'

.



-s


f

!

y .




>


\



M

(





*

0

Družba sv. Mohorja v Celovcu

1905 .

Tiskarna Družba sv. Mohorja
v Celovcu.

Uredila

Viljem Rohrman in Fran Dular.

Izdala m založila


Gospodarski nauki.

-= I. knjiga. =-

—KS-fr-S«—

Uredila

Viljem Rohrman in Fran Dular.

Izdala in založila

Dražba sv. Mohorja v Celovcu.

Celovec 1905 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja.

46387

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

O^OOtA^

Predgovor.

>a Slovenskem nimamo družbe, ki bi imela med kmeto¬
valci toliko udov in ki bi tako lahko razširjala po
svojih knjigah kmetijski pouk, kakor družba sv. Mo¬
horja. Družba se je tudi zavedala te svoje važne uloge,
ki jo ima napram slovenskemu kmetovalcu, in je skrbela
od vsega pričetka sem za izdajo kmetijskih knjig. Izdala
je na ta način že mnogo kmetijskih knjig, kakor so: „Umni
kmetovalec 11 , poljedelstvo 11 , „Živinoreja 11 , „Kletarstvo“ itd.
Vse te dosedanje knjige so obdelovale po eno samo  kme¬
tijsko stroko, zato pa v njeni celoti.  Kakor se je s temi
knjigami zares veliko doseglo in ustrezalo mnogim potrebam
naših kmetovalcev, vendar niso mogle te knjige vsem udom
enako ugajati. To pa zaradi tega ne, ker so potrebe naših kmetovalcev
po raznih krajih naše slovenske domovine preveč različne. Po pla-'
ninskih krajih, ki zavzemajo velik del naše domačije, je posebno važno
planinarstvo in mlekarstvo, po vinskih krajih zopet vinarstvo, po drugih
travništvo in poljedelstvo, gozdarstvo itd. Da se zanaprej ustreže
kolikor mogoče vsem tem različnim potrebam in da se zlasti sproti
poučujejo gospodarji o napredku, ki se pokaže pri različnih strokah
kmetijskih, zato je odbor družbe sv. Mohorja sklenil, izdajati tudi
knjige različne gospodarske vsebine,  knjige, ki naj obdelujejo
vse tiste stroke kmetijstva, ki so važne za napredek slovenskega kme¬
tijstva. Sklenil je v ta namen izdajati »Gospodarske  nauke 11 , ki

l*

4

naj prinašajo v letnih zvezkih vse to našim gospodarjem, kar je času
najbolj primernega in važnega. Kakor „Slov. Večernice", tako naj tudi
„Gospodarski nauki" prinašajo v daljših in krajših sestavkih različno
kmetijsko berilo, tako da bo našel vsak kmetovalec kaj dobrega za
svoje potrebe in za svoje razmere.

Prva knjiga „Gospodarskih naukov" leži sedaj pred vami, cenjeni
čitatelji! Že iz tega zvezka se lahko prepričate, da je imelo uredništvo
najboljšo voljo, podati zares različno in kolikor mogoče času primerno
berilo. Ko se popolni število sotrudnikov, bo družbeni odbor še laže
ustrezal vsakovrstnim zahtevam, ki se bodo stavile na „Gospodarske
nauke".

„Gospodarski nauki" bodo prinašali pred vsem strokovne spise
v daljših in krajših sestavkih, kmetijske novice, gospodarske drobtinice,
poročila o posnemanja vrednem delovanju kmetijskih društev, popise
zgledno urejenih kmetij, popise poučnih kmetijskih potovanj itd., skratka
vse, kar utegne ugodno vplivati na razvoj in napredek našega kme¬
tijstva in na strokovno izobrazbo naših gospodarjev.

Posvečevali bodo pa potrebno pozornost tudi na zadružno de¬
lovanje  naših kmetovalcev in prinašali tudi o tej stvari času pri¬
merne spise. Želeti bi le bilo, da bi postali „Gospodarski nauki" zvest
prijatelj in trajen svetovalec našemu kmetovalcu v vseh kmetijskih
vprašanjih.

Zato vabimo z letošnjo I. knjigo vse slovenske strokovnjake,
da nam pomagajo s svojim delovanjem. „Gospodarski nauki" naj po¬
stanejo strokovni glasnik ne le za vse slovenske pokrajine
sploh, ampak tudi glasilo vseh slovenskih strokovnjakov,  ki
delujejo po raznih krajih naše domovine! Na ta način bodo ,,Gospo¬
darski nauki" največ koristili in najprej dosegli tisti namen, ki so si
ga postavili v prid slovenskemu kmetovalcu.

se izplačajo umetna gnojila na njivah?

(Spisal Viljem Eohrman.)

umetnimi gnojili imamo že prav lepe in dobre izkušnje na
travnikih in pri detelji. Vsak, kdor je svoje travnike pravilno
gnojil z umetnimi gnojili, se je lahko prepričal, da so umetna
gnojila zares koristna in da so dandanes važen pripomoček
za izboljšanje naših pridelkov. Res, da so se pri tem ali drugem go¬
spodarju pokazali tudi manj ugodni uspehi. Tem neuspehom je pa
kriva napačna poraba umetnih gnojil, ali pa druge neugodne okolnosti,
kakor premokra tla, pomanjkanje apna v zemlji itd.

Umetna gnojila se pa ne hvalijo samo za travnike in deteljišča,
ampak tudi za druge rastline, ki se pridelujejo na njivah. Pri nas
imamo sicer še malo izkušenj o tem, ali imajo jih po drugih deželah,
kjer gnoje že leta in leta z umetnimi gnojili in kjer se prav hvalijo
z lepimi uspehi.

Da so umetna gnojila res koristna tudi na njivah, o tem ne
more hiti nobenega dvoma, saj potrebujejo njivske rastline veliko ži¬
veža, da nam bogato obrodč. Res je sicer, da gnojimo njive s hlevskim
gnojem, toda to gnojenje je pogostoma pomanjkljivo in nezadostno,
tako da le prerado zmanjka potrebnih redilnih snovij v zemlji. Po
mnogih naših krajih pridelamo pa sploh premalo gnoja; razen tega
ravnamo z gnojem še povsod tako slabo, da ni prav nič čudnega, ako
nam gnoj premalo zaleže. Najboljši dokaz za to, da so naše njive res
pomanjkljivo gnojene, so naši pridelki, ki so v obče bolj pičli in slabi,
kakor po drugih deželah.

Res je sicer, da se pridelki ne ravnajo samo po gnoju, ampak
tudi po letnem vremenu in po naravni rodovitnosti zemlje, t. j. po
njenih bolj ali manj ugodnih lastnostih, ali ravno tako je pa tudi res,
da se pridelki močno obračajo po tem, kako umemo naše njive obde-

6

lovati in gnojiti. Dokaze za to imamo v vsakem kraju. Opazuj pridelke,
ki se dobivajo na skrbno obdelanih in dobro gnojenih njivah pridnih
gospodarjev v tvojem kraju, in primerjaj jih s pridelki, ki se nahajajo
na slabo obdelanih zemljiščih zanikarnih posestnikov, in lahko se pre¬
pričaš, koliko je vredna dobra gnojite v.

Glavna skrb naših gospodarjev bodi tedaj, da napravijo zadosti
gnoja in dobrega gnoja, kajti hlevski gnoj je najcenejši in naj¬
boljši gnoj za njive.  V tem oziru nas čaka še veliko hvaležnega dela.

Zalibog pa, da se s hlevskim gnojem težko izhaja in da ga zmanj¬
kuje celd tam, kjer ga veliko skrbneje nabirajo kakor pri nas.

Še najbolj izhajajo s hlevskim gnojem po goratih krajih, kjer se
pečajo gospodarji samo z živinorejo in s pridelovanjem krme. Po teh
krajih ga imajo dosti tudi za gnojitev travnikov in košenic. Veliko
neugodnejše so pa razmere v ravninah, kjer je dosti poljedelstva, po¬
sebno tam, kjer je v navadi strniščna setev. Po takih krajih navadno
primanjkuje gnoja. Zato so pa tudi pridelki bolj pičli. S pridelovanjem
strniščnih rastlin se zemlja bolj izkorišča in izmolzuje, zato nam pa
tudi hitreje opeša in daje v obče slabše pridelke.

Ako primanjkuje hlevskega gnoja, potem si lahko pomagamo z
umetnimi gnojili. Izkušnje z umetnimi gnojili so celd pokazale, da se
dadd doseči prav ugodni uspehi v tem slučaju, ako gnojimo s hlevskim
gnojem in umetnimi gnojili skupaj.  S takim združenim gno¬
jenjem  se dosežejo slične koristi, kakor jih dobimo pri živini, če ji
pokladamo poleg dobrega sena še kaj močnih krmil, na pr. oljnih tropin
ali kaj takega.

In to je tudi verjetno! Zakaj nekatere rastline potrebujejo za
popolni razvoj toliko redilnih snovij, da jih ne dobč zadosti v hlevskem
gnoju, še posebno, če je bil hlevski gnoj slab, ali pa, če smo dotično
njivo gnojili premalo. V takih slučajih vplivajo umetna gnojila res
prav dobro, tako da se dd njih korist lahko primerjati z ono, ki jo
imamo od močnih krmil, če jih dajemo živini poleg druge krme.

Seveda se morajo umetna gnojila v takih slučajih pravilno rabiti,
da se nam izplačajo. Ako jih ne umemo rabiti, nam prav lahko škodijo,
in sicer v dvojnem oziru. Zgodi se namreč lahko, da nimamo z umet¬
nimi gnojili prav nobenega uspeha. V tem slučaju smo izdali denar
zastonj. Lahko se pa tudi primeri, da nam umetna gnojila ne le nič
ne koristijo, ampak da nam celd škodijo, tako da dobimo namesto
boljših slabše pridelke. To se pa lahko pripeti, kajti dognano je, da
vplivajo umetna gnojila tudi kakor strup na rastline, če jih rabimo v
preveliki množini.

Zaradi tega nastane za nas važno vprašanje, kako se naj ra¬
bijo umetna gnojila na njivah,  da se izboljšuje rodovitnost
zemlje in pomnožč pridelki pri posameznih rastlinah.

Drugo, še bolj važno vprašanje je pa to, ali se izplačajo
umetna gnojila na njivah  ali  ne. Od tega vprašanja je namreč
prav za prav odvisen uspeh, ki ga imamo od umetnih gnojil. Ako nam
po umetnih gnojilih rastline v obče bolje uspevajo kakor prej, nam to
še ne zadostuje, ampak potrebno je, da se za umetna gnojila izdani
stroški tudi povrnejo v obilnejših pridelkih.

7

Kar se tiče prvega vprašanja, namreč kako je umetna gnojila v
posameznih slučajih pravilno  rabiti, za to nimamo seveda nobenih
določenih pravil. Okoliščine, v katerih se rabijo umetna gnojila, so
tako različne, da ni mogoče, podati splošno veljavnih navodil niti glede
na vrsto, niti glede na potrebno množino takih gnojil. Kar po dose¬
danjih izkušnjah lahko trdimo, je edino to, da se dosežejo še najlepši
uspehi, ako dodajamo zemlji z umetnimi gnojili vse tri najvažnejše
redilne snovi, namreč dušik, fosforovo kislino in kalij.  To pa
zaradi tega, ker zmanjkuje po navadi vseh teh redilnih snovij v zemlji
v tisti lahko raztopni obliki, kakor jih sprejemajo rastline. Če se pa
v zemlji nahaja na pr. dosti kalija, potem seveda ni treba popolnega
gnojenja z vsemi tremi redilnimi snovmi; v takem slučaju zadostuje
le d čl n a gnojitev,  po kateri se zemlji dodajajo le tiste redilne
snovi, ki so potrebne. Za detelje in stročnate rastline zadostuje na¬
vadno, ako jim pomagamo samo s fosforovo kislino in s kalijem, ker
morejo potrebni dušik sprejemati iz zraka. Pri vseh drugih rastlinah
je pa popolna gnojitev navadno uspešna.

Za večji ali manjši uspeh umetnega gnojenja pa ni važno le
vprašanje, katere redilne snovi se naj dajejo rastlinam v umetnih
gnojilih, ampak važno je tudi to vprašanje, v kakih množinah  se
naj dajejo posamezne redilne snovi, kakor tudi, v katerih  umetnih
gnojilih se naj dodajajo potrebne redilne snovi. Na to vprašanje je
pa odgovor tako težak, da ga moramo takorekoč v vsakem slučaju
posebej poiskati. Različne lastnosti njivske zemlje, razna lega, različno
kolobarjenje, različno gnojenje, vse to vpliva tako različno na delo¬
vanje umetnih gnojil, da se moramo najprej sami prepričati o tem,
katera umetna gnojila in v kakih množinah bi bila najboljša. Da se
pa lahko prepričamo o tem, kake vrednosti so umetna gnojila za naše
razmere, za to je potrebno, da delamo poskuse z umetnimi gno¬
jili,  ki se naj iz vrše na malem prostoru.  Taki praktični poskusi
so potrebni tudi zaradi tega, da se lahko prepričamo, ali se umetna
gnojila izplačajo ali ne.

i. Kako se delajo poskusi z umetnimi gnojili?

Za take poskuse je treba le par kilogramov umetnih gnojil.
Stroški za gnojila so tedaj malenkostni. Ker se prodajajo umetna
gnojila navadno v celih vrečah po 50 ali 100 kilogramov skupaj, naj
se po več gospodarjev odloči za take poskuse in naj naroče skupno
potrebna gnojila. Ako dela take poskuse več gospodarjev v vasi, se
pozneje tudi lahko primerjajo uspehi, ki so se dosegli pri različnih
gospodarjih. To je važno, ker na ta način veliko laže spoznavamo
vrednost umetnih gnojil. Ti poskusi naj se delajo kar zunaj na njivi,
pri tistih rastlinah, katerim bi radi pomagali z umetnimi gnojili. V
to svrho zadostuje majhen prostor, ki pa mora biti natančno odmerjen,
kakor mora biti natančno odločena in iztehtana tudi množina gnojil.
Za naše razmere zadostuje popolnoma, ako odmerimo za take poskuse
po 100 štirijaških metrov, tedaj prostor, ki je 10 metrov dolg in 10
metrov širok, ali pa 5 metrov širok in 20 metrov dolg. Tako velik

8

prostor naj se odmeri na priličnem kraju, bodisi na enem ali drugem
koncu, ali pa na sredi njive.

Da se lahko prepričamo, kak uspeh smo dosegli z umetnim gnojem,
je seveda treba, da pustimo zraven tega prostora ravno tako velik
prostor, ki se nič ne gnoji. S primerjanjem pridelkov, ki jih dobimo na
teh dveh prostorih, izračunimo potem, ali se izplača umetni gnoj in
kako se izplača.

Pri izbiranju prostora je gledati na to, da je prostor kolikor
mogoče pripraven.  Prostor, ki se ima gnojiti, mora biti ravno tak,
kakor prostor, ki ostane za poskušnjo prazen. Oba morata imeti enako
zemljo ih enako lego. Najboljše je, da ležita drug tik drugega, kakor
kaže pridejana slika 1. Nadalje je gledati tudi na to, da ne ležita

v senci ali pod kapom kakega drevja ali
poslopja.

Ko smo odbrali pripraven prostor,
potem se odmeri potrebna velikost, recimo
dvakrat po 100 štirijaških metrov.

Kdor hoče napraviti poskus na večjem
prostoru, naj vzame v to svrho 500 štiri¬
jaških metrov, lahko tudi 1000, na staro
mero na pr. ‘/s orala, ali 1 j i  orala.

Vsekdar je treba, da se prostor na¬
tančno odmeri in da se vzame tudi natančna
množina umetnih gnojil, kajti le v tem slu¬
čaju je mogoče preračunati, kako se nam
izplačajo umetna gnojila. Le na ta način
se pa tudi ve, koliko gnoja bi bilo vzeti
za celo njivo. Za te poskuse je treba tedaj
vselej natančno odločenega prostora in go¬
tove množine umetnih gnojil.

Oglejmo si sedaj vse to na enem zgledu!
Recimo, da hi radi ovsu pognojili z
umetnimi gnojili. Oves je, kakor znano,
rastlina, ki potrebuje najmanj gnojilnih
snovij. Zaradi tega ga sejemo navadno prav
na zadnje mesto po gnojitvi. Vendar je tudi
ta rastlina hvaležna za gnoj, zlasti ako ji pomagamo s pripravnimi
gnojili. Kot izvrstno gnojilo se priporoča čilski soliter,  ki se raz¬
trosi spomladi v dveh potih, prvič, ko se je oves začel obraščati, in
drugič par tednov pozneje.

Ako je pa zemlja močno izsesana, tako da ji ne primanjkuje
samo dušika, ampak tudi fosforove kisline in kalija, potem moremo
seveda najugodnejši uspeh doseči le v tem slučaju, ako jo pognojimo
tudi s fosforovo kislino in s kalijem. Recimo, da hočemo v tem slučaju
napraviti poskus s popolno  gnojitvijo, da hočemo tedaj vzeti gnojila,
ki imajo vse tri redilne snovi v sebi, dušik, fosforovo kislino in kalij.

Ta poskus bi bilo napraviti tako-le:

Na njivi, kamor pride oves, se odmerita dva prostora po 100
štirijaških metrov in zaznamujeta s količki. En prostor se ima pognojiti,

Slika 1.

9

drugi pa ne. Če hočemo gnojiti s kostnim superfosfatom, kalijevo
soljo in čilskim solitrom, potem moramo gnojiti s superfosfatom in
kalijevo soljo pred setvijo, s čilskim solitrom pa pozneje, ko je oves
dobro ozelenel.

Ker se za take poskuse priporoča srednjemočna gnojitev, v
katerem slučaju se vzame za 1 ha  (= hektar) po 300 kg  kostnega super-
fosfata, 150 kg  kalijeve soli in 150 kg  čilskega solitra, vzamemo za 100
štirijaških metrov ravno stokrat manj, namreč:

3 kg  kostnega superfosfata,

1 %  „ kalijeve soli,

1 ‘/a » čilskega solitra.

Kostni superfosfat in kalijeva sol se raztrosita in podorjeta,
oziroma podvlačita pred setvijo, čilski soliter se pa raztrosi, kakor že
povedano, ko je oves dobro ozelenel.

Namesto kostnega superfosfata bi lahko vzeli tudi Tomasovo
žlindro ali rudninski superfosfat, namesto kalijeve soli pa kajnit. S Toma¬
sovo žlindro in kajnitom bi kazalo gnojiti že jeseni. Tomasove žlindre
bi vzeli vsaj za polovico več kakor superfosfata, tedaj 4‘/ g  kg  (za
1 ha  450 kg),  kajnita pa skoro trikrat toliko, kakor kalijeve soli, tedaj
4 kg  (za 1 ha  400 kg).

Kdor bi hotel ta poskus razširiti in zvedeti, v kakih množinah
umetna gnojila najbolj koristijo, ali pa, katere vrste umetnih gnojil so
najbolj pripravne za naše razmere, ta bi moral seveda več prostorov
odločiti za ta poskus in vzeti razne množine in razna umetna gnojila.

Pri takili poskusih ne smemo pozabiti na apno,  kajti dognano
je, da umetna gnojila ne morejo priti do popolne veljave, ako manjka
v zemlji apna. Da se prepričamo o tem, ali manjka v zemlji apna ali
ne, moramo polovico pognojenega prostora (50 štirijaških metrov) po¬
gnojiti tudi še z apnom, druge polovice pa ne. Ak o računamo, da je
treba za 1 ha  vsaj 1000 kg  apna, bi ga rabili za 100 štirijaških metrov
10 leg,  za 50 pa 5 kg.

Na podoben način, kakor za oves, se delajo poskusi tudi za druge
rastline.

2. Kako se izplačajo umetna gnojila?

Že med rastjo se lahko opazuje razlika med gnojenim in negno-
jenim ovsem. Če smo gnojila prav pogodili in če je vreme ugodno
(dosti vlažno), potem se pozna že na bujnejši rasti, kateri oves je
pognojen in kateri ne.

Ta uspeh, ki se pokaže med rastjo, pa ni merodajen. Ali se nam
gnojitev izplača ali ne, to vidimo še le nazadnje. Ako je pridelek na
gnojenem prostoru več kot toliko vreden, kolikor nas stanejo umetna
gnojila, potem se je gnojitev izplačala. Ako pa večji pridelek ne pokrije
stroškov za nakupljena gnojila, potem se umetna gnojitev ne izplača.

Da se prepričamo o uspehu poskusne gnojitve, je treba po tem
takem, da oves na obeh prostorih posebej požanjemo, posebej omlatimo
in dobljeni pridelek na zrnju in slami posebej iztehtamo. Razlika, ki

10

se pokaže, nam daje odgovor, ali se je umetno gnojenje izplačalo
ali ne.

Recimo, da smo pridelali na nepognojenem prostoru 15 kg  zrnja,
na pognojenem pa 25 kg  zrnja. Ako računamo 1 kg  ovsa po 12 vin.,
je pridelek na zrnju vreden, in sicer na nepognojenem prostoru 1 K
80 vin. (t. j. 15 X 12 vin.), na pognojenem pa 3 K (t. j. 25 X 12 vin.),
tedaj za 1 K 20 vin. več. Ako vpoštevamo tudi slamo, katere se je na
pognojenem prostoru pridelalo za 10 kg  več, kar znaša, če jo računamo
po 3 vin. kilogram, 30 vin., potem znaša večji dohodek 1 K 20 vin. in
30 vin., skupaj 1 K 50 vin.

Sedaj nam je izračunati pa stroške za umetna gnojila, da se pre¬
pričamo, kako so se izplačala.

Ti stroški pa znašajo sledeče:

3 kg  kostnega superfosfata po 12 vin. ... 36 vin.

1 V a  „ kalijeve soli, 40 odstotne, po 13 vin. . 20 „

1V 2  „ čilskega solitra po 30 vin.45 „

Skupaj K TO 1

Ako primerjamo sedaj večji dohodek vsled gnojitve . . 1 K 50 vin.

s stroški gnojenja. 1 „ 01 „

se pokaže dobička na 100 štirijaških metrih . . . . — K 49 vin.
t. j. 49 vin. Na 1 ha  bi imeli po tem takem lOOkrat toliko, t. j. 49 K
dobička, tedaj znesek, ki je v današnjih razmerah vsega vpoštevanja
vreden.

Slično, kakor v tem slučaju, se delajo računi tudi pri drugih
poskusih.

3. Najvažnejša umetna gnojila, ki nam služijo za

poskuse.

Potrebno fosforovo kislino, kalij in dušik dajemo rastlinam v
sledečih gnojilih:

a)  Fosfatna gnojila.

'Fosforovo kislino dajemo navadno s To m asovo žlindro in
kostnim superfosfatom.  Pri obeh je gledati na to, koliko od¬
stotkov imata raztopne fosforove kisline. Tomasovo žlindro je kupovati
po množini citratnoraztopne fosforove kisline in pod tem pogojem, da
je zadosti fino zmleta. Finost moke mora znašati vsaj 75"/„. Večod-
stotna žlindra je v obče boljša, kakor manjodstotna. Tudi pri kostnem
superfosfatu je gledati na to; zakaj cena za 1 kg  fosforove kisline je
v večodstotnih superfosfatih navadno nižja, kakor v maloodstotnih.

Superfosfate kaže rabiti v tem slučaju, ako naj fosforova kislina
hitro deluje. Važni so zaradi tega za pomladansko gnojitev. Hvalijo se
tudi za težko zemljo.

Fosfatna gnojila kaže podorati ali globoko zavleči. Za 1 ha  je
treba poprek 50 kg  fosforove kisline (30 do 80 kg).  Tomasove žlindre,
ki ima po 16 "/o raztopne fosforove kisline, potrebujemo poprek 600 %
za 1 ha,  kostnega superfosfata pa 300 kg.

11

b)  Kalijeva gnojila.

Izmed kalijevih gnojil se priporočata zlasti kaj nit in 40 odstotna
kalijeva sol.

Kalijeva sol je dobra za vsako zemljo, kajnit pa ne. Kajnita ne
kaže rabiti na težki in neprodirni zemlji, ker napravi tako zemljo še
bolj skorjasto. Navadno se priporoča kajnit za lahko zemljo, kalijeva
sol pa za ilovnata in glinasta tla. Kalijeve soli je treba trikrat manj
kakor kajnita; vsled tega je tudi gnojitev s kalijevo soljo navadno
cenejša, kakor s kajnitom.

Za žito in korenstvo se kalijeva gnojila podorjejo ali globoko
zavlečejo, za deteljo se pa povrh raztrosijo.

Za 1 ha  zadostuje poprek 50 kg  kalija (30 do 100 kg ); kajnita,
ki ima 12% kalija, potrebujemo poprek 400 %, 40 odstotne kalijeve
soli pa 150 kg.

c)  Dušičnata gnojila.

Dušik se spravlja v zemljo še najbolj uspešno v podobi čilskega
solitra,  ki je izmed dušičnatih gnojil še najcenejše in najhitreje
delujoče umetno gnojilo. Čilski soliter se rabi v manjših množinah,
kakor druga gnojila. Ker zadostuje za 1 ha  poprek 25 kg  dušika (10
do 40 kg),  potrebujemo čilskega solitra, ki ima 15 % dušika, po 100
do 200 kg,  včasi tudi samo po 50 kg.

č)  Apno.

Ako primanjkuje v zemlji apna, potem delujejo umetna gnojila
seveda le v tem slučaju ugodno, ako skrbimo tudi za apno. Pomanj¬
kanje apna poznamo na tem, da nočejo detelje in sploh stročnate
rastline dobro uspevati, pa tudi na tem, da rastejo po takih tleh kislice
in preslice. Ako nam ni znano, ali ima zemlja potrebnega apna ali ne,
se lahko o tem prepričamo na ta način, da pognojimo polovico prostora,
katerega smo gnojili z umetnimi gnojili, tudi z apnom, polovice pa ne.
Za 1 ha  zadostuje 1000 do 2000 kg  apna. Za poskusno gnojitev na
100 štirijaških metrih zadostuje 10 do 20 kg,  za polovico tega prostora
pa 5 do 10 kg.

4. Pri katerih rastlinah je delati poskuse z umetnimi
gnojili in v kakih množinah jih je rabiti?

Umetna gnojila je poskušati pri takih rastlinah, pri katerih bi
radi dosegli boljše pridelke, a nam manjka v to domačega gnoja.
Kastlinam, katerim gnojimo s hlevskim gnojem, ni treba pomagati z
umetnimi gnojili, ker dobe v hlevskem gnoju dosti živeža. A zgodi
se prav lahko, da imamo za nekatere rastline premalo hlevskega gnoja.
V tem slučaju prav lahko dodamo z umetnimi gnojili, kar manjka v
hlevskem gnoju. Umetna gnojila se rabijo najbolj pri rastlinah, katere
sejemo drugo ali tretje leto po gnojitvi. V tem času namreč že tako
poidejo gnojilne snovi v tej in drugi zemlji, da ne morejo rastline
popolnoma dobro obroditi.

12

V takih slučajih nam umetna gnojila slično pomagajo, kakor če
dobi slabo rejena živina kaj boljše krme. Kakor nam ne more slabo
rejena živina dajati zadostnih koristij, ravno tako nam tudi slabo
gnojene njive ne morejo dajati povoljnih pridelkov.

Umetna gnojila delujejo ugodno pri žitu in sočivju, pri okopavinah
in krnskih rastlinah, ako jih pravilno rabimo. Največ nam koristijo
pri krnskih rastlinah. Pa tudi pri drugih rastlinah se dobro izplačajo.
Opozoriti pa moram pri tej priliki tudi na to, da je treba za tako
gnojitev skrbno obdelane in plevela čiste zemlje; le v tem slučaju nam
zaležejo popolnoma.

Ako hočemo poskusiti, kako delujejo umetna gnojila pri raznih
njivskih rastlinah, potem se naj rabijo za te poskuse sledeča gnojila.
Za vsakih 100 štiri jaških metrov  je vzeti sledečo množino
umetnih gnojil, in sicer:

a) Za žito.

3 do 4 kg  Tomasove žlindre (16 %), ali 2 do 3 kg  kostnega super¬
fosfata (16%);

4 do 5 kg  kajnita, ali 1% do 1 1 / 2  kg  40odstotne kalijeve soli;

l‘/ a  kg  čilskega solitra.

b) Za sočivje.

6 do 8 kg  Tomasove žlindre, ali 3 do 4 kg  kostnega superfosfata;

4 do 6 kg  kajnita, ali 2 kg  40odstotne kalijeve soli;

% do 1 kg  čilskega solitra.

Sočivje (fižol itd.) spada v tisto vrsto rastlin, ki sprejemajo po¬
trebni dušik iz zraka; toda za prvi čas, dokler nima mlada rastlina
zadosti listov, ga mora dobivati iz zemlje.

c) Za korenstvo.

3 do 4 kg  Tomasove žlindre, ali 2% do 3 kg  kostnega superfosfata;

6 kg  kajnita, ali 2 kg  40 odstotne kalijeve soli;

1% do 2 kg  čilskega solitra.

c)  Za krmske rastline (detelje).

a)  Ob setvi:

8 kg  Tomasove žlindre (16%), ali 4 kg  kostnega superfosfata;

6 kg  kajnita, ali 2 kg  40 odstotne kalijeve soli.

b)  Za naglavno gnojenje:

6 kg  Tomasove žlindre, ali 3 kg  kostnega superfosfata;

5 kg  kajnita, ali 2 kg  40 odstotne kalijeve soli.

d) Za oljnate rastline.

3 kg  kostnega superfosfata;

1 do 1 V s  kg  40 odstotne kalijeve soli;

2 kg  čilskega solitra.

13

Kake koristi imamo s pokladanjem močnih
krmil pri molzni govedi?

(Spisal Viljem Rohrman.)

Dobra krma je za izboljšanje živinoreje ravno tako važna, kakor
je važno dobro pleme. Kaj nam pomaga še tako dobro in sloveče
pleme, ako je pa reja slaba? — Če hočemo v živinoreji napredovati,
napredovati moramo tudi v krmljenju živine in se ravnati po prego¬
voru, ki pravi, da „krava pri gobcu molze“. Od slabe krme ne mo¬
remo pričakovati lepih koristij, in kdor misli, da je vse le na plemenu
ležeče, se močno moti. Z dobrim plemenom, ki ga dobimo iz vnanjega
kraja, se dd res marsikatera dobra lastnost vcepiti pri domači živini;
toda zastonj bo naš trud, ako ne bodemo skrbeli ob enem tudi za
dobro in tečno krmo. Saj nas o tem učč izkušnje povsod, doma in po
drugih krajih. Le poglejmo v druge kraje! Povsod, kjer pridelujejo
veliko krme in dobro krmo, povsod imajo lepo in dragoceno živino.
Za zgled so nam lahko planinske dežele, posebno Švicarsko, dežele ob
Severnem morju itd. Kavno to opazujemo pa tudi domd. Najboljšo ži¬
vino najdemo pri tistih gospodarjih, ki svojo živino dobro redijo. Ti
gospodarji imajo veliko lepšo, pa tudi bolj koristno živino, kakor jo
imajo drugi sosedje. In to je tudi čisto naravno! Kako moremo za¬
htevati od krave dosti mleka, ako ji pokladamo v zimskem času samo
rezanico? Pomisliti moramo, da je mleko zeld tečna tekočina, bogata
beljakovin in tolšč. Od prazne krme, kateri primanjkuje redilnih snovij,
ne moremo zahtevati ne dosti mleka, niti dobrega mleka. V tem oziru
si moramo predstavljati živalsko telo kot nekak stroj,  ki predeluje
krmo v mleko in druge živalske izdelke (meso, mast). Kolikor boljša
je krma, toliko boljši so tudi izdelki, mleko, meso itd. Pri pitalni ži¬
vini vemo prav dobro, da ji je treba krme, ki „žene“ na mast in meso;
zato ji tudi polagamo krmo, ki je bogata redilnih snovij. Če hočemo
pri molzni živini lepih uspehov doseči, ji moramo tudi dajati krmo, ki
„žene“ na mleko, tedaj krmo, po kateri se dosti molze in dobro. Taka
„mlekotvorna“  krma mora imeti pred vsem dosti beljakovin in
tolšč v sebi, tedaj tistih redilnih snovij, ki so najvažnejše in največ
vredne v mleku.

V poletnem času dobivajo krave v zeleni krmi  in na dobri
paši dovolj tečne, krme,  kajti zelena detelja in trava imata dosti
beljakovin in tolšč. Zaradi tega je tudi poletna molža v obče dobra.
Vse drugače pa je po zimi, ko se poklada suha krma. V tem času po
navadi primanjkuje beljakovin in tolšč v krmi, in zato je tudi molža
tako slaba.

Po planinskih in goratih krajih, kjer je dosti travniščine, pa malo
njiv, tam dobiva živina po zimi samo seno ali otavo. Pri taki krmi
se molzna goved seveda tudi prav dobro počuti. Vse drugače pa je
po dolinah in ravninah, kjer je več njiv kakor travnikov in kjer nas

14

silijo gospodarske razmere, da pokladamo po zimi tudi slamo. V takih
okoliščinah je gledati na to, da dobiva molzna živina tudi po zimi
zadosti tečne krme, ako nam je res na tem ležeče, da se izboljša mle¬
karstvo in pom nože dohodki od živinoreje. In to lahko dosežemo, ako
pokladamo živini poleg sena in slame tudi takozvana močna krmila,
kakor so na pr. otrobi, oljne tropine itd. S takimi krmili dodajamo
krmi potrebne beljakovine in tolšče,  katerih v zimski krmi na¬
vadno primanjkuje in ki so za tvorbo mleka posebno važne redilne snovi.

Močna krmila vplivajo po dosedanjih izkušnjah tako ugodno na
tvorbo mleka, da se ne priporočajo samo tam, kjer se mora živini črez
zimo pokladati tudi slama, ampak tudi tam, kjer dobiva samo seno
ali otavo, in sicer zaradi tega, ker nam pomagajo v takih slučajih do
večje mlečnosti in do lepših uspehov, kakor samo seno ali otava.

Seveda nastane pri takih krmilih, ki se morajo kupovati, vselej
tudi važno vprašanje, ali se nam izplačajo taka krmila  ali
ne;  ako se nam ne izplačajo, bi ravnali napačno, ko bi jih kupovali
za živino. Kavno tako napačno bi bilo pa tudi, ko bi jih
ne pokladali v tem slučaju, ako se nam dobro izplačajo
taka krmila.

Na to vprašanje, ali se močna krmila izplačajo  ali  ne,
moramo tedaj pred vsem odgovoriti.

Da se pokladanje močnih krmil v obče  izplača, to nam kaže
rastoča poraba teh krmil. Kjer so razmere za povzdigo mlekarstva
ugodne, so se živinorejci skoro povsod poprijeli močnih krmil, kar
je najboljši dokaz, da se taka krmila izplačajo.

Kajpada so tudi izjeme.

Najbolj se izplačajo močna krmila v krajih, kjer imajo bolj žlahtno
živino, ki je dobra za molžo, cenjena za pleme, in ki ima zaradi tega
tudi višjo ceno; najmanj se pa izplačajo v nasprotnih razmerah, kjer
je živina slaba za molžo in kjer ima sploh slabo ceno. Nadalje nas
učč izkušnje, da se ravna korist močnih krmil po tem, kakih lastnosti j
so posamezne krave. Pri nekaterih živalih se namreč hitro pozna po¬
kladanje močnih krmil, pri drugih pa ne. Dobre krave nam molzejo
veliko več mleka, ako dobivajo otrobe ali oljne tropine, dočim se pri
slabih molznicah komaj pozna tako krmljenje. V obče se potrjuje tudi
izkušnja, da krave, ki so vajene že od mladih nog na močna krmila,
veliko bolj izkoriščajo taka krmila, kakor živali, pri katerih se začne
še le pozneje, ko že molzejo, s pokladanjem močnih krmil.

Močna lomila se izplačajo v tem slučaju, ako se z večjo mleč¬
nostjo, ki se doseže s tako krmo, poravnajo stroški za nakup močnih
krmil. To je tako razumeti: Ako nam daje krava ob navadni krmi
na pr. 5 litrov mleka na dan, a s pomočjo 1 kg  oljnih tropin pa 7 l,
potem se nam pokladanje oljnih tropin izplača, ako nas ne stanejo več,
kakor sta tista 2 litra več namolzenega mleka vredna.

Zanimive so poskušnje, ki so se napravile v tem oziru na kme¬
tijski šoli na Grmu 1. 1902. z oljnimi tropinami in otrobi.

Za te poskušnje se je odločilo 6 krav, ki so dobivale najprej
samo seno in otavo, potem pa poleg te krme po 1 kg  otrobov in na¬
zadnje po 1 kg  sezamovih tropin namesto otrobov. Vsa izkušnja je

15

trajala 5 tednov. V prvem tednu se je pokladala rezani ca sena in otave,
v drugem tednu se je začelo s pokladanjem otrobov. Mleko, dobljeno
po otrobih, se je merilo še le v tretjem tednu; drugi teden je bil od¬
ločen za prehod k pokladanju otrobov. V četrtem tednu se je potem
polagoma prešlo na krmljenje sezamovih tropin in zaradi tega se je
še le v petem tednu merila molža, ko se je živina že privadila po¬
kladanju sezamovih tropin.

Ugodni vpliv močne krme se je pokazal posebno pri treh kravah,
in sicer pri št. 1., 5. in 9. Molzle so te krave v teku prvega, tretjega
in petega tedna takd-le:

Skupaj se je tedaj namolzlo ob krmljenju sena in otave 112 l,
ob pokladanju otrobov 142 l,  torej za 30 l  več, in ob pokladanju se¬
zamovih tropin 155 l,  torej za 43 l  več, kakor ob pokladanju samega
sena, ali za 13 l  več, kakor ob pokladanju otrobov.

Ker se prodaja liter mleka po 14 vinarjev, znaša vrednost molže
pri pokladanju otrobov za 4'20 kron in pri pokladanju tropin za 6 - 02
kron več, kakor pri pokladanju samega sena.

Stroški za tako krmljenje pa znašajo, in sicer za otrobe, če jih
računamo po 11 vin. 1 kg,  2 - 31 kroni in za sezamove tropine pa 3’36
krone, namreč 21 kg  po 16 vin.

Če primerjamo večjo vrednost mleka s stroški, potem se pokaže
sledeči uspeh:

Pri otrobih imamo P89 K dobička, pri sezamovih tropinah pa
2 - 66 K, torej za 77 vin. več, kakor pri otrobih. Pomisliti pa moramo
pri tem, da so se pokladale sezamove tropine 14 dnij pozneje, ko se
mlečnost naravnim potom kolikor toliko znižuje.

Izkušnja s pokladanjem otrobov in sezamovih tropin je pokazala
pa tudi sledeče na Grmu:

1. Za pokladanje močnih krmil niso vse krave enako hvaležne.

2. Pri dobrih kravah se pozna ugodni vpliv take krme veliko
bolj kakor pri slabih molznicah; zato se tudi pokladanje močnih krmil
v obče bolj izplača pri dobrih molznicah kakor pri slabih.

3. Najbolj nam koristijo močna krmila v dobi polne mlečnosti.
Po porodu, ko je delavnost vimena najbolj živahna, se porabi skoro
vsa krma za mleko. V tem času nam tudi močna krmila najbolj za¬
ležejo, veliko bolj kakor pozneje, zlasti bolj kakor v drugi dobi brejosti.

4. Pri dobrih molznicah, ki molzejo če treba do zadnjega, namreč
ves čas brejosti — kar se pa gledč na poznejšo mlečnost ne sme
trpeti — se pozna ugodni vpliv močnih krmil ves čas molže.

Iz vsega tega vidimo, da se močna krmila najbolj izplačajo pri
dobrih kravah. Čim boljša je krava za molžo, toliko boljša je tudi za

16

izkoriščanje močnih krmil. Take krave porabijo za tvorbo mleka vse,
kar dobijo vhse. Vse drugače pa je pri slabih molznicah. Slabim
kravam se po navadi ne izplača pokladati močnih krmil.

Naša naloga bodi tedaj, da redimo v hlevu same dobre krave,
saj nam te ne poplačajo samo močnih krmil, ampak tudi vsako drugo
krmo in sploh vso rejo veliko bolje, kakor slabe krave.

Kako se pa izplača pokladanje močnih krmil v posameznih slu¬
čajih, o tem se lahko prepričamo s poskušnjami. Predno začnemo
tedaj rabiti taka krmila v večji meri in sploh za vso živino, je prav,
da se najprej prepričamo o tem, kake vrednosti so taka krmila za
našo živino. Take poskušnje niso težke, niti dragocene. Ko se pa pre¬
pričamo, da je tako krmljenje res hasnovito, potem se ga poprimimo
v večji meri in sploh pri vsej živini!

Ali in kako  se izplačajo močna krmila pri molzni govedi, to
odločuje po eni strani cena močnih krmil,  po drugi pa cena
mleka in mlečnih izdelkov.  Glede tega so pa razmere tako
različne po raznih krajih, kakor so različne glede kravje mlečnosti.
V okolici večjih mest ima mleko sploh boljšo ceno, dočim je cena
močnih krmil tukaj prej nižja, kakor na kmetih, ker ni toliko stroškov
za prevažanje krmil. Zato se tudi v okolici mest pokladanje močnih
krmil sploh bolj izplača, kakor na kmetih. Bolj neugodne so pa raz¬
mere za močna krmila tam, kjer je cena mleku nizka. Vendar so se
začele tudi tukaj razmere obračati na boljše, odkar so se začele sno¬
vati mlekarske zadruge,  ki mleko in mlečne izdelke veliko ugod¬
neje prodajajo, kakor je bilo posameznikom prej mogoče.

Slišali smo spredaj, da so dobre krave veliko bolj hvaležne za
močna krmila, kakor slabe krave. Zaradi tega moram tukaj naše go¬
spodarje še na nekaj opozoriti.

Znano je, da se nahaja v močnih krmilih veliko beljakovin in
tolšč. Za dobro  izkoriščanje take krme je treba vajenega želodca;
resnica je namreč, da močna krmila bolj zaležejo takim živalim, ki
so od mladega vajene, prebavljati tako krmo, kakor pa živalim, ka¬
terim začnemo polagati tako krmo še le pozneje, ko že molzejo.
Začnimo tedaj že pri mladih živalih vplivati na to, da bodo pozneje
bolje izkoriščale močna krmila, in sicer s tem, da jim polagamo močna
krmila takoj v prvi mladosti, kakor hitro jih začnemo odstavljati, in
potem ves čas do polovice leta. Odstavljena teleta so močne
krme najbolj potrebna.  V tem času jim najbolj pomagamo z
ovsem, otrobi in lanenimi tropinami. S takim krmljenjem ne dosežemo
le hitrejše rasti, ampak vplivamo prav ugodno tudi na to, da se že¬
lodec privadi dobremu prebavljanju beljakovin in tolšč, ki so najvaž¬
nejše redilne snovi v taki krmi. Pokladanje močne krme pri teletih
se v naših razmerah toliko bolj priporoča, ker je reja mlade govedi
pri nas še povsod pomanjkljiva in veliko kriva,  da naša
goved ni tako razvita in dobra, kakor je po drugih krajih. Le po¬
glejmo v druge dežele, pa se lahko prepričamo, s kako skrbnostjo se
odstavljajo teleta in kako jim pozneje strežejo z dobro krmo.

17

Pokladajmo odstavljenim teletom tudi pri nas močno krmo, vsaj
do pol leta, in uspehi, katere dosežemo s takim krmljenjem, bodo vse
drugačni, kakor so sedaj. Reja govedi bo na ta način res dražja, toda
v to porabljeni denar bo dobro naložen, ker bo dajal lepe obresti.
Ne le, da bodo tako rejene živali hitreje rastle, tiste bodo tudi pozneje
več vredne za užitek, bodisi za molžo, ali za kar si že bodi.

Oglejmo si sedaj še nekatera močna krmila, ki se v zadnjem času
močno priporočajo in h katerim prištevamo zlasti razne vrste oljnih
tropin,  kakor lanene tropine, sezamove tropine in kokosove tropine.

Lanene tropine so najbolj okusne in najbolj zdrave tropine
in zato tudi najbolj drage. 100 leg  lanenih tropin stane 18 do 19 kron.
Dobre lanene tropine imajo

24 - 7 ,) /0  beljakovin in 10 °/ u  tolšč,

tedaj več ko dvakrat toliko, kakor pšenični otrobi, 2 \  krat toliko,
kakor oves in turščica, in trikrat toliko, kakor dobro seno.

Lanene tropine so prav tečna krma in se priporočajo zaradi
svojih ugodnih lastnostij prav posebno slabotnim molznim kravam in
teletom, kadar jih odstavljamo. Prav ugodno vplivajo na molzne krave
v obče, posebno pa v zadnjem času pred otelitvijo in 14 dnij po njej.
Kakor uče mnoge izkušnje, se pri takem krmljenju krave laže ote-
letč, se laže otrebijo in tudi pozneje ne obolč tako lahko za porodno
vročnico. Lanene tropine so sploh jako krepilna in vsled svojega
prijetnega okusa in sluzaste kakovosti jako zdrava krma; zato se še
posebej priporočajo za slabotne in bolehne živali. Pokladamo jih na dan
po 1 do 1 '/* k'/-  Teletom se daje po Vi do Va kg  lanenih tropin na dan.

Pri lanenih tropinah je paziti na to, da so dobre  (sveže), pristne
in zdrave.  Zgodi se rado, da jih brezvestni izdelovalci kvarijo, in
sicer s tem, da jim primešavajo zmleta semena ogrščice, rilčka, riža,
ovsa, zmlete lupinice od podzemeljskih orehov in bombaževega semena,
zmleta semena dresna in drugega plevela. Posebno škodljive so pri¬
mesi ricinovega semena, kar se žal tudi pripeti.

Paziti je tedaj, da dobimo zanesljivo dobro blago!

Sezamove tropine.

Te tropine se dobč pri stiskanju olja iz semena sezamovih rastlin,
ki rastejo v jutrovili deželah. Sezamove tropine so bele (svetlorjavkaste),
ali pa rjave (temnorjave). Bele sezamove tropine so bolj tečne in
nekoliko dražje; dobivajo se iz levantskega ali belega Bombay-semena,
rjave so pa iz rjavega Bombay-semena. V Trstu je tovarna*, ki iz¬
deluje sezamovo olje in na debelo prodaja sezamove tropine. Tam jih
naročuje tudi kmetijska družba kranjska.

Sezamove tropine so zeld tečne, še bolj kakor lanene. V belih
sezamovih tropinah se nahaja

39 °/„ beljakovin in 10 % tolšč,

torej več kakor v lanenih tropinah. Okusa so pa manj prijetnega
kakor lanene tropine, zato jim je tudi cena nekoliko nižja. Vendar
se živina na nje hitro privadi in jih potem rada žre.

* Aktiengesellschaft zur Fabrikation vegetabilischer Ole in Triest.
Gospodarski nanki. I.

2

18

Sezamove tropine vplivajo ugodno na mlečnost in so izvrstna
krma tudi za pitanje volov. Tudi mladi govedi teknejo. Veliko vredno
je pri teh tropinah to, da imajo dosti apna in fosforove kisline v sebi;
zato se tudi hvalijo pri mladi govedi, ki potrebuje teh snovij za
ugoden razvoj okostja. Molznim kravam je polagati sezamove tropine
po malem, na dan k večjemu 1 kg.  Najboljše je, da rabimo zdrobljene
ali zmlete tropine, ki se pomešajo med rezanico in v to svrho nekoliko
poškrope.

Pri sezamovih tropinah je gledati na to, da so čiste in nepo¬
kvarjene.  Stare tropine postanejo lahko plesnive in žaltave, zato
jih je kupovati zmeraj v zajamčeno dobri kakovosti. Tudi se je dobro
prepričati, ali so res čiste in tako redilne, kakor trdijo prodajalci.
Sezamove tropine moramo hraniti v suhih prostorih. Zmlete tropine
kaže na pr. v žitnici na plitvo razgrniti in prilično obrniti, da se ne
ogrejejo in ne postanejo žarke ali žaltave.

Kokosove tropine.

Te tropine se dobivajo iz jedrc kokosovih orehov, ki rastejo v
jutrovih deželah in na mnogih otokih Tihega morja pod imenom ,,ko-
prah“. Ti orehi se rabijo za izdelovanje prijetno dišeče in okusne masti.
Prej so rabili to mast za napravo mila, v novejšem času jo pa rabijo
pod imenom „kokosovo maslo“ za zabelo, ki se baje dolgo drži in je
bolj prebavna kakor svinjska mast. Pri stiskanju jedrc se dobe tro¬
pine, ki nam dajejo zelo okusno in tečno krmo za molzne krave. V
kokosovih tropinah se nahaja poprek

22 % beljakovin in 9 °/ 0  tolšč.

V primeri z lanenimi tropinami imajo kokosove tropine manj
beljakovin in tolšč, zato so tudi ceneje. Kilogram zmletih kokosovih
tropin stane 16 do 17 vinarjev.

Kokosove tropine so najbolj okusne oljne tropine, kar jih je;
zat6 jih živina tudi tako rada žre. Pa še nekaj. Po teh tropinah za-
dobi tudi mleko prijeten okus in je bogatejše na tolščah. V tem oziru
so kokosove tropine celd več vredne kakor lanene.

Posebno dobre so kokosove tropine tam, kjer se izdeluje surovo
maslo. Iz mleka, dobljenega po kokosovih tropinah, se dobi več masla
in tudi bolj okusno maslo. Tako maslo ima najfinejši duh po pravih
orehih. Pri kokosovih tropinah se hvali tudi to, da ne dajejo
mehkega masla; zaradi tega se priporočajo posebno za polaganje v
poletnem času.

Raba kokosovih tropin je razširjena zlasti na severnem Nemškem,
kjer jih pokladajo že več kot 30 let, in sicer z najboljšim uspehom.

Kokosovih tropin dajemo kravam po 1 do 1 J / 3  kg  na dan. Po¬
mešati jih kaže z rezanico in nekoliko poškropiti. Kokosove tropine
so svetlobele, ali pa rumenkaste. Bele kokosove tropine so finejše in
zato tudi nekaj dražje.

Te tropine so med oljnimi tropinami še najbolj pripravne tudi
za pitanje prašičev, ker ne dajejo tako mehke masti ali Špeha, kakor
druge tropine.

19

Kar se drugih oljnih tropin tiče, jih ne moremo za naše
kraje priporočati, ker niso tako ugodnih lastnostij. Kjer pridelujejo
ogrščico in repico, tam so več ali manj znane ogrščične tropine,
ki imajo okroglo 28 % beljakovin in 9 tolšč. Te tropine so bolj
ostrega in nekoliko grenkljastega okusa, ki se podeli tudi mleku, ako
pokladamo kaj več takih tropin. Za izdelovanje finega masla in sira
niso dobre, in zato jih tudi za naše razmere ne moremo priporočati.

Tropine podzemeljskih orehov ali arahidne tropine,
potem bombaževe tropine in rilčkove tropine  se tudi ne
priporočajo za naše razmere, ker so v obče slabše, neokusne ali celo
škodljive. One dajejo neokusno mleko, ali pa celo povzročijo, da krave
izvržejo, kar se je tudi že pripetilo po teh tropinah.

Menda se pri nobeni robi toliko ne hvali, toliko ne obeta, toliko
ne pretirava in menda se tudi ne izda toliko denarja za oglase, kot
ravno pri prodaji tajnih zdravil in redilnih štup (praškov). Kaj cesto
čitamo po časnikih, koledarjih in v posebnih cenovnikih velika, dolga,
z debelinn črkami tiskana, torej draga naznanila, ki priporočajo na
vse mogoče pretege te — kakor pravijo in zatrjujejo — redilne in
zdravilne praške.

Toda to še ni vse. Mimo tega ponujajo tudi potujoči prodajalci
živinorejcem na vse kriplje ta „čudeže napravljajoča sredstva" kot
nekaj nenavadnega, izrednega, kot nekaj nedosežnega. Skoro vsa
dotična naznanila in tudi ti potujoči opravniki (agenti) dokazujejo
in zatrjujejo, da redilne štupe in tajna sredstva odvračajo vse bolezni,
seveda tudi kužne, da od njih bolna živina ozdravi in da po njih ži¬
vali izvenredno dobro uspevajo, da se zel6 hitro debele ter da imajo
jako mnogo mleka.

Zdaj pa nastane vprašanje, ali je to tudi res, kar pišejo in go¬
vorijo o teh redilnih štupah in tajnih zdravilih? Ne, in še enkrat
ne! Hvale je prav veliko, toda resnice prav malo! Kolikor besedij,
skoro toliko lažij! Takozvane redilne in zdravilne štupe niti ne rede,
niti ne zabranjujejo boleznij, niti ne ozdravljajo boleznij, da, včasi bi
utegnile celč bolezni povzročati!

Za božjo voljo, če je stvar taka, kaj pa vendar hočejo in kaj
mislijo prodajalci tajnih praškov? — Kaj hočejo? Denarja hočejo!
Izdelovalcem teh štup je namreč samo na tem ležeče, da prodajo malo
a li nič vredne reči za prav drag denar, da napravljajo ogromne in
neopravičene dobičke in da polnijo s tem svoje žepe. To je njih glavni

zdravila in redilne štupe za živino
ter klajno apno pa sol.

(Spisal Franjo Dular.)

20

namen. Ta moja trditev je popolnoma resnična, kar more celb slepec
iz tega izprevideti, da prodajajo svoje izdelke 5—10krat, 15 krat, 20krat
in še večkrat draže, kakor so v resnici vredni. Sicer so tudi tukaj
izjeme, ali malo jih je. Pa še celo te izjeme držč svoje „štupe“ 5krat
in še večkrat bolj drago, kakor zahteva pošteno trgovanje. Izdelovalci
tajnih zdravil in redilnih praškov imajo navzlic temu, da plačajo mnogo
za oznanila v časopisih, za cenovnike in deloma tudi za agente, veli¬
kanske zaslužke. „Kmetovalec“ piše v številki 22. od 30. listopada
1904. leta, da se draždanska tvornica redilnih štup sama hvali, da
ima 1200 agentov. Ubogi živinorejci, ki morajo vse to plačati in
vzdrževati!

Razen previsokih cen in razen tega, da tajna zdravila živini na¬
vadno nič ne koristijo, moramo še to na vsa usta grajati, da noben
izdelovalec ne pove, iz česa obstoji njegovo sredstvo. Na dan z imeni!
Razložite, iz česa sestavljate svoje praške in svoje tajne tekočine!
Dokler tega ne poveste, nam je jasno, da se nekaj bojite; znano nam
je, da se plašite, da ne bi živinorejci zvedeli, kako malo vredne in nič
vredne stvari jim prodajate za krvavo zasluženi denar.

Zdaj hočem svojim čitateljem navesti, iz česa obstoje in iz česa
so sestavljeni redilni praški in tajna zdravila; dalje hočem povedati,
kaka sleparstva se uganjajo včasi s temi sredstvi ali „mitelni“.

Kot tajno zdravilo se prodaja sem ter tja pobarvana, ali celd
nepobarvana voda, kak navaden prašek, ali pa zmes iz več praškov.
Takozvane redilne štupe so zmes različne moke, oglja, klajnega apna,
Glauberjeve soli, grenke ali kuhinjske soli, zdrobljenega ovsa, praška
brinjevih jagod, encijana, janeža, sladkih koreninic itd. V teh štupah
pa je samo moka redilna; a kateremu živinorejcu zdravih možgan pride
na misel, da bi kupoval v lekarni kilogram moke po 2 do 3 krone
in da bi z njo hranil svoje živali! Daleč ravno ne bi prišel s svojo
živinorejo, kdor bi tako ravnal! Kaj pa je z drugo mešanico redilne
štupe? Klajno apno in sol sta sicer živalim često prav potrebni (o tem
kasneje), ali tudi njiju ne kupuje razumni živinorejec zajedno s taj¬
nimi štupami, in sicer kilogram po 2 do 3 K, ker v resnici stane 1
kilogram klajnega apna 25 vin., 1 kg  živinske soli pa 7 vin. Kar se
dalje tiče brinjevih jagod, encijana, kalmeža itd., mi je omeniti, da
niso to hraniva (klaje), ampak zdravila, ki se naj dajejo po živino-
zdravnikovi odredbi le takrat, kadar je živina bolehna in kadar so ji
v resnici koristna. Izdelovalci teh redilnih štup omenjajo v svojih
oglasih, da iste pospešujejo prebavljanje. To je sicer deloma res, vsaj
o nekaterih praških se more to potrditi. Ali temu nasproti moram
reči, da se to laže in bolj po ceni doseže z umnim oskrbovanjem in
s pravilnim držanjem naših živalij ter z živinsko soljo.

V sledečem bom navedel nekaj znanih tajnih zdravil in štup; po¬
vedal bom, po čem se prodajajo, koliko v resnici stanejo in koliko
koristijo.

Proti živinskim boleznim so prodajali svoj čas nekje na Nemškem
vre „bele tekočine 1 ' po 5 kron našega denarja. Kakšna tekočina je
bila to? Sama čista voda! Neki drug „fabrikant“ pa je bil v svojo
korist še bolj pameten. S stroškom od 5 vinarjev je pobarval 10 vrčev

21

vode in potem je zahteval za en vrč „zdravila“ 6 K To je vendar
največja nesramnost, katero si človek le more misliti!

„Esencijo proti očesnim boleznim" so napravljali v Koloniji iz 1
dela železne galice in 20 delov rožne vode. 100 gramov te tekočine so
prodajali po 3 K 50 vin., a izdelovalca je v resnici stala 20 vinarjev.
To sredstvo ni navadno nič koristilo, v nekaterih slučajih je celo
škodovalo. Lepa kupčija, kaj ne!

,,Pariško zdravilo za ozdravljanje ranjenih siskov" pri živini ob¬
stoji baje iz enega dela svinčene gladkine in 100 delov octa (jesiha).
Stekleničico 30 gramov prodajajo po 5 K 50 vin., a proizvodna cena
ji je 10 vinarjev. Pri taki kupčiji menda izdelovalec nič ne izgubi.

„Prašek iz zelišč 11  dr. Le Roi ozdravlja (?!) baje vse bolezni in
se napravlja iz grenke soli, ječmenove moke, sladkorja in stolčenega
senesovega perja. Ta prašek, ki menda nič ne škoduje, pa tudi nič
ne koristi, se prodaja v zavojih od 60 gramov po 1 K 80 vin., a vreden
je 12 vinarjev, če taka kupčija dobro gre, tedaj se more menda iz¬
delovalec preživiti!

„Praške za konje 11  prodajajo v različnih lekarnah in konjerejci
jih kupujejo, če konji slabo žro in če imajo smoliko. Napravljeni so
iz Glauberjeve soli, kuhinjske soli, sode, kalmeža, encijana, janeža itd.;
drugi izdelovalci jih napravljajo zopet malo drugače. Ti praški so na¬
vadno brez zdravilne vrednosti, ker obstoje večinoma iz ostankov do¬
ti čnili zdravil in prahu, ki se izmetejo iz predalčkov. Navadno pa
imajo še to veliko napako, da so mnogo predragi.

„Redilni prašek 11  lekarnarja Adolfa Huszarja pospešuje prebavo
in je koristen za bolno in zdravo živino; tako govori oglas. Ali
papir je potrpežljiv in tiskati se more tudi to, kar ni resnično. Se¬
stavine te štupe niso znane, ali skoro gotovo so enake onim, katere
sem omenil gori pri praških za konje. 1 kilogram Huszarjevega praška
se prodaja po 3 K 60 vin., a prava vrednost mu je prilično 25—30 vi¬
narjev, torej je 14krat predrag.

„Korneuburški prašek za živino 11  od lekarnarja Kwizde se pri¬
poroča kot redilno in zdravilno sredstvo. Ta prašek obstoji iz razpadle
Glauberjeve soli, žveplenega cvetu, kalmeža in encijana. Sleparija je,
ker se zatrjuje, da je korneuburški prašek redilen; kako more biti
neki redilen, ker v njem ni prav nič tečnih snovij! Zdravilen je sicer
ta prašek, če se uporabi o pravem času in na pravem mestu, ali o
tem more odločevati le živinozdravnik, ne pa lekarnar K\vizda. Če se
pa daje živini, kadar ga ne potrebuje, ali če se daje, kadar bi bilo od
potrebe baš nasprotno zdravilo, tedaj pa more tudi škodovati. Slednjič
mi je še omeniti, da je ta prašek mnogo predrag, ker se prodaja 1 kg
prilično po 4 krone, a v resnici je vreden samo 50 — 60 vinarjev.

„Kranjski redilni prašek za prašiče in za pujske 11  hvali izdelo¬
valec v svojih oznanilih takd-le: „Če se to sredstvo prične pokladati,
oziroma primešavati krmi mladih prašičkov, se izredijo potem najtežji
prašiči. En zavoj stane 50 vinarjev. 11  Temu hvalisanju nasproti mi je
omeniti, da se prašiči ne izrede od tega praška, ampak od dobre klaje
in umnega oskrbovanja. Za vzrejo prašičev ta prašek ni sicer slab,

22

o čemer sem se prepričal na svojih pujskih (menda je vmes tudi
klajno apno), ali predrag je in njegove sestavine so neznane.

Tako in enako so sestavljene redilne štupe in tajna zdravila.
Kar se tiče takozvanih redilnih praškov, mi je omeniti, da obstoje
malo ne vsi iz prej naznačenih sestavin, pa naj se že imenujejo „kor-
neuburški prašek za živino 11 , „Huszarjev redilni prašek 1 *, „kranjski re¬
dilni prašek 11 , „animal“, „radicin“, „dunajska redilna moka 11 , „prašek
za živino 11 , „draždanska redilna štupa 11  itd. Imena so pri tem čisto
postranska stvar. Jaz moram slovenske živinorejce odločno svariti
pred nakupovanjem tajnih zdravil in redilnih štup in jih opominjati,
da si naj ne napravljajo nepotrebnih stroškov. To svoje svarilo bom
vzdržaval neizpremenjeno do tistega časa, dokler se ne bodo postavili
izdelovalci na solidno in pošteno stališče, t. j. dokler ne bodo prodajali
svojih proizvodov za primerne cene in dokler ne bodo določno pove¬
dali, iz česa so sestavljene njih štupe in zdravila.

Prej sem omenil, da zatrjujejo izdelovalci tajnih zdravil in re¬
dilnih štup, da njih sredstva zabranjujejo bolezni in da ozdravljajo
bolno živino. Zares smešna, nemogoča in tudi neumna trditev! Ti pro¬
dajalci računajo le z nevednostjo naših živinorejcev. Ker se nahaja
med našimi poljedelci še mnogo nevednežev, zatorej izdelovalci redilnih
in zdravilnih praškov izhajajo prav dobro. Ali te nevedneže je treba
poučiti in izpreobrniti. Dragi čitatelji! Bodite pametni in obrnite se
na pravo pot! Poslušajte mene, ki se že 20 let pečam z živinorejo in
z živinozdravstvom in ki sem v tej zadevi izkušen. Ubogajte mene,
ki vas kot rojak in prijatelj zagotavljam, da s štupami in zdravili ni
mogoče živalskih boleznij zabranjevati, ampak to se doseže le s pra¬
vilno rejo, z dobrim, prikladnim in redovitim krmljenjem, z zdravim
hlevom, z umnim snaženjem in potrebnim oskrbovanjem živine. To so
sredstva, ki odvračajo od živalij bolezni. Kar se tiče v tem oziru
zdravil, poznamo vendar eno izjemo, če moramo dajati živini radi
pomanjkanja prikladnejše in boljše klaje slabo, kislo seno, trdo, suho
slamo ter koruznico, dalje korenstvo in v hudi suši rastlo krmo, ki
ima v sebi premalo rudninskih snovij, tedaj je potrebno, dajati
živalim klajnega apna in soli,  da želodec laže in bolj uspešno
prebavlja in da se ne izcimi pri dotičnem živinčetu lizanje, hromota
in kostolomnica. Za vsakega živinorejca vrlo imenitno klajno apno in
pridonosna živinska sol, o čemer bom kasneje natančneje govoril, pa
nista dragi tajni zdravili, ampak prav ceneni in zel<5 koristni sredstvi.

Kakor je resnično, da tajne štupe ne morejo boleznij zabranje¬
vati, ravno tako je istinito, da jih tudi ozdravljati ne morejo. Neka¬
tere bolezni so sploh neozdravljive in teh ne more niti živinozdrav-
niška veda ozdraviti. Zdaj pa prikvedra kak izdelovalec tajnih praškov,
ki o ozdravljanju nima ne duha, ne sluha, s svojim naznanilom ter
čveka, da je njegovo sredstvo zmožno, vse bolezni ozdraviti. O smešna
in neumna preprostost! Nekatere kužne živinske bolezni pa se zaradi
svoje nevarnosti, ker bi mogle zastrupiti ljudi in živino, sploh vsled
predpisane postave ne smejo poskušati zdraviti. Oglas proizvodnika
tajnih zdravil pa čenča, da more štupa tudi te kuge ozdraviti. Jaz
se samo čudim, da ne pridejo izdelovalci tajnih zdravil večkrat z

23

zakonom o kužnih boleznih navzkriž. Glede navadnih živalskih boleznij
mi je navesti, da je treba za vsako posamezno bolezen drugega ali
še več zdravil. Bolezni je treba spoznati in določiti in potem je zdra¬
vilo zapisati. K temu pa je treba znanosti in izkušnje. Gledš boleznij
nevešči „štupar“ pa zatrjuje, da njegovo sredstvo vse bolezni ozdravlja.
To je ravno tako preprosto, smešno in neumno, kakor da bi hotel do¬
kazovati, da more en sam pekar napeči kruha za ljudi celega sveta.
To ni mogoče in ravno tako ni možno, da bi moglo tajno zdravilo vse
bolezni ozdraviti. Živinorejec, pusti štupe na miru, svojo živino pa
dobro hrani in umno neguj, pa boš imel srečo v živinoreji. Če se ti
navzlic temu živinče vendar razboli, tedaj pa išči pomoči tam, kjer
jo je možno najti, namreč pri živinozdravniku, a ne pri izdelovalcih
goljufivih in sleparskih tajnih zdravil!

Prodajalci takozvanih redilnih praškov zatrjujejo na vse mogoče
načine, da so njih štupe tečne in da živino rede. Toda v resnici te
štupe prav nič ne redč, kar si naj vsak čitatelj prav dobro zapomni.
Živali redi in debeli samo dobra in tečna krma; kdor kaj drugega
trdi, tisti ne govori resnice. Recimo, da bi bile te štupe iz najbolj
redilnih snovij, kar jih poznamo — to pa v resnici niso — pa tudi
v tem slučaju ne bi mogle rediti, ker 1 ali 2 žlici štupe na dan je
za kravo ali vola vendar premalo. Tudi človek bi se prav nič ne po¬
redil, nego bi kmalu do kosti shujšal, ko bi ne dobival na dan nič
drugega v usta, kakor L / 4  jajca. K navedeni primeri pa je dodati, da
je jajce zelo tečno, a štupa pa le prav malo ali prav nič. V redilni
štupi more samo tista snov rediti, ki je tečna v njej, in to je
samo moka, če je slučajno primešana. No, V 4  prgišča tudi najtečnejše
moke pa vendar ne more konja, vola, krave ali prašiča rediti; to je
menda dovolj jasno ne samo vsakemu živinorejcu, ampak celd vsakemu
otroku, ki se je že naučil nekoliko misliti.

Iz vsega tega, kar sem doslej povedal, zaključujem ta-le nauk:
Prodaja in razpečavanje redilnih štup neznane sestave ter tajnih zdravil,
ki redijo baje živino, zabranjujejo bolezni in tiste ozdravljajo, je go¬
ljufija in sleparstvo, ki krade živinorejcem iz žepa denar, izdelovalce
pa močno bogati, ker so cene 5 — 10krat in še večkrat previsoke.
Mohorjane in vse slovensko ljudstvo svarim, da naj ne kupujejo ne¬
potrebnih in predragih redilnih štup ter ničvrednih tajnih zdravil.

*

* *

Oglejmo si zdaj klajno apno in pa živinsko sol!

Zraven drugih redilnih delov (beljakovine, tolšče itd.) mora biti
v živalski klaji tudi potrebna mera rudninskih snovij. Te snovi, ki
se nahajajo v telesu in tudi v dobri klaji, so sledeče: sol, apno, fos-
forova kislina, železo, magnezija, kalij in še nekatere druge manj važne.

Brez navedenih snovij ne morejo živali dolgo živeti. Izkušnje
učč, da bi žival sčasoma poginila, ako ne bi dobivala s klajo prav nič
rudninskih (mineralnih) snovij. Ako pa je v krmi le nekoliko teh za
življenje neobhodno potrebnih snovij, in sicer manj, kakor jih telo
potrebuje, tedaj začne dotično živinče bolehati in prej ali slej tudi
pogine, če ne pride pomoč o pravem času. Pomagati pa se more le

24

na ta način, da se začne pokladati boljša klaja, ali pa da se še dru¬
gače nadomesti pomanjkljaj rudninskih delov. Izmed vseh rudninskih
snovij nedostaja v krmi največkrat apna, fosforove kisline in soli. Če
je v klaji premalo -apna in fosforove kisline, tedaj trpe s početka kosti
in sčasoma oboli celo telo; če je pa nasproti temu v njej premalo
solnih snovij, takrat se ne more prebava izvrševati v redu in vsled
tega začne bolehati celo truplo. Te posledice pa moremo s tem za-
braniti, da dajemo živini klajnega apna* (fosforovo-kislega apna) in
pa soli.

Zdaj.pa nastane za živinorejce važno vprašanje, ki se glasi: V
kateri klaji je dovolj apna in dosti fosforove kisline, a v kateri je
premalo teh mineralnih snovij? Dosti jih je v sveži (frišni) in suhi
detelji, osobito če se tista mlada pokosi; dalje v sveži travi in senu
iz suhih ter pognojenih travnikov, v prav mladi travi od sočivja, razen
tega v žitu, zdrobu, mekinah in moki. Če dobiva živina tu navedeno,
na rudninskih snoveh bogato krmo, tedaj ji ni treba posebej dajati
klajnega apna. — Malo apna in malo fosforove kisline ima sledeča
piča: kisla trava z močvirnatih travnikov, kislo seno, poplavljeno,
torej prazno seno, vse žitne slame, pleve, koruznica, korenstvo in
gomolnice (krompir, repa, pesa, koleraba itd.), ostanki iz cukraren.
sirotka in ona krma v obče, ki je rastla na malo apneni zemlji. V
tem oziru mi je še to dodati, da imajo mehke, t, j. rečne in potočne
vode večinoma premalo apna v sebi.

Te-le vrstice, katere sem ravno navedel, naj bi si čitatelji dobro
zapomnili! Če so namreč o tem natanko poučeni, v kateri klaji se
nahaja mnogo in v kateri premalo apna in fosforove kisline, potem
tudi znajo, kdaj ni treba polagati klajnega apna in pri kateri krmi
je njega dodatek neobhodno potreben.

Če se hranijo živali dalje časa s prazno klajo, t. j. s tako, v ka¬
teri je premalo fosforove kisline in apna, in če se ta nedostatek ne
nadomesti s klajnim apnom, v tem slučaju obolijo sčasoma starejše
živali na lizanju, hromoti in kostolomnici, a pri nedorastlih živalcah
ne more dorasti okostje, ne more se utrditi in učvrstiti,'ampak ostane
mehko, t. j. nepravilno in bolehavo.

S prazno krmo hranjena goveda začnd sčasoma slabeje jesti, glo¬
dajo jasli, ližejo zid, žrč cunje, usnje in cel6 gnoj ter pijejo z večjo
slastjo gnojnico, kakor čisto vodo; prilično takšna znamenja vidimo
tudi pri ovcah, katere tudi volno pulijo in grizejo; prašiči in prašički
pa glodajo in grizejo korita in vrata ter pijejo gnojnico. Vsa ta zna¬
menja skupaj imenujemo lizanje. Vse to je znak bolezni, ne
pa razvada,  kakor mislijo nekateri živinorejci. — Kasneje živina
mršavi, postane slabotna, driskava, dlaka se ji ježi, koža postane pusta,
trda ter se prime telesa. Vrh tega včasi šepa, hodi previdno, dreveno
in okorno, težko se ulega in težko vstaja in pri tem se sliši škripanje

* Klajno apno, ali tudi fosforovo-kislo apno imenovano, je bel, nedišeč, iz od¬
branih in očiščenih kostij nalašč za poklajo domači živini pripravljen prašek, ki ima
v sebi fosforovo kislino in apno. Klajno apno se na suhem prostoru dolgo ne pokvari.
Cena mu je okoli 25 vinarjev za kilogram.

25

v kosteh. Če se nič ne zdravi, se začnejo kasneje od krhkosti lomiti
kosti; majhni vzroki zadostujejo, da se zlomi ena ali druga kost, ali
pa kar več na enkrat. Slednjič živina popolnoma shujša, oslabi ter po¬
gine, ako se ji ni ponudila o pravem času potrebna pomoč- Vsa ta
navedena znamenja vidimo največkrat pri goveji živini, a redkeje pri
prašičih in ovcah; izmed goved pa obolč zopet najčešče krave, in
sicer osobito izvrstne mlekarice:

Izmed mladih živalic ohole zaradi pomanjkanja apna in fosforove
kisline v piči največkrat teleta, pujski in jagnjeta. Mlade živalce
mehkih kostij šepajo, ali pa se vsaj prav previdno pregibljejo, težko
se ulegajo in težko vstajajo. Pujski pijo gnojnico in se včasi kal¬
ne morejo obdržati na nogah. V členih na nogah se prikažejo otekline,
ki prihajajo od premehkih, napetih, zabuhlih, gobastih, pokvarjenih
kostij. Živalce slabe in postajajo mršave, in katere ne poginejo, tiste
so bolehave in malo vredne.

Kako je vse te bolezni zabraniti in odvrniti? Bolni živini po-
kladajte dobro sladko travo, sladko seno, deteljo, žito, otrobe in moko;
napajajte jo s studenčnico; krave nehajte molsti, a zraven tega da¬
jajte oboleli živini klajnega apna! Če ni bolezen že preveč napredo¬
vala, tedaj napravlja klajno apno zares prave čudeže. Živali, ki so
lizale zid, glodale ies in pile gnojnico, opuste sčasoma vse to. Živina
začne jesti, da jo je veselje gledati; ježeča se dlaka postaja gladka
in svetla; krave dajejo več mleka (ne sicer naravnost od klajnega
apna. ampak zaradi tega, ker postanejo zdrave) in imajo močna in
zdrava teleta. Prašiči ne glodajo več korit in vrat, pujski ne pijo
gnojnice in so sploh čvrsti v nogah. Prej slabotna žrebeta postanejo
zdrava ter dobč močne, trdne in čvrste kosti, kar je ravno za bodoče
konje neprecenljive vrednosti. Skratka, klajno apno je vrlo imenitna
reč v živinoreji; tisto ozdravi skupaj z dobro klajo vse prej navedene
bolehavosti in bolezni, a razen tega prepreča bolehavosti, ako si ga
že prej pokladal živini.

V duhu slišim nekatere ukaželjne čitatelje popraševati: Katerim
živalim pa je klajno apno najbolj potrebno in na kateri način ga je
dajati živini?

1. Klajno apno pokladajte tačas vsem živalim, kadar jim dajete
že prej opisano prazno krmo (kislo seno, slamo, koruznico, korenstvo itd.).

2. Dalje ga dajajte vsem brejim in doječim samicam, a ne samo
kravam, ampak tudi prasicam, kobilam, ovcam in kozam. Samice po¬
trebujejo namreč za tvoritev in utrditev zarodkovih kostij precej klaj¬
nega apna.

3. Sesajočim ter sploh mladim, rastočim in razvijajočim se ži¬
valcam je fosforovo-kislo apno od posebno velike koristi.

4. Dajajte ga tudi molznim kravam in sploh samicam, katere
molzete, ker z mlekom gre iz telesa dan za dnevom mnogo fosforove
kisline in mnogo apna, in vse to se mora nadomestiti telesu.

5. Ko začnč živali glodati les, lizati zid, jesti cunje, če začno
mladi pujski piti gnojnico, tedaj jim dajajte klajnega apna!

6. Če ga dajete perotninstvu, ostane tisto bolj čvrsto in zdravo,
vrh tega pa kokoši tudi bolj pridno nes<3.

26

7. Sploh pa pokladanje klajnega apna ne škodi, čeprav hi ga
ne potrebovalo živalsko telo; kar ga je odveč, to gre v gnoj in potem
je gnoj boljši.

Klajno apno dajajte živini v vodi ali mleku, ali ga pomešajte
med poškropljeno, oziroma kuhano krmo. Prvih 14 dnij v začetku po-
kladanja razdelite celo porcijo v 3 dele in dajajte en del zjutraj,
drugi opoldne, zadnji pa zvečer; nekateri živinorejci dajejo s početka
tudi samo pol porcije na dan, dokler se namreč živina ne privadi
apnu. Vrh tega je priporočila vredno, da se daje klajno apno zapo¬
redoma 8—10 dnij, potem se pa za 2—3 dni prestane; kasneje se
poklada vnovič 8 — 10 dnij, a 2—3 dni zopet ne itd.

Gledč množine apna mi je navesti t6-le: Odrastlemu govedu dajte
na dan 25—50 gramov klajnega apna (1 — 2 veliki žlici in še črez),
konju 15—25 gr  (okroglo 1 žlico), velikemu prašiču 10 — 20 gr,  teletu
in žrebetu 8 — 15 gr\  dalje jagnjetu in pujsku 3 — 6 gr,  psu po velikosti
.7» — 4 gr,  kokoši 7s grama. Čeprav bi dobilo živinče tudi malo več
klajnega apna, kakor sem gori omenil, ne bi to prav nič škodilo,
seveda izvenredno veliko ga ne smemo dajati. Pridodati moram še to,
da gre v srednjeveliko jedilno žlico 20 — 25, a v kavno žličico pa
7—8 gramov klajnega apna.

Oglejmo si zdaj važnost soli za živinorejo. V primerni količini
je sol ljudem in živalim zelo koristna in potrebna, a nasprotno bi
utegnilo preveč soli močno škodovati, takorekoč telo zastrupiti.

Ob pokladanju dobre in primerne krme ni treba živalim posebej
dajati soli. V dobri klaji, posebno v oni, ki raste blizu morja in na
solnatih tleh, se nahaja navadno tciiko soli, kolikor je potrebuje ži¬
valsko telo. Drugačna pa je stvar, ako smo prisiljeni dajati na rud¬
ninskih snoveh revno, neugodno sestavljeno, prevodeno, izprano, malo
redilno in sploh težko prebavno klajo, kakor: kislo seno, trdo slamo
in koruznico, izprano in poplavljeno travo, listje dreves, ajdovico, ko¬
ruzne štroke, krompir, repo, kolerabo, odpadke iz cukraren, žganj arij
itd. Če krmimo dalje časa s tako in enako slabo pičo brez pri-
mečka soli in klajnega apna, nam začne živina gotovo bolehati in
hirati, krmivo se ji upira, dlaka se ji ščetini in tako dalje slabi, dokler
slednjič vsled pomanjkanja rudninskih snovij in onemoglosti ne pogine.
Iz tega sklepamo lahko, da ob slabi klaji sol ni samo slastilo,
ampak naravnost živilo in da je ob njej primeček klajnega apna in
soli neobhodno potreben.

Pri pokladanju slabe in težko prebavne klaje pomaga pridejana
sol želodcu prekuhavati klajo, in sicer na ta način, da pomnožuje
izločevanje prebavnih sokov; dalje povečuje tek, pospešuje pretvorbo,
krvni tok in menjavo dlake in tako povzroča, da ostanejo živali tudi
pri slabejšem krmivu zdrave in krepke. Eazen tega zakriva, oziroma
izboljšava slabi okus one klaje, katere živali ne marajo jesti, na pr.
kislega sena. Nekateri živinorejci mislijo tudi, da more sol po¬
kvarjeno krmivo, na pr. plesnivo seno, zaduhli oves itd. izboljšati in
ga napraviti neškodljivega. Toda sol tega v resnici ne more storiti;
ona namreč samo slabi okus zakrije, ne da bi krmi odvzela škodljiva
svojstva.

27

Živalim potrebna množina soli je odvisna ne samo od vrste ži¬
vine, ampak tudi, in sicer še v večji meri, od kakovosti klaje; o tem
zadnjem sem že prej govoril, zdaj samo še nekoliko o vrsti živalij.
Razmerno največ soli potrebujejo ovce in koze, potem sledi govedo ter
svinja; najmanj soli željni so konji. Konji ne potrebujejo nič soli, če
jih hranimo z izvrstnim travniškim senom, z rezanico in ovsom; če
jim pa dajemo kislo seno, slamo, deteljo in korenstvo, tedaj jim mo¬
ramo privoščiti za glavo na dan 7—8, ali na teden do 50 gramov soli.
Če krmimo svinje s slanimi kuhinjskimi pomijami, ali če jim dajemo
po nekoliko slanih odpadkov iz sirarnic, tedaj jim ni treba posebej
dajati soli; sicer se pa računa za odrastlo svinjo na dan 3—5, ali na
teden 20—30 gramov soli. Izmed rastlinojedcev potrebujejo samice
razmerno več soli kakor samci; tudi mlada, še nedorastla živina mora
dobiti razmerno več soli kakor stara. Govedu zadostuje na dan 10—12
(na teden 70—90), ovci ali kozi 5 — 6 na dan, ali 35—45 gramov
soli na teden.

Živini ugaja vsaka sol, bodisi morska, kuhana ali „živinska sol“.
Navadno dajemo le živinsko spl, ker ni nič slabejša od ostale, ali je
navzlic temu mnogo cenejša. Živinska sol je rdečkaste barve, in sicer
zategadelj, ker ji je pridejano nekoliko rdečega železnega okisa, pa
tudi malo pelinovega praška. Tako pomešano sol imenujemo denatu-
rovano, ki pa vendar ni nič drugega, kakor navadna kuhinjska sol,
kateri je pridejana gori omenjena snov. Te dve, živalskemu telesu
čisto neškodljivi primesi devajo samo zato med živinsko sol, da je
ne bi rabili ljudje za človeško hrano in da ne bi bili s tem državni
dohodki prikrajšani, ker država prodaja živinsko sol mnogo ceneje
(7 kron stane 100 klgr.), kakor pa čisto, za ljudsko hrano namenjeno
kuhinjsko sol.

Sol potresamo na različno klajo, na pr. na rezanico, korenstvo,
otrobe, ali polivamo krmivo z osoljeno vodo, oziroma raztopimo sol v
takozvanem napoju. Na vsak način je priporočila vredno, da odmerimo
posebej za vsako živinče njegov del soli, da je ne bi dobila ta žival
preveč, a druga premalo. Sol dajemo vsak dan živalim, ali vsaj 2—3 krat
na teden.

V novejšem času so začeli napravljati iz živinske soli solnike ali
solne kamene za lizanje. To je dobro, ker živali same najbolj znajo,
koliko soli potrebujejo, in ližejo samo dotlej, dokler nimajo dosti. Sol¬
niki pa morajo biti močno trdni in gosti, da se ne zdrobe in da ne
bi požrle živali na ta način večjih kosov soli, ker to bi jim utegnilo
zeld škodovati.

Na koncu tega spisa polagam slovenskim živinorejcem še enkrat
t6-le na srce: Ne kupujte tajnih zdravil in redilnih štup;
nasprotno pa pokladajte živini oh slabi in prazni krmi
k 1 a j n o apno in živinsko sol;  iz tega nastali stroški se vam bodo
stokrat in stokrat povrnili.

28

Glavni pogoji uspešnega mlekarstva.

(Spisal Viljem Rohrman.)

Z dobro urejenim mlekarstvom so se povzdignili že marsikod
gospodarski dohodki. Po krajih, kjer ni bilo prej prav nobene prilike
za prodajo mleka, se je stvar mahoma obrnila, ko so se ustanovile
mlekarske zadruge in pričele s kupovanjem in prodajanjem mleka in
mlečnih izdelkov. Odprl se je po teh krajih nov vir gospodarskim do¬
hodkom, ki ni vplival ugodno samo na rejo molznih krav, ampak sploh
na celo gospodarstvo. Tudi po drugih naših krajih se bodo še dali
doseči ugodnejši uspehi v mlekarstvu in reji molznih krav, alto se
bodo gospodarji poprijeli te stvari s potrebno zavednostjo.

Mleko in mlečni izdelki (presno maslo, sir) so živila, ki so čim
dalje bolj cenjena in katerih se po mestih in drugod čim dalje več
porabi. ■

Naj pa spravljamo mleko v denar, kakorkoli si že bodi, naj ga
prodajamo za uživanje v svežem stanju ali naj napravljamo presno
maslo (pute.r) ali sir, vselej in povsod moramo ma to paziti, da dobi¬
vamo kolikor mogoče čisto in zdravo mleko;  zakaj le tako mleko
je res okusna in dobra pijača, in le iz takega mleka je mogoče dobi¬
vati zares okusne in dobre mlečne izdelke.

Znano je, da se po slabem mleku prenašajo celb bolezni na člo¬
veka in da se iz slabega mleka ne dado dobiti fini mlečni izdelki.
Prav tako, kakor iz žadu h le moke ne moremo napraviti
dobrega in okusnega kruha, ali pa iz nagnilega grozdja
prav dobrega vina,  ravno tako tudi iz slabega mleka ne moremo
dobiti finega masla ali dobrega sira. Zato_ pa tudi vidimo, da so
mlekarski izdelki povsod malo cenjeni, kjer’ se premalo pazi. na po¬
trebno snago, kjer se dobiva nesnažno mleko,, ki je samo na sebi pre¬
malo okusno in kojega napake se še bolj pokažejo v mlečnih izdelkih.

Ako hočemo mleko in mlečne izdelke dobro spravljati v denar,
tedaj je naša prva naloga, da skrbimo za zdravo in čisto mleko.
To je najvažnejši pogoj vsakega mlekarstva.  Na to mo¬
ramo toliko bolj paziti, ker ni kmalu stvari, ki bi se tako rada in
tako lahko navzela raznih smeti j in ki bi se zlasti v poletnem času
tako rada skvarila kakor mleko.

Mleko se nam nasmeti navadno že med molžo, potem, dokler stoji
v hlevu, in nazadnje še po naših shrambah. Tudi pri snažnem ravnanju
prihajajo smeti v mleko, kaj še le, če smo z mlekom sploh premalo
snažni! Kako rado se mleko nasmeti, o tem se najlaže prepričamo
tam, kjer imamo za posnemanje stroje — posnemalnike. Le poglejmo
na notranjo stran bobnička, s katerim se je mleko v takem stroju
posnelo, in hitro se prepričamo, da se izloči pri tem delu še vse polno
drobnih smetij iz mleka, akoravno smo mleko dobro precedili in pazili
tudi sicer več ali manj na snago. Ako se mleko že pri paznem rav¬
nanju tako rado nasmeti, kaj še le v tem slučaju, ako na potrebno

29

snage premalo pazimo! Potem ni nič čudnega, ako je mleko neokusno
in nezdravo in ako tudi mlečni izdelki niso dosti prida.

Da dobimo dobro in zdravo mleko, moramo paziti na snago ves čas
in povsod, pri molži v hlevu in po naših shrambah. Najbolj je paziti
na snago seveda v hlevih, ker se tukaj mleko najlaže nasmeti. Posebno
slabi so v tem pogledu hlevi, ki so zaduhli, soparni in sploh nesnažni.
Tukaj se mleku primešajo razne nevidne smeti, ki plavajo po nečistem
zraku in padajo v mleko. Tukaj je mesto, kjer se mleko najprej na¬
vzame raznih škodljivih glivic (bakterij), ki napolnjujejo hlevski zrak
kot nevidni prah in povzročajo pozneje v mleku razne izpremembe,
ki se ne pokažejo samo v slabem okusu, ampak tudi v drugih napakah.

Najbolj čisto mleko dobivajo tam, kjer molzejo krave zunaj na
prostem, kakor delajo v poletnem času na planinah, pa tudi po drugih
krajih, tako na pr. na Danskem, Holandskem, Angleškem itd., kjer
pasejo živino skoz celo poletje zunaj. Zato izdelujejo po teh krajih
tudi najfinejše surovo maslo (puter) in prav dober sir.

Na snago je paziti pa tudi pozneje po tistih prostorih, kjer mleko
shranjujemo; zakaj tudi tukaj je mleko izpostavljeno raznim škodljivim
vplivom, zlasti slabega zraka, neprimerne toplote, raznih plesnij itd.

i. Naše napake pri molži.

Premalo čisto mleko prihaja pogostoma od nesnažne molže.
Za molžo je treba čistih rok, čistega vimena in snažne po¬
sode.  Pri nas se pa na to pogostoma premalo pazi! Če molzemo z
umazanimi rokami, ali če je povrh tudi še vime umazano, potem ni
nič čudnega, če dobimo umazano in neokusno mleko in če so mlečni
izdelki malovredni in slabi. Saj ni drugače mogoče! In če je vrh tega
še žehtar (golida, kablica) premalo snažen in če mleka tudi zadosti
dobro ne precejamo, potem si prav lahko razlagamo vse tiste pomanj¬
kljivosti, ki jiii najdemo pri mleku, še bolj pa pri mlečnih izdelkih,
pri maslu in siru.

Kako pa naj dobimo iz nesnažnega mleka, ki diši po gnoju, dobro
surovo maslo ali kaj drugega?

Zato je naša nujna naloga, da pazimo že pri molži na potrebno
snago in da se lotimo tega dela z vso mogočo snažnostjo.

Po naših hlevih se vime zmeraj bolj ali manj onesnaži. Zato ga
je pred vsako molžo najprej očediti. Če leži živina na suhem, bodisi,
ker ji dobro nastiljamo, ali pa ker so staje pripravno vzvišene in suhe,
potem je najbolje, da se vime dobro obriše s suho cunjo.  S tem
se odstrani vsa nesnaga, kakor izpadla dlaka in druge smeti. Ako je
pa vime umazano od blata, potem se mora umiti,  da se zadostno
očedi. Ako vime umivamo, pa ni zadosti, ako ga samo splaknemo,
ampak treba ga je res umiti in potem takoj s snažno in suho
cunjo dobro obrisati.  To je glavna reč! Če tega ne storimo,
potem je molža še bolj nesnažna, ker se v takih slučajih cedi tista
umazana voda doli po sescih in prihaja na ta način v mleko.

30

Pri umivanju vimena mi je pa še na sledeče opozoriti naše go¬
spodinje. Vime naj se umiva s prestalo vodo, ne pa s popolnoma mrzlo
in ledeno. To velja posebno v zimskem času. Polnega vimena sploh
ni dobro močiti z mrzlo vodo. Zato je najboljše, kakor rečeno, da
skrbimo za suhe in čiste staje, kajti v tem slučaju popolnoma zado¬
stuje, da vime dobro obrišemo in odrgnemo s suho cunjo. To je za
vime veliko bolj zdravo, kakor če ga obdelujemo z vodo. S takim
suhim in dobrim odrgnjenjem se pa tudi vime najbolj pripravi za molžo;
izkušnje namreč uče, da se dd krava v takih slučajih rajši mlesti.

Prve kapljice mleka se naj pomolzejo na tla, ker se nabere na
koncu sesca zmeraj nekaj nesnage.

Seveda je paziti tudi na to, da je želitar snažen in čist. Za
čisto posodo skrbimo najbolje, ako jo takoj po molži dobro umijemo z
vročo vodo, izplaknemo potem še s čisto vodo in poveznemo do prihodnje
molže na zračen, suh in čist kraj, da se posoda dobro posuši. Prav
je, da žehtar vsaj enkrat na teden očistimo tudi s sodo,  ki je nekoliko
dodenemo vroči vodi.

Če je pomlesti več krav, potem moramo imeti večjo posodo.
„mlečni nabiralnik",  v katerega se zliva mleko posameznih krav.
Ta nabiralnik se naj postavi na zračen in čist prostor v hlevu, naj¬
bolje blizu vrat, v poletnem času tudi lahko zunaj hleva, seveda v
senco. Na to je paziti posebno pri zaduhlih in soparnih hlevih.

V mlečni nabiralnik naj se mleko precedi, da se takoj odstranijo
smeti, ki so padle med molžo v mleko.

Potrebno je, da se mlečni nabiralnik tudi pokrije, v poletnem
času že zaradi tega, da ne morejo blizu sitne muhe.

Da se zrak v hlevu ne kvari, ne kidaj med molžo in sploh ne
delaj prahu! Med molžo bodi mir v hlevu, in krma se naj rajši po-
klada po molži.

Pri tej priliki bodi tudi povedano, da je treba krave vsako pot
do čistega izmlesti.  Ako tega ne storimo, si pokvarimo mlečnost
krav in prikrajšamo v vsakem oziru mlečni pridelek; zakaj mleko, ki
se dobi nazadnje iz vimena, je najbolj mastno. Vse to se sto- in stokrat
naglasa, le žal, da dobimo še zmeraj gospodinje in dekle, ki se vse
premalo zmenijo za to.

2. Škodljivi vplivi naših hlevov.

Veliko krivi so naši zaduhli in soparni hlevi, ako mleko ni tako
okusno in dobro, kakor bi moralo biti. V slabih hlevih se mleko rado
navzame slabega duha in slabega okusa.

Slabi duh v mleku prihaja od plinov, ki se razvijajo iz gnoja in
gnojnice in ki se toliko bolj množe, čim nižji so hlevi, čim manj se
skrbi za odtekanje gnojnice in čim dalje puščamo gnoj pod živino.
Škodljivi pa niso samo ti plini, ampak tudi razne glivice (bakterije),
ki se zarejajo na gnoju in napolnjujejo zrak po nesnažnih in premalo
zračenih hlevih. Te glivice vplivajo različno na mleko, vselej pa ne¬
ugodno, kar opazujemo posebno lahko v poletnem času.

31

Da se varujemo kolikor mogoče vseh teh neugodnosti],, moramo
skrbeti za čiste in zračne hleve.  Hlevi za molzno g;oved morajo
biti svetli in snažni,  ne pa temni, nesnažni, prašni in soparni.
Skrbimo za to, da se gnojnica sproti odteka, da ne zamaka hlevskih
tal in ne kuži zraka. Skrbimo nadalje, da je hlev zadosti zračen; čist
zrak ni potreben le za mleko, ampak tudi za dobri počut in za zdravje
živine. V slabih hlevih naj se mleko prej ko prej spravi iz hleva;
kajti čim dalje ga notri puščamo, tem bolj se navzame zračnega prahu
in druge nesnage.

Najbolj čisto mleko dobivajo tam, kjer molzejo krave zunaj na
paši. Tam se dobi mleko, ki je veliko bolj snažno in zato tudi veliko
več vredno za maslo in sir.

3. Naše mlečne shrambe.

Mleko se nam kvari tudi na ta način, da ga spravljamo v slabe
in nesnažne prostore. Tudi to je velika napaka, ki jo nahajamo še
pogostoma po naših krajih. Prostor za spravljanje mleka mora biti
čist, zračen in hladen.  To so glavni pogoji vsake mlečne shrambe,
da je dobra za mleko. Veliki posestniki imajo za mleko posebne mlečne
kleti,  kjer se nič drugega ne spravlja kakor samo mleko. To je
seveda najboljše, ker se v takih prostorih najlaže skrbi za potrebno
snago. Naše gospodinje po deželi pa nimajo za mleko posebnih pro¬
storov, ampak ga spravljajo, kamor je: v shrambe za jedila (špajze),
v kuhinjske omare ali celd v sobe, kjer prebivajo. V takih slučajih je
pač potrebno, da skrbimo nekoliko bolj za potrebno snago in
čistoto, kakor smo bili do sedaj vajeni.

Zapomnimo si dobro, da zaduhli in slabi, nesnažni in umazani
prostori niso za mleko, ker se v takih prostorih mleko hitro navzame
slabega duha in raznih smetij. Ako shranjujemo mleko v shrambah
za jedila, tedaj moramo na vsak način skrbeti, da se ti prostori za¬
dosti zračijo in snažijo, in da v njih ne shranjujemo rečij, ki rade gnijo,
plesnijo itd. Po takih prostorih ne sme biti nobene plesni!

V stanovanju samem pa, kjer prebivamo in morda celo spimo,
tam pa ni mesta za mleko; ti prostori so premalo zračni, premalo
snažni in premalo hladni. Ti prostori so v obče tako slabi in tako
nezdravi, da morajo škodovati vsakemu mleku.

Ako nimamo mlečne kleti, si lahko pomagamo na ta način, da
postavimo na pripravnem kraju veže ali na hodniku omare, v ka¬
tere spravljamo mleko. Te „mlečne omare“  morajo biti snažne in
zračne. Potrebno je zaradi tega, da se napravijo ob straneh zadosti
velika okenca, ki se zadelajo z gosto mrežico, tako da sveži zrak lahko
dohaja, muhe pa da ne. morejo blizu.

Pri mlečnih shrambah si zapomnimo dobro, da morajo biti zračne,
snažne, hladne  in tudi dosti svetle.  Slab duh in izprijen zrak
vplivata po takih shrambah tako neugodno na mleko, da ni prav nič
čudnega, ako dobimo iz takega mleka premalo okusne izdelke. Posebno
v poletnem času moramo skrbeti, da so mlečne shrambe dosti hladne.
Zato jih je črez noč ali vsaj ob jutranjih in večernih urah odpirati,

32

črež dan pa zapirati. Zaradi poletne vročine 'je prav, da ležijo take
shrambe na severni strani hiše.

Veliki posestniki in mlekarske zadruge shranjujejo mleko v po¬
sebnih mlečnih kleteh,  ki ležijo pritlično ali pa v zemlji, tako
kakor vinske kleti. Mlečne kleti v zemlji so zaradi tega dobre, ker
imajo bolj enakomerno in pripravno toploto.

Mlečne kleti morajo hiti po letu hladne,  po zimi pa dosti gorke.
Dobro urejene mlekarne imajo za poletni čas ledenice ali druge hla¬
dilne naprave, po zimi jih pa grejejo, da se toplota ne zniža pod
12—15° C.  Mlečne kleti naj so svetle in zračne,  zato naj imajo
potrebna okna, če le mogoče na obeh straneh, da se laže prezračujejo.
Končno morajo biti take kleti, kar se da, čiste.  Strop in stene naj
so gladke in dobro pobeljene. Pri podzemeljskih kleteh bodi omet iz
cementa. Tla naj bodo tudi iz cementa (betona) ali pa iz kamnene
opeke (klinker-opeke), da so dosti trda in snažna; le taka tla se dado
dobro umivati in snažiti.

Shranjujmo pa mleko, kakor si bodi, povsod moramo gledati na
to, da je mleko na snažnem, zračnem in hladnem prostoru, kajti to
so glavni pogoji za dobro shranitev mleka. Nesnažni, prašni,
zaduhli, vlažni in gorki prostori pa niso za mleko.  V
takih prostorih se mleko kvari!

4. Mleko moramo dobro precejati.

Smeti, ki so prišle med molžo v mleko, se morajo odstraniti iz
mleka. To dosežemo s tem, da mleko precedimo. Da se mleko kolikor
mogoče očisti od primešanih mu smetij, je treba mleko dobro pre¬
cediti.  Za tako precejanje je treba dobrega in finega sita ali cedilca,
sicer nam gredo skoz vse manjše smeti. Tega bi ne omenjal, ko bi
bili pri nas v tem pogledu dosti natančni. Ali če
pogledamo naša mlečna sitca, se lahko prepričamo, da
so slaba, nesnažna, natrgana itd. S v  takimi siti ne
moremo mleka čistiti, to je gotovo. Če je sito samo
nesnažno in slabo, se tudi mleko ne bo dalo dobro
precediti.

Za precejanje mleka je treba dobrih sit in snažnih
sit. Snažno ostane sito, ako se po vsaki rabi takoj
dobro očisti, ne pa še le potčm, ko se mlečni ostanki
po luknjicah zasuše. Za čiščenje sit je treba vroče
vode in ščetke (krtače). Dobra je ščetka, napravljena
iz riževih korenin, kakor jo kaže slika 2.

Če spravljamo mleko od posameznih krav med
molžo v nabiralno posodo (mlečni nabiralnik), tedaj je
mleko od vsake krave hitro precediti v to posodo, da
se takoj odstranijo smeti, ki so prišle med molžo v mleko.
Ker ima biti ta posoda zaradi večje snage pokrita,
Slika 2. Ščetka za p 0( |j potrebno sito vdelano sredi pokrova, toda tako,

da ga lahko jemljemo proč in posebej snažimo.

33

Prav snažno ravnajo tiste gospodinje, ki
imajo za precejanje mleka dvojno sito, vdelano
drugo vrh drugega. Z dvojnim precejanjem se mleko
bolj očisti od primešanih smetij. Na zgornjem situ
ostajajo vse večje smeti, kakor izpadle dlake itd.,
na spodnjem situ, ki je gostejše, pa druge smeti.

Prav je, da v tem slučaju po
vsakem precejanju zgornje sito
proč vzamemo in očistimo od
smetij, zatč da se mleko drugih
krav ne preceja skoz te smeti.

Čim bolj smo v tem pogledu
snažni in natančni, tem boljše
za mleko.

Prav pripraven nabiral¬
nik s pokrovom in dvojnim
sitom, ki ga lahko napravi
vsak klepar, nam kaže slika 3.

Na levi strani je nabiralnik
pokrit in pripravljen za precejanje mleka, na desni strani se pa vidi,
kako je pokrov zložen in kako izgleda eno in drugo sito. Zgornje
sito ima ročaj, da ga laže snemamo in z obračanjem in potrkavanjem
očistimo od smetij.

Po nekod rabijo za precejanje mleka namesto sit posebne rute,
„cedilne rute“  po imenu, ki se vtaknejo v cedilce navadno v dveh
legah in pritrdijo s pripravnimi obročki. Samo ob sebi se razume,
da se morajo te rute po vsaki rabi dobro izprati v vroči vodi, dobro
splakniti z mrzlo vodo in potem dobro posušiti.

Da se mleko kolikor mogoče očisti tudi od najdrobnejših smetij,
od prahu in glivic, ki se primešajo mleku iz hlevskega zraka, zato
se priporočajo danes še drugi mlečni cedilniki, s katerimi se kolikor
mogoče odstrani vsa nesnaga v mleku.

Med temi cedilniki se močno hvali Ulandrov cedilnik,  ki
ga izdeluje tvrdka Alfa Separator v Gradcu. Ta se odlikuje s tem,
da obstoji iz treh drobnih sit; med spodnji dve siti je vložena čista
in tanka vata, ki pridrži vse smeti, tudi najdrobnejši prah in glivice.
Ker je ta cedilnik precej drag in stane oni manjše vrste 16 kron,
večji pa 20, se priporoča posebno za mlekarske zadruge in večje po¬
sestnike. Potrebno vato, ki stane komad po 2 vinarja, je seveda pre-
meniti pri vsaki molži.

5. Hladimo mleko v poletnem času!

Ravnokar izmolzlo mleko je gorko. Ta toplota znaša nekaj manj
kot životna toplota. Ko bi tako mleko postavili na gorko, bi se začelo
hitro kvariti. V gorkem mleku se namreč vse tiste glivice (bakterije),
ki so prišle iz hlevskega zraka v mleko, hitro množe. Zato se tako
mleko hitro skisa in tudi drugače poslabša.

Gospodarski nauki. I.

Slika 3. Mlečni nabiralnik z dvojnim sitom.

3

34

Mleko se mora po molži dobro ohladiti.  Pri nas ohlajamo
mleko s tem, da ga devamo v plitve latvice, katere postavljamo na
hladno. Še bolj se mleko ohladi, če ga postavimo v mrzlo vodo,
kakor vidimo to pri večjih posestnikih, ali pa v mlekarskih zadrugah.
V tem slučaju se napravijo v mlečni kleti cementna ali lesena korita,
v katera se voda napelje po ceveh, tako da na enem koncu priteka,
na drugem pa odteka, ali se pa nanosi in v tem slučaju po potrebi
premeni. Cementna korita so boljša, toda dražja. Prav dobro nam slu¬
žijo tudi lesena korita, ki se postavijo od tal, na močnih podložkih,
tako da se tla pod njimi lahko snažijo. Male množine mleka ali sme¬
tane se lahko hladč tudi v škafu,  napolnjenem z mrzlo vodo.

Ako hladimo mleko ali pa smetano v mrzli vodi, ne smemo imeti
dotičnih posod zaprtih, ampak posode morajo ostati odprte. Sicer nam
mleko, oziroma smetana zadah  n e in dobi slab duh in okus.

Za hlajenje v vodi so najbolj pripravne
globoke posode, kakoršne je izumil Švare na
Danskem. Zato se imenujejo tudi Švarcove posode.
Te posode so globoke in z dveh stranij stisnjene,
kakor kaže slika 4. Švarcove posode so dobre
za hlajenje mleka, kakor tudi smetane.

Dobre za hlajenje mleka so tudi tiste po¬
sode, ki rabijo za prevažanje mleka, ako jih po¬
stavljamo v mrzlo vodo.

Za hitro ohlajenje  mleka rabijo v mle¬
karnah in na večjih posestvih tudi posebne hla¬
dilnike,  ki so nalašč za to napravljeni; s
temi se mora mleko ohladiti, da je pripravno za
prevažanje, vsaj na 12 0  C.

Slika 4. Švarcova po¬
soda za hlajenje mleka.

6. Kakšnega mleka ne smemo prodajati in oddajati v

mlekarne ?

Razen snažnega ravnanja je treba pri mleku tudi vestnega
ravnanja.

Strogo nam je gledati na to, da se oddaja našim odjemalcem le
zdravo, čisto in zanesljivo dobro mleko. Kakor pri drugi kupčiji,
treba je tudi tukaj poštenosti  v vsakem oziru!

Slabo mleko enega samega posestnika lahko izpridi vse drugo
mleko. To se je večkrat zgodilo po brezvestnih ljudeh v sirarnicah.
Zato pa naj mleko rajši sam porabi, kdor nima poštenih namenov;
zakaj s pokvarjenim mlekom ni oškodovana samo dotična mlekarska
zadruga, ampak vsi njeni člani.

Na prodaj in v mlekarne oddajajmo le popolnoma dobro in zdravo
mleko. Oddajati pa ni mleka, ki se dobiva od sledečih krav:

1. od krav, ki stoje v zadnjem času brejosti in ki imajo samo
še'6  tednov do poroda;

2. od krav po porodu, vsaj en teden ne;

35

3. od krav, ki so bolne na vimenu ali drugače in ki se zdravijo
z zdravili;

4. od krav, kupljenih na semnju, dokler ne spoznamo, da je njih
mleko dobro in zdravo.

Tudi mleko od krav, ki se pojajo (gonijo), ni popolnoma dobro.
Razen tega se naj ne oddaja mleko, ki je na ta ali drug način iz¬
prijeno, skisano, ki se vleče, ali ki je kako drugače pomanjkljivo in
napačno.

Nov način molže.

(Spisal Viljem K o h rman.)

Mlečnost krav se dd izboljšavati tudi z dobro molžo. Najlepši
dokaz o tem nam dajejo Danci, Holandci in Švicarji, priznano dobri
živinorejci in mlekarji. Res, da se je vzgojila po teh krajih tako dobra
molzna goved najbolj s tem, da so se odbirale za pleme najboljše ži¬
vali in da se je že od nekdaj obračala na dobro krmljenje vsa po¬
trebna skrb; ali res je tudi, da so po teh krajih že od nekdaj po¬
lagali na molžo, veliko večjo važnost, kakor pri nas.
Danci, Holandci in Švicarji opravljajo molžo veliko bolj skrbno kakor
mi. Tamkaj se vime pravilno izmolze in z vsako molžo popolnoma iz¬
prazni. Po teh krajih so prepričani, da se s čisto molžo najbolj po¬
spešuje delavnost vimena in da se s tem pospešuje tudi razvoj vimena
in njega mlečnost.

Pri nas smo bolj površni pri molži. Pogostoma se krave le za
silo izmolzejo. Na pravilno in čisto molžo se še v obče premalo pazi.
Pri nas je glavna stvar, da se krava sploh pomolze; kako se to delo
opravi, za to se premalo zanimamo. Da v takih razmerah ne moremo
imeti posebno mlečnih krav, je več kot jasno.

Kravje vime ima glede svojega razvoja podobno lastnost, kakor
drugi deli živalskega telesa. Čim bolj namreč deluje, tem bolj se raz¬
vija. Kolikor bolj se vime z dobro molžo obdeluje, toliko bolj se po¬
spešuje delavnost mlečnih žlez in s temi vred tudi razvoj vimena.

Pri nas je način molže že sam na sebi slabši, kakor po drugih
deželah. Pri nas smo vajeni mlesti na ta način, da vlečemo za seska.
Seski se namreč s palcem in kazalcem močno nategujejo (slika 5.). S
takim nategovanjem se razvoj vimena bore malo ali pa nič ne po¬
spešuje. Zgodi se celo, da se na ta način vime pokvari. Ako seska
preveč in surovo nategujemo, se mlečne žleze, iz katerih obstoji vime,
lahko natrgajo tako, da se vime pobesi in postane bolj kozjemu, kakor
kravjemu podobno. Posebno neugodno vpliva taka molža pri kravah,
ki so bile prej vajene na boljšo molžo.

Pravilna je molža, kakoršno nahajamo po Švici, na Danskem in
Holandskem, tedaj v deželah, ki so v reji molzne govedi in v mle-

3 *

36

Slika 5. Napačna molža.

karstvu veliko pred nami. Tam molzejo krave sploh na ta način, da
se mleko iz seskov iztiskava.  Pri tej molži se seski s celo roko pri¬
jemajo in dobro stiskajo (slika 6.). Razen tega se s seskom v roki
zdaj pa zdaj butne ob vime, nekako tako, kakor dela tele, kadar sesa.
Na ta način se mleko laže in bolj izločuje.

Pri nas pa ni samo način molže
slabši, ampak tudi marsikaj drugega.
Napačno je pri nas tudi to, da vlečemo
na seskih, kakor se nam zdi, zdaj tako,
zdaj zopet inače, brez vsakega reda.
Nekatere seske nategujemo bolj, včasi
jih obdelujemo tudi z obema rokama,
dočim druge seske zanemarjamo.

Resnica je, da se desna stran vi¬
mena navadno bolj pomolze kot leva;
zato se pa večkrat lahko opazuje, da je
desna stran vimena bolj razvita kakor
leva. Skratka, pri naši molži ni tiste
pravilnosti,  kakor jo vidimo po dru¬
gih deželah.

Največja napaka obstoji pa v tem,
da krave pogostoma izmolzemo le za silo
in da nam je premalo na tem ležeče,
kdaj in kako se pomolzejo. Ne le, da dobimo s tako površno molžo
manj mleka, ampak dobimo tudi slabše mleko; zakaj zadnje mleko, ki
se iztisne iz vimena, je najbolj mastno. Še večja škoda obstoji pa v

tem, da se s površno
molžo izpridijo krave
gledč njih mlečnosti.
Pri površni molži za¬
ostaja mleko v mlečnih
žlezah; na ta način se
ovira delavnost žleznih
mehurčkov in s tem vred
tudi izločevanje mleka.

Kako važnost po¬
lagajo po naprednih de¬
želah na dobro in čisto
molžo, to nam najbolj
kaže novi način molže,
katerega je izumil He-
gelund,  živinozdravnik
na Danskem, in ki se
tudi po njem imenuje
Hegelundov način molže.  Ta način molže je po dosedanjih iz¬
kušnjah tako uspešen, da se pri dobrih kravah baje po 1 j 2  do 1 l  mleka
na dan več namolze, kakor navadno. Mlečnost krav se na ta način
lahko izboljša za 10°/o, ali z drugimi besedami: če je krava molzla
do sedaj po 2000 l  mleka na leto, ga daje po tem načinu molže lahko

Slika 6. Pravilna molža.

37

Slika 7. Hegelundova molža
(iztiskanje vimena).

do 2200 l.  To je pa krasen uspeh, ki se močno pozna v žepu kmet¬
skega posestnika. Na Danskem izkušajo sedaj sploh vpeljati Hege-
lundov način molže in prirejajo že dve leti sem posebne tečaje, ki
trajajo po 6 dnij, da se udeleženci popolnoma privadijo novi molži in tisti
ročnosti, ki je potrebna za tako molžo.

Tudi pri nas v Avstriji so se že v
nekaterih hlevih poprijeli take molže.

Hegelundovi molži se je treba
seveda praktično privaditi. Da bodo
pa videli cenjeni čitatelji, v čem ob¬
stoji ta molža in kako skrbno in pra¬
vilno se izvršuje, jo hočem tukaj na
kratko popisati in pojasniti tudi z
nekaterimi slikami.

V obče obstoji Hegelundov način
molže v tem. da se po končani običajni
molži vime še nadalje obdeluje, in sicer
s stiskanjem, gnetenjem  in meč¬
kanjem,  tako dolgo, dokler ni iz¬
tisnjena zadnja kapljica mleka. Vse
to se godi po gotovem redu.

Pred molžo se vime najprej dobro obriše in odrgne s suho ruto.
Na ta način se vime najbolj razdraži in najbolj pripravi za molžo.
Po nekod pripravijo vime
tudi s tem, da drsajo po
seskih z roko toliko časa,
da se napolnijo z mlekom
in postanejo trdi. Na to se
prične z molžo.

Najprej se primeta
prednja dva seska  s
celo roko." Z nekoliko od¬
prto pestjo se zdaj levi,
zdaj desni sesek sune
navzgor proti vimenu, po¬
tem pa iztisne od zgoraj
navzdol na ta način, da
se stisnejo prsti v pest.

Z vsakim stiskom se mora
sesek popolnoma izprazniti
od mleka, ki teče v močnih
curkih. Tako se molze na
prednjih seskih  toliko
časa, dokler je kaj mleka.

Ravno tako se pomolzeta oba zadnja  seska. Nato se preide zopetna
prednja seska, potem zopet na zadnja. To trpi toliko časa, dokler teče
kaj mleka. Ko je vime na ta način pomolzeno, se prične s Hegelun-
dovo molžo, in sicer tak6-le:

Slika 8. Hegelundova molža (mečkanje vimena).

38

1. Najprej se z odprtima rokama grabi in iztiska prednja po¬
lovica  vimena (ne seski) navzdol, kakor kaže slika 7. Potem se mleko,
ki priteče, izmolze. Ravno tako se dela na zadnji polovici  vimena.

2. Nato se vime masira ali mečka, in sicer takč-le: Z obema
rokama se prime desna stran  vimena, kolikor mogoče zgoraj, tako
da leži palec na zunanji, drugi prsti pa na notranji strani vimena,
kakor kaže slika 8. Potem se vime stiska z obeh stranij proti sredi,
nazadnje se butne z rokama navzgor. To se ponovi dvakrat. Nato se
nateklo mleko iztisne. Vse to mečkanje vimena se na desni strani
vimena še dvakrat ponovi.

Ravno tako se stiska in mečka leva polovica  vimena. Ko je
to delo končano, se pa masirajo ali mečkajo še posamezne četrtinke
vimena, in sicer takd-le:

Najprej vzamemo prednji dve četrtini  med odprti roki in
ji z dlanmi stiskamo in gnetemo po trikrat. Mleko, ki se nabere v
seskih, se nato iztisne. To gnetenje se ponovi po trikrat. Potem se
preide na zadnji dve četrtinki,  ki se z obema rokama dobro iz-
gneteta, iztisneta in pomolzeta. Tudi to se ponovi trikrat.

3. Nazadnje se ob¬
deluje vime še z bu¬
tanjem  (suvanjem),
podobno, kakor dela
tele, kadar sesa. Naj¬
prej se primeta prednja
dvaseska,kise  skle¬
neta zgoraj s palcem
in kazalcem. Zdaj se
sune po trikrat navzgor
(glej sliko 9.), nato pa
mleko iz seskov iztisne.
To se napravi trikrat
zaporedoma.

Ravno to se ponovi na zadnji polovici  vimena. Ko je vse
to končano, se seski še enkrat po navadnem načinu iztisnejo, da se
popolnoma izpraznijo.

Kakor se iz vsega vidi, potrebuje ta način molže res posebne
spretnosti in vaje.

Iz izmolzenega in na videz praznega vimena se dobi s Hege-
lundovo molžo še dosti mleka. To je posledica obilnega obdelovanja,
s katerim se vime razdraži, izločevanje mleka pa izdatno pospešuje.

Ako tudi ni pričakovati, da bi se ta način molže pri nas udo¬
mačil, vendar se učimo na njem marsikaj dobrega.

Pred vsem moramo tudi pri nas večjo skrb obračati na to, da se
vime pri vsaki molži čisto izmolze.  Drugič moramo pa gledati, da
je molža kolikor mogoče dobra in pravilna.  Molža s celo roko
je veliko bolj pravilna, kakor molža s prsti.  Nadalje se priporoča,
da molzemo najprvo na prednjih dveh seskih  in potem na zadnjih
dveh,  ne pa, kakor je sedaj običajno, najprej na desni strani in
potem na levi. S tako molžo se vime, oziroma mlečne žleze slabše

39

obdelujejo; razen tega je molža na levi strani navadno bolj površna,
kakor uče izkušnje. Veliko boljša je molža navzkriž, še boljša pa, če
primemo, kakor rečeno, najprej za prednja dva seska in potem za
zadnja dva. S početka se nam bo zdela taka molža nerodna, ker je
nismo vajeni, ali kmalu se ji priučimo. Ta molža je zaradi tega tako
uspešna, ker se z molžo na prednjih seskih še najbolj pospešuje izlo¬
čevanje mleka v zadnjih dveh seskih in nasprotno. Tako uče izkušnje!
Lotimo se torej tudi pri nas take molže!

Priporoča se tudi, da molzemo hitro in krepko in brez
prestanka.

Od Hegelundove molže se pa lahko vsaj tega poprimemo, da
butnemo z roko zdaj pa zdaj navzgor ob vime, da ga s tem — po
zgledu sesnega teleta — prisilimo k boljšemu izločevanju mleka. Sto¬
rimo to, saj nas narava sama uči, da je tako prav!

Kako se napravljajo in zasajajo
novi vinogradi?*

(Spisal Pr. Gombač.)

Če dandanes pregledujemo novonapravljene, z ameriškimi trtami
zasajene vinograde, opazimo v več krajih raznovrstne nedostatke in
napake, ki se le težko dadd odpraviti in popraviti. Te napake so po¬
sledica nevednosti, največkrat pa površnosti in nebrižnosti dotičnega
posestnika, ki noče dobrih naukov poslušati, marveč se le rajši po¬
prime in drži starih, večkrat škodljivih navad. Ne trdim, da moramo
prav v vsem novotariti in da moramo opustiti vse stare, čeravno že
izkušene navade, toda novo vinogradstvo se v marsičem popolnoma

* V pojasnilo nekaterih izrazov v

slednji tolmač:

Cepljenka = eno- ali dvoletna, na ame¬
riško podlogo cepljena trta.

Črni palež = pikec, kozavost.

Grobati = trto povezniti, žvičiti, grebenčati.

Kipeti = vreti, razkrajanje sladkorja v
moštu.

Ključ = reznik, kole, glava.

Kompost = mešanica, gnoj raznih vino-
gradskih odpadkov.

Kopalnica = rovnica, štrpača.

lopata = šubla, badil.

Mandati = odstraniti in skrajšati zelene
nepotrebne trtne poganjke in liste.

Matičnjak = prostor, kjer se vzgajajo samo
ameriške podloge.

Napnenc = šparon, prevez, previjaš, onjenc.

Palec = Čap, rogač.

sledečih razpravah o vinoreji naj služi na-

Potaknjenec = štupfer (ključ z dvema oče¬
soma).

Plast = ruša.

Rebljati = pecljati (sgranare).

Rigolati = rotati, paštnati.

Rovnica = mala kopalnica ali motika.

Sajenka = korenjak, bilfa, žvika.

Svrž = stržen, zrklo, srce.

Šapa = velika, široka rovnica.

Trtnica = prostor, kjer se vzgajajo sajenke
in cepljenke.

Tropine = zdrozgalica; zmaščeno ali spre-
šano grozdje.

Zalistnik = stranski izrastek, bastardin.

Zašolati = vložiti ameriške podloge aii
cepljenke v trtnico.

40

razlikuje od starega, bodisi v pripravljanju sveta za saditev, bodisi
v saditvi sami, v gnojenju, okopavanju in drugem obdelovanju trt,
tako da smo nehotč primorani, z novimi trtami v nekaterih slučajih
popolnoma drugače ravnati, kakor s prejšnjimi starimi, necepljenimi
trtami.

Pri obnavljanju vinogradov se vrši prva in glavna napaka že
pri rigolanju ali globokem prekopavanju vinogradov, potem pa pri
razčrtanju in saditvi, oziroma pri grohanju in obrezovanju trt.

Nekatere napake se dadd pozueje še popolnoma ali vsaj deloma
popraviti, dočim se nekatere ne dadd več popolnoma odstraniti, vsaj
za gotovo dobo let ne; to je posebno omeniti o rigolanju. Zato mora
biti vinogradnik takoj ob pričetku dela jako oprezen, ne štedljiv s
časom, in če premore, tudi ne z denarjem, ker vse to se mu pozneje
dobro obrestuje.

Zrigolana zemlja. Slika 10. Neprekopana celina.

Če je preplitvo prekopani vinograd s cepljenimi trtami zasajen
in da trte celb že rode, potem je ravnati skoro nemogoča, ali pa vsaj
z velikimi stroški ter z zamudo časa združena. Drugače pa je, če se
je le pri zasajanju ameriških necepljenih trt kaj zakrivilo. Napačna
ali pregosta saditev se še vedno z malimi stroški uredi; zemlji ali
podnebju neprikladne ameriške trte se dado z drugimi boljšimi nado¬
mestiti; istotako se dado strme in nezravnane lege še primerno zrav¬
nati ali splanirati itd.

Veliko se je že pisalo, govorilo in veliko tudi s praktičnimi
zgledi pokazalo, kako da imamo ravnati pri pravilni obnovitvi vino¬
gradov, da bode delovanje kmalu vidno in dobičkonosno; a ker se v
tem oziru še vedno mnogo greši, hočem v tem spisu opozoriti naše
vinogradnike na najvažnejša sedanja vinogradska dela, v katerih mora
biti vsak vinogradnik dobro podkovan, da se o teh poučč tudi oni
krogi, ki so takih naukov le malokje in malokdaj deležni. Najvažnejše
delo pri obnavljanju vinogradov je pač pravilno rigolanje in kolikor
toliko tudi zravnanje dotične parcele.

41

i. Kako je pripraviti vinograd za saditev ameriških
cepljenih in necepljenih trt?

Ker ameriška trta prav bujno raste, mora biti ves prostor, bodisi
v kakoršni si hoče zemlji, na najmanj 80 cm,  v celini merjeno, prekopan;
bolje je pa, če ga prekoplješ na 1 m,  in sicer tako, da se do 80 cm
globoko vsa celina premeče (slika 10.), pri čemer je gledati, da pride
zgornja zemlja (a) na dno, srednja in spodnja ( b — c)  navrh in v sre¬
dino, zadnja plast (d)  jarka pa se le porahlja ter pusti v jarku. Črez
1 meter pa tudi ni treba rigolati, da ne pride zgornja rodovitna zemlja
pregloboko; le tedaj, če hočemo nekatera mesta zravnati ali drugače
zemljo nadomestiti, se tudi globlje rigola, večkrat celd na l'50m.

Kako se pa tako rigolanje po nekod vrši?  Z navadno
rovnico ali z lopato premečejo zemljo na komaj 60 cm,  cel/j tudi le na
50 cm  globoko, je nič ne poravnajo, ne gledajo, da pride spodnja mrtva
zemlja navrh in zgornja na dno, ter jo potem zasade s celd do 50 cm
dolgimi ameriškimi ključi, s sajenkami, ali pa s cepljenkami. Posledica
takega delovanja se pač kmalu pokaže; trta, vsajena v tako priprav¬
ljeno zemljo, začne kmalu hirati, ker pride takoj v začetku v mrtvo
ter deloma tudi trdo, nezrahljano zemljo; in čim starejša postane, tem
slabše se razvija, ker se spodnje korenine ne morejo nikamor širiti in
ker nimajo skoro nobene hrane. Take trte prva leta dobro rastejo le
tedaj, če se jim pustč zgornje rosne, oziroma stranske korenine, ki se
v rahli zemlji dobro razvijejo; ko se pa te odrežejo ali pa drugače
ranijo, ali pa če se presušč, oziroma premrznejo, kar se pri tako po¬
vršnem razteganju kaj rado dogodi, je trte na enkrat konec.

Drugače je pa pri trtah, sajenih v 80—100 cm  globoko in pra¬
vilno prekopani zemlji. Tu pridejo spodnje glavne korenine takoj ob
pričetku v rodovitno zgornjo zemljo, se začnd takoj lepo razvijati, ker
imajo dovolj hrane in na vse strani globoko zrahljano zemljo, in v
tistem razmerju, kakor se razvijajo korenine, se razvijajo tudi nad¬
zemeljski deli in tako postane trta že v par letih prav močna ter tudi
prav rodovitna, če je bila kot cepljenka sajena.

Tudi se v strmih legah opaža, da mnogi pričnejo rigolati od
zgoraj navzdol, t. j. od vrha proti podnožju, češ, da si s tem prihranijo
poznejše znašanje zemlje navrh. Deloma imajo prav; toda pomisliti
je treba, da je tako rigolanje težavnejše, počasnejše ter da se nikakor
ne more tako pravilno izvršiti, kakor pri nasprotnem rigolanju, namreč
od spodaj navzgor. Pri poslednjem načinu rigolanja je tudi mogoče,
sproti poljubno zravnati prestrme lege, in sicer enostavno z napravo
podzidij ali škarp (slika 11.), ki pa morajo biti jako debele in trdno,
ne v malto, marveč v suho zidane ter ne previsoke, da se kmalu ne
porušijo. Slika 11. a je celina, h  zid, d —c odvodni jarek x / a —Im  za
zidom, g—f  pa predstavlja zadnji jarek.

Pri rigolanju je v prvi vrsti gledati na to, da se zemlja sproti kolikor
mogoče zravna ali splanira, zato naj se pa z rigolanjem prične od najbolj
prikladne strani, t. j. tam, kjer je večja jama zravnati. Pri rigolanju v str¬
mini naj visi temelj vsakegapočeznega jarka proti notranji strani (sl. 11 /),
da ne zdrkne v podnožje, ali kakor pravimo, da se vinograd ne utrga.

42

Nekateri grešijo pri rigolanju tudi v tem, da večjih skal zaradi
prevelikih stroškov ne odstranijo, marveč jih puste, da še črez površje
molijo. To jako ovira poznejše obdelovanje in to je tudi dotičniku
samemu na škodo, kajti kjer je skala, tam ne raste trta.

Pri rigolanju je torej po možnosti vse skale in večje kamenje
odstraniti, kar se pri pravilnem rigolanju tudi dela, če se namreč iz¬
koplje vedno po 1 m  širok in 80—100 cm  globok ter po potrebi dolg
jarek. Popolno odstranjenje vsega kamenja je nemogoče in neizplačljivo
le v prav skalovitem vinogradu. V tem slučaju je bolje, prekopati ter
s trtami zasaditi le boljše dele med skalovjem, in kjer je zemlja dovolj
globoka. Tako ravnajo osobito na nekaterih otokih v Dalmaciji. Toda
takih parcel se dobi mnogo tudi na Dolenjskem in na Krasu. Med take
pečine vsajene trte navadno jako dobro uspevajo, ker segajo njihove
korenine jako globoko; tudi grozdje tako ne gnije ter bolje dozori, ker
kamenje celi dan izžariva gorko to ter jo oddaja na bližnje rastline.

2. Zakaj zasajamo vinograde z ameriško trto?

Saditev ameriških trt je postala dandanes tako važnega pomena,
da o kakem drugem načinu zasajanja sploh niti govora ne more biti.
Glavni povod, da smo pričeli zasajati ameriške trte ter na te cepiti
naše domače, je dala trtna uš, ki domače trte popolnoma uniči, in
sicer s tem, da izsrkava sok iz nežnih koreninic ter iste tako rani,
da pričnejo potem gniti, dočim nekaterim ameriškim trtam, osobito
takim, ki nič ne rodijo, trtna uš nič ne škoduje ali vsaj v neznatni
meri. Prednost ameriških trt pred našimi domačimi je tudi ta, da ima
ameriška trta bujnejšo rast, vsled česar na njo cepljena naša do¬
mača trta pri pravilnem obdelovanju, zlasti pri dobrem
gnojenju še enkrat in tudi dvakrat več rodi ter grozdje
poprej dozori, kakor na necepljenih.

Na pravo ameriško trto cepljena domača vrsta s 30—40 grozdi
v 5. letu svoje rasti ni nič kaj nenavadnega. Zato se pa lahko računa,
da mora dobro pripravljeni vinograd roditi do vštetega 5. leta po za¬
saditvi toliko, da se izplačajo vsi dotedanji stroški za nasadbo in za
obdelovanje. Na oral (5754 m 3  = 1600 [J 0 ) lahko računamo poprečno
30—40 hi ; pridela se pa tudi še več.

3. Katere ameriške trte so po današnjih izkušnjah kot
podloge najboljše?

V začetku obnavljanja vinogradov so se priporočale najrazličnejše
vrste, med temi tudi take, ki naravnost rodijo, na pr. izabela, jork
madejra, otelo in dr. Toda take trte se niso vzdržale, ker prvič ne
kljubujejo zadosti trtni uši, in drugič ima njihovo grozdje, in torej
tudi vino, neprijeten, da, zoprn okus po malinjah, breskvah ali celo po
smrdljivih posteljnih stenicah.

Po vsestranskih izkušnjah in preskušnjah so se v naših krajih
do sedaj najbolje obnesle: a)  velikolistna riparija  (Riparia por-

43

Slika 11. Novozgrajen vinograd s škarpami; a  celina, h  zid, d — c  odvodni jarek, g—f  zadnji jarek.

44

tališ, grofiblattrige Riparia); b)  rupestris montikola  (Rupestris
monticola) ter c)  za prav vlažno zemljo solonis  (Solonis). V no¬
vejšem času se čislajo tudi z evropskimi trtami nekoliko v sorodu sto¬
ječe vrste aramon X rupestris in rupestris Ganzin št. 1., oziroma
Gamay Couderc (Kuderk).

Za naše sedanje razmere zaslužijo največjo pozornost in pripo¬
ročilo velikolistna riparija (slika 12.), ki uspeva v vsaki zemlji, ako ni
ista premokra in preapnena (bela), oziroma če je za apno neprodirna,
ter rupestris montikola (slika 13.), t. j. ona vrsta z brezovim podobnimi
listi, ki uspeva tudi v prav apnenih, belili zemljah in v suhih, strmih
legah, nikakor pa ne v vlažnih zemljah. Te dve vrsti sta po Kranjskem,
Štajerskem in Primorskem najbolj razširjeni in povsod dobro uspevata,
osohito v rdečih in laporastih (sovdanastih) zemljah. Montikole pa ne
kaže pomnoževati v bolj mrzlih kraj-ih, ker njen les pozneje dozori kot
riparijin, vsled česar ne samo da slabo uspeva, marveč tudi grozdje slabo
dozori na njej; to vpliva gotovo tudi na dobroto vina, ki postane bolj
vodeno in bolj kislo; v prav vlažnih zemljah pa bledi in tudi prav
slabo ali celč nič ne rodi. V gorkih krajih in v suhih peščenih zemljah
je pa celo še boljša od riparije.

Tudi cepljenje, bodisi suho ali zeleno, sprejmeta obe vrsti pri¬
bližno enako dobro in se tudi lahko ukoreninita; razlika med njima
obstoji le v tem, da se montikola enako debeli s cepičem naših trt,
dočim ostane riparija nekoliko tanjša, kar pa ne ovira ne rasti, ne
rodovitnosti.

Kar se rodovitnosti tiče, je pa omeniti, da nekatere trte dajejo
več na montikoli, druge pa na ripariji.

V jako vlažnih zemljah se vzame solonis,  ki ima sicer tudi
svoje dobre lastnosti glede rašče in rodovitnosti, a je črnemu paležu
(sphaceloma ampelinum, schwarzer Brenner) jako podvržena, se trtni uši
manj zoperstavlja od prvih dveh, cepitev teže sprejme ter se tudi nerada
okorenini. List je precej sličen onemu riparije, le da je bolj svetel.

Aramon X rupestris je križanka med montikolo in domačo trto
aramon; zato ima lastnosti obeh vrst, in sicer vse dobre lastnosti od
montikole, a s tem razločkom, da ta vrsta ne kljubuje trtni uši v tisti
meri, kakor rupestris ali riparija, ker ima polovico žlahtne krvi v sebi.
Tudi ne rodi naravnost, marveč jo moramo cepiti; vendar je vpošte-
vanja vredna.

Skoro enakih lastnostij je rupestris Ganzin št. 1.

4. Kje dobivamo take podloge?

Sprva se ni moglo za vse kraje z gotovostjo priporočati, katera
vrsta bo v tem, katera v onem kraju najbolje uspevala. Zato so de¬
žele in države napravile v različnih krajih praktične poskuse z na¬
pravo takozvanih ameriških matičnjakov, t. j. da so zasadile v okuženih
krajih cele parcele v primerni razdalji samo z ameriško nerodečo trto,
od katere so se potem vsako leto rezali ključi; ti so se potem posa¬
dili naravnost v vinograd, ali pa so se poprej zašolali, t. j. položili
eno leto v vrtno zemljo, da so se tam okoreninili in potem kot oko-

45

ta

in v dotični zemlji naj-

reninjene trte ali sajenke najprej pocepili v roki ter nato naravnost
posadili v vinograd.

To je velike važnosti, ker prvič se na ta način praktično pre¬
skuša, katera vrsta bo v dotičnem podnebju
bolje uspevala, in drugič je taka
trta, ki je v dotičnem kraju
vzgojena, kjer jo rabimo, naj¬
boljša, ker je že zemlji in pod¬
nebju prilagodena.

Zato pa smo vinograd¬
nikom takoj pričetkom obnov-
ljenja priporočali, naj si zasade
male matičnjake, in sicer v
razmerju svojega posestva tako,
da morejo dobiti vsako leto za
svojo rabo zadostno število pod¬
log. Koliko materinih ameriških
trt naj si vsakdo zasadi, lahko
sam preudari, če računa, da mu
d& vsaka taka trta od 3. ali
4. leta naprej po 10 — 25 za
cepljenje sposobnih ter še 10
do 20 šibkejših ključev po 50 cm.

In zraven tega more napraviti
še nekaj potaknjencev, to so
kratke kolči le dveh očes, ki
se polože eno leto v vrtno zemljo,

a naslednje leto jih kakih 30 cm  .. ,

nad zemljo cepimo na zeleno.

Toda o tem bom govoril pozneje.

Za malega vinogradnika bi zadostovalo kakih 30 — 40 takih ma¬
terinih ameriških trt,, katere posadi na posebnem prostoru v vinogradu
po 1'40—T50 m  v kvadratu, ali kje ob hlevu, pred hišo, kletjo, ob
brajdah itd. po 1'40—2 m  narazen. Na ta
način bi bil preskrbljen vsako leto z dp-
voljno množino lepih, svežih podlog, in kar
je tudi najglavnejše, bi ga te podloge skoro
nič ne stale, dočim mora sedaj, če že ne
blaga samega, pa vožnjo ali prevažanje pla¬
čati, in naposled še ne ve, kaj dobi. Take
trte se od 2. ali 3. leta naprej obrezujejo
vedno blizu zemlje, prav tik starega lesa, in
iz tega pognani 3—4 najkrepkejši poganjki
se potem na 4 — 5 m  visoke kole privežejo,
da postanejo lepi in ravni. Spomladi se
zopet odrežejo tik starega lesa ter se iz
njih napravijo ključi po 40 — 50 cm  dolgi.

Marsikdo si bo mislil, da hi bila taka
saditev sedaj odveč, češ, teh podlog se dobi slika 13. Rupestris montikola.

46

sedaj povsod v obilici. To je pa napačna misel. Nekaj časa je res
bilo tako, da se ni izplačalo ukvarjati se s saditvijo ameriških trt,
ker se je pridelalo v državnih in deželnih zasebnih nasadih toliko
podlog, da so jih vlada in dežele delile večinoma zastonj, da so se
tega blaga sploh mogle iznebiti. Sedaj pa, ko je postalo obnavljanje
vinogradov splošno, nastane takoj občutno pomanjkanje,
osobito če je zima za rigolanje ugodna,

Ta nedostatek se bo gotovo ponavljal od leta do leta;
dežele in države pa bodo tudi nehale z brezplačno, oziroma
ceneno oddajo takih trt, osobito ko potečejo obroki sedaj
od nje najetih parcel; obnavljanje pa bo trajalo še več de¬
setletij, in zatč bi bilo prav umestno, da se vsak umni in
pridni vinogradnik preskrbi z lastnim blagom.

Kdor pa tega blaga ne more vzgojiti dom&, naj pa
tistega pri popolnoma zanesljivih trgovcih, ali še bolje od
podružnic in zadružnih trtnic naroči, čeravno ga mora
MIH nekoliko draže plačati.

5. Kako je pripraviti ameriške podloge za
saditev na stalno mesto v vinogradu?

Ključi ali kolči se režejo lahko od jeseni, ko listje
popolnoma odpade, do pomladi, izvzemši če ni po zimi
premrzlo. Bolje pa je, rezati jih spomladi, ali malo pred
rabo, ker se na ta način najbolj sveži in zdravi ohranijo.
Če se pa narežejo že pred zimo, jih je treba globoko (do
30 cm)  na prostem popolnoma zakopati. Pri rezanju naj
se ključi ločijo po debelosti in trdosti. Ključi iz srednjih
delov poganjka so najboljši za saditev, kakor
tudi za suho cepljenje.

Najpripravnejša dolgost ključev je za mrzlejše kraje
35 do največ 40 cm,  za gorkejše pa 40 do največ 50 cm.
Pred saditvijo se ključi odrežejo na spodnji strani prav
tik očesa, zgoraj pa komaj 1 cm  nad očesom ali členom
(slika 14.). Sajenkam pa, ki se najbolje sproti izkopavajo
ali malo dnij prej, se prikrajšajo spodnje glavne korenine
prav na kratko (2—5 cm  od debla), slika 15. aa,  poganjek
pa na eno ali dve očesci (slika 15. b),  dočim se vse ostale
rosne in stranske korenine popolnoma odstranijo (slika
15. cc...),  da postanejo glavne spodnje močnejše.

Tako pripravljene podloge se potem lahko naravnost
Slika 14. Ključ P osa( ^ v  že prerigolani in poravnani svet. Da pa pridejo
za saditev, posamezne trte lepo v vrste ter dovolj narazen ena od
druge, je treba dotični prostor najprej razčrtati ali iztakniti,
t. j. določiti razdalje ali mesta, kamor se imajo posaditi posamezne trte.

6. Kako razčrtamo vinograde?

Kdor nima za to pripravnega merskega orodja, se posluži lahko
močne vrvi, dratu ali posebne verige. Najprej se odmeri razdalja vrst,

47

na pr. 120 cm  na
spodnjem in zgor¬
njem koncu vino¬
grada, potem pa še
ob straneh. Pri vi¬
nogradih z nepra¬
vilno obliko se do¬
loči najprej ena
vrsta sredi vino¬
grada (slika 16. a b
in c d),  ter se potem
od te odmeri proti
koncema parcele na
obeh straneh enaka
oddaljenost. Ako se
pri vinogradih z
nepravilno obliko
prične na koncih,
pride potem sredi
vinograda kolikor
toliko vse navzkriž.

Ko so končne od¬
daljenosti določene,
se priveže vrv na
dva končna kola
pri a  in b,  se dobro
nategne ter se po¬
tem napravi ris v
zemljo ob vrvi od
konca do konca
kola, ter se isto
ponovi pri nasled¬
njih Že Odmerjenih gui ta  ig, Saienka; cm glavne korenine, 6 poganjek, cc... rosne
vrstah. Nato se na- in stranske korenine,

tegne vrv oh kolih

počez vinograda (slika 16. c d)  in tam, kjer se vrv s prejšnjim risom
križa, se vtakne majhen količek, ki zaznamuje mesto, kamor pride
trta vsajena. Pri takem razčrtanju se potem krijejo trte druga z drugo
na vse strani, če tudi niso v kvadratu sajene, če so na pr. delavne
vrste po 1‘40, počezne vrste pa po 1'20 m  na razen; glavno je, da
se vrste na obeh koncih enakomerno odmerijo.

V vinogradih, ležečih bolj proti severu in v mrzlih krajih, kjer
torej grozdje vsled premajhne gorkote slabeje dozoreva, naj se vrste

napravijo tako, da hode solnce sijalo od jutra do večera med vrste

ter da posamezne trte ne bodo obsenčevale druga druge, t. j. sadi naj
se po poldan s ki črti.  Ta se določi s tem, da se postavi sredi vi¬
nograda navpično raven kol ter se zaznamva, kam pade njega senca
ravno opoldne. Ta črta nam kaže potem smer od juga proti severu
Odmerjenje od te vrste na levo in desno se potem izvrši, kakor je

48

gori opisano. Če je pa vinograd prestrm, da bi prišle po poldanski
črti napravljene vrste preveč napošev, se seveda po dolgem, v smeri
lege razčrta. Grozdje trt, vsajenih po poldanski črti, obseva solnce celi
dan, vsled česar bolje in .enako dozoreva ter daje močnejše vino.

Ko je ves vinograd razčrtan in z majhnimi količki nakoljen,
potem ga pripravimo za saditev ključev, sajenk ali cepljenk na ta način,
da izkopljemo ob teh količkih, in sicer pri vseh na eni in isti strani,
primerno globoko jamico.

7. Kako se vinogradi pravilno zasajajo s sajenkami in

s ključi?

Ker ima ameriška trta jako močno rast, jo moramo saditi dovolj
narazen, tako da se lahko prosto razvija, da jo more solnce od vseh
stranij obsevati, da les bolje dozori in da se morejo tudi poletna dela

lahko opravljati. Čim gor-
kejše je podnebje in čim
rodovitnejša je zemlja, tem
bolj narazen se morajo trte
saditi. To velja tudi o
cepljenkah.

Naj bo podnebje še
tako neugodno in zemlja
še tako pusta, izpod P20 m
v kvadratu se pri nas_ na
Kranjskem, Spodnjem Šta¬
jerskem, zlasti pa na Pri¬
morskem divje ameriške
trte, oziroma že cepljene,
ne smejo saditi.

8. Saditev trt, name¬
njenih za zeleno
cepljenje.

Ameriške trte, katere
nameravamo potem na ze¬
leno na stalnem mestu pocepiti, se sadč v vinograd na več načinov.
Najboljše je, če se posade tako, da jih ni treba več premikati, t. j. ne
presajati, ne grobati, ker se trta, vsajena enkrat na svoje mesto, naj¬
bolje razvija, če ostane vedno na istem mestu in v istem svetu. Tudi
je presajanje ali grobanje težavno in z večjimi nepotrebnimi stroški
združeno.

V tem slučaju posadimo ameriške podloge v vinograd, kakor
moramo cepljene trte saditi, za naše razmere torej najmanj po l - 20 m
v kvadratu. Boljše je pa, saditi jih po 1:30—1 - 40 m  v kvadratu, ali pa
P40—P50 m  vrsto od vrste (delavne vrste), v vrsti pa po PIO—P20 m.

49

Le v prav severnih krajih, na pr. na Nižjeavstrijskem, sadijo trte holj
na gosto (po Im),  ker imajo tam šibkejšo rast.

Na že omenjeni način pripravljene sajenke posadimo v jame tako
globoko, da zgornji del nič ne moli iz zemlje (slika 17.). Na korenine
se vrže najprej nekoliko dobre rahle zemlje (a); trta se strese, da se uleže
zemlja med korenine, potem se dobro zatepta z nogo ter nekoliko
zalije z vodo, ali pa s prav stanjšano gnojnico, kar znatno pospešuje
začetno rast. Ako hočemo pri saditvi gnojiti, namečemo takoj na to

Slika 17. Vsajena trta, namenjena za zeleno cepljenje; a  dobra zemlja, b  kompost,
e navadna, d  rahla zemlja.

zemljo nekoliko (1—2 vile) razkrojenega hlevskega gnoja ali dobrega
komposta (6), na kar trto do vrha s kakoršnosibodi zemljo zasujemo (c),
in če je še kaj moli iz zemlje, prisujemo ta del z rahlo zemljo ter
napravimo krtini podoben kupček (d).

Enako se ravna s saditvijo ključev, toda s tem razločkom, da
lahko ključe, ako se jim nagnoji, z železnim drogom posadimo. V de¬
ževnem vremenu je saditev opustiti. Dobro je, ako postavimo podloge,
osobito pa ključe par dnij pred saditvijo v vodo, da se dobro namočijo,
in tudi med saditvijo naj bodo vedno v vodi ali vsaj v mokri vreči
(Žaklju) zavite.

Gospodarski nauki. I.

4

50

g. Kako je ravnati s takimi trtami v prvem in drugem

letu?

V tistem letu po zasaditvi povežemo poganjke, ki so nastali po
letu, na male količke, da bujneje zrastejo. Jeseni, ali pa spomladi se
potem obrežejo na eno oko, da požene močan poganjek, katerega potem
blizu zemlje pocepimo na zeleno.

Spomladi, ali tudi po zimi ves nasad 20 — 30 cm  globoko okop¬
ljemo in ob enem odrežemo vse zgornje rosne korenine (slika 15. cc...),
da se morejo spodnje bolje i’azvijati; po letu jih pa še 2 — 3 krat ople-
jemo ali plitvo okopljemo, da je nasad, vedno čist plevela. Med vrste
druge, visoko rastoče rastline, na pr. drevje, saditi, ni priporočljivo,
ker delajo trtam senco ter jim jemljejo hrano.

Ko postane novi poganjek dovolj močan, junija ali koncem maja,
požlahtnimo ga na zeleno tik zemlje, ali pa če je že spodaj ole¬
senel, nekoliko više, kar se posebno pri montikoli celo priporoča, ker
se ta trta enakomerno debeli s cepičem; tako pride cepljena trta
hitreje do zaželjene visočine, namreč 40—50 cm  nad zemljo, da se
grozdje ne valja po tleh.

Zeleno cepljenje.

(Spisal Fr. G-ombač.)

Ta način cepljenja je, kakor se je pokazalo po dosedanjih več¬
letnih izkušnjah, za naše južne kraje in razmere najpriporočljivejši,
in sicer radi tega, ker gre to delo hitreje od rok, ker je cenejše in
uspeh za 40 — 50% boljši od suhega cepljenja. In če se zeleno
cepljenje vrši o pravem času, se trta tako dobro zalije, da skoro ni
spoznati, kje je bila cepljena.

Tudi rodi na zeleno cepljena trta že prihodnje leto, torej v 3. letu
po saditvi ključev ali sajenk, česar o trtah, na suho cepljenih, ne
moremo trditi.

Sprva so se slišale razne pritožbe o slabem uspevanju na zeleno
cepljenih trt; pokazalo se je pa, da se to cepljenje le v prav severnih
krajih ne sponaša.

Smelo torej lahko trdimo, da smo v južnih krajih le s pomočjo
zelenega cepljenja tako hitro in toliko vinogradov obnovili; kajti če
bi bili navezani na suho cepljenje, bi po naših vinskih goricah izgle-
dalo še prav žalostno.

i. Kako se izvršuje zeleno cepljenje?

Čas za zeleno cepljenje je od meseca maja do druge polovice
julija. V mrzlejših krajih naj se to vrši kolikor mogoče zgodaj, da
les do jeseni bolje dozori. Cepi se lahko pozneje, cel<3 meseca avgusta,

51

in cepitev se tudi dobro zaraste, a les ne dozori tako dobro. Cepljenje
se lahko izvršuje ves dan, vendar je boljše, če se v prav vročili urah
preneha, ker cepiči hitro venejo in odreže takoj porjave, t. j. se oki¬
sajo, kar seveda neugodno vpliva na zaraščanje.

Istotako se to delo ne sme opravljati o deževnem in prevetrovnem
vremenu. Veter hitro posuši odreže in prinaša nhnje prah, ki se zaje
v nežne dele in se vanje zaraste, kar kolikor toliko škoduje poznejši
rasti. Zeleno cepljenje naj se torej vrši o lepem, tihem
ali oblačnem vremenu.

Da pri tem cepljenju dosežemo dobre uspehe, ne smeta biti pre¬
mehka ali pretrda ne podloga, ne cepič. Če se dd poganjek z lahkim
pritiskom streti med prsti, ni sposoben za to; če je pa njiju svrž že
popolnoma bela, pa tudi ne. Če je svrž le nekoliko bela (trda), se celo
bolje dela in se tudi rajši zaraste.

Če se ne cepi tik zemlje, se pri podlogi izbere navadno 5. ali 6.
člen od vrha navzdol; pri cepičih pa so najboljši srednji členi, kajti
vrhnji so premehki, spodnji pa pretrdi; srednji so tudi najrodovitnejši.

Kdor ne more rezati cepičev sproti, kar je tudi bolj zamudno,
si jih lahko nareže za pol dneva skupaj, pusti vsakemu po 2 očesi in
odstrani vse liste, da ne izlilapč preveč vode, nekoliko zalistnika se
pa pusti. Med delom se hranijo v škatli ali v košu
ter se pokrijejo z mokrim mahom ali z mokro cunjo,
da ne zvenejo.

Cepiče jemljemo samo od zdravih, dobro rodečih,
nepoškodovanih trt. Dobre vrste se jeseni, ko so ob¬
ložene z grozdjem, zaznamujejo z motvozom ali z barvo.

Da gre cepljenje kar najhitreje od rok, se tudi
podloge (amerikanke) pripravijo pol dneva ali en dan,
pa tudi dva dni poprej. Odrežejo se namreč par cen¬
timetrov nad členom, kateri je sposoben za cepitev,
polomijo se jim stranski izrastki, oziroma izrežejo
očesca, da ne začno kmalu zopet poganjati; nepotrebni,
šibki poganjki se pa kar odstranijo, da jih ni preveč
na eni trti.

Požlahtnijo naj se le močni poganjki; če?ni do¬
volj močnih, je boljše, počakati še eno leto.

Cepi se pa tak d-le:  Najprvo se prereže pod¬
loga napošev skoz člen, tako da odpade oko, košček
vilic na nasprotni strani pa ostane (slika 18. a),  cepič
pa, ki se je že poprej primeril k podlogi, da
sta enake debelosti, se prereže napošev na
spodnjem členu, torej na debelejšem delu,
pa tako, da ostane na njem oko (sl. 18. b).

Odreže morajo biti pri podlogi in
cepiču popolnoma enake. Čim krajše se
delajo odreže pri zelenem cepljenju, tem
bolje je. Cepič in podloga se na notranji

strani odrez ne zarežeta kakor pri suhem siikTlTTdreza na podlogi a in
cepljenju, marveč ostaneta gladka. na cepiču 5 za zeleno cepitev.

4 *

52

Nož mora biti zelo oster in čist; zato se mora pred vsakim od-
rezanjem obrisati.

Takoj ko sta odreži narejeni, se cepič pritisne k podlogi in cep¬
ljenka se poveže s posebnimi gumijevimi trakovi, nalašč v ta namen
narejenimi. Za vsak cepič se rabi ena vez. Vezi naj se ne prerezujejo,
kajti potem so tako kratke, da se morajo preveč nategovati, in če jih
zmoči dež, pa posije nanje solnce, popokajo vse v par dneh. Le če so
cepiči zelo tanki, se smejo vezi prerezati.

Zveže se tako, da se najprej spodaj pod členom pritrdi, potem
nad členom, napravi se na obeh straneh križ (slika 19. /, c, e, b ) ter
se konec zopet pod členom pritrdi.

Namesto skoz člen se lahko cepi ali kopulira med
členi na enak način, kakor skoz člen. Cepiču pustimo
eno ali dve očesi. Tako cepljenje gre še hitreje od rok,
ker se tudi laže zaveže, ker sta odreži brez členov. Da
gumi hitro ne popoka, ga obdamo z enim listom; še
bolje je pa, če ga popolnoma ovijemo s cigaretnim pa¬
pirjem, kar se prav lahko izvrši pri cepljenju med
členi. Kadar se cepljeni del močno razvije, je treba
papir odstraniti, ker drugače gumi ne popoka in se
lahko zajč v nežne dele. Cepljeno mesto se zaraste v
5 — 12 dneh. To se spozna po tem, da cepičevo oko,
oziroma puščeni zalistnik začne brsteti, listni pecelj pa
porjavi ter takoj odpade, če se ga dotakneš. Na zeleno
se trta lahko cepi tudi v razklad in za kožo, enako
kakor drevesa, toda ta način ni priporočljiv.

2. Kako je ravnati z zeleno cepljenimi trtami
v prvem in drugem letu po cepitvi?

Cepljeni poganjki se rahlo privežejo h kolu enkrat
spodaj pri tleh, enkrat pa pod cepičem; cepiči naj
ostanejo prosti, da se ne premaknejo. Ko razvijejo ce-
Siika 19. Pove- pičevi poganjki 4 — 6 listkov, se poškropč z galico, da
zana cepljenka, jpi peronospora ne napade; potem se cepičevi poganjki
pridno privezujejo h kolu, da jih ne polomi veter in
da se tudi vsled svoje teže ne pokvarijo. Pozneje jih poškropimo še
dvakrat do trikrat z galico.

Da zalistniki na podlogi ne vzamejo cepiču potrebne moči, se
morajo sprva večkrat, vsaj enkrat na teden, odstraniti. Če izrežemo
očesa na amerikanki že pri cepljenju, poganjajo ta očesa le malo. Pri
prav nizkem cepljenju odpade večina tega dela.

Meseca kimavca se cepičevi poganjki skrajšajo na 1 / s — V 2 , da les
bolje dozori, zalistniki se pa kar porežejo.

Ako se je cepitev izvršila zgodaj in pravilno, in če smo po letu
vsa tu navedena dela opravljali, napravi cepič do tiste jeseni 1 do
celč 4 m  dolg poganjek, ki se skrajša prihodnje leto na dve očesi.

53

3- Kako je saditi za grobanje namenjene, na zeleno cep¬
ljene trte?

Novi vinogradi se še v največ krajih ne zasajajo tako, kakor je
ravnokar opisano, da pride namreč na vsako pri razčrtanju določeno
mesto po ena pravilno vsajena amerikanka, marveč sadijo jih tako
narazen (po 2 - 40 do 3‘60 m), da se morajo potem cepiti vsaj T20 m
nad zemljo, in kot take se jeseni ali spomladi drugega leta pogrobajo.

S tem se res prihrani črez polovico trt, ker vsaka podloga na¬
pravi 2—3 poganjke, ki se potem pocepijo ter na prazna mesta po¬
grobajo; kakor sicer mnogi trde, rodijo grobane trte obilneje, toda to

Slika  20.  Križci  kažejo zasajena, pike  prazna mesta, Slika 21.
kamor se pogrobajo cepljeni poganjki.

delo provzroči s poznejšim grobanjem dvojne stroške, ki utegnejo biti
prav znatni zlasti v težkih ali kameni tih zemljah.

Zato pa takega dela ne morem priporočati v krajih, kjer evropske
in ameriške trte prilično enakomerno odganjajo, tako da jih moremo
nizko cepiti, in sicer ne, prvič radi prevelikih stroškov, ki jih povzroča
grobanje, in drugič radi nevarnosti, da pride cepljeno mesto, vsled
prekratke podloge, pregloboko v zemljo in da bi cepič napravil lastne
korenine. Če je pa ameriška trta predolga, pride previsoko iz zemlje
in bi trta lahko trpela vsled suše. Sicer moremo predolgo trto v zemlji
večkrat oviti, toda to povzroči nenaravno rast. Tudi se lahko pogroba

54

še nedozoreli, ali po toči in drugače pokvarjeni ameriški les, vsled
česar trta sprva bledi, hira in naposled tudi pogine. To je bil ravno
največji vzrok, da so zeleno cepljenje in grobanje trt v mrzlih, severnih
krajih skoro popolnoma opustili.

Pa tudi ne morem trditi, da bi grobane trte več rodile od ne-
grobanih. Prvi dve leti se pač to dogaja, a pozneje rodč vse enako,
naj bodo na ta ali na oni način vsajene in pocepljene.

Za grobanje namenjene trte sadimo različno, in sicer tako, da
se poganjki ene in iste trte pogrobajo na dve ali na tri strani
(slika 20. in 21.).

Križci zaznamujejo zasajena, pike pa prazna mesta, na katera
se potem pogrobajo cepljeni poganjki. Saditi pa se morajo tako, da
se vedno v vrsti po dolgem pogrobajo in ne počez, kajti pri počez
grobanih trtah se posebno v strmih legah lahko pripeti, da pridejo
korenine vsled odnašanja zemlje v podnožje preveč navrh, posebno
tedaj, če ni bilo dovolj globoko (vsaj na 35 cm)  grobano. Take trte
trpijo potem ne samo sušo in mraz, marveč se tudi pri količkaj glo¬
bokem okopavanju ranijo in potem hirajo.

4. Kako se grobajo na zeleno cepljene trte?

Za grobanje namenjene trte se morajo cepiti tako visoko, da pri
grobanju posameznih poganjkov ne pride nič cepičevega lesa v zemljo.

Če je les dohro dozorel, se take trte jeseni ali pa spomladi po¬
grobajo. V ta namen se izkoplje po dolgem, kakor so sajene trte, jarek
40 — 50 cm  širok, globok pa tako, kakor globoko segajo glavne kore¬
nine, torej 35 — 50 cm; potem se trti odrežejo zgornje stranske kore¬
nine, ali se vsaj nekoliko skrajšajo; nad zemljo rastočemu delu se
odstranijo vsi stranski izrastki ter listje in vilice, a cepičev poganjek
se nekoliko skrajša, da je mogoče hitreje delati. Nat6 se cela trta s
stranskim lesom vred, ki je rastel v zemlji, povezne v jarek (sl. 22. a).

Eden izmed cepljenih poganjkov se potegne potem do onega
mesta, kjer je bila poprejšnja trta (slika 22. c). Če so se cepili na
eni in isti trti 3 poganjki, se tretji odreže in drugam vsadi. Da se
grobanka ne vzdigne med grobanjem iz svoje lege, se pritrdi s kljuko
(slika 22. d).

Če se je zasadil vinograd, kakor kaže slika 21., da so prišle trte
po 3'60 m  narazen, mora vsaka trta pri grobanju imeti 3 cepljene
poganjke, katerih eden se potegne nazaj, eden naprej in eden ostane
na mestu, kjer je rastla trta poprej (slika 22. b, c,  /).

5. Kdaj se naj groba in na kaj se naj posebno pazi

pri tem?

Grobati ne smemo v deževnem vremenu, ker se zemlja preveč
stlači. Taka trta potem šibkeje raste in bledi ter jo bolezni rajši na¬
padajo. Pa tudi v zelo mrzlem vremenu ne smemo grobati, kajti v
takem času stane delo mnogo truda in k trti pride zmrzla zemlja, ki se
potem spomladi dolgo časa ne segreje, in zato začne trta pozno odganjati.

55

Pri grobanju se naj pazi, da cepič ne pride preveč nad zemljo, pa
tudi ne preveč v njo. V prvem slučaju bi delal korenine, kar zaradi trtne
uši ne sme biti, v drugem slučaju bi pa trta po letu nekoliko trpela.
Najboljše je, če pride cepič tik površja ali za dlan nad površjem zemlje.
Na to naj pazijo posebno oni, ki imajo vinograde v strmih legah. Da
cepič ne napravi korenine, se spomladi odgrne vsa zemlja okoli cep¬
ljenega mesta; v teh jamicah se potem zbira voda, ki hasni rastočim
rastlinam.

Če je podloga predolga in bi cepič preveč molel iz zemlje, se
zvije trta pri grobanju v zemlji, da moli le malo cepljenega mesta iz
zemlje. Cepič zasujemo popolnoma z rahlo zemljo ali s peskom. Na¬
pravi se krtini podoben kupček (slika 22. e).

3

Slika 22. Pogrobana trta na dve, oziroma tri mesta.

6. Kako se grobanim trtam gnoji?

Najprej namečemo na korenine, oziroma na poveznjeni les dobre
rahle zemlje, tako da je ves les pokrit (slika 22. z)-,  potem jo dobro
zateptamo, da se trdno uleže med les in korenine; dobro je, če se
tudi nekoliko zalije. Nato natrosimo hlevskega gnoja ali dobro raz¬
krojenega komposta (slika 22.. g),  kateremu primešamo še nekaj umet¬
nega gnoja, in sicer Tomasove žlindre 50 gramov in toliko kajnita,
torej vsakega dobro pest za vsako trto. Namesto teh lahko vzamemo

56

superfosfata 50 gramov in kalijeve soli 20 gramov, torej v manjši
množini. Hlevskega gnoja natlačimo približno 10—15 cm na debelo,
torej damo k vsaki trti z dvema ali s tremi poganjki dobrih 8—10 vil
gnoja. Nato zasujemo celo jamo z navadno zemljo. Pri gnojitvi je pa
paziti na to, da gnoj ne pride preblizu lesa, ker bi to povzročilo ples-
nivost in trohnenje lesa.

7. Kako se take trte nadalje obdelujejo in obrezujejo?

Ko je trta pognojena in zasuta, pustimo cepiču samo 1—2 očesi,
in le, če je jako močan, 2 -4, ter še te popolnoma zasujemo z rahlo zemljo
(slika 22. e),  kakor cepljenke pri saditvi na stalno mesto. Takoj pri
grobanju damo vsaki cepljenki količek, na katerega se privezujejo
pozneje nastali cepičevi poganjki, da se razvijajo krepkeje.

Pozneje, ko se prvič pleje, odstranimo zemljo do cepljenega mesta,
da cepič ne napravi korenin. Če se na zeleno cepljene trte ne grobajo
pred zimo, zasujemo cepljena mesta z zemljo, ali jih pa ovijemo s
slamo, da jih ne pokvari mraz. Če les prvo leto ni dobro dozorel, je
boljše, če ga še eno leto ne pogrobamo, da bolje dozori; istotako se
naj isto leto ne pogroba, če je podlogo poškodovala toča, ker ranjeni
les kaj rad gnije v zemlji.

Nadalje obrezujemo in oskrbujemo te trte tako, kakor trte, cep¬
ljene na suho, namreč v prvem letu se jim pusti palec dveh, v drugem
letu pa 3—4 očes in četrto leto se režejo na palec 2—3 in napnenc
6—12 očes.

8. Prihranitev grobanja.

Ker ameriške trte poprej poganjajo kakor domače, se često pri¬
peti, da njihovi poganjki v tisti visočini, v kateri jih nameravamo
pocepiti, olesenijo, še predno se morejo dobiti primerni cepiči žlahtnili

trt; vsled tega jo moramo potem više,
mogoče tudi črez 1 / 2  m  visoko cepiti
ter naposled tudi celo trto pogrobati,
da pride cepljeno mesto bliže zemlje.

V tem slučaju stori vsakdo naj¬
bolje, če sadi krajše podloge, in sicer
namesto 35 ali 50 cm  le 25, odnosno
40 cm  dolge; te naj tako posadi, da
pride zgornje oko za 10 cm  niže pod
površje zemlje (slika 23. a).

Da se trta v tej globini ne za¬
duši, jo pustimo okoli in okoli odkrito.
Prihodnje leto se potem cepi poganjek
pri zemlji, ali če treba nekoliko više
(slika 23. b).

Ker je taka trta cepljena prav
pri zemlji in ker se že nahaja na
stalnem mestu, se ne pogroba več,

57

temveč prihodnje leto jo le obrežemo, okopljemo, pognojimo, prisujemo
do površja zemlje ter jo nadalje vzgajamo kakor druge cepljenke.

Če pa tudi na ta način ne dosežemo zaželjenega uspeha, da
namreč ameriška trta mnogo prezgodaj in premočno odganja, tedaj
pa dotični poganjek v primernem času skrajšamo na eno oko ter pu¬
stimo, da to oko požene drug poganjek.

Saditev cepljenih trt na stalno mesto v
vinograd.

(Spisal  Pr.  Gombač.)

i. Kako se pripravijo cepljenke?

Kakor sem že pri saditvi ameriških trt na stalno mesto omenil,
se morajo cepljene trte jako narazen posaditi. Sprva se zdi sicer, da
s prostorom tratimo, a že po dveh ali treh letih postane vinogradnik
drugačnega prepričanja.

Cepljenke so polne korenin z dolgim enoletnim poganjkom. Predno
se taka trta vsadi, se ji morajo odstraniti vse stranske korenine (sl.
24. a),  glavne spodnje pa prav na kratko skrajšati (slika 24. b ), namreč
na 3—6 cm; črez 10 cm  naj ne bodo dolge, ker ovirajo saditev in ne
napravijo močnih novih koreninic. Prav šibke glavne koreninice se pa
puste neprikrajšane. Cepičev poganjek se skrajša na 1 ali 2 očesci.

2. Kje se dobivajo take cepljenke?

Marsikateri vinogradnik si ne more takih cepljenk vzgojiti doma
ter je primoran, naročiti jih od drugod. To je vedno najtežavnejša
naloga, ker prvič jih je treba še vedno drago plačati in drugič se
nikoli ni mogoče zanesti, kakšno blago da se dobi.

Pri naročitvi cepljenih trt naj se ne gleda preveč na ceno in
na velike stroške; kajti po ceni kupljene cepljenke so navadno slabe
ali pomešane, izvzemši, če niso dotične iz državnih, deželnih ali po¬
družničnih nasadov in trtnic, ki se nalašč v ta namen z denarjem
podpirajo, da morejo oddajati svoje blago po kolikor možno nizkih cenah.

Če jih pa v teh nasadih ni dohiti, naj se naročč le od že znanih
in popolnoma zanesljivih trgovcev. Pa tudi v tem slučaju jih naj do-
tičnik pusti od kakega veščaka pregledati, ako se sam v tem ne
spozna, kakšne da so doposlane trte, če niso morebiti presušene, pre-
mrznjene ali preslabo zarastle. Slabe trte se odberejo, če le mogoče
pred eno pričo, skupaj zvežejo ter se dado pošiljatelju zopet na razpo¬
lago. Pošiljatelj mora te trte potem ali z drugimi nadomestiti, ali pa
vrniti preveč plačani znesek.

58

Da se tako izbiranje izvrši, je jako važno, ker se mnogo pri¬
hrani že pri saditvi in ker le količkaj slaba cepljenka vedno hira in
naposled usahne, dočim se lepa, zdrava cepljenka že v prvem letu lepo
razvije. Pripeti se pa, da tu pa tam tudi popolnoma zdrava cepljenka
ne požene. To je pa le slučaj.

3. Kako se cepljenke pravilno sade?

Pred in med saditvijo naj bodo cepljenke popolnoma ali vsaj
do polovice v vodi, zgornji deli naj pa bodo z mokro cunjo pokriti,
da jih solnce ali veter preveč ne osuši.

V mrzlih urah naj se cepljenke ne sade, ker bi to škodovalo
koreninam; tiste pozebejo namreč že pri toplini 2 — 3 0  C.  -

Pri saditvi cepljenih
trt ne sme cepljeno mesto
priti pregloboko v zemljo,
ker cepič kaj rad požene
lastne koreninice, ki se
hitro raztegnejo na vse
strani.

Cepljenke je naj¬
boljše posaditi tako, da pride cepljeno
mesto tik zemlje (slika 24. c);  v rav¬
ninah pa, odnosno v podnožju vino-
priti više nad zemljo, ker
drugače cepič kmalu zasuje.

Sajenje, zalivanje in po-
delovanje takih cep-
popolnoma enako sa-
eriških sajenk ter na
mestu na zeleno cep-
grobanih trt.

in s čim se cepljen¬
kam gnoji?

Slika 24. Posajena cepljenka; d  gnoj
e  rahla zemlja ali pesek.

Kar se gnojenja tiče, je omeniti,
da zahtevajo take trte vsako leto obilo
hrane. Zato jim je treba že ob saditvi dobro zagnojiti, kar se vrši,
kakor pri grobanicah, enostavno na ta način, da najprej namečemo
na korenine dobre zemlje, katera se dobro zatepta; na njo denemo
potem za dvoje vile razkrojenega hlevskega gnoja (slika 24. d),  ka¬
terega še lahko tudi s stanjšano gnojnico polijemo ( l / 2  gnojnice, 1 / 2
vode), a na to se vsa trta zasuje do vrha. Kakor že pri grobanju trt
omenjeno, je gledati, da gnoj ne pride naravnost na korenine in tik
lesa, ker hi to povzročilo trohnenje lesa. Taka gnojitev se potem po¬
novi vsaka tri leta  z razločkom, da trtam pozneje, ko postanejo že
dovolj močne, t. j. od 3. ali tudi od 2. leta naprej, ne gnojimo več vsaki

59

trti posebej, marveč da potrosimo gnoj po celem vinogradu ter ga
potem s kopalnico, z lopato ali šapo tako globoko podkopljemo, kakor
sega prva kop, t. j. 20 — 30 cm.  Gnojenje v počezne, 30—40 cm  široke
in 30 — 35 cm  globoke jarke, v katere se natlači gnoj in potem zasuje
z zemljo, ni z ozirom na velike stroške priporočljivo.

Naj se vrši to delo na ta ali na oni način, z gnojem ni¬
kakor ne smemo štediti, ker gnoj najbolj pospešuje in
vzdržuje nove nasade;  zato pa si je treba sedaj večkrat poma¬
gati tudi z umetnim gnojem.

Po končani saditvi cepljenk zasujemo popolnoma cepiče, to je iz
zemlje moleče dele, z rahlo zemljo ali s peskom in napravimo krtini
podoben kupček (slika 24. e),  katerega pa je treba, če se preveč strdi,
večkrat pazljivo zrahljati.

5. Nadaljnje oskrbovanje takih cepljenk.

Ko začne cepič dobro odganjati, ga odkopljemo do cepljenega
mesta, jeseni pa radi mraza zopet nekoliko (za čevelj) zasujemo. Po
Primorskem je to bolj zaradi burje priporočljivo, da trte preveč ne
zmaje. V naših krajih zadostuje, če to le v prvih 2 ali 3 letih izvr¬
šujemo, dokler je trta še prav nežna.

Na kaj je še pri takih trtah v naslednjih letih po¬
sebno paziti?  — Pridno moramo privezovati mlade poganjke, jih
čistiti, škropiti (1 — iy s  kg  galice in ravno toliko gašenega apna) itd.;
to so dela, ki se pri vseh trtah izvršujejo. Pri cepljenkah pa je
treba posebno po¬
zornost obračati na
odstranjevanje ce¬
pi če vib in zgornjih
podložnih rosnih
korenin.  Če se pustč
cepiču korenine, posta¬
nejo te kmalu tako močne,
da se lahko s svojimi
lastnimi koreninami
hrani; vsled tega postane
od podloge neodvisen in
se z njo slabo zraste,
oziroma se bolj zdebeli,
kakor podloga, ki vsled
neporabe svojih snovij
strohni in naposled konča
tudi cepič, ker se na nje¬
govih koreninah zopet
naseli trtna uš.

Isto opazujemo, če
se podlogi in sploh tudi
drugim starim domačim
trtam rosne korenine ne Slika 25. Cepičeve in zgornje podložne rosne korenine.

60

odstranijo vsako leto. Tudi te se razprostirajo v dobri, rodovitni in
zračni zgornji prsti na vse strani in postajajo od leta do leta moč¬
nejše (slika 25. a),  dočim spodnje le komaj životarijo, in naposled
prične ves spodnji šibki del pod rosnimi koreninami trohneti (sl. 25. b).

Če se potem zgornje korenine a — a  pri kopanju presekajo ali
drugače močno ranijo, ali pa če nastopi dolgotrajna suša, oziroma hud
mraz, hira potem cela trta, ali tudi popolnoma usahne.

Nevesten delavec more torej pri pomladanski glavni kopi mnogo
škode povzročiti; zato pa se mora gospodar sam pogostokrat prepri¬
čati o pravilni izvršbi imenovanega dela. To navodilo velja tudi za
materine trte v matičnjaku.

6. Kako določimo množino trt za vinograd?

Marsikateri vinogradnik ne ve, koliko trt potrebuje za nasaditev
cele parcele, če poprej dotične parcele ne razčrta. Število za en vino¬
grad potrebnih podlog ali cepljenk se takoj zve, če je znana njega
površina, in sicer s tem, da se deli površina vinograda s prostorom,
ki ga zavzema ena trta. Ako na pr. sadiš vrsto od vrste po 140 m,
trto od trte v vrsti pa po T20 m,  zavzame ena trta 1'40 X 1'20 = 1‘68 m 2
prostora; ako znaša površina vinograda 2000 m 2 ,  se torej potrebuje
2000 : 1-68 = 1190 trt.

Katere žlahtne trte pomnožujmo?

(Spisal Pr. G o m b a 6.)

Sedaj, ko se je začelo pri novem vinogradništvu v vsem napre¬
dovati, ko so se uvedle malo ne povsem nove šege, je treba skrbeti,
da se tudi domača vinska kupčija izboljša, da se nekoliko omeji uvoz
tujih vin. To se da doseči le s pomnoževanjem takih vrst žlahtnih trt,
ki dajajo prav dobra vina, ki pa tudi veliko rodijo. Izkušnje že sedaj
uče, da s pomnoževanjem takih vrst, ki sicer veliko rodijo, ki pa da¬
jajo bolj vodena in kisla vina, na pr. kraljevina, belina, plaveč, kav-
ščina in dr., se dotični vinski kraj počasi le ob odjemalce in ob dobro
ime spravlja.

Posebno velja to za Kranjsko in Štajersko, ki sta navezani bolj
na pridelovanje belih vin. In naša trgovina se bo povzdignila
le s pomočjo finih, dobrih belih vin,  dočim ostanejo nižja,
osobito pa črna in bela skupaj zmešana vina bolj za domačo (kra¬
jevno) porabo.

Tudi se mora na Kranjskem in Štajerskem gledati na razmno-
žitev zgodaj zorečih vrst; zakaj če grozdje pravočasno in popolnoma
dozori, postane bolj sladko, manj kislo, in tako vino je močnejše ter
ima boljši okus. Vse to pa poviša ceno, ker je močnejše vino tudi
stanovitnejše in se rajši čisti.

61

V večini primorskih krajev pa se bode bolj izplačalo pridelovanje
črnih vin, ker so črna vina tam bolj priljubljena in se taista drugod
z uspehom porabljajo za mešanje z drugimi ter vsled svoje polnosti
za izboljšanje šibkejših vin. Gotovo pa je, da bodo tudi primorski vino¬
rodni kraji še bolj zasloveli in da se bode kupčija tudi tam še bolj raz¬
vila, če bodo svoje sedanje vinarstvo izboljšali s pomnoževanjem le dobrih
žlahtnih vrst in če se povsod tudi umno kletarstvo nekoliko bolj udomači.

Navesti hočem, katere vrste trt so se do sedaj v naših krajih
najbolje obnesle in katere kaže splošno razmnožiti. Predno pa to
storim, moram poudariti, da bi se naj v enem okraju ne po-
množevalo preveč različnih trt, marveč le nekatere
vrste, ki se v dotičnem kraju najbolj izponašajo, in če
tudi le 2 ali 3 vrste.  Tako bo zadobil kraj boljše ime, ker bo
vsakdo vedel, kakšne vrste vino da dobi v teh, kakšne pa v onih go¬
ricah; to oživi kupčijo in kraj zaslovi. Za zgled so nam lahko vina:
ljutomerec (Luttenberger), prosekar, goriška rebula, kraški teran, istrski
refošk, vipavski zelen, burgundec, rizling itd.; odlikovala bi se torej
lahko tudi Dolenjska s kako posebno vrsto, na pr. s silvancem, špa-
njolom, z rizlingom, veltlincem itd.

Za splošno razmnoževanje bi bile po dosedanjih izkušnjah najbolj
priporočljive:

Za bela vina:  zeleni silvanec, beli burgundec, laški rizling ter
beli in rdeči španjol.

Za črna vina  pa:  portugalka, frankinja in kot fino namizno
in buteljsko vino tudi črni burgundec.

Zeleni silvanec (zelenčič, mušica, muška, na Štajerskem ji tudi
pravijo miška, podbelček — griiner Sylvaner). — Imamo sicer tudi
rdečega ali črnega silvanca, ki je ^zelenemu silvancu v vsem, izven
grozdne barve, popolnoma enak, ki je pa le malo razširjen; če se o
silvancu govori, mislimo torej vedno le zelenega silvanca.

Zeleni silvanec daje finejša namizna in tudi buteljska vina ter
se je pričel tudi pri nas, posebno na Štajerskem, močno širiti.

Znaki:  Silvanec ima srednjemočno rast; napravlja sicer kratke,
toda debele poganjke. Enoletni les je rumenkastorjav, črnopikast ter
bolj ploščnat. List je okrogel, nenarezljan, topozobčast ter usnjat, zgoraj
svetlozelen, spodaj popolnoma gol; jeseni zgodaj porumeni. Ker so
popki ali členi prav gosti, zakrijejo listi vse grozdje. Komaj razvijajoči
se poganjki so svetlozelene barve. Grozd je sicer majhen, do srednje
velik, toda jako gost, tako da ima navadno po dve plasti jagod drugo
vrh druge; vsled tega daje ta trta nepričakovano veliko mošta. Ja¬
gode so okrogle, a ker so jako stisnjene, tudi različne oblike in črno-
pikaste. Luščina je precej debela, zato je gnitju manj podvržena,
kakor jagode s tanko luščino. Ker zgodaj zori, ima mošt v dobrih
letinah do 25 % sladkorja (po Klosterneuburški moštni tehtnici) in le
malo kisline, navadno 4—6°/ 00  (4—6 litrov kisline na tisoč litrov
mošta) in le redko črez 7 % 0 , dočim imajo navadne vrste, kakor na
pr. kavščina, belina, lipna, zelenika, kraljevina in dr., največ 18 °/ 0 ,
navadno pa komaj 13—16% sladkorja, v slabih letinah tudi le po
10—12 % sladkorja ter 15 % 0  kisline.

62

Silvanec prenaša vsako režnjo prilično dobro, zato rodi prav
dobro, bodisi pri nizki režnji na kratke palčke, ali na napnence,
ali pri visoki vzgoji na latnike, brajde in plante. Čim nižji se vzgaja,
tem bolj dozori. V krajih, kjer tudi pri višji vzgoji prav dobro v
svojem času dozori, je bolje, vzgajati ga nekoliko više nad zemljo,
nad 40 cm,  ker ostane tako grozdje bolj zdravo in čisto. Poslednje
velja tudi o vseh drugih trtah.

Njegove prednosti  so:  Spomladi odganja pozno, vsled česar
ni tako podvržen pomladanski pozebi, zori pa jako zgodaj, navadno
in poprečno sredi meseca septembra. Rodi vsako leto obilo, če je
le vreme ob cvetju ugodno. Grozdje je jako sladko in daje torej fino,
prijetno dišeče, močno vino, ki je pri pravilni napravi po preteku
2 let tudi za steklenice sposobno. Silvanec bi bila prav sposobna vrsta
za izboljšanje domačih nizkih, šibkih in prav kislih vin.

Napake  pa, ki pridejo pri silvancu v poštev, so naslednje: Če
nastopi dolgotrajno deževno jesensko vreme, precej rad gnije vsled
pregostih jagod, kar se pa več ali manj pri vsaki trti dogaja, in da
je v cvetju nekoliko občutljiv, pa le če raste v nižavah, če je pregosto
sajen in nečiščen. Zato ga je saditi v bolj zračne in bolj visoke lege,
ne pregosto; malo pred cvetjem mu je odstraniti vse spodnje listke
pod najnižjim grozdom ter vse stranske izrastke, oziroma vse nepo¬
trebne in nerodovitne poganjke, da pridejo grozdički bolj na zrak;
to pospešuje potem tudi cvetenje in ostali deli se bolje razvijejo.

Beli burgundec (weifier Burgunder). Ta trta ima mnogo silvan-
čevih lastnostij. Obe vrsti sta prav priporočljivi, toda silvanec zasluži
za naše razmere vsekakor prednost, ker več rodi, manj gnije in po¬
prej dozori; burgundec pa daje finejše vino, ki je zlasti za staranje,
torej za steklenice posebno sposobno.

Burgundec ima bolj šibko raščo. Les je svetlorjav in črnopikast
ter prav gostočlenast. Listi so majhni, bolj okrogli, globoko narezljani,
topozobčasti ter trdi, usnjati, spodaj malo kosmati, zgoraj bolj temno¬
zeleni. Grozdi so majhni in gosti, jagode majhne, skoro okrogle in
črnopikaste. Njihov sok je jako sladek; na Vipavskem ima navadno
21 — 25 % sladkorja ter le malo kisline. Torej je istotako priporočljiv
za kraje, kjer se pridelujejo kisla in šibka vina.

Prednosti belega burgundca  so: Rodi prilično veliko, po¬
sebno pri dolgi režnji, ter zori bolj zgodaj kot navadne vrste in daje
prijetna, močna, dobro se čisteča in dolgo se držeča namizna in bu-
teljska vina. Tudi raznim boleznim se krepko zoperstavlja in je ob
cvetju le malo občutljiv. Prenaša pa vsako podnebje.

Napake:  Edina njegova napaka je, da pri pregosti saditvi, v
nižavah, v mokrotni jeseni kaj rad gnije, ko popolnoma dozori. Zato
ga je saditi v bolj visoke, suhe, oziroma vetrovne lege.

Laški rizling (rizlec, rilček — Walscliriesling). — Laški rizling
je že povsod dobro znana trta in se je v zadnjih letih tudi na
Kranjskem in v obmejnih kronovinah jako udomačil.

Znaki:  Rizling se najlaže spozna po grozdih, ker ima na peclju
glavnega grozda še vedno en majhen, prosto viseč grozdek, ali pa vsaj
osmojene vilice. V dohrih zemljah napravlja sicer tanek, a jako dolg

63

les, ki je svetlorumene barve, ter mnogo in prav krepkih vilic. Členi
so jako narazen in list je jako globoko narezljan, ki ob dolgotrajnem
deževnem vremenu popolnoma zbledi, a v suhem vremenu kmalu zopet
ozeleni. Jagode so zelenkaste, s črno piko v sredi. Mošt dobro dozo¬
relega grozdja doseže v prav ugodnih južnih legah do 25% sladkorja.
Tino je prav dobro, buketno. Prenaša vsako režnjo, toda dolga mu
bolj ugaja in je tudi dobičkonosnejša.

Prednosti:  Rizling je jako rodovitna trta, tako da večkrat
zarodč celo na starem lesu nahajajoči se poletni poganjki, dočim pri
vseh drugih trtah zarode le poganjki na dvoletnem lesu rastoči. Tudi
takozvanih „ martinčkov 11  napravi rizling v obilici, ki v južnih krajih
toliko dozorč, da dad6 prijetno, rezko domačo pijačo; tudi jo lahko
primešamo ostalemu vinu, če je drugo grozdje prav dobro dozorelo.
V cvetju je malo občutljiv in poganja bolj pozno.

Napake:  V senčnatem kraju, ali če je pregosto sajen, rad bledi,
osobito če je na ameriško trto cepljen in če dalje časa dežuje; v tem
slučaju se v cvetju tudi rad osuje, gre v vilice ter grozdje, ko dozori,
tudi rado gnije, drugače pa ne. Grozdna plesnoba (Oidium Tucheri)
ga močno napada in tudi precej pozno dozori; vsled tega ni pripo¬
ročljiv za prav mrzle kraje. Ker ima prijetno kislino, če ne dozori
popolnoma, ga je vsekakor z uspehom saditi v krajih, koder se sedaj
še vedno pomnožujejo prav pozne vrste, na pr. zelenika, slankamenka
in dr., ker rizling vendarle mnogo prej dozori ter daje močnejše in
polnejše vino. Za Vipavsko, Primorsko in Spodnje Štajersko je rizling
vsekakor jako priporočljiva trta.

Ker ima dolg in krhek pecelj, ga je saditi v nevetrovne lege.

Beli in rdeči španjol ali bela in rdeča žlahtnina (weiBer und
roter Gutedel). — Te dve vrsti sta sedaj na Kranjskem in Štajerskem
ter deloma tudi na Primorskem najbolj razširjeni trti in zaslužita tudi,
da ji razširjamo, ker sta prav hvaležni vrsti.

Znaki:  Obe vrsti sta jako močne rašče ter enakega lesa in listov.
Bistvena razlika med njima obstoji v tem, da so vršički rdečega španjola
spomladi rdečkasti, belega španjola pa svetli, in da je grozdje rdečega
španjola svetlordeče, belega pa belo, oziroma pri popolni dozoritvi zlato-
rumene barve. Rdeči španjol tudi prej poganja in nekoliko prej dozori.

Enoletni les je sivorjav in debel, s prav redkimi členi in dolgimi
vilicami. List je velik z dolgim pecljem. Grozd je istotako velik in
rahel. Reže se na dolgo.

Prednosti:  Oba prav močno rodita; 4—5 let stare močne
cepljenke dajejo, če so le količkaj dobro oskrbovane, leto za letom
3 — 6 kg  grozdja. Ker nista gnitju skoro nič podvržena in tudi drugim
boleznim malo in ker zgodaj zorita, jih z uspehom sadimo tudi v prav
vlažnih, nizkih in ravnih legah, ki jima celo bolj prijajo, kakor visoke,
suhe lege. Ker zgodaj zorita in ker napravljata lepe zdrave grozde,
sta tudi za dobavo namiznega grozdja jako sposobna; zato se oba
največ blizu velikih mest pomnožujeta.

Njun mošt doseže sicer tudi do 24% sladkorja, pri nas pa na¬
vadno le 16—17 %, toda vino je bolj mehko in ima malo kisline,
komaj 5 % 0 , torej je jako sposobno za mešanje z boljšimi ali kislimi

64

vini. Ta vrsta naj bi povsod nadomestila sedaj jako razširjeno, gnitju
precej podvrženo, šibko vino dajajočo kraljevino (roter Portugieser),
belino, lipino in javor.

Da ne dobi vino iz rdečega španjola rdečkaste neprijetne barve,
moramo grozdje takoj, ko pride iz vinograda, sprešati ter pustiti mošt
z4se pokipeti, ali pa ga vržemo na tropine belega grozdja; tropine
rdečega španjola pa denemo na črno grozdje.

Nadaljnja njuna dobra lastnost je, da cepitev, bodisi suho ali
zeleno, kaj rada sprejmeta in da dasta navadno najlepše cepljenke.

Napake:  Edina napaka bi bila menda, da sta proti zimskim
mrazovom nekoliko občutljiva, kar pri nas ne pride toliko v poštev.
V vlažnih krajih jih napade zgodaj grozdna plesnoba; toda s pravo¬
časnim žvepljanjem (vsaj enkrat pred cvetjem in enkrat po cvetju)
preženemo to bolezen v vsakem slučaju.

Od španjolov bi bila omeniti še španska žlahtnina ali peterši-
lovka (ker ima peteršilu podobne liste) ter muškatna žlahtnina. Za
naše razmere pa niso ozira vredne, ker dajejo navadno malo vina in
niso prav zanesljive. Bolj bi prišel hrustljati španjol v poštev; vendar
tudi tega ni mogoče posebno priporočati, ker jagode ob deževnem
vremenu rade pokajo. Mnogo priporočljivejši bi bili veltlinci, in sicer
zeleni, rdeči in rdeče-beli veltlinec, ker veliko rodijo in zgodaj zorijo.
Najbolj priporočljiv je zeleni veltlinec (grfiner Veltliner). Dalje še
vipavska zelenika, zelen in pinola. Poslednjo je saditi le v visokih
vetrovnih legah, ker drugače preveč gnije. Tudi te vrste dajejo prav
dobra vina.

Prav fina, močna buteljska vina dajata rulandee in traminec,
toda to sta bolj gosposki vrsti, ker malo rodita, t. j. napravljata majhne
grozdke, in rulandee, ki zgodaj zori, tudi rad gnije. S posebnim
uspehom se pa rabita za izboljšanje šibkih, navadnih vin.

Vse druge sedaj udomačene bele vrste je z opreznostjo pomno-
ževati; slabe in pozno zoreče pa kar opustimo in jih s temi nado¬
mestimo !

*

* *

Za napravo črnega vina  bi bile po dosedanjih izkušnjah in pri
naših razmerah priporočljive za splošno razmnožitev le 3 vrste, in
sicer: portugalka, frankinja ter črni burgundec; poslednji posebno za
izboljšanje vina iz navadnih trt in za steklenice.

Portugalka (rana mavrovna — blauer Portugieser, Oporto). —
Na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem je edino portugalka, ki utegne
imeti nekaj prihodnjosti, kajti Kranjska in Spodnja Štajerska tvorita
že nekak prehod iz južnih v severne kraje, kjer imajo bela ali rumena
vina prednost pred črnimi. Zato se v teh dveh deželah pridela le malo
izključno črnega vina, veliko pa rdečega (cvička — Schilcher), tako
da se lahko tudi o tem vinu reče, da tvori nekak prehod iz črnega
(v prav južnih krajih) na hela vina (v prav severnih krajih).

Portugalka je prav močne rašče. Enoletni les je rdečkast do
prav rdeče barve. Členi stoje jako narazen. Spozna se lahko po listu,
ki je bolj okrogel, globoko narezljan ter ostro zobčast, na gornji strani

65

svetlozelen, spodaj gol; zgodaj jeseni pordeči najprej na robu, potem
pa popolnoma, in ko dozori, odpade samo listna ploskev, dočim ostane
listni pecelj še dolgo časa na trti. Grozd je velik, nekošat ter bolj
rahel, jagoda okrogla in črna. Vino je črno, a pri nas bolj svetlo-
črno, prijetnega duha ter milega okusa, ker ima le malo kisline. Slo¬
veči „feslavec“ na Nižjeavstrijskem ter „opolo“ v Dalmaciji so po
največ iz portugalke. Reže se na kratko in na dolgo.

Prednosti:  Portugalka je ena najzgodnejših vrst; spomladi
ne odganja ravno prav zgodaj. Vsako leto veliko zarodi in daje dobro,
precej močno, rado čisteče se vino. Zato v vsakem oziru nadomestuje
sedanje pozno zoreče vrste, kavščino ali žametasto črnino, tično in dr.

Napake:  V mokrotnih legah jo močno napadajo razne bolezni,
posebno črni palež; v takih krajih tudi rada pozebe. Zato jo v severnih
mrzlih krajih po zimi zasujejo.

Frankinja (črna frankovka, moravka — Blaufrankisch) je poleg
portugalke za naše razmere najbolj priporočljiva črna vrsta, ker ta
bolj zgodaj, če tudi kasneje od portugalke, dozori ter Veliko in vsako
leto zarodi.

Frankinja je tudi močne rašče ter se lepo enakomerno raz¬
vija. Les je debel, sivorjav in trd z narazen stoječimi členi. List je
jako velik in usnjat, precej ostro zobčast in temnozelen, od spodaj
kosmat. Grozd je velik, zgoraj vejnat, širok, gost, pa tudi rahel;
grozdni pecelj je debel in trd, jagoda okrogla ter lepe črne barve.

To trto lahko spoznamo že spomladi po vršičkih, ki so rumenkastordeče
barve, zarod je pa čokast in strčeč. Listi postanejo jako veliki ter
jeseni polni rdečih prog. Vsled močne rašče jo je treba sedaj rezati
na dolgo, prenese pa dobro tudi kratko režnjo.

Vino je lepo črno in tudi močno; če prav dobro dozori, ima mošt
do 22 °/ 0  sladkorja, pri nas navadno 16 — 17 %, največ do 18%.

Prednosti:  Frankinja prilično zgodaj zori, v drugi polovici
kimavca popolnoma, -rodi vsako leto prav veliko, peronospori in mrazu
se dobro upira. Kakor portugalka, hi tudi frankinja naše pozne črne
trte dobro nadomestovala. Tudi za Kras bi bila poleg terana in refoška
najpriporočljivejša trta, ker ima precej iste lastnosti ter tudi dovolj
kisline. Ker ima velike močne liste, ne more tudi toča napraviti na
grozdju take škode kakor pri drugih trtah. v

Napake:  Njena neovržna napaka obstoji pač v tem, da je v
cvetju nekoliko občutljiva, če vlada o cvetenju megleno ali deževno
vreme; in dalje, da je črnemu paležu ali kozavosti precej podvržena.

Toda p e napada je vsako leto enako močno, in če jo spomladi me¬
seca sušča ali malega travna namažemo po enem in dvoletnem lesu
s 40 % železnim vitrijolom, ostane naslednja, leta zdrava.

Črni burgundec (blauer Burgunder). — Ta je ena najfinejših
francoskih trt, ki daje sloveča vina „bord6“ (Bordeaux), toda na
Kranjskem in Spodnjem Štajerskem je malo razširjena, ker navidezno
premalo rodi. Tudi na Primorskem ni priljubljen, ker prezgodaj zori
in ker v mokrotni jeseni rad gnije, če ga dozorelega pustimo predolgo
na trti. Zato nahajamo čiste nasade samega burgundca le pri boljših
posestnikih ali na šolskih posestvih.

Gospodarski nauki. I. 5

66

Črni burgundec je pa vsekakor ozira vredna vrsta, ker pri dolgi
režnji prav veliko rodi; napravlja sicer majhne grozde, toda prav ve¬
liko; dozori vsako leto o pravem času, in kar je glavno, daje izvrstno
črno namizno in buteljsko vino. Na Francoskem ga rabijo za napravo
belega šampanjca. V tem slučaju je treba grozdje takoj sprešati, da
se mošt ne navleče barvila.

Vino črnega burgundca ima vedno visoko ceno ter še oddaja pri
nas hektoliter po 60 — 70 kron. Čistih nasadov črnega burgundca ma¬
lemu vinogradniku ne priporočam, in sicer prvič radi tega ne, ker on
s takimi finimi vini ne zna ravnati (manipulirati) in jih tudi ne vč
ceniti, in drugič, ker bi mu ga malokdo plačal tako drago. Pač pa
bi bilo umestno, da si posadi toliko trt, da si more svoj drugi pridelek
znatno izboljšati ter tako ceno in ime svojemu pridelku trajno ohraniti.

Enoletni les je sivorjav, tanek, s prav gostimi členi. Listi so
različno globoko, srčasto narezljani, topozobčasti, temnozeleni in spodaj
kosmati. Grozd je majhen, stisnjen, gost, torej enak onemu rulandca.
Jagode so okrogle. Reže se na dolgo, prenese pa tudi bolj kratko
režnjo, toda taka režnja zmanjša dohodke.

Razen teh treh črnih vrst so za primorske in obmejne južne
kraje priporočljive še trte: refošk, teran in karmenet. Vsi trije
imajo močno raščo, rodijo veliko in vsako leto ter dajejo prav dobra
črna, nekoliko kislasta vina, popolnoma dozoreli refošk pa nekoliko
sladko vino.

Po Dolenjskem in deloma tudi po Spodnjem Štajerskem razširjena
trta kavščina ali žametasta črnina (blauer Kolner) rodi sicer prav
veliko in grozdje nikoli ne gnije, a zori jako pozno ter daje bolj šibko
in na kislini bogato vino svetlo-rdečkaste barve; za pridelovanje lahkega
namiznega vina je torej prav sposobna. Kot taka se sponaša prav
dobro tudi v gorkih, suhih krajih na Primorskem. To, kakor tudi
druge močno rastoče trte je treba v suhih legah saditi bolj narazen,
da napravijo mnogo in močne poganjke; tako postanejo tudi korenine
močnejše ter segajo jako globoko, vsled česar take trte suši bolj
kljubujejo. Vzgajanje na plante, latnike in špalirje takim močno ra¬
stočim trtam jako prija.

Končno bi bilo omeniti še dolgorepko, ki je posebno v Vremski
dolini na Notranjskem močno razširjena. Ta trta ima te dobre last¬
nosti, čeravno prav pozno odganja, da vendarle pravočasno dozori in
rodi vsako leto prav veliko ter nič ne gnije. Drugače pa daje bolj
prazno rdeče vino.

Iz tu navedenega sledi, da bi trte, katere veliko rodijo, a dajejo
nizka, šibka vina, smeli pomnoževati k večjemu v krajih blizu velikih
mest, kjer vino lahko na drobno in drago prodamo. Da se pa šibka
vina kmalu oddajo, za to se mora skrbeti posebno v južnih krajih,
ker drugače se ista po letu rada pokvarijo, dočim postajajo iz boljših
vrst narejena vina tem boljša, čim starejša so.

Upajmo torej, da pridejo kmalu vsi vinogradniki do tega pre¬
pričanja!

67

Dodatek.

Ker dajejo gori navedene trte vina raznega okusa in razne barve,
naj še omenim, da je treba za napravo finih, nepretrpkih in stanovitnih
beiih vin grozdje takoj sprešati, zlasti pa od rulandca, traminca,
rdečega španjola in kraljevine, ker drugače postane že mošt rjavkast
ali svetlordeč. Mošt pustimo potem z&se v sodu pokipeti, dočim pustimo
sprešane tropine za žganje, ali jih zmešamo z onimi črnega grozdja.

Grozdje črnih vrst se pa zr obija, t. j. na posebni mreži se odstra¬
nijo peclji od jagod; mošt pustimo potem, ko so se jagode na grozdnem
miinu zmastile, na teh pokipeti, dokler ne konča burnega ali prvega
kipenja, kar traja pri rednem kipenju 5—8 dnij.

Kjer se pa pridelujejo prav črna vina, kakor na pr. v Istri in
Dalmaciji, in kjer rebljanje še ni udomačeno, naj se črno grozdje ne
pusti dalje kot tri dni na tropinah kipeti. — Na ta način se ne pri¬
delajo tako trpka in tako temnočrna ter težka vina, marveč bolj mila
in bolj svetlordečkaste barve, in le taka vina imajo dandanes prednost
v trgovini.

Gnojimo sadnemu drevju!

(Spisal Ivan Beliš.)

Sadno drevje se pri nas povsod še zanemarja. Ne le da ga češče
pregosto in v slabe lege zasajamo, ga tudi pozneje preveč v nemar
puščamo. Pregosti nasadi so napačni. Tako drevje zastaja v rasti in
rodovitosti. Če je preveč drevja, ga tudi dobro oskrbovati ne moremo.
Slabe lege pa tudi niso za sadno drevje. V takih legah je ves trud
zastonj. Ničev je pregovor, ki pravi, da je vsak prazni prostor dober
za sadno drevje. Zel6 napačno ravnajo pa tudi tisti gospodarji, ki
sadnemu drevju ne pomagajo z gnojitvijo k večji rodovitosti in sploh
k boljši rasti.

Kakor potrebuje vsaka druga rastlina živeža, ravno tako ga po¬
trebuje tudi sadno drevo. Kdor hoče lep krompir imeti, mu mora dobro
gnojiti, in kdor hoče veliko lepega sadja dobiti, mora tudi skrbeti, da
drevje ne strada. Po naprednih sadjerodnih deželah gnoje sadnemu
drevju, zato jim tudi drevje lepše rodi. Posnemajmo jih tudi pri nas,
saj je sadno drevje zelč hvaležno za vsak trud.

Zlasti po dobrih letinah je skrbeti, da nam drevje ne opeša.
Kakor je treba konju po napornem delu tečnega ovsa, ravno tako je
treba tudi sadnemu drevju novega živeža. V dobri sadni letini porabi
drevo vse redilne snovi, kar se jih nahaja v zemlji okrog korenin,
tako da jih ostaja premalo za prihodnje leto. Njegove korenine pro¬
dirajo sicer naprej, a ne najdejo toliko živeža, da bi mogle znova ro¬
diti. Ako zmanjkuje živeža v dobrih letinah, nam odpade že veliko
sadja na tla, predno dozori, ker se ne more razviti. V takih letih se
pa navadno tudi to opazuje, da se vsled obilega sadja poganjki slabo

68

razvijejo. Ako so pa poganjki slabi, tedaj se pa tudi listje (perje) in
sadje v prihodnjem letu ne more razviti. Listje je rednik brstja, ozi¬
roma sadja. Čim več listja ima drevo, tem več sadja lahko rodi. Ako
je pa drevo po dobri letini oslabljeno, ima komaj toliko moči, da na¬
pravi potrebno listje. Za napravo novega sadu mu pa manjka moči.
Zaradi tega moramo skrbeti, da mu z gnojem zopet v s e to povrnemo,
kar potrebuje za dobro rast in rodovitost, namreč za razvoj novega
brstja, lesa in listja. Ta skrb velja pa le do gotove meje; kajti če bi
mu preveč gnojili, dobilo hi drevo bohotno rast; namesto rodovitnega
brstja in sadu bi imeli samo les in listje, kakor to opazujemo posebno
pri mladem, bujno rastočem drevju. Dosegli bi na ta način uspeh, ki
hi bil nekako nasproten in na kvar drevesni rodovitosti.

Cvetje nastane v brstju že leto poprej. Če je na pr. drevo letos
bogato rodilo, tedaj zastane razvoj brstja in drevo ne more prihodnje
leto roditi. Če pa skrbimo za potrebni gnoj in zalagamo drevje z ži¬
vežem, tedaj nam čvrsto raste in sploh bolj redno rodi. Sadje od ta¬
kega drevja je tudi veliko lepše. O tem se je že vsakdo lahko pre¬
pričal, kdor je opazoval rodovitost drevja in lepoto sadja na dobro
gnojenih njivah ali vrtovih, kakor sploh v takih legah, kjer sadnemu
drevju ničesar ne manjka za rast in njegovo rodovitost.

Uspehi gnojenja so večkrat čudovito lepi. Tako mi je neki grajščak
pravil, da je predlanskim pognojil svoj sadni vrt in porabil okrog
80 kron za gnoj. Ta gnojitev se mu je tako izvrstno izplačala, da je
dobil na tem prostoru za 800 kron več sadja kakor sicer. In o tako
ugodnih slučajih sem slišal že čestokrat na svojih potovanjih po drugih
sadjerodnih deželah.

Seveda niso razmere za gnojitev povsod enako ugodne, toda to
je pribito, da je gnojitev tudi sadnemu drevju koristna in potrebna,
ako hočemo povzdigniti njegovo rodovitost in doseči na;, ta način lepših
uspehov v sadjarstvu.

Kdor ne verjame, naj poskusi v malem! To ga ne stane ne po¬
sebnega truda, niti posebnih stroškov. Če se ne bo takoj v prvem, se
bo pa v par letih lahko prepričal, kaj se da z gnojitvijo doseči. Ne
izgovarjajmo se tedaj, da ni časa, da ni gnoja itd., ampak poprimimo
se gnojenja! Poskusimo v malem in izračunajmo, kako se izplača. Če
najdemo dobiček, je treba na delo, in tudi tedaj, če kupujemo potrebni
gnoj, kajti glavna stvar je, da se izplača.

Z gnojitvijo pa ne dosežemo pri sadnem drevju le večje rodo¬
vitosti in lepšega sadu, ampak z gnojitvijo vplivamo kaj ugodno tudi
proti rastlinskim in živalskim škodljivcem, ki se nam m nože od leta
do leta; kajti močno rastoče drevo se veliko bolj upira vsakojaki škodi,
ki jo prizadevajo ti škodljivci, kakor slabotno drevo. Češče se izdaja
denar za tajna sredstva, s katerimi se lahkoverno občinstvo slepari,
na to pa nobeden ne misli, da bi kazalo sadno drevje najprej z do¬
mačimi gnojili podpreti in okrepčati, da hi laže preneslo razne napade
in bolezni.

Kdor hoče sadnemu drevju pravilno gnojiti, mora paziti na razne
okolnosti. Zato se hočemo z njimi v sledečih odstavkih nekoliko na¬
tančneje seznaniti.

69

i. Kako sprejema sadno drevje potrebno hrano iz

zemlje ?

Sem in tja vidimo sadjerejce, ki so hvaležni svojemu drevju in
mu izkušajo tudi gnojiti. Toda med 100 slučaji jih priča gotovo 99,
da gospodar ni zadosti poučen o tej stvari. Živinorejec vč, kje naj
poklada živini, sadjerejcu pa niso znane lastnosti korenin, s katerimi
drevo sprejema potrebno hrano. Navadno se misli, da je dosti, ako se
spravi gnoj v zemljo, češ, korenine ga že same poiščejo. To pa ni res.
Resnica je sicer, da imajo korenine to posebno lastnost, da se obračajo
za hrano, katero lastnost učenjaki „trofotropizem“ imenujejo. Ta last¬
nost se lahko opazuje na pr. pri drevesu, ki stoji na strani kake gnoj-
nične jame in ki prerije daleč s svojimi koreninami, da doseže to
polno skledo. Na tem mestu se korenine najbolj razrastejo. Pameten
sadjerejec bo to lastnost drevja vpošteval in bo potrebno brano svo¬
jemu drevju tam polagal, kjer jo more najhitreje in najpopolneje iz¬
koristiti.

Pred vsem je za sadjerejca važno, to vedeti, da morejo hrano
sprejemati le oni deli korenin, ki nimajo še rjave kože.  Pri
mladih rastlinah, izrastlih komaj iz semena, so sploh vse korenine
take. Čim starejše pa postaja drevo in čim bolj se dehelč prvotne ko¬
renine, tem bolj so prevlečene z rjavo kožo. Prave sesalne korenine,
katere obdaja nežna koža, je najti le bolj proti koncu starejših ko¬
renin. Če pregledamo korenine sploh, vidimo, da se raztezajo od srede
navzven v krogu. Kaj bi pa tudi počele na prvotnem tesnem prostoru ?
One iščejo živeža tam, kjer ga še niso porabile, tedaj v krogu navzven.
Stranske sesalne korenine postanejo sčasoma na starejših koreninah
nepotrebne, zato odpadejo. Prvotne korenine se čim dalje bolj raz¬
raščajo na vse strani in na teh mlajših izrastkih se nahajajo v večji
množini prave sesalne korenine.

Če pogledamo naravno razrastlo krono drevesa (vrh), moremo
marsikaj sklepati tudi glede korenin. Kakor so veje čim dalje bolj
razrastle proti vnanji strani, ravno tako so tudi korenine v zemlji.
Saj imajo pa tudi vejne mladike podobno nalogo, kakor korenine. One
sprejemajo s svojim listjem potrebne snovi iz zraka in jih pretvarjajo
v organske tvarine. Ta pretvorba je mogoča le pod vplivom solnčne
svetlobe. Ob kraju ima krona največ mladik, oziroma poganjkov in
listja, dočim so debelejše veje znotraj in služijo le bolj za prevajanje
in dopeljevanje potrebnega soka. Tako nekako je tudi pri koreninicah.
Pridejana slika 26. nam to pojasnjuje.

Krona z mladikami in korenine s sesalnimi koreninami so tedaj
podobno ustvarjene. Pri obeh se vrši rast po gotovih pravilih. Čim
večje postaja drevo, tem več rabi hrane, tem več dobi pa tudi novih
sesalnih korenin, ki rastejo sredobežno po novih plasteh zemlje, zmeraj
naprej in naprej.

Zanimati nas utegne tudi to, kako so sesalne korenine ustvarjene.
Sesalne korenine rijejo po zemlji z veliko močjo. Da se te nežne ko¬
reninice pri tem delu ne poškodujejo, imajo na koncu malo kapico,
(slika 27. a b ), ki služi tako, kakor železni okov lesenega kola. Kapica

70

sicer ni železna, pač pa obstoji iz močnejših starejših stanic, ki se od
notranje strani navzven vedno množe in na ta način nadomeščajo.
Oni nežni deli, ki služijo za podaljšanje korenin, so tedaj s to kapico
zadostno zavarovani. Od nastajanja novega staničja med kapico in
rastočim koncem izvira tista izdatna moč, ki rine kapico naprej. Se¬
salne korenine ne vlečejo torej s svojim koncem potrebne vlage ali
hrane v&se, ampak ta konec služi le za podaljševanje. Še le vzadi za
tem koncem je tisti del sesalne korenine, ki sprejema redilne snovi
iz zemlje. Ta del je pa tudi kaj modro ustvarjen. Da se poveča po¬
vršje teh koreninic —
kajti čim večje je po¬
vršje, tem več živeža
morejo hkrati spreje¬
mati — imajo številne
te koreninice še posebne
izrastke po sebi. Iz ko¬
žice sesalnih koreninic
izrastejo še posamezne
Staniče, kakor mali me¬
šički ali lasci, ki sto¬
pijo z zemljo v najtes¬
nejšo zvezo, in ki so
takorekoč zrastli z
zemljo. Na ta način
more rastlina premagati
razne ovire, ki bi se
sicer lahko pokazale pri
sprejemanju hrane. Ona
more zemlji odvzeti
vodo, katere bi človek
ne mogel dobiti z naj¬
močnejšim stiskanjem.
Na ta način more iz
zemlje sprejemati tudi
tiste redilne snovi, ka¬
tere zemlja trdno drži.
Da, ona more raztap¬
ljati celo take snovi v
zemlji, ki so v vodi ne-
raztopne, kakor na pr. fosforovo kislino v Tomasovi žlindri; potem take
redilne snovi, ki se nahajajo v trdem kamenju itd. To dela rastlina s
pomočjo posebnih kislin, katere izpušča iz lascev sesalnih korenin.

Potrebno vodo in redilne snovi sprejema rastlina torej s pomočjo
sesalnih koreninic. To nam bodi migljaj, da je treba drevju tam
gnojiti, kjer se nahaja največ takih korenin.

Navadno se nahaja največ sesalnih korenin pod kapom krone.
Tukaj je namreč največ živeža in največ vlage. Kakor raste krona
navzven, tako še tudi pomikajo korenine naprej v nove plasti, ki še
niso izsesane. Dogajajo se pa tudi izjeme v tem pogledu. V ravni

Slika 26. Krona z mladikami; korenine a b
s sesalnimi koreninicami ccc.

71

zemlji se korenine bolj daleč razrastejo, tako da sežejo njih konci
dalje kakor krona. Na mestu vzrastlo drevo ima tudi manj razrastle
korenine kakor drevo, ki je bilo presajeno. Če se nahaja na kakem
mestu več vode ali gnojilnih snovij, se korenine hitro tja obrnejo in
rastejo, če treba, tudi daleč v stran. Tudi se na takem mestu močno
razrastejo. To lahko opazujemo na pr. v bližini kakega gnojišča itd.
Kdor svojemu drevju redno gnoji, na pr. v kolobarju okrog debla, ta
bo našel najbolj razrastle korenine ravno na tem mestu. Z redno gno-
jitvijo se korenine takorekoč odgojijo.

Korenine pa niso pri drevju razširjene le v zgornji plasti, ampak
gredo tudi v globočino. Zlasti srčna korenina gre globoko v zemljo,
pa tudi druge korenine rastejo noter po zemlji in tvorijo v celoti ne¬
kako tako krono, kakor veje vrh debla. Čim globlje je drevo ukore¬
ninjeno, tem trdneje stoji in toliko laže se preskrbi s potrebno vlago
ob času suše.

2. Kakšna hrana je drevju potrebna?

Sadnemu drevju je treba pred vsem sledečega živeža: dušika,
fosforove kisline in kalija.  Zelč važno je tudi apno,  deloma
kot redilna snov, pa tudi zaradi tega, ker izboljšuje lastnosti zemlje.
Oglejmo si nekoliko bliže to hrano!

Dušik  je potreben posebno takemu drevju, ki napravlja vse
polno brstja, pri tem pa nič ne raste. Tako drevje poznamo tudi na
tem, da slabo odganja in da napravi bolj majhno in bolj bledo listje.
Ako gnojimo takemu drevju z dušikom, mu pomagamo do boljše rasti,
pa tudi do lepšega in bolj sočnega sadja.

Na dušiku bogata je posebno gnojnica,  izmed umetnih gnojil
pa čilski soliter.

Seveda moram pa tudi svariti pred enostransko gnoji tvijo z du¬
šikom, ker postane tako drevje prebohotne rasti in vsled tega bolj
mehkužno in manj rodovitno, kar nam izpričuje drevje, ki raste na
pognojeni zemlji in takih prostorih, kamor
se steka preveč gnojnice. Preobilni dušik
je kriv, da tako drevje pozneje zori in rajši
pozebe.

Fosforova kislina  vpliva kaj
ugodno na rodovitost drevja. V zvezi z
dušikom pripomore največ, da drevje bolj
raste in da dobro rodi. S samo fosforovo
kislino kaže pa le tedaj gnojiti, kadar se
v zemlji nahaja dosti dušika, kar poznamo
na prebohotni rasti in slabi rodovitosti.

Kalij  je tudi prav potrebna redilna
snov za sadno drevje. V težki zemlji se
nahaja po navadi dosti te redilne snovi, v
lahki peščeni zemlji je pa rado primanjkuje,
tako da jo je treba dodajati v gnojilih.

Slika 27. Sesalna korenina s
kapico a 6 in z lasci c.

72

Apno je zelo važna redilna snov, posebno za koščičasto sadje.
Posebno važno je pa tudi zaradi tega, ker se z apnom zemlja izbolj¬
šuje. Z apnom gnojena zemlja postane bolj gorka in bolj rahla. To
je pa za sadno drevje posebne vrednosti. Na mokri, mrzli in težki
zemlji je drevje rado rakovo, se v vrhu rado suši, je rado smolikavo itd.
Z apnom se pa te bolezni češče preženejo. Na apnenih tleh raste naj¬
bolj zdravo in čvrsto drevje in rodi najlepši sad. Marsikateri sadje-
rejec se je že prepričal, kako koristno je cestno blato, posebno s takih
cest, ki so posute z apnencem. Apno seveda najbolj koristi, ako se
nahaja tudi dosti drugega živeža v zemlji, zlasti še dušika.

Vse naštete redilne snovi dajemo drevju v dobrem kompostu
ali v živinskem gnoju. Z gnojnico  dajemo drevju zlasti dušik
in kalij.  Kdor gnoji z gnojnico, mora tudi za fosforovo kislino skrbeti,
sicer ne bo dosegel pravega veselja.

Od umetnih gnojil se priporočajo zaradi dušika čilski soliter
(na težki zemlji tudi žveplenokisli amonijak), zaradi fosforove kisline
super fosfat in Tomasova žlindra,  zaradi kalija pa pepel,  ki
ima tudi nekoliko fosforove kisline v sebi, potem žveplenokisli
kalij in kaj nit.

Pri umetnih gnojilih je paziti na to, da spravimo redilne snovi
tako v zemljo, da jih korenine lahko dobč. Če gnojimo s čilskim so¬
litrom, ga lahko kar povrh raztrosimo, ker ga voda izpira nizdol, tako
da ga morejo tudi spodnje korenine sprejemati. Ravno to velja o apnu.
Drugače pa je ravnati z gnojili, ki imajo fosforovo kislino in kalij v
sebi. Te redilne snovi more zemlja tako trdno pridržati, da jih voda
ne more zlahka izprati v nižje plasti. Te snovi ostanejo skoro na
tistem mestu, kamor smo jih spravili. To velja posebno takrat, ako so
te redilne snovi v manj raztopni obliki, kakor na pr. v Tomasovi žlindri
in kajnitu, ali pa če jih primeroma malo raztrosimo. Iz tega pa
sledi, da jih je treba spraviti tako v zemljo, da jih korenine lahko
dosežejo.

V umetnih gnojilih dajemo zemlji le potrebne redilne snovi, na
drugo izboljšanje zemlje pa nič ne vplivamo, prej nasprotno. Zaradi
tega moramo skrbeti, da se zemlja tudi na drug način izboljšuje v
svojih lastnostih.

Sadjerejci gnoje v nekaterih krajih svojemu drevju z umetnim
gnojem in z zelenim gnojem.  Na ta način izboljšujejo zemljo v
vsakem oziru.

Apno dajemo zemlji s cestnim blatom (seveda tam, kjer so ceste
posute z apnencem), potem z živim apnom, s sipom od starega zidu,
laporjem itd. Na peščenih tleh se najbolj sponaša lapor. Živo apno
zaleže posebno dobro na težki zemlji, a treba ga je prej kompostirati.

Važno je sedaj tudi vprašanje, koliko  naj vzamemo enega ali
drugega gnojila, da se drevju dobro pognoji. Na to vprašanje se pa
ne dh s številkami odgovoriti, ker se močnost gnojitve ravna po raznih
okolnostih, kakor po velikosti drevja, po lastnostih drevja, po zemlji,
po načinu gnojenja itd.

Če drevo bohotno raste, mu ne bomo gnojili z dušikom. V takem
slučaju velja posebno apno in fosforova kislina in na peščenih tleh

73

tudi kalij. Slabotno drevje potrebuje navadno vse redilne snovi, po¬
sebno tudi dušik. Na peščenih tleh je treba zmeraj več kalija, kakor na
težkih. Ako pridelujemo pod drevjem travo ali druge rastline, je treba
več gnoja, kakor če je zemlja pod drevjem prazna. V tem slučaju je
treba travi in drevju dovolj živeža.

Da bi s fosforovo kislino in kalijem drevju preveč gnojili, tega
se ni bati, zlasti pri sedanji ceni teh gnojil ne. Navadno se premalo
gnoji. Umetna gnojila utegnejo le tedaj škodovati, ako jih pride me¬
stoma preveč na kup, tako da postanejo vsled tega razjedljiva.

V mnogih slučajih se je že sponesla sledeča gnojitev z umetnimi
gnojili za srednjeveliko drevje, in sicer:

5 kg  Tomasove žlindre,

3\5 kg  žveplenokislega kalija, in

2'5 kg  čilskega solitra (na težki zemlji tudi l‘B kg  žvepleno¬
kislega amonijaka).

Te množine zadostujejo poprek za 25 m 2  prostora pod kapom
krone. To navodilo pa seveda nima splošne vrednosti, vendar se lahko
po njem ravnamo. S poskušnjami se lahko prepričamo, s kakim gnojem
in s koliko množino bodemo našemu drevju najbolj postregli. Vnet
sadjerejec bo to kmalu pogodil, ako mu je rodovitost drevja količkaj
na srcu.

Dobra gnojitev stane precej dela in tudi stroškov. Ti stroški se
pa znižajo, če jih razdelimo na več let, t. j. če pognojimo drevju za
več let hkrati in če gnojimo v kolobarju, namreč tako, da vsako leto
nekaj pognojimo.

3. Kako se drevju gnoji?

Sadno drevje gnojimo lahko na različne načine. Sadni vrtovi se
lahko pognojč črez in črez,  tako da je ves prostor zagnojen, ali
pa gnojimo vsako drevo z ds e, oziroma posebej.  Bodi temu
kakorkoli, vselej se moramo pri gnojitvi ozirati na posebnosti  po¬
sameznih dreves, kakor tudi na lastnosti gnojil, ki so nam na razpolago.

Če gnojimo sadne vrtove (sadovnjake) črez in črez, tedaj se do-
tično gnojilo povrhu raztrosi, kakor delamo na travnikih. Sadne vrtove
gnojimo na ta način s kompostom, živinskim gnojem, gnojnico, pa tudi
z umetnimi gnojili, posebno s fosfati in kalijem. Če s kompostom ali
živinskim gnojem močno gnojimo, pomagamo s tem travi k boljši rasti,
pa tudi sadnerpu drevju, ki na tako gnojenih prostorih veliko bolje
uspeva. Izvrstno deluje na ta način gnojnica, s katero po nekaterih
deželah redno zalivajo svoje sadne vrtove in dobč na ta način ne le
več košnje, ampak tudi bogatejše sadne letine. Prav porabna so pa
tudi umetna gnojila za tako gnojitev, a vzeti kaže v teh slučajih lahko
raztopna gnojila, namreč zaradi tega, da gredd laže v globočino. Bolj
kakor Tomasova žlindra se priporočajo v ta namen superfosfati.
Izvrstno delujejo fosfatna in kalijeva gnojila, poleg katerih kaže rabiti
tudi gnojnico, oziroma čilski soliter, če bi manjkalo dušika v zemlji.

74

Bolj kakor s tako površno -gnojitvijo pomagamo sadnemu drevju
v tem slučaju, ako gnojila podkopljemo ali podorjemo,  tako da
pridejo gnojilne snovi kolikor mogoče blizu korenin. Taka gnojitev je
za sadno drevje veliko več vredna, in sicer ne le zaradi tega, ker
spravimo na' ta način potrebna gnojila v najbližjo dotiko s koreninami,
ampak tudi zaradi tega, ker se s tako gnojitvijo zemlja rahlja in v
njenih lastnostih močno izboljšuje. Na njivah ima tedaj drevje veliko
ugodnejše pogoje za dobro rast, kakor jih ima na travnikih, oziroma
na sadnih vrtovih, katere kosimo, kajti tam se zemlja okrog drevja
najbolj rahlja in gnoji.

Zanimive so v tem oziru razmere amerikanskega, pa tudi ruskega
sadjarstva. Tam imajo izključne sadovnjake, namreč obdelane prostore,

ki se pa izkoriščajo le za
pridelovanje sadja. Dotično
drevje gnojijo močno s fos¬
fatnimi in kalijevimi gno¬
jili, za potrebni dušik pa
skrbč na ta način, da sejejo
vmes dušik nabirajoče rast¬
line, katere potem podorjejo,
dokler so zelene (zelena
gnojitev). Tako dosežejo
Amerikanci, da postane
zemlja rahla in črna in ob
enem bogata na redilnih
snoveh, blizu na tak način,
kakor nastaja v gozdih,
kjer listja ne grabimo. Bolj
ko so podnebne razmere za
sadno drevje (obilna vlaž¬
nost) neugodne, bolj se mo¬
rajo pod drevjem druge rast¬
line zatirati in le drevje pod¬
pirati v rasti. Neki potujoč
uradnik iz Rusije, čigar na¬
loga je, povzdigniti sadjar¬
stvo na Krimu, mi je pravil, da tam ne kaže sadnega drevja tako med
travo saditi, kakor pri nas, ker je tamkajšnje podnebje suho, ampak
da delajo tam izključne sadovnjake,  kateri se dobro gnoje in v
katerih se vsa rast pod drevjem zatira, drevje samo pa po potrebi
namaka. Zaradi tega jim dajejo ondotni sadovnjaki tudi neverjetno
lepe dohodke, dohodke, s katerimi se naši dohodki, ki jih imamo od
sadjereje, niti primerjati ne dajo.

Razen pri koščičastem sadju, posebno pri marelicah in breskvah,
deloma tudi pri češpljah, kjer je treba res rahle zemlje za dobro uspe-
vanje, bo ostalo naše sadjarstvo pri tem podnebju, ki ga imamo, še
zmeraj v zvezi s pridelovanjem trave in drugih sadežev, tedaj združeno
s travništvom in poljedelstvom. Kdor pa hoče na malem prostoru mnogo
dobička imeti od sadjereje, se lahko poprime tudi izključnih sadovnjakov.

Slika 28. Pod kapom krone raztrošen gnoj.

75

Tu in tam se priporoča tudi zelena gnojitev v zvezi z
umetnimi gnojili, saj so se naši vinogradniki tudi že marsikje
poprijeli takega gnojenja. Mnogo je takega prostora, kjer ne moremo
drevju pomagati z drugim gnojem, kakor z zelenim gnojem, ki bi v
takih slučajih mnogo koristil. Seveda je treba zraven tudi kaj umetnih
gnojil, da je uspeh popoln. Za tako zeleno gnojitev priporočam v naših
razmerah grašico ali grahovico, ki se naj podkoplje, ko stopi v cvetje.
Svariti pa moram pri tej priliki pred setvijo lucerne med sadno
drevje,  kajti lucerna jemlje drevju s svojimi dolgimi koreninami
hrano in vlago.  O tem se hitro prepričamo, če pogledamo na sadno
drevje, ki raste med lucerno. Tako drevje noče niti rasti, niti roditi.

Najbolj se pognoji sadno drevje, ako se vsako drevo posebej
pognoji;  zakaj v tem slučaju se lahko vsakemu drevesu postreže,
kakor treba in kakor najbolj kaže. Če gnojimo posameznim drevesom,
storimo to lahko na raz¬
lične načine, a vsekdar
je treba gnojiti pred
vsem v pasu pod ka-
pom krone,  kjer je
največ drobnih sesalnih
korenin, s katerimi spre¬
jema drevo potrebni živež.

Tukaj je pravo mesto
za gnojitev. Gnoji se pa
na ta način, da se po¬
trebna gnojila raztrosijo
ali podkopijejo, še bolje
pa, da se izkoplje pod
kapom krone bolj ali manj
globok jarek, v katerega
spravimo potrebni gnoj.

Ta prostor se lahko tudi
prerigola. Namesto da
se napravi jarek krog in
krog drevesa, se lahko
naredi pod kapom krone
tudi po več jamic, da se
spravi v nje potrebni
gnoj, ali pa se napravijo
luknje (požiralniki) za gnojitev. Take luknje so posebno dobre za za¬
livanje drevja z gnojnico.

Če se gnojila le v pasu pod kapom krone raztrosijo (slika 28.),
je taka gnojitev seveda bolj površna in zaleže pred vsem le tistim
koreninam, ki ležč pri vrhu. Če hočemo tudi nižjim koreninam postreči,
tedaj je treba, da se izkoplje krog in krog drevesa, in sicer pod kapom
krone, primerno globok (do 80 cm)  jarek (slika 29.), da natrosimo vhnj
potrebnega gnoja, ali pa da ta prostor tako globoko prerigolamo in
pri tem zemljo dobro premešamo z gnojem. Komur je žal za travo, ki
se s tako gnojitvijo pokonča, in kdor se boji dela, ki ga ima s takim

76

Slika 30. Jamice in luknje pod kapom krone.

rigolanjem ali kopanjem, ta
si lahko pomaga tudi na ta
način, da napravi pod ka¬
pom krone primerno globoke
jamice (do 50 cm),  v katere
spravi potrebna gnojila in
jih dobro premeša z zemljo.
Seveda si s tako gnojitvijo
ne prihranimo ravno veliko
dela v primeri z rigolanjem;
zato se rigolanje ali pa
naprava jarkov okoli drevja
veliko bolj priporoča. Po¬
sebno koristno je tako gno¬
jenje, če hočemo opešano
drevje na novo in hitro
okrepiti, tedaj pri pomla¬
jevanju  drevja itd.

Gnojitev v jarke okoli
drevja zaleže za dalje časa;
zato se ponavlja taka gno¬
jitev v večletnih presledkih.
Veliko manj izda gnojenje,
če gnoj okoli drevja le po¬
vršno podkopljemo. Taka
gnojitev velja za 3 do 4 leta,
kakor je namreč zemlja in kakor smo jo gnojili. Za travo, ki se pri
takem gnojenju pogubi, se ni ravno bati, ker nam tik tako pognoje¬
nega pasu zraste toliko večja trava. Če ima drevesna krona poprek
10 metrov v premeru, tedaj se pokvari k večjemu
15 štirijaških metrov travniške ruše. Ker raste
na oralu zemlje k večjemu 50 takih dreves, se
pogubi v teku 4 let k večjemu 750 štirijaških
metrov prostora, na katerem bi prirastlo komaj
kakih 3 do 5 metrskih stotov krme. A če vza¬
memo, da zraste tik gnojenih pasov veliko večja
trava, je izguba le navidezna in veliko manjša,
kakor je pa korist, katero dosežemo pri sadju.

Če gnojimo z gnojnico, tedaj kaže napraviti
pod kapom krone luknje ali požiralnike,
da se po teh luknjah gnojnica kolikor mogoče
razdeli po zemlji in spravi bolj ko mogoče do
korenin. Ta način gnojitve je v obče dober, a se
priporoča še posebno v tem slučaju, ako hočemo
drevju, s sadjem preobloženemu,  hitro
pomagati, zlasti v poletju, ko je treba razen ži- w

veža tudi vlage. Z gnojnico gnojimo na ta način ™

od zgodnje pomladi do sredi poletja, kasneje pa S iika3i. Štirioglat sveder
ne več, ker bi se s tem zadrževala zoritev drevja, za vrtanje lukenj.

77

to pa zaradi tega, ker nam na dušiku bogata gnojila, kakor je gnoj¬
nica, pospešujejo le rast in na ta način ovirajo pravočasno zoritev.
Znano nam je tudi, da bujno rastoče drevje rajši pozebe, baš iz tega
vzroka, ker slabo zori.

Potrebne luknje za gnojitev z gnojnico se delajo po 40 cm  glo¬
boko in v primerni razdalji pod kapom krone. Nekateri priporočajo
luknje vrtati z okroglim svedrom. To pa ni najboljše, ker je vrtanje
lukenj bolj zamudno in ker se na ta' način poškoduje tudi več korenin.
Mnogo boljše je, če delamo luknje z železnim svedrom, ki je štiri¬
oglat,  kakor kaže slika 31. Okrogel kol stlači zemljo okrog luknje
veliko bolj kakor štirioglat kol, in zato se ta bolj priporoča.

Po nekod delajo namesto lu¬
kenj, ki se kmalu zamašč, stalne
požiralnike,  ki ostanejo leta in
leta dobri za zalivanje drevja s te¬
kočimi gnojili. Te požiralnike delajo
na ta-le način: Pod kapom krone iz¬
kopljejo v primerni razdalji jame.

Sredi jame postavijo po koncu cev,

(na pr. od železnih pečij, drenažno
cev itd.). Okoli cevi natlačijo drobno
nasekanega dračja ali pa gnoja, po¬
mešanega z zemljo, v cev samo pa
nasujejo gramoza ali „šute“, ka-
koršno rabimo za posipanje cest.

Nato se cev previdno izdere in po¬
žiralnik je gotov. Tako napravljeni
požiralniki so posebno dobri, ker
se pa njih gnojnica hitro razlije v

globočino. Pa tudi voda in zrak laže dohajata po teh požiralnikih v
zemljo, kakor skoz celino in po luknjah, napravljenih s pomočjo želez¬
nega droga.

Med tekočimi gnojili, ki se rabijo za gnojitev sadnega drevja,
zavzema prvo mesto gnojnica; pa tudi voda, v kateri se je dalje časa
namakal živinski gnoj, ali pa v kateri so se raztopila pripravna umetna
gnojila, je važna in dobra za tako gnojitev.

K sklepu mi je še dodati, da je najboljši čas za gnojitev sadnega
drevja jesen ali pa zima.  Še posebno velja to v tem slučaju, ako
gnojimo drevju le povrhu in pa z gnojili, ki so težko raztopna in za
katera je treba zimske vlage, da se zadostno razdelč po zemlji. Z laže
raztopnimi gnojili gnojimo pa spomladi, a ravno tako tudi v tem
slučaju, ako hočemo potrebna gnojila globočje spraviti v zemljo. Čilski
soliter se v zemlji tako hitro porabi, da je treba z njim v pozni po¬
mladi gnojiti, in ravno to velja tudi pri gnojnici in sploh pri tekočih
gnojilih. Taka gnojila rahimo z najboljšim uspehom tudi med rastjo,
ker jih morejo korenine takoj sprejemati.

Slika 32. Stalen požiralnik za
zalivanje drevja.

78

Glavna vodila za dobro pogozdovanje.

(Spisal Avgust Guzelj.)

„Trd je trd,“ pravijo lesni trgovci, „kar nič se ne da opraviti z
njim. Tak lep les ima, a drži ga, kakor bi mu prirastel k srcu. Po
nobeni ceni ga ni kupiti od njega . 41

„Lahko bo sinu gospodariti, ko mu oče zapusti zraven dobre
kmetije še take lepe gozde, iz katerih ima, ako hoče, vsak dan gotov
denar . 11  Tako zopet ugibljejo sosedje.

Starec pa si v nedeljo popoldne natlači pipico in jo krene po
kratkem izprehodu po svojem posestvu in ko si je ogledal polje, tudi
v svoj gozd. Z radostjo se mu oko pase na že stegnjenih dorastlih
hojah, na košatih visokih hrastih. „Pustimo jih še,“ si misli, „saj še
vedno nekoliko dorastejo . 11  Gozd je njegov zaklad in nanj je bil po¬
nosen Je od nekdaj.

Žalibog je pa po naših krajih malo in vedno manj kmetskih go¬
spodarjev, za katere bi veljale predstoječe besede.

Večinoma zapusti oče sinu prazne, izrabljene gozde, v katerih ni
lesa niti za najnujnejšo domačo potrebo, kaj še za prodajo, da bi se v
sili izkupil kak krajcar. Kakor prej oče, se pa zdaj tudi sin ne pobriga
mnogo za gozde. Nekoliko drv, če prav slabih, in malo stelje že še
dobi iz njih. Zraven pa s svojo živino popase brezobzirno vsak pod-
rastek in naraščaj, da se le tam med grmovjem, ki se šopiri na izse¬
kanih prostorih, more rešiti kakšno drevesce gotovega pogina, in prav
nič se ni čuditi trditvi, da na pr. brinje ni škodljiv plevel, ampak ko¬
risten grm, ki daje zavetje mlademu drevju. — Da bi kaj storil za
izboljšanje svojih gozdov, skrbel, da se praznote zopet zarastejo, in
tako povzdignil dohodke iz gozdov, če že ne sebi, pa vsaj svojim po¬
tomcem v prid, to mu niti na misel ne pride. S poljem se trudi, ga
obdeluje in gnoji, da kaj več pridela, za gozde mu je pa vse odveč;
gozdi naj le dajejo, storil bi pa z&nje najrajši kar nič.

Ni čuda torej, da pri takem mačehinskem ravnanju gozdi povsod
nazadujejo.

In vendar so ravno gozdi največje važnosti za kmetijstvo. Smelo
se lahko trdi, da se zlasti v naših razmerah kmetijstvo uprav naslanja
na gozde, da so gozdi nekaka glavnica zanj, od katere bi se smele
porabljati le obresti. Da je temu tako, o tem pač ne more biti dvoma.

Kaj pa tudi zahtevamo vse od gozda! Drva, stavbinski les, les
za orodje in druge enake potrebe, steljo in slednjič še pašo za živino.

In vsa ta izkoriščanja bi gozdi še prestali, ko bi se le nekoliko
varčneje in pravilneje gospodarilo z njimi. Docela naravno je vendar,
da se mora gozdu vsaj nekaj povrniti, ko se mu je tako mnogo vzelo,
in mu zagotoviti obstanek.

Koliko imamo pri nas že gozdov, ki prav po krivici nosijo
to ime! Tu in tam nekaj slabega, v rasti zaostalega in vsled tega grča¬
stega drevja, vmes malo od živine in kose pokvarjenega podrastka, ki

I

79

se ne more dvigniti od tal, zraven brinje in drugo ničvredno grmovje,
tla pa zarastla z vresjem, gotovim znakom slabe, ali največkrat vsled
slabega gospodarstva oslabele zemlje. Roko na srce, če ni to resnična
slika ogromne večine naših kmetskih gozdov! Le v oddaljenih, za iz¬
koriščanje neprikladnih legali so tudi gozdi še bolje ohranjeni.

Ravno na svetu, ki je že od narave odločen za gozd, zlasti v
hribih in na pečinasti kraški zemlji, na svetu torej, ki ni poraben za
nikako drugo obdelovanje, se gozdi najbolj uničujejo. Od dne do dne
postajajo redkejši in neprestano se širijo goljave, ki se izpremenč v
kratkem času v prave pušče, in vse to z namenom, pridobiti si vsaj
začasno malo več paše. Lastnik sicer dobro ve, kako hitro na takih
prostorih vremenske sile odnesejo rodovitno zemeljsko plast in kako
hitro se pokaže gola temeljna hribina, skalnate rebri, toda navzlic temu
nadaljuje svoje početje, ker mu ni prav nič za gozd.

Veliko je danes že gozdnega sveta, ki lastniku ne donaša nika-
kega dohodka, na katerem bi pa uspevalo najčvrstejše drevje, sčasoma
izboljšalo tla in se kasneje porabilo v prid. Država nadzoruje gozde
in skrbi, da se določbe gozdnih zakonov izvršujejo in gozdi varujejo.
V zmislu teh zakonov izkušajo oblasti tudi pospeševati gozdarstvo z
raznimi sredstvi. Vse to pa je le malo uspešno, ako gozdni lastniki
sami niso prepričani o veliki važnosti gozdov in sami bolj ne skrbč
zanje. G-ledati bi morali v prvi vrsti na to, da se izsekani gozdni deli
in stare goljave čim prej zopet zarastejo ali pogozde. Ni sicer dvoma,
da se moramo zlasti pri gospodarstvu v malih kmetskih gozdih ozirati
kolikor mogoče na naravni naraščaj in jih moramo torej izkoriščati
tako, da se sami iz semena ostalega drevja, ali pa iz mladih štorov
posekanega lesa zopet zarastejo ter se izognemo umetnemu pogozdo¬
vanju, ki povzroča vedno nekoliko dela in več ali manj stroškov. Ali
na goličavah, kjer ni pričakovati naravnega naraščaja, in pa na gozd¬
nih prostorih, kjer si hočemo namesto dosedanjega drevja vzgojiti
drevje druge vrste, katero nam obeta večjega dohodka, ne preostane
drugega kot ročna ali umetna pogozditev. To pa moramo izvršiti takoj,
da ne plačujemo zastonj in za prazni prostor davka, kajti davkarija
se prav nič ne ozira na to, ali nam tam kaj doraste ali ne, temveč
odmeri nam za gozde določeni davek.

Ravno pogozdovanja pa so našemu malemu posestniku največja
preglavica. Teh se najbolj brani in prisiljen od oblasti, svoj gozd zopet
zasaditi, se čuti zatiranega, ker smatra to za nekaj nepotrebnega. In
kako težko ga je prepričati, da nima prav! Res je pa tudi, da mnogo¬
krat nasadi nikakor nočejo dobro uspevati. Veliko drevesec se takoj
po saditvi posuši, druga imajo bolehno, rumenkasto barvo in dolgo
traja, predno si nekoliko opomorejo in se dvignejo od tal. Vedno je treba
nasad, podsajati in navzlic vsemu trudu je uspeh nepovoljen. Nasprotno
pa se „samosevke“ tam v goščavi, tako namreč se imenujejo drevesca,
ki so se sama zasejala, tako bujno razvijajo in pričajo s svojo temno¬
zeleno zunanjostjo o čvrstosti in zdravju, pa tudi o rodovitnosti sveta,
kjer rasto.

Ni čuda torej, če posestnik nima s svojo pogozditvijo prav nika-
kega veselja, in tem manj mu bomo šteli to v zlo, ako uvažujemo, da

80

najbrž prej nikdar ni pogozdoval, da mu torej to delo ne gre tako
od rok, kakor kako drugo, katerega je že od mladosti vajen.

Na ravno takih tleh in v istih razmerah pa lahko opazujemo, da
pogozdovanja pri večjih posestnikih in grajščakih prav tako dobro
Jfuspevajo kakor naravni naraščaji. Jasno je torej, da je uspeh največ
odvisen od načina, kako se delo izvrši. Zato se hočemo v naslednjih
izvajanjih malce baviti s pogozdovanjem po naših kmetskih gozdih in
podati nekaj nasvetov za to opravilo.

Pogozduje se s setvijo, pri kateri se v to odmenjeni gozdni svet
poseje z drevesnim semenom, ali pa s saditvijo, pri kateri zasadimo
svet z mladimi drevesci ali sadikami. Ker pride za pogozdovanje pre¬
težno le saditev v poštev, hočemo najprvo in nekoliko obširneje raz¬
pravljati o tej in na koncu omeniti tudi setev.

Zastavimo si torej na prvem mestu vprašanje, ki je zelč važno
za daljnja izvajanja:

i. Kaj je vzrok slabih uspehov pri pogozdovanju?

Prav pogosto se porabijo za nasade sadike, izkopane iz gostih
naravnih naraščajev. Samo ob sebi je umevno, da drevesca, ki so zrastla
v goščavi, v zavetju starejšega gozdnega drevja in največkrat tudi
še na vlažnejših in rodovitnejših tleh, ne morejo dobro uspevati, ako
jih presadimo na gozdne goljave, kjer jih mori suša in vročina, in
kjer so vrh tega mnogokrat tudi še tla pusta in oslahela. Takih sadik
se veliko posuši, druge pa hirajo.

Zraven pa je mnogo gospodarjev napačnega mnenja, da si hitreje
vzgoje gozd, ako rabijo večje in starejše sadike. Pogostokrat vidimo
zasajena pol metra visoka ali pa še višja drevesca, stara po deset ali
pa še več let. Ne gledč na to, da se da vsako drevje, enako drugim
rastlinam, bolje presajati, čim mlajše je, postane tudi pravilna in
uspešna saditev večjih sadik nerazmerno dražja in težavnejša. Kolikor
večja so drevesca, tem bolj se jim poškodujejo korenine, ko jih izkop¬
ljemo, zlasti pa tedaj, če jih vzamemo iz naravnih gozdnih naraščajev,
kjer jih navadno kar porujemo. Še slabeje pa se godi takim sadikam
pri saditvi. Kolikor večje so korenine, tem prostornejša bi morala biti
jamica, v kojo hočemo drevesce vsaditi. Kopanje večjih jamic pa po¬
vzroči že v rahli in globoki zemlji, kjer ni kamenja, veliko več dela,
a na kamenitik tleh, kakoršna so po našem kraškem svetu, je pa to
dostikrat sploh nemogoče. In kaj je skoro vedno posledica pri porabi ne¬
razmerno velikih sadik? Da jih s silo zmašimo v jamico, zanje veliko
premajhno, in jim izpodvijemo korenine, kar je seveda vzrok, da dre¬
vesca hirajo.

Le izjemoma se naj torej sade starejša drevesca, in o takih slu¬
čajih hočemo kasneje govoriti.

Mnogokrat, zlasti tedaj, če ne sadi iz lastnega nagiba, ampak
k temu prisiljen še le od oblasti, pa se posestnik ne trudi niti toliko,
da bi izkopal jamico, ampak z enim mahljajem motike privzdigne rušo,
v nastalo brazdo pa stisne drevesce in ga z nogo malce pritrdi. Če
drevesce stoji po koncu v brazdi ali pa po strani leži, to mu je vse

81

eno. Pri taki saditvi pač ni mogoče, da bi nasad uspeval. Če takoj
po saditvi nastopi deževno vreme in se vlažna zemlja s e s e d e in votline
okrog koreninic vendar nekoliko napolni, tedaj ne usahne drevesce,
ampak si po daljšem hiranju vendar še opomore. Ako je pa po saditvi
suho vreme in se zemlja izsuši, tedaj nastanejo razpokline okrog kore¬
ninic še večje in delo je bilo zaman, ker drevesce v kratkem času
usahne.

Slabe sadike in slaba, nemarna saditev je torej eden glavnih
vzrokov neuspešnih pogozdovanj.

Mnogokrat pa si nabavi gozdni posestnik dobrih, zdravih sadik
in slučajno mu vsled obilnega drugega dela primanjkuje časa, da bi
jih takoj posadil. V klet torej z njimi, ko so še v snopiče zavite, kakor
jih je prejel. Tam se res kake dni lahko shranijo in ostanejo sveže,
če pa so več časa v kleti, pa rade splesnijo in se tako pokvarijo.
Take sadike se potem večinoma posuše.

Še slabeje se godi sadikam dostikrat na potu tja na gozdni svet,
za katerega so namenjene, in pa tam, prej ko jih posade. Nič ali prav
slabo zavite jih prenašajo, prav tako, kakor sadna drevesca ali v vino¬
rodnih krajih trte, kar po cele ure na pripekajočem solncu, da se jim
morajo posušiti tanke, nežne koreninice, takozvane sesalne koreninice,
ki so najvažnejše za nje. Tudi pri saditvi jih puste prosto na solncu
ležati, dokler jih ne vsade. Kaj čuda torej, če se ne primejo in je
treba prihodnje leto podsajati. Posestnik pa tarna in tarna, kakšno
neplodno delo je ta saditev.

Toda tudi tedaj, če smo izpolnili vse predpogoje pravilne po¬
gozdi tve, ne bo pravega uspeha, ako gozdni svet dotičnemu drevju ni
prikladen. Znano je, da razne vrste sadnega drevja zahtevajo različno
lego in zemljo. Ravno tako tudi gozdno drevje. Umljivo je, da suhe,
solnčne lege, plitva ali sploh oslabela tla niso za drevje, ki potrebuje
zlasti v mladosti obseučenja ali vlažne, globoke in rodovitne zemlje.
Da bo delo uspešno, ozirati se nam je tedaj pri pogozdovanju na svoj-
stva gozdnega sveta. Pred saditvijo moramo premisliti:

2. Kakšno drevje bomo sadili?

Rodovitnost sveta za gozdno drevje je odvisna od sestave spodnje
plasti, od vlage, globokosti in teže, dalje pa od množine črne prsti in
od lege. Navadno je najprikladnejša drevju ilovnata zemlja, t. j. ilovica,
pomešana z apnencem ali peskom, ker ima največ redilnih snovij in
vlago dolgo obdrži. Nikakor pa ni s tem rečeno, da bi drevje tudi na
apnenčevih ali peščenih tleh ne uspevalo enako dobro, če so druge
razmere zanj ugodne. Najboljšo zemljo in največ njenih redilnih snovij
zahtevajo: hrast, bukev, pravi kostanj in jelka, pa tudi brest in jesen;
manj izbirčni so: smreka, mecesen, gaber, lipa in jelša; z najslabšim
svetom se zadovoljijo: borovci, breza in akacija.

Večina drevja ljubi vlažno zemljo, gaber tudi še mokrotno in
črna jelša celo močvirnato. V ravninah se nahajajo obširni hrastovi
gozdi in posebno na krajih, katere poplavlja voda, rastejo hrasti prav
dobro.

Gospodarski nauki. I.

6

82

Za suha tla nobeno drevje prav ne mara. Najbolje uspevata tam
še borovec in breza. Zato vidimo lahko povsod borove gozde na suhih,
peščenih in slabili, ali vsled slabega gospodarstva oslabelih tleh, pa v
solnčnili legah, kjer se je drugo drevje že umaknilo.

Globoka zemlja vsakemu drevju bolj ugaja kakor plitva, ker dalje
časa vlago ohrani. Zahteva pa globoko zemljo zlasti drevje z dolgo
srčno korenino; semkaj spadajo hrasti, za terni pa jelka, borovec in
mecesen. Na plitvejših tleh uspevata bukev in gaber, a na plitvih tleh
raste še dobro smreka. Za rast drevja je največjega vpliva črna ali
gozdna prst, ki nastane iz odpadlega listja, vejic in drugih rastlinskih
snovij, če segnijejo. Ta za gozdna tla neizmerno blagodejna odeja po¬
spešuje razkrojitev rudninske zemlje, ohrani vlago in zabrani, da ne
izpuhti. Črna prst je torej v pravem pomenu besede gnoj za gozde iu
zato je izkoriščanje stelje, iz katere ponajveč nastane, velikega vpliva
na rast drevja. Primerjajmo le enkrat dva gozda istega drevja na
sicer enakih tleh, od katerih se v enem vsako leto pograbi listje do
rudninske zemlje, v drugem pa pušča. Kakšna razlika! Tu je drevje
kratko, grčasto, vej nato. tam pa so stegnjena, gladka in ravna debla, da
jih jeveselje videti.

Še na sicer revnih in plitvih tleh raste drevje dobro, če je obilo
črne prsti. Le takozvana kisla prst, katera se naredi tam, kjer raste
vresje, je neugodna za rast drevja. Kakor znano, se zaraste vresje na
izsekanih gozdnih prostorih, posebno na peščenih tleh in v suhih legah,
in povzroči, da so vedno bolj pusti. Vsak gospodar ve, da na takih
tleh slednjič ne raste drugega kakor kak bor ali breza. V senci vresje
ne raste in najhitreje ga zatareš, če dotični svet dobro pogozdiš.
Rastlinski odpadki pa potrebujejo vlage, da segnijejo in se pretvorijo
v črno prst. Naravno je tedaj, da je največ črne prsti v senčnih, za-
padnih legah in pod gosto zarastlim, košatim drevjem, kateremu od¬
pade obilo listja. V tem oziru stojita na prvem mestu bukev in jelka,
za njima pa prideta smreka in črni borovec.  Kdor je hodil po
sklenjenih gozdih tega drevja, kjer je tudi v najhujši poletni vročini
še hlad, ta se je prepričal, kako rahla, vlažna so tla in kako debela je
plast listja, mahu in črne prsti, ki se nahaja po njih. To pa seveda
le, če se ne izkorišča stelja. Gaber  v teli svojstvih ne zaostaja
mnogo za prejšnjim drevjem. Kostanj  sicer nima posebno gostih vej,
s svojim velikim listjem pa vendar dobro gnoji zemljo. To drevje je
tedaj sposobno za večje čiste gozde ali za glavni les v gozdih. Drugo
drevje, med tem hrast, mecesen, navadni borovec, ki pa potrebuje
obilo svetlobe, raste vsled tega, zlasti ko je starejši, redko in tla pre¬
malo obsenčuje ter zemlje nikakor zadostno ne pognoji; zatorej naj bi
se prvemu primešalo in v obče ne vzgajalo samo zase.

Najslabše vpliva na tla breza in trepetlika.  Na rodovitnih,
ravno prav vlažnih tleh in v senčnih, zapadnili legah, kakoršne drevju
najbolj ugajajo, pogozdovanje ne bo težko; tam raste vsako drevje, če
ga prav zasadimo. Odločiti se nam je za tisto drevje, ki ga najbolj
potrebujemo, ki nam torej obeta največ koristi, katero pa tudi gozdni
svet ohrani rodoviten. Če je zemlja plitva, dali bomo prednost smreki,
drugače bukvi in jelki.  Vedno pa bi si naj mali posestnik vzgajal

83

mešane gozde, t. j. gozde z raznim drevjem, da ima pri roki vedno
razen les, kakor ga pri svojem domu potrebuje.

Suha, peščena, pusta ali vsled slabega gospodarstva oslabela tla,
ki so največkrat prerastla z vresjem, kjer torej ne moremo pričakovati,
da bi drugo drevje uspevalo, bomo najprej povzdignili z borovci.
Posebno sposoben je zato košati črni borovec,  ki se zadovolji še
z najbolj suho, kamenito zemljo in v mladosti hitro raste; s svojimi
debelimi, dolgimi iglicami pa v najkrajšem času izvrstno pognoji svet.
Trajno pa seveda čistih borovih gozdov ne bomo vzgajali, ker nam
dado premalo dohodkov. Kakor hitro to drevje malo odraste, da ga
moremo v prid porabiti, ga bomo izredčili, vmes pa podsadili smreke,
jelke, ali če hočemo tudi bukve, katerim bo malo obsenčenja sprva
prav dobro ugajalo. Na primernih mestih pomešamo lahko vmes tudi
kak hrast. Zdaj bomo pa borovce, ki so izvršili svojo nalogo, polagoma
izsekali in vzgojili gozd, kakoršnega hočemo imeti in od katerega
smemo stalno pričakovati primernih dohodkov.

Tudi na sicer rodovitnem gozdnem svetu je potrebno, da v suhih,
južnih legah drevju, ki zahteva v mladosti obsenčenja, kakor jelka,
bukev in smreka, primešamo borovce, da ga obsenčujejo. Ti namreč
v prvi mladosti omenjeno drevje v rasti daleč prebite in ga varujejo
solnca, kasneje pa jih to dohiti in celo preraste.

Hrastu  so že zaradi njegovih mogočnih, globokih korenin od
narave odločene ponajveč ravnine z globoko, rodovitno in dosti vlažno
zemljo. Po tem se bomo tudi pri pogozdovanju ravnali. V ravninah
ga vzgajamo lahko v čistih gozdih, drugače med drugim drevjem.

Za peščene brežine in mesta, kjer se zemlja udira, so jelše in
akacije,  katere se kasneje podsade z drugim drevjem. Za moker in
močvirnat svet nam ne preostane drugega, kakor črna jelša, topoli
in v r b e.

Posebno stališče med drevjem zavzema m e česen.  Nasprotno
hrastu mu je odkazano od narave višje hribovje in planinski svet.
Tam v zračnih, solnčnih legah je njegovo domovje, na katerem počasi
zraste v mogočna drevesa in nam daje dobro poznan dragocen les.
Tudi tam bi ga pa naj nikar ne vzgajali samega zdse, ker je redko-
vejnat in gozdnega sveta s svojimi majhnimi, mehkimi iglicami, ki mu
vsako jesen odpadejo, skoro nič ne pognoji, ampak vmes med bukovjem
in smrečevjem. Imeti pa mora dosti prostora, da se dobro razvije.
Vlažne, meglene ravnine in sploh nižje lege niso za mecesen in vse¬
stranske izkušnje uče, da se nade, katere stavimo nanj, na takih pro¬
storih nikakor ne izpolnijo. Marsikoga, ki je spoznal izvrstni mecesnov
les in je videl, kako hitro raste v mladosti, je že premotil, da ga je
zasadil. Okoli 20. leta pa zaostane v rasti in se nadalje komaj vidno
razvija; navadno vedno bolj. hira. Vrh tega mecesnov les iz ravnin
nima tistih svojstev, tiste porabnosti, kakor oni iz hribovja.

Navedeni podatki naj nam služijo pri izbiranju drevja za po¬
gozdovanje !

Ko smo se odločili za vrsto drevja, katerega hočemo zasaditi,
moramo vedeti:

6 *

84

3. Kakšne morajo biti dobre sadike?

Sadike morajo imeti starosti primerno razvite korenine, močno
steblo in zdravo temnozeleno barvo. Glavne korenine ne smejo biti
predolge in premočno razvite, ker kopanje velikih jamic povzroča pri
saditvi veliko več dela; zato pa naj imajo obilo stranskih in sesalnih
koreninic, kajti te so za razvoj mladega drevesca najvažnejše. Steblo
mora imeti zdrave odganjke, krepek vršiček in vsestransko dobro
razvite vejice, biti mora torej košato. Kolikor slabši je gozdni svet,
tem krepkeje morajo biti zanj sadike.

Prestare pa sadike ne smejo biti; saditev z mlajšimi sadikami
se vedno bolje sponese, ker se jim korenine manj poškodujejo in ker
manj stane. Vzgoja starejših sadik je tudi nerazmerno dražja kakor
mladih. Starost sadik se ravna po vrsti drevja, odvisna je od svojstev
gozdnega sveta, katerega hočemo zasaditi, in tudi od načina saditve.

Od igličastega drevja se rabi smreka,  naravnost iz semena
vzrejena, navadno 3 letna za pogozdovanje. V tej starosti ima 20—25 cm
visoka stebla in temu primerno razvite korenine. Za suha ali zelo
plevelna tla in solnčne lege pa si izberemo starejše, 4 — 5 letne sadike,
da prestanejo vročino in da jih plevel ne zatre. Takih sadik pa ne pu¬
ščamo v gozdnih vrtih tam. kjer smo jih sejali, ker se inače v goščavi
prešibko razvijejo in ne bi bile za rabo. Presadimo jih torej, 2letne
v 10 cm  oddaljenih vrstah, 5 — 10 cm  narazen, po priliki tako, kakor
divjake v drevesnicah. Tu rastejo še 2—3 leta, prej ko jih porabimo.
V tem času sicer ne postanejo zeld visoke, zato se jim pa steblo okrepi,
vejice vsestransko razširijo in koreninice razmnože.

Mnogi gozdni posestniki sade povsod le take presajene smrečice,
da jim nasadov ni treba popravljati ali podsajati. Tudi jih sade
nekoliko bolj narazen.

Jelke,  katere se pa le izjemoma sade, morajo biti vsaj 4—5letne,
kajti v prvi mladosti zeld počasi rastejo in se jim zlasti vršički raz¬
vijejo kasno. Navadno sejemo jelke naravnost v gozdih v zaščitju
drugega drevja. V gozdnih vrtih tudi vzgoja sadik neprimerno veliko
stane, ker so za vročino in mraz zeld občutljive in seme slabo vzkali.
Mecesen  je že dveleten dosti razvit za pogozdovanje. Vendar ima tak
mecesen navadno vitko in prešibko steblo, malo vej in slabe korenine
ter ga sneg kaj rad upogne ali potlači. Običajno se torej v gozdnih
vrtih enoletna drevesca presade, enako smrekam, in triletna porabijo.

Črni in beli ali navadni borovec  imata, dve leti stara, sicer
razmeroma nizko steblo, zato pa dosti krepko razvite korenine. Sadimo
jih torej dveletne. V tretjem letu se sadike, ako jih ne presadimo, pre¬
močno razvijejo, dobe predolgo srčno korenino in so nerabne zlasti z
ozirom na slaba, kamenita tla, kjer jih navadno zasajamo.

Listnato drevje se v primeri z igličastim mnogo starejše
lahko sadi.

Bukev  se sadi 2—41etna. Po naših krajih, kjer bukovi gozdi
prevladujejo in ima ta les omejeno porabnost ter neprimerno nizke cene,
pa ne bomo bukev zasajali, ampak jih še tam, kjer so rastle do sedaj,
vsaj deloma nadomestili z drugim drevjem, ki nam obeta večjih dohodkov.

85

Nekaj bukovega gozda pa v naših razmerah kmet neobhodno po¬
trebuje, ker mu daje najboljša drva in dobro steljo. Vendar ga bo
izkoriščal tako, da se naraščaj sam zakoti in se izogne umetnemu ali
ročnemu pogozdovanju. Ker bukev skoro vsako leto nekoliko, v kratkih
presledkih pa kaj bogato obrodi, se male pleše med starim drevjem
hitro in gosto zarastejo, če začasno ustavimo pašo in ne grabimo listja.

Tudi iz štorov bukovega drevja, ki ni bilo staro nad 40 let, se zaraste

zopet naraščaj. Ker pa živina slastno objeda nežno bukovo listje, je
paša za mladi naraščaj prava poguba in eden glavnih vzrokov žalost¬
nega stanja gozdov po mnogih krajih.

Tako kakor bukovega tudi gabrovega  drevja ne bomo zasa-
jali, ampak s primernim gospodarstvom skrbeli za naravni naraščaj.
Gabrovo seme vzkali še le drugo leto po setvi. Bolje kakor bukev
poganja gaber iz štorov, ki so tudi vztrajnejši.

Hrasti  se sade 1—2letni. Navadno se hrast ne sadi, temveč
želod se seje naravnost v gozdih, ker je setev cenejša in prav tako

uspešna. V mislih imam tu prave hraste, namreč dob in gradenj,

od katerih dobivamo najdragocenejši les; zatorej bomo le s temi po¬
gozdovali. Po naših krajih, posebno na Krasu, imamo tudi precej
obširne cerove  gozde. Cer nam daje sicer izvrstna drva, za stavbe
pa les ni poraben in zato ne bomo cerov zasajali, ampak jih, enako
bukvi, še tam, kjer sedaj rastejo, nadomestili sčasoma z drugim drago¬
cenejšim drevjem. Jelše  so 2 — 3 letne ugodne za saditev. Sade se
pa lahko tudi starejše.

Jesene, breste in javore  presajamo od drugega leta naprej.
Ker jih pa sadimo največkrat med drugo drevje, rabimo navadno moč¬
nejše, do pol metra in še več visoke sadike. Kostanj  se enako
hrastu navadno seje.

Nabava dobrih sadik za pogozdovanje je posestnikom dostikrat
nemala preglavica. Težko je, izdati denar za nje, in dvakratna izguba
je. če so slabe, ker je tudi potem delo zastonj. Važno je torej vprašanje:

4. Kako si nabaviti krepkih, zdravih sadik?

V gozdih, katere polagoma izsekujemo. se zaseje na plešah med
starim drevjem gost naraščaj, za katerega je prav koristno, če ga iz-
redčimo, da namreč tam, kjer je preveč gost, primerno množino dre-
vesec odstranimo in tako ostalim napravimo prostor. Naraščaj se bo
hitreje in krepkeje razvijal. Sadike, katere dobivamo pri izredčenju,
pa lahko porabimo za pogozdovanje. To gozdni posestniki večkrat tudi
store, žalibog pa, kakor sem že v uvodu omenjal, navadno napačno.
Sadike so v goščavi, zlasti na plitvih tleh in senčnatih krajih, šibke,
slabo ukorenjene, tedaj nerabljive. Zbrati je torej treba iz naraščajev
na goloposekanih, večjih gozdnih prostorih mlada košata drevesca z
zdravim, krepkim vršičkom. Le drevesca, ki so zrastla v dosti globoki
zemlji in na prostem, imajo dobro razvite korenine in bodo uspevala,
ako jih pravilno izkopljemo in sadimo tudi na goljavah, ker so že od
prej navajena na solnce. Saj je vsakomur znano, kako težko se pri-

86

vadi v senci rastoča rastlina kasneje na solnce. Da si pa prihranimo
delo, porujemo največkrat sadike kar z roko in pri tem jim, če tudi
so v rahlih gozdnih tleh, korenine večinoma poškodujemo in potrgamo.
Vedno moramo tedaj drevesca najprej z lopato ali drugim primernim
orodjem dosti globoko obkopati, potem počasi privzdigniti iz tal in še
le nato previdno z roko poru ti in otresti zemlje.

Sposobnejše za pogozdovanje pa so zmeraj sadike, nalašč zato
vzgojene v drevesnicah ali gozdnih  vrt  ih.

Veliki gozdni posestniki in grajščaki, ki potrebujejo vsako leto
večje množine sadik in imajo nastavljeno posebno osobje za oskrbo¬
vanje svojih gozdov, si jih navadno sami vzgojč. Malemu posestniku
pa to ni tako lahko mogoče, ker ima z obdelovanjem svojega posestva
dosti posla in ker potrebuje sadik le v daljših presledkih in v manjšem
številu. Da se mu torej omogoči nabava dobrih sadik, je državna oblast
ustanovila gozdne vrte, ali pa dovolila zanje izdatne podpore. Take
drevesnice, ki jih navadno oskrbuje ali nadzoruje osobje c. kr. okrajnih
gozdnih nadzorstev in iz katerih se vsako leto oddajajo sadike po
nizkih cenah, ubožnejšim posestnikom celo brezplačno, so že skoro v
vsakem političnem okraju.

Največja državna gozdna drevesnica v Avstriji je v Ljubljani,
kjer se pridela vsako leto po več milijonov sadik. Veliko se jih porabi
za pogozdovanje Krasa, mnogo se jih pa odda gozdnim posestnikom.
Da povzdigneta gospodarstvo v gozdih, kar je njiju namen, imata tudi
gozdarski društvi za Koroško in za Štajersko svoje gozdne drevesnice,
iz katerih oddajata po nizkih cenah vsako leto večje število sadik
svojim udom, pa tudi drugim posestnikom. Oddaja sadik iz gozdnih
vrtov se razglaša po časnikih, okliče, oziroma objavi se pa tudi po
občinah vsako leto že v jeseni ali po zimi, da ima vsakdo za pomladansko
saditev dovolj časa, si priskrbeti sadik. Treba se je pa za časa, torej
po zimi, priglasiti zanje, ker sadik skoro vsako leto zmanjka in se
kasnejšim naročilom dostikrat ne more več ustreči.

Bližnji naročniki pridejo sami po sadike v gozdni vrt, daljnjim
se pa dopošljejo dobro zavite v vlažen mah in slamo po pošti ali po
železnici, da so v najkrajšem času in sveže na svojem mestu.

Vsakemu posestniku je tedaj mogoče, po ceni dobiti zdravih,
krepkih sadik, če se le pravočasno pobriga za to. Veliko se jih pa
zglasi zdnje še le tedaj, ko je določeni obrok za naročila že potekel, za
saditev ugodni čas pri kraju in so se celo domačim posestnikom na¬
menjene sadike prodale drugam ter gozdni vrti na novo obdelali in
posejali. Posledice so potem največkrat neosnovane pritožbe, da pri¬
manjkuje sadik in da jih ni bilo moči dobiti.

Nekoliko bi takim pritožbam lahko odpomogle občine z napravo
lastnih malih vrtov, kakoršni po nekod že obstoje. Vzdrževanje takih
vrtov ne stane veliko in občine bi iz njih prav po ceni lahko zalagale
posestnike svojega področja s sadikami. Napravo takih drevesnic bi
tudi država kolikor mogoče podpirala ne samo z gmotnimi sredstvi,
z denarjem, temveč tudi s potrebnimi nasveti svojega gozdarskega
osobja, t. j. okrajnih gozdnih nadzorstev, ter tako poskrbela za pravilno

87

oskrbovanje. Da se pa tudi zdrave, čvrste sadike, ki se takoj ne po-
sade, pokvarijo, ako jih zanemarjamo, sem že prej poudarjal; zatorej
je umestno vprašanje:

5. Kako ravnajmo s sadikami do saditve?

Dobro zavite sadike, ki niso bile dolgo na potu in jih hočemo
kmalu, t. j. v 2—3  dneli saditi, hranimo lahko do tedaj na kakem
senčnatem prostoru. Ako smo pa vsled nujnega drugega dela, neugod¬
nega vremena itd. primorani, s saditvijo dalje časa odlagati, jih moramo
razvezati, izmotati iz ovitka in zakopati v vrstah eno tik druge tako,
da so korenine pokrite s svežo zemljo. Zakopljemo jih kje pri domu,
na vrtu, boljše je pa, če jih na gozdnem prostoru, ki ga hočemo zasaditi,
v kakem senčnatem kraju tako hranimo. Tako zakopane sadike osta¬
nejo celo od jeseni do pomladi sveže in zdrave.

Z malim trudom torej lahko varujemo sadike in nikdar ne opu¬
stimo tega, bodisi, da smo jih kupili, ali da so se nam poslale, ali da
smo jih sami nakopali.

Prej pa ko se preskrbimo s sadikami, moramo vedeti, koliko jih
potrebujemo. Vprašajmo se torej:

6. Kako daleč narazen naj sadimo?

To vprašanje je tem važnejše, ker imamo nerazmerno več dela
in stroškov z gosto saditvijo, kakor pa z redko. Če sadimo namreč
en meter narazen namesto dva metra, ne potrebujemo dvakrat, ampak
štirikrat toliko sadik, s katerimi imamo v istem razmerju več dela.
Pregosta saditev torej ni na mestu.

Gosteje bomo sadili na slabih, suhih tleh in v strmih, viharnih
legah, ali pa na plevelnem gozdnem svetu, da se nasad hitreje sklene
(zaraste), obsenči zemljo, ji ohrani vlago in zaduši plevel. Gostejši
naj bodo tudi nasadi, iz katerih hočemo vzgojiti le stavbinski les, kajti
drevje v goščavi hitreje odraste kvišku, se kmalu očisti spodnjih vej,
debla postanejo gladka in do vrha skoro enako debela. V redkem
gozdu pa je drevje krajše, do tal vejnato in debla so vsled tega grčasta
in ne tako porabna za stavbe.

Redkeje bomo sadili na dobrih, rodovitnih tleh. kjer hočemo vsaj
začetkoma pridobiti nekoliko trave in stelje in hočemo kasneje med
drevjem tudi pasti živino.

Poprečno je najugodnejše saditi 1 —l 1 /* metra narazen, na zelo
rodovitnem, ne preveč hribovitem in plevelnem svetu pa sadimo tudi
po 2—272 metra vsaksebi, ako rabimo močnejše sadike.

Kdaj se naj sadi še bolj narazen, bom omenil kasneje. Nasadi se
razvijajo najlepše in enakomerneje, če ima vsako drevesce enako pro¬
stora, če so tedaj vsa enako daleč vsaksebi. Sadilo naj bi se torej,
če je le svet za to ugoden, v pravilni zvezi  (razdalji). Najprepro¬
stejša je kvadratna zveza, kjer stojč sadike v kotili enakostranskih
štirikotov in so na vse strani enako daleč narazen. Tako se sadi tudi
trtje v vinogradih ali sadno drevje v sadnih vrtih.

88

Na kamenitih tleh, kakoršna so skoro povsod v gozdih našega
kraškega sveta in v hribih, pa seveda največkrat ni mogoče saditi v
pravilni zvezi (razdalji).

Tudi kjer podsajamo goljave, na katerih je mestoma že naravni
naraščaj, bomo sadili le tam, kjer je ravno potrebno.

Če smo se odločili, kako daleč narazen bomo sadili, ne bo težko
izračunati:

7. Koliko sadik bomo potrebovali?

Zato moramo vedeti najprej za površje gozdnega sveta, ki ga
hočemo zasaditi.

Pri velikih gozdnih posestvih, kjer se vsako leto več gozda po¬
seka in zopet pogozdi, odmerijo take prostore z zemljemerskim orodjem
in površje natančno izračunajo. Velikost malih goljav, kakor se izse¬
kajo navadno v kmetskih gozdih, se ceni pa kar na oko. Bolje je pa
vendar, če jih po dolžini in širini odkoračimo (zmerimo s koraki), saj
imajo itak večjidel približno obliko štirikota. Ako od števila korakov
eno četrtino odštejemo in ostanek množimo, dobimo površje v štirijaških
metrih. En moški korak je namreč približno 3 / 4  metra.

Na pr. dolžina 80 korakov: 80 — 20 = 60 | 60 X 45 = 2700

širina 60 „ 60 — 15 = 45 / štirijaških metrov.

Za znano površje sveta, ki ga hočemo zasaditi, pa izračunamo
potrebno število sadik tako-le: Razdaljo, v kateri bomo sadili, množimo
samo s seboj in s tem številom delimo površje. Ako na pr. meri gozdni
svet 2700 štirijaških metrov in bomo sadili en meter narazen, tedaj
potrebujemo: 1x1 = 1; 2700 : 1 = 2700 sadik.

Če pa sadimo 1V 2  metra vsaksebi, rabimo za isti prostor:

IV 2  X iVa = S 1 /*; 2700: 2 1 / i  = 1200 sadik,  in za razdaljo 2 metrov le:
2X2 = 4; 2700:4 = 675 sadik.

Določitev potrebnih sadik po teh pojasnilih ne bo delala preglavice.
Vprašanje je sedaj:

8. Kdaj naj sadimo?

Gozdno drevje presajamo, kakor druge rastline, v jeseni in na
pomlad. Jesenska saditev ima sicer to prednost, da se zemlja okrog
drevesec po zimi sesede, nasprotno pa drevesca po zimi rad mraz po¬
konča in jih zlasti v rahlih zemljah privzdigne sren. Ko namreč vlažna
zemlja zmrzne, se razširi ali napne ter privzdigne mala drevesca, kar
jim zeld škoduje.

Teh nedostatkov pri pomladanski saditvi ni in zato je zgodnja
pomlad, dokler drevje še ni ozelenelo, pri nas v obče najugodnejši
letni čas za saditev.

Le prisiljeni vsled pomanjkanja delavcev na pomlad ali vsled
obilega drugega dela itd. bomo sadili tedaj v jeseni.

Tudi na vreme se moramo ozirati pri saditvi. Zlasti na suhih
tleh in v solnčnih legah se bodo ob vlažnem vremenu sajena drevesca

89

bolje prijela, kakor v suši sajena, in naj jili še tako previdno sadimo.
Čim večkrat nove nasade zamoči dež, tem boljše je zanje. Zato tudi
zgodnji pomladanski nasadi pred običajnim deževjem bolje uspevajo,
kakor pa kasni.

Sadili bomo torej spomladi, takoj ko skopni sneg in zemlja ne
zmrzuje več. in sicer pri naših razmerah v nižinah meseca sušca in
malega travna, v hribovju tudi meseca majnika, v najvišjih legah pa
še celo v rožniku.

9. Kako pripravimo gozdni svet za saditev?

V dorastlem, sklenjenem gozdu svet ni plevelen, saj drevje ne
daje duška drugim rastlinam. Ako v takih gozdih posekane prostore
sproti zasajamo, nam je pred saditvijo le posekani les in vejevje po¬
spraviti. Drobno dračje, katerega v oddaljenih krajih ni mogoče drugače
v prid porabiti, zložimo v kupe ali vrste in ga sežgemo, da svet za
saditev nekoliko zagnojimo. Z ognjem moramo pa seveda ravnati pre¬
vidno, da ne zanetimo kakega požara.

Stare goljave so navadno plevelne in zarastle z raznim grmovjem.
Trava in drugi nizki plevel, posebno v suhih, solnčnih legah mlademu
naraščaju ni škodljiv, ker varuje zemlji vlago in ga nekoliko obsenčuje.
Grmovje pa moramo pred saditvijo potrebiti, da nam ne zamori mladih
drevesec.

10. Priprave za saditev v pravilni zvezi ali v vrstah.

Za saditev v vrstah ali v pravilni zvezi (razdalji) moramo prej
razdeliti gozdni prostor v vrste in v teh zaznamovati mesta za sadike.

Postopa se pri tem, kakor že omenjeno, slično, kakor pri saditvi
v sadnih vrtih in vinogradih, vendar se mi ne zdi odveč, to delo tudi
za gozdne saditve na kratko opisati, in sicer za kvadratno zvezo, kjer
so vrste in sadike v vrstah enako daleč narazen.

Zato potrebujemo takozvani kotni križ, t. j. križ iz dveh enakih,
ozkih, vsaj 40—50 cm  dolgih, v sredi zbitih deščic, katerim se zabije
na koncih navpično po en tanek žrebljič ( a, b, c, d  v sliki 33., 34.). Ta
križ se v sredi pribije na 1 %  metra dolgo, spodaj priostreno palico,
da ga lahko vodoravno postavimo. Imeti moramo dalje vsaj eno, še
bolje pa 2 — 3 močne, 15—20 metrov dolge vrvi, katerim všijemo v
presledkih, toliko narazen, kakor hočemo saditi, dobrovidne (rdeče ali
rumene), kratke volnene niti. Da moremo vrvi napeti, jih navežemo
na koncih ob prišpičene količe. Ako napravimo še nekoliko vsaj 1—P/g
metra dolgih, ravnih in fižolovkam enako debelih palic ali kolov, imamo
vse potrebno orodje za razvrstitev sadik pri saditvi v pravilni zvezi.

Na delo torej! S palicami, katere v daljših presledkih natančno
v vrsti zataknemo, si na gozdnem prostoru, in sicer ob kraju istega,
najprej zaznamujemo ravno črto (AB  slike 35.). Če sta postavljeni
dve palici, ni težko zatakniti tretje z njimi v eno vrsto. Ta črta, ki
se imenuje tudi smernica, je podlaga cele razdelitve. Ob njej napnemo
zaporedoma prej opisano vrv, pričenši na kraju gozdnega prostora

90

(slika 35.), in si točke na koncih vrvi s količi ali malimi jamicami
zaznamujemo (točke C, l>  slike 35.). Ako je torej vrv 20 metrov dolga,
so tudi te točke toliko narazen. Zdaj postavimo kotni križ v točki A,
in sicer tako, da sta žrebljiča ene deščice natančno v glavni črti AB.
O tem se prepričamo, ako gledamo prek žrebljičev na palice, ki stoje
na črti in so te z žrebljiči v eni vrsti. Ako niso, moramo kotni križ
toliko naravnati, da so v vrsti.

Če odmerimo črto v smeri drugih dveh žrebljičev. bo ta pravo¬
kotna na glavno črto. Zato postavimo v primerni daljavi od kotnega
križa (15—20 metrov) palico, gledamo prek žrebljičev na njo in jo
toliko prestavimo, da je z njimi v eni črti. Nekoliko dalje postavimo

drugo palico, in
"Tj/j to nadaljujemo,

dokler nismo s
črto na kraju go-
ljave, katero ho¬
čemo zasaditi
(Aa  slike 35.).
Ravno tako dolo¬
čimo druge, na
glavno črto pra¬
vokotne črte, ta-
kozvane kolovoz-
nice ( Cb, D c  in
Bd  slike 35.).
Ob teh, na

glavno črto pravokotnih črtah napnemo
vrv in zataknemo pri vsaki všiti nitki
majhen količ, ali pa izkopljemo, da si
prihranimo količe, majhno jamico ( 1, 2, 3,
4  itd. slike 35.). Te jamice so glavne točke
za vrste in treba je določiti le še v vrstah
mesta, kjer bomo sadili. V to svrho na¬
pnemo vrv zaporedoma od jamic na eni
črti do vzporednih jamic na drugi črti
(1 — -9, 2—10  itd. slike 35.) in izkopljemo sproti tik všitih nitek jamice
za sadike. To seveda nadaljujemo po celem gozdnem prostoru.

V bregovih bomo odmerili glavno črto ob vznožju, tako da bodo
na njo pravokotne črte navpično v hrib zastavljene.

Vse delo je dokaj preprosto in če ga izvršimo dovolj natančno,
bomo imeli zadoščenje, da bo nasad zasajen lepo v vrstah in se bo
enakomerno razvil.


Slika 34. Kotni križ od zgoraj.


Slika 33. Kotni križ iz dveh
v sredi zbitih deščic.

Kakor se je že prej poudarjalo, pa po naših gozdih mnogokrat vsled
kamenitih tal in lege ni moči. saditi v pravilni zvezi (razdalji), ampak
poiskati moramo sadikam najprikladnejšega prostora, saditi jih tja,
kjer je več in boljše zemlje ter več zavetja, Pri tem jih pa moramo
vendar kolikor mogoče enakomerno razvrstiti. Kjer so štori bivšega
gozda, bomo sadili tik njih, a v bregovih na spodnji strani, ker štori
strohne in gnojč mladim drevescem.

91

ii. Jamice.

Jamice izkopljemo navadno sproti, ko sadimo, pri pomladanski sa¬
ditvi tedaj spomladi. Le tedaj, če je spomladi obilo drugega dela in
hočemo saditev hitro opraviti, naredimo jamice lahko že v jeseni. Za
težko, ilovnato zemljo je to prav dobro, da prek zime razpade. Nikakor
pa ni to priporočati- v hribih, ker bi inače tam voda odnesla prst.

V rahli in ne preveč kameniti zemlji izkopljemo jamice z motiko
ali kopalnico, za kameniti svet, kakor je skoro povsod na našem Krasu,
moramo vzeti pa že kramp.  Jamice morajo biti dosti globoke in
široke, vsaj nekoliko večje, kakor so koreninice sadik. Izkopana prst,
iz katere smo odstranili vse kamenje, naj leži v kupčkih na kraju
jamic, da je sadilcu pri roki.

In zdaj pričnemo z delom, ki zahteva največjo pozornost in za¬
nesljivih rok, da je zagotovljen povoljni uspeh, to je:

Slika 35. Razdeljen gozdni prostor za saditev v vrstah.

A C D B  glavna črta ali smernica; Aa, Cb , JJc, Bd  pravokotne črte ali kolovoznice.

12. Saditev.

Sadikam moramo varovati tanke, nežne koreninice, katere se kaj
hitro posuše. Ne prenašajmo jih torej prosto okrog, zlasti ne v suhem,
solnčnem vremenu, kakor se to često godi v veliko škodo gozdnega
lastnika, ampak hranimo jih v dosti veliki posodi, katero smo do po¬
lovice napolnili z ilovnato vodo, da so koreninice v mokrem. Še bolje

92

pa je, če nosi vsak sadilec majhno tako posodo s seboj, iz katere pri
vsald jamici sproti jemlje sadike. Nikar ne opustite te malenkosti!

Za orodje služi sadilcu majhna motika,  s katero odstrani iz
jamice prst in kamenje, ki je padlo vanjo, ter jo, če je potrebno, tudi
razširi. Za tem položi na dnu jamice narobe kosec ruše. ako se je je
pri jamicah kaj izkopalo, drugače pa malo najboljše prsti. Zdaj vzame
iz posode sadiko, jo drži z eno roko v isti visočini v jamico, kakor
je prej rastla, z drugo ji pa najprej razgrne koreninice, da niso iz-
podvite ali stlačene, in potem jo zasiplje z zemljo, katero sproti prav
dobro pritrdi h koreninicam. Boljša prst se porabi pri dnu. slabejša

Slika 30. Slika 37.

Novozasajene sadike, s kotlinicami proti suši zavarovane.

Slika 38,

Novozasajene sadike, s kameni

Slika 39.

proti suši in vetru zavarovane.

pride povrh. V navadnih razmerah se zravna zemlja okrog sadik
do enake višine s površjem gozdnega sveta. V suhih legah in v bre¬
govih je pa dobro, zemljo okrog sadik malo poglobiti, da se vanjo ob
deževju nabere več vlage in da voda prsti ne odnaša (slika 36. in 37.)
Zlasti na kraškem svetu, kjer solnce, veter in sploh naravne sile s
podvojeno močjo vplivajo, zavarujemo sadike na ta način proti suši.
Kotlinice pa seveda ne smejo biti pregloboke, da se sadike s prstjo
ali kamenjem ne zasujejo in jim plevel ne škoduje. Zelo koristno je
sadikam na kameni tem, suhem svetu, ako jih obložimo s kamenjem,
katero denemo v ravninah krog in krog njih, ali vsaj na južno stran,
v bregovih pa na spodnjo stran (slika 38. in 39.). Pod kameni se
ohrani zemlja vlažna, kameni pa tudi nekoliko obsenčujejo mlado dre-

93

vesce. Sadike med kameni ne potrebujejo več prostora kakor 10—12
centimetrov. Veliki kameni so boljši kakor majhni.

Drevju se pri presaditvi več ali manj poškodujejo korenine^ naj
še tako previdno ravnamo z njim. Sadnemu drevju torej prikrajšamo
navadno vsaj nekoliko vejice okrog vrha, da po svoji moči nastavi
nove odganjke. Tudi pri gozdnih saditvah je važno vprašanje:

13. Ali naj sadike kaj prirežemo?

Sadike igličastega drevja: smreke, borovce, jelke in mecesne sa¬
dimo take, kakor smo jih izkopali. K večjemu da gladko odrežemo
konce debelejših korenin, ki so se potrgale pri kopanju.

Drugače je to pri sadikah list¬
nega drevja.

Hrast  ima dolgo srčno kore¬
nino. Ta, kakor tudi debelejše
stranske korenine se lahko primerno
skrajšajo, varovati je pa treba tanke,
takozvane sesalne koreninice. Steblo
se navadno ne skrajša, zlasti ne,
ako sadimo starejše hraste, obrežejo
se pa navadno stranske veje. Če
hočemo pa 1 — 2 letnim hrastičem
steblo skrajšati, tedaj je najboljše,
odrezati ga popolnoma gladko in na
pošev tik nad koreninami. Take sa¬
dike odženejo navadno že prvo leto
po več krepkih mladik, katere lahko,
če hočemo vzgojiti visoka debla,
kasneje vse do ene odstranimo.

Prav tako se priporoča odrezati steblo tudi jelšam in akaci¬
jam  takoj pri saditvi. Zlasti se tako zasadč kake brežine, da se na¬
sadi hitro zgoste in zemljo dobro vežejo. Tudi v vinorodnih krajih,
kjer vzgajamo to drevje poleg kostanja  za trtno kolje, ga zasajamo
na opisani način (slika 40.).

Predno končam s saditvijo, hočem pojasniti na kratko še vprašanje:

14. Kako naj zasajamo gozdne prostore, kjer tudi za¬
časno ni mogoče opustiti paše?

V mladih gozdnih nasadih ne smemo pasti, dokler drevje ne od¬
raste živini, in tudi steljo smemo le žeti, drugače pokončamo mlad
naraščaj. So pa slučaji, da ne moremo zaustaviti paše, bodisi, da se
goni živina prek dotičnega sveta v druge gozdne kraje, ali iz drugih
tehtnih vzrokov.

Ako smo sadili igličasto drevje, katerega živina ne obje, temveč
le pohodi, ne preostaja drugega, kakor da ga zavarujemo. Krog vsa¬
kega drevesca zabijemo nekoliko poševno tri močne količe toliko na¬
razen, da se to med njimi neovirano lahko razvija (slika 41.).

Slika 40. Zasajen kostanj z odrezanim
deblom in z novimi mladikami.

94

če hočemo pa pogozditi take kraje z listnatim drevjem, tedaj
moramo saditi starejša 2 — 2 ’/ 2  metra visoka, gobcu živine že odrastla
drevesca po 3 — 4 metre narazen. Moramo jih seveda nakoliti enako
sadnemu drevju.

Zlasti hraste tako sade in v ravninah oh Savi na Gorenjskem
vidimo tu in tam prav lepe take nasade. Po takih nasadih se brez
skrbi lahko pase živina, pa tudi izkorišča stelja. Za bregove in hribovja,
kjer moramo skrbeti, da se gozdni svet hitro in gosto zaraste ter
zemlja kmalu obsenči, pa tako pogozdovanje ni na mestu.

*

* *

Že uvodoma sem poudarjal, da pride za naša pogozdovanja v prvi
vrsti saditev v poštev. Vendar bomo v posebnih razmerah tudi sejali
gozdno drevje. Vprašanje je torej:

15. Kdaj in kako pogozdujemo s setvijo?

Od igličastega drevja se seje navadno v gozdih le jelka. Sejemo
jo' tam, kjer jo hočemo med listnatim drevjem namešati, ali sploh
'listnate, zlasti bukove gozde polagoma izpremeniti v jelkove. V to

svrho bukove gozde toliko izsekamo,
da nastanejo med ostalim drevjem po
celem prostoru male goljave. V tako
izredčene gozde posejemo jelkovo
seme, kar na široko že v jeseni,
predno listje odpade. Jelkovi storži
dozore namreč koncem kimavca;
naberemo jih torej v tem času in
takoj posejemo seme, ki se samo
lušči iz posušenih storžev. Svet se
za setev nič ne pripravi in poseja¬
nega semena z zemljo ne zagrnemo,
ker ga odpadlo listje pokrije, kakor
se to zgodi s semenom, ki se samo zaseje. Take setve se dobro obne¬
sejo, če ni preveč miši, ki so strastne za semenom.

Sejemo pa jelke tudi tako, da na majhnih prostorih med drevjem
odstranimo listje, prst nekoliko zrahljamo in jih gosto posejemo s se¬
menom, katerega z grabljami malo zagrnemo. Ko drevesca odrastejo,
v 3 — 4 letih, jih porujemo tam, kjer stoje pregosto in jih po ostalem
gozdu posadimo.

Na goljavah in posebno v solnčnih legah naj se jelke nikar ne
sejejo, ker zahtevajo v mladosti obilo obsenčenja.

Od listnatega drevja se seje največkrat hrast.  Želod sejemo v
5 — 6 cm  globoke jamice, ki jih po 1 m  narazen naredimo z motiko ali
rovnico. V vsako jamico položimo po 1 — 2 želoda in ju zagrnemo s
prstjo ali rušo, katero še z nogo potlačimo.

V ravninah pa izorjejo v mnogih krajih kar s plugom po 1 m
narazen brazde, v katere želod precej gosto posejejo. Zagrnejo ga z
brazdo, katero tik prve obrnejo, ali pa ga poravnajo z grabljami.

Slika 41. Zasajeno drevesce, s količi
zavarovano.

95

Posebno radi pogozde na ta način kake slabe njive ali pa travnike,
oziroma pašnike. Na Sorškem polju pod Kranjem in ob Savi se vidijo
tu in tam prav lepe take setve.

Taki gozdiči so seveda sprva zelo gosti, počasi jih pa izredčijo.
Drevje zraste vitko, ima gladka debla in da posebno poraben stav-
binski les.

Slično sejemo tudi kostanje.

16. K sklepu.

- V predstoječem sem opisal glavna načela za pogozdovanje. Svojih
mladih nasadov ali naraščajev pa ne smemo zapustiti, temveč pregle¬
dati jih moramo večkrat. Opazili bomo, da se je zarastlo med mladim
drevjem razno ničvredno grmovje, trnje in plevel, ki ga duši in za¬
držuje v rasti. Nikar ne hodimo s praznimi rokami v gozd! Vzemimo
s seboj vejnik ali malo sekirico. Tu je smrečica, okoli katere se je
tesno ovil srobot in jo tlači k tlom, da se ne more razviti; zopet
tam nad hrastičem se je razkošatila malovredna leska in ga hoče po¬
končati. Par mahljajev s sekirico in oproščena sta smrečica in hrastič
svojih sovražnikov. In če ju opazujemo, prepričali se bomo kmalu,
kako hvaležni sta nam drevesci, da smo ju rešili. Kako hitro nam
poplačata mali trud, ki smo ga imeli z njima. Z veseljem bomo videli,
kako sta se v kratkem času povzpela kvišku in se krepko razvila,
da se jima zanaprej ni bati več plevela, ki bi ju ugonobil.

Trebiti  gozde, tako namreč imenujemo to delo, je najbolje po
letu, ko je grmovje v soku, ker štori prej usahnejo, ali pa slabeje
zopet odženejo, da mladice do zime ne odrevene zadosti in pozebejo.

Prav tako, kakor je v človeški družbi neprestani boj za obstanek
in slabejši podleže močnejšemu, tako tudi v mladem gozdu kmalu ni
prostora več za vsa drevesca. Krepkejša prerastejo šibkejša in jih
uduše in kolikor starejši postaja gozd, tem več dreves zaostane in se
posuši. V ta boj bo gospodar posegel s sekiro in bo zaostala drevesa
polagoma izsekaval, da pomaga ostalim krepkejšim do hitrejšega raz¬
voja. Iz redčiti,  kakor se temu delu pravi, moramo gozde navadno
večkrat, prej ko dorastejo.

*

* *

In zdaj, dragi čitatelj, prej ko se posloviva, še nekaj. Le s pra¬
vilno vzgojenimi in pridno oskrbovanimi gozdi moremo imeti v resnici
veselje. Ali se nam morda ne vzbuja prijeten občutek, ko vidimo, kako
se pred par leti zasajeno drevje čvrsto razvija, kako kipi kvišku in
nas od dne do dne bolj prepričuje, da je bilo naše delo koristno, plo¬
dovito? Kes je sicer, dami  največkrat ne bomo uživali ploda svojega
truda, kajti sekali navadno ne bomo drevja, katerega smo sami zasa¬
dili ali zasejali. Korist bodo imeli naši nasledniki, a ti nas bodo imeli
v hvaležnem spominu, in upajmo tudi, da nas bodo posnemali. Dobremu
gospodarju in skrbnemu očetu pa zadostuje za njegov trud že zavest,
da bo enkrat zapustil svojcem dobro ohranjene gozde, kakor je bila to
njegova dolžnost. _

96

Zadružna misel — Noetova barka.

(Spisal  Fr. Pengov.)

i. Dragomilčani in kmet Novinšek.

Mesec vinotok se bliža koncu, dnevi so še vedno prijazno topli
in mirni, o strupeni zimski burji ni še ne duha, ne sluha.

Neko nedeljo popoldne sedi večja družba možakov iz prijazne
vasice Dragomil, koje lepoto omenja že Valvazor, skupaj pod široko-
vejnato lipo sredi vasi, nekateri kot za stavo žuleč svojo pipo, drugi
pa se živahno razgovarjajoč. Kmet Kratkomisel je imel najbrž prvo
besedo in lahko si razločil naslednji razgovor:

Kratkomisel:  „čudno je pa le, kar čitam tu v časopisu. Neki
profesor je baje izumil, da se da zatreti nadležni osat, ako ga polivaš
z vodo, v kateri so raztopljena rudninska gnojila, na pr. čilski soliter.
Le pomislite, kako lepo hi bilo, če hi mogli mi svoja polja obvarovati
tega sitnega plevela na tako preprost način.“

G-rega:  „No, to bo zopet nekaj za Novinšeka! Videl sem ga
že letošnjo pomlad, kako je škropil njivo za ječmen. Na hrbtu je imel
kositrno posodo, na kateri je bila pritrjena gumijeva cev s škropilom,
in hodil je gori in doli. Nisem ga sicer vprašal, kaj dela, če tudi sem
prepričan, da bi me bil natanko poučil. Črez nekaj dnij grem iz rado¬
vednosti pogledat njivo, in glejte, male osatove rastlinice so bile po¬
polnoma suhe. Od hlapca sem zvedel, da mu je ukazal prinesti gospodar
iz mestne prodajalne železne galice (vitrijola), ki jo je porabil go¬
spodar za škropljenje. Istina je, na celi njivi bi bil težko našel en
sam cvetek osata in grenkuljice!“

Kratkomisel:  „Stvar bi bila prav lepa, vendar pa imam jaz
svoje pomisleke. Novinšek s svojo polno mošnjo si lahko špoga take
drage reči, toda nas eden . . .“

Orel:  „Ali boter Kratkomisel, odkod pa ima Novinšek svojo
polno mošnjo? — On je vedno med prvimi, kadar gre za kako novost.
Različno orodje in stroje, ki nam je bilo včasi popolnoma tuje, si je
on prvi omislil. On rabi umetna gnojila in močna krmila za živino,
kupuje drago semensko zrnje itd. Vendar pa ima vedno dovolj denarja
in se smeje naši starokopitnosti. Le poglejte jeseni njegovo žito v
kozolcu, ali njegovo živino, ali sadno drevje na vrtu, kdo izmed nas
ima kaj podobnega? Primaruha, ako so vsega tega krive novotarije,
potem pojdem še na svoja stara leta k Novinšeku v šolo.“

Bolta:  „Da, zares, če pomislim, kako je bilo pri Novinšekovih
pred dvanajstimi leti, ko je nastopil gospodarstvo, in kako je sedaj,
se moram čudom vprašati, kako je prav za prav vse tako prišlo. Saj
stari Novinšek ni gospodaril čisto nič bolje, nego vsak izmed nas.“
Kratkomisel:  „E, to je vendar jasno! Dota njegove žene ga
je postavila na trdna tla. Ko je bil dovršil kmetijsko šolo in je služil

97

nekaj let za oskrbnika na večjem posestvu nekje na Štajerskem, se
mu je posrečilo dobiti hčerko bogatega kmeta za nevesto. In s tem
je rešena cela denarna uganka."

Orel:  „Ko bi bilo to res, bi mu vendar ne bilo treba delati
dolgov, da izplača sestre ob nastopu gospodarstva, kar za gotovo vem,
da je storil. 11

Kratkomisel:  „Naj bo že, kakor hoče, iz nič ni nič! Ali smo
si mogli pridobiti bogastva mi, če tudi živimo varčno ravno tako,
kakor Novinšek? Od samih knjig in čitanja časnikov to ne more biti.
Tu mora biti nekaj posebnega. Po poštenem potu se to ni moglo zgoditi. 11

Orel:  „Na čarovnice in škratlje menda pač ne verjameš. Takšne
čarovnije, kakoršne uganja Novinšek, so mi prav povšeči. On je dober
kristjan, hodi redno v cerkev in z gospodom župnikom sta si dobra
prijatelja."

Grega:  Da, da, in če je treba za dobro stvar kaj žrtvovati, je
on prvi, ki veliko dd.“

Orel:  „Jaz bi dejal, pojdimo vsi skupaj k Novinšeku in vpra¬
šajmo ga očitno in pošteno, kako on ravna v svojem gospodarstvu in
odkod prikazen, da gre njemu leto za letom na boljše, dočim lezemo
mi vedno bolj v dolgove. Gotovo nam bo njegov nauk le v dobiček.“

Vsi razen Kratkomisla: „Da, to takoj storimo!"

Kratkomisel:  „Te neumnosti pa že ne storim. Takega^mla-
diča še za svet vpraševati, takega kmeta iz knjige! Nikdar! Če se
hočete osmešiti, le pojdite!"

Vsi drugi: „Stori, kar hočeš, mi gremo!"

In šli so.

*

* *

Gospodar Novinšek, kateremu velja obisk naših Dragomilčanov,
je imel konec vasi prijazen dvorec. Spodaj hiša iz opeke in pred njo
ozek, ograjen cvetlični vrt. Na obeh ozkih straneh hiše pa sta bila
zelenjadna vrtiča. Nasproti stanovanju so bili prostorni podi in kolar-
nice z drvarnico, večinoma leseno, na obeh drugih straneh pa zidani
prostorni hlevi. Vse skupaj je tvorilo podolgast četverokot in delalo
prav prijeten vtisk na človeka.

Sredi dvorišča, tlakanega s kamenjem in posutega z drobnim
peskom, je stalo gnojišče, zidano iz cementa v pravilnem četverokotu.
Okrog in okrog so nasajeni kostanji, ki puščajo le toliko vrzeli, da
more blizu voz za nakladanje gnoja.

Ravno sedi naš znanec Novinšek pri okrogli mizi na vrtu, okrog
njega pa družina, kakih 10 let mlajša žena in trije otroci. Vsi paz¬
ljivo poslušajo očeta, ki je ravno odložil knjigo, da more odgovarjati
na premnoga vprašanja svojih otrok.

Tonče  (najstarejši sinek); ,,Ali oče, zakaj so vendar Zlatovaščani
s pričetka Blažeta tako sovražili, ko jim je vendar storil toliko
dobrega?"

Oče:  „To, ljubi otroci, je vedno tako na svetu! Dobro napreduje
le počasi in ni je težje reči, kakor zatreti stare navade. Kdor jih pa
napade, mora biti pripravljen na odpor in sovraštvo. Saj vidite to

Gospodarski nauki. I. 7

98

tudi pri nas! Vsi sosedje se me izogibljejo zato, ker mi gre bolje
nego njim; bolje pa mi gre, ker sem se odpovedal starokopitnosti
v gospodarstvu, katere se sami še vedno oklepajo z vsemi štirimi in
vsled katere morajo pri današnjih cenah tudi vsi od kraja propasti."

Ana (žena Novinšekova): »Glej no, ravno gre cel izprevod so¬
sedov naravnost proti nam! Kaj neki hočejo?!"

N o vinšek:  „Pa vendar ne da bi se bili izpreobrnili? No, bomo
kmalu videli. Pojdi med tem z otroki v hišo!"

*

* *

Orel. Bolta, Grega in več drugih možakarjev vstopi s prijaznim
pozdravom: »Dober dan!" in podajajo sosedu roko. Novinšek jim veselo
odzdravlja in jih poživlja, da se posedejo okrog mize.

Orel  (nekoliko v zadregi): „Čnj, sosed Andrejce (tako je bilo
Novinšeku ime), nikari nam ne zameri; sicer nismo bili vedno do tebe
prijazni, toda na svetu je že tako, drug podpihuje drugega, saj veš."

Andrej:  „Ljubi moji sosedje, bodite za gotovo prepričani, da
sem bil jaz vselej vaš dober prijatelj, in le hudo mi je bilo, ker tako
dolgo niste hoteli poslušati mojih nasvetov."

Grega:  „1, mi smo vedno mislili, da se povrneš nazaj na staro
našo pot; zdaj pa vidimo, da vedno bolj napreduješ, dočim je pri nas
ravno narobe. Zato smo te ravno hoteli poprašati, kaj nam je storiti,
da dobimo od svojega polja bogatejše žetve in iz hlevov večjih do¬
hodkov."

Bolta:  „Drugi sicer pravijo, da nam vse nič ne pomaga, dokler
nimamo tvojega denarja, ki si ga ti vtaknil v gospodarstvo. Toda mi
dobro vemo, da si moral sprva delati še dolg."

Andrej:  »Ljubi možje, ker me že vprašate in, kakor vidim, tudi
želite mojega sveta, kar me res bolj veseli, kakor če bi bil zadel v
loteriji, zato vam z radostjo povem svojo zgodovino."

Med tem je bila gospodinja postavila pred zbrane može velik vrč
žlahtnega jabolčnika in hleb kruha, češ, da bodo sosedje še drugikrat
radi prišli, kajti nobeno drevo ne pade na prvi udarec.

Ko so bili trčili in pohvalili domači jabolčnik, ki so ga imeli vsi
za pristno vinsko kapljico, prične Andrej svojo zgodbo:

»Kakor sem ravno slišal, mislijo mnogi, da sem prinesel iz tujine
sredstva, s katerimi sem izboljšal svoje gospodarstvo. To je sicer res,
samo v nekoliko drugačnem zmislu, kakor se splošno misli. Denarja
nisem z doto svoje žene dobil nič več, kakor je poprečno navada pri
nas. Kar pa sem prinesel s seboj iz daljave poleg svoje zveste, izvrstne
tovarišice, to je potreben zapopadek življenja in delovanja v naravi.
Na kmetijski šoli sem dobil podlago in temelj; kajti kmetijske šole,
in naj bodo še tako izvrstne, ne morejo ustvariti popolnega, dovršenega
gospodarja. Zato je treba življenja in prakse, izkušnje in vaje. Jaz
sem se v resnici potrudil, da to, kar sem se naučil v šoli, tudi v
praktičnem življenju izkoristim. Bil sem na raznih posestvih in si
nabral mnogovrstnih izkušenj. Kmalu sem uvidel, da po svetu vse
drugače gospodarijo, negoli domd v Dragomilu, da imajo pa tudi dva¬
krat boljše žetve, dasi polje samo na sebi ni nič boljše od našega."

99

Grega: „Ali mi žalibog. ne moremo iti za teboj, mi nimamo
tvoje izobrazbe in tvojih izkušenj.“

Andrej:  „Česar sami nimate, to hočem ravno dopolniti jaz;
treba vam ni drugega kot dobre volje. Če tudi sem prišel dalje od
vas, vendar pa še davno nisem dosegel smotra, ki sem si ga postavil.“

Orel:  „0, kako žal nam je sedaj, da nismo pričeli že prej bolje
gospodariti; kajti zdaj niti ne učakamo več, da bi prišli tako daleč,
kakor si ti sedaj. “

Andrej:  „Bo'dite le veseli, vaši otroci bodo uživali plodove
vašega uma in pridnosti in hvaležni vam bodo za pravo pot, ki ste
jim jo vi začrtali."

Grega:  „Ko bi le vedel, kje naj začnem! Najrajši hi kar precej
vse staro pometal v peč in pričel po novem."

Vsi:  Da, da, povej nam le, ljubi Andrej, vsi te bomo radi ubo¬
gali in tudi Kratkomisel bo kmalu drugih mislij, ko uvidi, kako mi
napredujemo."

Andrej:  „ Srčno me veseli vaša navdušenost za napredek v go¬
spodarstvu. Toda opozoriti vas moram, da je treba biti pri vseh iz-
premembah človeku jako opreznemu, če noče priti v veliko škodo. Zima
je pred durmi, ob dolgih večerih je časa dovolj, in če vam je prav, se
bomo zbrali vsak teden po enkrat pri meni, da se razgovorimo na¬
tančneje o vsem potrebnem. Pri tej priliki vas hočem seznaniti s te¬
melji boljšega gospodarjenja. Ko pa pride pomlad in poletje, tedaj naj
poskusi sleherni tudi pri sebi vpeljati to, kar se je učil, in če bi kje
ne vedel naprej, sem jaz vedno pripravljen, mu pomagati z nasvetom
in tudi dejanski.

Nabavil sem si že več dobrih knjig in te mi pridejo sedaj ravno
prav pri vašem pouku, kajti verjemite mi, marsikaka knjiga je zlat
zaklad za kmetovalca."

Orel:  „Ali knjig večinoma ne razumemo, ker je večjidel pisano
vse preučeno."

Andrej:  „Imamo pa tudi knjige, ki jih prav lahko umejete in
jih boste še laže, ko vam pojasnim nekatere nenavadne izraze. Da,
iz knjig se d& veliko naučiti, bodisi znanja o naravi, ki je vendar
podlaga kmetijstvu, pa tudi izkušnje drugih kmetovalcev, M so popi¬
sane v njih, si lahko obrnemo v prid."

Grega:  „Če je pa tako, bomo pa tudi mi poskusili v božjem
imenu in radi sprejmemo tvoj predlog, da pridemo vsak teden po
enkrat redno k tebi."

Andrej:  „Jaz vas pričakujem, ljubi prijatelji; nikar se ne bojte
začetnih težkoč. Videli boste pozneje, da ste marsikaj že vedeli. Treba
je vedno stvar prijeti na pravem koncu in potem se zdi človeku vse
naravno in lahko."

Orel:  „Zdaj gremo domov, domd pa takoj povemo ženam in
otrokom, kar smo danes slišali."

Zahvaljujoč se in obetajoč, da pridejo točno ob domenjeni uri
zopet, odidejo kmetje in Andrej reče ženi: „Glej, ljuba Anka, to je
eden najlepših dnij mojega življenja; Bog mi daj potrebne zmožnosti
in razuma, da bi mogel svojim sosedom prav veliko koristiti! “

7 *

100

Ana:  „In jaz pravim: Amen! Tako naj se zgodi! Jaz ti pa
tndi pripravim za večerjo tvojo najljubšo jed, da sklenemo današnji dan
tudi po zunanje slovesno kot kak praznik. 11

Andrej:  „Stori to, ljuba moja! Mi pa oskrbimo med tem živino.“

2. Rajfajzenova posojilnica.

Novica o novi prijateljski zvezi se je kmalu razširila po vasi in
na veliko veselje Novinšekovo je prišlo še več drugih gospodarjev
in prosilo dovoljenja, da se smejo udeleževati vsaktedenskega pouka.
Točno ob uri so bili zbrani možje. Ana je bila za to pripravila pro¬
storno sobo, ki je bila natlačena do zadnjega kotička.

Ganljivo je bilo videti stare, že osivele može med doraščajočo
mladino, vse združene z istim namenom, slišati kaj novega in se česa
naučiti za podlago bodočega večjega blagostanja.

S tem je bila otvorjena cela dolga vrsta zimskih večerov, polnili
resnobnega duševnega dela, bogatih na strokovnih vprašanjih od strani
poslušalcev in modrih odgovorov od strani vrlega Novinšeka.

Če tudi preradi, se vendar ne moremo udeležiti vseh posameznih
gospodarsko-prijateljskih sestankov v Dragomilu; zato pa obrnimo to¬
liko večjo pozornost na nekatere, ki nas posebno zanimajo. Saj si pa
tudi lahko nadomestimo zamujene večere na drug, že prej omenjen
način, če namreč pazljivo in s preudarkom čitamo dobre gospodarske
knjige, kakor: V. Eohrmanovo „Poljedelstvo“,  Fr. Povšetovega
„Umnega kmetovalca 11 ,  Fr. Dularjevega „Domačega živino-
zdravnika 11  in „Umno živinorejo 11 ,  J. Koprivnikovega „Do-
mačega vrtnarja 11 ,  A. Kosijevega „Umnega  kletarja 11  in mnogo
drugih knjig gospodarske vsebine, pa tudi raznih gospodarskih čas¬
nikov, kakor so: „Kmetovaleč 11 , „Narodni Gospodar 11 , „Slo-
venski čebelar 11  itd.

Eden prvih predmetov, ki so ga obdelovali naši skupščinarji, je
bil gnoj in gnojenje. Sosed Andrej ni priporočal samo umnega rav¬
nanja s hlevskim, doma pridelanim gnojem, ampak v mnogih slučajih
je poudarjal tudi važnost umetnili gnojil za novodobno gospodarstvo.
Pokladal je svojim sosedom na srce tudi veliki pomen umnega kolo¬
barjenja na polju, pri katerem je treba menjavati žita ter okopavine
s stročnicami (grah, fižol, detelja). Te imajo namreč prečudno lastnost,
da srkajo dragoceni dušik naravnost iz zraka; ako tedaj gnojimo
stročnicam prav obilno s fosforovo kislino (Tomasovo žlindro ali super-
fosfati), oziroma tudi s kalijevimi solmi in kajnitom, pospešujemo s
tem močno razvoj stročnic, ki nam povrnejo zopet našo uslugo s tem,
da nabero iz zraka bogato zalogo dušika, današnjega najdražjega gno¬
jila (čilski soliter), ki ga vrh tega utegne v 25 letih tudi še popolnoma
zmanjkati. Ker so spoznali važnost umetnih gnojil, ni čudno, da so jeli
mnogi takoj misliti na to, kako si jih oskrbeti, in sicer dobiti dobro,
zanesljivo blago po nizki ceni. Ta in oni je tudi na tihem obžaloval,
da nima potrebnega drobiža, sicer bi hotel takoj po zimi poskusiti z
umetnimi gnojili.

101

Tako se snidemo zopet nekega večera z našimi znanci in Andrej
Novinšek  prične:

„Bodite mi, ljubi prijatelji, srčno pozdravljeni! Zahvaljujem se
vam za zaupanje, katero ste mi že tolikokrat izkazali; upam, da mi
ga tudi nocoj ne odrečete. Bog daj našim nameram svoj blagoslov, da
bo naše delo v srečo nam in našim otrokom!“

Orel:  „In mi ti obljubimo tudi zanaprej ostati zvesti učenci
in prijatelji, da ti bo lastni tvoj nauk delal tudi veselje."

Andrej:  „Danes pričnemo z enim najvažnejših predmetov, od
kojega močno odvisi naša bodoča gospodarska sreča. Kaj pravite, kaj
bi utegnilo biti to?“

Grega:  »Najbrž denar. Denar je sveta vladar, tega nam kmetom
vedno primanjkuje; zato nas pa stiskajo povsod in hodijo po nas.
Koliko jih je med nami, ki nimajo niti potrebnega pod palcem, da bi
napravili poskus z umetnimi gnojili!"

Andrej:  »Prav govoriš! Denar je prevažen, ker je takorekoč
kri v gospodarskem telesu, in če človeku primanjkuje krvi, potem vemo,
koliko je bila ura. Ker pa boleha ravno današnje kmetijstvo močno
na pomanjkanju te gospodarske krvi, zato hočemo danes razmišljati
o zdravilih zoper to sušico ... Potrebni denar pa dobimo najceneje
in najlaže, ako si ustanovimo v naši župniji ali občini hranilnico
in posojilnico.

Vsakemu izmed nas preostaja včasi kaj denarja; tega zapre v
skrinjo, dokler ga ne potrebuje. To mora biti drugače. Kdor bo prodal
odslej kravo, par pitanih prašičev, žito, krompir itd., ponese naj svoj
denar, ki ga precej ne potrebuje, v posojilnico in dobi tamkaj pobot¬
nico v obliki hranilne knjižice. Kadar potrebuje denarja, ga zopet
lahko dobi na to knjižico ven. Iz te hranilnice pa dobi lahko tudi
sosed denarja na posodo, kajti te hranilnice imajo tudi izrecni smoter,
oskrbovati gospodarjem potrebno poslovno ali opravilno glavnico. Tako
te »Rajfajzenove hranilnice in posojilnice", kakor jih imenujemo po
njihovem blagem začetniku, nekako izravnavajo denarne blagajne
gospodarjev ene župnije ali občine: temu gospodarju danes preostaja
nekaj denarja, njegov sosed ga ravno potrebuje, jutri bo pa morebiti
ravno narobe. Oba imata pa od domače hranilnice in posojilnice do¬
biček. Rajfajzenovka je za oba nekak bankir, le s tem razločkom, da
hranilnica in posojilnica zastopa koristi obeh strank (vlagateljev in
izposojevalcev) v enaki meri, dočim bankirji mislijo v prvi vrsti
samo nhse."

Orel:  »To je vse prav lepo, toda naše hranilne vloge ne bodo
dovolj velike, da bi pokrivale naše potrebščine."

Andrej:  »Nič ne skrbi za to! Rajfajzenove posojilnice spreje¬
majo hranilne vloge tudi od nečlanov. Za hranilne vloge bomo plačevali
po 4 x / 2  % obrestij. Sprejemali bomo pa vsak znesek od 2 kron naprej
in videli boste, kakšni lepi denarci se sčasoma nateko skupaj. Tudi
v Logeh so rekali sprva ljudje: .Hranilnih vlog ne bo ravno veliko;
naši ljudje nimajo cvenka', in glejte, ni še preteklo 5 let, pa je že
veliko nad 100.000 kron samih hranilnih vlog, tako da je denarja do¬
volj za lastno potrebo in se je morala še lepa svotica naložiti drugam

102

na obresti. Seveda je treba napeti tudi vse sile, da pridobimo po moči
vse domačine do zadnjega, da vlagajo prihranjeni denar le v domačo
hranilnico. Da boste o koristi in pomenu hranilnic in posojilnic še
globlje prepričani, naj vam povem o njih še nekaj mislij.

Kredit igra v sedanjem gospodarskem življenju ne samo v trgo¬
vini in obrtniji, ampak tudi v kmetijstvu preimenitno ulogo. Le malo
je ljudij, ki bi nikoli ne potrebovali kredita. Tudi zelo premožnemu
posestniku se lahko zgodi, da pride za hip v denarno zadrego. Za hi¬
potekarni kredit, ki daje posojila na zastavo posestev in hiš, je sicer
že davno poskrbljeno, toda ta kredit je za nas kmetovalce mnogo pre¬
drag in v zvezi z raznimi sitnostmi. Mi kmetje potrebujemo osebnega
kredita, ki dovoljuje posojilo v zaupanju na poštenost dolžnikovo, in sicer
vsak čas in pod ugodnimi pogoji. Za ta namen najbolj pripravne pa
so ravno Rajfajzenove posojilnice. -

Ozirajoč se v prvi vrsti na potrebe kmetskega ljudstva, so Rajf-
ajzenovke večjidel omejene na majhen okoliš, na eno samo župnijo
(če ima le črez 1000 prebivalcev) ali občino, tako da so slehernemu
lahko dostopne.

Ker je njihov temelj „neomejeno poroštvo 1 ', t, j. ker vsak ud
jamči s celim svojim ostalim premoženjem za vse obveznosti posojilnice,
zato nudijo te posojilnice za hranilne vloge tudi največjo varnost, ki
si jo moremo misliti.

O teh Rajfajzenovih posojilnicah je dokazano, da od njihovega
začetka pa do danes (več nego 50 let) še nobena ni prišla na boben,
da noben vlagatelj ni imel še vinarja škode pri njih, da pa tudi noben
član ni prišel še vsled neomejenega poroštva brez lastne krivde v škodo.

Pri tako veliki varnosti je čisto naravno, da imajo denarja vedno
dovolj. Zraven tega pride še cena njihova uprava, kajti samo tajnik
in blagajnik dobivata za svoj trud primerno nagrado, dočim vsi drugi
udje uprave delajo brezplačno.

Pa tudi nravnega pomena Rajfajzenovih posojilnic ne smemo
prezreti ali podcenjevati. Družba kmetovalcev in obrtnikov se zedini
v zadrugo brez upanja na osebni dobiček, prešinjena edino le od ple¬
menitega namena, da si podajo drug drugemu roko v pomoč in pod¬
poro. Pravico do posojila ima le človek, kojega poštenosti se lahko
brez skrbi zaupa; lenih, zapravljivih, ničvrednih gospodarjev hranilnica
nikoli ne podpira.

Tako Rajfajzenove posojilnice gojijo zmisel za skupne kmetske
težnje, samodelavnost, krščansko dejanjsko ljubezen do bližnjega in
čut možate poštenosti. Ker pa sprejemajo tudi hranilne vloge, in sicer
tudi od nečlanov, zato vzbujajo in negujejo Rajfajzenovke v ljudstvu
tudi čednost varčnosti. V mnogih hranilnicah tvorijo velik del vlo¬
ženega denarja prihranki delavcev in poslov in s popolno gotovostjo
smemo reči, da bi ta denar nikdar ne bil ugledal hranilnice, ako ne
bi bila domača Rajfajzenovka tako zelo olajšala vlaganja denarja.
Hranilnice imajo namreč svoj sedež največkrat blizu farne cerkve in
poslujejo večjidel ob nedeljah po službi božji, tako da ljudem niti ni
treba kakega posebnega pota v posojilnico, ampak vsak ga opravi
lahko kar mimogrede.

103

Pri tolikih vrlinah Rajfajzenovih posojilnic ni nič čudnega, ako
jih imamo v Avstriji že nekaj tisoč in tudi slovensko ozemlje jih šteje
že par stotin. Toda še vedno jih je veliko premalo. Naše načelo je:
Vsaka količkaj večja župnija imej svojo Rajfajzenovko, manjše pa po
dve ali tri skupaj eno!

Posamezne Rajfajzenovke imajo že tudi precej reservnega zaklada
na strani. Ta ho sčasoma omogočil znižanje obrestne mere na eni, na
drugi strani pa ustanovitev posebnih glavnic v razne dobrodelne na¬
mene za domačo župnijo ali občino. Te posojilnice bodo tudi mogle
podpirati prej omenjena kmetijska društva pri kupovanju blaga, pa
tudi pri prodaji lastnih pridelkov in izdelkov (proizvajalne zadruge).
Lahko bodo kupovale tudi slovenska posestva na prisilnih in prosto¬
voljnih dražbah in skrbele za to, da ostane slovenska last v slovenskih
rokah. Iz vsega tega lahko razvidite, dragi prijatelji, kakšen mogočen
činitelj da utegne postati Rajfajzenova hranilnica in posojilnica za
gospodarsko življenje v naši župniji.

Ne trdim sicer, da hi bile te posojilnice poklicane, z enim mahom
odpraviti s svetd, vse zlo, ki tare kmetijstvo in obrt; ne, zato je treba
vse drugačnih sredstev: preporoda vsega današnjega pravnega in
družabnega življenja. Smelo pa rečem, da imajo Rajfajzenove posojil¬
nice v sebi moč, zatreti z najenostavnejšimi sredstvi veliko družabnega
gorjh na temelju samopomoči in bistveno pripomoči k duševnemu in
gmotnemu napredku našega ljudstva. 11

Orel:  „Pojasnil si nam prav obširno gmotni in nravni pomen
Rajfajzenovih posojilnic. Kaj pa bi bilo, če bi imela naša bodoča po¬
sojilnica le manj denarja, nego bi ga potrebovala, oziroma kaj bi
biio, če bi ga bilo več, nego bi se ga izposodilo. Če bo preostali denar
ležal mrtev domd, ne bo mogoče plačevati po 47 2  % obrestij za hra¬
nilne vloge, ali ni res? 11

Andrej:  „Dobro, da si me spomnil na to. Stvar je taka: Ako
bi imeli pri nas denarja premalo ali preveč, potem imamo zopet po¬
sebne »Zveze« posojilnic, ki izravnavajo stanje posameznih zavodov.
Rajfajzenovka, ki ima denarja premalo, ga dobi do gotove višine na
posodo po nizkih obrestih, če ga ima pa preveč, ga lahko zopet naloži
pri osrednji posojilnici; kot taka posluje na pr. »Ljudska posojilnica«
v Ljubljani. 11

Bolta:  „Zdaj, ko vemo vse bistvene reči, si takoj osnujmo v
domači župniji »Hranilnico in posojilnico v Dragomilu, registrovano za¬
drugo z neomejeno zavezo«, kakor sem že večkrat čital v časopisu o
drugih kmetskih posojilnicah. Kaj pa je to: registrovana zadruga? 11

Andrej:  „Postava zahteva, da morajo biti imena udov načelstva,
število deležev, tvrdka zadruge in druge bistvene reči vpisane v po¬
sebnem zapisniku ali registru pri sodniji, in zadruga, ki ima to vse
vpisano, je registrovana zadruga. 11

Bolta:  „Dobro, potem damo našo posojilnico takoj vpisati in
»Hranilnica in posojilnica v Dragomilu« je ustanovljena. 11

104

3- Nekatere naloge kmetijskih društev.

Ko so se črez 14 dnij sosedje zopet zbrali pri Novinšeku, sta
bila posojilnica in tudi kmetijsko društvo že gotova stvar. Andrej je
pisal na „Zvezo“, naj jim pošlje kakega strokovnega govornika, ob
enem pa povabil tudi vse gospodarje na ustanovni občni zbor. Vsi so
prišli, izvzemši trmastega Kratkomisla. Gospod revizor od „Zveze“ je
imel navdušen govor, s katerim je razvnel tudi srca poslušalcev za
zadružno misel. Posvetovali so se skupno o „Pravilih“, ki jih je
govornik prinesel s seboj, jih sprejeli in navzočni so takoj podpisali
svoj pristop. Izvolili so takoj tudi načelstvo in nadzorstvo. Andreja so
izvolili za načelnika, Grega pa za tajnika. Slednji se je sicer močno
branil, češ, da ni dovolj zmožen, toda g. župnik ga je tolažil, češ, da
je njegov najstarejši sin dovolj sposoben, da bo opravljal posle, za
začetek pa ho že on v zvezi z Andrejem rad priskočil na pomoč. Tudi
g. župnik je takoj pri ustanovitvi v zgovornih besedah popisoval bla¬
goslov zadružništva in pristopil med prvimi v obe zadrugi. On, g. uči¬
telj, Orel in Bolta pa so bili voljeni v nadzorstvo. Petdeset gospodarjev
je takoj pristopilo in v pravilih je bilo določeno, da spada tudi občina
Podgora in Pribistrica pod zadružni delokrog, vsled česar je bilo pri¬
čakovati še kakih 30 do 50 ondotnih udov. Dani so bili tedaj vsi
predpogoji, ki jamčijo za uspešno delovanje take zadruge.

Ustanovitev posojilnice in kmetijskega društva je privedla Novin¬
šeku tudi novih poslušalcev k poučnim večerom. Andreja je ta rast
močno veselila in vsi so mu bili iz srca dobro došli.

Grega:  „Čuj, Andrej, ker smo že ravno v času ustanavljanja,
mislim, naj bi osnovali še »izobraževalno društvo«. Predsednika imamo,
ude tudi, česa nam tedaj še manjka ?“

Andrej:  „Tudi do tega utegne še priti, če bi bilo potreba. Toda
pri vaši poučljivosti in dobri volji nam kmetijsko društvo služi tudi
kot najboljše izobraževalno društvo; treba nam le pridno nadaljevati
s tolikim uspehom pričete večerne poučne shode in zadeli smo v črno,
v bistvo izobraževalnih društev. Od časa do časa zaprosimo tudi po¬
tovalnih učiteljev, ki nam bodo razlagali najnovejše pojave in prido¬
bitve na polju kmetijstva. Napravimo si dobro knjižnico, omislimo
poljudnih kmetijskih časopisov itd.

Vse to pride, pa le polagoma, stopinjo za stopinjo; najprvo pa
mora biti naša skrb, da novoustanovljeno kmetijsko društvo vsestranski
izpopolnimo in utrdimo, da bomo imeli v resnici od njega tudi korist
in dobiček. Zato naj vam povem nocoj še nekoliko o drugih nalogah,
ki jih kmetijsko društvo vzame lahko v svoje področje.

Po paragrafu drugem (§ 2) naših pravil je namen našega kme¬
tijskega društva, pospeševati na vse strani kmetijsko gospodarstvo
in v ta namen ne samo skupno naročevati kmetijske potrebščine, ampak
tudi proizvajati in prodajati lastne pridelke in izdelke na skupni račun.
Tedaj ima kmetijsko društvo pravico, delovati ne samo kot nakupovalna,
ampak tudi kot prodajalna in proizvajalna zadruga.

Bistvene prednosti takih prodajalnih zadrug v primeri s prodajo
posameznikov so pač:

105

1. Boljše cene za blago, ki izvirajo iz neposredne zveze med pro¬
dajalcem ali producentom in kupcem, ki blago uživa, ali konsumentom.
Tako se izloči umazana prekupčija, ne da bi se konsumentu podražilo
življenje.

2. Udje se izpodbujajo k pridelovanju in proizvajanju blaga
prve vrste.

3. Posamezni gospodar dobi od zadruge določno in resnično sodbo
o tem, koliko je prav za prav vredno njegovo blago, dočim ga kupec
lahko in rad vodi za nos.

V primeri z nakupovanjem je prodajanje kmetskih pridelkov precej
težavnejše; zato so se še pred malo leti slovenske zadruge le malo pe¬
čale s prodajo in reči smem, da je ravno za prodajanje bila »Gospo¬
darska Zveza« glavna potreba.

Vodstvo takih zadrug zahteva namreč precej truda, pa tudi stro¬
kovnega znanja; treba je tržne razmere dobro poznati, treba iskati
potov za oddajo blaga, iskati trgovskih zvez. Z eno besedo: Ko bi
bile zadruge kot prodajalke navezane le same nase, bi le redkokdaj
srečno orale, tedaj namreč, če imajo trgovsko izobraženega človeka
ob strani, ki ima srce za zadrugo in dovolj časa. Veliko, brez primere
lažje pa je poslovanje, odkar obstoji »Gospodarska Zveza«, ki posreduje
pod najugodnejšimi pogoji, ki si jih moremo misliti, svojim zadrugam-
članicam prodajo raznih kmetijskih pridelkov. Zadruga ima le nalogo,
pripraviti dobro tržno blago, »Zveza« skrbi sama za kupca in tudi obra¬
čuna z njim, zadruga pa dobi največkrat naravnost od »Zveze« denar
za blago.

Takih prodajalnih zadrug (tudi samih zase) imamo v Avstriji že
precej in tudi Slovenci jih imamo več. Zadružna prodaja se razteza na:

a)  prodajo rastlinskih pridelkov, in

b)  na prodajo živine in živalskih pridelkov.

Med prve prištevamo zaradi važnosti pred vsem žitna skla¬
dišča.  Namen njihov je skupno prodajanje in izkoriščanje pridelanega
žita, večinoma z lastnimi skladišči. Povod temu so dale grozno nizke
cene naših žit vsled tuje konkurence žita iz severne Amerike, Argen-
tinije, Avstralije, Rusije in Banata na Ogrskem, pa tudi razne zlorabe
velekapitalistične špekulacije v žitni trgovini na borzah.

Dobre strani žitnih skladišč bi bile posebno te:

1. S tem, da se zbirajo posamezne male zaloge udov večjega
okoliša, da se skrbno očistijo smeti in plevela, sortirajo in ločijo po
kakovosti, in s tem, da se spravi skupaj večja množina enakomernega
blaga, dobi žito veliko večjo sposobnost za svetovni trg in lahko tek¬
muje s svetovnimi žiti;

2. skrbno sortiranje in razvrstitev žita po dobroti pospešuje in
izpodbuja gospodarje k pridelovanju le posebno dobrih vrst žita. Na
ta način postane žito celega okraja enakomerno in ne mešano;

3. prihrani se veliko stroškov za prevažanje po železnici in pri¬
stojbin za skladišča;

4. vsak gospodar je neodvisen od prekupca in zagotovljen, da
dobi poplačan svoj trud;

106

5. Ker dobijo zadružniki na račun oddanega žita neko svoto do¬
ločene višine (do 80 odstotkov tržne cene) lahko precej na roko, pri¬
dejo tako do potrebnega denarja, ne da bi morali takoj vreči del svojih
pridelkov za vsako ceno na trg; saj zadruga lahko čaka pripravnega
časa in ugodnejših cen;

6. splošno razširjanje žitnih skladišč in njih skupno postopanje
bo pripomoglo, da se odpravijo sleparije veletrgovine z žitom in da
pride kmetijstvo zopet do svoje naravne, a davno izgubljene pravice,
narekovati cene lastnim pridelkom;

7. tudi državna, zlasti pa vojaška uprava bo mogla po žitnih
skladiščih naročati svoje potrebščine kmetijskih pridelkov (rž, oves,
seno, slamo itd.) naravnost od kmeta proizvajalca.

V obče so udje zavezani, vse žito, ki ga mislijo oddati, prodati
po zadrugi.

Razen žita se lahko pečajo skladišča tudi s prodajo drugih de¬
želnih pridelkov: krompirja, fižola, prosa, lanenega semena, hmelja.
Svetoval bi celč kmetijskim društvom, da prično s prodajo teh pri¬
delkov, ker je lažja od žitne trgovine. Tako žitno skladišče samo zase
je na pr. v Sinčivasi na Koroškem, na Nižje-Avstrijskem jih je 21,
na Češkem 18, na Moravskem 3, v Šleziji in na Štajerskem po eno.
Na Kranjskem, Primorskem in v Istri pa se več kmetijskih društev
peča tudi bolj ali manj s prodajo žita in deželnih pridelkov.

Prodajalne zadruge se pečajo b)  tudi s prodajo živine in živalskih
pridelkov. Kako se godi sedaj v naši živinski trgovini ? Le poglejmo!

Mali prekupec kupuje živino od kmeta, odda jo velikemu trgovcu
in ta jo s posredovanjem posebnega živinskega komisijonarja proda
na velikih živinskih tržiščih večinoma velikemu mesarju, ki živino v
klalnicah pobije in odda meso manjšemu mesarju, ki prodaja na drobno,
ali pa izdelovalcu klobas. Le pomislimo na te grozne ovinke, ki jih
mora delati meso od kmetovega hleva do mestne kuhinje, in lahko
bomo umeli, zakaj uživamo za 100 °/ 0  dražje meso, nego ga da kmet
izpod rok.

Namen zadrug za prodajo živine in klalnih zadrug pa je, zbirati
za prodaj odločene živali svojih članov, poiskati zanje ugodnih trgov
ter doseči boljše cene; če treba, tudi klati živino in predelati meso v
razne izdelke in tako obvarovati živinorejca izgube. Vsa ta zadeva
je ena najvabljivejših za kmeta, ker je ena najbolj žulečih; toda mo¬
derno urejena klalnica zahteva precej kapitala in uprava tudi ni
ravno lahka, uspeh vsega pa je bistveno odvisen od vrline voditelja
in poslovodje.

Klalne zadruge so že nekak prehod od navadnih prodajalnih k
proizvajalnim ali produktivnim zadrugam. K tem prištevamo tudi
mlinarske in pekarske zadruge. Te nameravajo s predelovanjem
svojega žita v moko in kruh doseči sledeče smotre:

1. boljšo ceno za žito svojih udov, izločivši razne prekupce za
žito, moko in kruh;

2. napravo dobrega, zdravega in cenega kruha za svoje člane,
njihovo družino in delavstvo, pri čemer pa ni izključena prodaja moke
in kruha tudi drugim konsumentom na dom;

107

3. oskrbovanje nepokvarjenih in cenenih močnih krmil za živino
svojih članov (otrobi).

Ljubi prijatelji in sosedje! Cene našega žita in kruha ne stoje
v pravem razmerju med seboj. V mlinariji, kakor tudi v pekarstvu
(posebno pa tukaj) je mnogo gnilega in napačnega, česar pa nocoj ne
utegnem popisovati podrobneje. Zadružni mlini in pekarne pa imajo
biti opremljene z vsemi novodobnimi tehničnimi napravami, ki jamčijo
za napravo najboljših izdelkov in s katerimi je mogoče predelati žito
v moko in pecivo, kolikor se le da, brez sodelovanja človeških sil. Za¬
družni mlin imajo na pr. v Loškem potoku na Kranjskem. Ko sem
bival na tujem, sem obiskal tudi večkrat prekrasno zadružno pekarijo

1. delavskega konsumnega društva na Dunaju. Koliko se prihrani pri
tem ravno na kurivu, koliko potnih kapljic ne pade raz čelo gospodinj
v testo, katero gnete stroj lahko in enakomerno, in ljudstvo ima v
hiši vedno zdrav in tečen svež kruh po ceni.

Velikega pomena za mnoge slovenske pokrajine so vinske gorice
s svojim žlahtnim sadom. V take kraje sodijo vinske zadruge. Raz¬
mere naših slovenskih viničarjev so v obče še pod ničlo. Nevednost
v temeljnih pravilih vinogradništva, a še bolj kletarstva, nesnažnost,
zadolženost in iz nje izvirajoča prisilna prodaja mošta za vsako ceno
so glavni viri tega stanja. Zraven pa tudi nezaupnost in trdoglavost
v mnogih slučajih.

Namen vinskih zadrug je:

1. Skupno prodajanje grozdja, pridelanega od članov, dalje mošta
in vina iz skupne kleti;

2. skupni nakup za vinstvo potrebnega blaga, kakor škropilnic,
žvepljalnikov, bakrene galice, apna, žvepla, ličja za privezovanje trt,
vrbovega protja, gnojil itd.;

3. skupni boj proti trtnim škodljivcem, naj se potem že imenujejo
trtna uš ali plesnoba ali seneni črviček, škorec, slana, toča ali kakorkoli;

4. širjenje znanja in napredka na polju vinstva sploh, z eno be¬
sedo: dvigniti hočejo nizke cene in vinstvo v obče.

Tem podobna in za naše domače krajevne razmere veliko večjega
pomena bi bila lahko sadjarska zadruga, katere namen bi bil v prvi
vrsti prodaja finega, svežega namiznega sadja, zlasti jabolk, potem pa
tudi izdelovanje in prodaja sadnih vin in jabolčnega ter hruševega
penečega vina (šampanjca). Nemčija kupuje vsako leto za celih 72 mi¬
lijonov kron mostnega sadja in na stotine vagonov ga gre iz Kranjske,
Štajerske iu Primorske gori na sever, posebno na Virtemberško, kjer
je sadno vino domfi, kakor na Češkem ali Bavarskem pivo ali na Do¬
lenjskem vino in žganje. Zakaj ne bi mi sami predelali svojega mošt-
nega sadja v dobro, da, izvrstno pijačo; s tem si ne da samo veliko
prihranimo, kar bi sicer izdali za dražje grozdno vino in pivo, ampak
tu imamo eno najuspešnejših orožij v boju zoper nesrečno špiritovo kugo.

Sploh se dadč vse kmetijsko - tehnične obrti izpeljati v zadružni
obliki. Za zgled naj omenim še nekaterih, in sicer:

Pivovarske zadruge in zadruge za izdelovanje Kneippove sladne
kave iz ječmena. Čemu bi podpirali tuje nemške tovarne, ki nam vsi¬
ljujejo svoje pivo in na preprost način prirejeno Kneippovo sladno kavo

108

(Kathreinova, Vydrova žitna kava;, ko to, posebno pa kavo, tako
lahko naredimo sami in nam je potem ne bo treba plačevati kilogram
po 1 krono, dočim se dobi kilogram ječmena za borih 14 vinarjev.

Zadružne škrobarne predelavajo krompir v škrob, škrobno moko
in sago.

Zelenjadarske zadruge predelavajo razno zelenjad v konserve in
preserve, to je trpežno blago. Pri nas imajo lahko te zadruge lepo
bodoči ost, in sicer zadruge za pridelovanje kislega zelja, kisle repe,
vložen h kumaric, beluša, čebule itd.

Š i nekatere druge kmetijsko-tehnične zadruge, ki si jih želimo
sčasomr v naši domovini in ki se dado napraviti, bi bile:

Oljarske zadruge, bodisi za pridelovanje lanenega olja (Preska
na Kranjskem), ali za fino namizno olje iz oljkovega sadu (Istra, Krk,
Dalmacija), ali za dobro domače namizno olje iz bučnih pečkd, iz semena
solnčne rože in žira (bukovega semena), kakoršnega po Štajerskem
mnogo pridelajo. Potem so zadružne opekarne (Cerkno na Goriškem)
in zadruge za lončeno obrt, zadružne apnenice in zadruge za izdelo¬
vanje cementa in cementnih izdelkov, kjer je dosti lepega, srstečega
peska, lanarske zadruge, vrborejske in pletarske zadruge, gozdarske
zadruge za prodajo lesa in lesnih izdelkov, na pr. sodov, lesne volne,
celuloze, parketov, zabojev, orodja, jelkovega in smrekovega olja itd.

Naloge vseh teh tu imenovanih zadrug sme in more tedaj
prevzeti kmetijsko društvo, ki se pa vseh teh strok seveda ne bo lo¬
tilo kar na vrat na nos, ampak izkušalo bo najprej eno zadevo lepo
rešiti in potem še le pride druga na vrsto.

Za srečno rešitev vseh ali vsaj važnejših naštetih nalog pa je
treba ne samo veliko dela in požrtvovalnosti posameznikov, ampak
treba je tudi zaumevanja in sodelovanja ljudstva samega in zato veliko
izobrazbe. To more pa dati le dobra šola, in sicer ne ljudska, ki sezida
samo temelj, ampak strokovna kmetijska šola, na koje podlagi se more
še le gospodar samostojno naprej izobraževati s knjigami in časopisi.
Pri naših malenkostnih gmotnih razmerah je pa celoleten, 3 leta tra¬
jajoč obisk poljedelskih šol veliki večini ukaželjnih kmetskih mlade¬
ničev nemogoč; zato je treba, da povzdigne naše ljudstvo na vseh
koncih in krajih svoj glas in zahteva ustanovitev dveletnih zimskih
kmetijskih  šol. Za zgled hočemo mi to prvi storiti, kaj ne, ljubi so¬
sedje, in pozvati tudi naš občinski odbor, da sestavi in odpošlje prošnjo
v tem zmislu na deželni zbor. Dokler pa zimskih kmetijskih šol ne
dosežemo, se hočemo toliko marljiveje sami izobraževati v svojem iz-
obraževališču — kmetijskem društvu."

Vsi:  „Tako želimo vsi! Bog poplačaj tvoj plemeniti trud, ki ga
imaš za našo srečo. Na svidenje črez teden dnij!“

4. Mlekarska zadruga.

Zopet so zbrani naši prijatelji pri Andreju, a danes je med njimi
tudi oče župan Leskovčan. Ko hišni gospodar vse zbrane, posebno pa
občinskega predstojnika prijazno pozdravi, prične Leskovčan:

109

„Veseli me, da vas vidim v tako resnobnih težnjah združene in
enih mislij; slišal sem že veliko o vaših shodih in se napravljal, da
vas enkrat obiščem. Toda moji uradni posli in moja stara glava, ki
ni za pouk več tako dostopna, kakor so vaše, to me naj nekoliko
opravičuje. Vi pa, ki ste primeroma še mladi, lahko veliko pridobite
s poukom. Dobro namreč vem, da zahteva sedanji čas od gospodarja
kmeta veliko več, nego ob mojem času pred 50 leti, ko so bili proiz¬
vajalni stroški še mnogo manjši. Da, časi so se izpremenili, dohodki
so manjši, stroški pa dva- do trikrat večji. Ni ga drugega sredstva,
kakor da izboljšamo način svojega gospodarjenja, da izkušamo v vseh
panogah zvišati dohodke. Seveda mora k temu tudi — in tu se obračam
posebno na našo mladino — varčnost in delavna ^pridnost sodelovati,
da spravimo tako dohodke in izdatke v soglasje. Čemu to neumno po¬
snemanje gosposke noše in raznih mestnih šeg pri naših mladeničih
in deklicah? Če ima meščan denarja za take reči, dobro, toda to za
nas še ni nikak razlog, da bi ga morali posnemati. Seveda je varčnost
zelo prožen in raztegljiv pojem. Popolnoma prav dam zato našemu
Andreju, ko trdi, da je človek lahko varčen tudi o nepravem času,
tako na pr. ako ne privošči svojim otrokom primerne izobrazbe za
njihov poklic, ker to stane denarja, ali če se odteguje polju in živini
to, kar je nujno potrebno. Varčnost na napačnem kraju se dostikrat
bridko maščuje. Saj vi sami to vidite na svojih posestvih, toda pri
nas se dd to opravičiti, ker doslej še niste poznali pravega pota. Vaša
gorečnost pa mi priča, da hočete stvar izpremeniti, in našemu ljubemu
Andreju se gotovo stvar posreči, pripeljati vas na pravi pot. On se
je veliko naučil po svetu in je v vseh kmetijskih vprašanjih dobro
izvežban, na drugi strani ima pa tudi dobro voljo, vam pomoči. Zatorej
za trdno upam, da je tudi za Dragomil napočil čas gospodarskega in
duševnega napredka. In tebi, ljubi Andrej, želim prav veliko sreče k
podjetju! Naj obrodi tvoj trud prav obilno sadu!“

Andrej:  „Zahvaljujem se vam, ljubi župan Leskovčan, za vaše
prijazne^ besede, ob enem pa tudi prosim, da podpirate naše prizade¬
vanje. Že pri zadnjem sestanku sem izrekel neko željo, ki se tiče ob¬
činskega predstojništva, in tudi danes se bom nemara še obrnil do vas.“

Župan:  „Le reci, in ako gre za blagor naše občine, ne bom
nikoli odrekel. Želji glede prošnje (peticije) za zimske kmetijske šole,
ki mi jo je izporočil Orel, bomo na vsak način ustregli in tudi za
prihodnje želje imam uho vedno odprto. 11

Andrej:  „Srčna vam hvala! Da se boste na naše želje po mož¬
nosti ozirali, o tem sem bil že davno prepričan. Da nisem prišel prej
s prošnjami na dan, je bilo zato, ker sem bil osamljen. Zdaj pa stoji
za menoj veliko število stanovskih tovarišev. Toda o tem pozneje;
zdaj prestopim takoj k nocojšnjemu predmetu, namreč k živinoreji v
zvezi z mlekarstvom.

Očitno dejstvo je, da živalski pridelki ne trpijo tako zelč vsled
nizkih cen, kakor rastlinski pridelki. Ti, posebno pa žito, imajo bi¬
stveno nižje cene, kakor pred par desetletji, dočim je cena plemenske in
klalne živine in mleka znatno poskočila. To nam tudi vedno očitajo, češ,
višje cene živine popolnoma izravnavajo nižje cene rastlinskih pridelkov.

110

Sevčda tako lepo pisane naše razmere ravno niso. So celo kmetje,
ki pravijo, da imajo izgubo pri živinoreji. Pri vas je to prav gotova
resnica, ker je vaša živinoreja še močno, močno pomanjkljiva. Umno
uravnana živinoreja pa po mojih izkušnjah ne prinaša ravno izgube.
Seveda prav velikega dobička tudi ne moremo izračunati iz nje, kar
pa po mojih mislih tudi ni ravno namen živinoreji. Naš namen
pri živini je namreč ta, da z njeno pomočjo ugodno vplivamo na po¬
ljedelstvo, ko proizvajamo obilno dobrega gnoja in izkušamo tiste
poljske pridelke, ki jih drugače težko ali sploh ne spravimo v denar,
kolikor se da dobro unovčiti. Ako se nam to posreči, tedaj je živina
izpolnila svoj namen in prestala biti »potrebno zlo«, za kakoršno so
jo včasi vseobče smatrali in jo marsikje smatrajo še danes.

Odgovorite si, prijatelji moji, enkrat na vprašanje: Kakšne do¬
hodke sem imel doslej od svoje živine? Tistih par grošev za surovo
maslo so porabile žene za gospodinjstvo; le redko ste mogli prodati
kako govedo ali pitanega prašiča. Koliko pa nasprotno dobijo gospo¬
darji na dobro urejenih posestvih iz svojih hlevov! Dohodki od živine
velikokrat prekašajo dohodke od polja. Od ene same molzne krave bi
moral imeti gospodar najmanj 200 do 300 kron na leto.“

Bolta:  „Toda koliko je treba tudi vtakniti potem v živino!
Doslej pa tudi nismo imeli pri nas gotovega denarja, da bi si bili
kupovali močnih krmil . 11

Andrej:  „V tem ti dam prav. Stroški za močno krmilo požro
velik del dohodkov, zato pa imate potem tudi masten gnoj v hlevu,
dočim gnoj vaše slabo krmljene živine nima posebne gnojilne vrednosti.
Toda navzlic izdatkom za močna krmila dosežete poleg boljšega gnoja
še vedno tudi večji čisti dohodek, in to je glavna stvar za nas . 11

Grega:  „Prav imaš, Andrej! Dohodkov od živine smo doslej
videli še presneto malo. Povej nam pa, kje moramo začeti, da dobimo
kaj več od svojih hlevov ! 11

Andrej:  „Naredeb, da to dosežemo, je cela kopica, toda druga
sledi iz druge. Naj vam glavne imenujem! Najprej moramo skrbeti, da
si z umno rejo in plemenjenjem vzredimo dobro plemen¬
sko živino;  potem moramo iti na to, da z močnim in primernim
krmljenjem povečamo gospodarsko hasnovitost živine (da bodo krave
več molzle, voli se rajši odebelili, ali da bodo krepkejši za delo itd.);
to pa lahko dosežemo, ako izboljšamo svoje poljedelstvo z večjim
pridelovanjem krnskih rastlin, posebno detelje, in če po potrebi dokupu-
jemo tudi močnih krmil. Dalje si moramo prizadevati, da svoje pridelke
bolje spravimo v denar, in slednjič, ko smo že dosegli lepo, dragoceno
živino v hlevih, mora biti naša skrb, da se obvarujemo prevelikih izgub
vsled ponesrečenja živine . 11

Orel:  „Aha, ti misliš na živinsko zavarovanje. Ta vodica pa se
zdi meni nekoliko kalna. Imel sem zavarovane konje; vsako leto sem
plačeval lepe denarce in potem, ko sta mi poginila dva najboljših, so
mi lepo odrekli odškodnino za najboljšega, češ, da sem se pregrešil
proti pravilom. O vseh teh zavarovalnih družbah od tedaj ne maram
slišati ne besedice . 11

111

Andrej: „No, zato ne smemo še vseh družeb obsojati, ako se
je izkazala ena krivično. Jaz na pr. sem že dolgo zavarovan pri neki
družbi in v vseh slučajih sem dobil pošteno odškodnino. Eno napako
pa imajo vse te zavarovalnice, da so namreč predrage, in to izvira
odtod, da se zavarujejo najrajši taki gospodarji, ki imajo po lastnih
izkušnjah največ nesreč pri živini; drugič pa zato, ker so upravni
stroški od sile visoki. Najceneje delujejo krajevne živinske zavaro¬
valnice,  ker pri njih obe omenjeni napaki odpadeta, in na tako sem jaz
prej mislil. Toda o tem izpregovorimo morda pozneje kaj več. Za danes
ostanimo pri živinoreji, in sicer se hočemo pečati z vprašanjem, kako
spravimo živinske pridelke in izdelke najbolje v denar. Na prodajo lepe
plemenske živine ne smemo še celo vrsto let računati, kajti prej mo¬
rate misliti na to, kako sami pridete do dobrega plemena. Dotlej pa
bo prišlo marsikako vaše sedanje živinče k mesarju, kajti drugega
tudi vredno ni. Toda, ako vpeljete boljše krmljenje in razširite pride¬
lovanje krmskih rastlin, tedaj boste imeli znatno več mleka pri hiši.
Škoda le, da je mleko pri nas tako malo vredno, to se pravi, da se
tako malo izkupi zdnje. Temu vzrok sta posebno dve okoliščini. Prvič
je način, kako vi izdelujete surovo maslo, silno zastaran; vsled tega
dobite premalo masla in zraven tega še bolj malo vrednega, in pri
vsem tem imate tudi veliko dela in izgube časa, kar pride močno v
poštev posebno po letu ob velikem delu. Drugič je pa način prodaje
vašega surovega masla silno pomanjkljiv; vi nosite maslo ali sami v
mesto in izgubite s tem mnogo časa, ali pa ga oddajate prekupcem,
in ti vam plačujejo blago preveč po ceni.“

Grega:  „To je gola resnica. Mlekarija da zeld veliko opraviti;
ženske ves božji dan godljajo in medejo in hči mora vsak teden enkrat
ali celo dvakrat v mesto, kar pomeni zopet cel dan izgube. Seveda
pa zato tudi plačajo v mestu 2 kroni za kilogram, dočim da prekupec
komaj K l - 60.“

Andrej:  „Vi mislite, da sta 2 kroni Bog ve kako visoka cena,
toda jaz dobim brez truda po K 2’20 do K 2'30 za 1 kg.  Razlika pa
tiči v tem, da izdelujem finejše maslo; ob enem pa dobim jaz tudi
primeroma več masla nego vi. Koliko litrov mleka je treba pri vas
za 1 funt presnega masla ?“

Grega:  „Moja žena je to pred par dnevi izračunila. Rekla je,
da je bilo treba 15 litrov mleka za 1 funt surovega masla. 11

Andrej:  „Moja žena pa napravi že iz 12 in pol litra 1 funt
masla. Sevčda je tu mnogo odvisno od bolj ali manj mastnega mleka.
Toda jaz mislim, da med našim mlekom ni ravno velike razlike; saj
ima tudi vaša živina mastno mleko. Vzrok različne množine masla iz
iste množine mleka tiči največ v različnem načinu, kako izdelujete maslo.
Vsi se držite še starega načina, da topite mleko v latvicah po omarah.
Ker je smetana porazdeljena v mleku v podobi silno majčkenih tolščnih
krogiic, potrebujejo te kroglice dalje časa, da se morejo zbrati na. vrhu
kot -smetana; to traja toliko dalje, čim debelejša ima biti smetana.
V pokončnih loncih, kjer mlečna plast doseže debelino 20 centimetrov,
je treba za to treh dni j, v plitvih latvicah, v katerih stoji mleko le
10 cm  visoko, se stopi mleko že v 36 urah. Toda vse tolščne kroglice

112

ne pridejo na površje. Del maslene maščobe ostane v mleku, in ta del
je tem večji, čim višja je mlečna plast. Pri vašem ravnanju ostane '/a
do 3 / 4  odstotka, pa tudi po celi odstotek tolšče v posnetem mleku,
zato dobite manj masla; in ker topljenje traja predolgo in ker samo
po enkrat na teden pinjite ali medete, zato trpi maslo tudi na dobroti.
Zraven tega pride še, da se večkrat pokažejo v mleku razne napake
in bolezni, na pr. višnjevo, rdeče, grenko, vlečljivo mleko. Vse to seveda
vpliva na ceno vašega masla. Bistveno boljše bi že bilo, ko bi imeli
vi vsi plitve kositrne mlečne posode, ko bi vsak dan posnemali in na
vsaka dva dni pinjili. S tem bi dobili ne samo finejše, ampak tudi
več masla. Seveda bi se na drugi strani delo močno pomnožilo, in
pri majhni množini mleka se to sploh ne izplača. Jaz sem si že pred
več leti nabavil mlečno centrifugo ali posnemalnik, tak, kakor je opisan
in naslikan v „Koledarju“ za 1. 1904. na strani 65. in 66. Z njim po¬
snemam mleko vsak dan. Z velikansko hitrostjo, s katero se vrti
bobnič (stokrat v eni sekundi), se loči smetana od mleka in vsa ne¬
snaga, ki se nahaja v mleku pri še toliki snažnosti, ostane v stroju.
Ravno tako pinjimo pri nas sleherni dan. S takim ravnanjem dose¬
žemo ne samo najfinejše presno maslo, ampak tudi veliko več, kajti
pri strojnem posnemanju ostane v posnetem mleku le še V s  odstotka
tolšče. Seveda tudi ne morem centrifuge priporočati ravno vsakemu
gospodarju; kajti tak posnemalnik stane blizu 200 K, in če je mleka
le malo, se delo ne zmanjša, ampak še pomnoži, tako da dobiček ni v
nobenem razmerju z izgubo."

G-rega:  „Ali bi nas ne moglo stopiti več manjših posestnikov
skupaj, da si skupno omislimo tak stroj in skupno posnemamo?"

Andrej:  „Prepričan sem, da bi pri taki „španoviji“ ne šlo dolgo
vse gladko. Toda nekaj drugega mi roji po glavi, namreč skupno pre¬
delovanje našega mleka na zadružni podlagi, ali z drugimi besedami
— mlekarska zadruga."

Orel:  „Izvrstna misel! Toliko slišimo vedno govoriti o zadružnih
mlekarnah, ki se baje prav dobro sponašajo. Opiši nam vendar tako
mlekarsko zadrugo nekoliko natančneje!"

Andrej:  „Iz srca rad! Storil sem v tej zadevi že nekaj korakov
in se pomenkoval z gospodarji bližnjih vasij o tem. V naših vaseh
Dragomilu, Šempavu in Pešati imamo dovolj živine, da bi spravili
dovoljno množino mleka skupaj; zato sem se obrnil do svojega prija¬
telja Jankota Rovana pri Domžalah, da pridobi tudi ondotne gospodarje
za to zadevo. V Domžalah je železniška postaja, prostor za stavbo
mlekarne je v bližini postaje, ki je last občine in ki ga nam bo občina
najbrž brezplačno prepustila; saj je samo ob sebi umevno, da je tudi
občini ležeče na tem, da se izvrši tako občekoristno podjetje v njenem
okolišu."

Orel:  „Naš občinski zastop bi gotovo tudi rad odstopil svet,
ako bi mlekarno sezidali pri nas. Jaz mislim, da ne smemo izpustiti
te lepe prilike iz rok; za nas bi bilo vendar zeld zamudno, ako bi
moral vsakdo eno uro daleč voziti svoje mleko v Domžale."

Andrej:  „Za mlekarno najbolj primerno stališče je v bližini
železnice; kajti vsak dan je treba pošiljati sveže mleko, smetano in

114

surovo maslo naprej. Na drugi strani pa je treba marsikaj dobivati
po železnici, na pr. premog za kurjavo. Drugače bi morali imeti vedno
voz na cesti. Mi, ki stanujemo eno uro od mlekarne proč, pa vsled
tega nismo nič na slabšem; dobimo namreč povrnjene prevozne stroške,
in sicer po 1 / 2  vinarja za vsak liter. Potem si napravimo skupno voz
z  a prevažanje mleka in damo vožnjo v akord; kdor ceneje prevzame,
tisti dobi vožnjo. Mislim, da bomo lahko spravili skupaj toliko mleka,
da se povrnejo prevozni stroški. Oni člani pa, ki stanujejo v bližini
Domžal, na pr. Tržnici, Stobljani, Študani, ne dobe za prevažanje ni-
kake odškodnine, kakor je samo ob sebi umevno. O tem vprašanju
smo z Domžalci že edini.“

Grega:  ,.E, to si pa krasno pripravljal pot naši mlekarni.

Gotovo imaš že vso mlekarno izgotovljeno v svoji glavi!“

Andrej:  „Seveda sem popolnoma na čistem o tem, kako ima
biti vsa stvar urejena. Glavna stvar je pač, da imamo najprej potrebno
množino mleka skupaj. Najmanj tisoč do dva tisoč litrov mleka moramo
imeti vsak dan.“

Orel:  „Dva tisoč litrov mleka! To se mi zdi zelo veliko; potem
mora biti pač mlekarna zelo velika?!“

Andrej:  „Tega pač ni ravno potreba; separator zelo urno po¬
snema in parno moč moramo imeti že tako ali tako. Lahko bomo pre¬
delali tudi 5000 litrov mleka, in čim več ga bomo imeli, toliko nižji
bodo stroški za vsak liter, toliko boljše za nas. Toda jaz mislim, da
so stroški pri mlekarnah pri manj kot 1000 litrih mleka preveliki,
kajti uredba in upravni stroški so za 300, 600 ali 1000 litrov skoro
enako veliki. Moje prepričanje pa je tudi, da nam 2000 litrov mleka
ne bo prav nič težko spraviti skupaj; treba je namreč za to 300 krav.
Vzemimo za Dragomil 50, Pribistrico 50, Pešato 30, Šempav 20, Pod-
goro 50 in domžalsko okolico 150 krav, tedaj imamo že 350 krav
skupaj. Če pristopijo k nam še gospodarji drugih vasij, toliko boljše.“
Bolta:  »Koliko bi pa utegnilo stati celo podjetje?“

Andrej:  »Mlekarna s popolno opravo, kakor si jo mislim jaz,
bi prišla, na novo zidana, na dvanajst do štirinajst tisoč kron, in sicer
računam stavbo samo na šest do osem tisoč, za stroje in orodje pa
okrog.šest tisoč kron. Pri tem se naslanjam na resnične razmere,
kakor sem videl mlekarne urejene po raznih slovenskih krajih. Mle¬
karna bi imela približno podobo, kakoršno nam kaže slika tukaj (sl. 42.),
ki mi jo je poslal dober prijatelj in po katerem načrtu imajo mlekarno
v njegovem kraju urejeno. Kakor vidite, je prostor za oddajanje in
merjenje mleka nekoliko višji od prostora, v katerem stoji posnemalnik,
pinja in drugo orodje. Na levi strani vidite ledenico, ki je neobhodno
potrebna vsaki mlekarni, ki nima tudi ob najbolj vročem poletju zeld
mrzle vode v veliki množini. Tudi kanalizacija je pri tej mlekarni
lepo izvedena in ta je poleg zadostne svetlobe in prezračevanja (ven¬
tilacije) za lepo, zdravo blago tudi neobhodno potrebna.

Od strojev, ki bi jih rabili za našo mlekarno, naj vam tudi ime¬
nujem poglavitne ter jih pojasnim s slikami, ki sem jih oskrbel.

Prvo je seveda posnemalnik,  ki je mlekarske zadruge sploh
omogočil. Tak separator,  z imenom Alfa PE, posname 700 l  mleka

i

115

na uro in stane nekaj nad tisoč kron. Tu ga kaže slika 43. Zraven
mora biti primerna p i n j a, ki drži okoli 300 litrov in se lahko umede
v njej na enkrat do 100 l  smetane (slika 44.).

Dobljeno presno maslo iz pinje ima v sebi še mnogo mleka, ka¬
tero je treba po možnosti spraviti iz njega, ako hočemo dobiti trpežno
blago. V ta namen moramo maslo gnesti in ker se drugače ne da,
vzamemo si na pomoč stroj gnetilnik,  ki ga vidite tukaj (slika 45.).

Poleg tega rabimo še marsikaj
drugega, na pr. mlečno tehtnico,  ki
stehta, kakor bi mignil, prineseno
mleko; dalje veliko posodo za nabi¬
ranje donesenega mleka, takozvaui
jarin za kakih 600 l  mleka. Treba je
pr e d gr evalnika,  ki mleko segreje
do 30°C, kajti mrzlo mleko se le slabo
posnema. Treba je še mnogo drugih
manjših priprav; duša vsega, ki dh celi
mlekarni gibanje in gorkoto, pa je
parni stroj,  in sicer bi kazalo za
naše bolj majhne razmere naročiti parni
stroj na turbino, ki ga vidite tu-le
(slika 46.). Ima moči za kake štiri
konje, ne potrebuje nikakega izuče¬
nega kurjača za oskrbovanje, a vendar
opravlja vsa težavnejša dela v mle¬
karni, segreje mleko za posnemanje,
posnema, mede, goni gnetilnik, vodno
sesalko in da poleg tega še potrebnega
kropa za umivanje posode. Stane pa
le kakšnih 1000 kron."

Bolta:  „Ali odkod pa naj vza¬
memo ves ta denar? Ta denar bo go¬
tovo treba tudi obrestovati in treba bo
gotovo tudi odpisati vsako leto gotovo
svoto na stavbo in stroje! Treba bo
imeti tudi par ljudij v službi in premog
za parno turbino stane mnogo denarja!

Meni se dozdeva, da bodo stroški tukaj
prišli le precej visoko in da bomo svoje
mleko le malo ali nič bolje prodajali nego doslej!"

Andrej:  „Veliko pomislekov imaš, moj ljubi Bolta, zoper naše
podjetje. Poskusiti hočem, da preženem mračne oblake iz tvoje glave,
in to, menim, opravim najbolje, ako ti razložim uspehe neke druge, že
obstoječe mlekarne. Poprej pa moram pojasniti še nekatere druge točke,
ki si se jih dotaknil. Denarja ni treba, da bi morali vsega zložiti
skupaj zadružniki; dobimo ga na posodo pri zvezni posojilnici. Udje
prevzamejo samo poroštvo za izposojeni denar, kakor imamo to pri
naši posojilnici. Na vsako kravo bi plačal ud mlekarne 10 kron v go¬
tovini kot delež; poleg tega pa bi prevzel še poroštvo za 50 kron. Na ta

8 *

Slika 43. Posnemalnik za parne
mlekarne.

116

način bi imeli za 15.000 kron poroštva in 3000 kron gotovega denarja.
Denarna podlaga bi bila torej dana. Dokazati vam moram zdaj še
dobičkonosnost (rentabilnost), to se pravi dejstvo, da se mlekarna tudi
izplača in prinaša dobiček. Računajmo vsakoletni odpis:

1 .

2 .

od 8000 K

5.

6 .

na stavbo po 2 x / 2 °/ 0 , znaša
za stroje in orodje je odpisati po 10%, od 6000 K

3. obresti za glavnico 14.000 K a 5%.

4. zraven tega plača za 2 delavca, mlekar po 80 K,
pomočnik po 40 K na mesec, znaša ....

prevozni stroški v akordu ne črez.

razni drugi stroški, kakor premog, pošta itd.

Vseh stroškov skupaj bi bilo tedaj okroglo 4300 K — v

Nalašč sem računal stroške malo bolj visoko, da je pot bolj go¬
tova. Ako bi imeli vsak dan 2000 l  mleka, tedaj 730.000 l  na leto, bi
ne znašali stroški niti 1 vinar za vsak liter. Toda vzemimo radi večje
gotovosti, da znašajo ti stroški 1 vinar za liter. Pri tem morate pa
pomisliti, da bodo stroški črez nekaj let mnogo manjši, ko bo že precej
glavnice odpisane od stavbe in strojev in denar porabljen za plačevanje
dolga. Vprašanje je sedaj, koliko bomo dobili udje za 1 l  mleka navzlic
vsem tem stroškom.

Da vam to pojasnim, naj vam poročam za zgled zadružno mle¬
karno pri Sv. Hemi. Tam so imeli preteklo leto 2500 l  mleka na dan.
Mleko je imelo poprečno po 3.7% tolščobe. Dvanajst litrov mleka je
dalo tedaj 1 funt masla. Ker so prodajali kg  surovega masla poprečno
po 2'20 K ali 1 funt po 1’23 K, torej je znašal izkupiček za maslo iz
enega litra 10% vinarjev. Posneto mleko dobivajo udje večinoma nazaj.
Ak o od teh 10% vinarjev odračunimo stroške (en vinar ali pa tudi
dva vinarja), ostane še vedno čistega dohodka za smetano od vsakega
litra mleka okrog 9 vinarjev; liter posnetega mleka pa je tudi vreden
najmanj 3 vinarje, tedaj pride na vsak liter po 12 vinarjev čistega
dohodka. Računajmo tako ali tako, bistveno več dobite vedno pri mle¬
karni za mleko, nego pri dosedanjem svojem ravnanju. Vi potrebujete
15 Z mleka za 1 funt masla. Če prodaste maslo poprečno po kroni funt,
tedaj znaša izkupiček za maslo iz 1 Z mleka le 6% vinarjev, pri mle¬
karni pa 9 vinarjev. Tedaj dobite pri mlekarni na vsak liter mleka
črez 2 vinarja več, nego domd. Ako računamo, da ima krava 2000 Z
mleka na leto, znaša to celih 40 kron gotovega dobička pri vsaki
kravi, kar pa v resnici še ni veliko, kakor izkušnja uči. To bi bil
neposrednji dobiček mlekarske zadruge; posrednje koristi pa cenim še
više. Med te prištevam posebno:

1. V domačiji se prihrani veliko dela (posnemanje, duhomorno
pinjenje in hoja v mesto), pa tudi orodja in prostora v hiši; ko ženske
pomolzejo, postavijo mleko v čednih kositrnih konvah (kanglah) pred
hišo in mlekarski voz jih odpelje.

2. Ker se dohi za mleko gotov denar, zato ravnajo tudi gospo¬
dinje previdno z mlekom, da ga morejo več poslati v mlekarno.

3. Gospodar zdaj tudi veliko bolje krmi in glešta živino, ker mu
mlekarska knjižica in bankovci na koncu meseca pokažejo črno na

117

belem, da krava pri gobcu molze, da je mlekarstvo bogat vir dohodkov,
in to vpliva nanj bolj in bo vplivalo tudi na vas bolj, kakor če bi vam
govoril cele dneve o umni živinoreji. Ker mora imeti mleko določeno
najmanjšo količino tolščobe (vsaj 3%), se ne krmi preveč vodeno, pač pa
se pridevajo zobanju močna krmila (otrobi in oljne tropine). Vse to mo¬
gočno vpliva na živinorejo, pa tudi na kmetijstvo v obče, ker ima za po¬
sledico večje denarne dohodke; z denarjem pa se lahko kupujejo umetna
gnojila in močna krmila, napravljajo se boljši stroji, primernejši hlevi itd.

Mlekarske zadruge so poseben blagoslov za male posestnike, ki
nimajo po navadi nič gotovega pri
roki. Kako vesel je revež, ko dobi na
koncu vsakega meseca gotov denar
za mleko, to vem iz lastne izkušnje."

Orel:  „Ti res mojstrsko raz¬
umeš svoj posel, ljubi Andrej, kadar
velja nas o čem dobrem prepričati,
le škoda, da ni naših gospodinj tukaj,
da bi te slišale; kajti s temi bomo
imeli hudo vojsko, kadar jim raz¬
odenemo svoje načrte o mlekarni in
odtegnemo denar za mleko."

Andrej:  „Pripeljite jih le
prihodnjič s seboj; prepričati jih
hočem vse, da je to njim samim
tudi le v korist. Njihovih dohodkov
vam pa zavoljo mlekarne ni treba
prikrajšati. Zavežite se, da boste
dajali ženam ravno toliko denarja
za gospodinjske potrebe, kolikor so
ga dobivale poprej za mleko, in
žene bodo šle v nadi, da se iznebijo
precej sitnega dela, z veseljem za
vami, pa tudi vaš mošnjiček ne bo
zato prav nič na škodi. Le lepo
priznajte, da ste doslej samo zato
Skoparili Z močnimi krmili, ker se Slika 44 . Holštanjska pinja za parne
vam je zdel denar iz mlekarstva mlekarne.

tak6-le napol izgubljen, in vaše žene
’ so si morale zato včasi pomagati
morebiti na drug način! Toda take razmere v gospodarstvu in med
zakonskimi družeti pač niso zdrave. V prav urejeni krščanski hiši o
tem pač ne more biti nobenega prepira. Mož ima izprevideti, da je za
gospodinjstvo potreba denarja, in mora tudi skrbeti za to, da ženi ne
manjka potrebnega; žena pa mora imeti toliko soli v glavi, da uvidi,
da se morajo stekati glavni dohodki iz gospodarstva tudi v gospodar¬
jevo blagajno. Oba pa si morata prizadevati, da po najboljših močeh
izkušata izboljšati uspehe celokupnega gospodarstva in da — vsak v
svojem delokrogu — varčno gospodarita. Le tedaj more kmetska hiša
cvesti in rasti. Vaš goveji hlev vam bo v bodoče bogat vir dohodkov,

118

katerih ne bodo, kakor doslej, požirali izdatki za gospodinjstvo. Toda
to le mimogrede. Stvar se bo že uravnala lepo sama od sebe.“

Grega:  „Y tem ti dajem popolnoma prav — to bo prišlo že
samo ob sebi, in naše ženske se bodo kmalu privadile na novi red.
Hotel bi te pa prositi, da nam poveš še kaj več o mlekarski zadrugi,
posebno, na kak način se bo plačevalo mleko; zakaj ta pripelje mastno
mleko, drugi precej prazno, tretji srednje; utegnilo bi se celo zgoditi,
da se kdaj kaka ženska izpozabi in malo pokrsti mleko z vodo, češ,
da bo tem težje."

Andrej:  „Tudi za to je poskrbljeno, da vlada v mlekarni naj¬
večja pravičnost, Mleko se redno preiskuje, koliko ima maščobe, in po

tej se tudi pla¬
čuje. V ta namen
se vzame po tri¬
krat na mesec od
vsakega uda
majhna poskuš-
nja mleka, in
sicer tako, da do-
tičniki nič ne
vedo za dan. Pre¬
skušanje mleka z
Gerber jevim
acidbutiro-
metrom  ni rav¬
no drago, zato pa
zanesljivo in daje
poroštvo za ne-
pristranost.

Mleko se pla¬
čuje tako-le: Ali
se že kar naprej
določi po tej-le
ceni, na pr. po 8
vin. bomo plače¬
vali liter mleka,

posneto pa nazaj, in sicer brez razločka na dobroto; ali se pa naredi med
mlekom vsaj nekoliko razlike in se plačuje najslabša vrsta recimo po 7
vin., srednja po 8 vin., najboljša po 9 vin.; ali se pa — in to je najbolj
pravično — plačuje natanko po tolščobnili odstotkih in ob enem po de¬
narnih dohodkih vsakega meseca. To je takd-le razumeti: Iz poprečnih
mlečnih poskušenj in iz števila litrov izračunimo lahko, koHko maščobnih
enot je kaka hiša poslala mlekarni tekom celega meseca. Član štev. 8. je
poslal recimo 1000 / mleka, ki je imelo 3'8% maščobe; to pomnoženo
s tisoč dh 3800 maščobnih enot. Na podoben način je treba izračuniti,
koliko enot imajo za ta mesec vsi udje skupaj. Na drugi strani zopet
je treba izračuniti, koliko se je izkupilo v preteklem mesecu za sveže
mleko, presno maslo, pinjenec itd. Od tega kosmatega dohodka je treba
odšteti stroške za delavce, kurjavo, obresti, amortizacijo itd., in tako

Slika 45. Gnetilnik za presno maslo (za parne mlekarne).

119

dobimo čisti mesečni dohodek. Ta znesek delimo sedaj s številom
maščobnih enot. Vzemimo, da smo našteli za mesec vinotok 70.000
enot, čistega denarja pa preostaja 1400 K; po čem je liter mleka s
3'5% tolščobe? Z računom dobite precej, da je vsak maščobni odstotek
vreden 2 vin., tedaj 1 Z s 3 - 5% vreden 7 vin.; posneto mleko se dobi
seveda nazaj. Kdor bi poslal vsak dan kakih 30 litrov dobrega mleka
s 4% maščobe, bi mu našteli v mlekarni konec meseca 72 K na roko,
kar je najnavadnejša prikazen v mlekarnah; poleg tega pa je dobil še
iz mlekarne nekaj manj, nego 800 Z posnetega mleka, ki ga lahko rabi
za vsako jed v hiši in s katerim lahko tudi izvrstno opita prašiče:' 1

Orel:  „To računanje se mi pa zdi zelo nerodno in zamudno; zato
bi bilo morda bolje, da se kar naprej ali za celo leto določi, po čem
se bo plačeval 1 Z mleka, ali pa vsaj cena za 1 maščobno enoto."

Andrej:  „Kar se tiče zamudnosti, nas to pač malo briga. To je
stvar mlekarjeva in ti so po navadi dobri računarji. Ima pa to načelo
zase veliko prednost, da se plačuje mleko vedno po neki ceni, ki od¬
govarja cenam presnega masla. V večini mlekaren imajo namreč ne¬
prijetno izkušnjo, da je ravno v onih mesecih, ko so cene masla naj¬
višje, najmanj mleka.

Ako se torej v takih mesecih mleko bolje plačuje, se vzbuja s
tem pri udih želja, da v teh mesecih dopošljejo kolikor mogoče veliko
mleka, in to ni v korist samo dotičnemu članu, ampak je tudi za mle¬
karno kot tako velikega pomena; v takih mesecih je namreč večkrat
zelo težko, ustreči svojim naročnikom in odjemalcem. Sicer je pa s
stališča pravičnosti prav za prav samoumevno, kadar je presno maslo
drago, da se tudi mleko bolje plačuje in narobe. Zato se zdi meni ta
način plačevanja najpravilnejši."

Grega:  „0  posnetem mleku si tudi nekaj govoril, Andrej. Toda
to mleko gotovo ni tako dobro, kakor naše dom d posneto mleko; kajti
kakor sam praviš, ima domače posneto mleko še okoli 1 / 2 °l 0  tolščobe
v sebi, dočim je centrifuga pusti le še 75 %!“

Andrej:  „To še zdaj trdim, da veliki posnemalniki na paro po¬
snemajo še ostreje do V 10 %. Toda, dragi moj, povej mi, ali se ti zdi
prav, pitati na pr. prasce s presnim maslom? — Ti se smeješ in zdi
se ti to velika potratnost, kaj ne? Saj potrebno tolščobo v krmi lahko
nadomestimo z drugimi krmili mnogo ceneje, na pr. če hočeš z lanenim
oljem. Posneto mleko iz mlekarne je sicer zeld malo mastno, zato
pa ima drugo veliko prednost pred domačim, da je namreč še popolnoma
sladko, in to je posebno za rejo telet zelo imenitno."

Bolta:  „Ker se je noč pomaknila že precej pozno v sredino in
bo torej treba voščiti kmalu „lahko noč", bi te prosil, da nam še o
notranji uredbi mlekarnične stavbe kaj poveš in morebiti narišeš tja-le
na črno tablo vsaj približno njen načrt. Rad bi namreč imel prijetne
sanje, kako se izprehajam v novi mlekarni med šumečim brenčanjem
centrifuge, vrtenjem lopat v pinji in tekanjem pridnih donašalcev
mleka sem in tja."

Andrej:  „Kjer je krava, naj bo še tele. Če tudi je že ednajsta
ura proč, majhne usluge ti nočem odreči, toliko manj, ker je vprašanje
o mlekarskih stavbah in njih uredbi eno najvažnejših za dobičko-

120

nosnost mlekarskih zadrug. Tu se veliko greši in varčuje na napač¬
nem mestu. Če je vse primerno zidano in sestavljeno, kako pregledno
je tam, koliko se prihrani na poslovnih stroških, koliko pri delavcih,
ki jih je manj treba!

Načrt mlekarne, kakoršno si
mislimo ustanoviti pri nas, bi bil
nekako td-le:

A  pomenja glavni prostor in
ta je razdeljen v dva dela, v prostor
za sprejemanje mleka, ki je okoli
1 m  višji od drugega dela, v katerem
je posnemalnik, pinja itd. Spomnite
se le na sliko 42., ki sem vam jo
že prej pokazal!

E  je kos male pisarne, v ka¬
teri se hranijo knjige in lahko pre¬
skuša tudi mleko.

B  je prostor za izdelovanje
masla ali putrarna.

M  skladišče za presno maslo,
ki je v neposrednjem stiku s
T j t. j. ledenico.

Ko bi hoteli izdelovati kdaj tudi
sir, potem bi morali prizidati le še:

G  sirarsko kuhinjo in pod A
in E  napraviti kleti za zoritev sira.
V obeh slučajih pa moramo imeti tudi
F  prostor za parni stroj ali
parno turbino, v katerem pomenja
S  prostor za premog.

Ker je v Domžalah že precej
veliko ljudstva, bi kazalo nemara
prizidati še

V  kot prodajalno za mleko in
mlečne izdelke.

Delo v tej mlekarni bi se vršilo
v tem-le redu:

Pri vhodni rampi spredaj bi
ljudje oddajali mleko v prostor A.
Tukaj se mleko stehta in zliva v
jarin I. Po pocinjeni bakreni cevki
doteka mleko v predgrevalnik II in
iz njega gre v posnemalnik 2.
Smetana teče iz separatorja prek okroglega hladilnika v jajčaste po¬
sode (Švarcove konve) 5, dočim se posneto mleko steka v večjih
mlečnih konvah in takoj vrača udom nazaj, kolikor komu gre (na
vsakih 100 litrov svežega mleka se vrne 10 — 15 l  posnemanca). Sme¬
tana se hrani v posebni posodi v prostoru B  v vodi, kjer se majčkeno
nakisa. Po opinjenju v holštajnski pinji 6  se predela in izgnete maslo

Slika 46. Parotvorec.

121

na gnetilniku 7 in na posebni mizi z mramorno ploščo 23  se mu da
lepa oblika, četverokotna ali okrogla z mičnimi cvetlicami in napisom
tvrdke na vrhu; natč se zavije v suh pergamentni papir in shrani v
ledeničnem predprostoru dotlej, da se odpošlje. V prvem nadstropju
je lahko tudi še par sobic in kuhinja kot stanovanje za mlekarja. 11

Bolta:  „Zdaj smo popolnoma na jasnem glede primernosti in
umestnosti mlekarske zadruge, in ako si pripravljen ti, ljubi Andrej,
ki vendar dobivaš s svojim posnemalnikom več masla in ga tudi bolje
spečaš, nego kdor si bodi izmed nas, ako hočeš tedaj ti pristopiti k
zadrugi, potem mi vsi skupaj pač ne moremo imeti najmanjšega vzroka,

122

da bi se 'še obotavljali. Prosimo torej, vzemi vso stvar takoj v roke in
stori še nadaljnje korake v tej zadevi pri naših sosedih! Kakor si nas
prepričal, tako se ti gotovo posreči prepričati tudi ondotne gospodarje
in naša stvar je zagotovljena. Mi popolnoma uvidevamo, da mora po¬
stati mlekarstvo glavni steber poljedelstva, in to se bo zgodilo, ako
izboljšamo svoje živinsko pleme, živali bolje krmimo in mleko bolje
spravimo v denar. “

Andrej:  „Hvala vam za hitro vašo odločitev. Navzlic ročnemu
posnemalniku, ki ga imam, pričakujem vendar od mlekarne še bistvenih
dobičkov. Videli boste, da dobite s pomočjo mlekarne veliko več
denarja za svoje mleko kot doslej, da bo odpadlo mnogo dela iz hiše
in da bo skupni dohodek od živinoreje večji; ob enem pa skrbite tudi
še za svoje otroke, zakaj kadar bo že dobršen del glavnice amortizovan
(odplačan), kar se zgodi vsaj v 10 letih, tedaj bo cena mleka še višja.
Kar mi amortizujemo, to je, vsaj deloma, nabiranje kapitala za pri¬
hodnji naš rod, kajti vrednost stavb in strojev se ne zmanjšuje tako
hitro, kakor je to izraženo v vsakoletnem odpisu.

Vse te koristi boste imeli le z majhnimi žrtvami; kajti deleža
10 K za kravo in tozadevnega poroštva 50 K pač ne moremo smatrati
za veliko žrtev. Riziko ali nevarnost, ki jo prevzamete, tudi ni velika,
zakaj ako so pogoji — zadostna množina mleka —■ dani, potem smemo
tudi z gotovostjo računati na srečen uspeh, kakor nam to dokazuje
veliko zgledov.

Treba pa je, in lepo vas prosim, ne pozabite tega, treba pa je,
da ohranite vedno pravega zadružnega duha za skupno delo in da
se na naši zastavi vedno bliska v zlatem lesku dvojno geslo, na kojem
sloni, s kojim stoji in pade vse zadružništvo, to je: „Viribus unitis“
(z združenimi močmi) in „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!
Vsi za enega, eden za vse!“

Lepi uspehi z umetnimi gnojili.

(Spisal  Vil j em Rohrman.)

Dobrih dvajset let je tega, kar so se uvedla umetna gnojila, in
če pogledamo danes malo po svetu in opazujemo porabo in korist
umetnih gnojil po raznih krajih, pridemo lahko do zaključka, da bi
ne bilo kmalu večjega udarca za kmetijstvo, kakor bi bil ta, če bi se
moralo prenehati z umetno gnojitvijo.

Umetna gnojila so se danes tako udomačila in tako razširila, da
so postala za naše kmetijstvo neobhodno potrebna.

Tem gnojilom se nimamo le zahvaliti, da smo se lahko pričeli bolj
močno ali bolj intenzivno pečati s poljedelstvom, travništvom in živino¬
rejo, ampak onim je tudi pripisati, da je postalo kmetijstvo po mnogih
krajih bolj dobičkonosno, kakor je bilo poprej.

123

S pomočjo umetnih gnojil se je povzdignila rodovitnost zemljišč
do mere, ki se je zdela prej nemogoča. Pa ne le to, ampak posrečilo
se je pridobiti za obdelovanje tudi prostore, ki niso imeli prej nobene
prave vrednosti ne za eno, ne za drugo rabo.

Zglede o tem imamo tudi že domd. Še lepši uspehi so se pa do¬
segli po raznih krajih na Nemškem. Posebno zanimiv je uspeh, ki se
je dosegel v okraju Videnbrik na Nemškem.

Okraj Videnbrik (Wiedenbrixck) je bil še pred dvajsetimi leti
znan kot eden najbolj revnih na Nemškem. Ondotna peščena zemlja
je rodila malo. Velik del okraja je bila prava pravcata pušča, porastla
s trdim in pustim vresjem. Zaradi nizke in ravne lege so bila tla
mestoma tudi močvirna in mahovita. Poljedelstvo in travništvo sta da¬
jala prav pičle pridelke. Zaradi tega je trpela tudi živinoreja. Puste

Slika 48. Prejšnja poraba zemljišč.

pašnike so izkoriščali z ovčjo rejo, sicer pa z govedorejo, ki je pa da¬
jala v takih razmerah le malo dohodka. Po slabih travnikih se je
pridelalo za govejo živino tako malo krme, da so jo morali večkrat
dokupovati iz drugih krajev. Pa tudi žito so morali posamezni posest¬
niki kupovati, tako malo jim je nesla ondotna zemlja. Zaradi pičlih
in slabih pridelkov je bila revščina po tem kraju sploh znana. L. 1856.
se je pripetilo, da je zaradi pomanjkanja živil nastopila kužna vro¬
činska bolezen,  pegasti legar ali takozvana „lačna kuga“.

Dandanes so se pa razmere čisto izpremenile. Iz revnega okraja
je nastala v teku zadnjih 15 let blagostojna deželica, tako blagostojna,
da se po prejšnjih puščah naseljujejo novi prebivalci in grade z ve¬
seljem nove domove.

In kako se je to zgodilo?

124

Ta ugodni preobrat se je izvršil s pomočjo javnih podpor, in
potem — kar se mora posebno poudarjati —• s pridnostjo in razum-

Slika 49. Sedanji uspehi na izboljšanih in pognojenih travnikih.

Slika 50. Prejšnja živinoreja.

nostjo ondotnih prebivalcev. Veliko se je doseglo z javnimi podporami.
Uravnale so se na ta način vode in osušili močvirni prostori. S tem
se je ustvarila podlaga za izboljšavanje in obdelovanje zemlje. Največ

125

so pa dosegli gospodarji sami z umetnimi gnojili v zvezi z zeleno
gnojitvijo.

Po peščenih njivah, katere so napravili iz vresnatih pušč, so se¬
jali najbolj rž, potem pa tudi nekoliko ovsa, ajde in krompirja. Ker
je manjkalo vsled nezadostne živinoreje in paše potrebnega gnoja, so
si pomagali gospodarji z zelenim gnojenjem, ki je na peščenih tleh
posebno uspešno za dobavo potrebnega dušika in črne prsti. Sejali so
v ta namen lupino (volčji bob), katero so podoravali. Tako so gnojili
za rž, pa tudi za oves. Toda zelena gnojitev, ki je bila v pričetku
vrlo dobra, je kmetu odrekla. Zmanjkalo je namreč v zemlji sčasoma
fosforove kisline, kalija in apna, ki so za rast neobhodno potrebni,
Zato je lupina čim dalje slabše uspevala. Namesto nje se je pokazal

Slika 51. Sedanja živinoreja.

raznovrsten plevel, posebno škodljiva perenka. Ni dosti manjkalo in
zelena gnojitev bi bila prišla ob vso vrednost.

Na mah se je pa stvar obrnila, ko so pričeli rabiti umetna gno¬
jila, Tomasovo žlindro in kajnit. Lupina, sejana za zeleno gnojenje,
se je začela po Tomasovi žlindri in po kajnitu bujno razvijati, po njej
pa so se pridelki povzdignili na neverjetno višino. Pridelalo se je ene
in druge stvari po dvakrat, trikrat toliko kakor poprej.

Povzdignili se pa niso samo pridelki na žitu in drugih rastlinah,
ampak z najboljšim uspehom so začeli sejati tudi deteljo.

Kakor so se izboljšali pridelki na njivah, tako so se povečale
tudi košnje po travnikih. Prostori, ki niso dajali prej nobenih košenj,
ampak le nekoliko revne paše za ovce in goved, so se izpremenili v
rodovitne travnike. Kakor iz pustega vresja, tako so se napravili prav
dobri travniki tudi iz osušenega mahovja. Prejšnja ruša se je uničila,

126

zemlja dobro pognojila z apnom, Tomasovo žlindro in kajnitom, in
obsejala s pripravno mešanico trav in detelj. Dobili so se na ta način
travniki, ki dajajo danes po 60 metrskih stotov, pa tudi dosti več
krme na 1 ha , po trikrat toliko, kakor poprej. S to rodovitnostjo je kaj¬
pada poskočila cena zemljišč. Kar se je prej dobilo za 200 mark
(nemški denar, ki velja po naše 1 K  20 A), to je danes vredno trikrat
toliko ali 600 mark.

Pri napravi travnikov iz osušenega mahovja se je pokazalo, da
je najboljše, ako se travnik pri napravi močno pognoji, ker postane
'tako pognojen travnik zanaprej bolj rodoviten. Po dosedanjih izkušnjah
se najbolj sponaša pričetno gnojenje s 40 } (met. stoti) apna, 10 q
Tomasove žlindre in 10 q  kajnita. Pozneje zadostuje 3 do 6 q  Tomasove
žlindre in ravno toliko kajnita za 1 ha.

Slika 52. Prva košnja detelje, gnojene z umetnimi gnojili.

Nekateri posestniki so bili mnenja, da bodo mogli travnike s
samim namakanjem privesti do trajno dobre rodovitnosti. Izkušnje so
pa dokazale, da se ne dadd s samim namakanjem nikdar doseči tako
dobri uspehi, kakor če se ob enem gnojč tudi z umetnimi gnojili.
S preiskavo vode so dognali, da ima voda sicer precej apna, kalija in
dušika, da ji pa manjka ravno tako potrebne fosforove kisline. Navadno
pa manjka v vodi tudi tista množina kalija in dušika, ki je potrebna
za popolno rodovitnost travniške zemlje. Zato rabijo ondotni posestniki
tudi na namakanih travnikih TomasoVo žlindro in kajnit, sem in tja
pa tudi nekoliko čilskega solitra, katerega raztrosijo spomladi.

Na izboljšanih in pognojenih travnikih pridelajo danes toliko
sena in otave, da ni treba krme več kupovati, ampak nasprotno, da
jo tu in tam že sami prodajajo.

127

Kako se je vsled tega povzdignila živinoreja, ta glavni steber
današnjega kmetijstva, to dokazujejo najbolj sledeče številke:

konj govedi prašičev ovac

Leta 1883. se je redilo v celem okraju 2674 16.905 13.446 13.602

„ 1892. „ ,. ,. „ „ „ 2938 20.080 21.447 10.047

„ 1902. „ „ „ „ „ „ 3725 23.107 35.569 2.852

Kakor kažejo te številke, se je povzdignilo število goveje živine
v zadnjih dvajsetih letih za 6202 glav, število prašičev za okroglo
22.000 glav in število konj za 1000 glav. Te številke govore tako

Slika 53. Rž, brez umetnega gnojenja.

Slika 54. Rž, gnojena z umetnimi gnojili.

128

jasno, da ni treba nobene besede. Le ovčja reja je nazadovala, ker
so jo začeli opuščati na korist govedoreje in prašičje reje, ki dajeta v
obče več koristi kakor ovčja reja.

Pomnožilo se pa ni samo število živine, ampak poskočila je tudi
vrednost živine. Po celem okraju Videnbriškem se redi danes lepša in
boljša živina, kakor je bila prej. Posebno močno se je povzdignila
mlečnost krav. Najboljše krave molzejo danes tudi do 4000 l  mleka
na leto.

Število živine je tako narastlo, da so se morali povečati hlevi
vsaj za četrtino prejšnjega prostora. Pa ne samo to! Ampak hlevi so
se pri tej priliki tudi popravili in izboljšali. Prej ni bilo v hlevih
nobenih tlakanih staj, nobenih gnojničnih jam. Gnojnica se je izgub¬
ljala in zametavala prav tako, kakor pri nas. Danes je vse drugače.
Danes so hlevi tlakani, imajo jarke za odpeljavanje gnojnice in gnoj-
nične jame, kjer se nabira dragocena gnojnica. Z eno besedo, povsod,
kamor pogledaš, vidiš napredek in dobrostojnost.

Prej ko ni bilo zadosti gnoja, je stradalo vse, rastline po njivah,
živina po hlevih in ljudje; danes je vsega dosti. Danes, ko se dosti
gnoji, je dosti krme, dosti živine, dosti pridelka in dosti denarja.
Danes je okraj Videnbrik blagostojen in obstoji iz samih dobrih in
trdnih kmetij.

Za napredek živinoreje so že mnogo storila živinorejska društva,
ki se snujejo v posameznih deželah. Ta društva se snujejo na različen
način, vsa pa s tem namenom, da pospešujejo živinorejo, kakor je kraju
in obstoječim razmeram najbolj primerno. Nekatera društva skrbe le
za rejo dobrih in zadostnih bikov (bikorejske zadruge), druga skrbč
tudi za to, da imajo društveniki lepe in za rejo popolnoma sposobne
krave, in gredd svojim članom tudi pri prodaji mlade živine na roko
(prave živinorejske zadruge). Nekatera društva so pa prosto urejena,
brez posebnih obveznostij od strani posameznih članov. Taka društva
izkušajo povzdigniti rejo v svojem okraju zlasti s pomočjo javnih
podpor (živinorejska društva). Nekatera društva delujejo le za najbližjo
okolico, druga imajo širšo podlago in delujejo za cele okraje, pa tudi
za cele dežele-.

Tako živinorejsko društvo, ki deluje po celi deželi, zlasti s pod¬
porami, ki jih dobiva od države, dežele itd., se je osnovalo 1. 1894. na
Štajerskem z namenom, da se pincgavska goved,  ki se redi v
deželi, kolikor mogoče izboljšuje in utrjuje v svojih dobrih lastnostih.

V

Živinorejsko društvo za pincgavsko
na Štajerskem.

(Spisal Viljem Kohrman.)

129

Pincgavska živina, domd v Pincgavu na Solnograškem, se je med
našimi planinskimi plemeni najbolj razširila in prišla tudi prek Koroške
na Štajersko, kjer se po mnogih krajih bolj ceni, kakor domača šta¬
jerska plemena. Hvali se posebno zaradi dobre mlečnosti, pa tudi za¬
radi drugih lastnostij. Pri dobri reji molzejo pincgavske krave tudi
po 3000 l  mleka na leto, a dajejo ga tudi do 4000 l.  Enako se hvalijo
tudi za delo in za pitanje. Pincgavsko pleme se odlikuje s tem. da je
krotko in ješče in da porabljeno krmo dobro plačuje, same lastnosti,
ki so zlasti za malega posestnika velike vrednosti.

Slika 55. Pašnik za breje telice.

Ker se pincgavska goved redi tudi po slovenskih deželah, posebno
na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem in drugod, in ker utegne tudi
Mohorjane zanimati, kako delujejo po drugih krajih taka živinorejska
društva, hočemo na kratko opisati uspešno delovanje društva, ki se je
ustanovilo pred desetimi leti na Štajerskem.

Štajersko društvo za rejo pincgavske živine deluje na to, da se
prirejajo kolikor mogoče zdrave in močne živali čiste krvi, težke poprek
po 500 kg,  ki se naj odlikujejo po svoji mlečnosti in dobri sposobnosti
za delo in za pitanje. Ta svoj cilj izkuša društvo doseči na dva na¬
čina, in sicer s tem:

1. da se živali za rejo (pleme) skrbno  odbirajo, in

2. da se mlada živina vzreja naravi  primerno.

Gospodarski nauki. I.

9

130

Na skrbno odbiranje bikov in krav se polaga največja važnost.
V to svrho so člani dolžni, spisovati za svojo živino poseben plemenski
zapisnik, v katerem morajo črno na belem izkazati, kako rabijo svojo
živino za pleme, in iz katerega se sčasoma lahko povzame, kake vred¬
nosti so posamezne živali za pleme in za užitek. To spisovanje ple¬
menskih zapisnikov nadzoruje poseben veščak, ki je nastavljen od
društva in hodi kot popotni učitelj okoli in daje društvenim članom
potrebna navodila v tem in drugem oziru. Pri teh svojih obiskih
vpliva ta veščak z besedo in dejanjem na to, da se reja izboljšuje, da
se izboljšujejo slabi hlevi in pospešuje po potrebi tudi pridelovanje

Slika 56. Hlev za breje telice.

krme. Mož pozna dobro hleve in rejo društvenih članov in jim je dober
svetovalec v vseh zadevah. Pomaga jim pri prodaji živine, pa tudi pri
nakupu novih plemenskih živalij.

Drugo svojo nalogo, da se mlada živina utrjuje in ko¬
likor mogoče naravno vzreja,  pa izvršuje društvo s tem, da
ima za mlado goved posebno planino  na Rozenkoglu pri Stanjcu, na
kateri se pase živina od pomladi do jeseni. To planino, ki je 182
hektarov velika in na kateri se lahko pase črez poletje do 150 glav,
je vzelo društvo 1. 1897. v zakup od grajščine grofa Merana v Stanjcu.
Planina leži deloma na vzhodnem, deloma na južnovzhodnem pobočju
1362 m  visokega Rozenkogla. Cela planina obstoji iz treh med seboj

131

ločenih delov in je bila prej kmetska last. Te planine je pokupila
grajščina in jih dajala vsako leto v najem. V tem času se seveda ni
za planino čisto nič storilo; vsak jo je izkoriščal, kolikor jo je mogel,
vse drugo mu je bila deveta briga. Planina je bila zategadelj popol¬
noma zanemarjena, ko je prišla društvu v roke. Mestoma je bila po-
rastla s samim mlečkom in s trdo, ščetinasto bilnico, a mestoma je bila
močvirna in zato neporabna. Danes pa so se razmere na tej planini
čisto izpremenile. Iz slabih pašnikov so nastali dobri in zdravi pašniki.

Planino oskrbuje poseben veščak, prej omenjeni popotni učitelj,
ki biva celo poletje na planini, in pod čigar vodstvom so se izvršila
vsa potrebna izboljševalna dela na planini. Precejšnje stroške je imelo
društvo za prireditev potrebnega stanovanja za oskrbnika, izdatne pa
tudi za druge naprave in poprave.

Slika 57. Notranjščina hleva za breje telice.

Prvo delo, ki je čakalo društva, je bila seveda naprava hlevov
in gnojničnih jam,  kajti za opešane pašnike je bilo treba pred
vsem gnoja in gnojnice. Da bi si ruša hitreje opomogla, so pognojili
nekatere dele pašnika tudi z umetnimi gnojili, ki so se obnesla z naj¬
boljšim uspehom, tako da jih rabijo sedaj vsako leto. Pri tem gnojenju
je pokazala izkušnja, da je treba gnojiti tudi z apnom, ako naj druga
gnojila,, posebno gnojila, ki imajo fosforovo kislino, popolnoma zaležejo
in koristijo. Za apno se jemlje v prah zdrobljeno živo apno, potrebno
fosforovo kislino pa dodajajo s Tomasovo žlindro in s kostnim super-
fosfatom. Tem gnojilom primešajo tudi nekoliko kalijevih gnojil, in
sicer kajnita in žveplenokislega kalija. Uspehi, ki so se dosegli, so
prav lepi, zato se rabijo umetna gnojila tudi naprej, vsako leto nekoliko.

9 *

132

Slika 59. Bik pincgavskega plemena „Ezav“, društvene reje št. 64. Rojen 1. 1899. s
težo 53 kg.  Leto star je tehtal 466 leg.  Posestnik: Deželna kmetijska šola v Grotenhofu

pri Gradcu.

Slika 58. Bik pincgavskega plemena „Oberhofer‘. društvene reje št. 15. Rojen 1. 1898.
s težo 40 kg.  V starosti 3 let je tehtal 925 kg.  L. 1901. je dobil v Gradcu I. darilo.
Posestnik: Rudolf Dehne v Velsbergu.

Drugo važno delo je bilo to, da so pašnike očistili in ogra¬
dili.  Otrebili so jih od kamenja in očistili od grmovja in raznega
plevela. To delo so nadaljevali skoz več let. Danes so pašniki po-

133

Slika 60. Krava pincgavskega plemena „Avda“, društvene reje št. 161. Mlečnost 1.1900.

2763 litrov, maščoba mleka 4'1 °/ 0 . Teža 6 let stare krave 807 kg.

toki so se popravili, popolnili, tako da je sedaj vode dosti za vse, za
ljudi in za živino.

V teku malih let se je planina v vsakem oziru izboljšala. Tudi
krvomočnost, ki se je prejšnja leta rada pojavila vsled mlečka in dr.,
je popolnoma izginila. Danes daje planina mladi živini vse potrebne
pogoje za uspešno rast in za popolno utrditev.

Mlada goved ostane na planini od pomladi do jeseni. Ko se pri¬
žene gori, se iztehta in ravno tako se iztehta, predno odide nazaj. Kako
uspešna je reja na tej planini, se lahko povzame iz tega dejstva, da
se izredi goved po doslej dobljenih podatkih skoro za l j ž  kg  na dan
(37 do 49 dhj).

Živini streže na planini poseben strežnik (pastir), ki prebiva celo
leto zgoraj.

polnoma očiščeni. Najbolj zanemarjene prostore, obrastle s samim ple¬
velom, so preorali, dobro pognojili in obsejali na novo z različnimi
travami in deteljo. Uspeh je bil nepričakovano dober. Zrastla je tako
visoka trava in detelja, da so jo prva leta le kosili.

Kjer je bilo mogoče, so se pašniki prevlekli tudi z Lakejevo
travniško brano in očistili nadležnega mahu.

Skrbelo se je pa tudi na drug način za izboljšanje planine.
Močvirna mesta so se osušila z uravnavo studencev. Na ta način se
niso pridobili le novi prostori za pašo, ampak dobila se je tudi po¬
trebna voda za napajanje živine, kakor tudi za namakanje nekaterih
prostorov, ki so ležali preveč na suhem. Te namakalne naprave so
sicer čisto preproste, toda dobre in prav primerne. Prej obstoječi vodo-

134

Društvo skrbi pa tudi sicer za povzdigo reje pincgavske govedi.
V ta namen prireja vsako leto razstavo v Gradcu, s katero ponudi
živinorejcem ugodno priliko za nakup lepe plemenske živine. Samo po
sebi se razume, da se razdelč pri tej priliki tudi darila (premije) za
najlepše živali. Dalje prireja društvo tudi poučna potovanja po planinah,
da se živinorejci na licu mesta opozorijo na obstoječe napake in po¬
manjkljivosti. Društvo izdaja tudi tiskana poučila in navodila za razna
vprašanja, ki se tičejo živinoreje. Slednjič skrbi društvo tudi za to,
da dobivajo člani potrebno plemensko živino iz zanesljivo dobrih do¬
mačih hlevov, ali pa naravnost s Solnograškega. Ravno tako pa olaj¬
šuje in posreduje tudi prodajo mlade živine. To prodajo izvršuje društvo
neposredno, ali pa s posredovanjem kmetijskih zadrug na Štajerskem.

^ Da se prepričajo cenjeni čltatelji o uspešni reji pincgavske govedi
na Štajerskem, prinašamo tudi par slik o plemenskih živalih. Slika
58. kaže plemenjaka iz hleva Rudolfa Dehneja v Velsbergu. Ta bik
je rojen 1. 1898. na deželnem posestu v Oberhofu in je potomec krave,
ki je 1. 1897. molzla 3357 Z mleka. Pri porodu je tehtal 40 kg,  v treh
letih 925 kg.  Na razstavi v Gradcu je bil odlikovan s prvim darilom.

Slika 59. kaže plemenjaka iz hleva deželne kmetijske šole v
Grotenhofu pri Gradcu.

Slika 60. nam kaže kravo iz hleva štajerske hranilnice v Pod¬
lehniku pri Ptuju.

Lepa reja pincgavske govedi se nahaja v hlevih kmetijske šole
v Grotenhofu, grajščine Podlehnik (Lichtenegg)  pri Ptuju, ki je
last štajerske hranilnice v Gradcu, deželnega posestva v Oberhofu, na
veleposestvu Rudolfa Dehneja, grofa Kottulinskega, Adolfa Schneiderja
v Gumpensteinu itd.

Prašičje vzrejališče v Valdeku.*

(Spisal Viljem Rohrman.)

V Valdeku na Štajerskem se je na posestvu viteza Plessinga
ustanovila pred leti postaja za rejo velikega jorkširskega (belega
angleškega) plemena, ki zasluži zaradi svoje zanimive uredbe tudi širšo
pozornost. Ta prašičja reja je nekaj čisto posebnega in novega ter se
odlikuje s tem, da se prašiči redijo povsem naravno.  V Valdeku ne
dobe prašiči prav nobene kuhe, nobene vodene ali redke klaje, nobene
oblojene pijače, kakor pri nas, ampak prašičem se poklada vsa krma
v naravnem, surovem stanju. To je prva posebnost, ki vzbuja v tej
postaji vse naše zanimanje. Druga posebnost je pa ta, da se gonijo
prašiči celo leto na piano, po letu na pašo, po zimi pa v ograjene
prostore, da se tukaj kolikor mogoče utrjujejo in naravno preživljajo.
Uspehi, ki se dobe pri tej reji, so po dosedanjih izkušnjah prav dobri.
Prašiči res nimajo tiste obilnosti in tistih zaokroženih oblik, kakor

Walclegg-, pošta Kirchbach na Štajerskem.

135

prašiči, ki se rede po hlevih, ali tega tudi treba ni pri plemenskih
živalih. Za plemenske prašiče je boljše, ako niso preveč rejeni in de¬
beli, kajti z debelostjo pada rodovitnost, raste pa mehkužnost in ob¬
čutljivost za razne bolezni.

Oglejmo si sedaj celo rejo nekoliko natančneje! Zanimiva v prvi
vrsti' je že reja sama na sebi.  Pri reji v Valdelcu se obrača
glavna skrb na odbiranje merjascev in svinj.  Ker je to glavni
pogoj vsake reje, se jemljejo za pleme le najboljše živali. Pri tem se
gleda na to, da se krvnosorodne živali nikdar med seboj ne plemenijo.
Ako ni drugače mogoče, se dobivajo potrebni merjasci od zunaj, od pri¬
znano dobrih domačih živinorejcev, ali pa iz znano dobrih prašičjih
vzrejališč na Nemškem ali Angleškem. Prav tako se skrbi tudi za
dobre plemenske svinje.

Slika 61. Svinjak in lopa za pokladanje krme.

Mladi merjasci in mlade svinje se rabijo za pleme še le potem,
ko so leto stare, in se rabijo toliko časa, dokler mogoče, svinje po 5
do 6 let, dokler se odlikujejo z rodovitnostjo, z lepimi, enakomerno
razvitimi in dobro rastočimi praseti. V teku dveh let se pripuste svinje
le po trikrat, da preveč ne opešajo. Pripuščajo se pa tako, da skotijo
spomladi od marca do aprila in po letu od julija do konca
avgusta. V tem času se namreč praseta najbolj razvijajo, ker imajo
svinje ob zeleni klaji dosti mleka in ker je tudi letni čas najbolj
ugoden za rejo mladih praset.

Mlade svinje se pustč skotiti navadno spomladi,  da se črez
poletje popolnoma popravijo in uspešno naprej razvijajo. Za rejo se
pa najraje odbirajo praseta iz poletnih gnezd, ki se dobč od starejših

136

svinj; to pa zaradi tega, ker se breje svinje najbolj razvijajo od po¬
mladi do poletja, kar se pozna tudi na mladičih. Po letu rojena praseta
se ob toplem vremenu uspešno razvijajo in do zime ravnoprav utrdijo.

O porabi svinj za pleme in o dobljenih prasetih se spisuje seveda
poseben zapisnik, iz katerega lahko vsak povzame, kakega pokolenja
so mladiči, kako rodovitne so svinje itd. V to svrho se tudi živali
zaznamujejo s takozvanim tetoviranjem na ta način, da se na levo
uho, in sicer na vnanjo plat uhlja, vtisne s posebnimi kleščami* šte¬
vilka matere in zaporedna številka dotične živali. Mlada praseta se
tetovirajo že s tremi tedni. Nastale rane se zamažejo z gosto tekočo
mešanico špirita in saj (kinrusa).

Slika 62. Lopa za pokladanje krme.

Tekom cele reje se pazi na to, da je reja povsem naravna
in da se prašiči kolikor mogoče utrjujejo.  Zato se spuščajo ko¬
likor mogoče na piano, dočim se po drugi strani skrbi, da so svinjaki
svetli, zračni, suhi in dosti prostorni.  Po letu se gonijo prašiči
na pašo v gozd, v katerem se nahajajo luže in ribnjaki za kopanje,
ali pa na njive, deteljišča in strnišča. Da je vsa hranitba kolikor
mogoče naravna, se nalašč napravljajo celi kupi komposta,  da
prašiči po njih rijejo in iščejo črvov; pri tem jim gre v slast tudi
prst, ki je dobra zaradi tega, ker nudi potrebne rudninske snovi, ki
prav ugodno vplivajo na celo liranitbo. Taki kupi komposta se naprav¬
ljajo iz zemlje, potem iz blata, ki se dobiva v ribnjakih, iz tnalovine, iz
oglja, pepela, kosti, listja, plev, senenega drobirja, krvi itd. Ti kupi

* Take klešče se dobe pri H. Hamptnerju v Berolinu, NW. Louisenstrasse 53.

137

se dvakrat na leto prekopljejo in nasade spomladi z bučami in peso,
da ostanejo bolj vlažni. Vsako leto se napravi kup komposta za
poletno in kup za zimsko krmljenje.

Posebno zanimivo je v tem vzrejališču krmi  j en  j e prašičev, ker
je čisto drugačno kakor sicer. Prašiči ne dobe nobene kuhe, ampak
samo surovo klajo, ki se prideluje doma na posestvu. Pokladajo se pa
sledeča krmila:

1. Zelena krma,  namreč mlada trava in različna zelenjava,
ki raste kot plevel po njivah in travnikih, kakor na'pr. osat, regrat,

Slika 62. Prašiči na pašniku.

medvedje tace itd.; potem odpadki z vrta, kakor solata in drugo.
Zelena krma se poklada v nizkih garali, ki se postavijo na tla, kakor
pri ovcah. S takim pokladanjem se prepreči hlastno popadanje in po¬
žiranje, pa tudi to, da prašiči ne pohodijo in ne onesnažijo toliko klaje.

2. Suha krma.  Da, tudi suho krmo dobivajo prašiči, to pa le
v zimskem času. Poklada se drobno mehko seno ali otava, seneni
drobir, ovsene, pšenične in ajdove pleve. Čudna krma za prašiče, kaj
ne, ali vendar jo žro prašiči. Pleve in seneni drobir se pred vsakim
pokladanjem zmočijo in zabelijo z otrobi, turščico in zdrobljenim bobom,
da je vsa krma bolj okusna in tečna. Otava se poklada iz gar tako,
kakor zelena krma.

138

3. Žito in
zrnje sočivja.
Od žita, ki se pa
prej popolnoma oči¬
sti od plevelnega
zrnja, se daje zmes
ovsa, ječmena, pše¬
nice, ajde in tur-
ščice. Ta zmes se
daje zmeraj pome¬
šana z nekoliko
drobne prsti ali pa
komposta. Od so¬
čivja se dajeta bob
in grah, in sicer v
zdrobljenem stanju.

4. Korenstvo.
Odkorenstva se daje
le pesa in korenje.
Pesno perje se ne
obira, ker se je izkazalo, da ni povsem zdravo. Povzročevalo je v
surovem stanju vnetje prebavil, ki je končalo tudi že s smrtjo napa¬
denih živalij. Sicer se pa z obiranjem pese zadržuje tudi rast pese,
ki ostane zaradi tega bolj drobna, bolj prazna, bolj lesena in se tudi
črez zimo slabše drži. Pesa in korenje se poklada celo, kakoršno je, in
se tudi nič ne opere.

5. Buče.  Bučam se pred pokladanjem odvzamejo pečke, zato se
buče razrežejo le v debele kose.

Vsa krma se poklada brez vsakega posebnega pripravljanja. Prašiči
take krme ne žrb ta-:
ko hlastno in jo bolj
oslinijo, kar je za do¬
bro prebavo važno.

Vsa krma se
poklada navadno zu¬
naj in skupno. Na
ta način ostanejo
hlevi bolj snažni.

Tudi žro prašiči raje
zunaj na svežem
zraku, kakor v svi¬
njaku. Navadno se
predloži klaja še le
potem, ko so se pra¬
šiči zunaj že neko¬
liko razhodili. Za
pokladanj e rabijo le¬
sena korita, ki se po

potrebi prestavljajo. Slika 65. Merjasec velike jorkširske pasme.

Slika 64. Gozdni pašnik.

139

Potrebna krma se poklada skoz celo leto le po dvakrat na dan,
točno ob določenem času. Po vsakem krmljenju se prašiči tudi napojč
s svežo vodo.

Pokladanje kuhane, gorke in vodene klaje se je v Valdeku po¬
polnoma opustilo, ker se s tako vodeno klajo slabi želodec in prepreči
popolno izkoriščanje krme. Želodec, ki je od mladega vajen na samo
kuhano korenstvo in zelenjad, ni sposoben prebavljati in popolnoma iz¬
koriščati trdega žitnega zrnja. S pokladanjem surove krme se pa prihrani
tudi veliko dela in stroškov za kurjavo. Vsa reja je cenejša, živali same
pa so bolj trdne in neobčutljive, kar je za plemensko rabo velike važnosti.

Mlada praseta pridejo pri ugodnem vremenu že od četrtega do
osmega dneva na prosto, kjer se jim predloži nekaj prsti, da morejo
takoj riti in iskati živeža. To je zdravo in potrebno za zobe, pa tudi
za dober razvoj mladih živalij. V starosti 8 do 10 tednov se odstavijo.
Merjascem se daje oves le v dobi spuščanja.

To je v kratkem obrisu način reje, kakoršnega se drže v prašič¬
jem vzrejališču v Valdeku. Če se tudi ne da ta način reje povsod z
enakim uspehom uvesti, vendar je v marsičem poučen in posnemanja
vreden tudi za nas; kajti tudi nam je obračati vso skrb na odbiranje
dobrih plemenskih živalij, kakor tudi na to, da ne mehkužimo prašičev,
ampak da jih redimo naravi primerno. Če tudi ne bo kazalo pokladati
le take krme, kakor v Valdeku, skrbimo vsaj za to, da imamo zdrave,
suhe svinjake in da spuščamo plemenske prašiče kolikor mogoče na piano.
Zadostno gibanje pospešuje rodovitnost, ugodni razvoj in zdravje!

Iz prašičjega vzrejališča v Valdeku kupuje potrebne merjaščke
in svinjice pred vsem štajerska kmetijska družba, ki jih oddaja v
svoje plemenske postaje. Tukaj se prašiči prav na tak način redijo,
kakor v Valdeku.

Cenjeni za rejo so pa prašiči iz Valdeka zaradi svoje utrjenosti,
rodovitnosti, velikosti, sposobnosti za pitanje tudi povsod, kamor pridejo.

Pridejane slike pojasnjujejo način reje v tem zanimivem vzreja¬
lišču, ki je urejeno po navodilih deželnega popotnega učitelja za živino¬
rejo, g. M. Jelo vseka,  priznanega veščaka na Štajerskem.

Knjigovodstvo malega posestnika.

(Spisal Viljem E o h rman.)

i. Važnost knjigovodstva.

Če hočemo v gospodarstvu napredovati in bolje izhajati, moramo
računati. Časi, ko se je lahko kmetovalo leto za letom po enem in
istem kopitu, so minili. Današnji čas zahteva, da kmetujemo s pre¬
udarkom in da se poprimemo tega, kar nam najbolj kaže. Stroškov,
ki se ne izplačajo, se je ogibati; takih stroškov pa, ki se dobro obre¬
stujejo ali pa že s prvim pridelkom izplačajo, se ne smemo braniti.

140

Kakor znano, se v novejšem času marsikaj priporoča za izboljšanje
naših dohodkov, tako na pr. raba umetnih gnojil, reja žlahtnih
plemen, nakup močnih krmil  itd. S takimi stroški se dadč lepi
uspehi doseči. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da so taka sredstva
za izboljšanje gospodarskih dohodkov povsod enako dobra ali enako
vredna.

O tem nas morajo poučiti še le natančni računi.

Ti računi so tako važni in potrebni, da si naprednega in uspeš¬
nega kmetijstva brez njih misliti ne moremo.

Najvažnejši računi za vsakega gospodarja so računi z denar¬
jem,  pa ne samo zaradi tega, ker je denar najvažnejši del gospodar¬
skega premoženja, ampak zaradi tega, ker se po denarnih dohodkih
in stroških še najbolj obrača uspeli gospodarstva. Kdor ume z manjšimi
stroški več doseči, ta je na boljšem, ta ima tudi lepše dohodke.

Ko bi hoteli naši posestniki vsaj z denarjem natančneje računati
in delati potrebne zabeležke, bi že to veliko pripomoglo, da bi se do¬
segli ugodnejši uspehi v gospodarstvu.

Ako zapisujemo vse, kar izdamo ali prejmemo v denarju, zvemo
na koncu leta, koliko nas je stalo gospodarstvo in koliko denarnega
dohodka nam je prineslo. To pa ni vse! Mi vemo tudi, kako se
je denar porabil, koliko se je izdalo za obdelovanje polja, koliko za
obdelovanje vinogradov itd., skratka, mi vemo, koliko smo imeli stroškov
s posameznimi vrstami ali panogami našega kmetijstva. Prav tako
smo pa tudi na jasnem, koliko denarja nam je prinesla ena ali druga
kmetijska panoga (poljedelstvo, živinoreja itd.) v hišo. To je pa vele-
važno! Mi dobimo na ta način vse tiste podatke, s katerimi lahko
izračunamo, kako se nam izplača ta ali druga stvar v gospodarstvu.

Ko bi naši gospodarji vsaj to zapisovali, kar v denarju izdajo
in prejmejo, bi že s tem napravili lep korak do uspešnejšega kmeto¬
vanja, kajti o tem ni nobenega dvoma, da se d& s takimi podatki
veliko laže in bolje presojati, kako se ena ali druga stvar izplača,
kakor brez takih podatkov.

Zapisovanje denarnih prejemkov in izdatkov je pa tudi zaradi
tega velikega pomena za gospodarske naše razmere, ker navajajo ti
računi gospodarja k večji varčnosti,  tedaj k tisti dobri lastnosti,
ki je posebno važna v sedanjih časih. Kdor vse zapisuje, kar izda,
ta se začne kmalu ogibati stroškov, ld mu ne dajejo nobenih koristij.

Posebno važni in najbolj potrebni so pa taki računi za gospo¬
darje, ki morajo plačevati osebno dohodnino,  kajti če hočemo
svoje osebne dohodke prav napovedati davčnemu oblastvu, tedaj je
neobhodno potreba, da zapisujemo vse svoje dohodke in stroške, ki jih
imamo v denarju. Le na ta način moremo natančno izkazati čisti
dohodek, Id daje potrebno podlago za izračunanje osebnega davka.

2. Blagajnična knjiga.

Ako hočemo z denarjem računati, moramo imeti za to pripravno
knjigo. Ta knjiga se imenuje blagajnična knjiga ali denarni
dnevnik.  V njo se zapisujejo po vrsti vsi dohodki in stroški v de-

141

narju. Najbolj preprosto si napravimo to knjigo na ta način, da odlo¬
čimo levo stran za dohodke, desno pa za stroške. Kako izgleda taka
blagajnična knjiga, nam kaže pridejani obrazec 1.

Obrazec l. B1 aga j n i čn a kn j i ga.

Kakor vidimo iz tega obrazca, so posamezne strani v tej knjigi
razčrtane, in sicer tako, da imamo posebne predale, v katere zapisu¬
jemo denarne zneske, in pa čas, kdaj so se ti zneski prejeli ali izdali.
Sredi vsake strani je puščen večji prostor, kjer se zapiše na levi
strani, od koga smo denar prejeli in za kaj, na desni strani pa, komu
in za kaj smo ga izdali.

Tako urejena blagajnična knjiga zadostuje popolnoma za
malega posestnika  in se zdnj tudi priporoča iz tega vzroka, ker
je kolikor mogoče preprosta in enostavna.

Ako smo si tako knjigo napravili,* zapisujemo posamezne dohodke
in stroške tak6-le:

Najprej se zapiše kot dohodek vsa gotovina, ki jo premoremo.
Prešteti moramo tedaj ves denar in ga zapisati na prvo mesto kot
dohodek. Ker se prične s takimi računi navadno v pričetku leta, s
koncem leta se pa končajo in sklenejo, se zapiše vsa gotovina navadno
s temi-le besedami: „Ostanek gotovine od leta  1904.“ Njena
svota se postavi v predal za „znesek“, kakor vidimo iz pridejanega
obrazca 2.

Gotovina se torej najprej zapiše v blagajnično knjigo. Nato se
zapisujejo vsi drugi prejemki in izdatki zaporedoma, kakor se namreč
dogajajo.

Spredaj se vselej zapiše dan,  kdaj se je dotični znesek prejel
ali izdal.

Denar je imeti seveda skupaj spravljen pod ključem, v omari
ali v posebni blagajnici (kaši).

Take knjige so na prodaj v prodaj alnicah, kjer prodajajo papir in knjige.

142

Obrazec 2. Blagajnična knjiga.

143

Kar vzamemo iz blagajnice, vse to mora priti v blagajnično
knjigo, in ravno tako se mora v njo zapisati vsak znesek, ki ga spra¬
vimo v blagajnico. Blagajnična knjiga ima biti tedaj verna slika o
tem, kar se je iz blagajnice vzelo ali noter spravilo.

Ako kupčujemo z doma, je treba, da zapišemo vse zneske, ki jih
prejmemo ali izdamo, v priročno knjižico (notes), ki jo nosimo s
seboj. Ko pridemo domov, jih moramo zapisati v blagajnično knjigo.
Ob enem je spraviti v blagajnico, kar smo izkupili, ali kar nam je
ostalo denarja, ki smo ga vzeli s seboj.

Kako se zapisujejo posamezni dohodki in stroški, to povzamemo
lahko iz pridejanega zgleda na obrazcu 2. V obče se zahteva, da se
zapisujejo dohodki in stroški na kratko,  toda dosti jasno in raz¬
ločno.  Nepotrebnih besed ni pisati, pač pa se mora vse to zapisati,
kar služi v pojasnilo dotičnega prejemka ali izdatka.

Tudi gospodinja mora pisati svoje dohodke in stroške, ki jih ima
s prodajo jajec, mleka, masla, zelenjave, kuretnine in z nakupom raznih
kuhinjskih potrebščin, kakor soli, svečave itd.

Kar gospodinja črez dan prejme ali izda, naj zapiše v svojo pri¬
ročno knjižico (notes), zvečer pa naj položi račun gospodarju in mu
izroči dotični prebitek, da se spravi v blagajnico. Namesto vsak dan,
se sklene račun gospodinje tudi lahko vsak teden, recimo ob nedeljah.
Pri tej priliki se odda v blagajnico, kar je prebitka. Ako pa gospo¬
dinja ne zna pisati, potem je najboljše, da izroči vsak dan, kar je
izkupila za svoje pridelke. Ravno tako je treba v takem slučaju sproti
zapisati, kar se izda za kuhinjske potrebščine.

Blagajnično knjigo je skleniti vsak mesec, ali pa še le koncem
leta. Za malega posestnika zadostuje, ako jo sklene še le na koncu leta.

Ta sklep se napravi tako-le: Najprej se seštejejo vsi dohodki,
potem pa vsi stroški. Nato se stroški odštejejo od dohodkov. Ostanek,
ki ga dobimo pri tem računu, nam kaže, koliko denarja ima biti v
blagajnici. Zaradi tega je treba, da se prešteje ob enem tudi blagaj¬
nična gotovina in pregleda, ali je res toliko notri, kakor izkazuje
blagajnična knjiga, ali ne.

Ako smo vse prav zapisali in prav sešteli, potem mora biti bla¬
gajnična imovina ravno taka, kakor jo izkazuje blagajnična knjiga.

Blagajnična knjiga se pa tudi sicer med letom lahko sklene
kadarkoli, če nam je na tem ležeče, da se prepričamo o blagajničnem
stanju.

V pridejanem zgledu je račun sklenjen med letom, in sicer 16. fe¬
bruarja. Ker znašajo dohodki 1022 K 66 vin., stroški pa 320 K 60 vin.,
je ostanka 708 K 06 vin.

Ako sklenemo blagajnično knjigo na koncu leta, zvemo tudi, za
koliko smo v denarju na boljšem, oziroma na slabšem, kakor lansko
leto. To najdemo, ako primerjamo lanski ostanek z letošnjim ostankom,
ali kar je vse eno, če primerjamo pričetno gotovino s končno gotovino,
ki nam je ostala v blagajnici.

Kako se blagajnična knjiga sklene, nam kaže zgled na obrazcu 2.
Sklep se naredi vedno na strani dohodkov, in sicer na ta način, da
pod dohodke zapišemo vse stroške, pod črto pa ostanek.

144

Toliko knjigovodstva moramo zahtevati od vsakega
gospodarja, ki zna pisati, in naj je še tako majhen po¬
sestnik. Blagajnična knjiga bi morala 'biti torej v vsaki kmetski
hiši, ki ima pisave zmožnega gospodarja na čelu.

Za gospodarje  pa,  ki so pisanja in računanja dobro
vajeni, se priporoča, da si napravijo blagajnično knjigo po obrazcu
3. ali po obrazcu 4* V teh obrazcih so dohodki in stroški raz¬
vrščeni,  in sicer so razvrščeni v obrazcu 3. v gospodarske ali
zasebne.  Na ta način zvemo najlaže, koliko potrosimo za gospodarstvo
in koliko za svoje potrebe, za obleko, za otroke itd. Pri stroških

* Take tiskovine bi se lahko napravile, ko bi se oglasilo zadosti naročnikov.

Obrazec 3. Blagajnična

145

imamo tudi še predal (stolpec) za hišno gospodinjstvo.  Tukaj
se zapisujejo tisti zneski, ki se ne dado razdeliti v gospodarske in za¬
sebne, kakor na pr. stroški za sol, petrolej itd., tedaj za potrebščine,
ki se rabijo skupno, v gospodarstvu in v zasebne namene.

Ta blagajnična knjiga se priporoča posebno za gospodarje, ki
so obremenjeni z osebno dohodnino,  ker izkazujejo s to knjigo
najlaže svoje osebne dohodke.

Zgled v obrazcu 3. nam kaže, kako zapisujemo dohodke in stroške
v to blagajnično knjigo in kako se knjiga sklepa.

Ako nam je pa na tem ležeče, da vemo, koliko dohodkov in
stroškov imamo v poljedelstvu,  koliko z živinorejo, z vino¬
gradi  in drugimi kmetijskimi panogami, potem je pa najboljše, da

knjiga.

Gospodarski nauki. I.

10

146

Ji tO O H

C O
O
CK

^ N g


o GOO
u>  Er o
e-f- G-

03 O f-'
C OK O

S K&

pr Sff.

GO

pp

od  o CD

LO fcO ^
O 00 •■

W

o

en 2 -

O p

!-!. r
B'  n* .

' W

• so ’
P

. Cb •

p .
CK

to •

55-

CD ►d

° W° g °

^ p w

c* N< OD CD

OtSJNO

■ P P BI

O^l,  l— 1  i__M " č*-

< 3 *  ^ 2? OD tO g

*pr

OK*

B .
E?

M' w

WSo t »«L.

o S ^ £ o P  2L o 0

™ I H. « 3 £.

»§Sfl? 5 ' E . 5 o~^

s “ ' E' <i S? k  g,

S» - g. W &§‘E

■ «. .a 0  §<g

i_i p?  £*>

H-» O

n ui  fcrj

MS-

Es. <!
■o 2 « 0

55  !z|

cs

8 » • «

O
OD o

o

GO

pr

p

od
o.

CD * P

N .

SO <3 tO

S' oo •
hP  oi

o c ?r

CD

P-

O '
Ss- 1 .

3  •

po

?o

PO

Obrazec 4 . Blagajnična knjiga za dohodke.

Obrazec  4.  Blagajnična knjiga za stroške.

147

M

>m

o

*H

-p>

m

•£.  rt
•§£

-d °

•a »

. "S s

rt

<g

•£» ^00 "S rH
P< <4HrH -jo ^

r2 O

M

nzi

CD

Ph

Ph

^ .rH

O rQ

a  -p
rt ±j

03rO O
r ci O Ph
ož -
H e3 t>
tM) N o O
o o t>
rt >_* o 03
.rt g >o

> . J)

“!-» ° g

40

O
p4

M

8 -
8 g |

>o -

j5 * * ®

*rt cc '
S rt p
2 ‘E? ^ 2
rt p p  rt

S §3-S

fl  § »a *

[d-^N g

n  ► p.:

3 8'g

= a g-

5 -r-j 'rt ci esi

CŽ rrt OŽ .rts-Sei rt
t> co ■—; P _ 1-1

o :pp P cJ 9'-h
?-<  43 cio^npO o
OŽ <D ‘rt h> CM cc
t> p o
c8 . rt o3 Ih c3 c3

N M N>D N N

S 03 *§ S 03 § 'o
.3 t«s ® s Sm
1 o a a 0 s

-g ^ rt M -c^

I *  ^ K  J > .g.

^ ° C3 rt ^
C-.r

. ^ rT
-»-> i_ +? Ph
m cc “ >cc
.P» a> •>-<

> -e a E ’EP Si J §

rt 'S .p.

— o >  p ■■ er_
o Ph  rt c3 icfjpn rt

rt rt SR O ^ S

rt rt c rt< <2 . .

CŠ31S3 W P v-z  Ha

c3

• CD ^

.■9 :=»
S -3
,r S 9

.13 M
£.►
S »

■ « -JU
rt r u

o3 .

tS3 Pr

p<

rt

p*

m

ic

o

<34

10 *

148

razvrstimo gospodarske dohodke in stroške še naprej  na tiste pa¬
noge, za katere bi radi zvedeli, koliko napi donašajo dohodkov in
koliko nam po drugi strani prizadevajo stroškov. V tem slučaju kaže
blagajnično knjigo urediti po obrazcu  4. Poglejmo ta obrazec ne¬
koliko natančneje in hitro se poučimo, kake prednosti nam nudi. Za
tako blagajnično knjigo je treba več prostora. Ker je treba za dohodke
in stroške obeh  stranij, se odloči polovica knjige za dohodke, polovica
pa za stroške, ali se pa napravi za dohodke posebna knjiga in ravno
tako za stroške. Kako se taka knjiga sklepa, je tudi razvidno iz po¬
pisanega zgleda.

3. Izračunanje čistega dohodka.

Recimo, da smo med letom vse dohodke in stroške vestno zapi¬
sovali in imamo sedaj, ko je konec leta, skleniti blagajnično knjigo.
Mi seštejemo najprej vse dohodke, ki znašajo na pr. 2960 K, in potem
vse stroške, ki znašajo, recimo 2620 K. Sedaj odštejemo stroške od
dohodkov in dobimo 340 K ostanka. Ta ostanek se mora nahajati v
blagajnici, ako smo vse prav zapisovali.

Ta ostanek 340 K pa ni čisti dohodek, kakor ;bi utegnil kdo
misliti. Ta znesek bi bil čisti dohodek le v tem neverjetnem slučaju,
če bi bili začeli lani gospodariti brez vsake gotovine in ko bi bila
končna vrednost vsega drugega premoženja pri hiši ravno tolika, kakor
je bila v pričetku leta. Kaj takega se pa nikdar ne primeri, ampak
vsako leto nam ostaja zdaj manj, zdaj več gotovine in tudi drugega
premoženja. Zlasti različni pridelki se v svoji vrednosti od leta do leta
izpreminjajo tako, da so eno leto več, drugo leto zopet manj vredni.
Ako hočemo tedaj izračunati čisti dohodek, ki ga imamo od gospo¬
darstva, tedaj moramo vse to vpoštevatrin primerjati med seboj lanske
in letošnje premoženjske razmere.

Kdor hoče tedaj najti čisti dohodek, mora izračunati:

1. za koliko je v gotovini  na boljšem (oziroma na slabšem), in

2. za koliko se je pomnožila vrednost drugega premoženja,
torej vrednost pridelkov, živine itd.

Kar se tiče gotovine, je račun prav kratek. V ta namen je treba
le lanski ostanek (pričetno gotovino) primerjati z letošnjim ostankom
(končno gotovino) in račun je gotov. Na (ta način zvemo, za koliko
smo v denarju na boljšem.

Ako nam je ostalo od lani na pr. 190 K 66 vin. gotovine, letos
pa 340 K, tedaj je letos za 149 K 34 vin. več gotovine kakor lani.
Za ta-le znesek smo tedaj v gotovini na boljšem, in le-teh 149 K 34 vin.
je vpoštevati pri računu za čisti dohodek.

Za koliko se je pa pomnožila, oziroma znižala vrednost dru¬
gega premoženja  (v pridelkih, pri živini), to je treba pa še posebej
pregledati in preceniti.

Ako imamo v hlevu več živine kakor lani, ali pa več žita, vina
itd., potem je to večjo vrednost, za katero se je premoženje letos po¬
večalo, preceniti in pripisati k znesku 149 K 34 vin., da dobimo čisti
dohodek od letošnjega gospodarstva.

149

Za malega posestnika zadostuje popolnoma, ako pregleda koncem
vsakega leta vsaj to, koliko mu ostaja pridelkov, namenjenih za pro¬
dajo in za porabo v gospodinjstvu. Vse druge izpremembe v njegovem
premoženju so namreč tekom leta tako malega pomena, da se v takem
računu lahko popolnoma prezro.

Recimo, da smo vse pregledali in našli, da se je razun gotovine
pomnožilo letos tudi drugo naše premoženje, ki ga imamo v blagu, in
sicer za 260 K. Ves čisti dohodek bi znašal v tem slučaju 149 K
34 vin. v gotovini in 260 K v blagu, skupaj tedaj 409 K 34 vin.

Ta slučaj, da bi se nam pomnožilo premoženje na obe strani,
namreč v gotovini in v blagu, je najugodnejši. Žal pa, da se redko¬
kdaj dogaja. Navadno se dogaja, da se pomnoži gotovina in se zniža
vrednost blaga, ali pa narobe, da se namreč ob koncu leta gotovina
zniža, zato pa vrednost blaga zviša. V slabih letinah se zniža tudi
oboje. V takih slučajih ne moremo seveda več govoriti o čistem do¬
hodku, ampak o izgubi.

Ako imamo koncem leta le 110 K v blagajnici, tedaj za 80 K
66 vin. (190 K 66 vin. manj 110 K) manj kakor lani, in ako je vrh
tega tudi drugo premoženje za 200 K manj vredno kakor lani, potem
imamo 280 K 66 vin. (200 K in 80 K 66 vin.) izgube.

Na teh zgledih lahko vsak izprevidi, da ni zadosti, ako se ozi¬
ramo le na denarno stanje, ampak da treba koncem leta pregledati
tudi drugo premoženje.

Blagajnična knjiga nam pa ne kaže le denarnega prometa (do¬
hodkov in stroškov), ampak ona nam daje tudi vse tiste podatke, ki
so potrebni, če hočemo zvedeti, kako se nam ena ali druga stvar iz¬
plača. Kdor zapisuje vse, kar izda, temu ne bo težko, sestaviti računa
o tem, kako se mu izplača na pr. pridelovanje žita, kako pridelovanje
krme, kako živinoreja itd. S takimi podatki dobimo potrebno podlago
za nadaljnje račune in smelo trdimo, da postanejo gospodarji, ki vse
zapisujejo, veliko bolj preudarni v svojem gospodarstvu in zaradi tega
tudi bolj sposobni za uspešen napredek, kakor tisti gospodarji, ki nič
ne zapisujejo.

Napravimo si tedaj vsaj blagajnično knjigo in zapisujmo v njo
vse svoje dohodke in stroške!

Gospodarske drobtinice.

Drenažne cevi (cevi za osuševanje zemljišč) se ne zamaše s
koreninami blizu rastočega drevja, ako se oba konca drenažnih cevij
namočita za 2 do 3 centimetre globoko v karbolinej. Med take cevi
ne zaidejo drevesne korenine, ker jim je duh po karbolineju zoprn
To je pa veliko vredno, ker se sicer rado zgodi, da se cevi popolnoma
zarastejo s koreninami, tako da se vodotok popolnoma ustavi.

150

Obdelovanje težke zemlje pred zimo se priporoča v tem slučaju,
ako zemlja ni mokra. Na mokri zemlji pa ne kaže delati jesenske
prahe; izkušnja namreč uči, da se s tem zemlja lahko pokvari za celo
prihodnje leto. Zemlja ostane v takem slučaju rada cmokasta in trda,
se ne da obdelovati, postane plevelna in slaba za setev. To vidimo
zlasti po mehkih zimah. Zato je najboljše, ako preorjemo tako zemljo
še le spomladi, ko se dosti osuši.

Katere rastline potrebujejo posebno veliko apna ! Kakor uče
preiskave, sta apna najbolj potrebni lucerna in esparzeta. Če je dobra
letina, ga porabita na enem hektaru tudi po 200 do 300 kg.  Ker
ostaneta te dve rastlini po več let na eni in isti njivi, zato je toliko
bolj potrebno, da skrbimo za potrebno apno. Če ga manjka, ga je
treba na vsak način dodati, sicer nam ena ali druga rastlina hitro
omaga. Za pognojitev enega hektara je treba 10 do 20 metrskih
stotov apna.

Kislica na travnikih nam kaže, da je v zemlji premalo apna,
ali pa da je zemlja preveč vlažna. Ker daje kislica prav slabo krmo,
je prav, da jo zatremo, kar se zgodi najlaže, če gnojimo take prostore
z apnom. Za 1 ha  se vzame v tem slučaju po 20 metrskih stotov apna.
Če gnojimo travnike še s Tomasovo žlindro in kajnitom, se kislica
toliko hitreje izgubi in umakne dobrim travam in deteljam. Mokre
prostore je treba osušiti, da se iznebimo te ničvredne rastline.

Lucerna se naj varuje pred travo in plevelom z brano. Trava
je najhujši plevel za lucerno, zato se naj zatira in trebi s travniško
ali kako drugo ostro brano. Če mogoče in če treba, naj se prevleče
lucerna že jeseni, redno pa vsako pomlad.

Lucerna naj se v pozni jeseni ne gnoji s hlevskim gnojem,
ker pospešuje hlevski gnoj rast plevela- in trave, dočim lucerni pre¬
malo koristi, ampak jo mehkuži in daje zavetje škodljivim mišim.
Veliko boljši gnoj za lucerno so pepel in umetna gnojila, ki imajo
fosforovo kislino in kalij.

Zatiranje mahu po travnikih. Mah naj se trebi spomladi s
pomočjo travniške brane. To delo je pa treba drugo leto ponoviti,
kajti z enkratnim prevlačenjem se mah ne zatre. Izrut mah naj se
ne pusti na mestu, ampak naj se pograbi z grabljami in spravi proč.
Razen tega se priporoča, da preganjamo mah tudi s tem, da dobro
gnojimo s Tomasovo žlindro in kajnitom. Posebno s kajnitom se mah
izvrstno uničuje, in sicer zaradi tega, ker ima kajnit nekoliko kuhinjske
soli v sebi, ki je priznano dobro sredstvo proti mahu. Mah je treba
pridno zatirati posebno po takih mestih in takih legah, koder ga je
redno dosti. Če se je ruša zaradi iztrebljenega mahu izredčila, naj se
taka mesta posejejo z dobrim travnim semenom.

Kako je zatreti perenko in slak po njivah. Perenka je naj¬
hujši plevel po njivah, ker se najbolj množi in najteže zatre, posebno
na srednjetežki in težki zemlji. Perenko preganjamo pred vsem z glo¬
bokim oranjem v jeseni. Perenka je plitvo ukoreninjena. Če jo glo¬
boko podorjemo, se zaduši in izgine. Pa tudi slak se uničuje z globokim
oranjem, ker ga na ta način spravljamo na vrh, kjer ga zimski mraz

151

še najprej pokonča. Perenka se zatira tudi s tem, da sejemo na do-
tično njivo po dve leti zaporedoma kako okopavino, in sicer bolj na
gosto. Prvič ji že ta senca ne ugaja, drugič jo pa uničujemo tudi z
okopavanjem.

Najboljši čas za košnjo sena je nastopil, kakor hitro začne
večina trav cvesti. Držimo se tega in pa vremena sevčda, ne pa samo
koledarja! Za košnjo naj se porabi potem takem prva ugodna prilika.
Prepozna košnja se maščuje pri senu in pri otavi.

Turščično setev varujemo pred vranami, če namočimo seme v
redkem katranu, toliko da seme dobro smrdi. Takega semena se ne
dotaknejo vrane, pa tudi drugi škodljivci ne. Res, da kali tako seme
nekoliko počasneje, a to nič ne de. Vrane se ogibljejo tudi izklile
mlade turščice, tako jim je zoprn ta duh po katranu. Drugod pa pri¬
poročajo najbolj namenjanje vrvic (špage) po njivi, in sicer dober čevelj
nad zemljo s pomočjo nizkih količkov, ki se zataknejo na vsakih
10 korakov v zemljo. Vrvco je pa v tem slučaju napeti v več vrstah,
po 7 do 8 korakov narazen. Vrvca se odvzame, ko turščica dobro
izkali, in je porabna za več let.

Sadno drevje varujemo pred zajci tudi na ta način, da pri¬
vežemo trnja ali akacijevih vej okoli debla, posebno više zgoraj. Če
ni mogoče s trnjem zavarovati drevja, naj se namaže z močnikom,
napravljenim iz apna, krvi in kravjaka. Dobro je, če primešamo tudi
žolča, ki se lahko dobi pri mesarju.

Ne redimo starih kokošij ! Največ jajec znese kokoš v drugem
in tretjem letu, zato se tudi reja v tem času najbolj izplača. Tri leta
stare kokoši pa se naj od nadaljnje reje odstranijo, ker dajejo premalo
jajec v tej starosti. Stare kokoši tudi niso dobre za meso.

Kako preženemo kokljanje kokoši? Najhitreje s tem, da jo
zapremo za en dan v majhen kurnik, ki ga postavimo na hladna tla,
in da ji ne damo ničesar razen mrzle vode. Namesto malega kurnika
se vzame lahko majhen zaboj. Če bi ne zadostoval en dan takega
hladnega zapora, naj se pusti kokoš dva dni notri. Zapreti se pa mora
takoj, ko začne koki j ati.

Novo sredstvo proti poljskim mišim je takozvani „fuksol“.
Poljske miši se množe najbolj v suhih letih in po naših krajih so po¬
sebno škodljive na deteljiščih, pa tudi pri drugih rastlinah. Proti
mišim so priporočali do sedaj posebno „strihnin“-oves in fosforove
kroglice (pilne). Sedaj se pa hvali in ponuja „fuksol“, ki je nekoliko
cenejši in obstoji tudi iz kroglic. En kilogram fuksola ima 8000 do
10.000 kroglic. Te kroglice se raztrosijo po dotičnem zemljišču, tako
da pridejo na vsak štirijaški meter po ena do štiri kroglice. Najbolj
jih je trositi v luknje. Fuksol se dobiva v kemičnem laboratoriju
„Fuchsol“ na Dunaju (Wien, VIL, Mariahilferstrafie 38) in se prodaja
1 kg  po 3 K, v večjih množinah ceneje.

Dobro sredstvo proti podganam po svinjakih in hlevih je
premogov katran, ki se vliva v luknje, ali pa rabi na ta način, da se
z njim namočijo slabe cunje in zataknejo v skrivališča. Smrad katranov
je podganam tako zoprn, da jih popolnoma prežene.

152

Škropljenje sadnega drevja z modro galico se nujno priporoča
proti bolezni „fusikladij“, ki po naših krajih močno nastopa. Ta bo¬
lezen se pozna na tem, da postane listje pegasto in prezgodaj odpada,
in da razpoka in odpada tudi sadje. Močno razpokajo posebno hruške
in dobč kraste in skrlup po koži. Te bolezni se najbolj branimo s
škropljenjem z modro galico, tako kakor preganjamo strupeno roso
pri trtah. Na 100 litrov se vzame 1 — 1V 2  kg  modre galice in 2—2 . x / 2  kg
apna. Škropiti se mora zgodaj spomladi, če mogoče še golo drevje,
ali pa takoj, ko prične zeleneti. To škropljenje se ponovi po košnji,
tedaj v prvem poletju. Pomladansko škropljenje zaleže največ.

Ako se nočejo krave ubrejiti in se pogostoma pojajo, se pri¬
poroča, jim dajati kafrovca kakih 6 tednov, vsak dan 6 do 8 kapljic
na sladkorju ali oblatih. V vodi ne smeš dajati kafrovca, ker bi se
kafra izločila in izgubila svojo moč.

Koliko izgubi seno vsled ležanja na svoji teži? To se ravna
po tem, v kaki starosti je bila pokošena trava. Pri mlajši krmi se
usuši seno tudi za 22 %> s i cer  P a za  15 %•

Todila za rejo bika. 1. Bik je odločilne važnosti za povzdigo
reje. 2. Dober bik ni nikdar preplačan, slab bik pa ni za nič, tudi
če je podarjen. 3. Vrednost bika se pokaže še le po drugem in tretjem
letu, in sicer na zarodu. 4. Reja starejših bikov se najbolj izplača in
je mogoča, če skrbiš, da se žival zadostno pregiblje in primerno hrani.
5. Hudobnost bikova je nasledek slabega ravnanja. 6. Bik prenaša svoje
lastnosti toliko bolj na zarod, čim bolj je utrjenih lastnostij in
dobrega rodu. R.

*

* *

Kako je privaditi konje na ropotanje železnice? Veliko ne¬
sreč se je že zgodilo, ker so se vpreženi konji preplašili železnice.
Skoro vse take neprilike bi se mogle preprečiti, saj se vendar konji
železničnemu drdranju sčasoma tako priuče, da se z,In j e prav nič ne
zmenijo. Ali na to jih je treba privaditi. V ta namen postavi konja
tako, da že od daleč vlak vidi; čim dalje je še vlak, tem laže se na¬
vadi konj na dim in ropotanje, oziroma na šum električne železnice.
Ti stoj pred konjem, glavo mu drži visoko, mirno mu prigovarjaj in
ga gladi z roko! Ko je vlak odletel, obrni konja tako, da gleda za
njim. Če to večkrat ponavljaš, se bo konj prepričal, da mu železnica
nič žalega ne stori, in se bo na njen ropot popolnoma privadil. —
Nikoli pa ne smeš konja tako postaviti, da sliši le ropotanje, vlaka
pa ne vidi; poleg tega ga nikar ne pretepaj, akoravno bi se hotel
malo poplašiti.

Če vprežen konj vsled spotlkljaja pade, tedaj ga hitro izprezi!
Nekateri konj se padca tako prestraši, da obleži. Ko ne bi hotel ne¬
koliko časa vstati, nikar ga pretepati, temveč zamaši mu nosnice s
travo, robcem itd., pa bo precej, skočil na noge.

Kako izženemo domače živali iz hleva, če v bližini gori? Če
gori hlev ali sosednje poslopje, takrat more izgnati živino najlaže ona
oseba, katera jo krmi in čisti. Najbolje storiš, če konje hitro okomotaš

153

ali osedlaš, a vprežne volove vkleneš v jarem. Krave in ostalo goved
pa brzo odveži in jih s silo izženi! Svinje spravi iz svinjaka najprej
tista ženska oseba, katera jim streže; če nočejo zlepa ven, takrat je
sila na mestu. V ovčjih hlevih primi ovna za roge in ga izvleci, a
druga oseba naj požene ovce za njim; če imaš malo ovdc, takrat jih
kar s silo iznesi! Če so hlevska vrata od ognja razsvetljena, ne spraviš
nobene ovce zlepa ven. V tem slučaju je steno nasprotne strani, kjer
ni svetlobe, prebiti in ovce je izgnati skoz narejeno luknjo. Perotnino
moraš kar poloviti in jo odnesti na zavarovano mesto. Ko bi kokošnjak
kar odprl in perotnino izgnal, bi ti kakor slepa poskakala naravnost
v ogenj

Ugrizi j ivi konji. Če konji ušesa nazaj pobešajo in izkušajo
gristi celč hlapca, kateri jih krmi, je to znamenje, da so pokvarjeni,
ker se ni pravilno ravnalo z njimi v mladosti. Jaz sem odvadil gri¬
zenja že mnogo konj, in sicer na tb-le način: Na precej dolgo palico
nataknem pečeno ali kuhano, še vročo repo, krompir, jabolko itd. Pa¬
lico držim na hrbtu in se bližam oprezno konju. Ko tisti ušesa nazaj
obrne in hoče ugristi, tedaj mu hitro pomolim vročo repo pred gobec;
konj ugrizne v njo in se močno speče. To več dnij ponavljam in navadno
z uspehom. Če pa to ne bi pomagalo, pritrdi se nagobčnik, ki se le
tedaj odstrani, ko konj žre,

Nečedne bele lise pri konjih pobarvati! Sem ter tja imajo
konji čudne bele lise, katere jih kazč, osobito če se gre za lepe in
drage konje. Take pege se pobarvajo tako-le: Na en del peklenskega
kamena (lapis infernalis) se vzame 50 — 60 delov vode in se kamen
v njej raztopi; to velja takrat, če hočemo napraviti rjavo pego, t. j.
če je dotični konj rjav. Za konja kostanjeve barve je raztopiti en del
peklenskega ^kamena v 40—50 delih vode, a za vrance samo v 20 — 30
delih vode. Čim temnejša je torej dlaka, toliko močnejša bodi raztopina.
Dotična bela pega se mora najprej očistiti ter izprati, in sicer z mil¬
nico, ali še bolje z mešanico od 1 I I 2  litra vode in 100 gramov salmi-
jakovca. Ko se to posuši, se namaže z gori omenjeno barvo. Ko je
tudi barva suha, se obloži dotično mesto s kašnato zmesjo od žveplenih
jeter in vode. Čim temnejša bodi dlaka, tem dalje se pusti ta zmes
na koži. Potem je kašo z vodo izprati in konja postaviti za nekaj
časa na solnce. Črez nekoliko tednov je seveda vse to ponavljati, ker
solnce in dež izvlečeta sčasoma barvo in ker raste iz kože zopet bela
dlaka. Peklenski kamen je dobiti v lekarni le na živinozdravnikov
recept; sploh je najboljše, da daš napraviti to barvo v lekarni (apo¬
teki). Mazati jo je samo s čopičem, ker napravlja na koži in na obleki
rjave pege. — Tudi sok zelenih orehovih lupin, kateremu je pridejati
malo vinskega cvetu, more belo pego precej dobro in precej stalno
pobarvati.

Kako očistiš umazanega konja bele dlake 1 Če se konji bele
dlake z blatom ali s scalnico umažejo, nastanejo na teh mestih močno
vidljive zelene pege. Te zelene lise je odpraviti na ta-le način: Na
mokro slamo je nasuti drobnega, stolčenega lesnega oglja in s tem
je onesnaženo mesto dobro odrgniti in po potrebi to tudi ponoviti. Ko

154

je lisa precej izginila, tedaj je odrgniti dotično mesto s suho slamo
in nazadnje s krtačo.

Konjem zmrzne sluzna kožica na jeziku in v gobcu, ali se

napravijo na njej celč ranice in uljesa. To se je že nekolikokrat
mojim konjem zgodilo, dokler nisem našel temu vzroka. Bilo je v
ostri zimi. Hlapec je pustil konjsko opravo na prostem v šupi. Drugi
dan je konje okomotal ter jim dal zmrzlo uzdo v gobec. Črez nekoliko
časa je začela teči slina iz gobca, a pri preiskovanju sem našel na
jeziku in v ustih rdeče pegice, kjer je manjkalo sluzne kožice. Ko
sem odredil, da se ima držati konjska oprava po zimi na toplem, od
tedaj se ni ta neprilika nič več pojavila.

Korist snažen ja goveje živine sploh in krav posebej. Zdrav
hlev, dobro ter primerno krmljenje, red, točnost in snaga so podlaga
dobičkonosne govedoreje. „ Snaga je polovica zdravja in polovica
krmljenja," pravi resničen pregovor. Trud za snaženje se živinorejcu
stokrat in stokrat izplača. Snaženje napravlja, da koža in kožne luk¬
njice svoj posel pravilno izvršujejo in na ta način ves život oživljajo
in krepe. Dalje povzročata ščet in česalo, da goved dobro izgleda,
da ima lepo svetlo dlako, da uspešno raste, se hitro pita, da ostane
bolj zdrava, in slednjič, da dajejo molzne krave več mleka. Pred leti
sem imel kravo, katero smo redno snažili. Za poskušnjo sem rekel,
da naj krave 14 dnij ne čistijo. V tem času so namolzli 14 litrov
manj mleka, kakor v prejšnjih 14 dneh, čeravno so dajali kravi enako
klajo v enaki meri. Ko so začeli kravo zopet čistiti, pa so namolzli
tudi več mleka.

Molzne krave in semnji. Marsikateri živinorejec žene na semenj
nepomolzeno kravo, češ, da gre bolj drago v denar, če ima prav veliko
vime in če izgleda kot dobra molznica. Te goljufive in zraven tudi
neumne navade ne morem dosti obsoditi. To se pravi, žival po nepo¬
trebnem mučiti, ker kupec vendar vidi, da kaplja mleko iz vimena;
ako pa tega ne bi bilo, potem si ga vendar prevaril, a prevara in
goljufija je tudi pri živinski kupčiji greh. Če mleko preveč tišči,
se pokvarijo mlečne žleze in zategadelj ima krava kasneje manj mleka,
ali pa se ji celč vime vname. Razen tega se je že tudi večkrat zgo¬
dilo, da so krave poginile, ako jih je mleko preveč tiščalo. Kravi vime
močno zateče, po životu se začne tresti, težko diha, iz gobca se ji iz¬
cejajo sline, po koži se napravijo neki izpuščaji, dihanje je od minute
do minute težje, noge in ušesa postanejo mrzla, slednjič pade žival
na tla in pogine. To se je zgodilo pred kratkim časom na semnju v
G. Hkratu je zbolela na istem semnju še ena krava na prav enaki
bolezni. Jaz sem rekel kravo pomolsti in zdravje se je hitro povrnilo.

Teliko novorojenih živalic pogine zategadelj, ker izmolzavajo
nevešči ljudje prvo mleko, mlezivo imenovano, češ, da je novorojenčku
škodljivo. To pa ni res; mlezivo ni škodljivo, temveč nasproti zelč
koristno. Prvo mleko, ki se je nabralo v vimenu ravno storivše starke,
ima namreč v sebi ono snov, katera razkroji in odstrani iz mladiča
črevesno smolo. Mnogo mladičev pogine, ker se jim ne privošči mle¬
zivo, a kateri ostanejo pri življenju, tisti se nekoliko časa le slabo
razvijajo. Pustite torej novorojenčkom posesati prvo mleko!

155

Sesajoča teleta In žrebeta se ne smejo privezavati. Privezani
mladiči bi se ne mogli prosto gibati in bi postali vsled tega ozkih
reber, slabih kostij, prenežnih nog ter se sploh ne bi mogli pravilno
razvijati, temveč bi ostali slabi in bolehavi. Najlepše tele in najlepše
žrebe od najboljših pasem se more na ta način pokvariti. Mladiče je
zapirati torej v posebne hlevčke, kjer se po volji gibljejo; ko pa ne¬
koliko odrastejo, naj se puščajo pri lepem vremenu ven v tekališča,
kjer morejo hoditi in svoje zdravje krepiti. Kakor teletom in žrebetom,
ravno tako potrebna je hoja na prostem tudi pujskom in jagnjetom;
brez gibanja v svežem zraku ni pravega razvitka in ne popolnega
zdravja. Ta zadeva se zdi morda marsikateremu živinorejcu neznatna
in malenkostna, toda v resnici je za napredek živinoreje velike važnosti.

Tele pride kakor (navidezno) mrtvo na svet. Pri takem teletu,
ki leži kakor mrtvo na mestu, dihanja skoro prav nič ne opaziš. Dokler
je še iskra življenja v njem, moraš poskušati dihanje na umeten način
vzbuditi. V ta namen ga polivaj po rebrih in po glavi večkrat z mrzlo
vodo in mu vpihavaj zrak v usta. Dalje ga drgaj po hrbtu, in križu
s slamo ali z mehko cunjo, ter ga postavi pred starko, da ga obliže.
Če starka ne bi hotela teleta lizati, kar se pripeti pri kravah prves-
nicah, posuj ga z otrobi, toda ne s soljo, ker sol telečjo kožo preveč
shladi. Nekateri živinorejci imajo napačno navado, da vlivajo navidezno
mrtvemu teletu vode v usta in v nos. To je popolnoma opustiti, ker
voda bi prišla lahko v dušnik in pljuča ter bi mogla mladiča zadušiti.

Redilna vrednost ovsene in ječmenove slame. Ovsena in ječ¬
menova slama imata skoro prav enake redilne dele (snovi) v sebi.
Toda navzlic temu je ovsenica bolj tečna od ječmenovke, in sicer
zategadelj, ker se v želodcu mnogo bolj natanko izkoristi in prekuha,
dočim gre ječmenove slame mnogo več v gnoj. — V obče bi bilo ome¬
niti o slami kot živinski klaji, da je slama jarega žita bolj tečna,
kakor ona od zimskega, kajti prva ima v sebi več redilnih snovij.

Kako je izboljšati zaduhel in plesniv ovesi Ko bi dali živini
preveč pokvarjenega ovsa, bi ji napravili s tem lahko vnetje v želodcu
in črevih. Zatorej je treba izprijen oves le v prav malih delih krmiti,
ali ga prej po možnosti izboljšati. V ta namen je pomešati med vsakih
100 kg  zaduhlega ovsa 2—4 kg  stolčenega kovaškega oglja. Črez
8—14 dnij je oves presejati, da se odpravi oglje. Plesniv oves pa je
v vodi oprati in potem na solncu posušiti. To odvzame ovsu nekoliko
zaduhlosti, plesnivosti, torej škodljivosti.

Kako je odstraniti klošča (klopa), ki se kaj rad zarije ljudem
in živalim v kožo? Za zadnji del ga nikakor ne smeš vleči, ker bi
ostala glava v koži. Če je pa glava v koži, napravlja ista nadležno
vnetje. Da torej klošča z glavo odstraniš, kani ndnj par kapljic toba-
kovega soka, hudega žganja, močno osoljene vode ali špirita. Če pa
ne uboga ter ostane navzlic temu z glavo v koži, tedaj kani nanj
kapljico bencina ali terpentinovega olja, pa bo gotovo konec njegovi
neposlušnosti.

Kjer nastiljajo živini s slamo, tam je priporočljivo, da jo zre¬
žejo na 20 cm  dolžine in da ne mečejo cele pod živali. Z rezanjem
dosežejo te-le koristi: 1. 7s slame se prištedi in navzlic temu je le-

156

žišče mnogo boljše. 2. Zrezana slama vpije več tekočine, kakor dolga.

3. Ker vpije zrezana slama več scalnice, zatorej ostane več amonijaka
v gnoju, kateri je vsled tega boljši in izdatnejši za njive, a povrh
tega je tudi zrak v hlevu bolj čist in bolj zdrav. 4. Hlev se laže
osnaži, a na gnojišču se gnoj laže pomeša in se tudi bolj zleže. 5. Gnoj
od kratke slame se laže nakida na voz in se tudi laže izkopa. 6. Kratek
gnoj se more na njivi bolj enakomerno razdeliti, torej zemljo bolj
enakomerno pognoji, a razen tega se še laže podorje, kakor pa dolg.
— Kdor ni len misliti, tisti se more iz teh vrstic prepričati, da se
rezanje za nasteljo prav dobro izplača.

Glavne ali cesarske bolezni domačih živali,]. Ako ima žival
kako skrito bolezen (napako) in se ta žival proda, tedaj je kupec go¬
ljufan, ker je živinče za zdravo kupil. No, tukaj pa vzame postava
kupca v varstvo, ker mu dopušča, da sme v določenem času živinče
vrniti, prodajalcu pa zapoveduje, da mora kupovino odšteti. Postava
imenuje nekoliko boleznij in določa o njih td-le: Ako se prikažejo te
bolezni v določenem času po kupu, tedaj mora prodajalec živino nazaj
vzeti in ves denar povrniti. Te bolezni imenujemo postavne bolezni
(napake), cesarske ali glavne (kup razdirajoče) bolezni. Sem spadajo:

1. Za vse živali in za vse bolezni velja tč-le praviio:
Če kako živinče v 24 urah po prevzetju (ko je bilo od kupca prevzeto)
zboli ali pogine, trpi prodajalec škodo.

2. Glavne konjske bolezni:  kužna smolika, smrkelj in na¬
duha (15 dnij vsaka bolezen); črvivost, norost, trmoglavost, jasna sle¬
pota in mesečna slepota (30 dnij vsaka).

3. Postavna goveja napaka:  jetika ali pojatnica (30 dnij).

4. Glavne ovčje bolezni:  osepnice (8 dnij), garje (8 dnij),
črviči (vlasci) v pljučih (2 meseca), črviči (metilji) v jetrih (2 meseca).

5. Glavna svinjska bolezen:  ikre (8 dnij).

Kolikokrat udari žila v minuti? Pri zdravem konju udari žila

v eni minuti 36 — 40krat, pri govedu 40 — 55krat, pri svinji, ovci in
kozi 70—80 krat, pri psu 70—120krat in pri mački 120—140 krat. To
velja za v odrastle živali. Pri mladih živalih je žila seveda bolj po¬
gosta. če je pa živinče bolj vznemirjeno, ali če je zunanji zrak
močno vroč, tedaj je žila bolj hitra, kakor navadno. Žilo tipamo pri
govedu na repu, pri konju pa na spodnji čeljusti. Za malo veščega
pa je sploh najboljše, da položi roko na leve prsi v spodnjem delu
ravno pod komolčno kost, kjer se čuti srce. Srčno utripanje in žilno
bitje sta namreč po številu enaki.

Koliko časa nosijo samiee svoje mladiče? Kobila nosi 339
dnij (poprečno 11 mesecev), krava 285 dnij (9 mesecev), koza 154 dnij,
ovca 149 dnij in prašiča 115 dnij ali kakor se pravi 3 mesece, 3 tedne
in 3 dni. Dalje nosi psica 60, mačka pa 56 dnij, bivol 300, slon 650,
kamela pa 360 dnij; samica morskega prašička nosi 65 dnij, a zajka,
samica kunca (domačega zajca) in podgane 30 dnij. Miška nosi 23 dnij.

Y katerem času se izležejo iz jajec mladiči? Piščeta se izležejo
v 3 tednih, ali bolj natanko v 19 x /a — 22  dneh, račice v 28—30 dneh,
pav pa v 30 dneh. Mladi purčki se izležejo v 27 — -28 dneh, goske
28 — 32, golobčki v 17—19, a kanarčki v 12—14 dneh.

157

Koliko časa naj sesajo mladiči? Žrebe 12—16 tednov, tele
6 — 10 tednov, jagnje 5 — 16 tednov, kozliček 5 — 10 tednov, pujsek
6 — 9 tednov, psiček in mucka pa 4 — 6 tednov.

Tčasi kokoši slabo neso, čeprav se dobro hranijo in tudi pre¬
stare niso. V tem slučaju jim pomešaj vsako jutro nekoliko toplega
mleka med otrobe ali moko in temu primešaj za tri kokoši po eno
kavno žličico koprivnega semena. To je posebno priporočljivo za zimo,
ker po topli klaji in po koprivnem semenu začno kmalu nesti. Če
nimaš mleka, pa vmesi moko z vročo vodo. Med to klajo devajo ne¬
kateri tudi po eno kavno žličico paprike in slabo žličico klajnega apna,
kar je preračunjeno za 15 kokošij. V ta namen je tudi dobro seme
solnčnice (solnčne rože) in v letu na drobno sesekane koprive. Zraven
tega pa se morajo kokoši dobro hraniti, in sicer je za nje ječmen,
ajda, pšenica in oves. Koruza je za debelitev prav pripravna, a za
jajca ni dobra.

Za valitev so pripravnejše starejše kokoši, ker bolj pridno
sedč in torej več piščet izležejo, kakor pa mlade. Eni kokoši se ne
sme podložiti več kakor 14 — 15, ponajveč 18 jajec. Podložena jajca
morajo biti prav snažna; če so luknjice na lupini od nesnage zama¬
šene, tedaj se pišče zaduši, ker mu manjka zraka. Torej pozor!

Visoke jasli v hlevu so škodljive. Če se morajo mlade, še ne
dorastle živali črezmerno v previsoke jasli stegati, dobč od tega sča¬
soma nevšečno telo in udrte hrbte. Te napake pa vrednost živalij
močno znižujejo, posebno pohabljeni konji izgube polovico vrednosti.
Zat6 so previsoke jasli in previsoke lojtre (gare) neumestne in škod¬
ljive, torej proč z njimi!

Napajanje domačih živalij. Napajaj jih s čisto, zdravo, ne pre¬
mrzlo, a tudi ne pretoplo vodo! Vročim konjem, kakor ostali znojni
živini ne smeš dajati nikdar mrzle vode; dalje je ne smeš pustiti na
mrzlem prostoru in na prepihu, ker od tega hi se mogli prehladiti in
oboleti. Torej odvračuj bolezni! Ako med potom z oznojenim in vročim
konjem dalje časa počivaš, tedaj ga napoji, predno zopet poženeš, ni¬
kakor pa ne, ko ustaviš. Tiste živali, katere stojč v hlevu, napajaj
vedno in vselej nekoliko časa po krmljenju, |a nikdar jih ne napajaj,
predno jih nisi nahranil.

Kako je dajati svinjam in ostalim živalim tekočih zdravil?

Prašičem je kaj težavno zdravila vlivati. V zadnjem času se je začelo
pripovedovati, da je svinjo s pomočjo govejega roga prav lahko zaliti.
Na tankem koncu je odrezati toliko roga, da nastane luknjica od ve¬
likosti gosjega peresa ali navadnega svinčnika. Potem je oviti svinj-
četu gornjo čeljust z vrvjo ter ga je privezati na kakšen steber tako,
da se prvi nogi ne dotikata tal. Potem se dene tanek konec roga v
prašičja usta in gori se priliva zdravilo, ki teče počasi skoz požiralnik
v želodec. Pri zalivanju ne smeš niti pri svinji, niti pri ostali domači
živini glave previsoko držati, da ne bi zašla tekočina v dušnik in
pljuča. Kar se tiče govejega roga, mi je pripomniti, da tisti ni samo
pri svinjah, ampak tudi pri ostalih živalih za vlivanje zdravil pri-
pravnejši, kakor steklenica, ker bi za živinče imelo slabih posledic, če
bi zgrizlo vrat steklenici.

158

Razsol, slanomura (solamura) je strupena. Razsol, t. j. voda,
katera se napravi pri solitvi mesa, je živalim, posebno svinjam tako
strupena, da se jim ne sme niti v malih delih krmiti. Slanomura
lahko živali umori.

Kako je svinjsko meso soliti in sušiti? Če misliš porabiti meso
črez zimo, tedaj vzemi na 25 kg  mesa 1 kg  soli; če pa hočeš suho meso
do druge jeseni držati, takrat pa deni na 20 kg  mesa 1 kg  soli. V
slanomuri pusti majhne koščke 12—14 dnij, velike pa 3—4 tedne;
prav izjemno velike gnjati naj se sold celo 6 tednov. V dimu pa imej
meso le toliko časa, da lepo porumeni, in kasneje naj se še v zračni
shrambi suši na zraku. Nikakor pa ne smeš pustiti mesa toliko časa
v dimu, da bi postalo temno ali še celd črno; tudi v prevroč dim ga
ne smeš obešati, ker bi se deloma sežgalo in bi postalo žaltavo. Naši
gospodarji imajo navadno slabo svinjino, in sicer zategadelj, ker jo
držč premalo časa v slanomuri, a predolgo v dimu, in ker jo obešajo
preblizu peči, da pride na njo prevroč dim.

Spravljanje suhega mesa. Prekajeno meso in suhe klobase spravi
na čistem, suhem in zračnem prostoru! Torej je za to pripravna zračna
in suha čumnata, v kateri so okna prepletena z gosto mrežo, da muhe
ne morejo do mesa. Tako se morejo držati gnjati do pozne jeseni ne¬
pokvarjene. -Vlažna klet je nesposobna za spravljanje suhe svinjine;
tudi v pepelu se meso slabo drži.

Kako je hraniti mast, kravje maslo in surovo maslo ? Ma¬
ščobe se najprej pokvarijo, če stojd v odprti posodi na svetlem in
zračnem prostoru. Zrak in svetloba napravljata torej, da se počne
tolšča kmalu kvariti. Zategadelj je shranjevati mast in kravje maslo
v zaprtih ali zavezanih posodah, katere zadnje je postaviti v čiste
in hladne shrambe (kleti). Surovo maslo pa je pokriti, oziroma zamo¬
tati v cunjo, katero je prej namočiti v osoljeni vodi, in potem povezni
črezenj primerno posodo!

Kako je sušiti premočene črevlje? Močno razmočene črevlje
napolni z ovsom! Črez 5—8 ur so črevlji precej suhi, ker je oves
izvlekel vlago n&se; glavno pa je pri tem, da se niso skrčili, kakor
bi se bili, ko bi bili prazni. Ko oves iztreseš, obesi črevlje za neko¬
liko časa blizu gorke peči.

Grozdje za zimo shraniti. Jaz imam amerikansko grozdje (iza-
belo) vsako leto do pomladi. Grozdje, katero porabim do božiča, po¬
ložim v kleti na deske, seveda odstranim prej vse nagnile in plesnive
jagode. Ostalo grozdje, katero se naj še dalje časa drži, tudi skrbno
izberem in odstranim vse slabe jagode in ga slednjič obesim na konce
v kleti. Seveda grozdje večkrat pregledam in odstranjujem plesnive
in gnile jagode. Predno grozdje rabim, ga položim za nekoliko časa
v hladno vodo. D.

Kazalo

Stran

Predgovor . 3

1. Ali se izplačajo umetna gnojila na njivah? Spisal  Viljem
Rohrman, strokovni učitelj na kranjski kmetijski šoli na Grmu pri

Novem mestu. 5—12

1. Kako se delajo poskusi z umetnimi gnojili?. 7

2. Kako se izplačajo umetna gnojila?. 9

3. Najvažnejša umetna gnojila, ki nam služijo za poskuse ....  10

4. Pri katerih rastlinah je delati poskuse z umetnimi gnojili in v

kakih množinah jih je rabiti?.11

2. Kake koristi imamo s pokladanjem močnih krmil pri molzni

govedi?  Spisal Vi lj e m Ko hr man.13—19

3. Tajnazdravilainredilne štupezaživino — ter kia jno apno

pa sol.  Spisal Vranjo Dular,  živinozdravnik v Bos. Gradiški . . 19—27

4. Glav n i pog oj i us pesnega mlekarstva.  Spisal Vil j e m Rohrman  28—35

1. Naše napake pri molži .•.29

2. Škodljivi vplivi naših hlevov.30

3. Naše mlečne shrambe.31

4. Mleko moramo dobro precejati.32

4. Hladimo mleko v poletnem času!.33

5. Kakšnega mleka ne smemo prodajati in oddajati v mlekarno? . 34

5. Nov način molže.  Spisal Viljem Rohrman .35—39

0. Kako se napravljajo in zasajajo novi vinogradi?  Spisal Pr.

Gombač,  popotni učitelj za vinarstvo v Ljubljani.39—50

1. Kako je pripraviti vinograd za saditev ameriških cepljenih in ne¬
cepljenih trt?.41

2. Zakaj zasajamo vinograde z ameriško trto?.42

3. Katere ameriške trte so po današnjih izkušnjah kot podloge naj¬
boljše? .  42

4. Kje dobivamo take podloge?..44

5. Kako je pripraviti ameriške podloge za saditev na stalno mesto

v vinogradu?.43

6. Kako razčrtamo vinograde?.46

7. Kako se vinogradi pravilno zasajajo s sajenkami in s ključi? . 48

8. Saditev trt, namenjenih za zeleno cepljenje.48

9. Kako je ravnati s takimi trtami v prvem in drugem letu? . . 50

7. Zeleno cepljenje.  Spisal Pr. Gombač  ..50—57

1. Kako se izvršuje zeleno cepljenje?.50

2. Kako je ravnati z zeleno cepljenimi trtami v prvem in drugem

letu po cepitvi?.52

3. Kako je saditi za grobanje namenjene, na zeleno cepljene trte? . 53

4. Kako se grobajo na zeleno cepljene trte?.54

5. Kdaj se naj groba in na kaj se naj posebno pazi pri tem? . . 54

6. Kako se grobanim trtam gnoji?.55

7. Kako se take trte nadalje obdelujejo in obrezujejo?.56

8. Prihranitev grobanja.56

Stran

8. Saditev cepljenih trt,na stalno mesto v vinograd. Spisal

Fr.  Gombač . 57—60

1. Kako se pripravljajo cepljenke?.57

2. Kje se dobivajo take cepljenke?.57

3. Kako se cepljenke pravilno sade?.58

4. Kako in s čim se cepljenkam gnoji?.58

5. Nadaljnje oskrbovanje takih cepljenk.59

6. Kako določimo množino trt za vinograd?.60

9. Katere žlahtne trte pomnožujmo?  Spisal Fr. Gombač  . . 60 — 67

Dodatek.67

10. Gnojimo sadnemu drevju!  Spisal Ivan  Belič, popotni učitelj

za sadjarstvo v Mariboru.. 67 — 77

1. Kako sprejema sadno drevje potrebno brano iz zemlje? ....  69

2. Kakšna brana je drevju potrebna?.71

3. Kako se drevju gnoji? ...73

11. Glavna vodila za dobro pogozdovanje.  Spisal Avgust Guzelj,

c. kr. gozdni komisar v Novem mestu.78 — 95

1. Kaj je vzrok slabih uspehov pri pogozdovanju?.80

2. Kakšno drevje bomo sadili?.81

3. Kakšne morajo biti dobre sadike?.• . . . . 84

4. Kako si nabaviti krepkih, zdravih sadik?.85

5. Kako ravnajmo s sadikami do saditve?.87

6. Kako daleč narazen naj sadimo? .87

7. Koliko sadik bomo potrebovali?.88

8. Kdaj naj sadimo?.88

9. Kako pripravimo gozdni svet za saditev?.89

10. Priprave za saditev v pravilni zvezi ali v vrstah.89

11. Jamice.91

12. Saditev . . .91

13. Ali naj sadike kaj prirežemo?.93

14. Kako naj zasajamo gozdne prostore, kjer tudi začasno ni mogoče

opustiti paše?.93

15. Kdaj in kako pogozdujemo s setvijo?.94

16. K sklepu.95

12. Zadružna^misel — Noetova barka.  Spisal Fr. Pengov,  duhovnik

in absolv. agronom.96 — 122

1. Dragomilčani in kmet Novinšek.96

2. Rajfajzenova posojilnica.100

3. Nekatere naloge kmetijskih društev.104

4. Mlekarska zadruga.108

13. Lepi uspehi z umetnimi gnojili.  Spisal Viljem Rohrman  . 122—128

14. Živinorejsko društvo za pincgavsk o go ved n a St aj erskem.

Spisal Vil j em Rohrm  an .128 — 134

15. Prašičje vzrejališee v Valdeku.  Spisal Viljem Eohrman  . 134—139

16. Knjigovodstvo malega posestnika.  Spisal Viljem Rohrman  139—149

1. Važnost knjigovodstva.139

2. Blagajnična knjiga.140

3. Izračunanje čistega dohodka .148

17. Gospodarske drobtinice .149 — 158

\

I

\

t

l;

V

\

S

(

p

\

\




(

\


\ '




N

\

* *

v  ..


■MMMM