• PREO 40 LETI V NAŠI OBČINI: BOJI
Na Urhu, pri Teličarju in na Pečarju
Štirideset lel je poteklo od 18. septembra 1943, ko je 4. bataljon Cankarjeve brigade — to pot že (retjič — napadel bclogardistično postojanko na Urhu. Ta napad je
sodil v sklop operadj slovcnske narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov ob kapitu-latiji Italije, ki so imele namen ra-zbiti, unidti ali razgnati in polo-
viti izdajalske enote belogardi-stične reakdje, enote, ki so se dobro leto dni odkrito z orožjem v rokah bojevale na strani itali-janskega okupatorja zoper na-rodnoosvobodilni boj sloven-skega naroda.
Ob kapitulaciji Italije so se pri-padniki belogardističnih posto jank iz urhovske okolice zbrali in se umaknili najprej na Orle, od tam pa proti Turjaku, kjer se je zbral velik del izdajalske vojske. S Turjaka je posadka z Urha odšla v Zapotok, na Veliki Osol-nik, kjer je precejšen njen del padel v roke partizanske vojske, večji del pa se je izvil in vrnil na Urh. Njihov poveljnik je dobil od svojega bataljonskega povelj-nika ukaz držati pas od Bizovika do Lipoglava, mobilizirati na-sprotnike narodnoosvobodilnega boja in »očistiti teren partizanov in terencev«.
Nadaljevanje na 2. strani
(Nadaljevanje s 1. strani)
Toda komaj se je vrnilo 42 pripadnikov urhovske belo-gardislične posadke na Urh, jih je napadel 4. bataljon Cankarjevebrigade. Belogar-disti, zavarovani za debelimi ccrkvenimi zidovi inzakopani v strelske jarke, so se nekaj časa žilavo branili. Vendar je Cankarjevemu bataljonu kljub izredno neugodnemu zemljišču kmalu uspelozama-jati njihovo bojevitost. Belo-gardisti so nekajkrat pomolili iz zvonika belo zastavo in jo zopet umaknili, kar je ned-vomno kazalo na razdvoje-nost posadke. Med bojem, ki se je začel ob treh popoldne. so belogardistom na pomoč pridrveli iz Ljubljane nemški vojaki. S kamionom so se pri-peijali do Bizovika in takoj udarili proti Urhu, ker parti-zanski enoti, ki naj bi varo-vala tovariše, napadajoče s severozahoda, še ni uspelo priti na zavarovalne položaje.
Belogardistom na pomoč sta pritekli tudi dve koloni nem-ških vojakov z Vevč. Bizovi-ški skupini — kakih sto voja-kov — je uspelo odsekati od glavnine partizanske vojške devetnajst  borcev  in   bork.
Tedaj so se belogardisti oju-načili, vdrli iz postojanke in skupaj z nemško vojsko uda-rili po partizanih, ki se jim je posrečil umik proti Orljemu.
Uspelo jim je pa uničiti sku-pino, ki jo je odrezala nemška vojska. Osemnajst mladih, še neizkušenih borcev in bork, katerih večina je še pred do-brim tednom dni obiskovala ljubljanske šole, je padlo v
neenakem boju, devetnaj-stega pa so proti večeru zajeli in ranjenega ustreiili.
Ta skupni bojni nastop nemške vojske in belogardi-stov, ki so se še istcga meseca prelevili v slovenske domo-brance, izdajalske hlapce, ki jim je poveljevala nemška SS, je bi! eden prvih primerov njihovega »bojnega tovariš-tva« proti slovenski narod-noosvobodilni vojski, s kate-rimi so se radi in brez sramu hvalili. Domobranska po-sadka na Urhu. ena mnogih na zunanjem obroču ljubljan-ske žične zapore, je po tem napadu kmalu dobiia nalogo »čistili teren«, ki jo je ta kr-vava bratovščina opravljala z vso zločinsko krulostjo.
Oktobra meseca je bata-Ijon Levslikove brigade na-padel in zavzel sovražnikovo postojanko Tefičiir, vzhodno od Podlipoglava, čez pet dni (12. oktobra) pa so partizani napadli tudi drugo obmejno postojanko na Pečarju. Po-stavljena je bila 300 m se-verno od cestnega prelaza v smeri proti Kašeljskemu hribu. Zgradili so jo Nemci in so bili kletni prostori zidani. zgornji del pa je bil lesen. Par-tizani so zaplenili radi jsko po-stajo, težki mitraljez in več drugega orožja.
O obeh akcijah govori tudi dnevno povelje GS NOV in POS št. 126-11 v katerem je izrečena pohvala in priznanje borcem Levstikove brigade za uničenje obeh sovražnikovih postojank.
JANEZ KOS