tKarel Čapek Na dan božiča so Cehi izgubili pisatelja svetovnega slovesa. V teh tragičnih dneh težkih preizkušenj je njegova smrt nacionalno rano češkega naroda še bolj odprla. Kajti »Čapek« ugotavlja neki francoski ii&t, »je dvakrat umd. Umrl jc ob rakvi svoje domovine«. Čapek je bil narodni pripovednik in tvorec ter filozof jasnih misli. Najtežje filozofske misli je znal podati jasno in poljudno. In vsa njegova dela so temeljno izražala eno veliko dobrino: ljubezen do sočloveka. En sam velik nauk je sijal iz vseh njcgovih del: Človeštvo ne bo našlo rešitve v blaznem nakopičenju strojev, temveč v ozdravljenju duš. Veličina duhovne preprostosti, požrtvovanje in ljubezen do malega človeka — to je bila Čapkova velika vera. A je ta vcliki modrijan umrl v času, ko bi njegova domovina najbolj potrebovala njegovih bodrilnih besed. Umrl je tistega dne, ko v ljudeh zazvcni v srcih želja po medsebojnem miru. In istega dne je izšel božični članek, ki je zadnje njegovo delo in ki se glasi kot velika veroizpoved človeka, ki vidi več in vidi dlje ko drugi ljudje. Takole se glasc zadnje Capkove besede: »Ko govorimo o narodih, si pri tem mislimo marsikaj. Je pač tako, da istovetimo deželo in Ijudstvo z njegovo politiko, režimom, z vlado, z javnim mnenjem in kar je še podobnega. Ali nekaj povsem drugega je, nazor.no si predstavljati narod. To je povsem nemogoče si predstaviti. Pač i>a vstane v naših dušah nenadoma spomin na nekaj, kar smo videli pred čaisom, ne nekaj slučajnega in brezpomembnega. Zadostuje n. pr. da se spomnimo Anglijc — in kaj vstanc v našem spominu, slika ... Ne vem, kakšna je slika, ki stopi ob tem spominu pred Vaše oči, in če sploh stopi — jaz si pri tem predstavljam rdečo hišico v Kentu. Nič posebnega ni bilo na njej. ko sem v vlaku sedeč bežal mimo. Od samih dreves obdana, je bila komaj vidna. Star gospod ie stal ,na vrtu in obrezoval z velikimi škarjami živo mejo. Za grmovjem se je mlado deklc vozilo na kolesu. Nič drugega. Še tega ne vem, če je bilo dekle prikupno; stari gospod je bil morda župnik ali upokojenec. Hišica je imela visoke dimnike in bela okna, kakor vse rdeče hišice na Angleškcm. To je vse, kar vem. Ali kadar koli nanese razgovor o Angliji, vselej stopi ta slika pred moje oči. Videl sem v Angliji marsikaj znamenitega in zgodovinsko pomembnega, a to zame ni vsa Anglija. Vsa Anglija, resnična, prava Anglija je zame mala, naivna hišica sredi zelenega vrta, stari gospod in mlado deklc. Zakaj ravno to, tcga ne znam obrazložiti. Ali: ako si hočem predstaviti Nemčijc, tedaj se nehote domislim stare krčme nekjc na Švabskem. Ni moja krivda, če niso to Potsdamska vrata ali vojaška parada. V krčmi nisem nikoli bil, videl sem jo le iz vlaka nekje za Niirnbergom. Mračilo Se je že, in krčma se je dvigala kakor cerkev visoko sredi starega, igračkastega mesta, ki se drenja na kup kakor na odprti dlani. Pred krčmo ie cvetel španski bezeg in k obokom so se spenjale kamenite stopnice. Skoro smešna je bila dostojanstvenost stare krčme, nekoliko je spominjala na kokljo, ki se praši v vroči kotanji. Da, res je, v Nemčiji sem videl mnogo drugih izrednih reči, bolj nemških bi dejal, mnogo mest, spomenikov, stolnih cerkva... ali — ob vsem tem je ostal spomin na staro krčmo najjačji. Francija! Moj spomin nanjo je tale: Cesta v Parizu tik ob robu mesta, tam, kjer teče carinska meja. Tu je še precej gostiln s prenočišči in bencinskih postajališč. Prcd neko gostilno, ki nosi na zaščitni platneni strehi napis: »Pri sestanku šoferjev«, stoji težak voz na dveh kolesih. V voz je vprežen počasen skopljenec iz Normandije. V modri suknjič oblečeni kmet s širokim slamnikom na glavi pije iz velikega kozarca lahko belo vino. To je vse! Nič se ne zgodi. Le sonce pripeka in kmet v modrem suknjiču počasi izpije vino. To je Francija. Zakaj, ne vem! Ali Italija! Najbližja bi morala brti predstava Vesuva ali pinij in podobnega. Nič o tcm. V mojem spominu je vlak. Ropotajoči in škripajoči voz osebncga vlaka iz Orvieta v Rim. Zunaj je že noč in meni nasproti spi delavec. Njegova skuštrava, okrogla glava sc ziblje sem ter tja. Nenadoma se Italijan zbudi, glasno zazeha, si z debelimi rokami pomane oči in ti nekaj reče. Ali se spominjaš? Nisi ga razumel in tudi mu nisi preveč zaupal. a on seže počasi v žep in privleče na dan kos v papir zavitega sira. Kakor da se to razume samo po sebi, odreže polovico sira in ti ga ponudi. Je tak običaj tam doli. In odslej ti ostane od vsega spomina na Italijo le žuljeva roka s kosom ovčjega sira... In Španija! Pred mojim spominom stoji kavarna ob Puerta del Sol. Ob sosedni mizici sedi črnolasa mati v črni obleki. V naročju drži istotako temnolasega otroka. Na oba gleda oče z nazaj pomaknjenim sombrerom na glavi. Ponosno in radostno se smehlja otroku. Tako ali podobno sliko nosijo vsi deli sveta. A nikjer niso žene tako podobne madonam, možje bojevnikom in otroci igračam. Ko čitam o Španiji ali ako nanese govor nanjo, ne vidim ne Alhambre ne Alcazarja, temveč lc dete v naročju črnolase madone. Vem, danes je od naroda do nairoda strašno dalcč. Marsikaj si pri tem mislimo! In pravimo: nikoli, nikoli nikdar ne bomo pozabili, kar jc bilo. In kako naj si kaj povemo, ko smo tako daleč drug od drugega? Pa sc spomnimo Anglije in rdeče hišice, gospoda in dekleta. Glej, ali jih nisi hotel pozdravili: »How do you do?« — Lepo vreme danes, kaj? »Yes, very fine.« Kajne, saj ni bilo težko in tebi je laže pri srcu. Zdaj bi lahko istekel po kamenitih stopnicah stare krčme. Obesil bi klobuk in pozdravil: »Griifi Gott, meine Herren!« Oni bi takoj spoznali, da si tujec, pa bi govorili tiše in od časa do časa bi poškilil nate. A ko bi videli. da obrišeš rob svojega vrčka z namiznim prtom natančno tako kot je pri njih običaj, bi postali zaupljivejši in že jih slišim, kako vprašujejo: Odkod, odkod, gospod? — Iz Prage. — Tako, tako, iz Prage, se čudijo. In eden je med njimi, ki pozna Prago. Pred tridesetimi leti je bil tam. Lepo mesto. In precej ti postane toplo ob srcu. — Ali pa se ustaviš ob kmetu v bližini Pariza. Kmet je ravnokar izpil svoje vino in si obriše z rokami brado. »Ne«. bi mu dejal, »tebi nimam kaj očitati.« In bi ga povabil na kozarec vina. Tudi bi se — smel nasmchniti apanskemu otroku- Njegove resne in svečane oči se zapičijo vate in mati je še bolj podobna madoni. Cabalero s klobukom na tilniku te ogovori. Ne razumeš. Nič ne de, da se le otrok ni prestrašil. Končno moraš vzeti ponujeni sir. »Gra zie, grazie«, mrmraš s polnimi usti in iponudiS delavcu cigareto. To je vse! Saj ni treba mnogo besed, da zavlada mir med ljudmi!« J. Ribičič.