PATRA BONAVENTURE

v

pojasnovanje raznih verskih in nravnih
keršanskih resnic.

Prosto poslovenil

Anton Lesar,

profesor in katehet c. k. više realke v Ljubljani.

¥

GelOVCU

I8§§.

Natisnil J. Blaznik  v Ljubljani.

64800

% '#* 'J 1

•#k?r

Ljnbi Slovenci!

Hffalo knjig je, ktere bi bile med raznimi narodi
bolj razširjene, kakor je knjiga, ktero zdaj tudi Vam
damo v roke. Naslov jej je: „prilike patra Bo¬
naventure v pojasnovanje raznili verskih in
nravnih keršanskih resnic“.

Pervih osem in trideset prilik je v poslednjih
letih svojega življenja spisal pater Žirando (Griran-
deau) Bonaventura, 1697. 1. rojen pri sv. Vincenciji
v pokrajini Poatu (Poitu) na Francoskem, mašnik
jezuitskega reda, bivši učitelj zgovornosti in voditelj
mlade duhovščine v rošeljskem semenišču; druzih štiri
in petdeset pa opat Sampijon Nilon  (Champion
de Nilon), kteri je prav za prav 1786. leta le nada¬
ljeval to, kar je bil pater Bonaventura pričel.

Knjižica je torej razdeljena na dva dela.

O ceni obojih teh prilik bilo bi skoro zadosti,
da omenimo samo to, da so na Francoskem že v
mnozih in mnozih natisih prišle na svitlo, da se ondi
tudi še dan danes ponatiskujejo, tako da se ta knjiga
nahaja skoro pri vsaki keršanski družini, in da so
tudi v mnogo jezikov prestavljene doživele več po¬
natisov; vendar hočemo o njihovi ceni nekoliko ob-
širniše govoriti ter Vam naznaniti način, kako je
berite, da tudi pri vas obrode stoterni sad, kakor
povsod, kjer so je prav brali in rabili.

Kolikošne cene da so in kako naj se ber6 in
rabijo Bonaventurine prilike, omenjeni Nilon v vvodu
svojih prilik blizo tako le govori:

1 *

4

„Jezus Kristus, naš Zveličar, dobro vedoč, da
se resnice in nauki, ki so človeškim strastim nasproti,
nerade prijemljejo našega serca, rade pa pozabijo,
je največ svojih božjih naukov učil v prijetnih in
mičnih povestih, ktere imenujemo „prilike“; in to
zato, ker človek povesti kaj rad posluša in lahko v
spominu ohrani, ž njimi vred pa se mu tudi nauki,
ktere one pojasnujejo, terdno vtisnejo v serce. Ta
način podučevanja ima pa tudi še to korist, da po-
slušavci že med pripovedovanjem radovedni sami pri¬
likam iščejo pomena; če ga najdejo, dobro, če ne,
jim ga pripovedovavec razloži, oboje pa stori, da si
po tej poti pripravljajo serce za sprejem blazega
nauka, o kterem se prepričajo, da je resnica kakor
v priliki, tako tudi sam po sebi. Način, po kterem
je učil naš Zveličar, bil je tudi njegovim priprostim
aposteljnom in učencem vodilo, po kterem so se rav¬
nali vsem narodom oznanovaje sveto vero. Tega pod-
učivnega načina se je poprijel tudi pater Bonaven¬
tura. S svojim izobraženim umom in nabožnim ser¬
cem si je izmislil najnježniše pripovesti, ktere so bile
njegovim poslušavcem in čitateljem jako všeč, zraven
tega so je pa še seznanile z najvažnišimi nauki ter
jim je tudi pojasnile. Velika korist Bonaventurinih
‘ ' ' distem, da so rodile najobilniši

nekoliko prilik; prepričan sem, da bi bil pater Bo¬
naventura, ako bi bil dalje živel, gotovo sam nada¬
ljeval to, kar je bil pričel. Izmislil sem si prilike,
v kterih sem hotel učiti in pojasniti resnice, kterih
ni pojasnoval pater Bonaventura; pa tudi resnice,
ktere je on pojasnoval, toda iz druzega ozira; pri
teh me je vodila želja, odkriti zlasti krive nauke ti¬
stih ljudi, ki se imenujejo „m o d ri j a n c“.  Morebiti
bodo moje prilike te krive nauke bolj overgle, kakor
najbolj učeni spisi o njih; in tako naj bi ta knjižica
bila vsem mojim čitateljem na korist.“

mene nagnilo, da sem sestavil

— 5

„Kdor pa resnično želi, da so mu te prilike na
korist, ta naj ne bere same povesti, ktera je prilikam
le obleka ali truplo, ampak vselej tudi nauk, ki
izhaja iz njih, kajti ta nauk jim je bistvena stvar,
rekel bi — duša. Napaka, le povesti ali prilike
brati, ne pa tudi nauka, ki ga imajo v sebi, se sem
ter tj e nahaja, ne le pri mladini, ampak tudi pri
odraslih ljudčh. Marsikomu namreč je všeč samo to,
kar šegeta domišljijo, dolgočasno pa vse, kar mu
razsvetljuje um in govori na serce. Kdor bi po tem
napačnem načinu bral te prilike, porok sem mu, da
ne bode dosegel niti Bonaventurinega niti mojega
namena; pa tudi imel ne bode veselja, ktero občuti
on, ki vidi, kako lepo se nauk vjema z izmišljeno
povestjo. Vsaka teh prilik se da na dolgo in široko
premišljati, in serčno želim, da se to stori po vsaki
prebrani priliki, predno se prične druga brati. Po
tem načinu bode berilo kratkočasno v pervem delu,
koristno pak v drugem.“

Blizo tako o prilikah, ktere Vam tii podajamo,
govori nadaljevavec pater Bonaventurinih prilik, učeni
Nilon.

Učeni in nabožni Klement Brentano  pa te¬
mu priporočilu in navodu pristavlja še naslednje:

„Malo spodbudnih knjig se je do sedaj liudem
vseh narodov, kteri je imajo v rokah, tako prikupilo
in je toliko koristi in sicer nad vsemi stanovi, kakor
te prilike; one so v neštevilnih iztisih v rokah viših
in srednjih stanov ne le na Francoskem, ampak tudi
v mnogih katoliških deželah; one so se pa tudi kmeč¬
kemu stanu tako priljubile, da knjigarji ali vse sku-
pej ali v majhenih oddelkih ali še celo posamesne
prodajajo na sejmih in cerkvenih shodih; one se ku¬
pujejo za šolska darila; duhovni in svetni učitelji je
rabijo pri svojih podukih in tudi keršanski gospo¬
darji in gospodinje iz njih zajemajo nauke, s kterimi
svojo družino razveseljevaje podučujejo. Ako hoče

6

gospodar ali gospodinja ali kdo drugi pod vaško lipo
ali o pozimskih večerih na preji ali pri druzih zbi¬
rališčih nedolžno in koristno razveseliti zbrano mno¬
žico, prebere ktero teh prilik sam za-se, potem jim
jo po svoje pripoveduje, morebiti jej tudi sam še kaj
pristavi po svoji domišljiji, po povedani priliki neko¬
liko omolkne ter pričujočim postavi vprašanje, kaj
oni kaj mislijo o njej in njenem pomenu? — Kdo v
priliki je prav ravnal? — kdo napačno? Zakaj je to
prav? zakaj uno napačno? Tako na dan pridejo
razni pomeni, nekteri jo prav blizo zadene, nekteri
jo prav daleč mahne, nekteri morda ne ve, kaj bi
rekel. — Ko nikdo več ne ve, kaj bi povedal, tedaj
pripovedatelj iz knjižice bere nauk, kteri je priliki
pristavljen; njim, ki so napak sodili o njej, popravi
njihovo razsodbo, in tako beseda da besedo — osno¬
vana je bila kratkočasna in poštena veselica, čas je
potekel vsem na veselje in korist. “

Klement Brentano dalje pripoveduje o neki taki
skupščini, ktere je bil sam priča, pristavljaj e, da te
veselice ne bode nikdar pozabil zastran lepih spod¬
budnih pogovorov, kteri so se bili vneli o peti pri¬
liki, kteri je naslov: „Gadji lovec,“  in o dva in
trideseti, kteri se pravi: „Peter Trapec.“  — Dalje
priporočati to knjigo, zdi se nam nepotrebno.

S kratkim tem vvodom in navodom Vam izro¬
čamo to knjižico s serčno prošnjo:

Dragi Slovenci!

Vzemite to knjižico v roke, berite jo po navodu,
ki ste ga brali in ga nasvetujeta dva izverstna in
nabožna pisatelja in prepričajte se sami, da je v
resnici kratkočasna in podučna, — torej Vam na vse
strani na veliko korist.

V Ljubljani binkoštni pondelek 18G6.

Pisatelj.

1. Neutrudljiva sirota.

Perzijski kralj, ki ni imel sina, necega dne na
ulicah sreča majhenega dečka jako lepega obraza;
ubogajme je prosil, ker je bil sirota. Kralj ukaže,
da mu ga pripeljejo na kraljevski dvor, kajti misel
ga je obšla, da ga hoče posinoviti. Ko ubozega
dečka oblečejo, kakor se spodobi kraljevemu sinu,
bil je še veliko lepši, tako da so vsi nad njim imeli
neizrekljivo veselje. Kralj umerje; v njegovi oporoki
je bilo ozir tega dečka določeno to le: „Ž vso skerb-
jo naj se ta deček redi do petnajstega leta; ako se
bode spoznalo, da je vreden kraljevskega sedeža,
njegovo bodi kraljestvo, ker je moj posinovljenec;
ako se pa vda pregreham, slečejo naj mu kraljevska
oblačila, spode naj ga z dvora ter obsodijo, da v
rudnikih dela.“

Kakor je govorila oporoka, tako se je zgodilo.
Dali so mu najboljše učenike in rednike, kteri so
ga skerbno in vestno podučevali in k vsemu dobremu
napeljevali. Ali kmalo se je v njem prikazalo hudo
nagnjenje in zoperno mu je bilo vse, kar bi mu
imelo kedaj biti na korist. Zrasel je zoper učenike,
učilne bukve je z nogami teptal in skozi okno po¬
metal ter zlomil vse, kar so mu v roko dali. Ko
nekoliko doraste, pokažejo mu kraljevo oporoko;
vsaki dan ga spominjajo žesla in kraljevske krone,
ki ste mu namenjeni, pa tudi sramote in kazni, ki
ga čakate. Ali vse to ni nič pomagalo. Ko še bolj
vzraste, bilo je njegovo najljubše opravilo to, da je

8

iz ilovice delal hišico in gradove. Ako so se njegovi
učeniki norca delali iz njegovih otročarij, jel je jo¬
kati, jeziti in groziti se; toda učiti se nikakor ni
hotel, ampak da je bil le sam, vračal se je k svojim
otročarijam. Vendar se je pa, ne ve se kako, naučil
surovega in umazanega govorjenja; učeniki so ga
svarili in svarili, pa vse zastonj, nikakor se ni hotel
poboljšati. Cern starji, tem veče slabosti in pregrehe
so se kazale nad njim. In kakoršno je bilo djanje,
takošno tudi govorjenje, hvalil je, kar je bilo hudo¬
bnega, in ljubil in delal, kar je bilo pregrešnega.

V tacem žalostnem stanu doverši petnajsto leto.
Kraljevski svetovavci se snidejo; njega pred se po¬
kličejo; mu kraljevo oporoko prebero, enoglasno ga
nevrednega spoznajo kraljestva, kraljevska oblačila
mu slečejo ter ga v rudnike obsodijo. Ko zasliši
svojo obsodbo, pervikrat ginjen in skesan obledi, se
trese, joka, zdihuje ter milosti prosi; toda zastonj;
— kajti izrečena sodba se je precej zveršila.

Kako se mi smili nesrečna ta sirota! Kako straš¬
na, nepopravljiva škoda ga je vendar zadela! Tako
bo marsikteri mojih bralcev zdihnil ? Toda njegovo
vedenje in življenje ni nič boljšega zaslužilo. Ali
mar nesrečnež ni vedel, česa se je imel nadjati, in
česa bati?

Dragi moj bralec! ali veš, kam meri ta prilika?
Ali ne čutiš, da si ti sam ona sirota? — Za otroka
božjega sprejetemu bilo ti je namenjeno, vekomaj
kraljevati, ako se vrednega skažeš obljubljenega kra¬
ljestva, pa tudi žugana večna kazen, ako se obnašaš
tako, da si ga nevreden? Kakor ona sirota, bil si
tudi ti potegnjen iz nadloge in reve; bil si s kerstno
vodo očiščen madeža izvirnega greha in oblečen z
oblačilom lepe nedolžnosti! Kako lep si bil v božjih
očeh! Ali kmalo si omadežal krasno to oblačilo, 'ter
zgubil vso svojo lepoto!

9

Le primerjaj svoje življenje z obnašanjem onega
dečka, in našel bodeš, da si še zaničljiviši od njega,
kajti tudi ti si, ali bi saj mogel biti, podučen
v tčm, kar ti je edino potrebno. Ko ti je Bog po
svoji milosti odvzel to, kar ti je mamilo in od do¬
brega odvračalo serce, ali bi se ne bil imel k njemu
oberniti? Ti pa, kaj si storil? — Uterdil si se še v
ljubezni do grešnega svetA. In vendar se vedno pri¬
bližuje dan, ki bo odločil, ali si vreden nebes ali
pekla, oni dan, ko bode zastonj vse solzenje, vse
kesanje!

2. Neumni suženj.

Bogatemu možu, Aristu po imenu, se je jako
priljubil Afren, eden izmed njegovih sužnjev, kterega
je težkih poljskih del oprostil ter odločil za lahka
domača opravila, češ, da ga bo kmalo iz suženstva
izpustil. In v resnici, neki dan ga k sebi pokliče,
ter mu pravi: „ Afren, uro hodi te hočem nekam po¬
slati, ako dobro doveršiš to svoje opravilo, hočem
te, kedar se verneš, osvoboditi in ti dati še plačilo,
da ga bodeš vesel. Naročilo moje je pa to le: go¬
spoda Evzebija dobro poznaš; tudi ti je znano, kje
stanuje; nesi mu teh trideset talentov srebri, ki sem
mu jih dolžan. Da naj ti prejemni list, kterega mi
nazaj prinesi. To je vse, kar ti imam naročiti. Po¬
vem ti pa tudi pot, ki pelje do njega: Znano ti je,
da se pri znamnji pot deli, ena vodi na levo, ena na
desno stran; po desni dalje idi, in prav prideš do
Evzebija; ako se oberneš na levo, pripeljala te bode
ta pot do Kapista; k temu ne da bi šel, kajti hudo¬
ben mož je, in ker terdi, da je vse njegovo, vzel bi
tudi tebi srebro. Varuj se, da ob denar ne prideš;
ako se ti pripeti ta nesreča, spremenila se bo moja
ljubezen do tebe v sovraštvo, in namesti prostosti in
plačila, ki sem ti ji obljubil, dal te bom zvezati, ter

10

te poslal na najteža poljska dela, od kodar mi več
ne prideš."

jjMili gospod/' Afren spregovori, „pač mi ni
treba, da bi me strah in nada vodila, spolniti tvojo
voljo; dolžnost in želja, ravnati po tvoji všeči, ste in
mi boste edini nagib pri vseh mojih opravilih!" To
izrekši, vzame denar in odide. Grede začne veselja
vriskati, rekoč: „0 srečna svoboda, po kteri sem to¬
likanj hrepenel, vendar mi enkrat prisiješ, jutro že
te jamem vživati! O presrečni jutrajšnji dan!“ —
Svojo srečo premišljevaje in dalje sam seboj govore
tako-le prevdarja: „Ko bodem suženstva oproščen,
hočem z malim premoženjem, ktero že imam, in z
darovi, ktere mi je obljubil moj gospod, umno go¬
spodariti ter si še marsikaj pridobiti; toda," kmalo
pristavi, „ko bi le deset talentov več imel, veliko
lože in hitrejše bi mi šlo delo izpod rok. Pa kako
neumno govorim; deset talentov si želim, in vendar
jih ravno kar trideset nesem. Kaj mi neki brani od
teh trideset vzeti jih deset? Kdo bo neki izvedel, da
sem to storil? Gospod Evzebi jih bode dvajset že
dosti imel." — Izrekši te besede, odpre vrečo, iz nje
vzame deset talentov, je v svoj žep vtakne, dalje
gre in tako le modruje."

„Teh dvajset talentov tedaj moram nesti Evze-
biju? Tega gospoda pa jaz dobro poznam; terdoser-
čen in skop je, sto na eno stavim, da mi za težki
trud ne poda daru. Tak pa gospod Kapist ni; svest
sem si, da me on ne izpusti iz hiše, predno mi ne
da pokusiti sladke kapljice žlahtnega svojega vinca."

— V tem samogovoru dospe do znanega znamenja,
kjer se je delila pot. — „Zdaj velja," pravi, ,,na
ktero stran se hočem oberniti? Po vsem tem," nada¬
ljuje, „saj lahko s perva grem h Kapistu, in ko si
pri njem odpočijem, jo še lahko k Evzebiju zavijem."

— Izgovoril — storil; oberne se na levo stran. Ko
ga Kapist od daleč zagleda, mu gre naproti, ter ga
prijazno sprejme, rekoč: „A, ti si, ljubi moj Afren,

11

ali mi kaj denarja prineseš? — »Da, da, dragi go¬
spod !“ — »Koliko ?" — »Dvajset talentov." — »Malo
je sicer, pa naj bo, idi z menoj, da ga še kozarec
izprazniš do obeda!" — »Ali, dragi gospod," oglasi
se Afren, »ta denar ni Vaš." — »Cegav pa?"

— »Evzebijev." — »Dobro," odgovori Kapist, „Ev-
zebi ga ne potrebuje. Ta denar je prav za prav
moj, in meni ga je ravno treba; daj ga le sem, moje
dete, in potem hočeva obedovati." — »Dragi moj
gospod!" Afren odgovori, »svojemu gospodu moram
prinesti prejemni list!" — »Kaj pa da," Kapist od-
verne, »list ti hočem tudi dati, tvojemu gospodu tudi
moj velja." — Lačni Afren, ki ni znal brati in ni
umel vrednosti tega lista, se da pregovoriti, Kapistu
izroči denarje in prejemnico v žep vtakne. Potem
se vsedeta k obedu, po obedu si z igro čas tratita,
dokler ne pride ura, o kteri se je moral Afren domu
verniti.

Afren počasi proti domu stopa, nekoliko nemi¬
ren zavoljo tega, kar je storil, toda ne vede, kako
se bode steklo. Ko ga ugleda gospodar, ga nagovori,
rekoč: »Precej pozno se verneš." »Dragi moj go¬
spod!" mu Afren odgovori, „in to zavoljo tega, ker
sem bil na obed povabljen!" — »Ali je Evzebi zdrav?"

— »Da gospod, nisem ga bolnega videl." — »Ali si
mu dal denar?" — »Da, gospod!" — »Ali si mi
prinesel njegovo prejemnico?" — »Da, gospod, to
le je!" — Arist list razgane in precej ugleda Kapi-
strov podpis. „Kaj,“ nad njim zareži, »Kapist ti je
dal ta list? Njemu si tedaj srebro nesel?" — Afren
ves zmešan obmolkne. — Ko Arist prebere list, reče:
»Kaj ? Le dvajset talentov si nesel? Kje je še dru-
zih deset?" •— Ko Afren vidi, da je vse očito, svo¬
jemu gospodarju na kolena pade, rekoč: »Gospod!
nehvaležnež in malopridnež sem, ter zaslužim pra¬
vično tvojo jezo. Nič nisem storil, kar si mi bil uka¬
zal, vse pa, kar si mi bil prepovedal! Kaznuj me,
kakor me hočeš, saj sem tega vreden." — Arist se

12

zdaj k malopridnežu oberne, rekoč: „Ti mi nisi der-
žal svoje obljube, jaz pa hočem svojo spolniti." Zdajci
ukaže ukleniti ga ter ga pošlje na svojo pristavo, da
ondi opravlja naj teža dela; tudi ni hotel več videti
ga, in prepovedal je vsem, o njem govoriti.

Ali si pa tudi more kdo misliti bolj bedastega
človeka, kakor je bil ubogi ta suženj? — Toda ne¬
koliko prevdarjajmo njegovo obnašo, morda vendar
spoznamo, da mu je podoben marsikdo izmed nas:

1. Njegovo nehvaležnost.  Postavi si zdaj,
ljubi moj bralec, pred oči vse dobrote, ki si je
prejel od Boga. Iz niča te je vstvaril, iz posebne
svoje dobrote te odtegnil pogubljenju, ker te je v
svojo hišo, v svojo cerkev sprejel, da bi ondi po¬
skusil tvojo zvestobo, potem pa, da bi te prestavil
v nebesa, kjer te čaka večna svoboda, večno veselje,
večno življenje. Iz edinega tega namena te je vstva¬
ril. Ali si moreš blažnejšo srečo le misliti? Da ti
pomaga, doseči ta namen, vstvaril je svet, in vsta-
novil svojo cerkev. Za to pa, da ti je dal dušo in
telo, in da je odločil vse druge stvari tebi na korist,
od tebe zahteva le eno in ti prepoveduje le eno.
Kar zahteva od tebe, je edino to, da hodiš po poti
pravice in pobožnosti, da spolnuješ njegove zapovedi,
da njegove dobrote obračaš njemu na čast in sebi na
korist. Kar ti pa prepoveduje, je to, da se varuješ
hudega; da njegovih talentov ne daruješ satanu in
svetu, ker ti je je podelil le zato, da je obračaš le
njemu na čast; prepoveduje ti časno blago, ktero ti
je izročil, njegovi časti odtegovati in obračati lastni
svoji ljubezni, svoji lakomnosti ali skoposti, prevzet¬
nosti in ničemurnosti, ali kteri drugi strasti. — Zdaj
pa, dragi moj bralec, nekoliko premišljuj, kako si
se dosle ti obnašal v tej reči! — Ali nisi Afrenu
podoben v nehvaležnosti ? !

13

2.  Njegovo nepokorščino. Pomisleka je
vredna pot, po kteri je Afren zabredel v ta pregreho.

a) On se je spominjal plačila, ki je bilo po¬
korščini obljubljeno; na to pa ni mislil, da bi bil v
resnici pokoren; on seje  veselil obljubljene svobode,
rabil pa ni edinega pripomočka, da bi jo bil dose¬
gel. — Ravno tako nespametno pa še dan današnji
ravna veliko ljudi. Vsi sicer želimo zveličanja, ni¬
komur ni všeč pogubljenemu biti; toda veliko jih je
med nami, ki nikdar ne mislijo na pomoček, kteri
edini je more zveličati in pogubljenja obvarovati. To
sredstvo je: da smo pokorni božjim zapovedim.

b) Afren je mislil, da je pokoren, in vendar
je premišljal to, kar ga je odvračalo od pokorščine.
— Nikar si ne umišljaj, da spolnuješ božje zapovedi,
ako poslušaš, bereš, želiš in ljubiš kaj tacega, kar
je božjim zapovedim nasproti; ali če v svojem sercu,
v svoji domišljiji rediš misli, ktere Boga žalijo.

c) Afren je v svoji neumnosti hotel, pokoren
in nepokoren biti; sklenil je s perva storiti to, kar
mu je bilo prepovedano, in potem to, kar mu je bilo
zapovedano. — Glej velike nevarnosti! Njemu je pa
podoben vsaki, ki hoče najprej svetu služiti, in Bogu
še le potem. — Prerado se zgodi, da človek umerje,
predno začne, Bogu služiti.

3. Njegovo prederznost,  ktera se kaže v
treh rečeh:

a) v tem, da se je nadjal, da gospodar ne bode
zvedel, kaj da dela ali kam da grč. •— Žalibog! še
dan današnji je veliko takih neumnežev, ki se pre-
derzno izgovarjajo, rekoč: „saj tega nikdo ne zve!“
Ti pa, ljubi bralec, ali terdno ne veruješ, da je Bog
vsegapričujoč in vsegaveden, in da ti las z glave ne
pade brez njegove volje? Kako je to, da vendar
greh delaš pred njegovimi očmi! Ali torej tvoja pre¬
derznost ni veča od Afrenove?

14

b) v tem, da je bil zadovoljen s prejemnim li¬
stom, ki mu ga je bil dal največi sovražnik njego¬
vega gospodarja. — Ali ni pa tudi veliko ljudi, ki
so zadovoljni s tem, da so le ljudem všeč? — da z
vnanjim svojim djanjem le po svetni hvali hlepijo?
-— Ali je mar to sreča in zveličanje, nam namenjeno?
Gorje mu, kdor se na njo zanaša!

c) v tem, da se je prederznil prejemni list iz¬
ročiti  svojemu gospodu. Glej strašne njegove derz-
nosti! — In ravno v njej ga posnemajo vsi, ki vedo,
da se nehote vedno bližajo sodnjemu stolu božjemu,
pa se vendar ne bojč, z vestjo, obloženo z neštevil-
nimi grehi, stopiti pred sodnika? z vestjo, v kteri
je na tanko popisano vse, kar so hudega storili, go¬
vorili, mislili, ljubili in želeli!

So pa tri okoliščine, ki nam kažejo, da smo
mi še bolj zadolženi, kakor je bil Afren.

a) Afren ni znal brati, in tega ni bil sam kriv;
— mi pa znamo brati v svoji vesti in lahko preisku¬
jemo, kaj da je v njej zapisano; kdor mi ugovarja,
da ne ume brati v njej, njemu jaz odgovorim: „Sam
si tega kriv, ker se nisi hotel vaditi branja, še ogi¬
bal si se ga, ker si se bal, da bi te vest preglasno
ne svarila in ne pripeljala na pravo, če tudi težavno
pot.“ Pomisli vendar, dokler je čas, ali ne bi bilo
boljše, da kratek čas hodiš po ozki in ternjevi poti,
kakor da s težko vestjo stopiš pred sodnji božji stol,
kjer boš obsojen v večno terpljenje ?

b) Afren ni vedel, da bode prejemni list razodel
vse, kar je hotel utajiti. — Ti pa, če tudi ne znaš
brati, vendar dobro veš, da je v tvoji vesti zapisano
vse, kar si storil in kar ti bo očitala na sodnji dan.
Kako prederzen si torej, če hočeš z zadolženo vestjo
na sodbo iti in nesprosljivo pričo seboj vzeti.

15

c) Afren ni mogel več popraviti ne prejemnega
lista, ne svojega pregreška. — Ti pa imaš, dokler
dihaš, gotov pomoček zoper greh; kaka nespamet
torej, če ga ne rabiš!

Ta pomoček pa je :

1. Uči se brati v svoji vesti; preiskuj torej vse
svoje djanje, da zveš, v čem si se zadolžil; potem
pa s skesano in čisto spovedjo očisti svojo vest.

2. Potem pa, ako si se v resnici prizadeval,
da bi se spomnil vseh svojih pregreškov, bodi mir¬
nega serca, če se tudi ne spomniš in obtožiš vseh;
zaupaj v božje usmiljenje, saj je Gospod tvoj oče,
ki zahteva odkritoserčno serce in resnično voljo.

3. V prihodnje pa se varuj, da več ne obtežiš
svoje vesti; če se ti pa vendar kaj pripeti iz nemar¬
nosti, precej preišči svoje zadolženje ter se ga čisto
in skesano spovej. Tako si boš ohranil občutljivo
vest, k tora te bode vedno opominjala tvojih dolžnosti,
varovala greha, ter zagovarjala te pred sodnjim sto¬
lom božjim. Bog pa bode zvestemu svojemu služab¬
niku povernil s plačilom, ktero bode vekomaj vžival.

3. Mesečnik.

Korejski kralj pošlje dva služabnika biserov
iskat. Iz teh biserov je hotel narediti krasno za-
vratnico, ktero je želel podariti svojemu očetu *), ki-
neškemu cesarju. Enemu reče iti na vzhodnjo ko¬
rejsko brežino , enemu pa na zahodnjo, obema pa
ukaže, pridno iskati in toliko biserov nabrati, kolikor
jima bo moč, in veli, naj se obd verneta isti dan,
kterega jim je na tanko določil. M in da o, ki je bil
poslan na vzhodnjo brežino, je skerbno in marljivo

*) Tako pravijo kineškemu cesarju tisti kralji, ki mn morajo
davke plačevati.

16

delal po kraljevem ukazu, pa je tudi veliko biserov
nabral. Po noči je hodil s svetilnico ob morji ter bi¬
sere lovil, po dnevi je pa počival. Janki,  poslan
na zahodnjo brežino, se je pa po dnevi razveseljeval,
po noči pa spal. Vendar je pa vsako noč prišel k
morju, toda ker je bil mesečnik, bodil je v spanji,
torej ni vedel, kaj da dela, in namesti biserov na¬
bira kamenje, in ž njim polni košek, kterega je seboj
nosil. Ribiči, ki so ga ne daleč od tod opazovali, bili
bi prisegli, da lovi bisere in da se s polnim košem
biserov domu vračuje, in vendar je v košu imel le
kamenje. Domu prišedši spe izpraznuje svoj košek
v zaboj, ki je bil odločen za bisere. Potem se je
vlegel na posteljo in spal do poznega dne. V tem
spanji so se mu sanjale najlepše reči. Zdelo se mu
je, da je na brežini, da v koš nabira bisere in da
je iz koša deva v zaboj. Ko se zjutraj zbudi, stale
so mu sanje tako živo pred očmi, da nikakor ne
dvomi, da se je vse to v resnici godilo; verb tega
je pa tudi z razveseljevanjem imel toliko opravila,
da nikdar ni utegnil pogledati, kaj da je v zaboji.
Tako je ravnal ves čas, kterega mu je bil kralj od¬
ločil, do dne, ko se je imel domu verniti. In še ta
dan ga je motilo sto in sto reči, tako da na voz na¬
loži zaboj, ne pogledavši va-nj. Janki in Mindao
snideta se odločeni dan na kraljevem dvoru, ter
kralju oddasta vsak svoj zaboj. Kralj ukaže odpreti
zaboj, kterega mu je bil izročil Mindao; našli so v
njem veliko jako lepih biserov. Kralj je bil ž njim
tako zadovoljen, da ga je izvolil za poglavarja neke
dežele ter mu določil veliko letno plačo. — Janki,
tega vesel, nadjal se je enacega plačila; toda kako
se začudi, ko so v njegovem zaboji namesto biserov
našli le zgolj kamenje! Janki sam ni verjel svojim
očem. Kralj, kteremu se je to zdelo zasramovanje,
se tako raztogoti, da izreče sodbo: „Janki naj se po¬
bije s kamenjem, ktero mi je prinesel/'

17

Janki se hoče izgovarjati, kralj pa ga noče po¬
slušati in odide. Janki se oberne do pervega kra¬
ljevega ministra, in se izgovarja s tem, da je me¬
sečnik in da je edina ta nereča kriva, da je tako
ravnal. Ali minister mu odgovori: „Ker si vedel,
da si mesečnik, zakaj nisi skerbel, da bi te bil kdo
zbudil? Verh tega bi bil imel saj po dnevi premisliti,
kaj da si po noči delal; predno si se bil domu vernil,
ali saj predno si bil kralju oddal zaboj, mogel bi bil
pogledati, kaj da je v njem, in gotovo ne bi bil
tako prederzen, da bi bil s kamenjem v zaboji stopil
pred kralja. Janki zdaj spozna svoje pregrešenje,
ter prosi, da bi smel še enkrat iti na brežino, da
popravi, kar je zagrešil. Minister pa mu odgovori:
„Kralja ni volja, da bi svojemu služabniku dal pri¬
liko, da bi ga še zasramoval s svojo nepokorščino."
To izrekši ukaže, da se izverši sodba, ki jo je kralj
izrekel nad njim.

Pomena te prilike ni težko najti. Mi vsi smo
na svetu zato, da si nabiramo biserov, to je, čed¬
nosti in dobrih del. Jezus Kristus, naš kralj , nas
je sem poslal, ter nam pomočke v roke dal. Njemu
smo dolžni izročiti svoje zasluženje, ktero on daruje
nebeškemu Očetu. Nabrati si moremo dobrih del v
luči sv. vere na vzhodnji brežini, to je, v sreči, pa
tudi na zahodnji, to je, v križih in težavah. Najbo¬
gatejši je on, ki jih ima največ.

Ali koliko mesečnikov je na tem svetu, ki na¬
mesto biserov, kteri edini so všeč njihovemu Očetu,
v sanjah nabirajo le kamenje, ktero Očeta žali in
sili, da kaznuje nemarne svoje otroke! In taki so
vsi tisti, kteri se trudijo le za časno blagč, zanemar¬
jajo pa skerb za večnost; — mesečniki so vsi, ki
se zanašajo na svojo poštenost, na svoja dela, ktera
opravljajo brez svetega namena; mesečniki so, ki
terpijo brez keršanske poterpežljivosti; ki molijo le

Prilike. 2

18

z ustnicami, — ki svoje dolžnosti opravljajo brez
dobrega namena, ali celo zavolj ljudi ali le iz na¬
vade, — ki se trudijo le za vnanjo čednost brez no¬
tranjega jedra -— ki se le hlinijo. Vsi ti in enaki si
nabirajo kamenje namesto biserov, torej jih pa tudi
čaka kazen namesto plačila.

Mesečniki, zbudite se ter pomislite, kaj da de¬
late! Odprite oči in poglejte, kaj da nabirate! Nikar
ne hodite pred svojega kralja, in nikar se ne kažite
pred sodnjim stolom, predno ne veste, kaj da nosite
seboj, predno si ne izčistite vesti. V tem življenji je
še mogoče, da v zakramentu svete pokore kamenje od¬
ločite in si namesto njega naberete pravih biserov —
dobrih del. Ko ta svoj tek dokončate, nikar ne pri¬
čakujte življenja, v kterem bi si dali pregreški per-
vega popraviti. Zdaj storite, kar boste enkrat želeli,
da bi bili storili; kajti takrat vam ne bode nič dru-
zega ostalo , kakor kazen ali plačilo za to, kar ste
do tistihmal storili!

4. Zvezdoznanec pri Lapili.

Na povelje svojega kralja se je bil podal zvez¬
doznanec v severne kraje opazovat, kako da mimo
solnca pojde zvezda Venera (danica in večernica).
Prišel je bil v deželo, kjer bivajo Lapi, o tistem
času, ko mali Stanovniki te dežele še niso bili za¬
pustili zimskih svojih stanovališč. Bila so pa ta sta-
novališča podzemske luknje, ktere so imele le po
eno odpertino, namreč vrata, skozi ktera so va-nje
hodili. V teh luknjah je neprenehoma gorel strašno
velik ogenj, cela drevesa, še vsa zelena z vejami in
listjem so vlačili va-njo in v njej žgali, tako da se
od gostega dima niso videli med tem, ko so se greli
pri plamenu. Neki jasni večer jim je zvezdoznanec,
predno so odšli v svoje luknje, razlagal pota, po
kterih tekajo zvezde; pravil jim je, kako se imenu-

19

jejo posamne zvezde, in kazal planete. Na vse gerlo
so se mu smejali Lapi, poslušaje ga in opazovaje
orodje, ktero mu je rabilo. Nekteri so v roke vzeli
kvadrant (astronomično orodje) , pa niso vedeli, kaj
ž njim začeti; nekteri so gledali skozi daljnogled, ali
nič niso videli. Ko so slišali imena slavnih zvezdo-
znancev : Kartezija, Nevtona, Kopernika,
smejali so se tako, da bi jim bila kmalo sapa zastala.

Kar najimenitniši izmed njih jame govoriti in
zvezdoznancu reče: „Tvoj kralj in narod menda pač
ne vesta, kje da se ju glava derži, da nas hočeš
kratkočasiti s tacimi burkami.*' Zvezdoznanec, s temi
besedami razžaljen, mu odgovori: „Ne čudim se
temu, da prikazni na nebu ne umete in da se njim,
kteri je opazujejo in o njih govore, posmehujete vi,
ki v temi živite, v luknjah stanujete in še ne veste,
kaj zemlja rodi. Lapi, to zaslišavši, jamejo grozno
vpiti in morda bi zvezdoznanca bili raztergali, ako
je ne bi bil naglo potegnil od njih.

Kmalo po tem se je vernil v svojo domačijo,
kjer je na tanko sporočal o svojem opazovanji in na
dolgo in široko pravil o bedastih Lapih. Zdaj pa
mirno živi pri svoji družini in vživa dobrote svojega
kralja in spoštovanje svojih sosedov.

Ako nekoliko premišljujemo te Lape, nad njimi
zapazimo zlasti tri reči, iz kterih si lahko posnamemo
tehtne nauke, in sicer:

1. Njihovo temo.  — Kar tiče naše izve-
ličanje, smo tudi mi na tem svetu kot v hiši, tem¬
nega dima polni. Počutki in strasti nam temnijo
čisto luč našega duha ter zatirajo najblaža čutila na¬
šega sercd. In tako se zgodi, da ne vidimo ne tega,
kar je v nas, ne tega, kar je zunaj nas ; ni nam
znano ne to, kar je na tem svetu, ne to, kar je un-
kraj tega sveta; ne poznamo velikosti tega, kar je

2  *

20

večno, ne malosti tega, kar je časno. Posvetnim in
minljivim rečem skazujemo spoštovanje, ki je zaslu¬
žijo le nebeške in neumerljive stvari, tem pa zaniče¬
vanje, ktero se onim spodobi. Ta zmota pa stori,
da se ljudem dobro zdi to, kar je hudobno, hudo pa
to, kar je dobro. Posvetnjakom je tema svetloba,
pot namen, kraj zaverženja pa domovina. — Da bi
se pač, predno nam smert izpred oči ne potegne te
zmote, terdno oklenili luči sv. vere, ki nam sveti v
tem temnem kraji! Poslušajmo nje, ktere vodi ne¬
beška ta luč, in kteri nam pred oči stavijo zveličan-
sko resnico, da je prav za prav le večnost vredna
našega premišljevanja, in da si za posvetne in min¬
ljive reči prizadevamo le toliko, kolikor nam morejo
pripomoči za pravo, neminljivo, večno srečo.

2. Njihovo zasmehovanje.  — Kedar vidim
ali slišim, da brezbožni ljudje zasmehujejo sveto vero,
da se neverniki vzdigajo zoper Kristusovo pravo cer¬
kev, da se razuzdanci norčujejo s pobožnostjo, zdi
se mi, da sem pri severnih Lapih, ki se posmehu¬
jejo zvezdoznanstvu.

3. Njihovo jezo.  — Od nekdaj je svet za¬
smehoval prave kristjane in nje,  ki so sprejemali
pravi poduk. Večkrat je je preganjal in tudi moril.
Toda preganjani so se preselili v nebeško domovino,
kjer v družbi izveličanih vživajo večno blagoto več¬
nega kralja. Dodeli, milostivi Gospod, tudi nam mi¬
lost, ž njimi kedaj združenim biti.

5. Gadji lovec.

Neki kmetovavec je bil poslan lovit gadov,
ktere je imel poslati v bližnje mesto lekarju, ki je
zdravilo pripravljal iz njih. Necega dne je bil naš
lovec tako srečen, da je 150 gadov vjel. Zvečer
domu prišedši bil je tako truden, da se mu ni l) u '
bilo večerjati, kar precej se podd v spavnico spat.

21

Po svoji navadi je tudi tisti večer v spavnico seboj
nesel žive gade ter je del v posodo, ktero je sicer
pokril, pa je ne terdno zaperl. Po noči vsi gadje iz
svoje ječe izležejo in gorkote iskaje lazijo po izbi,
dokler da ne prilezejo na posteljo pod odejo lovcu
do života, okoli kterega se ovijejo tako, da mu ne
store nič žalega, le iz spanja ga prebude. Ne vede,
kaj ga je prebudilo, zopet kmalo zaspi. Po svoji
navadi je imel tudi to noč goli roki na odeji. Tako
sladko je spal, da se je zbudil, ko je že solnce vi¬
soko stalo na nebu. Ali kak strah ga obide ugledav-
šega gade okoli svojih rok! „Po meni je!“ strahoma
vsklikne, „gadje so ušli iz posode.“ Bil je pa tako
previden, da se ne gane; ali pri ti priči začuti, da so
se mu gadje ovili tudi okoli vrata, okoli nog in okoli
vsega života. O groza! Toda tudi zdaj glave ne zgubi.
Bogu se priporoči in ne ganivši se deklo pokliče. Ko
dekla odpre duri, jej tihoma reče: „Ne hodi v izbo,
idi, vzemi velik kotel, na pol ga napolni z mlekom,
mleko segrej, vendar tako, da bo le mlačno, ta kotel
mi potem prinesi ter ga, kar le moreš, tiho postavi
na tla sredi izbe; ne zapri duri, idi, naglo stori to,
kar sem ti rekel, ne trenutka ne mudi.“ Dekla stori,
kakor jej je bilo naročeno. Ko je bil kotel v izbi,
gadje, čute mleko, jamejo odvijati se od rok, vratu,
nog in života in lezti v kotel. V malem času je bil
gadov prost. O kakošno veselje! Toda vstane vendar
še ne, ker se noče prenagliti, ampak nekoliko čaka
na postelji; še le potem, ko je zadnji gad zapu-
stivši posteljo zlezel v kotel, se vzdigne ter, predno se
obleče, grč h kotlu, v kterem so gadje lazili kakor
v omotici. Zdaj v roke vzame klešče, ž njimi gada
za gadom iz kotla potegne ter vsacemu sproti glavo
odreže. To delo doveršivši pade na koleni ter ae
serčno zahvaljuje Bogu, kteri ga je tako očitno rešil
velike nevarnosti; potem pa gre k svoji družini ter
jim pripoveduje, kaj da se mu je bilo pripetilo. Vse
je velika groza spreletela, tudi sam se je pripovedo-

22

vaje strahu tresel. Umorjene gade pošlje lekarju s
sporočilom, da se je za vselej odpovedal temu opra¬
vilu; gad se mu je jel tako gnjusiti, da ni mogel
nobenega več pogledati, na vsem životu se je vselej
stresel, ko je zaslišal njegovo ime.

Ta strašna prigodba je vredna, da jo nekoliko
premišljujemo po vseh njenih delih; kajti prelepa po¬
doba nam je v dušnem obziru.

1. Strašen je bil stan gadjega lovca
na postelji.  Ce si ga živo pred oči postavim ter
gledam njegov život, kako je bil ves z gadi ovit,
obide me groza, in že pri samem spominu o njem se
mi jame tresti serce. Nehote mi iz ust izide vsklik:
o groza! Ali je pa tudi mogoče, še strašnejši stan
misliti si ? — Da, da, ne le mogoče, ampak v res¬
nici še tisočkrat strašnejši je stan duše, ki živi v
smertnem grehu. Ako premišljujem grešnika, bodi si
da mirno po noči spi na postelji, bodi si da prost
pri belem dnevi hodi po lepem svetu, in ako mi
pred oči stopi misel, da smertni grehi, ki so veliko
hujši cfd gadov, v posesti imajo njegovo dušo tako,
da je tudi vse njegovo tel6 ovito in prepleteno ž
njimi, me še veliko veča groza spreleta. Gadjega
lovca sicer ni strašila nevarnost, dokler je spal, ravno
tako grešnika nič ne straši, dokler mirno v grehu
spi; ali zdi se mi, da zavolj nevednosti ta stan ni
manj  strašen, ni manj nevaren.

2. Gadji lovec je bil tudi v spanji v
veliki nevarnosti.  Ako bi se bil v spanji le
količkaj ganil ali na postelji obernil in tako kterega
gada pritisnil ali s sapo ali s kako besedo ustrašil,
gotovo bi ga bil smertno pičil. Kaj pa se pripeti
grešniku, kteri umerje v smertnih svojih grehih? —
Pogubljen je na vekomaj. Strašna je smert za ga¬
dovim pikom, ali vendar kaj je, ako jo primerjamo

23

s peklom, kjer je grešnik rop hudobnih duhov, svo¬
jih grehov, nepokojne vesti, obupanja in večnega
ognja!

3. Velika groza jegadjega lovca obšla,
ko seje bil zbudil.  — Grešnik! tudi ti ne boš
vedno dremal ali spal. Na smertni postelji, gotovo
pa pred sodbo božjo se bodeš zbudil iz svojega
spanja. Ali kakošna groza te bo spreletela, vide,
da si sovražnik Eožji, da si hudobnim angelom po¬
doben, da si ves v grehih, da torej nisi za nikamur
drugam, kakor za pekel, kamor se Bodeš zdajci po¬
greznil , da vekomaj ondi ostaneš. — O, nikar ne
odlašaj zbujenja do tistega trenutka, ko bi bilo pre¬
pozno! Zbudi se zdaj, dokler ti je še mogoče, re¬
šiti se dušnih svojih gadov — smertnih grehov.

Premišljal si strašno nevarnost, v kteri je bil
gadji lovec; ali pa boš mogel tajiti, da je še straš-
nejša nevarnost, v kteri je grešnik?

Premišljaj torej sedaj, kako se je gadji lovec
rešil iz svoje nevarnosti, da veš, kako se tudi greš¬
nik more rešiti svojih gadov.

a. Gadji lovec je modro ravnal.  Izvolil
si je bil edino sredstvo, ki ga je moglo rešiti in ga
je tudi rešilo. — Tako tudi ti ne obupaj, kedar za¬
gledaš strašni svoj dušni stan; ne rekaj, kakor je
govoril Kajn: „Prevelik je moj greh, da bi mi mogel
biti odpuščen .“  Ako bi bil še tisočkrat veči grešnik,
kakor si, milost božja je še veča, — ona je ne¬
skončna. Verh tega ti ni treba, še le iskati po-
močka, ali si ga izmišljati. Pomoček je najden, znan
ji je, božja milost ti ga ponuja. Jezusova rešnja kri
je, v kteri se z dobro spovedjo moreš oprati vseh
svojih grehov. Ne straši se te besede. Bodi mir¬
nega serca. Nikar naj se ti ne zdi nemogoče ali
pretežavno to opravilo. Bog nič nemogočega od ni¬
kogar ne zahteva, verh tega ti bode pomagal pri
tem, kar ti je storiti. S perva se spove grehov, kte-

24

rih se spominjaš, potem si prizadevaj, da poiščeš še
družili tako, da od tebe odlezejo vsi grešni gadje.
Ne boj se! Vsi bodo odlezli.

b. Kako je bil vesel gadji lovec, ko je
videl, daje  rešen!  — Zares! veliko je moglo
biti njegovo veselje; vendar pa je bilo majheno v
primeri z veseljem, ktero čuti grešnik, kteri se je
spokoril, grešnik, kterega je Bog zopet sprejel v
svojo milost. Kdo more prav umeti tisto veselje,
ktero bode nekdanjemu grešniku prešinilo serce ta¬
krat, ko ga Gospod sprejme v večni raj ! O, kako
se bode srečnega čutil, da se je oprostil svojih gre¬
hov, da se jim je odpovedal, se jih kesaj e spovedal
ter za-nje zadostil božji pravici!

c. Kaj je rešeni gadji lovec storil in
sklenil?  Vsem gadom je porezal glave, ne enemu
ni prizanesel, za vselej se je odpovedal nevarnemu
lovu, ki bi ga bil kmalo pogubil, in gnjusili so se
mu gadje tako, da ni mogel nobenega več pogledati.
— Ljubi moj bralec! saj me umeš, kaj ne, kaj ho¬
čem reči. Stori tudi ti tako. Varuj se greha, kakor
se varuješ strupenega gada!

6. Bruno v vodi.

Dva kmeta sta bila prišla v mesto, derva pro¬
dajat. Ko sta je bila odvedla, šla sta ob reki spre¬
hajat se. Kar v vodi zagledata bruno, za kterim je
bredel mlad deček, ki je je z eno roko rinil k bregu.
,,Kakošnega lesa je neki to bruno/' rekla sta kmeta,
„da je otrok tako lahko oberne, kamor le hoče?“
Tesar, ki je blizo nju stoje na bregu čakal bruna, ji
sliši pogovarjati se, kar stopi k njima rekoč: „Pri-
jatelja! da zvesta, kakošnega lesa je to bruno in
kako lahko, stavo naredimo med seboj. Ako vidva
ob& to bruno, ko je deček pririne do brega, poteg¬
neta iz vode na suho, hočem vama jaz plačati šest

25

goldinarjev; ako pa tega dela vidva ne doveršita,
bodeta 'morala z včli potegniti je iz vode, meni pa
plačati tri goldinarje, za ktere hočemo skupaj juži-
nati.“ — „Ako je bruno/' eden izmed nju reče,
„tako lahko, da je sem rine sam ta deček, prav
čudna bi morala biti, da bi ga midva ne mogla po¬
tegniti iz vode.S' Tesarjev predlog torej z veseljem
sprejmeta. Stava se naredi in stavljeni denar izroči
gostinčarici, kije ravno prala na potoku in se smejala
stavi. Ko tedaj deček bruno pririne do brega, gresta
kmeta na delo; vsak na svoji strani primeta za bruno
in je potegneta — ali kar premakne se ne. Pervi spod¬
leteli trud ju pa ne ostraši, v drugo in tretje pri¬
meta za bruno, upirata se in vlečeta na preterganje,
toda vse je bilo zastonj. Rada sta spoznala, da sta
zgubila stavo, voli vprežeta in južino plačata. —

Naš izveličar male grehe, ktere vidimo na dru¬
gih, pezdir imenuje, velike grehe, ki nas teže, jih
pa ne vidimo, pa zove bruno. Bruno, ki v vodi

E  lava, se nam ne zdi to, kar je, niti po svoji veli-
osti, niti po svoji teži. Kar tiče velikost, polovica
ga je skrita pod vodo, in kar tiče težo, lahko je
otroče obrača, kamor hoče, in vodi, kamor mu je
drago. Ko pa bruno potegneš iz vode, in ti leži na
bregu, tedaj še le vidiš, kolikošno da je, in zveš
njegovo težo.

Cas življenja je podoben velikemu morju, v
kterem plavamo in z nami tudi naši grehi. Ti grehi
se nam ne zde polovica tega, kar so. Mi velik nji¬
hov del skrivamo pred ljudmi, da, skrivamo je še
sami sebi s tem, da jih pozabimo ali izgovarjamo in
tako zmanjšujemo. Verh tega se nam še to, kar
grešnega zapazimo na sebi, lahko in majheno zdi,
ker je primerjamo z nauki in hudobnimi izgledi na¬
pačnega sveti. Kedar pa bode treba iz vode pote¬
gniti je, da je postavimo pred sodnji stol božji, ta-

26

krat se bodo prikazali veliki in težki, kakoršni so.
Ko bodo iz vode potegnjena vsa sramotna dela, vse
skrivne goljufije, vsa gerdivna obrekovanja in vsi
hudobni nameni, — ko se vse to bode primerjalo
evangeljski postavi, ne pa posvetnim šegam in greš¬
nim navadam, ko je bode merila in tehtala božja
svetost in pravica: tedaj se nam bodo prikazali v
svoji pravi, strašni velikosti, tedaj bomo čutili nji¬
hovo neizmerno težo. Izbrišimo si je torej s pravo
pokoro, predno zapustimo ta svet, da nas ne bodo
težili, kedar se moramo prikazati pred obličjem sve¬
tega in pravičnega sodnika.

Greh se nam zdi lahek, kedar ga storimo, silno
težek in neizmerno velik pa je, kedar ga nesemo v
spovednico. Kakošen bo še le takrat, ko ga bodemo
morali nesti pred sodnji stol Božji?

7. Modrijan na gori Etni.

Na Sicilijanskem stoji gora Etna,  ki ogenj
meče iz sebe. Ta gora je peklu prava podoba, po¬
doba pa tudi nečistega ognja, ki pelje v pekel. To
gorečo goro prilikujem pregrešnim drušinam, pohujš-
ljivim plesom, nesramnim glediščnim igram, ki so
obdane s plameni in nečisti ogenj mečejo v človeška
serca. Verh teh so pa še druge posamne, skrite
ognjobljuvne gore, kterih vročina je ravno tako ne¬
varna. Nikdo se tega ognja preveč ne boji, nikdo
od njega predaleč ne beži. Kdor se bliža temu ognju,
tega bo osmodil, kajti kdor se hočeš varvati greha,
ogiblji se priložnosti v greh.

Empedokel,  slaven modrijan starih vekov,
bolj znan zavoljo svoje smerti, kakor zavoljo svojega
življenja in po svojih spisih, je bil radoveden ter
hotel blizo videti ogenj gore Etne. Z lastnimi očmi
se je hotel prepričati, kaj je ta ogenj, kako prihaja
iz gore in kakošne sledi zapušča. Hotel je vedeti,

27

kako visoka je ta gora, kakošna je zemlja okoli nje,
kako je vstvarjen ves ta kraj, ter se prepričati, je
li res ali ne, kar se o vsem tem pripoveduje. Po¬
slednjič ga je navdajala želja, da bi o tej gori go¬
voril iz lastnega opazovanja, a ne le iz tujih sporočil.

Več ko enkrat so si njegovi učenci prizadevali,
odverniti ga od nevarnega in prederznega potovanja
na to goro. Stavili so mu pred oči, da so žalostni
konec storili še vsi, ki so skušali to, kar njemu roji
po glavi; rekli so mu, da zadostuje, toliko vedeti
od te gore, kolikor je moč brez nevarnosti od daleč
opaziti, in da ni ravno vsacemu človeku treba, sa¬
memu skusiti vsega, o čemur se govori. Stavili so
mu pred oči, da mora njen verh že samo apno biti,
in da je torej človek v vedni nevarnosti v brezno
pogrezniti se, ravno ko misli stopiti na terda tla.
Poslednjič so ga opomnili še tega, da se ogenj vedno
ne prikazuje na istem mestu; utegne se zgoditi, da
potniku švigne ravno pod njegovimi nogami ter ga
sežge in vpepeli, predno žrelu dospe na dno.

Empedokel na vse to odgovori tako le: „Vi ste
preboječi, strah pa zvikšuje nevarnost, ktera ni toli¬
ka, kolikoršna se vam zdi; modrijan se ne sme dati
ostrašiti, kakor se dajo navadno strašiti prosti ljudje;
— da so dosedaj konec vzeli še vsi, ki so potovali
na to goro, temu je menda vzrok to, da niso dosti
previdni bili; ali kar tiče mene, povem vam, pre-
skerbel sem se z vsem, česar je treba, torej za me
ni nobene nevarnosti; vse bom videl in opazoval, in
zdrav z gore prišedši hočem vam povedati vse novice.“

S čim da se je preskerbel, tega jim Empedokel
ni povedal, sicer bi se mu bili v obraz smejali, kajti
to v s e bilo je pervič, da je sklenil, seboj vzeti pa¬
lico, s ktero hoče sproti poskušati mesto, predno
stopi na tla, in drugič, da se je namenil hos poto¬
vati, da bode precej čutil vroča tla, in tako vedel
o pravem času verniti se.

28

Necega lepega jutra zarano Empedokel, ne zi-
nivii komu besede, vzame palico ter se poda na pot.
Prišedši gori do vznožja, sezuje svoje sandale, je na
mestu popusti in bos koraka na goro. Ravno o tistem
času po slepi naklučbi sta se bila na bližnjo goro
napotila tudi dva njegova učenca. Kar zagledata ne¬
koga verh Etne sem ter tj e sprehajati se. Precej
jima pride na misel, da bi utegnil ta mož biti njun
učenik, in na vsem životu se jameta tresti, vedoča,
v kaki nevarnosti da je. Kaj jima je bilo storiti?
K njemu nista mogla, iz nevarnosti ga potegniti tudi
ne; kar jima je bilo edino mogoče storiti, storila sta,
z očmi sta ga namreč spremljala, kodar je bodil,
videti sta hotla, kaj da se bode zgodilo ž njim.

Empedokel prisedši verh gore ostermi nad no¬
vim sprelepim razgledom. Videl je tisoč in tisoč ču¬
dovitih prikazen, kterih bi pa bila groza vsacega
druzega: stare poapnjene skale, visoke gomile samega
pepela, jezera topljivega in smerdljivega žvepla, ve¬
like votline in zevajoče razpokline, skozi ktere so
švigali visoki plameni.

Neprestrašen je hodil Empedokel po verhu ogenj
bljuvavne Etne. Več ko enkrat mu je palica poka¬
zala prežeče brezno, več ko enkrat ga je vročina pod
nogama opominjala, naj se verne. Kako je bil vesel,
videvši, da je strašen plamen kviško švignil ondi,
od kodar se je bil ravno prestopil. Zdaj mu strah
šine pod kožo, groza ga obide, obd pa mu navdih¬
neta misel, da je čas verniti se. Predno zapusti verh,
se sam pri sebi premišljuje, kakošno slavnost si je
pridobil s tem, da je neprestrašen in brez kake ne¬
sreče ^ obiskal goro, s ktere še nikdo ni živ dospel.
Kakošno veselje bode za-nj, da bode mogel pervi
reči: „bil sem verh Etne — videl sem jo." Med tem,
ko so ga sprehajale te ošabne misli, stvari, ki so se
mu zdele najznamenitniše, še enkrat pogleda z na¬
menom, da je bode svetu na tanko popisal; o tem
pogledu pa, bodi si da ga noge, vročine nekoliko

29

privajene, niso o pravem času opomnile nevarnosti,
bodi si, da o sprelepem pogledu tega svarila ni za¬
pazil, izpod njega kvišku švigne strašen plamen,
kteri užge palico ter mu jo gorečo daleč proč odnese.
Je li tudi Empedokel zgorel ali bil pogoltnjen, tega
ne vem; vse pa, kar mi je znano, je to, da ga ni
bilo več na spregled.

Učenca, ki sta bila priči, nesrečne te prigodbe,
naglo tečeta tje, kamor sta videla, da je palica padla
na tla, ter precej poznata, da je prav učenikova bila.
Po tem gresta okoli gore, misleča, da bosta morda
našla tudi kak raztresen ud njegov. Našla sta pa le
njegove sandale, ki sta je z ožgano palico vred nesta
v tempelj modrosti,  da bi vsi, ki je bodo videli,
spoznali to le resnico :

Prava modrost se ogiblje nevarnosti;
prepozno je iskati pomočkov, kedar je ne¬
mogoče rešiti se iz nevarnosti.

Dragi bralec! Dobro si zapomni in globoko v
serce vtisni zlati ta nauk.

8. Nabožna goljufija.

Živel je mladeneč, jako ljubeznjiv in silno bo¬
gat, ter imel mlado ljubico, ktera je v sebi strinjala
ravno te dve prednosti. Že vse je bilo pripravljeno
za poroko, le zavoljo nekega sorodnika, brez kterega
je ženin in nevesta nista hotla obhajati, sta jo od¬
ložila za nekaj dni. Te dni ženin oberne v to, da
odide v glavno mesto po opravku. Predno zapusti
dom, nevesti podari svojo podobo in drago zlato ta-
bačnico. Tudi nevesta sklene, s svojo podobo razve¬
seliti ženina, prišedšega iz mesta. Hotela pa je, da
jo izdela skušena umetniška roka. Oberne se torej
do oč. kapucina, ki je v malariji daleč okrog najbolj
slovel. Oče kapucin se je branil tega dela, rekoč, da
svoje umetnosti, ako je ima kaj,  noče obračati na

30

taka dela. Vendar se pa poslednjič uda silnim proš¬
njam ter delo prevzame, kajti spočela se mu je dobra
misel, ktero je hotel v djanje izpeljati.

Pervo, česar se je lotil malati, bila je nevestina
glava. Ko jo doverši, pošlje jej jo na ogled, da mu
pove, jej je li všeč ali ne. Bila je glava, lepa, ka-
koršna je redko videti. Nevesta je je bila jako ve¬
sela, pokaže jo svojim prijateljicam, znankam in
vsemu mestecu; vsi, ki so videli to podobo, rekli so,
da niso videli lepšega in bolj natančnega dela, in da
je njen obraz tako izražen, kakor da bi njo živo gle¬
dali. Nevesta, silno vesela, umetniku podobo nazaj
pošlje z dragim darilom, s tisoč slavili in hvalili in
s serčno prošnjo, da jej kmalo pošlje doveršeno pre¬
krasno delo.

Kapucin nevesti urno izpolni tudi to željo. Toda
kako? Poslušajte:

Ne da bi bil krasni glavi primalal lep život,
primala jej samo okostje pa na tanko zadeto, ali
ravno zavoljo tega gnjusobno, ter je pošlje nevesti.
Veselega serca in smehljavega obličja radovedna
odpre zaboj, v kterem je vedela, da je njena po¬
doba; ali kako ostermi zagledavši same negnjusne
kosti! Taka silna jeza jo zgrabi, da bi jo bila kmalo
zvila. Ne le pri domačih, ampak pri ljudeh vsega
mesta se je togotila nad umetnikom kapucinom, ki
jo je tako osramotil, ter mu žugala, maščevati se
nad njim.

Vendar jo je mikalo večkrat pogledati krasno
glavo; ker je pa ni mogla videti, da ne bi ob enem
tudi videla strašilnih kosti, se pri vsakem pogledu
z nova stogoti nad kapucinom. Pri vsem tem so se
njene oči tem bolj privadile okostja, čem večkrat je
ogledovala podobo svojega obličja, tako da sama pri
sebi reče: „Ni li to prava podoba okostja, v ktero
se bode spremenilo lepo oblečeno, z gladko kožo in
mehkim mesom obdano moje telo? Ni ne sramilna
norčija to, kar je storil častiti kapucin, marveč on mi

31

je hotel dati zdrav poduk, po kterem naj se ravnam V‘
Ko je to premišljala, oglasi se zvonček, ki je pri
karmeliških nunah vabil k popoldanski službi božji.
Odpravi se v cerkev. Tu jej okostje še le živo pred
oči stopi, nehote jame jokati, sem ter tje premišljati,
kar se jej rodi terdni sklep, vabilnemu glasu mi¬
losti božje slediti, kamor jo kliče; serčna stopi v sa¬
mostan z milo prošnjo, naj jo sprejmo med se. Ce¬
sar je prosila, to je dosegla — ponunila se je. Od
tod ženinu pošlje to svojo podobo s pismom, v kterem
mu je razodela premišljevanje, ki jo je obhajalo pri
pogledih te podobe, in svoj sklep, ki ga je izpeljala.
V sklepu pa ga opominja, naj bi on ravno tako storil.

Strašno je ženina presunila podoba in pismo;
jeze in togote trepeti, vse svoje opravke zapusti,
naglo se odpravi iz mesta, naravnost v samostan dere,
ter zahteva govoriti s tolikanj ljubljeno nevesto. Toda
ona mu sporoči, da ne utegne ž njim govoriti, saj
ima njeno podobo in pismo, pervo naj ogleduje, drugo
naj bere, oboje naj pa premišljuje. S tem odgovorom
še bolj raztogoten teče h kapucinom ter zahteva go¬
voriti s patrom, ki je izdelal podobo. Ali več ga ni
bilo v tem samostanu; sprevidevši ta vihar, preselil
se je bil drugam. Razkačeni ženin potem zahteva go¬
voriti z „gvardijanom.“ Bilo mu je dovoljeno. Častiti
starček mirno posluša razkačenega ženina, potem pa
ga jame pohlevno opominjati na pokoro ter v svoj
govor vplete misel o božji previdnosti, ktera tudi
njega vabi, da zapusti svet ter se izroči Bogu samemu.

Mladeneč, kakor da bi ga bil kdo z merzlo
vodo oblil, se popolnoma umiri, gre v se, iz žepa
potegne podobo in pismo, ogleduje ju, ter pri isti
priči jame jokati se in zdihovati; potem omolkne in
sam seboj tako-le govori: „Pač sem beddk, da ljubim
trohnobo, dokler mi je moč, ljubiti nestrohljivega
Bogi; neumen sem, da se navezujem na minljivi
svet, dokler imam tako lepo priliko, pridobiti si večna
nebesa. Ne, ne! Sram naj bi me bilo, ako bi me

32

premagala ženska! O Bog, daj ml moč in serčnost,
da jo posnemam!" — Ves pokrepčan vstane, toda
precej pade na kolena pred častitim starčekom, mu
razodene svoj sklep ter ga prosi, da ga sprejme med
svoje ude.

To stori vši piše svoji nekdanji nevesti list, v
kterem jej razodene čudoviti svoj spremen ter se jej
priporoča v molitev. Nista se videla več, nista si
nikdar več pisala. — Precej dolgo sta obd živela,
njuna gorečnost v pobožnosti ni jenjala in v duhu
svetosti sta na en dan umerla obk.

Kakošno veselje je za nji bilo, ko sta se sešla
v srečni večnosti! Ako hočemo tudi mi biti deležni
tega veselja, tudi mi večkrat premišljujmo to, kar
je edino potrebno, ter se po tem ravnajmo. Ni nam
ravno treba iti v samostan ali v puščavo, saj se da
smert povsod premišljati, saj se nam v vsakdanjem
življenji ne manjka prilik, ki nas nje spominjajo.
Premišljevanje smerti pa naj nas odvrača od vse ni-
čemurnosti, od vseh strasti, od vseh grehov!

9. Kaj je sedanje življenje?

Kaj je sedanje življenje? — to vprašanje so
njega dni zastavili nekemu modrijanu; on pa je od¬
govoril: „Sedanje življenje je pot od ječe do sodišča;
pot, po kterem hodi hudodelnik, kteremu je bila
sodba oklicana."

In prav res smo vsi že v maternem telesu v
smert obsojeni; kajti komaj rojenih nas že čaka temni
grob, kteremu se bližamo z vsacim dnevom. Oči se
nam sicer ne zavezujejo, kakor hudodelnikom, toda,
kar je ravno toliko, grob se nam prikriva. Vedno
bliže smo mu, da-si nam tudi ni znano, kako blizo,
kako daleč smo mu. Vse, kar o njem vemo, je to,
da se mu bližamo z vsakim dnevom, da smo mu da¬
nes bliže, kakor jutri, da se mu približamo, ne vede

33

kedaj, da morda stojimo že pred njim ali da nas od
njega loči le še en korak.

Neznano nam pa je, kakošna bode smert, ki
nas gotovo čaka; kajti v smertni sodbi nam ni popi¬
sana smert, previdnost božja nam jo še prikriva.
Bode li lahka ali grozovita? Bode li nagla ali po¬
časna? Bomo li vtegnili ali ne, spoznati se in v red
spraviti vse svoje reči? Vsega tega ne vemo.

Pri vsem tem je pač čudno to, da na poti, ki
nas pelje v smert, še greh delamo, se smejamo, nor¬
čujemo, igramo, čas tratimo, se le za ta svet trudimo
in zlate gradove zidamo, kakor da bi nam bilo ve¬
komaj tu ostati!

Ravno iz tega vzroka se pa mnogokrat zgodi,
da marsikdo sredi veselja in dela dospe do svojega
cilja in konca, o kterem je mislil, da je še daleč;
mnogokrat se zgodi, da marsikoga nepripravljenega
najde smert, na ktero še mislil ni! Žalibog!

10. Delfski orakel.

Kedar je kdo starih modrijanov hotel, da bi
bil svet od njega sprejel kak tehten nauk, tedaj je
rekel, da so mu ga razodeli bogovi, ali kakor so
djali, da je orakel  tako govoril.

Stare knjige nam o modrijanu Cenonu  to le
pripovedujejo. Hotel je ta modrijan pobožno živeti,
prosil je toraj delfski orakel pomočka, s kterim mu
bode mogoče, čednosti vedno deržati se. Orakel mu
odgovori: Za ta pomoček mer tv e vprašaj!

In prav res, najboljši in najloži pomoček, svoje
življenje poboljšati in v dobrem stanovitnemu ostati,
je tudi kristjanu premišljevanje gotove in negotove
smerti pa neskončne večnosti. Ako bi za svet, kako
naj živimo, poprašali vseh preddedov in dedov, staršev
in prijateljev, onih, ki smo je videli umirati in vseh,
ki smo je spremljali do groba, — kaj bi nam neki

Prilike. 3

34

odgovorili? Kako sveto bi bilo naše življenje, kako
sladka naša smert, ako bi hotli slušati nauke, ktere
nam dajejo mertvi!

Cern koristnejša je pa misel na smert, tem ne-
rajše se je spominja človek, ki je sovražen pobož¬
nemu življenju. Ali kdor tudi pozablja smerti, ta
vendar dobro ve, da smert njega ne bo pozabila. Vsi
pravi modrijani, bodisi neverniki, bodisi kristjani,
so si misel na smert oživljali po raznih načinih. Naj
ti, dragi bralec, le nekterih omenim.

1. Nekdaj je bila na Kitajskem navada, daje vsak
podobar pred cesarjevim venčanjem tisti večer v glav¬
nem mestu Pekingu  cesarju ponujal kos mramorja,
da si izvoli tistega, iz kterega je hotel, da se mu iz¬
seka grob; kajti bila je šega, da se je začel grob
izdelovati cesarju dan njegovega venčanja. Podobar,
čegar mramor si je izbral cesar, je bil vselej izvo¬
ljen, da je izsekaval grob, in mesto Peking mu je
že naprej plačalo delo. Dan, ko se je to godilo,
je bil velik praznik, kteri se je jako slovesno ob¬
hajal. Vsa ta slovesnost je vsemu ljudstvu, zlasti
pa cesarju dajala tehten nauk. — Tudi ti, ljubi či-
tatelj, si iz te pomenljive kitajske šege posnemi nauk,
da ti smert vpričo tebe neprenehoma koplje grob.

2. Ko so venčali abisinske kralje, dajali so jim
posodo, s perstjo napolnjeno in mertvaško glavo v
spomin, kaj da jih čaka in da jih tudi kraljevska
krona ne oprosti osode, vsem ljudem namenjene.

3. Se dandanes živi šega, da novemu papežu, ko
ga v šent Petrovo cerkev neso, duhoven kosmič pre¬
diva pred očmi sežge, rekoč: „Sveti Oče, tako preide
veličastvo tega sveta l u

4. Filip, kralj macedonski in oče Aleksandra
Velikega, Je v službi imel dečka, kteremu je bila na¬
loga, da je kralju vsako jutro rekel: „Kralj, sporni -
njaj se, da si človek!" Kako pomenljive so pač te
besede!

35

5. Cesar Maksimilijan I. si je štiri leta pred smertjo
dal narediti mertvaško trugo. Vedno jo je imel v sobi
in kamor je potoval, morali so jo voziti za njim.
Bila mu je dobra svetovavka, in ker se je deržal
njenega sveta, ni se kar nič bal trenutka, ko je imel
vanjo položen biti.

6. Menihi »kartuzijam" se pozdravljajo z besedami:
»Spominjaj se smerti," in to prav iz prepričanja, da
nič na svetu ni koristnejšega, kakor spominjati se
smerti, ker nam ta spomin tako živo pred oči stavi
neoveržljivo resnico : „Cas pokore naglo poteka —
potem nastane večnost — le spokorno življenje nas
reši večne pogube."

7. Sv. Bernard je vsaki dan samega sebe tako-le
ogovarjal: „Kaj bi zdaj storil, akobitibilo
še danes umreti?  — In pred vsakim delom in
opravilom, ktero mu je nakladala dolžnost njegovega
stanu, se je popraševal: „Kako bi to delo oprav¬
ljal, ako bi moral precej po storjenem
opravku umreti?"  In ta spomin smerti mu je
ohranil vedno gorečnost do vsega dobrega in blazega. —

11. Papežev spovedenec.

Mož visocega stanu, a velik grešnik, je sklenil
spokoriti se. Iz tega namena potuje v Rim s serčno
željo, svojo spoved opraviti pri samem svetem očetu.
Zelja se mu spolni. Papež poslušajo njegovo spo¬
ved, ganila je je njegova odkritoserčnost, veselili so
se njegovega živega kesanja in terdnega sklepa. Ali
ko mu hočejo naložiti pokoro, spokornik noče celo
nobene sprejeti, ker mu nobena ni bila po volji.
»Postiti  se!" za to ni imel dosti moči; — »brati
ali moliti!"  — tega ni vtegnil. »Druzega spo¬
kornega kaj!"  — tega ni umel. »Samotno ži¬
veti ali na božjo pot iti!  — to mu ni bilo mo¬
goče zavoljo mnozih opravil. »Spanja si kaj pri-

3 *

36

tergati, ali spati na ter dih tleh/' — tega mu
zdravje ni dopustilo. — Korenina vseh teh izgovorov
je pa tičala v vzroku, kterega so papež precej uga¬
nili, da-si jim ga tudi ni razodel: Zdel se je previ-
socega stanu, da bi prevzel pokoro, ki se naklada
tudi ljudem nizih stanov. Kaj je bilo toraj storiti?
Papež niso dolgo premišljali; dali so mu zlat perstan,
v kterega so bile vrezane besede: „M emento mori!"
t. j. spominjaj se smerti. Za pokoro so mu pa na¬
ložili : ta perstan nositi na perstu in vrezani besedici
vsaki dan najmanj enkrat prebrati.

Naš plemeniti spokornik vesel tako lahke po¬
kore, jo radostnega serca prevzame. Ali kaj se
zgodi ? Lahna ta pokorica je k sebi privabila vsa
druga spokorna dela; kajti spomin smerti mu je
kmalo tako globoko segel v serce, da je spoznal,
kako slaba stvar je umerljivi človek, in da mu je to
prepričanje narekovalo ta le samogovor: ,,Ker moram
vendar enkrat umreti, pač nimam važnejšega opravila
od tega, da se pripravim za srečno smert. Čemu bi
neki tolikanj skerbel za zdravje, kteremu bode smert
konec storila? Čemu bi tolikanj varoval telesa, ki
bode v zemlji strohnelo?" V tem premišljevanji se
mu je zdelo, da je lahka vsakoršna pokora, in zares
je tudi začel spolnovati vse, kar mu je bil spovednik
v začetku priporočil; bil je v spokorjenji stanoviten
do smerti, ktera je bila draga v očeh božjih, spod-
budljiva ljudem, njemu pa tolažbe polna.

O, da bi tudi mi resno premišljali resnico, da
moramo umreti!  Da bi zvesto deržali se naukov,
kteri se izhajajo iz te resnice! O, da bi nam pri
vsacem opravilu svetila ta resnica!

Vendar pa, dragi čitatelj, ne boj se strašne te
resnice! Posnemi si iz nje blage nauke, bodi na
smert vedno pripravljen, pa te ona ne bode nikdar
strašila.

37

12. Življenja nit.

Kakoršna smert, taka večnost; kakoršno živ¬
ljenje taka smrt; življenje pa na tanki tanki nitki
visi. Ta nit se ti kaj lahko ali uterga, ali odreže
ali sežge; ta nit se ti izteče, ko se najmanj nadjaš,
se ti uterga, ko se ti bode zdela najmočnejša in mo¬
rebiti ti jo utergajo ravno pomočki, s kterimi si jo
bodeš hotel uterditi. Žalostna smrt „Don Karola/'
navarskega kralja, nam to resnico poterjuje. Ta Po¬
godba vam je morebiti že znana; toda tudi on, ki jo
ve, jo vselej s trepetom in čudom rad z nova po¬
sluša.

Razuzdano življenje je tega kralja položilo na
bolniško posteljo; zdravniki, kterih je vprašal za
svet, so ukazali, njegovo tel6 za 24 ur zaviti v pert,
v vinskem cvetu namočen. Ko strežnica, kteri je
kralj ukazal to delo, njegovo telo zašije y  priprav¬
ljeni pert, hotla je nit s škarjami odrezati. Ker jih
pa precej ni mbgla najti, brez vsega premisleka seže
po svečo, ktera jej je svetila, ter ž njo nit odžge.
Ta nit, ki je bila tudi v vinskem cvetu namočena,
se naglo užge, toda ž njo tudi pert, tako da je bil
v enem hipu ves v plamenu. Bolnik in strežnica
strašen krik zaženeta. Ljudje iz vsega kraljevega
poslopja se naglo zberejo, sem ter tje tekajo, si na
vso moč, kakor so vedeli in znali, prizadevajo, po¬
gasiti in zadušiti strašni plamen, da bi rešili nesreč¬
nega kralja. Ali vse je bilo zastonj! Kralj zgori! —
Kakošna smert! kakošno življenje! kakošna večnost!

13. Čuden okus bolgarskega kralja.

Bogoris, bolgarski kralj, je imel posebno ve¬
selje nad vsem, kar je strašno in grozno; na lovu
je najrajše preganjal najbolj divje zveri, najrajše je
bival v strašnih krajih in tudi vse stene kraljevega

38

poslopja so bile okinčane s podobami, ki so pred
oči stavile grozne stvari. Ko zve, da v bližnjem sa¬
mostanu živi menih, izversten malar, Jeronim po
imenu, ga obišče ter prosi, da mu izdela sliko, prav
po njegovem okusu, t. j. najstrašnejšo podobo, ki
si jo more izmisliti ter izgotoviti. Pater Jeronim
kralju obljubi, željo izpolniti, in mala mu posled-
nj o sodbo.

Dodelan je kip. Podoba za podobo se je na
platno izlivala iz preblage duše navdušenega slikarja,
ki ves zamaknjen pred njimi  stoji. Roka mu je oterp-
nila, duša pa je prevzeta občutka, s kterim je vdi¬
hoval podobe na platno. Globoko izdihne in oberne
svoje oči v nebesa, ■— pošiljaje hvalo Večnemu, ki
ga je podpiral pri delu. Se enkrat pregleda podobo.
Zemljo predočuje. S temino je obdana, — spreme¬
njena v samo grobišče, ki se razorano odpira, pre¬
treseno s trombami budilnih poslancev sodnikovih.
Krog in krog vstajajo mertvi in se trepetaje ozirajo
v nebesa. Nad njimi se razpenja čistojasna, sedme-
robojna mavrica. Morje bleska in krasa se razliva
krog nje in sredi na zlatih zračnih meglicah se ziblje
podoba Božjega sina. Neskončna ljubezen sije iz nje,
in Bog govori iz vsacega delca prekrasne podobe.
Levica se mu lahno oklepa križa in desnica je kviško
raztegnjena, blagoslov in strašno kazen ob enem
deleča. Ob desnici mu sedi Marija, prečista devica.
Nad njim — še na pol skriti v tankih meglicah pla¬
vate podobi Boga Očeta in svetega Duha. Svit in
blesk se krog nju razlivata. Mogočno so razpete
Božje roke nad ljubljenim Sinom, vsegamogočnost,
pravica, vendar pa tudi neskončna milost sije iz
krasne podobe. In čisti, beli golobček — podoba
svetega Dub& — nad njima razpenja svoji lahni pe-
rutici, kteri se zgubljate v zrake ter srebernobeli
plamen izlivate nad druge podobe. Mirijade angeljskih
duhov se versti okrog presvete Trojice — njihova
obleka je — zrak,  njihova podoba je — duh. V

39

neskončnem češčenji se pripogibljejo mične glavice
in njihove ročice spete proti presveti Trojici; zamak¬
njeni so v moljenje večnega Bogd. Spodaj sredi je
angelj s tehtnico in njemu na desno pravični, na levo
krivični, ki čakajo sodbe poslednje. Rajsko občutje
je izlito nad čistimi obličji pravičnih — predčutje
nebeško je objema. Kakor tanke meglice, ki se iz¬
gubljajo v zrak, so njihove postave, milo kot lunin
svit njihova obličja, svitle kot zlate zvezdice njihove
oči, zračni lasci, tanki kakor solnčni žarki, se vsi¬
pajo nad snegobele vratove, nad njimi pa v zraku
se tresejo angeljci z zelenimi vejicami in z venčeki,
ki se svetijo ko jutranja zarja.

Strašne pošasti pak se zvijajo na levi. Hudoba
jim šviga iz gorečih oči, v černo noč pregrehe so
zaviti, stud in groza, strah in trepet je-obdaja. Nji¬
hova postava je ostudna, njih obleka — merčesi pre-
strašni. Trepetajo, zvijajo se bolečin, ktera jim dela
huda — vznemirjena vest. Plašni v tla oči pobešajo,
ne upajo si, oberniti se v Boga, kajti iz njegovega
pogleda jim gromi sodba prehuda. — In pod njimi
— o groza in strah! — plamen šviga, gnjusljive po¬
šasti gomazijo po njem. Strupeno žrelo je odperto,
da bi požerlo grešnike. Že je objelo nektere, —- že
so plen mukopolnega pekla — prejeli so svoje pla¬
čilo. —

Merzla rosa obliva čelo pobožnega meniha, če-
gar duša je izlila na platno zgodbo in sodbo prerevne
zemlje. Njegova roka seže po zagrinjalu — potegne
ga čez kip.

Bogoris stopi v izbo; Jeronim mu odgerne po¬
dobo. Že pervi pogled kralja osupne in mu iztisne
priznanje, da kaj lepšega in strašnejšega še nikdar
niso videle njegove oči. Ker pa ni vedel, kaj da
pred oči stavi strašna ta podoba, vpraša meniha:
„Kaj je to, oče Jeronim?“

„Sodba je, o kralj! — sodba, ki jo bode večni
Bog — Bog kristjanov, imel s prebivavci revne zem-

40

ljice. — O, glej nebeško glorijo, ki ga obdaja, glej
mogočnost, ki ga obsijava. Njegova beseda je stva-
rila svetlo solnee in nebrojne mile zvezde, njegova
sapa je bode treščila v prah in pogin. Mirjade svetov
vlada njegov migljej, njegov dihljej nam vdiha živ¬
ljenje. On je, pred kterim so vsi svetovi nič.  On
je, ki je bii, je, in bode večno. — O, glej sem na
levo, poglej revne červiče, ki so se hotli vzdigniti
zoper svojega stvarnika. — O, kaka groza in trepet

E m j a njihova telesa! In kako bi moglo drugače
Vredni niso, da bi obernili oči v Boga. Pod
se morajo osramoteni gledati, — o kako gnjusne po¬
šasti jih čakajo, hrepeneče, da se bratijo ž njimi.
Pekoč pekel jih čaka. Temnorujav žar jim iz njega
naproti šviga in svoje goreče jezike izteguje po hu¬
dobnežih. Divje pošasti, grozovinska gnjusad bode
glodala njihova telesa, grizla njihove ude, —strašen
plam bode požiral revna njihova trupla. Solze goreče
in pekoče bodo spirale njihove rane, njihovo vpitje
bo stresalo nadnebje — toda vse bode zastonj! „„Naš
si za večno"" — „jim bodo na ušesa vriskale peklen¬
ske pošasti — vekomaj bode ječal pekel — in podile
je bodo iz kota v kot, iz muke v muko — nepre¬
nehoma — večno. Brez miru bo hudobna duša,
brez hladila njena vest, brez milosti večni rop straš¬
nega pekla/'

„Strašno, o strašno ! " z derhtajočim glasom
vzdihne prevzeti Boris. Snegobelo je njegovo obličje,
kakor šiba na vodi se trese, — strah, groza in tre¬
pet mu zapro smertnobledi ustnici.

„Ali glej šem na desno, o kralj" — ginjeni
Jeronim zopet povzame besedo, — „poglej, kaka ne¬
beška radost se bliska iz obličij teh, kteri tukaj pri¬
čakujejo zasluženega povračila. Zvesto so hodili po
potih Gospodovih; — sedaj sprejmo plačilo za svojo
zvestobo. O, glej, kako svitel žar se izliva nad nje,
kakošno nebeško veselje je brati v njihovih očeh,
ki se zaupno obračajo k milostnemu Očetu, kterega

41

bodo vekomaj gledali. Že se njihove ročice iztegu¬
jejo po zelenih vejicah, ktere jim ponujajo limbarske
angeljske ročice; že jim neso sveti duhovi svetle
venčeke; — že se zgubljajo v zračne meglice — v
stan duhov; prestali so zemsko terpljenje — že pre¬
jemajo plačilo nebeško! — O kralj, kje hočeš biti,
— na levici ali na desnici božji ?“

Tako Jeronim, občutja prevzet, vpraša kralja;
kralj pa pade na koleni, več se mu ne tresete roki,
več mu strah in groza ne bledita obličja, njegove oči se
obernejo v nebo, svitle solze se mu iz oči vderč čez
lici, iz ginjenega serca globoko izdihne: „0 Bog,
odpusti mi — ne zaverzi svoje stvari \“  Dolgo tih in
nem kleči Boris pred podobo, ni je besedice iz za-
pertih njegovih ustnic. Ali serčni občutki se mu v
obrazu blišče -— Boris moli.

In kaj je bil nasledek teh občutkov? Boris se
dd kerstiti in za njim ves bolgarski narod. Podoba
poslednje sodje bila mu je najdraža ter mu zapustila
takošen vtisek, da je vsako opravilo začel z beseda¬
mi: „Nikar ne z&bimo, da bode pri poslednji sodbi
preiskano vse, kar storimo.“

14. Neverni plemenitaš.

Ko je pater Jeronim, kakor smo brali v prej¬
šnji priliki, bolgarskemu kralju in njegovim dvorni-
kom razlagal keršanske verske resnice, zlasti o
poslednji sodbi, bil je ondi pričujoč dvornik kra¬
ljevega rodu, mož bistrega uma, a jako razuzdanega
življenja, in ta je vsemu, kar je o. Jeronim govoril,
nasprotoval, zlasti nauku o poslednji sodbi. Ugovore
je delal in stavil vprašanja, kterim niso mogli odgo¬
voriti novi kristjani.

Kralj Boris je želel, da bi plemenitaš Jeronimu
samemu vpričo njega in vseh njegovih dvornikov stavil
ugovore, kterim naj bi častiti pater odgovarjal. Kralju

42

se kmalo izpolni ta želja. Plemenitaš prične, dolgo
in navdušeno govori, toda brez vsega reda semtertje
maha, daje  bilo groza. Jeronim in vsi pričujoči ga
pazljivo poslušajo. Ko omolkne plemenitaš, Jeronim
povzame besedo, rekoč: Dolzega govora, ki smo ga
slišali, jedro so prav za prav le tri reči;  govornik
je namreč ometal te-le tri nauke keršanske vere:

1. da bodo naša telesa od mertvih vstala,

2. da bode pri poslednji sodbi vse očito, in

3. da bodo pri tej sodbi osramoteni vsi grešniki.

Na to se oberne k nasprotovavcu ter mu na

ugovore tako le odgovori:

I. O vstajenji.

„Vse, kar ste govorili zoper vstajenje človeških
teles, celo nič v sebi nima tistemu, ki ima pravi
umej o Božji vsegamogočnosti,  o kteri tudi
vi, moj gospod, verujete, da je neskončna. On, ki
je vsemu, kar diha, dal življenje, more je menda
tudi vzeti ter zopet dati, kakor mu je všeč; njemu
ni teže ne to ne uno. Bodisi pepel človeških razpadlih
trupel še tako raztrošen, povsod, kjer je, je v Božjih
rokah, ki vladajo svet. On, ki je vse iz nič naredil,
bode vedel in mogel, pepel najti, zbrati in zediniti."

„Ugovarjate mi, da je nemogoče, da bi vsak
vstal v svojem telesu; ali ta ugovor zopet nič ne
tehta njemu, kteri čuti svojo slabost in nevednost,
zraven tega pa ve, da je Bog vsegaveden.  Milo¬
van j a vreden je človek, kteri hoče vedeti vse, kar
je na onem svetu, kterega ne vidimo ter ga le po
veri poznamo, zraven tega pa ubogo malo ume o
stvareh tega sveta, kterega vidimo.“

„Vi pravite, da je ista snov zapored zdaj v
tem, zdaj v tem telesu, in vprašate, čegava da bode
o vstajenji? —Ali pa tudi res veste, da je ista^snov
zapored zdaj v tem, zdaj v tem živem telesu? Ce je
pa to tudi res, kar pravite, ali pa to kaj brani, da

43

ima vendar vsak živ človek svoje tel6, in da le v
svojem telesu živi? Sami ste rekli, da ste bili pred
štirimi leti bolni, da vas je bolezen shujšala, tako
da ste tehtali komaj polovico toliko, kolikor tehtate
zdaj, ko ste se popravili in zredili tako, da ste teži,
kakor ste bili pred boleznijo. Ali ste pa zavoljo tega
pri tej spreminjavi svoje telo zamenjali s kakim dru¬
gim?, Ali več nimate istega telesa? Ali imate more¬
biti zdaj drugo telo?“

,,Otrok, čegar telo je bilo, ko je po sv. kerstu
umerlo, čevelj visoko, moral bi, — kakor pravite,
od mertvih vstati v telesu, čevelj visokem, da bi se
moglo reči, da je vstal v istem svojem telesu. —
Toda, gospod, pomislite: Vaše teld zdaj meri šest
čevljev; ali pa niste nekdaj bili otrok, ter merili le
čevelj, le pol čevlja in še manj ? Ali ste zavoljo tega
menjali svoje telo? Ali zdaj nimate svojega telesa —
in sicer istega telesa, ktero ste imeli, ko ste na svet
prišli? Ali mar v drugem bivate? Glejte, gospod,
to so tega svetA skrivnosti, kterih ne umemo; kako
li hočemo razumeti skrivnosti prihodnjega sveta? Ve¬
rujmo Božji besedi in terdno se zanašajmo na modrost
in mogočnost njegovo, ki je vstvaril ta in oni svet.“

,,Dalje vprašate: Kakošen prostor bi moral biti,
kteri bi mogel obseči vstala telesa? — On, ki je
Adamove otroke razkropil po vsem poveršji naše
zemlje, in vse preskerbljuje s potrebno hrano, vedel
jim bode, ko pride sodit živih in mertvih, tudi prostor
odločiti. Vi, dragi gospod, niste imeli in tudi zdaj
vam ni treba skerbeti za pervo; tudi za drugo si ne
nakladajte skerbi ter ne bodite nepokojni.“

„Pos!ednjič ste zastavili vprašanje: Bomo li na
onem svetu imeli isto obličje, ktero imamo zdaj? —
To in vsa taka vprašanja so prazna in brez vse ko¬
risti. On, ki je na tem svetu vse različnosti spravil
v red, kterega občudujemo, vedel bode na onem
svetu vse tako vravnati, da bode njemu na čast, nje¬
govim prijateljem na korist in primerna kazen nje-

44

govim sovražnikom. Zaklad njegove modrosti nikdar
ne usahne. Nanj se terdno zanašajmo ter le skerbimo,
da živimo in umerjemo v njegovi ljubezni."

II. Pri poslednji sodbi bo vse očito ali razodeto.

Kar ste govorili o tej stvari, edinih misli sva
si v naslednjem: Daje  to razodetje popolno ,^treba
je, da vsaki človek v posamnih rečeh jasno spozna
vse, kar zadeva njega samega in vse druge ljudi.
On mora spoznati vse njihove okoliščine, primere,
zadeve, prirojene dari, nadnaravne milosti, potem
vse njihove misli, želje, namene, besede, djanja in
tudi nasledke, ki so izvirali iz vsega tega. Dalje je
treba, da so mu znani božji potje ozir vsacega člo¬
veka posebej. To in še vse drugo spoznati — kdo
hoče tajiti — je, kakor pravite, kaj neizmernega.
— Toda, dragi moj gospod, to vendar ni neskončna
vednost, in toraj ne zahteva neskončnega razsvetljenja.
Tega pa menda ne tajite, da Bog svojim pametnim
stvarem po svoji všečnosti in prosti volji more dati
vsako stopnjo razsvetljenja, da le ni neskončno, kajti
vsegavednost je le Njemu lastna. — Večkrat ste sicer
povdarili, da se vam to zdi nerazumljivo — skriv¬
nostno. Tudi v tem se vjemava. Ali kakor v veliko
druzih rečeh tudi v tem si moremo pomagati s tem,
kar se godi na zemlji. Mislite si človeka, v temni
ječi izrejenega, kteri je vse svoje življenje videl le
reči, ki so bile v ječi okoli njega, in še te le toliko,
kolikor mu je je razsvetljevala slaba luč male sve-
tilnice, ki mu je berlela v ječi. Pripovedujte mu, da
je na svetu luč, ki ob enem razsvetljuje več ko sto
tisoč milj, in sicer tako, da vsi, ki bivajo na tem
prostoru, na tanko in brez vsega truda lahko okoli
sebe vidijo in razločijo vse stvari, in vprašam Vas,
ga boste li prepričali, da je temu res tako? Kar
morete pri njem doseči, je to, da vam na besedo
veruje to, kar ste mu pravili; a razumeti tega ni-

45

kakor ni v stanu. In vendar je razloček med svet¬
lobo male svetilnice in svetlobo velicega solnca veliko
manjši od razločka med svetlobo, ki jo Bog tukaj
deli ljudem, in svetlobo, s ktero je bode razsvetlil
pri poslednji sodbi. Brez ovire tedaj lahko verujete,
da bode poslednji dan vse očito — vse razkrito.
Nikar se tedaj ne tolažite s tem, da bode isti veliki
dan skrito ostalo ktero djanje, ktera želja, ktera
misel, bodisi vaša, bodisi koga druzega. Resnica
tega verskega nauka nikakor ni neverjetna, ali strašni
so njeni nasledki. Obernimo si to resnico na korist!“

„Zdaj imam še odgovoriti vašemu vprašanju:
Ali se bodo ljudje spoznali poslednji dan, — v ne¬
besih — v peklu? Kar v tem tiče poslednji dan, ni
dvombe, da se bodo spoznali; kajti razodetje sodnjega
dne, o kterem sem govoril, nikakor ne bi bilo tako,
o kakoršnem sem govoril, ako ne bi popolnoma
spoznali svojih verstnikov, prednamcev in zanamcev.
Pač tudi ne vem, čemu da bi Bog ljudem odrekel
to razsvetljenje, v kterem se bode jasno svetila pre-
modra njegova previdnost, — v kterem se bode ka¬
zalo veličastvo svetnikov — v kterem se bode bralo
osramotenje grešnikov! Da, dk, vekomaj bode sijalo
to razsvetljenje. Zaverženi se bodo v peklu vekomaj
poznali v svojo nesrečo, zveličani v nebesih v svojo
srečo, oboji pa Bogu na čast."

III. Pri poslednji sodbi bodo osramoteni vsi
grešniki.

„Zdaj imam odgovoriti še enemu ugovoru vaše¬
mu, dragi moj dvornik. Rekli ste: „Ne bode se
treba zavolj hudobij sramovati grešnikom, ker jih
bode na število več od pravičnih; kajti besedovali
ste, saj se hudobneži na tem svetu s svojimi pregre¬
hami še večkrat hvalijo in bahajo , in to vpričo pra¬
vičnih."— Sramote, ki jo bodo čutili grešniki sodnji
dan in potem na vekomaj, nočem dalje preiskovati

46

in popisovati, da v kratkem odgovorim vašemu ugo¬
voru. Da so grešniki na tem svetu tako prederzni,
da se hvalijo s svojimi hudobijami, izhaja od tod, ker
so slepi, ker sodnika ne vidijo in ker si kazen še
daleč mislijo. Ko bodo pa gledali  gerdobijo svojih
grehov, pričujočega sodnika in pekel odpirati svoje
žrelo: takrat, ljubi moj dvornik, bode je oblila sra¬
mota velika. Kakor se pa vaš strah zavoljo tega,
da se tudi drugi boje, ne zmanjša, prav tako greš¬
niku ne bode manjša sramota zarad tega, ker jih
bode ž njim vred veliko osramotenih.“

„Predno omolknem, moram odgovoriti še zad¬
njemu vašemu vprašanju: „„Bodolipregrešenja
svetnikov tudi  razodeta? 11 " — Da, toda njim
na čast, in ne na osramotenje! Da, gospod, na dan
pridejo, toda oprana v predragi kervi Jezusa Kristusa
in očiščena s spokornimi solzami! Taki grehi ne bodo
madeži, temuč kras, ki bode svetnikom čast zvikše-
val, Jezusa Kristusa poveličeval ter sramoto dover-
ševal nespokorjenim grešnikom, kteri so imeli ravno
iste pripomočke, da bi se bili ž njimi izkopali iz
grehov, pa se jih niso hotli poprijeti. — Pregrešenje
Davidovo, Petrovo, Avguštinovo in veliko druzih
nam je znano, ali zavoljo tega naše spoštovanje do
njih ni manjše, ravno tako tudi razodeti njihovi
grehi ne bodo škodovali niti njihovi časti niti njihovi
večni sreči.“

To izrekši o. Jeronim omolkne. Kralj Bogoris
in vsi dvorniki se mu zahvaljujejo za tolaživno
podučevanje; le plemenitaš mu ni hotel dati lepega
očesa, ter terdovraten ostane v svoji neveri; bodisi
iz predsodkov bodisi iz prevzetnosti; bil je edini na
vsem kraljevem dvoru, ki ni prejel sv. kersta. —
Pač žalosten izgled prederzne prevzetije, ki hoče
razumeti skrivnosti božje, ktere imamo le verovati
in moliti.

47

15. Spreobemjena ničemnmost.

Mlad plemenitnik, ki ni imel bratov, je bil že
v nježni starosti zgubil svojega očeta. Živel je z
materjo in sestrama v svojem gradu. Mati in sestri
so bile ponabožne in pravi angeljci keršanske ljubezni
in usmiljenja vsej okolici; mladi plemenitnik pa je
le mehkužnosti svojega telesa stregel. Cele dni je
stal pred zerkalom, druge skerbi ni imel, kakor
lišpati, česati se, lase viti in s prijetnimi dišavami si
potresati glavo. Mati ga je večkrat nagovarjala, naj
bi se zapisal v vojake ter šel na vojsko ; toda kako
bi bil mogel to storiti on, ki se še ni upal iti na
lov iz golega strahu, da mu ne bi kak tern razmer-
šil Ms. Velika ta slterb za telo je pa vendar imela
nekaj dobrih nasledkov, te namreč, da ga je varo¬
vala razuzdanosti; kajti bal se je vsega, kar bi vteg-
nilo škodovati zdravju in belo-rudečemu obličju. Nje¬
govi ničemurnosti se je ves svet smejal, ali zadostno
tolažilo mu je bilo zerkalo, v kterem je ogledaval in
občudoval gladko kožo lepega svojega obraza , ki je
bil vsa njegova sreča in slava.

Necega dne se primeri, da mimo grada gre pater
Bazili, mož bistrega uma in predstojnik bližnjega sa¬
mostana. Mati in sestri ga vidijo , povabijo na ju-
žino ter naprosijo, naj bi med jedjo skušal mlademu
sinu, oziroma bratu, navdihniti bolj možastega in ker-
šanskega^ duhii. Menih sprejme vabilo in ostane v
gradu. Živa je bila govorica med jedjo , ali Bazili
besedice ni žugnil o tem, česar je bil prošen. Starejša
sestra vedoča, da ima kmalo konec biti južine, po¬
vzame besedo, rekoč: ,,Jelite, častiti pater, da se
prav ne spodobi mlademu plemenitniku, da se peča
le z edino skerbjo za svoje telo?“ —

„Draga gospodičina" — odgovori Bazili — „telo
je človeku imeniten del. V telesu človek na tem
svetu živi, v telesu gleda človek človeka, v telesu se
človek s človekom obhaja. Po telesu človek žive

48

občutke veselja in bolečine prejema, po telesu človek
s stvarmi tega sveta v zvezo stopa, telesu njegovemu
tudi one svoj vtisek zapuščajo. Izmed vseh teles,
ktere je Bog vstvaril, brez dvoma je človeško naj¬
lepše , najbolj čudovito, še zvezd na nebu ne izvza¬
mem. Z naj lepšimi primerami sestavljeno , zdravo,
krepko telo,—nježno, veličastno a tudi pohlevno ob¬
ličje — v gladko, tanko in mehko kožo krasnih barv
zavito — kaj je lepšega nasvetu; vsi moramo njega,
ki ima te prednosti, občudovati, on pa se mora vsega
tega veseliti. Moja misel toraj je, da je telo, ki je
bistvin naš del, vredno naše skerbl in pazljivosti.“
Tega odgovora je bil jako vesel mladi plemenit-
nik, materi in sestrama pa se je na obrazu brala
neka nevolja nad patrom. Starejša sestra, ki je bila
zastavila vprašanje, zopet povzame besedo, rekoč:
„Lepe nauke, zares, nam dajete, častiti Bazili, pač
se od vas nismo nadjale tacih!" — Na to se oglasi
mlajša in nekako živo odgovori patru, rekoč: „S
temi nauki, častiti pater, ste si pač sami v največem
nasprotji. Kako za svoje telo neki skerbite vi, ki
nas druge tako ognjeno opominjate, da imamo skerb-
ljivi biti za svoje. Vi svoje telo oblačite v spokorno,
terdo suknjo, vi po blatu in terdem kamenji bosi
hodite, in to še celo po zimi; vi si težka dela nakla¬
date ; vi se s postom slabite, vi po telesu z bičem
hudo udrihate, vi mu ne privoščite pokoja niti po
dnevi niti po noči: je li to tista skerb za telo, ktero
nam priporočate?“ — „Ali tu je velik razloček" —
pater mirno odgovori — „da, velik razloček. Jaz
tako delam zato, ker po vstajenji pričakujem druzega
telesa." — „Ali mar mi ne pričakujemo ^vstajenja?"
•— oglasi se mladi plemenitnik. — ,,Ce je temu
tako" , odgovori Bazili, „o , dobro pazite , da se v
tem ne goljufate. Kdor na tem svetu svoje sreče išče
v telesu, po vstajenji ne sme pričakovati boljšega
telesa. Le s tem, da sedanje telo pokorimo, da je
žertvujemo Božji pravici, da v njem Bogu služimo,

49

delamo in terpimo, se zagotovimo, da bode po vsta¬
jenji tisočkrat krasnejše od onega, ktero sem vam
poprej opisoval. Verh tega pa bode neumerljivo in
tem krasnejše, čem bolj smo je na tem svetu poni¬
ževali in zatajevali."

„Ko sem bil mlad", Bazili dalje govori, „jako
sem ljubil svoje telo, vse moje misli so se vertile
okoli njega. Pravili so mi, aa sem priljuden — in
verjel sem jim. Všeč mi je bilo, da so ljudje tako
mislili o meni, tudi sem rad imel nje, ki so mi to
govorili. V petnajstem letu svoje starosti sem dobil
koze. Ta bolezen me je silno skerbela in zdelala,
ali — tudi spametovala. O, moj Bog! djal sem sam
pri sebi, vsa ljubezen, ki sem jo imel do telesa, vsa
skerb, ki sem jo na-nj obračal, niste ga mogle obva¬
rovati gnjusnega zid, ktero mi bo vzelo vse lepoto !
Taka je tudi z vsemi premembami, ktere skušajo
drugi. Na to sem jel premišljati ljudi vseh starosti,
in zapazil sem, da telč kolikor toliko spremeni vsaka
starost ter mu odvzame nekoliko lepote; da pa ne
more nikdo ustaviti naravne postave, ktera človeka,
hočeš ali nočeš, stara in bliža smerti, ktera marsi¬
koga nemilo pokosi, predno doseže starost. Ta misel
mi solze privabi v oči in kmalo zaspim. V spanji
se mi je zdelo, kakor da bi mi nekdo v uho šepetal
besede: Ne jokaj se, moje dete! V tem življenji rabi
svoje telo tako, da boš ž njim Bogu služil in spol-
noval vse svoje dolžnosti; nič mu ne prizanašaj, ne
bodi nepokojen v terpljenji, in tudi ne žaluj niti za-
volj prememb, ki te vtegnejo zadeti, niti zavolj bo¬
lezni in slabosti, ki je skušaš, niti zavoljo betežnosti,
ki ti je prinese starost, niti zavoljo bolečin v smert-
nih težavah! Z ostro pokoro berzdaj svoje telč, pa
ti bo Bog v dan vstajenja dal drugo telč, veličastno,
nespremenljivo, neumerljivo ; takrat in vso večnost
se ga bodeš veselil v kraji večnega veličastva!"

Izrekši zadnjo besedo, pater v roko prime
svojo palico ter molčč odide. — Mladi plemenič ne

Prilike. 4

50

da bi po svoji navadi šel v izbo pred zerkalo, ampak
gre na vert, ondi se delj časa sprehaja premišljevaje
Bazilijevo govorjenje. Vernivši se v dvorano, kjer ste
delali sestri, ji vpraša: „No, kaj pravite o Bazilije-
vem govoru ?“  — „Ravno o njem se pogovarjave“,
odgovori mu starejša, „radovedni sve, kaj neki misliš
o njem ti, ljubi bratec?" — „Jaz pravim: Pater ima
prav, jaz pa tudi. Vedve ste vedno trobili: Tel6 mo¬
ramo zaničevati, nikakor ga ne smemo spoštovati.
Zdaj ste pa slišali, da je telo bistven človekov del,
da nas toraj veže dolžnost, skerbeti za-nj. Ali res
je , da sem tudi jaz živel v zmoti. Jaz nisem pre¬
mislil , da mi je dano teld le zat6, da na tem svetu
delam ž njim, ter si tako na unem svetu zaslužim
lepše, ali da drugače rečem, prazniško telo. S to
rečjo je taka, kakoršna z raznimi oblačili, ktera
vedve nosite. Vedve imate vsakdanja oblačila za
domd, kterih skoro kar nič ne varujete; imate pa
tudi krasna oblačila za nedelje, praznike in sloves¬
nosti; in teh skerbno varujete," — „Prav si razumel
patrove besede", odgovorila mu je mlajša sestra.
„Pač lep praznik bode vstajenje in krasna drušinja
se bode zbrala pred večnim in pravičnim sodnikom,
kteri tudi nam dodeli milost, da bomo tudi mi v tej
veličastni drušinji!" — „Draga sestra, zgodilo se
bode, ako prav rabimo svoje telo, ako je Bogu damo
v živ, prijeten dar. Saj nam je dano le iz tega na¬
mena, obračajmo si ta nauk na večno korist!“

Tako se je tudi zgodilo. Brat se je zapisal v
vojake ter se vsako sredo in vsaki petek terdo postil.
V vojski je bil ubit in pod bliščečo obleko okoli go¬
lega njegovega trupla so našli spokorni pas. Mlajša
sestra se je ponunila ter bila vsem tovaršicam izgled
ponižnosti in spokornega življenja. Starejša sestra je
ostala pri materi, kteri je ljubeznjivo stregla. Vsi
pa so umerli v slovesu svetosti in v terdnem upanji
veličastnega vstajenja.

51

16. Pesnili pri poduku.

Necega dne je šel pesnik obiskat svojega stri ci¬
nika v kartuzijanski samostan. Ko sta se bila pogo¬
vorila o raznih stvareh, pesnik stričniku reče: „Ravno
sem doveršil pesem, o kteri mislim, da mi bode na
slavo. Z vso skerbjo sem jo izdelaval, hočem jo pa
še dve leti piliti, in še le potem ž njo stopiti na beli
dan; kajti boljše je nekoliko odlašati, da se tolikanj
bolj zagotovim všečnosti pred svetom." — Na to mu
stričnik odgovori: „Po mojih mislih bi menda rajše
še dve leti čakali z izdajo te pesmi, ako bi vam kdo
zagotovil, da jo bode potem bral in občudoval ves
Pariš, ves dvor, vsa Francoska dežela." — „Prav
res, reče pesnik, in misel me je, štiri leta oberniti
v to, da jo prav do gladkega popilim." — „Toda,
kartuzijan dalje pravi, „ko bi vam kdo zagotovil, da
bode po vsi Evropi brana, občudovana in v vse je¬
zike prestavljena, ako jo še štiri leta pilite, ali ne
bi hotli še ta štiri leta čakati ž njeno izdajo?" —
„Prav rad, tolika slava bila bi vredna, da delam še
osem let," — odgovoril je pesnik. — „In ako bi
vam bil kdo porok, da bi vam ta pesem slavo pri¬
dobila ne le pri sedanjih, ampak tudi pri vseh evrop¬
skih rodovih, tako da vam ostane slava do konca
sveta, ali ne bi hotli dovoliti, še osem let čakati,
predno izdaste to pesem?" — „Serčno rad," —
kartuzijanu pesnik odgovori. — „Po tem takem tra¬
jalo bi to vaše odlašanje šestnajst let," kartuzijan
pravi, — „ali se pa v sedanji svoji starosti nadjate,
še šestnajst let živeti, in dočakati omenjene slave?"
— „Nikakor ne," pesnik odgovori, „ali kaj je na
tem? Slava, ki jo vživa človek, dokler živi, ni nič;
le slava, ki si jo zapusti, je vredna vsega našega
prizadevanja." — „Vi bi toraj — stričnik dalje vpra¬
ša, — pripravljeni bili vse svoje življenje prizadevati
si za slavo, ktero bi dosegli še le po smerti?" —

4 *

52

„Gotovo,“ pesnik odgovori, „in tako menda misli vsak
omikan v in misleč človek/' —

„Ce je pa temu tako, dragi moj stričnik,“ —
pater dalje beseduje, — „kaj vam brani pridobiti si
veliko to slavo in še večo, ki vas čaka po smerti,
slavo, ktere ne boste le zapustili za seboj na tem
svetu, temuč jo vekomaj vživali? Da dosežete to
slavo, ni vam treba let, ki vam jih je še živeti,
obračati v to, da pilite svojo pesem, treba je le, da
boljšate svoje življenje in goreče služite svojemu
stvarniku; kajti česar vam za pesem, ako jo spilite
kolikor le mogoče, nikdo ne more obljubiti, to vam
za zvestobo v službi Božji zagotovlja sveta vera." —
„0, zdaj mi je jasno," pesnik vsklikne, „kam  me
hočete navesti, ali o tem zdaj ni govorjenja. Vi ubogi
kartuzijam imate le žalostne in temne misli. Mi ži¬
vimo na tem svetu, torej nam je govoriti o slavi
tega sveti; kajti slave onega sveta no vidimo."

„Toda,“ kartuzijan pohlevno odgovori," ali boste
slavo tega  sveta videli, ko vas več ne bo na svetu?
In ker bodete vendar le zapustili ta svet ter se mo¬
rali preseliti na oni svet, kterega ne vidite, ali ne bi
bilo modrejše, da skerbite za slavo, ki bode za vami
sla in jo bodete vekomaj vživali, kakor za slavo, ki
se vam bode dajala potem, ko več ne bodete vedeli
zanjo? Kaj pa je tudi slava, ktero hočete doseči s
to pesmijo? Kaj je slava tega sveti v primeri s slavo,
ktero vam pridobi sveto življenje? Slava tega svetd
je negotova, nikdo vam ni porok zanjo; slava onega
sveta vam je zagotovljena z besedo Božjo — v sveti
veri; slava tega sveti je majhna in jako omejena.
Bodi si, da bode slovelo vaše ime po vsem Fran¬
coskem, po vsi Evropi, pri vseh njenih nirodih in
še tudi pri potomcih; toda koliko ljudi bi vendar
bilo med vsemi temi narodi, kteri ne bi zvedeli va¬
šega imena; slava onega sveti bode pa splošnja,
tako da vas bodo sodnji dan spoznali, spoštovali,
hvalili, občudovali in slavili ne le vsi, ki zdaj žive

53

po Francoskem, v Evropi, Aziji, Afriki, Ameriki
in Avstraliji, ne le vsi, ki bodo živeli za nama do
konca sveta, ampak tudi vsi, ki so živeli pred nama;
slava, ki si jo morebiti pridobite s svojo pesmijo,
bode vendar ie kratka in minljiva, če tudi traja do
konca sveta; kajti ko preide svet, tedaj ne bode
govorjenja niti o pesništvu, niti o kaki posvetni stvari;
s svetom preide tudi vsa posvetna slava in čast;
prava slava, slava pred Bogom, slava, ki sloni na
resnici in pravici, slava, ki jo bodo dajale vse
pametne stvari Božje, pa vekomaj ostane. Ali ste
tedaj želja in upanje take slave v resnici temne in
žalostne misli kartuzijanske? Ali je na svetu kaj,
da bi vas bolj tolažilo, bolj povikševalo, bolj razve¬
seljevalo, kakor večna slava? Kaj pravite o tem?" —
Pesnik odgovori: „Prav lepa je ta pridiga, — a
dolga je."

„No, pa pustiva to reč; poverniva se k vaši
pesmi, o kteri se nadjate, da jo v dveh letih spra¬
vite na svetlo." — „Da, ako mi Bog ohrani življe¬
nje!" — „Ko vaša ta pesem zagleda beli dan, ali
morda menite, da ne bode našla presojevavca in gra-
javca?" — „In če tudi, koliko se jih bode neki ogla¬
silo zoper njo? Dobro delo, to vem, brez presoj e-
vanja ne ostane; zgodilo se bode tudi, da se kdo
zoper njo oglasi iz gole nevoščljivosti. Toda nikogar
se ne bojim, kajti vedel se bodem zagovarjati." —
,,Tudi to dam veljati," kartuzijan odgovori, „ali ko
bi vam kdo povedal sredstvo ali pomoček, s kterim
bi vsem nevoščljivcem zamašili usta ali še celo prisi¬
lili je, da bi hvalo peli vaši pesmi, ali se ne bi po¬
prijeli tega sredstva, ako bi tudi dve leti pozneje na
svetlo prišla vaša pesem?" — „Kam me pa zdaj
hočete peljati s svojim računjenjem?" —- „Do prave
slave," — pater odgovori, — „do slave, ktero vam
bode dajal ves svet; do slave, ki bode poslednji dan
in vso večnost prisilila vse vaše sovražnike in ne¬
voščljivce, da vas bodo hvalili, spoznali in obstali,

54

da ste prav storili, ter se tudi kesali, da niso vas posne¬
mali. “ — „Rad spoznam," — pesnik na to reče, —
„bilo bi najboljše, da bi nam slava, za ktero se tru¬
dimo na tem svetu, bila le videz in veša, ki nas
zapeljuje. Ali kaj hočemo? Človek je in ostane
človek, človek med ljudmi živi — bedak med be¬
daki." — „Kaj vam pa brani, da ne bi bili modri
z modrimi? Ali mislite, da ni pravih modrijanov na
svetu? Porok sem vam, da na svetu še živi marsi¬
kdo, kteremu je posvetna slava le pena, večna vse!
Vi med ljudmi živite, ali v kratkem bosti vi in oni
pri onih, ki so šli pred nami, in pri onih, ki bodo
šli za nami na oni svet; sodnji dan pa bodemo vsi
stali pred sodnjim stolom Božjim. Zakaj toraj vi ne
bi posnemali tistih, kteri si v duhu te resnice pri¬
zadevajo za pravo splošno in večno slavo onega
sveta?"

„Predragi moj stričnik," pesnik kartuzijanu pra¬
vi, „ako bi bil star še le dvajset let, hotel bi po-
kartuzijaniti se." — „Jaz ne govorim zato, da bi se
vi pokartuzijanili, ampak le želim, da se prav po¬
kristjanite in Bogu zvesto služite." — „In kaj mi je
v ta namen storiti?" vpraša pesnik. — „Svojo vest
očistiti v skesani spovedi, greha se varovati, dobro
delati, svete zakramente vredno prejemati, ničemurni
slavi tega mioljivega sveta odpovedati se ter sker-
beti za edino potrebno, da se v pravi slavi prikažete
pred sodnjim stolom Božjim." — „In pesem, kaj ž
njo?" — „V ogenj jo verzite, pa več ne mislite
nanjo!" — „V ogenj s pesmijo, s ktero sem se to¬
likanj trudil! V ogenj s pesmijo, o kteri sem mislil,
da mi s slavo stoterno poverne ves trud! — — da,
zgodi se vaša volja; to bodi pravi slavi pervi dar,
ki ga hočem dati, — spoznavši svojo ničemurnost,
kteri sem dozdaj služil. Kar ste govorili, častiti
pater, to je resnica, ktere sem prepričan; da imam
pesem pri sebi, pričo vas jo v ogenj veržem; domii
grem, in pervo, kar bodem prišedši na dom storil,

55

bode to, da sežgem svojega malika." — „Tolikanj
vam danes še ne zaupam," na to pater odgovori, „le
menijo pa še danes pošljiti, jutri me pa spet obiščite;
da skupej doveršiva to delo." — „V malo trenutkih
bo v vaših rokah. Tako lahko mi je zdaj pri sercu,
kakor da bi se mi bil težek kamen odvalil od njega,
od kar sem sklenil, Bogu dati se vsega in pervo
skerb imeti za svoje zveličanje. Z Bogom, jutri se
vidiva." —

Pesnik je bil mož beseda; še tisti večer kartu¬
zijami pošlje pesem, drugi dan obišče patra, pričo
njega sežge pesem; uterdi se v dobrih sklepih tako,
da mu je bila glavna skerb za čast Božjo in njegovo
zveličanje. Njegovo spreobernjenje je bilo resničjio ;
v ostri spokornosti je živel, toda ne dolgo. Sest
mescev potem, ko je bil spregledal svojo slepoto,
umerje poln upanja in tolažbe in hvaležnosti do Bo¬
ga, ki ga je še o pravem času razsvetlil s svojo mi¬
lostjo, da je zadostil svojim zmotam. Bilo je njegovo
truplo po njegovi želji pokopano pri kartuzijanih;
duša njegova pa se je preselila na prave, neizven-
ljive slave večni dom.

17. Lepe menihove sanje.

Imel je menih sanje, ktere so ga bile jako
utrudile. Niso ga le nepokojile v spanji, ampak bil
je tudi ves zmešan, ko se je bil zbudil. Ker so se
mu bile te sanje živo vtisnile v spomin, dozdevalo
se mu je, da kaj pomenijo; skušal je toraj, da bi si
je razložil. Ali pri vsem svojem trudu jim ni našel
pomena, da bi bil zadovoljen ž njim. Da bi se rešil
iz te zadrege, napoti se k svojemu opatu, verže se
pred njim na koleni ter ga prosi blagoslova. Opat
mu reče vsesti se, in verno posluša meniha, kteri
mu pripoveduje to-le:

„Castiti oče, to noč se mi je sanjalo, da me je
kralj poklical na svoj dvor. Ali sem bil te novice

56

vesel ali ne, tega ne vem povedati vam. Samo tega
se spominjam, da sem se skerbno pripravljal, da
spodobno stopim pred kralja. Dal sem si lepo suknjo
narediti, lep plašč sem si omislil, bele nogovice sem
obul in novo kapuco oblekel. Zdelo se mi je, da
sem dosti spodobno oblečen. Ko dospem v kra¬
ljevo poslopje, peljali so me v veliko dvorano, kjer
je bilo zbrane veliko gospode obojega spola. Komaj
sem se nekoliko razgledal, kar zapazim, da nimam
kapuce. Lahko si mislite mojo stisko. Kmalo potem
zagledam, da so bose moje noge. Nikakor nisem
mogel umeti, kako da sem tak prišel v kraljevo po¬
slopje. Tacemu mi ni bilo ondi ostati, iti iz dvo¬
rane si pa nisem upal. — Poslednjič pa še zapazim,
da namesti novih lepih oblačil le slabe cunje pokri¬
vajo moje telo. Kakošna sramota mi oblije obraz,
si lahko mislite; nisem vedel, niti kaj mi je storiti
sredi take drušinje, niti kam bi obernil svoje oči.
Toda muke, ktero sem terpel, ne morete misliti Jd
niti vi, niti vam je morem z besedo popisati jaz.
Drug pomoček mi ne ostane, kakor v tej obleki za¬
pustiti dvorano, in skozi izbe in dvore kraljevega
poslopja in mestne ulice bežati v samostan ter ondi
zapreti se v svojo celico. Da-si tudi je bilo to zame
velika sramota, vendar sklenem to storiti; kar so na¬
povedali , da kralj že gre in zdaj zdaj stopi v dvo¬
rano. Pri tem naznanilu glasen krik zaženem —ter
se zbudim. Bil sem na svoji postelji — ali težko
sem sopel — vendar pa sem bil vesel spoznavši, da
so bile le sanje. Toda dozdeva se mi, da imajo te
sanje svoj pomen; iskal sem njihovega pomena, ali
nisem ga mogel najti; zanašaje se na vašo razvid¬
nost , prišel sem k Vam ter vas prosim, da mi po¬
veste, kaj vi mislite o teh mojih sanjah.“

„Moj sin“, opat odgovori, „ne motiš se, ako
misliš, da imajo te sanje svoj pomen. Akoravno na¬
vadne sanje izvirajo le iz domišljije človeške, in jih

57

ne moremo razložiti, vendar si iz teh tvojih sanj
lahko posnamemo koristne nauke. "

„Vsi bomo poklicani pred kralja vseh kraljev,
vsi se moramo pokazati pred njegovim sodnjim sto¬
lom. Znana ti je ta verska resnica, iz nje si posne¬
mimo naslednje nauke":

„Pervič: Skerbimo, da se prav pripravimo na
poslednji dan. — Ako si bil tako skerben, da bi bil rad v
spodobni obleki stopil pred svojega posvetnega kralja,
koliko skerb moraš še le imeti, da svojo dušo oči¬
stiš , z lepimi čednostmi ozaljšaš in z dobrimi deli
obogatiš, vedoč, da si na sodnji dan povabljen pred
kralja nebes in zemlje."

„Drugič: Iz svojih sanj lahko spoznaš, kako
bodo osramoteni oni, ki so v nemar pustili skerb za
svoje zveličanje. — Kolika sramota za meniha in za
vsako keršansko dušo, ktera se bode v nespodobni
obleki, ali celo naga dobrih del sodnji dan prikazala
pred Jezusom Kristusom, sodnikom živih in mertvih,
in pred nebeškimi in svetimi duhovi! Kolika sramota
bode oblila nje, kteri bodo z ostudnimi ranami, to
je, z grehi obloženi prišli pred sodnji stol Božji."

„Tretjič: Uči se iz svojih sanj ponižnosti, ktera
mora spremljati vsa naša dela ter biti steber, na
kterem slone vsa naša opravila. Grede na kraljev
dvor mislil si, da si lepo oblečen, tje prišedši si pa
videl, da si nag. Ravno tako se je nam bati, da pri
žarku Božje luči ne otemne vsa dozdevna naša dobra
dela; bati se nam je, da vse naše bogastvo ne bode
zgolj revščina; bati se nam je, da se vsa naša tu¬
kajšnja slava ne spremeni v večno sramoto! Ta misel
naj nam pa nikar ne jemlje serčnosti, ampak spodbuja
naj nas, da bodimo pazni, čuječi in — ponižni."

Poln tolažbe se menih verne v svojo celico.
Ponižnost, v kteri se je vadil in uterjeval, je kazala,
da opatovi nauki niso padli na nerodovitno zemljo.
Naj bi jih tudi mi ne prezirali, kajti kakor menihu
tako tudi nam veljajo ti nauki.

58

18. Zaljubljeno pisemce.

Flora, lepa deklica, je živela pri svoji starejši
sestri; lepo premoženje so jima bili starši zapustili.
Med tem, ko se je starejša pečala z gospodinjstvom,
skerbela je Flora le za ničemurni lišp, s kterim je
hotela svetu dopasti. Vso čast je stavila v to, da
je imela okoli sebe veliko častivcev, ki so, zdaj po-
vzdigovaje njeno telesno lepoto, zdaj občudovaje
dušne njene spretnosti, zdaj slave njen veseli in pri¬
ljudni značaj, pogostoma zbirali se okoli nje. Ostali
čas je obračala v to, da je odgovarjala zaljubljenim
pisemcem, ktera je vedno dobivala. Z vsem tem je
pa le za nos vodila svoje častivce, častivci pa njo.
Vsacemu izmed njih je rekla, da je edini, kterega
ljubi, edini, čegar hoče biti; njej je pa vsaki prise¬
gel, da ljubezni gori do nje, če prav v sercu nikdo
ni maral zanjo. Ker Flora ni iskala nič druzega,
kakor da je pasla svojo ničemurnost, vedla se je le
pošteno in dostojno; in tudi njeni častivci niso hoteli
nič druzega, kakor kratkočasiti se ž njo. Vendar
je pa to ničemurno in dragi čas trativno življenje
bilo množim v spotikljej; budilo je sum ter bilo
grešno v Božjih in človeških očeh. Flora je to sama
dobro čutila, kajti vest jo je jela peči in sredi krat-
kočasov jej je bilo dolg čas. Necega dnč sestri
razodene, da se jej merzi dosedanje življenje in
da je sita svoje ničemurnosti. Ta odkritoserčnost da
sestri priliko, da jo začne opominjati ter jej pripo¬
ročati bolj keršansko in pametnejše življenje. Flora
je verno poslušala lepe te opomine, tako da se je
sestri zdelo, da se bode Flora v resnici spreobernila
in poboljšala; Flori sami pa se je dozdevalo, da je
že spreobernjena. V teh občutkih ste obe začeli de¬
lati najlepše sklepe o novem življenji. Toda pervo
zaljubljeno pisemce, ktero je Flora prejela, poderlo
jej je z nova vse dobre sklepe in pogreznilo jo v

59

raztresene misli, iz kterih se jej je zdelo, da se ne
more izkopati.

Necega dne jo nagovori sestra, da bi šla ž njo
in njenimi prijateljicami k pridigi. To vabilo jo
pretresne in spravi v zadrego, kajti ravno je odgo¬
varjala omenjenemu zaljubljenemu pisemcu. Ker ni
hotela nepriljudna biti do prijateljic, popustila je pi¬
sanje ter odpravila se ž njimi s terdnim sklepom,
precej po pridigi dokončati in odposlati začeti odgo¬
vor. Bila je nedelja, ko se bere evangeli o „L azar u
in bogatinu/'  in pridigar je v svojem govoru živo
popisoval peklenske kazni in večni ogenj, v kterega
je bil verzen bogatin zavoljo svoje terdoserčnosti do
ubozega Lazarja in zavolj posvetnega in mesenega
življenja. Za Floro je bil ta govor kakor nalašč
narejen; najboljšega vspeha se je nadjala njena se¬
stra; ali Flori, kteri je bilo vedno v mislih zaljub¬
ljeno pisemce, se je ta govor, kakor je bil lep in
ginljiv, vendar zdel predolg, in kar nič je ni ganil.
Iz cerkve domu prišedša se precej vsede za mizo,
da doverši odgovor. Ko je hitela, pečatiti svoje
pismo, jej raztopljeni pečatni vosek kane na roko,
tako da neznano zavpije. V pervi svoji nevolji vosek
in pismo v plamen verže. Sestra strašni krik zasliši
in naglo priteče; Flora zagledavši jo vsklikne: „Oh,
sestra, kaj je še le peklenski ogenj, če me tako peče
že kaplja pečatnega voska, ki mi je kanila na roko?
Nobenih zaljubljenih pisemc več, za vselej se jim
odpovem." — Sestra je komaj smeh deržala; med
tem pa, ko je Flori obvezovala opekljino, Flora dalje
govori: „Govor o peklenskem ognji le poslušati, to
nič ne zdii; da si kdo živo pred oči postavi strašno
njegovo muko, treba je, da čuti bolečine, ktere dela
ogenj. Oh, kako bi se ljudje bali in varovali greha,
ako bi le nekoliko poskusili ogenj, ki jih v večnosti
čaka!“

Med tem, ko je Flora tako govorila, jej stre-
žaj necega njenega častivca pisemce prinese, „Le

60

vernite se,“ mu naglo reče, „nazaj nesite pisemce
ter recite svojemu gospodu, da več ne sprejemljem
niti pisemc niti obiskovanj; ne da bi k meni hodil,
hodi naj k pridigam ter naj po njih svoje življenje
ravna, — tako sem tudi jaz terdno sklenila." —
Naglo so ta odgovor zvedeli vsi njeni častivci, in
nikdo je ni več nadlegoval. Flora je v miru živela
ter si prizadevala pobožno živeti in popravila je da¬
jano pohujšanje. Dvanajst let potem je sestri v rokah
umerla polna tolažbe in vsa vdana v voljo Božjo.
Kakošna bi bila njena smert, ako ne bi bila spre¬
menila svojega življenja ?

19. Varno in pazljivo hodi po poti.
ki pelje v nebesa.

Njega dni so učenci svojega učenika modrijana
vprašali, ktera umetnost da je največa in najvažnejša
na svetu? — »Zdi se mi, da umetnost, ljudstvo, de¬
žele, mesta in družine vladati; umetnost, telesu va¬
rovati zdravje, dušne strasti berzdati, za zveličanje
skerbeti, greha in pekla varovati se ter nebesa pri¬
dobiti si."

V svetnih opravilih so ljudje še precej previdni
in skerbni, ali kaj radi v nemar puščajo skerb za
svoje zveličanje.

Ako popotnik pride do nevarnega kraja, jako
jako previdno hodi in gleda na vsako stopinjo. —
Ako bi moral iti čez cvetočo trato, o kteri veš, da
ima veliko skritih jam in pokritih brezen, v ktere
lahko zabredeš tako, da si, ko vanje padeš, nikakor
ne moreš pomagati iz njih, ali ne bi dobro gledal in
pazil, kam da stopiš? — Ko bi v drušinji potoval,
in bi videl, da se je več tvojih tovaršev že pogrez¬
nilo in za vselej zginilo izpred tvojih oči na levi in
desni tvoji strani, ali se ne bi ustrašil in tolikanj
bolj pazljivo hodil? — In ko bi pri vsem tem kdo

61

tvojih tovaršev norčevaje se skakal po nevarnem
kraji, ali ne bi o njem mislil, da ni prav zdrave
pameti? — Toda glej! Tvoj sosed je zginil s tega
sveta in šel v večnost; tvoj brat morda že v grobu
spi, sodba mu je že oznanjena, ne bode ga več na
spregled! Ti pa, grešnik, se tega ne bojiš, in živiš
tje v en dan brez vse skerbi, da se vtegne taka tudi
tebi kmalo pripetiti? Glej pravičnih, kako se tresejo
pred smertjo in sodbo, glej, kako skerbno žive!
Vem sicer, kaj mi boš na to odgovoril; rekel mi
bodeš: „Vendar je več takih, ki so brez skerbi za
svoje zveličanje!" — Toda vprašam te: „So li ti po¬
snemanja vredni ?“

Ako veš, da je ktera pot nevarna, da na njej
na popotnike preže roparji in morivci, kaj ne, da
se jej boš ognil, ako ti je le mogoče; če pa ni mo¬
goče, ogniti se jej, bodeš se dobro oborožil in še
koga naprosil, da te spremlja, pri vsem tem pa bo¬
deš še pazil na vsako stopinjo, na vsak, še tako
majhen šum. — Grešnik pa brez potrebe v najne-
varniše priložnosti zahaja in to brez strahu, brez
brambe; kaj čuda toraj, da se pogubi!

Ako nalezljiva bolezen razsaja po deželi, kako

S  po zdravilih poprašujejo! Ako se v sosednji
prikaže kuga, kako skerbno se pazi na me¬
jah, da se čez nje ne zanese kaj kužljivega! Prav je
to. — Ali vse drugače ljudje ozir dušne kuge rav¬
najo. Sredi popačenega sveti živiš, pa se ga ne
varuješ, ne moliš, se ne postiš, se ne zatajuješ,
svojih telesnih počutkov ne berzdaš, temveč jim vse
pripustiš, in jim morebiti še napeljuješ dušnega strupa
s pohujšljivimi knjigami, pesmami in podobami. —
Pač veliko čudo moralo bi biti, da se ne pogubiš,
ako tako ravnaš.

Kedar se je pomankanja ali lakote bati, pre¬
vidno delajo ljudje ter si nabirajo zaloge; in če tega
ne morejo, deželo, ktera jih ne more rediti, zapu-
stivši si drugod iščejo hrane, da lakote ne umerjč.

62

— Tabo previdno tudi ti, ljubi moj kristjan, ravnaj;
zbiraj si dušnih zakladov v molitvi in v sv. zakra¬
mentih, in če to ni mogoče, razun da se ločiš svoje
tovaršije, zapusti jo, da si preskerbiš nebeške hrane,
ktere svet noče udeleževati se.

Kedar se hiša vname v vasi ali mestu, v ka-
bošnem strahu so sosedje, kako si prizadevajo, po¬
gasiti požrešni plamen! — Glej, več tvojih tovaršev
v peklenskem ognji že gori, njemu si tudi ti bliže
z vsacim dnevom, morda se tudi že po tebi spenja:
ti pa se ne treseš? — si kar nič ne prizadevaš,
uiti mu?

Kedar divja, kervoločna zver razsaja po deželi
in ljudi napada in požira, kakošen strah je po de¬
želi, kakošne straže se postavljajo! — Glej! Satan
pa hodi po svetu kakor erjoveč lev ter išče, koga
da bi požerl; vsaki dan v svoje mreže vlovi koga
ter ga seboj pelje v pekel. Morebiti je tudi v tebe
že zabodel svoje kremplje, pa se mu kar nič ne bra¬
niš in nikoga na pomoč ne pokličeš, da bi te rešil!

Kedar čez derečo reko greš po ozki, šibki bervi,
ali čez potok bredeš po razstavljenih kamenčekih,
tedaj gotovo jako varno stopaš boje se, da ne bi
zgrešil bervi ali kamenčeka; ravno tako varno in
pazljivo stopaj po ravnem potu, kterega ti kažejo
zapovedi božje; v verskih zadevah pa se terdno derži
neomahljive skale, na ktero je Jezus Kristus sezidal
svojo cerkev.

20. Kralj Kozmijski.

Kozmija je bilo glavno mesto velicemu kralje¬
stvu enacega imena. Ne daleč od tega mesta je bil
otok, Ejonija po imenu. Med Kozmijani in Ejonijani,
kteri so bili naselniki iz Kozmije, pa je bilo tako
sovraštvo, da se kar nič niso pečali seboj; temveč
Ejonijani so vsacega Kozmijana, kterega je vihar na

63

morji zanesel na njihov otok, zgrabili ter ga odpe¬
ljali v kamno ali kačjo dolino.  Tako so nam¬
reč imenovali kraj, kjer je bilo veliko kamenja,
gozdov, divje zverine in kač vseh plemen. Prebi-
vavci nesrečnega tega kraja živeli so le ob divjem
in grenkem sadji, stanovali so le v votlinah in jamah,
ter so med seboj bili v hujši vojski, kakor z zverino
in kačami.

Cem žalostniši je bil ta kraj, čegar prebivavci
so bili jako nesrečni, tem krasnejši so bili na tem
otoku vsi drugi kraji, kjer so ljudje živeli v obil¬
nosti in bogastvu, v miru in ljubezni, v edinosti in
vsakoršnem veselji. In ta otokov del, kterega so
neprehodne gore ločile od kačje doline, imenoval se
je srečna dolina,  ne le zavoljo tega, ker je bila
srečna ta dežela še sama po sebi, ampak tudi zat6,
ker ondi niso med se sprejeli nobenega tujca, kteri
je na otok prišel brez velicega bogastva in brez dra-
zega blagd.

Mesto Kozmija je imelo pa tudi to posebno na¬
vado ali postavo, da je mestno starešinstvo vsako
leto odstavilo kralja ter si volilo novega. Volili so
si pa kralja izmed tujcev, kteri niso nič vedeli o tej
postavi in tudi ljudstvu je bila neznana ta postava.
Novi kralj je za ta kratek čas po svoji všečnosti
vladal ljudstvo in gospodaril z nezmernimi zakladi
svojega kraljestva. Konec leta pa, ko se je najmanj
nadjal, odvzeli so mu vse, oči so mu zavezali in ga
peljali na barko, ki je jadrala v zaliv, iz kterega
je moral na suho stopiti v Ejoniji, ondi so se ga pa
berž polastili, in spoznavši ga po obleki, da je Koz-
mijan, in brez vsega premoženja, poslali so ga v
kačjo dolino, kjer je nesrečnež ostal do smerti.

Necega leta se je prigodilo, da je bil za kralja
izvoljen tujec, E v m e n po imenu. Bil je jako pra¬
vičen, dober in pošten mož, verh tega pa tudi jako
zmožen in posebno moder. Ko je terdno sedel na
kraljevem sedežu, začel je premišljevati, po kacem

64

načinu da je bil izvoljen za kralja. Zlasti se je temu
čudil, da ni nikdar nič slišal o svojem predniku, da
ni nikogar videl izmed njegove ostale rodovine, da
ni vedel, kakošne smerti da je umeri, in še tega
ne, ali je res umeri ali se je kaka druga zgodila ž
njim. Po vsem tem je popraševal, ali vse je bilo
zastonj; ne da bi bil kdo odgovoril njegovemu po-
praševanju, še slavili so vsi njegovo veličastvo in moč.
To prilizovanje mu kar nič ni bilo všeč, še poterje-
valo ga je v sumu, da mora v tem biti nekaka
skrivnost. Ko se iz tega suma ni mogel izmotati,
tora j si je prizadeval, kraljestvo dobro in pravično vla¬
dati, umetnijo in tergovstvo povzdigniti na višo stopnjo,
ter ljudstvu na vse strani do sreče in blagostanja
pomagati. V vojski, ktero je moral začeti, postavil
se je na čelo, slavno premagal sovražnika in sklenil
mir, svojemu kraljestvu na korist in slavo. Njegovo
ime je slovelo ne le domd, ampak tudi pri daljnih
narodih. Toda vsa ta slava ga ni oslepila. Ljubša
od vsega hvalisanja bila bi mu le ena beseda odbo-
rova o tem, kar mu je delalo nepokoj. Ako pa
kralj v resnici išče resnice, lahko jo najde. In Evmen
jo je tudi zvedel. Bil je v odboru starešina, kteri
je občudoval Evmenove lepe lastnosti, zapazil nje¬
govo stisko ter mu v osebnem pogovoru razodel
skrivno postavo. Evmen ga objame, ga zahvali ter
mu obljubi, nikomur ne razodeti njegovega razodetja.

Veselega kralja poglavitna skerb je odšle bila,
kako da bi odšel kačji dolini. Kmalo lepo priliko
dobi. Hud vihar ejonijsko ladijo prižene na kozmi-
janski breg; ko se ta novica razglasi po kraljevem
mestu, svetovavci berž kralju sporoče, da so Ejoni-
jani sovražniki in da se ima ž njimi ravnati po po¬
stavi. Kralj pa jim odgovori: „Ti nesrečni naši der-
žavi niso sovražniki, mar več jim gre milost in po¬
moči Pokliče je toraj na svoj dvor, ter lepo ž njimi
ravna. Njemu na veliko srečo bilo je več teh ne¬
srečnih izmed glavarjev Ejonijskih. Večkrat se je ž

65

njimi pogovarjal in razodevši jim namen, da se hoče
preseliti v njihovo deželo, jih vprašal, kako bi se v
Ejonijo dali skrivej poslati zakladi, kterih si je na¬
bral. Ko je bilo vse dogovorjeno, Ejonijane domu
izpusti, je drago obdaruje, ter njihovemu kralju in
njegovi materi pošlje zlato krono, v ktero je bilo
vdelanih veliko dijamantov. Ko Ejonijani odidejo,
Evmen, ne pozabivši skerbi za kraljestvo, zbira za¬
kladov, kolikor jih le more, ter vsaki teden v Ejo¬
nijo pošlje ladijo, ž njimi naloženo.

Med tem se približa čas, ko je po omenjeni
skrivni postavi imel odstavljen biti; in prav res stare¬
šinstvo pride k njemu ter mu napove, da mora od¬
stopiti. Evmen se temu kar nič ni čudil, ker mu
je bilo vse znano, preskerbljeno pa tudi že vse. Brez
vse nevolje je pustil sleči se, oči zavezati si, na
barko peljati se in odpeljati. Ejonijani, s kterimi je
tako lepo ravnal, poznavši postavo kozmijansko, so
ga pričakovali v luki, prijazno sprejeli ter peljali
na kraljev dvor; ondi pa so mu izročili vse zaklade
in bil je ljubljenec kralju, velikašem in vsemu ljud¬
stvu in tako je odšel kačji dolini.

Ako bi bil ti na Evmenovem mestu ter vedel to,
kar je on vedel, ali ne bi bil ravno tako delal? Toda,
zakaj pa tako ne ravnaš? Ali ne spoznaš, da Kozmija
pomenja ta svet, Ejonija pa večnost? — Kačja do¬
lina pekel, srečna dolina pa nebesa? V nekem po¬
menu si tudi ti kralj na tem svetu, če v drugem ne
saj v tem, da si gospod svojih željd in vsega svojega
djanja. Premišljaj, kako si prišel na svet, premišljaj
namen, čemu da si na svetu; premišljaj osodo onih,
ki so pred teboj šli s tega sveta pa jih več nazaj
ni! Kaj ti vsa ta skrivnost naznanja? Dobro ti je to
sicer že znano; vendar se daj še nekoliko podučiti.
Varuj se nesrečne večnosti, hrepeni le po svojem
zveličanji! Skerbi si za prijatelje v nebesih! Tje po¬
šiljaj vse svoje zaklade, dobra dela in djanja. Skerbi,
da si pridobiš prijateljstvo nebeškega kralja in nje-

Prilike. 5

66

gove matere; kajti le tako bodeš smert, ko te sleče
tega sveta, z veseljem in zalivalo sprejel, ker te bo
preselila v srečno kraljestvo, kterega ne bode nikdar
konec.

21. Bedasti popotnik.

Popotnika, skozi gozd gredočega, zapazi raz¬
kačena levinja; naglo jo za njim udere, da bi ga
raztergala in požerla, ter tako strašno tuli, da se
razlega po vseh gozdih in hribih. Popotnik se sila
ustraši ter jame na vso moč bežati, in res srečno
uide kerviželjni zveri. — Toda ravno ta beg ga pri¬
pelje v drugo nevarnost — na kraj strašnega brezdna.
Že je prepozno ustaviti in verniti se, kajti že se je
uderlo pod njim; prestrašen roki steguje po kaki
stvari, in res se mu posreči, da padaje zgrabi za
vejo, ktere se tako terdno poprime, da na njej ob¬
visi in se tako, kakor misli, reši brezdna, v kterero
ga je čakala gotova smert. Toda še ni bil iz nevar¬
nosti. Ko bolj na tanko ogleduje drev6, kterega se
deržl, ugleda dve gorski podgani, belo in černo,
ki ste si prizadevali, drevd podreti s tem, da ste
mu izspodjedali korenine. Spoznavši novo svojo ne¬
varnost, pogleda brezdnu na dno, ter ondi ugleda
strašnega zmaja, ki z bliskečimi očmi in odpertim
žrelom željno pričakuje svojega plena. Preplašen tega
pogleda svoje oči od tod oberne v stran, kjer so se
drevesu še korenine deržale zemlje; ali glej, ondi
zapazi štiri kačje glave, ktere so se stegovale po
njem, ter zdihovaje vsklikne: „Moj Bog, ali si me
prihranil takošnim nevarnostim in zmajem odločil me v
jed? Ali nimaš zame nobene pomoči, da uidem ljutim
tem zverinam?“>— To izrekši zapazi da med teče
s peres tega drevesa. Nekoliko kapljic v roko vjame
ter je dene na jezik. Neizrekljivo sladke so bile te
kapljice in tako so ga pokrepčale, da bi se bil lahko
rešil iz oči vidne nevarnosti, ako bi bil le količkaj

67

poskušal. Toda, kdo bi verjel, ne da bi si bil
to krepčalo z nebes obernil v prid ter mislil, kako
da bi se rešil, ampak zleze na drev6, ondi se zložno
vsede na veje ter liže pogubonosno sladčico. Ko se je
naliže, jame si nabirati zalogo za prihodnje čase, za
ktere si prav po otročje v mislih zida zlate gradove.
Toda, glej, objedeno drevo zahrešči ter se z nesreč¬
nim , lahkomišljenim popotnikom vred pogrezne v
brezdno, kjer ga zmaj s svojimi kremplji zgrabi in
za vselej pogoltne v svoje žrelo.

O, neumni posvetnjak! spoznaj vendar, da si v
tej priliki ti sam nesrečni ta popotnik; dokler je še
čas, spreoberni bedasto svoje življenje, da uideš večni
nesreči, ktera te gotovo čaka, ako ostaneš takošen,
kakoršen si. Glej, od rojstva sem vedno hodi smert
za teboj, kakor rjoveča levinja. Njeno tuljenje si že
velikrat slišal, in več ko enkrat si se ga že ustrašil.
Zemlja, po kteri potuješ, je brezdno, ki pogoltuje
vse, in v njeni globočini je brezdno večnega pekla.
Edini steber, ki te njega varuje, je življenje tvojega
telesa; toda to telo ima silno veliko sovražnikov, ne
le vnanjih, ampak tudi notranjih; sami delci, iz kte-
rih je sestavljeno, so v vedni vojski med seboj ter
se spreminjajo v strup, kteri mu konec stori.

Življenje tvojega telesa ima odmerjen čas, kte-
rega ne moreš podaljšati ne za trenutek ne. Ta čas
se pa vedno krajša, dan in noč ga glojeta do tre¬
nutka, ko se zgrudi tvoje telo ter se preseli v večno
brezdno.

Ali pa ni nobenega pomočka, da uideš strašni
tej nesreči? — Imamo ga, — toda enega samega;
edina skerb nam mora toraj biti, da tega ne zgrešimo.
Jezusov križ je tisto drevo življenja, ki nas more
rešiti. Le njega se terdno oklenimo, in ušli bomo
vsem svojim sovražnikom. •— Bojmo in ogibljimo se
medu, kterega nam ponuja svet. Ta med je sicer
tudi dar z nebes, dan nam v krepčalo, toda bati se
nam je, da se njegove sladčiče ne upijanimo in oma-

5  *

68

mimo tako, da bi pozabili nevarnosti, v kterih biva¬
mo. Tega medu smemo vživati le toliko, kolikor ga
nam je treba, da si obranimo moči, s kterimi si
služimo večno življenje. Med tega sveta je le po-
moček, nikakor pa ne namen našega življenja, Zlate
te resnice nikdar ne žabi, moj čitatelj !

22. Gerb papeža Martina V.

Papež Martin V. si je bil za svoj gerb, kterega
je dal vsekati tudi v svoj pečatnik, izvolil razneten
ogenj ter ž njim hotel pred oči staviti si tri reči:

1. Ogenj veselja,  ki je goril pri njegovem
kronanji ter ga opominjal, kako naglo mu mine čast,
veličastvo in življenje;

2. ogenj poslednjega dnč,  ki bode konec
storil vsemu svetu; oni vesoljni požar, ki bode mi¬
tre, žesla in krone požerl ter vse v pepel spremenil;

3. večni ogenj,  ki ga bode prižgal pravični
serd božji; oni ogenj, ki ne bode nikdar ugasnil;
ono ognjeno peč, v kteri bodo vekomaj goreli oni,
ki so v razžaljenje Božje obračali svoje življenje, ono
ognjeno jezero, v ktero se pogrezne vsakteri, ki
umerje v smertnem grehu.

O, da bi si ta pečatnik mi vsi globoko vtisnili
v serce! Koliko zmot bi nas varoval! Koliko greha
bi bilo manj, koliko dobrih del več na svetu!

23. Računar.

Poslušal je modrijan, kteri je bil jako spreten
v računjenji, pridigo o večnosti. Niti govor, niti
računi, niti izgledi, ktere je navajal govornik, mu
niso bili všeč. Domu vernivši se se zapre v svojo
izbo, začne o tej stvari premišljevati in svoje misli
brez vsega reda, kakor so se mu rodile, zapisovati
na papir. Bile so naslednje:

69 —

1. „To, kar ima svoj konec, je ničla  v pri¬
meri s tem, kar nima konca. Sto milijonov let je
tedaj ničla, ako je primerjam večnosti.“

2. „Boljša je primera najmanjšega končnega z
največim končnim, kakor pa primera največega konč¬
nega z neskončnim; ali da jasnejše povem: ena ura
je v primeri s sto milijoni leti več, kakor sto milijo¬
nov let v primeri z večnostjo; kajti najmanjše končno
je delec največega končnega, največe končno pa ni
nikakoršen del brezkončnega. Ena ura je določen
delec v sto milijonih letih, saj sto milijonov let nič
druzega ni, kakor osem sto šest in sedemdeset tisoč
milijonov ur; sto milijonov let pa ni nikakoršen delec
večnosti, kajti sto milijonov let množi kolikorkrat le
hočeš, vendar iz njih nikdar večnosti ne dobiš: Sto
milijonov let ima svoj konec, večnost nima konca.“

3. „V neskončnem je najmanjše in največe
končno ravno isto; ali z druzimi besedami: ena ura
ali sto milijonov let v večnosti enoliko šteje, in to
enoliko je nič.  Življenje enega človeka ali pa živ¬
ljenje vseh ljudi skupej je ozir večnosti enoliko,
namreč ničla,  ktera se ne da niti množiti niti deliti.
Neoveržljiva resnica je: nič ti vedno ostane nič. u

Tako je naš modrijan računil večnost. Temu
računu pa je sledil ta-le samogovor:

„Ako bi mi Bog dovolil živeti le še četert ure,
v kteri si lahko zaslužim večno zveličanje, ob enem
pa tudi razodel, da bo uro pozneje konec vsega
sveta, kaj bi neki mislil o svetu in o tem, kar ljudjč
govore? Kako bi neki mislil o terpljenji in veselji
tega sveta? Ali se ne bi z vso skerbjč pripravljal za
srečno smert? — Todd, kako neumno in nespametno
ravnam, ako si ne skerbim za srečno zadnjo uro,
da-si mi tudi Bog ni dal omenjenega razodenja! Saj
sem neoveržljivo preračunil, da moje življenje in
življenje vsega sveta še četert ure ne šteje v več¬
nosti

70

,,Kaj pa, ko bi tako le bilo: Ko bi imel na
svetu biti še sto let, v teb sto letih pa živeti le ob
tem, kolikor bi si v eni uri nabral in domu iznosel
iz neizmernega zaklada, do kterega bi mi bila le to
uro vrata odperta, — kaj bi neki počel tisto uro?
Ali bi spal? ali sprehajal se? ali se veselil in krat¬
kočasil? Tega gotovo ne, marveč z obema rokama
bi grabil iz zaklada, in sicer rajše zlato kot srebro.
O, kako nespametno in neumno sem se pa dozdaj
vedel! Večnost me čaka, to vem; vem pa tudi, da
bodem v večnosti plačilo prejel le za zasluženje,
kolikor si ga bodem nabral v svojem kratkem življenji
na svetu, — in vendar nisem vsega časa obernil v
to, da bi si bil zasluženje nabiral za večnost. —
Toda morebiti mi bode kdo ugovarjal: Spati, piti,
jesti in počivati nam je pa menda vendar le tudi
treba? — Res, vsega tega nam je tudi treba, toda
kdo in kaj mi brani, vse to po nauku sv. Pavla sto¬
riti iz ljubezni do Boga? In če tako ravnaš, si tudi
z vsem tem zasluženje nabiraš za večnost. “

„Strasti so res tako hude in žive in priložnosti v
greh tako vabljive in zapeljive v človeškem življenji,
da se čudim, da je na svetu še en sam pravični;
pri vsem tem jih je pa več; — to, se ve da, dela
usmiljenje Božje in milost našega rešitelja. Na drugi
strani so pa smert, sodba, večnost tako strašne res¬
nice, da se čudim, da je še en sam grešnik na svetu
— in vendar jih je veliko! To pa izhaja od tod;
ker si ljudje teh glavnih resnic živo ne stavijo pred
oči. Jaz pa je oclsle hočem živo premišljevati, čuti
in moliti, da bodem v večnosti pravičnim prištet.“
To je bila pridiga, ktero je sam sebi naredil
modri računar. Bil je pa ž njo tako zadovoljen,
da jo je vsaki dan večkrat prebral. Toda še več je
storil: po njej se je začel ravnati in — sveto živeti.
Da bi pač veliko posnemavcev našel med mojimi
čitatelji!

71

24. Julika krasotica.

Obožan plemenitaš je imel edino hčer, Juliko
po imenu. Zavaljo nenavadne lepote so jej rekli
Julika krasotica.  Vse telesne, dušne in zna¬
čajne popolnosti je v sebi strinjala. Ni se toraj ču¬
diti, da je zarad lepih svojih lastnosti imela veliko
ljubiteljev, toda zarad ubožnosti malo snubiteljev.
Sin bogatega kmeta je bil edini, ki jo je prosil v
zakon. Temu kmetu je bilo ime Bjrehet;  navadni
priimki njegovega sina pa so bili: Cer n ec, ali hu¬
diček ali zlodej ček.  Vsa tri imena so mu jako
pristovala, ker so popolnoma izrazovala njegove te¬
lesne in dušne lastnosti. Bil je kratke pa čokaste
postave, tankih nog z zakrivljenimi stopali, visokih
pers, širokih pleč, spičaste glave in kaj čudnega
obraza. Na levem licu je nosil dolgo praska, ki jo je
bil dobil pri tepežu; koze so mu bile že v otročjih letih
razorale kožo na obrazu, oslepile levo oko,  desno
svetlo orudečile ter na čelu pustile gnjusno hrasto.
S to njegovo postavo se je popolnoma vjemal tudi
njegov značaj. Mladi Brehet  je bil surov, grob,
neotesan, zarobljen, togoten, serdit, prepirljiv,
skop, prevzeten, pijanec in rotilec; ali da ob krat¬
kem povem, imel je vse tisti lastnosti, kterih ena
sama je zadosti, da je mož vsega sovraženja vreden,
žena pa nesrečna pri njem. Takošen je bil on, ki
je hotel ženin biti Juliki krasotici. Ni čuda toraj,
da je odmedlela, ko jej je oče pervikrat v misel vzel
to možitev. Ko so jo z velikim trudom izbudili iz
omedlevice, jo oče nagovori tako le: „Draga moja
hči, čemu ta strah? saj ga bodeš le vzela, ako ga
bodeš sama hotla; nobene sile ti ne delam ter nočem,
da bi se omožila zoper svojo voljo. Vendar pa začni
misliti, kako da si boš kruh služila. Glej, kaj ubožno
zdaj živiva le od male moje doslužnine, ali z mojo
smertjo še ta jenja, — in kaj bo potem s teboj, s

72

čem se boš živila?" — »Ljubi moj oče" — Julika
odgovori — „rajše hočem glada in strada umreti, ka¬
kor s tako spako zaročiti se, — morda se me vendar
usmili ljubi Bog." — Rekši se jej potok solz iz oči
udere po licih. Tudi očetu se milo stori, toda po¬
kazati ni hotel solz svoji hčeri, nem jo objame ter
jej iz sobe grede reče; „Nič se ne boj, draga Julika,
nikdar ti več ne omenim te možitve."

Zlodejček pa kar nič ni dvomil, da bode Julika
njegova ženka. S tem se je hvalil povsod, o tem
so govorili že vsi ljudje. Od prostega ljudstva raz¬
nesel se je glas tudi do plemenitašev, od plemeni¬
tašev do kraljevih holjarjev in od teh cel6 v kraljevo
hišo. Kraljev sin, mladeneč preblazega serca, kte-
remu so se cesaričine ponujale, je slišal vse, kar se
je govorilo o Juliki krasotici, in iz radovednosti je
sklenil, obiskati jo. In res, obišče jo. Precej pri
pervem pogovoru se mu je bilo jako priljubila. Dvor¬
niki, njegovi spremljevavci, so to precej zapazili.
Ker pa tudi ta dežela ni bila brez dolgih jezikov,
necega dne eden izmed dvornikov kraljeviču reče:
„Skoda bi bilo, ako bi Julika krasotica v resnici
imela napake, ktere jej ljudje očitajo." — „Kakošne
napake," — ga popraša kraljevič. „Pravijo" — dvor-
nik odgovori — „da je preveč raztresena in vihra-
vasta, da iz hiše v hišo leta in daje ni nikoli doma."

— Ker ljubezen rada vse izgovarja, zato kraljevič
odgovori: „0 tem se kar nič ne čudim; Julika nima
doma nič, kar bi jo vezalo na dom; tu ima le nad¬
loge in revščino pred očmi; ona od doma le zat6
hodi, da se malo raztrese in si dolgčas prikrati ali pre¬
žene ; v drugih okoliščinah se bode že drugače vedla."

— Pri vsem tem je pa kraljevič vendar le premišlje¬
val o tem, kar mu je bil dvornik povedal o njej.
Ko v drugo pride k plemenitašu, zapazi, da Julike
res ni bilo doma. Med tem, ko so je iskali, se kra¬
ljevič z njenim očetom v povovor izpusti ter mu ra¬
zodene sklep, da hoče Juliko vzeti, ako dobro do-

73

stoji skušnjo, na ktero jo bode djal. — Ko Julika
domu pride, jej reče kraljevič: „Julika, ravno sem
vas pri očetu snubil, rekel sem mu pa, da na skušnjo
postavim vašo ljubezen, predno se zaročiva." —
„Gospod," mu Julika odgovori, „najostrejša skušnja
mi bode najljubša. Pripravljena sem, ognju in meču
zoperstaviti se, da vam pokažem hvaležno svojo
ljubezen .“  „Niti ognja niti meča ne bode treba," —
kraljevič odverne. — ,,Dvakrat sem vas obiskal, no-
benkrat pa vas nisem doma našel. Skušnja, na ktero
vas denem, bodi ta, da vas najdem domd, ko v
tretje pridem. Ako vas najdem doma, še tisti dan
bode najina poroka in ko ženo vas popeljem na
kraljev dvor. Tako sva se z očetom pogovorila. Ako
vas pa ne najdem doma, isti dan se vam odpovem
in namesto vas si izvolim drugo nevesto." — „Jaz
pa," oče pristavi, „te isti dan Brehetu dam za
žen6.“ — „Ce je temu tako, zagotovljena je moja
sreča; ako bi tudi morala vse svoje življenje domd
ostati, rada bi privolila, da se ne ganem iz hiše." —
Na to kraljevič odide, in Juliki je serce veselja
igralo.

Lahko je verjeti, da Julika drugi dan res ni
šla iz hiše, tudi tretji in četerti dan ni zapustila
domd; peti dan pa je šla le za trenutek od doma;
šesti za pol ure, sedmi za eno uro, toda vselej je
hitela domu. Ko je osmi dan hotla zopet dom zapu¬
stiti, jo sreča oče in tako-Ie nagovori: „Ljuba Julika,
zdi se mi, da prerada od doma hodiš! ali si poza¬
bila, kaj da je rekel kraljevič? mar ne misliš, da
ti gre za vse?" — „0, dragi oče," — Julika odgo¬
vori — „saj kraljeviča danes ne bo; verh tega, ko
bi tudi prišel, iz naše hiše se daleč na cesto vidi,
naročila sem deklam, da me berž pokličejo, ko od
deleč ugledajo kraljevičev voz. Po tem takem se mi
ni nič bati." — „Najvarnejše bi vendar bilo, da
ostaneš doma; večkrat se prevari on, ki se zanaša
na druge; tako velike sreče jaz ne bi nikdar v ne-

74

narnost stavil;" — tako je oče svaril svojo hčerko,
ali Juliki so bile očetove besede bob v steno — in
šla je od doma svojo pot.

Komaj je bila stopila čez vežni prag, že so
dekle, ki so v zgornjih izbah stale na straži, ugle¬
dale kraljevičev voz; toda ker so ravnokar videle
Juliko, mislile so, da še ni šla od doma, ter so tiho
bile. Ko se voz bliža hiši, Juliko kličejo in kličejo,
ali Julika se ne oglasi, iščejo je po vsi hiši, iščejo
je na vertu, Julike ni bilo nikjer; k bližnjemu so¬
sedu je grejo iskat; pa tudi ondi je ni bilo; — med
tem pa, ko letajo od soseda do soseda, se kraljevič
pripelje do hiše, stopi z voza in urno teče v Julikino
izbo; ker pa Julike doma ne najde, zdajci zapusti
sobo, stopi v kočijo ter se odpelje. Julika prisope
domu, toda bilo je prepozno — vendar toliko o pra¬
vem času, da še vidi vozove, predno jej izpred oči
zginejo v daljini. — —

Dragi čitatelj! Ali slišiš jok in stok v plemeni¬
tašev! hiši? Glej, kako se Julika v obraz bije in lase
puli z glave; vsa družina na glas joče in oče v ob¬
upnosti svojo hčer nagovori tako-le: »Nesrečnica!
Dopolnilo se je to, kar sem ti prerokoval! Kdo tako
važno opravilo v nevarnost postavlja? V grob me
boš spravila, drevi te hočem dati njemu, ki sem ti
ga bil obljubil !“ — In to sem tudi zaslužila; hočem
ga vzeti, saj mi ne more storiti toliko žalega, kolikor
sem zaslužila. Naj le pride, zaročim se mu. On je
mene vreden, jaz pa njega." — Kmalo je bilo vse
v redu; zala Julika je bila žena černegaZlodejčeka.

O, milovanja vredna osoda! Štiri dni po poroki
oče tuge umerje. Kar tiče Juliko, imela je dosti
časa, s kervavimi solzami objokovati svojo neumnost.
Vsem ljudem se je smilila, vendar so bili vsi pre¬
pričani, da je sama kriva svoje nesreče. Tudi ona
je to dobro spoznala. V največem terpljenji je zdi¬
hovala , rekoč: „vse to sem si zaslužila." Ali ravno
to jej je delalo največe bolečine. Že drugi dan po

75

poroki jej je kri zasedla obraz od udarcev, ktere je
od divjega moža prejela, češ, da ni zadovoljna in
vesela te možitve. Dan za dnevom hujša, moč jo
zapušča, lepota gine, v kratkem nikdo v njej ni
spoznal Julike kraso" T  ' 1-  vsaki dan pre-

Toda bele žene le ni bilo po njo. Kar je bilo pa še
žalostnejše, bilo je to, da je bila kmalo svojemu
možu enaka v vseh rečeh: gerda in ostudna, kot on,
hudobna in sovražena, kot on; bila sta podobna hu¬
dobnemu duhu, njuna hiša je bila živ pekel.

Dragi čitatelj! ali ne spoznaš, da je Julika kra¬
sotica v tej priliki — tvoja duša, z Jezusovo kervjo
odkupljena in v svetem kerstu do čistega oprana? —
Znano ti je, da satan, ta strašni in ostudni zmaj,
preži na te in da se ti prilizuje le zavoljo tega, da
bi te vjel v svoje zanjke in pogubil na vekomaj.
Vem sicer, da se pri tej misli treseš po vsem životu,
ali to še ni zadosti, sam strah te ne bode rešil večne
nesreče, poprijeti se moraš pravih pripomočkov, ako
hočeš, da jej uideš. Dobro ti je znano, da te je za
svojo nevesto izvolil Sin Božji, kralj nebes in zemlje,
čegar volja je, da te k svojemu in tvojemu očetu
popelje v nebesa, kjer te čaka neusehljivi venec in
večno veselje. Kaj ne, da si sama ravno tega želiš
in da bi rajše danes ko jutri dosegla to srečo? Toda
sama ta želja še ni zadosti. Pokazati moraš, da si
vredna svojega ženina. To pa mu pokažeš s tem,
da spolnuješ njegovo voljo, ktero ti razodeva v svo¬
jih zapovedih, in da se dobro obneseš v skušnji,
ktero koli ti pošlje.

Ta skušnja ni ravno težka, — toda neobhodnje
potrebna je; treba je, da nevesto doma najde ženin,
kedar pride po-njo, to je, treba je, da te smert najde
v milosti Božji. Ako tedaj nisi v milosti Božji, o,
skerbi, da si jo pridobiš kar najprej moreš, saj te

klinjevala žalostno

smerti želela.

76

smert v vsakem hipu lahko zadene. Ako pa živiš
v milosti Božji, o, skerbi, da je ne zapraviš; marveč
poprimi se vsega, kar te poterjuje v njej! Ogiblji
si vsega, kar te odvrača od nje, vsega, kar slabi
tvoj terdni sklep, vsega, kar bi utegnilo — če tudi
za trenutek — odverniti te od njega. Nikakor ni
zadosti, le začeti, le nekoliko časa hoditi po pravem
poti, temuč treba je, zvestemu ostati do konca —
do ure, ko pride ženin po svojo nevesto.

Posebno nevarno je, zanašati se na to, kar ti
bo mogoče storiti na smertni postelji! Pomisli, da
se smert vselej ne napoveduje, mnogokrat se zgodi,
da pride, „ ko je človek najmanj pričakuje. In kaj
potem? Ce se pa tudi sem ter tje napoveduje v ka-
košni bolezni, ali nisi še nikdar slišal, da marsikteri
bolnik, kteremu že smert terka na duri, ne zapazi
njene napovedi ter ne sliši ali ne pozna njenega
glasu? Ali te ne uči žalostna skušnja, ali da so ve-
likrat prav v tej zmoti tudi oni, kterim gre dolžnost,
bolnika opomniti resnega trenutka, ali da ga v svoji
nemarnosti ali boječnosti smertne nevarnosti opom¬
nijo še le takrat, ko je že vse prepozno? Veliko
število onih, ki vsaki dan mer j 6 brez keršanske pri¬
prave , naj te napolni s svetim strahom!

Ve pa, blage duše, zveste neveste Kristusove,
ki živite v milosti in prijatelstvu Božjem, nikdar ne
zabite sreče, ki vam je odločena! Množite si zaslu-
ženje z dopolnovanjem zapoved svojega nebeškega
ženina! Veselite se trenutka, ki vam bode spolnil
vaše terdno upanje ter vam odperl vrata v sveta ne¬
besa, kjer vam bode nezvenljivi venec postavljen na
glavo!

25. Nesrečni popotnik.

Mladeneč skozi gozd popotuje. Napade ga
strašen zmaj; bil je levinji podoben, le da je imel
sedem velicih kačjih glav. Zlobna zver pride iz svo-

77

jega berloga ter jo vdere naravnost za popotnikom.
Oči se jej svetijo, svojih sedem glav vzdigne ter
sedem jezikov iz gobcev mole strašno zasiči. Po¬
gumnega in čverstega mladenča pa vse to kar nič
ne zbega. Druzega orožja sicer nima, kakor sekiro,
ktero je po navadi svoje dežele nosil za pasom; ž
njo gre zverini na proti, po njej mahne ter jej na
pervi mah odseka štiri glave; na drugi mahljej pa
dve, in brez dvoma bil bi ljuti zveri odsekal še
sedmo glavo ter jo slavno zmagal, toda nesreča je
hotla, da mu pri druzem mahljeji iz roke pade
sekira, ktere ni več utegnil pobrati; kajti razdražena
zver, ktera je kervavela iz šest ran, ga ljuto po¬
pade, vgrizne, pikne, zagrabi in seboj odnese. Ne¬
srečni mladeneč si zastonj prizadeva, rešiti se, strašno
tuli, kliče na pomoč, ali ni ga bilo človeka, da bi
ga bil slišal. Divja zver ga nese v berlog, kjer ga
razterga in da svojim mladičem požreti.

Dragi čitatelj, ali veš pomen te prilike?

1. Ta zmaj s sedmerimi glavami je hudobni
duh s sedmimi poglavitnimi grehi.

2. Ni ne zadosti, da temu zmaju odsekaš šest
glav; zgubljen si, ako mu le eno pustiš. Kaj ti po¬
maga, da se odpoveš mnogim strastim, ako se pa
eni udaš? Ena sama pregreha človeka pogubi. S
hudobnim duhom vojskovaje se dobro pazi, da mu
odsekaš vse glave; kajti ena sama, če mu jo pustiš,
je zadosti, da te požre. Prazna je zmaga, ako ni
popolna.

3. Do konca moraš stanoviten ostati in vojsko¬
vati se do smerti. V tej vojski nikdar ne onema-
guj; varuj se, da ti nikdar iz rok ne pade sekira.
Ne opuščaj molitve, sv. zakramentov, zatajevanja,
pokore! To ti je vselej zmagavno orožje. Hudobni
duh komaj čaka trenutka, da bi odložil to orožje, in
prav takrat te bode napadel in smertno ranil.

To pa veš, da si za vse večne čase zgubljen,
ako v tem stanu umerješ. Zastonj boš zdihoval in

78

na pomoč klical, zastonj si želel poprejšnjih časov,
milosti in pomočkov. Nikdo te ne bode slišal, nikdo
uslišal. Zdaj pa, ko to bereš, imaš zmago še v svoji
roki, večno zveličanje ti je na ponudbo.

26. Agripinina zvijača.

Rimljanka Agripina je imela sina, ki je na vse
strani trosil premoženje. Dolgo je premišljala, kako
da bi v okom prišla njegovi zapravljivosti, ktera je
žugala vso družino v revščino pahniti; kar jej pride
na misel naslednja zvijača:

Necega dne je bil njen sin zapravil pol mili¬
jona; ko Agripina to zve, dala je prav toliko de¬
narja v svoji sobi na mizo položiti. Ko mladi za¬
pravljivec zvečer stopi v materno sobo in na mizi
ugleda nezmerni zaklad, matere vpraša, kaj da to
pomeni. „Denar je, kterega si včeraj ti zgubil" —
mu odgovori mati ter žalostna sobo zapusti. Sin po¬
menljive materne besede resno premišljevaje sklene,
za vselej odpovedati se gerdi zapravljivosti.

Ako bi nam, dragi čitatelj, kdo pred oči po¬
stavil vse duhovne zgube le enega dneva, gotovo bi
se čudili in brž ko ne tudi sklenili, da hočemo bolje
obračati čas, ki ima za nas ta poglavitni namen, da
si nabiramo zasluženje za večnost. Koliko dobrega
gre le en sam dan v zgubo s tem, da pri svojih
delih nimamo dobrega namena! Koliko lepih prilik
zanemarjamo, v kterih bi se lahko vadili v pohlevno¬
sti, ponižnosti, poterpežljivosti, zatajevanji, pokorščini
itd.! O, ko bi pač videli to, kar vsaki dan zgubljamo,
ter spoznali, kako lahko bi se obvarvali te zgube!

Gotovo pride dan, ki nam oči odpre, toda
tedaj bode prepozno, ko se ta zguba nič več ne
bo dala popraviti. Čemu toraj čakamo tega dneva?
Zakaj ne pričnemo precej danes, poravnavati to, kar
nam je mogoče ? Ali nas bo mar Agripinin sin še
dalje sramotil? Nikar!

79

27. Dvornika v zamero prideta.

V človeškem življenji so marsiktere reči, ktere
duhd tolikanj presunejo, da more to umeti le on,
kdor je v enaki zadevi. To nam kaže naslednji
izgled:

Filip II., kralj španjski, je videl, da sta se dva
izmed njegovih dvornikov med sv. mašo včs čas po¬
govarjala. Iz cerkve grede jima kralj reče: „Ali se
mar tako obnašanje pri sv. maši spodobi?" Nič več
mi na dvoru ne pridita na spregled!

Male te besede bile so dvornikoma ko blisk iz
jasnega neba. In glej! Eden izmed nju čez dva dni
umerje, eden pa znori!

Kak6 bodo še le grešnika presunile sodnikove
besede: „Poberite se spred mene, vi prekleti, v večni
ogenj !"

28. Tigran in Berenica.

Cir, perzijski kralj, Armence slavno zmaga v
veliki bitvi, v kteri vjame njihovega kralja Tigran a
in njegovo ženo Berenico, ki je zavoljo svoje lepote
slovela po vseh jutranjih deželah. Občudovaje njeno
lepoto in vedoč, kolikanj da jo ljubi Tigran, Cir Ti-
grana vpraša: „Tigran, kaj mi daš, da oprostim Be¬
renico?" — „Gospod" —- kralj Čiru odgovori —
„kraljestvo, kri in življenje rad za njo dam." —
„To je prava ljubezen", Cir odgovori, „všeč mi je
tvoja velikodušnost."

Kmalo potem je bil sklenjen mir, s kterim je
Tigran nazaj dobil svoje kraljestvo. Ko se je ne-
cega dne pogovarjal s kraljico, je med družim tudi
popraša, kaj da neki ona misli o perzijskem kralje¬
stvu, o kralji Čiru in o bogastvu njegovem? Bere¬
nica mu odgovori: „Ne zameri mi, gospod, da ti nič
ne odgovorim o tem, česar me vprašaš, kajti nič

80

nisem videla; gledala sem le njega, ki je ponujal
svoje življenje za moje oproščenje." — Tigran serčno
objame svojo ženo ter milo reče: ,,Preljuba moja
Berenica, vredna si te moje ljubezni, in srečen sem,
da s teboj delim kraljestvo!"

Dragi čitatelj , ali te prelepa ta prigodba že
sama po sebi ne gine? Toda še lepša in ginljivša
ti bode, ako premišljaš njen duhovni pomen, ki je
naslednji:

1. „Kraljestvo, kri in življenje  rad  za
njo  dam." — Jezus Kristus se samo ne ponuja, za
nas umreti, on je tudi v resnici za nas umeri, da
nas je rešil ne le časnega, ampak tudi večnega jet-
ništva ter nam pridobil večno življenje, večno kra¬
ljestvo. On ni umeri za svoje ljubljence, ki so bili
vredni njegove ljubezni, temuč umeri je za nas greš¬
nike, ki smo bili ostudni v njegovih očeh, toraj njemu
še sovražni. O, kolikošna ljubezen! — Tigranu ni
bilo težko izreči besedi, s kterimi je svojo ljubezen
pokazal do Berenice; kajti spoštovanje si je bil ž
njimi pridobil pri Čiru in vseh njegovih dvornikih.
Kaj pa si je Jezus Kristus s tem pridobil, da nam
je pokazal neizmerno svojo ljubezen? — Zasramo¬
vanje in terpljenje mu je bilo plačilo! '

2. Berenici so Tigranove besede presunile serce;
spoznala je v njih velikodušno njegovo ljubezen in
čast, ktero jej je ž njimi skazal pred Čirom. — Ko-
likanj bolj bi nas mogel presuniti in ljubezni vneti
pogled Jezusovega križa! Kolika ljubezen, kolika
velikodušnost, kolika sreča, kolika čast za nas je
Jezus na križu!

3. Berenica je bila Tigranu za čast, ktero jej
je bil naklonil, tako hvaležna, da jej nobena stvar
na Cirovem dvoru ni motila serca in nagnjenja do
njenega moža. Nobene reči ni hotla videti, nič ni
hotla slišati, nobena stvar je ni mikala — Tigran
jej je bil vse. — Kako nas Berenčino obnašanje sra-

81

moti! — Srečna duša, ktera se po nobeni reči ne
da motiti v ljubezni do križanega zveličarja!

4. „Gledala sem le njega, ki je ponujal svoje
življenje za moje oproščenje.“ Kolikošno srečo je
pač v sercu čutila Berenica, govore sladke te besede!
Toda še veliko veča sreča čaka pobožne duše, ki
grede s tega sveta more nebeškemu kralju reči:
„ Gospod, na svetu, s kterega sem prišla, nisem nič
videla; oči sem imela le za-nj, ki je dal svoje živ¬
ljenje za moje odrešenje; le njega sem ljubila, le
na-nj sem mislila, le za-nj sem delala.“

Večna ljubezen večnega kralja in večno zveli¬
čanje v večnem kraljestvu bode njeno večno plačilo!

29. Lepa razlaga nekega Anakreontovega
izreka.

Sled redovnike, ktere je opat Serapijon nape-
ljaval k pobožnemu življenju, je bil mladeneč, Feliks
po imenu, kteri je bil v svojem prejšnjem življenji
prebral veliko posvetnih pesnikov. Živ spomin vsega
tega, -kar je bil prebral, mu je delal velik nepokoj
v samostanski samoti. Pater Pantim, njegov dušni
vodnik, si je na vso moč prizadeval, da bi ga bil
umiril ter mu skazal ničemurnost posvetne omike,
ali ker ni mogel nič opraviti pri njem, zato ga pošlje
pred opata s poročilom, da naj mu da slovo. Opatu,
previdnemu možu, se Feliks, kteri vžs v solzah pred
njim stoji, v serce smili; začne ga tolažiti in spod¬
bujati, naj bi pesniške izreke, ako sijih ne more
pregnati iz spomina, skušal obračati na kako pobožno
stvar, potem se mu bode raztresenje spremenilo v
dobre misli ter mu koristilo. Feliks se nekaj časa
ravna po tem opatovem svetu. Necega dne mu pa na
misel pridejo pesniški izreki, kterim ni mogel najti
nikakoršnega duhovnega pomena, toraj gre k opatu
Prilike. 6

82

in mu reče: „ Častiti oče! Moj duh se ne da umiriti
in utolažiti; že dva dni mi po glavi roji Anakreontov
izrek, in ne morem si ga niti spraviti iz spomina, niti
mu najti dobrega pomena . 11  — „Kako se glasi ta iz¬
rek ? 11  — opat vpraša. Feliks mu odgovori: ..Pesnik
pravi: Bog ljubezni je več ognjenih strel v me spu¬
stil, vsem sem se ognil, nobena me ni zadela; potem
pa se mali zviti bogec sam spremeni v strelo in se
tako polasti mojega sercd. — Kako se morem toraj
ubraniti tako strašnemu Bogu?" Pri tem zdihljeji
Feliks omolkne.

Opat mu odgovori: „Feliks, poslušaj me! Ti
previsoko ceniš izreke posvetnih pesnikov, in to je
vzrok, da ti vedno prihajajo v spomin. Ali ne veš,
ljubi moj, da so vsi taki neverski izreki le domišlija,
zmota in laž? Ali ti ni znano, da je bog ljubezni
le beseda brez pomena, ktero so razuzdani pesniki
le zato iznašli, da ž njo izgovarjajo in zakrivajo
svoje pregrešne strasti?"

„PraviBog ljubezni je stvarnik nebes in zemlje;
on, kije iz zgolj ljubezni tudi tebe vstvaril in ti živ¬
ljenje hrani; on, ki se je zate včlovečil, te s pre¬
drago ceno svoje kervi odrešil in zato na križu umeri.
Vse te dobrote so one ognjene strele, kterih si se
vedel toliko časa ogibati. Toda, glej čuda, ktero je
iznašla njegova ljubezen! Znano ti je, v kaj se je
ta Bog v resnici spremenil zato, da bi prebodel tvoje
serce, da bi se s teboj zedinil. Ni se spremenil v
strelo, kakor blede neverni Anakreont o svojem bogu
ljubezni, da bi tvoje serce ranil, bodel, žgal in ter-
gal s tisoč skerbmi in hudim nagnjenjem; skril se
je pa v nježni podobi kruha in vina, da je tvojemu
sercu hrana, moč in tolažba, da te deležnega stori
svoje Božje nature, svojega zveličanja in veličastva.
Glej, Feliks, to je pravi Bog ljubezni. Ali boš še
zdihoval: Kako se hočem braniti mogočnemu in lju-
beznjivemu Bogu ?“

83

Pri teh besedah Feliks pred opatom pade na
kolena in gorke solze mu zalijejo oči. Milo izjokavši
se vsklikne: „Predolgo sem se ti ustavljal, o veliki
Bog ljubezni, zdaj se pa za vselej udam neizmerni
tvoji ljubezni!* In res, odslč mu niso več hodili na
misel posvetni pesniki, kteri popevajo ali izmišljene
bogove, ali hudobne duhove, ali pregrešne človeške
strasti. Gnjusile so se mu razuzdane pesmi; namesto
njih pa so se mu priljubili psalmi, cerkvene in du¬
hovne pesmi, ktere poveličujejo pravega Bogd in v
človeških sercih vnemajo čutila one čiste, mirne,
vesele in svete ljubezni, ki je zdaj naša sreča in
naša čast — in bode vekomaj. Božjo dobroto in
Jezusovo ljubezen v presvetem rešnjem telesu pre¬
mišljevati, bilo je edino njegovo opravilo, zlasti po-
gostoma je ponavljal besede: „Kako je mogoče ubra¬
niti se tolikemu in tako dobremu Bogu, kteri se z
nami sklepa in v nas živi!“

30. Kastilijanski kralj, ali lepa prilika.

Svintila, kastilijanski kralj, se na lovu oddali
od svojih tovaršev ter zaide v gozdu. Dolgo sčm
ter tj e tava, pa ne najde prave poti. Kar v mraku
sreča dva mladenča zdravih obrazov, ki se spreha¬
jata po gozdu; bila sta bratranca, enemu je bilo ime
Gašpar, enemu pa Kastron. Bila sta iz bližnje vasi.
Kralj se jima ne da spoznati, ampak ji nagovori
tako-le: „Mladenča, pomagajte mi iz zadrege; zašel
sem v tem gozdu, peljita me iz njega in preskerbita
mi prenočišče za to noč. Zajtro pojdem h kralju,
pri kterem veljd moja beseda; če nočeta obd, saj
eden izmed vaju naj me spremlja na kraljev dvor,
kjer vaju čaka sreča in dobre službe, to vama za-
gotovim.“ Gašpar pervi spregovori, rekoč: „Gospod,
vam pomagati iz tega gozda, je prav lahko, toda z
vami iti na kraljev dvor, saj jaz nimam veselja.“ —

6 *

84

Na to Kastron povzame besedo in pravi: „Gospod,
idite z menoj, če le moj oče privolijo, pojdem pa
jaz z vami in se vsega izročim vašemu varstvu." —
Na to se ločijo. Gašpar gre domu, Kastron pa tujca
pelje k svojemu očetu. Prav prijazno je vsa družina
sprejela tujega gospoda, da-siravno je bil vsem ne¬
znan. Po dolgem ustavljanji oče tudi še privolijo
sinu, da sme iti s tujim gospodom na kraljev dvor.
Zajtro tedaj odrineta. Komaj pol ure hodita, že sre¬
čata stražo, ktera tujega gospoda po kraljevo po¬
zdravlja. Kastron se temu čudi, kralj se pa k njemu
oberne ter mu smehljaje se reče: „ Glejte, ljubi Ka¬
stron, da vas nisem slepil, ko sem rekel, da na kra¬
ljevem dvoru veljA moja beseda." — „Nikakor ne,
veličanstvo", mu pohlevno odgovori Kastron, „toda
jaz se bojim, da se ne bi bil ogoljufal, ko sem se
tako po domače in zaupljivo vedel do vas, namesto
da bi vam bil skazoval spoštovanje, ktero sem Vam
— svojemu kralju — dolžan." — „Spoštovanja imam
preobilo“ — mu kralj prijazno odgovori — „ne vem
pa, ali ima razun tebe še kdo do mene ljubezen, na
ktero bi se smel tako terdno zanesti kakor na tvojo.
Vedno mi ohrani to ljubezen, dragi Kastron, in idi
z menoj." — Kralj ga s častmi in dobrotami obsuje
ter izvoli za vednega svojega prijatelja in tovarša.

Med tem, ko se je to godilo na kraljevem
dvoru, shajali so se sosedje in sorodniki v Kastronovi
hiši, ter so očetu ostro očitali lahkovernost, da je
svojega sina zaupal neznanemu klatežu; hvalili so pa
Gašparjevo modrost in blagrovali njegovega očeta.
Toda med najživejšimi pogovori neki tujec stopi v
sobo s pismom, v kterem mladi Kastron naznanja
očetu, da je neznani tujec, s kterim je šel od doma,
kralj sam, kteri očetu pošilja priloženi dar. Zdajci
se spremenijo misli in pogovori vseh pričujočih,
so blagre dajali Kastronu, na Gašparja so pa pušice
začele leteti.

85

Kmalo potem je kralj vojsko začel s mogočnim
sovražnikom ter potreboval veliko vojakov, toraj
skliče vso moško mladež na vojsko, in tako tudi
Gašpar pride med vojake, in sicer med prostake.
Težavno vojaško življenje mu jako preseda; najstraš¬
nejša muka, ktere se nikakor ni mogel znebiti, bila
mu je pa misel: „Med tem, ko jaz lakot terpim in
največe težave prenašam, Kastron na kraljevem dvoru
mirno in v obilnosti živi; tudi meni je bila ta sreča
na ponudbo!"

Toda ni ga mučil le žalostni spomin zamujene
in zgubljene sreče, ampak dana mu je bila prilika,
da je moral z lastnimi očmi tudi gledati svojo ne¬
srečo. Necega dne kralj pride ogledovat novih svo¬
jih vojakov. Sedel je na kraljevem sedežu pred pre¬
krasnim šotorom, njemu na desno je stal Kastron;
mož za možem vojska stopa pred kraljem, v kterega
vsi obračajo svoje oči; na versto pride tudi Gašpar,
ali njegove oči namesto na kralja se nehote obernejo
na Kastrona in vjamejo ž njegovimi. Gašpar sam
pri sebi britko zdihne rekoč: „Ko bi bil tudi jaz šel
s kraljem, tudi jaz bi bil danes ondi, kjer je moj
bratranec! „Oj, žalostna in britka misel! Kastron pa
si je v istem hipu mislil: „Ko ne bi bil šel s kra¬
ljem, bil bi danes, kar je Gašpar!" — O sladka in
srečna zavest!

Ali se ne bomo vsi prikazali pred neumerljivim
kraljem nebes in zemlje? Kolika sreča za-nj, ki je
hodil ž njim! Kolika obupnost zanj, ki ni hotel za
njim! Zdaj, ko to bereš, dragi čitatelj, ni še zamu¬
jeno ; oberni se na pot, ktera pelje v veličastvo
Božje; po solnčnem zahodu današnjega dnč morebiti
je že prepozno.

On, kogar je zadela nesreča, ktere bi se bil
lahko ognil, in on, komur je odšla sreča, ktero bi
si bil lahko naklonil, iz lastne skušnje poznata gre-

86

nek spomin, kterega jima je zapustila zamujena pri¬
lika ; ona vesta, da se jima ta britkost vedno po¬
navlja, in da ju nobena stvar ne more utolažiti. —
Nasproti pa je tudi znano, da veliko veselje obide
človeka, kedar se spomni, da je dano priliko obernil
ali v to, da se je rešil nesreče, ali v to, da si je
naklanil blagor. — Kolikanj lože je bilo komu, do¬
seči srečo, tolikanj veče je njegovo kesanje, da je
zamudil lepo priliko, zlasti kedar vidi take, ki so pri
isti priliki dosegli srečo. Ravno v tej meri raste ve- |
selje njemu, ki se je obvaroval nesreče, ako ugleda
druge, ki so poginili v isti nevarnosti. — Najvišo
stopnjo doseže pa kes in veselje, kedar je gotovo,
da se ista prilika nikdar več ne poverne.

Naše življenje na svetu je prilika, o kteri se,
ako le bočemo, lahko obvarujemo peklenskega ognja,
ter si ravno tako lahko zaslužimo sveta nebesa. Ta
prilika, enkrat zamujena, je za vselej zamujena •—
nikdar več se ne poverne. Pri vsem tem, da je
kratko naše življenje, je precej dolga ta prilika, toraj
ima v sebi veliko krajših; vsaki dan namreč si lahko
služimo ali pekel ali nebesa; pa tudi vsaki dan ima
prilik dovelj, da delamo ali dobro ali hudo. Takošne
prilike ima vsaki stan in vsaka služba. Prilike,
dobro delati in varovati se hudega, so tudi vsi pri-
petljeji našega življenja: uboštvo in bogastvo, bole¬
zen in zdravje, veselje in žalost, dobri izgledi in po-
hujšljivi, še celo skušnjave, kterih sami nismo krivi;
kajti vse te okoliščine so take, da Bogu lahko ska-
žemo svojo zvestobo. Gorje njim, kteri si jih ne
obračajo na korist, kajti nikdar se jim ne povernejo!
Blagor pa njim, ki so si izmed strupenega strupa
nabrali lepo dišečega in sladkega meda! — Blagor
pa tudi nam, kterim se, da-siravno smo dosle zamu¬
dili že marsiktero lepo priložnost, vendar še ponuja
prilika, da poravnovaje svoje pregreške resno sker-
bimo za svoje zveličanje!

87  —

31, Peter trapeč.

Bil je kmetovavec Peter po imenu. Svoje žive
dni ni bil prišel iz domačega kraja. Kar dobi po¬
ročilo , da mu je v glavnem mestu brat umeri brez
otrok, zapustil pa da je veliko premoženje, po ktero
naj, kar najprej moč, pride, ker gre njemu v last.
In res, Peter se precej drugo jutro na pot odpravi.
Cez dve uri hodd dospe do dereče reke. Ta reka
je bila perva, ktera mu je prišla na oči; kajti domd
je poznal le majhen potok, kteri se je sicer včasi
narastel, toda v kratkem spet upadel. Široko in glo¬
boko reko ugledavši vsklikne: „Koliko vode je tukaj!
Pač je moglo jako deževati v tej deželi, med tem,
ko je nas huda suša terla! Zdaj sem prepričan o
resnici, ki sem jo večkrat slišal, da ni povsod enako
vreme. Koliko se človek nauči na potovanji! Ali kaj
mi je zdaj storiti? — Druzega mi ne kaže, kakor
čakati, da voda odteče." Mikavno je slišati, kaj da
mu je navdihnilo to misel. Poslušajte! — Reka, pred
ktero je stal, je tekla v ovinkih, in tako je Peter s
svojega stališča videl le malo vode, in še ta je jako
derla in sila hitro tekla. V svoji bedaliji si toraj
misli, da mora v kratkem popolnoma odteči; in prav
to mu je rodilo sklep, vsesti se in čakati, da se reka
posuši.

Ko brodnik, ki je na desnem bregu s čolnom
čakal popotnikov, našega Petra ugleda, odveže brod,
vesla proti levemu bregu, češ, da prav njega čaka
na bregu sedeči človek. Ko brodnik blizo brega pri¬
vesla , Petra vpraša: „Ali hočete čez reko ?" —
„Da“ — mu Peter odgovori. — „Stopite toraj v moj
čoln, da vas prepeljem'* — reče brodnik. „0, kaj
še" — Peter na to odverne, „ne mudi se mi tako,
da bi v tvojem brodu v nevarnost postavil svoje živ¬
ljenje , saj utegnem čakati." „Le čakajte, dokler
vam je drago" — odgovori brodnik, misleč, da se

88

kmet norca dela ž njega. — Med tem do reke pri¬
dejo drugi popotniki, kteri brez vsega premišljevanja
stopijo v čoln. Peter se njihovi prederznosti čudi in
sede čaka, da odteče voda, češ, da pojde suhih nog
čez strugo. Toda vode noče biti konec.

Solnce za goro zaide, mračiti se začne, voda pa
le ne upada; verne se toraj domu. Drugo jutro za-
rano vstane, podd se na pot, misle, da je reki voda
odtekla, toda prišedši do struge, vidi, da voda še zmi-
rom teče, in da je od včeraj ni kar nič manj. Zopet
čaka in čaka do večera, toda zastonj, toraj se zopet
verne domu, in vse to ponavlja še tri dni zapored.
Sesti dan pa ves nevoljen pravi: „Tu brez čarovnic
ni, in iz tega spoznam, da mi dedšina ni namenjena'',
in v svoji zamerzi jo odstopi svojemu bratrancu Ja¬
kobu, kteri je bil pa modrejši od njega; kajti pri¬
šedši do reke brez zamude stopi na brod , se pre¬
pelje čez reko , hiti v glavno mesto, skaže svojo
pravico do dedšine, ktera se mu brez vse ovire
izplača, ter se bogat verne na dom, kjer je živel
v zložnosti in veselji brez vse skerbi, med tem, ko
je pomanjkanje terlo Petra, kteremu od te dedšine
ni ostalo druzega ko sramilni priimek; kajti odšle
ga ni nikdo drugače klical kakor Peter trapeč ali
trapasti Peter. — In kdo more reči, da mu ta pri¬
imek ne pristuje ?

Kdo bi mislil, da je med nami veliko veliko
tacih trapov! In vendar je temu tako; skoro gotovo
si med njimi tudi ti, dragi moj čitatelj. — Sveta ne¬
besa so bagata dedšina, ki nam je vsem zagotovljena
ter nas čaka po revnem in trudapolnem življenji tega
sveta, ako vsem zaderžkom vkljub zvesto bodimo po
poti, ktero nam kažejo zapovedi Božje. Toda koli¬
kokrat se zgodi, da se zaderžkov ustrašimo in ali
obotavljamo ali ustavljamo na tej poti in križem roke
deržimo, ali da jo celo zapustimo in se obernemo na

89

drugo, ki nas oddaljuje od dedšine. Nekteri Bogu
ne služijo', ker čakajo in odlašajo, da jih mine mla¬
dost, češ, da jim tedaj ugasne ogenj hudobnih strasti.
Nekteri pobožno življenje ali poboljšanje odlašajo do
tistih mal, da stopijo v stan ali moško dobo, ali da
dobe službo; ker se pa tudi tedaj spet prikažejo za-
deržki, odlašajo delo svojega zveličanja na stare dni,
in tako si ljudje mejnike prestavljajo od leta do leta,
in od dne do dne. Toda, ker nebeško kraljestvo
silo terpi, le trapci pričakujejo srečne dobe, da bodo
brez truda dosegli dedšino večnega zveličanja. Modri
človek pa ve, da le ozka in ternjeva pot pelje v
nebesa, toraj se ne straši zaderžkov in težav, marveč
je serčno premaguje in tako se vedno bliže pomika
svojemu cilju, kterega tudi srečno doseže.

Grešnik, nikar tedaj ne odlašaj svojega spreo-
bernjenja in poboljšanja, tudi za en dan ne; kajti
danes je še dan tvoj, jutri morda ni več v tvojih
rokah. Trap! spameti se, ako se nočeš vekomaj
kesati, da si po lastni nemarnosti zgubil bogato
dedšino.

32. Modrijanski kamen.

Med raznoverstnimi popotniki, ki so se v čolnu
peljali po reki, so bili trije, ki so bili namenjeni v
Ameriko. Ti trije so bili: kupec Trafijak in dva
kapucina, pater Anton in frater Evd. Trafijak je
tje potoval zavoljo svoje kupčije, kapucina pa sta
šla svetega evangelija oznanovat. Kmalo potem, ko je
čoln odrinil od brega, kupec jame svojo druščinjo
razveseljevati z naslednjim govorom: „Malo manjka,
da tudi jaz nisem kapucin. Že večkrat sem bil v
Ameriki, vendar pa nisem obogatil. Nimam niti žene,
niti denarja, česa mi tedaj še manjka, da bi bil
kapucin ?“ „Ker vam je tako malega treba — pater
Anton reče, —tedaj se popolnoma pokapucinite.“ ■—
„Saj res" — pristavi brodnik. — „0, ne še," Tra-

90

fijak odgovori, „še enkrat hočem potovati na otoke,
morda se mi bolj po sreči izide. Pač srečni so oni,
ki imajo modrijanski kamen, kajti oni brez skerbi
in truda obogate." „Ako vam je treba le modrijan-
skega kamna," pater Anton odgovori, „hočem vam
ga jaz dati, ako želite." — „Cemu to vprašanje, saj
si nič druzega ne želim. Dajte mi ga, ako ga imate!"
Rekši, mu pomoli roko. Vsi pričujoči so bili rado¬
vedni, videti osodni kamen, o kterem bedasti ljudje
blodijo, daje  vir vsega bogastva. Na to pater Anton
kupcu reče: „Kakošnega hočete?" „Ali je več raznih
verst tega kamnja?" — vpraša Trafijak. „Da, so
taki, ki kovine spreminjajo v zlato, in taki, ki je
spreminjajo v srebro" — mu odgovori o. Anton.
„Ce je temu tako, o, dajte mi tacega, ki dela zlato,"
reče Trafijak. „Prav imate," kapucin odgovori, „kdor
voli, naj si najboljše izvoli. Toda med temi, ki de¬
lajo zlato, je zopet velik razloček. So namreč taki,
ki imajo svojo moč za dve leti, za eno leto, za šest
mescev, in taki, ki jo imajo za deset, dvajset pet¬
deset in sto let." — „Najboljšega mi dajte,“ ^reče
Trafijak, „onega, ki ima moč za sto let!" — „Cemu
vam neki bo," ga kapucin vpraša, „saj menda ven¬
dar ne mislite živeti še sto let ? — „To mi pač ni
na misli," — odgovori Trafijak, „toda nič ne de,
če tudi tega ne mislim; rabil ga bom, dokler bom
živel; zlato, ktero bom storil ž njim, bo pa gotovo
ostalo sto let na svetu." — »Kaj pa, ko bi vam,"
o. Anton zopet povzame besedo, „dal kamen, kteri
bi zraven tega, da sto let vse spreminja v zlato,
imel tudi to moč, da vam samim tudi življenje obrani
še za sto let?" — „0, tega, tega mi dajte, prosim
vas, dragi in ljubi moj pater!" bil je Trafijakov od¬
govor. — ,,Tudi tak bi vam le malo pomagal, ker
boste morali vendar le umreti," pravi kapucin. „To
vem/' Trafijak odverne, „toda ostal mi bo saj sladek
spomin, da sem dolgo živel po svojem poželenji."—
„Sedaj vidim in spoznam," reče pater, „da ljubite

91

življenje, in sicer dolgo in srečno življenje. Hočem
vam toraj dati tisti kamen , ki ima stanovitno moč,
vse spremeniti v zlato in verh tega vam še življenje
ohraniti na vekomaj." „Kakošen je neki ta kamen?"
,— vpraša Trafijak. — „Modrijanski kamen, kterega
menim, je ta : da vsa svoja dela opravljate iz dobrega
namena — zavoljo Boga, — da vse križe in težave
prenašate v Božjo voljo vdani — in da Boga pove¬
ličujete v vseh svojih opravilih. Ta sveta ljubezen
do Boga vam bode vsa vaša opravila spremenila
v zlata, dobra dela ter vam pridobila večno življenje."
— Na to Trafijak odgovori: „Zapazil sem, predno
ste izrekli poslednjo svojo besedo, da se norčujete
z menoj. O zlatu, o kterem govorite vi, jaz nisem
govoril, v mislih mi je bil cvenk." — „Vi tedaj me¬
nite," pater zaverne, „da je to, kar je le za trenu¬
tek, draže od tega, kar ima večno veljavo! Le bedak
misli, da je to, kar človeku zadobi večno srečno
življenje, manjše vrednosti od tega, ki ga ne more
oteti smerti ter mu ne za en dan podaljšati življenja
in zdravja!" Trafijak mu odgovori: ,,Vse to je lepo,
lepo, toda, glejte, to (kazaje na brodnike) so vam
ljudjč, ki se z vašim zlatom ne dajo plačati?" In
res, pri tej priči pred nju stopijo brodniki, ki so od
potnikov pobirali brodnino, kajti čoln je bil ravno¬
kar priveslal do kraja, kjer so imeli popotniki sto¬
piti iz broda.

Potniki stopijo iz čolna, se poslove ter se raz¬
idejo vsak po svojem poslu. Kapucina, ktera vodi
ista pot, grede nadaljujeta pogovor, kterega je bil
Trafijak na čolnu vnel. Frater Evd namreč sprego¬
vori, rekoč: „Ljubi moj pater, kaj lepo ste nam
razlagali tisti kamen, kterega zastonj iščejo posvetni
modrijani; vendar dvomim, da je Trafijaku presunil
serce blagi vaš poduk; kar tiče mene, bode mi zlato
vodilo pri vseh mojih delih in opravilih." — „Prav
imate, ako se ravnate po njem" — pater Anton od¬
govori, — „prosim vas pa, spominjajte se Trafijaka

v svojih molitvah, nadjam se, da moje besede niso
padale na skalo, kajti pazljivo me je poslušal Trati-
jak.** Frater Evd na to reče: „Vaš nauk jaz tako
le urnem: Naša dela v srebro spreminjati, se pravi,
delati iz dobrega namena, n. pr. moliti, postiti se in
milošno deliti iz tega namena, da zadostujemo za
svoje grehe in da zadobimo milost, da se več ne po-
vernemo v greh, — ta namen se mi zdi srebro;
vse to delati iz čiste ljubezni do Boga, ta namen je
pa zlato/*  „Moj ljubi brat** — pater Anton odgo¬
vori, — ,,prav do pičice me vendar niste umeli, kajti
imenovanih dveh namenov ni treba ločiti, dasta se
zediniti v enega tako, da za svoje grehe zadostujemo
in se greha varujemo ravno iz ljubezni do Boga;
vse Bogu na čast,  to je zlato vodilo in pravi
modrijanski kamen, ki vsa naša dela in opravila
spreminja v zlato/* •— Zdaj mi je jasno, ljubi moj
pater, serčna hvala vam bodi za vaše razjasnilo;
odšle bodi vse, kar storim, iz ljubezni do Boga in
njemu na čast storjeno** — s temi besedami pogovor
o tej reči sklene frater Evd, ravno ko prideta do
luke, kjer je čakala barka, ki je bila namenjena v
Ameriko.

Štiri leta pozneje se pater Anton v misijonskih
opravilih verne v Evropo. Na pragu pervega kapu¬
cinskega samostana, kamor je stopil na evropejski
zemlji, čakalo ga je nepričakovano veselje. Ko ga
namreč vratar zagleda, mu hiti nasproti ter ga pri¬
jazno objame, rekoč: „Oh, pater Anton, kako me
veseli, da vas zopet vidim!** — „Mene?** pater osup¬
njeno odgovori, „ne spominjam se, da bi vas bil ke-
daj vidil; kdo ste?** — „Šamostanski vratar, frater
France, sem;** mu odgovori. — „Zdaj ste mi ravno
tako neznani,** reče pater. „Kako je to, da me ne
poznate, saj sva se vendar v enem čolnu že vozila,**
— vratar pohlevno odgovori. Pater Anton ga bolj
na tanko pogleda ter vsklikne: „Ali ste morda Tra-
fijak?‘* „Prav tisti sem, kteremu ste dragi modrijan-

93

ski kamen dajali v čolnu. Odkar sva se ločila, ni
mi zginil iz glave zlati vaš poduk. Ne da bi bil šel
v Ameriko, ampak podal sem se v samostan, v kte-
rem nisem pozabil vašega drazega kamna, marveč
sem se trudil, da sem si ga vsaki dan obračal na
korist. Med tem pogovorom dospeta v samostan,
kmalo se okoli nju zbero vsi očetje kapucini, kte-
rim je vratar pravil svojo zgodovino, ki je vsem
globoko segla v serce ter jim rodila terdni sklep,
odšle živeti in terpeti le iz ljubezni do Boga.

Ljubi čitatelj, tudi midva ta sklep storiva, kajti
to je modrijanski kamen, ki nam nakloni neizmerno
bogastvo za vse večne čase.

33- Srečna sirota.

v

Živel je bogat plemenitnik Rudolf ter bil vdo¬
vec in brez otrok. Ko bolj v leta pride, odtegne se
posvetnemu hrupu s tem, da zapusti mesto ter gre
živet na eno izmed svojih grajščin z namenom, ondi
z dobrimi deli pripravljati se na srečno smert. Vpe¬
ljal je bil to lepo navado, da je vsaki dan ob dolo¬
čeni uri pri grajščinskih vratih miloščino delil reve¬
žem. Med njimi, ki so dan na dan prihajali, bila je
tudi deklica, okoli dvanajst let stara, Marijanica po
imenu. Vselej, ko je prejela dar, je hvaležno po¬
ljubila roko, ktera jej ga je podelila. Ker je bila
med reveži edina, ki je tako svojo hvaležnost ska-
zovala, zato se je Rudolfu kmalo tako priljubila, da
jej je začel obilnejšo miloščino deliti, kakor družim,
jo pa tudi bolj na tanko ogledovati. Kmalo zapazi,
da je ta deklica lepega, nekako milega obraza, ki
mu je kazal, da utegne v telesu, ktero sicer po¬
krivajo siromaščne cunje, bivati blaga duša. „Ta
deklica", si je necega dne mislil, „mora imeti dobro
serce, ker mi tako lepo kaže svojo hvaležnost; dober
jej hočem biti, vendar pa se hočem popred prepri-

94

čati o tem ter jo djati na poskušnjo." Drugi dan
je bila Marijanica po navadi med reveži, ki so bili
prišli iskat milega daru. Rudolf začne miloščino de¬
liti, toda tako, da Marijanica ostane edina, ki ni še
dobila nobenega daru. Do njej prišedši jej dobrot¬
nik milo reče: „Nič več nimam, ljubka moja, razdal
sem vse." Marijanica se mu približa ter mu roko
poljubi, kakor bi bila prejela dar. ,,To je že
dobro", misli si Rudolf, „ali videti hočem, kaj da
bode jutri." Prihodnji dan Rudolf pri delitvi zopet
Marij anice zgreši ter jej z nekako ne volj o in ostrim
glasom reče: „Nič mi ni ostalo." Tudi zdaj se mu
bliža deklica ter mu roko poljubi. Rudolf ostermi
ter veselega serca sam pri sebi reče: „Zares, težko
mi je, dobro deklico v tretje skušati; toda če se
dobro obnese še enkrat, hočem jej storiti vse, kar
je v moji moči." Prihodnji dan je ravnal kakor po¬
prejšnji: zgrešil je Marijanice, vse druge reveže pa
obdaril. Ko je ona stala pred njim edina, ki ni ni-
česa dobila, jej ostro pravi: „Za-te mi ni nič ostalo."
Deklica mu tudi zdaj po svoji lepi navadi roko po¬
ljubi. Na to jej pa prijazno reče Rudolf: „Idi, ljuba
moja, z mojimi strežaji, da kaj južine dobiš." „Go-
spod", mu Marjanica milo odgovori, „lepo prosim, toda
ne za-se, ampak za dobro gospo, pri kteri sem in
ktera me je odgojila; nič ne de, če jaz ne južinam,
da mi vaši strežaji le kaj prineso za gospo." „Do-
bro, ljubo moje dete" — Rudolf odgovori — le idi
jest; po jedi hočem dalje govoriti s teboj in ti dati
kaj, da poneseš dobri svoji gospe." Ko Marijanica
odjužina, Rudolf v kuhinjo stopi ter vsedši se de¬
klico, ki je plaha pri vratih stala, pokliče in jej
reče: ,,Marijanica, kaj si neki mislila o meni, ki ti
dva dni nisem bil ničesa dal?" Deklica se nekako
obotavlja odgovoriti, potem pa vendar pravi, rekoč:
„Ker mi velite, hočem vam odgovoriti na vprašanje;
mislila sem: ako se je to le pripetilo, Božja volja
je, poterpeti je treba; ako je pa milostivi gospod

95

nalašč tako storil, gotovo je imel pri tem svoj dobri
namen meni na korist/' — »Kaj si pa mislila drugi
dan, ko sem ti z nevoljo in zamerzo odrekel dar?“
— „Gospod, to mi je bilo poterdilo misel, da ste mi
nalašč odrekli dar, in bila sem tega vesela v sladki
nadi, da bom drugokrat kaj prejela. Družino, ki je
poslušala ta pogovor, pogledavši Eudolf vsklikne:
„Ali je mogoče, da ima otrok tek let tako blage
misli!" Na to se k Marjanici oberne rekoč: „Kaj pa
bi bila mislila, ako bi te bil delj časa izgreševal?"
»Vedno bi se bila nadjala daru" — deklica pohlevno
toda resnobno odgovori. „Idi le domu, nesi jed svoji
ljubi gospe in reci jej, da bi jaz rad govoril ž
njo; ko pojužina, naj pride k meni, ž njo pa pridi
tudi ti.“

Ni mi treba pripovedovati vsega, kar se je dalje
godilo; kajti lahko bi kdo mislil, da je izmišljena ta
povest. Dosti je, da povem to-le: Rudolf je po tej
gospe zvedel, da je Marijanica hči necega plemeni¬
taša, njegovega prijatelja, kteri je po zgubljeni pravdi,
ktero so bili zoper njega napeli dediči njegove žene,
prišel na beraško palico ter kmalo potem umeri od
britkosti. Rudolfu ta nezgoda tako gine serce, da
dobro gospo vzame v svojo hišo, za Marijanico pa
skerbi kakor za svojo hčer; čez nekoliko let jo
omoži s sinom svojega brata ter jej zapusti vse svoje
premoženje.

Kako nježna in ginljiva je ta povest, pa tudi
kako podučljiva! Rudolfova dobrotljivost v malih
rečeh nam je lepa podoba neizmerne Božje dobrot¬
ljivosti in premodrih Božjih namenov; Marijaničino
vedenje pa nam bodi izejed obnašanja do dobrotlji¬
vega Boga!

Bog nam dobrote deli: bodimo mu hvaležni!
Ako komu več da, kakor tebi, bodi mu hvaležen in
poljubi mu roko; tudi tedaj, kadar se ti zdi, da ostro
ravni s teboj, mu bodi hvaležen ter mu roko poljubi;
kedar ti pošlje terpljenje, tedaj vedi in bodi prepri-

96

čan, da ima svoje najmodrejše namene tebi na ko¬
rist ; bodi mu hvaležen tudi za to, prav po besedah
sv. Pavla, kteri nas opominja, da bodimo Bogu hva¬
ležni za vse po Gospodu našem Jezusu Kristusu.
Da nam velikrat vsahne studenec nebeških darov,
tega je kriva naša nehvaležnost; zato pravi sv. Peter :
„Ali ne veste, da je nebeška dedšina sad vaše po-
terpežljivosti. „Ako hočemo priti v sveta nebesa, bo¬
dimo hvaležni. S hvaležnostjo si pridobimo Boga
za očeta, Jezusa Kristusa za ženina in nebesa za
dedšino.

34. Mikroskop ali vekšavno steklo
(drobnovid.)

Kardinal Sfondrata, sloveč pisatelj iz reda sv.
Benedikta, pripoveduje smešno zgodbo, ki se je pri¬
petila po smerti nekega nemškega jezuita. Ta jezuit,
pater Taner  po imenu, pobožen in učen mož, je
potoval iz Prage v Insbruk, da bi si zdravje okrep¬
čal v čistem domačem zraku. Ali potovanje ga je
bilo tako poterlo, da je na poti popolnoma onemogel
in umeri v neki neznani vasi. Krajina gosposka je
kmalo prišla v hišo, kjer je ležal merlič, popisovat
njegove zapuščine. Med druzimi stvarmi najdejo
majhno leseno pušico, v ktero je bilo steklo vdelano;
jako se je prestrašijo, kajti bila je černa; ker nikdo
izmed njih ni še nikdar videl kaj tacega, zdela se
jim je černa ta stvar že pri pervem pogledu sumljiva
skrivnost. V tem sumu je še bolj poterdi, ko nekdo,
ki je skozi steklo vanjo pogledal, ves prestrašen od
nje odskočivši vsklikne: „Odpovem se ti, satan!‘‘
Ravno ta strah prešine vse, ki so za njim pogledali
v skrivnostno pušico. In res, videli so v njej živo,
černo, velikansko, strašno zver z grozečimi rogmi.
Vse merzel pot oblije, kajti nikdo ne pozna grozovite
zveri. Nastala je v sobi taka tihota, da bi bili sli-

97

šali miško dihati. Bil je pa med njimi mladeneč, ki
je bil ravno doveršil modroslovske šole. On pervi
spregovori, rekoč: „Zver je veča, kakor pušica, v
kteri smo jo videli; zoper vsa naravoslovna pravila
je to, da bi bila reč v posodi veča od posode; ta
stvar ni naravna, zver v pušici ne more biti prava
zver, kaj velja, duh je v njeni podobi." Tej razlagi
so vsi priterdili; vse je bilo prepričano, da je hudič
osebno pričujoč v pušici. Ko je bilo to dognano,
jeli so idtrepati o njem, čegar je bila ta pušica, ter so
enoglasno ukrenili, da je bil čarovnik, ker jo je go¬
tovo le iz hudobnega namena nosil seboj. Glas o
hudičevi prikazni se je v hitrici raznesel po vasi.
Vse je vrelo v hišo, kjer je bila videti začarana pu¬
šica, vsak je hotel, če ga je tudi sprehajala groza,
vanjo pogledati, vsak videti hudiča. Sterme je ljud¬
stvo gnalo glas: „Danes smo hudiča videli."

Med tem, ko se je pušica kazala ljudstvu, da
je napaslo svojo radovednost, je bila gosposka do-
veršila svoje opravilo, konečno prepovedala, merliča
po cerkveni šegi pokopati ter župnika prosila, naj
bi hudiča zarotil in izgnal iz te pušice in njihove
dežele. S to sodbo pa vaščanje še niso bili zado¬
voljni; velik hrup vstane med njimi, zahtevali so,
da se zavoljo Tanerjeve čarovnije izobčijo tudi vsi
jezuit je, češ, da so vsi krivi njegovega hudodelstva.
Ko je najbolj vrelo med vaščani, tedaj v vas pride
neki pruski modroslovec; v gostilnici, kjer je ostal, je
bilo pervo to, da so mu pravili žalostno in resno
novico o jezuitu čarovniku in hudiču v pušici; toda
ne da bi ga bila kaj presunila ta povest, temuč silila
ga je še na smeh tako, da se je začel norca delati
iz prestrašenih ljudi. Ker nikakor ni hotel verjeti
tega, kar so mu pripovedovali, nagovarjali so ga,
naj se z lastnimi očmi prepriča o resnici prečudne
te. stvari. Modroslovec jim željo spolni. Ko ga
pripeljejo v omenjeno hišo ter pokažejo čaravno pu¬
šico, jel se je smejati na glas; potem pa vsklikne

Prilike. 7

98

rekoč: „Je li mogoče, da nove te znajdbe še ne po¬
znate v tej deželi? — Mikroskop je, mikroskop."
Toda zdaj so toliko vedeli, kolikor poprej; kajti ne¬
znano jim je bilo to ime tako, kakor stvar sama.
Neznana ta beseda budila je v nekterih še celo sum,
da tudi ta človek bi utegnil biti čarovnik; kar v roko
vzame pušico, jej odvije pokrovček, v kterim je bilo
vdelano vekšavno steklo, ter jo postavi na mizo; in
glej, iz nje prileze majhen rogač (kleščar). Strah
zgine — vse se začne krohotati na glas. Zdaj jim
modroslovec to skrivnost razlaga tako umevno in
jasno, da ga je lahko umel vsak otrok. Kaj pa je
bil nasledek tega razjasnila ? Sum se spremeni v pre¬
pričanje, grozovita zver jim je smešna, sodnik sterga
svojo sodbo, umerlemu jezuitu se reši čast, vaščanje
se smejč vernejo vsak na svoj dom. Med njimi so
pa tudi bili nekteri, ki so prigodbo o Tanerju in
sodbi sodnikovi dalje razglašali, a molčali so o rno-
droslovcu in mikroskopu.

Iz te prigodbe, da-si je tudi smešna, si lahko
posnamemo tri jako resne nauke:

1. Nikar svojega bližnjega prenaglo
slabo ne sodimo.  Pregreške svojega bližnjega
preradi gledamo skozi mikroskop, kteri nam je zvek-
šuje. Mikroskop je človeško serce, njegova spačenost
pa vekšavno steklo. Vsa hudodelstva in pregrehe,
ktere vidiš nad svojim bratom, kaj so? Večidel le
mušice pod mikroskopom. — Iz njega vzemi steklo,
pa bodeš videl, da se velikokrat prikaže le kaj ma¬
lega ali smešnega.

2. Nikar prenaglo ne verjemimo pre¬
greh, ktere se prilastujejo komu.  Prepričani
bodimo, da ni vselej resnica, kar govore ljudje, kajti
veliko jih je, kterim je lastno, da zvikšujejo pre¬
greške svojega bližnjega; — tudi to, kar pravijo, da
so videli, ni še vselej res, kajti veliko jih je, ki

99

gledajo skozi mikroskop, torej veče vidijo, kakor je;
— kdor pa za kom blebeti, ta govori, iz dveh.mi¬
kroskopov, kajti vsak raznašavec ali opravljivec
prejšnjemu mikroskopu pristavi še svojega, in tako
razglašena pregreha raste od ust do ust. Iz mikro¬
skopa vzemi vsa vekšavna stekla, in našel bodeš na
njegovem dnu le mušice.

3. Nikdar tudi resničnih pregreškov
svojega bližnjega ne raznašajmo in ne raz¬
glašajmo med svet.  — Nikar ne bodi tako ne¬
pošten, da bi zamolčal mikroskop, kedar govoriš o
zveri v pušici; kedar nočeš govoriti o mikroskopu,
tudi o zveri ne govori ter pri miru pusti rogača pod
mikroskopom.

Žalibog, da je tudi med kristjani veliko tacih,
ki nočejo poznati niti mikroskopa niti njegovih mam!

35, Maščevanje.

Modrijan Aristen v Tebah na Beotiškem mirno
hodi po ulicah semtertje. Kar nekdo kamen vanj
zarine. Naglo obernivši se ugleda mladega pa čver-
stega rokodelca, kteri edini je stal ondi, od koder
mu je kamen priletel v herbet. Nemudoma gre k
njemu ter mu majhen srebern denar v roko stisne
rekoč: „Ne zameri, ljubi prijatelj, da ti več ne dam
za ljubav, ktero si mi ravno kar storil; da sem bo¬
gatejši, rad bi ti podelil veči dar; toda, glej go¬
spoda, ki pred nama gre; ta te bo gotovo boljše
plačal ne le za ljubav, ki jo njemu storiš, ampak
tudi za to, ki si jo meni storil.“ Ta gospod pa
je bil kralj sam, in sicer slavni Epaminonda, naj-
hrabrejši vojščak in najumetniši greški vojskovodja.
Rokodelec se dolgo ne premišlja, pobere kamen,
poteče za imenovanim gospodom, mu kamen verze
v herbet ter na mestu obstoji, pričakovaje plačila,
ktero je kmalo tudi prejel prav po svojem zasluženji.

. 7 *

100

— Dva izmed bradničarjev (vojakov stražnikov), ki
so spremljali kralja, ga zgrabita, nekoliko ošeikata
ter peljeta v ječo. Naš modrijan se nastavi tako, da
sta ga mimo njega peljala. Mladi hudodelnik, ugle-
davši modrijana, zavpije: „Nezvestnež, glej, kako
si me ogoljufal!" — „Glej lepega plačila, kterotigre;
zdaj imaš vračilo, ktero si zaslužil" — mu odgovori
modrijan — „prederznež, sam si se ogoljufal misleč,
da smeš zasramovati mimogredoče in kamenje lučati
v poštene ljudi, ki ti niso nič žalega storili. Ali ti
nisem povedal, da te bode ta gospod plačal za to,
kar si storil njemu in meni?" Mladeneč spozna svoj
pregrešek ter hoče modrijana še prositi, da bi zanj
prosil pri kralju. Ali stražnika mu tega ne pripustita,
odpeljeta ga v ječo, kjer je bil obsojen v smert.

Tri reči so v tej prigodbi zlasti znamenite:
namreč:

1. Modrijanova zvijača;  žaljenemu in za¬
tiranemu kristjanu te zvijače nikakor ni treba; kajti
vse hudo, ki se njemu stori, stori se njegovemu
kralju Jezusu Kristusu. Vse, kar nam je pri tem
storiti, je to, da žaljenje voljno terpimo, da se vese¬
limo plačila, ki je voljnemu poterpljenju obljubljeno,
in da zanj, ki nas žali, molimo ter mu prosimo
spoznanja, kesanja in poboljšanja, da s tem od sebe
odverne kazen, ki ga sicer čaka pred sodnjim stolom
večnega kralja;

2. mladenčeva neumnost;  ljubi bralec,
ti sicer misliš, da si pametnejši od njega in da se
ne bi dal tako lahkoverno zapeljati v hudodelstvo,
kakor on. Kad ti verjamem, da človeku, o kterem
veš, da se nad teboj maščuje, kakor se hoče, nikdar
ne storiš kaj tacega, kar storiš takim, kterih se nič
ne bojiš. Vendar pa sem prepričan, da si veliko
bolj trapast, kakor je bil omenjeni beotiški mlade-
neč; kajti glej, znano ti je, daje  kralj nebes in
zemlje rekel: „Karkoli ste storili kteremu mojih naj-

(


101

manjših bratov, to ste meni storili" — in vendar se
zoper ta jasni izrek pregrešiš morebiti vsaki dan!

3. ostra kazen;  ako se ti zdi ta kazen pre¬
ostra, to - le pomisli: vsako razžaljenje, ki se zgodi
kralju, je jako veliko, če se tebi tudi majhno zdi,
in zasluži ostro kazen. Boj se torej žaliti najmanj¬
šega svojih bratov, ker v njem žališ kralja'nebes in
zemlje, kteri ima večno ognjeno ječo pripravljeno
za svoje žalivce. Rajši si prizadevaj, da svojim bra¬
tom pomagaš, kolikor le moreš, ker ti je znano, da
ta nebeški kralj to prav tako plačuje, kakor bi se
njemu samemu storilo. Plačilo njegovo pa je večno
zveličanje.

Učimo se iz te prilike pohlevnosti, poterpežlji-
vosti, prizanašanja, strežljivosti in djanske ljubezni
do svojega bližnjega.

36. Mana v puščavi.

(Natisnjena v „ večernicah" XII. zvezek 1865 stran 64.

37. Krečani se Jupiterju pritožujejo.

Necega dne Krečani Jupiterju tako-le tožijo :
„Na našem otoku je tekla tvoja zibel, med nami si
bil izrejen, in vendar nam nisi dosle dal še nobene
pravice, ktera bi nas povzdignila nad druge narode;
prosimo te torej, blagovoli nam sedaj dovoliti pravico,
ktera je tebe vredna in iz ktere bodemo spoznali
posebno tvojo ljubezen do nas.

Jupiter Merkurija pošlje k njim s tem le odgo¬
vorom: „Zahtevajte, kar le hočete; vse, česar želite,
vam bodem dal." — Dalje pa Merkuri pristavi: „Ako
vam ne bode všeč to, kar si boste izbrali v pervi
ali drugi prošnji, dovoli vam Jupiter, da ga za kaj
druzega prosite še v tretje." Krečani so bili jako
zadovoljni s tem odgovorom.

102

Perva prošnja, ki so jo poslali do Jupiterja,
je bila ta: „Krečani naj bi bili za vse svoje žive
dni prosti vsega dela, vsega truda, vsega terpljenja,
vsega nepokoja, vseh križev, s kratka vseh zlegov."
Merkuri jim v Jupiterjevem imenu odgovori to le:

„S pervo svojo prošnjo preveč zahtevate, ta sreča je
le za nebesa, zemljakom se pa ne more dovoliti.
Prosite kaj druzega."

V drugi prošnji prosijo Krečani: ,,Naj bi jim
bilo pripuščeno, da bi smeli terpljenje in nadloge
menjevati med seboj/' To prošnjo jim dovoli Jupiter,
in Merkuri jim določi kraj, kjer se imajo zbrati vsi,
ki hočejo to menjo storiti; dalje jim povedan in uro,
s ktero se ta menjava prične in konča. Vsi, ki bi 1
se bili radi znebili svojih križev in nadlog, so o do¬
ločenem času vreli na odločeni kraj. Reveži,  videči
tudi bogatine na tergu, se jako razvesele ter se kar
ž njimi spustijo v dogovor misleči, da ž njimi store
dobro menjo; predno se pa ž njimi do gotovega po-
gode, hotli so vendar zvedeti, ktere križe bi imeli
prevzeti z njihovim bogastvom, torej preiščejo vse
torej tudi skrivne njihove predalčke in v njih najdejo
tacih križev in težav, za ktere svojih nikakor niso
hotli zamenjati. Nehali so torej, dalje ž njimi meniti
se o menji.—Bogatini  so se zastran menje križev
in težav v razgovor spustili z ljudmi tako imenova¬
nega srednjega stanu, kterega so poprej tolikrat bla¬
grovali ter mu zavidali srečno življenje. Ko so pa
njihove predalčke preiskali in ondi našli zatajevanje,
zmernost, varčnost, pritergovanje itd., torej niso hotli
nič več ž njimi govoriti o menji ter so odšli s terga.
Kdor je od daleč gledal zbrano množico, ta je videl
le prihajajoče in odhajajoče, gledajoče in preiskavajoče,
a nikoga, da bil storil menjo s kom, — in to celih
osem dni. Ko ta odlok poteče, odšli so bili s terga
vsi, kteri in kakor so bili tje prišli.

Ko iz tega Krečani spoznajo, da je nespametna
bila njihova druga prošnja in torej brez kakove ko-

103

risti njeno dovoljenje, zato se, predno izreko tretjo
a zadnjo prošnjo, zbero na posvetovanje. Vsi so te
misli, da naj v tej prosijo manj kakor v pervi, a
kaj mogočega in pametnejšega kakor v drugi.

Po dolgem sem ter tje besedovanji so se zedi¬
nili, da se naj tretja prošnja tako le glasi: „Naši
križi in nesreče naj ne presegajo veselja in sreče, —
naj ne bodimo bolj nesrečni, kakor smo srečni —
blagri in križi naj nam bodo enakomerni." Kmalo je
Merkuri zopet pri njih ter jim prinese poročilo, da
bi jim Jupiter rad privolil to, česar ga prosijo v
tretji prošnji, a da jim zagotovi še več, namreč da
jim privoli dvakrat več blagra, kakor križev." To
sporočilo veliko veselje zbudi med Krečani; „živi
Jupiter! — živi Merkur!" je donelo od vseh strani.
Ko veseli krik utihne, Merkuri zopet povzame besedo
in dalje tako le govori: „Oni, ki želijo, da se jim
spremeni osoda, naj si narede dve culici; v eno naj
polože vse blagre, ki je vživajo dosle, v eno pa vse
križe, kteri je tarejo; danes čez osem dni osore se
vsi na tem tergu zberite z zavezanimi culicami; tedaj
pridem tudi jaz sem in bodem tehtal vaše culice.
Toda dobro si zapomnite še to le: Pri komur ne
bode blagor dvakrat veči od zlegov, temu bodem pri¬
ložil blagra toliko, kolikor ga ima dosle premalo, ali
mu pa zmanjšal križe, kolikor jih ima preveč; prav
po Jupiterjevem privoljenji se hočem ravnati. Toda
prav tako bodem tudi ali pomnožil zlege, ako bodo
manjši od polovice blagra, ali blagrom odvzel toliko, da
je spravim v primero, ktero vam je dovolil Jupiter;
kajti to zahteva pravica." — Vsi pričujoči vskliknejo:
,,Tako je prav, tako naj se zgodi!" Merkuri izgine
izmed njih, oni pa se vernejo vsaki na svoj dom,
da zvežejo svoji culici.

.Določeni dan napoči, pred napovedano uro so
že vsi nezadovoljni Krečani s culicami na tergu; še
celo nobenega izmed osem krečanskih kraljev ondi
ne pogrešamo. Merkuri je mož beseda ter ob določeni

104

uri stopi med zbrano množico. Ker je pa videl, da
je sleherni v rokah deržal dve culici, eno veliko pa
eno majhno, in tudi vedel, kaj to pomenja, zato
jame tako le govoriti: „Gospoda! ne bi bilo pametno,
da bi tehtal vaše culice, predno vem, kaj da imate
v njih; kajti, ako bi kdo vžival blagor, kterega ni
djal v culico, moram ga, predno tehtam, vložiti va¬
njo ; prav tako moram križ, ki si ga kdo le domišljuje
in križe, kterih si je kdo sam kriv, a vendar je
vložil v culico, vzeti iz nje, kajti gotovo ni pravi
križ niti tisti, kterega si kdo le domišljuje, niti tisti,
kterega človek ljubi ali si ga sam dela. Takih kri¬
žev torej ne morem položiti na tehtnico/' — Modri
ta predlog je bil brez ugovora sprejet; vendar pa se
je nekterim jelo tresti serce.

Pervi, ki je svoji culici položil na tehtnico, je
bil gortinski kralj. Merkuri odveže malo culico tei
precej zapazi, da marsikterega blagra, kterega ta kralj
vživa, ni v njej, n. pr. da ni podložen nikomur na
svetu, da je terdnega zdravja in še nekoliko druzih
blagrov, ktere mu Merkuri po samem našteva, je bil
pozabil kralj vložiti v culico. Merkuri vse to vanje
vloži ter jo zadergne. — Na to odveže veliko nje¬
govo culico, med pravimi križi v njej najde tudi na¬
slednje: 1.) nevoljo mi zbujajo moji nesposobni voj¬
skovodji; „to je ali le domišljen križ, ali si si ga
sam kriv; voli si boljše generale, ali pa sam vojsko
vodi;" — reče Merkuri in ta križ potegne iz culice.

— 2. Nezvesti uradniki mi grenijo življenje; „tud:
ta križ je ali domišljen, ali prostovoljen; prizadeva;
si, zveste uradnike voliti in je nadzirovati; ta dolž¬
nost je zedinjena z vladarsko dolžnostjo, ktera je že
v culici na dnu, toraj ne gre, da bi jo vlagal še
posebej" reče Merkuri in tudi ta križ vzame iz culice

— 3.) vedno skerb mi dela misel, kaj da podložni
poreko o moji vladi. — „To je spet ali domišljeno
ali prostovoljno, kajti prizadevaj si, da dobro vladaš
podložnim svojim na korist, pa boš videl, da te bode

105

ljudstvo rado imelo in dobro govorilo o tebi; ko bi
pa tudi kdo slabo govoril o tvoji vladi, naj ti to
govorjenje še mar ne bodi. In tako Merkuri te in
še nekoliko tacih križev potegne iz culice, to zopet
zaveže in še le potem prične vagati obe kraljevi
culici. — Toda glejte! Culica, v kteri so bili
križi, je na tehtnici štirikrat manj potegnila od une,
v kteri so bili zavezani kraljevi blagri. — Merkuri
je zdaj kralja imel v svoji oblasti; ali nikakor ni
hotel ž njim ravnati tako ostro, kakor bi bil po do¬
govoru smel. V culico krjžev mu je vložil štiridnevno
merzlico na dve leti. Cetertnica pri isti priči jame
tresti kralja, kteri se sicer klavern in osramoten verne
od Merkurjeve tehtnice, a reči pa vendar ni mogel
niti on niti kdo drugi, da bi se mu bila zgodila kri¬
vica. — Ko so drugi kalji videli, kako je Merkuri
preiskaval culico in potem ravnal z gortinskim kra¬
ljem, vzeli so svoje culice, je naložili na vozove, ter
jo precej odrinili od tehtnice.

Drugi, ki je prišel k tehtnici, je bil plemenitaš
perve verste. Merkuri odveže malo culico, v kteri
so bili, se ve da, njegovi blagri; med njimi pa ne
najde marsikterega; n. pr. daje  le kralju podložen,
in nikomur druzemu, — da je tako slavne rodovine,
s ktero se je tolikrat bahal, — da ima lepe, zdrave
in dobro odrejene otroke. Te tri blagre in še nekaj
druzih Merkuri dene v malo plemenitaševo culico ter
jo zopet zadergne. Na to oddergne culico križev in
težav, med kterimi najde tudi te le: 1.) terpinči me
misel, ali mi je moja žena zvesta ali ne; „to je sama
domišljija, — Merkuri pravi ter jo potegne iz culice.

2. ) Zgubil sem važno pravdo; „čisto prostovoljen
križ, kajti čemu si jo bil napel, vedoč, da pravice
ni na tvoji strani" — tudi ta križ mora iz culice.

3. ) Jezi me, da sem v igri vedno nesrečen; „čisto pro¬
stovoljen križ je to, ali boljše, ali nikar ne igraj;"

4. ) Težko mi de, da me vsi ljudje sovražijo; „to je
ali le dozdevno ali prostovovoljno; odpovedi se svo-

106

jim gerdim napakam, pa te bodo vsi ljubili." To iz-
rekši, Merkuri tudi zadnja dva križa, ktera najde
zraven pravih križev, verže iz culice, in še le potem
jo tehta; toda šestkrat manj je potegnila, kakor
prejšnja, v kteri so bili plemenitaševi blagri. Da bi
ta razloček nekoliko poravnal, Merkuri v culico kri¬
žev vloži žalost nad smertjo najstarejšega sina. Pri
isti priči mu poslanec od doma prinese poročilo, da
mu je umeri nastarejši sin; plemenitaš severne domu
s pomnoženimi križi. Ž njim pa tudi vsi drugi ple-
menitniki odrinejo, vedoči, da se mora po tem potu
vsem^na škodo iziti.

Ce prav sta že dva po Merkurijevi tehtnici na
škodo prišla, vendar se je našel še tretji, ki je hotel
poskusiti svojo srečo, in ta je bil tergovec.  Merkuri
tudi pri njem najprej odveže malo culico, pa naglo
v njej pogreša veselja, da je v manj ko štirih letih
premoženje skoro potrojil, da je dobil ženo pleme¬
nitega imena, da živi in stanuje po kneževo. Tudi
te tri stvari dene v culico z blagri ter jo zaveže; na
to odpre veliko culico in iz nje marsikaj potegne,
in sicer 1.) križ z nadpisom: žena me zaničuje. —
„Tega si sam kriv, čemu si si jo izbral izmed ple¬
menitega stanu; — 2.) nadlogo z naslovom: moj sin
je zapravljivec! „Zakaj si ga slabo izredil." 3.) Ža¬
lost z napisom: moj sosed je srečen; „zakaj se ž
njim ne veseliš te sreče?" 4.) Nadlogo z napisom:
plemenitaši me po strani pogledujejo; „čemu se ž
njimi pečaš in obhajaš?" 5.) križ z napisom: sta¬
rost; „o, ta križ mora v malo culico." — Odveže,
zaveže, culici dene na tehtnico; culica s križi je
osemkrat loža od culice z blagri, torej jej pridene
zgubo velike kupčijske ladije, ki jadra od Sidona,
in vsacega pol leta hudo terganje po udih. Tergovec
kmalo dobi poročilo, da se mu je ladija potopila in
pri isti priči ga jame tergati po udih tako, da se je
moral s terga peljati.

Ko je tudi tergovec žalostno opravil pri Mer-

107

kuriju, ni bilo nikoga več, da bi se bil še upal k
tehtnici; marveč so vsi pobrali svoje culice ter odšli
s terga; kajti nikdo ni hotel, da bi se mu bila cu¬
lica pregledovala.

Odšle Krečani ni jo  nikdar več nadlegovali Ju-
piterja s prošnjami in bili so pokojni in zadovoljni
s svojo osodo. Učimo se od njih in bodimo tudi mi
zadovoljni vsak s svojim stanom; kajti ta prilika
meri na nas ter nam očita tri napake:

1. prevzetij  o. Preradi pozabljamo, da smo
ljudje, trudu in terpljenju podverženi; da živimo na.
zemlji, ki je kraj dela in terpljenja; da smo grešniki
in dolžniki Božje pravice. Se le v nebesih bodemo
prosti vseh križev. Hrepenimo torej po nebesih, de¬
lajmo za nebesa in tudi križe tega sveta obračajmo
v to, da si ž njimi služimo nebesa;

2. krivico do druzih.  Vedno si domišljujemo,
da več terpimo, kakor drugi. Kolikor tudi terpimo,
vendar jih je mnogo, ki še več terpijo kakor mi.
Ne bodimo nikomur nevoščljivi! Ne stavimo si svo¬
jega terpljenja pred oči, marveč si prizadevajmo, da
križe in nadloge manjšamo svojemu bližnjemu.

3. nehvaležnost do Boga.  Preradi pre¬
mišljamo in govorimo o svojih križih in nadlogah,
pozabljamo pa dobrot, s kterimi nas Bog obsipa. Pre¬
radi zvikšujemo križe, dobrote pa zmanjšujemo. Ka-
košna nehvaležnost! Ali ne zaslužimo, da nas Bog
kaznuje? Obračajmo si kazni Božje na korist in
ponižujmo se pred Njim, ki nas tepe, kajti to je
znamenje njegove ljubezni! Bodimo zadovoljni s svojo
osodo in bodimo Bogu hvaležni za vse!

38. Alimed.

Mahmud je bil človek nizkega stanu. Kralj
Sezpster ga povzdigne do visoke časti ter izvoli za
svojega pervega ministra in obsuje z mnogimi dobro-

108

tami. S perva je bil Mahmud kralju jako hvaležen
in zvest; kmalo pa se prederzne in zoper svojega
dobrotnika osnuje zaroto, ki je pa bila odkrita. Mah¬
mud je bil k smerti obsojen in tudi umorjen.

Med druzimi otroki je zapustil sina še v zibeli,
kteremu je bilo ime A1 i m e d. Po deželnih posta¬
vah je bil tudi ves zarod kakovega zarotnika obsojen
v pregnanstvo; le, če se je sin kraljeve rodbine zanj
daroval, dve leti v ostrem zaporu živel in ves ta
čas terpel kazni, ki so bile odločene deržavnim hu-
dodelnikom, bila je kazen prognanstva odpuščena
zarotnikovemu zarodu. Kraljiča Jozesa, edinega Se-
zostrovega sina, je Alimedava nesreča tako ganila,
da je sklenil, njega in vso Mahmudovo rodbino rešiti
nesreče, ktera jih je čakala. Dobro mu je znano,
da bode moral svobodo zamenjati z verigami, krasno
poslopje s temno ječo, zložno in prijetno življenje z
raznoverstnimi težavami in nadlogami; toda vse to
ga ne plaši, ampak ponudi se v dar in poterpežljivo
prenaša vso ostrost temne ječe. Dve leti ste pre¬
tekli, dan rešitve se približa, vse ljudstvo mu gre
naproti in mladi kraljevič se slovesno verne v po¬
slopje svojih slavnih dedov.

S tem pa njegovo milo serce še ni zadovoljno;
da pokaže svojo ljubezen do Alimeda, torej ukaže,
na kraljev dvor pripeljati ga, da se z vso skerbnostjo
izrejuje, da mu izverstne učitelje, da ga podučujejo
v vseh potrebnih in koristnih vednostih. Ahmed je
bil bistriga uma ter je v vedah lepo napredoval; ali
bil je zraven tega silno prevzetnega in častiželjnega
duhd; jako s težka ga je stala pokorščina do redi¬
teljev in učiteljev, še celo Jozesu samemu se sem-
tertje prederzne zoperstavljati se. Blagi kraljevič mu
je to obnašanje milo očital ter vse pomočke, ktere
mu je ljubezen do njega navdihovala, rabil v ta na¬
men, da bi si bil pridobil serce mladega svojega
posinovljenca. Toda vse njegovo prizadevanje je bilo
zastonj; svojeglavnost in terma Ahmedova je rastla

109

ž njegovo starostjo. Očitno je jel ustavljati se pove¬
ljem ter zaničevati dobre svete, ki so mu dohajali
od vseh strani. — Poslednjič postane tako prederzen,
da roko namahne na svojega velikega dobrotnika. Ta
hudobija je bila vredna najostrejše kazni. Todff
Alimed spozna svoje hudodelstvo, kaže kesanje in
zadobi odpuščenje. Ta kraljevičeva milost mu v
serce seže ter ga gane do solz. In v resnici je bil
nekoliko časa hvaležen in ubogljiv. Jozes je bil jako
vesel tega spreobernjenja; kar je pri njem zapazil
veliko veselje do vojske, zato mu dopusti, da ga
spremlja, v vojsko gredočega. Mladi vojščak je pri
raznih prilikah kazal previdnost, ki je presegala
njegovo starost, in veliko junaštvo; zdelo se je, da
hoče s tema lepima lastnostima izbrisati nehvaležnost
in pregrehe prejšnjih let. In tako je mislil tudi Jozes,
njegov dobrotnik. Toda kako se je goljufal!

Alimed je spolnil pet in dvajseto leto, ko Sezo-
ster umerje in njegov sin Jozes kraljev prestol za¬
sede. Perva leta svojega vladanja je imel hudo voj¬
sko. Alimeda je postavil za vojskovodja, kteri je
res tudi slavno zmagal sovražnika. Sovražnik v naj-
hujši stiski si izmisli to le zvijačo:

Eden izmed sovražnikov, Olitor po imenu, po¬
begne iz armade, pride do Alimeda ter pred njim
pade na kolena rekoč: „Slišal sem o tvojem bla¬

gem sercu in tvoji velikodušnosti, zato se zaupam
tvojemu usmiljenju/* V daljnem svojem govoru pa do
nebes povzdiguje Ahmedovo junaštvo in njegove vo¬
jaške čednosti. Alimed bi bil lahko spoznal hlinjeno
hvalisanje sovražnikovega beguna, toda sreče pija¬
nega hinavska in hlinjena hvala jako veseli, torej mu
milost skaže. S svojo hlimbo se je Olitor Ahmedu
kmalo tako priljubil, da mu je vse zaupal tako, da
ga vklub kraljevemu povelju z vsemi zvijačami pre¬
govori, da jenja vojskovati se, češ, da je vojskovanja
že dosti, torej naj brez skerbi vživa pokoj, kterega
si je zaslužil s tolikimi slavnimi zmagami. Trapasti

110

general se ravna po zvijačnem svetu in miruje. Begun
Oliter pa se nima pokoja, temuč si prizadeva, pola¬
stiti se popolnoma Alimedovega serca; torej jame
prilizovati se njegovi prevzetnosti. Rekel mu je med
druzimi rečmi tudi to-le: „ Tvoje imč že slovi po
vsem svetu, pri vseh narodih. Mož, kakoršen si ti,
ni rojen, da bi bil komu pokoren, ampak zato, da
vsem zapoveduje/' Poslednjič Ahmeda z vso svojo
zgovornostjo nagovarja, da bi se vzdignil zoper kralja.
Alimed Olitorja s perva sicer zavrača, kajti besedi
„dobrotnik“ in ,,kralj" ste imeli še neko moč v nje¬
govem sercu; toda njegovo serce se je bilo že strupa
navzelo, prilizovanje Olitorjevo ga je bilo že upija¬
nilo, častiželjnost ga je vlekla v pogubo. Kraljevsko
žeslo in kraljevska krona, o kteri mu je govoril
Olitor, se mu bliščite pred očmi in poslednjič tudi zma¬
gate njegovo omahajočo voljo tako, da pozabi vsega,
za kar je bil dolžen Jozesu hvaležen biti, in da svojo
razumnost, moč in orožje oberne zoper svojega kralja.

Da bi Alimed doveršil svoj hudobni naklep,
zato zbere svojo vojsko ter si prizadeva tudi vojščake
vplesti v zaroto, toda zagnali so zoper njega tak
krik, da je moral osramoten pobegniti; le nekoliko
zapeljanih ga je spremljalo. Olitor ga pelje med
svoje, ki so ga z velikim veseljem sprejeli. Alimed,
kteri je bil že popolnoma zadušil svojo vest in ki
mu je bila kraljevska čast edina želja, navduši so¬
vražnikove vojake tako, da sklenejo, vojsko zopet za¬
četi, in prav on jim je bil izvoljen za vodja.

Jozes se s perva čudi Ahmedovi nepokorščini,
kmalo pa ga razkači njegova nezvestoba tako, da
najbolj izkušenega generala z močno vojsko pošlje zo¬
per njega. Vendar pa , predno ta začne vojsko, še z
lepa poskusi, Ahmedu in vsem zarotnikom odpreti
oči; torej Ahmedu pošlje milo, lastnoročno pisano
pismo, v kterem mu na spomin kliče vse dobrote,
ktere mu je skazoval; opominja ga, naj bi spoznal
svoje hudodelstvo; obeta mu, da hoče pozabiti in mu

111

odpustiti vse pregrehe, ako zapusti sovražnike in se
verne k svoji dolžnosti; žuga mu pa tudi, da se bode
grozovito maščeval nad njim, ako se ne odpove za¬
roti zoper njega. Z velikim trudom Jozesov poročnik
prinese ta list do Ahmeda. Alimed ga naglo prebere,
toda ne zdi se mu vredno, da bi odgovoril svojemu
kralju, marveč še veče naprave dela za vojsko, so¬
vražnikove vojake navdušuje z obetom bogatega ple¬
na, ki jih čaka v Jozesovem tabru, ter se vzdigne
zoper svojega dobrotnika z razkačeno vojsko. Toda
tudi Jozes da svojemu generalu povelje, z vsem ser-
dom planiti nad nehvaležneža. Kervava bitev se pri¬
čne, pravica zmaga, Alimed je premagan, njegovi
vojaki se spuste v beg tako, da ostane skoro sam na
borišči, torej se mora udati. Jozesov general mu
vzame orožje in v verige vkovanega pelje v glavno
mesto pred kralja.

Jozes sedi na svojem prestolu, okoli njega je
straža in zbrani so vsi velikaši njegovega kraljestva.
Kralj svoje oči upre v nehvaležneža ter z groznim
glasom jame govoriti talco-le: „Ljubil sem te, to sam
dobro veš; iz te ljubezni sem šel za te dve leti v
ječo, z dobrotami in častmi sem te obsul, vse, kar
si in kar imaš, si prejel iz mojih rok. — Ti pa,
nesramnež, si mi ljubezen^povernil s sovraštvom,
dobrote z nehvaležnostjo! časi milosti so zginili,
prejmi pravično kazen za svoje hudodelstvo 1 “  — In
zdajci stopijo stražniki pred Ahmeda ter ga vpričo
kralja ustrele. Ahmed v obupnosti žalostno pogine.

O, žalostna osoda! O, strašna kazen! Toda pra¬
vična, kaj ne, ljubi bralec? — Kdo ne občuduje Jo-
zesove dobrote in poterpežljivosti? Komu se ne gnjusi
Ahmedova hudobija in nehvaležnost? Toda, dragi
čitatelj, prosim te, oberni žalostno to zgodbo sam
na-se; bodi nevoljen sam nad se, o človek! V grehu
spočet in rojen si zaslužil večno pogubljenje. Poslan
h je bil rešitelj, toda ne sin kakega pozemeljskega
kralja, ampak Sin kralja vseh kraljev, Sin vsemo-

112

gočnega Boga. Da te je rešil in ti vrata odperl v
večni raj, on ni za te le dve leti bival v ječi, am¬
pak celili tri in trideset let je za te terpel in naj-
grozovitniše in najnesramniše smerti umeri. Tvoj re¬
šitelj je tisti Bog, ki ti je dal življenje in vse, kar
si in kar imaš! In zoper tega Boga si se vzdignil in
spuntal ter zaničeval njegove zapovedi! In to ne le
enkrat, ampak sto in stokrat vsaki dan! Pri vsem
tem te je vendar še klical in vabil, da bi njemu
služil, da bi ga ljubil; on te je vedno obsipal z do¬
brotami ter te celo vabil k svojemu obedu, ne da bi
ti bil dal minljive telesne jedi, ampak ponujal ti je v
dušno hrano svoje lastno meso, svojo lastno kri! Ti
pa, ali nisi bil merzel in neobčutljiv do njega? Ce
si se pa tudi pri tem pogledu kedaj ustrašil in kesal
svoje gerde nehvaležnosti, ga prosil odpuščenja ter
mu obljubil, nič več ga ne razžaliti, ali si kedaj
deržal svojo obljubo? Sovražnik tvojega zveličanja
si je prizadeval, te odverniti od tvojih sklepov, in
ti se mu nisi ustavljal in zopet si se vjel v njegove
zanjke; on te je zvito vabil v pogubljenje, ti njegove
zvijače nisi spoznal; on se je prilizoval tvoji prevzet¬
nosti, gladil je tvojo ničemurnost, podnetal tvojo ča-
stiželjnost, vdihoval ti je ljubezen do posvetnega
blaga, razpihoval tvoje strasti; in ti si njemu zaupal
in verjel in tako svoje serce zopet obernil od Boga
ter je prepustil svojemu največemu sovražniku. Za¬
stonj je bilo, da te je Bog tudi še tedaj klical ter ti
obetal odpuščenje, ako se poverneš k njemu, zastonj
je bilo, da ti je žugal s svojim serdom, ako ostaneš
v svojem uporu. Ti si Božji 'glas, ki ti ga je na¬
znanjala vest, preslišal in poslednjič zadušil nazna-
novavko — svojo vest. Tudi poslancev Božjih, ki
ti jih je Bog poslal, da ti oznanujejo njegovo neiz¬
merno usmiljenje in ostro neskončno pravico njegovo,
nisi poslušal, ampak greh si nakladal na greh ter
tako množil svoja hudodelstva. Tresi se torej, nehva¬
ležna stvar! Morebiti je mera tvojih grehov že do-

113

polnjena; morda je čas Božjega usmiljenja že potekel;
morebiti pravica Božja že vzdiguje roko, da te udari
in pokliče pred sodbo ter pahne v ječo, ktera čaka
vseh nespokorjenih grešnikov, v ječo, kjer bode
večni jok in stok. Danes, ko to bereš, je še čas,
da se rešiš peklenskega brezna. Danes imaš sveta
nebesa še na ponudbo ! Ali jutri, kdo ti je porok ?
Nehaj torej, žaliti Boga, ki ti je že tolikanj dobrot
skazal ter te vstvaril le za večno srečo. Se je čas,
da pričneš ljubiti ga ter mu služiti. Blagor ti, ako
se ti rodi ta sklep. Ako ga pa tudi izpelješ, dal ti
bode Bog ljubezni in usmiljenja namesto večne kazni
večno zveličanje, ktero je obljubil in zagotovil vsem,
ki se v resnici spreobernejo in spokore!

Prilike.

8

I

KAZALO.

Stran.

V vod. 3

. Neutrudljiva sirota. 7

Neumni suženj. 9

3. Mesečnik. 15

!. Zvezdoznanec pri Lapih. 18

5. Gadji lovec.20

6. Bruno v vodi.24

7. Modrijan na gori Etni.26

8. Nabožna goljufija.29

9. Kaj je sedanje življenje.32

10. Delfski orakel.33

11. Papežev spovedanec.35

12. Življenja nit.37

1. Čuden okus bolgarskega kralja.37

1. Neverni plemenitaš.41

■>. Spreobernjena nižemurnost.47

16. Pesnik pri poduku .51

’. Lepe menihove sanje.55

18. Zaljubljeno pisemce.58

. Varno in pazljivo hodi po poti, ki pelje v nebesa . 60

Kralj Kozmijski .62

. Bedasti popotnik.66

Gerb papeža Martina V.68

23. Kačunar. 68

24. Juliba krasotica .. • 71

Stran.

25. Nesrečni popotnik.76

26. Agripinina zvijača .78

27. Dvornika v zamero prideta.79

28. Tigran in Berenica.79

29. Lepa razlaga nekega Anakreontovega izreka ... 81

30. Kastilijanski kralj ali lepa prilika.83

31. Peter trapeč ..87

32. Modrijanski kamen.  89

33. Srečna sirota.93

34. Mikroskop ali vekšavno steklo (drobnovid) ....  96

35. Maščevanje.99

36. Mana v puščavi.101

37. Krečani se Jupiterju pritožujejo.101

38. Alimed .107


f.

1