Vrtenje v prazno
O tem, da je gradnja podvoza v Vižmarjih nujno potrebna, so bili vsi, recimo jim odločujoči dejav-niki, povsem edini. Vsi so v en rog trobili, da je treba z deli pričeti čimprej.
Pa vendar, marca letos, ko naj bi ta zelena luč posvetila v vsej svoji svetlobi, ki jo lahko izraža radost ob takem dogodku, je svetilka po-svetila kot lučka na biciklu, na katerem je dinamo že skoraj obne-mogel.
In slika se tudi po marcu ni spre-menila: zapornice so več na tleh kot v zraku, na obeh straneh pa koloni jeklenih voz s preklinjajo-čimi vozniki, ki so se jezili kar vsevprek in nad vse.! Namesto, da bi se na neko revizijsko komisijo, ki je menila, da pripravljeni načrt prestavitve železniških tračnic ni ustrezen. In je trajalo cele štiri me-sece, da so tisti ubogi načrt preri-sali in končno zasadili prve lopate.
Seveda je varnost, tako železni-ce kot avtomobilistov, na prvem mestu in prav je, da so omenjeni načrt popravili, če ni bil ustrezen. Toda ob tem se velja zamisliti, ali je bilo res treba omenjene načrte pregledovati šele pet minut pred dvanajsto, ko naj bi se gradnja že začela.
Tudi v tem, tako kot že v nešte-tih primerih bi težko prst krivde uprli v nekoga in na ves glas zakli-cali: ta je kriv, nad tem se jezite! Kajti - kolo iskanja krivcev se (tudi tokrat) vrti v prazno.
iz Javne tribune