ZAPISKI.
SLOVSTVO.
S i 1 v i n S a r denko: Sveti Alojzij. Študije in pesmi. Natisnila Zadružna tiskarna v Ljubljani. Str. 292. Založba in letnica nista navedeni. — Odkrito povem, da sem to nenavadno reprezentativno knjigo vzel v roke z dvomom, ki je v veliki meri v nas vseh. Sardenko pa hodi s svojimi knjigami vedno bolj samotna pota; včasih smo hodili za njim vsaj po poljskih stezah v domači log, k domačim cerkvam, danes se bolj in bolj zapira v tuja svetniška življenja, ki našemu individualističnemu času niso po srcu. Saj se neredko tako grozno utrga v nas bolečina, da sploh smo; večkrat nas obide misel, da že sama ta bolečina, biti človek, zasluži zveličanje. Tej svetni bolečini postavlja Sardenko Paskala, Jožefa, Alojzija nasproti: preprostost, dolžnost, svetost, tuje našemu pokolenju. V tem je tudi vsa pomembnost Sardenkove zadnje knjige, da je v odločnem duhovnem nasprotju s sedanjostjo. Svet slavi danes Frančiška, ki poraja veliko svobodno duhovnost — Sardenko je odkril nasproti tradicionalni podobi mladega Alojzija podobo močnega oblikovavca duše. Tako je ta nežni svetnik, ki so ga nam doseči a j dajali v spremstvo za detinsko dobo, dobil v tej novi studijski koncepciji doslej še nepoznan izraz, bližji, bolj življenjski in potrebnejši. Postavo »angelskega mladeniča«, privili-giranega plemenitaša, vidimo naenkrat med tistimi, »ki so preprečili, da se nadnaravni svet z večnimi studenci ni pogreznil v prepad« (str. 46). To je poslanstvo te knjige,  »njim, ki mislijo, se bore in verujejo«.
Pisatelj študij je iztrgal Alojzijevo podobo Cepa-rijevi tradiciji in jo postavil v živo zvezo s tedanjim življenjem, nad katerim slonita dva velika duhova in oblikovavca, Michelangelo in Machiavelli: prvi mu-čenik demonične pobožnosti, drugi glasnik individualističnega materializma. To dobo najbolj nasprotnih sil nam je pisatelj z izbranim čutom obudil in vanjo postavil Alojzija, katoliškega formatorja. S tem je svetnik postal zemljam Knjiga pa ni zgodovina, da bi v nji iskali zunanjih poudarkov; pisatelj stopa po sledi zgodovinskih dejstev in z meditativnostjo prižiga lučko za lučko, vnema in prepričuje, dviga Alojzija in nas. Sardenkov Alojzij je svetnik za današnjo mladino, ki je potrebna viteštva in nove oblike. Med vsemi poglavji, ki so: Učenec, Vitez, Angel, Apostol, Mojster, Romar, Mučenec, Redovnik, Svetnik, Vzornik, se zdita najlepši in najbolj živi Apostol in Romar. Te študije so tu pa tam prešle v tako izčrpno in izglajeno meditacijo, da opravljajo še preveč duhovnega dela namesto nas. Pa ko si jih prebral, jih še nisi končal, toplo in dobro ti je in knjigo položiš v svojo bližino. — Sporedno s študijami gredo v drugem delu pesmi, »duh z mističnih vrtov«. Vsako poglavje v prvem delu, izvzemši poglavje Angel, ima v drugem delu svojo pesniško spopolnitev, ki skuša izražati tisto. česar ni v razpravi (str. 8). Sardenkova poezija je tu oživela v svoji preprostosti in lepi ubranosti. Motiv ob motivu se plete v nji, poje v zvoku dveh spored-nih glasov, ki si verno odgovarjata in sta eno kakor pritrkavanje v cerkvici na gori. Ta preprostost večinoma govori o samih velikih skrivnostih, naravno, gotovo, in se zdi, da sta tu Bohme in Silesius (prim. nekatere   pesmi   v   poglavju   Mučenec).   Vrsto   pesmi
sem si zaznamoval, n. pr. str. 128, 152, 157, 144, 149 (išče cerkvenega komponista) 152, 155, 157, 158, i59, 174, 258, 250. Marsikje je kajpak v ospredju retorika. ki je tu zelo nevarna. Na koncu imamo še formalno zanimiv venec šestih sonetov; ti imajo spredaj in zadaj magistrale. K vsaki pesmi najdemo v dodatki k zgodovinski komentar, ki je tu pa tam nujen, splošno pa v njem vidimo, kako se je pesnik dvignil nad svojo snov. Vsa knjiga je domača in je izraz visoke duhovne in oblikovne kulture.                              F. K.
GLEDALIŠČE. Drama.
V najboljšem času, od decembra do marca, nismo videli predstave, o kateri bi lahko rekli, da je dala našemu gledališkemu stremljenju poseben izraz in ki bi pokazala idealno višino. Pa tudi slabih del ni bilo na sporedu. Igrali so Henrika IV., Obrt gospe Warrenove, Našo kri, Ano Christie, Desetega brata, Pvgmaliona  in  Johna Gabriela   Borkmanna.
Med temi deli imata svoje izjemno mesto obe domači deli, Naša kri in Deseti brat. Obe sta oblikovno in idejno del naše narodne tradicije, zato prav v naših dneh nista privlačni. Tako je Finžgarjeva Naša kri deloma naletela na neprijazen sprejem, ki ga je treba ugotoviti in z dveh strani pojasniti. Narodne kreposti pač današnjemu rodu niso več v krvi. Ljudski odpor proti tujcu kot težnja po osebni svobodi, kot zdravje in naravno nagnjenje, volja, živeti po starih običajih, vse to dobiva v današnji duševnosti popolnoma nasprotne korelate, zlasti v dneh, ko so osebe in nazori tako poceni. Od te strani je bilo nasprotje do dela iskreno, ni pa bilo utemeljeno s stvarnimi dokazi. To je eno. Drugo je umetniška stran drame. Gotovo je, da se romantično realistični dualizem današnjemu gledanju lepih predmetov ne prilega več. Ljudska igra, ta za ljudstvo prikrojeni formalni tip drame se kot umetniško nedopustna bolj in bolj izgublja in na njeno mesto stopa umetniško polnokrvna drama, ki očiščuje in zadovoljuje s svojo čisto etično vsebino in ne sloni na programih ali poudarkih nedeljsko oblečenih narodnih skupin. V tem oziru je Finžgarjeva Naša kri v popravljeni obliki veliko pridobila, preveč pa je še ostalo v nji retpričnega in slavnostnega. Igro je uprizoril g. Lipah s precejšnjo ljubeznijo in postavil z glavnimi igravci, g. Cesar (Borštnik), g. Rogoz (Renard) in ga. Šaričeva (Jerica), lepo izdelane značaje, odpovedala pa je vsa uravnava ljudskega ozadja. Igro so pozneje od stopnje do stopnje tako ponižali, da je bila v sramoto gledališču. Z Desetim bratom je v vlogi Dolfa praznoval g. Anton Cerar Danilo svojo gledališko petdesetletnico. Delo je vnovič dramatiziral Pavel Golia. Ta prireditev nam v 16 dramatično-epskih slikah oživi najznačilnejše tipe Jurčičevega romana in se verno naslanja na avtorja. Umetniško je to nedvomno iskrenejše delo kot samolastno spletanje epičnih motivov v tradicionalno dramatično obliko. Romantični čar Jurčičevega dela, ki je v nas, je gledališče spolnilo s slikovitostjo v luči in zunanji opremi igre; slikovitosti je bilo skoraj preveč, tako da je bila igra precej premaknjena v starejši čas in historično ni bila točna. Glavni izraz ji je dal slikar Iv. V a v p o t i č , ki je