-n    105   i*.
¦„                    Odpuščajmo!
Spisal    L.  Černej
i
ozika in Anka — učenki zadnjega razreda — sta se iz Šole gredc nekaj sporekli. Začeli sta se kregati in zmerjati, kakor se, žal, \li» večkrat prigodi pri otrocih, pa tudi pri odraslih Ijudcli. Posebno huda je bila Anka. Na razpotju, kjer so se Ločila dekleta, je Še dolgo kričala za tovarišico. Ta pa ji jc odgovorila le to, da jo bo zatožila v šoli.
To je bilo v sredo. Ko je prišfa Anka v petek — v četrtek ni bilo pouka — v šolo grede do razpotja, se je spomnila prepira. Hipoma ji je bilo tcsno pri srcu. Mtslila je, kaj bo neki v šoli. Zazdelo se ji je že, da bi bilo najbolje, ko bi podala Roziki roko, da bi si bili zopet dobri. Tako bi gospod ucitelj nič ne zvedcl. Pa te misli ni narekovalo srce, ampak strah pred uČiteljem, in zaradi tega tudi ni obveljala. »Ej, kaj bi lel* je govorila Anka sama sebi, >.saj je Rozika tudi kriva, ona je začela. Jaz se ne bom poniževala!« — Pre-mišljevala je, kako se bo izgovarjala. Sklenila je tudi, pridobiti zase tovari-šice, ki so bilc priče dogodbe. Podvizala je torej korake. Komaj pa je prišla do Šotskih vrat, kar je pozvonilo. Domača ura je morala biti pozna.
»Zdaj bo pa slaba zame!« si je mislila Anka in bojeČe je stopila v razred. Ravno so se bili pripravili k molitvi. Anka je pogledala učkelju v obraz, da bi brala iz njegovih oči, ali že kaj ve o prepiru. Na njegovo znamenje pa se je podala hitro na svoje mesto. — Med molitvijo se ji je po sili vrivalo vprašanje, ali jo je Rozika zatožila ali ne. Ko so odmolili, je skrivaj pogledala nazaj v klop svoje nasprotnice. Še enkrat se je ozrla, zakaj verjeti ni mogla svojim očem, da bi Kozike ne bilo v šoli. Tedaj pa se je oglasila najbližja soseda in naznanila učitelju, da je Rozika bolna, ker se je v četrtek na polju prehladila. Bila je vsa razgreta, pa se je napila mrzle vode.
Anko je nekoliko osupnila ta novica, vendar jo je obšla nekaka zado-voljnost, češ, zdaj pa ne bo nič s tožbo.
Tudi drugi dan še ni bilo Rozike, ia deklice so pravile, da ji je baje zelo hudo. Odločile so se, da jo obiščejo po Šoli. Prigovarjale so tudi Anki, naj gre z njimi, a ona je rekla, da ne pojde. Sla je sama domov. bilo pa ji je nekako čudno težko: Rozika ji ni hotela izpred oči. In tudi doma ji ni dalo miru. Vedno ji je nekaj prigovarjalo: »Pojdi k nji, pa bodita si dobri!« — Nekoliko časa se je ustavljala temu neprijetnemu povelju, potem pa je šla k materi in jo prosila, da bi smela obiskati bolno tovarišico. Mati ji je dovolila.
Na poti je obžlo Anko večkrat neko neprijetno Čuvstvo, ki ji je zJobno šepetalo: »Ali se boš le ponižala? Ona je začela! Bog ve, kako te bo pogle-dala?* — Obstala je že iti se hotela vrniti. Tedaj pa se je zopet oglasilo ono povelje: »Pojdi!« Tako je prišla Aaka do hiše, kjer je bivala Rozika. Na dvo-rišču je srečala njeno mater, ki je šla ravno po vode. Vprašala jo je, kako je kaj z bolnico. Mati je rekla, da naj le stopi k nji v sobo.
Odprla je vrata . . .
~5h    106    k~
»Rozilcal«  — »Anka!«
Obe sta ostrmeli.  Anka je pristopila  k postelji in podala Roziki roko. Bolna deklica se je prva oglasila:   »Ali si vendar prišla?   Vedno se mi sanja, da se kregava. — Je-Ii, Anka, da nisi huda name?«
»O ne, le ti mi odpusti!« je vzdihnila Anka in sedia tik zglavja k tovarišici. Obe sta imeli solze v oČeh. Celo živahna   mucika ni hotela biti vesela, nego je zlezla pod postelj in tamkaj mirno čepela.
Rozika in Anka sta si obljubovali, da se ne bodeta nikdar več kregali, ampak vse odpuščali druga drugi, da si bodeta zopet iskreni prijateljici.
V tem je priŠla v sobo tudi mati. Poravnala je bolnici zglavje in je bila prav vesela, da je prišla Anka obiskat Roziko.
Ko se je Anka poslavljala, je želela Roziki, da bi kmalu ozdra-vela. Rozika pa se je nekoliko vzravnala in jo srČao poljubila na čclo. Tako sta se ločiti. — S pri-jetnim zadovoljstvom se je vrnila Afika domov. Sklenila je trdno, da obišče bolnico drugi dan po večernicah.
Ko je v nedeljo odzvonilo poldne, so se oglasili farni zvo-novi v tisti toŽni pesmi, ki oznanja po daljših ali krajših presledkih, da se je zopet preselil nekdo iz-med župljanov na boljši svet.
Anlca je umrla za težkim prehladom . . .
V torek je bil pogreb. Vsa šolska mladina je spremila součenko na zadnjem poti. Na pokopaližču so ji zapeli večji otroci krasno nagrobnico.
Ko se je začela krsta potapljati v vlažni grob, je zarosilo marsikatero oko. — Bolj pa se ni stožilo nobenemu otroku nego Anki. Glasno je zaihtela. V neizmerni bolesti pa jo je tolažilo neko tajno, nepopisijivo biago Čuvstvo. Ko se je ozrla proti nebu, se ji je zazdelo, da jo gleda iz sinje višave z ble-stečimi, srečnimi očmi njena prijateljica Rozika.