Lojze Zupanc: Zob V deželi Titikaki je mnogp hribov. Na vrhu vsakega hribčka je vsaj podružnična, če ne že župna cerkev, za njo pa se skriva in stiska v zanikrno pritličje hribovska šola. Šole in bele cerkvice na hribčkih sp pokrajinska posebnost dežele Titikake in njen ponps, tako rekpč ... Na najzadnjem in najvišjem hribčku v deželi Titikaki že devetp leto učitelj Cičigoj »mesi testp mladih duš v srečnejša pokolenja« ter sploh skrbi, da se Hribovci znajo ppdpisovati, čitati časopise, ki učitelje zasmehujejo in zasramujejo ter pomagati živini, kadar se tp ali ono govedo davi, ker je zaradi nepazljivpsti pastirja pogoltnilo le predebelp repo. — Da, tudi oženjen je učitelj Čičigpj in srečni telesni pče treh otrok, ki se po velikosti vrste kakor piščalke na cerkvenih orglah. Sploh ima smisel za naraščaj in za povečanje števila državljanov v deželi Titikaki, četudi gospodarska kriza tudi njemu ni prizanesla in so v njegovem žepu po navadi same drobtine, v denarnici pa gumbi, ki si jih njegova nadobudna deca kar naprej in naprej trga od hlač. Drugače pa učitelj Čičigpj ni domačin s Hriba. Rodil se je v Bobojedistanu, v največjem in najlepšem mestu dežele Titikake. Potemtakem je privandranec, tako rekoč, ki je po veljavnih postavah v deželi Titikaki dolžan nastaviti grbo vsem tistim udarcem, ki drugam ne morejo ali ne smejo prileteti. Bog se usmili učitelja Čičigoja, lahko bi bil v miru živel na daljnem Hribu in v tretjem draginjskem razredu čakal, da bi mu pričel po glavi rasti mah. Toda se je zgpdila v njegovi hiši grpzanska nesreča, ki je spravila njega skoro ob pamet, ženo v jok, otroke pa v začudenje, da so od nepojmljive grozote kar pp prstih hodili okpli molčečega očeta in zaskrbljene matere in pozabili na gumbe, ki jih začudp niso več trgali od hlač in jih metali v ris... Grpzna nesreča v Čičigojevi hiši je bila pamreč Čičigojev votli zob. Nekega jutra se je zbudil in ničesar ni dejal (ne, saj je znal molče trpeti!), tudi učiti ni mogel, samo sprehajal se je pp mrzlem razredu od okna dp vrat in obračal oči proti stropu in stokal »ph!« in vzdihpval »ah!« Tudi jedi se ni dptaknil; in naslednjo noč se je premetaval po postelji in pošiljal v nebo mplitvice, v peklo pa kletvice, kakpr se dobremu in vernemu kristjanu spodobi. »Oh!« je proti jutru potožil ženi. »Ta zob me bo spravil ob pamet. Kar k Vranetovemu Jakatu bom šel in izpuli naj mi ga...« »Ježeš, kaj praviš!« se je ustrašila skrbna Čičigpjka. »K Vranetovemu Jakatu hočeš? K temu padarju mazaškemu, ki je s svojimi zarjavelimi kleščami farovško kuharico na oni svet spravil? Nak, zagiftati te pa ne pustim, kar k zdravniku boš šel in amen!« In pri tem je ostalo. Čičigoj je bil vajen ubogati in se tudi svpji ženi ni zoperstavljal. Zunaj je naletaval sneg, do podpazduhe ga je že bilo namedlo, ubogemu Čičigoju pa pptemtakem ni preostalo drugega, četudi je bil zdravih nog, kakor da je najel pri županu sani. In županov hlapec ga je za pet »smrkavih kovačev« popeljal na dve uri oddaljeno postajo. Ko sta prispela na postajo, je hlapec zaklel: »Tri sto peklenščkov, pošteno sem se zmrazil. Brrr!« »Da, res je«, je zastokal Čičigoj in segel v žep po drobiž. »Nate, Matevž, zvrnite ga tule v krčmi frakeljc, da vas bo ogrel...« »Tisto pa že«, se je zasmejal Matevž. Spravil je denar v žep in sladkp odrezal: »Zmeraj sem dejal, da so gospod Čičigoj pameten človek.« Potlej se je ČiČigoj odpeljal v Bobpjedistan k zobozdravniku dr. Svedraču. Tri dolge ure se je zibal v slabo ogretem kupeju, pa hvala bogu, da je imel kot uradnik v deželi Titikaki vsaj polovično voznino, da je plačal za prevoz v Bpbojedistan samo trideset dinarjev, a lačen je vseenp prispel v Bobpjedistan. »En sam golažek bi...«, mu je krulilo v želodcu; in res je sedel v gpstilnici, da sam ni vedel kdaj. »Tako in tako«, je potlej dejal dr. Svedraču. »Zpb me bpli, votel je, kar ven z njim!« Vešči dr. Svedrač pa je pogledal nagniti zob in se glasnp začudil: »Ja, kaj pa vendar mislite, gospod Čičigoj! Tale zob izruvati... No, to je pač lahko reči. Vprašam vas pa, ali se izplača takšno delo? Ali ni bolj ekonomično plačati za plombiranje zoba, recimo s popustom za vas, ker ste uradnik v deželi Titikaki, samo ubpgih osemdeset dinarjev, kakor pa odšteti za izruvanje trideset dinarjev in ste končno še ob zob. Prpsim vas, že z ozirom na to, da vaša plemenita služba zahteva mnogo govorjenja, brezhibnega govorjenja, tako rekoč... in z pziram na prarilno in redno prebavp... Skratka, malo bom posvedral in zob zalil iti hvaležni mi brjste še nekoč.« — — »Da, da«, se je nakremžil Čičigoj in sedel. Ko mu je dr. Svedrač vrtal po nagnitem zpbu, je belo ppgledoval proti stropu in &tokal »ah!« in vzdihoval »oh!«! »Vidite, saj sem dejal«, je pptlej kar sredi dela spregovoril dr. Svedrač. »Živec je že načet in zato ste trpeli takšne peklenske muke. Toda, če pridete čez nekaj dni še enkrat, bova povsem gotova.« To je rekel, mu zatlačil v votlino zoba nekakšno smrdljivo vato ter ga pdslovil. Čez teden dni se je učitelj Cičigoj ponovno pdpeljal v Bpbojedistan in dr. Svedrač mu je zalil votli zob. Plačal je »3 pppustpm« osemdeset dinarjev honpraria in se vrnil na Hrib. Doma sta z ženo sedla za mizo in napravila obračun: Sani na postajo in nazaj (2X) . . 200 din Hlapcu Matevžu za šnops (2X) . . 10 „ Vlak v Bpbojedistan in nazaj (2X) 120 „ Gplaž in malo pivo v Bobojedistanu (2X) 16 „ Dr. Svedraču za plombiranje zpba . 80 „ Popravilo zoba 426 din »Ne,« je potlej Čičigojka žalostno primaknila, »za nas, ki dpbivamo plačo iz tretjega draginjskega razreda, so takšni računi predragi špasi. Pravi luksus, tako rekoč. Jaz, na primer, bom šla, če me bo zob bolel, raje kar k Vranetovemu Jakatu. In če me bo zagiftal, se bo5 lahkp vsaj še enkrat oženil...« Cičigoj pa je samo buljil v številke, vzdihnil je in ničesar odgovoril.