SLOVENSKA POT
Pot.
Kadarkoli pogledam nazaj, jo vidim:
mnogokrat gladko, še večkrat razdrapano,
marsikdaj prekleto zaovinkano, pa spet
vriskajoče ravno. In jo gledam naprej.
Kakršnokoli sem sprejel od svojih staršev in dedov, prehoditi jo moram v jutrišnji
dan, to mojo slovensko pot. Ko bom hodil po njej, bi jo rad prepel,
preskočil jarke in zagrizel v klance. Rad bi iziivel svoje življenje normalno.
Da bom svoboden v bogati deželi.
Da se bom lahko veselil svojega dela in
ustvarjalnega zanosa, in zanju dobil pošteno plačilo.
Da bom lahko delal, kar znam in zmorem
in me ne bo pri tem oviralo tisoč zakonov.
Da bom ponosen na zlato rumene
njive in vriskajoče brajde.
Da se bom smejal s smehom otrok.
Da bomo Ijudje res Ijudje med seboj.
Da me ne bo nihče karal, ko se bom pod
razpelom ob poti pokrizal Da se bom veselil z mladimi, ko bodo
načrtovali prihodnost. Da bodo moji otroci radi hodili v šolo.
Da me ne bo strah starosti.
Da bodo vsi tisti, ki so zaradi starosti,
bolezni ali invalidnosti nemočni,
živeli človeka vredno življenje.
Da bom enak med enakimi.
Da bom lahko brezskrbno zavil v zelene
rebri čiste narave, zadihal čist zrak.
Da bo zdravje ena od največjih vrednot moje dežele.
Da bo moja pot šla skupaj z vsemi Ijudmi v
vse kotičke sveta.
Da bom znal odpustiti.
Da bom vsakemu mirno pogledal v oči in mu
rekel dober dan. Da bom ponosno odprl strani drobne knjižice
in prebral: Žive naj vsi narodi... Da bo moj narod enak vsem narodom doma
in v svetu.
Da bom kot gospodar zavriskal v jutrišnji dan.
To je moja pot.
Pot jutrišnjega dne.
Slovenska pot.