PLANINSKI VESTNIK
Polena pod noge na Svetini_
Ko sem prebral v časopisu, da je Stanko Zakelšek odkupil staro planinsko kočo na Svetini, sem bi! zelo vesel. Ker sem rad zahaja! na Svetino, mi je po zaprtju kar nekaj manjkalo. Mnogo je bilo planincev ¡2 vse Slovenije, ki so radi zahajali na Svetino, Žal pa so se kaj kmalu našli nasprotniki, ki so mu nevoščljivi. Takoj so se pojavili inšpektorji celjske enote republiškega inšpektorata za okolje in prostor. Po ogledu rušitvenih del so ugotovili, da je imel lastnik Hudournika za posege na Svetini upravno dovoljenje, vendar je pri izvajanju del prišlo do nekaterih odstopanj. Zato je bil zoper njega uveden postopek. Zanima me, če so inšpektorji v podobnih drugih primerih tudi tako ažurni kot pri Zakelšku.
Stanko Zakelšek mi je dejal, da ima vse potrebne dokumente. Sedaj ne vem, komu naj verjamem. Upam, da se ne bo našel nekdo, ki bi mu
Božanski mir gora
ALEŠ TACER
V nosnicah polje mi vonj po nevihti; v steno zagrebem drhteč v divji ihti.
Le malo še, malo, previs ta še zmorem; tej ujmi besneči potem bom pokoren.
In gora zaenkrat še skriva prezir. Kljub burji začutim božanski nje mir...
prepovedal gradnjo. Ker je bila stavba v popolnoma dotrajanem stanju, je ugotovil, da je bolje, če jo poruši in zgradi v celoti novo. V novi planinski koči bo imel 50 ležišč in dodatne prostore. To bo ravno zadostovalo za 50-sedežni avtobus. Ko sta zakonca Zakelšek upravljala Celjsko kočo, so bili vsi planinci s storitvami, ki so bile zelo kvalitetne, nadvse zadovoljni. Tudi okolica koče je bila v boljšem stanju kot je sedaj. Nova planinska koča bo velika pridobitev za Svetino, Štore in tudi za Celje Tudi župan občine Štore je nad novo pridobitvijo zelo navdušen.
Zakelšek je predvideval, da bi kočo odprl ob cerkvenem prazniku v avgustu. Žal se bo otvoritev zgodila nekoliko kasneje,
Stanku Zakelšku želim, da bi kljuboval nevoščljivcem in dokazal, da je imel prav.
Milan Goba i, Celje
S^ pOiritnMsD
ifersitare
Zločin nad goro_
Nevihta. Mračna stena orjaških dimenzij. Šibak klin, ki bo vsak hip popustil. Naveza alpinistov, ki nemočno binglja na njem. Odblesk rezila. Krik. Smrt - in varnost. Tragična odločitev za žrtvovanje tovariša, zato da bi sam preživel, je v alpinizmu na srečo izjemno redka in nastopi le v res skrajnih okoliščinah. Zato pa jo ima popularna kultura, ki hlepi po slikovitih dogodkih (čim bolj so čustveno nabiti, bolje je), toliko raje, tako da je tako rezanje vrvi v izdelkih z gornlško tematiko nesorazmerno pogosto. V književnih delih bi lahko nastopalo v različnih vlogah, npr. kot veliki finale napetega dogajanja ali kot vzrok junakovih psihičnih travm. Zna ni tržaški pisatelj Dušan Jelinčič se je odločil za tretjo možnost in je svojo "alpinistično krimi-nalkO" Umor pod K2 začel z napeto sceno v zloglasni severni steni švicarskega Eigerja, kjer dva britanska plezalca neusmiljeno odrežeta kolega, čeprav je rešilna pakistan-
ska naveza oddaljena le nekaj metrov.
Tudi v nadaljevanju so nagrmadene izjemne situacije, do katerih v resničnosti na srečo le malokrat pride, v fiktivnih alpinističnih zgodbah pa jih očitno ni nikoli preveč. Zlobna Angleža obtožita Rakistanca, da sta prav onadva odrezala nesrečnika, Uboga Azijca pobegneta iz države in eden od njiju neslavno propade, medtem ko se mora Rad-živ, sicer perspektivni intelektualec, zadovoljiti s tem, da v domovini postane višinski nosač za tuje alpinistične odprave.
Večji del romana se dogaja čez nekaj let, ko se preživeli z Eigerja nehote spet srečajo kot udeleženci različnih odprav na razvpito drugo najvišjo goro sveta, K2. Radžlv se hoče pohlepnima Britancema maščevati in sproži govorice o tovoru kokaina, ki naj bi ga tihotapila ena od skupin. S tem se sproži pravi plaz smrti, saj se povzpetnlški Britanec Wait nič ne obotavlja in pridno mori ljudi, ki bi lahko ogrozili njegovo politično kariero. Ko se nabere kopica trupel, ga Radživ skoraj prisili, da v obupnem vremenu skupaj osvojita vrh K2. Pri sestopu pakistanskemu junaku prav slabo kaže, a se kljub vsem težavam uspešno vrne v bazni tabor, kjer je pravici končno zadoščeno. Jelinčič se poigrava z mitom o K2 kot eni izmed najnevarnejših gora na svetu, saj so v romanu za vse smrti krivi ljudje. Delo naj bi tako bilo nekakšna parabola za usodnost zla, ki se ustavi šele, ko so vsi zločini poravnani. Tudi sla po maščevanju je negativna, saj nujno sproži novo zlo. Maščevanje se zdi Jelinčiču toliko bolj vprašljivo ob njegovi skoraj »pravljični« veh v metafizično izravnavo: vsak, ki greši, bo za svoje početje kaznovan, vsak mora prej ali slej prevzeti svojo krivdo.
Kot v vsa svoja dela je Jelinčič tudi v Umor pod K2 vpletel iskanje smisla človeškega početja In bivanja. Pri tem ni mogel skriti svoje naklonjenosti do vzhodnjaške filozofije, saj rešitev za človeka vidi v duhovnosti, poglabljanju v samega sebe, čutu do sočloveka in spoštovanju narave. S tem je nadaljeval 235
PLANINSKI VESTNIK
idejo svojega prejšnjega romana Budovo oko, kjer je fiktivno dogajanje postavil na najvišjo goro sveta. V obeh delih so nosilci vrednot vzhodnjaki, najvelikodušneje pa svojo modrost delita izkušena starca, nekakšna osrednja filozofa, katerih pozivi k pravilnemu obnašanju pri zahodnjakih naletijo na gluha ušesa.
Žal Jelinčič pri podajanju svojih pogledov na kvalitetno življenje ne seže nad eksplicitne moralizatorske vložke, ki jih v patetičnih izjavah, večkrat celo dolgih monologih podajajo književne osebe. Tako tudi naklonjeni bralec prej ali slej dobi občutek, da gre le za prazno pleteničenje, in po dolgoveznem zaključku prav z veseljem odloži knjigo.
Samo bistvo Jelinčičeve ideje ni zaradi tega nič manj plemenito in koristno, a priznati je treba, da je v svoji ostri delitvi na pozitivni vzhod in negativni zahod vendarle nekoliko naiven. Karakterizacijo oseb večinoma nadomesti z rasno pripadnostjo - Pakistana so modn, strpni in poglobljeni vase, zahodnjaki pa brezobzirni, častihlepni in do konca skomercializirani. Gotovo je to posledica avtorjevih resničnih himalajskih izkušenj, vendar je kljub temu težko verjeti, da je denar kot glavna vrednota prav za vse zahodne alpiniste močnejši od česar koli drugega. Ta usodna privlačnost bogastva je posebej opazna v Budo-vem očesu, kjer se celo simpatični Američan, ki je že skoraj »prestopil« na vzhodno stran, ob možnosti zaslužka ne more upreti pohlepu -in je »kaznovan« s smrtjo. Tako se hitro pokvari bralčevo začetno veselje ob odkritju, da glavni junak ni kak čistokrvni Evropejec, temveč ponosni Azijec, še več, celo musliman. Končno knjiga, kjer ni klasične črno-bele delitve na dobre In slabe! Žal se izkaže, da je Jelinčič samo zamenjal predznake: vzhod je dobil plus, zahod pa minus - in pri tem ostane. Sicer je tudi Hadživ odgovoren za smrt britanskega alpinista in tudi on čuti v sebi nekaj negativnih strasti, a ta Jelinčičev poskus preseganja ostre polarizacije se izniči s prizorom, v 236 katerem Radživ plemenito reši svo-
jega največjega sovražnika, nehvaležnega morilca, in s tem sebi skoraj onemogoči sestop. Kot je očitno te iz naslova, je Jelinčič v slovensko književnost uvedel spoj kriminalnega in alpinističnega romana. Kljub vpletanju globljega sporočila mu ni uspelo, da bi novi žanr presegel meje trivialnosti. Na to zelo banalno pokaže že izbira književnih oseb. Čeprav smo Slovenci vsaj v Himalaji sila samozavestni, nihče od likov ni naš rojak. Po svoje je to modro, saj bi se pri nas lahko našel kdo, ki bi začel iskati morebitne resnične modele (posebej za negativne figure). Predvsem pa tuje osebe povečujejo občutek »eksotičnosti«, po kateri bratci ponavadi hlepimo. Ne gre torej zanemariti komercialnega vidika, posebej, ker se Jelinčičeva dela precej prevajajo v italijanščino. A taka izbira narodnosti ima tudi negativne posledice: kot Evropejec se slovenski bralec težko «odloči«, s katero stranjo se bo identificiral.
Poleg oseb je v delih za zabavo množičnega bralstva zelo pomembno tudi nenavadno okolje. Kriminalni zapleti na 8000 metrih to zahtevo nedvomno izpolnjujejo, vprašanje pa je, kako je samo življenje na gori v knjigi predstavljeno. Nikakor ne moremo trditi, da Jelinčič ne pozna alpinizma, od p ra varstva In ne nazadnje K2. Kot alpinist je doživel svoj pekel na osemtisočaku Broaci Peaku in preživel neuspešen vzpon na Mount Everest. Za manj zahtevnega bralca, ki se še ni srečal s podobno tematiko, himalajizem v Umoru pod KZ vsekakor zbuja srh, a zvestejšim spremljevalcem Planinskega vestnika in podobnih del opisi bojev z naravo ne zadostujejo, da bi se z duhom in telesom »prestavili« v območje smrti. Tisti, ki so prebrali Jelinčičevi potopisni alpinistični knjigi Zvezdnate noči in Biseri pod snegom (za obe je dobil nekaj zasluženih nagrad), morajo priznati, da so njegovi avtobiografski lirični utrinki iz Himalaje ne samo bolj doživeti, temveč tudi precej bolj napeti kot zgodba, ki naj bi bralcu vzela sapo takoj na začetku in mu jo vrnila šele po zadnji strani. Kriminalne zgodbe so ponavadi vsaj malo neverjetne, zato se je s
tem treba sprijazniti že vnaprej. A takemu poznavalcu resničnega gomištva je le težko odpustiti, da napetost ustvarja 2 nizanjem klišejskih situacij, ki jih najdemo v vsakem povprečnem hollywood-skem izdelku - od začetnega rezanja vrvi do plazov, padcev v razpoke in neviht. Dogodki si sledijo v nelogičnem zaporedju in so mnogokrat nemotivirani. Verjetno je tako neenakomerna zgradba posledica tega, da je bil roman najprej objavljen kot podlistek v Delu in je vsako nadaljevanje terjalo nekaj zanimivega, pa čeprav prisiljenega. Ustvarjanje napetosti se ponesreči zaradi čisto »obrtniških« pomanjkljivosti. Že Levstik je vedel, da je za bralca privlačnejše, če osebe delujejo, namesto da bi jih pisatelj opisoval, a to gre Jelinčiču le slabo od rok. Presenetljivo je, da avtor, ki se v svojih avtobiografskih delih osre-dotoča na svoja doživljanja in jih prav spretno podaja, tega ne zna storiti za fiktivne osebe. Na stalno distanco, ki bralcem preprečuje, da bi se resnično vživeli v zgodbo, vpliva pogosta raba poročanega namesto premega govora, ki dodatno zmanjšuje napetost in verodostojnost dogajanja. A ta navidez slaba odločitev se izkaže za modro - replike oseb so namreč tako nenaravne in izumetničene, da se je skozi nekatere prav težko prebiti, npr.: »Kdo si ti, ki te ne poznam, a za katerega čutim, da mu lahko zaupam, čeprav to ni čas zaupanja?« Na splošno Jelinčičev jezik po svoji okornosti in klišejskosti še najbolj spominja na šolske spise: »Kljub temu, da je bil Aftab zelo ponosen človek, je sprejel ponudbo, saj ni nič poniževalnega v tem. da ti so-piezaiec posodi opremo.« Težko je verjeti, da je isti človek avtor izjemno poetičnih potopisov. Tudi kriminalna plat dogajanja pisatelju povzroča težave. Že res, da se zaveda pomena navidez postranskih malenkosti (npr. začetni prizor s cepinom, ki ga zapleni carina), vendar mu povsod drugje spodleti. Kriminalke beremo zaradi skrivnosti In čim zapletenejše so, bolje je. V Umoru pod K2 pa je že od začetka jasno, kdo je zločinec, in