Ženska odgoja. v (Dalje in koaec.) Pervo in naj potrebnejše je verouk. — Za njim pa pride materin jezik. — Kateri pa je v našem mestu večini izobraženih rodovin matenn jezik ? Slovenski rodoljubje naj bi nikdar ne opuščali, svoje hčere podučevati v materinščini. To je edini pripomoček, da se slovenščina, ne rečemo da se razširja, še celo da se ohrani, kolikor je je sedaj. Dokler bo slovenski jezik le za posle in prosto Ijudstvo, ne bomo napredovali. Kedar se pa bodo slovenske hčere tudi do dobrega naučile slovenskega jezika, čutile se bodo tudi za Slovenke, in svoje otroke v Slovence izrejevale. Sicer ostane resnično: kar človek ne pozna, tega tudi ne ceni; naše slovstvo ni sicer bogato, pa vendar že nekaj šteje; dokler pa ženstvo domačega slovstva ne pozna, bo zmirom raji po tujem slovstvu segalo, in še to domače, kar imamo, preziralo. — Rodoljubom se res to nikakor ne more zadosti priporočevati. V številjenji je toliko dovolj za hišno gospodinjo, da hitro in brez pomote izrajta hišne prihodke in troške. Da se vera vterdi in nravnost v zgledih pojasni, je potrebno, da dekliči znajo zgodbe sv. pisina in ccrkveno zgodovino; poslednje vsaj toliko, da zadobe popolen pregled vseh dogodeb in da se serce pri pogledu na kerščanske mučence in spoznovalce ogreva za sveto vero. Kar pa se tiče svetovne zgodovine, naj se odbero med važnirai rečmi naj važnejše in tako vverste, da dekliči vidijo notranjo zvezo zgodovine, t. j. kako djanje iz djanja izvira. Veliki značaji, posebno izverstne žene, 10* katere so imeli vpliv na zgodovino inso veliko pripoiuogle v uravno izobraženje človeštva, naj se stavijo na odlično mesto. Posebno naj se pa povdarja domača zgodovina, avstrijska in posamesnih kronovin. Tukaj imajo rodoljubje zopet priliko, sejati seme rodoljubja v nježna ženskina serca. — Šolske knjige in berila izšedša iz c. k. zaloge, vejejo avstrijsko domoljubje, po zasebnih zavodih imajo pa dostikrat knjige, katere poveličujejo le nemščino. Kaj čuda, da se serca vnemajo le za to, kar poznajo; avstrijska zgodovina, da ne govorim od slovanske zgodovine, je marsikomu ali marsikateri preveč neznana. Veliko vedo povedati o časih davno preteklih; zgodovine domačega ljudstva te pa ne poznajo. Zemljepisje ne sme nikakor biti neznano dekličem; kar pa velja od zgodovine, velja toliko bolj od zemljepisja. Domače kraje, domače reke, gore ia domače ljudstvo moramo pred vsem pozaati. Da je nemščina pri nas v pervi versti potrebna, tega nihče ne taji, iu dekliči, kateri poznajo bogato nemško slovstvo, ne bodo hrepeneli po vodenih in perstenib spisih, kateri serce okužijo, pa vendar glave ne izbistre*. Godba in petje izobrazuje in oblažuje serce; tedaj naj se uče dekleta godbe in petja. A povsod se moramo ozirati na nravnost, sicer vse te vednosti škodijo, nego koristijo. Gleda naj se pred vsem na to, da se dekliči nauče pesini, kateri itnajo kaj jedra v sebi, posebno ozirajmo se tukaj na cerkveno petje. Povdarjamo pa, da tukaj ne gre toliko na to, koliko da se dekliči nauče, marveč poglavitno je, da se glava in serce v lepem soglasji t. j. hannonično izobražuje. Je pa še nekaj, kar se ne sme pogrešati pri ženski izreji, namreč vse to, česar gospodinja potrebuje pri svojem gospodinstvu n. pr. kubati, šivati itd. Kaj, ko bi se dekleta po ženskih izrejališčih tudi tega učile in djansko vadile. Ali se to že kje godi? Ako konečno ponavljamo* že enkrat to, kar smo navedli, natnreč, dokler se naše gospodičine tako izrejajo, da se ves dan le dolgočasijo ali kratkočasijo, ne bodo nikdar otrok dobro izrejevale, in tako bi postale krive, da bi se človeški rod čedalje bolj skisal, in bi šla vsa prava omika in kerščansko življenje rakovo pot. Treba je, da se dekleta manj uče, to pakar se uče", naj bo primerno ženski naravi, in tega se morajo do dobrega naučiti. Vera ta naj bo podlaga vsi učenosti, in vse drugo naj služi v to, da vero vterjuje in da se zmožnosti v lepem soglasji razvijajo. In ravno tega poslednjega se svet danes naj bolj boji. Internacijonalci, zbrani pred nekaterimi leti v Genevi in spoznavši, koliki vpliv imajo ženske do kerščanske izreje otrok, so sklenili napraviti višje dekliške šole, liceje ali višja ženska izobražišča. Vera naj bi se le toliko učila, da bi bilo to slepilo nevednim ali lahkovernim ali pa naj bi se popolnoma izpustila. Da se ljudem take baže gabi nad samostanskimi dekliškiini šolami, to je gotovo kakor amen v očenašu. V samostanih se dekleta tudi djansko uče kerščaoskih dolžnosti t. j. molitve, zato pa toliko vpitja zoper nje. V nemškem Gradcu so ravno nad tem, da vstanove ženski licej, in nabrali so že lepi denar za to; gg. Adam in Vrečko sta naredila šolski program, v katerem nahajamo tudi med naštetimi nauki verouk. A nikakor ne rečemo, da bi bila ta dva gospoda delala po naročilu geneveškib frajmavrerjev in da bi bili vsi spoštovani gospodje in gospe, kateri so za licej kaj darovali, priverženci tega društva, katero je zagriznjeni sovražnik kerščanstva. A javna tajnost je, da iz teh skrivnih kotov pride sedaj to, sedaj drugo glasilo, pod katerim se bije boj zoper kerščanstvo. Nikakor tudi ne terdimo, da bi bil vsakdo, kateri zabavlja zoper samostanske šole, že tudi nejeverec; a šega je sedaj taka, da vsak omikan mora zabavljati nuber die finsteren Brutstatten des Aberglaubens und die Verdummungs»anstalten des herrchsiichtigen und fanatischen Klerus". — Vsataočitna nasprotovanja pa nikakor ne zaderžujejo take gospode, da bi svojih otrok ne pošiljali v samostanske šole, in pri takem ravnanji so čisto podobni onemu gospodu, od katerega pravljica pripoveduje, da mu nihče ni smel za njegov trud v pisarnici kaj ponuditi ali kaj darovati, toliko je deržal na svojo neodvisnost. Prigodi se pa enkrat, da pride ponižni prosivec Djemu se priporočevat in nekaj v popirji zavitega gospodu v roko tiščf. Gospoda jeza obleti, spodi prosivca iz sobe, in verže za njim popirček in vse, kar je bilo v njem. — Ko preplašen prosivec to nekomu znancu potoži, in pred vsetn skerbf, da bi njegove petice ne prišle pod metlo, ga potolaži znanec, rekoč: aNe boj se, uni osorni gospod je po tvojem odhodu gotovo tvoje petice sam pobral". — Kolikorkrat slišiin zabavljati čez samostanske šole, pride mi na misel ta smešnica. Ose se lotijo le medenega sadja, in niso slabe take šole, katere obirajo liberalni časniki, dasiravno jih dostikrat od znotraj še niso videli. Dobra šola se ne da nikdar skriti, otroci sami to po svojem vedenji pripovedujejo.