L I S T E K Prvi izlet E0. Na glavnem ljubljanskem avtobusnem kolodvoru pred »Figovcem« so stali v nedeljo trije veliki avtobusi, namenjeni za krstno vožnjo prvega izleta, ki nam ga je pripravil »Bkskurzijski odsek« J. U. U Ob krasnem nedeljskem jutru, polni dobre volje, so zasedli dkskurzisti po predsedniku Joži 2upančiču in njegovem adjutantu Dragu Supančiču odkazane prostore. Točno ob določeni uri so zabrneli motorji in potegnili s sedemdeset ekskurzisti in nekaj drobiža naložene vozove v božjo naravo. Nad nami vedro nebo, okrog nas desno in levo v divjem plesu zeleni in pisani blagoslov naše zemlje, pred nami bela cesta — za nami oblaki prahu. — Sredi te lepote potricava nekaj, nekod, izmed nagljev belih hišic ob cesti, na griču sredi zardevajočih češenj, iz beline kamniških belih svatov. Mi ne gledamo nazaj v sivino, naša je cesta pred nami. Škof ja Loka pod Lubnikom se zavrti dvakrat, trikrat in že pribučimo med veliko mašo na trg. Tovariš Zahrastnik Vinko nas sprejme in razkaže škofjeloške znamenitosti. Ogledamo si mesto, sokolski dom, starodavna poslopja, nekateri pa si privežejo dušo. Po kratkem odmoru nadaljujemo vožnjo v lepo poljansko pravljico. Pred nami Sv. Sobota, mimo se opoteče Zminec, kdo bi poznal vsa imena, brez katerih nekateri ne znajo uživati lepote! Kdor ni na potu kakor metulj nad cveti — kaj njemu imena — ta naj čita ldksikon doma. Kako to pritrkava. Nova znanstva so že davno sklenjena. Pesem, nedolžna čenča, smeh in oh pa ah, drvimo po beli cesti z brzino 40 kilometrov. Tovariš in tovarišica Grumova nas čakata pred lepo šolo v Gabrku. Pozdravljata. Ogledamo si domačno poslopje sredi rožnega vrta. Začeli so ga zidati 1. 1914. in spravili pod streho 14 let kasneje. Solnčne sobe. V razredu si ogledamo lep šolski oder namenjen prosveti naroda. Vsi smo v rožicah, okiteni s svežim cvetjem! Svatje božjega dneva. Na avtobuse! Sv. Volbertk na strmem griču! »Visoška kronika« in »Cvetje v jeseni« odpirata tiho svoje liste. Pred nami na levi, med drevjem je dom viškega gospoda. Gospa Franja nas sprejme z vrtnarskimi škarjami v roki. Ni še prejela našega obvestila, da pridemo. Pri njenem najljubšem opravilu smo jo presenetili. Obrezovala je cvetlične grme. Visoko je in ni od danes, je in ni od davnega. Zakladnica neznanih dimenzij duba. Poslednji dom, živi dom našega genija, kmeta-kralja Da, v spoštovanju umolknem. Nekdo bi prišel, ki mu ne bo smelo omagati pero, niti ikloniti volja, dokler ne bo vsega tega zajel v besedo. Saj je res, kar stoji zapisano na prašnem pergamenu na pisalni mizi velikega pokojnika: ... pri mizi in pred hišo, istočasno po stezi gre, na postelji leži... ... kadi, naliva čašo, pije, reže kruh, se smeje in pripoveduje in tih gre spet iz sobe v sobo. (A Gradnik.) Mali Jokec je vnuček gospe Franje. Zvesti Job ga čuva. Čebele urejujeta oba, gospa Franja in hlapec Tone. Po drevoredu se podamo h grobnici, k zadnjemu domu onega, ki je napisal: »da bi rajši umrl sredi domače zemlje, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu«... Jože govori in zdi se mi, da v temačnem smrdkovem gozdu za grobnico nekdo posluša ... »Učitelji vedno postavljamo visoko pred oči naše mladine vzore naših velikih mož, katerih eden največjih je pokojni Emil Leon.. « Skromen šopek položimo na grobnico. Ganjena se zahvaljuje gospa Franja: »Hvala! V vaših rokah je odgoja naše mladine. Če jo boste tako odgojili kakor naši umrli in mnogi dobri, še živeči, potem bo za našo lepo domovino dobro.« Neizogibni knipsar Paljk nas je že zapredel v brezgibje in ujel na ploščo. Pravzaprav bi se moral imenovati Pajk. Brez njega bi ne imeli svoje zgodovine. Sicer smo pa imeli s seboj tudi številno 'knipsarsko artiljerijo. Na stopnjišču Visokega se poslavljamo. Gospa Franja vihti v slovo ogromno, žal prepozno dospelo pismo sekcije. V domačiji Janeza in Jurija Šubica v Poljanah si ogledamo cerkev. Blegaš nam mežika iz daljave domačini nas radovedno ogledujejo. V želodcih zvoni poldne, ko ustavimo »Pod klančkom« pri Šorliju v Gorenji vasi. Pričaka nas tovarišica Pipanova. Pri kosilu si streže vsak sam kakorkoli, ni da bi pričakal, lakota je prehuda. In žeja tudi. Nekateri se gredo hladit v bistro Poljanšico, drugi hitimo za pol ure v okolico. Ogledamo si šolo na Trati. Tovariš Rebolj in njegova ženka nam ne moreta dosti hitro razkazati vsega, ker na cesti že hupa. Solnce krmari v svoj popoldanski sektor. Po strmih serpentinab brzimo vedno više nad globoko strugo. Mimo ogromnega soda za »zelje« nad eldktrarno tamle spodaj, pa se nam odpre diven pogled na 2iri. Sprejmejo nas žirovski tovariši Hribernik, Justin in Miklavčičeva Naša pot gre na mejo do naše stražnice. Tu naši vojaki in finančni stražniki, tam laški karabinijer in finančni stražnik, vmes ob vsaki strani ceste poldrug meter visok betonast mejnik z vdolbljenimi črkami SHS na naši in z I na oni strani. To naj bo meja!? Zeleno-belo-rdeča zastava leno viši nad zelenilom zemlje. Gremo in molčimo. Pohitimo še v cerkev. Organist in komponist Jobst mojstrsko preludira na poslednjem delu pokojnega Milavca. Tiho gre angelska melodija skozi srca. Tod ob meji čutiš še drugače. Tik ob mcji drvimo proti Rovtam. Kmalu se posveti v ravnici Logatec. Mimo sokolskega doma, kjer je že prvo slovo od tovarišic, se spuščamo po krivuljah v šentflorijansko dolino. Kdor zna sanjariti, naj sede na obcestni kamen. Cankarjev duh je povsod Močilnik, Trojica in vsa ta bela Vrhnika. Tp so zvoki, ki jih ne znaš izraziti z besedo. Saj za to niti ne gre. To je pač tako Položimo šop rdečega cvetja pred noge našemu kladivarju. Narodna dolžnost? Govor. Ne moreš mimo kar tako, moraš biti tak. To ni več dolžnost. Duše so polne in utrujene lepote. Vsak si bo uredil te stvari doma, da se bodo svetile. Gremo k »Lovcu«. Družba je zadovoljna in razigrana. Zaspanci in oni, ki hite na vlak ubeže s prvim busom. V imenu »Vršnčanov« nas pozdravi tovariš Vuk s toplim in ognjevitim pozdravom v pravem kraškem zanosu. Prehitro je minil lepi čas. Clovek mora vedno naprej. Kujemo načrte, kam prihodnjič in že smo v Ljubljani. Pred Evropo je razhod. P»slovilni govori v raznih lokalih, kamor so se poizgubile male »klapice«. Ekskurzijski odsek, o katerem so nekateri dvomili in vpraševali, čemu ga je treba, nam je dokazal z nedeljskim izletom upravičenost svojega obstoja. Marsikateri od izletnikov je videl lep košček naše obmejne zemlje, Iki bi je najbrž nikoli ne bil brez našega odseka, vsaj ne pod tako ugodnimi pogoji in v tako prijetni družbi. Nadejamo se, da bo EO započeto delo nadaljeval z vso žilavostjo in priznano podjetnostjo in privabil v svoj krog mnogo tovarišic in tovarišev ter jim pogostokrat nudil priliko spoznavati lepoto naše ožje, pa tudi širše domovine. 2elimo vodstvu odseka OE še mnogo tako posrečenih izletov, kakor je bil — nedeljski — krstni izlet.