EL FORTIN
TABOR je jriasilo Zoruženin slovenaKih protikomunistov • TABOR je lesi m vestnik Zvere D S. P. B. Tabor »Mnenje Z. D- S. P. B. Taoor predstavljajo le članki, ki so podpisani od giavnegra odbora Zveze. • Izdaja gra konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje in odgovarja urednišk odbor glasila., za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič.
TABOR is the voice of the Confeaeracion Tabor of the United Sloveni!
Anticommunists
TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos • Director: Ing- Antonio Matičič, Ram on L. Falcon 4158,
Buenos Aires Argentina
Imprenta: Talieres Graficos Vilko 3. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.303.672
Naročnina: Argentina in Južna Amerika 60.— pesov Ley 18.188 odn. enakovrednost v dolarju; Z. D. A. — Kanada — Evropa — Avstralija: z navadno pošto 5 dolarjev, z letalsko pa 10 dolarjev (ZDA).
Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Jose L. Suarez FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina. Telefon: 766-7513.
NAŠA NASLOVNA SLIKA
Udeležence spominske proslave ob SO-letnici pokola slovenskih domobrancev je ob prihoda na Slovensko pristavo zajel občuten spomin ob pogledu, na postavljen slavolok in križ mrtvim v spomin in slavo.
»
PORAVNAJTE NAROČNINO
Svobodni sveta, združite se!
Za Boga,
Narod, Domovino!
Diciembre 1975	BUENOS AIRES	December 1975
Las normas que rigen la MJniversulttd de Cuba
Lea. Lea con mucha atencion.
“En cualquiera de las areas docentes donde se encuentren (aulas, laboratorios, hospitales, policlinicos, bibliotecas, albergues), los alumnos deberan cumplir estos deberes:
1.	Respetar la autoridad del director, administrador, responsables de cursos, profesores y demas funcionarios.
2.	Cuidar el vocabulario, evitando las palabras obscenas y ofensivas.
3.	No usar las pizarras indebidamente, ni escribir o marcar las pare-des o pupitres.
4.	No fumar dentro de ninguna de las areas docentes.
5.	No usar ropa inadecuada (faldas 'muy cortas, blusas escotadas, pantalones muy ajustados, ropaš transparentes, sombreros o go nas, pelo largo en los hombres).
6.	Ser cortes con los funcionarios de la unidad: ponerse de pie cuando alguno de ellos Mitre al aula.
7.	Tratar los asuntos personales en primera instancia con el coordi-nador del curso.
8.	Se prohibe hacer planteamientos a la direccion sin haber discutido el problema con el coordinador del curso.
9.	Mantener una conducta moral apropiada.
10.	Descargar los tanqufes de los inodoros despues de ser usados.
11.	Es falta muy grave acumular mas del 10 por ciento de ausencias injustificadas en una asignatura, no presentar los trabajos practicos en fecha, dejar de asistir a un examen, tener bajaš notas y expresarse publi-camente en forma irrespetuosa acerca de la Universidad o de sus funcionarios.
Estas normas universitarias, sin duda provocarian virulenta reaccion por parte de muchos estudiantes argentinos. Šobre todo por aquellos que
aclhieren a las teši s marxistas. Esos estudiantes (activistas) ya se han pronunciado fervorosamente contra el articulo 5v de la ley universitaria, pue prohlbe el proselitismo polltico partidario dentro de la universidad. Dicen que ese articulo “atenta contra los principios democraticos”. Ellos quieren poder impugnar los sistemas de enseiianza, čuestionar a los profe-scres y a los funcionarios, escribir las paredes, pasar buena parte del ano lectivo pintando cartelones y repartiendo panfletos, mas alla del “detalle” de perder un ano. Eso, claro, es “democracia”. Por supuesto, la lectura do las normas que encabezan esta nota debe herirlos profundamente. No vaci-larlan en calificar a esas normas como “reaccionarias, propias de una admi-nistracion hitleriana, fascistas, totalitarias”. Es bueno entonces aclarar algo: esas normas de disciplina son las que rigen la unidad docente Carlos Finlay de la Universidad de La Habana, Cuba, el unico pals comunista de America. Tambien es bueno aclarar que la violacion de alguna de esas normas hace que la universidad ponga a los transgresores a disposicion de los tribunales correspondientes. Y por ultimo —para evitar suspica-cias—, informar q,ue ese catalogo disciplinario se distribuye a todos los medios de informacion del mundo.
Entonces, senor estudiante activista, ique hace? ^Acepta el sistema universitario argentino o viaja a Cuba a gozar de la “libertad” de las uni-versidades comunistas?
(CENTE — Bs. Aires)
OitTOŽl JlvMO!
V	polemiko, ki se je v domovini razplamtela v zvezi s Kocbekovim priznanjem, da so bili Slovenski domobranci v resnici poklani, sta posegla tudi dr. Josip Vidmar, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in medvojni predsednik komunistične Osvobodilne fronte, ter prof. Makso šnuderl, član iste akademije, sicer pa poznan kot sodnik na proslu-!em „kočevskem procesu".
V	skladu s partijsko linijo in navodili, se Vidmar skrbno ogiblje vprašanja pokola domobrancev, medtem, ko pravi Šnuderl, da „če je že karkoli takega bilo, je to obsojanja vredno". Toda šnuderl tudi pravi: ,.Pri vsej obsodbi tega bi pa jaz taka dejanja razumel, četudi ne odpustil. A la guerre comme a la guerre... (vojna je vojna).
Da bi se Josip Vidmar slednjič lahko odkrito spoprijel z vprašanjem pokola Slovenskega domobranstva ter da bi šnuderl dobil nekaj ..krepkejših" dokazov od onih, ki mu jih je dal Kocbek, sta naša soborca, Milan Zajec in France Dejale, obema poslala posebni pismi, skupno z „Belo knjigo".
Odgovora seveda ni pričakovati, razen morda kakšno propagandistično intrigo. Toda, če ju je pismo doseglo in ni obtičalo na OZNI, potem se bosta gospoda akademika morda zamislila ob teži dokazov, ki jih vsebuje „Bela knjiga".
Gospod dr.
Josip Vidmar, predsednik,
Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Ljubljana.
25. 9. 75.
Gospod predsednik!
Z zanimanjem spremljava polemiko v zvezi z izjavami Edvarda Kocbeka o medvojnem in povojnem razvoju v vodstvu slovenske Osvobodilne fronte.
Ne misliva se ustavljati ob vprašanjih zakaj in na kakšen način je Kocbek pristal na sodelovanje v tej organizaciji in kako se je nato razvijal njegov odnos do nje.
Ker pa v	svojem	članku ,,Neljubi računi", v	ljubljanskem „DELU“,
2(J.	julija t. L,	pišete,	da Vam gre ,,za resnico, ki	ne daje ne odpustkov,
ne popustov v moralnih vprašanjih", se pravi za ..preprosto in življenjsko resnico", Vas pi-osiva, da preučite najino pismo in priloženo gradivo ter nanj v interesu pravice in resnice, javno odgovorite.
Maja 1945	sva se	v sklopu edinic Slovenskega	domobranstva umaknila
na	Koroško ter	bila v	zadnjih dneh istega meseca,	skupno s tisoči drugih
soborcev, vrnjena v Jugoslavijo, odkoder sva se po petih dneh v masovnem grobišču, čudežno rešila.
..Preprosta in življenjska resnica je, da so nas v Rogu, zvezane in nemočne, podivjani partizani klali kot stekle pse!
Tudi se ne misliva ustavljati ob vprašanju, ali je Slovensko domobranstvo zaslužilo tako grozno smrt ali ne. Vprašujeva pa Vas in vse, ki se oglašajo v zvezi s Kocbekovim intervjujem: Zakaj se ogibljete direktnega, poštenega, moškega odgovora na Kocbekovo trditev, da je bilo Slovensko domobranstvo poklano maja 1945? V Rogu, pri Teharju in Škofji Loki, je bilo takrat pokončanih vsaj 11 tisoč slovenskih mož in fantov!
Če je bila njihova krivda res tolikšna, da so zaslužili tako kazen brez kakršnegakoli sodnega postopka, čemu se Vi in vaše oblasti bojite priznati to dejanje? Če pa ni res, da so bili domobranci poklani, KJE pa so potem ti Ijpdje?
V drugem delu priložene „Bele knjige" in ..Dopolnila", boste našli več tisoč imen najinih soborcev, ki so bili izročeni slovenskim partizanom. V imenu „preproste in življenjske resnice" in v imenu navadne človeške
dostojnosti, Vas pozivava, da javno odgovorite, kaj se je zgodilo s temi tisoči in drugimi, katerih imena so morda že zapadla v pozabo.
Zgodovina bo v prihodnjih časih sodila nas in Vas, g. predsednik. Mi se njene sodbe ne bojimo; če se je tudi Vi ne, potem to pismo objavite in nanj javno odgovorite!
Milan Zajec France Dejak
Prof. dr.
Makso šnuderl,
Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Ljubljana.
Gospod profesor!
V	zvezi s polemiko ob intervjuju Edvarda Kocbeka v Trstu, je bilo v „Naših razgledih", 20. junija t. 1., objavljeno tudi pismo, ki ste mu ga Vi poslali.
Ker govorite o „zatrjevanem pokolu domobrancev" ter o „šibkih dokazih" v obliki „nekih pisem domobrancev, ki so se baje rešili pokola", se obračava na Vas, da preučite najine navedbe ter priloženo gradivo in potem tudi ukrepate v smislu svojega humanizma, etike in morale.
Maja 1945 sva se v sklopu edinic Slovenskega domobranstva umaknila na Koroško ter bila v zadnjih dneh istega meseca skupno s tisoči drugih soborcev vrnjena v Slovenijo ter odpeljana na področje Kočevskega Roga, kjer so nas, zvezane in nemočne, podivjani partizani klali kot stekle pse. Po čudežnem naključju nama je po petih dneh v masovnem grobu uspelo pobegniti.
V	drugem delu priložene „Bele Knjige" in „Dopolnila“, boste našli več tisoč imen najinih soborcev, ki so za vselej obležali v Rogu, pri Teharju ali Škofji Loki.
V	imenu humanizma, na katerega se sklicujete, Vas pozivava, da preučite te podatke in potem javno obsodite zločin, ki je bil zagrešen nad temi ljudmi.
Ne postavljava vprašanja njihove krivde ali nekrivde, neizpodbitno dejstvo pa je, da je bilo konec maja in v začetku junija, pokončanih najmanj 11 tisoč slovenskih mož in fantov in to brez kakršnegakoli sodnega postopka, ali možnosti zagovora!
Mnenja sva, da predstavlja to dejanje vnebovpijoč zločin, za katerega Vi sami pravite, da je obsojanja vreden. Pričakujeva, da boste to tudi javno storili!
Milan Zajec France Dejak
Stane Buda
<«> NAŠI VOJAŠKI HIOIIALI IN DIIUCpO
Že večkrat sem omenil, da je bila vojaška ozir. borbena morala pri domobrancih veliko večja, kot pa pri partizanih. Seveda s tem nočem reči, da smo bili domobranci neke vrste junaki, ki bi nesmiselno nastavljali prša partizanskim kroglam, vendar pa smo bili boljši borci kot oni, ker smo, zaradi vzrokov, ki so nas privedli v SD, branili svoj lastni obstoj. Vendar pa moram pošteno priznati, da se ta trditev nanaša samo na jedro partizanske vojske, ki so jo v glavnem sestavljali prisilni mobiliziranci. Pri izšolanih komunistih, ki so bili seveda na vodilnih mestih — od častnikov pa do najvišjih	poveljnikov,	poleg	vseh vrst političnih komisarjev	— in ki
so imeli vso oblast nad partizani,	pa je bila vojaška morala —	skupaj s
terorjem, ki so	ga izvajali	— na	najvišji stopnji. Pretrpeli so	poraz za
porazom, pa so	vkljub temu	vedno	znova zbrali raztepeno vojsko,	jo vedno
znova- in znova uredili in izpopolnili, pa samo zato, da je bila potem zopet poražena in raztepena. Njihove zmage so bile izredno redke, porazi pa prav pogosti in takorekoč neprestani.
Partizanom so vladajoči komunisti „vbijali“ v glavo neko megleno idejo o narodni osvoboditvi, prežeto z njihovimi komunističnimi nazori, s katero so slepili naše ljudstvo, ki jim pa verjetno ni šla „k srcu“, zlasti še, ker je ta »partizanska masa“, ki je s silo ali pa prevarjena sprejela orožje, videla, da v resnici ne napadajo Nemcev, pač pa, da jih njihovi komunistični voditelji silijo v borbe proti domobrancem, katere so oni hoteli uničiti. Tem vodjem ni bilo za to, da vržejo iz dežele narodnega sovražnika — Netnca —, ampak za to, da uničijo vso „domačo“ opozicijo, ki bi bila nevarna njihovim idejam in načrtom, še predno bi prišli do oblasti v Sloveniji. In ta opozicija smo bili v glavnem prav mi domobranci — in že preje VS —, ki so jo pa komunisti sami ustvarili in še ojačili zaradi vzrokov, ki sem jih naštel v prejšnjem članku. Partizanska prisilno mobilizirana vojska ni bila prežeta s kakšnim posebnim idealizmom, čeprav se je imenovala NOV (Narodna Osvobodilna Vojska), pa se je zato ob vsakem našem napadu prav kmalu razbežala in porazgubila. Iz doživetih izkušenj lahko zatrdim, da so se partizani „dobro“ držali samo prve pol ure borbe — včasih še manj —, čim so pa uvidevali, da je naš „ogenj“ prehud in da jim gre „slabo“, so pa vse popustili in zbežali, verjetno na prav veliko jezo njihovih poveljnikov in komisarjev. Največkrat se je pa zgodilo prav obratno, da so namreč najprej izginili partizanski voditelji in potem pustili partizansko „maso“ na cedilu in svoji usodi.
Vkljub temu pa so bili partizani — tako komunisti kot njihova NOV — prav nevarni sovražniki, ki jih nismo smeli podcenjevati. Vsaka naša akcija, čeprav je bila še tako majhna in nepomembna, je bila vedno smrtno nevarna, ker nismo nikdar z gotovostjo vedeli, kdaj in kje bomo naleteli na partizane, kje bo njihova skrita zaseda, ki nas bo „obsula“ z ognjem, itd. Partizani so zlasti v nočnih urah prehodili velike razdalje in se prav radi pojavili v krajih, kjer jih ne bi nikdar pričakovali. Pri vsakem patruljiranju se je zato z vso previdnostjo prodiralo po ozemlju do določenega cilja. Razumljivo je, da so najbolj „živčno“ trpeli domobranci, ki jih/ je vodja predhodnice poslal v izvidnico. Po navadi so bili trije, v glavnem prostovoljci, ki so imeli nalogo, da se čim bolj neslišno in neopaženo premikajo po terenu in skušajo „najti“ partizansko zasedo. Ker so ti domobranci v resnici najbolj živčno trpeli, so se izvidnice velikokrat tudi menjavale med pohodom. Prav tako je „živčna mora“ držala tudi vse ostale domobrance v predhodnici, kakor tudi v jedru napadalne edinice, zlasti še zato, ker niso smeli delati šuma in ropota, niti glasno govoriti med seboj. Ta mora pa je tako-rekoč v hipu izginila, čim so „padli“ prvi streli in se je začelo napadalno razvijanje v pravem smislu.
Poveljnik drugega voda, že imenovani študent — nadporočnik, je imel navado, da se je na kritičnih točkah tudi sam pridružil izvidnici. S tem je sicer pokazal veliko hrabrost in pogum, toda poveljniku čete njegov postopek ni bil povšeči, ker so na ta način ostale štiri desetine njegovega voda brez vodstva. Zaradi gozda in goščave je bila predhodnica, kakih sto ali več metrov zadaj, včasih tudi nevidna in zato vodnik ni mogel dajati potrebna povelja. Sicer so podčastniki znali sami razporediti svoje desetine v slučaju potrebe, vendar pa četni poveljnik ni hotel imeti nižjih poveljnikov, ki bi se v akcijah izpreminjali v kaplarje, pa čeprav bi s tem pokazali svojo pogumnost. Med obema častnikoma so se začeli nesporazumi prav zaradi različne vojne taktike. Ko je ta častnik kmalu potem nenadoma in nepričakovano zapustil četo, je četni poveljnik upravičeno smatral, da je odšel zato, ker se ni strinjal z njim, vendar pa so bili še drugi vzroki.
Vse naše glavne četne akcije proti partizanom so sc v splošnem začenjale v zelo zgodnjih jutranjih urah, z namenom, da sovražnika presenetimo v nočnem počitku in da predstraže partizanov v raznih zasedah dobimo dremajoče in manj pazljive. Seveda smo si morali na ta način mi sami prikrajšati spanje in počitek, čim je bil dosežen stik s partizani, pa je predhodnica in potem celotna četa „udarila“ na sovražnika z vso silo, kajti domobranci niso varčevali z municijo. To ni bil znak kakšne bojazljivosti, pač pa izpolnjevanje ukaza. Poveljnik namreč ni hotel, da bi zaradi hranjenja strelj iva imel kakšne nepotrebne izgube med domobranci. Neskončno več je bilo vredno življenje ali zdravje vsakega domobranca kot pa vsa municija. Domobrancem je bilo tudi prepovedano pozivati ali klicati parti-
zanc na predajo, ker bi se s tem samo zavlačevala akcija in pa zaradi slabih izkušenj glede tega v velikolaškem okrožju. Partizani so itak sami dobro vedeli, da če odvržejo orožje in se predajo, postanejo ujetniki z možnostjo, da se pridružijo nam, če niso bili „zagrizenci“ ali pa da odidejo v Nemčijo na delo.
Ključ hitrega uspeha je bil v presenečenju oziroma nepričakovanem napadu. Seveda pa so tudi partizani znali presenetiti nas domobrance. Neke noči v jeseni, ko so bili delno že pospravljeni poljski pridelki, je nepričakovano vdrla na Barje partizanska brigada. Naše dnevne patrulje so se vrnile brez posebnih novic. Že pod noč pa je odšla iz postojanke desetina z nalogo, da patruljira med: Igom in Tomišljem. Že v trdi noči, okrog desete ure, pa se je nepričakovano vinila. Njen vodja, mlad študent podna-rednik brez vojnih izkušenj, je sporočil poveljniku, da so komaj ušli partizanom, ki v velikem številu prodirajo proti Igu. Po zaslišanju tega podna-rednika, ki je pozabil, da bi lahko z desetino postavil zasedo v bližini bloka, je poveljnik hotel sporočiti to novico na Pijavo gorico in v Ljubljano, pa je bil že prepozen, ker so partizani prerezali telefonsko linijo. Od tega trenutka so se dogodki razvijali zelo hitro. Izdan je bil ukaz za takojšnjo pripravljenost — splošni alarm —, ki so ga takorekoč podprle še partizanske strojnice, ki so kmalu potem odprle ogenj na odsek, pri katerem se je vrnila na postojanko naša patrola in ki je bil od tistega trenutka že v pripravljenosti. Partizanom so seveda takoj »odgovorile" naše strojnice. Zaradi tega napada ni bilo kakšne posebne živčnosti na poveljstvu, ker so domobranci hitro zasedli obrambno linijo in ker so bili vsi bunkerji uobro založeni z municijo in ročnimi granatami. Strojnice — poleg 12 lahkih smo imeli še 13 ali 14 težkih — so bile itak vedno v utrdbicah, poleg tega pa sta bila stalno na položaju tudi oba lahka in srednje težki minometalec. Razumljivo je torej, da oh tem napadu nismo šele začeli deliti streljivo, itd., kar bi bilo pri tako obširnem obrambnem položaju praktično tudi nemogoče. V skladišču je bila spravljena samo odvečna municija in pa rezervno orožje, v glavnem puške. —
Ne dolgo po tej prvi praski so začele padati v vas granate težkega minometalca — daleč od četnega poveljstva in tudi precej za obrambno linijo — kar je dalo slutiti, da pripravljajo partizani resen napad, vendar pa se je potem vse nekako pomirilo. Okrog 11. ure se je pa zaslišalo močno streljanje z barjanske strani. Partizani so napadali tamkajšnji samostojni vod, ki je bil, kot sem že enkrat omenil, prva predstraža za Ljubljano. Bitka je morala biti prav huda, saj je bobnelo in pokalo skoraj celo uro. K sreči domobranci tega voda niso bili popolnoma nepripravljeni, kajti streljanje na Igu jim je moralo biti v opozorilo. Med tem časom je bilo na Igu vse mirno tako, da je bil poveljnik v pravi zadregi, ker ni vedel, kaj naj vse to pomeni in kako naj odloči. Noč je minevala v pričakovanju napada, ki ga pa partizani niso poizkusili. Končno se je poveljnik le odločil
in je, čim se je začelo svetlikati, poslal en vod proti Iški vasi. Ta vod — bil je zopet naš tretji vod, ki se je vedno izkazal v najtežjih in kritičnih trenutkih. Njegov poveljnik, narednik, ki živi sedaj tam v daljnem Clevelandu (USA), je bil vedno „desna“ roka četnemu poveljniku, ki ga je čislal in upošteval zaradi svoje prevdarnosti in neustrašenosti, je dohitel zadnjo partizansko skupino, jo razgnal in rešil nekaj goveje živine, ki so jo že gnali proti Rakitni.
Po vrnitvi domobrancev se je seveda vse razjasnilo. Partizanska brigada ni prišla z namenom, da bi napadla Ig, ampak je prišla na ropanje ozir. po njihovo na „rekvizicijo“. Brigadni poveljnik je moral biti zvit človek in dober psiholog, ker je bil prepričan, da bo s par streli „privezal“ domobranske postojanke na Igu, Pijavi gorici in Podpeči, tako, da poveljniki ne bodo mislili na izpade, ampak se pripravili za obrambo, kar se je v resnici tudi zgodilo. Edino za napad na Črno vas ozir. Barje je uporabil nekoliko večje sile z namenom, da takorekoč mimogrede uniči to majhno postojanka. To se mu sicer ni posrečilo, toda glavnina brigade je med borbo in po njej imela; dovolj časa, da »osvobodi" kmete v okoliških vaseh žita in drugih pridelkov in da naropa govejo živino. Ta brigadni poveljnik je bil verjetno zelo pohvaljen od svojih »višjih" za opravljeno delo, čeprav je moral pustiti na Barju nekaj mrtvih partizanov.
Nikdar preje niti pozneje ni poveljnik tako pogrešal zvezo s svetlobno signalizacijo s sosednjimi postojankami in z Ljubljano, kot prav to noč, ko bi se lahko v par urah pripravila skupna akcija, ki bi partizanom preprečila njihovo nakano. Vkljub temu pa tudi potem ni bilo zanimanja za to napravo, ki bi imela večji pomen kot pa telefonska zveza.
Tudi ljubljanska topniška baterija ni stopila v akcijo, čeprav bi lahko z granatami »pozdravila" napadajoče partizane na Barju. Ižanski poveljnik je sicer vedel, da izstrelki njihovih topov ne sežejo do Iga, vendar pa je le hotel vedeti, katero črto lahko obstreljujemo. Kmalu po svojem prihodu je po kurirju poslal poveljniku baterije zaupno pismo, v katerem ga je prosil naj mu sporoči te podatke, pa ni dobil odgovora...
I
■
Konzorcij »Tabora" ter ZDSPB Tabor želita vsem svojim
■
članom, naročnikom, bralcem in prijateljem širom vsega sveta,
S
blagoslovljen Božič in srečno Novo leto.
■
■
I
■
J. R.
Ton« Fajfar še vod no molči
Knjiga „E(lvai'(l Kocbek, pričevalec našega časa“, ki je izšla v Kosovelovi knjižnici" tržaške založbe ZALIV, je seveda vzbudila veliko vzne-Tnirjenje v Sloveniji, zlasti še, ker je kot kaplja grenkega pelina padla v osladna premlevanja „slavnih“ dni pred 30 leti, ko so slovenski partizani slednjič po milosti sovjetskih in bolgarskih divizij in tragični kratkovidnosti zahodnih zaveznikov ..osvobodili" Slovenijo.
Kocbek, ena najbolj tragičnih osebnosti slovenske polpreteklosti, se je torej le prikopal do priznanja, da so bili Slovenski domobranci v resnici poklani. Da je to priznanje človeka, ki je pred tridesetimi leti- sedel v prvi Belgrajski vladi — kot minister za Slovenijo, uničujoče za vse, ki še vztrajajo v laželi o usodi zvezanega slovenskega domobranstva, je jasno in razumljivo.
Manj razumljivo je, da se je med temi slednjimi znašel tudi Tone Fajfar, ki je izšel iz istega kroga kot Edvard Kocbek. Morda bi bilo bolje, če zapišemo, da je povsem razumljivo, zakaj se je znašel med njimi. Partija si je — po svoji stari navadi — poiskala ..koristno budalo", ki je še danes po 30 letih pripravljeno kimati njenim izjavam in zagovarjati njena stališča.
Tako se je zgodilo, da je v Socerbu nad Trstom kljub navzočnosti Mitje Ribičiča, ki bi vedel največ povedati o usodi slovenskih domobrancev, in Franca Šetinca, ki o tem ne ve drugega kot to, kar so mu po vojni vbili v glavo, bil izbran prav Tone Fajfar, da zavrne Kocbekove izjave in to na prostoru, ki se dviguje nad tržaškim zalivom.
Fajfar je svojo klavrno vlogo do kraja odigral ter napravil za nepoučeno javnost vtis, da je zavrnil trditve svojega nekdanjega mentorja in sodelavca, v resnici pa je Tone Fajfar, tudi to pot MOLČAL O USODI ZVEZANEGA SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA!
„Tako na vzhodu kot na Zahodu," je dejal Tone, „so začeli posamezniki poudarjati le svoje zasluge za zmago nad fašizmom in zanikajo, odnosno občutno zmanjšujejo pomen jugoslovanskega osvobodilnega boja. Danes sicer lahko razumemo ,da egoizem velikih sil ne dovoljuje trezne presoje in poštenega priznanja naših naporov in, žrtev, vendar je popolnoma nerazumljivo, da se še najdejo ljudje, ki skušajo popačiti zgodovinska dejstva. Ni dolgo tega, kar je v Trstu izšla brošura v čast Edvarda Kocbeka, v kateri mrgoli neresnic o slovenskem narodnoosvobodilnem boju. Sodim, tla je prišel čas, ko o teh stvareh ne moremo več molčati in ko je treba tem ljudem, ki skušajo v imenu ne vem kakšne ideologije potvarjati našo zgodovino, povedati, kar jim gre."
Potem je seveda Tone „tem ljudem" povedal, kar jim gre.
čisto navadna laž naj bi bila, da je Osvobodilna fronta, beri Komu-
nistična partija, oklevala, kaj naj stori po napadu Nemčije na Jugoslavijo; res pa je, da je okleval Edvard Kocbek.
Osvobodilna Fronta naj bi bila prvotno res zamišljena kot nekakšna koalicija, kasneje pa so se v Dolomitih „bolj natančno pomenili o tem“. Sledila je seveda znana „Dolomitska izjava", s katero so se vse skupinice v koaliciji podvrgle vodstvu Komunistične partije.
Kocbek pa je kazal tendenco, da se odtegne temu nadzorstvu, za katerega pravi zdaj, da je predstavljalo „nasilje“.
„S tem pa smo dosegli", pravi Tone, „da Slovenija po vojni ni nadaljevala s staro politiko in tako zapravila sadove narodno-osvobodilnega boja."
B. O.
Zgodovina v službi politike
7,a uvod
V politiki so skoraj redno močno prisotna prizadevanja, da bi vse postavili v njeno službo. To velja tudi za zgodovino; zlasti novejšo seveda, ki ji je vse prepogosto naložena dolžnost podpirati in dokazovati trenutno veljavne politične teze, služiti interesom sedanjosti, če zgodovina ni taka, da bi dajala dovolj primerne snovi, potem — toliko slabše zanjo. Preteklost se sama ne more braniti, njene sodobne zagovornike je mogoče utišati, dejstva zamolčati, prikrojiti ali povsem potvoriti.
Pri politizaciji zgodovine ne gre samo za drugačne, nove razlage dogodkov. To je samo po sebi normalno, ne zato, ker čas vedno znova prinaša nova odkritja, izpopolnjuje podobo in dognanja o preteklosti, ampak tudi zato, ker ima vsaka doba svoj sistem vrednot in pogledov, s katerim vedno znova preverja preteklost in posredno samo sebe. Meja med normalnim in ponovnim proučevanjem in vrednotenjem zgodovine in med njeno politizacijo v službi družbenih idej, interesov in potreb ne poteka po liniji vedno novega ocenjevanja preteklih dogodkov, ampak po ločnici, kjer je na eni strani priznavanje dejstev ne glede na to, ali podpirajo zaželeno podobo ali ne, na drugi strani pa je prikrajanje dejstev, tako da končno za vsako ceno res podpirajo zaželeno podobo.
Vsak slovenski politični emigrant, ki je kdaj dobil v roke to ali ono zgodovinsko publikacijo iz domovine, bo moral pritrditi gornjim navedbam.
Ironija je samo v tem, tla jih je zapisal slovenski žurnalist Janez Stanič v ljubljanskem “Delu” 15. maja 1975.
V resnici človeka najbolj ,,pogreje" prav tako svetohlinsko govorjenje in pisanje v domovini, o svobodi tiska, demokraciji in zdaj tudi o „pravi“ zgodovini ko pa strani Dela in vseh drugih slovenskih publikacij kar mrgole potvorb, prikrajanja, zamolčevanja, „normalnega“ in nenormalnega potvarjanja dejstev; vse to z enim samim namenom, da bi ta ,.končno za vsako ceno podprla zaželeno podobo."
Stanič je svoj članek sicer napisal v zvezi z ostro kampanjo jugoslovanskega tiska proti trditvam Bolgarije, da je njena vojska bistveno sodelovala pri ..osvoboditvi" Jugoslavije, vendar po svojih navedbah služi kot splošno napotilo tudi za ocenjevanje vsega ..zgodovinopisja" v domovini, zlasti še ob 30-letnici konca <h-uge svetovne vojne.
Stanič nadaljuje: Na dan ne sme priti noben podatek, razmišljanje in ocena, ki ne bi bil v skladu s tistim, kar si ta hip prizadeva dokazati poli-ka, in če je treba v ta namen dejstva zamolčevati ali celo potvarjati, je to v resnici samo razredni pristop, samo služenje visokim idealom in ciljem, katerim so in morajo biti podrejena sredstva...
In potem: Tako zgodovina v službi dnevne politike igra ne le vlogo notranjega mobilizacijskega in nacionalistično vzgojnega elementa, ampak lahko v določenem, primeimem trenutku odigra tudi vlogo opravičila in utemeljitve za čisto konkretne politične in celo ozemeljske zahteve...
K temu lahko dodamo samo še: Vlogo opravičila in utemeljitve za navadne zločine.
Ob 30-letnici ..osvoboditve" je bilo v ljubljanskih publikacijah objavljeno veliko število člankov in analiz, ki so vse napisane v smislu Staničeve razlage, kako mora tudi zgodovina služiti političnim ciljem. Oglasili so se tudi razni voditelji od ..maršala" do Ribičiča in Vidmarja; oglasil pa se je tudi Franček Šetinc s svojo priučeno razlago o tem, kaj se je dogajalo v domovini v času, ko je on živel v izgnanstvu v Šleziji.
Ker gre za zgodovinske ugotovitve in dejstva, bomo na nekatere članke in izjave odgovorili v okviru naših zgodovinskih razmišljanj. Zato se nam zdi povsem primerno, da jih pričenjamo s Staničevo navedbo — Zgodovina v službi politike.
Stanič v svoje razmišljanje vključuje tudi ugotovitve, da ..absolutne, abstraktne objektivnosti ni, kot ni absolutne resnice in tudi ne absolutnih zgodovinskih dejstev."
Tega se -povsem zavedamo tudi mi. Prepričani pa smo, da se je tej ,,absolutni, abstraktni objektivnosti" mogoče približati samo, če je problem osvetljen z vseh strani. Zato bomo v okviru zgodovinskih razpravljanj navedli svoja mnenja in stališča, prihodnosti pa prepuščamo, da iz teh naših in drugih navedb izlušči RESNICO. Nam se končno razsodbe zgodovine ni treba bati!
Ljcnko Urbančič
OIj rojstvu slovenskega domobranstva
Pričujoči članek je dobesedni ponatis iz priložnostne revije svobodnih Slovencev v Avstraliji „Obzornik“ za september 1975.
—i Op. uredništva.
Po italijanski kapitulaciji 8. septembra, 1948. leta so tudi ljubljansko pokrajino zasedle maloštevilne nemške edinice, ki so brez težav razorožile italijanske čete. Nemci so pustili začasno na svojih mestih le policijo in karabinerje, ki pa niso imeli več nobene dejanske moči in so jih Nemci po dveh mesecih tudi umaknili iz ljubljanske pokrajine.
Italijani so, čeprav se mogoče ni zdelo, zakrivili med našim narodom več žrtev kot Nemci. Po nepotrebnem so pošiljali množice ljudi v taborišča, — sam sem bil deležen Gonarsa — razpihovali so državljansko vojno, ko so streljali nedolžne talce, namesto, da bi lovili komunistične atentatorje. Posadkam Vaških straž so vezali roke in jim niso pustili počistiti partizanskih edinic. Požigali so slovenske domačije, kar je še bolj krepilo partizanstvo. Po ulicah so klofutali ljudi, ki niso z iztegnjenimi rokami pozdravljali italijanske trikolore, po zidovih so pisali izzivalne parole Roma, doma — Rim vlada, za nošenje slovenske zastave pa je bila predpisana večletna ječa. Okupirali so pokrajino s številnimi močnimi edinicami, čeprav jim ni bilo nikoli do tega, da bi pometli s partizani.
Sedaj je bil položaj drugačen; včerajšnji okupatorji so postali nemški ujetniki. Opazoval sem njihove dolge kolone, ki so se valile po Bleiweisovi cesti proti Gorenjski. Vojaki so bili izmučeni, neobriti, ožuljeni in nekateri bosi. Tako dobro se spominjam nemškega stražarja, ki se je usmilil svojega iznemoglega ujetnika in mu pomagal nositi njegov nahrbtnik. Nenadoma je pritekla iz bližnje policijske uprave skupina italijanskih policistov. V odejah so nosili gomile hlebčkov in jih delili med lačne sorojake. Hlebčkov je bilo malo, ujetnikov pa kot mravelj.
Oba prizora sta me ganila. Pozabil sem Italijanom Gonars in vse žalitve. Sedaj niso bili več okupatorji, temveč ljudje. Taka je vojna. Ne prinaša samo gorja, sovraštva in krvi, temveč tudi okraske, širokogrudne in plemenite občutke in dejanja. V tem smo si vsi ljudje podobni, pa naj prihajamo od tod ali tam.
Kako žalostno, da dve leti kasneje ni bilo niti najmanjšega sledu
o kakršnikoli plemenitosti ali pa vsaj dostojnosti med komunisti, ki so našo prodano vojsko ne samo mučili in pobijali, temveč tudi najbolj okrutno poniževali.
In v kako svetlem nasprotju stoji pred menoj tisti nemški stražar, ki je nosil ujetnikov nahrbtnik.
Partizansko-italijansko zavezništvo
Na terenu so se stvari odvijale drugače. Tam se je italijanska vojska predala partizanom. Za padec Turjaka, v katerem so se zbrale mnoge posadke Vaških straž, in za padec Grčaric, ki so jih držali slovenski četniki, so imeli glavno zaslugo italijanski topovi in oklopniki. Bilo je ostudno slišati podivjano partizanko, ki je klicala svojega italijanskega pajdaša: „Gio-vanni, presto, facciamo risotto da bela garda! — Hitro, da naredimo rižoto ;z bele garde."
Razne edinice so se prebile skozi partizansko-italijanske obroče, druge so bile uničene.
V Ljubljani je prevzel vodstvo general Leon Rupnik in pozival prostovoljce, da vstopijo v Slovensko domobranstvo. Na Ambroževem trgu je odprl domobranski prijavni urad generalov mlajši sin Evgen, aktivni letalski poročnik. Okoli sebe je imel skupino študentov, ki jih je ilegalno povezal ob razpadu jugoslovanske vojske.
Med prvimi prostovoljci sem bil tudi jaz. Vojaškega izkustva sem imel malo. Leta 1941. sem se javil, kot so to storili tisoči naše mladine, v prostovoljce. Prispeli smo do Zagreba, kjer smo dočakali vdor nemških oklepnikov, nato sem se prebil s skupino tovarišev v Bosno. Tam so se še držale edinice naše vojske, tam sem bil tudi deležen nemškega topniškega ognja, vendar sem odnesel celo kožo.
Domobranski prostovoljci so sedaj čakali, da jih pokličejo, jim dajo orožje in jih pošljejo na teren, zakaj partizani niso bili daleč od Ljubljane. Toda tega poziva ni bilo.
Informativni oddelek Slovenskega domobranstva
S četo vaških stražarjev se je nastanil v šentjakobski šoli tudi poročnik Danilo Capuder, starejši sin mojega gimnazijskega ravnatelja dr. Karla Capudra. Miloš Abram, študent prava, ki je bil s Capudrom v sorodstvu in je takrat vodil majhno skupino zboraške mladine, študentov in akademikov, je ponudil Capudru našo pomoč, ker smo nestrpno čakali, da nas domobranski štab pokliče. Capudrova četa se je med tem nastanila na Tehnični srednji šoli, kjer je bil takrat poveljnik kapetan Stanko Bitenc. Skupno sta Abram in Capuder osnovala Informativni oddelek Slovenskega domobranstva. Niti domobranski štab niti poveljnik vojašnice se za nas
nista zanimala in tudi direktiv ni bilo. Vse je ležalo v naših rokah. Oddelek je bil strankarsko in nazorsko mešan, kot je bilo vse domobranstvo. Bili smo sami študentje in akademiki. Med nami je vladala velika strpnost in zavest ene usode, naša morala pa je bila na višku.
Danilo Capuder je kmalu odšel s svojo edinico na teren, kjer je 1944. leta junaško padel. Bil je odličen častnik in tovariš.
Po Capudrovem odhodu je vodil oddelek Miloš Abram. Njegov glas je bil tih, razgovore pa je stalno belil s sarkazmom in smešnicami. Nikoli ni izdajal navodil ali ukazov, pa smo mu vsi radi in tovariško sledili.
Domobranski štab še vedno ni poklical prostovoljcev pod orožje. Preko političnega vodstva smo slišali, da je štab zaposlen s težavnim položajem na terenu in da tudi ni uniform. Tisti izgovor o uniformah nas je razjezil. Ali imajo vsi naši borci na terenu pravilne uniforme? In partizani?
Med tem smo v oddelku pripravljali domobransko akademijo, katere se je v polni frančiškanski dvorani udeležil tudi general Rupnik.
Slovenski tisk v Ljubljani
V	Ljubljani smo imeli 1943. še vedno dva tradicionalna dnevnika: katoliškega Slovenca in liberalno Jutro. Bila sta tudi dva tednika: Slovenski dom in poljuden zabaven Družinski tednik. Slovenec je že od prvega začetka udaril po komunistični revoluciji, pravtako Slovenski dom in tudi Družinski tednik. Jutro pa je bilo popolnoma v ofarskih vodah. Položaj je bil še posebno slab, ker je eden glavnih delničarjev, bivši minister dr. Albert Kramer, tiste čase umrl. Priljubljeno sabotiranje pri Jutru je bilo v tem ,da ni nikoli napisalo protikomunističnega članka iz prepričanja, temveč vedno tako, da je kompi'omitiralo protikomunistično stvar. Ker sta italijanska in kasneje nemška cenzura nabavljali časopisju svoje članke, je prišlo to Jutru prav zaželeno in je take članke objavljalo v polmastnem tisku. Jutro je zelo rado vključevalo v pisanje fraze o novi Evropi, njenem voditelju Adolfu Hitlerju in zmagi nemškega orožja.
V	oddelku smo se odločili, da moramo temu napraviti konec.
Tiste dni sem napisal članek; bil je borben in poln mladostnega navdušenja. Podpisal sem ga s polnim imenom in je bil objavljen na prvi strani Jutra. Temu članku so sledili drugi članki, reportaže' in intervjuji, članek je dvignil prah. Ofarski propagandi, ki je trdila, da se izdajalci ne upajo nastopati pod pravim imenom in z odkritim obrazom, to ni bilo po godu. Tisti liberalni čitalci Jutra pa, ki jih je bolelo, da se je toliko liberalcev in Sokolov pridružilo OF, so bili navdušeni. To je bil za njih začetek javne rehabilitacije njihovega Jutra v protikomunističnem taboru.
Mojemu primeru so sledili drugi. V oddelku je začel pisati pod polnim imenom Ivo Vadnjal in še nekateri.
Seveda smo imeli tudi težavo s cenzuro. Razutmeli smo, da Nemci ičitijo svoje interese. Mi pa smo tudi hoteli ščititi slovenske.
Naj navedem samo en primer nemške naivnosti, nedoslednosti in nerazumevanja. Karl Bratuša je bil urednik Družinskega tednika, katerega je osnoval s partnerjem že pred vojno. Čeprav je bil ta tednik poljudno-zabaven, je bil Bratuša novinar prve vrste. Njegov slog je bil dojemljiv preprostemu čitalcu, cenil pa ga je tudi univerzitetni profesor. Ob neki priložnosti je napisal članek, v katerega je vpletel tudi sledeči stavek:
„Vsako slovensko domačijo, ki bo razrušena med državljansko vojno, — pa naj zmaga kdor hoče — bo moral naš narod obnavljati sam.“
Cenzura mu je hotela še dodati „in s pomočjo nemškega vojaka." To je Bratušo razbesnilo, kar je cenzorju tudi pokazal. Njegova odločnost je pomagala. Cenzor je uvidel nesmisel take zveze.
Koliko takih in podobnih bitk je bilo izvojevanih za kulisami in podtalno. Na prijatelje Bratuševega kova sem bil vedno ponosen. Bratuša je kasneje sprejel mesto šefa Slovenskega tiskovnega urada, kar je bilo naši stvari zelo koristno.
Zelo aktivna je bila družina okoli Javornikovega mladokatoliškega Slovenskega doma. Dom je prinašal najbolj sveže novice s terena in je tudi izdal dokumentarne Črne bukve komunističnih zločinov od 1941-1944. Tam sem tudi srečal Ludvika Klakočerja, odličnega jezikoslovca in prevajalca. Njegov obraz je bil mladosten kot je tudi današnje dni, ko ga videvam v Sydneyu.
Vpoklica domobranskih prostovoljcev še vedno ni bilo. Ofarska propaganda pa je širila, da tistih prostovoljcev ni. če so, zakaj se pa ne prikažejo na ulice?
čeprav smo vedeli, da je domobranski štab zaposlen s terenom, smo se vendar odločili, da ga opomnemo. Telefoniral sem polkovniku Krener-ju in mu predlagal, da prostovoljci nastopijo v obhodu po Ljubljani. To bi dvignilo moralo v naših vrstah, obenem pa pobilo ofarsko propagando, da teh prostovoljcev sploh ni. Polkovnik Krener me je vprašal, koliko nas je. Ko sem mu odvrnil, da nas je za majhen bataljon, okoli 500, me je zavrnil, da to število ni dovoljno. On je proti vsakemu nastopu, dokler ne spravimo skupaj najmanj tisoč prostovoljcev. Na moj ugovor, da je vendar smisel prav v tem, da nastopimo tisti, ki smo in tako ohrabrimo druge, ki iz raznih razlogov še oklevajo, se polkovnik ni dal omehčati.
Kako jiapačno je bilo vendar Krenerjevo gledanje. Dobiti bataljon mladine — večina je bila študentov in akademikov — je za tiste čase pomenilo velik uspeh. Bataljon prostovoljcev je bilo težko dobiti skozi vso zgodovino. Med majhnim, razkosanim slovenskim narodom v državljanski vojni pa je bilo to še posebno lep uspeh. Ne vem, koliko mož je imel takoj po razpadu Avstro-Ogrske general Maister. Vendar pa je poznano število

koroških prostovoljcev, ki so se začetno javili po velikem narodnem zborovanju v Celju poročniku Malgaju: 60.
Tisti nesrečni menjševik Kerenski bi tudi bil vesel, če bi ob oktoberski revoluciji v Petrogradu imel na razpolago bataljon zanesljivih prostovoljcev. Mogoče bi danes bila usoda Rusije in vsega sveta zelo drugačna.
Generalovo povelje
V	oddelku pa se nismo hoteli sprijazniti z odločitvijo polkovnika Kre-nerja. Odločili smo se, da potožimo naše težave samemu generalu Rupniku. Telefoniral sem mu jaz in se predstavil kot domobranski prostovoljec. Moje ime mu takrat ni moglo nič pomeniti, razen če je prečital tisti moj članek v Jutru. Oprostil sem se mu, da ga vznemirjam v zadevi, katero je že tako odločno odklonil polkovnik Krener. Poslušal me je, potem pa je s prijazno nestrpnostjo kritiziral formalizem v časih, ko je potrebna improvizacija in ko naj vsak Slovenec, posebno mladina, vzame iniciativo v svoje roke. Razgovor je zaključil z besedami: „Zato vam, domobranec Urbančič, dajem povelje, da prostovoljci nastopite čimprej!“
V	oddelku smo bili veseli. Na to smo čakali dolge tedne.
Generala Rupnika in njegovo družino sem po tistem videval redno in često. Ker do sedaj nisem še nikoli napisal o njem nobene besede, naj vsaj ob vetrinjski 30-letnici podam nekaj misli.
Rupnik — kot mnogi vojaki — do politikov često ni imel zaupanja, čeprav v glavnem ni odklanjal našega podtalnega vodstva, preko Slovenske zaveze, kasneje pa Narodnega odbora za Slovenijo. Včasih je tudi politično naiven, kot se to dogaja od časa do časa nam mnogim.
Prav gotovo bi on — sebično gledano — še lepše odigral svojo zgodovinsko vlogo, če bi bil, kot je to bil naš prvi general Maister 1918. leta, samo poveljnik naših oboroženih edinic, medtem ko bi politično vodstvo opravljalo svoj posel. Toda primerjati obe zgodovinski obdobji je brez smisla, ker smo bili tokrat okupirani.
Zgodovina nam je v Rupnikovi osebi dala poštenjaka in idealista, ki je po svojih močeh naredil vse, da bi rešil čimveč slovenskih življenj. Kritika mu lahko očita taktične napake, vendar mu nihče ne more kratiti poštenja. Jaz ne vem za niti eno njegovo nečastno dejanje. O njegovem idealizmu pri meni ni bilo nikoli prej niti danes najmanjšega dvoma. Z očitki naj mu prizanesejo vsaj tisti, ki se čestokrat sami niso podvrgli slovenski politični avtoriteti, še posebno ne v časih, ko jih je naše podtalno vodstvo pozivalo na borbo, pa naj bo to v naših legalnih ali pa ilegalnih edinicah. Posedati po kavarnah je bilo takrat laže kot pa prijeti za puško.
General Rupnik je izžareval zaupanje in navdušenje; to smo posebno čutili mi mladi. Narod si vedno želi močnih voditeljev, lepih vzorov in simbolov. Njegova vitka in visoka postava, sivolasa glava in brada, ostri, vendar blagi pogled, vljudnost in dostopnost za vsakogar, so ga nedvomno
priljubile veliki večini tistih, ki niso bili diametralno nasprotni naši stvari. Čeprav največ v meščanski obleki, enostavni in vendar elegantni, je bil vedno vojak od glave do pet. Fotografije, ki ga kažejo v prisrčnem razgovoru med mladino ali pa med kmečkimi očanci, so resničen odraz njegove osebnosti.
Veliko zaslombo je imel general Rupnik v svoji soprogi, ki je bila energična ruska emigrantka in je uspešno vodila veliko gospodinjstvo v udobnem, vendar ne razkošnem slogu, primernem tistim« težkim časom. Bila je R,ulpnikova druga žena. V tem zakonu se je rodila mlajša hčerka Ksenija, vdova po aktivnem častniku Srbu Suvajdžiču, ki se je ubil v prometni nesreči na dolžnosti tiste septemberske cini, ko se je ustanavljalo domobranstvo. Zapustil je petletnega sina Nikolaja, ki je bil generalu zelo pri srcu. Ksenija je kasneje poročila dr. Stanka Kocipra. Prva Rupnikova žena je umrla. V tem zakonu so se rodili trije otroci: Dva aktivna častnika in pa hčerka Inga, ki je živela poročena v Srbiji. Starejši sin pplk, Vuk je bil eden najbolj sposobnih in spoštovanih domobranskih častnikov, mlajšega Evgena sem omenil že prej. Pri družini je živela tudi mati gospe Rupnikove, stara rbska baka.
Pri Rupniku, ki je bil dostojanstven, vendar zelo hudomušen in nasmejan, nisem nikoli opazil kakršnekoli samozaverovanosti. Ob narodnem zborovanju v Polhovem Gradcu v juniju 1944, smo mu sledili z manjšo skupino v cerkev. Ko sem ga opazoval klečečega, roki strnjeni v molitvi, se mi je dozdeval kot vitez-križar, ki se ponižno razgovarja s svojim Stvarnikom, iščoč navdahnjenja, navdahnjenja, ki smo ga v tistih usodnih časih potrebovali mi vsi. Mogoče je bil ta moj vtis samo plod domišljije, ki se rada rojeva nam agnostikom. Mogoče.
V maju 1945, sem se nastanil s skupino domobrancev, srbskih četnikov in civilistov v Špitalu. Po nekaj tednih smo zvedeli, da prebiva onkraj hriba okoli milstadtskega jezera na eni strani skupina ljubljanskih novinarjev, na drugi pa general Rupnik s svojo družino. Šel sem jih obiskat dvakrat. Tam je bil tudi dr. Kociper in upravnik ljubljanske policije dr. Hacin. Ko sem bil v obisku drugič, sem tam s prijateljem tudi prespal. Ker smo isti dan dobili od Britancev povelje, da se naša skupina v špitalu pripravi za odhod v Italijo, kjer so bile ostale edinice jugoslovanske kraljevske vojske, — za vračanje iz Vetrinja takrat nismo vedeli — smo povabili generala Rupnika, da se nam pridruži. Čeprav je na to delno pristal, se vendar ni popolnoma odločil. Ko smo kmalu po tistem odhajali, generala Rupnika ni bilo med nami. Potem ga nisem nikoli več videl.
»Bataljon 10. oktobra"
Ko nam je general Rupnik odobril in ukazal odhod, smo v oddelku takoj napisali poziv prostovoljcem za nastop po ljubljanskih ulicah sledečo nedeljo, 10. oktobra dopoldne. Poziv smo odnesli v objavo Slovencu in Jutru.
To smo javili predčasno tudi poveljniku vojašnice kapetanu Bitencu. Ta nam je zabičal — posebno še meni — da mora biti obhod dostojanstven, ker čeprav še civilisti, smo vendar že pod domobransko disciplino.
Sneli smo dolgo zastavo, ki je visela na dolgem in debelem drogu na vojašnici. Zgrabil jo je Vladimir Menart, ki se je potem pod njeno težo kljub hladnemu jesenskemu vremenu ves čas obhoda potil. Bataljon se je postrojil pred vojašnico in začel korakati proti Ljubljanici, mimo rotovža, čez trimostovje proti glavni postaji, kjer smo zavili proti T'yrševi cesti, nato pa pred glavno pošto in na promenado, Aleksandrovo ulico.
Ko je bataljon obstal, se mi je približal s strumnim pozdravom policijski narednik — kasneje inšpektor — „Dollfus“ (pravega imena se trenutno ne spominjam). „DoIlfus“ je bil važen del Ljubljane. Največ je bil na službi pred pošto. Pred vojno je razganjal nas študente demonstrante pod vsemi režimi, če sc pa nismo ob demonstracijah „v imenu zakona razšli1,, nas je tudi včasih potipal z gumavko, kar pa tiste čase nismo razumevali kot policijsko brutalnost. Kljub menjavanju režimov pa je „Dollfuss“ vseskozi ostal član Sokola. Bil je strog, vendar korekten. Med vojno je vedno in povsod vztrajal na zakonitosti. Komunisti takih korektnih policistov ne marajo. Ko so se dokopali do oblasti, je med tisoči izginil tudi „Dollfuss“; z njim je šel del tiste ne tako slabe Ljubljane.
„Dollfuss“ ,me je vprašal, če nam je v kakršnemkoli pogledu potreben. Zahvalil sem se mu za uslužnost in mu rekel, da bomo imeli zelo kratek nagovor in potem odšli.
Nato sem se povzpel na balkon kavarne „Emone“. Sledila sta mi dva zelo mlada domobranska prostovoljca iz prijavnega urada. Bila sta oblečena v brezhibnih uniformah, zelo podobnim jugoslovanskim planinskim. Na levem poprsju — kot jaz — sta nosila trikotno značko jugoslovanskih planinskih častnikov. Te značke, ki so se dale nabaviti v trgovini za vojaške potrebščine, so nosili mnogi vaški stražarji in v začetku tudi domobranci.
Značke so bile neka mirna, vendar pomembna zveza med tisto našo preteklostjo, katere okupatorji niso hoteli.
Domobranca sta stala ob meni, ko sem nagovoril prostovoljce z 12 stavki. Med tem se je zbralo precej občinstva. Mnogi so bili navdušeni, čeprav smo slišali tudi ofarske zbadljivke. Dobro se tudi spominjam, kako je drvel mimo pošte nemški policijski motocikl s prikolico. Ko je policist na zadnjem sedežu ugledal slovensko zastavo, je strumno iztegnil desnico v pozdrav. To mi je zelo imponiralo, čeprav sem vedel, kaj se dogaja z našimi ljudmi na štajerskem.
Hotel sem dati obhodu malo več vojaškega obeležja, zato sem se približal domobranskemu poročniku Cvetkoviču, ki je stal med občinstvom v lepi planinski častniški uniformi z blestečimi epoletami, zelo podobnim starim jugoslovanskim. Zaprosil sem ga, da da povelje za odhod. Ko je zapovedal „Mirno! Levo krilo, naprej marš!11 smo odkorakali po Aleksandrovi in Blei-
\veisovi, kjer smo se ustavili pred bansko palačo. Vzklikali smo generalu Rupniku, ki se je pojavil na balkonu, očigledno ginjen, nam rekel nekaj kratkih besed, nakar smo odkorakali nazaj pred vojašnico in se razšli.
Pripadniki 10. oktoberskega bataljona so po tistem polagoma začeli odhajati na teren, nekateri so postali častniki in podčastniki, nekaj, posebno študenti prava, jih je odšlo v upravo policije, nekateri, kot jaz, v Informativni oddelek, nekateri v upravno službo. Zopet drugi so odšli k Primorskemu domobranstvu. Ko je dr. Kociper naslednje leto začel ilustrirano revijo Slovensko domobranstvo, me je povabil v uredništvo, pisal pa sem še vedno tudi za moje liberalno Jutro.
Domobranska pesem
V tisto deževno jesen 1943. leta spada tudi nastanek prve domobranske pesmi. Vaški stražarji niso imeli nobene svoje pesmi, čeprav so slovenski četniki prepevali priložnostne pesmi. V oddelku smo smatrali, da mora imeti slovenska vojska tudi svoje pesmi.
Odločil sem se da sam spesnim — mojo prvo — pesem. Imela je štiri kitice in se je začela z besedami „Legionarji, domobranci svojo zemljo ljubimo."
Za napev sem izbral pesem bivših Orjunašev, ki so napev prevzeli od bosanskih upornikov, ko so se borili proti Turkom pod Petrom Mrko-njičem, kasnejšim kraljem Petrom I.
Zavedal sem se, kako slabo je bila Orjuna zapisana v katoliških vrstah. Njihovo nasprotovanje sem že takrat dobro razumel in opravičeval. Toda napev je bil lep, zgodovina pa ima tudi primere, ko so sovražni tabori peli iste napeve z drugačnimi besedili, kot na primer Lili Marlene. Poleg tega je bilo domobranstvo koalicija, v kateri morajo vsi partnerji v imenu edin-stva popuščati.
Ko sem pesem napisal, smo jo prvo preizkusili v oddelku, nato pa sva šla z Vladimirom Menartom k najinemu sošolcu, ki je bil odličen glasbenik in komponist. Fant je bil političen opreznež in ni bil navdušen, ko sva ga zaprosila, da pesem uglasbi. Ker se naju je verjetno hotel čimprej znebiti, pa je privolil, sedel h klavirju in hitro napisal note z besedilom. Te smo takoj razmnožili in jih po kurirjih razposlali po vojašnicah in posadkah. Prvo smo učili peti domobrance v naši vojašnici, od koder se je pesem bliskoma raznesla med vse domobranstvo in mladino. Pesem je do konca ostala poluradna domobranska pesem in jo je tudi domobranska godba igrala takoj po narodni himni »Naprej, zastava slave!"
Tej pesmi so kmalu sledile še druge lepe pesmi, kot „Mi slovenski smo vojaki", „Mi legijonarji, mi domobranci", „Oče, mati" in druge. Avtorji in skladatelji teh pesmi mi niso znani. Domobranci so seveda peli tudi stare, kot »Regiment", »Dekle, delaj pušeljc", »Tam na ravnem polju" in druge.
Domobranska godba je igrala stare koračnice, posebno triglavsko. Zelo lepo pa je bila prirejena koračnica „Vsi so prihajali".
30 let kasneje
Tisoči domobrancev ležijo pod slovensko rušo ali pa v kraških jamah. Mnogi so junaško padli za svobodno slovensko stvar, velika večina pa je nastopila trnjevo pot iz Vetrinja v smrt, ponižanje — in večno slavo. Kadarkoli se mi življenje smehlja, kadarkoli se borim z osebnimi težavami, spomin vedno zabrede na njihov breg; premnogi so padli tako mladi.
Z živimi pa je drugače. Razkropili smo se po svetu, v katerem so nekateri šli v samotarje, druge je odtegnilo udobno življenje, nekatere so oddaljile osebne težave in tragedije. Nekatere je potrlo in demoraliziralo javno mišljenje, ki ga ustvarja brezbrižnost svobodnega sveta ali pa strupena konspiracija, ki gradi mostove do zločinskih režimov proti volji brezpravnih narodov. Zelo majhna je peščica živih mrličev, — črna zemlja naj jih pogrezne! — ki so šli v izdajo.
Ostali pa so tudi tisti, ki vejo, da državljanska vojna ni končana, čeprav se nadaljuje v drugačnih oblikah. To so tisti, ki so se pridružili svobodnim silam, ki še vedno kipijo v svetu. Pridružili so se kot ponosni in zavedni Slovenci, to so tisti, ki vejo, da zlo ne bo pirovalo za vedno, tisti, ki čutijo, da ustvarjajo zgodovino, kot so to delali včeraj.
Ko sva si po dolgoletnem molku pred nekaj meseci po pismih izmenjala misli z Mirkom Javornikom, me je v njegovem odgovoru še posebno obra-doval in ganil odstavek, ki naj služi kot epilog temu majhnemu odlomku iz naše zgodovine:	'
„V času in osebnih letih, ko prijateljstvo postaja vse bolj redka in zaradi tega tembolj dragocena vrednota, je nekaj velikega, če človek spet, ter nepričakovano, odkrije na drugem koncu sveta koga, ki še spada v to kategorijo in je povrh vsega živ in dejaven v znamenju naše nekdanje skupne in večne zvestobe."
Odbor Slovenskega zavetišča
ima v prodaji slovenski prevod
^MARTIN FIERRO“
Vsaka slovenska hiša naj ima slovenski prevod Cena 150,00 pesov
Z nakupom podprete zavetišče
Oblsik Franc je .srečal Abrahama
Na 'seznamu naših petdesetletnikov se že pojavlja najmlajša generacija borcev — onih, ki so še nedorasli pred več kot tridesetimi leti prijeli za orožje in šli skozi ogenj revolucije. Eden vidnejših med njimi je prijatelj-soborec Oblak Franc. Rojen je bil septembra 1925 v Ljubljani — Št. Petru, mladost pa je preživljal v Stožicah, kjer so imeli starši trgovino. V bridkih vojnih letih, ko je komunistično nasilje izzvalo oborožen odpor zdravega dela naroda, je še ne sedemnajst let star Franc pustil šole in udobno življenje — in postal legionar na bližnji, zelo aktivni postojanki Vaške straže v Savljah. Istotam je bil kasneje domobranec, nato pa po lastni želji dodeljen Slovenski varnostni straži na Primorskem. Trst, Senožeče, Razdrto, Pristranek, Ajdovščina in Otlica so postojanke, kjer je Franc v četi Emila Savelija (že leto dni pokojnega) preživel gotovo najburnejše leto svojega življenja: polno sprememb, nevarnosti, težkih in lažjih spopadov, tveganih pohodov in akcij, naporov, pomanjkanja, mraza, neprespanih noči, pa tudi polno lepih doživetij v vedno lepi naravi, polno vtisov in spoznanj.
Franc se je v tem napetem življenju dobro uveljavil. S prirojeno pre udarnostjo in hladnokrvnostjo se je izkazal tako ob priliki hudega, skoraj usodnega napada močne partizanske tolpe na šibko postojanko v Senožečah, kasneje v Razdrtem, ali ponesrečenem pohodu na Ostrožno brdo, ali — omenjam samo najhuše borbe — pri zadnjih bojih na Otlici. Čin višjega narednika, ki ga je dosegel, je bil za njegove zasluge in sposobnosti gotovo premalo. Toda Franc ni bil komolčar, zadovoljen je bil, da je naložene naloge vedno izvrstno izpeljal. Tudi mi, bivši tovariši iz čete in bataljonov smo bili — in smo še — nad vse zadovoljni z njim. Bil je in tak je še: korekten, takten, zvest in zanesljiv tovariš, vedno prijazen, prijateljski, pripravljen za pomoč.
Po umiku čez Sočo je Franc preživljal usodo begunca najprej v vojaških taboriščih Viscu, Forliju in Eboliju, nato pa v civilnem Senigaliji, v katerem je spoznal svojo življenjsko družico, gospo Tinco Gromovo iz Stare Vrhnike, s katero se je poročil in prišel leta 1948 v Argentino.
Tudi tu se je znašel. Po začetnih težavah in raznih službah je kmalu ustanovil pletilno podjetje, ki vedno bolj uspeva, seveda s pomočjo pridne gospe Tince d n že odrasle hčerke in sina. Že od začetka član društva protikomunističnih borcev, je tudi ob razkolu ostal zvest večjemu — legalnemu in demokratiziranemu delu organizacije, ki si je kot simbol dodal naziv „Tabor.“
Francelj — vsi stari vojni tovariši in novi znanci in prijatelji, ti želimo še mnogo let, mnogo uspehov in zadovoljstva! Bog te živi!
OBČNI ZBOR ZDSPB “TABOR”
Na zadnjem občnem zboru Zveze Tabor 30. avgusta 1975 na slovenski Pristavi v Genevi pri Clevelandu je bil izvoljen za dobo dveh let sledeči novi odbor:
Predsednik: Ivan Palčič, Hamilton, Kanada; podpredsednik, France Grutn, Rochester, ZDA; tajnik, Janez Grebenc, Kanada; blagajnik, Jože Cerar, Kanada. Odborniki: Anton Plut, Tone Koritnik, Ferdo Martinčič, Ivan Medved, Stane Pleško in Florjan Slak (vsi iz Kanade) ter Ivan Korošec (Argentina) in Franjo Mejač, Milan Zajec (ZDA. Duhovni vodja, rev. France Gaber. Nadzorni odbor: Milan Zajec, Florjan Slak in Ivan Korošec.
RAZLIČNI POGLEDI
■ uioe Buda
Ali jc naš A O za samostojno slovensko državo?
Z ozirom na zadnjo božično „Izjavo“ NO, se je znani slov. politik izrazil, da „sedaj nihče več ne more trditi, da je NO še za federacijo". S tem je seveda hotel reči, da je NO že za slov. samostojno' državo, vendar pa me ni prepričal.
Znana božična „Izjava“ namreč uporablja tri važne besede ozir. zveze, ko naznanja cilje svojih prizadevanj in ki se nanašajo na Jugoslavijo, na konfederacijo (skupnost držav) in na samostojno slov. državo. Za prvi cilj „Izjava“ naglaša: „Hočemo, da se uresničijo načela suverenosti tako, da bo imel slov. narod in vsi narodi Jugoslavije... neokrnjene vse pravice..." Za drugega pripominja: ,,V primeru svobodne odločitve za vstop v skupnost narodnih držav. . .“ in za tretjega: „če bi pa Slovencem in ostalim narodom Jugoslavije ne bi bilo omogočeno, da bi sami v svobodi odločali o svoji usodi... ter bi... dogodki privedli do delitve Jugoslavije, bomo v tem usodnem trenutku Slov. zastavili vse svoje sile, da sedanja republika Slovenija postane mednarodno priznana samostojna demokratična tiržava".
To je torej narodnopolitični program NO in tri važne besede ozir. zveze, ki začenjajo stavke, so: „HOčEMO“, „V PRIMERU" in „ČE BI PA".
Samo prva beseda je pozitivna in odločna, ostali dve pa sta pogojni in izmikajoči. Moram pa priznati, da je prav ta prva in res odločna zahteva, ki govori o Jugoslaviji, sestavljena izredno „diplomatično“. Na prvi pogled .le večji povdarek na pravicah, kot pa na „Jugoslaviji“. Zanimivo pa je, da se dajo besede te prve točke programa tudi preobrniti, kar seveda ni znak neke doslednosti. Če namreč izpremenimo besedni red, dobimo stavek, ki se glasi: Hočemo Jugoslavijo v kateri naj se uresničijo načela suvere nosti tako, da bo imel slov. narod in vsi drugi narodi neokrnjene vse pravice... So približno iste besede, toda smisel je sedaj jasen. V narodnopolitičnih programih taka dvoumnost ne bi smela obstojati. —
Drugi del prve točke, kjer „Izjava“ govori o „skuipnosti narodnih držav", torej o konfederaciji, je zaradi „osrednje“ oblasti, ki jo hočejo dati novi skupnosti, zelo zgrešeno sestavljen. Po drugi strani pa je tudi nelogičen, kajti dokler slov. država ni mednarodno priznana, ne more sklepati nobenih ' jg.vorov z drugimi sosednjimi državami ozir. narodi. Tretja točka, v kateri se NO odloči za samostojno slov. državo, je pa časovno tako oddaljena, ker je navezana na dokončni spopad med demokracijami in komunizmom, da praktično niti ne pride v poštev. Poleg tega sta pa oba zadnja cilja NO I konfederacija in slov. samostojna država) samo pogojna, torej postranskega pomena in bi prišla v poštev samo takrat, če bi federacija — prva točka programa — odpovedala. —
Razumljivo je torej, da bo tudi najbolj navdušen pristaš Jugoslavije z mirno vestjo podpisal to božično „Izjavo“, kajti zahteva da: „H0ČEM0“ vse pravice, toda v ..JUGOSLAVIJI", pove vsakemu, da je glavni cilj NO federacija. —
Če bi bil vrstni red „ciljev“ NO obraten, da bi namreč kot prvo in glavno točko postavili zahtevo: „HOČEMO samostojno slov. državo..." in na to prvo in odločno zahtevo navezali vprašanje konfederacije, ki je lahko pogojno in če bi vprašanje Jugoslavije izpustili ali samo na kratko omenili, ker bi morala biti ta država, ki nam bo vedno ponudena od strani velesil ob vsaki izpremembi, vsem našim strankam samo „izhod za silo", če vse drugo propade, ne pa glavni del programa, potem bi šele lahko vsi pritrdili, da v resnici naš NO ni več za federacijo. —
Za zaključek bi še pripomnil, da je v zadnjem odstavku tretjega Člena, kjer NO povdarja, da ima slov. narod vso pravico do lastne države, izražena v resnici samo želja, ne pa, neka odločna zahteva. —
Neutrudljivo, drobno delo termita poruši zgradbo, ob kateri so vročekrvni bivol razbije glavo! Na delo, svobodni termiti! S svobodo zemlje pod Triglavom maščujte mrtve junake in vzornike, ki so dali življenje za Boga — Narod — Domovino!
lili
DOMOBRANSKA GLORIJA
Nezadržno se lomi. Vedeli smo. Slejkoprej je resnica morala na dan. Zasluga ni naša. Zahvalo smo dolžni predvsem našim mladim svobodnim termitom v domovini. Na terenu. Zaradi njih — samo zaradi njih! — je Franc Šetinc na 4. seji CK ZKS aprila letos zastokal: „V trenutku, ko se ob 30-letnici osvoboditve spominjamo vseh, ki so padli za svobodo..., bi nekateri radi nadeli domobrancem glorijo." — Domobrancem nihče glorijo ne more nadevati! Domobranci so bili že z nastankom glorija slovenskega naroda. Smrt tisočev mučencev slovenskega domobranstva je samo potrdilo tega. Ta smrt pa je dokončna poguba komunizma na slovenski zemlji. To je že dokazalo bedno jecljanje Edvarda Kocbeka. — Za dodatni dokaz, v kako obupnih škripcih so se spričo te resnice znašli s krvjo najboljših bojevnikov za resnično svobodo slovenskega naroda omadeževani Stalinovi hlapci, pa za naše bralce tu brez komentarja prinašamo dobesedni ponatis paničnega gobezdanja, ki ga je tjaven-dan naklobasal neki partijski pismar Jože Vidic v ljubljanskem Nedeljskem dnevniku z dne 8. junija 1975. — Obžalujemo samo, da zaradi pomanjkanja prostora spričo za nas previsokih cen papirja in tiskarskih stroškov našim bralcem za zabavo ne hio-remo ponatisniti vsega, kar je v lastno pest ujeti preplašeni rdeči jazbec že v 12 nadaljevanjih pod naslovom „Po sledovih črne roke“ nabevskal v Nedeljskem dnevniku tudi o drugih ■morah in preganjavicah, katere ne pustijo spati režimovcem v domovini zaradi zločinov, ki so jih zagrešili nad svojim narodom z revolucijo po Stalinovi zapovedi prav za časa tuje okupacije, ko je pošteno slovensko ljudstvo imelo na vse strani zavezane roke in se je teh zločincev moralo otepati kakor je pač moglo. Zato pa z našo zahvalo svobodnim termitom v domovini zopet kličemo: Na delo, svobodni termiti! Noč in dan! Ne odnehajte razjedati splesnele, zatohle grmade partijinih laži! Bodoči rodovi vam bodo hvaležni, da ste v lastno rešitev pograbili slavno zastavo za BOGA — NAROD — DOMOVINO — tam, kjer jo je mrtvim junakom izbil iz rok nečloveški zločin še preživelih koristnikov trenutnega režima. — Op. ured.
Belogardistična drhal v emigraciji vsa leta po vojni veliko piše o vetrinjski tragediji." Posebno silovito propagando so začeli letošnjo pomlad ob tridesetletnici zmage nad fašizmom. Izdali so knjigo, v kateri blatijo narodnoosvobodilni boj. (Kako potrebna je bila in kako v živo je zadela naša Bela knjiga! — Op. ured. Tabora.) V njej navajajo, kako so partizani pobili ljudi in kaj se je zgodilo z domobranci po vojni. Potuho so dobili pri
nekaterih reakcionarnih časopisnih hišah na zahodu, katerim ni všeč socialistična in neuvrščena Jugoslavija.
Naj pojasnim izraz ,,vetrinjska tragedija."
Maja leta 1945 je bilo v Vetrinju pri Celovcu na Koroškem domobransko taborišče. V skladu z med vojno sprejetimi obveznostmi so Angleži večino domobrancev vrnili v Jugoslavijo. Da pa ne bi pri transportiranju imeli težav, so jim rekli, da jih pošiljajo v taborišča v Italijo, v bližino jugoslovanske meje (Videm, Gorica, Trst), od koder bodo lahko spet krenili v boj za osvoboditev Slovenije. Toda transporti so krenili v Jugoslavijo. Ker pa se je nekaterim posrečilo pobegniti s transporta še na Koroškem in se vrniti v taborišče, so drugi zvedeli, kaj jih čaka. Posledica tega je bila, da je precej zakrknjenih zločincev pobegnilo iz taborišča, pozneje pa so našli zatočišče v tej ali oni državi onkraj velike luže.
Tako so številni domobranci pred vojaškimi sodišči odgovarjali za storjene zločine in bili temu ustrezno kaznovani, druge pa je avgusta leta 1945 zajela splošna amnestija vrhovnega poveljnika jugoslovanske vojske maršala Tita.
Kot pričevalec te dobe lahko rečem, da noben domobranec ni bil usmrčen brez sodbe, brez dokaza krivde. Ne postavlja se zato danes po tridesetih letih vprašaje, koliko domobrancev so vojaška sodišča obsodila na smrt. Niso partizani krivi, če je slovenski klerofašizem vzgojil in vodil tolikšen trop okorelih morilcev, ki so huje kot v drevnih časih Turki pustošili po Urhu, Barju, Lisičjem, Žužemberku, na Blokah itd.
Svojci na smrt obsojenih domobranskih zločincev v zasebnih pogovorih kaj radi rečejo: „Bila je vojna in vsi so pobijali; tako partizani kot do-tnobranci. Vsi so bili enaki, vsi so streljali."
Vse te bi vprašali: povejte in dokažite, v katero vas je prišla partizanska enota in storila tako, kot sta Meničaninov in Cofov — domobranska bataljona v Žužemberku, kot je Franc Frakelj na Barju, kot je tolpa Ivana Kožarja in Vinka Levstika v okolici Velikih Lašč, na Turjaku in Blokah, kot so urhovci pod Golovcem?
BREZ KOMENTARJA
Glas, Kranj, 25. aprila 1975, str. 5:
V našem »filmskem mestu" smo bili ponovno priče »velikemu" dogodku. V petek 18. aprila je doživel svojo predstavo slovenski barvni film Čudoviti prah. Film prikazuje obdobje našega osvobodilnega in revolucionarnega boja. Pred začetkom filma je igralec Silvo Božič povedal nekaj uvodnih besed. Zaman je poskušal razbiti nesproščeno vzdušje, ki je vladalo v dvo-
rani. Občinstvo je sprejemalo dogajanje nezainteresirano, bolje, vzvišeno. Rožič je napovedal tudi predstavitev igralcev in režiserja ob koncu predvajanja. Nato se je pričel film, namenjen proslaviti 30. obletnice naše osvoboditve.
Predvajanje filma je potekalo ob glasnih, neumestnih in primitivnih opazkah. Kot da so ljudje prišli, da bi se norčevali iz preteklosti, da bi v svoji objestnosti spremenili naše predhodnike v klovne.
Ko so ob koncu filma zdrsela prek filmskega platna prva imena sodelujočih, se je polovica občinstva dvignila in pričela odhajati iz dvorane. Igralec Božič je moral skoraj steči na oder, da bi preprečil masovno odhajanje. Ob koncu filma je bilo slišati le aplavz enih samih rok.
TA BELEŽNICO
Detente — pokop...
Iz Time-a z dne 14. 7. 1975 zvemo, da je na banketu, ki ga je v VVashingtonu pred kratkim priredila AFL-CIO njemu v čast, Aleksander Solženicin v svojem govoru poudaril, da Združene Države Sev. Amerike ne bi smele in v ničemer sodelovati s Sovjetsko Zvezo; celo zavezništva proti Hitlerju v minuli vojni ne bi smele skleniti. Med ostalim je tudi dejal:
Ne mislim vam govoriti sladkih besedi. Svetovni položaj nikakor ni nevaren. Nikakor ni preteč. Svetovni položaj je katastrofalen. Hruščev je grozil, da vas (Združene Di’žave) bodo Sovjeti pokopali. Danes so Sovjeti prebrihtni, da bi kaj takšnega izustili. Kar danes vsi Sovjeti govore, je — detente —
Time-ov komentarist te Solženicinove besede odpravi z omalovaževanjem prepotentnosti: ,.Združene Države niso tako slabe, da bi se morale bati odnosov z močnim in pretkanim nasprotnikom.“
Tudi Hitler je tako mislil, ker je prav tako kot ta prepotentni komentarist pozabil na — svetovno zaledje. . .-----
Naš boj ni končan. — V Vetrinju se je pričela samo nova faza. — Ne popustiti! To smo dolžni spominu naših padlih herojev za Boga — Narod — Domovino. Bodimo trden zid, ob katerem se bodo razleteli vsi mehurji kratkopetih komunističnih laži, s katerimi lovijo lahkoverne kaline predvsem na zahodni zemeljski polobli! — Bodimo termiti, ki z drobnim, nenehnim delom v vsakem okolju razjedajo pošastno zgradbo komunistične prevare! — To pričakuje od nas tudi naš narod, ki je narod prvoborcev za Boga — Narod — Domovino!
Pokojsieniii Rolfetii Vadiijalii v spomin
Dolfe moj bil je pokoncu mož, vedno naravnost uprte oči vedno v daljino namerjen korak.. .
Kam si odšel, kdaj se vrneš mi spet?
Malokdaj se te pesnikove besede lahko uporabijo s toliko pravico kakor v slučaju Dolfeta Vadnjala. Kdor ga je poznal, ve, da je bil pokojni Dolfe resnično „pokoncu“ mož: neupogljiv v svoji značajnosti, z očmi vedno uprtimi v svoje ideale, s korakom trdno usmeijenim po začrtani poti. Vse njegovo življenje in dejanje je bilo veren izraz njegove že prislovične premočrtnosti.
Rodil se je kot kmečki sin 21. avgusta 1900 v Zagorju pri Pivki. Doštudiral je pravo v Ljubljani in nato služboval kot sreski podnačelnik v Kamniku in Novem mestu. Zahrbtnosti laške okupacije ni prenesel in je dal ostavko na svoje mesto, toda istočasno je dvignil svoj glas, z ustno in pisano besedo, proti lažnjivosti komunistične „svobode“. Pod generalom Rupnikom je bil imenovan za komisarja za Idrijski okraj, ki je bil tedaj priključen Ljubljanski pokrajini; tam ga je tudi doletel konec vojne. Po petih letih begunstva v Trstu je emigriral v Avstralijo in od tam hrepenel po domačih krajih. Toda usojeno je bilo, da jih ni več videl; po bolezni, ki mu je povzročila mnogo trpljenja, je 16. septembra 1975 odšel v večnost. Za njim žalujejo žena Mila roj. Franetič, hčerki Saša in Sonja ter sin Borut.
Življenje pokojnega Dolfeta je bila neprestana borba. Temu ne bi bilo treba biti vedno tako, ,ko ne bi bil on tako dosleden v svojih načelih. Toda on je smatral za nevredno človeka ne živeti v skladu s svojim prepričanjem. In čeprav mu je njegova načelnost prinesla v življenju mnogo trenj in težav, mu je prav tako prinesla tudi mnogo občudovanja do njegove neupogljive osebnosti. Njegov lik je bil marsikomu vzgled in opora pri iskanju svoje lastne poti. In tak bo ostal tudi še po njegovi smrti, čeprav se je končala njegova borba, čeprav nam on sedaj s pesnikom odgovarja iz groba:
Jaz sem sedaj vodoraven mož, vedno nakvišku uprte oči, jaz sem naredil svoj zadnji korak, meni ni treba nikamor več...
Po dolgi in neozdravljivi bolezni je umrla 10. oktobra 1975 gospa Barbara Slavič v Caserosu — veliki Buenos Aires. Dočakala je 53 let in je pokopana na sanmartinskem pokopališču.
Pokojna gospa je rada prihajala v slov. zavetišče in je podpirala to socialno ustanovo.
Dne 4. novembra 1975 jt' po krajši bolezni umrl v Buenos Airesu priznani slovenski emigrantski pisatelj in časnikar Ruda Jurčec. Izdajal in ure jal je list „Sij Slovenske Svobode". Pokojni je bil star 70 let. Na zadnji poti so ga spremljali skoraj vsi vidni slovenski kulturi delavci v Argentini.
Po daljši bolezni je umrl duhovnik Leopold Zajec. Pokojni je bil domobranski častnik a v Argentini je bil kurat argentinskega vojnega letalstva. Pokopan je bil naslednji dan na pokopališču v Lujanu.
Pokojne bomo ohranili v dobrem spominu — žalujočim naše sožalje.
IZ PISEM
Muenchen, 20. 10. 1975.
Upravi planila protikomunističnih borcev „Tabor“ — Argentina.
Pravkar sem opazil, da še ni prispela 7. in 8. številka letošnjega „Tabora“. Ker pa je 9. številka že prispela, se je prejšnja nekje zataknila. Oh, prosim Vas bodite tako dobri in poglejte, če sta številki 7. in 8. še na razpolago in mi jih naknadno pošljete.
Vidite, jaz imam edini vse kompletne letnike „Tabora“. Vse sem dal lepo vezat in bodo po moji smrti prišli na švicai-ski znanstveni institut, kjer bodo na razpolago švicarskim znanstvenikom.
Bilo bi zelo, zelo škoda, če bi zaradi 2 številk prav letošnji letnik ne bi bil kompleten. Vsi moji vezani letniki skupaj predstavljajo dragoceno gradivo za poznejšo zgodovino, zato sem tudi vse zbiral in ohranjal.
Za Vašo prijaznost in razumevanje Vam že vnaprej izrekam prisrčno in iskreno zahvalo.
Vas lepo pozdravlja	Branko
LOVE KS'JICE:
„Qdprto pismo voditeljem Sovjetske" — Aleksander Solženicin. Knjiga se naroča pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu — Viktringer Ring 26 — 9020 Klagenfurt — Avstrija. Cena 35 avstrijskih šilingov.
„Butara — France Kunstelj. Izdala Slovenska kulturna akcija v Bufe nos Airesu 1975. So novele in črtice. Cena v Argentini 80 in 100 pesov, za inozemstvo je cena pri izdajatelju. Slov. kulturna akcija — Ramon Palcon 4158 — Buenos Aires — Argentina.
Jože Sladič
Zafluji pohodi 35. čete
(Nadaljevanje)
Na domobranskem štabu	smo imeli domobranca	- tolmača, doma
izpod Žalostne gore. Pilot je bil od kraja zelo nezaupljiv in je bil prepričan, da ga bomo izročili Nemcem. Le počasi nam je začel zaupati. Pripomnil je, da mu je zelo žal, da ne bo mogel osebno sodelovati pri invaziji preko reke Ren, kjer bo sodelovalo 10.000 letal v odločilni bitki.
Spal je v svoji sobi skupno s tolmačem. Dnevno sta hodila na sprehode in je z veseljem opazoval letala angleško-amerikanske vojske, ki so letala bombardirat Nemčijo. Do konca vojne se je zredil za 15 kg.
Za njegov umik v Avstrijo je preskrbel poročnik France Premru. Premruja so na njegovo nesrečo aretirali partizani v Celju, od koder so ga prepeljali v Novo mesto, kjer so ga po strašnem mučenju likvidirali.
Omenjenega	pilota (imena	se	več ne spominjam)	sem srečal sredi
avgusta 1945 v Celovcu že kot kapetana, pa se mu nisem upal približati in dati spoznati, ker smo od Angležev že dobili izdajstvo in Titovo klavnico. Narodna vojska slovenskih domobrancev, med njimi tudi tista desetina, ki je ščitila in rešila tega angleškega pilota, je že bila vrnjena in pobita.
Po kurirju sem prejel pismo Janeza Marna, komandanta četniškega od reda, v katerem me prosi za nakup avtomatičnega orožja in težkih bacačev ter	da mu takoj	omogočim ceno	in	količino. Takoj sem	mu odgovoril, da
imajo tega orožja dovolj partizani	in	da naj si ga pribori z borbo, kot smo si
ga priborili mi domobranci.
Položaj naše postojanke je bil zelo ugoden za zaščito in zadržavanje dezerterjev v teh krajih. K nam so prihajali dezerterji iz nemške vojske; to so bili po večini fantje z Gorenjske.
Važnost postojanke sv. Helena
Zgodaj spomladi 1945 so začeli Nemci z organizacijo „Tot“, v katero so nagnali prebivalstvo mirenske doline obnavljati železniško progo Sevnica-Trebnje. Za delo so uporabili vse dela zmožne moške in ženske. Pisarna je bila v Mirni. OF-arji so se kmalu znašli in dobili zveze s funkcionarji „Tota“ za lažja dela; a težja so opravljali naši ljudje. Večkrat sem moral nastopiti s sito, da sem lahko preprečil sekanje gradbenega materiala pri naših ljudeh.
V treh železniških predorih med Tržiščem in Sevnico je bil v železniških vagonih zmeščen nemški armadni štab, ki je bil močno zastražen. Zavezniška letala so dnevno kontrolirala ta del proge in tako preprečevala premik štaba.
V	četrtek 12. aprila 1945 je ob 6. uri zjutraj sporočil radio „Glas Amerike", da je umrl predsednik Roosevelt in da ga je nadomestil Truman. Ta teden je tudi radio London parkrat ponovil, da je bil ubit pri Trebnjem komandant sovražnega bataljona, ki ga ni imenoval po imenu, a je bil poveljnik domobranskega udarnega bataljona Dušan Meničanin. Tudi smo redno poslušali glas „Ravne gore" Draža Mihajloviča.
Dne 13. aprila 1945 je prišel v Mirno bataljon „Vlasovcev“, ki je ostal tu dva dni. Povabljen sem bil v njihov štab, kjer sem bil sprejet na »slovanski način"; po večini so bili mladi častniki, ki so dobro obvladali srbski jezik. Nekaj teh Vlasovcev je šlo v bližnje vasi krast; — govorili so, da so partizani. Ljudje so nam prišli to sporočit in smo jim naredili zasedo. Zagrozili smo jim s streljanjem, če ne vrnejo ukradenih živil in pijače. Vrnili so vse ter nas prosili, da tega ne sporočimo njihovemu poveljstvu.
Naslednji dan smo zapustili postojanko pri sv. Heleni in se odpravili v Tržišče. Iz Novega mesta je namreč prišlo obvestilo, da naša 35. četa izvrši zamenjavo z »Oranovo četo" v Bršljinu. V Tržišču smo formirali kompletno 35. četo. Drugi dan, t. j. v nedeljo smo odšli ob 5. uri prot: Novemu mestu, a v Tržišče jo prišla »Oranova četa" pod poveljstvom poročnika Alojzija Brulca. V Novem mestu smo ostali v Bršljinu, kjer je bila popreje Oranova četa.
V	ponedeljek 16. aprila sem šel kropit v kapiteljsko cerkev prvobor-ca-junaka Orana. Z nasmeškom na ustnicah in z odlikovanjem na junaških pršil je ležal ta nepremagljiv junak neštetih borb med domobransko častno stražo. Ob 4 popoldne smo ga spremljali na njegovem zadnjem pohodu — v večnost. Pogled na pokopališče z množico ljudi je bil veličasten, a hkrati žalosten, ker smo z Oranom izgubili „mit“ naše borbe.
Dne 18. aprila je šel kompleten novomeški udarni bataljon v akcijo proti Mraševem — Straške Toplice. Ta bataljon je sestavljala 34. četa — »Mrakova", moja 35. četa in težka četa pod vodstvom poročnika Priča. V tej akciji smo imeli borbo z brigado „Badoljevcev“-Italijanov, oblečenih v angleške uniforme. V kratki in ostri borbi smo brigado zapodili v beg. Na njihovi strani je bilo 12 mrtvih in zaplenili smo jim precejšnjo količino orožja. Na naši strani smo imeli nekaj ranjencev; med drugimi je bil težko ranjen Tine Koželj, ki ga je njegov prijatelj Viktor Zakrajšek v protinapadu z desetino rešil gotove smrti.
V	teh krajih smo se zadržali nekaj dni in smo imeli nazadnje boje s partizansko podoficirsko šolo, ki se je v kratki bitki umaknila. Prav tako smo z jurišem pregnali partizane, ki so bili v podzemskih bunkerjih pri Straških Toplicah. Ti partizanski položaji so služili kot obrambna linija Bele krajine. V teh borbah so imeli partizani precejšnje izgube.
Končno se je Novomeški udarni bataljon zopet vrnil v Novo mesto. Po poročilih je partizanska ofenziva šla preko Hrvaške proti Sloveniji in
je tako nastal nov položaj. Na posvetu oficirjev novomeške zaščite je bilo sklenjeno, da se bo od tedaj naprej vodila frontalna borba in da bo novomeški udarni bataljon branil levi breg Krke. Nadporočnik Mrak se je na razgovoru odločno zavzel, da se takoj odpeljejo in evakuirajo vsi domobranski ranjenci v Avstrijo. To res herojsko delo — prevoz ranjencev iz Novega mesta — je v zadnjem trenutku izvedla bolniška sestra Ivanka Primožič „Irena.‘
V	ponedeljek 30. aprila je bil ob 10. uri zvečer izdan ukaz, da ves novomeški bataljon pohiti s kamioni na Bloško polico, da tam okrepi Rupnikov bataljon, ki skupno s šentviškim drži položaj proti Loškem potoku, odkoder so prodirale s kamioni proti Trstu tri bolgarske armade, dve albanski diviziji in južni partizanski odred. Ob 11. uri zvečer je novomeški udarni bataljon že krenil s kamioni preko Mirne peči, Trebnjega, Ljubljane, Vrhnike, Dol. Logatca, Rakeka, Cerknice, Grahovega do Bloške police, kamor je prišel 1. maja 1945 ob 4 popoldne.
V	petek 4. maja 1945 ob 10. uri zvečer je izdal Vuk Rupnik vsem trem bataljonom povelje za napad na bolgarsko armijo. Ob tej priliki je pripomnil, da imajo Bolgari to vojaško taktiko, da pustijo sovražnika prav blizu in ga nato z jurišem uničijo. Naš novomeški bataljon je pod vodstvom stotnika Tomiča zavzel svoj položaj; isto sta storila ostala dva bataljona. Do napada na Bolgare ni prišlo, ker je med tem prišlo povelje iz Ljubljane za umik proti Bloški Polici in Cerknici, kjer smo tudi prenočili.
Ukaz o ustavitvi sovraštva med partizani in protikomunistično vojsko je izdal Feldmaršal Alexander. Radiotelegrafist Bogomil Glavan v štabu generala Ivana Prezlja — Andreja, komandanta jugoslovanske kraljevske vojske za Slovenijo, je prejel ukaz o prekinitvi sovraštva med partizani in protikomunistično vojsko, ki ga je izdal feldmaršal Alexander. Radioodajna postaja generala Andreja je redno obveščala zaveznike o premiku nemških čet in zato je za proti uslugo ukazal feldmaršal Alexander generalu Andreju, da se vsa slovenska vojska in četniki prebijejo in umaknejo v Italijo, kjer jim garantira zaščito. General je o prejemu ukaza takoj obvestil polkov nika Bitenca in sta se nato sestala na Gorenjskem. Bitenc pa je odločno odklonil umik v Italijo in je izdal ukaz za umik na Koroško.
Te dogodke, t. j. ukaz o prekinitvi sovraštva in umik v Italijo, je pojasnil in potrdil general Andrej dne 13. avgusta 1972 v Clevelandu v moji in v prisotnosti soborca Bajc Lojzeta. Prav tako je potrdil prej depeše in izročitev iste generalu Andreju telegrafist Bogomil Glavan, ki tudi živi v Clevelandu.
V	nedeljo (>. maja ob eni uri zjutraj sta 35. četa in težka četa novomeškega udarnega bataljona odšli v zasedo nad cestoi Cerknica — Begunje, dočim je šel prvi vod 35. čete pod vodstvom poročnika Fric Franca na pomoč napadenemu Rakeku. Med potjo je bil ta vod napaden od branilcev Rakeka, a so se končno spoznali in prenehali medsebojno borbo. Poročnik
Fric je prišel in odšel iz obkoljenega Rakeka in dal poguma braniteljem, češ, saj so trije bataljoni v Cerknici, ki jim bodo prišli na pomoč. Do pomoči pa ni prišlo in Rakek je padel. V Cerknici sem obvestil Vuka Rupnika o padcu Rakeka, a je to že vedel. Pred občinskim poslopjem v Cerknici je stotnik Tee z ročno granato razstrelil naš protitankovski top, prav tako so bila zažgana vsa skladišča hrane in smo vedeli, da smo izgubili vojno. Za umik nismo prejeli povelja. Ostali smo na položajih. Imeli stno še borbe z Bolgari in smo jih dobili šele proti večeru v Rakitni, odkoder smo skupno nadaljevali pot proti Preserju. Tu smo zasedli svoje položaje in prenočili.
(Sledil
V nedeljo, 7. decembra 197!) se bo darovala sv. maša ob 12. uri v Zavetišču za vse pokojne odbornike, člane in dobrotnike te socialne ustanove, med katerimi so: Musar Jože, Jenko Jože, Vrčon Branko, Budinek Vojteh, Fraz Leopold, Zupanc Vinko, Erjavec Alojzij, Gregorin Franc, Šabec Ivan, Pavlovič Jakob.
Po sv. maši bo skupno kosilo „asado‘‘.
\’A UREDNIŠKI mZI
Spoštovani g. Branko,
Na Vaše cenjeno pismo Vam sporočamo, da bomo k novi dvojni številki 10 11 Tabora 1975 priložili Vam manjkajočo dvojno številko 7-8/75, da boste imeli kompleten letnik.
Veseli nas, da imate vse letnike Tabora vezane in da jih boste po Vaši smrti prepustili institutu za poznejšo zgodovino.
Uprava glasila Tabor ima tudi vezane vse letnike borčevskega glasila, in to od šmartinskega Vestnika (ustanovitelj pok. svetnik Karel Škulj) skupni Vestnik in vse letnike Tabora. Nekaj kompletnih vezanih letnikov imamo na razpolago in če se kdo zanima, naj se obrne na našo upravo.
Prejmite naš prisrčen pozdrav.
Uprava
Ivalidski sklad ZDSPB TABOR:
v dol.
Horvat France ............ 4.—
Koritnik Tone ............ 4.—
Koritnik Franc' .......... 5.—
Poljane Jože ............. 4.—
Rabzelj Ivan ............. 4.—
Rabzelj France ........... 3.—
Arhar Julka .............. 3.—
Rupnik Ivan .............. 4.—
Starič Lojze ................. 10.--
Štibernik Anton .......... 2.—
Premru Mary .............. 2.—
N. N............................ 5.—
N. N...................... 10.—
Suhadolnik Janez ......... 15.—
Videtič Jakob ................. j.-.
Lobe Berta ..................... 5-.
Grum Jaka ................ 6.—
Zupančič Hinko in Marija 10.—
Žnidaršič Vera ........... 5.—
Kokal Jože ............... 5.—
Tiskovni sklad Zveze Tabor:
v dol.
Videtič Matija ........... 5.—
Jerič Maks ............... 5.—
Berkop«x; Ivan ........... 5.—
Koritnik Tone ............ 1.—
Horvat Franc ............. 1.—
Za zavetišče:
Buda Stane ................. 1.000.—
Dr. Dobovšek Jože ........ 500.—
Jeločnik-Dolinar ......... 500.—
Zakrajšek Jože ........... 500.—
Dermastja Franc .......... 3.000.—
Korošec Ivan ............. 1.306.—
R. P. Guštin Jože ........ 100.—
Vitrih Ančka ............. 100.—
Omahna Miha .............. 100.—
N. N.	— Berazategui ....	160.—
Pucko	Vinko ............ 100.—
Šterbenc Janko ........... 100.—
Vidmar Jože .............. 200.—
Kržišnik Jure ............ 200.—
Vitrih	Miro ............. 100.—
Škrbec	Jože ............. 200.—
N. N........................ 500.—
V	spomin na pok. očeta umrlega v domovini:
Sašek Jože ........... 500.—
V	spomin na pok. Barbaro Slavič:
Carrizo y Prado ...... 1.500—
V	spomin na pok. stariše: Buda Stane in Anico roj. Cotič:
Buda Stane ........... 500.—
V	spomin na pok. domobrance 24. čete:
Buda Stane ........... 500.—
V	spomin na pok. Vuka Rupnik:
Tomaževič Lovro ...... 100.—
Rupnik Zinka ......... 500.—
Lipovšek - družina . . .	500.—
Buda Stane ........... 500.—
N. N.................... 100,—
Logar Vinko .......... 100.—
Štefanič Jože ........ 100.—
Tiskovni sklad gl. Tabor:
N. N......................... 10,—
Grabnar Jože ............. 50.—
Mehle Ivan ............... 40.—
Makovec Ivan ............. 40.—
Invalidski sklad v Argentini:
N. N. V. Ballester ......... 120.—
Urbančič Ljenko (dol) . . .	5.—
Komidar Jože (dol) ....... 5.—
ZAVETIŠČE DR. GREGORIJA ROŽMANA
Ker se gradnja prvt-ga dela Zavetišča dr. Gregorija Rožmana bliža h koncu, obveščamo vse rojake, ki bi imeli namen priti vanj, da se prijavijo odboru pismeno, na naslov: Asociacion dr. Gregorio Rožman, Ramon L. Falcon 4158, Capital. V začetku bomo sprejeli le 8 oseb. Dogotovljenih bo prav toliko sob (vsaka z lastno kopalnico), jedilnica, kuhinja, ambulanta in stanovanje za sestre. Vsi prostori so centralno kurjeni. Z dograditvijo tega prvega dela pa naš cilj še nikakor ni dosežen. Naslednja stopnja (17 sob), za kar ponovno prosimo: brat, spomni se brata!
Odbor.
VSEBINA
Las normas que rigen la Universidad de Guba ....................... 289
Obtožujemo ......................................................... 290
O naši vojaški morali in drugo (Stane Buda) ....................... 293
Tone Fajfar še vedno molči (J. R.) ................................ 297
Zgodovina v službi politike (B. O.) ............................... 298
Ob rojstvu slovenskega	domobranstva (Ljenko Urbančič) .............. 300
Naši možje ......................................................... 309
Ali je naš NO za samostojno	slovensko državo (St. Buda) ........ 310
Domobranska glorija................................................. 312
Za beležnico ....................................................... 314
Naši mrtvi ........................................................  315
Iz pisem ........................................................... 316
Zadnji pohodi 35. čete	(Jože	Sladič) .................. 317
Na uredniški mizi .................................................. 320
Darovali so ........................................................ III
cS ? S-	TARIFA REDUCtDA
sl :*• Vet 3<	Concaattn N* »1«
o • 2 * •	FRANOUEO PAGADO
< ^	ConoMiOn N» MII