UDK 811.163.63'5"200r' Ada Vidovic Muha Filozofska fakulteta v Ljubljani KAJ JE NOVEGA V KNJI@NEM JEZIKU? -OB IZIDU SLOVENSKEGA PRAVOPISA 1 Odgovor na krovno tematsko vprašanje okrogle mize Kaj je novega v knjižnem jeziku sedaj, ko smo pod naslovom Slovenski pravopis (SP) poleg pravil dobili še slovar, ki se s sto in več tisoč iztočnicami samo občnoimenskega gradiva uvršča v zgornjo mejo slovarjev srednjega obsega, je preprost: novega je zelo veliko, saj s svojo zasnovo pomeni precejšnjo zastranitev v načinu razmišljanja o jeziku, predvsem v razumevanju (knjižno)jezikovne norme. Pojem zastranitev je mogoče utemeljiti z naslovom dela in iz njega izvirajoče obvestilnosti, s presenetljivo pod-cenjevalnim razmerjem do aktualnega gradiva, se pravi do aktualnega življenja jezika, razvidnim že v Spremni besedi, in seveda z razčlenitvijo predstavljenih rešitev, ki se kljub onemogočenemu elektronskemu pristopu počasi rojevajo. 2 Naslov Slovar Slovenskega pravopisa (SSP), temeljni nabor gradiva in zasnovne prvine upravičujejo misel, da gre pri tem delu za uzakonjanje knjižnojezikovne norme, ki naj bi bila sodobna (izid 2001) predvsem na podlagi predpisov, izvirajočih iz zakonitosti konzerviranega jezikovnega sistema, morebitno popravljenih na podlagi jezikovnega čuta katerega izmed članov uredniškega odbora ali redaktorskega kolektiva. Zanemarjen je temeljni jezikovnokulturni vidik knjižne normativnosti: jezikoslovno uravnavanje kultivirane knjižne rabe jezika najnovejšega časa z jezikovnim sistemom - odprtim in prilagodljivim naborom zakonitosti, ki jezik kot tak določajo. Za take vrste normativni priročnik je seveda potrebno živo sodobno gradivo, ki odseva v veliki meri nov pojmovni svet (predvsem knjižne) slovenščine zadnjih desetih let, ko je tudi formalno postala funkcijsko enaka drugim državnim jezikom; hkrati gre seveda še za jezikovni izraz spreminjanja družbenih in političnih načel, vrednostnih sistemov družbe, za izraz časa, ko se zdi, da se izgublja jezikovna zmožnost (kompe-tenca) slovenskih govorcev vsaj za (nekatera) področja znanosti - se res? - itd., itd. Kljub temu, da je ustrezno gradivo za kritično razčlenitev aktualnega (knjižnega) jezika v relevantnih računalniških besedilnih zbirkah tako rekoč na dosegu roke, se nam ponuja v glavnem »popravljen« SSKJ in brušena slovenščina iz srede 20. stoletja. Izdajatelj SAZU in ZRC SAZU s ključnim avtorjem J. Toporišičem dajejo takšnemu delu pomembno težo. 2.1 Kot je bilo na podlagi podatkov iz Spremne besede SSP (VII-X), reklamnih ponudb, pa tudi iz doslej opravljenih razčlenitev že ugotovljeno, so gradivni viri uzakonjanja sodobne knjižnojezikovne norme v pravopisnem slovarju strokovno porazni. Če se je knjižna norma SSKJ oblikovala na več milijonih takrat aktualnega, dokumentiranega in zvrstno uravnoteženega gradiva (Uvod v SSKJ, § 11-14, tudi npr. § 1, 8, 9, 10 idr.), v zvezi z normo govorjenega knjižnega jezika (tonematika, število naglasov in njihovo mesto, trajanje glasov) na relevantnih anketah (§ 14, 8, 9), je bilo temeljno gradivo SSP povzeto iz SSKJ, se pravi ne samo zastarelo (1. knj. 1970, zadnja 1991), ampak slovarsko vsestransko, tudi normativno, že izrabljeno. Pregleden in še danes strokovno v glavnem sprejemljiv Uvod v SSKJ, napisan konec 60. let prejšnjega stoletja, so v SSP-ju zamenjala Pravila Slovenskega pravopisa, zmanjšano količino pomenske obvestilnosti (informativnosti) - tudi nerazvidno opuščanje pomenov, krajšanje razlag - pa v pravopisnem slovarju večja količina slovnične obvestilnosti, npr. povedkovnik, členek, uvrstitve zaimkov, pomenske kategorialne lastnosti kot pojmovno, snovno idr., vse brez pomenske opredelitve oz. razlage. Lahko povzamem, da je zavest moderne tudi slovenske slovarske tradicije, vgrajene že v jezikoslovno misel 19. stoletja v navezi Kopitar - Miklošič - Levstik, uresničene prvič v Pleteršnikovem slovarju, v SSKJ zasnovno aktualizirane z jezikoslovnimi idejami 20. stoletja, s pravopisnim slovarjem doživela hud upad. 2.2 Zlasti ob izidu slovarskega dela Slovenskega pravopisa se odpirajo pomembna širša vprašanja. Z jezikovnopolitičnega pa tudi sociološkega vidika je zanimivo, da je mogoče danes gradivni zgodovinski spomin, ujet v informativno-normativni Slovar slovenskega knjižnega jezika (Uvod, § 7),' »popravljati« v predpis (knjižno)jezi-kovnega vedenja. Tako se nam predpisni priročnik ponuja v vlogi aktualnega normativnega slovarja knjižnega jezika, ponuja se nam celo kot nadomestek stilističnega priročnika. Ob tem se je upravičeno vprašati, kako je mogoče, da edini med jeziki s tranzicijskim bremenom vsaj znotraj slovanskega sveta nismo (z)mogli izdati niti enozvezkovnega aktualnega slovarja (knjižne) slovenščine - kljub slovarski delavnici, ki se je leksikografsko odlično usposobila in strokovno potrdila z izdelavo SSKJ, delavnici, ki dobro ve, kaj pomeni zasnovi slovarja ustrezno, dokumentirano gradivo (raziskovalni material). Imamo torej leksigrafsko skupino, imamo tudi v slovenskem prostoru evropsko primerljiv nabor aktualnega gradiva - in vendar se nam tudi po trideset in več letih izida 1. knjige ponavlja SSKJ, sedaj še v vlogi, ki je v svoji zasnovi ni želel imeti. 2.3 Naj se v tem omejenem obsegu dotaknem vsaj nekaterih »popravkov« SSKJ-a; gre za (a) uvedbo in rabo t. i. splošnih normativnih oznak (SP, 130), (b) zvrstne in stilne oznake, (c) eno izmed načel uvajanja novega izrazja in (č) razumevanje pojma pridevniške vrstnosti (generičnosti). 2.3.1 Splošne normativne oznake zajemajo ukaz - prepovedano črna pika (•), nepravilno glede na pravilno - krožec (°) in odsvetovano - puščica (^). Normiranje, 1 Neaktualnost gradiva SSKJ za današnji čas je neposredno razvidna iz Uvoda SSKJ, kjer avtorji zapišejo: »V slovarju je zajet besedni zaklad /^/ in prikazana njegova raba, kakor se kaže v sodobnem knjižnem jeziku, to je /^/ od za~etka tega stoletja do 1969 oziroma do leta izida posamezne knjige.« (§ 1, poud. A. V. M.) In še: »Pojmovni svet, zajet z besediščem slovarja, je predstavljen s stališča sodobnega človeka.« (§ 10) Tako celotni Uvod kot tudi predstavljena člena pričata, med drugim, o odgovorni zavezanosti avtorjev živemu jeziku tedanjega časa kot temeljni zasnovni prvini slovarja. v pravopisu seveda uzakonjanje z grafi~nimi znamenji, ki ga slovensko jezikoslovje oz. slovenska jezikovna kultura ne pozna že štirideset let - od SP 1962, ko ga je s predstavitvijo ustreznega področja rabe presegel SSKJ - je v SSP uporabljeno v približno 1200 primerih.2 Ponovna uvedba takšnega načina uzakonjanja upravičeno zbuja pozornost. V tem okviru bo opozorjeno samo na nekatere vprašljive uzakonitve vzorcev in ne na posamezne primere. (a) Na mešanje meril zvrstnih (pod)sistemov kažejo primeri, ko se besedam iz neknjižnih zvrsti predpisuje knjižnojezikovno vedenje, npr. neknj. ljud. gazda -gazdov, •gazdin; sleng. mačo, mača, °mačota, mačev (verjetno mišljeno mačev), °mačotov; šol. žarg. brucevati, °brucovati, brucevaje, °brucovaje, brucevanje, °bru-covanje; pokr. prim. nono -a, °nonota, nonov, °nonotov; pokr. vzh. kruc, kručev, °kru-cov.3 (b) Za neločevanje govornih položajev oz. okoliščin gre v primerih, ko se ljubkovalnim ali sploh čustveno zaznamovanim besedam, vezanim na privatni (nejavni) govorni položaj, predpisuje prav tako knjižnojezikovno vedenje, npr. ljubk. oči -ja, •očita, miško -a, °miškota; šalj. bimbo -a, °bimbota, bimbov, °bimbotov; šalj. bučko -a, °bučkota, bučkov, °bučkotov; šalj. debelko -a, °debelkota, debelkov, °debelkotov; rdečko -a (brez oznake, vsaj pog.), °rdečkota. (c) Ni jasno, zakaj je potrebno širiti obseg pravopisnega slovarja z navajanjem svojilnopridevniških tvorjenk iz celotnih tujih osebnih lastnih imen (ime, priimek idr.) in jih označevati z nepravilno, če takšna raba ni izkazana (Fida). Gre za tipe kot °Dantealigherijev, °Baudouindecourtenayjev, °Lopedevegov, 'Lopedevegin, Leonardo-davincijev, ° Ortegaygassetov in tu še •Ortegaygassetin (?) ipd. (č) Tudi s sociolingvističnega vidika je vprašljivih kar nekaj rešitev: - zanemarjanje ženskih osebnih imen tipa Saša, Vanja, v smislu iztočnične samostojnosti, zlasti še, ker se pri a-jevskih končnicah oseb m. spola dosledno (ne glede na dejansko rabo) navaja kot prepovedana (•) oblika z obrazilom -in, tip Sašin, Vanjin - za osebe ž. spola seveda pričakovano obrazilo; opustitev aktualne rabe tovrstnih imen oseb ž. spola je še toliko bolj nenavadna ob dejstvu, da SSP navaja po mnenju avtorjev ljudske oblike imen ž. oseb - kar vseh po vrsti, ne samo znanih iz leposlovja - tip Drnovšk-ovka, in sicer samo iz podstave poimenovanja oseb m. spola kot Drnovš(e)k-, zanemarja pa t. i. vzporedno narečno tvorbo, tip Drnovš-ek : Drnovš-ca. Tudi pri t.i. novotvorbah so zanemarjene možnosti vzporedne tvorbe, npr. iz akademik- nastaja izrazno zapletena tvorjenka akademikinja - akademikinjin (?), čeprav ob akadem-ik, akadem-ski lahko tudi akadem-ka - akademkin. - Sploh je nenavadno dosledno navajanje poimenovanj oseb ž. spola kot podgesla poimenovanjem oseb m. spola; nič ne pomaga Branki Jurca ali Vidi Jeraj pisateljevanje, Ivani Kobilca slikanje - tako kot Marie Curie ostajajo v senci svojih moških parov, lahko tudi brez navedbe svojil- 2 Gradivo so zbrali študentje letošnjega 1. letnika slovenistike v knjižnojezikovnem seminarju. 3 V ta sklop lahko uvrstimo tudi neke vrste odgovor na moje presenečenje (Delo, 7. 12. 2001, 8), da je mogoče na podlagi »osrednjedolenjskega govora L^l prever/jati/ Riglerjevo in Nartnikovo otonemljanje besedja« (SP, IX); glavnemu avtorju SP-ja se ne zdi nič posebnega, če se tonemi slovenskega knjižnega jezika določajo na podlagi dolenjščine (Delo, KL, 4. 3. 2002), se pravi enega izmed slovenskih narečij. nega pridevnika, ta je dosledno navajan le za m. osebe, torej le Curiejev; samo zaradi premajhne pogostnosti priimka v sloven{~ini je odpadla Curiejevka ali Kobilčevka, Jerajevka ni imela te sre~e. (d) Zlasti je nenavadno uporabljati splošne normativne oznake pri frazemih, ko gre npr. tudi za metafori~no rabo, npr. biti s kom na bojni nogi ^ sprt; bojno polje ^ boji{~e; okorel zlo~inec ^ nepobolj{ljiv; polagati ra~un o svojem delu ^ poro~ati, dajati ga v oceno; položiti račun za kaj ^ zagovarjati se (zanemarjanje vidskega razmerja - slovarske kategorialne lastnosti glagola - je pogosto v razlagah pravopisnega slovarja); položiti roko nase ^ narediti samomor; postavljati kaj pod vprašaj ^ dvomiti o čem; zrušiti oblast ^ spodkopati, ogroziti. 2.3.2 Poleg splošnih normativnih oznak zasluži posebno poglavje tipološka primerjava zvrstnih in stilnih oznak. Tu samo nekaj opomb. Glede na SSKJ se je pojavilo kar nekaj novih poimenovanj, ki kljub strokovno neprepričljivim razlagam4 obetajo občutljivo stilistično ločevanje, npr. med nekjižno pogovornim in neknjižno ljudskim, praktičnosporazumevalnim, poudarjalnim in čustvenostnim, knjižno neobčevalnim in izobrazbenim idr. Vendar na podlagi česa so npr. besede kot ajmoht, štrudelj, špan-ga, marela, šnops, piksna, afne guncati neknjižno ljudske, zbrihtati, fejst, špricar, šank, ohcet, fasati, pasati, vaga, parazol neknjižno pogovorne? Ali oženiti 'dati v zakon' je neknj. ljud., oženiti se s sosedom pa neknj. pog.5 - Na nerazumevanje posebnosti terminoloških sistemov kažejo besede, zaznamovane npr. z novota (neologizem v SSKJ) - navedene celo kot zgled definicije te oznake (SSP, 133) - sodijo pa v jezikoslovje;6 tako so ob potresniku 'potresni oškodovanec' z oznako nov. predstavljeni še jezikoslovni izrazi sledje, narečjeslovje - oboje brez pomenske opredelitve, utvariniti 'tematizirati'.7 2.3.3 Zgodovinska izkušnja nas uči, da je slovenščina tako kot drugi evropski jeziki bila sposobna sprejeti za svoje, se pravi ustrezno (oblikoslovno, besedotvorno, glasovno oz. črkovno) predelati tudi t. i. kulturne latinizme in grecizme - leksiko latinščine in grščine, jezikov torej, ki danes nista nikomur več materna, kar je za njeno jezikovnokulturno obravnavo temeljnega pomena. - Preseneča nabiranje novega besedišča glede na SSKJ tudi s tovrstnim »podomačevanjem«8 - ne glede na izvor prevzetega, starost in uveljavljenost v jeziku, se pravi s popolnim zanemarjanjem tradicije kot pomembne prvine jezikovne kulture. Samo nekaj naključno nabranih 4 Npr. zborno privzdignjeno zaznamuje »prvin/o/ knjižnega jezika, ki je privzdignjena /poudarila A. V. M./ dvojnica /verjetno sopomenka, saj gre za stilno variantnost/ h knjižni nevtralni prvini / knjižne /_/ prvine?/« (SP, 129.) 5 Gradivo za obe oznaki so prav tako nabrali študentje slovenisti letošnjega 1. letnika v knjižno-jezikovnem seminarju. 6 V SP (133) beremo: »novota, neologizem jezikovna prvina, katere novost še čutimo /^/«. Kdo, če je že ne preverjamo z aktualnim gradivom? Uporabnik nekako s srednješolsko izobrazbo, ki mu je SP namenjen, naj bi »čutil« »novoto« terminologije znanstvenega področja? 7 Nobene od terminoloških »novot« ne prinaša, kaj šele razlaga, Slovarček jezikoslovnih izrazov v SP (197-212). 8 V bistvu gre za preprosto kalkiranje, za t. i. pomenske kalke. primerov: antropologija <človekoslovje>, antropolog <človekoslovec>,'9 antropologinja idr., arheologija starinoslovstvo, arheolog starinoslovec idr., biologija , biolog idr., entomologija , ento-molog , idr., geologija zemljeslovje, geolog zemljeslovec idr., neologi-zem jezikosl. ,1° psihologija (duseslovje),11 psiholog (duseslo-vec) idr., viktimologija , viktimolo{ki <žrtvosloven>, zdravoslovje star. zdravstvo, medicina. 2.3.4 Na nerazumevanje pojma vrstnosti (generi~nosti) pri pridevnikih, se pravi posledi~no tudi na nerazumevanje pojma slovarska beseda - leksem kot poimenoval-ne enote jezika, kažeta vsaj dva tipolo{ka primera: 2.3.4.1 Zapis J. Topori{iča v Spremni besedi, da si je »dosti /^/ prizadeval tudi za ponazarjanje rabe nedoločnih pridevnikov v vlogi povedkovega določila« (SP, IX) temelji na teoretičnem kratkem stiku - na neločevanju med pojmom skladenjske oz. besedilne določnosti, vezane samo na lastnostne pridevnike, tip bogat sosed : bogati sosed, in besedotvornim pomenom (pridevni{ke) vrstnosti, tip rdeči ribez : rdeč ribez, npr. rdeči ribez je ze precej rdeč, (ta) mravlja je rdeča (mravlja) -je rdečka. Neločevanje slovarske pomenske kategorije pridevni{ke vrstnosti od lastnostnosti, me{anje te slovarske problematike z besedilno, je pri pridevnikih, tvorjenih z obraziloma -(e)n (last-nostnost) in -ni (vrstnost), {irilo pravopisni slovar. Predsednik SAZU-jeve pravopisne komisije se je namreč odločil, da bo v iztočnici brisal pomensko razločevalnost in vse pridevnike predstavil kot lastnostne, torej z obrazilom -(e)n, tudi če primerov teoretično ni mogoče utemeljiti (najpreprostej{i dokaz je sposobnost stopnjevanja, npr. opisnega s prislovi stopnje), raba pa jih ne izkazuje; v SSP so torej iztočnice strojen, elektro-termičen, enosedezen, gugalen itd., čeprav gre samo za vrstni pomen, torej strojni (inženir - strojnik), elektrotermični (proces), enosedezni (čoln), gugalni (stol - gugal-nik), vladni (ukrep). Na ravni iztočnice se bri{e pomenska razvidnost obrazil -(e)n (lastnostnost) in -ni (vrstnost) tudi v primerih, ko se lahko razvr{čata na isto podstavo, npr. enosmeren - zelo (precej ipd.) enosmeren vpliv (lastnost) : (*zelo) enosmerni tok (vrsta); solzen - (čisto) solzen obraz (lastnost) : (*čisto) solzni mesiček, kanal (vrsta); sončen - (zelo) sončen obraz (lastnost) : (*zelo) sončni mrk (vrsta). Za vrstne pridevnike je značilna razmeroma redka raba v povedkovem določilu, torej v glagolski skladenjski vlogi. Če pa se taka raba pojavi, jo lahko razumemo le kot izpust samostalni{kega jedra - razmeroma pogosta poenobesedenja {e dodatno potrjujejo to misel: torej (ta) inženir je strojni (inženir) - strojnik, (ta) glagol je dovrSni (glagol - dovrsnik). Kar je spodbudilo avtorja J. Topori{iča, da se je posebej trudil s 9 Lomljeni oklepaj »zaznamuje tudi še ne povsem uveljavljeno /!/ slovensko ustreznico prevzete besede.« (SP, 226.) 10 Posebno obravnavo bi potrebovalo medgeselsko usklajevanje pojmov - celo znotraj jezikoslovne terminologije v SP; je npr. sopomenka za jezikoslovno neologizem samo novota ali besedna novota (gesli neologizem, novota, razlaga oznake novota v SP, 133)? 11 Okrogli oklepaj »v razlagi zaznamuje opustljivi del besede ali besedne zveze: /^/ terminologija /^/ (strokovno) izrazje.« Le kaj je pri duseslovju opustljivega? tem problemom, je morda dejstvo, da se vrstni pridevnik, ~e preide v povedkovo dolo~ilo, lahko pojavlja tudi z obrazilom -(e)n in se tako izrazno prekriva z lastnost-nim pomenom pridevnika, torej ob vpliv je (zelo) enosmeren tudi promet je enosmeren (pri~akovano enosmerni). Ker pa vemo, da se vpra{anja jezikovnega pomena za~nejo na ravni morfematike, je takšno rabo mogoče pojasniti z dvopomenskostjo obrazila -(e)n: prvotni pomen ostaja lastnostni, tip vpliv je (zelo) enosmeren, drugotni pa sopo-menski z obrazilom -ni, tip promet je enosmeren, dejansko enosmerni. Škoda, da je izrazna zadrega (če je lahko zadrega v jeziku pogosta morfemska sopomenskost) povzročila kar splošno brisanje tudi izrazne pomenske razločevalnosti in po nepotrebnem »bogatila« strani SSP. 2.3.4.2 Ukinitev oz. spreminjanje zunajjezikovnih krajevnih in ~asovnih okoli{~in, ki jih uporablja SSKJ za ustrezno razumevanje pojma, v vrstne opredelitve (z vrstnimi pridevniki) pomeni me{anje okoli{~in pojavljanja dolo~ene predmetnosti s (pod)vrsto te predmetnosti, npr. akindzija^^ ne more biti turški konjenik, torej vrsta konjenika, ampak 'konjenik' ev. v dolo~enem ~asu v tur{kem okolju, spahija ipd. ne more biti zgod. turški zemljiški posestnik, ampak posestnik ev. v tur{kem okolju dolo~enega časa idr. 3 Naj na kratko povzamem: Slovenski pravopis s svojim slovarjem, ki želi prevzeti vlogo tudi zakonsko veljavnega (uzakonjenega) normativnega in stilističnega priročnika, je za sodobni, izjemno občutljiv čas, s svojim gradivom obrnjen nazaj, v zasnovi pa s predpisovalno ambicijo brez lastne gradivne podlage neverodostojen. 12 SSKJ izraza ne navaja, tudi raba ga ne izkazuje.