Werner Berg: ob 75-letnici dve razstavi v Pliberku
(Berite na 8. strani)

LETO XXXI. — Številka 22
Poštnina plačana v gotovini Erscheinungsort Klagenfurt
31. maja 1979 Celovec
Cena 4.— šil.
Dvojezični napisi bili odklonjeni -kako? - z argumenti analfabetov!
(5 din) P. b. b.
Veriagspostamt 9020 Klagenfurt
V Žitari vasi Enotna lista (EL) s svojim predlogom postavitve reklamnih desk z nemškimi in slovenskimi krajevnimi imeni — predvidene so predvsem za turiste — ni prodrla. Logični argumentaciji EL zastopniki večinskih strank niso mogli ali niso hoteli ali morda niso smeli slediti.
Kakor se je izrazil ravnatelj Franc Kukoviča (EL) — je občinski svet prišel do točke, kjer pač nekateri ne vidijo več jasno oziroma ne poznajo resnice. Neupoštevanje pravice do dvojezičnosti ustvarja pri slovenskih občinah občutek potisnjenosti. Ker se je predvsem odbornica Reinhilde Altersberger, ki ima po nekih čudnih predstavah
za dvojezično samo kombinacijo nemščine s kakim tujim jezikom ne pa s slovenščino, sklicevala na neobvladanje slovenščine, je ravnatelj Kukoviča izjavil, da je pripravljen prirediti jezikovne tečaje za slovenščino.
Socialisti in OVP so svoje odklonilno stališče zagovarjali z zakonskimi predpisi. Frakcijski šef EL Martin Hribernik: je državna pogodba samo košček ničvrednega papirja? Dipl. trg. Joža Nabernik, EL, je poročal, da se je občinski svet v Železni Kapli v podobni zadevi drugače zadržal, zato bi bilo tudi v Žitari vasi pričakovati več velikodušnosti.
Akademija: mladini nai velja največja skrb!
Adolf Eisner, ÖVP: najprej naj Jugoslavija na svojem obmejnem pasu dopolni slovenska krajevna imena z nemškimi... Michael Pe-pelnar, SPD', tudi ni videl zapostavljanja slovenskih občanov. Sicer pa se je izgovarjal na nevarnost nemirov in na odgovornost za red in mir.
„Kaj potrebujemo table, saj tako tudi najdemo domov“, „tega ni-ko'i ne potrebujemo“, „do sedaj jih nismo potrebovali, pa jih tudi sedaj ne bomo“. Z argumenti analfabetov so nekateri mandatarji občine Suha v torek uspešno preprečili namestitev tabel po vaseh, kakor je to predlagal slovenski mandatar Janez Kolter. „Mir hom zur genige Tofln,“ je bil argument v slabi nemščini, da bi preprečili dvojezične napise, kakor je to predlagal mandatar EL. Akoravno
„Tu smo, vaši otroci,“ je bilo geslo letošnje šolske akademije Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Dvorana celovške Delavske zbornice je bila za to tradicionalno prireditev docela zasedena, ko so slovenski otroci pokazali staršem ter prijateljem mladine, kaj so se naučili.
Slovenska gimnazija si prizadeva, da ne bi bila v očeh zunaj stoječih neke vrste elitna ustanova v manj dobrem pomenu besede. Zato so tudi tokrat povabili k sodelovanju mladino iz drugih slovenskih oziroma dvojezičnih ustanov. Potem ko so lani nastopale gojenke gospodinjskih šol, so se letos Postavili — v letu otroka — na oder najmiajši: živi drobiž iz otroškega vrtca šolskih sester v Šent-Pefru pri Šentjakobu ter iz dvojezičnega otroškega vrtca „Naš otrok“ v Celovcu.
Ravnatelj dr. Reginald Vospernik, ki je pozdravil tudi številne častne goste, je opozoril tudi na Problem naraščaja, na pojemanje števila novorojenčkov. Dejal je:
«Mednarodno leto otroka narekuje zlasti šolam, da se zavedajo, 'z kakšnih vrelcev in izvirov žive. Na žalost pojema iz leta v leto glasen hrup v prvih razredih naših osnovnih šol. Manjša nataliteta (število novorojenih) tako postaja 2a vso državo družbeno-ekonom-ski, za narodnostno manjšino pa Poleg tega še biološki problem. 2ato smo danes povabili na praz-oiški oder dva naša samorastniška
otroška vrtca — najmlajše iz Šent-petra pri Šentjakobu, ki jih učijo in vzgajajo šolske sestre, ter otroke dvojezičnega vrtca v Celovcu. Naj nam Podjunčani oproste, da se danes ne bodo zvrstili na odru tudi malčki iz Šentprimoža. Ko smo snovali program, ta vrtec še ni deloval. Ti otroci so pionirčki v pravem pomenu besede, saj utirajo slovenski besedi pot tudi v dokaj sterilno atmosfero naše predšolske vzgoje.
Drugi povod za pogled nazaj pa je dejstvo, da je pred nekaj meseci odšel od nas ustanovitveni ravnatelj Slovenske gimnazije dvorni svetnik dr. Joško Tischler. Dr. Tischler velja upravičeno za očeta naše šole, dodati pa moram, da je skupno z dr. Francetom Ciganom tudi pobudnik in duhovni oče naše vsakoletne akademije. V tistih prvih letih je bila taka prireditev še prava avantura, vendar je trdna vera v uspeh premostila tudi najhujše ovire.
V duhu je med nami, se z nami veseli, da smo v tem šolskem letu dajali 530 otrokom v 21 razredih izobrazbo v materinem jeziku, je z nami ponosen, da se bodo z letošnjo maturo spet zaprla šolska vrata za 37 absolventov; skupno jih bo potem 553, ki danes večinoma že zasedajo razna in tudi že vodilna mesta v kulturnem, političnem in gospodarskem življenju na Koroškem in izven nje. Z nami si v duhu prizadeva, da bi nudili mladini še pestrejšo paleto izo-
brazbenih možnosti, zlasti takih gospodarsko-tehnični smeri.“
Mešani mladinski zbor (vodi prof. Jožko Kovačič) je nato zapel najljubšo pesem rajnega dr. Joška Tischlerja — „Sirota jaz okrog blodim“ ter zahtevni Očenaš hlapca Jerneja.
Nato je bila arena prosta (oder prost) za najmlajše iz Celovca, ki so v pesmi, igri in recitaciji pokazali, da je v njih vzbujenih že precej talentov, da je uspelo vzbuditi njihovo kreativnost.
Umetniško kreativna je tudi družina dr. Feinig, ki je nastopila kot naslednja. Flišna glasba je pri koroških Slovencih — z izjemo petja — nekaj zelo redkega. Tatjana, Andrej, Marja in Lucija iz 7., 6., 5. in 2. razreda so na klavirju, kitari in flavti skupno z očetom-baritoni-stom predvajali prerez iz umetniške vzgoje v lastnih štirih stenah, hkrati pa s tem postavili zgled za mnoge druge. Koroški Slovenci nimamo ne komornega, še manj večjega orkestra, niti „blehmuzike“ nimamo. Skupno z nastajajočimi glasbenimi šolami je Slovenski gimnaziji tudi to odprto široko polje glasbene vzgoje.
Zbor otroškega vrtca iz Šentpe-tra je prav tako prikazal vso paleto znanja in obiskovalce akademije zelo navdušil. En dokaz več, kaj zmore idealizem šolskih sester.
V drugi polovici so nastopili ansambel „Mladi mi“ s Slakovimi melodijami, zbor drugih razredov (Jožko Kovačič), mladinski zbor
(dr. Anton Feinig), še enkrat mešani mladinski zbor ter združeni mladinski zbor. Z jazz-gimnastiko pa so dijakinje pokazale, da so „in“. Pred dvorano pa je bila posrečena razstava ročnih del.
Med častnimi gosti: predsednik NSKS dr. Matevž Grilc, župan Gug-genberger, poslevodeči predsednik deželnega šolskega sveta Kir-cher, podpredsednik Lindner, direktor dr. Gassler, vodja manjšinskega oddelka Vouk, strokovni nadzornik dr. Inzko, prelat Zech-ner, konzul Zupančič, vodja deželnega mladinskega sekretariata Ad-laßnig, predsednik združenja staršev Domej, predsednik SAZU Milčinski i. dr.
BODOČI DIPLOMATI NA SLOVENSKI GIMNAZIJI ^ Letošnji absolventi avstrijske ® diplomatske akademije so ob 9 tradicionalnem potovanju po ® zveznih deželah obiskali prejš-® nji teden tudi Zvezno gimnazijo ® za Slovence v Celovcu. Novo-® pečeni diplomati — 25 po šte-© vilu — prihajajo iz različnih dr-© žav sveta in so se zelo zanimali # za Slovensko gimnazijo ter tu-© di za vse druge probleme po-© sredno in neposredno s to usta-® novo. Zanimanje se je dalo me-© riti: več kot 2 uri so se ustavili @ na Slovenski gimnaziji. Absol-© vente diplomatske akademije © sta spremljala njen direktor ve-leposlanik Pfusterschmied ter % gospa sekcijski svetnik Turek.
je tudi v drugih občinah dovolj takih tabel — o njih je bilo govora celo na občinski seji —, je župan Siegfried Skubl bil mnenja, da so (ne-)obstoječe table dovolj. Z eno besedo:	slovenski mandatar je
ostal pri glasovanju sam, njegov predlog je bil z 1:14 zavrnjen.
Seminar pravnikov
Zveza društev pravnikov v gospodarstvu Slovenije je od 24. do 26. maja drugič vabila slovenske pravnike v zamejstvu — predvsem študente — na strokovni seminar o gospodarsko- in družbeno-pravni problematiki Slovenije. Lepo število študentov se je seminarja udeležilo, lahko bi bilo nekaj koroških Slovencev več, ki so poslušali po uvodnih besedah Jožeta Hartmana, ki je govoril o aktualnih vprašanjih narodnostnih manjšin v Sloveniji, predavanji dr. Petra Pavliča ter Staneta Rozmana o vlaganjih tujih podjetij v Jugoslaviji ter o vlaganjih Jugoslavije v Italiji in Avstriji. Vrstili so se strokovni referati dr. Udeta o organizaciji sodstva ter o značilnostih pravdnega postopka, dr. Šinkovca o samoupravnem pravu v organizacijah združenega dela ter dr. Černeta o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti s posebnim pogledom na tujce.
V prvi vrsti se je treba zahvaliti za tako široko ponudbo strokovnih predavanj predsedniku zveze slovenskih pravnikov v gospodarstvu Franciju Gerbecu ter tajniku Žiberni, ki je seminar spretno organiziral, je ob koncu pripomnil Filip Warasch, tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev. Rekel je, da bi bilo treba v prihodnje misliti tudi na glob'je strokovno sodelovanje med pravniki na Koroškem ter v Sloveniji, zaradi česa bi kazalo ustanoviti tudi na Koroškem društvo slovenskih pravnikov ali vsaj vejo pravnikov (in gospodar-svetnikov) pri Zvezi slovenskih izobražencev.
K slikama: Otroški vrtec iz Šent-petra (levo) ter mladinski zbor
Ob cobu [uM/edcwto.:
Kdo koga monopolizira?
Iz poročila Slovenskega vestnika smo brali, da je bil občni zbor Kluba slovenskih občinskih odbornikov „poizkus mo-nopolizacije“ narodne politike. Ker si nisem bil na jasnem, kaj naj pomeni monopolizacija v zvezi z nekim občnim zborom, do katerega ima pravico in dolžnost vsaka organizacija — monopola nad občnimi zbori nima nihče —, sem pogledal v Vrbinčev slovar tujk. Tu sicer nisem našel ničesar, kar bi kazalo na povezavo med občnimi zbori in monopoli, vendar sem našel pod „monopolizirati“ tale napis: „(prilastiti) si ali dobiti izključno pravico do česa“. Česa si je le lastil Klub slovenskih občinskih odbornikov izključno? Da je edina politična lista ali stranka, ne more trditi; da je narodno zastopstvo, ni trdil. Mogoče si lasti izključno pravico kandidature v deželni zbor?
Te najbrž tudi ne, saj jo je uspešno preprečila tako imenovana socialistična stranka („Wir sind sozial und national“), ki ne more trpeti poleg ostalih nacionalistov še kakega mandatarja, ki bi dosledno zastopal narodne interese.
V istem Vestniku lahko tudi beremo, da je bil izbran Hanzi Ogris, ki ga poznamo bolj po svoji funkciji kot podpredsednika ZSO in bilčovškega župana, manj pa njegovi dosledni dvojezičnosti, najmanj pa kot
zagovornika naših interesov v deželnem zboru, na 21. mestu za poslanca. Znani antisemit in dunajski župan Lueger je nekoč rekel: Kdo je Jud, odločam jaz. Prilastil — (monopoliziral) — si je pravico, da odloča, kdo bo njegov paradni Žid.
Kot neki Wagner, ki po mili volji milostno odloča vsako mandatno dobo, koliko časa, kdo in kdaj, kje bo v deželnem zboru sedel kot „Slovenec“. Zaenkrat bo Ogris — morda — sedel na zadnji klopi.
Ker sem že pri tujkah: slavni humanisti so to, kar se gre zdaj „Hitlerjunge“ Wagner z nami, imenovali danajski dar.
Srečko
P. S.: Za tiste, ki nimajo slovarja tujk, še razlaga „Danajskega daru“: Danajci (Grki) so zaman skušali zavzeti utrjeno mesto Trojo. Potem so se na videz umaknili, trojanskim nasprotnikom pa prepustili velikega lesenega konja kot „dar“. Trojanci so ta dar prepeljali znotraj mestnih zidov, v notranjosti lesenega konja pa so bili skriti sovražni vojaki, ki so potem poskrbeli, da je Troja padla. Takrat je nastal pregovor: „Bojim se Danajcev, tudi takrat, če prinašajo darove“. Lastni dodatek: darov SPÖ se je treba bati. Če že ne prinašajo nesreče, poderejo vsaj enotnost. In to bi bila največja nesreča.
Obisk Makedoncev na Koroškem
Pretekli konec tedna so se mudili na prijateljskem izletu po Koroškem zastopniki sekretariata za gospodarske zadeve ter sekretariata za mednarodne odnose SR Makedonije. Ogledali so si razne kraje in ustanove na dvojezičnem ozemlju, otroški vrtec, tovarno Topšport in Slovensko gimnazijo. Prenočili so v penzionu Wutte v Veselah, v nedeljo zvečer pa je bila skupna večerja z zastopniki NSKS in ZSO v gostilni Gabriel v Svatnah.
Tajnik ZSO Feliks Wieser je nakazal razvoj politične in splošne situacije ter omenil prizadevanja ZSO za zavezništvo z demokrati.
Član predsedstva NSKS Karel Smolle se je dotaknil skupnih problemov Slovencev in Makedoncev; oba naroda šele kratko živita v samostojnih republikah, akoravno so se v preteklosti že večkrat prizadevali odločati o svoji usodi. Koroški Slovenci naletijo na veliko razumevanje med Makedonci, je dejal Smolle, pa tudi obratno vlada zanimanje za dogajanje na bolgarski in grški meji. Na zavezni-
Novi list praznuje 25-letnico
25-letnico svojega izhajanja praznuje te dni tržaški tednik Novi list. Bralci Našega tednika ga zelo dobro poznajo, saj NT redno prevzema iz njega poročila o dogajanju med Slovenci v Italiji. Zakaj tudi ne, saj je Novi list eden najbolj kvalitetnih slovenskih zamejskih tednikov in so njegova poročila, njegove analize na visoki ravni in jih odlikuje temeljitost in stvarnost.
Kakor Naš tednik se tudi Novi list bori za samostojnost slovenske manjšine na politični, gospodarski in kulturni ravni. Slovenska skupnost, ki se da primerjati s Koroško enotno listo, ravno v Novem listu najde svoj forum za artikulacijo svojih prizadevanj. Novi list kritično spremlja politična dogajanja v vseh italijanskih strankah in je mnogokrat neke vrste moralna instanca.
Glavni urednik je že dolga leta dr. Drago Legiša, do pred nekaj leti slovenski župan občine Devin-Nabrežina pri Trstu. Velikokrat se mudi na Koroškem ter potem poroča Slovencem v Italiji o dogajanju na Koroškem tako preko Novega lista kakor tudi preko radijskih valov.
Novemu listu čestitajo k jubileju prav vsi koroški Slovenci, katerim samostojna in neodvisna politična artikulacija ni le prazna beseda, ter mu želijo tudi v prihodnosti tako visok ugled ter mnogo časnikarskih uspehov.
V uvodniku ob 25-letnici se uredništvo sooča s položajem ob usta-
štvo, ki ga iščeta Avstrija in Bolgarija, bodo Slovenci in Makedonci odgovorili z medsebojnim zavezništvom in solidarnostjo. Smolle je zaželel Makedoncem čimprejšnji uspeh pri reševanju spora z Bolgarijo, ki ne priznava makedonske narodne skupnosti. To rešitev je treba tem bolj pričakovati, saj gre za spor med dvema socialističnima državama.
Zastopniki koroških Slovencev ter makedonska delegacija so se dogovorili za izmenjavo publikacij in informacij. V ta namen je predviden tudi študijski obisk omenjenih predelov, kjer živijo Makedonci.
novitvi ter s tokovi v zadnjem četrt-stoletju. Med drugim piše:
„Dne 27. maja 1954, to je pred 25 leti je izšla prva številka Novega lista, ki je bil po volji njegovega ustanovitelja in glavnega urednika dr. Engelberta Besednjaka, nadaljevalec tednika z istim naslovom, ki je od leta 1929 do 4. novembra 1930 izhajal kot edini slovenski list v takratni Julijski krajini. Ta dan je namreč takratni fašistični notranji minister Arpinati
Dr. Drago Legiša
po nalogu Mussolinija ukazal goričkemu prefektu Dompieriju, naj poskrbi, da Novi list preneha izhajati ...
Med Slovenci v Italiji so se prenehala medsebojna obtoževanja, ostra žigosanja ter zadirčna prerekanja. Ostale so seveda osnovne politične razlike, ki so naravne in nujne za pluralistično družbo in ki so tudi pogoj ter jamstvo za vsakršen napredek. Danes Slovenci v Italiji brez težav lahko sedemo k skupni mizi, kadar gre za naše eksistenčne probleme, se brez težav lahko zedinimo za skupne akcije, kot je na primer akcija za našo globalno zaščito, za naše šolstvo, za naše temeljne kulturne institucije itd. Tudi v naših medčloveških odnosih je prišlo do zbli-žanja in do prijateljskega sodelovanja ne glede na politične, svetovnonazorske in druge razlike. Slovenci se skratka zavedamo, da moramo posvečati pozornost pred-
vsem tistemu, kar nas druži, ter najti demokratične oblike sodelovanja pri reševanju in urejanju naših osnovnih vprašanj.
Mis'imo, da nismo neskromni, če trdimo, da je k takšnemu kvalitetnemu skoku veliko prispeval tudi Novi list, katerega pisci so po svojih močeh skušali ostati zvesti temeljnim smernicam ...
Naš list je od vsega začetka tudi zavzel zelo jasno, nedvoumno stališče do vprašanja odnosov med zamejskimi Slovenci in njihovo matično domovino, kar je bilo pred 25 leti, kot se marsikdo še spominja, eno najhujših spornih problemov ...
Novi list je v tem pogledu pravzaprav zaoral ledino, saj je od vsega začetka odločno zagovarjal stališče, da si obstoja in nadaljnjega razvoja manjšine sploh ne moremo zamišljati brez trdnih vezi z matičnim narodom, zaradi česar je bilo nujno odnose z matico urediti, ne g'ede na njeno družbeno in politično ureditev. Danes se to stališče zdi povsem naravno, sa-moposebi razumljivo, toda pred 25 leti je bilo drugače in so bili uredniki ter sodelavci Novega lista prav zaradi tega predmet podtikanj, sumničenj, obrekovanj ter celo denuncianstva. Stvari so se, hvala Bogu, korenito spremenile in danes tudi to vprašanje ni več na nobeni strani sporno, zaradi česar smo pri Novem listu zadovo'j-ni, da smo pred mnogimi leti pra-
Koroška stvarnost —
V NAŠEM TEDNIKU
vilno gledali, pri svojih stališčih odločno vztrajali, čeprav nam marsikdaj ni bilo lahko ...
Ob 25-letnici izhajanja svojim bralcem zagotavljamo, da bo Novi list nadaljeval po dosedanji poti. Še dalje bo gojil ljubezen do slovenstva, do slovenskega šolstva, do mladine, poudarjal važnost narodne vzgoje, opozarjal na naše brate v Benečiji ter Kanalski dolini, ki še nimajo nobenih narodnih pravic, skratka prispeval svoj delež v splošnih prizadevanjih za obstoj in nadaljnji vsestranski razvoj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji.“

tednikov UotneuJtae - tednikov Uofnentae - tednikov UotnenJtac - tednikov U<Hne
MARKO KREUTZ, mandatar Avstrijske visokošolske zveze
\S
(Študenti
a&LLLL £aa-ttfg-a) zast&fi-h tno (-oa)
Tudi pesimisti si najbrž niso pričakovali tako nizke udeležbe pri preteklih visokošolskih volitvah 16. in 17. maja (1977: 39%; 1979: 33%). Nekaj dni pred volitvami je namreč Fritz Pesendorfer, predsednik centralnega odbora avstrijske visokošolske zveze (ZA-ÖH), objavil izsledke ankete, po kateri naj bi bila udeležba 68%, sicer z omejitvijo, da so odgovarjali na vprašanja le bolj angažirani in politično aktivni študentje (70% nagovorjenih).
Nizka udeležba je seveda prvo, kar mi pade v oči, če si ogledam rezultate teh volitev. O vzrokih za apatično držo velike večine študentov bomo v študentovskih krogih
še dalj časa diskutirali, saj je to osnovno vprašanje, ki odloča o efektivnosti zastopstva. Vse frakcije si bodo morale premisliti, kako bi študente spet mobilizirali.
ÖSU (österreichische Studentenunion — politično stoji blizu ÖVP), ki je imela v pretekli poslovni dobi absolutno večino, je gotovo sokriva, ker je na eni strani sicer izgradila servis za študente (npr.: založba skriptov, vodenje menz, filmi, poceni vstopnice za razne prireditve), na drugi strani pa ni uspela v zadostni meri uveljaviti zahtev študentov proti Firnbergovi, še manj pa v raznih gremijih, kjer je nam študentom po zakonu (UOG — 1975) zagotovljeno soodločanje, kot so to senati, študijske komisije itd.
ÖSU ni znala ustvariti širšega gibanja med študenti in je skušala neuspehe pri pogajanjih za zaprtimi vrati zamolčati. Posledica take politike pa je bila, da je nastal vtis, kot da bi bila naloga ÖH le servis, aktivno politično zastopstvo študentskih interesov pa samo igračkanje nekaterih minipolitikov. Večina študentov niti ne ve, da ima ÖH po zakonu tudi politični mandat. Tudi tega ni v zadostni meri izvajala. Kadar pa se je uporabil, kot v vprašanju manjšin (demonstracije proti preštevanju) ali pri zadnjih akcijah za prepoved ANR in NDP in proti nacionalističnemu hujskanju KFID-ja, so kljub množičnosti še premalo vključili še ostale študente.
Seveda je med 113.778 študenti tudi veliko takih, ki so samo inskribirani, a v resnici ne študirajo in tudi ne gredo na volišče.
Preostane pa še vedno ogromen del, ki je očitno depolitiziran (tudi če odštejemo tiste, ki so ob lepem vremenu raje šli v kopališča. Ali nimajo sploh interesa na
kakršnemkoli zastopstvu ali pa nimajo interesa na takšnem, kot ga je prakticirala ÖSU.
Kako so torej odrezale posamezne večje frakcije?
Delež ÖSU je padel kar za 10 procentnih točk (38% — doslej 48%). Štiri procentnih točk je ÖSU oddala na do kosti konservativno in monarhistično JES (Junge europäische Studenteninitiative), ki je z zdaleč največjimi materialnimi sredstvi (plakati, brošurami) in s poudarjanjem navezanosti na ÖVP skušala nagovoriti posebno študente iz višjih slojev, za katere je ÖSU očitno preveč „levičarska“. JES je pridobila največ od vseh (1979: 14%, 1977 10%).
Tudi VSStö (Verband sozialistischer Studenten) je ojačil svojo pozicijo (18%, doslej 17%), kar je zbudilo tudi v SPÖ spet simpatije do nekdaj že skoraj zgubljenega sina. Wagner je vzlic dvetretjinske večine VSStö-ja na celovški univerzi šel v KTZ celo tako daleč, da je ta uspeh ocenil tudi kot svoj uspeh. Mislim pa, da je to le bolj uspeh študentov v vrstah VSStÖ-ja in sad dela na bazi konse-kventnega dela v institutskih skupinah skupno s študenti. Ali pa je Wagner, ki je govoril o konsekventni politiki VSStö-ja, s tem priznal tudi pravilnost stališča te organizacije, ki se ravno v vprašanju manjšin bistveno razlikuje od SPÖ?
KSV (Kommunistischer Studentenverband) se je okrepil (3,5%, doslej 3%), glasove je pridobil v nasprotju z matično partijo, ki je 6. maja spet zgubila. Seveda bo ta uspeh moralično okrepil sodelavce KPÖ, ki morajo prenašati poraz za porazom.
Skupno je kandidiralo 15 frakcij, med katerimi večina ni dosegla niti odstotka.
rrn
nož tednik
Pod tem naslovom je izdal Slovenski informacijski center (SIC) v Celovcu brošuro o zgodovini Ra-diš in njih okolici. Glavni del te brošure sta dva prispevka rano umrlega rojaka-domačina Lamber-ta Pisjaka, pd. Pridovnika iz Ve-rovc na Radišah. Prvi pod naslovom „Ni bilo kuge, ne vojske, ljudje božji, kam ste šli?“ je izhajal leta 1951 v Našem tedniku kot podlistek. V tem opisuje nekdanjo vas Špice, ki je danes ni več. Drugi prispevek je tudi kot podlistek izhajal v Našem tedniku leta 1956/57. Prispevka, ki ju je napisal Lambert Pisjak, sta spisana deloma po ustnem izročilu, deloma pa po virih iz raznih arhivov. Lambert Pisjak sam pravi o namenu svojega pisanja:
„V Radišah, na koroški zemlji sem se rodil, ce'o življenje sem obdeloval njeno grudo in ona me je kot dobra mati redila. Od staršev sem prejel slovensko besedo in krščansko vero naših prednikov. Ko sem odrasel in začel z lastnimi čutili odkrivati svet okrog sebe, sem spoznal, da je to čudovit svet, ki mu gotovo ni nikjer enakega pod božjim soncem. Morda so drugi kraji bo'j sloveči, toda naši kraji imajo toliko lepot za svoje sinove, da smo srečni, da tukaj živimo. Le-
in vendar se mi zdi škoda, da bi vse to izročilo šlo v pozabo, kajti to je naša najbolj pristna narodna last, in najbolj prepričevalen izraz naše samobitnosti. Zato sem vzel pero v svojo okorno, od kmečkega dela otrdelo roko, da zapišem to, kar se še sam spominjam in kar sem mogel zvedeti iz pripovedovanja naših starih Radišanov. Prsti me neradi ubogajo, misel se težko razpleta. Toda kar je napisano, ni moje, ampak le medel odraz tisočletnega življenja slovenske ljudske duše, ki je še danes živa.“
Knjiga, ki je razdeljena v štiri dele, ima poleg dveh imenovanih prispevkov še ponatise iz „Mira“ in „Koroškega Slovenca“ od leta 1902 naprej. V četrtem delu pa so razni deli iz farne kronike, rokopisi ustanovitelja radiškega društva, kar je napisal Janko Tolma-jer. Brošura je bogato ilustrirana in dokumentirana s slikami iz življenja Radišanov. Tudi Jožef Thaler, pd. Tonč, je dal na razpolago nekaj svojih pesmi, ki jih je zložil v mladih letih. Želeli bi, da bi tudi za ostale pesmi, ki jih je ziožil, zvedela javnost.
Brošuro „Radiše včeraj“ sta pripravila domačina Zali Lampichler in Nužej Tolmajer, ponatise iz Mi-
ter tajnik Tomi Ogris, ki sta oba dala svoj pristanek.
Knjiga se dobi v celovški pisarni SIC-a za 70.— šilingov. Priporočamo jo ne samo Radišanom, temveč tudi drugim rojakom širom Koroške. Želeli bi, da se bi tudi v drugih krajih našli ljudje, ki bi se lotili zbiranja podobnega gradiva o domačem kraju ali pa začeli zapisovati lastne spomine ali pa spomine starejših, kot je to naredil pokojni Radišan Lambert Pisjak, kateremu je uspelo v zadnjem trenutku iztrgati mnogo zanimivega z Radiš in okolice „iz žrela pozabe“.
CERKVENO PETJE
Širom slovenske zemlje so naši predniki izražali svoja čustva v pesmih. Opevali so naravo, ljubezen, včasih pa zaokrožili tudi kakšno objestno, ki je pač bila izraz slabosti človeške narave. Saj pravi stara pesem:
Slovenec je rad vesel zakaj bi tud’ ne pel njemu pesmi iz srca teko ...
Prav gotovo pa je, da spadajo med najstarejše pesmi pri našem ljudstvu nabožne. Z njimi se je ubogo od vseh strani stiskano ljud-
Radiše: včeraj - jutri
Pi časi, pa tudi časi trpljenja, groze in stiske so to mojo ljubezen do domačega kraja še bolj poglobili. Radiše zame niso samo njive, travniki, gozdovi, pota, hiše, cerkev in pokopališče, ampak ljudje, ki tu živijo, naša zgodovina, ljudske šege in navade, ki izvirajo iz daljne, sive preteklosti. Vse to tvori čudovito zaokroženo enoto, — moj dom — na katerega je priraslo moje srce.
Že kot šolar sem se zavedel, da sem Slovenec in potem sem moral vse svoje življenje opazovati, pa tudi sodoživljati težko usodo našega ljudstva na Koroškem. Doživel sem marsikaj na Radišah, a še več sem slišal od drugih ljudi v svojem kraju. Prepričan sem, da je bilo tako tudi drugod na Koroškem. Posebno danes, ko hočejo nekateri odrekati našemu ljudstvu celo voljo do narodne samobitnosti, mi Pdhajajo v spomin nekdanji časi na Radišah. Hočem opisati, kako ie naše ljudstvo trpelo, kako se je ves čas svoje zgodovine borilo Proti ponemčevalnemu pritisku in kaj je moralo vse zaradi zvestobe izročilu očetov prestati. Povedal bi rad, kako so tuji oblastniki naše ljudstvo zatirali, stiskali, ga sku-šali z zvijačo premotiti in kako so Se jim naši ljudje stavili v bran. In ravno kadar je bil pritisk najhujši, iz naroda vedno vstali neustrašeni možje in žene, ki so pričevali, ba naš narod hoče živeti ter ostati 2vest svojemu narodnemu izročilu.
Časi so se hudo spremenili. Poetične spremembe so bile tako številne in tako globoke, da je silovitost dogodkov zabrisala spomin na Preteklost, ki gre naglo v pozabo. Moderni napredek je prišel tudi na Padiše na ta in oni način. Tako Sredo v pozabo ne le politični do-9°dki, ampak se počasi izgublja |udi naše bogato ustno izročilo, ki j® nekoč iz roda v rod prenašalo bogato dediščino naše narodne duše.
Ni več do'gih zimskih večerov ob brleči lojenki ali petrolejki na samotnih kmetijah, ko je dedej pri Poči razkladal mlademu rodu, ka-k° Je bilo nekoč, ko je babica pripovedovala strmečim vnukom pravice in novele. Elektrika, motor in radio so spremenili način življenja tudi na kmetih.
RA in KOROŠKEGA SLOVENCA sta dobila iz arhiva Krščanske kulturne zveze v Celovcu.
Namen knjige je, da prikaže naši doraščajoči mladini zgodovino domačega kraja, v katerem so se naši predniki borili s podobnimi problemi, kateri čakajo našega človeka, ki se pripravlja na delo „za narodov blagor“. Slovenski informacijski center SIC je pomagal pri izdajah podobnih brošur o zgodovini Globasnice ter o zgodovini Kostanj in bo tudi v bodoče priskočil, kjer bo le mogel, da se obudi preteklost, brez katere ni bodočnosti, kot to pravi star pregovor. Prav zato se nismo mogli dosti načuditi nekakega „postskrip-tuma“ sicer stvarnega poročila o odprtju radiškega kulturnega doma v zadnji številki Slovenskega vestnika, ki na zelo šaljiv način pravi, da je Radišanom kar dvakrat huda predla. Na eni strani je nekdo baje grozil z atentatom, na drugi strani pa je nekdo, ki „sicer rad govori o enotnosti in skupnem delu, pa vendar hodi svoja pota... “ „pristavil svoj piskrček“. „Radišanov, pravi SV (SV ne pomeni Sportverein, pač pa pomeni SIC Slovenski informacijski center), „ni moglo motiti“ grožnja z atentatom in tudi ne tisti drugi s svojim pi-skrčem. To je opazil tudi tisti, ki se je pogovarjal s požrtvovalnimi kulturniki na Radišah za reportažo o nastanku Kulturnega doma na Radišah za Naš tednik in je doživel odprtje Doma v krogu Radišanov samih. Knjiga „Radiše včeraj“ je pri Radišanih samih dobro odmevala, ostalo je le nekaj izvodov, kar je tudi dokaz več, da ni motila Radišanov. Motila je edinole tistega pisuna „postskriptuma“ pri SV, ki hoče pomagati Radišanom s krampom, ki mu po domače pravimo pisalni stroj. Če bi tudi sam prijel za pravi domači kramp in lopato, bi bil brez dvoma omenjen v seznamu „fantov in deklet, mož in žena, ki so z lastnimi rokami prijeli za delo“ v knjižici „SPD Radiše — 75 let“, ki jo je skrbno pripravil Tomi Ogris. V seznamu so navedeni z eno izjemo sami Ra-dišani.
O načrtu prodaje knjige SIC-a na slovesni otvoritvi je bil obveščen predsednik društva Šiman Wrulich
stvo obračalo k Vsemogočnemu za zaščito in bodrilo. Z njimi ga je prosilo vsega potrebnega za dušo in telo. Prav tako so pa naši predniki s pesmijo dajali Bogu hvalo in čast. S posebnim zaupanjem so se pa obračali k nebeški Kraljici, materi vseh ubogih in stiskanih sirot.
Ker je bilo ljudstvo preprosto, neuko, a naravno in nepokvarjeno od tujega sveta, otroško prisrčno in zaup'jivo, je bila takšna tudi njegova pesem, ki jo tudi moderni človek mora občudovati vprav zaradi te njene pristne iskrenosti.
Peli so jih v in izven cerkve. Stari mežnar Mörtej Jeronič je orglal na stare, majhne cerkvene orgle kar po posluhu, ker not itak ni znal brati. Da se pri tipkah ne bi zmotil, jih je z nožem zaznamoval z različnimi zarezami, tako da jih je mogel razMkovati in lažje najti pravi ton. Pravijo, da so stari mežnar in stari pevci krepko skupaj držali in kljub svojim ostarelim, hripavim in izpetim glasovom niso hoteli prepustiti svojega mesta na koru mlajšim močem.
Mlajši rod, ki pa je slišal po okoliških cerkvah lepše in boljše petje po notah, je hotel potem nekaj takega vpeljati tudi v domači cerkvi. Da razmaje stare pevce, se je nek hudomušnež še ponorčeval iz njih tako, da je na melodijo neke slovesne cerkvene pesmi skoval naslednjo posmehljivko:
Poglej, poglej o pajrinja ’ak’ je naša dekva žavberna. Borna u h'iv djava jo, da bo krave futrava, pa k’na bo tak’ liepa hodova.
PRVI POUK V SLOVENŠČINI
Za njim je pa prihajal na Radiše po nedeljah popoldne, včasih pa tudi kak večer med tednom nek star mož, menda upokojen uradnik, čigar imena pa danes pri nas nihče več ne ve. Ustavljal se je pri Miklavžu in Radarju v Tucah, kjer so imeli gostilno.
Tam je v veliki dvorani, ki je sicer služila za ples, učil staro in mlado brati in pisati po slovensko. Zato so mu ljudje pravili „šoma-šter“. Bila je to zelo pomanjkljiva,
priložnostna šola, v katero so pač hodili le tisti, ki so to sami hoteli, in če niso imeli tedaj kakega drugega opravi'a. Vendar so se branja naučili vsi, pisanja pa le malokateri. Za odškodnino so stari in mladi učenci prinašali svojemu učitelju razne nagrade v naturali-jah. Eden je prinesel nekaj masla, drugi pišče, tretji klobaso ali kos prekajenega mesa. Ta „šola“ je bil postranski, dodatni zaslužek upokojenca k njegovi gotovo skromni pokojnini.
Prva kolikor toliko redna šola v našem okolišu je nastala enkrat sredi minulega stoletja v Žrelcu. Iz vasi, ki so nekoliko b'iže Žrelca, kot Lipice, Tuce, Verovce, so začenjali hoditi nekateri otroci, povečini fantje, parkrat na teden v šolo v Žrelec. Takrat še ni bilo šolske obveznosti, zato so hodili v Žrelec, kadar je bila lepa ura (lepo vreme) in ni bilo doma nujnega poljskega dela. Tam so se prav dobro naučili slovensko brati in pisati, pa tudi nekaj računstva. Starši so že takrat spoznali, da je prav, če njihovi otroci kaj znajo.
RUPAN JE „REGIRAL“
V času od leta 1850 do 1925 je živel po raznih kajžah neki Rupan. Ni bil oženjen, gospodinjila mu je sestra Mojca, postrežljiva in pobožna ženska. Bil je srednje velike postave, s košatimi rumenimi brki pod nosom; skrbel je tudi za to, da je bil vedno čedno ob'ečen. Bil je tudi zgovoren; na vsakogar je napravil vtis resnega in razumnega človeka.
Bil je po poklicu tesar •— samouk. Ker pa se pri delu ni maral pretegniti, je za delo vedno našel izurjene strokovnjake, on sam pa je igral vlogo mojstra. Prevzemal je tesarska de'a po Celovcu in okolici. Ponavadi je za prevzeta dela tudi sam preskrbel potrebni les, ki ga je poceni dobil pri kmetih, ki so itak bili vedno v stiskah za denar. Razume se, da je on kot mojster prišel bogato na svoj račun.
Bil je pa tudi dovtipen človek in kadar je bil v veseli druščini, ni prav nič zameril, če mu je kdo v obraz rekel „štathalter“ — to je namreč bil priimek, ki se ga je bil prijel, — ampak je celo sam zapel pesmico lastnega izdelka:
Rupan mi je ime,
Nuser se pišem, imam pa še titel, ki je z’lo imeniten.
Postave poznam, zato pa regirati znam.
Rad je šel tudi za camarja po ženitovanjih (ojsetih) kjer je razdiral take, da se je vse smejalo, pod pogojem seveda, da je zato dobil primerno plačilo v denarju. Bil pa je tudi po srcu dober človek. Prav rad je hodil za bolnike k raznim „čudodelnikom“ in domačim „zdravnikom“ in „zdravnicam“. Pri vseh teh opravkih pa ni nikoli pozabil na plosko stek'enico žganja, ki je vedno tičala v njegovem žepu.
Pri gotovih hišah tudi nikdar ni pozabil priti na koline, ki so tu pri nas nekak hišni praznik. Ponavadi se je prikazal na večer, ko je bilo glavno delo že opravljeno in so kvečjemu delali še klobase, da „poskusi, če so prav storjene in soljene“. Ko je stopil v hišo, je zapel:
Men’ so dans’ pravi’, da ste pr’ vas davi’ če je prašič bol (ali) prašiča, men se sliši klobasica.
Buh vam pr’ svinjah srečo daj, želim vam vekomaj.
PREŠERNI FANTJE
Mladina je že nekdaj bila prešerna, tako da so stari majali z glavo, kako neki bo ta svet'končal, če bo šlo tako naprej. Gre, kakor pač gre. Nekoč si je skupina razposajenih fantov vzela na piko star par zakoncev, ki sta živela pri „Kajžlarju“ v Rutah. Mož je bil grbast, žena je pa bila pridna šivilja, otrok pa nista imela. Kajža, v kateri sta živela, je bila že zelo stara, zidovi so bili močno nagnjeni in v stenah so zijale velike razpoke. Skupina krepkih fantov se je v neki poletni noči zbrala pri kajži, z rameni so se uprli v zid in ga podrli.
Nato so odšli k bližnjemu kmetu Šuberniku in tam sedli pod neko staro jablano, katere deb'o je močno na stran viselo. Ko je Drobiu-nik, pd. Pridovnik, zvedel za dejanje objestnih fantov, je prišel k Šuberniku, zlezel na krivo jablano ter začel nato očitati njihovo dejanje, ali kot pravi ljudsko izročilo „predhati“. Med govorjenjem se je precej razvnel. Naenkrat se je staro drevo pod njegovo težo po-ddo in Pridovnik je padel na spodaj sedeče fante, ki jim njegovi nauki itak niso preveč k srcu šli.
Šivilja „kajžlarca“ je drugi dan naznanila fante na graščini v Grab-štanju in prišel je birič Vicovnik iz Rut ter je vseh 12 fantov, ki so pri podiranju bajte sodelovali, in še oženjenega Šubernika odpeljal v Grabštanj. Tam so nekaj dni sedeli v grajski ječi in delali pokoro za svoje dejanje.
Grbasti kajžar pa je bil tudi priložnostni pesnik in se je nato v rimani besedi ponorčeval iz dvanajsterih „junakov“ takole:
Vicovnik in kajžlarca sta zaprla dvanajst pubou in oženjenega šubernika, ki pravi, da č’i k juckou, da č’i biu zrav’n, da je koj cu gledau tam k’ so pub’ s hrbti potisnili mir (zid, op. ur.) vstran, Šubernik, pomahi s’ sam.
Pa tudi Pridovnika si je „sposodil“, vendar na nekoliko bolj obziren način:
Iz Verovc je bil adn, da ga v’n ne povijm je na jabolko zliezu, tam predhat začeu, da vkule šlo ž njim.
Radiše. (Volitev odbora.) Na ustanovnem shodu Katoliškega (Nadaljevanje na 5. strani)
m
nož tedniki
OTROŠKI DAN V ŠMARJETh_
„Mi se imamo radi"
Otroške prireditve imajo na sebi vedno neko posebno privlačnost. To se je videlo in doživelo tudi letos na otroškem dnevu v Šmar-jeti v Rožu.
Z obeh strani so se v četrtek, na praznik Vnebohoda, zgrinjali avtomobili in avtobusi proti Šmar-jeti. Skozi okna avtobusa so se ozirale otroške glavice veselega in živahnega koroškega naraščaja. Razposajeno in glasno so se eni vsipali iz Sienčnikovih avtobusov. Drugi so bili zopet bolj zadržani in tipajoč z radovednimi očmi presojali okolico in živžav okrog sebe. Šmarjeta je bila kmalu zasedena z osebnimi avtomobili. Na dvorišču farnega doma je bil že pripravljen oder in na njem oltar. Skupna služba božja na ta veliki praznik je bila prva točka bogatega celodnevnega programa.
Tako'e opisuje mlada udeleženka lepo pripravljeno sveto daritev v sodelovanju z najmlajšimi.
„Kot vsako leto, smo tudi letos priredili otroški dan pod geslom ,Mi se imamo radi“. Zbrali smo se otroci z vsega s'ovenskega koroškega ozemlja. Najprej smo prisostvovali sveti maši, ki jo je daroval gospod kaplan iz Dobrle vasi, Jože Valeško. Prvi del svete maše je bil drugačen kot pa navadno. Bil je bolj pogovor med duhovnikom in otroki. Ta način nam je zelo ugajal in smo se vsi navdušili zanj. Za začetno božjo besedo so nekateri prebrali svoje spise pod naslovom: ,Mi se imamo radi'. Bila so zelo zanimiva in marsikateri se je pri tem kaj naučil. Na zaključku maše smo skupno zapeli pesem. Po maši smo dobili malico in se začeli pripravljati na popoldanski program, ki je bil gotovo višek otroškega dneva.“
Tako mlada udeleženka pove svoj dopoldanski vtis in doživetje. Gotovo bi se dalo še marsikaj omeniti in sliko dopoldneva izpopolniti, vendar naj to zadostuje.
Po okrepčilu so se začele oblikovati prve nastopajoče skupine. Občinstvo je napolnilo prostor v senci kulturnega doma. Nad odrom so visela napisana imena krajev, iz katerih so bile pripravljene skupine. Kar malo s strahom so udeleženci brali tolika imena različnih krajev, češ kdaj se bo to vse zvrstilo. Toda že pri prvi skupini so pozabili na čas. Otroška pesem in blagozveneča govorica otroških ust je vse prevzela. Kljub otroškemu čeb'janju in nemiru, ki so ga povzročali nekateri mladi poslušalci, je pozornost večine bila pri nastopajočih. Pod skrbnim in spretnim vodstvom pevovodkinj in pevovodij je žuborela pesem. Menjale so se pesmi različne vsebine. Nobena pesem se ni ponovila. Nepričakovano dobro so bili zastopani različni instrumenti. Žvrgole'e so flavte, brnele kitare, zapela je harmonika. Vse v lepem skladu
in neprisiljeno. Le škoda, da je to tako enkratno in neponovljivo. Kakšen drug tudi večji narod bi bil še kako ponosen na takšno prireditev. Skrbno bi jo shranil na magnetofonske in tudi na filmske trakove. Užitek te preproste in kvalitetne otroške pesmi, skečev in priredbic bi si privoščil še več-
krat. Pa je ostal le lep spomin. Kdor je bil prisoten, je lahko samo približno ocenil ves trud organizatorjev in voditeljev posameznih skupin. Le-te so tvorile dokaj harmonično celoto koroške tvornosti in talentov najmlajšega rodu slovenske in dvojezične koroške stvarnosti.
Pevska, glasbena in igralska kultura ima lepe in solidne korenine v mladem, nadebudnem rodu, ki se še niti ne zaveda, kaj zmore in kako važno je njegovo mesto v bodočem razvoju.
Da bo ta rod res obrodil svoj kulturni polnovredni sad, so potrebni idealisti, kot jih je bilo opaziti v osebah voditeljev in organizatorjev. O, da bi jih bilo še več! Učiteljev, kulturnih in prosvetnih delavcev, ki bi mladim potomcem znali vcepiti globoko v srce vrednote pesmi, naše igre in humorja.
Geslo letošnjega otroškega dneva: „Mi se imamo radi“, pa bi moralo živeti med nami in nas prepojiti vse od največjega, do najmanjšega. Moralo bi postati oživljajoča sila koroškega človeka v medsebojnih odnosih. Ne samo na kulturnem, ampak tudi na verskem in na vseh drugih področjih. To so katalizatorji, ki lahko združujejo pa tudi razdvajajo, če jih vprežejo v voz sebičnih interesov posameznika ali skupine.
Tudi šport je eno od teh področij. Še kako lahko združuje in povezuje, posebno mlade med seboj.
Kako enkraten je bil pogled na pisano množico prisotnih in sodelujočih, ki se je razvila po vijugasti cesti čez šmarješka polja proti športnemu prostoru. Tam se je moral vztrajni mladi župnik še sicer
na hitro spoprijeti z nekaterimi, ki jim vsa stvar ni bila všeč in prijetna.
Potreben bi bil poseben članek, ki bi opisal to lepo športno tekmovanje, borbenost in športno zadržanost ter vztrajnost mladega, športno ambicioznega rodu.
Lepi rezultati, ki so jih posamez-
niki in skupine dosegli, govorijo o zdravi športni vitalnosti, ki je res ne manjka pri mladih. Seveda je to športni potencial brez pravih trenerjev, ki bi morali biti vsaj toliko idealisti, kot jih je bilo videti pri kulturni prireditvi. Eden sam pač ne zmore vsega.
Da je bilo športno tekmovanje višek navdušenja na otroškem dnevu, se je videlo pri de'itvi pokalov in drugih priznanj. Župnik, ki je pripeljal iz svoje ne velike župnije kar 72 mladih faranov, je kot mladenič poskakoval od veselja in navdušenja. Skupaj s tistimi, ki so zmagali in sprejemali priznanja. Škoda le, da niso bili navzoči velikodušni gospodje dekani, ki so darovali pokale za najbo'jše tekmovalce. Prepričali bi se lahko, da so doprinesli lep delež k veselju in razpoloženju mladih zmagovalcev in njihovih spremljevalcev na otroškem dnevu v Šmarjeti.
® ŠMARTIN PRI VOVBRAH Burgarjeva mama so nam umrli
V	petek, 25. maja, zjutraj je umrla v Šmartnu pri Vovbrah Frančiška Zikulnig, Burgarjeva mama.
Rodila se je leta 1892 v Starem Trgu pri Slovenjem Gradcu kot tretji otrok in prva hči posestnika Aleša Grila, pd. Mentlna, in njegove žene Frančiške. Leta 1917 se je poročila s kmečkim sinom Sebastijanom Zikulnikom iz Šmartna pri Vovbrah. Rodila je deset otrok, od teh so štirje umrli v mladih letih.
Bila je preudarna žena, dobra mati in skrbna kmetica. Vse svoje življenje je ostala zvesta sama sebi, to se pravi svojemu materinemu jeziku, svoji družini in svoji veri. Celo, ko se je usidrala v Šmartnu nemška beseda, je razumno presodila znake časa in ni obupala. Rada je prebirala slovenske knjige in pogrnila je mizo vsakemu, ki je bil lačen.
V	nedeljo, 27. maja, smo jo pokopali v Šentštefanu po stari kmečki navadi. Nepopisno lep obred je izvršil župnik fare v Vovbrah gospod Jožef Škof v obeh jezikih in je s tem združil žalujoče in vaščane v dolgo zaželeni slogi.
Zveza slovenskih izobražencev vabi na ogled razstave WERNERJA BERGA v nedeljo, 11. 6. 1979, ob 11. uri. Umetnik sam nas bo vodil skozi razstavo. Srečamo se tik pred 11. uro pri Brezniku v Pliberku.
Skupina otrok iz Šmarjete v Rožu
Slovensko prosvetno društvo „Rož“ vabi na koncert
„PESMI NARODOV“ ki bo na binkoštno nedeljo, dne 3. junija 1979, ob 20.00 v farni dvorani v Šentjakobu v Rožu Poje: Mešani pevski zbor „Rož“ iz Šentjakoba v Rožu.
Dirigent: Lajko Mi'isavljevič. Prostovoljni prispevki se bodo darovali žrtvam potresa v Črni gori.
Vsi prisrčno vabljeni
8. SREČANJE ZAMEJSKIH SLOVENSKIH DRUŠTEV Z OBMEJNIMI DRUŠTVI IZ SLOVENIJE
Prireditelj: Slovensko planinsko društvo v Celovcu Čas: nedelja, 10. junija 1979, ob 13. uri
Kraj: pri Podnarju v Podnu
S'ovensko prosvetno društvo Borovlje obvešča, da bo za 10. junij napovedani izlet preložen na poznejši čas.
SPD „Danica“ v Šentvidu v Podjuni, SPD „Vinko Poljanec“ v Skocijanu in SSD v Celovcu vabijo na PEVSKI KONCERT Čas: sobota, 9. junija, ob 20. uri Kraj: pri Uranku — gostišče Wut-te-Luc v Veselah.
Gostuje: mešani pevski zbor delovne organizacije METALKA v Ljubljani. Po prireditvi domača glasba
Učenke strokovno-gospodinjske šole v Šentrupertu pri Velikovcu vabijo na
RAZSTAVO IN KULTURNO PRIREDITEV
Razstava šivanja in ročnih del: v soboto, 16. 6. 1979, od 14. ure dalje;
v nedeljo, 17. 6. 1979, ves dan. Kulturna prireditev bo: v soboto, 16. 6. 1979, ob 15.00 v nedeljo, 17. 6. 1979, ob 13.30 v nedeljo, 17. 6. 1979, ob 16.00
Ob 5-letnici svojega obstoja vabi mešani pevski zbor „Podjuna-Pli-berk“ na
KONCERT
Čas: sobota, 9. 6. 1979, ob 20.00 Kraj: dvorana Schwarzl v Pliberku Nastopajo: Mešani pevski zbor „Podjuna-Pliberk“
Ansambel Hanzija Artača s pevci Tamburaši iz Železne Kaple
Dekleta in fantje ter prijatelji mladine so prisrčno vab'jeni na MLADINSKI DAN, ki bo v nedeljo, 10. 6. 1979,v Bil-čovsu (šotor).
Geslo: Skupnost osrečuje. Začetek ob 10.30.
Prireditelj: Katoliška mladina.
Koordinacijski odbor za letovanje otrok tudi letos pripravlja obmorsko letovanje otrok iz Koroške. Prijave sprejema koordinacijski odbor, A-9020 Klagenfurt/Celovec, Spitalgasse 12/111. Cena letovanja znaša 100.— šilingov dnevno. Podrobnejše informacije o času in kraju letovanja bomo objavili v eni naslednjih številk NT in SV.
® ČESTITAMO
V soboto, dne 12. maja 1979, sta si v farni cerkvi v Šmihelu obljubila večno zvestobo Aleš L u t-n i k z Blata pri Pliberku in Ida Perc iz Rinkol.
Mlademu paru želimo obilo sreče v novem stanu!
DOM v TINJAH
V petek, 1. 6. 1979, ob 20. uri
DIA-PREDAVANJE O POLJSKI Predavatelj: mag. Štefan Pinter
V	soboto, 9. 6. 1979, od 9. do 17. ure
ROČNA USTVARJALNOST
„Stenske zvezde“
Voditeljica: sr. Lucija Klemenjak
V	ponede'jek, 11. 6. 1979
ROMARSKO POTOVANJE NA SVETO GORO
za župnije: Apače, Šmarjeta, Borovlje, Slovenji Plajberk
Koordinacijski odbor za letovanje otrok razpisuje mesta vzgojiteljev za obmorsko letovanje. Prošnja, ki naj vsebuje rojstne podatke, poklic, dosedanje delo z otroki in točen naslov, se naj pošlje najkasneje do 30. junija 1979 na naslov: Koordinacijski odbor, A-9020 Klagenfurt/Celovec, Spitalgasse 12/III. Prednost imajo učitelji(ce) in štu-dentje(ke) pedagoških smeri.
Kuratorij za glasbeno šolo išče UČITELJE
za sledeče inštrumente: klavir, kitara, harmonika, trobila, pihala, godala. Kvalificirani glasbeni učitelji, ki so pripravljeni prevzeti nekaj tedenskih ur, naj pošljejo prošnje s priloženimi spričevali na naslov: Kuratorij za glasbeno šolo, Spital-gasse 12, 9020 Celovec.
Kuratorij za glasbeno šolo razpisuje mesto
UČITELJA GLASBE,
ki je pripravljen organizacijsko in strokovno voditi glasbeno šolo na Koroškem. Prošnje, katerim je treba priložiti življenjepis in spričevala, naj pošljejo interesenti do 15. junija 1979 na na-s!ov: Kuratorij za glasbeno šolo, 9020 Celovec, Spitalgasse 12.
Iščemo
SNAŽILKO z znanjem slovenščine za otroški vrtec „Naš otrok“ v Celovcu.
Dela je uro in pol po popoldnevih od ponedeljka do petka. Plača po dogovoru. Prijave na vodstvo otroškega vrtca „Naš otrok“, 10.-Oktober-Straße 25,
9020 Celovec, tel. 0 42 22 / 82 8 94.
Narodni svet koroških Slovencev razpisuje mesto TAJNICE
v osrednjem tajništvu. Pričakujemo dobro obvladanje slovenskega in nemškega jezika ter strojepisja in stenografije.
Interesentke naj se čimprej javijo pismeno na naslov: Narodni svet koroških Slovencev, 9020 Celovc/Kiagen-furt, Viktringer Ring 26. Prošnji naj priložijo življenjepis ter potrebna spričevala.
• ŠMIHEL PRI PLIBERKU
Našemu peku Francu Haimburgerju in ženi Magdi se je v nedeljo rodila dolgo pričakovana in zaželjena hčerkica, ki ne bo v veselje samo svojim staršem, temveč tudi svojim štirim bratom.
Sosedje, odjemalci in bralci NT staršem iskreno čestitajo, mladi hčerki pa želijo vse najboljše za čim srečnejšo življenjsko pot.
Pl
I [naS tednik] j
Janko Tolmajer - 70-lefnik
Na binkoštni ponedeljek, dne 4. junija 1979, bo praznoval naš rojak Janko Tolmajer, pd. Poderšnik v Spodnjih Rutah na Radišah svoj 70-letni življenjski jubilej.
Rodil se je pri Šuberniku v Zgornjih Rutah, ljudsko šolo je obiskoval na Radišah, služil v samostanu v Harbachu, po teti podedoval Poderšni-kovo kmetijo v Spodnjih Rutah in si tik po Hitlerjevi zasedbi izbral za družico pridno Tončevo Micijo iz Radiš. V srečnem zakonu se jima je rodilo pet otrok. Hčerka Marjanca, ki je spremljala kot enoletna družino v izseljeniško taborišče, je danes šolska sestra; Nužej, tajnik Krščanske kulturne zveze v Celovcu; Hanzej, šolski ravnatelj v Žvabeku; Foltej, ki je prevzel domačijo, hodi na delo v Celovec in Mici je poročena v Šmar-jeti v Rožu.
Leta 1941 je bil vpoklican v nemško vojsko in ko je aprila 1942 prišel na prvi dopust, je našel svojo družino v taborišču v Žrelcu — na poti v večletno izseljeništvo. Z družino vred je bil kot vojak odpeljan iz domovine in se moral odtod vrniti na bojišče „za nemške interese, za državo, ki mu je odvzela domačijo“. Po dolgih letih ujetništva in strahu za domačijo se je vrnila družina in malo pozneje tudi on sam domov, kjer je našel porušeno gospodarsko poslopje in prazno hišo. Torej je bilo treba začeti vse znova. S trdno voljo in težkim delom si je znova uredil svoj dom.
Janko Tolmajer je bil dolga leta duša kulturnega dela na Radišah in po vsej slovenski Koroški. Bil je več let predsednik Izobraževalnega društva na Radišah, član osrednjega odbora Slovenske prosvetne zveze, ustanovni član Narodnega sveta koroških S'ovencev, njegov dolgoletni odbornik, hkrati je bil Podpredsednik Krščanske kulturne zveze in dolgo let odgovorni urednik „Našega tednika“. Danes je še odbornik Družbe sv. Mohorja in predsednik nadzornega odbora domače Posojilnice na Radišah in desna roka domačega župnika. Da njegovo življenje ni bilo posuto z rožami, je razvidno iz sledečega članka, ki ga je napisal za knjigo Krščanske kulturne zveze:
„Trdo nam je šlo, denarja nismo imeli. Zato smo največ prireditev obiskali kar peš. Z Radiš je bi'o na vse strani — v Celovec, v Grab-štanj ali na Žihpolje — dve do tri ure hoje. Ce smo šli na rožansko stran, smo se košček poti peljali z vlakom, potem pa peš ali pa s kolesom naprej. Podjuno sem pre-bandral kar na svojem starem ko-iesu, ki sem si ga sproti popravljal. Neštetokrat sem se peljal z njim gor do Šentjakoba, dol do Celov-ca in nazaj. Kulturna centrala je kupila šele kratko pred zasedbo Avstrije po nacistih avto, pa še te-9a so septembra 1939 zaplenili.
Leta 1941 je vse prenehalo, 1942 Pa so večino vodilnih društvenikov aacisti izselili v taborišča v Nemčijo. čeprav so nas raztresli na Vse strani, nam je kmalu uspelo, da smo spet vzpostavili vezi. Kljub ^amu, da so nas iztrgali in pregnali 'z domovine, naša vez ni bila popolnoma pretrgana. Jaz sem si s tremi stalno dopisoval, to so bili čr- Tischler, Gusti Poljanec iz Ško-cijana in študent Hanzi Wruiich, ki mi je leta 1945 pisal zadnje pismo iz Slovaške •— dva dni pred svojo smrtjo. Pisal mi je pismo polno navdušenja, da bomo vsi, ki se bomo vrnili v domovino, spet grabili in utrjevali.
Po letu 1945 smo se počasi vračali v svojo domovino izseljenci, v°jni ujetniki in partizani. Marsikaj nas je po prihodu razočaralo. Nismo našli tistega, kar smo pričakovali, za kar so mnogi morali umreti in za kar smo tudi mi prenašali hudo trpljenje sedmih let nacističnega vladanja in tiranije, ^util si, da so se marsikateri gla-Vači, ki niso izginili, samo potuhnili in da se bodo v gotovem času sPet vrnili in delali proti nam. Pred-vsem danes spet doživljamo poledice nasilstva teh ljudi nad našim človekom.
Takoj, ko sem se leta 1946 vrnil, so se začeli spet sestanki, pevci so pri nas v domačem kraju in tudi drugod spet obnavljali pevske zbore. Naš Šiman se je vrnil in prevzel zbor, ker so stari Tončev oče umrli. Tudi Polti Hartman se je vrnil iz Dachaua. Tudi ostali so se spet navdušili za naše delo in za našo stvar. Seveda se mnogi, ki smo pred vojno delali, v novih razmerah nismo takoj znaš'i. Tudi na naših vodilnih mestih so se pojavili drugi ljudje. Naš idealni Vinko Zwitter je bil v tisti dobi nekoliko porinjen v stran. Delal je potem na cerkvenem področju, ne pa več v naši prosvetni centrali.
Bodočnost bo pokazala in zgodovina razčistila, v koliko so se tedaj, kakor ob takih velikih pre-tresljajih, napravile napake, kaj bo našemu narodu v pogubo ali korist. Upamo, da je bilo več v korist našemu ljudstvu, da rešimo naš ogroženi živelj in kulturni obsta-
nek na Koroškem. Kot mlad šolar sem doživel leta po plebiscitu in zdi se mi, da so naše trenutne razmere in položaj slični. Tudi takrat je bilo ozračje na Koroškem tako zastrupljeno, da je segalo celo v ljudsko šolo, na nas, ki smo prihajali iz družin, ki so glasovale za svoj obstoj. Ni š'o samo za mejo med Jugoslavijo in Avstrijo, ampak predvsem za obstoj slovenske narodnosti in so ljudje, ki so videli nevarnost ponovnega ponemčevanja in raznarodovalnega pritiska v Avstriji, glasovali proti njej. In ker je plebiscit izpadel v prid Avstriji, je padla senca na tiste ljudi, ki niso glasovali za njo. Za to so imeli demokratično pravico, odločili so se med dvema državama. Vseh 20 let po plebiscitu, do leta 1941 pa so zaradi tega nas kulturne delavce in društvenike zmerjali in nas imenovali Jugoslovanske iredentiste“. Danes smo spet Jitoisti“, smo proti Avstriji, proti Koroški, samo zaradi tega, ker Slovenci branimo svojo ku'turo, svojo govorico in tako naš narodni obstoj. Da je ta borba koroškega Slovenca, ki je v manjšini, težka, je razumljivo. Slovenec še ne najde v večinskem narodu tistega spoznanja, da ima na tej koroški zemlji, v tej koroški domovini iste pravice, iste dolžnosti kot njegov sosed, nemški državljan. To bo še dolga pot, v kolikor bo naš človek, predvsem mladina, dosti močan, da bo znal to težko breme in te grehe, ki so jih storili nad s'ovenskim ljudstvom, prestati in nositi. Le vsi skupno, poudarjam: skupno, pa ne gledati na levo in desno, bomo zmogli nositi to breme in tako ohraniti svoj jezik, svojo kulturo tudi za bodočnost.“
Občudovanja vredna Jankova resna, preudarna beseda na različnih sejah: povsod se zrcali razgledanost, poznanje slovenske književnosti in odkritosti. Tolmajer je vzor družinskega očeta, vzor kmeta, ki se na trdi zemlji bori za kruh za svojo družino, hva'ežni smo za njegove nasvete. Zato mu ob njegovem življenjskem prazniku iz vsega srca želimo zdravja, še mnogo srečnih in blagoslovljenih let!
Radiše: včeraj — jutri
(Nadaljevanje s 3. strani)
slovenskega izobraževalnega društva na Radišah se je izvolilo sedem odbornikov in dva pregledovalca računov, kakor zahtevajo pravila. V prvi odborovi seji dne 16. avgusta so bili izvoljeni: za predsednika zanesljiv in razumen kmet, mož stare s'ovenske korenine, Jožef Sušnik, pd. Metavar v Spodnjih Rutah; za podpredsednika soglasno prečast. gosp. Vaclav Čech, župnik na Radišah; za tajnika dva zmožna mladeniča, vrla in neu-strašljiva slovenska narodnjaka, Andr. Oblak, pd. Obvakov v Kozju in Šim. Ogriz, pd. Kopajnikov v Tucah; za blagajnika smo si izbrali zanesljivega in navdušenega mladeniča Alojzija Tha'er-ja, pd. Ton-čevega; njegov namestnik je naš vrli slovenski gostilničar g. Jožef Pistotnik, pd. Mežnar na Radišah; za knjižničarja je izvoljen g. Blaže Rutnik, pd. Rožmanov, kateri se mnogo trudi v procvit našega društva; kot pregledovalca računov pa soglasno g. Fric Koban, pd. Petek v Kozju in g. V. Lakner, pd. Hrast-nikov na Radišah. —- Tako smo izvolili v odbor vrle, delavne in navdušene može in mladeniče, kateri bodo skrbeli z vsemi močmi, da se bo društvo lepo razcvetelo in v kratkem obilnega sadu rodilo v korist in blagor slovenske domovine in vseh Radišanov, kajti le z združenimi močmi bomo kaj dosegli.
Mir, 8. 9. 1904.
V nedeljo navrh, t. j. 9. septembra, je bila napovedana slovesnost tridesetletnice izobraževalnega društva na Radišah. Slovesnost je bila po svojem sporedu nameravana v pretežno verskem smislu z igro „Izgubljeni sin“ pred cerkvijo. Zadnji dan pred prireditvijo pa dospe od celovškega okrajnega glavarstva prepoved in v njej kot razlog navedena „nevarnost motnje javnega reda in miru“. Na že'jo pojasnila je uradnik celovškega okrajnega glavarstva navedel kot podrobnost, da je radiško izobraževalno društvo ali boljše nekateri njegovi člani osumljeni narodno socialističnega delovanja ali vsaj simpatij, ker so v času julijske revolte potovali v Jugoslavijo. Kot je očitek sodelovanja ali simpatij z hitlerjanci absurden, je osrednje vodstvo poizvedovalo in zamoglo dognati le, da sta v tednu pred revolto bila nekaj časa dva člana društva v Jugoslaviji, seve niti najmanj z namenom, da prideta v stik z narodnimi socialisti.
Prepovedi smo vzeli na znanje s pridržkom, da gremo — če treba — do najvišje instance v državi, ker nikakor nismo volje se predajati tako samovoljnemu postopanju raznih oblasti in še najmanj pa prenašati očitek protidržavnega stremljenja.
Koroški Slovenec, 19. 9. 1934.
Globasnica: sodelovanje le fraza?
Na prvi seji po volitvah v občinske odbore se je novoizvoljeni občinski odbor zahvalil dvema občinskima odbornikoma za svoje delovanje v pretekli mandatni dobi.
Že v prvi točki dnevnega reda, namreč pri sklepanju o zapisniku zadnje seje, je bilo ugotoviti nekaj prikrojenih formulacij. Vodja frakcije EL Globasnica, Alojz Gregorič, je zahteval popravitev le-tega pri sklepu o podpori za prospekt ISTIT. V poročilu kontrolnega odbora je kritiziral odbornik EL, Rajmund Greiner, višino telefonskih stroškov. Občinski odbor je moral sprejeti tudi kritiko, da je v Posojilnici G'obasnica naložen le neznaten znesek občinskega denarja, namreč 1543.— šilingov, medtem ko je na nemški Hranilnici mesta Velikovec naloženih 233.530.— šilingov.
Dobro se vsi spominjamo županovih besed, ko je ob svoji izvolitvi govoril o potrebi po dobrem sodelovanju vseh frakcij tudi sedaj, ko ima le on večino v občini. Spričo tega dejstva in dogajanj v naslednjih točkah dnevnega reda, pa smo morali spoznati, da je župan k sodelovanju le pripravljen, kjer lahko iz tega razvidi tudi koristi zase.
Pri sklepanju o obračunu za leto 1978 pa je prišlo do neprijetnih dogodkov. Ker župan v teh zadevah po določilih splošnega občinskega reda sam ne sme sode'ovati pri razpravi in sklepanju, je zahteval, da na njegovo mesto pride eden iz njegove frakcije. Ker tozadevna določila o zastopanju po splošnem občinskem redu povsem niso jasna, je župan šele po grožnji ljudske stranke, da bo zapustila sejo, opustil svojo zamisel.
Vse tri v občinskem odboru zastopane frakcije so že pred leti ugotovile, da stara ljudska šola ne ustreza več današnjim potrebam. Prav iz tega razloga je prišlo tudi do gradnje nove ljudske šole, katere otvoritev bo naslednjega meseca. Županova frakcija pa je predložila zamisel, staro šolo preure- * 1 2 3
V okvirju našega društva imamo tečaj slovenskega jezika. Otroci ga pridno obiskujejo in se vadijo v lepi materni besedi, katere ne pozna naša šola. Tudi iz Podkrnosa je prihajalo nekaj otrok h tečaju. To pa ni bilo povšeči nadučitelju Ibovniku, začel je dotične otroke v šoli grajati in jim žugati s slabšim redom, češ „lernt lieber deutsch und nicht dieses windi-sche Gepläpper!“ Temu gospodu bi bilo treba povedati, da živimo v času, ko se državni voditelji trudijo, da rešijo manjšinsko vprašanje tudi v javnih šolah, ki so dolžne ohraniti otroku njegovo materno govorico.
Koroški Slovenec, 1. 4. 1936.
JOŽEF THALER:
A VE
1.	O zem'jica rodna, ti svetli si dan, lepši si biser kot drage oko,
v Tvojem je srcu vkovan biser slovenski in sinje nebo.
2.	O zemljica rodna, na hribu
stojim,
tiha vasica pod mano se zgrinja. Otrok v zasneženem polju ihtim: „Zemlja domača, moja svetinja!“
3.	Blagoslov božji me spremlja in
mir,
vmes pa mi zvon zadoni iz daljave...
Drava buči, peni se v svoj tir, a končno vse uspava večerni zvon: Ave!
diti za otroški vrtec. Temu se seveda EL ni mogla brezpogojno priključiti. A'ojz Gregorič je namreč na seji pojasnil, da poslopje nikakor ne odgovarja današnjim predpisom ter, da je EL pripravljena podpreti ta predlog samo, če se istočasno sklene tudi, da se prične z gradnjo novega otroškega vrtca v dveh letih. Do sprejetja takšnega sklepa pa ostali frakciji nista bili pripravljeni. In to zaradi tega, ker je proračun občine Globasnica že za naprej obremenjen z do'govi iz zadnje mandatne dobe. Tako tudi v naslednjih letih ni pričakovati uresničitve takih projektov, je argumentiral župan, kar občanom pa v volilnem boju nikoli ni povedal. Z argumentacijo, da je treba na vseh področjih izdatkov štediti, je župan hotel prepričati občinske odbornike, naj se sejnina za le-te zviša neznatno. Odbornik EL, Gu-tovnik, je stavil predlog o sklepu sejnine v višini, ki jo predvideva paragraf 30 splošnega občinskega reda. Predlog je utemeljil s tem, da očitno tudi župan ni pripravljen sodelovati pri štednji, kajti že v naslednji točki dnevnega reda naj bi se sklepalo o povišanju kilome-traže za župana. Ta stvarna argumentacija pa je bila očitno preveč. Brez da bi se o tem predlogu sklepalo, je namreč župan prekinil sejo.
Iz tega zadržanja je razvidno, da župan tudi v bodoče ne bo pripravljen upoštevati predlogov drugih frakcij. Prepričani pa smo, da takšno delovanje na vsak način ne upošteva dejanskega razmerja političnih sil v Globasnici in nikakor ne more biti v prid vseh občanov.
Majniški koncert Obirskega ženskega okteta
Dne 12. maja t. I. so Obirčani napolnili Kovačevo gostilno, da bi prisluhnili Obirskemu ženskemu oktetu domačega slovenskega prosvetnega društva. Vzdušje med poslušali kakor med nastopajočimi je bilo dokaj praznično: svoj 110. nastop je oktet podaril domačinom in s tem izrazil posebno povezanost z ljudstvom, iz katerega prihajajo članice okteta in za katerega pojo.
Oktet pod vodstvom Valentina Polanška je koncert pričel z Zdravljico in se tako tudi primerno poklonil vsem materam, kajti Prešernova mati je pokopana na koroški slovenski zemlji.
Cas je zelo hitro potekal, ko je oktet povedel poslušalce v svojem tridelnem sporedu preko več domačih narodnih in umetnih pesmi tudi v češko, hrvaško, nemško, ja celo v pristnem ciganskem jeziku v cigansko kulturo.
Miha Travnik pa je kot napovedovalec razlagal vsebino pesmi in z literaturo iz svoje lastne skrinje hudomušnic skrbel za primerno razvedrilo med posameznimi pesmimi.
Ob koncu koncerta se je podpredsednik Slovenskega prosvetnega društva „Obir“ zahvalil vsem članicam okteta in njihovemu pevovodji za ves napor, ki ga prenašajo iz golega idealizma za naše ljudstvo in njegove pravice („Skozi kruta vojna leta“), saj so poleg doma na Koroškem ponesle pevke slovensko pesem še tudi daleč po svetu: v Francijo, v Švico in v neštete kraje Slovenije. Najzgovornejši dokaz marljivosti Obirskega ženskega okteta pa je dejstvo, da bo jeseni izšla pri tovarni gramofonskih plošč „Helidon“ že 2. plošča.
^^reden pride pomlad, se tu gori razdivjajo viharji. Potem besnijo, enkrat močneje, drugič šibkeje, brez prestanka. Obale se penijo in v malem pristaniškem mestecu za rtičem Graufels se življenje po mirnih zimskih dneh še enkrat spokoji. Ljudje si varijo grog in prigri-zujejo mastne jegulje, dva ali trije upokojeni kapitani si pripovedujejo zgodbe iz starih časov, ko je bilo po njihovem mnenju morje... še vedno morje (brez velikih naftnih lis) in so ladje kurili s premogom, kot se spodobi. Dva ali trije upokojeni kapitani, ki Pri sidru in zvezdi sedijo za izrezljano mizo pri oknu, so sploh prepričani, da je bil njihov čas velik in pravi čas, in da je to, kar danes imenujejo pomorska plovba, v bistvu samo še medel odsev nekdanje imenitnosti.
Mednje spada še krmar Gerders, ki ima skromno dovoljenje za priobalno plovbo, droban možic, ki pa je pravzaprav med njimi najmogočnejši, ker ve več kot vsi drugi skupaj, čeprav še nikoli ni bil na visokem morju. Zakaj prav on vse ve? Ker je veliko bral in študiral in ker pozna zvezde na nebu kot lasten žep. Ali so tisti večer, ko se je bil vihar sprevrgel v orkan in se je mestece pod mogočnimi sunki vetra enostavno zgrbilo ter zadržalo dih, preveč popili? Nikakor, nekaj grogov in dvoje ali troje kozarčkov žganja, ki mu tukaj gori dodajo nekoliko janeža — krčmarica lahko priseže na to. Ravnokar so bili hoteli oditi iz krčme domov, toda vihar jim je bil tako zavdal in začelo jih je tako skrbeti, da so hoteli pogledati, ali je v malem pristanišču vse v redu.
Pritiskali so si čepice na glavo, se sklonjeni opotekali skozi veter, potem pa so skozi okenca male pristaniške hišice pregledali pristanišče. Bilo je videti pozicijske luči treh ali štirih ladjic, ki so bile vso zimo privezane ob pomolu. Obhajal jih je občutek, da bo vihar podrl hišico, dežurni svetilničar jih je strumno pozdravil po stari navadi, saj je imel vendar opravka z pravimi morskimi volkovi. Za nekaj minut je ugasnil luči svetilnika, ki ga je imel na skrbi, in zdaj so njihove mežikajoče oči nekoliko jasneje videle dolgo črto valoloma, za katerim so orjaški valovi razpenjeni brizgali proti nočnemu nebu.
Iznenada je Gerbers dejal: „Stojte, kaj pa je to... ? Ladja... In kolikor morem razpoznati,... ima
prekleto čudna jadra. Kot da bi prihajala iz muzeja.“
„Skuša se prebiti v naše pristanišče,“ je dejal dežurni svetilničar.
To, kar so gledali naslednjih deset minut, jih je skoraj dobesedno spravilo ob pamet, kot je pozneje trdil Gerbers. Neverjetno gibka ladjica je s polnimi jadri zaplula v pristanišče, potem so se jadra v hipu spustila, kot da bi jih nekdo uravnaval z drobnimi vrvicami kot lutke, in ladja, ki je imela obliko debele podolgovate cigare, se je kake pol minute zibala na mirni pristaniški vodi, potem pa se je v elegantnem loku približala pomolu, kjer so pristajale ribiške barke.
Ime ladje je bilo moč lepo razbrati, čeprav je bilo temno. Ladja se je imenovala Ökenas. Toda ko so zadihani stekli dol k obali in se med divjimi sunki vetra ustavili ob veliki bazaltni skali na koncu pomola, so se zgrozili. Saj to so vendar divjaki, ti ljudje, ki so se izkrcali z ladje, vsi premočeni in z nekakšnimi indijanskimi obrazi. Eden od njih jih je s čudnim golt-nim glasom ogovoril v angleščini, v rokah je držal pergamentni svitek in jih je prosil, da bi mu dali nekaj napotkov. Pospremili so ga v pristaniško poslopje.
Gerbers, ki je v kraju govoril najboljšo angleščino, je prevajal. Pogled na zemljevid, ki ga je prišlek držal v roki, jih je podučil, da na njem ni vrisanega rtiča Grau-fels. Zemljevid je bil sp'oh zelo čuden, narisan s črnim tušem, in prav gotovo ga niso natisnili v tiskarni.
Stari krmar je dal najnujnejša pojasnila, drugi pa so škilili proti prišleku. Njegova obleka je bila iz najfinejšega usnja, njegov pogled je bil miren in poduhovljen. Niti najmanjše razburjenosti ni kazal. Vihar? Oh, semkaj jih ni prignal vihar, temveč na žalost majhna netočnost na zemljevidu in trije rtiči, ki so bili blizu Graufelsa, so v njegove račune vnesli majhno zmedo.
„Ampak..." je izbruhnil eden
od kapitanov, „od kod pa prihajate?“
„Iz ökane.“ Vsi so hoteli željno izvedeti, kje leži ta kraj.
Tedaj je tujec še enkrat razgrnil pergament in jim pokazal otok Okano v Severnem morju, čisto zgoraj... tam, kjer ni več velikih ladijskih poti.
„Ampak tega otoka sploh ni na naših evropskih zemljevidih,“ je ušlo enemu od kapitanov. Potem je Gerbers razgrnil veliki pristaniški zemljevid in ga s šestilom v roki primerjal s tujčevo pergamentno listino. Nazadnje je vzkliknil: „To je vendar nemogoče! Ne more biti res!“
Tujec se je nasmehnil: „Pač, vaši znanstveniki niso nikoli odkrili skrivnosti Severnega morja in so ga vedno na zemljevidih risali veliko premajhnega. Naš otok je približno za polovico manjši od Zelenega otoka, ki mu vi pravite Grčnlandija. Toda naš otok je lepši in ga obliva Zalivski tok.“
„Mar še nikdar pri vas ni pristal noben Evropejec?“
„Pač, eden je pristal,“ je rekel tuji mornar, „pred mnogimi leti. In prav ta me je naučil angleški. Na našem otoku samo jaz govorim vaš jezik.“
Eden od starih kapitanov je postal nestrpen: „Pravljice nam tvezite. Če bi v Severnem morju ležal otok, ki je za polovico manjši od Grönlandije, bi ga bili vendar do zdaj morali že tisočkrat odkriti.“
„Pa ga niso odkrili in zaradi tega smo vam zares zelo hvaležni,* se je glasil odgovor. Ta odgovor je bil tako prepričljiv, da so se stari morski volkovi spogledali. Ne, prav gotovo imajo opravka s prikaznijo in ne z norcem. Pred njimi je stal človek iz mesa in krvi, tih, potrpežljiv, in se je skrivnostno smehljal.
„Oprostite, da sem vas motil,“ je dejal tujec. „Odpeljali se bomo naprej.“
„V tem viharju ... in s tole jadrnico?“
„To ni jadrnica v vašem smislu,“
je odgovoril, „to boste spoznali, če boste gledali, kako bomo izpluli. Sicer pa, najlepša hvala za vaše napotke.“
Odšel je hitreje, kot so želeli. Spogledali so se, kot da bi se prebudili iz sna, in so šele tedaj stekli za njim, ko je že lahkotno skočil na ladjo.
Potem so s široko razprtimi očmi gledali, kar se je bliskovito dogajalo pred njimi. Jadra, ki so imela obliko nekakšnih elipsastih ovalov, so se dvignila kot velike ptice. Držati so jih morale drobne, kot železo trdne vrvi. Ladja Ökenas je zakrižarila proti vetru in potem so
(Nadaljevanje in konec)
Nekega dne, čez nekaj let, bilo je nedeljsko jutro — tisto nedeljo sem s svojim možem odjahala na sprehod — sem našla divje hlipajočo Nannie v gozdu. Ko me je zagledala, je hotela pobegniti, toda noge so ji očitno popustile. Padla je po tleh in skrila glavo za neko korenino. Razjahala sem in sedla k njej. Dolgo nisva spregovorili, potem pa je dvignila glavo in rekla: „Prosim, pustite me ... ne morem ostati pri vas, nikdar več ne morem nazaj k vam ... Sicer pa bi me tako ali tako poslali proč, če bi vedeli, kaj sem storila.“
„Ampak, Nannie, kaj se je zgodilo? Nobena reč ne more biti tako huda, da bi te zavoljo nje nagnala. Povej mi, čisto tiho ... nihče naju ne sliši, samo ta velika drevesa. In ta ne govorijo... in tudi jaz sem kot drevo, Nannie.“
„Oh, vedno ste bili tako dobri z menoj in vaš mož tudi. Mislila sem, da so vsi moški tako dobri. Spoznala sem nekega moškega in sem mu slepo verjela... in včeraj zvečer — saj nisem ničesar vedela ... “
Zopet je zaihtela in iz oči ji je gledal neskončen strah. „Sinoči... ne, ne morem vam povedati..."
Molčali sva. Konj je sklonil g'a-vo k nama in je s smrčkom nežno sunil Nannie v rame. „Nannie ... tudi konj bi ti rad pomagal.“ Pobožala je mehke konjske nozdrvi.
strmeli za njo, ko se je od časa do časa kot velikanska ptica prikazala na grebenih orjaških morskih valov. V nekaj kratkih minutah jim je izginila izpred oči.
Poslej se ni zgodilo nič posebnega. Otoka ökane ni še nihče s videl, kaj šele odkril. Stari kapi- 1 tani so ob grogu in mastnih jegu- j Ijah počasi pozabili na čudno lad- . jo, samo v starega Gerbersa se je ( vgnezdil nemir. Vedno znova raz- . grinja pomorske zemljevide, pre- • mišljuje, riše velike kroge s šesti- i lom, kraclja številke na papir in od časa do časa zmajuje z gla- j vo...
„Včeraj mi je rekel, da sem tako neumna, da se tako ne more poročiti z menoj. Vendar pa mi bo pokazal, kaj moram storiti. In potem je začel tuliti name in me tepsti... in odvlekel me je k neki neznani ženski... in je odšel.“
Nannie se je tresla. „In tako rada bi bila obdržala otroka.“
Pomagala sva Nannie domov. Naslanjala se je konju na vrat, jaz sem jo podpirala na drugi strani.
Nannie je ostala pri nas. Veselila se je mojih štirih otrok, varovala jih je in skrbela zanje kot mati. In ko je moj mož iznenada umrl, mi je veliko pomagala. Tudi ko so se otroci, eden za drugim, poročili in odšli v druga mesta in dežele, je ostala pri meni.
Dolgo po tisti nedelji sem se nekega večera pred ogledalom pripravljala, da grem ven, me je nenadoma zbodel v oči časopisni izrezek, ki je tičal za okvirom ogledala. Jaz ga nisem vtaknila tjakaj, to sem dobro vedela. Izvlekla sem listek in brala: „Vojak Henry Miller, padel 14. februarja pred Portom ... “
Vtaknila sem izrezek nazaj na njegovo mesto. Ko sem se tisti večer pozno vrnila domov, je pred ogledalom gorela luč, toda izrezek je izginil.
Z Nannie se nisva nikdar pogovarjale o tistem nedeljskem jutru. Tudi časopisnega izrezka ji nisem omenila — toda zdaj sem vedela, kdo je bil otrokov oče. Tudi jaz se pišem Miller.
MARIE-LUISE LÜSCHNER:
NANNIE
S	'™'\
Valentin Polanšek	14
Križ s križi
t_____________________________________J
Zoranova Micka je bila poleg tega še naročena na Rodoljub in pozneje na Domoljub. Njena sorodnica pa še na druge slovenske publikacije iz Jugoslavije. Vse številke so skrbno shranjevale. Tako so imele čtiva tudi še pozneje, ko je kljukasti križ pomendral Jugoslavijo in so Ljubljana, Maribor in Celje obmolknili. . .
Zoranova Micka je bila odločna ženska, priljubljena v soseski in vplivna s svojo globoko narodno zavednostjo.
— Do slavoloka bom danes vaju spremljala za slovo. Med potjo se še večkrat lahko pogovorimo.
Prikorakali so do sredi osence tik pred slavolokom. To je bila visoka sloka smreka, ki se je toliko nagnila, da je visela nad gozdno potjo kot pravcati slavolok. Micka, ki je bila zgovorna, je kraj torej prekrstila v „Pri slavoloku". Kar ni vsak vedel, je bil slavolok tudi za prve Jozijeve kurirje kažipot v Sosednje. Micka je imela sina Jozeja že od začetka vojne pri tistih, ki so se uprli Hitlerju. Videl je kot
nemški vojak, kaj so esesovci in drugi hitlerjanski zagnanci počenjali na Poljskem. Z ujetniki! In z Židi. Drug drugemu so morali striči brade v posmeh okoli stoječih hitlerjancev. Navadni vojaki si menda niso umazali rok. Toliko je videl Zoranov Jozej.
— Ko boš šel sedaj v šolo, ne pozabi, da misli Hitler vse Slovane, zlasti vse Slovence pokončati. Ko ne bi bilo Rusov, bi se kaj takega res pripetilo . . .
Zdravko je pozorno poslušal. Poznal je ženico. Imela ga je rada. On pa njo. Nadvse je bil navdušen za njenega sina Jozeja.
Najožja okolica pa so bili trije sosedje: Zvaman-čarjeva, Zgornjakova in Spodnjakova kmetija. Vsaka je bila za fanta svet zase: Največja je bila prva, premožna v vsakem gospodarskem, poselskem in posestniškem pogledu. Samo glede otrok ne. Teh pa sta imeli onidve dosti. Spodnjak je imel pol ducata hčera, Zgornjak pa več fantov.
Daši je bilo Prisoje rodni kraj Zdravkovega očeta, bi se fant rad štel med tamkajšnje domačine. Tamkajšnje domačije so stale na dobrem. Gospodarilo se je preudarno in sosesko vzajemno. Morda je tudi to vplivalo ugodno na Prisojčane, ker v dolini ni bilo tujega posestnika, ki bi kvaril domačo slovensko nrav. In gostilne tudi ni bilo, ki bi zavajala k popivanju in družbenemu razkrajanju ob pijanem posedanju, praznem zapravljanju časa, razpihovanju zavisti, prepiru in raznih norostih. Prisojni gospodarji so imeli seveda tudi pijače doma, zlasti iskrega, negovanega mošta in skrbno nažganega žganja. Pa so
znali piti kot se gre. Bili so gostoljubni, a so pre-žejnim tudi vedeli pravočasno postaviti na mizo svežo vodo.
V Sosednju je bilo v primerjavi s Prisojem precej drugače: Velika osenca je bila v grofovski lasti, kjer so gospodovali tuji logarji, lovci in grofovski gostje. Poleg grofovskih gozdov je bila še ena tuja posest: zlecitirana domačija. Marsikak domači kmet je vztrepetal ob misli: Če ne bom prav gospodaril, pridem na kant kot Krovnikovo. Potlej pa lahko primem za beraško palico in hajd po svetu! Sosednje pa je imelo dolgo vrsto delavcev, dninarjev kočarjev. V dolini je bilo več kot deset bajt. Po teh so se stiskale ponavadi mnogoštevilne družine. Bajtarji so morali delati pri tujem delodajalcu kot drvarji, ali pa služiti po kmetih kot posli in dninarji. Eno ali drugo je človeka opredeljevalo v najnižjo družbeno plast nemaničev. Samo vlačugarji, cigani in onemogli berači postopači so bili kdaj še za stopnjo niže.
Zdravka so svojci vzgajali v lepem domačem so-seskem duhu, da je svoje najbližje kmečke gospodarje imenoval: Zvamančarjev ati, Zgornji ati in Spodnji ati. Primerno tudi gospodinje. Če pa je bil pri hiši starejši človek, je bil ali babica ali teta ali ded ali ujec.
Sicer je Sosednje večja dolina, a šteje le dvajset kmetij. Prisoje pa je manjše, a ima pet kmetij več. S šolo so začeli v Sosednjem že pred prvo svetov-
TV AVSTRIJA
1. SPORED
NEDELJA, 3. junija: 10.00 Binkoštna sv. maša — 15.00 Running Wild —
16.30	Lev, Kristijan — 17.20 Čarobni svinčnik — 17.25 Kapitan — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev —
18.30	Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.25 Kristjan v času
19.30	Čas v sliki 1 s kulturo — 19.50 Šport — 20.15 Ruepp — 21.45 Poročila in šport — 22.00 Lord Jim.
PONEDELJEK, 4. junija: 15.00 Charles Chaplin — 16.20 Lev, Kristijan — 17.10 Dvojno življenje od Jakie Dea-ring — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Tautschland pozdravlja — 19-10 Vsak v svojem jeziku — 19.25 Kristjan v času — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo — 19.50 Šport — 20.15 Kraj storjenega dejanja — 21.55 Nočna izbira — 22.55 Poročila in šport.
TOREK, 5. junija: 9.00 Am, dam, des
—	9.30 Rimske izkopanine iz Aquileia
—	10.00 Šolska TV: Neznano sosedstvo — 10.30 Running Wild — 17.30 Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč
—	18.00 Svet živali — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki
—	19.30 Cas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.15 Kaj sem? — 21.20 Dežela brez moških — 21.35 Značnica ..dopust“ — 22.20 Poročila in šport.
SREDA, 6. junija: 9.00 Oddaja z miško — 9.30 Italijanščina — 10.00 Šolska TV — 10.30 Charles Chaplin —
17.00	Japonski zmaj — 17.25 Oddaja z miško — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Očetje klamauka — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Cas v sliki 1 s kulturo in športom
—	20.00 Queen Of The Stardust Ball-room — 21.25 Poročila in šport.
ČETRTEK, 7. junija: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Izobrazba v obratu —
10.00	Šolska TV: Mi obiščemo razstavo
—	10.30 Irma v zlatem zahodu — 17.30 Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč
—	18.00 Prosim, k mizi — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Zvesti služabnik svojega gospodarja — 21.35 Poročila in šport.
PETEK, 8. junija: 9.00 Am, dam, des
—	9.30 Ruščina — 10.00 Šolska TV: Porcelan — 10.30 Klub seniorjev —
11.00	Queen Of The Stardust Ballroom —- 17.30 Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Muppets-šov —
18.30	Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.15 Derrick
—	21.25 Tiralnica — 22.10 Šport — 22.25 Skyjacked — 0.05 Poročila.
SOBOTA, 9. junija: 15.30 Švedski slavec — 17.00 Risati, slikati, obliko-vati — 17.30 Pinocchio — 17.55 Za
lahko noč — 18.00 Panoptikum — 18.25 Heinz Conrads — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo — 19.55 Šport — 20.15 Državni cirkus iz Koreje — 21.25 Ljubite Kishona? — 21.50 Šport — 22.10 Vprašanja kristjana — 22.20 Silver Lode — 23.40 Poročila.
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 3. JUNIJA:
07.05—07.35 „Praznik svetovne Cerkve“.
PONEDELJEK, 4. JUNIJA:
07.05—07.35 Naj pesmica naša darilo vam bo.
TOREK, 5. JUNIJA:
09.30—10.00 Domača zabavna glasba — 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Šport — Rdeče, rumeno, zeleno.
TV Avstrija 2. spored
NEDELJA, 3. junija: 16.50 The Story of Jacob and Joseph — 18.30 Rožni kavalir — 19.58 Cas v sliki 2 — 21.10 Rožni kavalir — 22.45 Cas v sliki 2 — special.
PONEDELJEK, 4. junija: 17.30 Anton Bruckner — 8. simfonija — 19.00 Na poti po Avstriji — 19.10 „Študent biti v Bregenzu“ — 20.00 Galerija —
20.15	Nathan modri — 22.10 Cas v sliki 2 — special — 22.30 Ameriška noč.
TOREK, 5. junija: 16.10 The Kid Prom Brooklyn — 18.00 Italijanščina — 18.30 Znanost v aktualnosti — 19.30 Jazz-gimnastika — 20.00 Moulin Rouge — 21.55 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.30 Club 2.
SREDA, 6. junija: 18.00 Francoščina
—	18.30 Otroci rišejo — 19.00 Izobrazba v obratu — 19.30 Zgodba za zgodbo — 20.00 Avstrijski Krakau — 21.35 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.10 Trailer.
ČETRTEK, 7. junija: 18.00 Ruščina
—	18.30 Brez nagobčnika — 19.30 Jazz-gimnastika — 20.00 Ein echter Wiener geht nicht unter — 20.50 Showfenster
—	21.35 Cas v sliki 2 s kulturo — 22.10 Club 2.
PETEK, 8. junija: 18.00 Orientacija
—	18.30 Reportaža o reporterju —
19.30	Trailer — 20.15 Kiti od Enewe-tak — 21.00 Nova — 21.25 Kronika Adama — 22.25 Cas v sliki 2 s kulturo
—	23.00 The John Denver-Show.
rrn
nai tednik
SOBOTA, 9. junija: 16.00 Prost vstop
—	17.00 Club-Regional — 18.00 Pipi gre čez desko — 19.30 The Munsters
—	19.55 Galerija — 20.15 Kolekcija —
21.20	Rudolf Carl, 80 — 22.05 Cas v sliki 2 — special — 22.25 Bourbon Street.
SREDA, 6. JUNIJA:
14.10—15.00	Celovški	radijski
dnevnik — Minute z ... — Iz koroške literarne delavnice (Florjan Li-puš bere svojo prozo).
ČETRTEK, 7. JUNIJA:
14.10—15.00	Celovški	radijski
dnevnik — Mladinska oddaja. PETEK, 8. JUNIJA:
14.10—15.00	Celovški	radijski
dnevnik — Kar po domače (F. Buchwald: „Kako se je Unjigov Peter ženil“).
SOBOTA, 9. JUNIJA:
09.45—10.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
TV Ljubljana
1. SPORED
NEDELJA, 3. junija: 8.55 Poročila —
—	9.00 Za nedeljsko dobro jutro: Pevski tabor — 9.30 Mankowitz: Dickens iz Londona — 10.25 Sezamova ulica, serijska oddaja — 11.25 Mozaik —
11.30	Ljudje in zemlja — 12.30 Poročila — Katastrofe, dokumentarni film
—	Erike in krizanteme, oddaja o gojenju rož — Veseli tobogan — Atletska tekmovanja za Hanžekovičev memori
—	Poročila — Glasbena oddaja — Športna poročila — Zadnji jezni mož, film — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak
—	19.30 TV dnevnik — 20.00 D. Sušič:
Tale, nad. — 20.55 Berač na zlatem stolu — 21.25 TV dnevnik — 21.40 34. športno prvenstvo ljubljanskega armadnega območja, reportaža — 21.50 Zabavno-glasbena oddaja —	22.05
Športni pregled.
PONEDELJEK, 4. junija: 16.15 Kmetijska oddaja — 17.10 Poročila — 17.15 Vrtec na obisku: Nenavadna trgovina
—	17.35 Katastrofe, dokumentarni film
—	18.05 Pravice in dolžnosti, izobraževalna oddaja — 18.20 Promet — 18.35 Obzornik — 18.45 Mladi za mlade — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak
—	19.30 TV dnevnik — 20.00 Vida, TV drama — 21.05 Kulturne diagonale —
21.45	Mozaik kratkega filma — 22.00 TV dnevnik.
TOREK, 5. junija: 15.50 Poročila — 15.55 Atletska tekmovanja za Zorkov memorial, prenos — 17.55 Risanka —
18.00	Folklora: Gora — CSSR — 18.30
Obzornik — 18.40 Pisani svet — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Aktualna oddaja —
20.45	A. Haley: Korenine, nad. — 21.30 Karneval, baletna oddaja — 22.00 TV dnevnik.
SREDA, 6. junija: 17.35 Poročila — 17.40 Z besedo in sliko: Moje akcije
—	17.50 Od slike do slike, serija —
18.20	Ne prezrite — 18.35 Obzornik
—	18.45 Glasba starega Jadrana —
19.15	Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Film tedna: Poroka — 21.55 Kultura — 22.10 TV dnevnik.
ČETRTEK, 7. junija: 16.55 Poročila
—	17.00 Gucio in Cezar, otroška serija — 17.10 Apokalipsa živali, dokumentarna oddaja — 18.00 Na sedmi stezi, športna oddaja — 18.35 Obzornik — 18.45 Čarobno sedlo, otroška oddaja — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 35 let partizanskega pevskega zbora, prenos — 21.10 Tretja razsežnost — 22.10 TV dnevnik.
PETEK, 8. junija: 17.15 Poročila —
17.20	Deček Skok, otroška serija — 17.35 Otroci kamnov, mladinska nad.
—	18.05 Rock-koncert: Brothers John-
son — 18.35 Obzornik — 18.45 Človekovo telo, izobraževalna serija — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik —	20.00 Zabavno-glasbena
oddaja — 20.55 Frank Ross na prostosti, serija — 21.50 TV dnevnik — 22.05 625 — 22.25 Jazz na ekranu: Andrej Arnol.
SOBOTA, 9. junija: 8.00 Poročila — 8.05 Ljudje in zemlja — 9.05 Gucio in Cezar, otroška serija — 9.15 Vrtec na obisku: Nenavadna trgovina — 9.35 Z besedo in sliko — 9.45 Čarobno sedlo
—	10.15 Pisani svet — 10.50 Družbena samozaščita — 11.10 Dokumentarna oddaja — 15.45 Poročila — 15.50 Trilogija o davnih časih — 16.55 Nogomet: Budučnost — Sloboda, prenos —
18.45	Naš kraj — 18.55 Muppet-show
—	19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik
—	20.00 Offenbachove norčije — 21.00 Pekel na Pacifiku, film — 22.40 TV dnevnik.
TV Ljubljana 2. spored
NEDELJA, 3. junija: 8.55 Poročila —
9.00	Oddaje za JLA — 15.00 Nedeljsko popoldne — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Dokumentarna oddaja — 20.45 Včeraj, danes, jutri — 21.05 Celovečerni film.
PONEDELJEK, 4. junija: 17.40 TV
dnevnik v madžarščini — 18.00 TV dnevnik — 18.15 Zgodbe o palčku —
18.30	Miti in legende — 18.45 Mladi za mlade — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Športna oddaja — 20.35 Aktualnosti — 21.05 Poročila — 21.15 Celovečerni film.
TOREK, 5. junija: 17.40 TV dnevnik v madžarščini — 18.00 TV dnevnik —
18.15	Pionirske TV novice — 18.45 Narodna glasba — 19.30 TV dnevnik —
20.00	TV drama — 21.15 Včeraj, danes, jutri — 21.35 Znanost — 22.15 Jazz.
SREDA, 6. junija: 17.40 TV dnevnik
18.15	Otroška oddaja — 18.45 Popularna glasba — 19.30 TV dnevnik —
20.00	Zabavno-glasbena oddaja —
21.30	Izbor v sredo — 22.45 TV dnevnik.
ČETRTEK, 7. junija: 17.40 TV dnevnik v madžarščini — 18.00 TV dnevnik
—	18.15 Tehtnica za natančno tehtanje — 18.45 Vabilo na potovanje, kviz
—	19.30 TV dnevnik — 20.00 3-2-1 ... gremo — 23.00 Poročila.
PETEK, 8. junija: 17.40 TV dnevnik v madžarščini — 18.00 TV dnevnik —
18.15	Mali svet, otroška oddaja — 18.45 Zabavno-glasbena oddaja — 19.30 TV dnevnik — 20.00 V ospredju, kulturna oddaja — 21.00 Včeraj, danes, jutri —
21.20	Spomini — 22.05 Zabavno-glasbena oddaja — 22.55 Simfonična glasba.
SOBOTA, 9. junija: 15.40 Poročila
—	15.45 TV koledar — 15.55 Otroška oddaja — 16.55 Nogomet: Budučnost
—	Sloboda — 18.45 Prizori iz družinskega življenja — 19.30 TV dnevnik
—	20.00 Celovečerni film —(21.45 TV dnevnik — 22.00 V soboto zvečer.
ZWEI
SPRACHIG
IST
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: ..Naš tednik“, Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 200.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2. 9065 Zrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.

no vojno. Resno pa so nadaljevali šele po dvajsetem letu. Začeli so pri Vovku. Potem so hodili šolarji nekaj let niže v dolino v Pustotkovo bajto. V Dollfußovem času pa so postavili prvo šolsko po-slopje. Leseno. In s kapelico. Tako, da so bile tam tedenske šolarske maše, h katerim so prihajali red-no tudi odrasli. Tri soseske grape je zaobsegal so-sednjski šolski okoliš. Nekateri otroci so imeli tudi Po dve uri daleč. Pozimi pa ob visokem snegu itak niso mogli prihajati.
Zdravkovi doživljaji v zvezi s šolo so predstavljati v njegovi otroški zavesti glavno polnino. Torej Se je vse njegovo mišljenje in stremljenje sukalo okoli tega duševnega osišča: Pri pouku si je bistril otroški razum, kako je „v življenju vse upeljano." Predobro se je še zavedal davnega prvega šolskega dneva, na katerega se je bil poprej dolgo veselil.
Mimo njegovega doma so hodili zgornjeprisojni šolarji: bratranca Mihek in Andrej, bratranka Ka-trca in nasmejana Anca, ki je živela pri teti.
-— Saj mora biti čudovito v šoli, ko tako zgodaj kitijo dol v dolino! Pa s takim veseljem! Vsak s svojo malico! Četudi največkrat zgolj s skorjo trdega domačega kruha! Ali s kepo domačega sira! je gledal fant mimoidoče učence.
— In popoldne, ko se vračajo, vedno nekaj nove-pripovedujejo! Zadnjič je Miha prinesel vest, da jo na svetu več vode kot suhe zemlje! Pa gad menda ne piči, le ugrizne!? Tudi težke reči računajo.
Sami izračunajo, koliko denarja dobi kmet za toliko in toliko kubičnih metrov lesa!
Andrej pa se je razpredal o čudnih živalih nekje na svetu, ker je opazil, da ga fant kot zijalo posluša. Zoranova Anca pa je pripovedovala prosto po svoje razne pravljice in zgodbe, ki jih je nalašč spletala z novo vsebino. Kako bi jo fant še poslušal! Nagovarjal jo je, naj še ostane in ne hodi že z drugimi domov tja skozi gozdove v sosedni kraj.
Zdravko je z vstopom v šolo začel prodirati v nov svet, v katerem ni bilo tistega, vedno v ušesa nagačenega navodila: Mi smo bajtarji. Ne moremo. Ne smemo ... V šoli je pred učiteljem štelo nekaj novega v Zdravkovem svetu: Kar znaš, to veljaš! Spričo tega ničesar več ni veljala lepa Poldetova obleka, niso bili pomembni močni gojzarji kmečkega sina, niso bile v ospredju lepo počesana dekleta, ne drugače klepetavi bahači, če se je dotičnega otroka obrazek kuhal v rdečici, ni bilo odgovora na učiteljevo vprašanje ... Če lepotiček ni in ni mogel povezati črke v tako zaželjene smiselne povezave zlogov in besed, če je lepotičica šilila uheljčke, da bi ji kdo pomagal... iz tega stališča je začel fant gledati drugače v svet: da on ni manj vreden kot drugi, da ga nima nihče pravice obsipavati z vzdevki in zapostavljanji, da on vedno dviga roko, da on kaže svoje znanje . . .
Zato je bilo tako zoprno, si priznati: Nimam denarja! Nimam svojih čevljev, nimam dobre obleke, nimam, nimam, nimam . . .
Tako predirljivo mučno doživetje je bilo kar v prvem razredu s sliko, ki jo je napravil učitelj s fotoaparatom na samosprožilec. Otroci imovitejših hiš so prinesli svoje groše, ki jih je bilo treba plačati za fotografijo. Fant pa je ždel v prvi klopi s svojo razbolelo dušo. Učitelj je razdelil slike. Veliko otroško pričakovanje se je izpolnjevalo. Vsak se je občudoval na sliki. Redki so se kdaj že prej fotografirali. Kaj takega niti za odrasle ni bila vsakdanja reč. Ko so sedaj otroci tako držali slike v rokah in se občudovali, je sedel fant praznih rok. Pa še te so bile odveč.
Pa ga pokliče učitelj k sebi. V miznici je imel še dve sliki. Vzel je eno. Zdravka je grelo v senceh in ščemelo v očeh. Ni vedel, kam bi vtaknil ročice. V žep seveda ne, to je vedel.
—	Poišči samega sebe! ponudi učiteljeva roka sliko. Takoj je odkril samega sebe v prvi vrsti. Sedel je med Spodnjakovim Jozijem in podpeškim Johi-jem. Obezan prst je držal k ustom, ker ga je bolel.
—	Lahko obrdržiš sliko. Učiteljev glas je bil zelo nizek, prijeten in mehak. Prav takšen, ko takrat, kadar se je fant na stavljeno vprašanje prav dobro odrezal.
—	Mama nima denarja! je težko stisnil iz bajtarske duše.
— Je že v redu. Fotografijo dobiš zato, ker se tako pridno učiš!
(Dalje prihodnjič)
ŠTEV. 22 •	31. MAJA 1979
m
Kaj delajo izobraženci?
Veliki Podjunčan W.Berg
V diskusiji na občnem zboru Zveze slovenskih izobražencev (ZSI) zadnjo sredo v avli slovenici v Celovcu so kritiki ugotovili, da med slovenskimi intelektualci na Koroškem ni zaznati dosti izraza temeljitejšega razmišljanja o družbenih in drugih vprašanjih. Izobraženci da se zadovoljujejo' z defenzivno strategijo, ki manjšini ne more pomagati naprej in dajejo premalo od sebe. Po občnem zboru je dipl. trg. prof. Franc Brežjak v svojem referatu obravnaval „Davek na dohodek“ in v tej zvezi obrazložil najvažnejša vprašanja. Tudi občnega zbora ZSI se izobraženci niso udeležili v številu, ki bi človeka razveselilo, kar je morda dokaz več za zgorajšnje ugotovitve.
O delovanju ZSI v obdobju 1977/79 je poročal njen predsednik dr. Pavel Apovnik. ZSI je v zadnjih letih predvsem organizirala ekskurzije (najpomembnejša je bila lani na Poljsko — pod vodstvom mag. Štefana Pinterja) in obiske umetnostnih razstav, npr. Bergove galerije v Pliberku in bienale v Ljubljani, za učitelje je priredila dva seminarja v Sloveniji, ob Koroških kulturnih dneh pa predsta-
Sv. birma v Šentrupertu pri Velikovcu
Preteklo nedeljo smo se odpeljali k sveti birmi v Šentrupert. Zbrali smo to dvojezično župnijo v upanju, da bo vsaj maša, če že ne birma, dvojezična.
Med udeleženci je bilo tudi precejšnje število Slovencev iz Podjune in drugih krajev, tako da bi bila dvojezična maša bolj kot upravičena. Žal je bilo samo nekaj kratkih slovenskih besedic in celo pri vsem pevskem delu bogoslužja je zazvenela ena sama slovenska pesem.
Čeprav so imeii birmanci dvojezične birmske knjižice, jim v cerkvi niso dali priložnosti, da bi iz njih prebrali slovensko besedilo. Zakaj sploh dvojezične knjižice?
V dvojezični župniji, kar Šentrupert nedvomno je, bi si pričakovali več upoštevanja sinodalnih smernic glede dvojezičnosti, predvsem tudi ob takih cerkvenih slovesnostih.	J. B.
vila Prunčevo jezikovno študijo o interferencah. Tečaj ZSI „slovenščina za Slovence“ v nekaterih krajih Podjune še ni prav uspel.
O finančnem stanju organizacije je informirala tajnica učiteljica Marica Tischler. Finančna sredstva so pač zelo skromna.
Za naprej namerava odbor •— volitev novega odbora tokrat ni bilo — nadaljevati z dosedanjimi dejavnostmi. Te bo po možnosti dopolnil z ekskurzijami za poklicne skupine, s karitativnim delovanjem, z delom v sekcijah in z vrsto delovnih ter družabnih sestankov. Pri tem delu bo ZSI skušala sodelovati, kakor je to prakticirala tudi že doslej, z drugimi slovenskimi organizacijami. Tako, je bilo rečeno, bo morda le možno zainteresirati večji krog izobražencev za razpravljanje ne zgolj narodnostnih vprašanj. Sicer pa se bo ZSI naprej zavzemala za močnejšo uveljavitev slovenščine v družbenem življenju. V tem smislu je treba razumeti tudi njen apel ne samo na intelektualne kroge, naj Slovenci svoj jezik čim pogosteje in doslednje uporabijo pred uradi in javnimi ustanovami.
Darovi za Črno goro:
Blaž Šturm, Lipa 100.—, Oskar Kut-tin, Knittelfeld 200.—, Maria Buchwald, Nonča vas 200.—, Matilda Hutter, Globasnica 1000.—, Erich Cimžar, Cahor-če 250.—, Združenje staršev na Državni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu 5000.—, Heinrich Haderlap, Lobnik 50.—, ekonomski svetnik Mirko Kumer, Blato 200.—, Amalija Blajs, Lobnik 200.—, Marko Trampusch, Dob 1000.—, slavistični študenti, Dunaj 500.—, Valentin Oraže, Lepena 100.—, dentist Marjan Radovan, Dunaj 100.—, družina Buch, Klopce 1000.—, Ana Boštjančič, Branča vas 100.—, Ciril Demšar, Dvor nad Vrbo 200.—, Ljudmila Smrtnik, Korte 500.—, Viktor Antonič, Reka 200.—, Florijan Lapusch, Psinja vas 200.—, Marija Ana Krautzer, Rožek 100.—, Ana Hauptmann, Podka-nja vas 1000.—, Martin Dies, Pliberk 200.—, Margareta Podlogar, Leutschach 50.—, Matilda Preschern, Zgornje Dobje 300.—, Franc Keischnig, Breznica 150.—, Andrej Hribar, Korte 50.—, Roza in Janko Wolte, Borovnica 200.—, Maksimilijan Trunk, Zužalče 200.—, Andrej Ogris, Drabunaže 500.—, uslužbenci Družbe sv. Mohorja, Celovec 2700.—, Tomaž Ogris, Stranje 200.—, bogoslovci v Salzburgu 4620.—, Franc Feinig, Dunaj 200.—, Marija Perč, Rin-kole 100.—, Janko Grafenauer, Trda-niče 100.—, nastavljene! in delavci tovarne Topšport, Pliberk 6000.—, otroci iz Železne Kaple 2.500.—.
„Pri nastajanju sleherne slike stojim pred življenjskim vprašanjem,“ pravi prof. Werner Berg in dostavi, „vse moje misli krožijo okoli nje.“ Tako in morda še bolj
< Debeli sosed v bolnici
tudi zajamejo slike 75-letnega umetnika marsikaterega obiskovalca stalne galerije na pliberškem glavnem trgu ter letošnje posebne razstave v farni dvorani v Pliberku ter ga dovedejo do posebnega opazovanja podjunskega človeka in podjunske narave — do gledanja skozi očala Wernerja Berga. Spet in spet se zalotiš, da si pretvoril kako drevo, kako kmečko hišo ali kakšno Podjunčanko pred svojim notranjim očesom v čarobno sliko sočnih barv in temnih kontur, ki se je nisi mogel dovolj nav-zeti pri številnih obiskih razstav
Na očeh bolni
profesorja Wernerja Berga. Omamljen si pri šmarnicah v Rinkolah, na jesenskem pokopališču v Šmihelu, pri kulturni prireditvi pri Šo-štarju v Globasnici kot tudi pri udarniškem delu na gradbišču Kulturnega doma v Šentprimožu. Povsod vidiš tiste „strme obraze“, pobožne ženice, naravno zraslo podjunsko pokrajino popačeno po surovi moderni zgradbi, ki obuja vtis, kot bi padla iz barvnega kataloga kake veleblagovnice. Povsod vidiš neobrite podjunske de-lavce-kmete, ki se lotevajo po svojem glavnopoklicnem delu v tovarni še opravkov na domači zemlji, vidiš po sončnem zatonu rože v tistih čudovitih Bergovih barvah s temnim ozadjem.
„Nočem ustvarjati nekaj muze-alnega, hočem slediti toku časa.“
„Lepa podjunska pokrajina je danes že skoraj zazidana. Strašno je, kako se človek hitro navadiš na to.“
„Tukaj v Podjuni težijo ljudje k arhaičnosti, ki pa nima opravka s starinskostjo. Hudo bi bilo, če bi ljudje v Podjuni to svojo težnjo zgubili.“
„Podoba v naravi me zajame — potem pride spet iz mene na s'iko. Gledano gre v skico, ideja potem v sliko.“
Zbor je bil ustanovljen vigredi leta 1974 in šteje okrog 40 članov. Pevci prihajajo iz pliberške okolice od Doba do Šmihela, od Drave do Pece in pripadajo raznim poklicem. Med njimi je veliko mladih ljudi.
Zbor vodi že od začetka učitelj glasbe Oto Wutte iz Mlinč v Podjuni. Predsednik pevskega društva je Herman Germ, ravnatelj glavne šole v Pliberku.
Vsako leto prireja zbor koncert v Pliberku, se udeležuje pevskih
Razen rož (ki jih slika v naravi), slika prof. Werner Berg po številnih skicah, ki jih je poprej naredil na mestu dogajanja. „Čas, ki preteče pred sliko, je veliko važnejši od časa, v katerem slika sama nastaja,“ pravi umetnik, o katerem je zapisal neki znani umetnostni kritik, da „izumlja pred naravo impresivno“ („W. Berg erfindet vor der Natur impressiv“).
20. maja so v Pliberku odprli v stalni galeriji Wernerja Berga letošnjo razstavo pod naslovom „bolni in rože“ ter v farovžu posebno razstavo ob umetnikovi petinsedemdesetletnici.
Leta 1955 je moral preživeti Werner Berg dolgo časa v bolnici, kjer so nastale skice bolnikov-so-trpinov, skice, ki jih je po več kot dvajsetih letih naslikal in so razstavljene z raznimi novimi slikami rož v stalni galeriji. „Rož še dolgo po smrti svoje žene nisem mogel slikati.“
Prof. Werner Berg včasih dan za dnem samo skicira, potem pa spet nekaj dni ali tednov samo slika. Lesorezi nastanejo šele po slikah in ne narobe, kot je to običajno pri drugih umetnikih.
V farnem domu razstavljajo 98 najnovejših skic, slik in lesorezov iz zadnjih treh let ter eno sliko iz leta 1934, ki predstavlja umetnikovo ženo s sinom Veitom v rosni mladosti. Razstava v farni dvorani, ki je po besedah W. Berga „izredno lep prostor“, ter razstava v stalni galeriji sta dostopni dnevno od 10. do 12. ure ter od 16. do 18. ure
Želeti bi bilo, da bi čimveč naših društvenikov, učiteljev in profesorjev iz Roža, Zilje in Podjune prijelo za edinstveno priložnost skupinskega ogleda obeh razstav velikega svetovnoznanega Podjun-čana. Duša organizacije obeh razstav, mestni svetnik in ravnatelj Valentin Vauti rad in zelo dobro vodi po obeh razstavah. Obiščite vsi Pliberk v znamenju Wernerja Berga! „Geografska oddaljenost ali bližina nista nujno tudi pogoj za dobre ali slabe osebne odnose.“	FK
PS.: Zveza slovenskih izobražencev vabi na ogled obeh razstav, ki bo 10. junija s pričetkom ob 11. uri. Vodil bo prof. Werner Berg sam!
srečanj v ožji domovini in sodeluje tudi pri peyskih prireditvah v sosednjih predelih Slovenije. Zbor goji tudi prijetno družabnost, ko organizira zabavne prireditve kakor plese in športna tekmovanja za stare in mlade.
Največje uspehe je zbor žel pri nastopih na pevskih festivalih v Celovcu, Mariboru, Trstu in Šte-verjanu. Ponesel pa je tudi že lepo domačo pesem od Suhe ob Dravi preko Vrbe ob jezeru do Šmohorja v Ziljski dolini.
SAK na 1. mestu
SAK — FRANTSCHACH 3:0 (1:0)
SAK je tokrat po dolgem spet igral razproščeno, lepo kombiniral in imel nasprotnika pod kontrolo.
Po močnem začetku Frantscha-cha se je izkazala obramba SAK-a, v kateri sta se tokrat predvsem izkazala beka Küpper in Pandel. Pritisk veznih igralcev, pod vodstvom Marijana Goleča, je postal vedno močnejši in od slej naprej se je igra odigravala v nasprotnikovi polovici.
V 30. minuti je Martin Hobel, po podaji Zablatnika, prvič zatresel nasprotnikovo mrežo. Tik po začetku drugega polčasa je bil Martin Hobel ponovno uspešen. Z glavo je izkoristil krasno podajo Ja-kobiča. Ena najboljših predstav SAK-a letos pa je sledila v nadaljnjem poteku igre. Ofenzivni nogomet ter visoka tehnična raven igre je presenetila gledalce. V tej fazi je imel SAK še nekaj dobrih priložnosti. Dvakrat se je odbila žoga od štange, enkrat pa je rešila prečka nasprotniku nadaljnji zadetek. Po čudoviti kombinaciji Goleča z Velikom je le-ta podal žogo v sredino prostemu Hoblu in kralj strelcev SAK-a je zadel svoj tretji gol v tej igri. S to zmago si je SAK zopet priboril prvo mesto v lestvici, saj je dan pozneje moštvo Železne Kaple s trenerjem kaplanom Polde-jem Zundrom premagalo moštvo iz Kamna s 4:0 (2:0). S to zmago se je moštvo Železne Kaple več ali manj rešilo izpada.
Naslednjo tekmo bo igral SAK proti moštvu iz Šmihela pri Pliberku. Vodstvo in igralci SAK prosijo ponovno pomoč navijačev, ki so SAK v tem letu že mnogokrat moralno podprli in k trenutnemu stanju SAK-a sorazmerno dosti doprinesli.
SAK je igral v sledeči postavi: Dodič, Küpper, Lampichler, Wo-schitz, Pandi, Jakobič, Goleč, Fe-ra, Velik, (Sommeregger), Hobel, Zablatnik.
SAK I — KAMEN I 0:2 (0:1)
Po letih je prisostvovala SAK-ovi tekmi spet velika množica ljudi. S funkcionarji in igralci so navijači do zadnjega trepetali in upali. SAK je igral svojo navadno igro, si izboril konkretne možnosti, a kakor bi bilo zacoprano, gol se ni posrečil. Pomanjkanje odločilne samozavesti pri udarcu na gol in močna živčna napetost igrata tako močno vlogo, da grejo žoge mimo gola ali pa so ubranljive. Poudariti pa je treba, da je bil vratar moštva iz Kamna odličen. Nerazumljivo je tudi, da igralci SAK ne streljajo že izven šestnajstmetrovke na gol, ko imajo vsi za povrstjo zelo nevarne udarce in to na treningih tudi dokazujejo.
Katoliško prosvetno društvo Šmihel vabi na
KONCERT
v ponedeljek, 4. 6. 1979, v farni dvorani v Šmihe'u, ob 20. uri. Nastopa ženski oktet z Obirskega.
9 REBRCA: USPEŠNI RIBIČI
Od 23. do 26. maja so bile po celem svetu znane ribiške tekme na Belem jezeru (Weißensee). Udeležilo se jih je 365 tekmovalcev iz 16 držav. Med njimi je bilo tudi 24 ribičev iz Rebrce. Tudi letos so bili dobro pripravljeni, predsednik Lado Hajnžič je pokazal novim tekmovalcem jezero ter dal tudi nasvete, kako naj se posamezni podajo na lov. Uspeh je bil popoln za Rebrčane: ujeli so 12 ščuk, 2 krapa, 1 amurja, 1 ostriža, 1 klena, 24 linjov in 1 postrv. Tehtnica je odločila: v kategoriji amurjev, ostri-žov, postrvi in klenov so rebrški ribiči imeli največje ribe ter tudi dobili lepe pokale zanje. Zahvala velja tudi NSKS za pokal.
Mešani zbor Pliberk: pet let angažiranega petja