pijače in godčevske nravi. Ali sem torej pravi? Iz zemlje in iz duha? Mar vem? Kaj pa je zemlja naša, kaj je naš duh? Ali je Bog, ali je rod, ali je um? Pa sem le pravi! Iz zemlje in duha! Zato, ker sem o sebi, kakor zemlja, stokrat vedno en sam. Zato, ker v vsem, kakor duh, eno vidim in imam: Da nikoli, kakor moj rod, velik nisem bil in ne bom. Da kakor moj rod vase verjeti morem in smem. Da kakor moj rod do konca ljubiti urnem... t? ogastvo torej, ki mi iz njega ep živi? Ljubezen je do vsega tistega, ki je mene samega in mojega rodu najbolj svojstvena last. Mar sploh morem drugače in drugod? Do Boga, ki bi Tolmincev ne bil rad imel? Do Tomaža Akvin-ca, ki bi se v Tomaža Rutarja izraz ne pre-odel? Do Danteja, ki bi nič po domače robato ne pel? Do Kranjca, če bi po Staniču Balantu z Balantom Vodnikom kar nič v žlahti ne stal? Do bratov na jugu, na severu in vzhodu, če bi moj Tolminčič njihov najbolj bodri hlapčič ne bil? Do misli človečanske do prvega in zad-
njega, če bi je v tesno obzorje svoje domačije stolmačiti ne umel? O ogastvo  torej,  ki mi  iz njega ep živi: odprto *-* srce in čujoče oči, baročni okus in dvojna bolest domoložja: T) o domu tostran, ki nič več ni moj. Po domu -*¦   onostran,   kot  ga  gledajo  le   nedolžne  otroške oči. . .
Zdaj pa še o mi s 1 i, ki se mi iz nje epični lik plodi. \ H ni to nas vseh povprečna, vsakdanja mo-f* drost? Bogoljubje brez Boga, človekoljubje brez bližnjega, rodoijubje slovensko, ki kot tromba, a prazno bobni? Nikar! Misel, ki se mi iz nje epični lik pilodi: to je misel nas vseh, ki hodimo od Boga do Boga; to je misel nas vseh, ki smo vsejjovsod in vendar doma; to je misel nas vseh, ki hočemo biti iz globokega; to je misel nas vseh, ki nam duh v vekove nazaj: odkod?, in v vekove naprej: čemu?, vihra. Nas vseh, ki smo nevredni, a zakoniti svečeniki vsega na sveti dobrega in lepega...
POBOŽAJ
T)obožaj, pobožaj mi revno srce: vse moje radosti, da bodo tebi zorele
JESENSKA
TT' a j res pred smrtjo
vsaka zvezda zagori, kot ni nikoli, kaj res tedaj
MAMICA
vse težke misli, da bodo cvetele spet,
in vse, vse objemi,
kar moti in kar me tolaži.
Le ti si, ki vedno si božja le Deklica.
Deklica božja in src naših božja pot.
Steber mirni,
kot večnost si nedeljena, o, tvoja roka je božji spomin.
Mirko Aosenak
vsa srca za po jo, ^S isto tiho hodimo nocoj, ljudje,
da bomo culi angelce,
ki revne duše iščejo.
Duše obiskujejo,
duše nesrečne rešujejo,
duše mrzle rešujejo.
Cisto tiho hodimo nocoj, ljudje,
da bomo culi angelce,
ki revne duše iščejo.
Mirko Avsenak
če ne nikoli,
kaj res obrazi vsi
kot sveti so in govore,
ko da iz samih božjih rok
zvene zvonovi:
spomin na dom,
ki vedno kliče, kliče?
Zagori, deklica,
in v božja polja vpijva
,      presladek krik:
v jesen najlepše rože zatveto.
Potem pomro ...
Kaj, to je smrt?
Ne, ne: saj lažejo ljudje. Verjel ne bom nikdar.
V zvon jen ju z onstran umirati, pa smrt!«
Vse dni iz božjih polj že kličeva zvonove — duhove daljne,
se smeh.
Mirko Aosenak
in vedno vrača angelov
10