ESEJ
ENCIKLOPEIIJA POLICIJSKEGA THRILLERJA
Staro-hollywoodskem reku, da se zločin ne izplača, je »novi Hollywood« pripel tole dopolnilo: zločin se ne izplača prav zato, ker je sam Zakon že tako nemočan in paraliziran.
Šestdeseta v sedemdeseta: Thriller brez policaja
V prvih »novohollywoodskih« — pretežno gangsterskih — thrillerjih zato policajev sploh ni bilo: policaj je bil v teh filmih le oddaljeni opazovalec, le izobčenčeva predpostavka, le fantomska sled parallziranega Zakona, le način, kako si izobčenec predstavlja svet, v katerem bi bil varen pred drugimi izobčenci. Ciklus je odpri film Bonnie and Clyde (Arthur Penn, 1967): izobčenca počneta, kar se jima zljubi, policija je reducirana na naključnega opazovalca, na »pogled«, v skrajnosti pač na distancirani pogled kino-gledalca. Nadaljevali pa so ga filmi Cool Hand Luke (Stuart Rosenberg, 1967; izobčenec lahko počne karkoli, ker je že v zaporu oz. ker je že pien — nemočnega in pasivnega — Zakona), Point Blank (John Boorman, 1967; policajev ni nikjer, izobčencu so nevarni le drugi izobčenci), In Cold Blood (Richard Brooks, 1967; izobčenca Zakon obsodi na smrt zato, ker jima zunaj ni nič mogel), The Godfather (Francis Ford Coppola, 1972; izobčencu Zakon spet nič ne more in spet ga orožajo le drugi izobčenci), The Anderson Tapes (Sidney Lumet, 1972; izobčenec lahko počne, kar se mu zljubi, prav zato, ker je vseskozi pod nadzorom Zakona), The Getaway (Sam Peckinpah, 1972; izobčenca ogrožajo le drugi izobčenci) itd. Vrhunec in iztek ciklusa je predstavljal film Dillinger (John Milius, 1973): izobčenci počnejo, kar hočejo, ker pa so nevarni sami sebi, jih Zakon, že priličen mehaničnemu vigilantu, ves čas le »čaka«, kar pomeni, da je spet — tako kot v filmu Bonnie and Clyde — reduciran na distancirani pogled kino-opazovalca.
Trideseta:
Gangsterji brez policajev
Kot da je ta hollywoodski »rez« skušal zgolj rekapitulirati svoje korenine: gangsterski ciklus se je namreč tudi historično pojavil pred policijskim. Zasnovali so ga filmi Underworld (1927, Josef von Sternberg), Lights of New York (1928, Bryan Foy), Doorway to Hell (1930, Archie Mayo) in Outside the Law (1930, Tod Browning), uveljavili in katapuitirali filmi Little Caesar (1931, Mervyn LeRoy), The Public Enemy , (1931, William Wellman) in Scarface (1933, ® Howard Hawks), eskadriljo pa so zdiverzi-ficirali filmi tipa The Hatchet Man (1932, William Wellman), The Little Giant (1933, Roy Del Ruth), Quick Millions (1931, Rowland Brown), The Secret Six (1931, George Hill) in City Streets (1931, Rouben Mamo-ulian). Policajev ni bilo še nikjer: če pa so že bili, potem so bili objekt komedije in burleske kot, denimo, Keystone Cops. Tudi ko je 1.1910 Mednarodna zveza policijskih šefov protestirala, da filmi policijo »smešijo« in prikazujejo »neprimerno«, to kaj prida ni
pomagalo, saj je neka raziskava pokazala, da so nekateri policijski rekruti »predebeli, preveliki in prestari«, drugi »nepismeni, al-koholični in sifilitični«, spet nekateri »z velikimi dolgovi in zajetnimi kriminalnimi dosjeji«, neki policaj iz Kansas Cityja pa je imel celo »leseno nogo«. Da bi postal junak filma policaj, ni bilo nobenega razloga, s tem pa je tudi odpadla možnost, da bi film perspektiviral način, kako zločin (gangster-ja in svet zunaj Zakona) vidi policaj: gangsterski film je vedno predstavil gangsterje-vo perspektivo, potemtakem način, kako zločin (gangsterja, svet zunaj Zakona) vidi sam gangster. Veliki gangsterji so postali James Cagney, Edward G. Robinson, Paul Muni in George Raft: počeli so, kar se jim je zljubilo, bolj kot policija so jim bili nevarni drugi gangsterji (npr. Public Enemy; zlasti so to lepo pokazali »zaporniški« filma tipa The Big House, 20000 Years in Sing Sing, The Last Mile, I am a Fugitive from a Chain Gang ipd., ki so spremljali gangsterski ciklus), bolj kot drugi gangsterji so si bili nevarni sami (npr. Scarface), sama policija je bila obsojena na »čakanje« in nemočno opazovanje, praviloma pa se je itak vmešala šele takrat, ko je gangster naredil že toliko napak, da jo je v resnici lahko razumel
kot odrešitev in darilo, potemtakem takrat, ko je bilo pravzaprav že povsem vseeno, ali konča pod strelom kakega drugega gangsterja ali pa policije.
Osemdeseta: Smešni policaji
Hollywood je policijo obdržal kot veliki objekt posmeha tudi v osemdesetih. Zgledi: The Naked Gun (David Zucker), I'm Gonna Git You Sucka (Keenen Ivory Wayans), Feds (Dan Goldberg), Disorganized Crime (Jim Kouf), Fatal Beauty (Tom Holland), Crocodile Doundee 2 (John Cornell), Recruits (Rafal Zielinski), Eat and Run (Christopher Hart), Dragnet (Tom Mankiewicz), Real Men (Dennis Feldman), Doin' Time (George Mendeluk), Niht Patrol (Jacki Kong), Course of the Pink Panther (Blake Edwards), Police Academy 1—6 (Hugh Wilson, dvakrat Jerry Paris, Jim Drake, Alan Myerson, Peter Bonerz), Smokey and the Bandit II in 3 (Hall Needham, Dick Low-ry). Tarče: policija v uniformah (Poiice Academy), detektivi (The Naked Gun), FBI (Feds), CIA (Real Men), rangerji (Smokey and the Bandit), črnski detektivi (I'm Gonna Git You Sucka).
Sedemdeseta: Fantomi desnice
Ko je bil prvi novo-hollywoodski anti-policijski ciklus sredi razcveta, je že vznik-nil drugi ciklus, ki ga je katapultiral film The French Connection (William Friedkin, 1971), nadaljevali filmi Shaft (Gordon Parks, 1971), Dirty Harry (Don Siegel 1971) in The New Centurions (Richard Fleischer, 1971), sklenil pa film Walking Tali (Phil Karlson, 1973): policajev individualizem je vedno soočen s fantomi svoje lastne nemoči in nedeljivosti samega Zakona, bolj kot izobčenci pa so policaju vedno nevarni prav drugi policaji, potemtakem njegovi partnerji.
Trideseta: G-Men
Gangsterski ciklus se je sredi tridesetih iztekel nasilno: pritiski javnosti so se zgostili v vpeljavi Produkcijskega kodeksa (Hays Code), ki je filmariji natančno predpisoval, kaj sme in kaj ne, FBI je po ugrabitvi Lind-berghovega sina in seriji bančnih ropov na srednjem zahodu (Bonnie in Clyde, »Pretty Boy« Floyd ipd.) razširil svoj delokrog in pristojnost, po uspešni likvidaciji Johna Dil-
etective Hairy Callahan. >u don't assign him 1 murder cases...
hi just turn him loose, ¡hit
Eastwood
irty Harry
.JOP^JOHNVEB'MOMS» 'HwMjyor'-ejiBC(iiii«PtMHieiBRoi)«[ Daley.
CUNT t'ASTWOOn In tSIBTY HARRY"' A MatfMws Comp«* PwrtyCM» Co-SW/Wj HARRY GUARO INO ■ RCNI SAN Ï ONi ■ AMOY ROBIMSOH > J^by Otm Sle<J .
ScrMnpfay tri Haiiy Juip r j* t, a M. Fink and S»an Reiww - Stoff b, H*tt<) ¿»Itan Fin* * fl. M. Fink - Prodoemi IJtrt&u^., _	'
Horn Worrwr B(m . a W«mer CoKOTulucidoni, company
■sS HeUaiea Bi CaMmSt»-**
lingerja pa je postala njegova socialna vrednost zvezdniška. Policijski ciklus sta pognala filma G-Men (1935, William Keigh-ley) In Bullets or Ballots (1936, William Kelghley), oba pa sta pilotirala bivša gangsterja, prvega James Cagney, drugega Edward G. Robinson. Pa tudi sicer je bil policaj le podaljšek gangsterja: James Cagney je v filmu G-Men zrasel med gangsterji, potem pa se — na stroške starega gangsterja — izšolal za advokata itd.; Edward G. Robinson se mora v filmu Bullets or Ballots pomešati med gangsterje in ga na koncu čaka celo ista usoda kot gangsterja.
Štirideseta: Proceduralni thriller
2a razliko od tega »G-Men« ciklusa, v katerem so bili v ospredju vedno FBI-jevci, pa je s filmi Boomerang (1947, Elia Kazan), T-Men (1947, Anthony Mann) in Naked City (1948, Jules Dassin) vzletel »proceduralni« ciklus s svojim naturalističnim in psevdo-dokumentarnim prikazovanjem običajnega policaja, izgubljenega v rutinskem davežu preiskave, duhamornih zasledovanj in tehničnega profesionalizma. Klasični kasnejši primerek tega ciklusa predstavlja film The FBi Story (1959, Mer-vyn LeRoy). In če bi lahko rekli, da policaj v »G-Men« ciklusu vedno funkcionira kot vigilant, kar še posebej lepo ponazarjajo naslovi teh filmov (npr. Let 'Em Have It, Muss Em Up, Don't Turn 'Em Loose, Show Them No Mercy ipd.), potem moramo reči, da v »proceduralnem« ciklusu policaj z vi-gilantstvom ni imel več nobene zveze.
Sedemdeseta: Obrazi vigilance
Ravno ko sta se prvi in drugI ciklus iztekla, je vzletel tretji ciklus, ki so ga spletli filmi Serpico (Sidney Lumet, 1973), Death Wish (Michael Winner, 1974) in Taxi Drived (Martin Scorsese, 1976): junak — bodisi policaj, vigilant ali pa psihopat — se znajde »zunaj« Zakona prav zato, ker se skuša z njim poistovetiti; njegov individualizem je plen nedeljivosti Zakona, spet pa ga bolj kot izobčenci ogroža prav Zakon. Vsi ti trije filmi predstavljajo pravzaprav tri obraze vi-gilantstva, tri drame Zakona, tri načine, kako se skuša Zakon videti z neke zunanje pozicije oz. nevtralne distance: policaj, ki skuša zlomljeni (kompromitirani, skorumpi-rani) Zakon ponovno sestaviti (Serpico), vigilant, ki skuša funkcionirati kot nadomestek Zakona (Death Wish), in psihopat, ki skuša Zakon potlačiti (Taxi Driver). Prvi se Zakonu upira zato, ker ga več ne vidi, drugi zato, ker Zakon njega ne vidi, tretji pa zato, ker misli, da ga Zakon vidi.
Petdeseta: Vivisekcija policaja
Ti trije obrazi vigilantstva pa predstavljajo le repliko treh policijskih profilov, ki so se pod vplivom pop-psihoanalize, »proceduralnega« ciklusa in noir eksistencializma pojavili v petdesetih: Zlomljeni policaj (Detective Story, 1951, William Wyler), brutalni policaj (The Big Heat, 1953, Fritz Lang),
skorumpirani policaj) (Touch of Evil, 1958, Orson Welles).
Šestdeseta:
Konservativizacija liberalizma
Filmi The Chase (1966, Arthur Penn), In the Heal of the Night (1967, Norman Jewison) in The Detective (1968, Gordon Douglas), ki so bili refleks liberalizma in anti-avtoritarizma šestdesetih, so se uprli vigi-lantstvu, konservativizmu in trdi liniji tolmačenja dvojice Zakon vs. Red, toda že filma Madigan (1968, Donald Siegel) in Bullitt (1968, Peter Yates), zlasti pa filmi Co-ogan's Bluff (1969, Donald Siegel), Dirty Harry, The French Connection, The New Centurions, Badge 373 (1973, Howard W. Koch), The Stone Killer (1973, Michael Winner), Magnum Force (1973, Ted Post), McQ (1974, John Sturges), The French Connection II. (1975, John Frankenhei-mer), Enforcer (James Fargo, 1976) in Assault on Precinct 13 (1978, John Carpenter) so zrevoltiranost policijskega ciklusa usmerili v desno in ga konservativizirali, pa čeprav ne bi mogli reči, da je bila razlika med levim in desnim ciklusom velika: v prvem policaj Zakona ne vidi, v drugem mu je ovira, v obeh pa so mu drugi policaji (hierarhija, birokracija, organizacija) bolj nevarni od izobčencev.
Osemdeseta: Film noir
Film noir je v osemdeseta dospel brez policajev: kot da je bila sama noir forma, polna depresivnih zubtjev, spotovskih senc, paranoičnih reakcij in težkih kompozicij, zadosten argument za odsotnost, neuporabnost ali pa šibkost Zakona, ki ga praviloma nadomešča in izigrava privatni detektiv. Tipični zgledi: 1. I, the Jury (Richard T. Heffron), že kombiniran z vigilanco; 2. Hammett (Wim Wenders), že kombiniran z buddy-buddy formulo; 3. The Dead Can't Lie (Lloyd Fonvielle), kombiniran z gotsko sci-fi romanco; 4. Who Framed Roger Rabbit? (Robert Zemeckis), že kombiniran z buddy-buddy formulo (privatni detektiv + animirani lik); 5. Angel Heart (Alan Parker), kombiniran z gotsko-satanistično ekstra-vaganco; 6. Blood Simple (Joel Coen), privatni detektiv je že negativen. Remake je bil pogost: privatni detektiv odpade, Zakon se ponotranji, policaj postane epizodna Minervina sova. Tipični zgledi: 1. Cat People (Paul Schrader), Caf People (Jacques Tourneur, 1942); 2. Against All Odds (Taylor Hackford), Out of the Past (Jacques Tourneur, 1947); 3. No Way Out (Roger Donaldson), The Big Clock (John Farrow, f 1948); 4. D. O.A. ((Rocky Morton/Annabel Jankel), D.O.A. (Rudolph Mate, 1950). Če se na mestu Zakona znajde pravnik, potem si ga mora prigoljufati njegova žrtev (Body Heat, Lawrence Kasdan); če se na mestu Zakona znajde ženska, potem ga vedno pretirano in prenatančno doživlja (House of Games, David Mamet; Black Widow, Bob Rafelson).
Osemdeseta: Vse v družini
Gangsterski film je bil v osemdesetih pre-
cej obroben, še najbolj so cvetele gangsterske parodije, ki so poudarile predvsem organsko neuporabnost in nepotrebnost policije: posel, ki bi ga morala opraviti policija, opravijo kar sami gangsterji. Zgledi: Things Change (David Mamet), Married to the Mob (Jonathan Demme), Wisdom (Emilio Estevez), Though Guys (Jeff Kanew), Armed and Dangerous (Mark Lester), Wise Guys (Brian De Palma), Prizzi's Honor (John Huston), Mikey and Nicky (Elaine May). Italijanska mafija je izgubila primat: umakniti se je morala kitajski (Year of the Dragon, Michael Cimino; China Girl, Abel Ferrara), kubanski (Scarface, Brian De Palma), židovski (Once Upon a Time in America, Sergio Leone) in pensilvanijsko-ruraini (At Close Range, James Foley). Pa tudi Eliiottu Nessu (The Untouchables, Brian De Palma) in italijanskim materam (Camorra, Lina Wertmuller).
Osemdeseta: Zakon vs. narava
Zakon v naravi nima nobenega smisla: Zakon narave ne more obvladati, racionalizirati in »postvariti«, zato mora v naravi svoj odnos do »krivde«/»zločina« razrešiti sam. Zgled: v filmu Unhinged (Don Gron-quist) morajo dekleta v gozdu sama obračunati z mesarskim psihopatom — policije/Zakona ni nikjer.
Ostali zgledi: Justin Before Dawn (Jeff Lie-berman), Campsite Massacre [Andrew Davis), Trapped (William Fruet). Ce se policaj pojavi, mora umreti: Zakon je v naravi mrtev, paraliziran, negiben, nemočen. Zgleda: Death Valley (Dick Richards). The Hitcher (Robert Harmon). Morilci v naravi so praviloma manijaki in psihopati: za njih veljajo le zakoni narave. Tudi urbanizacija lokacije manijaku ne odvzame status naravnega bitja: Zakonu ga ni mogoče podvreči, žrtev se mora z njim spopasti sama, če se policaj pojavi, mora umreti. Zgledi: X-Ray (Boaz Davidson), Bloody Birthday (Ed Hunt); January Man (Pat O'Connor); Alone in the Dark (Jack Sholder); The Stepfather (Joseph Ruben); Rosary Murders (Fred Walton); Blind Date (Nico Mastorakis); The Slumber Party Massacre (Amy Jones); Still of the Night (Benton). Faliranost Zakona je poudaril tudi mini-ciklus, v katerem je policaj bodisi negativec ali pa celo serijski morilec in manijak. Zgledi: An Innocent Man (Peter Yates), Rosemary's Killer (Joseph Žito), Ghosts of the Civil Dead (John Hillco-at), Lock-Up (John Flynn), The Naked Face (Bryan Forbes), Out of the Dark (Michael Schroeder), Maniac Cop I in II (William Lu-gstig). Ali pa sin policaja. Zgled: Relentless (William Lustig).
Osemdeseta: Nevarni zakon
Zakon/policija/pravni sistem pa v tem ciklusu ni le odsoten, ampak je tudi nevaren samemu sebi in tistemu, ki naj bi ga ščitil. Zgledi: Cutter and Bone (Ivan Passer); Thrue Believer (Joseph Ruben); Midnight Run (Martin Brest); Her Alibi (Beresford); Masquerade (Bob Swaim); Wanted: Dead or Alive (Gary Sherman); Blue Velvet (Da-
vid Lynch); Legal Eagles) (Reitman); F/X (Robert Mandel); Body Double (Brian de Palma); Siege (Paul Donovan/Maura O'Connell); The Star Chamber (Peter Hyams).
Odsotnost Zakona so kompenzirali klatež (Challenge, John Frankenheimer), duhovnik (Last Rites, Donald P. Bellisario), rolkar (Gleaming the Cube, Graeme Clifford), desetletni deček (Cohen and Tate, Eric Red; Cloak & Dagger, Richard Franklin), falirani slepar (The Squeeze, Roger Young), stri-par (Slam Dance, Wayne Wang), yuppie (P. I. Private Investigations, Nigel Dick), frizerka (Nadine, Benton), bivši agent (Man on Fire, Eli Chouraqui),-zdravnik (Frantic, Roman Polanski), falirana igralka (The Morning After, Sidney Lumet); nedefiniran silak (Heat, Dick Richards), white-collar (52 Pick-Up, John Frankenheimer), sin špijona (Never Too Young to Die, Gil Bett-man), predmestna gospodinja (Compromising Positions, Frank Perry), eks-koman-dos (Commando, Mark L. Lester), reporter (Fletch, Michael Ritchie), bančna uslužbenka (Mike's Murder, James Bridges), najstnica (Scream for Help, Michael Winner), slepa ženska (Midnight Crossing, Roger Holzberg), reporter (Messenger of Death, J. Lee-Thompson; Good To Go, Blaine Novak) vlomilec (Lassiter, Roger Young), peripatetični kung-fu redar (Road-house, Rowdy Herrington) in bivši policaj (Deadly Force, Paul Aaron).
Osemdeseta: Primat vigilance
Ciklus, ki je najbolj očitno beleži! odsotnost in nemoč Zakona, sestavljajo vigilance, filmi, v katerih vzame Zakon v roke sama civilna družba. Michael Winner je leta 1974 s filmom Death Wish, v katerem se Charles Bronson maščuje za nasilno smrt svoje žene in katoničnost hčerke, spočel serijo, ki je v osemdesetih dobila tri nadaljevanja: v filmu Death Wish II (Michael Winner) se maščuje za poslistvo in samomor katato-nične hčerke, v filmu Death Wish 3 (Michael Winner) postane njegovo vigilant-stvo že kar poklic, v filmu Death Wish 4: The Crackdown (J. Lee-Thompson) pa ga na križarski pohod spet vrže smrt narko-manske najstnice. Ni jasno, zakaj mora imeti vigilant vedno in vsakič razlog, ciničo rečeno, mar ni to, da so mu ubili ženo, dovolj, da je vigilant do smrti? Vigilanti imajo iste razloge: posilstvo žene, nasilna smrt sina (Vigilante, William Lustig), nasilna smrt prijatelja (Stick, Burt Reynolds; Steele Justice, Robert Boris), terorizem cestnih tolp (Stand Alone, Alan Beattie; The Annihi-lators, Charles E. Sellier, jr.), prekupčevalci z mamili (Band of the Hand, Paul Michael Glaser), sadistični latino-ameriški valpet (The Evil That Men Do, J.-Lee Thompson), posiljena sestra (Young Warriors, Lawrence D. Foldes). Vigilant je arhitekt (Death Wish), bivši policaj (Stick), bivši kaznjenec (Band of the Hand), bivši vojak (Steele Justice), maturant (Young Warriors), ropar (Johnny Handsome, Walter Hill), bivši poklicni morilec (The Evil That Men Do) in celo slepec (Blind Fury, Phillip Noyce). V vigi-
Detective Harry Callahan. You don't assign him to murder cases...
You just turn him loose.
Clint
Eastwood Dirty Harry
O iMT IASTM.OOO til O'RTY HAftfiY" A «t«; - ■. „pjny PtodltcMM Ctg HAHR* GUABOlfi© • flEHI SAMrONI - ANDY flOBINSOK ' JOHN lAftCH ami JOHN VERNON {b "Th« UW ■	PioOnca iteteiï D«y
St!MK>pMii Sly Hjrt, J„yr. tju 4 a U Fin* «tftaiww , Stóly Hj)!r j[,,ían f s r M (r,„k . f>,t,(|ut.«l sfrf DmtCKm try Dot Siapei • PANAVISION' • T£CHNíGOLOfta
»cm V**»' '#«rr« Commun««K»i comp*!, if R**atu« O» Cotl^nCUÍ-WWKf Oiatribulor« iiM,	v,
lanta pa predelajo tudi policaja: Remo Williams: The Adventure Begins (Guy Hamilton). In ženska. Razlog: posilstvo. Bodisi fizično ali pa psihološko. Zgledi: Call Me (Sollace Mitchell), Lady Beware (Karen Arthur), Ms45 (Abel Ferrara), Extremities (Robert M. Young). Drugi razlog: nasilna smrt brata. Zgled: Lovely But Deadly (David Sheldon).
Osemdeseta: Faliranost zakona
Policaj je bil pogostokrat sam. To, da je sam, pa ni nekaj naravnega in samoumevnega, ampak le učinek in rana neke temeljne faliranosti in frustriranosti samega Zakona, policije kot institucije: policajev individualizem (izoliranost, osamljenost) je rezultat njegove nesposobnosti, da bi se prilagodil sistemu, instituciji, kolektivu, potemtakem rezultat dejstva, da se mora s tem, ko se bori proti kriminalu, vedno hkrati boriti tudi proti sami policiji, korupciji, hierarhiji, birokraciji, establishmenu. Njegova tarča je največkrat narko-mafija. Zgledi: An Eye for an Eye (Stee Carver), Sharky's Machine (Burt Reynolds), They Call Me Bruce (Elliot Hong), The Mighty Quinn (Carl Schenkel), Rent-A-Cop (Jerry London), Action Jackson (Craig R. Baxley), Above the Law (Andrew Davis), Under Cover (John Stockwell), 8 Million Ways to Die (Hall Ashby), Extreme Prejudice (Walter Hill), Year of the Dragon (Michael Cimino), Code of Silence (Andrew Davis), The Big Score (Fred Williamson). Pogostokrat se mora soočiti z manijakom, psihopatom, serijskim morilcem ipd., ki vedno predstavlja le policajevo zrcalno podobo: policaj ga lahko dobi le tako, da razmišlja kot on. Najlepši zgled: Manhunter (Michael Mann). Drugi zgledi: Vice Squad (Gary Sherman),
The Dead Pool (Buddy Van Horn), Someone to Watch Over Me (Ridley Scott), Cop (James B. Harris), White of the Eye (Donald Cammell), Pretlykill (George Kaczender), The Night Stalker (Max Kleven), Murphy's Law (J. Lee-Thompson), Torment (Samson Aslanian/John Hopkins), Tightrope (Richard Tuggle), Gorky Park (Michael Apted), Sea of Love (Harold Becker). Dostikrat je soočen s temnimi silami, militantnimi armadami, teroristi ipd. Zgledi: Die Hard (John McTiernan), Dead Bang (John Frankenheimer), Betrayed (Costa-Gavras), Ma-!one (Harley Cocklis), The Believers (John Schlesinger), Assassination (Peter Hunt), Dangerously Close (Albert Pyun), Cobra (George Pan Cosmatos), Black Moon Rising (Harley Cockliss), Blue Thunder (John Badham), Lone Wolf McQuade (Steve Carver), Beverly Hill's Cop 2 (Tony Scott). Tudi z zelo temnimi silami — samim satanom. Zgleda: The Unholy (Camilio Vila), The First Power (Robert Resnikoff). In še temnejšimi silami — z morilcem policaja. Zgledi: Physical Evidence (Michael Crichton), No Man's Land (Peter Werner), Rage of Honor (Gordon Hessler), No Mercy (Richard Pearce), To Live and Die in LA (Wil-Ham Friedkin), Sudden Impact (Clint Eastwood), Baverly Hills Cop (Martin Brest). Pa tudi z lažno ugrabitvijo: Without a Trace (Stanley R. Jaffe). Pravo ugrabitvijo: Kinjite: Forbidden Subjects (J. Lee-Thompson). Armado gangsterjev: Raw Deal (John Irvin). Pobeglimi roboti: Runaway (Michael Crichton). In seveda z najtemnejšo temno silo —s samim policajem: Witness (Peter Weir). Se dva zgleda: Borderline (Jerrold Freed-man), The Border (Tony Richardson). Policaj je sam proti policiji, njeni notranji sko-rumpiranosti: njegova osamljenost zani-
kuje buddy-buddy formulo. Buddy, partner, drugi namreč vedno jamči za realizem in objektivnost spletke, konspiracije, »primera«.
Osemdeseta: Smrtonosni partnerji
Kljub militantnemu in križarskemu indivi-dualizmu pa je številne vidike buddy-buddy formule v rudimentarni obliki obdelal že Clint Eastwood v seriji o inšpektorju Callahanu (aka »Dirty Harry«), ki se je iz sedemdesetih let zavlekel globok v osemdeseta. V filmu Dirty Harry se je znašel v tandemu s hispanitom, v filmu The Enforcer z žensko, v filmu Sudden Impact (Clint Eastwood) s črncem, v filmu The Dead Pool (Buddy Van Horn) z orientalskim kung-fu tolkačem, v filmu Magnum Force pa se je partnerstvu radikalno uprl: policaj v koalicijo s policijo ne more, če pa že gre, potem ji je nevaren bolj kot izobčenci (njegovi partnerji itak bodisi umrejo ali iz koalicije z njim izstopijo). V osemdesetih se je geneza buddy-buddy formule zavrtela skozi različne tipe partnerstva: policaj in policaj-homoseksualec (Partners, James Burrows), beli in temnopolti policaj (Lethal Weapon, Richard Donner; Running Scared, Peter Hyams), mladi in stari policaj (10 to Midnight, J. Lee-Thompson; Stakeout, John Badham; Colors, Dennis Hopper), policaj stare šole in policaj nove šole (Mississippi Burning, Alan Parker), policaj in policistka (Three Kinds of Heat, Leslie Stevens), policistka in robot (Robocop, Paul Verhoeven), belopolti policaj in orientalski kung-fu policaj (The Protector, James Glickenhaus), kung-fu policaj in temnopolti policaj (Killpoint, Frank Harrsi), policaj in temnopolti kaznjenec (48 Hrs.,
Walter Hill), policaj in prekupčevalec z mamili (Tequila Sunrise, Robert Towne), policaj in Indijanec (Renegades, Jack Sholder), ruski in ameriški policaj (Read Heat, Walter Hill), policaj in vojak (Presidio, Peter Hyams), policaj in gorski vodič (Shoot to Kill, Roger Spottiswoode), eks-šerif in filmski zvezdnik (Sunset, Blake Edwards), policaj in psiho-policaj (The Killing Time, Rick King), policaj in odvetnik (Shakedown, James Glickenhaus), odvetnica in politik (Suspect, Peter Yates), skorumpira-ni policaj in rigidna FBI-jevka (The Big Easy, Jim McBride), eks-policaj in profesionalni morilec (Best Seller, John Flynn), policaj in zasebni detektiv (City Heat, Richard Benjamin), uravnovešeni in neuravnovešeni policaj (Tango and Cash, Andrei Konchalovsky), policaj in krvni sorodnik (Next of Kin, John Irvin), policaj in bitje s tujega planeta (Alien Nation, Graham Baker; The Hidden, Jack Sholder), policaj in pes (K-9, Road Daniel; Turner and Hoch, Roger Spottiswoode). Partnerja sta se znašla tudi na Japonskem (Black Rain, Ridley Scott), na mehiški meji (Flashpoint, William Tannen) ali pa celo v Vietnamu (Off Limits, Christopher Crowe).
1990:
Konec partnerstva
»Buddy-buddy« ciklus je v osemdesetih najbolj ostro katapultiral prav Hillov film 48 Hrs., Policijski »buddy-buddy« ciklus je vsekakor povzetek vseh velikih policijskih ciklusov: policaja vedno počneta, kar se jima zljubi, bolj kot izobčenci so jima nevarni drugi policaji in bolj kot drugi policaji sta si nevarna sama, zunaj Zakona se praviloma znajdeta zato, ker se skušata vanj preveč vživeti, izobčenci predstavljajo le refleks njune nemoči in paraliziranosti, zaradi česar so bolj kot policajema prepuščeni drugim izobčencem. V filmu 48 Hrs. izobčenci policaju (Nick Nolte) ukradejo pištolo, simbol moči Zakona: in medtem ko jo ta obupano išče, se izobčenci z njo medsebojno pokončujejo. Film Another 48 Hrs. (Walter Hill, 1990) zdaj ta ciklus zapira: pištola je postala neulovljiva (pada iz rok, se izgublja), nemočna (policaja izobčenci razrešetajo, toda oblečen ima neprebojni jopič), falirana (ko bi se morala Eddie Murphy in izobčenec postreliti, sta njuni pištoli prazni), neuporabna (ko hočeta policaja streljati, ne moreta, ker se izobčenca pomešata med ljudi), naključna (Eddie Murphy jo izobčencu dobesedno ukrade iz rok) in pred-seksualna (Eddie Murphy od barske zajčice zahteva pištolo). In ne le to: policijo je že obsedel korporativni duh (500 000 dolarjev je za policaja žepnina), zato ni čudno, da policaju nihče ne verjame, da je pištola sploh kdaj obstajala. Plus: policaj na koncu ustreli svojega partnerja, za katerim se skriva izobčenec. Policijski film je očitno pred novim valom individua-lizma. Policijski Buddy-buddy thriller se je iz svoje klasične faze prevesil v fazo, v kateri se je začel samo-uničevati (Internal Affairs, Mike Figgis), samo-parodirati (Tango & Cash, Andrei Konchalovsky) ali pa 9 samo-kritizirati (Dead Bang, John Frankenheimer), s čimer je postal »primer«, s katerim je soočen policaj, spet le fantomski in paranoični refleks njegovega anarhičnega ega.
MARCEL ŠTEFANČIČ, ¡r.