IILUSTRIRANJE




NEVIDNEGA:



OBLIKOVANJE



ZA VKLJUČUJOČO



DRUŽBO



Uredila Petra Černe Oven





ILUSTRIRANJE




NEVIDNEGA:



OBLIKOVANJE ZA



VKLJUČUJOČO



DRUŽBO



Uredila Petra Černe Oven

Ljubljana 2025

7 Predgovor

IIgor Miljavec, Knjigi na pot



14 Uvodnik

Petra Černe Oven, Oblikovanje ne sme biti

slepo za potrebe inkluzivne družbe



26 Aleš Sedmak, Koncept delavnic v

Kaverljagu in njihovi učinki na družbo



62 Zoja Čepin, Leon Rojk Štupar,

Mednarodna poletna šola Kaverljag –

perspektiva študentov. S poudarkom

na opisu sistema za izdelavo taktilnih

upodobitev organizmov s pomočjo 3D tiska



98 Marija Nabernik, Znanstvena ilustracija

kot pedagoško orodje pri interdisciplinarnih

projektih



120 Tim Prezelj, Česar ne vidim, tega pač ni.

Znanstvena ilustracija kot sinergija med

znanostjo in umetnostjo



144 Mateja Maljevac, Zaznavanje oseb

z okvarami vida



160 Lech Kolasiński, Od empatije v

oblikovanju do socialnega vključevanja



184 Petra Černe Oven, Vključujoče

oblikovanje in pomen vizualne pismenosti

za oblikovalce, ki oblikujejo za slepe ali

slabovidne

212 Tomaž Wraber, Kako slepi in



slabovidni vidimo sodelovanje z

oblikovalci in kaj lahko dosežemo

skupaj



235 Koraki procesa vizualiziranja za

slepe in slabovidne na primeru

Mednarodne poletne šole

Kaverljag 2024



238 Testiranje in predlagane

izboljšave sistema taktilnih

ilustracij



245 Kratka priporočila za oblikovanje

(taktilnih) ilustracij za ljudi z

okvaro vida



247 Avtorice in avtorji



254 Imensko kazalo



256 Odlomka iz recenzij:

Prof. dr. Aksinja Kermauner, Prof. dr. Raša Urbas





KNJIGI NA POT




Večkrat me vprašajo, ali imamo pri sodelovanju v interdisciplinar-

nih ekipah ali pa pri sodelovanju med videčimi in tistimi z okvaro

vida kakšne probleme. Odgovarjam jedrnato: mi kot društvo nima-

mo teh problemov. Težave ne izhajajo iz različnosti disciplin niti

iz različne zmožnosti fizičnega vida, ampak iz tega, kako širok je

notranji pogled sodelujočih. Če premoremo dovolj širine, ne more

biti drugače, kakor da sledi sinergija. Ker iz leta v leto več sodeluje-

mo in si nabiramo nove izkušnje, so rezultati zmeraj boljši. Ko oboji

razjasnimo, kaj želimo doseči in zakaj je to pomembno, komunika-

cija steče in rešitve pridejo z obeh strani. Po mojih izkušnjah tudi

videči najdejo zelo dobre rešitve.

Najbolj nas ovirajo strahovi, ki se pogosto kažejo v preigra-

vanju egov in dokazovanju, kdo ima prav, zato se mi zdita najpo-

membnejša za spodbujanje kakršnega koli dialoga medsebojno

poslušanje in vživljanje v sogovornika. Projekt taktilne galerije z

razstavo Umetnost onkraj vidnega1 recimo predstavlja prav dialog

med slovenskimi in italijanskimi uporabniki ter umetniki – med

slednjimi imamo kiparje, slikarje in druge umetnike. Čeprav tu

govorimo o znanih in velikih imenih, pa je nepogrešljiv prispevek

čisto vseh sodelavcev v projektu, ki skrbijo za tisk brajice, avdiode-

skripcijo, pripravo prostora s primernimi kontrasti, predstavitev v

medijih. Drug tak primer je razstava Od blizu2, pri kateri smo odlič-

no sodelovali s študenti UL ALUO in Moderno galerijo. Pa Tolminski

punt, magistrska naloga Kristine Naglost, tridimenzionalna, taktil-

na ponazoritev slike Srečanje grofa Coroninija s tolminskimi uporniki

Toneta Kralja.

Že zakonodaja določa, da mora biti pri vseh projektih

poskrbljeno za dostopnost. Če pri projektu sodeluje invalidska

organizacija, se o tem še razmišlja, drugače pa manj, ker sta



1 Več o projektu: https://www.go2025. 2 Več o projektu: https://www.mg-lj.si/en/ eu/en/projects/the-art-beyond-the-visible. exhibitions/3622/exhibition-up-close-preservation-

protection-and-conservation-restoration-of-

modern-and-contemporary-works-of-art/.



7

splošna ozaveščenost in tudi obveščenost o tem v Sloveniji

še zelo v povojih. Razlog za ad hoc rešitve, čeprav so morda

čisto dobronamerne, vendar pa niso za nikogar koristne, ni

v financiranju. Nujno bi bilo, da te teme postanejo reden del

kurikuluma v ustanovah, kot je UL ALUO, in del izobraževanja

nasploh, seveda pa tudi predmet raziskovalnih projektov.

Ob tem se nujno odpre vprašanje, kako spodbuditi empatijo

pri oblikovalcih. Kot je v podkastu našega društva dejal novogo-

riški župan Samo Turel, »gre za premik v glavi; ne, ker nas veže

zakonodaja, ampak ker je prav«. Za to pa potrebujemo pogovor kot

izmenjavo mnenj; pozorno poslušanje je prvi pogoj, da obogatimo

svojo obveščenost. Resnično produktiven izziv vidim v tem, da

oblikovalec izrazi svojo inovativnost prav z upoštevanjem uporab-

nikovih potreb. Naj se vrnem k že omenjeni taktilni galeriji – ta

je za slepe in slabovidne odlična izkušnja, saj z njo začutijo, da je

mogoče tudi na področju vizualnega izraza odpreti vrata še vsem

drugim čutom: vonjajo les in kovino, tipajo, poslušajo, kakšen

zvok oddaja dotikanje različnih materialov. Tako raziskujejo kipe

in tudi slike.

Oblikovalci lahko pomagajo s tem, da pri svojem delu razmi-

šljajo o dostopnosti za vse ranljive skupine – slepe in slabovidne,

gluhe in naglušne, gluho-slepe, osebe na vozičku, prav tako pa tudi

otroke, starejše, mamice z otroki. Nekatere razstave so pripravlje-

ne v prostorih, ki imajo poseben čar in vrednost, a so fizično težko

dostopni ali nedostopni. Ob tem se je treba vprašati, komu smo

razstavo namenili in kdo bo zanjo prikrajšan. Velikokrat je težava

tudi v tem, da se pri prilagajanju okolja in gradiv osredotočimo

samo na en element, s tem pa že mislimo, da smo rešili dostopnost

celotne izkušnje. Rešitve za osebe z okvaro vida morajo biti vedno

celostno premišljene in pripravljene. Tu so nam v veliko pomoč

povezave s tujino. Tako smo v okviru projekta taktilne galerije na

Inštitutu za slepe Francesco Cavazza v Bologni, v muzeju Museo Ta-

ttile Statale Omero v Anconi in v Mestnem muzeju Monza nabirali

znanje o tem, kakšne prilagoditve so vse možne, kaj vse je mogoče

storiti za ljudi z okvaro vida, predvsem za slepe.



8

Kar pa zadeva učna gradiva, je treba opozoriti, da so vsebine

vse bolj opremljene z vizualnimi oziroma oblikovalskimi elementi.

To pa ima lahko na ljudi z okvaro vida negativen učinek in so pri

delu s temi gradivi počasnejši, manj učinkoviti. V okolju, ki spod-

buja inkluzijo, morajo biti vsa gradiva prilagojena vsem ranljivim

skupinam, torej tudi tistim z okvaro vida.

Kot ustvarjalci dobro vedo, se včasih najboljše rešitve pokaže-

jo takrat, kadar problem obrnemo na glavo. Ob nenehnem poudar-

janju, kaj videča družba lahko stori in mora storiti za ljudi z okvaro

vida, ne morem mimo spoznanja, da lahko videči prav z delom na

tem področju nadgrajujejo svoje sposobnosti in razgledanost na

načine, ki si jih prej morda niso niti predstavljali.





— Igor Miljavec,

predsednik Medobčinskega društva slepih in

slabovidnih Nova Gorica



9





UVODNIK




OBLIKOVANJE NE



SME BITI SLEPO



ZA POTREBE



INKLUZIVNE DRUŽBE



Petra Černe Oven



Zahvaljujemo se Jade Kathryn Smith

iz studia Prior Tactile Learning iz

Velike Britanije, da nam je dovolila

uporabiti njihovo pisavo Prior Learning

Font, ki je namenjena slabovidnim

in slepim otrokom z dodatnimi

potrebami – več podrobnosti na

www.priortactilelearning.com.

Znanstvena monografija, ki je pred vami, je eden od rezultatov

projekta, ki ima korenine v preteklosti, hkrati vsebuje številne

smele zamisli za prihodnost, zaradi področja raziskovanja pa smo

jo umestili v raziskovalni program Vizualna pismenost1. V njem

raziskujemo sposobnost razumevanja, interpretiranja in ustvarja-

nja vizualnih predstavitev ter sposobnost kritične presoje in učin-

kovitega komuniciranja z uporabo vizualnih elementov (Arnheim,

1969; Sonesson, 1989; Mitchell, 1994; Hall 2013). Tako kot je bralna

pismenost ključna za razumevanje besedila, je vizualna pismenost

ključna za interpretacijo in vrednotenje vizualnih informacij in

njihovih sestavin (Flusser, 2022).

V današnjem svetu, ki ga poganjajo digitalna orodja in medij-

ski prostori, je uporaba vizualnega jezika postala nujna za vsakogar

(Goddard, 2024). Vid, vizualno in vse, kar je povezano z vizualnim

dojemanjem, je v zahodni tradiciji že dolgo prevalentno. Kot raz-

laga Åhlberg, »v našem jeziku množica idiomov in metafor – tako

mrtvih kot živih – (tako v vsakdanjem jeziku kot v filozofski go-

vorici) priča o pomenu vida in videnja kot vira znanja in izkušenj:

govorimo o videnju v smislu razumevanja, imamo stališča o tem ali

onem, pesniki in filozofi so oblikovali vizije resničnosti, lahko smo

jasnovidni, daljnovidni ali kratkovidni, lahko dobimo vpogled v stvari

ali pa smo za nekatere stvari slepi, vizualiziramo si stvari, ki jih nis-

mo videli, včasih kaj spregledamo, včasih vidimo skozi in upamo, da

je naše lastno sklepanje prodorno in pronicljivo.« (Åhlberg, 1996, 9)

Dejstvo je, da smo ljudje bolj navajeni nekaj razumeti, če

lahko to tudi vidimo, kot samo slišimo. Gre za družbeno-politični

hegemonični okularocentrizem ali vizualizem. »A določene stvari

je lažje razumeti, če so drugače vizualizirane, s pomočjo drugih

čutnih modalitet, ne le vida.« poudarja Cedric Kiefer (Kiefer &

Schiller, 2018). Glede na to, da se v raziskovalnem programu Vizu-

alna pismenost ukvarjamo z raziskovanjem vizualnega, se na prvi

pogled torej zdi nenavadno, da projekt postavlja v fokus ljudi, ki



1 Knjiga je rezultat raziskovalnega umetnost in oblikovanje, ki ga sofinancira programa P5-0452, Vizualna pismenost Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in

na Univerzi v Ljubljani, Akademiji za likovno inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS).



UVODNIK ČERNE OVEN 15

imajo različne okvare vida in jim je vizualno tako rekoč onemo-

gočeno. Prav ta kontradikcija je bila začetna točka v razmišljanju,

da je treba za razumevanje vizualnega nujno raziskovati tudi

»onkraj vidnega«.

Knjiga pa je nastala tudi kot odmev projekta mednarodnih

poletnih delavnic z imenom Kaverljag. Prispevek Aleša Sedmaka

z naslovom Koncept delavnic v Kaverljagu in njihovi učinki

na družbo zato predstavi njihovo bogato zgodovino in opiše fe-

nomen delavnic Kaverljag, ki so od leta 1998 do 2012 potekale v

istoimenskem zaselku blizu Grintovca pri Šmarjah nad Koprom.

Program je bil namenjen študentom evropskih akademij, ki so

skozi znanstveno ilustracijo in širše polje vizualnih komunikacij

raziskovali aktualne teme, kot so ekologija, uporabnost izdelkov

ter povezovanje umetnosti in znanosti. V ustvarjalnem okolju

delavnic so študentje razvijali praktične ideje, ki so vodile do

oprijemljivih izdelkov. Ti so bili vedno sprejeti z navdušenjem,

pogosto so tudi vplivali na politično-zgodovinski razvoj dogodkov

na področju, s katerim so se ukvarjali. Že leta 2009 so se na teh

delavnicah v sodelovanju s partnerji osredotočili na iskanje nači-

nov, kako slepim in slabovidnim približati posamezne organizme

prek taktilnih vsebin. Rezultat sta bili izredno dobro sprejeti knji-

gi Dotakni se ptice (2009) in Žuželke od blizu (2012). V projektu so

sodelovali številni strokovnjaki za različna področja ter skupaj s

slepimi in slabovidnimi razvijali orodja za spoznavanje naravnega

okolja. Že takrat je bil program razvit v tesnem sodelovanju med

Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljublja-

ni (UL ALUO) in Društvom Kaverljag.

Ker so poletne šole leta 2012 zastale, so se nekdanji udele-

ženci (sedaj pedagogi, med katerimi so mnogi sodelovali tudi v

novi ediciji) v letu 2024 odločili delavnice na novo vzpostaviti, zo-

pet z interdisciplinarnim sodelovanjem študentov različnih pod-

ročij umetnosti, oblikovanja in biologije. Projekt Morski organizmi

za slepe in slabovidne, ki ga je v letu 2024 vodila UL ALUO v sodelo-

vanju z več evropskimi institucijami, je tako ponovno združil stro-

kovnjake s področij biologije, trajnosti, didaktike, tiflopedagogike,



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 16

umetnosti in oblikovanja, mentorje in pedagoge iz petih držav.

Tokrat so se osredotočili na ustvarjanje taktilnih upodobitev

morskih organizmov, saj je morje eno od še posebno nedostopnih

področij za slepe in slabovidne. Celoten projekt je bil zastavljen

bolj ambiciozno, trajal je dalj časa, organiziran je bil fazno in v

kali nosi možnosti nadaljnjega razvoja. Poleg analognih rešitev

so že v osnovi želeli izkoristiti nove tehnologije za izboljšanje

uporabnosti in dostopnosti informacij o morskih organizmih za

slepe in slabovidne, pri čemer so hoteli poleg konkretnih rešitev

dati večji poudarek tudi metodam, ki bi dajale nove uvide ilustra-

torjem in oblikovalcem, ki bi se radi podali na specifično področje

oblikovanja za slepe in slabovidne. Cilj je bil razviti sistematiziran

postopek izdelave 3D tiskanih taktilnih ilustracij, ki bi izboljšale

dostopnost učnih vsebin za osebe z okvaro vida.

V knjigi je ta del procesa podrobno opisan v prispevku Zoje

Čepin in Leona Rojka Štuparja z naslovom Mednarodna pole-

tna šola Kaverljag – perspektiva študentov, v katerem podrob-

no opišeta sistem za izdelavo taktilnih upodobitev organizmov

s pomočjo tehnologije 3D-tiska. Proces obsega več ključnih faz,

ki zagotavljajo dostopnost, zaznavnost in kakovost končnega

izdelka. Prva faza je raziskava izbranega organizma, ki vključuje

znanstveno ilustracijo in analizo anatomskih značilnosti. Na tej

podlagi se izvede stilizacija in redukcija ilustracije, pri čemer je

treba ohraniti biološko natančnost, hkrati pa prilagoditi obliko

za taktilno zaznavo. Naslednji korak je vektorsko oblikovanje

poenostavljene ilustracije, ki sledi standardiziranim merilom,

prilagojenim za optimalno tipanje. Avtorja predstavita prenos

vektorjev v programe za 3D modeliranje, pretvorbo v tridimen-

zionalno obliko in tehnične specifike, ki pripomorejo h kakovo-

stnejši taktilni izkušnji. Ker je projekt poleg osnovne ilustracije

obsegal tudi detajl organizma – npr. specifična tekstura ali telesni

del, ki omogoča globlje razumevanje strukture –, je projekt za

kakovostne rezultate kombiniral različne tehnologije 3D-tiska in

različne materiale. Avtorja strukturirano predstavita končni izde-

lek, ki združuje vse elemente v taktilni komplet: ime organizma



UVODNIK ČERNE OVEN 17

v brajici, osnovno ilustracijo in podrobnejši tridimenzionalni

detajl. V članku je opisano tudi oblikovanje samih predstavitev v

galerijskem prostoru, kjer je bilo s prilagojenimi opisi in zvočnimi

posnetki dodatno poskrbljeno za razumevanje. Projekt je bil testi-

ran in predstavljen na razstavah, na katerih so uporabniki preiz-

kušali in potrjevali učinkovitost metode.

Kako lahko vzpostavimo pogoje, da lahko sploh začnemo

raziskovati abstrakcije in izvajanje tehnoloških prilagoditev za

3D tehnologije, v prispevku Znanstvena ilustracija kot peda-

goško orodje pri interdisciplinarnih projektih opiše Marija

Nabernik. K znanstveni ilustraciji pristopa kot ilustratorka, a

tudi kot pedagoginja, saj je znanstvena ilustracija na UL ALUO

del kurikuluma, dodatno pa jo – kot dokazuje ta knjiga – spozna-

vamo skozi izbrane teme na delavnicah in poletnih šolah. V

prispevku obravnava, kako se povezujeta likovna umetnost in

znanost ter kako lahko v sodelovanju pripomoreta k pomnjenju

vsebin in ustvarjanju učnih vsebin ter pripomočkov. Znanstvena

ilustracija namreč igra ključno vlogo v izobraževanju in razu-

mevanju znanstvenih vsebin. Večina ljudi se od otroštva srečuje

z njo v knjigah in učbenikih, saj z vizualnim posredovanjem

informacij pomaga pri pomnjenju in učenju, najdemo pa jo na

številnih področjih v znanstvenih in tehničnih publikacijah, me-

dicinskih priročnikih, prirodoslovnih knjigah ter raznolikih uč-

benikih in učnih gradivih. Marija Nabernik opredeli razlike med

stvarno in domišljijsko ilustracijo; razloži njene oblike in izrazne

tehnike ter se dotakne različnih specifičnih kodov in konvencij,

ki omogočajo enotno razumevanje, kot so npr. barvna označeva-

nja v medicinskih ilustracijah ali shematske geološke karte. Čla-

nek pa nudi tudi pogled od zunaj: obravnava pedagoške pristope

pri poučevanju znanstvene ilustracije, oriše, kako lahko risanje

pomaga pri boljšem razumevanju in opazovanju ter kako lahko

ilustracijo uporabljamo kot metodo pri zasledovanju učnega izi-

da. Predstavljen je proces dela na projektu Morski organizmi za

slepe in slabovidne, pri katerem je bilo v proces izdelave taktilnih

ilustracij dodanih še veliko drugih izraznih tehnik, ki so zaradi



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 18

svojih lastnosti ponujale potencial na poti do končnih rezultatov.

Nabernikova projekt vidi kot prehod do nadaljnih možnosti za

širšo uporabo znanstvene ilustracije v prilagojenem izobraževa-

nju, še posebej z razvojem 3D tiska, ki omogoča hitro in enostav-

no izdelavo prilagojenih učnih pripomočkov.

Ker smo projekt zasnovali interdisciplinarno, je bilo ključ-

no pridobiti znanja in uvide tudi z drugih področij. Tim Prezelj

v članku Česar ne vidim, tega pač ni. Znanstvena ilustracija

kot sinergija med znanostjo in umetnostjo osvetli raziskave

v kognitivni znanosti v zadnjih letih, ki so bistveno pripomogle

k razumevanju umetniškega ustvarjanja. Poudari, da je razvoj

znanosti že od začetkov usmerjala umetnost, zlasti znanstvena

ilustracija, kar je še posebej pomembno pri področjih, kot sta ke-

mija in biologija, kjer si brez vizualnih modelov (npr. struktura

atoma in molekul) specifičnih procesov sploh ne moremo razloži-

ti, predstavljati in razumeti. Prispevek predstavi različna načela v

naravoslovnih strokah ter odnose med razvitimi vizualnimi mo-

deli in razumevanjem temeljnih naravoslovnih konceptov. Ker pa

določeni abstraktni koncepti sami po sebi nimajo vidne podobe,

je njihova vizualna reprezentacija torej lahko zgolj model oziro-

ma prikaz, ki usmerja razumevanje. Zaradi narave vizualne per-

cepcije to lahko deluje tudi zavajajoče. Prezelj poudarja, da smo v

tem smislu vsi »slepi« za določene vidike resničnosti, le da se to

kaže na različne načine. Članek se nato usmeri na posredovanje

znanja slepim in slabovidnim, zlasti tistim s prirojenimi težava-

mi, ki težje oblikujejo normativno sprejete miselne predstave ab-

straktnih konceptov. To predstavlja velik izziv, a avtor poudari, da

je razvoj vizualizacij za slepe in slabovidne ključen, saj lahko prav

ti ljudje osvetlijo nove vidike znanstvenih konceptov, ki jih videči

morda spregledamo.

Tiflopedagoginja Mateja Maljevac, ki nam je s sodelova-

njem pri projektu odpirala vrata v svet slepih in slabovidnih, v

prispevku Zaznavanje oseb z okvarami vida predstavlja kom-

pleksne izzive, ki jih prinašajo slepota, slabovidnost in okvara

vidne funkcije. Za začetek se v članku seznanimo z dejstvom, da



UVODNIK ČERNE OVEN 19

imajo stroke različne opredelitve. V slovenskem šolskem sistemu

je pedagoška opredelitev usmerjena v konkretne vidne sposob-

nosti otrok, kar omogoča prilagoditev vzgojno-izobraževalnega

procesa in ustvarja vključujoče okolje, saj otroci z okvaro vida za

aktivno sodelovanje v družbi potrebujejo vsebine, ki nadomesti-

jo vidne informacije. Avtorica opiše pomen razvijanja taktilnih

zaznav, saj to igra ključno vlogo pri celostnem razvoju otrok, ko

se skozi igro in interakcijo učijo o svetu okoli sebe. Aktivnosti

razširjenega kurikuluma bi morale spodbujati konkretne in je-

zikovno bogate izkušnje, saj to omogoča razumevanje temeljnih

konceptov. V članku so predstavljene učinkovite strategije dela z

otroki z okvaro vida, ki vključujejo taktilno modeliranje in avdio-

deskripcijo, kar otrokom omogoča raziskovanje in interpretacijo

informacij. Avdiodeskripcija povečuje dostopnost kulturnih

virov, taktilne vsebine pa spodbujajo razvoj fine motorike. Vsi

ti elementi skupaj ustvarjajo podporni okvir, ki spodbuja samo-

stojnost in uspeh otrok, po mnenju avtorice pa šele zavestno

oblikovanje učnih vsebin in prilagoditev metod poučevanja lahko

ključno pomaga pri uspešnem vključevanju otrok z okvaro vida v

sodobni izobraževalni sistem.

Za delo s slepimi in slabovidnimi mora oblikovalec poleg

strokovnega znanja razvijati tudi empatijo, ki jo v teoriji obli-

kovanja kot pomemben element ozaveščamo že vsaj petdeset

let (Stephan, 2023), saj lahko oblikovalcem odločilno pomaga

pri sprejemanju odločitev. To v pričujoči knjigi osvetlimo skozi

izjemno uspešno izveden projekt za slepe in slabovidne, ki ga je

prispevku Od empatije v oblikovanju do socialnega vključe-

vanja predstavil Lech Kolasiński. Članek obravnava socialno

vključevanje oseb s posebnimi potrebami z uporabo univerzal-

nega oblikovanja. Osredotoča se na četrto načelo univerzalnega

oblikovanja – zaznavanje informacije. Avtor najprej pojasni vlogo

in pomembnost empatije tako v procesu oblikovanja kot tudi za

celostno izobraževanje oblikovalcev. V drugem delu prispevka je

predstavljena študija primera oblikovanja taktilnih informacij za

celotni botanični vrt univerze v Krakovu, pri katerem opiše tako



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 20

postopek oblikovanja kot tudi s tem povezanih izzivov in odloči-

tev, ki so pripeljale do družbeno vključujoče oblikovalske rešitve.

Prispevek predoči pomen veččutne izkušnje v procesu pomnjenja

pri slepih in slabovidnih ter vlogo intersemiotičnega prevajanja

pri oblikovanju taktilnih grafik. Oblikovalska rešitev dokazuje

tezo o združevanju vizualne komunikacije s taktilno grafiko kot

resničnem in omembe vrednem oblikovalskem kompromisu.

Petra Černe Oven se v prispevku Vključujoče oblikovanje

in pomen vizualne pismenosti za oblikovalce, ki oblikujejo

za slepe ali slabovidne ukvarja z vključujočim oblikovanjem in

teoretskimi pristopi v ozadju Mednarodne poletne šole Kaver-

ljag 2024. Čeprav so oblikovalski projekti za slepe in slabovidne

v slovenskem prostoru prisotni že kar nekaj časa, poudari, da so

raziskave s tega področja redke. Razloge za manko vidi v majh-

nem številu projektov na splošno; v tem, da oblikovanje za slepe

in slabovidne predominantno ni procesno vodeno; da pogosto v

projektih ni prisotnih oblikovalcev; in tudi v pomanjkanju interdi-

sciplinarnega sodelovanja med strokami. Prispevek zato predstavi

glavne teme, povezane s področjem oblikovanja za slepe: vključu-

joče oblikovanje, vlogo empatije v oblikovanju, berljivost in čitlji-

vost, ter začne mapirati osnovne smernice na področju oblikovanja

vizualnih komunikacij za slepe in slabovidne. Članek želi prispe-

vati tudi uvide k vzpostavitvi teoretske osnove za razvoj interdisci-

plinarnega kurikuluma za oblikovalce vizualnih komunikacij in

študente drugih študijskih področij, ki bi poudarjal vključevanje in

postavljal ranljive skupine v ospredje. V zaključku besedilo pokaže

možnosti za nadaljnjo razširitev raziskovalnega dela na področju

vizualne pismenosti v presečni množici s področjem oblikovanja

za slepe in slabovidne. Na to, kako dojemamo svoj svet, namreč

močno vplivajo čutni konstrukti, ki nas obkrožajo, zlasti vizualni,

in ti nas pogosto napeljujejo na misel, da je to, kar odražajo, druž-

bena realnost. (O’Shea, 2024) Pri tem lahko v odsotnosti okolja, ki

bi bilo prilagojeno za ljudi z drugačnimi potrebami od statistične

večine, hitro odmislimo njihovo nesporno prisotnost in celo pravi-

co do prisotnosti.



UVODNIK ČERNE OVEN 21

Ravno povezava z uporabniki, sooblikovanje z njimi in

poglobljeno razumevanje njihovih potreb je za oblikovanje, ki je

umeščeno bodisi v akademske bodisi ekonomsko-gospodarske

nivoje, lahko pri mnogih projektih velik izziv. To je lahko tudi

točka, na kateri so projekti bodisi uspešni bodisi ne nudijo kako-

vostnih rešitev. Zavedajoč se tega, knjiga predstavlja tudi uvide s

perspektive uporabnikov. Tomaž Wraber v prispevku Kako slepi

in slabovidni vidimo sodelovanje z oblikovalci in kaj lahko

dosežemo skupaj osebno in v angažiranem tonu deli svojo izku-

šnjo s slabovidnostjo in slepoto ter prek izkušenj delovanja v šte-

vilnih nacionalnih in mednarodnih telesih sistematično pokaže

pomembnost dostopnega oblikovanja. Njegova zgodba se začne z

zgodnjim odkrivanjem slabega vida in s staršema, ki sta mu omo-

gočila šolanje v običajnem sistemu. To mu je dalo široko kulturno

in intelektualno osnovo, ki mu je kasneje v življenju pomagala

pri soočanju z izgubo vida. Opozarja, da je za osebe z izgubo vida

rehabilitacija ključna, a namenja enako pomembnost tudi vlogi

družbe pri zagotavljanju dostopnosti. Avtor podrobno obravna-

va različne vidike dostopnosti, od arhitekturnih prilagoditev do

oblikovanja digitalnih vsebin, pri čemer se kritično opredeli do

pomanjkanja inkluzivnega oblikovanja. Posebno pozornost name-

nja oblikovanju vizualnih komunikacij, znakov in tipografije, pri

čemer izpostavi, da bi morali oblikovalci pri snovanju upoštevati

tudi uporabnike z okvarami vida. Na podlagi številnih primerov

(taktilno komuniciranje v prostoru in na izdelkih, prilagojene tip-

kovnice in avdiodeskripcije) nam prispevek kaže, kako lahko pre-

mišljeno oblikovanje izboljša življenje slepih in slabovidnih. Avtor

zaključi z mislijo, da oblikovanje dostopnega okolja ni le tehnično

vprašanje, temveč odraz družbene empatije in pripravljenosti, da

se vse ljudi enakopravno vključi v javno življenje.

Poleg znanstvenih prispevkov in podrobnega opisa

procesov in metod priprave taktilnih ilustracij je v knjigi za

lažje razumevanje predstavljena tudi vizualna shema Koraki

procesa vizualiziranja za slepe in slabovidne na primeru

Mednarodne poletne šole Kaverljag 2024, v kateri so povzete



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 22

pomembnejše faze procesa. V članku Testiranje in predlagane

izboljšave sistema taktilnih ilustracij so na kratko opisani

tudi rezultati, pridobljeni s testiranjem materialov s slepimi in

slabovidnimi in gluhoslepimi predstavniki, ter začrtane možne

izboljšave metod v prihodnosti. Zagotovo je eden od pomembnih

prispevkov v knjigi prav prispevek z naslovom Kratka priporočila

za oblikovanje (taktilnih) ilustracij za ljudi z okvaro vida, ki

na podlagi interdisciplinarnega sodelovanja številnih avtorjev in

preteklih izkušenj posameznikov ter delavnic Kaverljag opozarja

na ključne elemente, ki vplivajo na oblikovanje taktilnih ilustracij.

Tako znanstvena monografija ni namenjena le strokovnjakom in

študentom z obravnavanih področij, temveč tudi strokovnjakom

in laikom z drugih področij (terapevti, spremljevalci, pedagogi,

strokovnjaki za posebne potrebe itd.), ki sodelujejo s slepimi

in slabovidnimi in želijo vedeti več o oblikovanju za to ranljivo

skupino ter tako spodbuditi tudi druge, da se takih projektov lotijo

v prihodnosti. Upamo, da bo knjiga pripomogla k izboljšanju

dostopnosti izobraževalnih vsebin, sočasno pa (ponovno) poudarila

pomen interdisciplinarnega in mednarodnega sodelovanja pri

reševanju družbenih izzivov, ki jih lahko kakovostno rešujemo

samo s strokovnim znanjem, empatijo in prepotrebno družbeno

odgovornostjo.



Post scriptum

Jezik, v katerem se sporazumevamo, ima več plasti in različne

tone, s katerimi nagovarja bralca. Obstajajo različni izrazi, ki so se

uveljavili ali pa jih uveljavlja stroka. Zaradi interdisciplinarnosti

projekta, ki je bil središčna točka te knjige, smo se odločili, da v

njej ohranimo izvirne terminološke izraze posameznih avtorjev, ki

prihajajo iz različnih strokovnih področij in imajo različne izkušnje

z obravnavano temo, oziroma povedano drugače: v knjigi nismo

enotili nekaterih terminov, ki jih uporabljajo avtorji. Namesto tega

so izrazi, uporabljeni v člankih, izbrani glede na kontekst članka,

da ta bralcu omogoča pozitivno bralno izkušnjo in najboljši možen

pretok informacij, ki jih vsebuje.



UVODNIK ČERNE OVEN 23

Literatura in viri



Åhlberg, L.-O. (1996): Modernity and Ocular- Kiefer, C., & D. Schiller (2018): Augumenting The

centrism, A Second Look at Descartes and Physiognomic Gaze Across Space and Time:

Heidegger. Filozofski vestnik, 17, 2, 9–23. A Conversation with onformative. Membrana

– Journal of Photography, Theory and Visual

Arnheim, R. (1969): Visual Thinking. University Culture, 3, 1, 54–65. https://doi.org/10.47659/

of California Press. m4.054.art.



Flusser, V. (2022). Communicology: Mutations Mitchell, W. J. T. (1994): Picture Theory: Essays

in Human Relations? Stanford University Press. on Verbal and Visual Representation. Chicago,

University of Chicago Press.

Goddard, S. (2024, October 21): Crops, fil-

ters, emojis: humans love to communicate O’Shea, M. (2024): Graphic Design Needs to

visually – how did we become so good at it? Take Responsibility: Embedding Social Aware-

The Guardian, https://www.theguardian.com/ ness and Ethics Through Social Science Knowl-

stand-out-by-design/2024/oct/21/crops-fil- edge and Pedagogical Change. Design Issues,

tersemojis-humans-love-to-communicate-vis- 40, 2, 15–27.

ually-how-didwe-become-so-good-at-it.

Sonesson, G. (1989): Pictorial Concepts. Inquir-

Hall, S. (2013): Representation: cultural rep- ies into the semiotic heritage and its relevance

resentations and signifying practices. SAGE for the analysis of the visual world. Lund, Lund

Publishing. University Press.



Stephan, C. (2023): The passive dimension of

empathy and its relevance for design [Jour-

nal Article]. Design Studies, 86. https://doi.

org/10.1016/j.destud.2023.101179.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 24





KONCEPT




DELAVNIC V



KAVERLJAGU IN



NJIHOVI UČINKI NA



DRUŽBO



Aleš Sedm�k



Ključne besede:

umetniško-ekološko-izobraževalni

projekt, vizualna komunikacija,

naravoslovna in znanstvena ilustracija,

interdisciplinarnost, večkulturnost,

oblikovanje, družbeno odgovorno

oblikovanje.





Povzetek




V zaselku Kaverljag blizu Grintovca pri Šmarjah

nad Koprom potekajo neprekinjeno od leta 1998

Delavnice Kaverljag. Gre za mednarodne poletne

šole za študente evropskih akademij s poudarkom

na aktualnih vsebinah, zlasti ekologiji, uporabnosti

izdelkov ter povezovanju in sinergiji likovne

umetnosti ter različnih znanstvenih ved. S pomočjo

znanstvene ilustracije in vizualne komunikacije, enega

najprodornejših medijev našega časa, odkrivajo

študentje v ustvarjalnem okolju delavnic svoje

praktične rešitve, s čimer nastanejo tudi oprijemljivi

izdelki. Leta 2009 smo se odločili, da se v sodelovanju

s partnerji posvetimo iskanju rešitev, kako posamezne

organizme predstaviti slepim in slabovidnim, da skozi

čutilo tipa spoznajo vsaj del okolja, ki nas obdaja. Izdali

smo dve knjigi Dotakni se ptice (2009) in Žuželke od

blizu (2012) in izdelali likovna ter tipografska izhodišča

za pripravo gradiv za slepe in slabovidne. V projektu

smo združili biologe, komunikologe, oblikovalce in

ilustratorje s slepimi in slabovidnimi, da bi ustvarili

orodja, ki bodo slepim in slabovidnim v pomoč pri

spoznavanju naravnega okolja, predvsem organizmov,

ki živijo v tem okolju. Program smo načrtovali, izvajali

in razvijali v tesnem sodelovanju z Akademijo za

likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Leta 2024 nadaljujemo s svojim delovanjem, saj želimo

z ilustriranjem morskih organizmov razširiti nabor

dostopnih vsebin za slepe in slabovidne. Tokrat širimo

vsebino tudi izven medija knjige in želimo z novimi

tehnologijami razširiti (povečati) uporabnost ter

dostopnost informacij o morskih organizmih.





VLOGA VIZUALNIH KOMUNIKACIJ


Leonhart Fuchs je v svojem uvodniku v znani knjigi o zeliščih že

leta 1542 zapisal, da »slike, ilustracije lahko posredujejo informa-

cijo veliko jasneje, kot lahko to z besedo opravi najzgovornejši

človek«. (Lee, 1999, 6) Danes, ko je sodobni svet prepreden s šte-

vilnimi oblikami in tehnikami sporočanja, postaja slika ponovno

pomembno sredstvo sporočanja in komuniciranja.

Ena od prvih ugotovitev je, da nas obvladuje agresivna govo-

rica vizualnih komunikacij. Strinjam se s splošno ugotovitvijo, da

živimo v kulturi, v kateri prevladujejo slike, vizualne simulacije,

iluzije, kopije, reprodukcije, imitacije in fantazije; skratka, živimo

v času vizualnih komunikacij. V današnjem času se torej stopnjuje

porast vizualnih podatkov, hkrati pa se razrašča potreba po njiho-

vem obvladovanju. Na dan prihajajo vse pogostejša opozorila, da

je »naša splošna kultura čedalje bolj plod tega, kar gledamo, in ne

tega, kar beremo«. (Mitchell, 2009, 19)

Vsakdo je lahko očaran nad podobo; ilustracija ima moč in je

odlično sredstvo za posredovanje različnih informacij, tudi znan-

stvene narave, še zlasti s področja okoljske ozaveščenosti. Vloga

znanstvene ilustracije je torej zelo pomembna pri spodbujanju

okoljske zavesti in vzgoje ter zelo neposredno vpliva na okoljska

vprašanja. Dobro narejena ilustracija poljudnoznanstvenega bese-

dila ne ponuja samo natančne informacije, ampak to stori prijazno

in omogoča, da postane študij užitek, ne dolžnost.

Že Aristotel je v 4. stoletju pr. n. št. v Poetiki razpravljal, zakaj

naj bi bilo posnemanje človeku všeč, zakaj uživamo pri gledanju

popolnih posnetkov predmeta. Ta užitek pripisuje človekovemu

veselju do učenja, saj po njegovem ob gledanju slik ljudje uživamo

zato, ker se pri tem marsičesa naučimo in ker lahko iz njih razbe-

remo, kaj kakšna stvar pomeni. Aristotel je odkril užitek tudi v

prepoznanju.

Znanstvena ilustracija ni umetnost, niti znanost, je oboje. Ne-

izogibno mora biti oboje med seboj povezano, tako vsebinsko kot

oblikovno, če želimo, da je informacija znanstveno objektivna. Ilu-

strator znanstvenih ilustracij mora poleg likovnih veščin obvladati



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 28

tudi znanstveni jezik, komunicirati mora z znanstvenikom in

razumeti, kaj od njega zahteva, da bi vedel, kaj sporočiti s svojimi

ilustracijami.1

Dejansko (znanstvena) ilustracija z uporabo različnih metod

pogosto omogoča bralcu, da »vidi« informacijo, ki je običajno ne

moremo videti. Pred znanstveno ilustracijo je pogosto dvojna zah-

teva: po natančnosti in jasnosti predstavljene informacije. Primer-

neje bi bilo, če rečemo, da so take ilustracije koristne kot pomoč

bralcu v »videnju« informacij znotraj konteksta posamezne teorije

ali znanstvene resnice. Zgrajena mora biti na trdnih temeljih znan-

stvenega znanja, na poznavanju umetniških tehnik in jasne vizu-

alne komunikacije. Ali če citiram Žarka Vrezca: »Pri opazovanju in

risanju delčka živalskega sveta me je zlasti očaralo dejstvo, da v na-

ravi ni nič samo sebi namen, nič ni zaradi lepšega, vsi pisani mor-

fološki znaki na metuljevih krilih, vse bleščeče strukture hroščevih

pokrovk, vsi ornamenti na krilih ptic, vse ima pomembno funkcijo

pri različnih samoohranitvenih, razmnoževalnih in prehranjeval-

nih strategijah v neizprosnem, krutem boju za obstanek. Skratka,

vse likovne senzacije, vsi spektakularni vzorci, ki se ponujajo ob

izrisovanju delčka narave, so strogo funkcionalni, nič ni nepotreb-

nega …«. (Vrezec, 2010, b. s.)

Drugo področje, ki morda še širše posega v prostor in naravo

ter ima ogromen in specifičen vpliv, je oblikovanje. Oblikovalci kot

kulturni posredniki delujejo predvsem depolitizirano, brez zaveda-

nja o svojem vplivu na družbo, kulturo in okolje. Oblikovanje kot

poklic in eden izmed stebrov kreativnih industrij in kognitivnega

kapitalizma na splošno je obtičalo v narcističnem položaju tržno

usmerjene samopomembnosti, nezmožno razmišljati o lastnih po-

gojih delovanja.

Poklic oblikovanja vizualnih komunikacij se mora bistveno

spremeniti. V času radikalne negotovosti in degradacije okolja

vizualna komunikacija, institucionalizirana skozi akademsko in

poslovno stroko, ni razvila svojih komunikacijskih potencialov.



1 Povzeto po intervjuju s Pedrom Salgadom.



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 29

Deluje na načine, ki ohranjajo status quo ali celo poslabšujejo raz-

mere. Da bi se vizualna komunikacija spremenila, moramo teme-

ljito premisliti svoje mišljenje, razviti novo teorijo in preusmeriti

prakso. (Vodeb, 2012)

Tretji pomemben razlog za temeljit razmislek je vedno bolj

ekološko ogrožena pokrajina. Skrb za okolje je ena temeljnih

nalog prihodnosti. Ljudje spremenimo svoje vedenje le, če lahko

osmislimo spremembo v zdravstvenem, finančnem, moralnem,

etičnem ali prestižnem smislu. Komunikacija in izobraževanje sta

bistvenega pomena pri motivaciji za ohranjanje kakovosti narav-

nega in kulturnega okolja (biotska raznovrstnost, čista voda, zrak,

zvok), lepega razgleda (vizualna ekologija, ekologija urbanizma)

in s tem boljše kulture bivanja.

Kot rečeno, komunikacija v javnem prostoru, ki poteka v

glavnem prek množičnih medijev (od tiskane knjige do elektron-

skih medijev), odločilno zaznamuje posameznikovo dojemanje,

pogled na svet in posledično njegovo delovanje, in to še posebej

danes, ko je odvisnost od informacij močnejša kot kdaj koli prej v

zgodovini človeštva. Pri tem ima vizualna komunikacija odločil-

no vlogo, saj je veliko bolj dinamična, ker vključuje poleg statične

tudi gibljivo sliko, omogoča virtualno potovanje po prostoru,

njeno branje je hitro in istočasno je njen jezik univerzalen, saj

preskakuje oviro nacionalnih govoric. In vendar je izobraževanje

in razvijanje teoretičnih osnov na področju vizualne komunikaci-

je zapostavljeno.

To so bili razlogi za nastanek programa Kaverljag, ki smo

ga gradili postopoma iz leta v leto na podlagi izkušenj, odzivov

udeležencev in strokovne javnosti, predvsem pa v interdisci-

plinarnem sodelovanju. Študenti, ki so se vključili v projekt

Delavnic Kaverljag (oblikovalci, ilustratorji, komunikologi, rež-

iserji ...), so lahko pridobili kakovostne informacije s področja

ekologije, varovanja narave in naravne dediščine, ki bi jih lahko

skozi svoje profesionalno delo, po končanem študiju, posredova-

li naprej, s čimer bi lahko postali nosilci ozaveščanja na področju

ekologije.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 30

Ekološka naravnanost projekta je pomembno zaznamovala

večino nadaljnjih aktivnosti in vsebin programa Kaverljag. V ta

namen smo ustanovili Društvo Kaverljag in v sodelovanju z UL

ALUO skrbeli za razvoj programov s področja znanstvene in polju-

dnoznanstvene ilustracije ter družbeno odgovornega oblikovanja.

Vloga prof. Zdravka Papiča je bila v tem razvoju ključnega pome-

na. Vsako leto posebej smo iskali najaktualnejše teme s področja

naravoslovja in ekologije, od leta 2009 dalje pa tudi vsebine za zelo

zapostavljeno socialno skupino, slepe in slabovidne.

Uspešnost našega programa lahko pričakujemo v sodelova-

nju med družboslovno in naravoslovno znanostjo. Študentje hu-

manističnih ved se v projektu srečajo z naravoslovnimi vsebinami

in varovanjem okolja ter obratno – študenti naravoslovnih znanosti

se soočajo s družboslovnimi vidiki varovanja narave. Gre za premik

v načinu razmišljanja, v zavesti ljudi o okolju, kar je pogoj, da se

zgodi ekologija v prostoru. Z delavnicami in rezultati teh delavnic

skušamo doseči premik v tem načinu razmišljanja.

Na delavnicah Kaverljag poskušamo vzpostaviti ravnotež-

je med znanstveno ilustracijo, slikarsko prakso (študijsko risbo,

barvno študijo ...) in jasnim vizualnim sporočilom ter družbeno

odgovornim oblikovanjem predvsem na področju okoljevarstva in

družbene trajnosti.



MEDNARODNA POLETNA ŠOLA KAVERLJAG

Z ilustracijo se ukvarjam od leta 1987. Osredotočil sem se predvsem

na znanstveno in poljudnoznanstveno ilustracijo. Že prve ilustra-

cije so naročnika navdušile, zato se je obseg naročil zelo povečal.

Poleg botaničnih in naravoslovnih ilustracij ter zahtevnih vsebin-

skih zemljevidov (Atlas Slovenije za osnovne in srednje šole) je bilo

še poseben izziv ilustriranje matematike. Tovrstne naravoslovne

ilustracije zahtevajo dodaten študij, samo delo je zelo dolgotrajno,

zahteva posebno disciplino in tesno sodelovanje z znanstvenikom

ali avtorjem vsebine.

V študijskem letu 1997/98 sva se s profesorjem za ilustraci-

jo na UL ALUO Zdravkom Papičem pogovarjala, da bi študentom



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 31

dodatno ponudili program znanstvene ilustracije v obliki poletnih

delavnic, ki bi jih organizirali v ateljeju v Kaverljagu, v majhnem

zaselku v vasi Grintovec pri Šmarjah nad Koprom. V istem času so

v Organizaciji združenih narodov (OZN) razglasili leto 1998 za Leto

oceanov, pri čemer je bila naloga Morske biološke postaje Piran

(MBP) aktivno sodelovanje v tej svetovni akciji. Naslednji pomem-

ben dogodek je bil, da so leta 1998 na MBP v Piranu praznovali tri

desetletja svojega obstoja in so se odločili, da bodo svojo obletni-

co slovesno praznovali z obsežno razstavo. Da bi obe nalogi čim

uspešneje opravili in predstavili svoje dosežke, so želeli sodelovati

s strokovnjaki na vizualnem področju, to je z ilustratorji in obliko-

valci. Hkrati gre za področji, ki so ju intenzivno razvijali na Oddel-

ku za oblikovanje UL ALUO. Porodila se je ideja o povezovanju in

sodelovanju dveh različnih ustanov. Študij znanstvene ilustracije,

tj. ilustracije znanstvenih besedil, je bil novost na tem področju, in

sicer tako za Akademijo kot za MBP.

Akcija Leto oceanov in 30. obletnica MBP sta bila dober za-

četek sodelovanja med uveljavljeno znanstveno ustanovo, v tem

primeru Morsko biološko postajo iz Pirana, in Akademijo UL iz Lju-

bljane. Stična točka je bil moj atelje v Kaverljagu. Od tega leta dalje

so potekale delavnice Kaverljag neprekinjeno do leta 2012.



Na Delavnici Kaverljag 001 – z naslovom Morje in znanstvena

ilustracija so študentje pod strokovnim vodstvom mentorjev,

profesorjev z Akademije ter predavateljev, znanstvenikov iz MBP

izdelovali ilustracije in koncept razstave MBP, oblikovali celostno

grafično podobo razstave in posamezne elemente (plakat, vabilo,

transparent, informativni ogledni karton, maketo dela slovenske

obale itd.). Kot rezultat sodelovanja znanstvenikov in umetnikov

sta nastali razstava Barve zaliva, ki je v različnih postavitvah gosto-

vala v Galeriji Meduza II v Piranu (julija 1998), na Oddelku za obli-

kovanje UL ALUO (oktobra 1998), v Galeriji Insula v Izoli (decembra

1998), v Mestni galeriji v Piranu (aprila 1999) in na Nacionalnem

inštitutu za biologijo v Ljubljani (decembra 1999), in velika pano-

ramska ilustracija Tipičen globinski presek flišne obale (Debeli rtič) v



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 32



Slika 1: Delavnica Kaverljag 001 – Morje in znanstvena

ilustracija 1998, avtor Aleš Sedmak (osebni arhiv)



Slika 2: Ilustracije morskih organizmov, avtorji in avtorice

Narvika Bavcon, Karina Brumec, Andreja Čeligoj, Urša

Krašovic, Saša Kerkoš, Dunja Plestenjak, Maja Rebov,

Peter Škerlj, Meta Wraber, 1998 (arhiv Društva Kaverljag)

Slika 3: Plakat Škocjanski zatok, avtorica Zsuzsanna



Borogdai, 1999 (arhiv Društva Kaverljag)





Slika 4: Plakat Turizem smo ljudje...,



avtorici Nika in Jana Urbas, 2000

(Jaka Kramberger, arhiv Društva Kaverljag)





Slika 5: Tipični globinski prerez flišne obale slovenskega

morja (Debeli rtič) z razporeditvijo rastlinstva in živalstva,

oblikovanje: Damijan Jerič, Matjaž Tomažič;

ilustracije: Narvika Bavcon, Karina Brumec, Andreja Čeligoj,

Saša Kerkoš, Dunja Plestenjak, Maja Rebov, Peter Škerlj,

Meta Wraber, 1999 (arhiv Društva Kaverljag)



Slika 6: Plakat Kar zliješ, to popiješ,

avtor Igor Nardin, 2001 (arhiv Društva Kaverljag)





Slika 7: Plakat Koper, avtorica Lidija Skenderovic, 2002

(arhiv Društva Kaverljag)



Slika 8: Označevanje lokacije (arhiv Društva Kaverljag)





Slika 9: Udeleženci in mentorji Mednarodne delavnice

Kaverljag 016 – Insekti za slepe in slabovidne, 2011

(Aleš Sedmak, osebni arhiv)



Slika 10: Lišajska karta Slovenije, avtorji in avtorice

Akaša Bojič, Anamarija Cej, Neja Engelsberger, Jaka

Kramberger, Marija Nabernik, Igor Nardin, Andraž

Sedmak, Jure Slivnik, Tinka Tomazin, Leon Vidmar, 2004

(arhiv Društva Kaverljag)



Slika 11: Nočni metulj, Eriogaster catax, avtor Lech Kolasinski,

2011 (arhiv Društva Kaverljag)



Slika 12: Čapljica, Ixobrychus minutus,

avtorica Zarja Menart, 2009 (arhiv Društva Kaverljag)



Slika 13: Srebrni galeb, Larus argentatus,

avtorica Zarja Menart, 2009 (arhiv Društva Kaverljag)



Slika 14: Ovratniški plavač, Graphodeus

bilineatus, iz knjige Žuželke od blizu, vektorska

risba in oblikovanje Hana Jesih, 2012

(arhiv Društva Kaverljag)

slovenskem morju z razporeditvijo flore in favne, ki še danes služi kot

učilo v osnovnih in srednjih šolah.

»Razstava je bila posvečena zakladom našega koščka morja, ki

dostikrat niso prepoznani, tudi zato ne, ker jih radi primerjamo z

južnejšimi deli Jadranskega morja; obenem je poudarjala sporoči-

lo o krhkosti in ranljivosti tega ekosistema ter našo zavezo, da ga

spoznamo v vseh odtenkih in se zavzemamo za njegovo ohranja-

nje. Velik del razstavnega prostora je bil posvečen prikazu glavnih

lastnosti Tržaškega zaliva in delovanju ekosistema: od fizikalnih

in kemijskih značilnosti, sedimentov, organizmov ter posebnosti

morskega dna in vodnega stolpa nad njim do neobičajnih pojavov

in raznih vrst onesnaženja.

Narava je navdihnila mnoge umetnike v preteklosti in sedanjosti,

pred razvojem fotografije pa so bile ilustracije – slike organizmov,

narave in naravnih pojavov – edini način ohranjanja njene vidne

podobe. Tudi zato je bila umetnost zelo pomembna za razvoj nara-

voslovnih ved in še danes ima ilustracija veliko sporočilno moč.«

(Malej, 2024, 60–62)



Že ob prvi delavnici leta 1998 smo lahko spremljali intenzivno zasi-

pavanje Škocjanskega zatoka zaradi želje po povečanju površin za

širitev mesta in luke Koper in se že takrat odločili za temo naslednje

Delavnice Kaverljag 002 – Škocjanski zatok.

Škocjanski zatok je mokrišče, ki je nastalo s širitvijo mesta

Koper in njegovega pristanišča. Zaliv ponuja zatočišče številnim

vrstam ptic in je kot edino polslano mokrišče v Sloveniji edinstven

in zelo občutljiv življenjski prostor (habitat). Prof. Tugo Šušnik,

akad. slik. spec., mentor na Delavnici Kaverljag, je takrat smisel na-

šega početja lepo zaobjel z besedami: »Preplet urbanizma in ekologi-

je ima v tej pokrajini skorajda dramatične razsežnosti in je primerno

zaledje širšemu razmišljanju in upodabljanju, razmišljanju o človeški

eksistenci sami, o njegovi neposredni vlogi v čedalje bolj komple-

ksnem problemu ohranjanja narave. Namreč edinstvenost ›Zatok‹ v

Sloveniji je nesporna, kot je nesporen nasilni ›vizualni‹ vstop mesta v

to enkratno združenje sladkovodnega s slanovodnim ekosistemom.



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 45

Tu je torej dana možnost videti, upodobiti, dokumentirati in ko-

mentirati z raznovrstnimi likovnimi sredstvi problematiko naše

zelo bližnje prihodnosti v vsej njeni zaskrbljujoči dimenziji.«

Naš cilj je bil z vizualnimi sredstvi/orodji predstaviti in

opozoriti širšo javnost na morebitne uničujoče posledice propada

Škocjanskega zatoka. Želeli smo, da bi ga meščani Kopra in vsi za-

interesirani ob naših delih doživeli kot del naše naravne dediščine

ter nujen življenjski prostor za številne rastlinske in živalske orga-

nizme.

Razstavo provokativnih plakatov smo postavili na Oddelku

za oblikovanje UL ALUO (oktober 1999), v reprezentančnih pro-

storih Pretorske palače v Kopru (oktober–november 1999) in v avli

Ministrstva za okolje in prostor (november–december 1999), kar

je tudi dodatno vplivalo na nadaljnjo usodo Škocjanskega zatoka.

Med drugim je tudi razstava plakatov prispevala k odločitvi mini-

strstva, da so Škocjanski zatok razglasili za nacionalni park!



Eden od razlogov za nastanek projekta Kaverljag 003 – Čisto oko-

lje leta 2000 je vedno bolj ekološko ogrožena pokrajina. Istra je s

svojim posebnim podnebjem, vegetacijo in kulturo, ki je vse bolj na

udaru raznih sprememb in navala sodobnih nomadov (turistov) ob

obali (še zlasti pa v poletnem času), po drugi strani kot izpraznje-

no in propadajoče zaledje brez prave energije in pobude za razvoj

postala popoln prostor divjih odlagališč, zato smo za temo tokratne

delavnice izbrali problem divjih odlagališč in negativne posledice

takega smetenja na zrak, zemljo (prst), podtalne vodne vire, estet-

sko podobo pokrajine in turizem.

Izdelali smo serijo plakatov in raznih vizualnih sporočil ter

jih prek medijev in razstav posredovali širši javnosti.

Z vključitvijo okoljske tematike smo želeli tudi na naslednji

delavnici preusmeriti pozornost na morebitne nevarnosti in veliko

ogroženost življenjskega prostora ter vplivati na ustreznejši odnos

do okolja, predvsem čistih podtalnih vodnih virov. Spoštovanje in

varovanje edinega lastnega in hkrati najčistejšega vodnega vira je

edini način, da območje ne pade v popolno odvisnost od drugih,



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 46

tujih vodnih virov. Čista pitna voda postaja neprecenljiva dobrina

in glavno bogastvo regije ali države.



Na Delavnici Kaverljag 004 – Čisto okolje, čiste vode smo izde-

lali celoletno marketinško strategijo in konkretne oblikovalske

rešitve za ohranjanje in zaščito podzemnih vodnih virov v obal-

no-kraški regiji. Program je bil namenjen ozaveščanju o pomenu

čiste vode.



Leta 2002 smo se na Delavnici Kaverljag 005 – Cum grano sa-

lis posvetili Sečoveljskim solinam in arhitekturni dediščini mesta

Koper. Prvi tematski sklop, Sečoveljske soline, je posebno okolje,

za katerega je značilno sožitje naravne in kulturne dediščine. S

projektom smo želeli ljudi spodbuditi k razmišljanju, da je treba

solinarsko identiteto, ki smo jo podedovali, prenesti na potomce.

Drugi sklop sta bila Koper in njegova arhitekturna dediščina, ki

pa je, žal, v veliki meri pozabljena in zanemarjena. Prav zato je bil

poglavitni cilj obeh projektov opozoriti na bogato naravno in kul-

turno dediščino našega prostora.

Delavnica je potekala v sklopu programa CEEPUS (Central

European Exchanging Programme for University Studies – sre-

dnjeevropski program za izmenjavo univerzitetnih študijev) in

na njej so poleg UL ALUO sodelovale še: University of Techno-

logy, Faculty of Fine Arts, Brno, Academy of Fine Arts, Krakow,

Academy of Fine Arts Zagreb, University of Art and Design,

Cluj in Moholy-Nagy University of Art and Design Budapest

(MOME). V program smo vključili dodatne vsebine: promocijo

posameznih šol tako z vidika predstavljanja ustvarjalnih dosež-

kov kot z vidika raznolikosti in posebnosti pedagoških proce-

sov. Srečanje je bilo namenjeno tudi medsebojnim stikom ter

izmenjavi pedagoških in ustvarjalnih izkušenj akademij Srednje

Evrope. Cilj delavnice Kaverljag 005 – Cum grano salis je bil tudi

vzpostaviti in spodbujati mobilnost študentov in profesorjev v

Srednji Evropi ter izkoristiti intelektualne in prijateljske poveza-

ve in možnosti.



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 47

Naslednje leto je bila Delavnica Kaverljag 006 – Učna pot

ob reki Dragonji namenjena Zoisovim štipendistom. Skozi

posamezne programe smo razvijali metodo prenašanja teorije

v prakso, kot model podajanja naravoslovnih in ekoloških

vsebin študentom družboslovnih smeri in obratno, študentom

naravoslovnih smeri pa smo podajali spoznanja z vidika

družboslovnih znanosti. Na delavnici so sodelovali študentke

in študenti, Zoisovi štipendisti z Biotehniške, Pedagoške in

Filozofske fakultete, Fakultete za družbene vede ter UL ALUO.

Porečje Dragonje je eden izmed ekoloških in naravnih bi-

serov Istre. V njem je še vedno mogoče najti tako živalske kakor

rastlinske avtohtone vrste, posebna pa je tudi pokrajina, ki s svo-

jim gričevno-dolinskim reliefom ustvarja neverjeten videz giba-

nja. To območje slovenske obale je tako izrazito pomembno in

koristno za okoljske, biološke, gozdarske, geografske, geološke

in nenazadnje tudi umetniške debate. Odločili smo se, da orga-

niziramo interdisciplinarno delavnico, ki temelji na ilustraciji,

biologiji in še marsičem.

Glavni nameni projekta so bili vzpostavitev učne poti v

porečju Dragonje ter vrednotenje in promocija naravnih virov

zavarovanega območja, bodočega Krajinskega parka Dragonja. S

tem smo želeli posredno spodbuditi ohranjanje in varovanje tega

edinstvenega naravnega okolja ter okrepiti čezmejno sodelova-

nje med Italijo in Slovenijo.



Leta 2004 smo izvedli štiri projekte:



Delavnica Kaverljag 007 – Lišaji Od Zavoda Republike

Slovenije za šolstvo smo prejeli pobudo, da eno od delavnic

posvetimo lišajem. Lišaji so zgrajeni iz alg in gliv. Kot

rododendroni nimajo pokrovnih tkiv, kot epifiti pa so se

prilagodili sprejemanju snovi iz zraka. V onesnaženem ozračju

propadejo prej kot višje rastline, zato se uporabljajo kot

diferencialno diagnostično orodje in služijo kot biopokazatelj

čistega zraka.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 48

Namen delavnice je bil v likovnem jeziku ilustracije, obliko-

vanja in fotografije predstaviti lišaje in njihov pomen pri določa-

nju čistega zraka ter izdelati Zemljevid lišajev Slovenije, ki je bil in

je še vedno odličen učni pripomoček v osnovnih šolah.



Tudi Delavnica Kaverljag 008 – CEEPUS je bila izvedena v sklo-

pu programa CEEPUS in je bila namenjena srečanju profesorjev in

študentov likovnih akademij iz Zagreba, Katovic, Krakova, Budim-

pešte in Ljubljane. Tako kot leta 2002 smo v letu 2004 nadaljevali

s promocijo posameznih šol. S programom smo želeli prispevati

delež k promociji kulturnega prostora, skupnega vsem evropskim

ljudstvom. S tem želimo podpreti ustvarjalnost in mobilnost v

kulturi in izobraževanju, odprtost in pretok umetnosti in kulture,

medkulturni in mednarodni dialog.



Delavnica Kaverljag 009 – Dve skulpturi v dveh obalnih

mestih. Leta 2004 je minilo 50 let od podpisa londonskega

memoranduma, ki je odločilno vplival na odnose in razvoj na

obeh straneh južne meje. S projektom Dve skulpturi v dveh obalnih

mestih smo na pobudo občin Izola in Piran želeli opozoriti na

pomembnost dogodka izpred 50 let ter vzpodbuditi zavedanje

o prisotnosti in pomenu morja, ki ga je s tem memorandumom

Slovenija pridobila.

V ekipnem delu skupine osmih mladih likovnih ustvarjal-

cev, študentov UL ALUO in Pedagoške fakultete, smo ustvarili

novo in enkratno sporočilo, ki temelji na pozitivnem odnosu do

okolja in časa, v katerem živimo. Slavnostno odkritje spomenika

»Osamelci 1:2:6:21« v Luciji in spomenika »Suverenost Svobodne-

ga ozemlja pripada ljudstvu tega ozemlja« v Izoli je potekalo v to-

rek, 5. oktobra 2004.



Delavnica Kaverljag 010 – CEEPUS 05 Etnologija slovenske

Istre Srečanje profesorjev in študentov umetniških akademij iz

Krakova, Budimpešte, Cluj-Napoce in Ljubljane. Srečanje je pred-

stavljalo nadaljevanje programa iz leta 2004 in je bilo v prvi vrsti



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 49

namenjeno medsebojnim stikom ter izmenjavi pedagoških in

ustvarjalnih izkušenj. Druženje in spoznavanje omogočata nasta-

nek novih idej za ustvarjalni pristop v pedagoškem procesu.

Drugi cilj je bil izdelati plakate in razna promocijska gradiva

na temo etnologija Slovenske Istre. Nastala je serija duhovitih pla-

katov, kjer so pod vtisom desetdnevnega bivanja v Slovenski Istri

svoja čustva prelili v vizualno učinkovito sporočilo in dve brošuri,

nekakšen vizualni potopis skozi zgodovino Istre v jeziku simbolov,

ki so se ohranili do danes.



Škocjanske jame so bile zaradi svojega izjemnega pomena za sve-

tovno naravno dediščino leta 1986 vpisane na seznam pri UNES-

CU. Ob 20. obletnici vpisa na ta seznam, leta 2006, so v Parku

Škocjanske jame želeli predstaviti posebnosti Škocjanske jame

v obliki panoramske ilustracije. Na Delavnici Kaverljag 011

– Škocjanske jame smo izdelali serijo ilustracij in veliko pano-

ramsko ilustracijo – prerez Velike doline z delom jame z vrisanimi

posebnostmi, ki jih tu srečamo: rastlinske in živalske vrste ter pe-

strost habitatnih tipov s površja proti dnu udornice v sklopih.



Delavnica Kaverljag 012 – Park avtohtonih živali in rastlin

Hrastovlje I in Delavnica Kaverljag 013 – Park avtohtonih ži-

vali in rastlin Hrastovlje II

V dolini Hrastovelj so lokalni in občinski odločevalci načrto-

vali ureditev naravnega učnega parka, v katerem naj bi bila zbrana

pričevanja o kmečki kulturi ter avtohtonih ogroženih živalskih in

rastlinskih vrstah. Park naj bi bil učnega značaja, da bi se bodočim

generacijam približala skupna kulturna dediščina, obenem pa naj

bi bil zanimiv turistom, ki si želijo bolje spoznati našo kulturo in

običaje, kot tudi naključnim obiskovalcem, namenjen pa naj bi bil

tudi kakovostnemu preživljanju prostega časa.

V sodelovanju z Oddelkom za krajinsko arhitekturo Bioteh-

niške fakultete in Univerzo za umetnost in oblikovanje Moholy-

-Nagy (MOME) iz Budimpešte smo se z dvema skupinama štu-

dentov posvetili raziskovanju naravnih in kulturnozgodovinskih



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 50

vzorcev Slovenske Istre, kar je služilo kot podlaga pri iskanju novih

turistično zanimivih programov. Program je bil zasnovan kot pod-

pora novonastalemu krajinskemu parku v dolini Hrastovelj in za-

snovi strokovnih podlag pri izdelavi celostne vizualne podobe.

Projekt je z načrtovanjem vsebin neposredno, vsebinsko in

geografsko nadgradil rezultate v okviru čezmejnega projekta »Park

Sloge«, ki ga je ustanovilo Društvo Park Sloge v Miljah. Delo na de-

lavnici je potekalo tudi v povezavi z drugimi zavarovanimi območji

(Škocjanski zatok, Sečoveljske soline, Krajinski park Dragonja, Kra-

ški rob).



Leta 2009 smo se prvič srečali s težavami, ki jih imajo slepi in sla-

bovidni pri spoznavanju in dojemanju sveta videčih. Delavnica

Kaverljag 014 – Rastlinstvo in živalstvo slovenske Istre za sle-

pe in slabovidne (Vizualna komunikacija za slepe in slabovidne) je

bila nova prelomnica v razvoju programov.

Naravni rezervat Škocjanski zatok je izjemnega pomena zara-

di bogate favne in flore z mnogimi, v slovenskem prostoru redkimi

in ogroženimi vrstami ter edinstvenega položaja v neposredni bli-

žini mesta Koper, kar ustvarja zelo dobre možnosti za rekreacijo,

izobraževanje in doživljanje narave. V ciljih upravljavca rezervata,

Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ima-

jo posebno mesto invalidi, slepi in slabovidni. Problem, ki je že

dolgo prisoten, je, kako popeljati slepe in slabovidne po učni poti

Škocjanskega zatoka, poti, ki je za njih povsem nova izkušnja, ter

jim predstaviti bogato favno in floro s pomočjo tipa. Slednje je tudi

velik izziv za likovnike in ilustratorje, ki gradijo svoje izkušnje na

podlagi vida.

Odločili smo se, da v sodelovanju z DOPPS-om delavnico pos-

vetimo iskanju ustvarjalnih rešitev, kako najpogostejše organizme

predstaviti v reliefni ilustraciji in tako omogočiti slepim in slabo-

vidnim, da skozi čutilo tipa spoznajo vsaj del te naravne lepote in

bogastva. To je bila pomembna odločitev, ki je vplivala tudi na ra-

zvoj programa Kaverljag v prihodnje. Združili smo biologe, komu-

nikologe in ilustratorje, študente umetniških akademij s slepimi in



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 51

slabovidnimi, da bi ustvarili orodja, ki bodo slednjim v pomoč pri

spoznavanju favne in flore Škocjanskega zatoka. Gre za opozar-

janje na probleme marginalnih skupin, ustvarjanje prijaznejšega

okolja in izobraževanje slepih ter slabovidnih. Projekt je ponudil

možnost spoznavanja naravoslovnih vsebin tudi ciljnim skupi-

nam, ki so bile do sedaj izključene.

Strokovni sodelavci, zaposleni v društvu DOPPS, nara-

voslovci, naravovarstveniki in ornitologi so nas popeljali po

Škocjanskem zatoku in nam predstavili strokovne vsebine, člani

Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Kopra in njihovo

strokovno osebje pa so predstavili posebnosti dojemanja okolja

slepih in slabovidnih, njihovo povečano občutljivost drugih čutil,

kot je sluh, predvsem pa tip.

Likovno podobo ptice smo postopoma stopnjevali od prep-

roste, stilizirane forme do zelo bogate in realistične podobe. Slepi

in slabovidni so s tipom sledili vse zahtevnejši formi in odgovorili

na vprašanje, kakšne podrobnosti še lahko zaznajo. S pomočjo te

in podobnih metod smo ustvarili ključ za ustvarjanje učinkovitih

naravoslovnih ilustracij za slepe in slabovidne.

Predavanja v prvem delu delavnice so ponudila strokovne

in kakovostne informacije, ki so služile kot osnova za ustvarjalno

delo v nadaljevanju. V drugem delu delavnice so nastale različne

likovne rešitve najpogostejših ptic, ki živijo v Škocjanskem zato-

ku: serija risb in skic, barvnih ilustracij, matrice za globoki visoki

in slepi tisk, sestavljenke, papirnate zgibanke, origami, izrezan-

ke ... Nastala je tudi maketa »nove knjige«, namenjene videčim

mladostnikom, ki lahko ilustracije prepoznajo s pomočjo tipa in

se tako za trenutek približajo svetu slepih. To je zelo inovativna

knjiga za videče, da bi razumeli slepe in njihov položaj. Tako kot

pri vseh delavnicah smo tudi tokrat organizirali novinarsko kon-

ferenco in dan odprtih vrat.

Ustvarjanje vizualne komunikacije za slepe in slabovidne

zahteva zelo posebne pristope, sodelovanje s slepimi in slabo-

vidnimi pa je ustvarilo izredno pozitivno izkušnjo, saj so vsi

udeleženci izrazili pripravljenost za nadaljevanje s podobnimi



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 52

projekti. To potrjujejo rešitve, znanstvene ilustracije za slepe in

slabovidne in tudi poznejše aktivnosti, saj se je nekaj takratnih

udeležencev – študentov odločilo, da diplomo posvetijo tej temi

in nadaljujejo svoje profesionalno delo na področju ustvarjanja za

slepe in slabovidne.

Po zaključku delavnice je leta 2010 sledilo delo na urejanju

gradiva in pripravi izdaje knjige Dotakni se ptice. Gre za uredni-

ško, oblikovalsko in tiskarsko (tehnološko) zelo zahtevno delo.

Knjiga je velika 27 × 23 cm, ima 16 strani/listov, vezanih s spiralo.

V uvodnem besedilu sem predstavil projekt, Borut Mozetič pa je

opisal deset posameznih ptic. Besedilo je postavljeno v povečani

pisavi (24 t. e.) za slabovidne in v brajici za slepe. Knjigo je izdalo

Društvo Kaverljag, oblikoval sem jo sam, ilustracije so prispevali:

Anita Lozar, Zarja Menart, Mitja Mihelič, Lucija Pale, Tanja Pre-

vejšek, Aleš Sedmak in Judit Voros. Besedilo v brajici je napisal

Blaž Pavlin, natisnjena je bila leta 2010 v Kopru, v tiskarni Stra-

žar. Izid so omogočili številni financerji, sponzorji in donatorji:

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja – EKSRP, Mestna

občina Koper, Luka Koper, Intesa Sanpaolo Banka, zavarovalnica

Vzajemna.

Predstavitev knjige in razstava ilustracij sta potekali v pro-

storih Krajevne skupnosti Šmarje marca in aprila 2010. Odziv obi-

skovalcev in medijev je bil zelo velik in pozitiven. Pogosto so se z

mnenji odzvali tudi strokovnjaki na področju slepih in slabovidnih,

kot na primer dr. Aksinja Kermauner v pismu 10. 5. 2010:



»Spoštovani, danes sem vašo knjigo nesla v šolo najbolj kritični

publiki – našim otrokom. Z velikim zanimanjem so jo pregledali

in na koncu so bili navdušeni!

Čestitke za zares lepo in uporabno stvaritev!«



Vzporedno z razvijanjem programa za slepe in slabovidne

smo nadaljevali s programom CEEPUS, kot je bilo zastavljen v

letih 2002, 2004 in 2005, in ga nadgradili z zelo pomembno

vsebino za Slovenijo, kranjsko čebelo, ter izvedli delavnico



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 53

Kaverljag Workshop 015 – Apis mellifera carnica. Kranjska

čebela, tudi kranjska sivka ali kranjica (Apis mellifera carnica),

je pasma medonosne čebele (Apis mellifera), ki je avtohtona na

območju Balkanskega polotoka, iz zgodovinskih vzrokov pa je za

njeno domovino priznana Gorenjska (Slovenija). Je tudi druga

najbolj razširjena medonosna čebelja pasma na svetu. Čebele

z opraševanjem rastlin poskrbijo za pridelavo hrane in biotsko

raznovrstnost. Oprašijo večino vseh rastlin in sadnih dreves,

kar omogoča razvoj, obstoj in razširjanje rastlinskih vrst, in

pomembno vplivajo tudi na pridelavo hrane. Človek in njegove

dejavnosti, predvsem intenzivno kmetovanje, so tudi za čebele

ena največjih groženj: v Sloveniji jih je v obdobju 2009–2010

v povprečju poginilo 23 %. Zavedati se moramo, da je skrb za

zdravje čebel nekaj, kar bi morali podpreti vsi – od kmetov in

čebelarjev, politikov in delavcev do vrtičkarjev po vsem svetu, in

to ne le na lokalni ali nacionalni ravni, temveč globalno. Prav zato

je bila popularizacija tega pomembnega vidika zelo pomembna

tema na delavnici.



Mednarodna delavnica Kaverljag 016 – Insekti za slepe in

slabovidne V letu 2011 smo se na pobudo Zavoda za slepo in

slabovidno mladino iz Ljubljane, danes Centra IRIS – Center za

izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in

slabovidne, posvetili žuželkam.

Nadaljevali smo s programom iz let 2009 in 2010 in že na

začetku ugotovili, da so žuželke še posebej težko predstavljive, saj

se slepi in slabovidni ne morejo dotikati živih živali. Ilustracije

in v nadaljevanju knjiga za slepe in slabovidne so velik izziv, še

posebej za likovnike, ki se v bistvu ukvarjajo z izkušnjo pogleda in

vida. Izkušnja in rezultati prejšnje delavnice so nam predstavljali

odlično podlago za nadaljevanje dela.

To je bil zelo celosten in celovit projekt, saj deluje na več

ravneh. Najprej smo mlade udeležence delavnice informirali o

žuželkah, tem majhnem delu narave, ki pa ima pomembno vlogo.

Druga pomembna vloga projekta je bila razvijanje solidarnosti in



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 54

spodbujanje strpnosti med mladimi zlasti z namenom krepitve soci-

alne kohezije (povezanosti). Tretja pomembna vloga delavnice pa je

bila, da slepi in slabovidni dobijo reliefne taktilne ilustracije v obliki

knjige, ki jim bo predstavila žuželke. Ustvariti kakovostno likovno

delo, še posebej delo, ki trajno koristi določenim ciljnim skupinam,

ima zelo pozitiven učinek na posameznega mladega avtorja. Na pod-

lagi izkušenj lahko ugotovimo, da je opazna razlika med študenti, ki

so bili vključeni v delavnice, in med drugimi, ki niso bili. Prvi imajo

veliko pozitivnejši odnos do ustvarjalnega dela in študija kot ostali.

V interdisciplinarni večkulturni osemdnevni delavnici, ki je

potekala med 8. in 16. julijem 2011 v zaselku Kaverljag, smo sku-

paj s partnerji iz Italije (Academy of Fine Art of Lecce), Poljske (Jan

Matejko Academy of Fine Art, Krakov), Madžarske (Moholy-Nagy

University of Art and Design, Budimpešta) in Slovenije (UL ALUO)

ter sodelavci z Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB), Medobčin-

skega društva slepih in slabovidnih Koper (MDSS) in Zveze društev

slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS) iskali ustvarjalne rešitve in

izdelovali reliefne ilustracije. Sodelovalo je devetnajst študentov in

osem mentorjev iz Poljske, Madžarske, Italije in Slovenije. Mladi so

morali svoje teoretično in praktično znanje povezati z možnostjo ra-

zumevanja drugačnih. Podobno kot na prejšnji delavnici je projekt

povezal mlade s strokovnjaki na področju vizualne komunikacije,

ilustracije, biologije ter s slepimi in slabovidnimi.

Izobraževanja, srečanja in druženja, ki z odpiranjem mej po-

nujajo mladim spoznavanje in stik z različnimi kulturami, so bila

namenjena krepitvi pozitivne zavesti mladih o drugih kulturah.

Mladi so se prek razprav, umetnostnih tehnik, skupinskega dela,

predstavitev in kulinarike srečali z različnimi kulturami. S tem smo

podprli ustvarjalnost in mobilnost v kulturi in izobraževanju, od-

prtost in pretok umetnosti in kulture, medkulturni in mednarodni

dialog ter razvijali občutek za strpnost in razumevanje raznolikosti

(drugačnosti).

Strokovne predstavitve dojemanja okolja slepih in slabo-

vidnih, njihovo neposredno vključevanje v program delavnice,

druženje z udeleženci, komunikacija in končno tudi ustvarjanje



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 55

medija, namenjenega slepim in slabovidnim in njihovemu lažjemu

dojemanju živega sveta, pomagajo premagovati predsodke do dru-

gačnih, predvsem slepih in slabovidnih. Projekt skozi vsakoletni

program delavnic razvija občutek za strpnost in razumevanje ra-

znolikosti ter spodbuja pripravljenost mladih za pomoč drugim, še

posebej ljudem z okvaro vida.

Skozi poglobljeno delo na delavnici in v poznejših aktivnostih

smo rezultate delavnice nadgradili in izdelali usmeritve za predsta-

vitev naravoslovnih vsebin slepim in slabovidnim. Poenotenje upo-

dobitev pa je za bralce z omejenim vidom ključnega pomena.

Žuželka je majhen objekt opazovanja, zato smo se odločili, da

vsako žuželko predstavimo v naravni in povečani velikosti. Samo s

tipom, v primerjavi z vidom, ne moremo pridobiti tolikšnega števi-

la informacij, zato so študentje jasnejšo predstavo o določeni vrsti

žuželk zagotovili z zmanjšanjem števila informacij. Ko smo zmanj-

šali število informacij in izpostavili samo bistvene vizualne lastnos-

ti, smo zagotovili več kakovostnih informacij, ki nam pomagajo pri

prepoznavanju posamezne žuželke. Upodobili smo jih tipizirano,

saj smo ugotovili, da lahko individualna, umetniška interpretacija

preveč obremeni dojemanje slepih in slabovidnih in tako onemo-

goči jasno predstavo o upodobljenemu objektu.

Zaradi lažjega in hitrejšega razpoznavanja značilnosti posa-

mezne žuželke s strani slepih in slabovidnih smo se odločili za eno-

tna pravila pri izdelavi ilustracij, ki so omogočila doslednost tudi

pri oblikovanju knjige. Ilustracije so v publikaciji od besedila loče-

ne z okvirjem. Motiv je zaradi lažje orientacije postavljen v sredino

okvirja in žuželka je z glavo vedno obrnjena navzgor. Vse žuželke

so ilustrirane s ptičje perspektive. Kljub razlikam, ki jih lahko med

primerki žuželk opazimo v naravi, sta leva in desna stran žuželke

ilustrirani simetrično. Med okvirjem in motivom je vsaj 1 cm pros-

tora, da lahko slep ali slaboviden uspešno loči med objektom opa-

zovanja in orientirnim pripomočkom.

Na podlagi bogatega in obsežnega ilustratorskega gradiva (na

delavnici je nastala serija preko 180 ilustracij, od tega je preko 60

reliefnih odtisov) smo v dneh po zaključku delavnice razmišljali o



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 56

dveh konceptih knjige. Zaradi zahtevnosti priprave za tisk in same-

ga tiska smo bili omejeni pri obsegu in bi lahko v knjigi predstavili

12 žuželk v eni sliki z ustreznim besedilom v brajici. V tem primeru

bi uporabniki lahko otipali samo določene informacije. Drugi kon-

cept je bil, da žuželko predstavimo v vseh razvojnih fazah (ličinka,

odrasla žuželka), izpostavimo razliko med moškim in ženskim

primerkom, pogledom od zgoraj in spodaj in tako ponudimo več

informacij o posamezni žuželki. Tak vsebinski pristop je bil mogoč,

ker so udeleženci na delavnici ilustrirali tako moške kot ženske

primerke določene vrste in izpostavili razliko med spoloma. Od-

ločili smo se za slednji koncept, ker je tudi s strokovnega vidika

primernejši in bližji pojmu naravoslovna in poljudnoznanstvena

ilustracija.



ŽUŽELKE OD BLIZU

Knjiga Žuželke od blizu, ki je nastala kot končni produkt projekta, je

velika 42 × 30 cm, ima 24 strani in ovitek v japonski vezavi s skrito

spiralo. V uvodnem besedilu je dr. Al Vrezec predstavil žuželke iz

programa Natura 2000. V nadaljevanju sledijo opisi in ilustraci-

je treh različnih žuželk. Besedilo je v povečani pisavi (24 t. e.) za

slabovidne in v brajici za slepe. Knjigo je izdalo Društvo Kaverljag,

oblikovala jo je Hana Jesih pod mentorstvom prof. Zdravka Papiča,

natisnjena je bila v Krakovu, v tiskarni Rafarl s.c. leta 2012. Patrica

in matrica ter poseben papir so bili narejeni v Nemčiji. Izid so omo-

gočili številni financerji, sponzorji in donatorji: Evropski program

Mladi v akciji, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Mestna občina

Koper, Adriatic Slovenica, Intesa Sanpaolo Banka, Nova Ljubljan-

ska banka, A. Mlinar d.o.o., Rotarijski klub Koper, Zveza Lions klu-

bov, Distrikt 129, Slovenija. Knjiga je bila deležna številnih odzivov,

med drugim tudi medijev in predvsem tistih, ki jim je namenjena.

Enega od njih predstavljam v nadaljevanju:



Knjiga Žuželke od blizu je dragoceno darilo avtorjev ne samo

slepim in slabovidnim, temveč tudi videčim otrokom, učiteljem

in vsem ljubiteljem knjige. Slepi in slabovidni v njej najdejo



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 57

predstavitev treh domala nepoznanih žuželk, za katere si upam

trditi, da jih v njim prilagojeni tehniki nimajo možnosti videti

nikjer drugje. Kratkemu in jedrnatemu opisu žuželke sledi več

tipnih slik, ki prikazujejo predstavljeno žuželko v naravni velikos-

ti in v povečanem merilu ter iz različnih zornih kotov. Pri tem je

navdušujoča njihova kakovost, saj je že na prvi pogled jasno, da

so lahko nastale le na podlagi avtorjevega odličnega poznavanja

tipne senzorike nasploh in specifičnih zaznavnih potreb ter spo-

sobnosti ljudi z okvarami vida. Knjiga kot taka lahko služi kot

zelo dober učni pripomoček. Slepi in slabovidni otroci bodo lahko

ob njej spoznavali zgradbo in lastnosti žuželk, se učili orientacije

na papirju in v prostoru, urili tip in se seznanili z značilnostmi

tipne slike. Videči otroci bodo lahko z listanjem po knjigi vstopili

v svet slepih in slabovidnih vrstnikov, se vživljali v njihove potrebe

ter preizkušali svoje tipne sposobnosti, učitelji pa bodo lahko z

njo popestrili pouk pri različnih predmetih ter hkrati prispevali k

vzgoji za sožitje med različnimi ljudmi.



Sonja Pungertnik,

diplomirana defektologija in radijska voditeljica (slepa od rojstva)



ZA KONEC

Na mednarodnih delavnicah Kaverljag smo si za temo izbrali nara-

voslovje in ekologijo. Že leta 1998 smo zaznali, da sta to temi, ki

sta zelo pomembni za našo prihodnost v najsplošnejšem pomenu

besede. Obenem omogočata interdisciplinarno delo, saj vključujeta

celo vrsto naravoslovnih in družboslovnih znanosti in sta odlično

področje, da se študentje preizkusijo v znanstveni ilustraciji in na-

črtovanju vizualne komunikacije.

Drugo izhodišče sta bila večkulturnost in povezovanje v

evropskem prostoru. Soočanje različnih nacionalnih kultur in

konceptov ohranja ter utrjuje nacionalne in kulturne posebnosti,

po drugi strani pa omogoča razumevanje teh kultur. Intenzivno

smo sodelovali s fakultetami in akademijami, ki so vključene v

program CEEPUS. Delavnice so bile namenjene študentom in



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 58

profesorjem iz Slovenije in drugih držav Evrope, kjer so manjše

skupine (ekipe) preoblikovale svoje ideje v uporabne izdelke.

Tretje pomembno izhodišče so bili družbeno odgovorno ko-

municiranje z različnimi ciljnimi skupinami ter izobraževanje in

ozaveščanje mladih o varovanju narave ter spodbujanje strpnega

odnosa do drugače mislečih, kulturno in socialno izpostavljenih.

Delo je potekalo pod mentorstvom strokovnega odbora

profesorjev z UL ALUO, Oddelka za oblikovanje, danes Oddelka za

oblikovanje vizualnih komunikacij, znanstvenikov in drugih stro-

kovnjakov in v posebnem okolju, ločenem od ustaljenih študijskih

prostorov in ateljejev, kjer so se lahko študenti posvetili izključno

dogovorjeni nalogi.

V projektu smo se ukvarjali tudi z razvijanjem posebnih

izobraževalnih metod dela, kot sta ekipno delo in skupinsko

reševanje problemov, z uvajanjem v metodologijo znanstvene-

ga raziskovanja, učinkovitim podajanjem informacij in vsebin

ter zagotavljanjem optimalnih pogojev za ustvarjalno delo. V ta

okvir sodijo ritem predavanj, ateljejskega dela, prehranjevanja,

počitka, ogledov na terenu, kakovostna oprema in materiali ter

vzdušje ekipnega dela. Tako smo izoblikovali natančno in učin-

kovito metodo osemdnevne delavnice, ki omogoča udeležencem

izredno visoko stopnjo ustvarjalnosti in produktivnosti. Eden od

pomembnih vidikov je iskanje svežih in nekonvencionalnih pris-

topov ter idej v vizualni komunikaciji. Cilj posamezne delavnice

je bil izdelati strategijo komunikacije in ilustracije ter konkretne

oblikovalske rešitve za vsebine, ki smo jih določili vsako leto pose-

bej. To potrjuje tudi kratek zapis enega od gostujočih profesorjev:



»Leta 1995 sem začel poučevati v organizaciji CEEPUS kot gostu-

joči predavatelj v programu mednarodne izmenjave profesorjev

in študentov na univerzah v Budimpešti in v Ljubljani.

Po spoznavanju profesorjev, po nekaj delavnicah in izmenjavah

sem leta 1999 prišel v Kaverljag.

Od takrat naprej smo skoraj vsako poletje, če smo le lahko, sedli

na šolski avtobus in se odpravili v Kaverljag.



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 59

Okolje, programi, predavanja strokovnjakov, predvsem pa

ekološko-kulturni pristop so bili vsakič nepozabni, kar je takoj

postavilo vse študente in kolege s tujih akademij na stran

'dobrega' cilja. Svobodni duh in vzdušje, ki sta spremljala

delavnice v Kaverljagu, sta se sproščeno prelivala med udeleženci

delavnic. Ustvarjalni duh in razpoloženje sta pripomogla

k spodbujanju vključevanja, izobraževanja in sklepanja

prijateljstev.

Koper, Soline, Hrastovlje, ledeno vino, nepozabna kulinarika – tam

sem izvedel, da sta boškarin in sivo madžarsko govedo iste krvne

linije, da lahko pomoč slepim in slabovidnim pri pridobivanju

'vizualnih' izkušenj postane celo tema diplome na univerzi. Inter-

disciplinarno spoznavanje in učenje o naravi je bilo in je še vedno

odlična izkušnja, koristna učna lekcija.

Toda nečesa še nisem omenil ... Da je vse to uspelo, je zagotovo

zasluga Aleša Sedmaka, Neve in njune družine.«



László György Pálfi,

upokojeni profesor na MOME



Če znanstvena ilustracija omogoča bralcu, da »vidi« informa-

cijo, ki je običajno ne moremo videti, pa jo slepi in slabovidni lahko

le otipajo, zato je pred ilustratorjem zahtevna in pomembna nalo-

ga, da ustvari vidno informacijo tudi tistim, ki tega ne vidijo.

Leta 2012 je bil program Kaverljag prekinjen, a so ga nekdanji

študenti in udeleženci delavnic, danes profesorji na akademijah

v Krakovu, Budimpešti, Lecceju in Ljubljani, obudili, zato se pro-

gram Mednarodne poletne šole Kaverljag v prenovljeni in nadgra-

jeni obliki nadaljuje.

Hvala prof. dr. Lechu Kolasinskemu z Univerze Nacionalne

komisije za izobraževanje Krakov, prof. Nagy Lászlu z Moholy-Nagy

univerze za umetnost in oblikovanje iz Budimpešte (MOME), prof.

Antoniu Rollo z Akademije za likovno umetnost – Bari, predvsem

pa doc. mag. Mariji Nabernik in ekipi profesoric in profesorjev z UL

ALUO, da so to nadaljevanje uresničili.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA SEDMAK 60

Literatura in viri



Lee, J. B., Mandelbaum, M. (1999): Seeing is be- Mitchell, W. J. T. (2009): Slikovna teorija. Ljublja-

living: 700 years of scientific and medical illus- na, Študentska založba. tration. New York, The New York Public Library.

Vrezec, Ž. (2010): Ilustracije, 2. 4.–30. 5. 2010.

Malej, A., Turk, V. (2024): Morje: vir in navdih. Grad Podsreda, Kozjanski park. Sea as the Source and as an Inspiration. V: Ve-

ber, G. (ur.): Zrcala morja: ko se srečata znanost Vodeb, O. (2012): Beyond the Image and To-

in umetnost. Polzela, Koper: Iriu d.o.o., KUD AAC wards Communication: An Extra-Disciplinary

Zrakogled. 50–78. Critique of the Visual Communication Profes-

sion. Design Philosophy Papers, 10, 1, 5–21.

Mateu M., R. (2018): Intervju s Pedrom Sal-

gadom, https://www.blog.illustraciencia.

info/2018/01/entrevista-pedro-salgado-gana-

dor-de-la.html (15. 10. 2024).



KONCEPT DELAVNIC V ... SEDMAK 61





S POUDARKOM NA OPISU SISTEMA ZA IZDELAVO


TAKTILNIH UPODOBITEV ORGANIZMOV S

POMOČJO TEHNOLOGIJE 3D-TISKA



MEDNARODNA



POLETNA ŠOLA



KAVERLJAG –



PERSPEKTIVA



ŠTUDENTOV



Zoja Čepin



Leon Rojk Štupar



Ključne besede:

Mednarodna poletna šola Kaverljag

2024, taktilna ilustracija, 3D tisk, morski

organizmi, oblikovanje za uporabnika,

stilizacija, redukcija





Povzetek




Prispevek natančno opisuje procese na Mednarodni

poletni šoli Kaverljag 2024, poseben poudarek

pa je na procesu za izdelavo taktilnih upodobitev

organizmov s pomočjo tehnologije 3D tiskanja.

Proces nastajanja taktilne upodobitve organizmov

s pomočjo 3D-tiska vključuje več ključnih faz, ki

zagotavljajo dostopnost, zaznavnost in kakovost

končnega izdelka. Prva faza je raziskava izbranega

organizma, ki vključuje znanstveno ilustracijo in

analizo anatomskih značilnosti. Na tej podlagi se

izvede stilizacija in redukcija ilustracije, pri čemer

je treba ohraniti biološko natančnost, hkrati pa

prilagoditi obliko za taktilno zaznavo. Naslednji korak

je vektorsko oblikovanje poenostavljene ilustracije,

ki sledi standardiziranim merilom, prilagojenim

za optimalno tipanje. Avtorja predstavita prenos

vektorjev v programe za 3D-modeliranje, pretvorbo

v tridimenzionalno obliko in tehnične specifike, ki

pripomorejo k kvalitetnejši taktilni izkušnji. Ker je

projekt poleg osnovne ilustracije obsegal tudi detajl

organizma – npr. specifična tekstura ali telesni del, ki

omogoča globlje razumevanje strukture – je projekt za

kakovostne rezultate kombiniral različne tehnologije

3D tiskov in različne materiale. Avtorja strukturirano

predstavita končni izdelek, ki združuje vse elemente

v taktilni komplet: ime organizma v brajici, osnovno

ilustracijo in podrobnejši tridimenzionalni detajl. V

članku je opisano tudi oblikovanje samih predstavitev

v galerijskem prostoru, kjer je bilo s prilagojenimi

opisi in zvočnimi posnetki dodatno poskrbljeno za

razumevanje. Projekt je bil testiran in predstavljen na

razstavah, kjer so uporabniki preizkušali in potrjevali

učinkovitost metode.

Vodji projekta:

→ Marija Nabernik, Aleš Sedmak



Nosilni organizaciji projekta:

→ Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje,

Ljubljana, Slovenija

→ Društvo Kaverljag, Šmarje, Slovenija



Partnerji projekta:

→ Akademija za likovno umetnost (Accademia di Belle Arti di Bari),

Bari, Italija

→ Univerza za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy (Moholy-Nagy Universi-

ty of Art and Design Budapest, MOME), Budimpešta, Madžarska

→ Fakulteta za umetnost, Univerza Nacionalne komisije za izobraževanje

(Uniwersytet Komisji Edukacji Narodowej w Krakowie), Krakov, Poljska

→ Akademija za umetnost in kulturo (Akademija za umjetnost i kulturu u

Osijeku), Osijek, Hrvaška

→ Center ilustracije, Ljubljana, Slovenija



Sodelujoče institucije:

→ Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS)

→ Nacionalni inštitut za biologijo (NIB)

→ Morska biološka postaja Piran

→ Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta



Mentorji/mentorice:

→ doc. mag. Marija Nabernik, UL ALUO

→ prof. dr. Petra Černe Oven, UL ALUO

→ izr. prof. mag. Zora Stančič, UL ALUO

→ izr. prof. László Nagy, Univerza za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy v

Budimpešti (MOME)

→ prof. dr. Magdalena Żmijowska, Fakulteta za umetnost, Univerza Nacional-

ne komisije za izobraževanje v Krakovu

→ doc. art. Miran Blažek, Akademija za umetnost in kulturo v Osijeku

→ Aleš Sedmak, akademski slikar, predsednik Društva Kaverljag



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČEPIN, ŠTUPAR 64

Gostujoči predavatelji/-ce:

→ prof. dr. Lech Kolasiński, Fakulteta za umetnost, Univerza Nacionalne komisije

za izobraževanje, Krakov

→ mag. Tim Prezelj, Pedagoška fakulteta UL, Ljubljana

→ prof. Antonio Rollo, Akademija za likovno umetnost, Bari

→ dr. Claudio Batelli, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Zavod RS za

šolstvo, Koper

→ dr. Mateja Maljevac, Pedagoška fakulteta, Univerza na Primorskem, Koper



Udeleženci/-ke:

→ UL ALUO: Matevž Bervar, Zoja Čepin, Damir Omić, Ana Turičnik

→ UL, Biotehniška fakulteta: Gaj Kušar, Leon Rojk Štupar

→ Akademija za umetnost in kulturo, Osijek: Leo Pavlović, Nataša Takač, Stella

Perica, Katarina Kovčalija, Rea Čondrić, Petra Kordić

→ Fakulteta za umetnost, Univerza Nacionalne komisije za izobraževanje, Kra-

kov: Julia Polak, Agnieszka Stec, Emilia Waśniowska

→ Univerza za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy, Budimpešta: Beatrix Zsi-

ros, Patrik Pauer, Zia Gréta Pintér



Financiranje

→ RSF »Študentski projekti za trajnostni razvoj: B.II.3« (Razvoj in krepitev sodelo-

vanja v transnacionalnih medinstitucionalnih učnih skupnostih) in »Spodbujanje

vključevanja netradicionalnih/privilegiranih skupin v visokošolsko izobraževanje

(S.C.1.3)«

→ Raziskovalni program P5-0452, Vizualna pismenost na UL ALUO, ki ga sofinanci-

ra Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS (ARIS)

→ Projekt je v določenih delih sofinanciral Svet za umetnost UL

→ Projekt je podprla Mestna občina Koper



Rezultati:

→ Kaj gledam in kaj vidim: Morski organizmi za osebe z motnjami vida, razstava,

Galerija Centra ilustracije, Ljubljana, 10. 9.–6. 10. 2024

→ Obiski institucij, šol in vodstva po razstavi

→ Kaj gledam in kaj vidim: Morski organizmi za osebe z motnjami vida, razstava,

Galerija Insula, Izola, 10. 10.–6. 11. 2024



MEDNARODNA POLETNA ... ČEPIN, ŠTUPAR 65

1. UVODNE BESEDE

Na poletni šoli Kaverljag in pri nadaljnjem snovanju razstave je

sodelovalo šest študentov, trije ilustratorji in industrijska obliko-

valka z UL ALUO ter dva biologa z Biotehniške fakultete UL. Izku-

šnja dela v tako velikem kolektivu je bila za nas večidel nova. Po

opravljenem delu biolog in industrijska oblikovalka zdaj v tej mo-

nografiji še povzemava svoje vtise z upanjem, da bodo pripomogli

k nadaljnjemu delu za slepe in slabovidne. Osredotočila sva se

predvsem na to, kar drugje v tem delu še ni izpostavljeno. Piševa

o splošni organizaciji poletne šole, podrobneje pa sva povzela še

sistematizacijo izdelave taktilnih ilustracij z uporabo tehnologije

3D-tiska.



2. KOGA VKLJUČITI V PROJEKT

DELA S SLABOVIDNIMI IN ZAKAJ?

Družba in tehnologija se v odvisnosti druga od druge neprestano

spreminjata in ta odnos je razviden povsod. Razvoj infrastrukture

in prevoznih sredstev je na primer povzročil globalizacijo, s pozi-

tivno povratno zanko pa globalizacija pospešuje razvoj tehnolo-

gij, ki jo omogočajo. Podobno medsebojno odvisnost vidimo na

primer tudi pri spreminjanju človeških odnosov glede na razvoj

komunikacijskih tehnologij. Vse te spremembe morajo prila-

goditve za marginalizirane skupine dohitevati, hkrati pa nove

tehnologije ponujajo tudi nove načine prilagoditev. Prav zato

prilagoditve ne morejo biti enkraten projekt, pač pa stalen proces

nadgradnje in prilagajanja družbenim ter tehnološkim spremem-

bam. Slovenščina je dober jezik za posredovanje te pomembne

razlike, saj jo je mogoče izraziti z glagolskim vidom, ki nam pove

več o dovršenosti. Kaj je torej pravilno – vključiti ali vključevati

marginalizirane skupine?

Razvijanje prilagoditev za ljudi z okvaro vida kot pri-

merom marginalizirane skupine je torej stalen in dinamičen

proces. Razvoj tehnologije zahteva nove prilagoditve. Knjige v

brajici in izum pisalnih strojev za brajico (t. i. »braillerji«) so sle-

pim omogočili pisno komunikacijo, a z razvojem računalnikov



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČEPIN, ŠTUPAR 66

in interneta to ni več zadoščalo. Razvili so se brajeve tipkovnice

in brajevi zasloni, nekakšne vzporednice e-bralnikom. Pojav

pametnih telefonov z zaslonom na dotik brez tipkovnice predsta-

vlja nov izziv, ki pa se lahko reši s programsko opremo. Nekateri

pametni telefoni lahko predvajajo branje besedila, prikazanega

na zaslonu, vedno več spletnih mest in aplikacij pa ponuja tudi

različne nastavitve dostopnosti – spreminjanje velikosti besedila,

kontrasta in podobno. Razvoj poteka hitro. Koga torej potrebuje-

mo za delo na takih projektih in kakšni uvidi so povezani s taki-

mi projekti?

(Bodoči) strokovnjaki: Časovni obseg razvijanja prilago-

ditev presega življenjsko dobo posameznika, in če je projekt med-

generacijska pobuda, se s tem zagotavlja nasledstvo. S sodelova-

njem študentov v projektu se je zagotovil prenos znanja na mlajše

generacije, ki sveži vstopamo v delovno silo. S spoznavanjem

ljudi, ki so že na stopnji senzoričnega izkustva drugačni od »stan-

dardnega« človeka, se nam razširi perspektiva. Preizprašujemo

se o tem, kaj sploh je statistično povprečen človek, in ugotovimo,

da pravzaprav noben od nas ne ustreza arhetipom. Razmišljati

začnemo bolj odprto, delujemo skozi poglede iz različnih zornih

kotov in tako pridobivamo izkušnje, ki nas vodijo v soustvarjanje

vključujoče družbe.

Multinacionalnost: Vključevanje ljudi z motnjo vida v

družbo je izziv na svetovni ravni, zato ga moramo kot takega tudi

obravnavati. Ni smiselno, da bi bilo naše iskanje rešitev omejeno

na posamezno državo, zato so poleg slovenskih udeležencev pri

poletni šoli sodelovali tudi študenti, predavatelji in mentorji iz

še štirih evropskih držav – Hrvaške, Italije, Madžarske in Poljske.

Projekt na mednarodni ravni spodbuja pretok znanja in deljenje

izkušenj, s čimer lahko učinkoviteje pridemo do boljših rešitev,

bližje pa smo tudi poenotenemu sistemu izdelovanja gradiv za

slepe in slabovidne na mednarodni ravni.

Interdisciplinarnost: V osnovi je izdelava ilustracij na-

loga ilustratorja, takšen celosten projekt pa lahko uspe zgolj s

sodelovanjem med več področji. Ilustratorji so potrebovali znanje



MEDNARODNA POLETNA ... ČEPIN, ŠTUPAR 67

o morskih organizmih, zato so bili deležni predavanj na temo

morske biologije, obiskali so Morsko biološko postajo in si

ogledali akvarij v Piranu. Med celotnim procesom sta možnost

strokovnega posveta ponujala študenta biologije. Nadalje smo

spoznavali ciljne uporabnike. Predavanja so pripravili razni stro-

kovnjaki, ki imajo izkušnje z delom za slepe in slabovidne. Tudi

ilustratorji so se razlikovali po veščinah – imeli smo bolj klasične

ilustratorje, take, ki jim je bližje digitalno delo, pa tudi tridimen-

zionalne modelarje. Pri projektu je pomembno vlogo odigrala še

industrijska oblikovalka, ki je konkretneje poskrbela za izved-

beni del projekta in njegove tehnične podrobnosti ter končno

postavitev razstave.



Izzivi dela v ekipi

Projekt je bil za študente seznanitev z izdelavo gradiva za slepe

in slabovidne, hkrati pa smo dobili tudi bolj splošen vpogled v

to, kako je sodelovati pri tako obsežnem projektu. Pri tem smo

spoznali, da so izjemnega pomena tudi čisto splošne organiza-

cijske veščine. Za začetek morajo biti vsi udeleženci seznanjeni

s ciljem projekta. Z zavedanjem, kaj je naša končna točka, lažje

sprejemamo vmesne odločitve, ki nas pripeljejo do kar najbolj-

šega rezultata. Projekt mora imeti tudi jasno določenega vodjo.

Ta razdeli naloge ostalim udeležencem in spremlja njihovo delo.

Da je delo usklajeno, se poskrbi za ustrezno obveščenost vseh

udeležencev. Šumom v komunikaciji, prenašanju novic od ust

do ust in neobveščenosti se najlažje izognemo tako, da vzposta-

vimo organiziran sistem obveščanja. To v praksi preprosto po-

meni redne sestanke, na katerih se zberejo vsi. Na sestankih se

dogovarja in – še pomembneje – dogovori. Spet glagolski vid. Če

se rešuje neko vprašanje, se mora sprejeti tudi neko konkretno

opredeljeno rešitev, hkrati pa tudi določiti človeka ali ljudi, ki

bodo to rešitev uresničili. To so le nekatera od preprostih in pov-

sem pragmatičnih pravil, ki zagotovijo uspeh dobro zastavljene-

ga projekta.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČEPIN, ŠTUPAR 68

3. SISTEMATIZACIJA 3D-TISKANIH

TAKTILNIH UPODOBITEV ORGANIZMOV

ZA LJUDI Z OKVARO VIDA

Po zaključku mednarodne poletne šole smo študentje v manjši

skupini nadaljevali projekt, v okviru katerega smo zastavili začetno

različico sistema za izdelavo taktilnih upodobitev organizmov s

pomočjo tehnologije 3D-tiska. Razvijanje taktilnih vsebin v okviru

poenotenega sistema je ključnega pomena zaradi treh vidikov: do-

stopnosti, učinkovitosti zaznavanja in kakovosti. Pogosto so razni

učni pripomočki za osebe z okvaro vida izdelani ročno, v enem ali

nekaj izvodih, namenjeni pa so posameznikom. Njihovi avtorji po-

skušajo ublažiti primanjkljaj dostopnih didaktičnih gradiv. Takšni

primeri taktilnih vsebin so izjemnega pomena, a so zaradi načina

izdelave nedostopni večjemu številu uporabnikov. Informacije so

v omenjenih vsebinah navadno vedno znova podane na drugačen

način, kar vpliva na učinkovitost in hitrost zaznavanja. Z vpeljavo

poenotenega načina podajanja in organizacije informacij ter z ve-

rodostojnostjo vsebine se zagotovi še tretji vidik: kakovost gradiva.

V primeru taktilnih ilustracij morskih organizmov kakovost izvira

iz anatomske ustreznosti.

Osnovno izhodišče vzpostavitve začetne različice sistema

so predstavljali dve taktilni knjigi Dotakni se ptice in Žuželke od blizu

(rezultata preteklih poletnih šol Kaverljag) in trinajst kompletov

ilustracij organizmov, nastalih na mednarodni poletni šoli.1 Pro-

jekt se od preteklih razlikuje tako po tematiki (morski organizmi)

kot tudi izbiri tehnologije izdelave. Temelji namreč na uporabi

3D-tehnologije, v okviru katere za izvedbo taktilnih upodobitev

uporabimo dve: 3D-modeliranje in 3D-tiskanje. Tehnologija je bila

izbrana zaradi svoje razširjenosti, cenovno ugodne izdelave ter

enostavnosti reprodukcije, saj s tem omogoča večjo dostopnost in

izdelavo glede na interes ciljne skupine uporabnikov. Sistem za iz-



1 Za podrobnejši opis in postopek

nastajanja glej prispevek doc. mag. Marije

Nabernik, str. 98.



MEDNARODNA POLETNA ... ČEPIN, ŠTUPAR 69

delavo taktilnih upodobitev organizmov vsebuje taktilno ilustracijo

poenostavitve celotnega organizma, tridimenzionalni detajl dela

organizma, ime vrste organizma v brajici in spremljevalno besedilo

z opisom organizma.

Zastavljena vodila sistema smo uporabili na kompletih ilustra-

cij petih vrst morskih živali, nastalih na mednarodni poletni šoli.

Izbor vrste je bil zahteven, saj je morsko življenje že sicer zelo pestro,

hkrati pa slabo poznano. Čeprav prekriva večino Zemljine površi-

ne, je človeštvo do zdaj raziskalo le nekaj odstotkov morskega dna.

Najprej smo se omejili na slovenske vrste, nato pa izločili tiste, ki se

jih lažje predstavi kako drugače. Učnih pripomočkov rib na primer ni

smiselno izdelovati, saj jih mogoče veliko bolje in celostno izkusiti,

če jih preprosto kupimo v ribarnici. Podobno je s školjkami in polži,

ki jih je najbolje predstavljati z njihovimi lupinami. Od preostalih

skupin organizmov smo izbrali take, pri katerih se z redukcijo ne bi

izgubilo preveč informacij. V praksi to pomeni, da smo izbrali vrste,

ki imajo vsaj malo sploščeno telesno zgradbo – morska zvezda je po

tem merilu ustrezna, morski klobučnjak pa ne, saj ga težko prikaže-

mo v dveh dimenzijah. V zadnjem krogu smo izbrali še organizme, ki

se po telesnem ustroju med sabo čim bolj razlikujejo, da bi čim bolje

zajeli čudovito pestrost morskega življenja. Končni izbor so bili sipa

(lat. Sepia officinalis), dolgonosi morski konjiček (lat. Hippocampus

guttulatus), obrežna rakovica (lat. Carcinus aestuarii), olivni hiton (lat.

Chiton olivaceus) in veliki kačjerep (lat. Ophioderma longicaudum).

V okviru prve različice sistema smo torej pripravili pet tak-

tilnih upodobitev, ki so bile predstavljene v okviru dveh razstav

(Kaj gledam in kaj vidim: Morski organizmi za osebe z motnjami vida,

razstava, Galerija Centra ilustracije in Kaj gledam in kaj vidim: Morski

organizmi za osebe z motnjami vida, razstava, Galerija Insula) in eval-

virane s testiranjem s pomočjo oseb z okvaro vida.



Predstavitev procesa

nastajanja taktilne upodobitve

V nadaljevanju je predstavljen proces nastajanja taktilne

upodobitve s pomočjo primerov dolgonosega morskega konjička



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČEPIN, ŠTUPAR 70

(lat. Hippocampus guttulatus) in obrežne rakovice (lat. Carcinius

aesturaii), ki sledita prvi različici sistema za pripravo taktilnih

upodobitev s pomočjo 3D-tehnologije. Vsako od petih taktilnih

upodobitev sestavljajo slovensko ime organizma v brajici, iz

podlage izstopajoča poenostavljena ilustracija organizma in

detajl, ki ga predstavlja realistična upodobitev povečave predela

organizma.



Taktilna ilustracija

Pred začetkom poenostavljanja ilustracije mora oblikovalec

podrobneje spoznati organizem in ga, če je možno, upodobiti

v znanstveni ilustraciji. Sledita stilizacija in redukcija, v

okviru katerih je treba upoštevati tako biološki kot grafični

vidik. Pri tem procesu skušamo kar najbolj povečati jasnost

upodobitve, hkrati pa obdržati dovolj anatomskih podrobnosti,

da ilustracija ne zavede. Gre za dva med sabo nasprotujoča si

vidika. V enem ekstremu ilustracija postane preveč stilizirana

in zato neznanstvena, v drugem pa dosežemo fotorealistično

natančnost, pri kateri šum prevlada nad informacijo.

Vzporedno s poenostavljenem nastaja tudi opis izbrane

vrste, ki razlaga biologijo živali in jo poveže z njenim telesnim

ustrojem. Predstavlja napotke, kako ilustracijo spoznavamo prek

tipanja. Besedila sta spisala biologa, soudeležena v projektu.

Če je žival bolj neznana, se opis prične z umestitvijo organizma

v drevo življenja – kateri so njeni sorodniki oziroma v katero

širšo skupino živali spada. Tako se pridobi nekaj občutka, kaj ta

žival okvirno je. Sledi opis telesnega ustroja vrste. Posamezni

telesni deli so navedeni v zaporedju glede na položaj na telesu –

tako besedilo zvezno vodi tipajočega po ilustraciji, brez skokov.

Nato je v kratkem povzeta še ekologija živali – kje živi in s čim

se prehranjuje. Na koncu je podana še velikost živali. Opise smo

uporabili tudi pri razstavi v obliki zvočnih posnetkov, ki so jih

lahko obiskovalci poslušali prek slušalk, razstavljenih poleg

taktilnih predstavitev.



MEDNARODNA POLETNA ... ČEPIN, ŠTUPAR 71

Opis dolgonosega morskega konjička:

Morski konjiček je nenavadna riba. Svoje ime je dobil zaradi oblike glave, ki je

podobna konjski. Na telo je nameščena pravokotno, usta pa ima podaljšana v

gobček. Na glavi je tudi par drobnih plavuti. Iz hrbta mu raste hrbtna plavut, še

ena pa je tik pod trebuhom in je zelo majhna. Repne plavuti sploh nima, zaradi

česar je slab plavalec. Živi med morsko travo, ki se je drži z oprijemalnim re-

pom. S počasnim plavanjem se neopazno približa drobnim rakcem ali drugim

majhnim organizmom ter jih posesa s svojim gobčkom. Za jajca skrbi samec.

Dokler se ne izvalijo, jih nosi v posebni zarodni vreči, ki se nahaja na dnu njego-

vega trebuha. V dolžino zraste do 14 centimetrov.



Opis obrežne rakovice:

Obrežna rakovica ima močan, sploščen oklep v obliki petkotnika. Na sprednjem

delu oklepa so kratke tipalnice, ob njih so še oči na pecljih, ki se lahko povlečejo

v očesne jamice. Za dodatno zaščito ima ob strani oklepa bodice. Premika se s

štirimi pari nog, peti par okončin pa so klešče, s katerimi lahko ščipa. Uporablja

jih za obrambo in pobiranje hrane. Najpogosteje jo najdemo na peščenih, mu-

ljastih nabrežjih, kjer se skriva med posameznimi kamni. Pogosto se sprehaja

tudi po kopnem. Ni izbirčna in se prehranjuje s tem, kar pač najde – z mrtvimi

organizmi, majhnimi živalmi in algami. Zraste do šest centimetrov.



Naslednji korak zajema prilagoditev poenostavljene vek-

torske ilustracije. Najprej sledi določitev velikosti. Organizem naj

bo umeščen v prostor tako, da se najbolj skrajni deli ilustracije

dotikajo roba namišljenega kroga s premerom 17 cm. Predlagana

velikosti izvira iz velikosti dveh dlani odrasle osebe (osebe z okvaro

vida najpogosteje tipajo z obema rokama hkrati) in omejitve ve-

likosti površine tiskanja (pogostejši je tiskalnik s ploščo velikosti

20 × 20 cm). Naslednji korak zajema razdelitev ilustracije na širše

linije debeline 1,5 mm (pomembnejši elementi, kot so obris orga-

nizma in izraziti anatomski znaki), ožje linije debeline 0,75 mm

(podrobnosti, kot so ponazoritev teksture, vzorca, manjše struktu-

re) in ploskovne elemente (npr. oči, okončine, plavuti ali kadar gre

za lažje razlikovanje delov organizma). Pri urejanju ilustracije za

osebe z okvaro vida je treba upoštevati simetrijo, kadar je to z vidi-



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČEPIN, ŠTUPAR 72

ka anatomije ustrezno (npr. enaka razporeditev hodilnih okončin

v primerjavi z različno velikostjo leve in desne klešče rakovice).

Pomembna sta poenoten način prilagoditve ilustracije in njegova

dosledna uporaba pri vseh organizmih. Ustrezno dimenzionirano

ilustracijo na koncu umestimo v sredino večjega kroga s preme-

rom 19 cm. Ta krog predstavlja omejitev površine tipanja in jasno

ločuje ilustracijo od brajice in detajla.

Naslednji korak zajema prenos vektorske ilustracije v polju-

ben program za 3D-modeliranje in z ukazom za dodajanje debeline

(ang. extrude) preoblikovanje v polno telo (ang. solid). Krog premera

19 cm je debel 1 mm, njegov rob pa je širok 1,5 mm in 2 mm debel.

Ilustracija izstopa 1 mm nad površino. Prek različnih orodij se glede

na izbran program zaobli robove za prijetnejši in varnejši občutek

pri tipanju.

Zadnji del je izdelava taktilne ilustracije s pomočjo tehnolo-

gije ekstrudiranja materiala, natančneje prek tehnologije mode-

liranja s spajanjem slojev – FDM (ang. fused deposition modeling).

Izbrana tehnologija omogoča izdelavo modelov iz termoplastov, ki

se z vstopom v ekstrudirano glavo segrejejo in spremenijo v pol-

tekočo obliko. Staljene niti termoplasta se prek procesa spajanja

oz. sintranja polimera povežejo med seboj v istem sloju in med so-

sednjimi sloji. Pomemben del omejenega načina tiska predstavlja

velikost šobe, saj določa natančnost natisnjenega modela. Prednost

izbrane tehnologije, ki je pomembna za tisk ilustracije, predstavlja

preprosta naknadna obdelava, ki pogosto niti ni potrebna (Muck,

2015, 71–80). Velikokrat izpostavljena slabost tehnologije so stopni-

časti prehodi med sloji, a pri uporabi šobe velikosti 0,4 mm ti niso

bili moteči pri tipanju. Model na fotografijah je izdelan iz materiala

polilaktične kisline (PLA).



Detajl – realistična upodobitev dela organizma

Dopolnilo taktilni ilustraciji predstavlja detajl, ki omogoča spo-

znavanje površinsko zanimivega predela organizma. Dodana reali-

stična upodobitev predela organizma omogoča nadgradnjo taktil-

nega spoznavanja organizma. Zaznavanje poenostavljene oblike je



MEDNARODNA POLETNA ... ČEPIN, ŠTUPAR 73

tako nadgrajeno z resnično kompleksnostjo in omogoča osebam z

okvaro vida pridobitev več informacij o organizmu.

Prvi korak, izbira detajla organizma, temelji na prepozna-

vanju ključnega elementa za razumevanje organizma, ki je hkrati

taktilno zanimiv. Poenotenega načina določitve detajla ni, saj je

izbira odvisna od vsakega organizma posebej. Kadar je mogoče, se

še vedno upošteva prikaz iz najbolj reprezentativnega pogleda (v

primeru morskih organizmov velikokrat od zgoraj, v nekaterih pri-

merih od strani ali spredaj).

Sledi priprava skice izbranega predela organizma, ki predsta-

vlja osnovo za snovanje v programu za 3D-modeliranje. Skozi ski-

ciranje se predvidita povečava in umestitev predela na kvadratno

površino v velikosti 9 × 9 cm.

Izdelava polnega telesa (ang. solid) poteka v poljubnem pro-

gramu za 3D-modeliranje. V primerjavi z izdelavo modela taktilne

ilustracije izdelava modela za detajl zahteva dobro poznavanje pro-

gramske opreme, saj prevladujejo kompleksnejše, organske struk-

ture. Površine organskih modelov vsebujejo pretežno zaobljene ro-

bove, zato so sestavljene iz veliko poligonov. Več jih je, natančnejši

je model. V primeru pritrditve modela se mora po končani izdelavi

predvideti tudi način pritrditve in v skladu z njim oblikovati spo-

dnjo površino modela.

Naslednji korak predstavlja izdelava modela z uporabo teh-

nologije na osnovi fotopolimerizacije v kadi, natančneje prek stere-

olitografije (SLA – Stereo Litographic Apparatus). Tiskanje temelji

na strjevanju fotopolimera z uporabo vodenega zunanjega vira

svetlobe (laserski vir ali projektor DLP). Vir svetlobe skenira površi-

no tekočega fotopolimera in utrdi steno modela. Sledi enakomerna

poravnava novega sloja tekočega filamenta in čakanje na popolno

umiritev gladine fotopolimera. Pri vsakem naslednjem sloju se

proces ponovi. SLA je t. i. »dodajalna« tehnologija, zato za uspešno

izdelavo modela potrebuje osnovne in podporne elemente. Tiska-

nje podpor je potrebno pri vseh delih modela s kotom, ki je manjši

od 30 ali večji od 150 stopinj. Zaključenemu tiskanju sledi nakna-

dna obdelava, katere glavni del predstavlja naknadno utrjevanje v



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČEPIN, ŠTUPAR 74



Slika 1: Udeleženci in mentorji Mednarodne

poletne šole Kaverljag 2024

(Petra Černe Oven, osebni arhiv, 2024)



Slika 2: Dolgonosi morski konjiček

(Petra Černe Oven, osebni arhiv, 2024)



Slika 3: Obrežna rakovica

( javna domena, spletni vir:

https://en.wikipedia.org/wiki/Carcinus_aestuarii)



Slika 4: Dolgonosi morski konjiček, grafika

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 5: Dolgonosi morski konjiček, slepi tisk

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 6: Obrežna rakovica, grafika

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 7: Obrežna rakovica, slepi tisk

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)

Slika 8: Dolgonosi morski konjiček, vektorska ilustracija

(Zoja Čepin, osebni arhiv, 2024)





Slika 9: Obrežna rakovica, vektorska ilustracija



(Zoja Čepin, osebni arhiv, 2024)



Slika 10: Dolgonosi morski konjiček, zaobljenost

3D-modela (Damir Omić, osebni arhiv, 2024)





Slika 11: Obrežna rakovica, zaobljenost 3D-modela

(Damir Omić, osebni arhiv, 2024)



Slika 12: Detajl taktilne ilustracije



dolgonosega morskega konjička

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 13: Detajl taktilne ilustracije

obrežne rakovice

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 14: Skica za izdelavo detajla



dolgonosega morskega konjička

(Ana Turičnik, osebni arhiv, 2024)



Slika 15: Skica za izdelavo

detajla obrežne rakovice

(Damir Omić, osebni arhiv, 2024)



Slika 16: 3D-model detajla, dolgonosi morski konjiček



(Damir Omić, osebni arhiv, 2024)





Slika 17: 3D-model detajla, obrežna rakovica

(Damir Omić, osebni arhiv, 2024)

Slika 18: Dolgonosi morski konjiček, detajl



(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)





Slika 19: Obrežna rakovica, detajl



(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 20: Dolgonosi morski konjiček,

taktilna upodobitev v obliki plošče

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 21: Obrežna rakovica,



taktilna upodobitev v obliki plošče

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 22: Razstava Kaj gledam in kaj vidim

v Centru ilustracije

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 23: Predstavitev dolgonosega

morskega konjička na razstavi

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)



Slika 24: Obiskovalec na razstavi Kaj gledam in kaj vidim

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)





Slika 25: Obiskovalki na razstavi Kaj gledam in kaj vidim

(Žiga Gorišek, projektni arhiv, 2024)

ultravijolični (UV) peči. Z obsevanjem model pridobi končno trdnost.

Prednost izbrane tehnologije predstavljata dobra kakovost površin in

velika natančnost, kar omogoča tiskanje podrobnosti in brajice. Z vi-

dika izdelave detajla glavno slabost predstavlja zahtevna in časovno

dolga obdelava, ki ima hkrati še škodljiv ekološki vpliv. (Muck, 2015,

82–88). Pri izdelavi modela je bila uporabljena fotoobčutljiva smola.



Komplet taktilnih upodobitev

Z željo po omogočanju učinkovitejšega in hitrejšega zaznavanja

zadnji del izdelave taktilne upodobitve organizma zajema združitev

vseh elementov v celoto. V nadaljevanju predstavljen način izvira iz

potrebe po pripravi taktilne upodobitve za razstavo. Nadaljnji razvoj

projekta bi lahko vključeval premislek o drugačnem združevanju,

povezovanju različnih delov, ki predstavljajo organizem, in shranje-

vanju večjega števila upodobitev organizmov.

Posamezni elementi predstavitve organizma so umeščeni na

ploščo v velikosti A3-formata. Na vrhu je umeščena ploščica s slo-

venskim imenom organizma v brajici, sledi krog s poenostavljeno

ilustracijo organizma in v spodnjem delu realistična upodobitev

povečave predela organizma v kvadratu. Vključitev poenotenja prek

barve in teksture vseh elementov utemeljuje izboljšanje taktilnega

razlikovanja med elementi, namenjenimi tipanju, in »praznega pros-

tora« na plošči.



Razstava Kaj gledam in kaj vidim

Rezultate našega dela smo prikazali na razstavi Kaj gledam in kaj vi-

dim: Morski organizmi za osebe z okvarami vida. Otvorili smo jo v Cen-

tru ilustracije v Ljubljani (Stritarjeva ulica 7) med 10. septembrom in 6.

oktobrom 2024, nato pa se je razstava med 9. oktobrom in 6. novem-

brom preselila še v Galerijo Insula v Izoli (Smrekarjeva ulica 20). Z vse-

bino razstave smo obiskovalcem želeli predstaviti pestrost živega sveta

slovenskega dela Jadranskega morja. Upodobljenih je bilo več kot 20

vrst morskih živali in alg. Velik delež vsebin je bil prilagojen ljudem z

okvaro vida, sicer pa je bila razstava namenjena tudi splošnemu občin-

stvu, s čimer smo krepili zavest o pomenu vključujočega oblikovanja.



MEDNARODNA POLETNA ... ČEPIN, ŠTUPAR 95

Vzdušje so ustvarjali zvoki morja, predvajani iz zvočnikov. Na

stenah razstavnih prostorov smo razvrstili avtorska dela udeležencev

poletne šole Kaverljag: prikazali smo tako linoreze in odtise slepega

tiska kot tudi vmesne korake, nastale v procesu ustvarjanja – skice,

akvarele in digitalne risbe. Osrednji del razstave je bilo pet predsta-

vitev morskih živali v obliki taktilnih kompletov, enotno izdelanih v

skladu s sistemom, opisanim v tem prispevku. Ker je taktilne ilustra-

cije lažje izkusiti na fiksni vodoravni podlagi, smo namesto klasične

postavitve na stene komplete raje umestili na police na višini dobrega

metra. Kompletov nismo pritrdili, da so jih lahko preizkusili tudi ljud-

je, ki bi jim bile police nedostopne, na primer otroci. Vsak komplet je

spremljal še opis biologije živali, natisnjen kot besedilo in predvajan

kot zvočni posnetek v slušalkah.



4. KAJ PA ZDAJ?

Projekt, izveden v okviru Mednarodne poletne šole Kaverljag 2025, smo

zasnovali zelo široko in z željo po oblikovanju sistema, ki bo omogočil

večjo dostopnost ilustriranega didaktičnega gradiva za osebe z okvaro

vida. Kljub jasno zastavljeni skupini uporabnikov, ki so jo predstavljale

osebe z okvaro vida, rezultati mednarodne poletne šole nagovarjajo tudi

širše občinstvo. Že skozi razstavo smo obiskovalcem približali svet za-

znavanja informaciji skozi tip in sluh in jih spodbudili k preizkusu dru-

gačnega načina »ogleda«. Predvsem taktilne upodobitve predstavljajo

možnost drugačnega spoznavanja organizmov tudi za videče. Eno od

nagovorjenih skupin predstavljajo še otroci, ki se ob vizualnem pogosto

zanašajo tudi na taktilni nagovor. Vključujoče oblikovanje nas tako uči,

da s premislekom in vključevanjem marginaliziranih skupin prispeva-

mo k izboljšanju izkušnje tako ciljnega uporabnika kot širše množice.

Temelje, ki so jih postavile pretekle poletne šole Kaverljag, smo

prek vpeljave nove tehnologije razvili v začetno različico sistema za iz-

delavo 3D-tiskanih taktilnih upodobitev. Ključno je, da se projekt tukaj

ne ustavi, temveč predstavlja odskočno desko za snovanje sistema, ki bo

prosto dostopen na mednarodni ravni. Izpopolnjevanje obstoječega siste-

ma naj izvira iz ugotovitev, pridobljenih med samim procesom priprave

taktilnih upodobitev in njihovega testiranja z uporabniki.2



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČEPIN, ŠTUPAR 96

Skozi razvijanje rešitve in povečanje nabora organizmov (trenu-

tno je po sistemu prilagojenih le pet vrst) študentje ilustracije in dru-

gih področji razvijajo eno ključnih veščin pri oblikovanju didaktičnega

gradiva za osebe z okvaro vida. Gre za sposobnost poenostavljanja, ki

se povezuje z izpostavljanjem ključnih informacij. Tako med oblikova-

njem taktilnih vsebin študentje pridobijo kompetence, ki jim v z infor-

macijami prenasičenem svetu pomagajo prepoznavati bistvene in te

posredovati razumljivo. Predstavljen projekt mednarodne poletne šole

lahko tako služi kot možna usmeritev pri izbiri projektnih tematik,

s katerim UL ALUO sooča študente, profesorje in zunanje sodelavce.

Učenje in iskanje skozi vključujoče oblikovanje, kjer so uporabniki

močno vpeti v sam proces dela interdisciplinarne skupine, omogoča

študentom še razvijanje veščin sodelovanja, empatije in delovanja

znotraj družbenih problematik.

S sodelovanjem pri takih projektih pravzaprav prepoznavamo

nujo, da prispevamo k razvoju družbe tako z vidika študentov obliko-

vanja kot tudi splošneje. Vključevanje marginaliziranih skupin za so-

dobno družbo ne predstavlja možnosti, pač pa dolžnost, zato je razvoj

na tem področju nujen, s takimi interdisciplinarnimi, internacional-

nimi, multikulturnimi in medgeneracijskimi projekti pa stremimo k

idealu enakopravne družbe ljudi z enakimi možnostmi.



Literatura in viri

Vrezec, A. (2012): Žuželke od blizu. Koper, Richter, M. (2014): Naše morje: Okolja in živi svet

Društvo Kaverljag. Tržaškega zaliva. Piran, Mediteranum.



Kryštufek B. in F. Janžekovič (1999): Ključ za Muck, T. in I. Križanovskij (2015): 3D-tisk. določanje vretenčarjev Slovenije. Ljubljana, DZS. Ljubljana, Pasadena.



Sket B. et al. (2003): Živalstvo Slovenije. Turk, T. (2007): Pod gladino Mediterana. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije. Ljubljana, Založba Modrijan.



2 Za več podrobnosti glej Testiranje in

predlagane izboljšave sistema taktilnih

ilustracij, str. 238.



MEDNARODNA POLETNA ... ČEPIN, ŠTUPAR 97





ZNANSTVENA




ILUSTRACIJA



KOT PEDAGOŠKO



ORODJE PRI



INTERDISCIPLINARNIH



PROJEKTIH



Marija Nabernik



Ključne besede:

vizualne komunikacije, stvarna

ilustracija, znanstvena ilustracija,

risanje kot učna metoda,

naravoslovje, interdisciplinarnost





Povzetek




V stik z znanstveno ilustracijo pridemo zelo zgodaj

že ob listanju prvih poljudnoznanstvenih slikanic,

če ne takrat, pa pozneje, ko vstopimo v sistem

izobraževanja. Večina se nas iz znanstvene ilustracije

uči, nekateri, med njimi tudi študenti ilustracije na UL

ALUO, pa jo tudi ustvarjamo. Znanstvena ilustracija

je namreč del našega kurikuluma, dodatno pa jo

skozi izbrane teme spoznavamo na delavnicah

in poletnih šolah. V prispevku so predstavljene

metode, ki jih pri tem uporabljamo. Zanima nas,

kako se povezujeta likovna umetnost in znanost ter

kako lahko v sodelovanju pripomoreta k pomnjenju

vsebin in ustvarjanju učnih vsebin ter pripomočkov.

Opredelili smo znanstveno ilustracijo, njeno umestitev

v področje ilustracije, njene oblike in izrazne tehnike.

Dotaknili smo se ustaljenih kod in konvencij pri

upodabljanju. Naša pozornost je usmerjena na

uporabo ilustracije kot metode pri zasledovanju

učnega izida. Predstavljena je risarska metoda, ki jo

uporabljamo pri poučevanju naravoslovne ilustracije.

Podrobneje je predstavljen proces dela na projektu

Morski organizmi za slepe in slabovidne, kjer smo

ustvarjali taktilne ilustracije za slepe in slabovidne. V

tem primeru smo v proces vpletli tudi izrazne tehnike,

ki so zaradi svojih lastnosti ponujale potencial na poti

do končnih rezultatov.



ZNANOST – ZNANSTVENA ILUSTRACIJA –

LIKOVNA UMETNOST

Znanost in umetnost se že od nekdaj navdihujeta, tudi povezujeta,

kar lepo ponazarja še danes priljubljena knjiga Umetnostne oblike

narave (Kunstformen der Natur, 1899–1904) Ernsta Hekla (1834–

1919), ki ima hkrati tako znanstveno kot likovno vrednost.

Da jo je lahko avtor ustvaril, je poskrbel znanstveni izum mi-

kroskopa, ki mu je omogočil vpogled v svet mikroorganizmov, ki jih

je naslikal. Iz njegovega dela so navdih črpali številni umetniki tis-

tega časa, med njimi tudi Vasilij Kandinski (1866–1944) in Paul Klee

(1879–1940) (Prezelj, 2019, 92–102). Čeprav imajo dela znanstveno-

ilustrativno naravo, saj zvesto posnemajo stvarnost in dokumen-

tirajo biologijo, se tukaj pojavi nov, estetski način sistematiziranja

oblik. Haecklova priljubljenost sovpade z dramatično industria-

lizacijo na Zahodu, zaradi katere umetniki iščejo navdih v naravi

nasproti vse bolj urbani pokrajini. Tako zaradi posebnih okoliščin

njegovo delo postane referenca za gibanje art noveau. Umetniki,

kot so: Émile Gallé, slavni katalonski modernistični arhitekt Antoni

Gaudí, »oče nebotičnikov« Louis Sullivan, oblikovalec Louis Com-

fort Tiffany (Tiffany’s) in arhitekt René Binet, ki je oblikoval mo-

numentalna vrata svetovnega sejma v Parizu leta 1900, so za svoja

dela navdih iskali prav v Haecklovih ilustracijah (Kazior, 2021).

Znanstvena ilustracija je v prej omenjenih primerih postala

navdih drugim zvrstem likovne umetnosti, a je tudi sama zvrst

likovne umetnosti, ki jo najdemo tako v gospodarstvu in znanosti

kot umetnosti (Sedmak, 2014, 3).



DOMIŠLJIJSKA IN STVARNA ILUSTRACIJA

Ilustracija kot taka sodi na področje vizualnih komunikacij (Male,

2019, 9). Pri njenem snovanju gre za večplasten načrtovalski pro-

ces. Poleg odličnega poznavanja obravnavane vsebine in likovnega

jezika je treba upoštevati interese naročnika in stopnjo vizualne

pismenosti ciljnega občinstva. Ob tem je ilustracija še vedno avtor-

ska, dovoljuje samosvoje avtorske pristope in nadgradnje obravna-

vanih tematik.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA NABERNIK 100

V osnovi lahko ilustracijo razdelimo glede na vsebino, ki

jo obravnava. Najosnovnejša delitev je na domišljijsko in stvarno

ilustracijo. Pri tem prva obravnava leposlovje, druga pa stvarno

literaturo. Pri prvi je izrazito v ospredju avtorski izraz ilustra-

torja, pri drugi pa precizno podajanje informacij. Dejstva, ki jih

stvarna ilustracija predstavlja, morajo biti že v osnovi točna in

dobro razložena, ilustracija jih le odslika v drugem – torej likov-

nem jeziku.

O ilustraciji razmišljamo široko in jo poskusimo opredeliti

glede na njene vloge. Te pokrivajo različna področja, na katera

se navezujejo ilustracije. To so: pripovedniška, dokumentarna,

izobraževalna, referenčna, komentatorska, oglaševalska in iden-

titetna, ki jih obravnavamo kot osnovne kategorije ilustracije po

ilustratorju, akademiku in profesorju Alanu Maleu (Male, 2017).

Po tej razlagi bi stvarna ilustracija sodila pod dokumentarno, izo-

braževalno in referenčno kategorijo ilustracije.

V knjigi History of ilustration izpostavijo štiri kategorije:

dokumentirati (vizualno posneti stvar ali osebo), pripovedovati

(razložiti, tudi zabavati), prepričevati (vzpostaviti, vzdrževati ali

diskreditirati ideje), okrasiti (izboljšati življenje ali ga konkretizi-

rati s pomočjo dekodiranja) (Doyle, Grove, Sherman, 2018, 17).

Stvarna ilustracija pokriva vse zvrsti literature, ki nam

primarno prinašajo znanje: neleposlovje, strokovna literatura,

stvarna literatura, informativna literatura, znanstvena in polju-

dnoznanstvena literatura, poučna literatura. Stvarna literatura

ima svoje zakonitosti podajanja vsebine, a bi lahko kakšno od del

zaradi umetniške vrednosti pripovedovanja avtorja umestili tudi

med leposlovje, čeprav to ni njen primarni namen; v osnovi gre

za dela, ki nam prinašajo nova znanja o svetu, slog avtorjev pa je

lahko pri nagovarjanju bralcev z informacijami in razlagami v

pomoč pri razumevanju teme (Bilban, 2024, 20–25).

Podobno se v takšnih delih dogaja z ilustracijo, ki spremlja

besedilo. Je v vlogi podajanja informacij, njena estetska vrednost

pa lahko pri tem razumevanju kvečjemu pripomore, ni pa to pri-

marni namen ilustracije. Nemalokrat ob prebiranju informacij



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA KOT ... NABERNIK 101

iz podobe na estetski vidik sploh nismo pozorni ali ga beležimo

zgolj bežno – če nas nič ne zmoti, je torej vse v redu. Avtorsko ali

pa estetsko vrednost lahko pri stvarni ilustraciji najbolj opazimo,

če jo izvzamemo iz njenega poučnega konteksta. Kadar original

ilustracije, ki je nastala za botanični priročnik, razstavimo na ste-

ni galerije, bo morda bolj do izraza prišla njena umetniška vred-

nost, poučna pa bo v drugem planu.



PODROČJA STVARNE ILUSTRACIJE

Glede na vsebino, ki jo ilustracija upodablja, lahko nadalje izpelje-

mo še več delitev. Stvarno ilustracijo delimo glede na znanosti, ki

jih pokriva: eksaktne in naravoslovne znanosti, tehnične (inženir-

ske), medicinske znanosti, agrarne (biotehniške) znanosti, druž-

bene znanosti, humanistične znanosti in znanosti o umetnosti.

Glede na ciljno občinstvo, ki mu ilustracija podaja vsebino,

govorimo o znanstveni in poljudnoznanstveni ilustraciji. Kadar

je vsebina in s tem ilustracija, ki jo spremlja, izrazito namenjena

komuniciranju znanosti širšemu občinstvu, lahko govorimo o

poljudnoznanstveni ilustraciji.



FORME ILUSTRACIJE PRI

UPODABLJANJU STVARNOSTI

Znanstvena ilustracija, kadar je naturalistična, lahko prikazuje

tipičen primerek nečesa (rastline, živali, minerali ipd.), ne pa

nujno naključnega, kot to odlično zmore fotografija, ko jo ustva-

ri vešč dokumentaren fotograf. Kadar je informacijska, lahko

postane povsem shematska in se osredotoča na dele (morfolo-

gijo, anatomijo, plasti ipd.), te običajno razlaga z besedami ob

kazalkah ali v legendi ob ilustraciji, ki jo povežemo s pomočjo

črk ali števil na sliki. Kadar razlaga časovno sosledje, se posluži

sekvence – podobno kot strip in nam temo razloži s pomočjo več

zaporednih slik. Tako se lahko v ilustraciji, ki za primer prikazuje

življenjski cikel dvoživke v več zaporednih sekvencah znotraj ene

slike, zazna časovno zaporedje, razvoj, rast. Za ustvarjanje morda

najzahtevnejša od oblik stvarne ilustracije je konceptualna. V



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA NABERNIK 102

STVARNA (znanstvena, poljudnoznanstvena)



→ EKSAKTNE IN NARAVOSLOVNE ZNANOSTI: matematika, logika,

kibernetika; fizika, mehanika; astronomija; kemija; biologija,

botanika, zoologija, genetika, biokemija, biofizika, ekologija;

geologija, meteorologija, geofizika; geografija

→ TEHNIČNE (INŽENIRSKE) ZNANOSTI: metalurgija, rudarstvo;

strojništvo; gradbeništvo; elektrotehnika, elektronika,

računalništvo; aeronavtika; kemijska tehnologija; tekstilna

A tehnologija; geodezija; obča tehnologija



ČJ → MEDICINSKE ZNANOSTI: medicina, mikrobiologija; O stomatologija; farmacija



ODR → AGRARNE (BIOTEHNIŠKE) ZNANOSTI: agronomija; gozdarstvo, P lesarstvo; živilska tehnologija; veterina

→ DRUŽBENE ZNANOSTI: politologija; ekonomija, statistika;

informatika, komunikologija; sociologija; zgodovina; arheologija;

geografija; etnologija; antropologija

→ HUMANISTIČNE ZNANOSTI IN ZNANOSTI O UMETNOSTI: filozofija,

estetika, filologija, lingvistika; psihologija, pedagogika, didaktika,

literarna in umetnostna zgodovina, muzikologija



→ DOKUMENTARNA

GE → REFERENČNA O

VL → IZOBRAŽEVALNA



Učni plakati, učbeniki, delovni zvezki, učna gradiva, družabne

igre, priročniki, strokovne monografije, predavanja, tehnična

navodila, diorame, embalaže zdravil, grafični povzetki

PRIMERI znanstvenih člankov itd.



Preglednica 1: Širina področij stvarne ilustracije, njena vloga

in praktični primeri uporabe. (osebni arhiv)



tem primeru je treba v eni sliki povzeti celoten raziskovalni projekt

ali pa celoten članek. Ta vrsta ilustracije je večplastna in zahteva

avtorjevo popolno poznavanje tako teme kot vizualnega jezika sku-

paj z vsemi njegovimi kodami razumevanja. Konceptualne oblike

ilustracije se poslužujejo ilustratorji, ko ustvarjajo grafične povzet-

ke vsebin.



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA KOT ... NABERNIK 103





ILUSTRACIJSKE TEHNIKE


V današnjem času moramo kot prvo izbiro izrazne tehnike ilustra-

torjev brez pretiranega razmišljanja postaviti digitalne tehnike.

Vektorskim in bitnim risbam se je tukaj pridružilo še modeliranje

v treh dimenzijah. Ilustracije še vedno nastajajo tudi v klasičnih

slikarskih tehnikah, kot so svinčnik, barvice, akvarel, tuš, tempera,

gvaš, akril, oljne barve, pasteli in oljni pasteli, ali v njihovih kombi-

nacijah. V preteklosti, danes pa redkeje, se ilustratorji poslužujejo

grafičnih tehnik, kot je lesorez, jedkanica ali litografija. Te so po-

sebej zanimive zaradi svoje reprodukcijske vrednosti v preteklosti

in so močno zaznamovale področje ilustracije skozi zgodovino.

Reprodukcijske tehnike so namreč narekovale tudi obliko ilustracij,

njihov videz, načine redukcije in stilizacije. Ilustracije lahko na-

stajajo tudi v tehnikah s pomočjo naprav za zajemanje slike. Harry

Robin v knjigi Znanstvena podoba ta način imenuje samoilustri-

ranje (Robin, 1992). Fotografska tehnika in tudi druge naprave za

zajemanje slike (npr. rentgen, magnetna resonanca, radar ipd.) so

lahko odlično orodje za ustvarjanje stvarne ilustracije v delu, ko ta

namerava prikazati naturalistično podobo iz okolja ali pa posnetek

neke okoliščine, meritve. V vseh ostalih primerih smo stvarnosti

bližje s pomočjo ostalih ilustracijskih tehnik.



KODE IN KONVENCIJE V ZNANSTVENI ILUSTRACIJI

Morda je iz zornega kota današnjega z vizualnim preplavljenega

sveta nenavaden, a izjemno zanimiv zgodovinski primer kodiranja

barv za umetnike in znanstvenike.

Leta 1814 je v Edinburgu izšla nadvse zanimiva knjižica, na-

slovljena Wernerjeva nomenklatura barv. V ponovni izdaji je leta

1821 izšla z dodatki in prirejena tako, da bi bila še posebej koristna

umetnikom in znanstvenikom. Ustvaril jo je eminentni mineralog

in geolog tistega časa Abraham Gottlob Werner (1749–1817), ki je

znan tudi po delu o zunanjih značilnostih fosilov in mineralov,

izdanem leta 1774. V tem delu je ustvaril shemo za prepoznavanje

mineralov po ključnih značilnostih, predvsem barvah. Wernerjev

učenec Robert Jameson (1774–1854) je povezal barve s konkretnimi



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA NABERNIK 104

minerali, kar je služilo kot izhodišče učitelju umetnosti Patricku

Symu (1774–1845), ki je barve poimenoval in jih opisal za barvne

karte v omenjeni knjigi, izdani leta 1821. Nomenklatura predsta-

vlja sistem, razporejen v tabelo, ki barve oštevilči, poimenuje,

prikaže v barvnem vzorcu in nato opiše s pomočjo živali, rastline

in minerala. Danes si težko predstavljamo, zakaj bi bilo to tako

pomembno, a v času pred fotografijo so imeli znanstveniki in

ilustratorji povsem druge težave kot danes. Na raziskovalnih eks-

pedicijah so beležili in opisovali nova dognanja ter so potrebovali

sistem, po katerem bi govorili skupni jezik, tudi ko je šlo za bar-

vo. Primerki, ki so jih prinesli s svojih odprav, so med večletnimi

potovanji pogosto zbledeli in treba jih je bilo dodatno opisati.

Omenjena nomenklatura je bila široko rabljena med umetniki in

znanstveniki tistega časa, med drugimi jo je uporabljal tudi mladi

Charles Darwin (1809–1882), ki je kopijo knjižice vzel s sabo na

potovanje s HMS Beagle med letoma 1831 in 1836. Z njo si je poma-

gal pri terminologiji opisovanja naravoslovnih odkritij. Zapisal je,

da je barve dosledno primerjal s pomočjo knjižice v roki, da jih je

ujel kar se da natančno. Uporaba nomenklature je zaznamovala

tudi njegov slog pisanja z besednimi zvezami, kot so »hijacintna

rdeča« ali »kostanjeva rjava« (Syme, 2018, 4–51).

Vizualne kode v znanosti so se skoraj vedno razvile zaradi

praktičnih potreb. Za razliko od prejšnjega primera, ki barve opi-

suje dosledno po stvarni podobi, lahko barve od realnosti tudi

odstopajo. Kot za primer naj navedem razlikovanje ven in arterij

na medicinskih ilustracijah z modro in rdečo barvo. Vemo, da so si

žile v realnosti precej podobne. Na fotografijah bi jih dostikrat tež-

ko razlikovali, a ravno zato je na medicinskih ilustracijah, ki lahko

prikazujejo tudi kirurške posege, še pomembneje, da se uporabi

nazoren barvni sistem, ki ne bo puščal dvoma: hladna modra na-

sproti topli rdeči barvi je natančna v interpretaciji o položajih enih

in drugih žil. Če so vene modre in arterije rdeče, kakšne barve bo

potem živčni sistem, kakšne limfni sistem in tako dalje? Barve v

kodah se običajno naslanjajo na stvarno podobo, a odstopajo, ko

dobijo dodatno vlogo razlikovanja.



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA KOT ... NABERNIK 105

Ob barvnih kodah lahko spremljamo tudi sisteme tekstur.

Tak primer lahko najdemo pri geoloških ilustracijah. Na površin-

skih geoloških kartah lahko vidimo območja, označena z različ-

nimi vzorci, ki označujejo različne geološke materiale na površju

Zemlje. Vzorci predstavljajo običajno litologijo kamnin. Geološke

karte uporabljajo sistematizirane vzorce za kamnine, kot so: pešče-

njak, skrilavec, meljevec, konglomerat, granit, breč, vulkanski

pepel ali apnenec. Variirajo od vzporednih črt, črtkanih vzorcev,

prekrižanih črt, točkovnih vzorcev, vzorcev s krogi ali vijugami.

Tudi v tem primeru gre za dogovorjeno rabo likovnega jezika znot-

raj stroke. Tukaj so vzorcem v skladu s konvencijo pripisani novi

pomeni in vsebina.



PRILAGODITVE ILUSTRACIJ

ZA SLEPE IN SLABOVIDNE

Kadar ustvarjamo ilustracije za specifično ciljno občinstvo, mo-

ramo biti pozorni na njegove potrebe. V primeru oblikovanja ali

ilustriranja za slepe in slabovidne smo gradivo prilagodili načinu,

ki ga nekateri med njimi že poznajo in so ga navajeni, kar pomeni,

da bo izkušnja za njih enostavnejša. Govorimo o pisavi – brajici. Ta

že ima določena pravila, ki jih lahko upoštevamo tudi pri snovanju

ilustracij. Eno takšnih je debelina črte, ki jo uporabljamo. Debelina

črte torej izhaja iz premera pike v brajici. Podoba se lahko bere na

otip s pomočjo reliefa, za tiste, ki še zaznajo svetlobo v določenem

odstotku, pa upošteva kontrastnost podobe. Največji kontrast dose-

žemo s črnim nasproti belega.

Ob snovanju ilustracij za slepe in slabovidne so nam izhodi-

šče ponudile pretekle poletne šole Kaverljag, katerih rezultat sta

bili dve taktilni knjigi Dotakni se ptice in Žuželke od blizu in na kate-

rih so prav tako v delavniških oblikah prišli do določenih uporab-

nih in merljivih rezultatov.

Če se je večina vizualnih kod v znanosti razvila postopoma,

iz praktičnih potreb in po dogovoru, je tukaj ključnega pomena

natančno testiranje z uporabniki. Ti povedo, koliko detajla še lahko

otipajo in kaj jim pri zaznavanju in razumevanju podobe pomaga.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA NABERNIK 106

VKLJUČEVANJE RISANJA KOT METODE UČENJA

PRI INTERDISCIPLINARNIH PROJEKTIH

Že vrsto let se pri uvodu v področje stvarne ilustracije poslužu-

jem hitre vaje risanja po opisu, pri kateri študentom ilustracije

dodelim za nalogo kratek opis rastline ali živali, ki ga nato zgolj s

pomočjo opisa poskušajo povzeti v skici. Na primer: pri uvodu v

botanično ilustracijo za študente v tretjem letniku študija ilustra-

cije vajo izvedemo s pomočjo opisov rastlin. Nabor zajema rastli-

ne, ki jih poznamo zaradi vsakdanje uporabe, kot npr. prehransko

zelenjavo in sadje ali zelišča. V opisu namenoma ne razkrijem

imena rastline – gre le za njen strokovni opis. Nanaša se na njeno

velikost, razporejenost listov in njihovih oblik; na cvetove, plodo-

ve, stebla in tudi na podzemne dele, če so ti za njen opis potrebni.

Opisi so kratki okrog 1000 znakov s presledki. Preberejo se hitro,

študenti se lahko med risanjem vračajo k besedilu.

Ko se študenti lotijo branja opisov, najprej naletijo na

nepoznavanje strokovne terminologije s področja botanike. Kaj

besede pomenijo, poskušajo razbrati iz konteksta, saj morajo

biti osredotočeni na upodobitev; kaj npr. pomeni, da je rastlina

desnosučna, ali kaj je poprh na listih, kaj je rozeta na rastlini, kje

je pestič ipd. Poskusijo narisati tisto, kar razumejo, in to tako,

kot razumejo. Poskusijo interpretirati besede, ki jih berejo, in jih

povezati v neko logično upodobitev na podlagi splošnega znanja o

rastlinah, ki ga imajo.

Rezultati so vedno podobni. »Napake«, ki jih naredijo v

interpretaciji, ustvarijo povsem nove rastline – domišljijske. Ob

gledanju nastalih ilustracij ob dejanskih botaničnih ilustracijah

z opisi se večkrat tudi nasmejimo. Hren se spremeni v peso, para-

dižnik v jagodičevje. Zavejo se, da je ob razumevanju veščina dob-

rega opazovanja subjekta ključna pri upodabljanju v znanstveni

ilustraciji.

Po vaji študenti poslušajo predavanje o botanični ilustraciji,

predstavljeni so jim zgodovinski vidiki razvoja botanične ilustra-

cije in tudi primeri upodabljanja rastlin skozi čas – med njimi

tudi upodobitve rastlin v zgodnjih farmakopejah. Ena najbolj



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA KOT ... NABERNIK 107

znanih je farmakopeja Pedanija Dioskorida (pribl. 40–90 n. št.)

De Materia Medica – znana tudi kot prva botanična knjiga. Knjiga

se je reproducirala in krožila med raziskovalci od leta 78 dalje in

velja za predhodnico vseh botaničnih knjig. Od šestega stoletja

naprej v prepisih njegovih rokopisov zasledimo tudi ilustracije

(Lee, 1999, 20).

Prvi ilustrirani rokopis, ki je nastal po Dioskoridovem

delu, je datiran nekaj pred letom 512. Omenjeno delo velja za

najstarejšo različico, ki predstavi skoraj celotno besedilo, med

drugim opremljeno še z izvirnimi ilustracijami rastlin. Rokopis je

znan pod več naslovi, ki izhajajo iz njegovega lastništva, pri čemer

se je to skozi stoletja večkrat zamenjalo; zasledimo ga lahko pod

imeni Codex Aniciae Julianae po njegovi prvi lastnici, bizantinski

princesi Juliani Anicji (umrla 527), Codex Cnastantinopolitanus,

Codex C, Codex Byzantinus po Konstantinoplu ali Bizancu

(današnji Istanbul, kjer so rokopis hranili skoraj tisoč let) in

nazadnje Codex Vindobonesis ali pa Viena Dioscorides po

avstrijskem mestu Dunaj, kjer ga hranijo vse od leta 1569 (Lack,

2018, 22–24).

Knjigo, ki je bila prevedena in prepisana, pozneje tudi natis-

njena v številne jezike, večinoma spremljajo ilustracije. A avtorji

teh ilustracij so jih ustvarili zgolj na podlagi opisov in pri tem

izgubili poučno, dokumentarno vlogo ilustracij ter pristali zgolj

pri okrasni. Če želimo namreč v podobi zajeti informacije poučne

narave, moramo predmet ilustriranja dobro poznati in razumeti,

šele nato ga lahko upodobimo. Šele poznejši komentirani ponatisi

De materie medice, kakor je tisti od Pietra Andree Mattiolija, dobijo

ob besedilu ilustracije, ki imajo dokumentarno, poučno, tudi ta-

ksonomsko vlogo (Aitken, 2007, 57–60).

Vajo risanja po opisih, ki se zdi logična pri izobrazbi ilustra-

torjev pri vstopu v svet znanstvene ilustracije, lahko s povsem

podobnimi rezultati apliciram tudi na študente, ki nimajo risar-

skega predznanja. Izvedla sem jo s skupino študentov biologije in

študenti krajinske arhitekture. Rezultati so bili precej podobni,

čeprav so imeli eni študenti več botaničnega predznanja in malo



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA NABERNIK 108



Slika 1: Risanje morskih organizmov zgolj po opisih

(Petra Černe Oven, projektni arhiv, 2024)



Slika 2: Ilustracije na temo morskega organizma: znanstvena ilustracija in grafika

(Nik Erik Neubauer, projektni arhiv, 2024)

Slika 3: Vektorska risba kačjerepa

(Ana Turičnik, projektni arhiv, 2024)



Slika 4: Ilustracije v 3D-tisku

(Petra Černe Oven, projektni arhiv, 2024)

manj risarskega, drugi pa so imeli znanje z obeh področij. Podob-

no vajo, le da je ta obravnavala žuželke, sem izvedla s skupino pro-

fesorjev in študentov pedagogike. Vselej so bili rezultati podobni.

Udeleženci so se pri teh vajah naučili, da samo s pomočjo

opisa ne dobimo dovolj informacij za prepoznavanje rastlinskih

in živalskih vrst, kaj šele, da bi jih lahko znanstveno upodobili.

Za kaj takšnega je potrebno širše znanje. Če poznamo rastlino

ali žival in imamo opis, je to nekoliko lažje, a vseeno smo težko

natančni. Smo namreč površni opazovalci, kar še bolj pride do

izraza, ko poskušamo nekaj narisati po spominu. Tudi udeležen-

ci, ki so bili strokovnjaki s področja botanike, entomologije ali

morskih organizmov, so poročali, da je pri upodabljanju potreb-

na povsem druga vrsta pozornosti kot zgolj pri opazovanju ali

učenju. Ko se priučijo upodabljanja skozi opazovanje in študij, so

tudi sicer pri opazovanju pozornejši na podrobnosti oz. je njihova

pozornost usmerjena drugače, k bolj poglobljenemu opazovanju.

Brez potrebnih informacij se namreč pri risanju zgodi ugibanje.

Risbe sicer predstavljajo rastline in živali, a čeprav izvirajo iz

strokovnih besedil, so predstavitve bolj domišljijske kot stvarne.

Tako skozi praktični primer spoznamo, da je treba za ustvarjanje

stvarne ilustracije narediti nekaj korakov dlje. Osnova je seveda

likovno predznanje. Poleg besedilnega opisa moramo predmet

obravnave podrobno spoznati. Najbolje je, da ga opazujemo v

naravi, na terenu. Kadar to ni mogoče, si pomagamo z obiski

rastlinjakov, živalskih vrtov, muzejev, pregledamo herbarije, pri-

merke, primerjamo z obstoječimi ilustracijami, fotografskim gra-

divom. Ob risanju se posvetujemo s strokovnjaki s področja, ki ga

obravnavamo. Le tako smo lahko pozorni na ključne elemente, ki

ilustracijo naredijo strokovno. Lahko se zgodi tudi, da med risa-

njem izpostavimo podrobnost, ki je morda strokovnjak ni opazil

in jo ta dodatno razišče.

Vaja je zagotovo koristna za bodoče znanstvene ilustratorje,

a je zanimiva tudi za raziskovalce same. Med prerisovanjem in

upodabljanjem se namreč zgodijo procesi, ki pomagajo pri dru-

gačnem razumevanju in pomnjenju vsebin.



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA KOT ... NABERNIK 113





METODE DELA PRI USTVARJANJU ILUSTRACIJ


MORSKIH ORGANIZMOV ZA SLEPE IN SLABOVIDNE

V projektu mednarodne poletne šole Kaverljag, v kateri smo se

ukvarjali z upodobitvami morskih organizmov za slepe in slabovi-

dne, smo se na poti do končnih rezultatov lotili različnih upodobit-

venih tehnik. Zakaj?

Skrbno načrtovanje procesa pripomore k hitrejšemu in na-

tančnejšemu doseganju zastavljenih ciljev. Skiciranje s svinčniki

nam omogoča hitro beleženje pri spoznavanju organizmov na

terenu in njihovem študiju. Tehniki gvaša in akvarela veljata za

zamudni, a avtorju omogočata čas za razmislek pri ustvarjanju.

Omogočata tudi doseganje velike stopnje detajla, kar pripomore k

natančnemu študiju obravnavanega subjekta skozi slikanje. Razu-

mevanje detajla je ključno pri poenostavitvah in stilizacijah oblik,

ki jih potrebujemo za izvedbo v grafični tehniki. Izbrana grafična

tehnika linoreza nas že sama po sebi prisili v redukcijo/poenosta-

vljanje oblik in nam hkrati omogoča pretvorbo linij in ploskev v

reliefno obliko. V našem primeru služi tudi kot skica za pretvorbo

v vektorsko risbo, ki je osnova za 3D-modeliranje. 3D-tisk je v tem

primeru končna izvedbena tehnika ilustracij, saj nam omogoča

enostavno reproduciranje.



Kontekst in priprava skozi raziskovanje

Že pred poletno šolo se je manjša skupina študentov lotila razi-

skovanja obravnavanih tem s področja biologije in oblikovanja za

slepe in slabovidne. Na sami poletni šoli smo v razširjeni skupini

obravnavali najprej teoretske vidike skozi predavanja, strokovne

ekskurzije ter izkustveno učenje s tiflopedagoginjo, nato pa smo se

lotili praktičnega dela: ilustriranja.



Hitra vaja risanja po opisih za vstop v temo

Pred vstopom v znanstveno ilustracijo tako v teoretskem kot prak-

tičnem smislu smo tudi tukaj izvedli prej omenjeno hitro vajo ri-

sanja po opisih. Podobno kot pri rastlinah ali žuželkah so bili tudi

tukaj opisi urejeni tako, da opišejo vidne lastnosti, ne razkrijejo



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA NABERNIK 114

pa imena živali, tokrat morskega organizma. Udeleženci, ki so se

lotili risarske vaje, so bili študenti različnih smeri oblikovanja,

umetnosti ter biologije (tako prve kot druge stopnje študija). Skozi

risanje po opisih smo tudi v tem primeru spoznali, da se bo treba

v temo poglobiti, če želimo ustvariti ilustracije tipičnih primerov

morskih organizmov.



Spoznavanje organizmov s skiciranjem

in študijskim risanjem

Seznam organizmov, ki jih najdemo v Sredozemskem morju, sta

pripravila študenta biologije. Ta seznam je udeležencem pred-

stavljal izhodišče pri izboru morskih organizmov za ilustriranje.

Naše delo je vključevalo tudi opazovanje na terenu, ob morju.

Tam smo lahko nekatere od organizmov podrobneje proučevali,

največ pa smo si jih lahko ogledali v akvariju, v njihovem pou-

stvarjenem naravnem okolju. Že v tej fazi se je ob opazovanju in

zapisovanju začelo tudi vizualno beleženje – skiciranje. Nastale

so študijske risbe, ki orišejo osnovne oblike morskih organizmov,

zanimive detajle ter njihove habitate. Pri spoznavanju živali je

ključno opazovanje njihovega vedenja v naravi, okolju, tudi kadar

gre za naključne primerke, naš cilj pa je upodobitev tipičnega

predstavnika izbrane vrste.



Eksaktna upodobitev z znanstveno ilustracijo

Po študijskih risbah smo prešli k znanstvenemu ilustriranju orga-

nizmov. Tukaj smo poskušali razumeti njihove tipične lastnosti s

pomočjo opisa. Pozorni smo bili na zapisano in to upoštevali pri

redukciji, ki smo jo opravili z risanjem. S pomočjo redukcije smo

ustvarili poudarke, usmerjene na detajle, ki imajo pomembno

razlikovalno prednost. Cilj je bil ustvariti taksonomsko ilustracijo,

ki nam bo pomagala pri prepoznavanju vrst. V praksi to pomeni,

da moramo na terenu prepoznati na ilustraciji prikazan organi-

zem kljub morebitnim manjšim odstopanjem. Na ilustraciji smo

torej iskali povprečja med več organizmi iste vrste ter izpostavljali

ključne lastnosti, ki bi pomagale pri prepoznavanju.



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA KOT ... NABERNIK 115

Redukcija in stilizacija za večjo čitljivost oblik

Običajno se tukaj delo znanstvenega ilustratorja zaključi, saj pri-

spe do rezultata, ki dokumentarno dosledno, eksaktno podaja

podobo iz stvarnosti. A v našem primeru smo morali prevesti po-

dobo tako, da bodo na njej zbrane informacije razumljive osebam

brez vida ali z njegovo okvaro. Da smo prilagodili ilustracijo v tej

smeri, je bila potrebna dodatna stilizacija.

Skrbno smo razmislili, katere so najznačilnejše lastnosti, ki

jih želimo prikazati, in se osredotočili nanje. Pri njihovem prika-

zovanju smo se posvetovali s strokovnjakom in preverili anatom-

ske ter druge biološke vidike.



Razmislek o taktilnem s pomočjo grafične tehnike

V zasledovanju rezultata smo si pomagali z grafično tehniko vi-

sokega tiska – linoreza. Linorez je v osnovi sodobnejša različica

lesoreza – historično gledano ene prvih upodobitvenih tehnik

ilustracij v reproduciranih knjigah. Tehnika visokega tiska je tes-

no povezana z razvojem znanstvene ilustracije, a razlogi za njeno

uporabo so bili v tem primeru bolj praktične narave. Pri nastaja-

nju linoreza smo dobili matrico z globokimi zarezami, ki je bila že

sama po sebi taktilna. Omogočila nam je odtis z barvo ali v reliefu,

kadar smo tiskali na navlažen papir. Tehniko linoreza smo izbra-

li tudi zato, ker nas je uporaba posebnih orodij, kot so rezbarski

noži, in materiala linoleja že sama po sebi silila v poenostavljanje

oblik. Že za preris na matrico (linolej) sta bila potrebna poenosta-

vljanje oblike in enobarvna izvedba. Ko je bila podoba narisana, je

sledil njen izrez v material. Gre za proces, ki terja svoj čas, a nam

hkrati omogoča premislek med izvedbo. Orodje samo nas je vodi-

lo v specifičen tip stilizacije, ki je lasten tehniki visokega tiska. V

našem primeru smo izrezali podobo, ne ozadja. To pa zato, da smo

ob odtisu na papir dobili izbočeno črto, ki je tudi taktilna. V pri-

meru linoreza je torej možno tipati tako matrico kot odtis – oboje

smo razstavili tako za obiskovalce kot testne skupine slepih in sla-

bovidnih. Ustvarili smo odtis s črno barvo in odtis brez barve, na

katerem je viden zgolj relief.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA NABERNIK 116

Nadaljevanje projekta v ožji skupini

Skupaj je na delavnici nastalo 13 pozneje razstavljenih komple-

tov ilustracij organizmov. Udeleženci na poletni šoli so upodobili

morski organizem v barvi – kot habitatno ali znanstveno ilustracijo

in ga nato izvedli v grafični tehniki z dvema odtisoma brez barve in

črno-belo.1

Tako smo s pomočjo poletne šole prišli do izhodiščnih gradiv

za nadaljnje delo pri projektu. To je ponovno potekalo v ožji men-

torirani skupini študentov, sestavljeni iz treh študentov ilustracije,

študentke industrijskega oblikovanja in dveh biologov. Naš cilj na-

mreč ni bil zgolj ustvariti upodobitve, pač pa poiskati rešitve, kako

te narediti čim dostopnejše našim ciljnim uporabnikom.

V nadaljevanju smo izbrali ilustracije petih tipičnih, a razno-

likih morskih organizmov: morskega konjička, rakovice, hitona,

sipe in kačjerepa. Biologa sta pripravila poenotene opise vseh petih

organizmov s poudarki na tipičnih lastnostih, ki smo jih upoštevali

tudi pri končnih ilustracijah.

Že ustvarjene stilizirane podobe živali so ponudile odlično iz-

hodišče za preris v digitalno vektorsko obliko. Osnovni gradnik vek-

torske risbe je Beziérova krivulja.2 To je v osnovi linija, opredeljena z

matematičnimi modeli. Večina takih krivulj je sestavljena iz odprtih

točk, imenovanih sidrišča, ki jih nadziramo s pomočjo kontrolnih

ročic, ki predstavljajo tangento na linijo (Caplin, 2003, 73). S pomoč-

jo vektorskih linij še dodatno izčistimo linije risb na ilustracijah,

kar prispeva k večjemu poenotenju ilustracij različnih avtorjev skozi

ilustracijsko tehniko.

V tej fazi se ponovno sestanemo v skupini ter določimo enotne

parametre za vseh pet ilustracij. Ti zajemajo merilo, določitev debeli-

ne črt v pikah, določitev razmerja ploskve do linije, poenotenje sku-

pnih elementov več ilustracij (npr. oči organizmov), enoten likovni

pristop k podobnim situacijam (kako prikazujemo členke, kako na



1 Za več informacij glede nastalih 2 Bézierove krivulje so poimenovane ilustracij glej prispevek Mednarodna poletna šola po francoskem inženirju in matematiku Pieru

Kaverljag 2024, str. 62 v tej publikaciji. (op. ur.) Bézieru, ki je omenjeni način risanja razvil v

šestdesetih letih med delom za tovarno Renault.



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA KOT ... NABERNIK 117

telo pripenjamo okončine ipd.). Tehnično določimo format in položaj

ilustracije v njem. Zaradi lažje orientacije na formatu smo ilustracije

postavili v krožno obliko, realistične izseke, ki prikazujejo del orga-

nizma brez stilizacije, pa v manjšo kvadratno. Položaja kroga in kva-

drata sta na vseh petih ilustracijah enaka, saj poenotenost pripomore,

da se slepi in slabovidni hitreje in boljše orientirajo po vsebini.

Sledi pretvorba ilustracije v reliefno izbočeno obliko, ki jo bo

mogoče natisniti s pomočjo 3D-tiskalnika. Tudi tukaj so bile potreb-

ne tehnične prilagoditve, saj so bili robovi risbe v prenosu v relief

preveč ostri in uporabniku ne bi omogočili pozitivne izkušnje. Štu-

denti so dodatno obdelali ilustracije, tako da so jim posneli robove

in jih naredili primernejše za otip.

Tako pripravljene ilustracije so primerne za testne skupine,

ki s pomočjo vodenih vprašalnikov odgovorijo na serijo vprašanj, ki

nam pomagajo pri natančnejši določitvi izhodišča pri oblikovanju

smernic za ustvarjanje znanstvenih ilustracij za slepe in slabovidne.

Testiranja ilustracij so nam podala rezultate, ki nam lahko slu-

žijo za prenos sleherne znanstvene ilustracije v taktilno obliko.



ZAKLJUČEK

Za ilustracijo lahko rečemo, da nastaja v širokem spektru tradicio-

nalnih in digitalnih tehnik, lahko je izvirnik ali natisnjena podoba,

lahko je dvo- ali trodimenzionalna, odvisno od tega, kaj komunicira.

»KAJ« (vsebina) in »KAKO« (medij) nista odločilna dejavnika, saj

»ČEMU« (vloga, namen) določa, ali je neka podoba ilustracija (Doyle,

Grove, Sherman, 2018, 17).

Vloga ilustracij, ki smo jih ustvarjali v projektu, je izrazito po-

učna in umešča ustvarjene ilustracije pod naravoslovno znanstveno

ilustracijo.

Temeljni cilj projekta Morski organizmi za slepe in slabovidne je

poleg ozaveščanja o varovanju narave tudi iskanje novih pristopov

v vizualnih komunikacijah na polju znanstvene ilustracije. Stvarno

literaturo namreč spremlja stvarna, znanstvena in poljudnoznan-

stvena ilustracija. Skozi različne projekte z isto temo smo zasledovali

cilj vzpostavitve modela, po katerem bi lahko prilagodili znanstvene



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA NABERNIK 118

ilustracije za poučevanje slepih in slabovidnih. Na primeru ilustrira-

nja morskih organizmov smo izvedli velik del procesa ter opredelili

korake, tudi postopke in tehnike, ki jih lahko smotrno uporabimo

pri poučevanju bodočih znanstvenih ilustratorjev, s ciljem, da nam

bodo ti pomagali ustvariti funkcionalne in dostopne zbirke poučnih

ilustracij. Vemo namreč, da so ilustrirane knjige za slepe in slabo-

vidne redkost, zato želimo s svojim delovanjem razširiti nabor njim

dostopnih vsebin. Nove možnosti pri tem nam ponujajo hitro se raz-

vijajoče tehnologije 3D-tiska in dostopnost tiskalnikov, s katerimi se

opremljajo knjižnice. Ob bazi primerno pripravljenega gradiva bi to

lahko bilo dostopno na zahtevo, kar bi razširilo možnosti učenja tudi

za slepe in slabovidne.



Literatura in viri



Aitken, R. (2007): Botanical Riches. London: Male, A. (2017): Illustration: A Theoretical and

Lund Humhries. Contextual Perspective. New York: Bloomsbury

Visual Arts; 2. izdaja.

Bilban, T. (2024): Brati znanost, brati svet,

Vprašanje terminologije. : dialogi – revija za Male, A. (2019). The Power and Influence of Il-

kulturo in družbo, 60, 1–25. lustration: Achieving Impact and Lasting Signif-

icance through Visual Communication. London:

Caplin, S., Banks, A. (2003): The complete guide Bloomsbury Visual Arts. to digital illustration, Lewes.

Prezelj, T. (2019): Mikroorganizmi kot krojači

Doyle, S., Grove, J., Sherman, W. (2019): History evropske umetnosti 19. in 20. stoletja. V: Gaber,

of illustration. New York: Bloomsbury Publishing. M. (ur.): Bauhaus – Baumensch: človek, umet-

nost, tehnologija. Ljubljana, Znanstvena založba

Kazior, J. (2021): The Beauty and Violence of Filozofske fakultete, 92–102. Ernst Haeckel’s Illustrations, The history of

biological illustrations is intertwined with the Robin, H. (1992): The scientific image: From cave

history of oppression. Is it possible to separate to computer. New York: Harry N. Abrams, Inc.

beauty from its ugly past?, https://eyeondesign.

aiga.org/the-beauty-and-violence-of-ernst-hae- Sedmak, A. (2014): Predgovor. V: Pirnat-Spahić,

ckels-illustrations/ (29. 10. 2024). N.: 11. slovenski bienale ilustracije. Ljubljana,

Cankarjev dom.

Lack, W. H. (2008): Garden of Eden: Masterpiec-

es of Botanical Illustration. Köln: Taschen. Syme, P. (2018): Werner‘s nomenclature of

colours. London: The trustees of the Natural

history museum.



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA KOT ... NABERNIK 119

ČESAR NE VIDIM,



TEGA PAČ NI



ZNANSTVENA



ILUSTRACIJA KOT



SINERGIJA MED



ZNANOSTJO IN



UMETNOSTJO



Tim Prezelj ¹ ² ³



Ključne besede: 1 Znanstvenoraziskovalni center

vizualni modeli v znanosti, Slovenske akademije znanosti in umetnosti

(ZRC SAZU), Biološki inštitut Jovana Hadžija

znanstvena ilustracija za slepe in (Novi trg 2, 1000 Ljubljana).

slabovidne, znanost kot umetnost, 2 Univerza v Ljubljani, Pedagoška

fakulteta (UL PEF) (Kardeljeva ploščad 16,

subjektivnost v znanosti, kognitivni 1000 Ljubljana).

3 Podiplomska šola ZRC SAZU

vidiki znanstvene ilustracije. (Novi trg 2, 1000 Ljubljana).





Povzetek




Napredek v kognitivni znanosti v zadnjih letih hitro

širi naše razumevanje umetniškega ustvarjanja, a

razvoj znanosti je že od začetkov usmerjala umetnost,

zlasti znanstvena ilustracija. To je posebej izrazito v

biologiji in kemiji, ki si je brez vizualnih modelov, kot

sta struktura atoma in molekul, sploh ne moremo

predstavljati. Podobno velik del biologije sloni na

načelu, da struktura (odvisna od oblike) pogojuje

funkcijo. Odvisnost področja od vizualne zasnove

znanstvenih modelov pa ne zaznamuje močno

le našega strokovnega razumevanja temeljnih

naravoslovnih konceptov, temveč predstavlja

velik izziv tudi pri posredovanju znanja slepim in

slabovidnim, zlasti tistim s prirojenimi težavami,

ki težje oblikujejo normativno sprejete miselne

predstave abstraktnih konceptov. Ti sami po sebi

nimajo vidne podobe, njihova vizualna reprezentacija

pa je torej lahko zgolj model oz. prikaz, ki usmerja

razumevanje in lahko zaradi narave vizualne

percepcije deluje tudi zavajajoče. V tem smislu smo

vsi »slepi« za določene vidike resničnosti, le da se to

kaže na različne načine. Razvoj vizualizacij za slepe

in slabovidne je torej ključen, saj lahko prav ti ljudje

osvetlijo nove vidike znanstvenih konceptov, ki jih

videči morda spregledamo.





POMEN ZNANSTVENEGA PRISTOPA


PRI RAZISKOVANJU UMETNOSTI

Čeprav se zdi, da ima vizualna reprezentacija v znanosti zgolj pod-

porno vlogo upodobljevalca sicer skrajno objektivnih dognanj, še

zdaleč ni tako. Vizualna umetnost oz. natančneje znanstvena ilu-

stracija ne samo upodablja, temveč tudi pomembno usmerja naše

razumevanje posameznih znanstvenih konceptov in smeri. Čeprav

sta bili umetnost in znanost v preteklosti in sta še vedno bolj kot

ne ločena svetova, pa se vsaj v svojem teoretskem oz. filozofskem

jedru verjetno najbolj zbližata v kontekstu eksperimentalne este-

tike, utemeljitelj katere je nemški filozof, fizik in eksperimentalni

psiholog iz 19. stoletja, Gustav Theodor Fechner (1801–1887). Ek-

sperimentalno-znanstveno je proučeval posameznikovo izkušnjo

in vedênje, ki sta se razvila kot posledica izpostavitve umetniškim

delom. S tem je prvotno sicer filozofsko področje premaknil v polje

naravoslovnih empirično merljivih znanosti tako konceptualno kot

tudi metodološko (Berlyne, 1974).

V 20. stoletju se je eksperimentalna estetika razvijala pred-

vsem v smeri kognitivne psihologije in nevroznanosti. Novodobni

potomki tega interdisciplinarnega področja sta psiho- in nevroeste-

tika, ki s pomočjo nevrobioloških eksperimentov skušata raziskati

percepcijo, ustvarjanje in odziv posameznika_ce na umetnost. Za-

nimajo ju tudi interakcije ljudi (in ostalih živali) z objekti in prizori,

ki v nas sprožijo intenzivne, raznovrstne občutke, povezane z estet-

sko presojo in ustvarjalnostjo. Gre za izrazito transdisciplinarno

področje, ki postaja vedno bolj pomembno tudi znotraj drugih di-

sciplin, kot sta pedagogika in medicina (Skov idr., 2018; Chatterjee

in Vartanian, 2014). Za utemeljitelja nevroestetike velja britanski

nevrobiolog Semir Zeki, ki umetnost dojema kot primer raznoliko-

sti med možgani posameznikov. Ugotavljanje izvorov te raznoliko-

sti nam med drugim omogočajo prav nevrološki pristopi, uporabni

tudi pri iskanju mehanizmov, ki nam omogočajo ustvarjanje in

doživljanje umetnosti (Zeki, 1999, 2001 in 2002). Profesor Zeki trdi

celo, da gre pri umetniškem ustvarjanju pravzaprav za alternativen

način raziskovanja možganov. V eni od svojih objav trdi sledeče:



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 122

»Umetnik v nekem smislu kot nevroznanstvenik raziskuje

potencial in zmogljivost možganov, le z drugačnimi orodji.

Kako nam umetniška dela vzbujajo estetsko izkušnjo, lahko

v polnosti razumemo le s pomočjo nevrologije. S sodobnimi

nevrobiološkimi tehnikami in orodji pa je tovrstno razume-

vanje danes že na dosegu roke.« (prevod angleškega izvirni-

ka: Miller in Miller, V: Shimamura in Palmer, 2012, 357)



POMEN SUBJEKTIVNOSTI IN

ESTETSKIH NAČEL V ZNANOSTI

S tem se sprva sicer izrazito teoretično filozofsko področje esteti-

ke popolnoma zlije z eksperimentalnim znanstvenim področjem

(nevro)biologije. S te perspektive se v nevroestetiki neposredno

združita dve, na videz ločeni filozofski disciplini, estetika in filozo-

fija znanosti, ki pa se v teoriji srečata predvsem pri vprašanju, do

kakšne mere je (lahko) stvarnost objektivna oz. predmet subjektiv-

ne predstave posameznika na drugi strani (Nagel, 1974). Pri opre-

deljevanju tega problema sta bila vsaj z vidika filozofije in teorije

znanosti ključna sodobnika Thomas Samuel Kuhn (1922–1996) in

Karl Raimund Popper (1902–1994). Prvi je razvoj znanosti opredelil

skozi sosledje majhnih revolucionarnih sprememb, prek katerih

se postopoma rušijo obstoječe paradigme in vzpostavljajo nove.

Za znanstvene revolucije so po Kuhnu pomembnejši psihološki

in socialni dejavniki in precej manj znanstveno izkustvo, znanje

in argumenti (Kuhn, 2012). Iz tega sledi, da sta znanstveni razvoj

in njegova zgodovina močno odvisna od subjektivnih dejavnikov.

Popper pa je s svojo teorijo kritičnega racionalizma, ki nasprotuje

prej uveljavljenemu načelu dokazljivosti, popolnoma spremenil

smer razvoja znanosti. Znanstveno metodo je utemeljil na načelu

ovrgljivosti, ki zavzema stališče, da teorija znotraj eksperimental-

nih, posebej empiričnih ved, ne more biti potrjena, temveč je lahko

zgolj ovržena. S tega stališča so pomembne izključno le ovrgljive

znanstvene teorije in dognanja (Popper, 2012 in 2014), s čimer je

dokončno potrdil dinamično naravo znanosti in pomen alternativ-

nih interpretacij.



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 123

Na osnovi teorije kritičnega racionalizma je pozneje avstrij-

ski filozof Paul Karl Feyerabend (1924–1994) kot prvi znanost teo-

retično neposredno postavil v kontekst umetnosti, ko je filozofijo

znanosti umestil v polje estetike. Če nevroestetika vnaša znanstve-

no metodo v proučevanje umetnosti, pa Feyerbandov model ravno

obratno izpostavlja pomen estetskih načel v znanosti (Feyerabend,

2008, 93–95).

O ozadju stičišč ter poenotenju umetnosti in znanosti so v

preteklosti in nedavno razmišljali tudi nekateri slovenski intelek-

tualci. Položaj povezanosti znanosti in umetnosti je zelo dobro

opisal slovenski fizik in pedagog Gorazd Planinšič:

»Razširjen pogled na znanost in umetnost je, da je znanost

razumska, objektivna in neosebna, umetnost pa subjektivna

in povezana s čustvi; da znanstvene teorije izhajajo nepos-

redno iz opazovanj fizičnega, resničnega sveta, umetnost

pa je izražanje človeškega uma in čustev. Takšno gledanje je

seveda napačno. /.../ Umetnost in naravoslovna znanost sta

dva načina gledanja na svet. Obe področji zahtevata stalno

primerjavo in preverjanje realnega sveta okrog nas z men-

talno sliko, predstavami in idejami, ki jih oblikujemo v naših

mislih. Za obe je posebnega pomena sposobnost zaznavanja,

opazovanja, posebej pa interpretacije in ustvarjanja novih

miselnih slik. Za obe področji je ključnega pomena ekspe-

riment, čeprav nastopa v različnih vlogah. V naravoslovni

znanosti je eksperiment tisti, ki teorijo nenehno vrača na

realna tla, v umetnosti pa spodbuja razvoj novih načinov

izražanja.«

(Planinšič, 2008, 150,

po Campbell, 2004 in Trstenjak, 1981)



Z vidika predstavljene teorije, konceptualno sicer iz različne-

ga izhodiščnega položaja in posledično metodološkega pristopa,

torej tako znanosti kot umetnosti, svet raziskujeta eksperimental-

no. V (naravoslovni) znanosti, kamor uvrščamo tudi biologijo, eks-

perimentalne pristope grobo razdelimo v dve skupini. Najpogoste-



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 124

je znanstveno raziskovanje vključuje čim natančneje nadzorovane

eksperimente, ki so večinoma izvedeni v za to prilagojenem okolju,

t. i. laboratoriju. Ta v povezavi z umetnostjo predstavlja neke vrste

znanstveni atelje oz. studio, alternativa kateremu je ustvarjanje

na prostem oz. t. i. en plein air, kjer je umetnik_ca in njegovo_no

ustvarjanje izpostavljen_a nepredvidljivim naravnim okoliščinam.

V kontekstu znanosti je to naravni eksperiment, ki vključuje pred-

vsem opazovanje in opisovanje stanja, večinoma naravnega okolja.

V preteklosti je opisovanje pojavov na tej podlagi že večkrat dožive-

lo svoj razcvet; nazadnje v 20. stoletju pod vplivom filozofije logič-

nega empirizma. Ta zagovarja, da nam logično povezovanje infor-

macij, ki jih pridobimo s čutili, daje pravilno predstavo o stvarnosti

(Bogen, 2009). Z dilemami in zgodovinsko dinamiko logičnega

empirizma v znanosti in umetnosti se je v svojem delu Znanost kot

umetnost (Wissenschaft als Kunst, 1984) ukvarjal tudi Feyerabend.

Pri tem se je naslonil predvsem na omejenost oz. površinskost ideje

čim natančnejšega odslikavanja samega stanja stvari (t. i. teorije

mimezis) oz. zgolj telesno manifestacijo idej. V kontekstu umet-

nosti je tovrsten pristop v 10. knjigi svoje Države kritiziral že Platon

(Feyerabend, 2008, 95). Izvorna ideja natančnega prikazovanja

stvarnosti v mediju misli, brez kakršnega koli dodajanja s strani

avtorja, je značilna tako za umetnosti kot tudi znanosti. Prvim se

je od nje uspelo uspešno distancirati, medtem ko je v znanostih

mestoma še vedno močno prisotna, čeprav je tudi tu seveda opaziti

velike spremembe. Ustvarjalnost vedno bolj stopa v ospredje tudi

na področju znanstvenega dela, pomembnih znanstvenih spoznanj

pa ne pripisujemo več zgolj strogemu sledenju znanstvenih po-

stopkov, temveč predvsem drznim prebliskom znanstvenikov, saj,

kot pravi Feyerbabend:

»/.../ velika znanost ni zelo različna od velike umetnosti. V

obeh primerih so seveda potrebna strokovna znanja. Toda

potrebne so tudi ustvarjalne ideje, to je niti znanstveniku niti

umetniku ni treba zatajiti svoje osebnosti, temveč jo lahko s

pridom uporabi pri svojih raziskavah.«

(Feyerabend, 2008, 101–103)



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 125

Rezultat znanstvenega dela so torej teorije, s pomočjo katerih

razlagamo znanstveni pogled na stvarnost, ta pa lahko skladno s

Poperjevo teorijo znanstvenih revolucij vodi v napredek le, če se

sčasoma spreminja, ne pa zgolj raste oz. dodaja, kot to slikovito

povzame misel »kamena doba se ni končala, ker bi zmanjkalo kam-

nov« (The Economist, 1999, 59). Če novih teorij njihovi avtorji in

zagovorniki ne bi skušali predstaviti strokovni in splošni javnosti,

bi znanost služila zgolj sama sebi, kot nekakšen »znanstveni lar-

purlartizem«. Pomen predstavljanja znanstvenih dognanj, ki se ne

more izogniti subjektivnosti, v enem od svojih zapisov poudarjata

tudi Miran Možina in Urban Kordeš:

»Resničnost in spoznavanje sta krožno povezana in nas vedno

vodita k določenemu človeku ali ljudem v določen prostor in

čas, v poseben svet.« (Možina in Kordeš, 1998, 228–229) »Naša

prepričanja zagovarjamo skozi družbeni proces konverzacije,

v kateri poskušamo druge prepričati v to, kar sami verjame-

mo. Razumeti naravo človeškega spozna(va)nja pomeni ra-

zumeti spozna(va)nje kot opravičevanje, zagovarjanje našega

prepričanja, ne pa vse točnejšo reprezentacijo Resničnosti.«

(Možina in Kordeš, 1998, 238)



BLAGOSLOV IN PREKLETSTVO MODELOV V ZNANOSTI

Dognanja in ugotovitve zato interpretiramo s pomočjo mode-

lov (Frigg in Hartmann, 2006; Van Fraassen, 2010) oz. kot pravi

vsestranska slovenska raziskovalka in univerzitetna profesorica

Milica Kač:

»/…/ seveda udobno pozabimo, da gre samo za model in po-

gosto ne za ›Ding an sich‹ (stvar samo po sebi). To se nam

seveda prej ali slej maščuje /.../. Naravoslovje je pač opazova-

nje in raziskovanje narave, ki ji je kaj malo mar, če imamo na

voljo primeren model ali ne. Prva dolžnost naravoslovca je

torej priznati model. Njegova druga dolžnost pa je spoznati

model in zelo resno in z vso odgovornostjo sprejeti njegove

omejitve. /…/«

(Kač; V: Raspor (ur.), 2013, 353).



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 126

Zato se moramo zavedati, da smo kljub prizadevanjem za

spoznavanje objektivne resničnosti še vedno odvisni od subjektiv-

nih predstav, ki so omejene z našimi individualnimi preteklimi iz-

kušnjami in kognitivno shemo. Posledično to pomeni, da bo vsak

model, ne glede na to, kako ozko ga opredelimo, vedno do neke

mere nejasen. Nejasen koncept (angl. fuzzy concept) opredeljuje

idejo, katere pomen se lahko znatno spreminja glede na kontekst

ali pogoje uporabe. Tak koncept je objektivno pomensko nejasen,

vendar lahko zaradi določljivega pomena, ki ga lahko natančneje

opredelimo s podrobnejšo razlago in določitvijo konteksta upora-

be, daje občutek eksaktnosti (Behlohlavek in Klir, 2011). Preučeva-

nje značilnosti nejasnih konceptov in jezika obravnava področje t.

i. »fuzzy« semantike (Zadeh, 1971).

Za lažjo predstavo vzemimo primer drevesa, ki ga Slovar slo-

venskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ) razlaga kot »lesnato

rastlino z deblom in vejami«. Tak opis v praksi zajema številne

podobne, a raznolike entitete – med drevesa tako na primer pri-

števamo smreko in bukev, ki pa se med seboj močno razlikujeta

po številnih lastnostih. Če se torej omejimo zgolj na smreko, SSKJ

njen opis zoži na »iglasto drevo s temno zelenimi koničastimi

iglicami, visečimi storži in rdečkasto rjavo razpokano skorjo«.

S tem sicer ožimo pomen, a hkrati ohranimo dobršen del nejas-

nosti; ta se zgolj premakne iz splošnih značilnosti, kot so listi ali

iglice, na bolj specifične lastnosti, denimo obliko ali vrsto iglic.

Če se torej več oseb pogovarja o drevesu ali celo o točno določeni

smreki, si bo vsak subjekt pogovora v mislih ustvaril in operiral

s svojo edinstveno podobo objekta, ne glede na to, kako ozko je

ta podoba formalno opredeljena (de Saussure, 2018). Podoba, ki

si jo posamezna oseba ustvari ob določenem pojmu, je predvsem

prostorsko-časovno in socio-kulturno pogojena – torej odvisna od

njenega kognitivnega ozadja. To pomeni, da se lahko objektivnosti

najbolj približamo oziroma »fuzzy« koncept naredimo bolj »crisp«

(tj. jasno opredeljen) le s kombinacijo natančnega opredeljevanja

in poznavanja ter upoštevanja kognitivnega ozadja deležnikov_ic

(Reiss in Sprenger, 2020).



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 127

Pri bolj oprijemljivih pojmih, kot je primer drevesa,

je fenomen nejasnosti manj izrazit, v znanosti pa pogosto

obravnavamo izrazito abstraktne koncepte, katerih modeli

lahko temeljijo edinole na analogijah z bolj oprijemljivimi

pojmi, kar pa v že sicer kognitivno pogojeno razumevanje

posameznih pojmov vnaša dodatno nejasnost oziroma

variabilnost pri usklajevanju razumevanja abstraktnih pojmov

med posameznimi deležniki (Reiss in Sprenger, 2020).



POMEN ZNANSTVENE ILUSTRACIJE IN

VIZUALNIH MODELOV PRI RAZUMEVANJU

ZNANSTVENIH KONCEPTOV

Ljudje se izmed vseh čutil najbolj opiramo predvsem na

vid. Ta dominira tudi v polju znanstvenega raziskovanja,

kjer pogosto zasledimo parolo »seeing is believing«, zato se

vsaj tradicionalno znanost najtesneje prepleta z vizualno

umetnostjo, ki zajema skupino umetniških zvrsti, pri čemer se

te prav tako opirajo predvsem na vid (Jenks, 2002). Poznamo

še kopico drugih umetniških zvrsti, ki jih zaznavamo s

pomočjo drugih čutil. Tako je glasba vezana na sluh, literarne

umetnosti pa predvsem na kognitivne procese, povezane z

abstraktnim mišljenjem (Bacci in Melcher, 2011). V zadnjem

času se s kombiniranjem različnih umetniških zvrsti in

razvojem novih tehnik, materialov in izraznih možnosti

pojavljajo tudi številne alternativne oblike ustvarjanja. Te

tvorijo svoja področja novodobnih vizualnih umetnosti, med

katerimi je morda najbolj izpostavljena fotografija, pa tudi

umetnost instalacije, videa in drugih novih medijev (Brakeley

in Sam, 1979), ki počasi, a vztrajno prodirajo tudi v polje

znanstvene ilustracije, saj razširjajo okvir izraznih možnosti

in interpretacije. S tem namreč izkoriščajo veččutni potencial

človeka in bolj celostno ter vključujoče približajo posamezne

koncepte širši populaciji. Pomen vizualizacije, tolmačenja in

razširjanja znanstvenih dognanj je opazil in v svoji razpravi

poudaril tudi Gorazd Planinšič:



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 128

»Znanost potrebuje umetnost pri posredovanju dosežkov

strokovni in laični javnosti. V današnjem času posredova-

nje znanstvenih dosežkov /.../ vse bolj sloni na vizualnem

komuniciranju (slika, karikatura, film, računalniška simu-

lacija in animacija), ki je lahko uspešnejše ob poznavanju

in upoštevanju osnovnih oblikovalskih načel.«

(Planinšič, 2008, 151)



Kar trdi Gorazd Planinšič v zgornjem odstavku, je v obrav-

navanem kontekstu zelo pomembno. Posredovanje znanstvenih

dosežkov je pravzaprav že od nekdaj močno slonelo na vizualni

komunikaciji. Ta vpliva tudi na naše (podzavestno) razumevanje

koncepta, ki nam ga avtor skozi sliko predstavlja, ter še bolj na

njegovo umestitev v širši kontekst znanstvenega kanona (Heil,

1983). Ker pa gre pri odnosu znanosti in umetnosti za medseboj-

no podporo oz. »simbiozo«, je jasno, da tudi umetnost potrebuje

znanost za svoj razvoj (Planinšič, 2008, 151). Napačno sklepanje,

v katerega nas pri tem pogosto zanese, pa je predvsem površin-

sko enosmerno razumevanje te soodvisnosti, češ da umetnost

zgolj poveča dodano vrednost znanosti, sama pa je od slednje

tudi materialno popolnoma odvisna, saj ji zagotavlja orodja in

material za materializacijo idej. Napaka tovrstnega pogleda je

seveda v tem, da pozablja, da je znanost odvisna od umetnosti

na ravni idej, ki nato vodijo v razvoj tehnologije, od katere lahko

nato profitira tudi umetnost. Vprašanje je torej podobno dilemi,

»kaj omogoča obstoj česa – kokoš jajcu ali obratno«.

Glede na naravo modelov, na katerih temeljijo posamezna

naravoslovna znanstvena področja, jih lahko razdelimo v

dve večji skupini. Prva zajema področja, kot sta matematika

in fizika, ki se večinoma opirajo na abstraktne modele, za

razumevanje katerih njihova vizualizacija ni nujno potrebna.

Po drugi strani pa na primer kemija in biologija skoraj

izključno slonita na vizualnih modelih. Celoten kontekstualni

okvir kemije in biologije namreč temelji na strukturi atoma,

posledično molekul, ter bioloških elementov na različnih



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 129

organizacijskih ravneh (od molekularnega, celičnega, tkivnega,

organskega do organizemskega in nenazadnje ekološkega)

(Kozma in Russell, 2005).

Struktura in geometrija teh elementov pogojujeta tako njihovo

estetiko (torej obliko) kot tudi funkcijo, zato v biologiji prepoznamo

osnovne vzorce oblik. Ti vzorci se pojavljajo v različnih kontekstih,

njihova kombinacija pa ustvarja raznolikost živih bitij (Siber in Zi-

herl, 2017). Eden najstarejših in v naravi najširše zastopanih geometrij-

skih vzorcev je Fibonaccijevo zaporedje, ki ga je že leta 1202 odkril itali-

janski matematik Leonardo Fibonacci (pribl. 1170–1240). Fibonaccijevo

zaporedje je zaporedje, pri katerem je vsak naslednji člen seštevek

prejšnjih dveh členov (F₀ = 0, F₁ = 1; Fn = Fn-1 + Fn-2 for n > 1). S pomočjo

njegovega vzorca je mogoče pojasniti večino bioloških spiralnih struk-

tur (Al-Suwaiyel idr., 2006). Belgijski fizik Joseph Plateau (1801–1883)

je s proučevanjem milnih mehurčkov in pene rešil matematični pro-

blem robnih pogojev z iskanjem najmanjše površine, ki jo ima ploskev,

napeta na dan obris v prostoru (Neimark in Vignes-Adler, 1995), kar je

ključno predvsem za razumevanje oblike sesilnih vodnih organizmov.

Nemški psiholog Adolf Zeising (1810–1876) je ugotovil, da so posame-

zni elementi teles živih organizmov urejeni v zlatem rezu (Zeising,

1855). Leta 1952 je britanski matematik Alan Turing (1912–1954) izdal

knjigo z naslovom Kemične osnove morfogeneze (The Chemical Basis of

Morphogenesis). V njej je predstavil analizo mehanizmov, potrebnih za

tvorbo vzorcev v živih organizmih med procesom morfogeneze. Pred-

postavil je nihanje kemijskih procesov, natančneje reakcijo Belousov-

-Zhabotinskyja. Reakcije, pri katerih prihaja do nihanj med inhibicijo

in aktivacijo, v živem svetu privedejo do tvorbe različnih pikčastih,

črtastih in spiralnih vzorcev. S tem je matematik pojasnil obliko rasti

večine rastlinskih rozet in vzorcev na površini živalske kože (zebrine

proge, dalmatinčeve pike itd.) (Turing, 1990). Leta 1968 je madžarski

teoretski biolog Aristid Lindenmayer (1925–1989) nato razvil t. i. L-sis-

tem, s katerim je pojasnil fraktalne vzorce rasti rastlin. L-sistem pred-

stavlja abecedo simbolov, ki jih lahko med seboj sestavljamo s pomočjo

produkcijskih pravil, s čimer nadgrajujemo niz simbolov, le-te pa pret-

varjamo v geometrijske vzorce (Iannaccone in Khokha, 1996).



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 130



Slika 1: Edward Hitchcock – Grafični prikaz sistema

življenja, t. i. paleontological chart, s človekom na vrhu kot

»krono stvarstva« na zložljivem listu iz dela Elementarna

geologija (Elementary geology), 1840. (Vir: Wikipedia, CC)





B




citrat





E1 ↓ akonitaza



A izocitrat



citrat E2 ↓ izocitrat dehidrogenaza

E1 ↓

izocitrat oksalosukcinat





oksalosukcinat E2 ↓ izocitrat E2 ↓ dehidrogenaza

E2 ↓



za« α-ketoglutarat E3 ↓ α-ketoglutarat -ketoglutarat

E3 ↓ dehidrogenaza,



+ » sintetaza E4 ↓ ↑ sukcinat fumarat trio sukcinat sukcinil Co-A





L-malat E5 ↓ ↑ sukcinat E4 ↓ ↑ dehidrogenaza

E6 ↓ ↑ fumarat

oksaloacetat

E5 ↓ ↑ malat

dehidrogenaza

L-malat





E6 ↓ ↑ citrat



sintaza



oksaloacetat





C





Slika 2: Prikaz oz. model cikla citronske kisline.



A Prvi objavljen diagram cikla B Reprezentativnejši model s C Model, ki skuša realneje prikazati



citronske kisline, narejen na podlagi prikazom struktur posameznih stanje v notranjosti celice, ki je



članka Hansa Adolfa Krebsa in encimov, ki se skrivajo za puščicami, natrpana z različnimi delci, pri



Williama Arthurja Johnsona leta 1937 in organskih kislin. čemer ti med seboj niso (nujno)



(Krebs in Johnson, 1937). mehansko povezani.





Iz teh primerov lahko zaključimo, da kemijske in biološke

procese s pomočjo abstraktnih matematičnih in fizikalnih modelov

pogosto prevajamo v strukturno neodvisne (jezikovne) oblike, ven-

dar pa je njihovo razumevanje odvisno predvsem od izpostavitve

in poznavanja osnovnih strukturnih, vizualnih modelov. Geome-

trija bioloških oblik tako predstavlja eno najtesnejših stičišč med

biološko znanostjo in umetnostjo. V nadaljevanju si podrobneje

oglejmo dva abstraktnejša primera, ki še jasneje kažeta, kako lahko

zanemarjanje pomena vizualnega prikaza vpliva na našo predstavo

o stvarnosti.



PRIMER PROBLEMA VIZUALIZACIJE RAZVRŠČANJA

ORGANIZMOV V SISTEM – T. I. DREVO ŽIVLJENJA

Človek je imel že od nekdaj težnjo po sistematizaciji. V biologiji

se je iz nje rodila poddisciplina, ki jo imenujemo sistematika in se

ukvarja z razvrščanjem živih organizmov v sistem. Številni naravo-

slovci to še vedno počnejo z umeščanjem organizmov na t. i. »dre-

vo življenja«. Organizmi so v takem drevesu nanizani v navpični

kompoziciji, skladno z analogijo rasti drevesa. Različne interpre-

tacije »drevesa življenja« praviloma človeka venomer postavijo na

najvišjo vejo. To je storil tudi ameriški geolog Edward Hitchcock

(1793–1864) v svojem delu Elementarna geologija (Elementary geo-

logy) leta 1840, ki velja za enega prvih prikazov ideje o sorodstveni

povezanosti različnih recentnih organizmov. Človekov položaj je še

dodatno biblično poudaril s krono (Slika 1), kar je v skladu s sveto-

pisemskim odlomkom iz Geneze (1 Mz 1,27-28).

Takšni vrednostno zasnovani hierarhični prikazi ureditve

življenja na Zemlji so pozneje ob pomoči še nekaterih drugih oko-

liščin vodili v biološki antropocentrizem, katerega posledice so

vidne še danes (Hitchcock, 1856). Ljudje v zahodnih kulturah nav-

pično urejene sisteme namreč povezujemo s hierarhijo, vodoravno

os pa asociiramo z enakovrednostjo. Izrazito pokončno usmerjena

kompozicija torej implicitno sporoča, da so vrste, prikazane višje v

drevesu, bolj razvite, pomembnejše oz. nadrejene tistim, ki so nižje

v »krošnji« drevesa.



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 133





PRIMER PROBLEMA VIZUALIZACIJE


BIOKEMIJSKIH PROCESOV

Sodobnejši primer prezira pomena slikovne interpretacije pa lahko

najdemo v biokemiji in molekularni biologiji. V obeh znanstve-

nih disciplinah si pri vizualizaciji pogosto pomagamo s shemami

reakcij, ki potekajo v živih sistemih. Te katalizirajo encimi in so

največkrat prikazani kot veriga oz. sklop, ki lahko tvori metabolno

pot, cikel ali spiralo (Nelson and Cox, 2009). V tovrstnih prikazih je

videti, kot da reakcije (ali kar encimi) posamezne molekule povezu-

jejo v sklenjeno verižico. Med bolj znanimi tovrstnimi metabolnimi

procesi je cikel citronske kisline (Slika 2). Na poti do njegovega od-

kritja sta bili za dosežke na tem področju podeljeni kar dve Nobelo-

vi nagradi za fiziologijo ali medicino, in sicer najprej Albertu Szen-

t-Györgyiu (1893–1986) leta 1937 za raziskave v povezavi s fumarno

kislino, nato pa še Hansu Adolfu Krebsu (1900–1981), ki je leta 1937

ob pomoči svojega doktorskega študenta Williama Arthurja John-

sona cikel tudi sestavil (Krebs, 1970). Tovrstni prikazi napeljujejo

na to, da so metabolne poti kot nekakšne železniške povezave, pri

katerih ima sistem zelo malo svobode. V resnici pa gre za prost

sistem, kjer se posamezne molekule gibljejo v raztopini, reakcije

pa so, če že, sklopljene termodinamsko, ne pa mehansko, kot je to

razvidno iz omenjenih prikazov. Skladno s tem bi bila primernejša

analogija z zračnim prometom, kjer začrtana smer za razliko od

železniških povezav ni absolutna in omogoča prosto gibanje teles

po prostoru.



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA V KONTEKSTU

VIZUALNIH PRIMANJKLJAJEV

Opisana primera nazorno prikazujeta, kako naše razumevanje

znanstvene stvarnosti temelji na načinu njene vizualizacije in kako

pomembno ter odgovorno vlogo ima znanstvena ilustracija pri in-

terpretaciji, zlasti kemijskih in bioloških modelov. Ilustracija tako

ni zgolj orodje za komunikacijo in popularizacijo znanosti, kot bi

morda napačno sklepali iz ene od izjav Gorazda Planinšiča (Planin-

šič, 2008, 151), ampak je neločljiv del same znanosti.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 134

Ker je obdelava informacij, ki se v možgane stekajo iz raz-

ličnih čutil, prepletena, lahko nekateri razvijejo t. i. sinestezijo

oz. nenavadne povezave med določenimi predeli možganske

skorje. To vodi v netipičen način zaznavanja, pri katerem eni

lastnosti dražljaja pripišemo dodatno lastnost, pogosto iz druge

čutne modalnosti (npr. določenemu zvoku pripišemo barvo),

ki pa ne nadomesti druge. Gre za samodejen, neprostovoljen in

enosmeren pojav, ki se lahko pojavlja v različnih oblikah. Doda-

tna lastnost je lahko tudi znotraj iste modalnosti; vizualnemu

dražljaju črke A lahko na primer sinestet pripiše dodatno vizual-

no lastnost, kot je barva (Ward, 2013). Dražljaj pa niti ni treba biti

fizično prisoten v celoti – sinesteti lahko okus besede zaznajo že

v situaciji, ko imajo besedo »na koncu jezika« (Simner in Ward,

2006). Sinestezijo torej sestavljata med seboj povezana sprožilec

(angl. inducer), ki sproži zaznavni dogodek, in sočasnik (angl.

concurrent), ki zajema dodatne zaznavne lastnosti. Pri osebi, ki

ob tonu C zaznava modro barvo, je na primer ton C sprožilec,

modra barva pa sočasnik (Grossenbacher in Lovelace, 2001). Pri

večini sinestetov je ta pojav enosmeren – določen ton na primer

povezujemo s posamezno barvo, vendar barve ne slišimo, če jo

zagledamo (Mills, 1999). Sočasnik je običajno enoten in stalen,

medtem ko je lahko sprožilec bolj prilagodljiv. Vidna zaznava

črke B bo na primer vedno sprožila zaznavo določenega odtenka

rdeče, ne glede na pisavo, v kateri je zapisana (Grossenbacher in

Lovelace, 2001).

Številni sprožilci so torej simboli (Glicksohn idr., 1992), s

katerimi operira tudi znanstvena ilustracija, ki skuša izkoriščati

»sinestetičen potencial« vsake osebe, kar je tudi ključna prednost

ilustracije pred fotografijo. Slednja zgolj zajame fizično podobo,

kot jo zazna kamera oz. naše oči, z vsemi bolj ali manj pomembni-

mi podrobnostmi. Možgani v njih nato iščejo določene vzorce, pri

čemer se sam proces pri vsaki osebi nekoliko razlikuje. Z razume-

vanjem ključnih kognitivnih procesov oblikovanja podobe v naših

možganih lahko ilustracija, ki usmerja in poudarja želene vzorce,

nepomembne pa utiša, omogoči bolj enoznačno razumevanje



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 135

samega modela. Naloga (znanstvenega) ilustratorja je torej ustvar-

jati predvsem z materialom, ki ga obdelujejo naši možgani, in ne

zgolj poustvariti podobe, ki jo zajemajo oči.

S tem se odpira vprašanje, kako kemijo in biologijo, ki te-

meljita na vizualnih modelih, predstaviti slepim in slabovidnim.

Pri abstraktnih konceptih smo tudi videči v določeni meri »slepi«,

podobno kot slepi in slabovidni, zato si pomagamo z ustvarjanjem

vizualnih modelov, ki nam načeloma olajšajo razumevanje teh ne-

vidnih, neoprijemljivih idej. Za slepe in slabovidne pa predstavljajo

izziv že popolnoma konkretni elementi, kot sta na primer oblika

in zgradba posameznih organizmov. Kako velika je ovira, ki stoji

med slepo ali slabovidno osebo in klasičnimi vizualnimi modeli v

znanosti, je seveda odvisno od narave vzroka oz. etiologije in razlo-

gov za odsotnost ali pomanjkanje vida, ki se razlikujejo, čeprav so

posledice podobne – torej bolj ali manj huda okvara vida. Težave se

lahko pojavijo bodisi zaradi okvare čutila (očesa), živca, ki prenaša

vidne informacije v ustrezne možganske centre, bodisi samega vi-

dnega korteksa kot ključnega centra za obdelavo vidnih informacij.

Podoba, ki jo nazadnje vidimo, je namreč produkt številnih proce-

sov, ki potekajo v možganih in vplivajo na njeno končno obliko ter

posledično tudi na njen učinek na ostale kognitivne procese, kot so

čustvene reakcije, spomin in podobno.

Tako so nedavno pojasnili sicer že dlje časa znan pojav re-

fleksne reakcije ob zaznavi določenih oblik (npr. podolgovatih in

neravnih), ki so povezane s prirojenimi strahovi (npr. pred kačami),

tudi pri osebah z okvaro vidnega korteksa, ki nimajo sposobnosti

oblikovanja vizualne slike zaznanih objektov. Takšne osebe torej

ne morejo videti oblike, na katero se kljub temu odzovejo zaradi

obstoja aferentne poti iz pulvinarja v amigdalo. Ta pot omogoča

obrambni odziv strahu na določene evolucijsko pomembne oblike,

ki predstavljajo neposredno nevarnost (McFadyen idr., 2019).

Poleg raznolike etiologije, ki vodi v slabovidnost ali celo

slepoto, so različni tudi razlogi za njun pojav. Lahko se pojavi kot

izguba oz. poslabšanje vida osebe, na podlagi česar lahko nekateri

razvijejo sinestezijo, pri kateri izgubljena modalnost (torej vid) pos-



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 136

tane sočasnik. Čeprav primarnega vira informacij ni več, se lahko

vidni korteks, če je ohranjen, sčasoma (več dni do let) multimodal-

no poveže z drugimi deli možganov (Ward, 2013). To v praksi na

primer pomeni, da ob določenem otipu, zvoku ipd. sočasno vidijo

določeno sliko.

V drugo skupino pa uvrščamo osebe, katerih slabovidnost oz.

slepota je prirojena in ki nikoli niso imeli možnosti izgraditi vizu-

alne predstave, primerljive z ostalimi videčimi osebami. Čeprav gre

za razmeroma majhen delež oseb, ki morajo živeti s tem, so prav ti

primeri v obravnavanem kontekstu najzahtevnejši. Njihov svet in

vizualni svet videčih se namreč nikoli ne srečata, kar pomeni, da

je slikovno prevajanje med njima skoraj nemogoče. Če je določeno

področje skoraj v celoti odvisno od vizualnih modelov, je praktično

nedostopno za osebe s prirojeno slepoto, ki so s tem prikrajšane

za velik del znanstvenega kanona. Ta jim ostaja nedosegljiv zaradi

odsotnosti mehanizma za njegovo zaznavo, obdelavo in nadaljnjo

kontekstualizacijo.



SO TUDI IZJEME, KI PA VENDARLE

POTRJUJEJO PRAVILO

Na globalni ravni sicer najdemo nekaj (prirojeno) slepih ali

slabovidnih posameznikov_ic, ki so si ustvarili uspešno znanstveno

kariero, tudi na področju kemije in biologije, kot so dr. Cary Supa-

lo, dr. Henry Wedler, dr. Stephanie DeLuca in dr. Geerat J. Vermeij

(Minkara, 2024). Kljub temu njihov delež ostaja zanemarljiv v pri-

merjavi s celotno populacijo slepih in slabovidnih. Ključni razlog

za to je prav slaba dosegljivost temeljnih modelov zadevnega pod-

ročja, kar se začne kazati že v času osnovnega izobraževanja. Slepi

in slabovidni, ki v Sloveniji najpogosteje obiskujejo njim prilagojen

program, kemijo in biologijo spoznavajo predvsem opisno. Dolo-

čene strukturno usmerjene modele je sicer mogoče delno prevesti

v 3D-oblike ali besedilo, ki jim je dostopno v brajici, vendar je to v

celoti skoraj nemogoče, zlasti v okviru normativnega konteksta

videčih, ki razumljivo prevladuje v znanstveni skupnosti (Indepen-

dent science, 2024).



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 137

Veliko slepih in slabovidnih učencev izobraževanja ne na-

daljuje v rednem gimnazijskem programu, ki se zaključi s splošno

maturo, kar je sicer najpogostejša praksa pri njihovih videčih vr-

stnikih. Še manj se jih odloči za kemijo ali biologijo kot maturitetni

predmet. Posledično se pri nas s tem problemom na konceptualni

in strokovni ravni le redko kdo ukvarja. Na resnost ovire, s katero

se slepi in slabovidni srečujejo pri razumevanju kemijskih in bio-

loških konceptov, je nedavno opozoril primer slovenske dijakinje

s postopno izgubo vida. Skupaj z videčimi vrstniki je obiskovala

redni izobraževalni program na ljutomerski gimnaziji, za zaklju-

ček katerega je izbrala kemijo kot enega od splošnih maturitetnih

izbirnih predmetov (Tomažin, 2023). Čeprav predmetni izpitni

katalog za splošno maturo predvideva prilagoditve za kandidate s

posebnimi potrebami (Alif idr., 2021), so pri tem primeru naleteli

na oviro pri temeljnem kemijskem konceptu – strukturi molekul.

Po besedah njene učiteljice kemije je imela dijakinja že prej težave

pri spremljanju naravoslovnih predmetov, kot sta kemija in biolo-

gija, predvsem zaradi pomanjkanja ustrezno prilagojenega učnega

gradiva (Tomažin, 2023).

Ker kljub intenzivnemu iskanju niso našli primernega siste-

ma, ki bi slepim in slabovidnim omogočal vstop v svet spoznava-

nja in soustvarjanja strukturne kemije, so se bili primorani lotiti

reševanja tega izziva sami. Na podlagi računalniškega programa

SMILES so tako razvili linearni zapis kemijskih spojin, v pomoč pa

jim je bil tudi že razviti linearni matematični zapis, ki se je uveljavil

pri matematiki. Ta za razliko od kemije v večji meri temelji na ab-

straktnih modelih in je zato slepim in slabovidnim lažje dosegljiv.

Predlog linearnega zapisa kemijskih spojin so nato anotirali s po-

močjo vzorca slepih in slabovidnih posameznikov_ic in ga skladno

z njihovimi komentarji ustrezno prilagodili (Tomažin, 2023).

Z njihovim linearnim strukturnim zapisom kemijskih formul

je sicer možno zapisati večino spojin, vseh, kot to predpostavlja no-

menklatura IUPAC, pa vendarle ne. Poleg tega so sicer izvedljivi za-

pisi nekaterih spojin težje berljivi, zato imajo slepi in slabovidni pri

prepoznavi več težav. Glavni namen projekta je bil torej predvsem



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 138

praktičen – omogočiti slepim in slabovidnim učencem_kam in

dijakom_injam opravljanje zaključnih izpitov in samo spremlja-

nje pouka kemije in biologije na vsakodnevni ravni (Tomažin,

2023). Kljub nedvomnemu uspehu opisanega primera je treba

poudariti, da je bila izguba vida pri omenjeni dijakinji postopna,

zato je lahko pred izgubo vida pridobila vsaj osnovne vizualne iz-

kušnje, ki so ji nato nekoliko olajšale spoprijemanje s strukturno

kemijo. Že tako izjemno zahteven izziv je tako še težji za osebe, ki

so že od samega rojstva slepe.



NAMESTO ZAKLJUČKA ALI KAJ LAHKO

SLEPI IN SLABOVIDNI PRISPEVAJO

V SVET VIZUALNIH MODELOV

Podobno kot v kemiji tudi v biologiji kljub napredku na področju

molekularnih metod organizme še vedno razvrščamo in preu-

čujemo njihove lastnosti predvsem na osnovi njihove zgradbe

in videza. Razlike med posameznimi organizmi so pogosto zelo

majhne in del širšega konteksta, ki je slepim in slabovidnim v

zastavljeni obliki v veliki meri, če ne celo v celoti, nedostopen. Ta

problem je pred kratkim naslovil tudi izjemen brazilski fotograf

Sebastião Salgado, katerega čustveno nabit fotografski izraz ned-

vomno presega zgolj dokumentiranje stanja. Salgado se posveča

predvsem naravoslovni in antropološki fotografiji, ki jo je nedav-

no v edinstvenem projektu s posebno izdajo reliefne fotografske

knjige skušal približati tudi slepim in slabovidnim. Kljub izjemno

zahtevnim poskusom čim bolj celovitega razumevanja naravo-

slovnih konceptov, ki že za videče predstavljajo velik izziv, torej

vendarle obstajajo možnosti za premoščanje ovir tudi za slepe in

slabovidne (Salgado, 2023), s čimer na koncu pridobimo prav vsi.

Videči smo že od samega začetka pogojeni z dolgo zgodo-

vino oblikovanja konceptov, katerih obstoječi modeli pogosto

predstavljajo le eno, včasih celo precej problematično interpre-

tacijo med mnogimi možnimi. Večina alternativnih interpretacij

zaradi prevlade ustaljenih modelov ne pride v ospredje ali celo ne

ugleda luči sveta, zato je ključnega pomena, da si prizadevamo



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 139

za »vizualizacijo« kemijskih in bioloških konceptov tudi za slepe in

slabovidne. Ti nam lahko ponudijo alternativen pogled na uveljav-

ljene naravoslovne koncepte ali celo razvijejo nove, še neobstoječe

pristope. Pri tem so projekti, kot je Mednarodna poletna šola v Ka-

verljagu s svojo transdisciplinarno ekipo in metodološkim pristo-

pom, zelo učinkoviti, kar se je nenazadnje pokazalo že večkrat, med

drugim tudi pri opisanem razvoju linearnega zapisa strukturnih

formul kemijskih spojin.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 140

Literatura in viri

Biblija, Slovenski standardni prevod (2023). Lju- Alif, M., Cebin, N., Košmrlj, B., Kravanja, D., Moz-

bljana: Društvo Svetopisemska družba Sloveni- er, A., Perdih, F., Petriček, S., Smrdu, A., Svetina,

je. https://www.biblija.net/biblija.cgi?l=sl (28. N., & B. Zmazek (2021): Kemija, predmetni izpitni

10. 2024). katalog za splošno maturo. Ljubljana, Državni

izpitni center.

Feyerabend, P. K. (2008): Znanost kot umetnost.

Ljubljana: Sophia. Bacci, F., & D. Melcher, ur. (2011): Art and the

Senses. 1. izd. Oxford, Oxford University Press.

Kač, M. (2013) Pogledi učiteljev na potek ak- Behlohlavek, R., & G. J. Klir, ur. (2011): Concepts

tualnega študija mikrobiologije. V: Raspor, and Fuzzy Logic. Cambridge, Massachusetts,

P. Mikrobiologija za znanje in napredek: 20 let MIT Press.

univerzitetnega študija mikrobiologije. 319–384.

Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za Berlyne, D. E. (1974): Studies in the New Exper-

živilstvo, Katedra za biotehnologijo, mikrobi- imental Aesthetics: Steps Toward an Objective

ologijo in varnost živil. Psychology of Aesthetic Appreciation. Abing-

don, Taylor & Francis.

Možina, M., in U. Kordeš (1998): Obiranje sadov

z drevesa spoznanja, spremna beseda. V: Drevo Bogen, J. (2009): Theory and Observation in

spoznanja, H. Maturana (ur.) in F. J. Varela (ur.). Science. Stanford Encyclopedia of Philoso-

Ljubljana: Studia Humanitatis. phy: https://plato.stanford.edu/entries/sci-

ence-theory-observation/ (28. 10. 2024).

Planinšič, G. (2008): Medpredmetno povezovan-

je naravoslovnih in umetniških predmetov: Zakaj Brakeley, T. C., & J. M. J. Sam (1979): American

in kako? V: Kultura in umetnost v izobraževanju Art: Painting, Sculpture, Architecture, Deco-

– popotnica 21. stoletja. N. Požar Matijašiš in N. rative Arts, Photography. New York, Abrams

Bucik, ur. 149–157. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Books.

Shimamura, A. P., in S. E. Palmer, ur. (2012): Aes-

thetic Science: Connecting Minds, Brains, and Chatterjee, A., & O. Vartanian (2014): Neuro-

Experience. Oxford: Oxford University Press. aesthetics. Trends in Cognitive Sciences 18, 7,

370–375.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga,

dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www. De Saussure, F. (2018): Splošno jezikoslovje.

fran.si (28. 10. 2024). Ljubljana, Studia humanitatis.



The Economist (24. julij 1999): Fuel cells meet Frigg, R., & S. Hartmann (2006): Models in big business. London: Economist Group. Section Science. Stanford Encyclopedia of Philoso-

Business: 59. phy: https://plato.stanford.edu/entries/mod-

els-science/ (28. 10. 2024).

Al-Suwaiyel, M. I., Alani, D. & A. Al-Swailem

(2006): An Investigation of Fibonacci-like Glicksohn, J., Salinger, O. & A. Roychman (1992):

Sequences in Biology and Mathematics. In- An Exploratory Study of Syncretic Experience:

ternational Journal of Nonlinear Sciences and Eidetics, Synaesthesia, and Absorption. Percep-

Numerical Simulation 7, 2, 133–136. tion 21, 5, 637–642.



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 141

Grossenbacher, P. G., & C. T. Lovelace (2001): Mills, C. B. (1999): Digit Synaesthesia: A Case

Mechanisms of Synesthesia: Cognitive and Study Using a Stroop-Type Test. Cognitive Neu-

Physiological Constraints. Trends in Cognitive ropsychology 16, 2, 181–191. Sciences 5, 1, 36–41.

Minkara, M.: Mona Minkara Fellow Blind Scien-

Heil, J. (1983): Perception and Cognition. V: F. tists: https://monaminkara.com/fellow-blind-sci-

Macpherson (ur.): The Senses: Classic and Con- entists#gsc.tab=0 (28. 10. 2024). temporary Philosophical Perspectives, Oxford,

Oxford University Press, 136–155. Nagel, T. (1974): What Is It Like to Be a Bat? The

Philosophical Review 83, 4, 435–450.

Hitchcock, E. (1856): Elementary Geology. Bos-

ton, Newman and Ivison. Neimark, A. V., & M. Vignes-Adler (1995): Varia-

tions from the Plateau Law in Foams. Physical

Iannaccone, P. M., & M. Khokha (1996): Fractal Review E 51, 1, 788. Geometry in Biological Systems: An Analytical

Approach. Boca Raton, CRC Press. Nelson, D. L., & M. M. Cox (2009): Lehninger

Principles of Biochemistry. 5. izd. New York, W.H.

Independent Science (2024): https://independ- Freeman.

encescience.com (28. 10. 2024).

Popper, K. (2012): The Open Society and Its

Jenks, C. (2002): Visual Culture. Abingdon, Enemies. Abingdon, Routledge. Routledge.

Popper, K. (2014): Conjectures and Refutations:

Kozma, R., & J. Russell (2005): Students Be- The Growth of Scientific Knowledge. Abingdon,

coming Chemists: Developing Representational Routledge.

Competence. In Visualization in Science Educa-

tion, 1, 121–146. Reiss, J., & Sprenger, J. (2020). Scientific objec-

tivity.(winter 2020 edition). The Stanford encyclo-

Krebs, H. A. (1970): The History of the Tricarbo- pedia of philosophy, https://plato.stanford.edu/

xylic Acid Cycle. Perspectives in Biology and entries/scientific-objectivity/ (13. 1. 2025). Medicine 14, 1, 154–172.

Salgado, S. (2023): Amazônia Touch. Cologne,

Krebs, H. A., and W. A. Johnson (1937): The Role Taschen.

of Citric Acid in Intermediate Metabolism in

Animal Tissues. Enzymologia 4, 148–156. Siber, A., & P. Ziherl (2017): Cellular Patterns.

Boca Raton, CRC Press.

Kuhn, T. S. (2012): The Structure of Scientific

Revolutions. Illinois, University of Chicago Press. Skov, M., Vartanian, O., Martindale, C. & A. Ber-

leant (2018): Neuroaesthetics. 1. izd. Abingdon,

McFadyen, J., Mattingley, J. B. & M. I. Garrido Routledge.

(2019): An Afferent White Matter Pathway from

the Pulvinar to the Amygdala Facilitates Fear

Recognition. eLife 8: e40766.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA PREZELJ 142

Tomažin, A. (2023): Kako v brajici zapisujemo

note ali kemijske formule? RTV SLO: https://

www.rtvslo.si/dostopno/poglobljeno/

kako-v-brajici-zapisujemo-note-ali-kemijske-for-

mule/655021 (28. 10. 2024).



Turing, A. M. (1990): The Chemical Basis of

Morphogenesis. Bulletin of Mathematical Biolo-

gy 52, 1-2, 153–197.



Van Fraassen, B. C. (2010): Scientific Rep-

resentation: Paradoxes of Perspective. Oxford,

Oxford University Press.



Ward, J. (2013): Synesthesia. Annual Review of

Psychology 64, 1, 49–75.



Ward, J., & J. Simner (2003): Lexical–Gustatory

Synesthesia: Linguistic and Conceptual Fac-

tors. Cognition 89, 3, 237–261.



Zadeh, Lotfi A. (1971): Quantitative Fuzzy Se-

mantics. Information Sciences 3, 2, 159–176.



Zeising, A. (1855): Aesthetische Forschungen.

Frankfurt, Meidinger.



Zeki, S. (1999): Art and the Brain. Journal of

Consciousness Studies 6, 6–7, 76–96.



Zeki, S. (2001): Artistic Creativity and the

Brain. Science 293, 5527, 51–52.



Zeki, S. (2002): Inner Vision: An Exploration of

Art and the Brain. Science 60, 4, 365–366.



ČESAR NE VIDIM ... PREZELJ 143





ZAZNAVANJE




OSEB Z OKVARAMI



VIDA



Mateja Maljevac



Ključne besede:

osebe z okvaro vida, taktilne vsebine,

avdiodeskripcija, otroci z okvaro vida





Povzetek




Slepota, slabovidnost in okvara vidne funkcije

predstavljajo kompleksne izzive, ki jih je težko

enotno opredeliti. V slovenskem šolskem sistemu je

pedagoška opredelitev usmerjena v konkretne vidne

sposobnosti otrok, kar omogoča prilagoditev vzgojno-

izobraževalnega procesa in ustvarja vključujoče

okolje. Otroci z okvaro vida za aktivno sodelovanje

v družbi potrebujejo vsebine, ki nadomestijo vidne

informacije. Razvoj taktilnih zaznav igra ključno

vlogo pri njihovem celostnem razvoju; skozi igro in

interakcijo se učijo o svetu okoli sebe. Aktivnosti

razširjenega kurikuluma morajo spodbujati konkretne

in jezikovno bogate izkušnje, saj to omogoča

razumevanje temeljnih konceptov. Učinkovite

strategije dela z otroki z okvaro vida vključujejo

taktilno modeliranje in avdiodeskripcijo, ki otrokom

omogočata raziskovanje in interpretacijo informacij.

Avdiodeskripcija povečuje dostopnost kulturnih virov,

medtem ko taktilne vsebine spodbujajo razvoj fine

motorike. Skupaj ti elementi ustvarjajo podporni okvir,

ki spodbuja samostojnost in uspeh otrok. Zavestno

oblikovanje učnih vsebin in prilagoditev metod

poučevanja sta zato ključna za uspešno vključitev

otrok z okvaro vida v sodobni izobraževalni sistem.





UVOD


V zadnjih desetletjih so se v družbi zgodili veliki miselni premiki

v odnosu do oseb s posebnimi potrebami. Slednji ne ostajajo

več na obrobju družbe, pomilovani zaradi svoje invalidnosti,

pač pa jim priznavamo enakovredno vlogo v primerjavi z nami

samimi. Za to, da bodo imeli resnično enake možnosti v življenju

v primerjavi s polnočutnimi posamezniki, jim je treba vsebine

in gradiva prilagoditi v njim dostopno obliko. V šolskem okolju

in vsakdanjem življenju se vedno bolj uveljavlja prilagajanje v

smislu univerzalnega dizajna. Z zagotavljanjem primernega

fizičnega, didaktičnega, socialnega in kurikularnega okolja lahko

oblikujemo vključujočo družbo. Univerzalni dizajn pri učenju

se je izkazal za učinkovit pristop k ustvarjanju dostopnega in

vključujočega učnega okolja. Ta koncept temelji na znanstvenih

spoznanjih o procesih učenja ljudi. Glavni cilj univerzalnega

dizajna pri učenju je oblikovati učni prostor z različnimi

možnostmi, ki omogoča večini učencev aktivno sodelovanje

brez dodatnih prilagoditev (CAST 2024). Kljub temu je treba pri

osebah z okvaro vida pomisliti na to, da je primarno čutilo za

spoznavanje sveta okvarjeno in da moramo okrepiti predvsem

preostala čutila. Vsebine je treba prilagoditi predvsem prek tipa

in zvoka, manj značilno pa je prilagajanje prek vonja in okusa

(Schmidt, 2014).



PEDAGOŠKA OPREDELITEV OKVAR VIDA

V svetu ne obstaja enotna opredelitev slepote, slabovidnosti in

okvare vidne funkcije, v grobem pa lahko opredelitve razdelimo

na medicinske (npr. opredelitev Svetovne zdravstvene organi-

zacije, slovenska opredelitev razširjenega strokovnega kolegija

za okulistiko) in pedagoške (npr. Kriteriji za opredelitev vrste in

stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potre-

bami, ki jih je pripravil Zavod Republike Slovenije za šolstvo). Slo-

venska pedagoška opredelitev slepote in slabovidnosti oz. okvare

vidne funkcije (Stirn Kranjc, Raič, Lah, Murn, Žunič in Pinterič,

2015) služi v našem šolskem prostoru kot pravna podlaga pedago-



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA MALJEVAC 146

škega dela z učenci s posebnimi potrebami in njihovim okoljem,

hkrati pa se od medicinskih opredelitev razlikuje po tem, da opre-

deljuje tudi okvaro vidne funkcije, česar pa pri medicinskih opre-

delitvah še ne zasledimo:

»Slepi in slabovidni otroci ter otroci z okvaro vidne funkcije

so otroci, ki imajo zmanjšano ostrino vida, zoženo vidno polje ali

okvaro vidne funkcije. Merilo za oceno vidnega polja je izvid peri-

metrije.



Slabovidni otrok

Slabovidni otrok ima ostrino vida od 5 do 30 odstotkov ali zoženo

vidno polje v vseh meridijanih nad 10 do vključno 20 stopinj okrog

fiksacijske točke, ne glede na ostrino vida. Razlikujemo zmerno

slabovidnega in težko slabovidnega otroka.

Zmerno slabovidni otrok ima ostrino vida od 10 do 30 odstot-

kov. Potrebuje delno prilagojeno vzgojno-izobraževalno okolje

in po potrebi prilagojene učne in vzgojne pripomočke, specialni

trening na področju komunikacijskih tehnik in/ali orientacije. Ob

ustreznih pogojih sprejema vidne informacije in dela po metodi za

slabovidne. Lahko ohrani hitrost dela kot videči vrstniki, vendar s

prilagoditvijo gradiv ali uporabo pripomočkov za branje.

Težko slabovidni otrok ima ostrino vida od 5 do manj kot 10

odstotkov ali zoženo vidno polje nad 10 do vključno 20 stopinj

okrog fiksacijske točke, ne glede na ostrino vida. Potrebuje prila-

gojeno vzgojno-izobraževalno okolje in didaktične pripomočke.

Potrebuje specialni trening na področju komunikacijskih tehnik,

orientacije in socialnih veščin. Pretežni del učenja poteka z vidno

informacijo, dela po metodi za slabovidne. Bere lahko črni tisk s

prilagoditvijo gradiva ali uporabo pripomočkov, vendar je njegovo

branje ovirano in počasnejše.



Slepi otrok

Slepi otrok ima ostrino vida manj kot 5 odstotkov ali zoženo vidno

polje na 10 stopinj ali manj okrog fiksacijske točke, ne glede na

ostrino vida.



ZAZNAVANJE OSEB Z ... MALJEVAC 147

Slepi otrok z ostankom vida ima ostrino vida 2 do manj

kot 5 odstotkov ali zoženo vidno polje nad 5 do vključno 10

stopinj okrog fiksacijske točke, ne glede na ostrino vida.

Potrebuje prilagojeno vzgojno-izobraževalno okolje in

didaktične pripomočke, prilagojene pripomočke na področju

komunikacijskih tehnik, dodatne didaktične pripomočke

za pridobivanje abstraktnih pojmov in fizikalnih veličin ter

pripomočke za slepe za orientacijo in vsakdanje življenje.

Potrebuje specialni trening socialnih veščin, orientacije in

komunikacijskih tehnik. Dela po kombinirani metodi: delno po

metodi za slepe, delno po metodi za slabovidne. Pri delu je precej

počasnejši od videčih vrstnikov.

Slepi otrok z minimalnim ostankom vida ima ostrino vida

od projekcije svetlobe do manj kot 2 odstotka ali zoženo vidno

polje na 5 stopinj ali manj okrog fiksacijske točke, ne glede na

ostrino vida. Potrebuje prilagojeno vzgojno-izobraževalno okolje

in didaktične pripomočke, prilagojene pripomočke na področju

komunikacijskih tehnik, dodatne didaktične pripomočke za pri-

dobivanje abstraktnih pojmov in fizikalnih veličin ter pripomočke

za slepe za orientacijo in vsakdanje življenje. Potrebuje specialni

trening socialnih veščin, orientacije in komunikacijskih tehnik.

Dela po kombinirani metodi: pretežno po metodi za slepe, delno

po metodi za slabovidne. Pri delu je precej počasnejši od videčih

vrstnikov.

Popolnoma slepi otrok: dojem negativen ali dojem svetlobe po-

zitiven z negativno projekcijo. Potrebuje stalni specialni trening za

vsakdanje življenje, prilagojeno vzgojno-izobraževalno okolje,

prilagojene učne pripomočke na področju komunikacijskih teh-

nik, pri čemer uporablja brajico, dodatne didaktične pripomočke

za pridobivanje abstraktnih pojmov in fizikalnih veličin ter pripo-

močke za slepe za orientacijo in vsakdanje življenje. Pri gibalnih

dejavnostih je opazno počasnejši od videčih vrstnikov. Ker se ne

uči s posnemanjem, potrebuje profesionalni pristop za učenje no-

vih gibanj in spretnosti. Dela po metodi za slepe; učenje poteka po

tipnih in slušnih zaznavnih poteh.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA MALJEVAC 148

Otrok z okvaro vidne funkcije

Okvare vidne funkcije so izražene kot posledica obolenja in/ali de-

lovanja osrednjega živčevja. Prisotne so pri eno- ali obojestranski

delno ali v celoti ohranjeni ostrini vida in pri eno- ali obojestransko

delno ali v celoti ohranjenem vidnem polju.

Okvare vidne funkcije so prepoznane kot: težave z vidno

pozornostjo, težave z vidno kompleksnostjo, motnje pogleda in

fiksacije, zakasnel, upočasnjen vidni odgovor, odsoten, netipičen

vidni odgovor (npr. odzivi na grozečo nevarnost), neustrezno vi-

dno-motorično vedenje (npr. koordinacija oko – roka), neučinkovi-

ta vidna percepcija, vidna agnozija. Za oceno okvare vidne funkcije

so potrebni izvidi z znaki okvar osrednjega živčevja po objektivnih

preiskavah, kot so npr. klinične, nevroradiološke, nevrofiziološke,

laboratorijske, genetske in druge (Stirn Kranjc idr., 2015, 8–9).«



RAZVOJ ČUTIL PRI OTROCIH Z OKVARO VIDA

Senzorne zaznave in motorične sposobnosti otroka so ključne za

otrokov celostni razvoj (Anderson, Boigon, David in deWaard,

2007; Roe, 2008). Po Piagetovi teoriji (Piaget, 1929, 1959, 1964, v

Marjanovič Umek, Zupančič, Kavčič in Fekonja, 2009) obstajata

dve glavni stopnji intelektualnega razvoja predšolskega otroka. V

prvih dveh letih otrok deluje na zaznavno-gibalni stopnji razvoja

mišljenja, kjer razvija osnovne koncepte, povezane s stalnostjo

predmeta, prostorskimi odnosi in strategijami za dosego želenih

ciljev ter posnemanjem. Na tej stopnji so senzorne zaznave, kot so

vid, sluh, voh, okus, tip, kinestetične in haptične zaznave, izjemno

pomembne, zato predstavlja vsaka odsotnost ali okrnjenost zazna-

vanja enega od čutil dejavnik tveganja v razvoju. Okrog drugega

leta otrok začne organizirati ljudi in dogodke v svojem svetu ter

razvija zmožnost klasifikacije po obliki, barvi, velikosti in funkciji.

Za otroke z okvaro vida je pomembno, da so koncepti, ki so odvisni

od vida (npr. obrazna mimika, gibanje telesa), predstavljeni zelo

eksplicitno in s pomočjo konkretnega materiala. Otrok z okvaro

vida potrebuje konkretne senzorne in jezikovno bogate izkušnje,

da pridobi informacije, ki bi jih sicer pridobil prek vida.



ZAZNAVANJE OSEB Z ... MALJEVAC 149

Osnovno sredstvo za razvijanje čutil pri otrocih je igra. Igre, ki

vključujejo sluh, omogočajo otroku, da pridobi informacije o doga-

janju v bližnji in daljni okolici, kar je temelj za razvoj selektivne per-

cepcije ter prepoznavanje in določanje smeri in oddaljenosti zvokov.

Igre, ki se osredotočajo na tip, ponujajo otroku informacije o predme-

tih, ki ga obkrožajo. Igre za razvoj voha in okusa so za slepe otroke še

posebej koristne, saj v nekaterih primerih nadomestijo vidne infor-

macije (primer: prepoznavanje jedi po vonju) in spodbujajo zavedanje

v povezavi s predmeti iz vsakdanjega življenja (Zrljić in Košta, 2008).



SPODUJANJE TAKTILNIH

ZAZNAV OSEB Z OKVARO VIDA

Študije (npr. Brambring, 2001, 2006, 2007) kažejo, da imajo otroci z

okvaro vida slabšo telesno pripravljenost in manj razvite motorične

spretnosti v primerjavi z videčimi vrstniki. Obstaja povezava med

razvojem motoričnih spretnosti, del katerih so tudi tipne zaznave,

ter čustvenimi in vedenjskimi motnjami pri osebah z okvaro vida.

Motorične spretnosti delujejo v preventivnem smislu na čustvene in

vedenjske težave. Za razliko od poučevanja gibalnih spretnosti sku-

pin videčih otrok je poučevanje učencev s slepoto in slabovidnostjo

najuspešnejše, ko se le-to izvaja ena na ena, pri čemer igrata po-

membno vlogo tehniki fizičnega vodenja in taktilnega modelira-

nja, ki osebam s slepoto ali slabovidnostjo omogočata mentalno

predstavo giba (O’Connell, Lieberman in Petersen, 2006). Taktilno

zaznavanje je lahko analitično ali sintetično. Pri analitičnem razi-

skovanju otrok analizira posamezne sestavne dele, kar mu omogo-

ča, da si ustvari sliko o predmetu. Pri sintetičnem spoznavanju pa

otrok najprej prime celoten predmet in ga nato prepozna na podlagi

tega. Večino stvari se učimo prek sintetične poti, zato slepi otroci,

ki pogosto uporabljajo analitično pot, potrebujejo več časa za razu-

mevanje sveta (Zrljić in Košta, 2008). Osebe z okvaro vidne funkcije

potrebujejo priložnost, da lahko občutijo dejanja druge osebe, kar

počnejo tako, da se dotikajo delov telesa ali predmetov, vključenih

v dejanja. Poučevanje prek tipa je ena najpogostejših metod za uče-

nje učencev z okvaro vida. Učinkovita uporaba taktilnih strategij



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA MALJEVAC 150

zahteva premišljeno upoštevanje posebnih potreb vsakega učenca,

učnega okolja in specifičnih nalog. Ključnega pomena je, da imamo

dovolj časa za predstavitev taktilnih informacij ter sistematično

evalvacijo prilagoditev, kar prispeva k uspešnemu učnemu procesu.

Pri taktilnem modeliranju so uporabni miniaturni modeli. Njiho-

va majhnost omogoča enostavno uporabo, vendar je pomembno

upoštevati, da na dotik morda ne odražajo prave realnosti. Majhen

plastičen pes na primer nima enakih značilnosti kot pravi pes. Pri

oblikovanju taktilnih prilagoditev se je zato treba izogibati napač-

nim predstavam. Osebe z okvaro vida potrebujejo predvsem taktil-

ne informacije, ki so jim dostopne. Dotik ponuja le delček celote,

zato mora oseba združiti serijo taktilnih vtisov, da bi razumela, kar

videči dojemajo s svojim vidom (O’Connell idr., 2006).



TIPNE (TAKTILNE) SLIKANICE – TIPANKE

Otroci se učijo in spoznavajo svet prek igre in domišljijskega sveta.

Slikanice imajo v predšolskem obdobju pomembno vlogo. Na trgu

obstaja veliko slikanic za videče otroke, a so njihove ilustracije po-

gosto manj primerne za otroke z okvaro vida, zaradi česar otroci z

okvaro vida izgubijo vidno izkušnjo podob, ki bi jih morali doživeti

ob prebiranju. Hkrati so taktilne slikanice za otroke izjemno po-

membne, saj stimulirajo tip otroka, ga pripravljajo na učenje brajice

(Kermauner, 2014). Ilustracije so ključne za seznanjanje z neznani-

mi informacijami, olajšajo razumevanje besedila in omogočajo uče-

nje o stvareh, s katerimi otroci nimajo neposrednega stika, kot so

tropske živali ali zgodovinske osebe (Lamb, 1995, v Tajnikar, 2019).

Schmidt (2014) opredeljuje tipanke kot knjige, v katerih so ilustra-

cije oblikovane tako, da jih otrok zazna s tipom. Tipanke običajno

vsebujejo tudi brajico in povečano besedilo. S tipankami se učijo

prepoznavati in razlagati različne oblike, kar pripomore k razvoju

fine motorike ter taktilnih zaznav, ki so ključne za osebe s slepoto.

Pri mlajših otrocih to hkrati predstavlja pripravo oz. predopisme-

njevanje za učenje brajice. Tehnologija izdelave taktilnih slik se je

skozi čas spreminjala, prav tako tudi materiali. Taktilne slike sledijo

tradiciji, ki sega v konec 19. stoletja. Sprva so bile te slike sestavljene



ZAZNAVANJE OSEB Z ... MALJEVAC 151

iz reliefnih figur, natisnjenih na težkem papirju, z uporabo različ-

nih izrezanih kalupov iz lesa. Pozneje so se materiali razvijali, kar

je omogočilo izrazitejši relief. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja

je papir zamenjala plastika, ki je omogočila oblikovanje podobnih

kalupov, s termoformo. Taktilne slike so enostavne obrisne risbe,

narejene z dvignjenimi črtami ali površinami različnih tekstur, ki

ustvarjajo zaznaven relief. V taktilnih slikah odstranimo podrob-

nosti, saj svetloba, sence in perspektiva niso predstavljive.

Taktilna slika je tako vsak vizualni element, ki je dostopen

taktilni zaznavi; taktilni prag, ki je individualna sposobnost posa-

meznika, pa je odgovoren za to, katere informacije posameznik iz

slike razbere. Taktilne slike so pomembne za razvoj otrok z okvaro

vida. Njihova velikost naj ne presega formata A4, prav tako pa mo-

rajo biti generalizirane, da so nedvoumno prepoznavne. Uporabiti

je treba močne barvne kontraste za tiste z ostanki vida, pri čemer

mora biti sorazmerje skladno z naravo. Materiali naj asociirajo na

stvarno podobo objekta in so varni za uporabo. Z uporabo taktil-

nih slik razvijamo izostrenost čutil, urimo fino motoriko, znanje

o oblikah ter pridobivamo nove izkušnje iz vsakdanjega življenja.

Pomembno je dodati besedila v medijih, ki jih lahko otroci z okvaro

vida berejo. Pri izdelavi tipanke naj bo velikost prikaza primerna

za dve razprti dlani, da otrok zlahka doseže celotno sliko. Informa-

cije v taktilni sliki ne smejo biti manjše od velikosti brajeve celice,

knjige pa naj bodo v ležečem formatu A4. Pri upodabljanju narav-

nih objektov, kot so živali in drevesa, je treba upoštevati pravilna

velikostna razmerja. Mačka na primer ne sme biti večja od volka,

roža pa ne sme biti večja od drevesa. Vse roke in noge živali ter ljudi

morajo biti vidne, kar pomeni, da jih upodabljamo bodisi spredaj

bodisi od strani. Pri izbiri barv in materialov priporočamo močne,

kontrastne barve, ki jih otroci z ostanki vida še zaznavajo. Mehke

predmete upodabljamo z mehkimi materiali, hladne pa z gladkimi.

Pri uporabi materialov je treba poskrbeti za varnost; ostre dele tak-

tilne slike je treba zaščititi, manjši deli morajo biti čvrsto pritrjeni,

materiali pa morajo biti nestrupeni in enostavni za čiščenje (Ker-

mauner, 2014, Kermauner, b. d.). Schmidt (2014) nadalje pojasni, da



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA MALJEVAC 152

je taktilna ilustracija abstrahirana podoba, ki uporablja črte različ-

nih debelin, polne ploskve z različnimi vzorci in teksturami. Podo-

bo lahko razdelimo na več slik, ki se nato združijo v celoto, a gre pri

tem še vedno za vidno abstrahiran dvodimenzionalni svet.

Priprava taktilnih vsebin za posameznike z okvaro vida zah-

teva upoštevanje smernic, ki omogočajo učinkovito zaznavanje in

interpretacijo informacij prek tipa. Küssel (2019) je pripravila nabor

priporočil, ki so uporabni tudi za pripravo taktilnih zemljevidov, ki

predstavljajo višji nivo taktilnih slik.



① Univerzalno dostopne oblike: Pri oblikovanju taktilnih

vsebin je pomembno upoštevati univerzalno dostopne

oblike, ki omogočajo enostavno uporabo za vse. Brajica in

reliefne oblike so ključne za prilagajanje informacij osebam z

okvaro vida. Pomembno je tudi, da se upoštevata velikost in

oblika pisave, da se zagotovi dobra berljivost.

② Taktilne oznake in simboli: Standardi prilagajanja taktilnih

vsebin vključujejo tudi določene taktilne oznake in

simbole, ki pomagajo pri razumevanju prostorskih razmer

na taktilnem zemljevidu. Brock idr. (2015) poudarjajo

pomembnost uporabe enotnih taktilnih simbolov za

poenostavitev interpretacije geografskih informacij.

③ Uporaba kontrastnih materialov: Kontrastni materiali

pomagajo bolje ločiti različne dele taktilnega zemljevida.

Kontrasti med reliefnimi ploskvami, barvami in drugimi

materiali izboljšujejo jasnost in razločnost informacij.

④ Sistematična organizacija informacij: Priprava taktilnih

zemljevidov za osebe z okvaro vida zahteva sistematično

organizacijo informacij, kar omogoča logično branje in

razumevanje prostorskih odnosov.

⑤ Vključevanje tehnoloških inovacij: Sodobne tehnologije,

kot so tiskalniki za reliefne slike, 3D-tiskanje in druga

tehnologija, ponujajo dodatne možnosti za izboljšanje

kakovosti taktilnih zemljevidov. Nove tehnologije povečujejo

dostopnost in uporabnost taktilnih vsebin.



ZAZNAVANJE OSEB Z ... MALJEVAC 153

O’Connell in sodelavci (2006) pa na drugi strani izpostavljajo

naslednje korake, ki jih je treba zadovoljiti pri taktilnem

komuniciranju:

→ izbrati sporočilo, ki ga želite sporočiti (npr. pozdrav,

zagotovilo, spodbuda, pohvala, preusmeritev,

demonstracija);

→ premisliti, kako najbolje prenesti to sporočilo prek vrste

dotika (npr. trajanje, pritisk, gibanje) in kje se dotakniti

osebe (npr. hrbtna stran roke, rama ali koleno);

→ določiti, kako boste osebi sporočili, da ste blizu (npr. z

izgovarjanjem njenega imena), preden se je dotaknete (npr.

na komolcu);

→ z osebo se pogovoriti o tem, kako bosta taktilno raziskala

predmet (npr. želvo);

→ odločiti se, ali in kako uporabiti taktilno modeliranje (npr.

tako, da se drugo prisotno osebo prosi, da pokaže kako

napihniti balon);

→ opazovati odziv na vaše taktilne interakcije in jih prilagajati

glede na potrebo;

→ določiti, kako boste končali interakcijo (npr. osebi lahko

poveste, da odhajate, ga dvakrat pobožate po rami ipd.).



TAKTILNO MODELIRANJE

Pri taktilnem modeliranju otrok sam odloča, kdaj se bo dotaknil

učitelja/vrstnika/spremljevalca/predmeta. Taktilno modeliranje

daje otroku možnost, da čuti in raziskuje telo/model drugega v

smeri določenega gibanja. Na primer: otrok občuti, kako se boki

učitelja gibljejo med plesom. Če je učitelj veliko večji od otroka,

lahko za model uporabi tudi sovrstnika, ki se s tem predhodno

strinja. Taktilno modeliranje je koristno, saj bolj celovito pojasni

mehaniko gibanja kot razlaga sama. Poleg tega taktilno modelira-

nje otroku omogoča nadzor nad učnim procesom, saj mu ponuja

izbiro specifičnih sestavnih delov izvedbe, na katere se osredoto-

či. Namesto da bi bil voden, lahko otrok prevzame vodstvo, čuti

gibanje in nadzira vnos informacij (Downing idr., 2003).



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA MALJEVAC 154





PRILAGAJANJE BRAJICI


Brajica je standardizirana pisava za slepe, ki jo zapisujemo z bra-

jevimi pikami, osnovnim elementom brajeve celice. V Sloveniji

uporabljamo dva standarda velikosti, in sicer Marburg Medium

in Marburg Large. Brajeva celica je prostor za šest brajevih pik oz.

osem brajevih pik pri osemtočkovni brajici (računalniški brajici).

Posamezne črke, števila, simbole zapišemo z brajevo kombinacijo

pik. Pri šesttočkovni brajici imamo na voljo samo 64 kombinacij

zapisa, zato se uporabljajo brajevi predznaki, da bi preprečili dvojni

pomen posameznega znaka. Velikost, višina in razmerja v brajevi

celici in med brajevimi pikami so natančno določena tako, da jih

beremo z eno prstno blazinico (Gregorc idr., 2016). Videči otroci

zlahka prepoznajo lokacijo besedila na strani, kar pomeni, da loka-

cija postavitve besedila zanje ni pomembna. Na drugi strani pa je

za bralce brajice koristno, če besedilo najdejo na predvidenem mes-

tu. Besedilo v brajici je treba natisniti na tršem1 papirju, pri čemer

besede ne smejo biti razdeljene ali razporejene kot posamezne eno-

te. Ko oblikujemo publikacije za otroke s slepoto (kjer z različnimi

materiali ustvarjamo taktilne reliefne podobe), je treba posebno

pozornost nameniti izboru lepila – saj lahko lepilo zmanjša ostri-

no brajevih pik – in ga ne kombiniramo s površnami, ki vsebujejo

brajico. Za otroke, ki se še niso opismenili v brajici ali pa berejo črni

tisk, je smiselno vključiti tudi različice besedila v klasični pisavi,

ki pa je prilagojena glede velikosti. Natisnjeno besedilo bo namreč

pomagalo staršem, učiteljem, vrstnikom in drugim pri branju

zgodbe za otroke s slepoto ali slabovidnostjo (Lewis in Tolla, 2003).



ZVOČNO OPISOVANJE ALI AVDIODESKRIPCIJA

Zvočno opisovanje ali avdiodeskripcija se pogosto pojavlja kot na-

čin prilagajanja vsebin za osebe z okvaro vida. Različni avtorji (npr.

Snyder, 2010; Snyder, 2023, Le linee guida di DescriVedendo, b. d.)



1 Gre za papir višje gramature,

pri katerem so v sestavi uporabljena daljša

vlakna, ki preprečujejo pokanje pik brajice med

taktilnim branjem. (op. ur.)



ZAZNAVANJE OSEB Z ... MALJEVAC 155

so si dokaj enotni pri opredelitvi avdiodeskripcije in pri elementih,

ki naj bi jih izvajalec postopka upošteval Avdiodeskripcijo tako

opredeljujejo kot postopek, ki omogoča osebam z okvaro vida, da

bolje razumejo vizualne vsebine, kot so filmi, gledališke predstave

ali razstave. Gre za obliko pripovedovanja, ki opiše tisto, kar videča

oseba samoumevno dojema, s čimer tako približa vizualne vsebi-

ne v gledališču, televiziji, filmih in drugih umetniških oblikah. Ta

pripoved se doda zvočnemu posnetku, da opiše pomembne vizu-

alne podrobnosti, ki jih ni mogoče razumeti iz glavnega zvočnega

posnetka. Osebe obvesti o vizualni vsebini, kar je bistveno za razu-

mevanje, in zagotavlja informacije o dejanjih, likih, spremembah

prizorov in drugi vizualni vsebini. Z uporabo jedrnatih, živahnih in

domiselnih besed opisovalci prenašajo informacije, ki so za nekate-

re nedostopne ali le delno dostopne. Avdiodeskripcija koristi tudi

ljudem, ki raje pridobivajo informacije z zvočno opremo, in tistim,

ki so omejeni na dostop do zvočnega zapisa dogodka ali produkcije.

Pri opisovanju mora avdiodeskriptor delovati kot novinar, ki se

zvesto naslanja na dejstva. Opiše lahko, kdo je na sliki in kako je vide-

ti, vključno s starostjo, lasmi, strukturo telesa in oblačili, ter lastnos-

ti, kot so etnična pripadnost in rasa, če je to relevantno. Pomembno

je tudi opisati dogajanje, pri čemer se opisovalčeva odločitev o tem,

kaj opisati, opira na razumevanje slepote. Pri tem gre od splošnega k

specifičnemu, vključi barve in informacije o smeri ter se osredotoča

na bistvene elemente, ki gledalcu pomagajo razumeti sliko.

Poleg tega je treba opredeliti, kdaj in kje se dogaja, ter opisa-

ti vremenske razmere in lokacijo. Avdiodeskriptor naj uporablja

jasen, jedrnat in sproščen jezik ter se izogiba izrazu »mi vidimo«.

Pri tem naj bo pozoren na občinstvo, uporablja različne glagole in

se izogiba večpomenskosti. Objektivno povzame vizualne vidike

slike in uporablja metafore ter primerjave za opisovanje oblik in

velikosti. Glas avdiodeskriptorja ustvarja pomen, saj večina sporočil

prihaja prek neverbalnih signalov, kot so geste in izrazi na obrazu.

Pomembno je, da je izgovorjava pravilna, jasna in razumljiva, pri

čemer naj glas ustreza tempu in energiji materiala. Pri opisova-

nju umetniških del je cilj to delo narediti dostopno, kar zahteva



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA MALJEVAC 156

natančne in usklajene besede. Opis mora najprej poudariti dimen-

zije, opisati tehniko in materiale ter določiti predmet dela in per-

spektivo. Prav tako se je pomembno dogovoriti o opisni sekvenci

in lokaciji delov, natančno opisovati drže in oblike ter značilnosti,

svetlobo in barve.



SKLEP

Slepota, slabovidnost in okvara vidne funkcije predstavljajo kom-

pleksne izzive, ki jih je težko enotno opredeliti. V slovenskem šol-

skem sistemu se uporablja pedagoška opredelitev, ki se osredotoča

na konkretne vidne sposobnosti in potrebe otrok, kar omogoča

boljšo prilagoditev vzgojno-izobraževalnega procesa. Ta pristop je

ključen za ustvarjanje vključujočega okolja, ki upošteva raznolike

izkušnje in sposobnosti posameznikov, ter za omogočanje enakih

možnosti za učenje in razvoj. Osebe z okvaro vida potrebujejo pred-

vsem njim prilagojene vsebine, ki nadomestijo vidne informacije,

če želijo aktivno sodelovati v družbi.

Razvoj čutil, še posebej taktilnih zaznav, igra bistveno vlogo

pri celostnem razvoju otrok z okvaro vida. Otroci se učijo o svetu

okoli sebe prek izkušenj, ki jih pridobijo z igro in z interakcijami z

različnimi materiali. Te aktivnosti omogočajo razvoj motoričnih

sposobnosti in kognitivnih konceptov, ki so pogosto povezani z

vizualnimi informacijami, zato je izjemno pomembno, da so aktiv-

nosti razširjenega kurikuluma za osebe z okvaro vida zasnovane

tako, da spodbujajo konkretne in jezikovno bogate izkušnje, ki ot-

rokom omogočajo, da razvijejo temeljne koncepte in razumevanje

sveta okoli sebe. Ena ključnih strategij pri učenju otrok z okvaro

vida je uporaba taktilnih zaznav. Videči lahko uporabijo taktilno

modeliranje ter prilagojene učne pripomočke, ki otrokom omogo-

čajo raziskovanje in razumevanje z dotikom. Tipanke, taktilne slike

in druge taktilne vsebine so bistvene za razvoj fine motorike ter

spodbujanje taktilnih zaznav, kar otrokom omogoča učinkovitejše

zaznavanje in interpretacijo informacij. Prek realnih in natančnih

taktilnih vsebin lahko otroci s posebnimi potrebami obvladajo in

razumejo svet, v katerem živijo.



ZAZNAVANJE OSEB Z ... MALJEVAC 157

Ko je tip izostren do te mere, da lahko oseba s slepoto prido-

biva informacije prek brajice, praktično nima več omejitev za spo-

znavanje sveta prek dotika. Poleg tega tehnika zvočnega opisovanja

ali avdiodeskripcije predstavlja še eno ključno orodje, ki omogoča

otrokom z okvaro vida dostop do vsebin, ki so sicer težko dostopne.

Zvočna avdiodeskripcija omogoča interpretacijo vizualnih vsebin,

ki se dogajajo »v živo«, na katere se ne moreš vnaprej natančno

pripraviti. To povečuje dostopnost kulturnih in izobraževalnih vi-

rov ter spodbuja aktivno vključevanje otrok v različne dejavnosti.

Vonj in okus sta sicer tisti čutili, ki se razvijeta med prvimi, a

sta pri šolanju oseb z okvaro vida v podrejenem položaju v primer-

javi s tipom in sluhom, kljub temu pa ju pomembno dopolnjujeta

in dodajata celovitost ter natančnost izkušnje.

Prilagoditve, ki jih zagotavljajo strokovni delavci, so ključne

za spodbujanje samostojnosti in uspeha otrok v vzgojno-izobraže-

valnem procesu ter pozneje v življenju nasploh. Razumevanje spe-

cifičnih potreb in izzivov, s katerimi se soočajo otroci z okvaro vida,

omogoča ustvarjanje učnega okolja, ki je ne le dostopno, temveč

jim predstavlja tudi izziv, kar otrokom omogoča, da dosežejo svoj

polni potencial in se aktivno vključijo v družbo.



Literatura in viri



Anderson, S., Boigon, S., Davis, K. in Brambring, M. (2007): Divergent Adaptive Stra-

DeWaard, C. (2007): The Oregon Project for tegies in the Acquisition of Development Skills

preschool children who are blind or visually in Children Who Are Blind. https://citeseerx.

impaired (6. izdaja). Medford, Oregon: So- ist.psu.edu/document?repid=rep1&type=pdf&-

uthern Oregon Education Service District. doi=68802e219f1aba57bf341ee9fb-

4305c9388aabc1 (4. 11. 2024).

Brambring, M. (2001): Motor Activity in

Children Who Are Blind or Partially Sighted. CAST (2024): About Universal Design for Lear-

Visual Impairment Research, 3, 1, 41–51. ning. https://www.cast.org/impact/universal-

-design-for-learning-udl (30. 10. 2024).

Brambring, M. (2006): Divergent Develo-

pment of Gross Motor Skills in Children Who Downing, J. E., in Chen, D. (2003): Using Tactile

Are Blind or Sighted. Journal of Visual Impa- Strategies with Students Who Are Blind and

irment and Blindness, 100, 10, 620–634. Have Severe Disabilities. Teaching Exceptional

Children, 36, 2, 56–60.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA MALJEVAC 158

Gregorc, J., Jenčič, M., Jeraša, M., Kocman, M. O’Connel, M., Lieberman, L. J., in Petersen, R., Murn, T., Pavlin, B., in Wraber, T. (2016): Stan- S. (2006): The Use of Tactile Modeling and dard slovenske Brajice. Ljubljana: Komisija za Physical Guidance as Instructional Strategies

slovensko brajico. https://brajica.splet.arnes.si/ in Physical Activity for Children Who Are Blind.

files/2015/02/Brajica-3.0.pdf (30. 10. 2024). Journal of Visual Impairment and Blindness,

100, 8: 471–477. https://files.eric.ed.gov/fulltext/

Kermauner, A. (b. d.): Priporočila za oblikovanje EJ745982.pdf (4. 11. 2024). tipnih slikanic. Študijsko gradivo. Neobjavljeno.

Roe, J. (2008): Social Inclusion: Meeting the

Kermauner, A. (2014): Tipne slikanice za slepe Socio-Emotional Needs of Children with Vision

kot univerzalni pripomoček razvijanja bralne Needs. The British Journal of Visual Impairment,

pismenosti. V: Tudi mi beremo. Različni bralci z 26, 2: 147–158.

različnimi potrebami – zbornik Bralnega društva

Slovenije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije Schmidt, N. (2014): Ilustracija za slepe. V: Tudi

za šolstvo, 34–38. https://core.ac.uk/download/ mi beremo. Različni bralci z različnimi potrebami

pdf/35127606.pdf#page=41 (4. 11. 2024). – zbornik Bralnega društva Slovenije. Ljubljana:

Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 39–46.

Kermauner, A. (2018): Informacijsko-komu- https://core.ac.uk/download/pdf/35127606.

nikacijska tehnologija za slepe in slabovidne. pdf#page=41 (4. 11. 2024). V: Starc, S. (ur.): Oblikovanje inovativnih učnih

okolij. Koper: Ludus, Založba Univerze na Primor- Snyder, J. (2023): Audio Description: Using Your

skem. https://www.hippocampus.si/ISBN/978- Voice to Bring Images to People Who Are Blind.

961-293-139-1/91-104.pdf (4. 11. 2024). Sovass: Society of Voice Arts and Sciences.

https://sovas.org/audio-description-using-yo-

Küssel, P. (2019): Kako izdelati tipna učila za ur-voice-to-bring-images-to-people-who-are-

slepe in slabovidne pri pouku geografije. Geo- -blind/ (4. 11. 2024). grafija v šoli, 27, 2: 39–44. https://www.zrss.si/

wp-content/uploads/2023/05/04_PolonaKussel. Snyder, J. (2010): Audio Description Guidelines

pdf (4. 11. 2024). and Best Practices. American Council of the

Blind. https://docenti.unimc.it/catia.giaconi/

Le linee guida di DescriVedendo. (b.d.): 10 Punti teaching/2017/17069/files/corso-sostegno/au-

per Realizzare una Descrizione Efficace. https:// diodescrizioni.

www.descrivedendo.it/home-2/10-punti-per-re-

alizzare-una-descrizione-efficace/ (4. 11. 2024). Tajnikar, T. (2019): Kako s knjigo spodbujati ra-

zvoj slepega in slabovidnega otroka. Osebnostni

Lewis, S. in Tolla, J. (2003): Creating and Using razvoj predšolskega otroka: zbornik XII. medna-

Tactile Experience Books for Young Children rodna konferenca: 66–68. Ljubljana: MiB. With Visual Impairments. Teaching Exceptional

Children, 35, 3: 22–28. Zrljić, S., in Košta, T. (2008): Specifičnosti rada

sa slijepim djetetom u vrtiću i školi s posebnim

Marjanovič Umek, L., Zupančič, M., Kavčič, T., in naglaskom na slušnu percepcijo. Magistra Fekonja, U. (2009): Gibalni razvoj po rojstvu. V: L. Idaretina, 3, 3, 171–186. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.): Razvojna

psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni

inštitut Filozofske fakultete, 170–185.



ZAZNAVANJE OSEB Z ... MALJEVAC 159





OD EMPATIJE V




OBLIKOVANJU



DO SOCIALNEGA



VKLJUČEVANJA



Lech Kolasiński



Ključne besede:

dostopnost, empatija, oblikovanje,

tiflografija, univerzalno oblikovanje,

estetika dotika





Povzetek




Pričujoči prispevek obravnava socialno vključevanje

oseb s posebnimi potrebami z uporabo univerzalnega

oblikovanja. Osredotoča se na četrto načelo

univerzalnega oblikovanja – zaznavanje informacije.

V prvem delu je pojasnjena vloga empatije v procesu

oblikovanja in pri izobraževanju oblikovalcev. V

drugem delu je predstavljena študija primera

»Celovita tiflografska rešitev za botanični vrt

Jagelonske univerze v Krakovu«, temu pa sledi opis

postopka oblikovanja, povezanih izzivov in odločitev,

ki so pripeljale do socialno vključujoče oblikovalske

rešitve. Prispevek upošteva pomen veččutne

izkušnje v procesu pomnjenja pri slepih osebah in

vlogo intersemiotičnega prevajanja pri oblikovanju

taktilnih grafik. Oblikovalska rešitev dokazuje tezo o

združevanju vizualne komunikacije s taktilno grafiko

kot resničnem in omembe vrednem oblikovalskem

kompromisu.



UVOD – O OBLIKOVANJU PROCESOV

Vsak človek nenehno, bolj ali manj zavestno, spreminja realnost. Tudi

ko vegetativne funkcije svojega organizma omeji na spanje, še vedno iz

okolja črpa zrak in tako spreminja njegovo kemično sestavo. A nase ob

vsakem dejanju ne gledamo kot na povzročitelje sprememb v resnično-

sti. Ali je dejanje storjeno zavestno ali ne, ne vpliva na to, kdo je njegov

povzročitelj.

(Pawłowski, 2001, 126)



Znanja s področja oblikovanja so bila v preteklih stoletjih varovana

v cehih in strokovnih združenjih. Pogosto so bila določena znanja

namensko vključena v kulturo in religijo, navade in tradicije. To

pomeni da, ne glede na kraj na Zemlji, so bila in še vedno so vede-

nja, zapisana v tradiciji, ki so namenjena zagotavljanju blaginje

in zdravja družb, ki jih gojijo. Če začnemo razmišljati o tem, lahko

najdemo primere običajev, ki so namenjeni ustvarjanju srečne

družbe. Jesti s palčkami izvira iz konfucianizma in je del tradicije

Daljnega vzhoda. Zaradi zasnove palčk je z njimi težko hitro jesti.

Z drugimi besedami: hitrost prehranjevanja lahko uravnavamo z

obliko orodja, ki ga pri tem uporabljamo. Če bomo jedli počasne-

je, bomo bolj zdravi. Oblika vilic lahko zahteva poseben položaj

roke in tako narekuje način, kako določena skupina uporabnikov

uživa hrano. Andrzej Pawłowski piše, »da ‚stvari‘ (predmeti v

oblikovanju – opomba avtorja) niso same sebi namen, da služijo

le izvajanju procesov, prav ti pa morajo postati osrednji predmet

oblikovanja« (Pawłowski, 2001, 168). Torej se za izdelki ali storitva-

mi skrivajo premišljene zasnove. Oblikovanje vilic vpliva na proces

prehranjevanja. Če vilice oblikujemo na poseben način in nam ta

izdelek uspe predstaviti kot vodilni izdelek za določeno skupino

ljudi, lahko s tem vplivamo na navade teh ljudi.

Socialno vključevanje je proces, zato ga je mogoče oblikova-

ti. Z drugimi besedami: vsakič, ko oblikujemo kateri koli element

dostopnosti, pa naj gre za klančino, tiflografijo, dostopnost sple-

tnega mesta ali stranišče, oblikujemo cilj: socialno vključevanje

ljudi s posebnimi potrebami. Tako vplivamo na obliko celotnega



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA KOLASIŃSKI 162

procesa socialnega vključevanja, ta vpliv pa je lahko dober ali slab.

V tem besedilu se želim osredotočiti na to, kako lahko empatija

kot bistvena lastnost oblikovalca vpliva in bi morala vplivati na

proces socialnega vključevanja.

V prvem delu članka se bom osredotočil na odnos med

oblikovanjem, empatijo, družbenimi spremembami in metodo za

krepitev empatije pri študentih oblikovanja. V drugem delu bom

predstavil študijo primera lastne univerzalne rešitve na področju

taktilne grafike.



EMPATIJA IN ZAZNAVANJE

Da bi razumeli, kako pomembna je empatija za oblikovalca, se mo-

ramo nekoliko poglobiti v pojem zaznavanja. To nam bo pomagalo

razumeti, kako empatija prispeva pri razvoju zaznavanja in posle-

dično vpliva na oblikovanje. Naše zavedanje okolja je v veliki meri

odvisno od tega, kako ga zaznavamo. Zaznavanje je proces vredno-

tenja in interpretacije čutnih dražljajev. Osnovna naloga procesa

zaznavanja je sposobnost izbrati informacije in ločiti tiste, ki so

potrebne za preživetje, od tistih, ki so nepomembne. Tako opre-

delimo elemente, ki so koristni pri vsakodnevnem življenju, in se

naučimo najprej opaziti tiste, od katerih je odvisna naša varnost.

Naš zaznavni sistem skrbno loči informacije, ki pridejo do nas,

medtem ko nekatere dražljaje sprejemamo nagonsko. Zaznavanje

je pridobivanje informacij o okolju, kar nam omogoča delovanje

v njem. Ker se zavedamo okolja, lahko nanj vplivamo in v njem

načrtujemo spremembe. Že sami premisleki o tem, kaj in kako

zaznavamo, lahko vplivajo tudi na proces zaznavanja. Z drugimi

besedami: lahko se sprašujemo o tem, kaj »zaznavamo«, in posle-

dično odkrijemo druge značilnosti okolja, na katere prej v procesu

izbire informacij nismo bili pozorni. Empatija nam pomaga pri

odkrivanju značilnosti okolja, na katere prej nismo bili pozorni.

Empatija je sposobnost čutenja duševnih stanj drugih (ču-

stvena empatija), pa tudi sposobnost sprejemanja njihovega na-

čina razmišljanja, gledanja na resničnost z njihovega vidika (ko-

gnitivna empatija). Pomemben element empatije je sposobnost



OD EMPATIJE V OBLIKOVANJU ... KOLASIŃSKI 163

predstavljati si miselno perspektivo nekoga drugega. Empatija

lahko vpliva na naše zaznavne procese. Omogoča mi, da se posta-

vim v čevlje nekoga drugega in si predstavljam, kako se on sooča

z vsakdanom, s kakšnimi priložnostmi in omejitvami se srečuje in

kako ga njegove specifične izkušnje oblikujejo. Ne morem popol-

noma razumeti potreb in načina razmišljanja te osebe, vendar s

spoznavanjem drugega zornega kota obogatim svoj zaznavni sis-

tem. Sposoben sem prepoznati elemente okolja, ki jih prej nisem

opazil. Ker poznam svoje razlaganje resničnosti in ker se zahva-

ljujoč empatiji zavedam vidikov drugih ljudi, lahko opazim druge,

prej spregledane elemente zunanjega sveta. Ker je zaznavanje

sestavljeno iz procesov, to pomeni, da ga lahko oblikujemo. Z dru-

gimi besedami: znanost, jezik, kultura in umetnost so elementi, ki

oblikujejo zaznavanje. Z učenjem govorjenja se naučimo opisovati

resničnost in jo tako bolje razumemo, ne moremo pa se več vrniti

k prejšnjemu načinu zaznavanja resničnosti. Jezikovne spretnosti

so obogatile naš proces zaznavanja, zato je zdaj zaznavanje odvisno

od jezika. Če gremo še korak dlje, bi se morali vprašati, ali lahko

empatijo kot tako projiciramo kot element zaznavanja. Če je tako,

bi to pomenilo, da brez empatije verjetno ne bomo mogli več zaz-

navati.



OBLIKOVANJE EMPATIJE PRI MLADIH OBLIKOVALCIH

Oblikovanje na področju oblikovanja, uporabniške izkušnje in

arhitekture zajema predvsem iskanje in reševanje težav uporab-

nikov. Poučevanje oblikovanja mora zato vključevati poučevanje

empatije, ki se v praksi uporablja za analizo potreb uporabnikov.

Navsezadnje se vsaka najboljša oblikovalska rešitev začne z obli-

kovalskim problemom, dobra rešitev pa zahteva opazovanje in so-

delovanje uporabnikov v oblikovalskem procesu. Poučevanje obli-

kovanja pomeni zagotavljanje povratnih informacij o problemu,

ki so ga izbrali študentje oblikovanja. Študentje iščejo rešitev in

jo morajo najti samostojno, ne da bi jih nekdo pripeljal do končne

oblikovalske rešitve. Med iskanjem stopijo v stik z uporabniki ter

odkrivajo tehnološke in druge rešitve. Z drugimi besedami: zbirajo



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA KOLASIŃSKI 164

izkušnje, ki jim pomagajo pri reševanju problemov. Izkušnje, ki

razvijajo empatijo, vključujejo participativno oblikovanje, tj. obli-

kovanje rešitve skupaj s skupino uporabnikov, ki imajo podobno

potrebo ali oblikovalski problem, ki ga je treba rešiti. Pri obliko-

vanju mestnega trga se lahko na primer v oblikovalsko skupino

vključijo lokalni prebivalci. To lahko poteka v obliki posvetovanj

že v začetni fazi projekta. Tak pristop nam bo omogočil odgovorno

ugotavljanje potreb zainteresiranih uporabnikov projekta in pre-

prečil napake pri načrtovanju. Trg v starem mestnem jedru bomo

oblikovali drugače kot v novozgrajenem okolišu, polnem poroče-

nih parov z otroki.

Obstajajo tudi orodja, ki vsilijo empatijo na osnovi tega, kako

doživljamo situacijo. Ta izkušnja je lahko pretresljiva, vendar nam

omogoča, da spoznamo drugačno stališče in se zavemo novih nači-

nov dojemanja resničnosti.



NEVIDNI PROSTORI

Odločitve so odvisne od zavedanja. Po mojem mnenju je najboljša

rešitev, ki je obravnavala empatijo in gradila na veččutnem zaveda-

nju, »Nevidna razstava«. To razstavo si lahko od leta 2016 ogledate

v Varšavi, Budimpešti, Pragi in Stockholmu. Obiščete jo v popolni

temi v družbi slepega vodnika.

Po začetnem navalu panike, ker »smo v novem prostoru in ne

vidimo«, postanemo odprti do interpretacije resničnosti z drugimi

čutili. Opazimo tisto, na kar prej nismo bili pozorni. Najprej se pre-

mikamo ob steni in poslušamo navodila slepega vodnika. Če zbe-

remo pogum, se lahko brez pomoči stene sprehodimo po sredini

prostora in se tako izpostavimo oviram. Običajno, ko hodim po pro-

storu, opazim preprogo in pričakujem spremembo površine, po ka-

teri hodim. Moj zaznavni sistem oviro prepozna, še preden pridem

do nje, in zato spremembo podlage razumem kot nepomembno. V

vsakdanjem življenju nikoli nisem bil resnično pozoren na ta obču-

tek. Za slepo osebo je sprememba podlage očitna navigacijska toč-

ka, ena najpomembnejših referenčnih točk. Na »Nevidni razstavi«

sem se prvič od otroštva pogreznil v preprogo.



OD EMPATIJE V OBLIKOVANJU ... KOLASIŃSKI 165

Ta izkušnja me je opozorila na bogastvo sveta, od katerega

moje preživetje ni odvisno in ki sem ga prej ignoriral. Omogočila

mi je, da sem razširil svoje zaznavanje in postal pozoren na dotik ter

druge čute, katerih zaznavanje je načeloma potisnjeno v podzavest,

saj v različnih življenjskih situacijah morda nisem bil pozoren na

informacije, ki so prihajale iz drugih čutil. Zaradi te spremembe

sem postal boljši oblikovalec. Izkušnja obiska »Nevidne razstave« je

dodatno razvila mojo empatijo. Ta izkušnja bi morala biti obvezna

v šolah za oblikovanje in za vse ljudi, ki se ukvarjajo z dostopnostjo.

Tudi če na koncu ne bo povečala empatije udeležencev, bo zagotovo

pripomogla k boljšemu zavedanju čutov. Po tej izkušnji bodo udele-

ženci pozornejši na nevizualne informacije.



ŠTUDIJA PRIMERA:

TAKTILNO UČNO GRADIVO ZA SLEPE IN SLABOVIDNE,

PRIPRAVLJENO ZA BOTANIČNI VRT JAGELONSKE

UNIVERZE V KRAKOVU

Moja oblikovalska pot na področju oblikovanja za slepe se je začela v

četrtem letniku študija. Kot študent programa Erasmus v Italiji sem

naletel na delavnico oblikovanja za slepe: »Delavnica Kaverljag 016

– Žuželke za slepe in slabovidne«, mednarodno delavnico stvarne

ilustracije v Sloveniji, ki je bila izvedena leta 2011 (Vrezec, 2012). Ta

izkušnja je močno vplivala na mojo nadaljnjo poklicno pot. Delav-

nice, ki sta jih pripravila profesorja Zdravko Papič in Aleš Sedmak,

so me popeljale v meni do tedaj neznani svet oblikovanja za slepe.

Največji vtis pa je name naredila estetska plast knjige, ki je nastala

po delavnicah. Ta je neposredno izhajala iz uporabnosti in berljivosti

za slepe, vendar je imela zaradi izbora tehnologije, preprostosti in

oblikovalnih pristopov edinstven estetski značaj. Spodnja študija

primera je opis doktorske disertacije, ki je bila leta 2019 izvedena na

Fakulteti za industrijsko oblikovanje Akademije za likovno umetnost

v Krakovu pod mentorstvom profesorice Czesławe Frejlich.

Tiflografije so včasih obravnavane kot neprijeten dodatek k

delu oblikovalca, ki oblikuje razstavno postavitev ali vizualno ko-

munikacijo prostora, zato sem se odločil raziskati to oblikovalsko



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA KOLASIŃSKI 166

pot, da bi dokazal, da je lahko zanimiva in ustvarjalna. Uporabil

bom primer projekta, ki sem ga izvedel v okviru svoje doktorske

disertacije z naslovom »Taktilno didaktično gradivo za slepe in sla-

bovidne, pripravljeno za botanični vrt Jagelonske univerze v Kra-

kovu«. Projekt je bil v celoti izveden kot celovita tiflografska rešitev

za botanični vrt Jagelonske univerze v Krakovu. Glavni cilj projekta

je bil povezati slepe in videče ljudi, kar je mogoče doseči s taktilno

grafiko. Oblikovno rešitev naj bi zaznamovali berljivost in estetika

za slepe in videče. Druga cilja projekta sta bila kritizirati in razširiti

obseg metod oblikovanja taktilne grafike. V celoti so bile upošte-

vane smernice za oblikovanje taktilne grafike, ki so bile združene z

načeli oblikovanja vizualne komunikacije. Pomemben del projekta

sta sestavljala preverjanje čitljivosti ustvarjenih taktilnih grafik in

izbira materiala, da bi bil ta usklajen z vizualno podobo vrta. Pro-

jekt se z uporabljenim materialom navezuje na zgodovinsko vizu-

alno komunikacijo ustanove. Fizične tablice jasno in čitljivo sporo-

čajo informacije o rastlinah. Postavljen je bil kompleks rastlinjakov

Victoria (kjer se nahajajo rastlinske vrste, ki jih projekt obravnava),

ki nagovarja vse čute slepih oseb, kar omogoča boljše pomnjenje

informacij s področja botanike. Tiflografije so obogatene z uporab-

nikom prijazno in enostavno zvočno aplikacijo, s katero lahko obi-

skovalec posluša opis rastline.



INTERSEMIOTIČNO PREVAJANJE

Slepi in slabovidni svoje znanje o vidnih pojavih oblikujejo na pod-

lagi opisov. To je posledica potrebe po razumevanju vseprisotnega

vizualnega jezika. Del njihovega znanja o svetu se ne oblikuje na

podlagi izkušenj, temveč ga oblikujejo empirično potrjene »zgod-

be videčih oseb«. Prosojnost je pojav, ki ga ni mogoče opisati brez

primera. Najti moramo način, kako izkušnjo prosojnosti povezati z

njenim konceptom, da bo imela smisel. Pergament na listu papir-

ja, na katerem je brajica, od rojstva slepemu omogoča, da razume

koncept prosojnosti: izbočen napis ostane čitljiv. Takšno izkušnjo

lahko ustvarimo. Koncept prosojnosti bo postal jasen, izkusimo ga

lahko z drugim čutom. To je bistvo intersemiotičnega prevajanja (iz



OD EMPATIJE V OBLIKOVANJU ... KOLASIŃSKI 167

enega znakovnega sistema v drugega) iz enega čuta v drugega. Po

tem načelu lahko slepim razložimo vizualne pojave. Ampak ali lah-

ko zvočne pojave razložimo vizualno? Možno je: odmev je pojav, ki

je gluhim nedostopen, toda zrcalna neskončnost jim lahko razloži

njegovo načelo. Oblikovalec si mora postavljati izzive.

Po analizi razlik in podobnosti procesa zaznavanja ter ob-

stoječih rešitev, pripravljenih za glavno ciljno skupino (slepi), sem

se osredotočil na pripravo oblikovalskih predpostavk. Želel sem

doseči, da bi se slepi in videči srečali ob univerzalnih prilagoditvah,

tako da bi informacije, posredovane z grafiko, obema skupinama

omogočale boljše razumevanje tematike.



TAKTILNA GRAFIKA

Ustvarjanje tiflografij je kombinacija grafičnega oblikovanja z upo-

rabo risarske sinteze ilustriranega predmeta z gradnjo predmetov

v obliki taktilnih ilustracij, ki se jih da enostavno replicirati. Da bi

ilustracije opravljale integrativno funkcijo, morajo biti estetsko

zanimive tudi za videče. Oblikujemo predmet, katerega vizualne

estetske lastnosti morajo biti v skladu z našo občutljivostjo in ob-

čutkom za lepoto. Če se slepi zanašajo na informacije o vizualnem

svetu in jim kot strokovnjaki povemo, da je predlagana rešitev

estetska, nam bodo verjeli na besedo. To za nas predstavlja veliko

odgovornost in tudi izziv. Pogosto je prilagoditev za slepe tista, ki

na učni poti pritegne pozornost videčih.

Druga funkcija taktilne grafike je lahko zadovoljitev potrebe

po dotiku pri videčih osebah, zlasti ker se v večini ustanov ne sme-

mo ničesar dotikati. Pri oblikovanju taktilne grafike imate precej

svobode glede njenega videza, seveda pa mora biti zaradi potreb

slepih in slabovidnih oseb zadosti izbočena. V smislu vizualne ko-

munikacije nam zato slepa oseba pušča popolno svobodo – obliko-

valčeve sanje so navidezno izpolnjene. Pri čitljivosti taktilne grafi-

ke pa moramo vsekakor upoštevati povratne informacije slepih, ki

njeno čitljivost preverjajo z dotikom. Rezultati preizkusa čitljivosti

taktilne grafike nam lahko vsilijo določene poenostavitve podo-

be, ki bodo vplivale na njen videz. Iz svojih izkušenj sklepam, da



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA KOLASIŃSKI 168

funkcionalnost, ki izhaja iz poenostavitev podobe, do katerih pride

v procesu taktilnega preverjanja s strani kontrolne skupine, gradi

zelo sintetično in jasno risbo. Takšna risba bi morala biti estetska

že sama po sebi, vendar lahko izbira materiala in pomanjkanje gra-

fične ozaveščenosti taktilnih pedagogov ta vtis pokvarita.



ZNANSTVENA ILUSTRACIJA

Znanstvena ilustracija, natančneje njeno podpodročje botanična

ilustracija, se ukvarja s sporočanjem specifičnih (in bistvenih)

podrobnosti preučevanih rastlinskih vrst s pomočjo vizualnih

sredstev. Uporablja se lahko na primer za razlaganje anatomije

in bioloških funkcij organizmov. Takšne ilustracije omogočajo

predstavitev podrobnosti: od prikaza celotnega organizma do

njegovih mikroskopskih povečav. Botanična ilustracija je vizual-

na interpretacija izbranega organizma, ne pa njegova mimetična

upodobitev, temveč prikaz »resnice o njem«. Ta vrsta ilustracije

prikazuje rastlino v idealizirani obliki, ki v naravi ne obstaja. Hkra-

ti prikazuje vse faze razvoja rastline in njene prereze. Zaradi tega

lahko bralec na podlagi takšne ilustracije prepozna rastlino, ki jo

najde v naravi. Botanična ilustracija se zdi idealna za prevod v je-

zik taktilne grafike. Seveda je treba v okviru tega procesa narediti

nekaj poenostavitev, vendar se lahko informacije o rastlini zapišejo

v več ilustracijah. Oblikovalsko delo pri oblikovanju taktilne gra-

fike v veliki meri izhaja iz znanstvene ilustracije. Cilj je oblikovati

poenostavljeno, čitljivo in estetsko (za slepe in videče) rešitev, ki

posreduje »resnico« o predstavljenem predmetu. Treba je zavrniti

risarska pravila in predstavljeni predmet prikazati v projekciji (pro-

jekcijah). Abstraktnost prej opisanih pojavov vida bistveno vpliva

na način prevajanja grafike.



KJE? LOKACIJA

Ko sem razmišljal o kraju, kjer bi lahko uresničil svojo zaključno

nalogo o združevanju vizualne komunikacije s tiflografijo, sem se

obrnil na direktorja botaničnega vrta, profesorja Jožefa Mitko. Sle-

pi botanični vrt obiskujejo pogosteje kot muzeje. Načrtovala sva,



OD EMPATIJE V OBLIKOVANJU ... KOLASIŃSKI 169

da bova ustvarila deset tiflografskih upodobitev rastlin iz najsta-

rejšega kompleksa rastlinjakov, Victorie. Ta izbira je bila posledica

lokacije kompleksa rastlinjakov blizu vhoda v vrt in dejstva, da je ta

kompleks precej enostavno najti v 9,6 ha velikem parku. Želeli smo

ustvariti javno dostopno učno pot, namenjeno tako videčim kot sle-

pim in slabovidnim. Ta kompleks stavb je bil idealen za ta namen.

Postavitev grafik v zaprto mikroklimo rastlinjaka naj bi pri slepih,

tako kot pri videčih, sprožila veččutno izkušnjo. Načrtovana pre-

nova rastlinjaka je bila v pomoč pri izvedbi projekta. Na Poljskem

tropske rastline še nikjer niso bile upodobljene v obliki reliefnih

grafik. Zaradi toksinov, ki jih izločajo nekatere rastline, se rastlin na

vrtu ni dovoljeno dotikati. Pri tako velikem številu rastlinskih vrst

ni mogoče zanesljivo razlikovati rastlin, ki se jih lahko varno doti-

kamo, od ostalih. Taktilne ilustracije v rastlinjaku tako pomagajo

zadovoljiti potrebo po taktilni potrditvi tistega, kar vidimo prvič, in

videčim ljudem zagotavljajo nadomestek za takšno potrditev.



KAJ? IZBIRA RASTLINSKIH VRST

Osebje vrta je izbralo rastlinske vrste, katerih upodobitev je bilo

treba nato prilagoditi potrebam slepih in slabovidnih. Izbor med

velikim številom vrst je bil pogojen z dodatnimi smernicami. Prvič:

tiflografska predstavitev rastlin iz enega rodu, katerih vizualne

upodobitve so si formalno zelo podobne, slepim ne bi zagotovila

dovolj informacij za njihovo uspešno razločevanje. Tako je na pri-

mer stebričar (Cereus Mill.) rod, ki obsega 48 vrst sukulentov iz

družine kaktusov. Da, nekatere rastline iz tega rodu se med seboj

precej razlikujejo, vendar se večina predstavnikov razlikuje po barvi

cvetov ali gostoti in dolžini trnov. Pri visoki stopnji posploševanja,

ki je potrebno za ustvarjanje taktilne grafike, lahko te podrobnosti

postanejo nečitljive. V takih primerih je bila izbrana ena vrsta, ki je

primerna za razmeroma enostavno upodobitev. Poleg tega je treba

izbrati rastline, ki niso le zanimive, temveč omogočajo tudi biološko

učno uro, pri kateri se odpirajo vprašanja, povezana s strukturo, raz-

množevanjem, taksonomijo flore itd. Izbira upodobljene rastline je

lahko tudi posledica njene edinstvenosti.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA KOLASIŃSKI 170



Slika 1: Lokacija ilustracij v kompleksu

rastlinjakov Victoria. (arhiv avtorja)



Slika 2: Informacijske table v botaničnem vrtu

Jagelonske univerze. (arhiv avtorja)



Slika 3: Porcelanska ploščica iz botaničnega vrta

Jagelonske univerze. (arhiv avtorja)





Bralnost tipne grafike




Elementi:

brajeva pisava 30 črte 30 puščice 30

uspešno iskanje elementov 30

št. 1 cela palma 30 št. 2 list 30

št. 3 socvetje (cvetovi) 28 št. 4 plod 27 št. 5 korenina 30

št. 6 prerez debla 27



Zvočni opis:

izrazi uporabljeni v zvočnem opisu 28

uspešno iskanje elementov 30

količina informacij zadostna 20

količina informacij nezadostna 10

trajanje / zadostno 30



Funkcionalnost tipne grafike



Mobilna aplikacija:

upravljanje telefona / enostavno 25

upravljanje telefona / imam težave 5



Prototip materiala:

berljivost glazure 30

glazura je prijetna na otip 30

keramika bolj berljiva kot reliefni papir (swell paper) 30



Pridobljeno znanje:

velikost palme v primerjavi s človekom 20

opiši liste palme 30

pokaži nadomestne korenine 29

opiši plod palme 25

ali ima deblo palme letnice rasti 30

opiši korenine palme 30



Slika 4: Rezultati preizkusa čitljivosti grafike: število

oseb, za katere je bila grafika čitljiva,

od 30 preizkušenih oseb. (arhiv avtorja)



Slika 5: Lokacija čipov NFC na tiflografiji.

(arhiv avtorja)



Slika 6: Upodobitev Cereus Repandus Haw.

v botaničnem vrtu. (arhiv avtorja)

KAKO? VIZUALNA KOMUNIKACIJA

V BOTANIČNEM VRTU JAGELONSKE UNIVERZE

Vizualna komunikacija v botaničnem vrtu Jagelonske univerze je

bila nedosledna, nastala je kot rezultat več projektov, pripravljenih

za posamezne dele te ustanove, in jo pogosto brez usklajevanja

ustvarjajo zaposleni v ustanovi. Ob analizi vizualnih rešitev v par-

ku sem se odločil, da bi bila edina rešitev, ki bi ustrezala predpo-

stavkam projekta, uporaba zgodovinskih keramičnih ploščic, na

katerih bi bili opisi rastlinskih vrst, ki jih najdemo v rastlinjaku.

Ploščice imajo edinstven značaj, ki izhaja iz njihove oblike in mate-

riala (porcelan). Ne glede na posledice, ki jih je na njih pustil čas,

bodo vedno spadale v to okolje in so z njim povezane za razliko od

drugih komunikacijskih rešitev te vrste.



KAKO? PROJEKT

Oblikovanje se je začelo z idejno skico tiflografije. Izdelana je bila

z uporabo posebnega stroja za reliefni tisk in posebnega reliefne-

ga papirja.1 Razvil sem jo na podlagi večletnih izkušenj z reliefno

grafiko. Med delom sem uporabil lastno podatkovno zbirko pre-

verjenih tekstur in linij v obliki izpisa (reliefa). To mi je omogočilo,

da sem oblikovno zasnovo preveril z dotikom. O delu sem se pos-

vetoval s strokovnjaki z Oddelka za invalidne osebe na Jagelonski

univerzi. Vzporedno so bili izdelani zvočni opis, aplikacija NFC2 in

po začetnem preverjanju oblikovne zasnove polovica keramičnega

prototipa. Izvedba polovice je omogočila nižje stroške v tej fazi pro-

jekta in zagotovila priložnost za testiranje materiala ter različnih

stopenj izbočenosti reliefa. Nato sem pripravil anketo za raziskavo

čitljivosti ter izvedel pilotno raziskavo (3 osebe) in ciljno raziskavo

(30 oseb), v kateri so sodelovale osebe, slepe od rojstva, in osebe, ki

so oslepele v različnih starostih. Anketa je vključevala vprašanja



1 Gre za tisk na kapljičnem tiskalniku 2 NFC (ang. Near-field communication) je (inkjet) z uporabo posebnega papirja. Ta vsebuje sklop komunikacijskih protokolov, ki omogočajo

mikrokapsule, ki pri določeni temperaturi komunikacijo med dvema elektronskima ekspandirajo in ustvarijo reliefno površino. Hvala napravama na daljavo. dr. Raši Urbas za komentar in razlago. (op. ur.)



OD EMPATIJE V OBLIKOVANJU ... KOLASIŃSKI 177

o: čitljivosti posameznih delov taktilne grafike (brajica, specifični

deli ilustracije), enostavnosti dela z aplikacijo NFC, drugih taktilnih

grafikah, ki so na voljo na trgu, znanju, pridobljenem z dotikanjem

grafik, razlikah med reliefnim tiskom in materialnim prototipom,

estetskih občutkih, povezanih z dotikanjem taktilne grafike. Med

pilotnim izvajanjem raziskave sem posnel videoposnetke gibanja

rok preiskovanih oseb med branjem taktilne grafike. Po popravkih,

ki sem jih izvedel po pilotni raziskavi, so bile taktilne grafike v celo-

ti čitljive.

Aplikacija NFC naj bi omogočala uporabo zvočnih opisov,

tako da bi pametni telefon pristavili ob točko, kjer je bil nameščen

poseben čip. Kot je mogoče pričakovati, to bistveno poenostavi

sprejem taktilne grafike, a postavitev čipov predstavlja tudi doda-

ten oblikovalski izziv. Doseg čipa NFC je 6 cm. Da bralna naprava

(pametni telefon) ne bi zamenjala zaporednih čipov med seboj, je

treba njihove domete ločiti za približno 1 cm. Razporeditev čipov

je zatorej zahtevala mrežo, v katero je treba umestiti vse ilustracije.

Da bi preverili pravilnost te mreže, je bilo treba izdelati predhodne

zasnove preostalih taktilnih grafik. Palma (Phoenix canariensis hort.

ex Chabaud), glavni prototip, se prilega navpičnemu pravokotniku,

drevo sreče (Crassula ovata (P. Mill.) Druce) se boljše prilega v kva-

drat, podobne razlike pa se pojavljajo tudi med povečavami ali pre-

rezi delov teh rastlin, ki so prisotni v upodobitvah.



Ker sem hotel zagotoviti skladnost celotnega sistema, sem se

odločil, da ohranim:

→ enak razmak do roba, trikotnik, ki obvešča o usmerjenosti

tiflografije, in glavni napis za celotno serijo upodobitev;

→ za upodobitve, ki prikazujejo cele rastline skupaj z njihovo

strukturo, tudi dodatno mrežo, ki je posledica razporeditve

čipov NFC, oblikovano tako, da ostanejo ilustracije estetsko

skladne in čitljive;

→ za upodobitve, ki prikazujejo primerjavo listov praproti,

ločeno razporeditev čipov NFC, ker bi sklicevanje na zgoraj

navedeno serijo negativno vplivalo na čitljivost.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA KOLASIŃSKI 178

V tej fazi projekta se je pojavila zamisel, da bi veččutno izku-

šnjo tiflografij rastlin izboljšali tako, da bi v zvočni opis vključili

zvoke iz njihovega naravnega okolja. Sestavo zvokov s Kanarskih

otokov je pripravil Marcin Pawlukiewicz, ki se med drugim ukvarja

z zvočnim ozadjem dokumentarnih filmov. Dodana je bila datote-

kam z zvočnimi opisi. Ambientalni zvoki prevladujejo na začetku

glavnega opisa rastline, nato pa tvorijo ozadje pripovedovanja. To

sodelovanje se je razvilo med izvajanjem projekta. Izziv je bil prip-

raviti različne zvoke za podobna naravna okolja, v katerih so priso-

tne predstavljene rastlinske vrste. Za eno najzanimivejših rešitev se

je izkazala uporaba kulturnih pomenov rastlin; na primer pri opisu

indijskega lotusa (Nelumbo nucifera Gaertn) so bili za ozadje upora-

bljeni zvoki budističnega templja.



KAKO? MATERIAL

Keramični prototip, izdelan za doktorsko disertacijo, je izpolnjeval

zahteve projekta ter je bil hkrati estetski in čitljiv. V anketah o čit-

ljivosti, povezanih s projektom, in na poznejših srečanjih s slepimi

in slabovidnimi osebami je bil material, uporabljen za izdelavo pro-

totipa, opisan kot estetski na otip, prijetnejši od termoplastičnih

tiflografij in taktilnih grafik na papirju ali plastiki. Med izvajanjem

projekta pa nam je na podlagi novih izkušenj iz opravljenega dela

skupaj z Bogdanom Kosakom uspelo izpopolniti tehnologijo izde-

lave porcelanaste tiflografije in bistveno povečati njeno čitljivost.

To je zahtevalo spremembe v zasnovi in razvoj novih tehnoloških

postopkov, vključno s poglobitvijo reliefa v rezkanih mavčnih ma-

tricah. Najboljše rezultate smo dosegli pri dveh upodobitvah kaktu-

sov, pri katerih lahko začutite bodice trnov, ki pa seveda niso dovolj

ostre, da bi prebodle kožo.

Med izvajanjem smo projekt razširili in vanj vključili poe-

nostavljen zemljevid celotnega vrta ter podroben načrt komple-

ksa rastlinjakov Victoria. Gre za najpreprostejši možni sistem,

sestavljen iz splošnih in podrobnejših elementov. Zaradi velikosti

(60 × 80 cm) sta bila načrt in zemljevid izdelana iz epoksi mase,

vendar njun videz posnema keramične rešitve. Izdelava tako ve-



OD EMPATIJE V OBLIKOVANJU ... KOLASIŃSKI 179

likih plošč z natančnim reliefom v porcelanu bi zahtevala razvoj

nove tehnološke rešitve, kar bi bilo neracionalno z vidika stroškov

in nemogoče umestiti v časovni okvir projekta. Zemljevid in načrt

smo obogatili s preprostim zvočnim sistemom: z dvema gum-

boma lahko prisluhnemo osnovnim informacijam o lastnostih

aplikacije, kako jo namestiti (za iOS in Android) in kako jo uporab-

ljati. Poleg tega je bila legenda izdelana tudi v angleščini, tako da

bi lahko v prihodnosti dodali le zvočno aplikacijo v angleščini (ali

drugem jeziku) in čip, ki bi vodil do povezave v trgovini, kjer bi jo

lahko obiskovalci brezplačno prenesli. Zemljevidi so opremljeni

tudi z nizom oznak NFC, tako da se lahko videča oseba s pomočjo

aplikacije seznani z določenimi prostori rastlinjaka ali deli vrta.



KOMPROMIS PRI OBLIKOVANJU

Ob odprtju botaničnega vrta Jagelonske univerze spomladi 2020

je bil predstavljen sistem tiflografije v kombinaciji z vizualno ko-

munikacijo, podprt z aplikacijo, opremljeno tudi s tiskanimi opisi

za ljudi, ki ne uporabljajo pametnih telefonov. Gre za kompromis,

ki je posledica izziva: združiti dva različna svetova, pri tem pa oh-

raniti minimalno izgubo za vsakega od njiju. Slepa oseba lahko

na spletnem mestu vrta posluša zvočne zapise, preden se odpravi

tja. Slepa oseba v času obiska izbere od ene do treh ilustracij. Sez-

nanjanje z vsem gradivom naenkrat (predvideni čas uporabe tiflo-

grafij je 30–40 minut) bi bilo preveč naporno. Slepa oseba zažene

aplikacijo, in ko stoji pred ilustracijo, svoj pametni telefon s čital-

nikom NFC prisloni ob trikotnik, ki je namenjen lažji orientaciji

po reliefni grafiki, da sliši tehnični opis (navodila za uporabo sku-

paj z razporeditvijo delov ilustracije). Nato izbere fragmente, ki jo

zanimajo. Ko posluša posnetke, lahko pametni telefon položi na

polico, ki se izvleče na desni strani. Tiflografije so nameščene na

višini, ki je primerna tudi za gibalno ovirane osebe na invalidskih

vozičkih. Slepa oseba, ki raje uporablja besedila v brajici, jih lahko

izvleče iz žepa, ki se nahaja za ilustracijo. Tudi videče osebe lahko

uporabljajo zvočno aplikacijo, da poglobijo svoje znanje o izbranih

rastlinskih vrstah.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA KOLASIŃSKI 180

SOCIALNO VKLJUČEVANJE

»’Videti‘ mora biti, kot bi lahko napovedoval prihodnost [...]. Kajti ti že

zdaj veš, da nekaj metrov stran stoji drevo, jaz pa bom to izvedela šele

pozneje, šele ko bom prispela do drevesa in se ga bom lahko dotaknila.«3



Napovedovanje prihodnosti ali bolje rečeno vplivanje nanjo z obliko-

vanjem je v veliki meri domena oblikovalcev. Oblikovalec mora pre-

poznati izzive, jih analizirati in poiskati rešitev, ki ima največji vpliv

na ciljno skupino. Izdelek ne postane boljši zato, ker se razlikuje od

drugih. Boljši je zaradi svojega namena, funkcije in dostopnosti. In-

dividualni značaj izdelka postane sekundaren njegovi funkciji.

Slepi ljudje se gibljejo predvsem po spominu, spomin je tisti,

ki jim pripoveduje o prostoru. Zanje se prostor odvija v času. Skoraj

bi lahko rekel, da slepim vida ne nadomešča dotik, sluh ali vonj,

temveč spomin. Namen projekta, pripravljenega za botanični vrt,

je v spomin slepih vpisati čim večje število podob, ki naj bi skupaj z

opisi in občutki ustvarile koherenten uvod v svet rastlin.

Posledično lahko pride do socialnega vključevanja slepih in

slabovidnih oseb. To je dolgoročen proces. Projekt odpira možnost

nadaljnjega izvajanja podobnih rešitev v drugih institucijah. Priteg-

nil je pozornost poljske skupnosti za dostopnost in oblikovanje ter

tiflopedagogov. Ti si vse bolj želijo vzpostaviti sodelovanje z obliko-

valci vizualnih komunikacij. Kot rezultat projekta, ki sem ga izvedel,

je začelo nastajati več projektov s koherentno vizualno in haptično

plastjo. Ta projekt dokazuje, da je v skladu z načeli oblikovanja ti-

flografij mogoče oblikovati tudi estetske predmete za videče ljudi,

ki delno prevzemajo funkcije vizualne komunikacije. Tem načelom

je treba dodati še »materialno resnico«. V ustanovah, kjer se ekspo-

natov ni dovoljeno dotikati, lahko taktilna grafika zadovolji potrebo

po dotiku pri videčih ljudeh. Če je predmet vizualno spodbuden, bo

ponudil tudi možnost za širjenje izkušenj z dotikom in tako postal

prostor srečevanja ter medsebojnega razumevanja med slepimi in

videčimi.



3 Razlaga slepega dekleta – opomba avtorja.



OD EMPATIJE V OBLIKOVANJU ... KOLASIŃSKI 181

Literatura in viri

Białek I., Perdeus-Białek M. (2003): Widzieć, to Pallasmaa, J. (2012): The Eyes of the Skin: Ar-

znaczy przewidywać przyszłość. Studio Repor- chitecture and the Senses. Hoboken, John Wiley

tażu i Dokumentu. & Sons, Inc.



Kolasiński, L. (2019): Portfolio projektu. Kompl- Pawłowski, A. (2001): Inicjacje: o sztuce, pro-

eksowe rozwiązanie tyflograficzne dla szklarni jektowaniu i kształceniu projektantów. Krakow,

„Victoria” w Ogrodzie Botanicznym Uniwersyte- Academy of Fine Arts. tu Jagiellońskiego w Krakowie. https://www.

uken.krakow.pl/images/dokumenty/aktualnos- Salzhauer Axel, E., Sobol Levent, N. (2013): Art

ci/2021/portfolio-projektu-Kompleksowe-ro- Beyond Sight: A Resource Guide to Art, Creativ-

zwizanie-tyflograficzne-dla-szklarni-Victo- ity, and Visual Impairment. New York, American

ria-w-Ogrodzie-Botanicznym-UJ.pdf (5.11.2024). Foundation for the Blind.



Edman, P. K. (1992): Tactile Graphics. New York, Vrezec, A. (2012): Žuželke od blizu. Koper, Društ-

American Foundation for the Blind. vo Kaverljag, 2012.



Keller, H. (1991): The Story of My Life. Random

House Inc.



Kowalski, K. (2024): Włącznik 2.0: Projektowanie

bez barier. Warszawa, Fundacja Integracja.

https://integracja.org/english/ (4. 11. 2024).



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA KOLASIŃSKI 182

VKLJUČUJOČE



OBLIKOVANJE IN



POMEN VIZUALNE



PISMENOSTI ZA



OBLIKOVALCE ¹,



KI OBLIKUJEJO



ZA SLEPE ALI



SLABOVIDNE



Petra Černe Oven



Ključne besede:

vključujoče oblikovanje, univerzalno

oblikovanje, taktilna ilustracija,



slepi in slabovidni, vizualna 1 V prispevku zaradi lažjega branja uporabljam termin »oblikovalec«, čeprav so

pismenost, empatija mišljeni vsi spoli.





Povzetek




Prispevek obravnava vključujoče oblikovanje in

teoretske pristope v ozadju Mednarodne poletne šole

Kaverljag 2024. Čeprav so oblikovalski projekti za

slepe in slabovidne v slovenskem prostoru prisotni že

kar nekaj časa, so raziskave s tega področja redke.

Razloge za manko lahko najdemo v majhnem številu

projektov; v tem, da oblikovanje za slepe in slabovidne

predominantno ni procesno vodeno; pogosto v

projektih ni oblikovalcev; in v večini v takih projektih

ni interdisciplinarnega sodelovanja med strokami.

Prispevek zato predstavi glavne teme, povezane

s področjem oblikovanja za slepe: vključujoče

oblikovanje, vloga empatije v oblikovanju, berljivost

in čitljivost, ter začne mapirati osnovne smernice na

področju oblikovanja vizualnih komunikacij za slepe

in slabovidne. Prispevek ni namenjen le stroki in

študentom oblikovanja vizualnih komunikacij, temveč

tudi ljudem z drugih področij (terapevti, spremljevalci,

pedagogi, strokovnjaki za posebne potrebe itd.), ki

sodelujejo s slepimi in slabovidnimi in želijo vedeti več

o oblikovanju za slepe in slabovidne ter voditi projekte

interdisciplinarno. Prispevek želi prispevati tudi uvide

k vzpostavitvi teoretske osnove za razvoj kurikuluma

za oblikovalce vizualnih komunikacij, ki bi poudarjal

vključevanje in postavljal ranljive skupine v ospredje.

V zaključku besedilo pokaže možnosti za nadaljnjo

razširitev raziskovalnega dela na področju vizualne

pismenosti v presečni množici s področjem oblikovanja

za slepe in slabovidne.





UVOD


Na področju kulture in projektov za slepe in slabovidne je bilo

v Sloveniji v preteklosti že veliko pobud, še posebej v muzejski

in galerijski stroki, ki je organizirala tudi številne simpozije in

sodelovala z drugimi strokovnjaki ter predstavniki slepih in sla-

bovidnih. V Pokrajinskem muzeju Celje so na primer že leta 1993

postavili razstavo Prosimo, dotikajte se predmetov. Tudi Pokrajinski

muzej Kočevje in Loški muzej sta orala ledino na tem področju že v

devetdesetih letih prejšnjega stoletja. (Wraber, 2007) Učinkovitost

grafike za slepe in slabovidne so raziskovali tudi na Naravoslovno-

tehniški fakulteti UL (Urbas, 2017). Na UL ALUO je na tem podro-

čju tekel mednarodni raziskovalni projekt Od Blizu (2020–2023) v

sodelovanju z Moderno galerijo in Muzejem savremene umjetno-

sti Zagreb pod vodstvom prof. Tamare Trček Pečak.

Tudi na področju oblikovanja so bile podobne pobude priso-

tne že pred dvajsetimi leti, kot je opisano v prispevku Aleša Sed-

maka v tej publikaciji. Projekt Mednarodne poletne šole Kaverljag

2024, ki smo ga umestili v raziskovalni program Vizualna pisme-

nost na UL ALUO, pa predstavlja nadgradnjo tovrstnih pobud.

Projekta smo se lotili v kontekstu sodobnega časa in druž-

be, ki se je v zadnjih dvajsetih letih sploh na področju vizualnih

komunikacij zelo predrugačila. Dobro se je zavedati, da je bila

oblikovalska stroka zgrajena na temeljih 20. stoletja in se je več-

ji del dejavnosti razvijal ob predpostavki, da mora oblikovanje

podpirati neskončno gospodarsko rast – seveda z izjemami. In te

izjeme je treba v sodobnih kurikulumih izpostaviti, narediti moč-

nejše in mladim ponuditi orodja, da lahko z oblikovanjem aktiv-

no sodelujejo pri nujnih spremembah v družbi. Mladi namreč

pripadajo času postkapitalističnega postantropocenega sveta in

jih je kot take treba opolnomočiti. Vzporedno s previdnostjo do

konceptov antropocenega oblikovanja, za katerega vemo, da se je

izkazal v širšem kontekstu oblikovanja za nevarnega in škodlji-

vega, v projektu, ki je steber tega razmišljanja, sledimo teorijam

vključujočega oblikovanja, ki poskušajo egalitarno in vključujoče

v ospredje postaviti najranljivejše skupine družbe. Pri tem smo



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 186

projektu dodali pomemben element razvoja natančnejših znan-

stvenih metod in testiranja rezultatov. Dodaten razlog za ponoven

zagon »spečega« projekta pa je tudi zelo logičen in pragmatičen:

v izobraževalni proces na UL ALUO prihajajo vedno nove gene-

racije študentov, ki jih je treba opismenjevati v smeri empatije in

vključevanja.

Čeprav raziskovalni program Vizualna pismenost pokriva

vse, kar je povezano z vizualnim delom zaznavanja, smo za ta del

projekta torej paradigmo obrnili na glavo: začeli smo razmišljati o

tem, kako vizualne elemente prevesti v nekaj drugega za ljudi, ki

vidnega zaznavanja nimajo ali pri katerih je slednje okrnjeno. Ta

prispevek bi lahko naslovili tudi Vizualna pismenost za oblikoval-

ce, ki oblikujejo za slepe in slabovidne, saj bo govoril o osnovah, o

slovnici, kako oblikovati za osebe z okvaro vida.

S tem prispevkom želim hkrati spregovoriti o kontekstu

projekta, ki smo se ga lotili z Mednarodno poletno šolo Kaverljag,

in hkrati izpostaviti nekatere raziskovalne metode, ki jih lahko

oblikovalci uporabijo za uspešno komunikacijo za ljudi z okvarami

vida, skupaj s konkretnimi informacijami o tem, kako oblikovati

projekte na tem področju. Glavne obravnavane teme so torej vklju-

čujoče oblikovanje, vloga empatije v oblikovanju, raziskave na

področju oblikovanja za slepe in slabovidne, osnovne smernice na

področju oblikovanja vizualnih komunikacij za slepe in slabovi-

dne in možnosti za nadaljnjo razširitev raziskovalnega dela na tem

področju.

Razlogi za to so jasni: v Sloveniji je takih raziskovalnih pro-

jektov malo; oblikovanje za slepe in slabovidne predominantno ni

procesno vodeno; pogosto v projektih ni oblikovalcev; in v večini v

takih projektih ni interdisciplinarnega sodelovanja med strokami.

Zaradi tega je treba poudariti, da prispevek ni namenjen le štu-

dentom oblikovanja vizualnih komunikacij in stroki, temveč tudi

ljudem z drugih področij (terapevti, spremljevalci, pedagogi, svoj-

ci, strokovnjaki za posebne potrebe itd.), ki sodelujejo s slepimi in

slabovidnimi in želijo vedeti več o oblikovanju za slepe in slabovi-

dne ter voditi projekte interdisciplinarno.



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 187

KAJ MISLIM Z BESEDO OBLIKOVANJE?

Vemo, da je oblikovanje vizualnih komunikacij samo delček šir-

šega polja aktivnosti oblikovanja, ki ga je poetično opisal Herbert

Simon v knjigi The science of Artificial: »Oblikuje vsakdo, ki po-

skuša obstoječe razmere spremeniti v želene. Intelektualna de-

javnost, ki ustvarja artefakte, se v osnovi ne razlikuje od tiste, ki

predpisuje zdravila za bolnega pacienta, ali tiste, ki oblikuje nov

prodajni načrt za podjetje ali politiko socialnega varstva za dr-

žavo.« (Simon, 1996, 111) V tem prispevku bom torej uporabljala

besedo »oblikovanje« karseda široko.

Po britanskem oblikovalcu Normanu Potterju se oblikova-

nje deli na tri kategorije: stvari, prostore, sporočila. (Potter, 2018)

Vizualne komunikacije so torej le majhen del oblikovanja, ki smo

mu izpostavljeni vsak dan. »Vizualno« je v našem primeru izred-

no pomembno, a za razmišljanje v okviru projekta, ki smo si ga

zadali, moramo seveda pogledati veliko širše.

Vemo, da nevroznanost že dolgo potrjuje prevladujočo

vlogo vizualizacije pri človeškem spoznavanju in da obstaja ve-

liko študij glede obdelave vizualnih informacij. Polovica živčnih

vlaken v naših možganih je povezana z našim vidom, in ko so

naše oči odprte, vid predstavlja dve tretjini električne aktivno-

sti v možganih, kar pomeni, da lahko podobo prepoznamo zelo

hitro. To seveda ni dobra novica za tovrstne projekte za slepe

in slabovidne. Po drugi strani je jasno, da je naš pogled, pogled

znanosti v zahodni kulturi, do neke mere pristranski, saj mora-

mo upoštevati dejstvo, da obstaja veliko več raziskav o vidu, ker

so sodobne tehnologije, ki so na voljo za pridobivanje kvantita-

tivnih podatkov, primernejše za preučevanje vida kot za preu-

čevanje drugih modalitet (sluh, tip, vonj, okus). To je izpostavil

tudi Hutmacher, in sicer, da je bilo opravljanih »več študij o

vizualnem spominu kot študij o spominu vseh drugih senzorič-

nih modalitet skupaj. Drugič, čeprav je bilo opravljeno še vedno

precejšnje število študij o slušnem spominu, so bile raziskave o

vonju, okusu in haptičnem spominu še bolj omejene.« (Hutma-

cher, 2019, 1).



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 188

V tem prispevku bomo zato govorili tudi o komunikaciji, ki

poteka drugače. Pri delu oblikovalca namreč obstaja veliko več

dejavnikov, ki vplivajo na prenos informacije: zgodba, sporočilo,

občutek, ki ga projekt ustvari, in povezava, ki jo ljudje vzpostavijo

med podobo in izkušnjami, ki so lastne njim samim, njihovemu

okolju in občutjem.

Pri tem si lahko postavimo pomembno vprašanje, in sicer:

kako in v kakšnem merilu želimo s projektom vplivati na ljudi

(malo, veliko ljudi) in ali želimo problem rešiti na strokovno zelo

visoki ravni (glede na to, da je veliko prilagoditev za slepe in slabo-

vidne zgolj prilagoditev, ki ne upoštevajo strokovnih ravni obliko-

valske stroke)? S tem pridemo do ključnega vprašanja: kaj je torej

dobro oblikovanje? Enega od pogledov na to poda britanski foto-

graf, umetnik in aktivist Platon v filmu Abstract: The Art of Design:

»Iščete trenutek, ko se vam zdi, da ste čim bližje duši. To je dobro

oblikovanje.« (Netflix, 2017) Da pa bi se lahko približali duši drugih

ljudi, moramo upočasniti korak: o njim moramo torej razmišljati.

In to je oblikovanje, ki je v središču tega razmišljanja.



OBLIKOVANJE ZA VSE

Na tej točki moramo začeti z vizionarskim oblikovalcem, kritikom

in aktivistom Victorjem Papanekom (1923–1998). Njegova zna-

menita knjiga Design for the Real World: Human Ecology and Social

Change (1971) predstavlja radikalno vizijo oblikovanja, v kateri so

vključenost, trajnost in družbena pravičnost pomembnejše od po-

trošništva in trgovine. Knjiga je od prvotnega izida doživela števil-

ne ponatise in je še vedno ena najbolj branih knjig o oblikovanju.

Ena njegovih najmočnejših izjav, da »obstajajo poklici, ki so škodlji-

vejši od industrijskega oblikovanja, vendar jih je zelo malo. In mor-

da je le en poklic bolj lažniv. Oglaševanje – ki ljudi prepričuje, naj

kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo, z denarjem, ki ga nimajo, da

bi naredili vtis na druge, ki jim je vseeno – je verjetno najbolj lažni-

vo področje, ki obstaja.« (Papanek, 1997, xi), je dobro znana. Jasno

je, da avtor nekaterim vidikom (modernistične in kapitalistično us-

merjene) oblikovalske stroke ni bil preveč naklonjen. Zakaj? Ena od



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 189

Papanekovih smeri razmišljanja je bila, da o »običajnih ljudeh« raz-

mišlja drugače in v ospredje postavi vse uporabnike, zato je pogos-

to oblikoval za invalide. Bil je prepričan, da so vsi ljudje »manj ali

bolj hendikepirani ves čas svojega življenja ali del svojega življenja.

(...)« (Papanek, 1997, 68) in da je treba namesto posameznih košč-

kov, ki smo jih poimenovali manjšine (ki jih že na začetku procesa

izključimo iz »povprečne množice« kot »drugačne«), videti celoten

mozaik, ki tvori družbo. Iz svoje lastne bivanjske izkušnje mu lahko

najbrž vsakdo izmed nas pritrdi.2 Z drugimi besedami: dostopnost

in vključenost imata koristi za celotno družbo, zato moramo vedno

oblikovati za skrajne ekstreme družbe, saj lahko tako poskrbimo za

potrebe vseh.



Vključujoče, univerzalno in dostopno oblikovanje

Če so se v preteklosti s temi termini ukvarjali predvsem v povezavi s

fizičnim prostorom, urejenostjo in dostopnostjo mest in arhitektu-

re, se z njimi zadnjih 20 let sooča tudi virtualni prostor spleta. Zara-

di velikega razvoja informacijskih tehnologij in povečane uporabe

teh medijev se je povečalo tudi število raziskav na tem področju.

Istočasno opazimo tudi, da so posamezni silosi strok začeli razvijati

svoje lastne termine in opredelitve na tem področju, ki so lahko

v različnih strokah ali gospodarskih panogah različne. Za namen

našega konteksta bomo poskušali vzpostaviti osnovne značilnosti

za tri najpogostejše termine: vključujoče oblikovanje, univerzalno

oblikovanje in dostopnost.

Dostopnost obravnava diskriminatorne vidike in se nanaša

na zagotavljanje rezultata, da lahko prostor, storitve, predmete,

vmesnike in tehnologijo uporabljajo invalidi (vključno s slušnimi,

kognitivnimi, telesnimi in vidnimi invalidnostmi). Dostopnost

se od vseh terminov najbolj nanaša »na skladnost z uradnimi

normami in standardi, zato je predvsem objektivne narave.«

(Iwarsson, 2003, 61)



2 Samo spomnimo se, ko smo bili stari tri staremu človeku po stopnicah; ali pa, ko smo leta in smo poskušali splezati na stol za odrasle; poskušali z novorojenčkom v vozičku iti na ko je naš otrok imel bergle; ko smo pomagali avtobus.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 190

Dostopnost se navadno osredotoča na posebne prilagodi-

tve in predstavlja osnovni minimum, skratka raven, ki naj bi bila

dostopna vsakomur, a se žal ta termin večkrat uporablja kot so-

pomenka za vključujoče in univerzalno oblikovanje. »Dostopnost

spleta pomeni, da lahko invalidi enako zaznavajo, razumejo, navi-

girajo in komunicirajo s spletnimi stranmi in orodji. Pomeni tudi,

da lahko brez ovir enako prispevajo.« (W3C, 2024)



Vključujoče oblikovanje

Na podlagi dokumentov, ki so jih države razvile v preteklosti3, se

je pojavilo veliko organizacij, pobud in podjetij, ki so aktivna na

tem področju.4 Termin sam pogosto povezujemo s standardi in

zakonodajo na področju, ki omogoča dostopnost. Na področju

vključujočega oblikovanja v polju vizualnega so v zadnjih dese-

tih letih največ dela v smislu vzpostavljanja meril in standardov

opravili institucije in združenja, ki se osredotočajo na splet. Ena

od njih je pod okriljem Konzorcija za svetovni splet (ang. World

Wide Web Consortium, W3C) tudi Pobude za spletno dostopnost

(ang. Web Accessibility Initiative, WAI). Če je bila prej dosto-

pnost v glavnem usmerjena v odpravljanje fizičnih omejitev,

pa se je pod vključujočim oblikovanjem začela osredotočenost

spreminjati tudi v smeri priznavanja drugih različnosti (kultur,

spolov, religije itd.). Tako sedaj vključujoče oblikovanje pomeni

metodologije, ki omogočajo »ustvarjati izdelke, ki razumejo in

omogočajo uporabo ljudem z različnimi ozadji in sposobnostmi.

Vključujoče oblikovanje lahko obravnava dostopnost, starost,

kulturo, ekonomski položaj, izobrazbo, spol, geografsko lokacijo,

jezik in raso. Poudarek je na izpolnjevanju čim večjega števila

potreb uporabnikov, ne le na izpolnjevanju čim večjega števila

uporabnikov.« (Joyce, 2022)5



3 Na primer pravila ZN o enakih oblikovanje za vse, še posebej na področju možnostih invalidov (United Nations, 1994). informacijskih tehnologij. 4 Evropska krovna organizacija za 5 Tipičen vsakdanji primer prilagoditve e-dostopnost je Design for All (EDeAN), ki je bila na podlagi rase je preoblikovanje ikon ali ustanovljena pod vodstvom Evropske komisije všečkov na družbenih omrežjih, ki so začeli

in evropskih držav članic leta 2002. Spodbuja vključevati osebe z različnimi barvami polti.



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 191

Univerzalno oblikovanje

Tudi univerzalno oblikovanje se je začelo pospešeno razvijati pod

vplivom drugih družbenih gibanj proti diskriminaciji družbenih

skupin, ki so bile vse potisnjene na rob družbe. Termin sam pripi-

sujejo Ronu Macu, ki ga je opredelil kot »način oblikovanja stavbe

ali objekta z majhnimi dodatnimi stroški ali brez njih, tako da je za-

nimiv in funkcionalen za vse, ljudi s posebnimi potrebami ali brez

njih« (Mace, 1985, 147) in se je najprej uporabljal v arhitekturi in

gradbeništvu (kjer je šlo za fizične dostope in omogočanje osnov-

nih življenjskih funkcij za osebe s posebnimi potrebami).

Za razliko od vključujočega oblikovanja želi univerzalno obli-

kovanje ustvariti eno samo izkušnjo, ki bo v največji možni meri

dostopna in uporabna za vsakogar, ne glede na njegovo starost,

sposobnosti ali življenjski položaj.6 Načela, ki jih je sestavila skupi-

na zagovornikov univerzalnega oblikovanja, so bila sestavljena, da

bi vplivala na vsa področja oblikovanja, vključno z okoljem, izdelki

in komunikacijami. Kot pravijo sestavljavci dokumenta, se lahko

načela uporabijo »za ocenjevanje obstoječih modelov, usmerjanje

procesa oblikovanja ter izobraževanje oblikovalcev in potrošnikov o

značilnostih uporabnejših izdelkov in okolij.« (Connell et al., 1997).

Ta načela so:

① Pravična uporaba: Oblikovanje je uporabno in zanimivo za

ljudi z različnimi sposobnostmi.

② Prilagodljivost uporabe: Oblikovanje omogoča širok nabor

individualnih preferenc in sposobnosti.

③ Enostavna in intuitivna uporaba: Uporaba je enostavna za

razumevanje, ne glede na uporabnikove izkušnje, znanje, je-

zikovne spretnosti ali trenutno raven koncentracije.

④ Razumljivo podajanje informacij: Oblikovanje učinkovito

posreduje potrebne informacije uporabniku, ne glede na

okoljske pogoje ali uporabnikove senzorične sposobnosti.



6 Pogost primer univerzalnega področju vizualnega je lahko pozitiven primer oblikovanja so robniki ali klančine na pločnikih, bralnik Kindle, ki dovoljuje uporabniku, da

ki so bistvenega pomena za ljudi na invalidskih si velikost črk za branje prilagaja glede na

vozičkih, uporabljajo pa jih tudi vsi drugi. Na svetlobne razmere in svoje posebne potrebe.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 192

⑤ Dopuščanje napak: Oblikovanje zmanjšuje tveganja in negativ-

ne posledice nenamernih ali nepričakovanih dejanj.

⑥ Majhen fizični napor: Oblikovanje omogoča učinkovito in

udobno uporabo z minimalno utrujenostjo.

⑦ Velikost in prostor za dostop in uporabo: Zagotovljena sta

ustrezna velikost in prostor za dostop, doseganje, upravljanje

in uporabo, ne glede na velikost telesa, držo ali gibljivost upo-

rabnika.« (Connell et al., 1997)



Ker pa imajo nekateri ljudje nenavadne ali nasprotujoče si

potrebe (na primer oseba s slabim vidom potrebuje veliko svetlobe,

druga oseba pa je na svetlobo preobčutljiva), univerzalno oblikovanje

ne more naenkrat zadovoljiti popolnoma vseh potreb vsake osebe

v vseh situacijah. V projektih je torej treba včasih uporabiti načela

univerzalnega oblikovanja (predvsem tam, kjer so lahko vložki za

različne rešitve za posamezne ciljne skupine finančno nemogoči), na

drugih področjih, kjer pa je prilagajanje za posamezne potrebe upo-

rabnikov lažje in bolj smiselno, saj jih z univerzalnim oblikovanjem

ne bi mogli rešiti, pa je boljše raziskati potrebe posameznih skupin

uporabnikov in z vključujočim oblikovanjem rešitve prilagoditi.

Na podlagi vsega povedanega je jasno, da se termini in pod-

ročja prekrivajo in dopolnjujejo, da pa obstajajo med njimi tudi do-

ločene razlike. Šele ko se zavedamo načel dostopnosti (diskrimina-

torni vidiki enakovredne izkušnje za osebe s posebnimi potrebami),

upoštevamo parametre vključujočega oblikovanja in po možnosti

univerzalnega oblikovanja, se lahko začne podrobno načrtovanje

uporabnosti in uporabniške izkušnje, pa naj gre za fizične ali digital-

ne produkte ali oblikovanje storitev. Pri tem stremimo k učinkovitim,

uspešnim in zadovoljujočim produktom, izkušnjam in storitvam.



Druga na uporabnika usmerjena načela oblikovanja

Vse zgoraj napisano pa je samo nabor najosnovnejših teoretskih

pristopov na tem širokem področju. Metodologije oblikovanja, osre-

dotočenega na uporabnika (ang. User-Centred Design), participator-

no oblikovanje (ang. Participatory Design), univerzalno oblikovanje



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 193

(ang. Universal Design), vključujoče oblikovanje (ang. Inclusive

Design) in oblikovanje za vse (ang. Design for all) so na polju obli-

kovanja, ki so ga poganjali cilji učinkovitosti, donosnosti in rasti

produktov, že dolgo prisotne, ob prelomu tisočletja pa najdemo

objavljene tudi dvome (vezane na oblikovanje za marginalizirane

skupine, starejše in osebe s posebnimi potrebami), da oblikovalče-

vo zanašanje samo na standarde in smernice ne bo dalo zadovolji-

vega rezultata. Eden od novih konceptov, poimenovan vključujoče

oblikovanje, občutljivo za uporabnike (ang. User-Sensitive Inclusive

Design), ki za razliko od oblikovanja, osredotočenega na uporabnika

(ang. User-Centred Design), predlaga nekoliko drugačno smer,

in sicer, da morajo oblikovalci razviti resnično empatijo s svojimi

skupinami uporabnikov. Termin »občutljiv« nadomešča besedo

»osredotočen«, da bi nakazal, da je le redko mogoče oblikovati

izdelek, ki je resnično dostopen vsem potencialnim uporabnikom,

istočasno pa izraz »občutljiv« pomeni tudi drugačen odnos z upo-

rabniki kot izraz »osredotočen«. Sprememba v konceptu poudarja

dejstvo, da so uporabniki predvsem ljudje in da mora oblikovalec

z njimi razviti empatičen odnos, ne pa jih obravnavati kot »su-

bjekte« za teste uporabniške izkušnje (angl. User Experience).

(Newell, 2011, 237) To razmišljanje na področju informacijskega in

storitvenega oblikovanja na našem kulturnem prostoru ni popol-

noma novo, saj pri obeh metodoloških pristopih empatija igra po-

membno vlogo. Sámo poimenovanje in koncept sta sicer vplivala

tudi na določene misli v našem projektu, o čemer več pozneje v

nadaljevanju prispevka.



STATISTIKA

Zakaj je vse zgoraj povedano za našo zahodno, starajočo se družbo

izrednega pomena? Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje,

da ima na svetu vsaj 2,2 milijarde ljudi okvare vida in vsaj pri eni

milijardi od teh bi lahko preprečili okvaro vida ali pa jo lahko še

odpravimo. (SZO, 2019) Globalno gledano, je bilo na svetu, ki ima

8,2 milijarde prebivalcev, že leta 2015 »253 milijonov ljudi z okvaro

vida. Od tega je bilo 36 milijonov slepih, nadaljnjih 217 milijonov



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 194

pa je imelo zmerno do hudo okvaro vida«. (Ackland, 2017, 71)

Na podlagi evropske organizacije za slepe (ang. European

Blind Union, EBU), lahko povzamemo statistiko za Evropo, ki je

ravno tako alarmantna: »Po ocenah je v geografski Evropi več

kot 30 milijonov slepih in slabovidnih. V povprečju ima izgubo

vida 1 od 30 Evropejcev. Delno videčih oseb je štirikrat več kot

slepih. […] Ženske so bolj kot moški izpostavljene tveganju, da

postanejo slepe ali slabovidne. Izguba vida je tesno povezana s

starostjo. Vsak tretji državljan, starejši od 65 let, se sooča z izgu-

bo vida. Devetdeset odstotkov oseb z okvaro vida je starejših od

65 let.« (EBU, 2024)

Po podatkih Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije

je v Sloveniji več kot 10.000 kategoriziranih slepih in slabovidnih

prebivalcev, a so številke zagotovo veliko višje zaradi ljudi, ki se

sploh ne včlanijo v organizacije. (ZDSSS, 2024) Glede na pospeše-

no večanje populacije starejših se bodo številke seveda še poslab-

šale, kar pomeni, da bo vedno več ljudi potencialno izključenih

iz normalnega življenja, če sistemi ne bodo oblikovani na načine,

ki smo jih raziskovali v prispevku zgoraj. Zavedati se moramo:

primerno oblikovani izdelki, storitve in sporočila niso samo na-

vadna informacija, ki jo dajemo ljudem. Izobraževalno gradivo

je na primer tudi predpogoj za družbeno vključenost in kulturno

sodelovanje. Pri delu z osebami z okvarami vida moramo vedno

imeti v ospredju njihovo opolnomočenje, možnost samostojnega

delovanja in avtonomijo. Pri tem obstaja še ena zelo pomembna

sestavina, ki jo morajo imeti oblikovalci, in to je empatija.



EMPATIJA V OBLIKOVANJU

Kaj je empatija? V slovenščini »empatija« zelo poetično pomeni

»vživeti se v nekoga«, »vstopiti v njegovo življenje«, z drugimi

besedami: sočustvovati z nekom. Daniel Stewart Butterfield, ka-

nadski poslovnež, ustanovitelj platform Flickr in Slack, je empa-

tijo postavil kot predpogoj dobrega oblikovanja: »Če nimaš em-

patije, je zelo težko oblikovati za druge«. (InCap, 2022) Empatija v

oblikovanju je tudi del raziskovalnega pristopa. Je sposobnost, ki



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 195

jo oblikovalci pridobijo z raziskavami, da v celoti razumejo težave,

potrebe in želje uporabnikov ter na podlagi tega oblikujejo najbolj-

še rešitve za uporabnike. Oblikovalci si prizadevajo za empatijo

tako, da poglobljeno raziskujejo svet uporabnikov, da bi natančno

opredelili njihove težave in nato oblikovali ideje za rešitve, ki iz-

boljšujejo življenje uporabnikov. Kako? Empatija do uporabnika ne

pomeni samo razumevanja njegovih sposobnosti, temveč tudi kon-

teksta, v katerem se nahaja. Pri tem si lahko pomagamo z odličnimi

orodji, ki so bila razvita za digitalne produkte, a se jih da z uvidom

v storitveno oblikovanje z lahkoto prilagoditi za vsak projekt. Eden

od primerov je na primer Empathy map (IDF, 2024), ki nam pomaga

potrebe in uvide strukturirano beležiti.

V pedagoškem procesu (na primer v kontekstu mednarodnih

poletnih šol, o katerih govori ta knjiga) to pomeni, da se udeleženci

srečajo s slepimi in slabovidnimi, z njimi sodelujejo in tudi na lastni

koži občutijo, kako oni vidijo, čutijo in zaznavajo, ter ugotavljajo,

kako lahko pod temi pogoji opravljamo določene konkretne aktivno-

sti v življenju.7 Seveda kratkočasna povezovanja niso idealna: če bi

jih zares želeli razumeti, bi bilo treba z njimi živeti dalj časa, a zago-

tovo je boljše, kot če se projektov lotevamo samo teoretično. Z izpo-

stavljenostjo in odnosom do slepih in slabovidnih se oblikovalcu sa-

modejno poveča empatija, prek nje pa tudi razumevanje za uspešne

rešitve v projektu. Skozi dodatne raziskovalne aktivnosti (pogloblje-

ni intervjuji, testiranje, iteriranje in nadgrajevanje projektov) pri-

dobimo tudi informacije, kakšne cilje si želijo doseči, in jim pri tem

pomagamo s svojimi veščinami, načrtovanjem in ustvarjalnostjo.

Pri tem je izredno pomembna drža oblikovalca: vedeti

moramo, da so slepi in slabovidni samo ljudje z drugačnimi

potrebami. Ne želijo sočustvovanja, ne želijo pomilovanja, vsi so

različni, a vsem moramo zagotoviti enake pravice, kot jih imajo

drugi ljudje. Pravica do komunikacije in informacij je pri tem ena

od zelo pomembnih.



7 Na Mednarodni poletni šoli Kaverljag

2024 je interaktivne delavnice za udeležence

pripravila tiflopedagoginja dr. Mateja Maljevac.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 196

Pri tem je treba izpostaviti dejstvo, da sama beseda »uporab-

nik« na nek način ne opravi prave vloge, ne ustvari prave povezave.

Oblikovalec mora na osebni ravni vzpostaviti povezavo, ki bo omo-

gočila bolj specifičen odnos do dela, ki je pred njim. Osebni angaž-

ma je pri tem zelo pomemben in vzpostavimo ga lahko s predruga-

čenjem besed, ki jih uporabljamo. Če na primer na mesto nevtralne

in neangažirane besede »uporabnik« postavimo ime nekoga, ki ga

osebno poznamo, bomo o projektu samodejno razmišljali drugače.

Če je to naš najboljši prijatelj, »moja sestra«, »tvoj fant«, »njegova

mama« itd., je situacija nekoliko drugačna. Če poznamo ljudi, je

lažje razmišljati ne samo o njihovih vedenjskih navadah, situacijah

(ne le o zdravstvenih), temveč tudi o tem, kaj želijo početi z izdel-

kom, ki ga oblikujemo, in kako bodo z njim rokovali. S tem lahko

vplivamo na boljše pridobivanje znanja, za njih pa lahko to postane

kakovostnejša (ali zanimivejša) učna izkušnja. Ko se postavimo v

čevlje uporabnikov, bomo videli, da je lahko to, komu komunici-

ramo, zelo pomembno vprašanje, saj »statistični uporabnik« ne

obstaja in so tudi slepi in slabovidni popolnoma heterogena skupi-

na. Imajo različne življenjske izkušnje, znanja, potrebe, in želje.

Tematika »različnih pogledov« je lepo predstavljena skozi sta-

rodavno zgodbo z naslovom Blind men and an elephant8. Skupina

slepih je slišala, da so v mesto pripeljali nenavadno žival. Živali niso

nikoli srečali in nihče od njih se ni zavedal njene oblike. Iz radoved-

nosti so rekli: »Ogledati in spoznati jo moramo z otipom, ki smo ga

sposobni.« Tako so jo našli in se je začeli dotikati ter jo pregledovati.

Prvi, ki je otipal rilec slona, je rekel: »Slon je podoben debeli kači.«

Drugi, ki je otipal njegov rep, ga je opisal kot vrv. Človek, ki je otipal

njegov okel, je dejal, da je slon trd, gladek in podoben kopju. Četrta

oseba, ki je položila roko na njegov bok, je rekla, da je slon podoben

zidu. Peti, ki je otipal nogo, je trdil, da je slon kot steber, podoben

drevesnemu deblu. Človeku, ki je tipal njegova ušesa, se je zdelo, da

je podoben nekakšni pahljači. (Wikipedia, 2024)



8 Gre za zgodbo, ki izvira iz Indije in je spremembe ter je del hindujskih in budističnih nastala okrog leta 500 pr. n. št., nato pa se besedil.

je razširila skozi različne verske tradicije in



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 197

Njihovi opisi slona so se med seboj razlikovali: imeli so raz-

lične poglede. Morala parabole je, da so ljudje nagnjeni k temu, da

na podlagi svojih omejenih, subjektivnih izkušenj trdijo absolutno

resnico, medtem ko ne upoštevajo omejenih, subjektivnih izku-

šenj drugih ljudi, ki so lahko enako resnične. V zgodbi slepi nato

spoznajo, da so imeli vsi deloma prav in deloma narobe, kar nam

pokaže naslednje: čeprav je posameznikova subjektivna izkušnja

resnična, morda ni celotna resnica.

Za oblikovalce je ta prilika zelo zgovorna. Je poziv h globlje-

mu razumevanju ljudi, za katere oblikujemo, k spoštovanju različ-

nih pogledov na isti predmet opazovanja. Ali povedano drugače:

slepi in slabovidni so (tako kot drugi posamezniki) individualne

osebe, ki se med seboj zelo razlikujejo.



PRAKTIČNA NAČELA PRI OBLIKOVANJU VIZUALNIH

KOMUNIKACIJ ZA SLEPE IN SLABOVIDNE

V nadaljevanju prispevka se bomo posvetili osnovnim informaci-

jam o vizualnem dojemanju slepih in slabovidnih oziroma načelih,

ki jih moramo upoštevati pri oblikovanju za njih ob upoštevanju,

da so slepi in slabovidni izredno nehomogena skupina z različnimi

potrebami, izkušnjami, dojemanjem in znanji o temi, ki je predmet

komunikacije, zaradi česar je težko zagotoviti enako učinkovito

izkušnje za vse hkrati.9 Vseeno je o dostopnosti možno razmišljati

na konkretnih elementih, ki sestavljajo komunikacijske elemente.

Glede na okvaro komunikacijo za slepe in slabovidne nava-

dno povezujemo s čutom za tip. Tip je eden prvih čutov za novo

človeško bitje. Otrok najprej tipa in išče stik z materjo, zato je tip

na nek način naše prvinsko čutilo, ki pa ga videči po večini ne

znamo dovolj ozavestiti. Slepi pa si lahko s tipom zelo dobro po-

magajo. Začnejo z nežnim otipavanjem in preizkušanjem površine,



9 Starejša oseba, ki ima mogoče

pridružene druge bolezni, lahko z leti izgublja

intenziteto tipa na prstih, zato je treba zelo

natančno upoštevati fizične predispozicije

posameznih ciljnih skupin.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 198

seznanjajo se z gradivom in si želijo, da je v njihovem dosegu. Ko

vzpostavijo odnos, se posvetijo podrobnostim. Oblikovalci se zato

ne smemo bati uporabe različnih materialov, saj tudi material do-

daja informacijo taktilni izkušnji in omogoča različne izkušnje. Pri

tem seveda moramo paziti na varnost: tako uporabljeni materiali

in tehnika izdelave morajo biti varni za dotik in rokovanje z objek-

tom, pri čemer moramo še posebej paziti na podrobnosti (robovi,

ostrina), da se bralec ne bi poškodoval.

Vemo, da slepi za branje uporabljajo brajico10. Za slepe je

brajica še vedno eden od pomembnih načinov za pridobivanje in-

formacij in emancipirano sodelovanje v družbi. Tam, kjer lahko

dodajamo informacijo z besedilnimi opisi, se moramo pri slepih

torej posluževati njene uporabe. Brajic je več vrst in v Sloveniji upo-

rabljamo vzpostavljen standard slovenske brajice, ki ga najdemo

v dokumentu Komisije za slovensko brajico (Gregorc et al., 2016).

Pravila zagotavljajo standard, da lahko slepi in slabovidni dosledno

uporabljajo enaka gradiva. So tudi standard, iz katerega razvijamo

vse ostale odnose v vizualnem svetu za slepe.

Čeprav je problem branja za slepe rešen z brajico in taktilnimi

vsebinami, pa je treba poudariti, da je med vsemi ljudmi z okva-

rami vida slepih dokaj malo, manj kot 2 %. Poleg tega se uporaba

brajice zmanjšuje, saj je od rojstva slepih ljudi dokaj malo, veliko

ljudi pa oslepi v svojih zreli dobi, zato se brajice nikoli ne naučijo

aktivno uporabljati, temveč si pomagajo z drugimi podpornimi (di-

gitalnimi) orodji. Prav zato je smiselno vzporedno oblikovati tudi

za slabovidne. Zaradi narave tipanja je treba upoštevati, da morajo

biti vsi elementi (ilustracija in brajica) zaradi lažjega tipanja vedno

izbočeni, ne vbočeni. Pri oblikovanju daljših vsebin, sploh če kom-

biniramo latinično pisavo in brajico, pa je treba nujno upoštevati

tudi dejstvo, da brajica zavzame bistveno več prostora.



10 Brajica je v uporabi samo približno

200 let. Šokantno je, da so bili dolga stoletja, v

katerih so ljudje že znali brati, slepi popolnoma

izključeni iz družbe, čeprav je v njihovem

življenju manjkalo le eno od čutil.



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 199

Splošni uvidi

Splošni uvidi, ki veljajo za učinkovito dojemanje uporabnika pri

oblikovanju vizualnih komunikacij, v večini veljajo tudi kot osno-

va za oblikovanje za slepe in slabovidne, prilagajamo pa jih glede

na žanre, namen gradiva, kontekste, vsebine in ciljne skupine. Če

pogledamo področje taktilne ilustracije, hitro postane jasno, da

morajo biti v ospredju učinkovitost, dojemanje, jasnost in funkci-

onalnost. S tem ni rečeno, da jim moramo odvzeti zanimivost, se-

mantično vrednost in estetiko, temveč moramo paziti na določene

predispozicije, da se lahko komunikacija sploh zgodi in da slednjo

slepim in slabovidnim olajšamo. Ker se gradiva pogosto uporablja-

jo v didaktične namene, je to eden od pomembnih elementov vsa-

kega projekta, ki se ga oblikovalec loti. Pri tem je treba upoštevati

vsebino, ki mora biti metodično in didaktično prilagojena ciljni

skupini slepih in slabovidnih, za katere se jo načrtuje.

Pogosto so zaradi nehomogene skupine najučinkovitejši

projekti, kjer gre za kombinacijo vizualnih in taktilnih podob, kjer

ob slepem tisku reliefne elemente podob potiskamo v kontrastni

barvi, da je vidna izkušnja izboljšana tudi za slabovidne. Dobro

je, da so v didaktičnih gradivih podobam dodana besedila, ki so

sestavljena iz besedila v brajici in besedila v kontrastni barvi v

odnosu s podlago. Pri tem moramo vedno upoštevati, da osebe z

okvarami vida potrebujejo več časa za tipanje in ogled gradiv, saj v

svojem analitičnem procesu tipanja prehajajo od celote k podrob-

nostim ali obratno, zato moramo obsege vsebine temu primerno

prilagoditi. Pri tem ne gre brez interdisciplinarnega sodelovanja

tiflopedagogov ali drugih strokovnjakov, saj imajo veliko več izku-

šenj kot oblikovalci.

Taktilna ilustracija naj bo čim preprostejša, očiščena nepo-

membnih ali sekundarnih informacij, a ne na škodo vsebine, ki

jo sporoča.11 Zaradi jasnosti v ilustracijo ne vključujemo veliko

podrobnosti, ne vključujemo okrasnih elementov, pazljivi pa



11 Za podrobnejše informacije glede

taktilne znanstvene ilustracije glej prispevek

Marije Nabernik, str. 98 v tej publikaciji.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 200

moramo biti tudi z drugimi grafičnimi elementi, ki so lahko za

slepe moteči. Glede na žanr (izobraževalna gradiva, leposlovje) ali

ciljno skupino (otroci, odrasli) je treba presoditi, do katere mere se

lahko ilustracijo abstrahira in tipizira, da se predmet ponazori pi-

ktogramsko za povečano prepoznavanje in razumevanje. Pri tem

se lahko informacije vključuje na več semantičnih ravneh (glavna

informacija, sekundarna informacija …).

Ker slepi drugače dojemajo prostor kot videči, se pri

predmetih izogibamo perspektive, ki je za slepe moteča.

Pomemben je tudi sam položaj predmetov; predmet mora biti

vedno obrnjen tako, da gleda navzgor, leva in desna stran pa

morata biti simetrični.

Pri taktilnih ilustracijah imamo veliko tehničnih možnosti.

Helena Jakoubě navaja ilustracije, ki uporabljajo slepi tisk z raz-

lično visokimi oz. izpostavljenimi pikami, kar omogoča nekakšne

3D-slike, kjer so različne površine različno visoke, a višine med

njimi organsko prehajajo – kot bi gledali relief zemljevida, sestav-

ljenega iz samih izbočenih pik. (Jakoubě, 2012, 14) Višine so lahko

kodirane glede na barvno skalo, ki jih pripadajo v naravi oz. v iz-

hodiščni ilustraciji, ali pa se kodirajo glede na priloženo legendo.

S takim načinom lahko podamo zahtevnejše informacije. Pred-

vsem pa pri izbiri tehnologije in gradiv vedno velja, da izbiramo

glede na potrebe uporabnika. Ko npr. oblikujemo publikacije, to

zagotovimo z izbiro mat papirja za podlago (in ne svetlečega).



Formati

Ker imajo ljudje, ki so slepi od rojstva, izredno občutljiv tip, pogos-

to tipajo z obema rokama. Pri oblikovanju je treba zato upoštevati

ergonomijo človeškega telesa: velikost ilustracije ne sme biti večja

od dveh razprtih dlani odraslega človeka, položenih na površino

objekta. Če oblikujemo za otroke, mora biti temu primerno prila-

gojena tudi velikost formata. Še posebej za ljudi, ki so vid izgubili

pozneje in imajo izkušnje izpred te dobe, pri predstavitvi realnih

predmetov poskušamo (kjer je to mogoče in smiselno) ohraniti

naravna razmerja. Če to ni mogoče, lahko na rob dodamo razum-



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 201

ljivo merilo ali legendo. Pri informacijah, kjer je pomemben vrstni

red (npr. označevanje gibanja v prostoru), lahko slepim pomagamo

tako, da označimo začetno točko tipanja.



Barva in kontrast

Kontrast je razlika v svetlosti med barvo v ospredju in barvo v ozadju.

Odvisna in povezana je z velikostjo, razdaljo in osvetlitvijo predmeta,

ki ga je treba zaznati. Največji kontrast se pojavi pri beli barvi na črni

podlagi ali obratno, zato slepi pogosto dajejo prednost črnemu bese-

dilu na beli podlagi ali črnemu besedilu na rumeni podlagi. Kontrast

je za projekte za slabovidne izjemno pomemben, saj je npr. besedilo z

nizkim kontrastom težje razločiti kot besedilo z visokim. Enako velja

za likovne elemente. Pri digitalnih izdelkih to velja tudi za vse inte-

raktivne elemente, ki lahko pomagajo pri funkcionalni uporabi izdel-

ka (npr. gumbi na spletu in v aplikacijah). Pri takih elementih mora

biti minimalni barvni kontrast trikrat večji (RNIB, 2024, 9). Zadosti

velika razlika v odtenku ali svetlosti barve pomaga pri razlikovanju

med ospredjem in ozadjem, če pa zmanjšamo kontrast, se razlikova-

nje poslabša. Pozitivni so torej uporaba nasičene barve in močni kon-

trasti, saj so le-ti veliko jasnejši za ljudi z okvarami vida.

Izogibati se je treba komplementarnim parom barv (rdeča-zele-

na, vijoličasta-rumena, modra-oranžna itd.). Britanski Kraljevi naci-

onalni inštitut za slepe (ang. Royal National Institute of Blind People,

RNIB) opozarja, da »največ težav povzročata kombinaciji rdeče in

zelene ter rumene in vijoličaste barve. Ti kombinaciji sta lahko precej

moteči, če ju uporabimo tesno skupaj, zlasti če uporabimo podoben

kontrast odtenkov. Komplementarne barvne kombinacije se lahko

uporabljajo skupaj, če je med barvama dovolj tonskega kontrasta.«

(RNIB, 2024b) Ravno tako so neprimerni premajhni kontrasti odten-

kov v drugih barvah, ki se jih moramo izogibati. Poleg tega je treba

upoštevati tudi specifična stanja okvar vida (glavkom, katarakta, di-

abetična retinopatija, presbiopija, bleščanje, barvna slepota12 itd.), za

kar že obstajajo napredna orodja za simulacijo (Mays, 2024).

12 Obstaja veliko različnih vrst barvne razlikovanje med rdečo, rumeno in zeleno slepote, vendar je najpogostejša težava barvo.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 202

Če želimo uporabljati negativno pisavo (npr. belo pisavo

na črni podlagi), moramo vedeti, da je to za oko naporneje; v tem

primeru je treba velikost pisave (in mogoče celo njen rez) dodatno

povečati za boljšo jasnost. Pri ilustracijah lahko za podoben namen

(da nekaj poudarimo ali da se izognemo barvi kot nosilki informa-

cije) izkoristimo konture, obrise in linije, lahko pa se že ob začetku

projekta odločimo, da uporabimo barvno shemo, ki bo prilagojena

različnim barvnim slepotam.



Tipografija in postavitev na strani

Tudi na področju tipografije in grafičnega oblikovanja se lahko

orientiramo po splošnih pravilih, ki veljajo za oblikovanje jasno

berljivih besedil, pa naj gre za mikrotipografijo ali makrotipografi-

jo, in jih dodatno prilagodimo za potrebe slepih in slabovidnih. Pri

tem nam lahko pomaga tudi teorija informacijskega oblikovanja,

kjer so zaznavanje, funkcionalnost, odzivnost in sporočilnost ravno

tako primarnega pomena in vplivajo na učinkovitost informacije;

pomembni so tudi zakoni likovne teorije in gestalta, ki so znani

vsakemu profesionalnemu ilustratorju ali oblikovalcu.

Eno od glavnih pravil berljivih besedil je doslednost. Upora-

ba elementov mora biti na vseh straneh (npr. knjige) enaka, saj se

tako slepi in slabovidni lažje orientirajo. Pomembno je upoštevati,

da preveč informacij navadno ni dobro in da je treba informacije

zelo natančno urejati na podlagi prioritet. Tu igrajo pomembno

vlogo hierarhija in uredniške odločitve glede podrobnosti, ki jih

vključimo (ali ne). Pogosto je možno informacije jasno razporediti

v hierarhično urejene celote (naslovi, podnaslovi itd.), lahko pa se

zatečemo v različne plasti informacij, za katere se uporabnik sam

odloča, ali jih bo bral ali ne.13 Daljša besedila razmejimo v berljive

odstavke, ki so med seboj povezani, a omogočajo bralcu vdih, pav-

zo. Pogosto lahko na boljšo razporeditev vplivamo tudi s stolpci (a

le, če ne uporabljamo vzporedno brajice). Stolpci naj imajo med

seboj odmike, da jih uporabnik ne pomeša med seboj. Čeprav so to

13 Lep primer tega so recimo opombe

pod črto.



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 203

konvencije, ki so v zapisanih dokumentih prisotne, odkar obsta-

jajo človeški zapisi, in so se dodatno razvile z razvojem tiska, se s

prehodom v digitalne tehnologije na njih pogosto pozabi.

Pri oblikovanju za slepe in slabovidne je glede na izkušnje

pogosto treba zadostiti zelo osnovnim ravnem, saj je proces bra-

nja brajice ali tipanja taktilnih ilustracij počasnejši in zahteva od

bralcev večji napor kot od videčega človeka. Za slepe je zato izre-

dnega pomena, da je informacija (na primer na razstavi) urejena

v več plasti: naslov, osnovne informacije, kratek opis in šele nato

daljši opisi, ki so primerni tudi za ljudi, ki vidijo, pri čemer lahko

slepi in slabovidni sami izberejo, do katere ravni jih informacije

zanimajo.

Pri berljivosti in čitljivosti se ne moremo ukvarjati samo z

velikostjo in obliko črke, ampak tudi z vsemi parametri, ki so s

tem povezani: medčrkovna, medbesedna in medvrstična razdalja,

barva, nosilec besedila, svetlobni pogoji branja in vsebina, ki jo

besede vsebujejo. Na splošno velja, da so bolj berljive vrstice, ki

imajo med seboj zadosti razmaka.

Besedilo, ki je poravnano na levo naslonilo, omogoča očesu

hitrejši prehod na naslednjo vrstico. Sredinsko poravnano bese-

dilo je slaba praksa, saj pri večini tehnologij povzroča samodejne

razmike med besedami, kar povzroča težave pri tekočem branju.

Vrstice tudi ne smejo biti predolge, saj težko najdemo začetek

naslednje vrstice, ko se vračamo v levo stran. Strokovnjaki so

opredelili za »zmerne« dolžine vrstic tiste, ki vsebujejo med 50 in

70 znakov na vrstico. (Dyson, 2023) Tudi navpična smer besedila,

čeprav jo sodobna digitalna orodja seveda omogočajo, je težje ber-

ljiva in je za slepe in slabovidne absolutno ne uporabljamo.

Za lažje branje je treba zapise v brajici tudi jasno ločiti od

drugih elementov na strani, da branje poteka enostavno. Brajica

se bere drugače kot latinica: vrstico za vrstico, prav tako pa ne

more biti postavljena v stolpce. Določene tipografske konvenci-

je, ki obstajajo v latinični tipografiji, obstajajo tudi v brajici, na

primer oštevilčeni seznami. Ravno tako se da normalno staviti

matematiko in fiziko. Tabele se po drugi strani običajno prenesejo



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 204

v oštevilčen seznam. Uporabljajo se lahko tudi druge konvencije

oblikovanja, npr. poudarjanje določenih elementov, kot so odstavki

ali podnapisi, ki služijo hitrejši in jasnejši orientaciji.

Ko oblikovalec razmišlja o produkciji, je pomembno, da

je razporeditev elementov na strani urejena tako, da ni v bližini

pregibov, saj morajo biti gradiva ravna (če slabovidni uporabljajo

lupo). Če je publikacija tiskana, mora biti vezava narejena tako, da

se popolnoma razpre. Kot standard se je pri publikacijah za slepe in

slabovidne vzpostavila vezava z žico, a bi bilo glede na nizkocenov-

no produkcijo in funkcionalnost (taka vezava zelo hitro razpade)

gotovo mogoče najti bolj inovativne rešitve.

Besedilo in drugi grafični elementi morajo biti dovolj veliki,

da so jasno vidni, ne smejo pa biti tako veliki, da bi bilo težko videti

celotno sliko ali ves stavek naenkrat. Zagotoviti je treba, da so vizu-

alni elementi (npr. besedilo, grafika) dovolj veliki, da jih lahko vidi-

mo, ne da bi izdelek približali očem. Tu brez testiranja s slepimi in

slabovidnimi ne gre. Za primerne velikosti pisav se v stroki slepih

in slabovidnih štejejo velikosti med 16 in 20 t. e.14 (RNIB, 2024a).

Vendar pa ni samo celotna velikost podobe tista, ki določa,

kako jasna je. Uporabniki morajo biti sposobni razlikovati značil-

nosti ali dele podobe, zato morajo biti pisave oz. črkovne vrste skrb-

no izbrane. Prepoznavanje črk na primer vključuje razlikovanje

potez v črki. Če pogledamo črko samo, sta za berljivost in čitljivost

pomembna razmerje med debelo in tanko črto (modulacija), ki ne

sme biti kontrastna, ter velikost praznega prostora znotraj črke.

Ravno tako se moramo izogibati ozkim pisavam; pisavam, ki imajo

zelo tanke linije (zelo svetle črke prav tako zmanjšajo berljivost, saj

je težje razlikovati oblike posameznih črk), in pisavam z izredno de-

belimi rezi. Uspešno branje omogočajo krepki ali polkrepki rezi. Na

splošno velja tudi, da so manj uporabne poševne in okrasne pisave,

kar še posebej velja pri projektih za slepe in slabovidne.



14 To je posplošeno pravilo: črkovna vrsta Črka določene pisave v velikosti 10 pik lahko ima lahko bolj ali manj berljiv rez in različne na primer vizualno deluje večja kot črka druge

x-višine, ki pripomorejo k berljivosti, zato je pisave v velikosti 12 pik. vedno treba pogledati na vse parametre hkrati.



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 205

V tipografiji je običajna praksa, da se za daljše sklope besedila

uporablja pisave s serifi, za krajša besedila, napise in oznake v pro-

storu pa monolinijske pisave brez serifov.15 Tudi slepi in slabovidni

v splošnem prednost dajejo slednjemu, pri čemer so najboljši jasni,

geometrijski rezi.16 Izbira vrste pisave je sicer vedno pogojena tudi s

kontekstom projekta.

Če pogledamo osnovne gradnike, je treba biti pozoren tudi na

posamezne dodatne znake, ki tvorijo tipografski nabor: številke, kot so

3, 5, 8, 0 in 6, so v nekaterih pisavah zelo slabo čitljive, kar lahko vodi k

napakam. V besedilih lahko naletimo tudi na »nevarne« kombinacije,

na katere moramo biti pozorni zaradi njihovega mešanja (l – 1, O – 0, 3 –

8). Raziskave tudi kažejo, da se daljša besedila težje berejo, če so stavlje-

na v majuskulah, saj so majuskule manj raznolike kot minuskule.

Kot pa smo povedali že zgoraj, vsi parametri gradiva, ki ga obli-

kujemo, vplivajo na vse ostale elemente, zato jih je vedno treba gledati

kot celoto, predvsem pa oblikovane izdelke testirati z uporabniki.

Čeprav mnogi oblikovalci čutijo odpor do pravil, je pri obli-

kovanju za slepe in slabovidne pomembno, da je oblika enostavna,

vsebinsko prilagojena in funkcionalna, sicer bo vsebina zgrešila svoj

cilj. Oblikovalci, ki bodo na tem področju uspešni, bodo znali omeji-

tve smiselno vključiti v začetni povzetek projekta in na njih graditi

s svojo inovativnostjo in ustvarjalnostjo. Pri tem se pogosto zgodijo

tudi presežki – tako v smeri uporabnosti kot tudi v smeri posebne

estetike, ki izhaja iz teh omejitev.



ŠIRŠI KONTEKST PROJEKTA IN TESTIRANJE

Z oblikovanjem čitljivega gradiva podpiramo sposobnost ljudi, da

lahko dostopajo do informacij in tako opravljajo dejavnosti in na-

loge. Vemo pa tudi, da imajo pisave dve vlogi: funkcionalno vlogo,



15 Gledano s stališča tipografske stroke, V kontekstu te publikacije se žal ni mogoče so to zelo poenostavljena pravila, saj sta ukvarjati s podrobnostmi. Za več informacij berljivost in čitljivost v tipografiji natančno glej raziskave in publikacije avtoric: Sofie Beier,

raziskani. To sploh velja za sodobni čas, Mary Dyson in Ann Bessemanns. ko raziskave omogočajo sodobni pristopi 16 Za oseben vpogled v to tematiko v povezavi z nevrologijo, psihologijo in glej prispevek Tomaža Wrabra, str. 212 v tej številnimi merilnimi instrumenti, ki so na voljo. publikaciji.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 206

ki se nanaša na čitljivost; in estetsko ali semantično vlogo, ki do-

loča, ali je pisava primerna za določene namene zaradi pomena,

ki ga izraža vizualna oblika. Ta druga vloga je bila opisana tudi

z drugimi izrazi: vrednost vzdušja, pomenske lastnosti in iden-

titeta (produkta, razstave, knjige …). Brajica sicer nima ničesar

od tega, prav tako pa imajo omejen izraz vizualno čiste, berljive

pisave. Če želimo, da te informacije – o atmosferi, semantičnih

lastnostih – pridejo do slepih in slabovidnih, jih moramo pos-

redovati kako drugače. Čeprav je za slabovidne vid (ne glede na

to, koliko je zmanjšan) še vedno pogosto glavni čut, pa lahko za

slepe poleg tipa izkoristimo tudi druge človeške čute. Sluh, vonj

in okus so lahko pomembna veččutna nadgradnja, ki uporabni-

kom omogoča izboljšanje izkušnje.17 Pri tem gre seveda vedno za

interdisciplinarno sodelovanje z drugimi strokovnjaki s področja

igrifikacije, teorije dregljaja, arhitekture, performativnih umet-

nosti, glasbe idr.

Pri vseh teh projektih pa moramo gledati tudi na širši

kontekst sprejemanja informacij: kako bodo vizualizacije za-

res dostopne, kako bodo predstavljene, kako bo omogočena

interpretacija (bo vodena, spremljana, samostojna, del širšega

izobraževalnega projekta). Dolgoletne izkušnje iz muzejske

stroke potrjujejo, da je vsak projekt svoj izziv. Čeprav smo zgoraj

obdelali načela dobrega oblikovanja za slepe in slabovidne, se

je treba zavedati, da ima vsaka oseba svoje potrebe in odnos do

tega, kako se bo odzvala na pripravljena gradiva. Kustos David

Kožuh iz Goriškega muzeja, ki ima številne izkušnje na tem po-

dročju, celo trdi »da je bolje, da vodič vodi slepe in slabovidne,

kot da poskuša razstavo prilagoditi za samostojen ogled.« (RTV

SLO, 2023) Z izobraženim vodnikom se lahko namreč zagotovita



17 Čeprav smo nekaj tega izkoristili na

predstavitvah gradiv Mednarodne poletne

šole Kaverljag 2024, je možnosti za inovativne

oblikovalske rešitve še mnogo.



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 207

oseben pristop in interaktivna izkušnja, ki je daleč najboljša.

Načrtovalske rešitve so torej lahko tudi samo podlaga dobro

oblikovani razstavi in dobro režiranemu dogodku, pri katerem

obstaja veliko komunikacijskih kanalov. Z vsem tem bomo lahko

tudi zadovoljili raznolike potrebe.



ZAKLJUČNE MISLI

Prav zaradi raznolikih potreb in nehomogene skupine uporabni-

kov se je dobro zavedati, da vse to, o čemer smo govorili zgoraj, v

vseh podrobnostih ne velja za vse. Vsakdo ima individualne pot-

rebe in idealno bi bilo, da lahko na njih odgovorimo prilagojeno.

Za oblikovalce je zato pomembno, da uporabljajo različne razi-

skovalne metode v prvih fazah projekta.18 Dvojnost v projektu

(poznavanje gradiva, ki ga komuniciramo, in poznavanje uporab-

nikov, za katere oblikujemo) lahko raziščejo samo s prilagojenim

repertoarjem metod. Na začetku prek sekundarne literature,

nato prek opazovanja (da znajo slišati, kar so povedali drugi, in

da upoštevajo, da smo polni predsodkov in presojamo iz svojega

zornega kota in na podlagi lastnih izkušenj), nabiranja uvidov,

intervjujev, oblikovanja idej, sodelovanja ali sooblikovanja z upo-

rabniki … Šele tako zastavljen projekt lahko da dobre rešitve v

fazi načrtovanja rešitev s pogledom na to, kaj omogoča sodobna

tehnologija19, a seveda le, če mu dodamo iteriranje, testiranje in

nadgradnjo.

Čeprav so nam oblikovalska orodja znana, je inovativno

razmišljanje možno samo v interdisciplinarni skupini čez celoten

čas trajanja projekta. Eno od vprašanj, ki bi si ga bilo v zvezi s to

tematiko zanimivo postaviti v prihodnosti, je, kako prepoznati,

kaj imajo slepi več kot videči, kako deluje njihova predstava sve-

ta in kako lahko oblikovalci to v projektih izkoristimo. To bi bilo



18 Za natančnejši opis procesa smo si, da v prihodnje na UL ALUO vzpostavimo Mednarodne poletne šole Kaverljag 2024 glej knjižnico datotek poljudnoznanstvene tudi shemo na str. 235. ilustracije za 3D-tisk, saj so bili rezultati na

19 V primeru Mednarodne poletne šole testiranjih pozitivno ovrednoteni, po drugi Kaverljag 2024 smo za ta namen izkoristili strani pa tudi omogočajo odlično učno izkušnjo

finančno ugodno tehnologijo 3D-tiska. Zadali za študente.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 208

seveda možno samo z aktivnim sodelovanjem slepih in slabovidnih

v vseh fazah projekta. Nadaljevanje projekta bi bilo smiselno tudi

v sodelovanju z znanstveniki, ki delujejo na področju nevrologije

in vizualnega, saj bi lahko z dobrimi metodami testiranja zagotovo

prišli do oprijemljivejših rezultatov svoje uspešnosti.

S tako organiziranim projektom bi lahko odprli vrata tudi

drugačnim razmislekom na področju vizualne pismenosti, na

primer v smeri razmišljanja o podobi: kaj sploh je predstava in do

katere mere moramo slepim predstavljati »realistično« podobo, kot

jo dojemajo ljudje, ki vidijo. Bruno Munari je v knjigi Design as Art

zapisal, da je »kopiranje narave ena stvar, razumevanje narave pa

druga«. (Munari, 2008, 158) Bolj ko bomo razumeli to, kar želimo

komunicirati, in razumeli prijatelje, za katere oblikujemo, večji do-

met bodo imeli tako nastali projekti.

Ključno pri tem je, da tovrstne pobude postanejo naš vsak-

dan, ne pa posamezni dogodki posameznih skupin zanesenjakov.

Študenti oblikovanja vizualnih komunikacij (ilustratorji, grafični

oblikovalci, fotografi) bi morali dobiti priložnost, da se prek izpo-

stavljenosti tem temam v pedagoškem procesu zavejo, da lahko

prav oni z ustvarjalnimi rešitvami izboljšajo vsak projekt, da bo pri-

meren za vso populacijo širše družbe.



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 209

Literatura in viri



Ackland P., Resnikoff S., Bourne R.(2017): World Iwarsson, S., Ståhl, A. (2003): Accessibility,

blindness and visual impairment: despite many usability and universal design—positioning and

successes, the problem is growing. Community definition of concepts describing person-en-

Eye Health. 30, 100, 71–73. vironment relationships. Disability and Reha-

bilitation, 25, 2, 57–66, https://doi.org/10.1080/

Connell, B. R., et al (1997): The Principles of dre.25.2.57.66 (9. 9. 2024). Universal Design, Version 2.0 – 4/1/97. Center

for Universal Design NC State University College Jakoubě, Helena (2012): Graphic Design Ap-

of Design, https://design.ncsu.edu/research/ proaches For Visually Impaired People, CRIS

center-for-universal-design/ (22. 10. 2024). Bulletin 2012/03, 5–33, https://www.praguecol-

lege.cz/hubfs/Docs/Bulletin/issue7.pdf (7. 7.

Dyson C., Mary (2023): Legibility. How and why 2024).

typography affects ease of reading. Design

Regression. Joyce, Alita (2022): Inclusive Design, Nielsen

Norman Group, https://www.nngroup.com/arti-

EBU European Blind Union (2024): About blind- cles/inclusive-design/ (10. 5. 2024). ness and partial sight, https://www.euroblind.

org/about-blindness-and-partial-sight/facts- Mace, R. (1985): Universal Design, Barrier-Free

and-figures (6. 9. 2024). Environments for Everyone. Los Angeles, De-

signers West.

Gregorc, Jožef et al (2016): Standard slovenske

brajice. Posodobitev slovenske 6-točkovne bra- Mays, Chris (2024): Disability Simulators jice. Ljubljana, Komisija za slovensko brajico. – Experience the Internet with a Disability,

https://userway.org/blog/disability-simula-

Hutmacher, F. (2019): Why Is There So Much tors-you-should-try/ (7. 7. 2024). More Research on Vision Than on Any Other

Sensory Modality? Frontiers in Psycholo- Munari, Bruno (2008): Design as Art. London,

gy, 10, 2246–2246, https://doi.org/10.3389/ Penguin Books.

fpsyg.2019.02246.

Netflix (2017): Abstract: The Art of Design,

IDF Interaction Design Foundation (2024): Em- https://www.youtube.com/watch?v=B-pathy Map – Why and How to Use It, https:// Dpqt-haLLM&list=PLuctemCzX-m4svP-www.interaction-design.org/literature/article/ pBctWUp0oG__Lhglq9&index=8 (10. 9. 2024).

empathy-map-why-and-how-to-use-it?srs

ltid=AfmBOoo9tjcCeiNkXuu0lUnF93EGd- Newell, A. F., Gregor, P., Morgan, M., Pullin, G., &

KdU-dHIShqYV7yTUM94M49LEdYu (7. 7. 2024). Macaulay, C. (2011): User-Sensitive Inclusive

Design. Universal Access in the Information

InCap – International Business Magazine Society, 10, 3, 235–243, https://doi.org/10.1007/

(2022): Daniel Stewart Butterfield: His Advice & s10209-010-0203-y (22. 10. 2024). Our Analysis, The InCAP Desk – October 3, 2022,

https://theincap.com/daniel-stewart-butter- Papanek, Victor (1971/1997): Design For the

field-his-advice-our-analysis/ (9. 10. 2024). Real World. London, Thames and Hudson.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA ČERNE OVEN 210

Potter, Norman (2018): Kaj je oblikovalec: stvari . United Nations (1994): Standard Rules on the

prostori . sporočila. Ljubljana, Pekinpah. Equalization of Opportunities for Persons with

Disabilities [A/RES/48/96], https://www.un.org/

RNIB Royal National Institute of Blind People development/desa/disabilities/resources/gen-

(2024): Accessibility Consultancy and User Ex- eral-assembly/standard-rules-on-the-equaliza-

perience Team (2024): RNIB WCAG 2.2 Website tion-of-opportunities-for-persons-with-disabili-

Guidelines, Quick Start-up Guide, https://media. ties-ares4896.html (20. 7. 2024). rnib.org.uk/documents/RNIB_WCAG_2.2_Web-

site_Guidelines_Quick_Start-up_Guide_-_2024. Urbas, Raša, Qualizza, Nataša, Pavlović, Živko,

docx (7. 10. 2024). in Urška Stankovič Elesini (2017): Production of

Tactile Illustrations, GRID, 63–68, https://www.

RNIB Royal National Institute of Blind People researchgate.net/publication/311065218_PRO-

(2024a): Tops Tips for accessible printed infor- DUCTION_OF_TACTILE_ILLUSTRATIONS#fullText-

mation and communication, https://www.rnib. FileContent (11.9.2024). org.uk/living-with-sight-loss/independent-living/

accessible-nhs-and-social-care-information/ W3C (2024): Accessibility, Usability, and Inclu-

creating-accessible-information-and-commu- sion, https://www.w3.org/WAI/fundamentals/

nication-resources-for-health-and-social-care/ accessibility-usability-inclusion/ (22. 10. 2024).

(7. 7. 2024).

Wikipedia (2024): Blind men and an elephant,

RNIB Royal National Institute of Blind People https://en.wikipedia.org/wiki/Blind_men_and_

(2024b): How to choose colour and contrast an_elephant#:~:text=The%20parable%20of%20

for printed materials that benefits people the%20blind,the%20side%20or%20the%20tusk.

with sight problems, https://www.rnib.org. (1. 7. 2024).

uk/living-with-sight-loss/independent-living/

accessible-nhs-and-social-care-information/ Wraber, Tomaž (2007): Slepota, slabovidnost

creating-accessible-information-and-commu- in vznemirljivi dotik. Kaj lahko naredimo muzeji

nication-resources-for-health-and-social-care/ za slabovidne in slepe? Okrogla miza v Sloven-

(7. 7. 2024). skem šolskem muzeju, Šolska kronika: zbornik

za zgodovino šolstva in vzgoje, Kakšen muzej je

RTV SLO (2023): Dostopno. Kako umetnost prijazen za slepe in slabovidne?, 16(40), 2, 2007,

približati slepim in slabovidnim? 8. marec 2023, 358–387.

https://www.rtvslo.si/dostopno/kako-umet-

nost-priblizati-slepim-in-slabovidnim/660456 ZDSSS (2024): Predaja peticije pristojnim od-

(18. 7. 2024). ločevalcem v parlament (2024), https://www.

zveza-slepih.si/2021/10/predaja-peticije-pristo-

Simon, Herbert (1996): The Sciences of the jnim-odlocevalcem-v-parlament/ (22. 10. 2024).

Artificial. 3rd edition. Cambridge MA, MIT.



SZO, World Health Organisation (2019): World

report on vision, https://iris.who.int/bitstream/

handle/10665/328721/WHO-NMH-NVI-19.12-

eng.pdf (7. 7. 2024).



VKLJUČUJOČE OBLIKOVANJE IN ... ČERNE OVEN 211





KAKO SLEPI IN




SLABOVIDNI VIDIMO



SODELOVANJE Z



OBLIKOVALCI IN KAJ



LAHKO DOSEŽEMO



SKUPAJ



Tomaž Wraber



Ključne besede:

pričevanje, dostopnost, izkušnja,

primeri, izguba vida, dostopno

oblikovanje





Povzetek




Tomaž Wraber v prispevku osebno in v angažiranem

tonu deli svojo izkušnjo slabovidnosti in slepote

ter preko izkušenj delovanja v številnih nacionalnih

in mednarodnih telesih sistematično pokaže

pomembnost dostopnega oblikovanja. Njegova

zgodba se začne z zgodnjim odkrivanjem slabega

vida in s staršema, ki sta mu omogočila šolanje v

običajnem sistemu. To mu je dalo široko kulturno

in intelektualno osnovo, ki mu je kasneje v življenju

pomagala pri soočanju z izgubo vida. Opozarja, da

je za osebe z izgubo vida rehabilitacija ključna, a

namenja enako pomembnost tudi vlogi družbe pri

zagotavljanju dostopnosti. Avtor podrobno obravnava

različne vidike dostopnosti, od arhitekturnih

prilagoditev do oblikovanja digitalnih vsebin, pri čemer

se kritično opredeli do pomanjkanja inkluzivnega

oblikovanja. Posebno pozornost namenja oblikovanju

vizualnih komunikacij, znakov in tipografije, pri

čemer izpostavi, da bi morali oblikovalci pri snovanju

upoštevati tudi uporabnike z okvarami vida. Na

podlagi številnih primerov (taktilno komuniciranje

v prostoru in na izdelkih, prilagojene tipkovnice in

avdiodeskripcije), nam prispevek kaže kako lahko

premišljeno oblikovanje izboljša življenje slepih in

slabovidnih. Avtor sklene z mislijo, da oblikovanje

dostopnega okolja ni le tehnično vprašanje, temveč

odraz družbene empatije in pripravljenosti, da se vse

ljudi čim bolj enakopravno vključi na vsa področja

zasebnega in javnega življenja.





OSEBNO


V nasprotju z normami strokovnih člankov moram svoj prispevek

začeti zelo osebno. Kmalu po mojem rojstvu je mama, ki je bila

defektologinja, opazila, da se še kot dojenček ne odzovem na njen

prihod v prostor, ampak šele na njen glas. Seveda je takoj posumi-

la, da je nekaj močno narobe, in že kmalu po prvem letu starosti

me je pregledal oftalmolog, ki je ugotovil, da moj vid ne presega

50 %, zaradi visoke kratkovidnosti pa sem že pred drugim letom

starosti dobil očala z dioptrijo okoli minus pet. Menda sem bil

takrat eden najmlajših Ljubljančanov z očali. Takrat otrok niso

usmerjali, ampak »kategorizirali« bodisi za običajno bodisi za

posebno šolo. Ker je bila mama učiteljica na posebni šoli, ni bila le

članica komisije za kategorizacijo, ampak jo je precej časa tudi vo-

dila. Njen pomemben prispevek pri tem je bil, da je dosegla, da so

otroke, razvrščene v posebno šolo, tik pred začetkom šolanja po-

novno obravnavali, ocenili in še enkrat »kategorizirali«. Ugotovila

je namreč, da nekateri od teh otrok lahko v npr. le pol leta ali celo

manj nadomestijo več let razvojnega zaostanka in so povsem spo-

sobni za vpis v običajno šolo. Ali je tudi mene obravnavala taka

komisija, ne vem oz. se sam ne spomnim, vem pa, da je »šolski

sistem« določil, da se moram vpisati na Zavod za slepo mladino v

Ljubljani na Langusovi. Toda moja mama kot defektologinja, moj

oče kot biolog in vrhunski znanstvenik z velikim mednarodnim

ugledom in njegov gimnazijski sošolec ter najboljši prijatelj psi-

holog prof. dr. Anton Trstenjak so takrat ad hoc zame ustanovili

tisto, kar danes imenujemo komisija za usmerjanje otrok s poseb-

nimi potrebami. Kako me je ta obravnavala in ocenjevala, nimam

pojma, a po obravnavi in temeljitem premisleku je bil njen sklep

nedvoumen: starša sta me vpisala v običajno osnovno šolo.

O pojmih »integracija« ali »inkluzija« se seveda takrat ni-

komur še niti sanjalo ni, kaj šele, da bi bil na kaj tako čudaškega

pripravljen šolski sistem. Koliko sta starša v resnici tvegala in

kaj sem pridobil s tem, da sem vse svoje šolanje opravil v obi-

čajni šoli, sem ugotovil šele precej desetletij pozneje, ko sem bil

kot član upravnega odbora Zveze društev slepih in slabovidnih



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA WRABER 214

Slovenije (ZDSSS) zadolžen za izobraževanje, rehabilitacijo in ot-

roke s posebnimi potrebami. Šele takrat sem spoznal, da Zavod

za slepo in slabovidno mladino v marsičem gojence bolj uči, kako

biti slep, kot skrbi za to, kako jih usposobiti za čim bolj normalno

vsakdanje življenje. Zavedel sem se, kakšno neskončno uslugo

mi je naredila moja samozvana »komisija«. Za daleč nazaj sem se

spomnil tudi vrste stisk in dvomov svojih staršev, ki ju je skrbelo,

ali sta se pravilno odločila, pa jih takrat, ko sem bil še smrkavec

brez obremenitev, nisem zaznal, sama pa mi o njih nista govorila.

Ker nisem želel zaostajati za starejšimi brati in sestro, sem

se po četrtem razredu osnovne šole v Spodnji Šiški prepisal v

klasični razred šole Prežihov Voranc in po njej seveda nadaljeval

šolanje na nekdanji klasični gimnaziji na Šubičevi v Ljubljani. V

teh osmih letih, ko sem opravil drugo polovico osnovne šole in

gimnazijo, sem se zaradi nabora svojih sošolk in sošolcev znašel v

najbolj stimulativnem okolju, kar je možno, polnem vsakodnev-

nih nadvse pozitivnih izzivov. Seveda se nismo izognili nobeni od

pubertetniških neumnosti, a smo hkrati drug drugega tudi spod-

bujali k čim več znanja o čemer koli, še posebej pa k spoznavanju

literature vseh vrst, glasbe, likovne umetnosti, filma, gledališča in

vsega, kar nam je Ljubljana ponujala. In tega takrat sploh ni bilo

tako malo, kot mnogi menijo danes. Obiskali smo skoraj vse gle-

dališke predstave, razstave in koncerte, si ogledali večino filmov,

ki so prišli na spored, za nič nam ni zmanjkalo časa, vstopnice pa

celo za nas takrat niso bile prevelik strošek. Sami ali s taborniki

smo se potepali po hribih in slovenskem podeželju. Gramofonske

plošče s klasiko so bile predrage, da bi si jih posojali, drugače pa

je bilo z likovno umetnostjo. Pri italijanskem založniku Rizzoli

je izhajala obsežna zbirka I Classici dell‘Arte Rizzoli – Opera com-

pleta (torej celotno delo) posameznih za zgodovino umetnosti

najpomembnejših slikarjev.1 Te knjige so bile za Italijane najbrž



1 V vsaki knjigi velikega formata je pa so bila v zadnjem delu natisnjena v črno-bilo objavljenih vsaj kakšnih 50 celostranskih belih reprodukcijah. Dodani so bili še osnovni

barvnih reprodukcij najpomembnejših del podatki o vseh delih.

posameznega slikarja, vsa njegova ostala dela



KAKO SLEPI IN SLABOVIDNI ... WRABER 215

poceni (po 1.000 lir), za nas pa še kar drage. A kupovali smo jih

v medsebojnem dogovoru, da se avtorji niso podvajali, in tako

smo imeli na koncu vsi skupaj najbrž kar okoli sto zbranih del

najpomembnejših slikarjev umetnostne zgodovine. Knjige smo

si posojali in nato razpravljali o posameznih avtorjih in njihovih

delih. Tako sem imel v svoji možganski knjižnici kmalu skoraj

popolno likovno zbirko, in ko sem v naslednjih desetletjih obiskal

večji del najpomembnejših galerij in muzejev na tem svetu, sem

kar redko srečal pomembno umetniško delo, o katerem ne bi imel

zelo jasne predstave, še preden sem prvič videl izvirnik. Med temi

me je najbolj prevzel izvirnik El Grecovega Pogreb grofa Orgaza

v neki toledski cerkvici. Name je naredil tako veličasten vtis kot

le redko katero likovno delo dotlej. In če dodamo še vso splošno

zgodovino, glasbo, literaturo, filme in še nekaj tujih jezikov, skrat-

ka vse, kar smo tako z lahkoto vpijali v svojih srednješolskih letih,

je to predstavljalo neizmerno možgansko knjižnico idej, predstav,

pojmov in povezav, ki so nam zlahka odpirali vse možne svetove

človeške kulture.

Dioptrija mi je do konca pubertete, pa še nekaj čez njo, sko-

kovito rasla in okoli 20. leta sem imel že očala z dioptrijo minus

20. Leče so bile tako težke, da sem imel nos ožuljen, in tako debele,

da so mi na licih puščale odrgnine. Vid mi je vsako zimo nekoliko

opešal, spomladi pa se spet malo izboljšal. A lahko sem bral, hodil

v kino, celo vozil avto … Dokler se mi neko spomlad ni izboljšal,

pa naslednjo spet ne, vsako zimo pa se poslabšal bolj od prejšnje.

Nato je nastopila huda in hitra kriza, pri kateri se mi je vid slabšal

iz dneva v dan in kmalu po tridesetem letu je okulist ocenil, da

imam na boljšem očesu le še 1,8 odstotka vida. Vsi ostanki vida

pod 30 odstotkov so ocenjeni kot slabovidnost, vsi ostanki pod

petimi odstotki pa kot slepota. To je tudi v skladu z mednarodno

klasifikacijo funkcioniranja (angl. international clasification of

functioning, ICF).



Zagotovo se že vprašujete, zakaj vas, bralce,

sploh utrujam s to zgodbo.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA WRABER 216

Najprej zato, ker je pomembno vedeti, da slepota ni enaka

slepoti in da slabovidnost ni enaka slabovidnosti. Pa morda ne to-

liko samo zaradi petih različnih kategorij, v katere po Definiciji sle-

pote in slabovidnosti za Republiko Slovenijo pri nas razvrščamo stanja

posameznikov. Ta razvrstitev je v praksi zelo pomembna. Vzrok in

način, kako je nekdo izgubil (ali izgubljal) vid, koliko časa je proces

izgube trajal in starost, pri kateri se je to zgodilo ali začelo doga-

jati – vse to zelo močno vpliva na to, kako se bo nekdo še znašel v

vsakdanjem življenju. Značaj in druge osebne lastnosti pa so prav

tako lahko vzrok, da nekdo ob delni ali popolni izgubi vida postane

resnično nesposoben, da bi se soočil z izzivi vsakdanjega življenja,

ali pa kljub popolni izgubi vida v življenju funkcionira, kot da se ni

zgodilo nič posebnega in je, vsaj na videz, kos skoraj vsemu.

Sam sem imel, to danes vem, izreden privilegij, da sta me

starša poslala v običajno šolo, da sem se tam srečal z izjemnimi

posamezniki, ki so (enako kot moje domače okolje) visoko cenili

umetnost, znanost, kulturo, izobrazbo …, da sem precejšen del

vida ohranil vsaj toliko časa, da sem prebral večino najpomemb-

nejših del svetovne literature, spoznal večino del najpomembnej-

ših skladateljev klasične glasbe, večji del svetovne dramatike in

skoraj vse najpomembnejše likovne ustvarjalce. Najbrž ni prav ve-

liko takih, ki bi imeli tako dobro duhovno osnovo in knjižnico poj-

mov, iz katere bi lahko še desetletja zajemali neizmerno količino

duhovnih dobrin več tisočletij človeške civilizacije, kot sem imel to

izjemno srečo sam.

In spet: zakaj to pojasnjevanje? V ZDSSS sem ustanovil sku-

pino SSI – Slepi in slabovidni intelektualci v ZDSSS, ki sem ji več

mandatov tudi predsedoval. Cilj skupine je bil v čim večji meri za-

dovoljiti tudi nadpovprečne zahteve po znanju in predvsem kulturi

pri tistih članih, ki so čutili takšne potrebe. Obiski muzejev in gale-

rij so bili ena od pogostih oblik našega dela. Razstava tehničnih iz-

umov Leonarda da Vincija v Narodnem muzeju je bila za popolnej-

šo sliko o njem obogatena tudi z nekaj kopijami njegovih največjih

umetnin. Ko nas je po odličnem vodenju z natančnimi govornimi

opisi eksponatov vodička pripeljala do zadnje sobe, je povedala:



KAKO SLEPI IN SLABOVIDNI ... WRABER 217

»Tule je pa pred vami znamenita Leonardova Mona Lisa!«. Eden

starejših članov, sicer izobražen in razgledan človek, ki pa je oslepel

že kot otrok med vojno, nas je presenetil z vprašanjem: »Za kakšno

sliko pa gre? Je to akt, portret, celopostavna slika, kaj tretjega?« Tu

se je na najočitnejši način pokazalo, kako ogromna je razlika v spre-

jemanju podob (pa ne le slik, kipov in umetnin) realnega sveta, če

je nekdo slep od rojstva oziroma je vid izgubil kot otrok ali odrasel

človek. Za videče nesporno prepoznavna ikona Mona Lisa ni njemu

predstavljala nič, dokler mu vodička ni zelo natančno in tudi zares

ilustrativno opisala obraza, drže rok in dela postave portretiranke,

sfumata ozadja, v katerem se izgublja pokrajina za njo, in seveda

njenega skrivnostnega nasmeha. Niti najmanjšega pojma nimam,

kakšno predstavo si je ta gospod ustvaril v svoji domišljiji, kako je

razumel znamenito skrivnostnost nasmeha na portretu, vsekakor

pa je bil po tej razlagi očitno zadovoljen in zanesljivo bogatejši za

pojem, ki ga dotlej ni poznal.

To dovolj zgovorno dokazuje, da je možno tudi slepim in sla-

bovidnim likovno umetnost približati in predstaviti na tak način,

da si o katerem koli likovnem delu ustvarijo neko svojo predstavo

in najbrž tudi umetniško doživetje. Ni pomembno, da ne vemo,

kakšna je v resnici ta predstava. Toda ali mar vemo, kakšna je

predstava videnega likovnega dela v glavi videčega? Je res na neki

sliki videl, prepoznal, dojel enako kot nekdo drug z enako dobrim

vidom? Tudi vid videčega ni enak vidu drugega videčega, še manj

pa tisto, kar so na podlagi prejetih optičnih signalov iz očesa sesta-

vili možgani kogar koli že v neko sliko. Verjemite, kar nekaj izku-

šenj imam, kako relativno čutilo je vid in kako lahko ljudje s popol-

nim vidom vidijo npr. isto likovno delo povsem različno in celo na

istem delu opazijo in prepoznajo zelo različne elemente.



SLEPOTA IN SLABOVIDNOST

Slepih, s popolno izgubo vida, ki ne zaznavajo več niti svetlobe

(amaurosis), je sorazmerno malo. Večina, ki je po definiciji slepote

in slabovidnosti uvrščenih med slepe, ima vsaj minimalne ostanke

vida, mnogi pa celo ostanke, ki so lahko (ob primernih pogojih)



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA WRABER 218

celo zelo uporabni. V stroki velja prepričanje, da pride na enega

slepega (po definiciji, seveda) vsaj deset slabovidnih. A tega v druž-

bi ne zaznavamo, saj sta slepota in slabovidnost povezani s tako

močno socialno stigmo, da se večina ljudi z resnimi okvarami vida

pogosto niti svoji bližnji okolici ne pusti prepoznati (niti kot slabo-

vidni, kaj šele kot slepi), pa čeprav se zaradi tega dnevno izpostav-

ljajo vrsti težav. V dobrih štirih desetletjih lastnega »staža« na tem

področju sem doživel in videl marsikaj, a odnos javnosti do slepih

in slabovidnosti se tudi pri nas (pa še marsikje po svetu) ni zelo

opazno izboljšal in mnogi še vedno prikrivajo svojo slabovidnost,

ki jo je, roko na srce, znatno laže skriti kot popolno slepoto. A ne

boste mi verjeli: poznam primer iz Slovenije, ko so doma skrivali

slepega sina do njegovega 42. leta starosti, da ne bi »sramotil dru-

žine«.

To ne pomeni, da se razmere v marsikaterem oziru niso tudi

pri nas znatno izboljšale in da je stanje enako, kot je bilo pred 100

leti. Napredek je ogromen, a je zanj še več prostora.

Ko nekdo deloma ali v celoti izgubi vid, je njegova najnuj-

nejša potreba rehabilitacija. Ta mora biti celovita, saj se mora za

ponovno vključitev v življenje naučiti in usposobiti za toliko raz-

ličnih novih praktičnih znanj in si pridobiti toliko novih socialnih

spretnosti za različna področja, da večina oseb tega nikoli ne bi

zmogla brez pomoči. Najprej pa potrebuje psihološko podporo, ki

mu pomaga novo stanje sprejeti v tolikšni meri (kar ni lahko, to

vam zagotavljam), da se mu še zdi vredno živeti in da najde moč, da

se poskuša ponovno postaviti na lastne noge. Vse to zahteva velik

napor rehabilitacijske stroke, ki mora biti interdisciplinarno orga-

nizirana, največji napor pa rehabilitacija zahteva od posameznika

samega. Uspeh rehabilitacijske stroke je možen le v primerih, ko

je rehabilitand (torej tisti, ki šele bo rehabilitiran) pripravljen v to

vložiti včasih tudi enormne napore, da bi se usposobil za vse tisto,

kar je potrebno, da postane rehabilitant (torej tisti, ki je že rehabili-

tiran). Pa vendar je to šele en del opravljenega truda.

Drugi, enako pomemben del pa je naloga družbe, ki želi biti

socialna in inkluzivna: ta del se imenuje dostopnost.



KAKO SLEPI IN SLABOVIDNI ... WRABER 219





KAKO VIDIM DOSTOPNOST


Večina si dostopnost predstavlja le kot znižane robnike pločnikov

ali klančine, ponekod speljane ob stopniščih. Visoki robniki, stopni-

ce itd. so res ovira za ljudi na invalidskih vozičkih, a to še zdaleč ni

edino, kar onemogoča dostopnost. Glede na lastne izkušnje imam o

dostopnosti zelo jasne predstave.

Najprej jo pojmujem kot možnost fizičnega dostopa za prav

vse ljudi do vseh zasebnih ali javnih površin v vseh stavbah ali na

prostem. Fizični dostop pa je predpogoj za možnost vsakršnega

drugačnega dostopa in vključevanja v vse družbene procese, ki v

teh prostorih potekajo začasno ali trajno in so del vsakdanjega druž-

benega življenja. Pri tem ne mislim na razne družabne prireditve

(čeprav tudi nanje), ampak na vse osnovne procese, v katere smo

ljudje, ki sestavljamo družbo, vsak dan in trajno vključeni. Največ-

krat se niti ne zavedamo, da so ti procesi za mnoge nedostopni in

da doživljamo največjo diskriminacijo pri vključevanju vanje prav

slepi in slabovidni, poleg nas pa še gluhi in naglušni. In končno, do-

stopnost pomeni tudi enakovredno možnost dostopa do vseh infor-

macij, ki v sodobni družbi omogočajo izobraževanje, usposabljanje

za kakršne koli zaposlitve ali poklice, usposabljanje za opravljanje

nujnih vsakodnevnih opravil ali za odločanje o vsakdanjih ali ži-

vljenjsko pomembnih odločitvah ali pa samo možnost orientacije v

urbanem okolju.

Vse to in najbrž še kaj več je dostopnost, z dostopnostjo pa ima

po mojem mnenju veliko opraviti tudi oblikovanje ali pa je to lahko

včasih celo pogoj zanjo.



ŠIROKO POLJE OBLIKOVANJA IN IZKUŠNJA UPORABNIKA

Naj mi bo tu dovoljeno nekaj mojih razmislekov o oblikovanju

na različnih področjih, pa tudi nekaj primerov za pojasnilo.



Oblikovanje je lahko zelo širok pojem. Ljudje že tisočletja načrtu-

jemo svoja bivališča s poseganjem v nedotaknjeno naravo, jo spre-

minjamo v urbano okolje, v katerem načrtujemo, torej naravo (pre)

oblikujemo tako, da lahko v njej opravljamo svoje dejavnosti in



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA WRABER 220

vzpostavljamo enakopravne odnose z drugimi ljudmi, načrtujemo

in oblikujemo vrsto predmetov, ki jih vsak dan uporabljamo, obli-

kujemo skupna poslopja, v katerih se odvijajo najrazličnejše člo-

veške dejavnosti, kot so izobraževalne, gospodarske, znanstvene,

kulturne in mnoge druge. Za te potrebe oblikujemo prostore, pred-

mete in odnose, ki so za izvajanje vseh nešteto človeških dejavnosti

nujni, če naj potekajo gladko in s koristjo za človeštvo. Oblikujemo

in načrtujemo skupine, ki naj bi bile optimalne za izvajanje raznih

procesov, ter oblikujemo in načrtujemo znanja ter sposobnosti, ki

naj bi bile za izvajanje želenega nujne. Marsikoga bi lahko zmotilo,

da tu skorajda enačim pojma načrtovanje in oblikovanje, a tega ne

počnem le zato, ker lahko npr. angleška beseda »design« pokriva

oba pojma, ampak zato, ker sem prepričan, da imata nekje globoko

v zgodovini civilizacije pojma tudi zares isti izvor. Ne bom ugibal,

kaj je bilo prej: načrtovanje ali oblikovanje. Najbrž se je s tem vpra-

šanjem ukvarjalo že veliko bolj usposobljenih ljudi. Če pa je načr-

tovanje starejše od oblikovanja, menim, da je človeška civilizacija

naredila velik korak naprej, ko je pri načrtovanju svoj prvi vpliv

prispevalo oblikovanje, ne glede na vzrok za ta vpliv.

Prav tako sem prepričan, da bi moralo biti oblikovanje nu-

jen sestavni del tudi povsem tehničnega dela katere koli stvaritve.

Glede na poimenovanje domnevam, da so že antični arhitekti

nosilne elemente dojemali kot »nujno zlo« v primerjavi z nošeni-

mi elementi, a so bili kljub temu oboji enako pozorno oblikovani

(pomislimo na antične stebre). To pozornost bi morali ohraniti do

danes, tudi pri nekaterih povsem tehničnih načrtovanjih. Tam se

to zdi na prvi pogled nepotrebno, saj je povsem skrito. Tu mislim

na zelo pogojno dostopnost večine spletnih mest, ki so oblikovana

tako likovno kot tehnično. Samo nekatera od njih pa omogočajo

uporabo slovenske govorne sinteze, pa še pri tistih, ki jo, se mora

slepi najprej prebiti skozi goro nepotrebne navlake, preden pride

do besedila, ki ga želi prebrati.

Ker milijoni ljudi uporabljajo Microsoftove računalniške

programe, so ti postali že kar monopol. Če želimo biti slepi in sla-

bovidni povezani z drugimi, smo jih prisiljeni uporabljati tudi mi.



KAKO SLEPI IN SLABOVIDNI ... WRABER 221

Toda za nas niso dostopni, ker niso načrtovani, torej oblikovani za

slepe in slabovidne. Kupiti si moramo dodaten program, ki nam

delo z Windovsi omogoča. Sam uporabljam Zoomtext, ki stane

blizu 1.000 €. Vsako leto ga moram posodobiti, kar stane dodatnih

približno 100 € na leto, in po petih ali šestih letih ponovno kupiti

osnovni program in seveda posodobitve za naslednja štiri leta. A

to je le finančna plat težave. Druga, morda celo mnogo bolj nepri-

jetna se pojavlja zato, ker programe Windows ustvarja ena družba,

programe, ki te Windowse naredijo dostopne tudi slepim in slabo-

vidnim, pa nekaj drugih družb. Prav zato kljub bliskovitemu ra-

zvoju informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) prihaja do

problemov pri združljivosti obeh za nas ključnih programov. Pri

delu z računalnikom to občutimo vsak dan, včasih celo po večkrat,

tako da se npr. pojavijo kolizije med ukazi Zoomtexta (ali drugega

prilagojenega programa) in Windowsov, zaradi česar se nam raču-

nalnik pogosto obesi ali kako drugače ne izvede ukaza, ki smo mu

ga dali. Ne dvomim, da bi se kakšen vrhunski računalničar tudi v

takih primerih znašel in si pomagal, mi pa se znajdemo v stiskah,

iz katerih poti ne poznamo. To se dogaja zato, ker tisti, ki oblikuje-

jo računalniške programe, ne mislijo na nas, ki ne vidimo ali vidi-

mo zelo malo.

Podobno je tudi pri tistih, ki lahko zaradi slepote delamo

na osebnem računalniku le s pomočjo slovenske govorne sinte-

ze Govorec in njegove nadgradnje eBralec. Eden od ustvarjalcev

Govorca mi je pojasnil, da so Windowsi kot grad s 500 sobami,

oni, torej programerji (načrtovalci, oblikovalci) Govorca, pa imajo

dostop le do kakšnih 100 od teh sob, zato ga lahko prilagodijo le

deloma, hrošči, ki njegovo tekoče delovanje otežujejo in včasih

celo onemogočajo, pa se pojavljajo nenadzorovano. Res, da je tega

vedno manj, a še vedno se lahko govorna sinteza sredi branja ne-

nadoma ustavi. Včasih »si vzame« nekaj minut in nato spet začne

delovati, včasih pa računalnik preprosto »zmrzne« in ga moramo

prisilno ustaviti in ponovno zagnati. Pri tem lahko pride do izgu-

be precejšnjega dela npr. ravnokar napisanega besedila ali vrste

drugih težav.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA WRABER 222

V Wordu so sicer programi, ki naj bi olajšali ali omogočali

delo »ranljivim skupinam«, kot nekateri imenujejo invalide. Sam

sem jih poskušal uporabljati, a delo zame z njimi ni možno. In ne

poznam nobenega slepega ali slabovidnega, ki bi se pohvalil, da

mu za delo z osebnim računalnikom zadoščajo. Zakaj Microsoft ni

mogel najeti istih računalničarjev, ki so ustvarili npr. Zoomtext, in

slednjega integrirati v svoj program tako, da bi vedno deloval brez-

hibno in se tudi posodabljal z Windowsi? Gre za ignoranco ali zaslu-

žek na račun ogroženih skupin?

To je podobno še nedavni praksi, ko so najprej zgradili viso-

ka stopnišča, nato pa (ob velikih dodatnih stroških) še klančine, ki

mnogim skupinam omogočajo, da višinsko razliko sploh premaga-

jo, pri čemer pa je povsem spregledano, da stopnice (pa naj vodijo

navzgor ali navzdol) praviloma pomenijo kar hudo gibalno oviro

tudi za večino slepih in slabovidnih.

Če sodobna (tudi naša) zakonodaja pomaga, da je primerov

arhitekturnih ovir znatno manj kot jih je bilo pred še nekaj desetle-

tji, pa jih še zdaleč ne izključuje povsem, zato tudi v arhitekturi, ki je

zanesljivo eden pomembnejših delov človeškega oblikovanja (v tem

primeru javnega in zasebnega prostora), še ni vse tako, kot bi mora-

lo biti, pa čeprav arhitekti načeloma kažejo naklonjenost oblikova-

nju vsem dostopnega prostora. Ena prvih, ki se je z dostopnostjo ar-

hitekture načrtno ukvarjala pri nas, je bila arhitektka Marija Vovk,

a je bilo njeno delo močno spregledano. Največ sem o dostopnosti

v arhitekturnem oblikovanju slišal v pogovorih s prof. Stankom

Kristlom. Cele ure sem lahko poslušal njegove umirjene in zelo tihe

razlage o tem, kako v stavbah načrtovati fluidne prostore, ki se preli-

vajo drug v drugega, ne da bi ob njihovi najrazličnejši namembnosti

prihajalo do ovir za kogar koli s kakršnimi koli težavami, ali pa deni-

mo o hitrem in učinkovitem prevozu bolnika v urgentnem stanju do

mesta, kjer mu lahko zdravstvena ekipa pomaga preživeti. Ne vem

pa, ali je ta svoja dragocena opažanja in spoznanja tudi zapisal.

Manj opazno kot arhitektura je industrijsko oblikovanje, pa

čeprav se z njim ves čas srečujemo pri najbolj navadnih ali najbolj

zapletenih vsakodnevnih opravkih. Slabo industrijsko oblikovanje



KAKO SLEPI IN SLABOVIDNI ... WRABER 223

najbrž videče estetsko zmoti, invalidom pa lahko zelo oteži in

celo onemogoči kakšno opravilo.

Marsikdo se še spominja Iskrinih črnih bakelitnih telefonov,

ki so jih v 70. letih, torej letih morda največjega razvoja oblikova-

nja pri nas, najprej nadomestili telefonski aparati ATA 20 in ATA

60 iz raznobarvne lahke plastike, katerih oglatost je zelo prijazno

mehčala sferična zaobljenost stranic. Bili so pravi »hit«, doma

in po svetu. A proti koncu sedemdesetih let jim je sledil še večji

Iskrin dosežek, več tipov aparatov serije ETA.2 Najbolj me je nav-

duševal tip ETA 85, ki je imel namesto okrogle vrtljive številčni-

ce tipkovnico z 12 tipkami, na katero sem se v trenutku naučil

nezmotljivo tipkati. Aparat se mi je zdel tudi estetsko vrhunski,

s slušalko, ki je bila zlita s telesom aparata, kot da je njegov inte-

gralni del. Ker so bile slušalke vedno črne, telo pa največkrat rdeče

ali rumeno, sem slušalko vedno zlahka našel, saj sem takrat še kar

nekaj videl. Presenetil pa me je neki naš vrhunski oblikovalec, ki

je mojo pohvalo komentiral s tem, da bi moral imeti telefon slušal-

ko povsem izpostavljeno, najbolje tako, kot so jih imeli na visokih

vilicah telefonski aparati iz časov med obema vojnama. Tam je

tako ločena, da je z gibom roke skoraj ne moreš zgrešiti. Kar nekaj

časa sem potreboval, da sem dojel pravilnost te ocene. Tipkovnica,

zaradi katere se ni bilo več treba mučiti z iskanjem prave številke

(štetje luknjic s prstom) na vrtljivi številčnici, je zanesljivo velika

prednost, z ohišjem zlita slušalka pa v resnici pomanjkljivost, če

razmišljamo o dostopnosti.

Eden večjih problemov, ki ga videči sploh ne opazijo, so

številčne tipkovnice. Razporeditev številk pri telefonih je namreč

pri računalnikih obrnjena na glavo, razen ničle, ki je v obeh pri-

merih spodaj. Pri drugih aparatih s fizičnimi ali taktilnimi tip-

kovnicami (npr. bankomatih, terminalih za kreditne kartice itd.)

pa je enkrat razporeditev enaka računalniški, drugič pa telefon-



2 Telefone serij ATA in ETA sem srečal

tudi po muzejih v ZDA, v Amsterdamu in še kje,

zato niti ni čudno, da so izdelovali ponaredke

teh dveh serij po celem svetu.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA WRABER 224

ski. To vsaj za slepe in slabovidne pomeni veliko in povsem nepo-

trebno zmedo, za katero ni niti ekonomskega niti oblikovalskega

razloga. O težavah zaradi tega so se mi tožili tudi videči. A več let

opozarjanja ni zaleglo, da bi se kdor koli s tem resno spopadel in

si prizadeval za uvedbo enotne in za vse obvezujoče razporeditve

za vse številčne tipkovnice na tem svetu. Si lahko predstavljate,

da bi klasični urni kazalci na nekaterih urah tekli v isti smeri kot

zdaj, drugi pa v obratni? Ali pa, da bi v nekaterih občinah, ki bi to

samostojno odrejale, promet potekal po desni strani cestišča, v

drugih pa po levi?

Naj omenim še, da postajajo vedno večji problem taktilne

tipkovnice brez zvočnih oznak. Pred desetletjem mi je uspelo slo-

vensko strokovno komisijo prepričati, da je na ravni EU glasovala

proti sprejemu novih standardov za krmilne plošče v dvigalih. Naš

glas je prevladal, da v EU niso uzakonili taktilnih krmilnih plošč

za dvigala brez zvočne podpore. Kaj je bolj običajnega za slepega,

kot da s prsti drsi po steni dvigala, dokler ne zatipa krmilne ploš-

če? Če ima ta fizične tipke brez oznak, lahko vsaj s štetjem poskuša

ugotoviti, kam naj pritisne, da se bo dvigalo odpeljalo v želeno

nadstropje. Če pa se dotakne taktilne tipkovnice, se mu lahko zgo-

di, da ga bo dvigalo odpeljalo v povsem neznano nadstropje. Kako

naj si v tem primeru pomaga?

Čisto posebna izkušnja je bil obisk stranišča v evropskem

parlamentu v Bruslju. Ko sem si želel umiti roke, sem pretipal

celo vodovodno pipo z izlivom in umivalnikom vred, njeno bli-

žnjo in manj bližnjo okolico, pa še steno za njo, da bi našel vzvod

ali gumbe za odpiranje vode. Ni jih bilo. Nato sem vsepovsod oko-

li pipe iskal senzor, ki bi sam zaznal bližino roke in odprl vodo.

Nič! S čevljem sem iskal, ali je morda pod pultom z umivalniki

pedal, s katerim bi odprl vodo, pa spet nič! Ko sem ob naraščanju

nervoze postopek že nekajkrat ponovil in ker me ni bilo iz stra-

nišča, je vstopila slabovidna sodelavka, ki je očitno dojela vzrok

za zamudo in mi povedala: »Tomaž, vodo odpreš tako, da zavrtiš

čisto vrhnji del pipe«, in me tako odrešila. Na koncu zelo dolge-

ga izliva je bil čisto majhen delček, ki se ga je dalo zavrteti v obe



KAKO SLEPI IN SLABOVIDNI ... WRABER 225

smeri, da je pritekla mrzla ali topla voda. A ta delček ni bil ločen

od izliva niti s kontrastom niti s kakšno na pogled, kaj šele otip

zaznavno dilatacijo, na otip drugačno površino. Skratka, najbrž

celo za normalno videče označen skrajno pomanjkljivo! Nekega

oblikovalca je pač zanesla želja po čim popolnejši obliki, na kaj več

pa ni pomislil.

Nekoč je v Franciji povzročil pravi kulturni škandal obliko-

valski guru Jacques Séguéla. V propagandni kampanji za staromo-

den oblazinjen fotelj (»faterštul«), v katerem zlahka zaspiš, roke ti

obvisijo na naslonjalih, glava pa ti ne omahne, ker jo podpreta dve

naslonjali, je za slogan izbral: »Merde au design!«3 S tem seveda

ni omalovaževal oblikovanja kar poprek, ampak predvsem hotel

povedati, da ima oblikovanje smisel predvsem takrat, kadar služi

tudi praktični uporabi. Revolucijo pa je povzročila uporaba besede

»drek« v propagandi, kar je sprožilo nešteto polemik. A prav zara-

di njih ni bilo Francoza, ki tega stola ne bi poznal. Učinek, najbrž

večstranski, je bil dosežen.



OBLIKOVANJE VIZUALNIH KOMUNIKACIJ

IN KONKRETNI IZZIV

Pojma grafično oblikovanje in vizualne komunikacije lahko po-

menita marsikaj. Ena od bolj kompleksnih možganskih funkcij je

branje, zato je to tudi ena prvih in največjih težav pri napredujočih

izgubah vida. A to težavo je mogoče precej časa lajšati s pravo pisa-

vo. Dr. John Gill, ki je dolga leta vodil oddelek za znanstveno razi-

skovanje pri RNIB4, je s sodelavci razvil družino pisav Tiresias, po-

sebej prilagojenih slepim z ostanki vida in slabovidnim. Ker se širše

ni uveljavila, Evropska zveza slepih (EBU) priporoča uporabo pisave

Arial ali Verdana, oboje krepko in velikosti 12 ali 14 t. e. Ključno

je, da je pisava pokončna in brez serifov (nikoli v kurzivi, ker je pri



3 Vsebinsko smiseln slovenski prevod 4 RNIB – Royal National Institute bi bil: »Klinc pa dizajn!«. of the Blind People – ne gre za znanstveni

inštitut, ampak za največjo britansko in

eno najpomembnejših organizacij slepih in

slabovidnih na svetu.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA WRABER 226

kurzivnih in serifnih pisavah prepoznavanje znakov bistveno tež-

je) in da je na mat (nikoli bleščeči) podlagi ob čim boljšem možnem

kontrastu. Oblikovalci pa bi lahko ob resni zavzetosti in s testira-

njem pri uporabnikih najbrž naredili še kaj boljšega.5

Razen napisov nam pri orientaciji, bodisi zunaj bodisi v po-

slopjih, pomagajo tudi številni simboli, pri oblikovanju katerih pa

se vse prepogosto spregleda, da jih slepi in slabovidni težko opazi-

mo, pogosto pa še teže preberemo in da se nam pri tem pridružuje

še zelo naraščajoča skupina starejših. Eden takih, po mojem prepri-

čanju okolju in namenu najbolje prilagojenih simbolov, je dobrih

100 let stara Knafelčeva markacija. S svojo enostavnostjo in okolju

prilagojenim barvnim kontrastom je skoraj nezgrešljiv vodnik

tudi po včasih zelo zapletenih gorskih ali gozdnih poteh. In skoraj

prepričan sem, da se več ljudi izgubi v javnih zgradbah kot v gorah.

Ali se kateri od oblikovalcev res ne bi mogel domisliti nečesa, kar

bi bilo po funkciji primerljivo s Knafelčevo markacijo, a prilagojeno

razmeram urbanega prostora?

In čeprav je oblikovanje celostnih grafičnih podob, logotipov

in raznih drugih simbolov postalo že prava znanost, se ne spomi-

njam, da bi kateri od oblikovalcev ali katera od oblikovalskih ekip

razmišljala tudi o možnosti, da bi bil npr. neki logotip tudi taktilno

oblikovan in npr. tako enostavno prepoznaven kot denimo Merce-

desova zvezda. Bi bila to res za že kar nešteto slovenskih studiov

pretežka naloga?

Pred leti so me nekateri člani naše zveze presenetili s pobudo,

da bi si prizadevali za poenotenje oznake za stranišče in še dodatno

oznake za moška in ženska stranišča. Naj se sliši še tako bizarno, je

to plod številnih izkušenj slepih in slabovidnih, ki brez tuje pomoči

tavajo po lokalih in se mučijo, da bi našli pravo pot in na koncu še

prav izbrali med ločenima prostoroma.



5 Nekateri projekti s tega področja Google font. Za več informacij o berljivosti dejansko že obstajajo: Studio Applied Design v tipografiji glej članek Černe Oven v tej Works iz New Yorka je oblikoval črkovno vrsto publikaciji. (op. ur.) Atkinson Hyperlegible za The Braille Institute

of America, ki je prosto dostopna na platformi



KAKO SLEPI IN SLABOVIDNI ... WRABER 227

Če je to, o čemer sem pravkar pisal, praviloma povezano z

redukcijo vsega, kar ni nujno potrebno, čiščenjem in poenosta-

vitvami, pa daje ilustracija (pa kakršna koli in za kakršen koli

namen že) precej več umetniške svobode. Minimalizem npr.

logotipov seveda daje več možnosti za prostorske in taktilne

ponazoritve, kot jih daje ilustracija. In večina bi tu vrgla »puško

v koruzo« s preprosto ugotovitvijo: »To ni mogoče!« A pojavil

se je Aleš Sedmak, za zamisel navdušil še nekaj študentk in štu-

dentov, pozneje pa še profesorje nekaterih likovnih akademij iz

tujine in naredil nemogoče: publikacijo s taktilnimi ilustracija-

mi najprej ptic, nato žuželk in na koncu še morskih organizmov.

Ne vem, ali je bil prvi na svetu, vsekakor pa je moral biti eden

prvih in kar je še pomembneje: njegov poskus je uspel! In nato

še drugi in še tretji in vsak od njih pomeni – to lahko brez dvoma

trdimo – pomemben napredek od prejšnjega poskusa. Izkušnje s

težavami so vedno peljale k novim in boljšim rešitvam. In upam

ter verjamem, da to še ni konec tega projekta in vizije, ki daje še

upanje za mnogo več.

Pred leti sem se spoprijateljil z dr. Joelom Snyderjem iz

ZDA, enim največjih strokovnjakov za avdiodeskripcijo – zvočne

opise filmov, pa tudi gledaliških predstav, galerij, muzejev, kul-

turnih spomenikov itd.6 Povabil sem ga, da je na TV Slovenija

za številčno strokovno občinstvo v enem popoldnevu predstavil

osnove avdiodeskripcije. Uspelo mi je, da smo ga nato čez čas v

Ljubljano privabili še za cel teden, kjer je izpeljal osnovno izobra-

ževanje za ustvarjalce avdiodeskripcije. Z njo je opremljenih ved-

no več slovenskih filmov in TV-oddaj. Kaj pa, če bi v sodelovanju

z njim tudi nekatera oblikovalska in druga likovna dela (poleg

taktilnih kopij, opisov v brajici in povečanem tisku) poskusili

opremiti še z zvočnimi opisi za slepe?



6 Najtežje je pri filmu, saj je treba opis

kadra in dogajanja v njem zelo natančno

opraviti v silno kratkih tišinah med dialogi, tako

da lahko filmskemu dogajanju sledijo tudi slepi

in slabovidni.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA WRABER 228

Omenil sem že dogodek z Mono Liso. Vsi, ki vidite ali ki smo

vsaj dovolj let videli, imamo v glavi vrsto likovnih ikon (Willendor-

fska Venera, piramide v Gizi, atenska Akropola, miloška Venera,

Michelangelov David, Eifflov stolp, Munchov Krik, Guernica itd.

– če naštejem le nekaj od tistih, ki mi naključno pridejo na misel).

Ta miselna prtljaga nas spremlja celo življenje in nam pomaga pri

povezavah, vrednotenju, prispodobah itd. A ponavljam: sam sem

imel izredno življenjsko srečo! Zakaj ne bi poskusili tudi slepim od

rojstva približati teh opornih točk in dragocenosti človeške kultu-

re? In zakaj ne tudi drugih, »na prvi pogled« manj prepoznavnih in

zapomnljivih likovnih del? In zakaj ne čim večjega dela bogastva, ki

so ga ustvarili slikarji in kiparji v več kot dveh tisočletjih? A seveda

vedno ob upoštevanju in spoštovanju izhodiščnega položaja vsake-

ga posameznika.

Vse to še čaka, in čeprav se zdi nemogoče, prav rezultati pri-

zadevanj Aleša Sedmaka dokazujejo, da je vredno poskusiti. Nemo-

gočega ni!



Če poskusim te svoje, najbrž res precej nesistematično nabra-

ne razmisleke strniti, bi najbrž moral ugotoviti nekaj stvari.



Oblikovanje je močno, a ne vedno opazno prisotno v zelo široki

paleti človeških dejavnosti, tako da se njegovih prispevkov niti ne

zavedamo dovolj. Verjamem, da je v stroki velik del tega že povsem

razčiščen in najbrž tudi že sistematično urejen. A ljudje, ki se z

oblikovanjem vsak dan srečujemo od najbolj banalnih vsakodnev-

nih opravkov pa do tistih, ki jih običajno pojmujemo kot vrhunce

človeške kulture, s to sistematiko nismo seznanjeni, zato prispev-

kov dobrega oblikovanja pogosto niti ne opazimo in ne znamo

ceniti. Praviloma se ga zavedamo le, ko nas nekaj zmoti: žlica, ki jo

je težko držati v roki ali s katero je težko zajeti juho, predmet, ki ga

pogosto uporabljamo, pa nas prijem moti, okolje, v katerem težko

najdemo to, kar nujno iščemo, nekaj, kar moti naš estetski čut, itd.

... Skratka, hitro opazimo napake, težko pa zaznamo dobre rešitve.

Če bi bili teoretični razmisleki o oblikovanju (v najširšem pomenu



KAKO SLEPI IN SLABOVIDNI ... WRABER 229

te besede) bolj prisotni v zavesti javnosti, bi se bolj izoblikovala

tudi občutljivost za zanesljivejše razločevanje med dobrim in sla-

bim oblikovanjem. Pri sistematičnem urejanju se jasneje pokaže-

jo tudi problemi na tem področju človeške ustvarjalnosti. Ko pro-

blemi enkrat dobijo ime, običajno ugotovimo, da so vsaj deloma

že tudi rešeni ali pa rešitve niso več daleč. Teoretične raziskave pa

ne prinesejo le sistematike in s tem reda (ki naj ne bo razumljen

v slabem smislu), ampak tudi povezave, ki pomenijo spet novo in

višjo vrednost, oblikovalcem pa lahko pogosto močno olajšajo pot

do boljših rešitev.

Kaj pa oblikovanje, ki izboljšuje dostopnost do čim bolj

enakopravnega vključevanja slepih in slabovidnih v zasebno,

poklicno in javno življenje? Stanje pri nas ni najboljše, a bi lahko

bilo tudi mnogo slabše. Vedno več semaforskih stebričkov je opre-

mljenih z zvočnimi signali, talni taktilni vodilni sistem (TTVS) se

vedno pogosteje pojavlja tudi na pločnikih slovenskih mest. Res

je, da ni vedno položen v skladu s standardi in stroko, res je, da go-

stinci nanj še vedno pogosto postavijo svoje mize in tako vodeno

pot prekinejo, in res je celo, da so tudi mnogi slepi in slabovidni še

preslabo poučeni o sicer precej preprostem »pravopisu« TTVS-ja,

ki jim olajšuje orientacijo in zagotavlja varnejše poti. A tu je in

vedno več ga bo.

Morda pa največja težava tiči v tem, da se pomena »oblikova-

nja družbe za vse« kot družba v praksi komajda zavedamo. Pobuda

je skoraj v celoti prepuščena posameznikom, ki imajo večjo em-

patijo ali pa, kar tudi ni redko, a je slabše, najdejo v tem tudi svoj

finančni interes.

Več teoretičnih raziskav, ki bi ciljano odkrivale in prepoz-

navale težave slepih in slabovidnih na vseh možnih področjih in

iskale rešitve, ki jih oblikovanje in načrtovanje nedvomno omogo-

čata, pa bi bila edina dolgoročna rešitev. In to bi olajšalo življenje

tudi zelo veliki populaciji starejših, ki v Sloveniji narašča hitreje

kot drugod in ima praviloma prav tako težave z vidom.



ILUSTRIRANJE NEVIDNEGA WRABER 230





PREDAVANJA


→ morski organizmi

→ znanstvena ilustracija

→ podporne tehnologije

→ kognitivni vidiki vključujoče ilustracije

→ zaznavanje slepih in slabovidnih

→ prevajanje vizualnih elementov v

taktilno grafiko

→ inkluzivno oblikovanje in empatija



STROKOVNE EKSKURZIJE

A → Akvarij Piran Centra znanosti → načrtovanje metod testiranja A

→ RAZISKOVANJE SEKUNDARNIH Univerze na Primorskem → preverjanje pravilnosti metod s → priprava končnih priporočil za

VIROV → Morska biološka postaja strokovnjaki ilustriranje in oblikovanje za slepe ORIJ ORIJ

→ PRELIMINARNI IZBOR PRIMERNIH Nacionalnega inštituta za biologijo PRIPRAVA PRIPOROČIL ZA → načrtovanje poglobljenih intervjujev z in slabovidne TE TE ORGANIZMOV OBLIKOVANJE IN ILUSTRIRANJE ZA izbranimi ciljnimi skupinami → načrtovanje in priprava znanstvene

→ RAZISKOVANJE PODROČJA IZKUSTVENO UČENJE S SLEPE IN SLABOVIDNE → vprašalnik za strokovno osebje in monografije

OBLIKOVANJA ZA SLEPE IN TIFLOPEDAGOGINJO → zbiranje sekundarnega gradiva druge deležnike → priprava projekta storitvenega KONČNI REZULTAT SLABOVIDNE → delavnica motenj vida z aktivno → opazovanje in beleženje iz prakse → strokovna vodstva po razstavah oblikovanja za toolkit za samostojen



PRED MEDNARODNA NADGRADNJA TESTIRANJE ITERACIJE MORSKIH MEDNARODNO POLETNA ŠOLA PRVE FAZE PRVE FAZE REZULTATOV ORGANIZMOV POLETNO ZA SLAPE IN ŠOLO SLABOVIDNE OPAZOVANJE NA TERENU RAZISKOVANJE DIDAKTIČNI 2. 3. 4. 5. MATERIALI 1. participacijo in hands-on izkušnjo pridobljenih uvidov → izvedba testiranja 3D-tisk materialov 6.

PRIPRAVA ILUSTRACIJ ZA → priprava materialov za razstavo → priprava končnih verzij materialov

ANALOGNE IN DIGITALNE ODTISE → oblikovanje razstave

VIZUALIZIRANJE → korekcije anatomskih elementov → postavitev razstave

→ skiciranje (analogno, digitalno) subjektov



AK in življenja morskih organizmov) glede na priporočila AK → habitatna ilustracija (morski organizmi PR → študijska risba (spoznavanje anatomije → prilagoditve linijske črno-bele risbe PR SA → poenotenje vseh motivov v habitatnem okolju) → tiskanje v linorezu na alternativnem SA

→ znanstvena ilustracija (ilustriranje tiskarskem stroju

tipičnega predstavnika izbrane vrste) → priprava modela v programu za

→ stilizacija in redukcija ilustracije modeliranje (iz črtne risbe v površine,

(pretvorba v črno-belo ilustracijo) korekcija, zaobljenje robov)

→ grafična tehnika (odtis iz linoreza v → prilagoditve modela glede na izbran

črni barvi in brez barve) 3D tiskalnik

→ povečava detajla organizma: priprava

OPAZOVANJE IN VALIDACIJA modela v programu za modeliranje

NASTALEGA MATERIALA (poudarek na realnosti)

→ 3D-tisk vseh taktilnih prilagoditev





TESTIRANJE IN




PREDLAGANE



IZBOLJŠAVE



SISTEMA TAKTILNIH



ILUSTRACIJ





TESTIRANJA


Za potencialne iteracije narejenih modelov smo v sklopu razstav

organizirali dva vodena ogleda z možnostjo intervjujev in testira-

nja: izvedli smo ga z gluho-slepimi odraslimi obiskovalci v sodelo-

vanju s Centrom ilustracije in Združenjem gluhoslepih Slovenije

DLAN (1. 10. 2024) ter s slepimi in slabovidnimi otroci v sodelova-

nju s Centrom IRIS – Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inklu-

zijo in svetovanje za slepe in slabovidne (3. 10. 2024).

Uvidi, ki smo jih s tem pridobili, so zelo dragoceni, saj nam

omogočajo izboljšavo in iteracije vsebine. Zaradi heterogenosti

skupin, majhnega števila obiskovalcev, s katerim nam je v ozkih

časovnih okvirih postavitev razstav uspelo organizirati vodenje, pa

tudi zaradi starostnih in značajskih razlik obiskovalcev je nemo-

goče narediti končne (statistične) zaključke, vendar so bili kljub

temu vodeni intervjuji, opazovanje uporabnikov ter interakcija z

njimi ena od najzanimivejših izkušenj projekta. Če bi imeli mož-

nost vključiti dodatne skupine, bi se naslednjič najbrž odločili za

poglobljene intervjuje in večji časovni razpon.

Lahko smo opazovali, kako se lotevajo tipanja objektov, ali je

naše merilo primerno, ali se premikajo od detajla do velikih ilustra-

cij ali obratno. Prednost neposrednega stika s ciljno skupino je tudi

v diskusiji. Neposredna vprašanja, ki smo si jih izmenjali, so nam

dala izhodišča za razmisleke o tem, katere informacije smo more-

biti pozabili vključiti, katerih nismo dovolj izpostavili ali katere v

samem scenariju vodenega ogleda niso bile zadosti izpostavljene.



Prepoznavanje živali

Prek strukturiranega vprašalnika smo pridobili veliko zanimivih

uvidov.1 V glavnem so obiskovalci s tipanjem (ali ostanki vida)

prepoznali vse dele živali, v nekaterih primerih pa je bila ključna

pomoč pri prepoznavanju zvočni posnetek. Pri posameznih živalih



1 Zapiski testiranja prek vprašalnika,

slepi in slabovidni iz Centra IRIS, četrtek, 3. 10.

2024. Udeleženci so bili otroci, ki obiskujejo

osnovno šolo.



239

(npr. morskem konjičku) so nekateri imeli težavo zatipati plavut

pod trebuhom. Vsem vprašanim so 3D-tiski pomagali pri pridobi-

vanju boljše predstave o organizmih. Količina novih pridobljenih

informacij je bila odvisna od njihovega predznanja, ki je bilo popol-

noma raznoliko, podobno kot je bila raznolika tudi njihova starost.

Izjave so odražale tudi stopnjo njihove navdušenosti nad tematiko

morskih organizmov na splošno.

Več težav pri prepoznavanju so imeli s popolnoma neznanimi

živalmi (npr. olivni hiton). Pri tem organizmu eden od udeležencev

ni prepoznal razlike med debelejšo in tanjšo linijo, kar je pripisal

kompleksnosti organizma. Spet drugje (npr. pri sipi) so udeleženci

izrazili mnenje, da je razdeljenost na ploskve in linije v ilustraciji

zelo dobra za orientacijo, čeprav so imeli drugi udeleženci (glede

na opazovanje) pri tem organizmu težave pri prepoznavanju števila

lovk in oči. Zanimivo je bilo, da je večina uporabnikov na vpra-

šanje, kdaj so jim bili objekti (npr. živali) najbolj razumljivi, med

možnostmi a) dvodimenzionalni reliefi, b) tridimenzionalne pove-

čave detajlov in c) makete v prostoru izbrali makete (npr. objekti ali

diorame v muzejih).2 Prav tako so nam to potrdili nekateri odrasli

obiskovalci razstave.3



Podnapisi, črke in brajica

Z velikostjo črk so bili (slabovidni) zadovoljni, ni jim povzročala

težav z branjem. Ravno tako je bila ustrezno velika in umeščena

brajica.4



Detajli živali

Pri detajlu obrežne rakovice so nekateri izrazili navdušenje nad

novim spoznanjem, saj je še nikoli niso tipali po oklepu, zato so si

tako žival predstavljali veliko lažje. Ravno tako so prepoznavali,

kam detajl spada glede na celotno žival.5



2 Testiranje IRIS. 4 Testiranje IRIS.

3 Neposredni uvidi, testiranje 1. 10. 5 Testiranje IRIS.

2024, gluho-slepi odrasli Združenja DLAN.

Odrasli obiskovalci.



240

Material in dotik

Na vprašanje glede materiala so se obiskovalci pozitivno odzvali, zdel

se jim je primeren na otip. Kljub našim pomislekom jih plastični ma-

terial (ki ni naraven) ni motil, nekatere je celo navdušil. Udeleženci,

ki so ilustracije tipali (nekateri so bili slabovidni in so več časa upo-

rabili za gledanje), so izrazili mnenje, da so bile ilustracije prijetne na

dotik. Višina reliefa na ilustraciji je bila pravilna za optimalen otip.6



Zvočne vsebine

Glede informativnih zvočnih vsebin (opisi živali) so si bili enotni, da

so posnetki zelo razumljivi in vključujejo pravo količino informacij.

Dojemali so jih kot odličen vir, da najhitreje in učinkovito pridobi-

jo informacije. Prednost so videli tudi v tem, da si lahko posnetek

večkrat zavrtijo.7 Ravno tako so pozitivno dojeli ambientalne zvoke

morja, ki se jim niso zdeli moteči in za katere so želeli, da bi jih bilo

več.

Vsekakor lahko na podlagi zgornjega trdimo, da so bili 3D-ti-

ski sprejeti z navdušenjem, uporabniki pa so izrazili mnenje, da so

v primerjavi s prejšnjimi izdajami ilustracij s slepim tiskom boljši.8

Tako je bilo tudi mnenje gluho-slepega obiskovalca (gluh od rojstva,

oslepel v otroštvu), da je reliefni slepi tisk jasnejši kot matrica lino-

reza, je pa njegovo pozornost posebej pritegnil 3D-tiskan relief, za

katerega je takoj ob tipanju rekel, da je najboljši, ker je gladek, trden

(stabilen) in jasnejši.9



PREDLAGANE IZBOLJŠAVE IN

NADALJEVANJE PROJEKTA

Med snovanjem in po testiranju smo spoznali določene pomanj-

kljivosti sistema, ki jih tukaj navajamo kot odskočno desko za raz-

mislek o možnih izboljšavah. Ena od nujnih izboljšav se nanaša na



6 Testiranje IRIS. 8 Neposredni uvidi, testiranje 1. 10.

7 Imeli smo tudi nekaj tehničnih težav 2024, gluho-slepi odrasli Združenja DLAN. pri poslušalcih, kjer posnetek v ambientu, ki se Odrasli obiskovalci. je napolnil z obiskovalci, ni bil zadosti glasen. 9 Neposredni uvidi, testiranje 1. 10. Testiranje IRIS. 2024, gluho-slepi odrasli Združenja DLAN.

Odrasli obiskovalci.



241

razlikovanje dojemanja med slepimi in slabovidnimi. Že takoj ob

prvih obiskovalcih smo zaznali, da bi morali vse izbočene površine na

ilustracijah in napisih (tudi brajici) obogatiti z dodatkom barvnega

kontrasta na taktilnih ilustracijah – črnih linij na beli podlagi – da se

omogoči kar najboljša izkušnja tudi za slabovidne.10 Velika večina

ljudi z okvaro vida ni slepih, pač pa imajo vid zgolj okrnjen. Če so bar-

ve na ilustraciji dovolj izrazite, jih lahko slabovidni razločijo in upora-

bijo kombinacijo vidnih in tipnih dražljajev za prepoznavanje podo-

be. To velja tudi za detajle organizmov: tudi detajl je lahko pobarvan,

in sicer v barvah in z vzorci, ki so prisotni na dejanskem organizmu.

Detajl poskuša namreč čim bolj realistično prikazati del organizma.

Res je, da je ta postopek tehnično in časovno zahtevnejši.

Same predstavitve ilustracij bi lahko izboljšali tudi s tem, da bi

dodali nanje merilo, da obiskovalec dobi občutek velikosti. Podatek

o velikosti tipičnega predstavnika živali je pomemben. Trenutna re-

šitev je omemba velikosti v opisu organizma, še bolje pa bi bilo, če bi

sistem to informacijo ponazarjal grafično. Najpravilnejša možnost je

seveda prikaz živali v naravni velikosti, ker pa to pogosto ni izvedlji-

vo, bi lahko sistemu dodali še en element, ki služi prikazu velikosti

živali.

Trenutni sistem tudi ne vključuje informacije, kateri del orga-

nizma je izpostavljen z detajlom. Glede na specifično namembnost

sistema je dobro razmisliti, kako so njegovi posamezni elementi (ime

vrste v brajici, poenostavljena ilustracija, detajl in spremljevalno

besedilo) sestavljeni v celoto. Naša tokratna zasnova je dobro služi-

la za razstavo v galeriji, morda pa so za druge namene (če je sistem

uporabljen kot učni pripomoček v šoli itd.) bolj smiselne drugačne

razmestitve. Pri tem naj se pomisli tudi na olajševanje shranjevanja

ilustracij, ko sistem ni v rabi.

Naslednje opažanje se nanaša na vključevanje barve. Končni

izziv je taktilna upodobitev obarvanosti organizmov. Vzorce lahko

dokaj enostavno prikažemo z reliefom, kar pa lahko zavede – relief



10 Neposredni uvidi, testiranje 1. 10. 2024,

gluho-slepi odrasli Združenja DLAN. Odrasli

obiskovalci.



242

lahko namreč pomeni barvne vzorce ali pa dejanske oblike. Takšni

dvoumnosti se moramo pri znanstveni ilustraciji izogibati. Zelo

težko je predstaviti barve – te si ljudje, ki so slepi od rojstva, tudi

zelo težko predstavljajo oziroma jih dojemajo drugače. Možna reši-

tev je uporaba materialov z različno toplotno prevodnostjo – toplo-

tni prevodniki (npr. kovina) predstavljajo hladne, izolatorji (npr. les

ali plastika) pa tople barve. To ima svoje slabosti, kot so zahtevnost

proizvodnje, izguba jasnosti sporočanja zaradi dodatne komponen-

te zaznavanja toplote med tipanjem in dejstvo, da tako še vedno ne

moremo predstaviti celotnega spektra vidne svetlobe.

V procesu smo se naučili veliko tudi o pomembnosti priprav

za potek testiranja. Ena od izboljšav pri tem bi lahko bila, da je tre-

ba zvočne posnetke testirati v prostoru, kjer se bo testiranje izvaja-

lo, in pri tem upoštevati ambientalni hrup, ki ga bo ustvarila gruča

obiskovalcev.

V nadaljevanju projekta pa se bo nujno posvetiti tudi podrob-

nim navodilom za izdelovanje in tisk modelov. Najbrž bi ta del

lahko začeli izvajati interdisciplinarno bodisi kot del študijskega

procesa bodisi kot del kakšne od naslednjih mednarodnih poletnih

šol s primernimi partnerji.



243





KRATKA




PRIPOROČILA



ZA OBLIKOVANJE



(TAKTILNIH)



ILUSTRACIJ ZA LJUDI



Z OKVARO VIDA



Priporočila temeljijo na izkušnjah, pridobljenih na delavnicah Kaverljag¹, zbrana pa so na podlagi dolgoletnih izkušenj strokovnjakov, ki delajo s slepimi in slabovidnimi,² ter iz sekundarnih virov in raziskovalnih projektov.

Slepi in slabovidni so izredno nehomogena skupina bralcev.

Vsak bralec ima lastne izkušnje, dojemanje (in potencialno dodatne pridružene posebne potrebe) in lastna znanja o temi, ki jo prikazuje ilustracija, zato je nemogoče zagotoviti enako učinkovite bralne izkušnje za vse hkrati. Priporočila so točke za razmišljanje v smeri, kako priti do kar najboljšega rezultata, ki pa ga moramo z dotičnimi bralci vedno preverjati s testiranji in iteracijami glede na kontekst posameznega projekta.

Še posebej je treba poudariti, da ta priporočila v središče

postavljajo didaktično gradivo z zaključeno poljudnoznanstveno vsebino za otroke (12+) in odrasle z osredotočenostjo na ilustraciji, pri čemer je širše polje oblikovanja zajeto le v najnujnejših elementih.

Uredniške opombe:

V tem besedilu uporabnika poimenujemo z besedo »bralec«, pri čemer pa se zaradi lažjega branja beseda nanaša tudi na bralke. Z besedo »branje« v kontekstu te publikacije zajemamo vse načine prepoznavanja in zaznavanja vsebine (poslušanje zvočnih opisov, tipanje, zaznavanje vonja). Pri tem lahko slepi in slabovidni upo-rabljajo različne medije in raznolike pripomočke in orodja, da pri-dejo do želenih vsebin. Čeprav se priporočila nanašajo na taktilne ilustracije, lahko veljajo tudi za kontekst branja izven knjižnega me-dija (branje za orientacijo v prostoru, branje za uporabo pripomočk-ov in druge vrste medijev in kontekstov).

Z besedo »ilustracija« v tem dokumentu opisujemo vsako

podobo, sliko, grafiko in grafični znak, ne glede na slog, tehni-ko ali semantično sporočilnost. Priporočila so namenjena tako uporabi taktilne ilustracije v publikacijah kot tudi posameznim taktilnim ilustracijam v kontekstu razstav in didaktičnega gradiva.



1 Za posredovanje vseh uvidov in 2 Prof. dr. Mateji Maljevac in prof. izkušenj se zahvaljujemo Alešu Sedmaku, dr. Aksinji Kermauner se zahvaljujemo za

Zdravku Papiču (1953–2013), Ljubomirju dovoljenje za vključitev njunih spoznanj Daničiču (Medobčinsko društvo slepih in v to monografijo ter za pregled gradiva slabovidnih Koper), Hani Jesih in Ajdi Petrič. in posvetovanje v postopku priprave teh

priporočil. Eden od virov je bilo predavanje dr.

Mateje Maljevac z naslovom Percepcija oseb

z okvaro vida, predstavljeno na mednarodni

poletni šoli na Pliskovici 23. julija 2024.



Priporočila podpirajo jasno in učinkovito branje taktilnih ilustra-cij v publikacijah, ki se lotevajo zaključenih tematskih sklopov in so namenjene predominantno izobraževanju³. V priporočilih ne obravnavamo prostorskih komponent, ki vplivajo na varnost in optimalno gibanje slepih in slabovidnih v prostoru, saj to ne spada v obseg projekta.⁴

SPLOŠNE UGOTOVITVE

→ Uvidi, ki veljajo za različne zvrsti ilustracij in različne

uporabe tipografije oziroma na splošno za grafično ali

informacijsko oblikovanje – v večini veljajo tudi kot osnova

za oblikovanje za slepe in slabovidne (npr.: če komuniciramo

znanstvena dejstva, uporabljamo koncepte znanstvene

ilustracije, ko ilustriramo otroško prozo, uporabimo

domišljijsko ilustracijo).

→ Taktilna ilustracija ni vsaka ilustracija, narejena v reliefni

tehniki.

→ Priporočila veljajo za slepe in slabovidne (izjeme in prilago-

ditve so posredovane v primerih).

→ Vsebina mora biti metodično in didaktično prilagojena ciljni

skupini slepih in slabovidnih, za katere se načrtuje.

→ Najučinkovitejše so ilustracije, kjer gre za kombinacijo vizu-

alnih in taktilnih podob (npr. če uporabimo slepi tisk⁵, ki ima

reliefne elemente, dodatno potiskamo te dele tudi v kontra-

stni barvi, da je vidna izkušnja izboljšana tudi za slabovidne).

→ Ilustraciji so lahko dodana besedila (sploh v kontekstu pu-

blikacij), ki so sestavljena iz besedila v brajici in besedila v

kontrastni barvi glede na podlago⁶.

→ Pri oblikovanju moramo upoštevati, da ljudje z okvarami vida

potrebujejo več časa za tipanje in ogled gradiva kot tisti z

vidom.

→ Pri taktilnih vsebinah je treba upoštevati, da morajo biti vsi

elementi (npr. ilustracije) zaradi lažjega tipanja vedno iz-

bočeni (enako kot brajica), ne vbočeni.



3 Na primer knjiga, ki se osredotoča 5 Namesto slepega tiska se lahko na določeno temo (npr. geografija, biologija, uporabijo tudi druge tehnike tiska, ki morski organizmi itd.) in se lahko uporablja za zagotovijo reliefne elemente: 3D-tisk, sitotisk,

dodatno didaktično dopolnitev. UV-kapljični tisk, itd.

4 Za več primerov pomembnosti 6 Več o barvi v nadaljevanju. dostopne informacije glej tudi prispevek

Wraber, str. 212.



EKSAKTNOST IN IZČIŠČENOST

→ Taktilna ilustracija naj bo čim bolj izčiščena, a ne na škodo

vsebine, ki jo komunicira.

→ Količina sekundarnih informacij je zmanjšana za večjo jas-

nost.

→ V ilustracijo ne vključujemo dekorativnih elementov (če ti

seveda niso njen bistveni oz. sporočilni del).

→ Če izdelujemo ilustracije v seriji, je pomembna tudi dosle-

dnost likovnega jezika (npr. kako poenotimo detajle).

→ Ilustracija je generalizirana in abstrahirana. Predmeti so ti-

pizirani in ponazorjeni na piktogramski/znakovni način, kar

poveča prepoznavanje in razumevanje.

→ Predstavljen predmet ne sme vsebovati perspektive. → Predmet je vedno obrnjen tako, da gleda navzgor (npr. upodo-

bljena žival ima glavo zgoraj).

→ Leva in desna stran motiva sta – za lažje zaznavanje slepih –

prikazana simetrično.

FORMATI ILUSTRACIJ

→ Velikost ilustracije mora biti enaka (in ne večja) dvema dlane-

ma odraslega človeka, položenima na površino (torej ne sme

biti večja od vodoravnega formata A4).

→ Če oblikujemo za otroke, mora biti temu primerno prilagojena

tudi velikost formata.

→ Pri predstavitvi resničnih predmetov poskušamo, kjer je to

mogoče in smiselno, ohraniti naravna razmerja.

→ Kjer to ni mogoče (ker so npr. predmeti v naravni velikosti več-

ji), dodamo razumljivo merilo.

VELIKOST ELEMENTOV ZNOTRAJ ILUSTRACIJE:

LINIJE IN POVRŠINE

→ Standardizirana brajeva pika je izhodiščna točka za velikosti

posameznih elementov (črte, pike) na ilustracijah. (Slika 1)

→ Ker je brajica izhodišče, je debelina najtanjše linije omejena z

debelino standardne pike (Marburg Medium 1,3–1,6 mm, Mar-

burg Large 1,5–1,8 mm).

→ Pri določanju najmanjše razdalje med črtami upoštevamo

razmik med pikami brajice (vodoravna razdalja med brajevimi

pikami je 2,5–2,7 mm).

→ V ilustracijah poskušamo (kolikor je to mogoče) ohraniti

enotno debelino linij, ker spreminjanje debeline pogosto

zmede zaznavanje (to ne velja za poudarjanje elementov,

glej spodaj).

→ Vse linije, ki pripadajo posamezni obliki, so zato enake debeline.





POUDARJENI ELEMENTI NA ILUSTRACIJI


→ Zunanje črte predmeta (konture) so debelejše za izboljša-

no vidnost in jasnost, uporabimo jih za poudarjanje razlike

med predmetom in ozadjem.

→ Površine lahko namesto barvnega kodiranja označujemo

z izbranimi teksturami (kodiranje enakih površin z enotno

teksturo).

POSTAVITEV NA STRANI IN TIPOGRAFIJA

→ Pomembno je poenotenje predstavitve (npr. ilustracija

živali je po možnosti prikazana v naravni velikosti v

kvadratnem okvirju, povečana različica je prikazana v

okroglem okvirju).

→ Med okvirjem in motivom je vsaj 10 mm prostora. → Predmet je postavljen v okvirju centralno. → Postavitev mora biti dosledna na vseh straneh. → Poenotene morajo biti tudi vse druge informacije, ki jih vk-

ljučujemo: sistem oštevilčevanja strani (npr. številka strani

v tisku zgoraj desno, številka strani v brajici spodaj desno),

dodatni simboli itd., da bralca ne zmedemo.

→ Če ilustracija vsebuje besedilni opis, morata biti opis in

ustrezna ilustracija na isti strani. Če to ni mogoče, naj bos-

ta vsaj vidno povezana.

→ Upoštevati je treba, da brajica zahteva veliko več prostora

kot besedilno sporočilo v latinici.

→ Če uporabljamo latinico, se uporablja srednje krepke (ang.

bold/heavy) monolinijske pisave brez serifov (neserifne), ki

ne smejo biti v kurzivni različici. Ne uporabljamo podčrtav.

Velike črke (majuskule) naj se uporabljajo le za naslove.⁷

Črke ne smejo imeti kontrastov.

→ Za primerne velikosti pisav se v stroki slepih in slabovidnih

štejejo velikosti med 16 in 20 t. e.⁸, najpogosteje upora-

bljeni črkovni vrsti pa sta Verdana in Arial v krepkem rezu.⁹

Primerne so tudi druge monolinijske pisave brez serifov, ki

niso zožene in imajo veliko x-višino. Črke lahko stavimo z

nekoliko povečano medčrkovno razdaljo.



7 EBU Clear print guidelines 9 Ti dve poleg Helvetice priporoča https://www.euroblind.org/sites/default/files/ tudi Evropska zveza slepih in slabovidnih

media/ebu-media/Guidelines-for-producing- (European Blind Union). Glej: EBU Clear print

clear-print.pdf (17. 12. 2024). guidelines https://www.euroblind.org/sites/

8 Za več podatkov glede berljivosti default/files/media/ebu-media/Guidelines-for-in čitljivosti glej tudi prispevek Černe Oven, producing-clear-print.pdf (17. 12. 2024). str. 184.





BARVE


→ Za izboljšanje funkcionalnosti ilustracije in v pomoč

slabovidnim naj se po reliefu taktilne ilustracije dodatno

tiska tudi kontrastna barva (npr. črna barva na beli

podlagi).

→ Če ne uporabljamo kombinacije črne in bele, uporabimo

največji svetlobni kontrast (rumena – temno modra;

rumena – črna).

→ Če barvno kodiramo realistične informacije (npr.

geografski relief), moramo biti dosledni pri uporabi

barve (npr. temna barva je vedno izražena z višjim

reliefom, svetla z nižjim oz. odvisno od sistema, ki je za

lažje razumevanje jasno razložen v pripadajoči legendi).

→ Komplementarne barve (npr. rdeča – zelena, rumena –

vijoličasta) se lahko uporabljajo samo, če je med njimi

zadosti tonskega kontrasta, sicer so neprimerne. Boljše

se jih je izogibati, saj so neprimerne tudi za določene

barvne slepote. Barve se za ljudi z okvaro barvnega

vida lahko nadomestijo s šrafurami.

VIŠINA RELIEFNEGA TISKA

→ Ilustracija mora imeti taktilno funkcionalnost. → Višina reliefa mora ustrezati višini brajice (višina brajeve

pike je sorazmerna s premerom, in sicer od 0,5 do 0,8

mm), lahko pa je višja. (Tabela 1)

NASLOVNICA KNJIGE ALI OBJEKTA

→ Tako kot pri drugih oblikovalskih projektih mora tudi

ovitek publikacije za slepe in slabovidne – in vsi drugi

produkti – semantično sporočati vsebino.

→ Omogočati mora prepoznavnost objekta in visoko

zapomnljivost (npr. tako, da vključuje lustracijo, naslov v

t. i. »povečanem tisku« (velikost črk!) in v brajici).

→ Pri taktilnih knjigah za otroke je zaradi motorike

dobrodošlo, da so platnice knjige bodisi iz drugačne

vrste papirja bodisi po formatu večje od notranjega

bloka strani.

→ Kot pri vseh oblikovalskih projektih je tudi na tem

področju treba misliti tudi na trajnostne vidike izdelave

objektov in se odločati glede na sinergične didaktične

učinke.





MATERIAL


→ Če je mogoče, naj material asociira na prave materiale

predstavljenih predmetov ali vsaj podpira nekatere

bistvene značilnosti (hladni materiali – hladne barve).

→ Če tehnologija ne dopušča izbire materiala, je

pomembneje, da so ilustracije funkcionalne glede

sporočilnosti, kot pa da se tehnologiji zaradi nerealistične

povezave med ilustracijo in materialom odpovemo (npr.

uporaba 3D-tiska).

→ Kartoni, različni strukturirani papirji, plastične mase

ali kateri koli drugi materiali so v taktilnih izkušnjah

dobrodošli za motivacijo in raznolikost (še posebej za

mlajše bralce).

→ Pri tem se orientiramo glede na potrebe in starost bralca

ter vsebino komunikacije.

→ Pri materialih za branje vedno uporabimo mat papir, ne

svetlečega.

→ Material mora imeti primerno debelino, da ne pride do

presevanja vsebin na drugi strani lista.

→ Pri publikacijah je treba upoštevati, da brajica za

kakovosten odtis zaradi oblike potrebuje večjo gramaturo

papirja, papir mora biti brezlesen in z dolgimi vlakni.

VARNOST

→ Materiali in tehnika izdelave morajo biti varni za dotik

in rokovanje z objektom (npr. knjiga, ilustracija v okvirju,

maketa itd.), pri čemer še posebej pazimo na detajle

(robovi, ostrina), da si bralec ne bi poškodoval prstnih

blazinic.



Slika 1: Ponazoritev velikosti brajevega zapisa (Gregorc et al., 2016, 8)



Marburg Marburg

Medium Large

A – vodoravna razdalja med brajevimi pikami 2,5 mm 2,7 mm znotraj brajeve celice (od središča prve do

središča druge brajeve pike)

B – navpična razdalja med brajevimi pikami 2,5 mm 2,7 mm znotraj brajeve celice (od središča prve do

središča druge brajeve pike)

C – razdalja med brajevimi celicami (od središča 6,0 mm 6,6 mm prve pike v prvi brajevi celici do središča prve

pike v drugi brajevi celici)

D – razdalje med vrsticami (od središča prve 10,0 mm 10,8 mm pike prve brajeve celice v prvi vrstici do

središča prve pike prve brajeve celice

v drugi vrstici)

E – premer brajeve pike 1,3–1,6 mm 1,5–1,8 mm

F – višina brajeve pike sorazmerna s premerom

brajeve pike,

od 0,5 do 0,8 mm



Preglednica 1: Opis standardov brajevega zapisa (Gregorc et al., 2016, 8)





AVTORICE IN AVTORJI




Zoja Čepin in (Leon) Rojk Štupar – prva je diplomirana in-

dustrijska oblikovalka, drugi pa diplomirani biolog. Oba sta že

mnogo let prostovoljca pri tabornikih, kjer sta začela tudi tesneje

sodelovati, sicer pa se nevede poznata še s predšolskih likovnih

delavnic v rojstnem Celju. Sprva sta začela s skupnim snovanjem

aktivnosti za otroke, kmalu pa so se njuni taborniški projekti raz-

širili na bolj likovno področje – poslikava kluba, dolga tradicija

inovativnih decembrskih voščilnic, okrasni žeblji za rutke in še

kaj. Njuno sodelovanje se v zadnjih letih širi tudi izven taborniš-

kih okvirjev.

Strokovno Zojo zanima predvsem inkluzivno oblikovanje,

v okviru diplomske naloge je zasnovala sistem za oblikovanje

taktilnih prilagoditev likovnih del za osebe z okvaro vida. Nav-

dušena je nad oranžno barvo (predvsem tam okoli #E56717) in

razglednicami.

Rojk pričenja s posodabljanjem določevalnega ključa za

ličinke kačjih pastirjev, temo svoje magistrske naloge. Bolj kot

kivi zelena (#8EE53F) ga navdušujejo ptič kivi (Apteryx sp.), filmi

in tropičja …



Dr. Petra Černe Oven je oblikovalka, predavateljica in avtorica

raziskav s področja tipografije, informacijskega oblikovanja ter

teorije in zgodovine oblikovanja. Kot samostojna oblikovalka je

prejela prestižne nagrade doma in v tujini, nato pa doktorirala

na Oddelku za tipografijo in grafično komunikacijo na Univerzi

v Readingu (VB), kjer je kasneje opravljala tudi podoktorsko

raziskovanje. Je kuratorka razstav, pobudnica konferenc, preda-

vanj in delavnic, soustanoviteljica Fundacije Brumen in Inšti-

tuta za oblikovanje. Pri svetovni organizaciji za tipografijo As-

sociation Typographique Internationale (ATypI) je nacionalna

predstavnica. Skupaj z dr. Barbaro Predan v Društvu Pekinpah

urejata Zbirko 42, edino zbirko v Sloveniji, ki se ukvarja s teori-

jo oblikovanja. Je članica nacionalnih in mednarodnih žirij na



247

področju oblikovanja (European Design Awards, Art Directors

Club NY) in številnih uredniških odborov mednarodnih aka-

demskih revij in organizacijskih odborov konferenc. Černe

Oven je gostujoča profesorica na Politecnico di Milano (IT), na

UL ALUO pa predava na Oddelku za oblikovanje vizualnih ko-

munikacij in je predstojnica Katedre za teoretične vede. Od leta

2024 je članica raziskovalne skupine v raziskovalnem programu

Vizualna pismenost na UL ALUO.



Dr. Lech Kolasiński je interdisciplinarni umetnik in oblikova-

lec. Doktoriral je na Fakulteti za industrijsko oblikovanje Akade-

mije za likovno umetnost v Krakovu pod mentorstvom profesori-

ce Czesławe Frejlich. Izvaja raziskave na področju univerzalnega

oblikovanja, arhitekture taktilnih informacij in taktilnih po-

vratnih informacij. Ukvarja se z izobraževalnimi upodobitvami,

tiflografskimi izvedbami umetniških del za potrebe oseb z okva-

rami vida in slikarstvom. Leta 2021 je prejel nagrado ministra za

visoko šolstvo in znanost za celovito tiflografsko rešitev, ki jo je

pripravil za botanični vrt Jagelonske univerze v Krakovu. Je avtor

samostojnih razstav, med drugim v Krakovu, Ljubljani, Mariboru

in Lecceju, ter udeleženec številnih skupinskih razstav na Polj-

skem in drugje. Od leta 2014 dela na Fakulteti za umetnost Uni-

verze KEN (Uniwersytet Komisji Edukacji Narodowej) v Krakovu.



Dr. Mateja Maljevac je docentka na Pedagoški fakulteti Univerze

na Primorskem. Deluje tudi kot potujoča učiteljica v Centru IRIS

Ljubljana. Njeno raziskovanje se osredotoča na področje posebnih

potreb in inkluzivnega izobraževanja s poudarkom na slepih in

slabovidnih. Dva mandata je bila predsednica Sekcije TIFLO Slo-

venije in članica glavnega odbora Društva specialnih in rehabilita-

cijskih pedagogov Slovenije, tretji mandat pa je njegova podpred-

sednica. Aktivno sodeluje z Zavodom RS za šolstvo na področju

posebnih potreb, v organizacijskih odborih konferenc in medna-

rodnih projektih, za kar je kot članica projektne skupine Erasmus+

projekta Deafblindness leta 2023 prejela Jabolko kakovosti.



248

Igor Miljavec ima desetletja izkušenj z delom s slepimi in sla-

bovidnimi ter več kot 15 let izkušenj na področju dostopnosti,

zato dobro pozna potrebe in izzive, s katerimi se soočajo slepi

in slabovidni. Zavzema se za ustvarjanje prostora, ki bo prijazen

vsem, pri čemer pogosto uporablja svoje znanje in veščine tre-

nerja. Poleg predsedovanja Medobčinskemu društvu slepih in

slabovidnih Nova Gorica je Igor tudi član delovne skupine za iz-

boljšanje digitalne dostopnosti v Sloveniji, član in vodja delovne

skupine za dostopnost informacij in komunikacij Nacionalnega

sveta invalidskih organizacij Slovenije, član delovne skupine za

aktivno vključevanje invalidov na trg dela v projektu Vključeni

svet, član Sveta NVO Severnoprimorske regije in predsednik Sve-

ta za invalide Mestne občine Nova Gorica. V letih 2019–2024 je bil

član Sveta Vlade Republike Slovenije za spodbujanje razvoja pro-

stovoljstva, prostovoljskih organizacij in nevladnih organizacij, v

letih 2017–2023 pa podpredsednik ZDSSS.



Mag. Marija Nabernik - področja njenega delovanja so znan-

stvena ilustracija, ilustracija ter grafično oblikovanje. Svoja dela

predstavlja na nacionalnih in mednarodnih izborih, ustvarja za

naročnike ter sodeluje na javnih natečajih. V okviru različnih

umetniškoraziskovalnih projektov na področju vizualne pisme-

nosti se ukvarja z ustvarjanjem, raziskovanjem in poučevanjem

znanstvene ilustracije. Žirira razpise in natečaje ter aktivno sode-

luje v strokovnih odborih za področje ilustracije. V času študija

na UL ALUO se je leta 2006 udeležila študijske izmenjave na

praški akademiji UMPRUM, kjer se je izpopolnjevala na področju

ilustracije in grafike. Diplomirala je leta 2007 in magistrirala leta

2012 na UL ALUO. Med letoma 2009 in 2015 je bila samozapo-

slena v kulturi kot oblikovalka vidnih sporočil in ilustratorka. Leta

2011 je pridobila naziv predavateljice za višje šole. Leta 2013 se je

habilitirala za področje medijska produkcija. Med letoma 2008 in

2015 je predavala na Inštitutu in akademiji za multimedije v Ljublja-

ni. Leta 2013 je začela sodelovanje z UL ALUO in se leta 2015 habi-

litirala za področje oblikovanje vizualnih komunikacij ter prevzela



249

vodenje študijske smeri Ilustracija. Leta 2023 je izpopolnjevala

in delila svoje zanje na izmenjavi na italijanski Academiji di belle

arte di Bari, na oddelku za grafiko. Od leta 2021 aktivno sodeluje

pri vodenju UL ALUO kot prodekanja za študijske zadeve.



Mag. Tim Prezelj je diplomirani mikrobiolog in magister mole-

kulske in funkcionalne biologije, hkrati pa je študiral tudi kogni-

tivne znanosti. Že v času študija je pridobival dodatna znanja v

tujini, predvsem v Nemčiji, Avstriji in Italiji. Trenutno je zaposlen

kot mladi raziskovalec na ZRC SAZU in pedagoško dejaven kot

asistent na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer izvaja

in je tudi uvedel vsebine s področja spolne vzgoje. Na UL ALUO

projektno sodeluje s Katedro za ilustracijo. Raziskovalno se

osredotoča na teorijo in zgodovino presečišč med umetnostjo in

znanostjo, teoretsko biologijo, spolno vzgojo ter biologijo spola.

Zavzema se za tesnejše povezovanje naravoslovnih znanosti in

humanistike, pri čemer se še posebej posveča interdisciplinar-

nim področjem, kot sta nevro- in psihoestetika. Magistriral je

z raziskavo o vplivu laboratorijske biologije na razvoj evropske

vizualne umetnosti, transdisciplinarne teme povezovanja teorije

umetnosti in znanosti pa redno objavlja v domačih in mednaro-

dnih publikacijah.



Aleš Sedmak, rojen leta 1952 v Postojni, akademski slikar,

grafik, ilustrator, oblikovalec, pedagog, mentor ter organizator

izobraževalnih delavnic in dogodkov. Diplomiral je na UL ALUO.

V času študija je bil med ustanovitelji delavnice SOG (Sekcija za

oblikovanje in grafiko) in vodja likovne dejavnosti pri študent-

skem kulturnem društvu Forum.

Večino delovne dobe je bil samozaposlen v kulturi. Bil je

eden od organizatorjev pri ustanavljanju društvene Galerije Insu-

la v Izoli (1987) in programski svetovalec za ustanovitev likovne

gimnazije v Kopru. Od leta 1983 do leta 1987 je bil predsednik

Društva likovnih umetnikov slovenske obale, od leta 2011 do leta

2021 pa predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov



250

(ZDSLU). Šestnajst let je bil vodja projekta Kaverljag kot edine-

ga tovrstnega dogodka z mednarodno udeležbo profesorjev in

študentov. Njegov atelje v istrskem zaselku nad dolino Dragonje

je zapisan kot prizorišče edinstvenih izobraževalnih taborov s

poudarkom na aktualnih vsebinah, zlasti ekologiji, uporabnosti

izdelkov ter povezovanju in sinergiji likovne umetnosti in različnih

znanstvenih ved. Sedmak je imel številne samostojne in skupinske

razstave doma in v tujini. Sodeloval je pri mnogih mednarodnih li-

kovnih kolonijah, izvedel je več predavanj, obenem pa se nepresta-

no bori za pravice samozaposlenih v kulturi, predvsem likovnikov,

in poskuša izboljšati njihove pravne, socialne in delovne pogoje.



Tomaž Wraber (r. 1950) je kljub slabemu vidu študiral režijo na

AGRFT, pogodbeno sodeloval v Marketingu TV Slovenija kot re-

žiser in se pozneje zaposlil kot redaktor. Zaradi opešanja vida in

diagnoze slepota je moral delo režiserja opustiti. Ker ni pristal na

invalidsko upokojitev, je sprožil postopek delovne rehabilitacije in

pridobil pravico do prilagoditve delovnega mesta, na katerem je

uspešno deloval naslednjih 30 let. Ob znatnem trudu je tudi kon-

kuriral svojim videčim kolegom, občasno tudi kot režiser spotov.

Leta 2012 se je upokojil.

Ob izgubi vida je kot član aktivno sodeloval v ZDSSS in bil

med letoma 2009 in 2017 tudi njen predsednik. Osebne izkušnje

je usmeril v aktivno spreminjanje položaja slepih in slabovidnih.

Med najpomembnejše dosežke sodita uzakonitev pravice do do-

datka za pomoč in postrežbo za slepe, zavarovane po drugi osebi,

in za slabovidne ter uzakonitev pravice do celovite rehabilitacije

slepih in slabovidnih (CRSS). Vodil je strokovno skupino, ki je

pripravila program CRSS, ki se danes izvaja na Očesni kliniki. Za

prenovo Knjižnice slepih in slabovidnih mu je uspelo pridobiti

skoraj 3,2 milijona evrov evropskih sredstev.

Zelo dejaven je bil tudi v EBU in WBU in je sodeloval pri po-

gajanjih s Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino (angl.

World Intelectual property Organization, WIPO), ki so pripeljala

do Marakeške pogodbe. Kot član Mednarodnega združenja za razi-



251

skave in rehabilitacijo slabovidnosti (angl. International Society

for Low Vision Research and Rehabilitation, ISLRR) je pripravil

prvo slovensko predavanje za konferenco Vision.

Čeprav je upokojen, si še vedno dejavno prizadeva za boljši

položaj slepih in slabovidnih pri nas in v svetu.



252





253


IMENSKO KAZALO


Anicia, Juliana 108 Jesih, Hana 44, 57

Aristotel 28 Johnson, William Arthur 132, 134

Batelli, Claudio 65 Kač, Milica 126

Bavcon, Narvika 34, 37 Kandinski, Vasilij 100

Bervar, Matevž 65 Kerkoš, Saša 34, 37

Bézier, Pierre Étienne 117 Kermauner, Aksinja 53, 256

Binet, René 100 Klee, Paul 100

Blažek, Miran 64 Knafelc, Alojz 227

Bojič, Akaša 40 Kolasiński, Lech 20, 41, 65, 160, 248

Borogdai, Zsuzsanna 35 Kordeš, Urban 126

Brumec, Karina 34 Kordić, Petra 65

Butterfield, Daniel Stewart 195 Kosak, Bogdan 179

Cej, Anamarija 40 Kovčalija, Katarina 65

Čeligoj, Andreja 34 Kožuh, David 207

Čepin, Zoja 17, 62, 65, 82, 247 Kralj, Tone 7

Černe Oven, Petra 14, 21, 64, 75, 76, 109, Kramberger, Jaka 35, 40

112, 184, 247-8 Krašovic, Urša 34

Čondrić, Rea 65 Krebs, Hans Adolf 132, 134

Da Vinci, Leonardo 217 Kristl, Stanko 223

Daničič, Ljubomir 246 Kuhn, Thomas Samuel 123

Darwin, Charles 105 Kušar, Gaj 65

DeLuca, Stephanie 137 Lindenmayer, Aristid 130

Dioscorides, Pedanius 108 Lozar, Anita 53

El Greco (Doménikos Theotokópoulos) 216 Mace, Ron 192

Engelsberger, Neja 40 Male, Alan 101

Fechner, Gustav Theodor 122 Maljevac, Mateja 19, 65, 144, 196, 248

Feyerabend, Paul Karl 124-5 Mattioli, Pietro Andrea 108

Fibonacci (Leonardo Bonacci) 130 Menart, Zarja 42, 43, 53

Frejlich, Czesława 166, 248 Mihelič, Mitja 53

Fuchs, Leonhart 28 Miljavec, Igor 7, 249

Gallé, Émile 100 Mitka, Józef 169

Gaudí, Antoni 100 Mozetič, Borut 53

Gill, John 226 Možina, Miran 126

Gorišek, Žiga 78- 81, 84, 85, 89-94 Munari, Bruno 209

Haeckel, Ernst 100 Nabernik, Marija 18-9, 40, 60, 64, 98, 249

Hitchcock, Edward 131, 133 Naglost, Kristina 7

Jakoubě, Helena 201 Nagy, László 60, 64

Jameson, Robert 104 Nardin, Igor 38, 40

Jerič, Damijan 37 Neubauer, Nik Erik 110



254

Omić, Damir 65, 83, 87, 88 Sullivan, Louis 100

Pale, Lucija 53 Supalo, Cary 137

Pálfi, László György 60 Syme, Patrick 105

Papanek, Victor 189-90 Szent-Györgyi, Albert 134

Papič, Zdravko 31, 57, 166 Škerlj, Peter 34, 37

Pauer, Patrik 65 Štupar, Leon Rojk 17, 62, 65, 247

Pavlin, Blaž 53 Šušnik, Tugo 45

Pavlović, Leo 65 Takač, Nataša 65

Pawłowski, Andrzej 162 Tiffany, Louis Comfort 100

Pawlukiewicz, Marcin 179 Tomazin, Tinka 40

Perica, Stella 65 Tomažič, Matjaž 37

Piaget, Jean William Fritz 149 Trček Pečak, Tamara 186

Pintér, Zia Gréta 65 Trstenjak, Anton 214

Planinšič, Gorazd 124, 128-9, 134 Turel, Samo 8

Plateau, Joseph 130 Turičnik, Ana 65, 86, 111

Platon 125 Turing, Alan 130

Platon (Platon Antoniou) 189 Urbas, Jana 35

Plestenjak, Dunja 34, 37 Urbas, Nika 35

Polak, Julia 65 Urbas, Raša 257

Popper, Karl Raimund 123 Vermeij, Geerat J. 137

Potter, Norman 188 Vidmar, Leon 40

Prevejšek, Tanja 53 Voros, Judit 53

Prezelj, Tim 19, 65, 120, 250 Vovk, Marija 223

Pungertnik, Sonja 58 Vrezec, Al 57

Rebov, Maja 34, 37 Vrezec, Žarko 29

Robin, Harry 104 Waśniowska, Emilia 65

Rollo, Antonio 60, 65 Wedler, Henry 137

Salgado, Pedro 29 Werner, Abraham Gottlob 104

Salgado, Sebastião 139 Wraber, Meta 34, 37

Sedmak, Aleš 16, 26, 33, 39, 40, 60, Wraber, Tomaž 22, 212, 251

64, 166, 186, 228, 229, 250-1 Zeising, Adolf 130

Sedmak, Andraž 40 Zeki, Semir 122

Séguéla, Jacques 226 Żmijowska, Magdalena 64

Simon, Herbert 188 Zsiros, Beatrix 65

Skenderovic, Lidija 38

Slivnik, Jure 40

Snyder, Joel 155, 228

Stančič, Zora 64

Stec, Agnieszka 65



255





ODLOMKA IZ RECENZIJ




Pričujoča znanstvena monografija osvetljuje pomen dostopnega

oblikovanja za slepe in slabovidne. Kljub prevladi vizualne kulture

oziroma okulocentrizma avtorji dokazujejo, da je mogoče oblikova-

ti tudi onkraj vidnega.

Knjiga temelji na dolgoletnih prizadevanjih mednarodnih de-

lavnic Kaverljag, ki so od leta 1998 združevale študente umetnosti,

biologije in oblikovanja pri ustvarjanju otipljivih vsebin za slepe.

Leta 2024 so delavnice oživele s projektom Morski organizmi za

slepe in slabovidne, osredotočenim na razvoj 3D-tiskanih tipnih

ilustracij. Proces od znanstvene ilustracije do otipljivega modela

je v monografiji podrobno predstavljen, poseben poudarek pa je

na metodah, ki zagotavljajo dostopnost in natančnost. Prispevki

osvetljujejo tudi širši kontekst znanstvene ilustracije kot peda-

goškega orodja, njeno prilagajanje za uporabnike z okvaro vida

in vpliv oblikovanja na družbeno vključenost. Monografija tako

presega teorijo in prinaša konkretne rešitve, ki so v slovenskem

prostoru še vedno redkost. Namenjena pa ni le strokovnjakom in

študentom z obravnavanih področij, temveč tudi vsem drugim, ki

sodelujejo s slepimi in slabovidnimi.

Urednica se je zaradi interdisciplinarne narave projekta, ki je

predstavljal osrednjo tematiko te knjige, odločila ohraniti izvirne

terminološke izraze posameznih avtorjev. [...] Na ta način se bralcu

omogoča pristno izkušnjo in vpogled v različne pristope, hkrati pa

zagotavlja najboljši možen pretok informacij. Terminološka razno-

likost tako odraža bogastvo interdisciplinarne razprave in prispeva

k celovitemu razumevanju obravnavane tematike.



Dr. Aksinja Kermauner



256

Monografija na podlagi raziskovalnega dela predstavlja

ključna znanstvena spoznanja povezana z razvojem tipnih

ilustracij in ustreznih pripadajočih besedilnih in avdio zapisov za

slepe in slabovidne. Osvetljuje pomen interdisciplinarnega sode-

lovanja med oblikovalci, znanstveniki in pedagogi, kar omogoča

razvoj vizualizacij, dostopnih vsem uporabnikom, vključno z ran-

ljivimi skupinami. Ena glavnih ugotovitev je pomen prilagajanja

učnih vsebin za ljudi z okvaro vida, zlasti razvoj tipnih ilustracij

kot orodja za vključevanje slepih in slabovidnih v proces učenja

in raziskovanja.

Monografija opozarja tudi na potrebo po uporabi sodob-

nih tehnologij (kot je 3D tisk), ki omogočajo ustvarjanje tipnih

modelov, natančno prilagojenih potrebam uporabnikov. To po-

večuje dostopnost znanstvenih in umetniških vsebin za slepe

in slabovidne ter spodbuja njihovo vključevanje v družbeni in

izobraževalni proces.

Pomemben prispevek je raziskovanje kognitivnih vidikov

zaznave in uporabe tipnih ilustracij, kjer se kaže, da takšne pri-

lagoditve razširjajo razumevanje znanstvenih in naravoslovnih

konceptov tudi tistim brez običajne vizualne izkušnje.

Monografija ponuja pomembne vpoglede v to, kako obliko-

vanje in tehnologija lahko služita kot mostova za bolj vključujočo

in enakopravno družbo.



Dr. Raša Urbas



257





ILUSTRIRANJE




NEVIDNEGA:



OBLIKOVANJE ZA



VKLJUČUJOČO



DRUŽBO



Založila Recenzentki

Založba Univerze v Ljubljani Dr. Aksinja Kermauner

Dr. Raša Urbas

Zanjo

Gregor Majdič, Lektura

rektor Univerze v Ljubljani Jezikovna zadruga Soglasnik



Izdala Fotografije

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Žiga Gorišek, Nik Erik Neubauer, avtorji Univerza v Ljubljani

Oblikovanje

Za izdajatelja Fundament Biro (Mitja Miklavčič, Teja Smrekar)

Alen Ožbolt, dekan Akademije za likovno

umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani Uporabljene črkovne vrste

FF Tisa, Mitja Miklavčič

Urednica Prior Learning Font, Prior Learning

Petra Černe Oven



So-urednica

Marija Nabernik Ljubljana 2025

Znanstvena monografija spremlja praznovanje To delo je dostopno pod licenco Creative Com-

40-letnice oblikovalskega izobraževanja na Univerzi mons. Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi

v Ljubljani, Akademiji za likovno umetnost in obliko- pogoji 4.0. Mednarodna licenca (izjema so

vanje ter 80-letnice Akademije za likovno umetnost fotografije).

in oblikovanje.

Prva e-izdaja.

Znanstvena monografija je rezultat raziskovalnega Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna

programa P5-0452, Vizualna pismenost na Uni- na https://www.aluo.uni-lj.si/en/research/ verzi v Ljubljani, Akademiji za likovno umetnost in publishing/

oblikovanje, ki ga sofinancira Javna agencija za

znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost in

RS (ARIS) in je sofinancirana v okviru založniške

dejavnosti Institucionalnega stebra financiranja https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/

Akademije za likovno umetnost in oblikovanje category/ALUO

Univerze v Ljubljani. Projekt se je izvajal tudi v

okviru ukrepov RSF »Študentski projekti za trajno- DOI: 10.51938/9789612976439 stni razvoj: B.II.3« (Razvoj in krepitev sodelovanja

v transnacionalnih medinstitucionalnih učnih

skupnostih) in »Spodbujanje vključevanja netra-

dicionalnih/privilegiranih skupin v visokošolsko

izobraževanje (S.C.1.3)«; projekt podpira Mestna

občina Koper.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP)

pripravili v Narodni in univerzitetni

knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 247514627

ISBN 978-961-297-643-9 (PDF)



Z monografijo »Ilustriranje nevidnega: oblikovanje za vključujočo družbo« beležimo nov in izredno pomemben korak na področju povezovanja znanstvenega in umetniškega raziskovanja v okviru raziskovalnega programa Vizualna pismenost, ki ga vodimo in izvajamo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Pričujoča monografija oblikovanje osredišča v interdisciplinarnem konzorciju kot tisto stroko, ki s pretanjenostjo in veliko mero empatije ne le povezuje, temveč tudi vidi in sliši vse deležnike v procesu. Povedano drugače, pričujoči študijsko-raziskovalni projekt ponovno potrjuje misel oblikovalca Victorja Papaneka, ki je zatrdil, da če želimo soustvarjati vključujočo družbo, moramo v prvi vrsti videti in v nadaljevanju načrtno oblikovati za vse tiste, ki so največkrat spregledani. Prav s tem, ko oblikujemo zanje, namreč pravzaprav oblikujemo za vse.



Podrobno predstavljeni rezultati raziskovanja že v prvi fazi kažejo izjemno pronicljivost, zavzetost, visoko stopnjo želje po raziskovanju, gradnjo novega znanja in potencialno vzpostavljanje novega razumevanja na večinoma spregledanem področju vizualizacije za ljudi z okvarami vida. Še več, projekt jasno dokazuje, da je vizualizacija za ljudi z okvarami vida povsem enako pomembna kot za vse nas, videče. Dodaten doprinos pričujoče monografije pa je tudi v tem, da so slepi in slabovidni poleg dveh besedil aktivno sodelovali tudi pri razvoju, testiranju in evalvaciji nastalih del. Povedano drugače, pred nami se manifestira tisti najlepši preplet znanosti in umetnosti ter znanosti in oblikovanja. Dogaja se preplet, ki je predpogoj za razumevanje sveta, predvidevanje različnih potreb in zmožnost namenskega sodelovanja ter hotenja po reševanju problemov.



Izr. prof. dr. Barbara Predan,

prodekanja za razvojno in raziskovalno področje ALUO UL