Nam taka tožba duše ne pretresa, življenje je umiranje, ne boj; mi, bratje, zamašimo si ušesa
in pazno se motrimo med seboj: če zrastel kdo bi više pod nebesa, mi glavo mu odrobimo takoj.
Novemu poetu.
Ai pomniš one bolno lepe dni vrvečih sanj, začetnega spoznanja, mladostnih borb, nadej, omahovanja, še lepše, še bolestnejše noči?
Joj, to smo takrat mrko se razšli: megle naj svoje vsak si sam razganja, in sam naj kleše svoja si spoznanja — kar bo kaj prida, se že zaiskri.
In zdaj prihajaš ti. Blesteče nade in upov vate nič ne sramotiš, lepo dviguješ svoje nam zaklade.
v
Se čaka te Kalvarija in križ, a preizkušene moči so mlade: vstajenje tudi vselej doživiš.

S%A"»

:d                   '
/   _______—i*.
Zdaj.
^daj pne jasnina se nad nama, škrjančki vanjo pikajo, jo v bisernih, zvenečih kosmih na naju sipljejo.
Zdaj, ljubica, zdaj vsa si moja; o Bog, trenotek ta mi zdaj, da vekomaj verujem vate, raztegni v vekomaj.
« .«». ¦
;