Poitni urad 9021 Celovec — Verlagspostamt 9021 Klageniurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt Posamezni izvod 1 .SO šil., mesečna naročnina 5 šilingov Letnik XXV. Ceiovec, petek, 28. avgust 1970 Štev. 34 (1468) Pred začetkom šolskega leta 1970-71 Šolsko vprašanje je danes nedvomno med najbolj bistvenimi v svetu. Skoraj v vseh državah so šolske reforme in odločujoči so skoraj pred nerešljivimi problemi ob splošni izobraževalni eksploziji". Tudi naša vlada se mora baviti s tem vprašanjem; saj bo to leto kar 1,350.000 mladih ljudi obiskovalo šole in na visokih, srednjih in strokovnih šolah, kar 40.000 več kakor v lanskem šolskem letu. V sled tega je veliko pomankanje šolskega prostora in ima prosvetni minister Gratz, da bi temu pomanjkanju odpomogel, že pripravljen dolgoročni „načrt za gradnjo šol", ki ga bo na jesenskem zasedanju predložil parlamentu v odobritev. Koroški Slovenci upamo, da bo na začetku vrstnega reda tudi naša gimnazija, ki že 14. leto čaka na svoje lastno streho. Sicer beremo v zadnjem Letnem poročilu Državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence pod naslovom „Zelena luč za gradnjo Slovenske gimnazije", da je bivši minister za gradbe in tehniko dr. Kotzina, dne 19. 1. 1970 pisal predsedniku Društva staršev, „da lahko zagotavlja, da ima Za to težnjo Slovencev po zgradbi lastne zvezne gimnazije v Celovcu veliko razumevanje", vendar je isti minister dal isto zagotovilo že ene leto poprej in je dne 30. 1. 1970, torej samo 11 dni po pismu Društvu staršev odgovoril socialističnim poslancem na njihovo tozadevno vprašanje z dne 19. 12. 1969: „Predmetni prostorni in funkcionalni načrt trenutnemu razvoju ne odgovarja več. Novi načrt bo zvezno ministrstvo za pouk lahko šele zasnovalo, ko bo določeno dokončno mesto za šolo in bo odvisno od tega, ali bo z ozirom na velikost gradbišča in šolsko tipo mogoče namestiti dve ustanovi. Po predložitvi predlaganega prostornega ‘n funkcionalnega načrta se lahko takoj prične z načrtovanjem. Iz tehničnega vidika se lahko prične z gradbenimi deli približno poldrugo leto po pričetku načrtovanja, pod pogojem, da bo na razpolago dovolj finančnih sredstev in se je lahko že pričelo s prednostnimi šolskimi zgradbami." Pod takimi pogoji je „zelena luč" vsaj kar se tiče zagotovila bivšega gradbenega ministra zelo dvomljiva, m upamo, da bo sedanja vlada tej naši upravičeni težnji bolj naklonjena. Razpis natečaja in dano naročilo za izdelavo načrta sta vsekakor vidna znaka za to in želimo samo, da je slovenska gimnazija tudi na začetku vrstnega reda „načrta za izgradnjo sol" prosvetnega ministrstva. To je le ena težnja koroških Sloven-cev ob začetku novega šolskega leta. Nič manjša ni druga, pravzaprav prvenstvena skrb. Nočemo ob tej Priložnosti ponovno pisati o celotni naši šolski problematiki. Ne moremo Pa molčati o nezadovoljivi rešitvi osnovnega šolskega vprašanja 50 let Po plebiscitu, 25 let po koncu druge svetovne vojne, 15 let po podpisu Ižrž.avne pogodbe in po desetletni izkušnji z manjšinjskim šolskim zakonom. Dne 28. 9. 1920, neposredno pred Plebiscitom, je koroški deželni zbor slovesno zagotovil, „da hoče varo-vati narodno in jezikovno posebnost slovenskih državljanov in skrbeti za njih duhovni in gospodarski razvoj v isti meri kakor za nemške prebi-valce dežele". . leta 1945 je s podobnim zagotovi-koroški deželni zbor ustanovil dvojezično šolo in jo zaveznikom prikazal kot vzor demokratične šolske “reditve. I-eta 1955 se je naša republika ob- Mirovni pogovori na sedežu OZN V Nev/ Vorku so se v torek na sedežu Organizacije združenih narodov začeli mirovni pogovori med Izraelcm na eni in Egiptom ter Jordanijo na drugi strani. Pogovore vodi U Tantov posebni odposlanec za Srednji vzhod švedski diplomat Gunnar Jarring. Zastopniki treh držav so pokazali ob začetku pogovorov le malo optimizma. Živahna diplomatska dejavnost na Srednjem vzhodu traja še dalje, nasprotja med Arabci niso še razčiščena, palestinski komandosi pa še naprej napadajo izraelske postojanke. Svoj predlog glede miru na Srednjem vzhodu je predložil predsednik zunanjepolitičnega odbora ameriškega senta senator Fulbright. G. Jarring se je v torek pogovarjal najprej z izraelskim poslanikom pri Organizaciji združenih narodov Yosefom Tekoahom, nato se je sestal z zastopnikom Egipta pri OZN Hasanom el Zaiiyattom, nakar se je poda! še k Afodelu Hamidu Scha-rafu, jordanskemu veleposlaniku v VVashingtonu. Jarring je rekel, da je prepričan, da so države začele mirovne pogovore z namenom, da dosežejo končen mir v tem delu sveta ter izrazil upanje, da se bodo pogovori pozneje nadaljevali na ravni zunanjih ministrov. Izraelski zastopnik je reikel, da je mir na Srednjem vzhodu mogoč, če ga Arabci hočejo. Obrazložil je U Tantovem posebnem odposlancu osnovne principe izraelske pozicije. Hasan el Zaiyatt je potrdil, da je za Egipt prej ko slej osnova za rešitev nasprotja na Srednjem vzhodu resolucija Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov iz leta 1967. Pred izraelskim parlamentom se je zunanji minister Abba Eban bolj pesimistično izrazil glede možnosti trajnega miru na tem področju sveta. Menil je, da kršenje premirja more negativno vplivati na mirovne pogovore na sedežu OZN v New Yorku. Kot je znano, Izrael krivi Egipt, da je kršil premirje. Menda so 'Egipčani postavili po premirju protiletalske rakete bliže k prekopu. V Kairu to zanikajo. Vso stvar pa preiskujejo tudi v Washinglonu, kjer se niso priključili trditvam iz Tel Aviva. Izraelska vlada pa trdi, da ima za kršitev premirja s strani Egipta dosti dokaznega materiala. Nekaj materiala so predali tudi že javnosti. Izraelska vlada je konec tedna poslala ameriškemu zunanjemu ministru posebno noto, v kateri je rečeno, da se Izrael ne bo umaknil za meje, ki so veljale pred junijsko vojno leta 1967. V noti je postavljena tudi zahteva, da je treba natančno določiti naravo miru med Izraelom in arabskimi državami in določiti, da nobena država ne sme dovoliti uporabe svojega ozemlja za napade »neregularnih sil". Ta del note ije naperjen proti palestinskemu osvobodilnemu gibanju, ki bi mu bila s tem odvzeta baza. V Kairu sta se Naser in jordanski kralj Husein dogovorila o potrebi skupnega nastopanja proti Izraelu. Iraške čete bodo še naprej ostale na jordanskem teritoriju, pravtako sta se predstavnika držav zedinila, da je treba ohraniti palestinsko osvobodilno gibanje. V Libanonu pa je prišlo te dni do spopada med Palestinci in »pronaserjevci". Enotnost v arabskem svetu pa še motijo nasprotja med Egiptom in Irakom. V Kairu so obdolžili iraško vodstvo, Rim odklonil predlog o nazivu slovenskih predstavnikov Kot znano, so v Furlaniji Julijski krajini 7. julija letos izvedli volitve za nov deželni svet, v katerega sta bila izvoljena tudi dva Slovenca. Na prvi seji novega deželnega sveta, ki je bila 18. avgusta, so mandatarji izvolili za novega predsednika pokrajinskega sveta dr. Zanettija. Le-ta je po izvolitvi podal daljšo programsko izjavo, v kateri se je dotaknil tudi slovenske narodne skupnosti v deželi in naglasil, da se bo nova pokrajinska uprava posluževala, kjer bo potrebno osebja z znanjem slovenskega jezika, da bo tako lahko prišlo do neposrednega stika med upravo in slovenskim prebivalstvom. Dr. Zanetti je nadalje dejal, da bo pokrajinska uprava urgirala ustanovitev stolice inštituta za slovenski jezik in slovstvo ter inštituta za proučevanje zgodovine, kulture in izročil slovanskih narodov. Ob koncu je še zagotovil, da bo nova vlada tudi v bodeče subvencionirala Slovensko gledališče v Trstu, kot ji to nalaga obveza podpisanega dokumenta. V zvezi s šolstvom je še dodal, da bo vlada skrbela za izpopolnitev učnega osebja. Novi deželni zbor je s pretežno večino na svoji seji sprejel tudi idejni osnutek dr. Draga Štoke, da bi spremenili dosedanji naziv slovenskih zastopnikov v deželnem svetu od »nosilci posebnih interesov" v »predstavniki slovenske narodne manjšine". Toda vlada v Rimu je ta sklep oziroma predlog odločno odklonila. S tem korakom je ponovno pokazala, da kljub dobri volji deželnega sveta ni pripravljena reševati vprašanja slovenske manjšine. Slovenski krogi, zlasti pa SKGZ je to novico z ogorčenjem vzela na znanje. da kuje dobiček v krvi herojev. Znano je tudi, da je Irak bil proti premirju na bližnjem vzhodu. Palestinski komandosi so ta teden nadaljevali s svojimi akcijami proti Izraelu. Do hujših spopadov je prišlo ob sirsko- Izraelski meji. Predsednik zunanjepolitičnega odbora ameriškega senata senior Fulbright je izdal posebne predloge za mir na Srednjem vzhodu. Osnova tem predlogom je resolucija Varnostnega sveta OZN iz leta 1967, ki predvideva umik izraelskih čet iz okupiranega ozemlja. Amerika naj bi s posebno pogodbo zagotovila Izraelu obstoj. Predlog so Arabci pozdraviti, Izraelci so ga zavrnili. Nasprotja med Izraelom in ZDA gladi ameriški senator Murphy. Neuvrščene države so pripravljene V Lusaki, v glavnem mestu Zambije, so zaključili z obširnimi pripravami za 3. konferenco šefov držav in vlad neuvrščenih dežel. To pomembno zasedanje se bo začelo 8. septembra. Pred začetkom konference pa bo 6. septembra še sestanek ministrov. Ministri naj bi pripravili predloge, o katerih bodo potem razpravljali na konferenci. Iz Lusake so sporočili, da so s pripravami izredno zadovoljni, še bolj pa jih veseli število že dokončno prijavljenih držav. Zambijski in jugoslovanski strokovnjaki in delavci so ta teden zaključili gradnjo velike konferenčne dvorane. Pomen neuvrščenih držav iz leta v leto narašča. Skupini neuvrščenih držav se pridružujejo vedno nove dr- žave. Na zasedanju v Lusaki bo zastopana skoraj vsa Latinska Amerika; sicer iz Latinske Amerike v Lusako ne bodo prispeli šefi teh držav; zastopana do le po opazovalcih. Vendar v diplomatskih krogih poudarjajo, da »zanimanje Latinske Amerike za neuvrščenost in razvoj v bistvu presega status opazovalca". Razen Paragua-ya mislijo poslati v Lusako opazovalce vse države Latinske Amerike. Neuvrščene države bi lahko razdelili po geografskem principu na štiri dele: države Afrike, Latinske Amerike, Azije in zagovornike neuvrščenosti po drugih celinah. Vsem tem državam je več ali manj enaka socialna struktura. So države v razvoju in se borijo za neodvisnost na političnem in gospodarskem področju. De- vezala, da bo zagotovila koroškim Slovencem in gradiščanskim Hrvatom pouk v materinščini. Leta 1959 je zlorabila v manjšinj-skem šolskem zakonu tako imenovano „demokratično pravico staršev" za odpravo dotedanje demokratične šolske ureditve. Socialistični poslanec dr. Neuge-bauer je ob sprejetju manšinjskega šolskega zakona v parlamentu apeliral na koroške Slovence, naj novi zakon ne odklonijo od vsega začetka, marveč naj počakajo in šele na osnovi izkušenj potem zavzamejo dokončno stališče. Deset let je menda izkušenj dovolj in le-te so take, da lahko trdimo, da trenutna ureditev ni v korist naše narodnostne skupnosti. Mi smo realni dovolj, da se zavedamo težkoč za eventualno spremembo te ureditve, pač pa zahtevamo, da otroških vrtcih v jubilejnem letu ne pristojne oblasti preprečijo sleherno moremo pustiti, da ne bi opozorili na la Indira Gandhi, o krepit negativno vplivanje na našega človeka in zakonito ukrepajo proti vsem, ki kršijo določilo § 5 člena 7 Državne pogodbe. To niso dolžne le po Državni pogodbi, marveč tudi po slovesni obljubi pred 50 leti. Spričo hvalisanja „Heimatdiensta" in „Siidmarke", ki ji je prejšnja vlada le kratko pred svojim prisilnim odhodom vrnila še nekdaj za germanizacijo obrobnih zemelj pridobljeno premoženje, da jima gre glavna zaslu- slovesno obljubo koroškega deželnega zbora pred 50 leti. Pri tem pa se zavedamo, da moramo tudi sami strniti vse sile za svoj obstoj in razvoj ne samo, ker nas naravnost sili h temu država sama z nerazumljivo ozko interpretacijo svojih obveznosti iz državne pogodbe, ampak tudi iz spoznanja, da se je treba za dosego in obvarovanje pravic vsak dan znova boriti. Zato hočemo sedaj ob začetku šol- loma so te neuvrščene države Afrike, Amerike in Azije popolnoma odvisne od tujega kapitala. Ta kapital je največkrat ameriški, francoski ali pa angleški. Kolonialna doba še sedaj vpliva na gospodarskem področju. Surovine, ki jih v teh državah kopljejo, pogosto ne služijo napredku nacionalnega gospodarstva. Samo nekatere dežele so nacionalizirale najvažnejše panoge gospodarstva. Odvisnost Latinske Amerike, ki je tako bogata na nafti, železovi rudi in drugih surovinah, od kapitala Združenih držav Amerike, je prav očitna. Poleg tega ima v Latinski Ameriki vojaščina največkrat odločilno besedo v politiki. Indira Gandhi je menila, da bodo morali v Lusaki predvsem razpravljati o dilemah in problemih neuvrščenih in v tej zvezi ugotoviti, kaj grozi neuvrščeni politiki in neuvrščenim. Pogovoriti pa se bo treba, kot je rek-^ ” ' vi politične in gospodarske neodvisnosti ter raziskati, kako široko je njihovo soglasje in se pomeniti o nekaterih vprašanjih za skupne akcije. Dosedaj se je za konferenco prijavilo 46 držav, pričakujejo pa, da se bo to število še dvignilo. Konference v Lusaki se bo udeležil tudi predsednik Tito. Zunanji minister Zambije Moto Nkama je izrazil svoje veselje nad tem obiskom in menil, »da bo prisotnost Tita imela za ugled kon- ga za odpravo bivše demokratične skega leta vsi, in sicer vsak po svojih ference v Lusaki poseben pomen --------- '— 1 močeh, skrbeti, da bo sleherni naš Zambija se že vnaprej veseli, da jo šolske ureditve, ob nerazumljivi interpretaciji, da je Avstrija v nasprotju z Italijo po državni pogodbi dolžna samo ščititi, nikakor pa pospeševati manjšino, zaradi kritike nezadovoljive šolske ureditve za Nemce v Kanalski dolini in zlasti kritike italijanizacije nemške mladine v italijanskih otrok prijavljen k dvojezičnemu pouku in na ta način pomagati v borbi za resnično demokratično šolsko ureditev in s tem posredno tudi za pravilno interpretacijo in izvedbo vseh zajamčenih določil v korist naše narodnostne skupnosti. bo obiskal veliki prijatelj te države in njenega predsednika Kuande.“ Konference se bodo udeležili Indira Gandhi, Makarios, Naser, Haile Se-lasie, Julius Nyerere, Milton Obote in drugi pomembni predstavniki neuvrščenih dežel. s — Štev. 34 (1468) ECS napoveduje: Upad gospodarske konjunkture Evropa preživlja od lani naprej čas večajoče se gospodarske konjunkture. Le-ta je zadnje mesece zavzela tako buren razvoj, da so se praktično izjalovili vsi ukrepi in poizkusi, da bi jo obdržali v znosnih mejah in preprečili, da bi jo zamenjali gospodarska stagnacija in recesija, kot jih je Evropa doživljala med leti 1965 in 1968. Ta kratek uvod je v bistvu povzetek stališča Evropske gospodarske skupnosti k gospodarskemu položaju v Evropi sredi leta 1970. Uvodoma v to stališče EGS trdi, da doživljajo njene članice letos gospodarsko ekspanzijo, kakršne od ustanovitve skupnosti še ni bilo. Ta ekspanzija čedalje bolj prerašča v inflacijske napetosti. Te in pa naglo naraščanje cen in zaslužkov presegajo vse dosedanje mere. Cene konsumnega blaga so v skupnosti tekom leta dni poskočile za nadaljnjih 5 odstotkov, čeprav so že lani narasle za 3 odstotke. Vendar pa niso narasle tako močno kot cene na področju investicij in investicijskega blagra. Sicer v tem pogledu tudi v skupnosti obstojajo razlike od dežele do dežele, toda inflacijska napetost med njimi ne dela razlik. Inflacijska napetost tudi ne dela razlik med EGS in ostalimi evropskimi deželami. Spričo prepletenosti njihovih gospodarstev z onim v EGS naraščajo cene po vseh evropskih deželah. Zaradi tega postaja evropsko gospodarstvo nekam labilno. Ta labilnost je tem bolj nevarna, ker že nepričakovane nagle spremembe v eni sami državi na področju proizvodnje in zaposlitve lahko pretresejo celotni sistem evropskega gospodarstva. S pojavljanjem inflacijskih tendenc pa narašča tudi riziko nadaljnjega gospodarskega razvoja. Čim dalj ne uspe preprečiti nadaljnjega naraščanja cen, tem večja je nevarnost znatnih sprememb v razvoju sedanje konjunkture. Najbolj utegne od njih biti prizadeta EGS, kar sama poudarja s trditvijo, da jih bo kot celota veliko nagleje in veliko trše čutila kot v prejšnjih letih. Zato poudarja, da je sedaj njen najvažnejši cilj odprava inflacijskih tendenc, prekomernega povpraševanja in naraščanja dohodkov, skratka: restriktivni posegi v gospodarski razvoj, za kakršne se je med drugim odločila pred kratkim tudi avstrijska vlada, ko je zaradi prenapetosti proizvodnje in gradbene dejavnosti sklenila, da bo predvideni obseg letošnjih investicij omejila za 2 milijardi šilingov in jih rezervirala za prihodnje leto. Podobnih restriktivnih ukrepov so se lotile tudi članice EGS. Toda do pričakovanih pozitivnih učinkov ti ukrepi doslej še niso privedli. Niso zadostovali, da bi zajezili ekspanzijo povpraševanja v mejah skupnosti v taki meri, da bi bila kolikor toliko v skladu s proizvodnjo in ponudbo. Nasprotno: spontane sile te ekspanzije so še naprej zelo živahne. Investicijske izdatke, ki so jih članice skupnosti koncem minulega leta za letos programirale z rastjo med 15 in 57 odstotkov, so medtem revidirale znatno navzgor namesto navzdol. Istočasno jim jeseni preti nadaljnji val porasta osebnih dohodkov delojemalcev, z njim pa tudi val nadalnjega naraščanja cen. Slednji tem bolj, ker podjetniki trdijo, da nadaljnjega zvišanja mezd iz svojega niso več v stanju nositi. Spričo tega se v Bruslju bojijo, da jim bo v prihodnje kontrola nad razvojem gospodarske ekspanzije ušla še bolj iz rok, kot se je to že doslej zgodilo. Zato se v teh dneh odločajo za boli drastične restriktivne ukrepe. Le-ti bodo poleg pričakovanih ad hoc ukepov osredotočeni zlasti na dirigistična določila za sestavljanje državnih proračunov 1971 včlanjenih dežel. V koliko bo šestorici v Bruslju vse to pravočasno uspelo, je drugo vprašanje. Celokupno vzeto gospodarski razvoj EGS meče svoje sence tudi na vse ostale evropske države in to toliko bolj, kolikor bolj je njihovo gospodarstvo povezano in vezano na gospodarstvo EGS. Naša država, ki je v svoji zunanji trgovini do 40 odstotkov vezana na EGS, spričo tega v prihodnje lahko pričakuje naraščanje gospodarskih težav. (bi) MEDNARODNI DUNAJSKI VELESEJEM bo v dneh od 6. od 13. 9. predstavljal svetovno proizvodnjo Več videti, bolje primerjati, ugodneje kupiti — to so očitne ugodnosti, ki jih nudi mednarodni velesejem na Dunaju, ki bo v dneh od 6. do. 13. septembra s svojo 92. prireditvijo spet predstavljal svetovno proizvodnjo. Kajti daleč nad 4000 podjetij iz Avstrije in iz 34 tujih držav iz vseh delov sveta bo demonstriralo najnovejše dosežke in zmogljivosti raznih gospodarskih področij; okrog 250.000 blagovnih vzorcev si bodo obiskovalci lahko ogledali, primerjali, ocenjevali, da se potem pri nakupu morejo odločiti res le za najboljše kvalitetno blago. Tako bo Dunaj s svojo sejemsko prireditvijo spet veliko izložbeno okno svetovnega gospodarstva — pomembno središče in stika-lišče med severom in jugom ter vzhodom in zahodom. Avstrijo in njeno gospodarstvo bo na letošnjem jesenskem sejmu na Dunaju zastopalo skupno 2468 podjetij, od tega 1852 dunajskih ter 616 iz ostalih zveznih dežel, med njimi 42 iz Koroške. Skupaj 1221 razstavljavcev pa bo predstavljalo na sejmu 2197 podjetij iz 34 tujih držav z vseh petih celin. Mednarodni dunajski velesejem je najyečji univerzalni vzorčni sejem ne le v Avstriji, marveč sploh na območju držav članic EFTA. Razdeljen je na 25 strokovnih sejmov industrije, obrti in kmetijstva, tako da na vsakem področju nudi pregledno sliko, ki interesentu olajša ogled ter mu posreduje temeljito informacijo. Da bi to preglednost sejemske prireditve še povečali, se je vodstvo odločilo za novo ureditev, po kateri bodo v bodoče posamezne stroke zastopane le še na pomladanskem in nekatere stroke le še na jesenskem sejmu. To velja še posebno za obširni sektor kmetijskih strojev, ki bodo od letošnjega sejma naprej razstavljeni samo na jesenskih prireditvah, ter sektor gradbenih strojev, ki jih bodo v bodoče demonstrirali na pomladanskih sejmih. V okviru te koncentracije strok je bila za letošnji jesenski sejem bistveno razširjena razstava kmetijskih strojev, ki bo tokrat prirejena na površini 76.000 kvadratnih metrov ter bo obsegala okoli 150 podjetij, kar je največja tovrstna ponudba na dosedanjih razstavah v Avstriji. Poleg tega je bila urejena nova razstava vrtnarskega orodja, ki bo obsegala vse potrebščine za dom in vrt. Prav tako bodo na jesenskem sejmu zastopani stroji za obdelavo kovin in umetnih snovi, medtem ko bo gradbene stroje, ki jih bodo v bodoče razstavljali le na pomladanskih sejmih, zamenjal poseben center gradbenega materiala. Široko področje kmetijstva bo poleg prikaza kmetijskih strojev in vrtnarskega orodja seveda obsegalo še razne druge razstave. V ta okvir spadajo posebna razstava z naslovom „Vabimo k mizi", razstave živine (svinje, konji) in semen ter poučna razstava mineralnih gnojil; posebno mesto zavzema tudi tradicionalna vinska pokušnja. Delavska zbornica bo tokrat pripravila posebno razstavo z naslovom »Nevarnosti okolja", medtem ko bo trgovinska zbornica demonstrirala gospodarski pomen trgovine ter njene naloge pri oskrbi prebivalstva. Inštituti za gospodarsko pospeševanje bodo spet posredovali kolektivne razstave podjetij iz posameznih zveznih dežel, 20 tujih držav pa se bo predstavilo tudi še z uradnimi nacionalnimi razstavami. Peti privez v Kopru V Kopru so zgradili v najkrajšem času peti — 176 metrov dolg privez. Pri gradnji so se poslužili novega načina gradnje. Ob privezu so pa takoj začeli graditi nova skladišča za generalni tovor. Prejšnja leta so imeli v koprski luki, ki je v preteklih letih zadobila na pomenu, veliko skrbi v poletnih mesecih. Zdaj pravijo, da je konec „suhih“ mesecev. V teh avgustovskih dneh raztovorijo v koprski luki vsak dan po nekaj ladij. Prostor ob pomolih je dragocen ne samo zaradi tovora, ki ga pripeljejo ladje, temveč tudi zaradi ladij samih, ki se zadržujejo v pristanišču. Z izgradnjo novega pomola se je dolžina operativne obale povečala na 846 metrov. Pomen tega priveza pa je veliko večji. Nanj je vezana namreč tudi graditev dodatnih tranzitnih skladišč na obali in položitev tirov tudi za 3. in 4 privez. Gradnja novega priveza je bila zelo težka. Strokovnjaki so naleteli na zelo neugodna tla. Zastavilo se jim je vprašanje, ali naj novi pomol gradijo na stari način ali pa naj porabijo novo tehniko gradnje pomolov. Tam, kjer se zdaj ob petem privezu v koprski luki ustavljajo ladje, je vse tako, kot ob podobnih pomolih. Čez betonsko ploščad so položili asfaltno prevleko. Pod to 176 metrov dolgo in več metrov široko betonsko ploščadjo pa je v morju pravzaprav osem velikih, iz jeklenega oboda sestavljenih, 30 metrov visokih stolpov. Te so pri gradnji sestavljali iz jeklenih zagatnic in nato ves stolp pravzaprav potisnili in zabili v morsko dno, da so prišli do trde podlage in se nekaj čez. Sredino tega stolpa so napolnili z zasipnim gradivom. Stolpe so nato povezali še z vmesnimi celicami, jeklene dele pa prepletli z žicami, po katerih kroži galvanski tok, ki preprečuje rjavenje jeklenih delov. Pri petem privezu so na ta način vgradili kar 2400 ton jeklenih delov. Na nosilne stolpe so potem položili betonsko ploščad. Na prostoru, ki so ga iztrgali morju, so takoj začeli z gradnjo skladišč. Površina novih skladišč pa bo znašala 10.000 kvadratnih metrov. Slovenski izvoz Po nedavno objavljenih podatkih o gibanju zunanje trgovine v juliju in v sedmih mesecih letošnjega leta je Slovenija v preteklem mesecu dosegla sicer največjo vrednost izvoza, ki jo je Slovenija kdaj izkazala v enem mesecu, kljub temu pa se je skupna vrednost sedemmesečnega izvoza v primerjavi z izvozom v enakem obdobju lanskega leta povečala le za 10,6 odstotka na 2103 milijone din. Celotni jugoslovanski izvoz se je v teh mesecih povečal za 19,6 odstotka, na 11.824 milijonov. Pretekla leta je Slovenija v povečanju izvoza vidno prednjačila. Njen delež v skupnem jugoslovanskem izvozu se je povečal od 16,9 odstotka v letih 1965 in 1966 na 18,6 odstotka v predlanskem in lanskem letu. Letošnjo nižjo stopnjo naraščanja pripi- DRAVSKE ELEKTRARNE Pri gradnji 9,6 km dolgega rova v Visokih Turah, ki ga delavci kopljejo za Avstrijske dravske elektrarne so pretekli četrtek dosegli dolžino 7000 metrov. Z gradnjo rova so pričeli 22. 5. 1969. V rov bodo napeljali del vode, ki se zbira na področju Wastlbaueralm-Gal-genbichl ter jo uporabili za pogon turbin pri elektrarni Reilšeck-Kreuzeck. Kopanje in izgradnjo rova mislijo končati prihodnje leto. Temperatura v rovu se giblje med 20 do 24 stopinjami. Hitro kopanje omogočajo geološko zelo ugodne okoliščine. Do sedaj so izvozili iz rova 75.000 kubičnih metrov materiala. Za prevoz stojita delavcem na razpolago dva specialna vlaka, ki sprejmeta 35 kubičnih metrov kamenja. Oba vlaka sta prevozila do sedaj o-koli 55.000 kilometrov. Za eno razstrelitev je potrebnih okoli 40 do dva metra globokih lukenj in 60 kilogramov razstreliva. sujejo zmanjšanemu izvozu živine in mesa iz Slovenije. Kmetijski izvoz iz Slovenije je bil zaradi tega letos v sedmih mesecih za 20 odstotkov manjši kakor lani, medtem ko se je v državnem merilu nekoliko popravil in se je povečal za 6 odstotkov. Razen tega so zmogljivosti za povečanje industrijske proizvodnje za izvoz marsikje izčrpane. Razen tega so Sloveniji dosegli že precejšnjo stopnjo intenzivnosti proizvodnje za izvoz zlasti v primerjavi z ostalimi republikami in avtonomnimi pokrajinami. Izvoz iz ožje Srbije je znašal letos v sedmih mesecih 3343 milijona din in je bil za 34,4 odstotka večji kakor lani, izvoz iz Hrvatske 3387 milijonov (povečanje za 21,6 odstotka), iz Bosne in Hercegovine 1223 milijonov (povečanje za 27 odstotkov), iz Vojvodine 884 milijonov (zmanjšanje za 5,9 odstotka), iz Makedonije 635 milijonov (povečanje za 36,6 odstotka) iz Črne gore 157 milijonov (zmanjšanje za 19,1 odstotka in iz Kosovega 92 milijonov (zmanjšanje za 42,3 odstotka). Slovenija pa je kljub počasnejšemu naraščanju letos še vedno daleč pred ostalimi republikami glede izvoza, ki odpade na prebivalca. Po letošnjih sedemmesečnih podatkih je znašal izvoz, ki odpade povprečno na prebivalca: v Sloveniji 1230 din, v Hrvatski 770 din, v ožji Srbiji 660 din, v Vojvodini 400 din, v Bosni in Hercegovini 330 din, v Črni gori 290 din in v Kosovu 76 din. posiROKecDSvecu BUKAREŠTA — Ob romunskem državnem prazniku, 26-letnici osvoboditve so bile v glavnem mestu in po vsej državi velike manifestacije. V glavnem mestu je bila 3 urna vojaška parada, v kateri je sodelovalo več kot 10.000 ljudi. Na osrednji tribuni, ki so jo postavili na enem izmed največjih trgov prestolnice, so bili najvišji romunski partijski in državni funkcionarji pod vodstvom generalnega sekretarja partije in predsednika državnega sveta Nikolae Ceau-sesca. Za državni praznik so sprejeli v Bukarešti tudi čestitke iz Kitajske. SPLIT — Zadnje dni je ob jadranski obali in na otokih izbruhnilo več požarov, ki neusmiljeno uničujejo že tako in tako skromno rastlinstvo. V zadnjih dneh je na območju dubrovniške občine gorelo na 21 krajih. Požari niso uničevali le borovce, ampak tudi vinograde. Na Hrvaškem pogori vsako leto več gozdnih površin. Lani je 129 večjih požarov uničilo skoraj 3000 ha sredozemskega gozda. Po mnenju strokovnjakov je letošnja škoda zaradi gozdnih požarov, čeprav »sezona požarov" še ni mimo, večja kot lani v vsem letu. NEW DELHI. — Indija bo prepovedala vse sovjetske publikacije, na katerih so napačno začrtane meje Indije, je sporočil pred nedavnim vladni predstavnik v New Delhiju. Gre za to, da so se v nekih sovjetskih publikacijah pojavili zemljevidi, na katerih je videti, da je približno 50 tisoč kvadratnih kilometrov indijskega ozemlja v okviru Sovjetske zveze. TOKIO. — Po podatkih je najmanj 16 ljudi izgubilo življenje, 7 jih je izginilo, 268 pa jih je poškodovanih v tajfunu »Anite", ki je divjal preko južne Japonske. Na svoji poti je tajfun poplavil ali poškodoval 55.800 hiš, nad 114.700 ljudi pa je ostalo brez strehe. WASHINGTON. — Združene države Amerike bodo kamboški vladi za fizkalno leto 1970-71 dale eno milijardo šilingov vojaške pomoči. To je sporočilo zunanje ministrstvo v Washingtonu. Vojaška pomoč je posledica Nixonove odločitve. Za ta denar bodo v deželo poslali predvsem orožje. ATENE. — Pretekli teden je na neki postaji podzemeljske železnice, ki povezuje Atene s Pirejem, eksplodirala bomba. To je prva eksplozija bombe po bombnih atentatih lanskega avgusta v Atenah, ki jih je izvršila protirežimska skupina »Demokratična obramba". SIOCKHOLM. — Predsednik švedske vlade Olaf Palme se je v ponedeljek sestal v Arviki na južnem Švedskem z zahodno-nemškim kanclerjem Brandtom in avstrijskim predsednikom vlade Kreiskyjem. Razgovorov treh socialdemokratskih predsednikov vlad se je udeležil tudi predsednik bonske socialdemokratske parlamentarne skupine Herbert Wehner. MOSKVA. — Uradno so sporočili, da je sovjetsko letalo „antej-22“, ki je peljalo pomoč v Peru, 18. julija strmoglavilo v Severni Atlantik, 22 potnikov in članov posadke je izgubilo življenje. Z letalom so potovali tudi člani sovjetske medicinske ekipe, ki naj bi pomagala prebivalcem Peruja. KOBENHAVN. — Medaljo Nielsa Bohra je letos dobil zahodnonemški fizik Wer-ner Karl Heisenberg z inštituta Max Planck v Munchnu. Odlikovanje podelujejo vsaka tri leta v spomin na danskega fizika Bohra, enega od očetov sodobne jedrske fizike. DAR ES SALAAM. — Portugalski oblastniki v Mozambiku nadaljujejo veliko vojaško ofenzivo proti uporniškim enotam fronte osvoboditve Mozambika (FRELI-MO). V te boje na osvobojenem ozemlju Mozambika je Portugalska poslala 35.000 vojakov. Voditelji osvobodilnega gibanja so sporočili, da imajo portugalski kolonialisti velike izgube, ki pa jih seveda ne priznavajo. TIVAT. — Letališče Tivat bo odprto za javni promet 1. aprila prihodnjega leta. Do zdaj so končali vsa zemeljska dela, do konca leta pa bodo zgradili vzletišče. Do 1. aprila bodo morali montirati naprave za nočno vzletenje in pristajanje, radijsko-na-vigacijsko opremo, postaviti prvi del pristaniškega poslopja in urediti parkirni prostor. LONDON. — »Divje stavke" znova groze britanski avtomobilski industriji. Ob koncu tedna je več kot 15.000 delavcev avtomobilske industrije že stavkalo ali pa »počasneje delalo". Delavci ne poslušajo sindikalnih funkcionarjev in se sami organizirajo. Zahtevajo povišanje plač. 'iAe/kal. Pa ni mogel. Le oči so mu postale rdeče in vlažne. »Pa naj me ustrele zavoljo moke. Nešteto voz sem *vozil v hosto, zgubil pa en ,žakeljc‘l Boste pa skrbeli za °lroke!” Več ni mogel spraviti iz sebe. »Primož je takoj spoznal, da je Janez vzel za res, zalo 9a je potolažil: »Beži no, jaz le bom zagovarjal. Moka, ki si jo izgubil, je bila usmrajena in grenka. Kdo bi le jedel sok 'z nje? Katera ženska pa bi Nandetu posodila kaj dobrega?" Zdaj se je Nande še bolj zakrohotal, Janez pa je do-i umel, da gre za nekaj drugega, za kaj, pa mu ni bilo jasno. Smeh je privabil Orlova. Prešerno krohotanje sredi zaskrbljenih obrazov in lačnih želodcev je delovalo nenavadno tudi nanj. Strah, ki ga nihče ni maral priznati, je potuhnjeno ždel v očeh ljudi in se prenašal naprej brez besed. »No, fantje, kaj se tako krohotate? Ali mislite, da boste 5 smehom pognali Švabe v dolino?" Janez se je komandirja ustrašil, ker se je bal, da bo *adeva z moko prišla na dan. Oglasil se je Vojko: »Nandeta imamo v pači. Varovali smo ga na umiku. 4-a hvaležnost pa nam je zasmodil kosilo." Tudi Orlov se je moral smejati, ko se je jezljivi kuhar ekaj se jih je pri-štrene v drevju in boj je ponehaval. Nemci in partizani so uredili svoje sile in se pripravljali na jutrišnji dan. »Daj, Blažič, zagodi za večerjo!" je ukazal komandir harmonikarju. Ta je brž odvezal nahrbtnik in privlekel na dan harmoniko, s katero je še pred leti igral po svatbah in zabavljal ljudi in sebe. Tudi na vojno ni mogel brez nje, varoval jo je bolj kot puško. Blažič si je pomaknil kapo na oči, sedel na kuharjev kotel in s prsti pobožal gumbe. »Kakšno pa?" je vprašal. »Takšno, kot se spodobi za našo uspešno borbo." V tihi večer se je razlegla po sneženih planjavah vihrava, borbena pesem. Zaplavala je prek robov samotnih grap in gozdov. Dosegla je partizane na položajih in jim segla v srce. Iz gozda je prihitel Fazan in surovo zarjovel: »Kdo igra in izdaja položaje? Dal ga bom vojnemu sodišču. Tišina!" Blažiču so utrpnile roke in harmonika je utihnila. Orlov je vstal in se razkoračil. »Mi igramo. Naša četa!" Divje je pogledal Fazana. Potem pa se obrnil k harmonikarju in mu ukazal: »Igraj naprej, Blažič!" Fazanu pa je dejal: »Ti pa povej sodišču, da je to naša municija in večerja!" Namestnik se ni maral prepirati z Orlovom. Dejal je samo: »Dobro, zagovarjali se boste drugje." Nato je jezen odšel in tuhtal, koko bi se maščeval Orlovu, ki mu kvari težko priborjeno avtoriteto. Z nočjo je sovražnik 'izgubil stik z brigado. Kolone borcev so tonile druga za drugo v zavetje gozdov. Po samotnih, strmih poteh so se vzpenjali na Jelovico, ki je odpirala svoje naročje, kakor dobra mati vrata svojim sinovom. Nemci so kmalu spoznali, da ni več sovražnika, ki bi ga do jutra lahko obkolili in zmleli naslednjega dne. Sele pod večer so v dolino pripeljali dva težka topova. Ta dva sta zarjovela v noč. Streljanje pa se je slišalo, kot da lajata dva psa v luno. 22 Brigada se je umikala vse globlje na Jelovico. Lačne kolone borcev so šle kar naprej skozi noč v strmine. Včasih je zahrzal konj, zazvenelo orožje, spremljali so jih vzdihi utrujenosti in bolečine. Ranjence so nosili s seboj, zato so streljali s topovi. Granate so frfotale prek njih s šumom nočnih ptic in besno udarjale v skale in vrhove drevja. Kolone niso zadeli. Votle eksplozije in bliski rdeče žolte svetlobe so se vrstile zdaj desno, zdaj levo, za njimi in pred njimi. Pot je postajala vsa težja in bolj strma ter nastlana z ledenim kamenjem. Tu so padali, kleli, toda vztrajali in lezli naprej. Kot zablodeli potnik v puščavi oaze, da bi si zmočil žejne ustne z vodo, tako so oni čakali, da bodo prišli pod streho in na toplo. Toda pobočje je bilo temno in še neskončno visoko. Neopazno so minevale ure. Ana je z brigadnim sanitetnim osebjem spremljala ranjence. Oči so ji mrliško sijale in roke so ji brezvoljno visele ob telesu. Sedaj, ko ni bilo nikogar ob njej, razen kurirja Tinčka, ki se je brez zavesti zibal na nosilih, se je počutila majhno in nepomembno. Prah laži, ki so ji ga nasuli v oči Nemci, je izmivala voda resnice. Svet je dobival nejasno podobo, ki sta jo risala trpljenje in bolečina, prav rtič podobno predstavam mladostne neizkušenosti in poleti neugnanih dekliških želja. Težko sivo nebo je padlo na vršičke smrek. Pod vrhom je zavel veter. Oster mraz je rezal v oči in stiskal pljuča. V ustih se je nabirala grenkoba, ki so jo preganjali s snegom. Noči ni bilo konca. Borce so vznemirjali vzdihi, tožbe in kletev. Globlje v gozdu jim je tema polnila oči, prijemal se jih je spanec. Šele na vrhu so se oddahnili. Daleč spodaj v dolini pa so še vedno rjoveli topovi. Nemci so streljali na slepo. Granate so zdaj padale daleč od njih, P®t začel usajati in zbadati Kečo. Se n ružilo gruči pod smreko. Mrak je predel Vladimir Gajšek Cena za zlato ribico Nekoč je živela rdeča ribica, ki si je silno želela, da bi postala zlata. Plavala je iz reke v reko. Težko ji je bilo pri srcu, ker je bila samo navadna, majhna in nič kaj vidna ribica. Celo velike in pošastne ribe, ki so mahale z dolgimi plavutmi in včasih odprle svoje velike gobce, je niso opazile. „Oh, ko bi bila zlata, iz čistega, suhega zlata!" je potiho prosila vetiko reko. A reka je šumela dalje in ji ni hotela odgovoriti. Kako pa naj bi ji bila tudi odgovorila, ko se je pogovarjala samo z velikimi ribami in z obrežji. No, nekega dne je čisto po naključju prišel na breg star, že skoro čisto oslepel ribič. Prepeval si je žalostno melodijo in si želel, da bi obogatel — bil je namreč strašno reven — in da bi tudi on udobno živel vedno čisto na samem in neopažen, prav tako kot rdeča ribica. Ker ni skoro nič več videl, je potapljal kar prazen trnek v vodo. Cele dneve je tako ponavadi čakal, da se bo zgodil čudež, da bo kaj ugriznilo. Plutovina pa je valovila na vodi in velike ribe so se široko smejale: „Oh, Vrag na žagi Na neki žagi noben pomočnik ni več hotel stopiti v službo. Vsakogar, kdor je bil čez noč ostal na žagi, so našli zjutraj mrtvega. Nekega dne pride spet mlad fant mimo in povpraša po delu. Mojster pa ni hotel, da bi se kak človek prišel na žagi v smrt. Zato mu je povedal, zakaj ga ne more sprejeti. Pomočnik pa se je le zasmejal in izjavil, da se ne boji. Zato si hoče celo zadevo najprej ogledati. Mojster ga je torej sprejel in čez dan je novi pomočnik pridno delal. Zvečer je ostal na žagi in si začel urejevati svoj prostor. Ni trajalo dolgo, ipa je prišel vrag. Mladi žagar je ravno tolkel orehe in se ni pustil motiti. Vrag je to videl in je tudi hotel nekaj orehov imeti. Fant je segel v žep in vtaknil vragu kamen v usta. Zdaj je vrag grizel in grizel, kamna pa ni mogel razgristi. Zato je pomočnika vprašal, če so vsi orehi tako trdi. Pomočnik mu je smeje odgovoril: „Kaj neki, le tvoji zobje so pretopi. Hočem ti jih malo pripiliti, da boš mogel orehe zgristi!" Vragu se je to zdelo pametno. Zato je privolil, da mu je pritrdil pomočnik glavo v sko-belnik. Pomočnik pa je glavo tako pritrdil, da je minilo vragu vse veselje. Ko mu je potem še začel piliti zobe, je vrag stokal in vjail. Prosil je, naj ga izpusti na prosto, toda žagar je pilil veselo naprej. Ko je vrag končno pri svojih bolečinah obljubil, da nikdar več ne bo prišel na žago, ga je pomočnik izpustil. Z največjo naglico je izginil. Od tedaj naprej se nobenemu na žagi ni nič več zgodilo. kako je neumen ta starec. Pa nas res ne bo nikdar ujel!" Pri tem so se poigravale s trnkom, mahale z velikimi repi in se celo z glavami zaletavale v trnek, tako da je plutovina na vodi vzvalovila.. . Tedaj je stari ribič sunkovito potegnil... in spet nič! Kakšno razočaranje. In reke so si pripovedovale: „Res, kaj tako neumnega še nismo doživele!" Tedaj se je rdeča ribica opogumila in se odločila, da rajši umre. „Če ne morem biti zlata, pa je že bolje, da me ni več!" si je mislila. In je trdno zagrabila v trnek starega oslepelega ribiča. A glej čudo vseh čudes!! Nenadoma je začutila, kako se spreminja, kako se strjuje v čisto zlato! In res, ko jo je ribič potegnil iz vode, je ujel ribico iz čistega suhega zlata. Samemu sebi ni verjel. Nataknil si je roževinasta očala in se čudil in čudil. „Oh, prodal jo bom, to zlato ribico,” je rekel. „ln poslej bom živel udobno in mirno.” „Oh, ne, nikar ne stori tega! Prosim, nikar!" je vzkliknila ribica iz čistega suhega rumenega zlata. „Oho, kaj pa je zdaj to?" se je znova začudil ribič in skoro bi se zmedel. .Nikdar še nisem slišal, da bi ribe govorile. Se posebno ne tako majhne." Odnesel je ribico v kočo in si jo dolgo ogledoval. .Kako si lepa in nežna!” jo je občudoval. .Odnesel te bom najboljšemu draguljarju v mesto, naj te oceni. Ampak prodal te ne bom, ganila si me. Saj tako lepe ribice nima nihče v našem mestu, na celem svetu ne!" Ko je draguljar videl ribico iz čistega suhega zlata, je hitro poklical še vse druge draguljarje v mestu. Vsi skupaj so rekli, da Pastirček Kaj pa ti vriskaš, Meni ovčice kaj pa ti piskaš, so tovaršice, mladi pastirček večje jaz sreče svojim ovcam? tu ne poznam. Kaj bi ne vriskal, Čreda se pase, kaj bi ne piskalf radostne glase Zato piščalko ptice v grmovju svojo imam. mi žvrgole. kaj tako lepega še niso videli. In so se odločili, da bodo zlato ribico ukradli, staremu ribiču pa bi dali le pozlačeno ribico iz navadnega železa. A tudi stari ribič je bil prekanjen. »Nak, ne boste me, mrhe, saj vas že dobro poznam! Kujete si denarce na tuj račun," si je zamrmral, vzel zlato ribico in odšel domov. Seveda je ribica iz čistega suhega zlata slutila, kaj se bo zgodilo. Zato je prosila: .Deni me v vodo! Rada bi plavala in mahala z repkom in plavutmi!” In res, ko jo je stari ribič vrgel v vodo, je ribica zaplavala, se zaletavala v stene največjega kozarca in bila srečna. Tudi ribič je bil srečen, ker je zlata ribica zares oživela. Kak dan kasneje so prišli draguljarji s strašnim stražnikom in rekli: .Vrni nam ribico iz čistega zlata!" Starec se je spet začudil in rekel: .Kako naj vam kaj vrnem, saj sem jaz ujel ribico iz čistega zlata!" „Če je ne vrnete," je hladno ukazal strašni stražnik, „se bomo pogovarjali drugače!" In si je zavihal strašne brke pod koničasti nos. Tedaj je stari ribič pokazal na veselo in srečno ribico, ki je plavala v kozarcu, in dejal: .Tukaj plava moja zlata ribica!" .Kaj? K-a-a-a-a-j?” se je začudil stražnik in brki so se mu kar naježili. Draguljarji pa so presenečeno buljili v kozarec (in niti niso prišli do besede... Potem so iskali ribico iz suhega čistega rumenega zlata, a je niso našli. Stari ribič pa se je od srca smejal njihovi požrešni neumni lakomnosti! .Saj to je čisto navadna zlata ribica!" Za ta dogodek so zvedele tudi velike ribe v reki, in zavistno so se prepirale. Žal jim je že bilo, da niso one zgrabile za prazen trnek. Celo reka je začela bolj pomenljivo in močneje šumljati o velikem uspehu male ribice, na koncu pa se je zaupala morju: .Res, to je naša rodbinska čast; in vsi smo ponosni nanjo!" Zlata ribica pa je medtem plavala v največjem kozarcu in ribič jo je veselo opazoval, si prepeval stare pesmice in predel kot kak star maček. Tako se je izpolnila sreča dveh malih in nepomerrtbnih bitij. ZAKAJ PA Sl STRAHOPETEC Na dvorišče so pripeljali visoko naložen voz snopja. Kure, race in gosi so od vseh koncev pritekle na dvorišče in se zakadile pod voz. Od snopja je viselo nekaj klasov pšenice. To klasje bi rada vsaka žival dosegla in izluščila iz njega zlatorumena zrna. Zanje ni boljše poslastice od pšeničnega zrna. Kure so visoko odskakovale od tal. Počepnile so, se zagnale z nogami kvišku, stegnile so vratove in si pri tem pomagale s perutmi. Race so kar naprej žlubodrale in so tudi skušale odskočiti. Največ uspeha so imele s svojimi vratovi gosi. Pri tem delu sta bila zelo nesrečna petelinčka Mali in Veliki. Malemu je tiste dni komcj odpadel puh okrog grebena. Čeprav je bil živahen in okreten, je skakal okrog samo nekje pri tleh. Petelinček Veliki je bil dvakrat večji od Malega, odrasli kuri pa je kljub temu segal z glavo komaj do repa. Telo je imel na visokih nogah. Kolena so mu bila strašansko debela. Tudi Veliki se je odganjal od tal, klasja pa seveda ni dosegel. Tako sta Mali in Veliki hodila okrog voza in sta se skušala prisliniti h kuri, k žlubodravi raci ali gosi. Vendar teh dveh prisklednikov nihče ni maral. Zdelo se je, da ne bosta dobila nič za pod zob, ko nenadoma stara gos ujame klas. A bila je preveč požrešna. Stisnila ga je tako močno, da je eno zrno zajadralo v loku k Malemu in Velikemu. Debelo zlatorumeno zrno je padlo med njiju. Oba sta skočila, da bi ga pohrustala. Mali bi sedaj seveda bil prikrajšan, če se ne bi domislil ukane. Kriknil je Velikemu: „Riurii!” V kurjem jeziku pomeni to ..kača”. Storkijač Veliki se je v strahu odrinil v zrak in si skušal pri tem pomagati s kilavimi perutmi. Medtem ko je bil Veliki v zraku, je Mali zrno pobral, ga hitro požrl in stekel v živo mejo. Ko je veliki bil spet na tleh, je ukano spoznal. Ubral jo je z dolgimi skoki za Malim. Toda v živo ograjo ni mogel, ker je bil prevelik. Mali si je na varnem podrgnil s krempljem po kljunu in počakal, da Veliki odide. Rekel mu je: „Kur)ku-riki-aajr, kar pomeni v kurjem jeziku: „Zakaj pa si strahopetec!” Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — kor je bilo znamenje, da so se Nemci zmotili o smeri umika! Kolona je šla naprej pijana od gladu in upanja. Temna ravan jih je sprejela vose. Kurir Tinček, ki ga je Ana obvezala in je bila vso pot ob njem, je grozno trpel. Vso dolgo pot ga je žejalo in peklo v prsih, kakor bi mu živa žerjavica ležala v telesu. Kadar so počivali, je sedla k njemu in mu dajala piti po kapljicah grenko kavo. Vso noč je bledel. Včasih je doumela skriti smisel njegovih besed. Govoril je o domu, o tantih in o nekem psu, ki ga je hotel popasti. Ko se mu je za trenutek povrnila zavest, mu je dala spet piti, pa jo je vprašal, kdo je in kam gredo. Povedala mu je in ga vprašala, če ga hudo boli. »Zge, žge tako, da me bo prežgalo." Potem se je spet izgubil. Ko je čez kakšno uro prišel zopet k sebi, je vprašal po Primožu, ker mu je ta obljubil, da ga bo vzel za pomočnika k Šarcu. Potem je bledel o pismu za bataljonski štab. Tolažila ga je, da bo kmalu v bolnici, kjer mu bodo vzeli železo iz prsi. Ni ji verjel in govoril je, da bo umrl. Držala ga je za roke in solze so ji tekle po licih. Zazdelo se ji je, da jo bo resničnost zgnetla v nič z njeno nalogo vred. Ob vsem, kar je videla, se ji je njeno življenje zdelo brez smisla. Nato je prišlo povelje, da je konec počitka. Vzdignili so Tinčka, in zazibal se je na nosilnici, oviti s šotorskim krilom. Hodila je za njim, ves sprevod, ki se je spustil v kotlino, je bil podoben gruči skrivnih pogrebcev. Kakor v sanjah je tavala v koloni. Mislila je na Primoža, ki je ostal na koti. Bila je osamljena in strah jo je bilo teme in gozda, v katerega so prodirali. Na Jelovici je bilo precej snega. Kolona si je utrla gaz do pasu in rila kot krt skori sneg. Sli so kar naprej proti zahodu, kjer je nebo rahlo bledelo. Vodili so jih izkušeni domačini po stezah, ki niso bile zarisane v nobenih kartah. Proti jutru so na smrt izmučeni prigazili na Rovtarico. V opuščenem gozdarskem naselju z nekaj kočami sredi gozda so se ustavili. Ranjence so namestili v sobo brez pohištva, nastlano s plesnivo slamo, ki je 'bila poravnana ob stenah. Soba je bila polna mrzle teme in vonja po plesnobi. Povedali so jim, da bodo tu počivali, zjutraj pa bodo ranjenci z zaščitno četo šli naprej v najbolj odljudne predele Jelovice, kjer je bila skrita bolnica. Nekdo je imel košček sveče, ki so jo prižgali, da bi videli razmeščati ranjence 'in da so si sami lahko poiskali prostor poleg njih. Ko je zamrl svit sveče na zaprašenem oknu, je temo napolnilo vzdihovanje. Vse, ki so močno krvaveli in so imeli zavoje za ustavljanje krvavitve, so pazili bolničarji in bolničarke. Ker so jim popustili zavoje, so zamirajoči udje prekrvaveli, zato so ranjenci stokali. Ana se je naslanjala na leseni opaž ob Tinčku. Držala ga je za roko in prisluškovala medlemu utripu srca. V kotu, nedaleč od njiju, je ležal Krtina. Bil je hudo ranjen, o pri zavesti. Iz njegovih ust ni bilo slišati vzdiha. Celo hrabril je ranjene borce, da bodo prišli v bolnico in da ni govora o tem, da bi jih Nemci zasledovali. Tako je govoril, čeprav je sam računal na to možnost. Ana je drgetala od mraza. Strmela je v medlo svetlobo okna. Skozi razbito steklo je prijokal veter. Bili so novoletni dnevi 'in spominjala se je na dom, ko so ob božičnem drevescu čakali novoletnih darov, obdani od prijetne toplote in prazničnega vzdušja. Le kaj počneta mama in Melita? Gotovo mislita nanjo, vendar si ne predstavljata, kako je z njo. Noge so ji ledenele v premočenih čevljih. Na telo se ji je lepila prepotena obleka. Čemu ji je vsega tega treba? Ko bi bila lahko doma, na toplem in na varnem! Tu pa je drgetala od mraza in skrbi, kaj bo prineslo jutro. Ljudje so nekaj časa voljno prenašali temo, potem pa se je oglasil eden od ranjencev: »O, vojska beraška, da niti sveče nimamo, da bi mi previli rano.” Nihče mu ni odgovoril. Ko pa je začel godrnjati in preklinjati vse po vrsti, mu je tisti, ki je vodil kolono ranjencev, ukazal, naj molči. Prostor je napolnilo pritajeno hropenje. Potem se je Tinček začel prebijati 'in klicati mamo. Stis kal je Ano za roko in jo prosil, naj mu da piti. Ponudila mu je ostanek kave v čutarici. Napravil je nekaj požirkov, potem pa je prišel k zavesti. „Kdo si?” jo je vprašal zdaj že tretjič. „Jaz sem, Ana.” „Oh, ti si še vedno pri meni," se je razveselil. Se z drugo roko se je krčevito oklenil njene roke in jo stiskal. »Mis-lil sem, da je mama, sanjal sem, da sem doma.” »Tinček, te hudo boli?" ga je skušala tolažiti. »Nič več ne boli. Prijetno toplo mi je in lepo. Zdi se mi, kakor da nekam odhajam,” je dejal in krčeviti stisk njegovih rok je popuščal. Nekaj časa je molčal, potem pa je mirno rekel: „Ana umrl bom." „Tinček, ne bošl" mu je ugovarjala s solzami v očeh ir» ga tolažila. Spomnila se je, da ljudje, preden umro, čestokrat to čutijo in da bolečine tik pred smrtjo pominejo. Tinček pa je s tihim glasom naročal: „Ana, prosim te, pojdi k moji mami za Blegoš in ji povej, kako je bilo! Daj ji mojo denarnico! V njej imam sliko, kjer sem z Orlovom in komisarjem. Nožek daj 'Primožu, ogledalce pa naj bo tvoje! Pozdravi vse v četi, posebno Orlova!" Govoril je vse bolj tiho, nazadnje je le še šepetal- „Oh, saj ne boš umrl, Tinček!" je 'ihtela Ana, ki ni vedela kaj storiti. »Obljubi mi, da boš storila, kar sem te prosil," je šepetal deček v ledeno temo. »Vse ti obljubim!” Pritiskala se je k njemu in ga božala po mrzlih rokah. (Dalje prihoclnjil) JANEZ ŠVAJNCER: Klop v zelenem Na pomlad prihajajo v park, tista klop je njihova in oni so njeni lastniki. Prebivalci mesta, kakor da to vedo, ne prisedajo, tudi kadar je prazna, se ji izognejo s postrani pogledi in si izberejo najbližjo, ki je podobna vsem drugim: ogoljene deščice v kovinskem ogrodju z zavitima stranicama in deščice za naslonjalo. Pet jih je zmeraj na klopi, a niso isti obrazi, pridružili so se jim novi, Zakaj trije: bivša trgovka, bivša gostilničarka in bivši kramar počivajo od jeseni in zime na pobreškem pokopališču. Trgovka Plavičeva je ugasnila ko Pregorela žarnica, niso si zapomnili, kdo od njih je tako rekel o njej, ampak dobro vedo, da je bil eden od njih. Postalo jim je splošno pravilo, če njihov kaj reče, ponavljajo za njim m jih ni mogoče prepričati, da niso zadeli v črno. Zamahnejo z roko, ko da odrivajo vsiljivca: „Kaj mi boš vsiljeval svoje mnenje, mi najbolje vemo, kako je s to stvarjo." Plavičeva se je bližala sedemdeseti pomladi in se je včasih začudila: „Je to mogoče, jih je zares bilo že toliko, zdi se mi, da jih je bilo mnogo manj, sem še kar piri močeh." Smeh jo je držal pokonci, pritrjevali so ji in le Trie se je muzal v brado. Fric je upokojeni mesar ali vsaj na pol mesar, z živino je imel opraviti, to vedo vsi od prvega do zadnjega. »Gospa, vas ne bo pobralo še tako kmalu," so končali modrovanje. Godilo je njim in njej tudi in je zmerom, kadar je sedla k ročnemu zasloniti, najprej hotela, da bi ji povedali, ali je še taka v obraz, kot je bila ob včerajšnjem srečanju prav na tem prostoru. O svojem telesu jih ni spraše-yala, skrbno ga je skrivala, menda je imela na sebi kar precej bluz in kril, da se je tako razširila. Ko je bilo to nunio, je utihnila in poslušala, sploh je bila podoba, da je z njimi le zaradi itavade in prihaja v resnici po sonce, 'ki od desetih naprej radodarno zliva polne zajemalke toplote na to klop. Gostilničarka Vogrinova si je na stopnicah zlomila nogo in dobila Pljučnico. “Ja, ja, kaj hočemo, je že tako," je rekel Fric, ko je zvedel. Zamerljivo so ga pogledali, a se niso takoj oglasili. Premlevali so v sobi, ker niso pričakovali tega. Tako niso govorili o umrlem človeku, o Vogrinčevi pa sploh ne bodo, ker je iz njihove hiše in torej njihova last. To bi Fric fnoral vedeti. Nabirali so sršenja žela ln nemara bi sprožili plaz obsodbe in zaničevanja, če jih Fric ne bi prehitel. Zategnil je: „Ja, ja, zdravniki so kri-oni so jo poslali na Pobrežje." Zadel je pravo ploščo, zdelo se je, ko da so čakali prav na to, saj so olajšani vzdihnili: „Ja, ja zdravniki so krivi." Presedali so se in pričeli godrnjati, °> slikali so že marsikaj. Curki besed s° jim tekli v slapovih, niti ljudje, ki s° hodili po potki mimo njih, niti avtomobili, ki so razposajeni drveli cez prehod za pešce, jih niso ustavili. Ze v enem edinem si niso prišli na či-sto- Zatrjevali so, da je zlomljena n°ga eno in pljučnica drugo. Dregali ?° v. Frica, naj bi jim razložil, mesar Je bil in je sekal in žagal živalske ko-stl> zatorej najbolje ve, ali je kaj na Jc.n' skupnega. Fric ni zinil, le od-'maval je tako odlično, da jih je popolnoma prepričal in so složno pono-1 , "Ja, ja, zdravniki so krivi njene nagle smrti." 1 ž-a kramarjem Markom niso poseb-jj° žalovali. Nekoliko jim je bilo hu-0 samo zaradi tega, ker je prebival njimi pod isto streho. Čeprav ni-. niso vedeli za njegove poti od asi^ d° vas|) kjg,- je nckoč na vsakem Proščenju in do svojega zadnjega dne na tako imenovanih ljudskih rajanjih ra5P,el pepelkasto plahto, je lahko pri-sedel k njim, kadarkoli je hotel. Fric v kljub temu izustil na glas, kar se J>m je pletlo v glavah: „Ja, ja, zmeraj letal okoli, zato ga še smrt ni našla °ma.“ Prikimali so in na hitrico po-0vili, kako se je zgodilo. Nadrobiti niso ^poznali, pa to jih ni begalo, adostovala jim je novica, ki so jo Pobrali iz mestnega časnika, da je Marko NENADOMA PREMINIL v Slovenskih goricah. »Zadela ga je kap ali povozil avto," so si dejali in ga izbrisali iz seznama tihih lastnikov skupne klopi. Počasi so pozabili na trgovko Pla-vičevo, na bivšo gostilničarko Vogri-novo in na bivšega kramarja Marka. Imeli so si toliko vsega povedati, da so morali pozabiti. Pred nosom so jim napravili ograjo, zbito iz desk in še tako visoko, da niso mogli videti skoz špranje in ne čez deske. Ugibali so, kaj neki naj bi tam nastalo in se že tolikokrat namenili, da bi pogledali. Nikakor se niso odločili, eni so se izgovarjali na astmo in išijas, drugi na prehlad in prezeble noge. A izdali so se s pogledi, da bo tisto za ograjo že počakalo, važnejše je to pred njimi na ulici, kjer je toliko zanimivega, da ne smejo zamuditi niti sekunde. DOMISLICE 9 Moški zmorejo ure in ure govoriti o kaki temi, ženske za to ne potrebujejo niti teme. (Curt Goetz) 9 Ženska mora znati štiri stvari: biti dekle po zunanjosti, obnašati se kot dama, misliti kot moški in delati kot konj. (John Fletcher) 9 Večina žensk je podobnih odmevu: ponavljajo tuja mnenja in imajo vedno zadnjo besedo. (Dad Gilbsrt) 9 Lepota privlači moške, toda le mik jih more obdržati. (Vivian Pegg) 9 Najprej namažemo kolo, ki najglasneje cvili. (J. H. Pečk) 9 Ljudje se ne spotikajo ob gore, temveč ob krtine. (Konfucij) 9 Moralisti so tisti, ki se praskajo, kjer jih ne srbi. (Samuel Beckett) 9 Treba je svojemu življenju reči „da". Večina ljudi pa reče: „Da, toda..." (Salvador Dali) 9 Ljudje so kot vino: dobri postanejo sčasoma še boljši, slabi pa slabši. (Paul Hartmann) Bilo jim je kot pri obredu v cerkvi: nedogovorjeni so utihnili in zavzeti gledali ljudi, avtomobile, avtobuse, motorje in kolesarje. Najbolj se je zamaknil Haman. Haman je invalid, avto ga je podrl prav na tem prehodu za pešce. Bilo je v noči, ko nenadoma ni več vedel zase, iz teme v svetlobo se je vrnil šele v bolnišnici. Potrlo mu je noge v kolenih in ne more več iz vozička. Fric je v imenu cele skupine s klopi obiskal Hamana, ko se je izkopal iz najhujšega. Prinesel je prijatelju stekleničko žganja, ki sta jo složno izpraznila. Ob slovesu sta si dolgo stiskala roki in Fric je obljubil, da bo kmalu spet prišel in z njim še drugi s klopi. Pa je ostalo le pri besedah, in ko se je Haman izlizal iz bolezni in se nekaj kremžil, mu je Fric rekel: „Ja, ja, kar je bilo, je bilo." Potegnil je za seboj še ostale tri na klopi: brivca Gliviča, ključavničarja Brgleza in upokojeno snažilko Črednikovo. Kadar so zacvilila avtomobilska kolesa, so z napetimi očmi zrli na cestni otok, ko da se bo zgodilo kaj posebnega. Ker se ni zgodilo nič takega, so spet staknili glave in se pogovarjali. Govorili so o vsem, kar so videli na lastne oči in slišali na lastna ušesa. Pohiteli so in naštevali drobne in nepomembne doživljaje, da ne bi pozabili nanje. Fric je bil na tej plati najbolj občutljiv, zato so ga dražili, da ima v glavi repo namesto možganov. Poslal jim je zamerljive bliske in še psovk za pol hladilnika, a navsezadnje jim je z molkom zavezal jezike. Opravičili so se mu drug za drugim in spet so utrdili prijateljstvo. Brivec Glivič je pripovedoval o človekovi glavi in z veliko spoštljivostjo pa tudi z neprikritim ogorčenjem o kodrastih, gladkih, umazanih, nepočesanih in goščnatih laseh. Ključavničar Brglez je pripovedoval o starih in novih ključavnicah in ključih. Upokojena snažilka Urednikova je pripovedovala o kvadraturi prostorov, ki jih je pometala. Pri kvadraturi se ji je venomer zataknilo, pa je na široko zajela z rokami, da so jo razumeli. Fric je vselej pripomnil: „Ja, ja, kakor se vzame" in mlasknil z jezikom, kadar je pripovedoval o svojem rokodelstvu. Haman je sredi pripovedovanja u-tihnil in namignil proti ulici. „Tam me je vrag zajahal. Smrdljivi bencin, vrag." Telo se mu je usločilo in čelo omahnilo z mnogimi črtami in gubami. Četverica je pogledovala vanj in proti ulici, ki se je blizu njih vila pod motornimi vozovi. »Trepeče od strahu," je zmerom vzdihnila Urednikova. Morali bi si zapomniti to njeno pripombo, a so kljub temu vprašali vsi obenem: »Kdo trepeče od strahu?" Zato jim je Urednikova dopovedovala, da se dobro spominja, kako je bilo s to ulico pred njimi. Pred vojno so po njej konji in voli vlekli parizarje in koleslje, takrat je bila kockasta, zdaj brnijo av- k d Henrika Ibsena je eden od upnikov zalolil pri brivcu, kjer se mu pisatelj ni mogel izmakniti. »O, dragi Ibsen, slednjič mi boste lahko vrnili mojih dvesto kron!" »Seveda!" je odgovoril Ibsen. »Bržkone pa boste tako ljubeznivi in počakali, da me obrijejo!" »Zakaj pa ne!” »Če je tako, bom odslej nosil brado!" je zmagoslavno vzkliknil Ibsen. Neki lokalni list v Teksasu je lepega dne objavil vest, da je umrla Marlene Dietrich. Izkazalo se je, da vest ni bila resnična in urednik je ves dan premišljeval, kako bi popravil napako. Slednjič se je spomnil in zaklical strojepiski: »Včeraj je naš list prvi objavil, da je umrla slavna Marlene Dietrich. Danes smo spet prvi objavili informacijo, da Marlene Dietrich ni umrla!" Neki neznan skladatelj je prinesel Richardu Wagnerju svoj oratorij z naslovom Mrtvim. Skladatelj naj bi povedal, kaj meni o oratoriju. Wagner je pogledal note in rekel: »Oratorij bi uspel, če bi ga orkester igral tistim, ki jim je namenjen!" tomobili in motorji, zaradi njih so ulico asfaltirali, ker gume rade drčijo po mehkem. »Ja, ja, že vemo, že vemo, to si že stokrat povedala," je nejevoljno odvrnil Fric, in ko so tudi vsi drugi na klopi pritrdili, da je do pike tako, jim je Urednikova rekla: »Izmislila si nisem, ljubi bog." To med njimi niso bili prepiri, morda nekakšni prepirčki, ki pa so jih takoj poravnali avtomobili, ki jih do tega dne še niso videli, in tovornjaki z debelimi hlodi ali lepenko ali zaboji v kripah, pa ženske z vozički, dekleta v mini krilih, kuštravi fantje, prekljasti in debelušasti moški in žvižgi miličnikov z belimi narokavci in vedno lačni golobje in sence v telefonski kabini ob rožnem grmiču. Gledali so in gledali s klopi in vpijali vase pisanost barv na ulici in betonske stebre, ki so pognali za ograjo, zbito iz desk in visoko, da je kaj, in prinašali na jezikih kot s krožniki svoja vsakdanja doživetja iz stare hiše v bližini. Od življenja niso pričakovali več, kot jim je namenilo, le oči so nenehno pošiljali na bogato pašo. Prihajajo od pomladi do jeseni na klop v zelenem, a na klopi niso več isti obrazi, pridružujejo se jim novi in iščejo tam svoj prostor, ki so si ga izbrali za nameček, ker imajo tesna stanovanja. Na klop sedejo v prebujenem soncu in preden se pogovorijo, kako so preživeli pozno jesen in zimo, spoznajo, da so že pristali v poletju. Ra- J a c q u e s Garden Č A S O M E R Gospod Stengel me je povabil, naj si ogledam njegovo novo stanovanje. Sele pred kratkim se je preselil. Res je bilo odlično. Tri sobe in še vse, kar sodi zraven. Stene z živobarvnimi tapetami, na tleh debele, prekrasne preproge — v prvi sobi modra preproga, v drugi rdeča, v tretji rumena z vzorcem pomladanskega cvetja — zato je bilo stanovanje že od tal navzgor udobno. Nove preproge, mehke in prijetne, in stare oljnate slike na stenah, prosojne zastore pred okni in cvetje ob oknih sem videl v stanovanju prijatelja Stengla, ki se je šele nedavno oženil in dobil sijajno ženico z vsemi prednostmi in bogato doto. Z denarjem ljubega tasta ni težko urediti razkošnega stanovanja, v katerem se dobro počutiš. Lahko si kupiš tudi udobne stole, kot sem jih videl, srebrn pribor, pravi porcelan, in na bife lahko postaviš tri velike kristalne vaze, v katerih so bili videti moji trije klinčki tako skromni. Na vso srečo so stali pred ogledalom, in je bilo videti, kot bi jih bilo šest — praktična izkušnja, ki bi jo priporočil vsaki gospodinji. Da končam: čudovito stanovanje z vsem, kar si le mogel poželeti, in vsaka reč res najboljša. »Koliko je ura?” sem vprašal gospoda Stengla, ko smo pili kavo. »Trenutek," je rekel. Odložil je skodelico na mizo, stopil k oknu in odgovoril: »Kmalu