Marko Juvan UDK 840.09-32-f686.3.09-32
Ljubljana
ALEGORIČNOST V VERCORSOVI IN KOCBEKOVI NOVELISTIKI
Kocbekove novele Strah in pogum (1951, odslej SIP) niso preprost veristično-mimetični »prepis« zgodovinskih dogodkov v zgodbo, saj se v njih oblikuje odnos kompleksne duhovnosti krščanskosocialistiCnega intelektualca in pisatelja do epohalnih sprememb v moderni evropski in narodovi zgodovini.' Kljub nerazumevanju in enostranskim, krivičnim ocenam že v času njihovega izida ni ostala neopažena pomembna lastnost ah že kar temeljna poetološka zgradba novel, ki izhaja iz tega razmerja. Tako npr. Vidmar postavlja SIP na drugo, zahtevnejšo raven kot siceršnjo takratno literaturo z vojno snovjo, obenem pa prav takšno modeliranje pomeni eno izmed točk njegove estetsko-ideološke obtožnice zoper SIP (Kocbekove književne osebe so po njegovem nekakšne »psihične meglenice«).^ Ravno alegoričnost je pozneje postala bolj ali manj implicitna osnova estetske in siceršnje »rehabilitacije« Kocbekovih novel (H. Glušič, M. Kmecl, J. Pogačnik, M. Dolgan, A. Inkret, T. Kermauner idr.).' Alegoričnost je namreč omogočala soočanje Kocbekove kr-ščansko-personalistične antropološke misli z idejno, etično, politično, zgodovinsko, predvsem pa eksistencialno problematiko, ki je prišla na površje prav v NOB kot delu svetovnih zgodovinskih, civilizacijskih, duhovnih in ideoloških prelomov - seveda v kvazi-realnem, fikcijskem, poUsemičnem prostoru književnosti in z njenimi izrazili.
Razmislek o »dvojnosti« idejno-etičnega miselnega sestava in zgodovinske snovi napelje marsikaterega razlagalca SIP v iskanje medbesedilnih zvez z njegovo poUiteramo priče-vanjsko prozo (dnevnik Tovarišija, 1949)" po drugi strani pa - prek vprašanja »filozofske«
' O tem širše govori moja diplomska naloga Kocbekov Strah in pogum v kontekstu evropskih duhovnih ter zgodovinskih prelomov (1984, odd. za prim, knjiž.), iz katere je prirejena pričujoča razprava. Poleg zvez z Vercorsom naloga obravnava še vplive Malrauxa, Saint-Exuperyja, Plisnierja in Sartra. ' Novi svet, 1952: 78-85.
' Prim. H. Glušič: Edvard Kocbek. V: Ista in soavtorji, Slovenska književnost 1945-1965. Ljubljana, 196?i M. Kmecl: O Kocbekovi pripovedni prozi. V: Študije o jeziku m slovstvu. Murska Sobota, 1973; J. Pogačnik Zgodovina slovenskega slovstva VIII. Maribor, 1972; M. Dolgan: Pripovedovalec in pripoved. Maribor, 1979; A. hikret: Kocbekove štiri partizanske novele. Nova revija 1982/83:189-192| T. Kermauner: Problemaüzacija nujnega umora. Revija 2000 23/24: 1-48.
158
motivacije v kompoziciji - do alegorične strukture teh novel.' Dvojnost pomenov motiv-no-fabulativne ravninejn idejno-filozofskega osmišljanja je tudi razlog za Kocbekovo »tenkočutnost za človekovo bistvo«:' pripovedovalec se zanima za vedenjski in miselni delovalni krog književnih Ukov toliko, kolikor se v njem udejanjajo pomeni z vrha hipo-nimične lestvice - bolj abstraktno zaznamovanje eksistencialno pomembnih dogodkov, prepleteno s simboličnim nakazovanjem. Zgled, kako pripovedovalec misehii delovalni krog lika modelira z abstraktnejšimi leksemi ali oblikami (s pridevniki ali izpridevniškimi samostalniki, ki zaznamujejo modaliteto bitja - gre za t. i. posplošujočo sinekdoho') ter z metaforično-simboličnim nakazovanjem, je že okvir besedila Temne strani meseca. V okviru se bralec sreča z obvestili o »žanru, stilu teksta, s tistimi tipiziranimi umetniškimi kodi, ki jih bo moral aktivirati pri percepciji teksta«,* zato je pričujoči zgled, kako pripovedovalec psihološko dogajanje neke konkretne, mimetične zgodbene situacije opremlja z »ontološkimi«, alegoričnimi pomeni, še toliko bolj na mestu:
»Okrog mene je mrak podzemlja. Sam ne vem, vse me je zapustilo. Toda drhtavica me ne spreletava več, prsti na roki se mi ne tresejo več. (Z naslednjo povedjo pripovedovalec preide iz mimetično-ve-rističnega koda - iz opisa prostora in likovih fizioloških reakcij - v »ontološki«, alegorični kod - op. MJ) Skušam razumeti, da se je z menoj zgodilo nekaj odločilnega. Prav ta hip, ko začenjam pisati, čuum, da se moja omahljivost spreminja v pripravljenost. Spreminjam se, ves se spreminjam. /.../ (V nadaljevanju preide na posplošitve - op. MJ) Zdaj šele vem, kako je nevarnost človeku prirojena in kako je prijetna, kadar dobi do nje osebno, še več, prav intimno razmerje. /.../ Zunanji in topi strah se spremeni v omamno bojazen tisti hip, ko človek stopi v sredo nevarnosti /.../« (SIP, 7-8)
Alegorična zgrajenost pripovedi se v tem odlomku kaže v prehajanju od pomenov mime-tično-veristične zgodbene situacije k alegoričnim pomenom, ki iz nje izhajajo in jo tudi poglabljajo, posplošujejo.
Prav alegoriziranje je tisto, kar že po mnenju B. Krakar-Vogel povezuje SIP z vplivom Vercorsove knjige novel Oči in svetloba (slov. prev. 1950, odslej OIS).' Alegoričnost pojmuje kot tisto besedilno strukturo, ki ubeseduje vnaprej izdelani subjektivni hlozofski sistem, in v kateri je »ideja gibalo za /.../ pisanje«.'° Za nadaljnje razpravljanje o tej potezi besedil je potrebno določneje opredeliti pojem alegorije.
Alegorija je poseben narativno razširjeni trop (G. Kurz: »eine narrative Sequenz, eine Erzählung mit betonter Handlungsstruktur«"), torej pomenska ügura celotnega besedila.'^ Zanj je tako odločilna, da se vpisuje v levi pruastek vrstne oznake (npr. alegorični roman, alegorična pesnitev, alegorična novela itd.). S svojimi pomenskimi postopki je način »indirektne komunikacije«,1' zato se je potrebno spraševati ne le o njeni »notranji« obliko-
' Prim. F. Zadravec: Edvard Kocbek - pesnik, pripovednik in esejist. V: Panonski zbornik. Murska Sobota, 1966:173; Kmecl, n. d. 79; Glušič, n. d.: 287. V pričevanjski prozi lahko že zasledimo dvojnost miselnega sestava in dogajalnosti, pripovedovalčevo vrednotenje iz SIP se ujema z avtorjevim vrednotenjem v Tovarišiji, skupni so številni slogovni prijemi itd.
' Prim. Glušič, n. d.: 287; Kmecl, n. d.: 78. O alegoričnosti razpravljata zlasti Dolgan, a d. in B. Krakar-Vogel: Ver-corsova knjiga novel »Oči in svetloba« v primerjavi s Kocbekovim »Strahom in pogumom«. Jezik in slovstvo 1977/78, 2: 37-42. To je priredba njene diplomske naloge iz 1976. ' Glušič, n. d: 287.
'Croupen: Rhetorique generale. Pariz, 1970: 101, 103.
»J. Lotman: Struktura umetničkoga teksta Prev. N. Petkovič. Beograd, 1976: 287. ' Krakar-Vogel, n. d.: 40. '»N. d: 38
" Gerhard Kurz: Zu einer Hermeneutik der hterarischen Allegorie. V: Formen und Funktionen der Allegorie. Ur. W. Haug. Stuttgart, 1979: 15.
" Tu izključujemo enega od ustaljenih pojmovanj alegorije kot posamezne prvine besedila Namesto o alegoriji se zdi bolje v tem primeru govoriti o alegoričnem motivu, osebi itd. "Kurz, n. d: 12-21.
159
vanosti pri obeh avtorjih, ampak tudi o pragmatiki oziroma o komunikacijskem kontekstu, ki je zanjo relevanten. Za alegorijo kot narativno sekvenco s poudarjeno dogajalno strukturo je namreč značilna posebna dvojnost pomenov, dvojni govor (»duplex senten-tia«)'": za dobesednim pomenom zgodbe mora bralec razbrati analogno organizirani alegorični pomen s samo besedilno zgradbo in pragmatiko/kontekstom komunikacije. Bralče-vo vedenje o avtorju, njegovem (idejnem, družbenem, političnem itd.) govornem položaju usmerja tudi njegovo sklepanje na »globlje« namere avtorjevega sporočila in tako za ravnijo dobesednega zgodbenega pomena išče ter dekodira še raven alegoričnega pomena. Med obema ravnema sta dve vrsti odnosov. Ena zadeva dobesedno ekspliciranost/neek-spliciranost alegorične ravni oziroma dešifracijo/nedešifracijo dobesedne zgodbene ravni. Kvintilijan na tej osnovi loči »permixto allegorijo«, kjer se s prediciranjem identitete med obojimi pomeni eksplicitno izraža pomen alegoričnega govora, in »toto allegorijo«, kjer alegorični »sensus« ni eksplicitno podan in bralec lahko izrečeno razimie le na podlagi t i. »sensus litteralis«." Druga vrsta odnosov, ki je skupna obema omenjenima tipoma alegorične komunikacije, je vzajemno osvetljevanje dobesednega in alegoričnega pomenskega niza: dobesedna zgodbena raven usmerja, osredotoča in čustveno barva bral-čevo pozornost na prvine alegoričnega niza, ga razkriva, modehra njegovo razumevanje, medtem ko alegorični pomenski niz daje prvi zgodbi globlji pomen, perspektivo." Po tradiciji velja alegorija za izrazito racionalen trop: čim manjša je večpomenskost dobesednega zgodbenega niza glede na alegorični niz, čim bolj brez ostanka se oboji pomeni prekrivajo, tem večji je vtis racionalnosti.
Tako za Vercorsa kot za Kocbeka je značilna dvoravninskost njunih novelističnih besedil: skoz pripoved, ki jo sestavljajo motivi iz zgodovinsko prelomnih obdobij (predvsem druge svetovne vojne, pri Vercorsu pa še iz drugih), naj bi oba avtorja izražala še neko drugo pomensko plast - »filozofsko« obravnavo človekove eksistencialne in etične problematike, ki »v razburkanih zgodovinskih obdobjih namreč najbolj prihaja do izraza«." Gre torej za »prekvalifikacijo realnih dogodkov v imenu filozofskega sistema«." Zgodovinska snov zapolnjuje dobesedno motivno-fabulativno ravnino, modeliranje le-te, pri-povedovalčevo vrednotenje pripovedovanega pa napeljuje na raven alegoričnih pomenov."
Različen položaj obeh avtorjev med vojno in po njej sodoloča pragmatično usmerjenost, namen indirektne komunikacije z bralcem.^" Vercorsova novelistika funkcionira iz okoliščin komunikacije francoske odporniške Uterature, ki so ji narekovale tudi določene strukturne poteze, zlasti poudarjenost »moralnega vidika«:^' književnost kot diskurz v družbeni nadzidavi je bila obremenjena z nalogo vzpostavljati sistem vrednot, ki naj bi osmišljal odporniško akcijo. Ta pragmatska zahteva se vpiše v sam zastavek Vercorso-vega alegoričnega upovedovanja. Že med vojno je v ilegalni založbi Editions de Minuit izšla novela Molčanje morja {Le Silence de la Mer, 1942), v kateri je literarna, fikcijska,
"N. d.: 16.
" Isto.
>' N. d:21.
" Krakar-Vogel (diplom, nal., 1976): 27. Isto.
" To dvojnost ponazarja Vercorsova izjava, da njegove osebe niso posamezniki, temveč je vsak lik »človek-ab-strakcija«. (Uvod v zbirko Les Yeux et la Lumižre. CiL po Radivoje D. Konstantinović: Vercors - ecrivaln et des-sinateur. Pariz, 1969: 78.
2" Oba avtorja je k pisanju »filozofsko moralistične proze« (Kmecl) nagnila druga svetovna vojna (Krakar-Vogel, 1976).
" Pierre-Henri Simon Histoire de la litterature fran^aise au XX« siede (1. in 2.). Pariz, 1957:152-3; Pierre de Bois-deffre: Les ecrivains francpais d'aujourd'hui. Pariz, 1967: 40-1; Konstantinović, n. d.: 61-71; Krakar-VogeL 1976: 8-9.
160
zgodbena plast organizirana tako, da s svojo »lepoto«, umirjenostjo in odločnostjo vpliva ,^ na bralcev odnos do okupatorja.^^ Zaradi takšnega izhodišča indirektne komunikacije i (avtor lirek zgodbe izraža idejno-etična oprijemališča in direktive, s katerimi vpliva na j bralca) zgodbena plast Vercorsovih novel tudi nadalje (Les Yeux e( la Lumiere, 1948) navaja bralca na razbiranje moralno-etične in »filozofske« sporočilnosti, ki se naslanja na dobesedno raven in jo tudi soobhkuje. Vendar pa iz upada zanimanja za Vercorsovo literaturo po tem, ko preneha funkcionirati opisani komunikacijski kontekst,^' postaja jas- \ no, da je njegov koncept alegoričnega strukturiranja razmerja med moralno-etičnim ses- j tavom in njegovim odnosom do zgodovine v novih okohščinah postal neprimeren, ne- ' funkcionalen, zastarel, celo trivialen.^" J
Kocbekov miselni sestav, iz katerega se napaja alegorični niz, ima daljšo predzgodbo, saj ¦ se je v številnih esejih in člankih ter v književnem ustvarjanju obhkoval že pred vojno | in postal osnova avtorjevega vrednotenja zgodovinskega dogajanja že v Tovaiišiji." Poleg ] tega je bil Kocbek pomemben nosüec kulturnopolitične koncepcije (že v predvojnem de- ^ setletju), ki je bila v skladju z njegovo personahstično antropologijo. Z vso to vednostjo ' je mogoče razumeti njegovo izjavo - »prevzel me je (= Vercors) z veseljem do proze kot ob- ¦ like, ki z njo nekaj povem, česar nisem mogel niti s političnimi dejanji niti s pesmimi ali dnev- ^ niki«^'' - tudi tako, da je prozna, fikcijska oblika s svojo alegoričnostjo omogočala avtorju, * da ne samo prepričljivejše, bolj dinamično vzpostavlja dialog likov kot različnih idejno- ^ ocenjujočih položajev, ampak da le-te v takratnem pragmatskem kontekstu sploh lahko ! izrazi. Literarni diskurz se mu je očitno zdel še dovolj pluralen, a se je v tem - kot priča j recepcija - zmotil. V prid tej hipotezi, ki zadeva le družbenopolitični vidik indirektne ko- ^ munikacije, govori ugotovitev, da alegorija funkcionira tudi tako, da izključuje nezaže- < lenega bralca/branje: »Ta govorna strategija je lahko sredstvo za zaščito pred močjo ^ /.. ./«^' Pomeni so namreč delno prikriti za dobesedno zgodbo, opazni so v pripovedoval-; cevem vrednotenjskem senčenju situacij, govorov Ukov, njihove karakterizacije; obenem .j imajo ti pomeni alibi pred očitki moči v akcijskem statusu, kjer avtor kot logični subjekt; govora izgine za hki kot fiktivnimi subjekti ui za masko pripovedovalca. :
Glede na »notranjo«, besedilno oblikovanost sta tako Vercorsova kot Kocbekova alego- I rizacija zaradi večkratnih dešifracij/ekspUkacij alegoričnih pomenov tip »permixte« ale-1 gorije. Vercors v primerjavi s Kocbekom manj izpostavlja pripovedovalca kot idejno- < vrednotenjsko instanco, omejuje refleksivnost, eksplicitno diskurzivnost pripovedoval- i čeve besede. S »filozofsko« leksiko bolj obremeni govor literarnih likov, vendar je tudi i ta dialog vehko preprostejši kot med osebami v SIP - manjša je pogostnost filozofske, ek-1 sistencialistične leksike, ki jo besedilo tudi bolj površinsko sprejema. Pripovedovalec svoj ¦ idejni sestav razvidno razgrne v Epilogu, kjer v obhki nekakšnega platonskega dialoga \ vzvratno razlaga idejnost v še najbolj »filozofskem« jeziku. Kocbek pa alegorični pomen-' ski niz in idejni sestav že sproti razlaga in nakazuje.^' V pripovedovalčevi besedi in v go-. vom likov razkriva in nakazuje globlje, »ontološke« pomene njihovih ravnanj, psiholo- > ških stanj in odločitev. Najbolj očitno se to dogaja v že skoraj osamosvojenih diskurzivnih -odlomkih, kjer pripovedovalec v domala povsem razumskem, esejistično-meditativnem i jeziku (ki se ujema z njegovim pričevanjskim in esejističnim slogom) razpira in komentira i
Konstantinovič, n. d.: 65. " Razloge za takšen upad po Konstantinoviću navaja B. Krakar-Vogel, 1976: 8-9.
" Razlogi so v literamoumetniški sposobnosti avtorja in v vprašljivosti njegovega nazora, če ju postavimo ob eksistencialistično književnost, ki je v povojnem desetletju prevladovala »Leon Žlebnik: Svojevrsten dokument partizanstva. Novi svet 1951: 247-259, 361-370. »E. Kocbek, pismo B. Krakar-Vogel, 1974. "Kurz, n.d: 17. " Krakar-Vogel, 1976: 24-25.
161
pomene pripovedovanega sveta. V Blaženi krivdi tako pripovedovalec eksplicira alegorični pomen kače kot metafizičnega simbola zla, ki se sicer pojavi tudi kot fabulativna prvina v dobesednem pomenskem nizu (Damjan izziva kačo in ta ga potem piči - gl. SIP, 96-7). Prav paradigmatična za alegorično figuracijo pripovedi pa je bogato retorično zgrajena (trojne formule, inverzije v sintagmah, antiteze, paralelizmi, hiazmi in druge skladenjske figure), v izrazju (krščanska leksika, metaforika, topika) že kar pridižno pridvig-njena pripovedovalčeva beseda pred sklepno pripovedno sceno iste novele. Ta odlomek funkcionira podobno kot sklepni nauk v kompoziciji pridige: vzvratno eksplicira alegorični pomen celotne moüvno-fabulativne zgradbe novele, ki jo zgošča v pravcati »sinopsis«. Poleg tega je dobesedna zgodbena plast zgrajena na shemi poti med dobrim in zlim, kar je tudi eno tradicionalnih občih mest alegoriziranja.^'
»Duh človekov sam sebe nikoli ne pozna, najmanj v zavestnem stanju, kajti njegovo delovanje ni odvisno od volje in uma. Pokoren mora biti zakonu, ki ga kljub najboljSi volji in najjasnejšemu umu zapleta v zlo in ga meče iz teme v luč in iz luči v temo. Kdor se uredi v svojih mislih in navadah, ga nekega dne neusmiljeno vrže v nered, kdor z največjimi žrtvami doseže svobodo, v njej žalosten odkrije nasilje in sužnost, kdor z vsem srcem vzljubi ženo, jo prej ali slej prazen zapusti, in kdor se na življenje in smrt bojuje za svojega bližnjega, se mu že v naslednjem trenutku odreče. Človekov svet je svet izdaje. Zlo biva v človeku kakor seme v plodu in kakor plod v semenu.
/.../ Zdaj sta si bila (= Štefan in Damjan, op. MJ) najbliže. Prehodila sta kratko in usodno pot med dobrim in zlim ter po neznanem ravnotežju obdržala človeško moč. S svojo zavestjo sta se nevarno vrtela v bližini smrti, vendar se nista mogla pogubiti, ker sta zlu postavila nasproti ljubezen, čeprav sta jo gledala za njenima skritima podobama. Zdaj je ljubezen tiho sedla k njunemu vzglavju ter jima vlivala svoj mir.« (SIP, 102)
V navedenem odlomku se tudi tako v retorični skladnji in krščanski leksiki kot s samo vsebino odlomka izraža pripovedovalcev obredni, liturgični odnos do pripovedovanega, njegova večvedna (saj se Damjan in Štefan ne zavedata teh alegoričnih, »ontološko-teo-loških« pomenov svojih dejanj, jih kvečjemu slutita), transcendentna optika na zgodovino; zadnji dve povedi pa kažeta na pripovedovalcev postopek simbolnega nakazovanja, indirektnega izražanja duhovnih, transcendentnih pomenov, kar kontekstualno močno razgiba siceršnji vtis racionalnosti.'"
Alegorična zgradba besedila je najbolj opazna v ponovljivih fabulativnih shemah, ki so invariantne različnim novelam. Taka »shematizirana, 'ritualna' zgradba naracije«, ki ne teži toliko v ekstenzivnost, raznolikost, je tudi eno od tradicionalnih znamenj alegorije."
V Vercorsovi zbirki OIS se paralelizem fabulativnih shem novel Venera iz Solara, Politična laž, Ravnaj po svoji misli. Preklic, Besede, Brezpomembnen umor in Epilog glede na vsem invariantni alegorični pomen »prebuditev vesti/etično ravnanje« kot paradigma ek-phcira že v motu (str. 93). Takšen paralehzem shem novel Temna stran meseca, Blažena krivda. Ogenj in Črna orhideja v zbirki SIP ni nikjer tako neposredno izražen, vendar pa na enotno pomensko paradigmo kaže naslov zbirke, ki naddoloča naslove posameznih novel. Asimetrična opozicija »strah - pogum« se namreč kot invariantni pomen vseh fabulativnih shem tudi leksikalno vpisuje v besedila: zaradi različnih kontekstov dobiva vsakič nekohko drugačen pomen/konotacijo, obenem pa različnost novel zvaja na po-glabljajočo se, rekurentno tematsko opozicijo." Fabulativna shema (zgradbena ravnina
"Kurz, n. d: 19. >' Dolgan, n. d.: 38. "Kurz, n. d.: 19.
" Leksem »strah« dobiva npr. tele dodatne pomene: Temna stran meseca- »strah pred dejavnostjo, smrtjo«. Blažena krivda - »strah pred lastno odgovornostjo«. Ogenj - »strah pred bogom in človekom«. Črna orhideja - »strah pred intimnostjo, pred smrtjo« itd.
162
aktantov, dejanj/dogajanj in okoliščin), ki se v OIS in SIP alegorično ponavlja, ima pomen 'preskus aktanta v mejni situaciji' in si jo lahko predstavimo takole;
A] je aktant pred mejno situacijo (SIT), A2 pa po njej: A se torej v mejni situaciji spremeni (prim. »Spreminjam se, ves se spreminjam.« SIP, 7). A so lahko v zgodbeni uresničitvi različni literarni hki (npr. pri Vercorsu Pierre Gange, Caspar Diaz, Grant idr., pri Kocbeku pa Damjan, Tone, Amon idr.), SIT pa se prepiše v različnih motivnih zapolnitvah (podrejanje zahtevam zgodovinskih okoliščin, odnos do sovražnika kot človeka, hkvidacija izdajalca, ljubezen med pripadnikoma nasprotnih strani, izdaja pod pritiskom, nujnost angažiranja v akcijo kolektivnega subjekta)." »V mejni situaciji se pred književno osebo pojavi nujnost izbire, zato je vir njegovih omahovanj (»strah - pogum«): gre namreč za mejo Ukovega prvotnega vedenjskega in miselnega delovalnega kroga, za mejo njegove etične, končno tudi eksistencialne strukture, onstran katere je drugačna osebnost in odkoder ni vrnitve. Mejna situacija zaostri bistvena vprašanja, temeljna določila, eksisten-cialije osebe, izpod siceršnjih nanosov različnih naključnosti neavtentičnega življenja postavi v ospredje vprašanje o ohranjanju/preseganju lastne identitete.*"
V revolucijah in v drugi svetovni vojni se je zaostrila kriza individualizma z individuom kot vrhovno vrednoto, interesi ekonomske in politične moči ter velikih družbenih skupin so šli prek vseh zadržkov individualno zasnovane etike. Mejna situacija v fabulativnih shemah OIS in SIP in njihovih različnih motivnih uresničitvah se vzpostavlja ravno kot prag odločitve med vztrajanjem pri ireduktibilnosti (avtonomnosti, nezvedljivosti) subjekta, njegove svobodne, tvegane, izpostavljene in samostojno presojajoče subjektivnosti in odpovedjo subjektivnosti kot ontološki in etični kategoriji. Kocbekovo in Vercorsovo alegoriziranje se razUkuje tudi v sestavljenosti, značaju in izvoru miselnih sestavov, ki oblikujejo alegorični pomenski niz.
Vercorsovo etično pojmovanje kaže na prüagajanje pragmatskim okohščinam izhodišč njegovega alegoričnega pomenjanja (književnost Odpora), vendar tudi na sprejem eksistencialistične antropologije skoz filter idejno-etičnega pojmovanja, ki sega še v 19. stoletje. Vercorsova ideologija humanizma, ki upravičuje nasilno akcijo in vpetost posameznika v kolektivni boj zoper sovražnika, se je zasnovala iz tega spoja že med francoskim Odporom. Zgradil jo je v polemičnem dialogu z idejno-etičnim poljem, ki je bilo v francoski književnosti predvojnega desetletja in potem še povojnega časa vedno bolj prevladujoče. V svojih pripovednih besediüh so ga formulirah Malraux, Saint-Exupery, Sartre in Camus.'' Vercorsu so se zdela eksistencialistična izhodišča o absurdnosti sveta in človekovi vrženosu vanj brez vnaprejšnjega smisla v nasprotju z angažmajem med okupacijo. Tako zasnovano modeliranje tematske opozicije je podlaga zelo razvidnega alegoričnega pomenjanja zgodbe v noveh Preklic {Ay. »Luc - nihilist in simbohstični larpurlar-tist« ^SIT: »nujnost angažiranja v akcijo kolektiva« A2: »Luc - angažirani poet«). Dokaj naivna recepcija eksistencialističnega pojmovnika razodeva, da ga Vercors cepi na drugo osnovo, ki se z doslednim in radikahiim eksistencializmom ne more sprijazniti, zato te pojme obravnava delno z romanticističnimi konotacijami (nekakšno svetobolje), delno pa jim odvzema ontološko vrednost, tako da izzvenijo v dikciji naivnega moralizma:
" Te skupne motive nekoliko drugaie navaja že B. Krakar-Vogel v svoji dipl. nalogi: 29-37.
'* Sosledje mejnih situacij je značihio tudi za »roman človekove usode« (Makaux, Saint-Exupery) in nasploh za pro-
toeksistencialisUčno in eksistencialistično pripovedno prozo (Plisnier, Sartre), ki je vplivala na SIP.
" Prim. Konstantinović, n. d.: 180-1.
163
»Njegov obup je bil že leta in leta gol in hladen ... nekam lahkotno je živel. /.../ stud nad tem življenjem med ljudmi, nad tem življenjem, polnim pravil, postav, /.../ načel, ki so bila tako strahotno smešna in nesmiselna vpričo Smrti in vrtoglave neizmernosti vesoljstva (OIS, 180).«
Že dejstvo, da Vercors sploh zasnuje nasprotje med absurdnostjo in angažmajem (Mal-raux, Sartre in Camus ga ne), priča o popreproščenem dojemanju eksistencialistične antropologije. Ker se je odločil za angažma (kar se kaže v uresničitvah fabulativne sheme alegoričnega pomenjanja novel Preklic in Besede), je po tej logiki moral modificirati idejo absurdnosti. To je storil z naslonitvijo na starejši, vsekakor predeksistencialistični tok humanizma. Angažma se v njem pojavlja kot eden od vidikov kantovskega moralno-etič-nega imperativa, ki junake potiska v vsaki noveli iz dotakratnega neetičnega ravnanja na novo, etično, a tvegano pot Kantovska etika, ki jo Vercors aplicira kot osnovo alegoričnemu pomenskemu nizu svojih novel, se utemeljuje prav v človekovi subjektiviteti in ne v apriorni transcendenci, vendar skuša ohraniti intersubjektivno, družbeno veljavnost oziroma »objektivnost« z načelom, da je potrebno obravnavati človečnost v drugih tako kot v svoji subjektivnosti in da mora biti človek vedno le cilj, nikoli pa sredstvo." Tak, v številnih sestavinah še romantično zasnovani subjekt, »lepa duša«, se bojuje proti absurdnosti, ki ni v humanem svetu, kaj šele v sami eksistencialni strukturi subjekta (kot v eksistencializmu in delno pri Kocbeku), ampak je postavljen nasproti idealnemu posamezniku kot »narava«, »živalsko«, sovražnik.
Kocbekovo idejno-etično vrednotenjsko instanco v SIP v primerjavi z Vercorsom precej bolj razgiba in zaplete krščanski etični imperativ o ljubezni do bližnjega, o človeštvu kot občestvu (božjih otrok) in o osebi kot »imitatio Christi«, ki je med temeljnimi sestavinami personalistične antropologije. Le-ta se - kot strategija iskanja sinteze med ireduktibil-nostjo subjekta in njegovo zapisanostjo revolucionarnemu, kolektivnemu subjektu - v tem loči ne le od razredne logike marksizma, ampak tudi od eksistencialističnega radikalnega subjektivizma." Ta imperativ velja tudi za sovražnika in izdajalca; tako so kristjani v revoluciji (zgodovini) pri Kocbeku vehko bolj kot Vercorsovi liki razpeti med tem nad zgodovinskim aksiomom in zavestno težnjo ter potrebo po revolucionarnem angaž-maju. Subjekt je v SIP modeliran kot »locus«, ki ga gibljejo različne sile, bog, narava, zgodovina, različne idejno-etične perspektive, tako da je vseskozi ambivalenten. Svoje dejanje v korist zgodovine upravičuje drugače kot Vercorsovi Uki - predvsem s krščansko metafiziko greha, pokore in odrešitve." Ljudje so po njej zaznamovani z izvirnim grehom (Amon: »Ljudje smo si bližje po zlu kakor po dobrem.« SIP, 149). Človek se uresničuje ter odrešuje prek greha (»človek greha« - SIP, 73), pokore (Damjanova stiska po strelu na Štefana in kačji pik) in končno odpuščanja v smislu božje ljubezni. Ravno v Blaženi krivdi se takšno sosledje alegoričnih pomenov najbolj vzorčno izrazi. Ti postulati krščanske etične tradicije se tesno, večkrat celo sinonimno prepletajo s pojmi iz eksistencializma in celo marksizma - to je nasploh značilno za personalizem kot postmetafižično antropologijo oziroma moralno-etično strategijo."
"N. d.: 78, 99, 181.
" Mounierjev personalizem, s katerim se je Kocbek zbližal v začetku tridesetih let (prim. Zadravec, n. d.: 170-1), nanj ni vplival samo s svojo idejnostjo (prim. Kocbekov esej MisU o človeku, 1936), ampak tudi z »materialnim« vidikom ideologije - s svojo revialno in kultumopoUtično dejavnostjo, z angažmajem levičarskega (krščanskega) intelektualca v pomembnih zadevah evropske in narodove zgodovine. O personalizmu kot predvsem eUčno-antro-pološkem, ne filozofskem aU Uteramem gibanju pregledno razpravljajo: Tadeusz Mrowczynski: Mounierjev tragični optimizem. V: Filozofi in sociologi 20. stoletja. Zbral in prev. F. Jerman. Ljubljana, 1967; E. Kocbek: Sodobni misleci Celje, 1981: 47-91; Simon, n. d: 195-6. " Krakar-Vogel, 1976: 30.
" »Tako je v prid zgodovine storjeno dejanje enako krščanskemu pojmovanju greha.« (N. d.: 18) Dolgan (n. d: 35) opaža sinonimno prekrivanje pomenskih polj krščanske in eksistencialistične leksike: greh - neavtentično bivanje, pokora - tesnoba, življenje po božjih postavah - avtentično bivanje.
164
Večja enostavnost Vercorsovega idejno-etičnega sestava (individualistični humanizem 19. stoletja z moralistično dojetimi prvinami eksistencializma) prek tesnejšega, bolj ho-molognega ujemanja dobesednega in alegoričnega niza vpliva tudi na preprostejšo mo-delacijo besedilnih ravnin: fabulativne sheme so opaznejše, razhka med Ai in A2 že skoraj nazorno poučna, pripovedovalčevo vrednotenje točk gledišč posameznih likov je bolj monološko vsiljivo in prepoznavno, same književne osebe so zasnovane dualistično (»lepa duša« - sovražna, absurdna narava), v pripovedi je manj metaforično-simbolnega nakazovanja. Da sta alegorični in dobesedni pomenski niz bolj racionalno homologna, priča tudi to, da so kot ponazorilo istega idejnega sestava uporabljene snovno-motivno dokaj različne dobesedne zgodbe: iz časa druge svetovne vojne, iz francosko-pruske vojne, iz Portugalske 18. stoletja (zgodovinska kulisa alegoričnim pomenom je tu zelo skopa), seže celo v renesančno obdobje. Takšno alegorizirajočo težnjo potrjuje Vercorsov nadaljnji pisateljski razvoj: posega po obrazcih alegorično-paraboličnega romana oziroma »filozofske pripovedke«, povzetih - po Konstantinovičevih raziskavah - še iz razsvetljenske tradicije (Voltaire, Swift) in ob spodbudah romantike in postromantike (Poe).""
Vrstna zgradba Kocbekovih novel je v primerjavi z Vercorsom sodobnejša, kar je najbrž potrebno pripisati oblikovalni vlogi prvin, ki so se razvijale že v njegovi prejšnji prozi in ki izhajajo iz postsimbolistične poetike in metafizike"' ter se odpirajo spodbudam pro-toeksistencialistične (»roman človekove usode«) in eksistencialistične književnosti kot odnosničnemu ozadju."^ Tudi personalizem je vpUval na zapletenejšo zasnovo subjekta, ki je ontološko dvojno utemeljen (kot utelešenje transcendence v imanenci, spoj »brezčasnega« in »aktualnega« človeka)."' Vse to je zahtevalo večjo sofisticiranost, zapletenost književne zgradbe: s postopki simbohzacije oseb ter pripovedovanega časa in prostora se močno poveča večpomenskost in zmanjša homolognost med dobesednim in alegoričnim pomenskim nizom. Tako racionalni trop alegorije Kocbekovih novel ne more zaobjeti, saj ostajajo simbolizacijski preostanki.""
Povzetek poglavitnih tez: Alegorija kot poseben pripovedno razširjeni trop je skupna poteza Vercorsove in Kocbekove novelistike. Tako OIS kot SIP gradita svoja besedila po načelih »permixte« alegorije, v kateri se alegorični pomeni dobesednega zgodbenega niza eksplicirajo. Poleg dvojnosti pomenske zgradbe (zgodba, obhkovana po načelih vnaprejšnjega miselnega sestava, ki naj ga ponazarja) je za alegorijo značilno še prehajanje od ve-rističnih pomenov k »ontološkim« posplošitvam in dokaj shematizirana kompozicija (ponovljive fabulativne sheme). Kot način indirektne komunikacije ima pri obeh avtorjih različno družbeno vlogo: zasnova Vercorsovega alegorizirahja se je obUkovala v okoliščinah odporniške literature (bralcu posreduje etične direktive oziroma oprijemališča), Kocbeku pa je alegorija omogočala izražanje dialoga različnih idejno-ocenjujočih položajev. Razlika v miselnih sestavih - osnovah alegoričnega pomenskega niza - je vplivala tudi na razlike v alegorični zgradbi med OIS in SIP. Vercors je sprejel eksistencialistične prvine skoz polemični filter kantovske etične tradicije, prilagojene družbenim potrebam, in zato popreproščeno, površno in moralistično. Njegove književne osebe so zasnovane preprosteje, racionalnost alegorične kuUserije je opaznejša. Pripovedovalčevo vrednote-
"»Konstantinović, n. d.: 86, 87, 181.
*' Že v Kocbekovo zgodnjo prozo so z njeno lirizacijo (prim. Kmecl, n. d.) verjetno vstopali elementi postsimbolistične Claudelove poezije, ki je nedvomno vplivala na Kocbekovo predvojno liriko. Subjekt in pripovedni prostor ter čas so že v tej prozi zasnovani tako, da so medij nekega višjega, neznanega sveta, ki osebe slutenjsko vznemirja in vodi. O tem obširneje v op. 1 omenjeni nalogi, str. 1-4.
" Gre za vplive pripovednih del, ki so formulirala problematiko subjekta, ki se v kontekstu metafizičnega nihilizma
skuša utemeljevati v kolektivni akciji, v neprestanem soočanju s smrtjo, pri tem pa mu je vojna ali revolucija le polje
preseganja problematičnosti tradicionalnega humanističnega individualizma Gl. op. 1.
« GL op. 37.
« Dolgan, n. d.: 38.
165
nje v Kocbekovih novelah paradoksno razgibava personalistična antropologija, ki je skušala združevati prvine krščanske tradicije, eksistencializma in marksizma, vrstno zgradbo novel pa posodablja tudi odnosnično ozadje protoeksistencialistične in eksistencialistične književnosti in prvine, ki izhajajo najbrž še iz rehgioznega postsimboUzma.
Summary
ALLEGORY IN VERCORS'S AND KOCBEK'S PROSE
To sum up the main points: Here, allegory is treated as a very often used trope in narrative prose as found in Vercors and in Kocbek. One as well as the other author present their texts in terms of »permixte« allegory, in which the allegorical meanings become explicit In addition to a double meaning in the structure (a story shaped by an idea now articulating it) the allegory is also characterized by the transition from veristic meaning to »on-tological« generalizations and by a more or less shematic composition. Both authors, in an inderect way of communication, the two authors differ in their social role: Vercors's allegorical approach is rooted in the literature of the national resistance period (conveying to the reader ethical standards) while for Kocbek it provided the voicing of a dialogue from different ideological positions. The ideational differences understandably affected the differences in the allegorical construction. Vercors was receiving the existentialistic element through the polemic filter of the Kantian ethical tradition, adapted to current social needs - and therefore in a simpUfied, superficial and moralistic manner. His Uterary figures are conceived in a simpler way, the rationality of the allegorical staging comes more to the fore. In Kocbek's short stories the narrator's evaluation is paradoxically made vivid by a personalistic anthropology that tries to unite the elements of the Christian tradition, existentiahsm and Marxism, while the organization of the series of the short stories is updated by the background of the proto-existentialist and existentialist literature and of element probably derived from the religious post-symbohsm.
166