SLAVISTIČNA REVIJA UDK 808.1+881.09(05) ISSN 0350-6894 SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY SCIENCES ZBORNIK SLOVENSKIH PRISPEVKOV ZA XI. MEDNARODNI SLAVISTIČNI KONGRES V BRATISLAVI 1993 SLOVENE CONTRIBUTIONS TO THE ХГ" INTERNATIONAL CONGRESS OF SLAVISTS IN BRATISLAVA 1993 IZDAJA - ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE SRI, LKTNIK 41 §T. 1 STR. 1—220 LJUBLJANA JAN.—MAR. 1993 ' ------ У ?moo9 * I —' SRL 1993 1 Uredniški odbor — Editorial Board: France Bemik, Varja Cvetko-Orešnik, Aleksandra Derganc, Miran Hladnik (tehnični urednik — Technical Editor), Tomo Korošec, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Sciences), Aleksander Skaza, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec (odgovorni urednik — Executive Editor). Časopisni svet — Advisory Council: Mirek Čejka (Brno), Zdzistaw Darasz (Katowice), Gerhard Giesemann (GieBen), Franc Jakopin (Ljubljana), Rado L. Lenček (New York), Juraj Martinovič (Sarajevo), Klaus Detlef-Olof (Celovec), Marija Pirjevec (Trst), Jože Pogačnik (Maribor), Erich Prunč (Gradec), Adam E. Suprun (Minsk), Jože Šifrer (predsednik — President). Naslov uredništva — Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/11, 61000 Ljubljana, Slovenija. Žiroračun pri Slavističnem društvu Slovenije: 50100-678-45265 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 1100 SIT, za študente 800 SIT, za inštitucije 1500 SIT, za knjigarne 1600 SIT (minus 25-odstotni rabat). — Price of yearly subscription for foreign countries 38 USA $. Natisnil — Printed by: Gorenjski tisk, Kranj. Naklada — Circulation: 1300 izvodov — 1300 copies. ISSN 0350-6894 Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-12/92, 24. 4. 1992) šteje Slavistična revija med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa. KAZALO RAZPRAVE Literarne vede Boris Paternu, Poskus tipološkega modeliranja literarne evolucije (Ob slovenskem primeru)..................................... 5 France Bernik, Književnost slovenske moderne v evropskem kontekstu...... 13 Franc Zadravec, Recepcija vzhodno- in zahodnoslovanskih literatur na Slovenskem od 1918 do 1940 — Soglasja in nasprotja.............. 25 Jože Pogačnik, Pojem književne tradicije v znanosti o književnosti......... 55 Miran Hladnik, Preštevna določila slovenske povesti................... 65 Igor Grdina, Začetki slovenske književnosti med protestantsko in katoliško reformacijo................................................ 77 Jezikoslovje Jože Toporišič, Periodizacija slovenskega knjižnega jezika................131 Martina Orožen, Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku.........................................143 Ada Vidovič-Muha, Glagolske sestavljenke — njihova skladenjska podstava in vezljivostne lastnosti (Z normativnim slovensko-nemškim vidikom).....161 Zinka Zorko, Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih ........193 Aleksandra Derganc, Spremembe nekaterih dvojinskih oblik in zvez v slovenščini in ruščini.......................................209 CONTENTS STUDIES Literary Sciences Boris Paternu, An Attempt at a Typological Model of Literary Evolution..... 5 France Bernik, The Literature of the Slovene Moderna in its European Context........................................... 13 Franc Zadravec, The Reception of East and West Slavic Literatures in Slovenia from 1918 to 1940 — Agreements and Oppositions............ 25 Jože Pogačnik, The Concept of Tradition in Literary Study............... 55 Miran Hladnik, Quantifiable Features of the Slovene Novel............... 65 Igor Grdina, The Beginnings of Slovene Literature between the Protestant and Catholic Reformations.................................... 77 Linguistics Jože Toporišič, Periodization of the Slovene Literary Language............131 Martina Orožen, The Continuity of Old Church Slavic Lexicon in Slovene .... 143 Ada Vidovič-Muha, Verbal Compounds: Their Syntactic Base and Valency (From a Normative Slovene-German Viewpoint).....................161 Zinka Zorko, The Lengthening of the Acute in Northeastern Slovene Dialects. . 193 Aleksandra Derganc, Changes in Certain Dual Forms and Constructions in Slovene and Russian.......................................209 UDK 886.3.09 Boris Paternu Filozofska fakulteta v Ljubljani POSKUS TIPOLOŠKEGA MODELIRANJA LITERARNE EVOLUCIJE (Ob slovenskem primeru) j'' V slovenski književnosti obstajata dva evolucijska modela: model upočasnjenega in model pospešenega razvoja. Referat je usmerjen k opazovanju slednjega in njegovih funkcij. V območja pospešene literarne evolucije sodijo štiri obdobja: protestantska reformacija, romantika, simbolizem z ekspresionizmom in modernizem po drugi svetovni vojni. Motivacijsko zaledje razvojnih vzponov je kompleksno, vendar je v ospredju osamosvajanje subjekta. In Slovene literature there are two evolutional models: the model of retarded and the model of accelerated development. This paper aims to observe the latter and its functions. There are four periods of evolution which are considered accelerated: the Protestant Reformation, romanticism, symbolism (with expressionism) and modernism after the Second World War. The motivational background for these accelerations is complex, though a primary factor is the liberation of the literary subject. Iskanje instrumetarija za poseg v to tematiko ne more mimo nekaterih zanimivih mest, ki jih je dala slavistika 20. stoletja oz. njena literarna veda. Določneje: v njenih tokovih formalizma, strukturalizma in semiotike, s katerimi je prodrla v ospredje svetovne znanosti o literaturi, je nov in visok vzpon doživela tudi teorija evolucije. Na prvi pogled deluje to zadnje kot paradoks. Saj gre za tiste smeri literarne vede, ki so se odtrgale od tradicionalnega historizma in njegovega evolucionizma. Toda odstranitev evolucionizma ene vrste je nadomestil evolucionizem nove, zahtevnejše in intenzivnejše vrste. Na črti Tynjanov-Jakobson-Mukarovsky-Lotman, če omenimo samo nekaj imen, je prišlo do nove oživitve evolucijske teorije in do izdelave njenih novih vidikov. Razlogi so razumljivi. Osamosvojitev literature v njeno avtonomnost, kot sojo videli formalisti, je postavila v ospredje imanentni razvoj literature same in njenih izraznih postopkov. Strukturalizem je odprl vprašanja evolucije na ravninah literarnih struktur in sistemov, pa tudi procesualne povezanosti teh sistemov z drugimi, neliterarnimi. Semiotika pa je s semantično dinamizacijo znaka in z njegovo odprtostjo različnemu opomenjanju s strani bralca, družbe in časa postavila literaturo v zelo raznovrstne komunikacijske procese in v njih odkrivala nova polja evolucije.1 Toda ne samo novejša literarna veda, tudi literatura sama, ki je delovala ob njej ali izza nje, je stopnjevala evolucijsko senzibiliteto. Spreminjanje in inovacija sta postala tako rekoč temeljna pojma modernistične in avantgardne umetnosti, vgrajena v vse njene smeri in programe. Od tod sta se prenašala tudi v literarno znanost. Ni naključje, da sta Tynjanov in Jakobson ravno leta 1928 in prav v Novem Lefu objavila svoj epohalni raziskovalni program Problemy izučenija litaratury i jazyka. In tudi ni naključje, daje v njem literarni evoluciji posvečena znatna pozornost.2 Njune formulacije so postavile v ospredje dve območji evolucije: njeno smer (»vybor puti«) in 1 Ob primeru češkega strukturalizma je glavne smeri razvoja evolucijske teorije zarisal Hans Gunther v razpravi Struktur als Prozefi (Munchen, 1973). 2 J. Tynjanov in R. Jakobson, Problemy izučenija literatury i jazyka, Texte der russischen Formalisten, zv. II (Munchen, 1972), str. 386-391. njeno hitrost (»temp evoljucii«). Pozornost do smeri ni bila nekaj novega. Nova in opazna pa je bila pozornost do hitrosti in dinamike razvoja. In prav sem se je nato obrnila pozornost moderne evolucijske teorije. Pojem evolucijske dinamike je nadalje razvil Mukarovsky (in njegova šola) in ga tudi uporabil ob zgodovini češke literature. Pri tem je prišel do razlikovanja dveh evolucijskih možnosti oz. modelov: na eni strani do modela »zavrte« in na drugi strani do modela »pospešene« literarne evolucije (»zrychlene vyvojove tempo«).3 Razloge za tako dvojnost je iskal v smeri sugestij Tynjanova in Jakobsona, ki sta opozarjala na nujnost odpiranja literarne imanence v sociologijo. Našel jih je v dveh bistveno različnih družbenih položajih literature. Češka literatura 19. stoletja se mu je pokazala kot evolucijsko zavrta, in sicer zaradi »podrtja ravnotežja njenih funkcij«, natančneje, zaradi njene preobremenjenosti z nacionalno funkcijo. Zato tudi ni mogla sprostiti »svoje lastne razvojne dinamike«.4 Do drugega modela pa je prišla z razvojem češke družbe proti koncu stoletja, ko je nastal nov položaj in je bila literatura postopoma prepuščena »svoji lastni nezavrti razvojni dinamiki«.5 Nadaljnji poskusi uporabe in razvijanja tega instrumentarija niso bili preveč številni, kolikor jih poznam, pač pa raznovrstni.6 Toda dejstvo je, da po Mukarovskem poleg tradicionalnega kroga vprašanj, ki zadevajo predvsem smeri literarnega razvoja, ni več mogoče prezreti novejšega kroga vprašanj, ki zadevajo dinamiko literarne evolucije. Pričujoči poskus naj bo obrnjen prav v to, v slovenski literarni zgodovini odprto področje. Če na celotno slovensko književnost, od njenih začetkov do danes, pogledamo z vidika razvojne dinamike, se v njej zelo razločno pokaže obstajanje in menjava obeh evolucijskih modelov, statičnega in dinamičnega, oz. upočasnjenega (v nekem smislu normalnega) in pospešenega (v nekem smislu izjemnega). Obdobje upočasnjenega razvoja so praviloma daljša, obdobja naglih premikov pa krajša. Tudi zastopstvo avtorjev je na prvi strani večje, na drugi manjše. Vendar so obdobja in segmenti, ki sodijo v stopnjevano ali zgoščeno razvojno dinamiko, opaznejši, tako na zgodovinski kot na umetnostni črti dogajanja. Ponavadi so to obdobja, ki — glede na splošne zakonitosti in vidnejše dosežke v razvoju evropskih literatur — opravljajo dvoje: izpopolnjujejo zamujeno in hkrati ujamejo sodobnost na ravnini njenih razvojno prednostnih procesov. Tako prihaja do spajanja dveh vrst produktivnih novosti: starih, se pravi tistih iz manjkajoče literarne preteklosti, in novih, tistih, ki jih poraja neposredna sodobnost v svojih razvojnih konicah. Posledica takega spajanja progresivnih 1 J. MukaRovsky, Dialekticke rozpory v modernim umčni (1935), Studie z estetiky (Praga, 1966), str. 258. 4 J. MukaRovsky, Začtovam a vyhledy (1946), Kapitoly s českč рое t iky, I (Praga, 1948), str. 238. 5 J. MukaRovskV, Dialektickč rozpory, str. 258. ь Na primer Felix Vodička, Struktura vyvoje (Praga, 1969), v nemškem izboru Die Struktur der literarischen Entwicklung, uvodna razprava Jurij Striedter (Miinchen, 1976); ali G. D. Gačev, Uskorennoe razvitie literatury (Moskva, 1964). O odmevih v slovenski literarni zgodovini gl. B. Paternu, Sodobna poezija kot evolucijski problem. Obdobja in slogi v slovenski književnosti (Ljubljana, 1989), str. 195 si. Tu je najti že tudi prvi zasnutek pričujočega referata. inovacij z retrogradnimi je pogosten stilni sinkretizem, značilen tudi za najbolj dinamična mesta slovenske književnosti. Skratka, ob širšem ozadju zložnega, upočasnjenega ali zamudniškega spreminjanja književnosti gre za evolucijsko nagla in napeta, praviloma krajša obdobja, ki so v zgodovini slovenske književnosti že zaradi njene relativne konservativnosti zelo izrazita. Ne da bi podcenjevali dosežke, ki so jih dala počasnejša obdobja, saj so med drugim pripravila tudi pogoje in razloge za zagone naprej, pa ni mogoče prezreti dejstva, da vodilna in najbolj razpoznavna črta slovenske književnosti poteka po segmentih njene pospešene evolucijske dinamike. Zato kaže najprej opazovati ta mesta in njihov razvojni ustroj. Če preletimo celoto, ugotovimo, da obstajajo štiri vidnejša obdobja, ki jih lahko uvrstimo v območje tako imenovanega pospešenega literarnega razvoja. To so: protestantska reformacija, romantika, simbolizem z ekspresionizmom in modernizem po drugi svetovni vojni. Protestantska reformacija, ki stoji na začetku, je v drugi polovici 16. stoletja postavila slovenski književnosti temelj in odprla njeno nikoli več prekinjeno kontinuiteto. Dala je prvo slovensko knjigo — Trubarjev Catechismus (1550), prvi prevod svetega pisma — Dalmatinovo Biblijo (1584), prvo slovnico slovenskega jezika — Bohoričevo Arcticae horulae (1584), prvi večjezični (nemško-latinsko-slovensko-ita-lijanski) slovar — Megiserjev Dictionarium quatuor linguarum (1592), prvo slovensko cerkveno ustavo s šolskim redom — Trubarjevo Cerkouno ordningo (1564), prve pesmarice in vrsto drugih del za verske in didaktične potrebe. Glede na to, da je od Brižinskih spomenikov naprej (iz 10. stol.) pa do 16. stoletja ohranjeno v slovenščini samo skromno število krajših rokopisnih obrazcev za cerkvene potrebe ali fragmentov posvetne vsebine, lahko rečemo, da je ob vdoru protestantizma prišlo do prave eksplozije slovenskega pisanja in tiska. V slabih petih desetletjih je do konca 16. stoletja izšlo okoli petdeset knjig, nakar je z zatrtjem reformacije in izgonom protestantov nastopila dolgotrajna razvojna stagnacija. Teza Franceta Kidriča, da so slovenski protestanti v nekaj desetletjih izpolnili »dobršen del zamud osmih stoletij ter ustvarili pogoje za zdrav razvoj v bodočnosti«, ni pretirana.7 Drugi veliki in zelo strmi razvojni premik je slovenska književnost doživela v obdobju romantike v prvi polovici 19. stoletja. Tega vzpona seveda ni mogoče docela odtrgati od predhodnega razsvetljenstva, ki je v drugi polovici 18. stoletja opravilo prehod od cerkvene književnosti v posvetno in dalo prva poglavja posvetne poezije, proze, dramatike in literarne kritike. Šele od tod naprej poteka trdna kontinuiteta slovenske književnosti v sodobnem pomenu besede, to se pravi leposlovja.Vendar so dosežki razsvetljenstva razen redkih izjem ostajali še znotraj didaktike ene ali druge vrste. Do stopnjevanega razvojnega zagona je prišlo šele z romantiko, in to na zamejenem območju, v poeziji in v kritiki, in sicer v delu dveh osebnosti: pesnika Franceta Prešerna in teoretika Matija Čopa. Vsa ostala književna prizadevanja so ostala v toku zložne in počasne evolucije, tako da Prešernove Poezije (1846) daleč odstopajo od povprečja vsega drugega. 7 F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti (Ljubljana, 1929-1938), str. 65. Prešeren je bil prvi, ki je slovensko poezijo suvereno osvobodil didaktike in napravil iz nje avtonomno umetnost. Njegova poezija je izrazit in v slovenski književnosti sploh najbolj razviden primer pospešene evolucijske dinamike. Gre za liriko in lirsko epiko, ki je v enem samem desetletju 1830 do 1840 v sebi uresničila oz. integrirala vase tako rekoč vsa zamujena obdobja od antike in renesanse do klasicizma, hkrati pa njihove sloge organsko in brez motečega eklekticizma amalgamirala v sodobno romantiko. Po tej poti je nastal prvi umetnostno dozoreli slog slovenske literature, ki ga označujemo s pojmom »klasična romantika«. Od tod naprej, to se pravi od prvega koherentnega pesniškega sloga, seje nato lahko začela pojavljati tudi že njegova opozicija v »antiklasično smer«, deloma že pri Prešernu samem.8 Tretji primer zgoščene evolucije predstavlja obdobje simbolizma in ekspresionizma, ki v tej naši shemi seveda pokrivata še vrsto sosednjih in drugačnih pojavov stilnega pluralizma, ki je ob prelomu stoletja zajel tudi slovensko književnost in trajal tja do tridesetih let. V tem skupnem in velikem evolucijskem loku pa gre za dve zaporedni fazi razvoja. Prva je zbrana okoli simbolizma in je zelo vidna dve desetletji, od 1899 do 1918, njeni najvidnejši predstavniki so Ivan Cankar, Josip Murn, Oton Župančič in Dragotin Kette. Druga faza, ki zavzema naslednje desetletje, tja do izteka dvajsetih let, pa je zbrana okoli ekspresionizma. Njena najvidnejša imena so: Srečko Kosovel, Slavko Grum in Ivan Pregelj. V tej siloviti razvojni dinamiki je najbolj izrazit Srečko Kosovel. Umrl je zelo mlad (1926) v svojem triindvajsetem letu, vendar je v njegovi poeziji, nastali v nekaj letih, strnjeno tako rekoč celo dvajseto stoletje: od impresionistične »baržunaste« lirike mimo disonantnega ekskpresionizma in futurizma vse do avantgardnega konstruktivizma in od tod k socialnemu realizmu. Poleg Prešerna predstavlja v slovenski književnosti prav Kosovel najbolj zgoščeno mesto evolucijske dinamike.V loku dogajanja od konca devetdesetih do konca dvajsetih let, ki se ujame z evropsko sodobnostjo, pa je očitna tudi črta retrogradnih inovacij, torej tistih, ki izpolnjujejo zamujeno iz predhodnih obdobij. Mišljeni so na primer pojavi, ki nosijo v sebi lastnosti bolj skrajne ali pozne evropske romantike in jih ponavadi uvrščamo v pojem nova romantika. Pri Murnu, Župančiču in tudi Cankarju ti pojavi niso redki, predvsem pa so značilni za poezijo Dragotina Ketteja. Četrti evolucijski zagon je opazen po drugi svetovni vojni, in sicer v petdesetih in šestdesetih letih. To je vidno toliko bolj, ker je druga svetovna vojna literarni razvoj tako rekoč ustavila. Spričo skrajne ogroženosti Slovencev, obsojenih na nacionalno likvidacijo, je pretežni del njihove literature, kije postala literatura odpora, prešel na obrambne in populistične pozicije. Kljub izjemam je to pomenilo njeno vsebinsko in jezikovno poenostavitev, v nekem smislu deliterarizacijo. V njej so močno prevladale nacionalne in revolucijske funkcije, najprej spontano, zatem vodeno. Po vojni je nato prišlo do ideološkega pritiska, ki je mobilizacijsko stanje literature propagiral tudi za naprej in ga usmerjal v svoje politične interese. Toda s strani pesnikov in pisateljev je sledil najprej postopen, že od začetka petdesetih let pa vse bolj nepopustljiv odpor. Tako je prišlo do zaustavljanega, vendar zmeraj bolj neustavljivega procesa, obrnjenega v čisto svojo smer. V smer duhovne in literarne avtonomnosti. Politično * Podrobneje v študiji B. Paternu, Konstituiranje slovenske poezije, Obdobja in slogi v slovenski književnosti (Ljubljana, 1989), str. 69-71. administrativni posegi in ukrepi dolgo niso ponehali, vendar je bilo na Slovenskem razmerje moči v resnici tako, da so ideološke restrikcije porajale zmeraj več duhovne moči kot obupa, več opozicije kot resignacije. In zgodilo se je, da je literatura dobila močna krila in v dveh desetletjih 1950-1970 preletela nenavadno dolgo pot: od poenostavljene, v nekem smislu didaktične osnove v zgodnjih povojnih letih, mimo mnogih in zelo raznovrstnih postaj osvobajanja do skrajnih oblik modernizma, doseženih že sredi šestdesetih let.4 V slabih dveh desetletjih se je zgodilo pravzaprav toliko kot nekoč na razdalji od razsvetljenstva do konstruktivizma in še naprej. Izstop iz ideološke shematike je bil v poeziji razmeroma lažji in hitrejši, proza in dramatika sta bili družbeno bolj občutljivi in zato bolj zavirani območji. Našteti bi se dalo vrsto avtorjev, še živečih ali ne več, ki so bili nosilci tega pohoda literature v njeno prostost, med njimi tudi pesnike in pisatelje, živeče zunaj matične domovine. Toda najvidnejša osebnost povojne evolucijske dinamike je bil Edvard Kocbek. Ujel je in izrazil nenavadne globine in razdalje svojih duhovnih izkušenj, ki so znale biti do kraja pogumne pa tudi do kraja obupane, vendar nikoli omrtvičene ali konvencionalne. Kocbek je sploh največji vernik in največji dvomljivec slovenske literature. Njegova duhovna kondicija je taka, da se lahko prosto giblje samo v poetiki paradoksa, odprtega v vse smeri. V jeziku arhaike se zato počuti prav tako doma kot v jeziku nadrealistične imaginacije in do kraja ozemljena beseda je prav tako njegova kot beseda mistične abstrakcije. Toda v sedemdesetih letih že odpadajo razlogi za nadaljnji pohod literature v razvezanost, ki jo je scela dosegla in izkusila do dna, z njeno cono niča vred. Gibanje idej in stilov je bilo spet odprto v vse smeri, evolucijski zagon se je umiril in postal v nekem smislu normalen. Po vsem tem se ponuja vprašanje: kje iskati razloge za pojavljanje takih razvojno intenzivnejših obdobij in mest v zgodovini slovenske literature in kako najti njihovo pravo motivacijsko zaledje? Gre brez dvoma za več različnih vzrokov, ki jih je lahko opaziti, težje pa je med njimi vzpostaviti hierarhijo. Najprej so tu seveda zunanji, družbeni razlogi. Vsako izmed naštetih štirih obdobij pospešenega razvoja ima v svojem zaledju neko pomembno družbeno in duhovno gibanje: protestantizem cerkveno, versko in moralno reformacijo, romantika narodno prebujo, simbolizem z ekspresionizmom duhovno in socialno prevratništvo, povojni modernizem pa spopad s totalitarizmom. Brez upoštevanja teh gibal si je težko pojasnili večje razvojne sunke v literaturi. Vendar motivacija te vrste sama po sebi ne zadošča in bi lahko vodila k sociološkim poenostavitvam. Tudi ona druga, upočasnjena obdobja so namreč motivirana, in včasih še očitneje, z družbeno-duhovnimi gibanji in procesi. To velja tako za protireformacijo 17. stoletja kot za stopnjevano narodno gibanje v drugi polovici 19. stoletja ali za socializem 20. stoletja. Toda čim bolj se je literatura notranje integrirala s temi družbenimi procesi, tem več možnosti za svoj avtonomni razvoj je odstopila drugim potrebam. Za pojasnjevanje evolucijskih vzponov literature torej družbeno dogajanje samo po sebi ne zadošča. Pozornost je treba usmeriti od sociološke še na drugo, antropološko 4 Sodobna slovenska poezija kot evolucijski problem, str. 195-224. stran, natančneje, k literarnemu subjektu in v njegovo notranjost. Slovenski primeri vseh štirih obdobij, ki smo jih izpostavili, razločno opozarjajo prav na to gibalo literarnega razvoja kot na zelo vidno in bistveno. Za vsa štiri strma obdobja je namreč značilno, da je v njih neko novo in pomembno vlogo zaigral prav subjekt. V protestantski reformaciji je bil to nakakšen začetni subjekt, ki je s pravico do neposrednega osebnega stika z evangeljsko besedo napravil prvi korak k osebnemu razmerju do Boga in sveta, pravzaprav prvi korak k personalizmu. V Prešernovi romantiki se je rodil novodobni, osamosvojeni subjekt, ki seje že odprl »peklu in nebu« osebne eksistence. V simbolizmu in ekspresionizmu se pojavi moderni, destabilizirani subjekt. V sodobnem modernizmu pa je proces subjektivizma dosegel tiste skrajnosti, ki so opozarjale na njegov novi konec in izbris na eni strani, na drugi pa na odprtost v nove, transcendentne možnosti. Iz vsega tega je skoraj nujno potegniti sklep: slovenska literatura — kot literatura ogroženega in dolgo nekonstituiranega naroda, to se pravi literatura, ki je bila zato zelo močno vezana v svoje nacionalne, socialne in moralne funkcije — razločno kaže, da so bili njeni evolucijski vzponi nenavadno močno vezani prav na osamosvajanje subjekta v ospredju in na osamosvajanje naroda v ozadju. Toda tudi to ozadje ni bilo brez pomena. Osamosvajanje k osebni prostosti se ni dogajala v osamitvi, temveč je bilo globinsko vezano tudi na hkratne procese družbenega osamosvajanja. Toda za razliko od dogajanj v upočasnjenih obdobjih se je to dogajalo tako, da je v ospredje prodrl subjekt. In naj bo dodano: kaj je bilo v slovenskih razmerah težjega, in to od nekdaj do danes, kot postati in ostati subjekt? Tretje gibalo razvoja, ki je literarni zgodovini doslej še razmeroma najbolj evidentirano, pa je bil stik slovenske literature z Evropo in svetom."1 Vsa štiri obravnavana obdobja so bila obdobja izrazite odprtosti v Evropo in intenzivnih stikov z njo. O onih drugih bi se tega ne dalo reči, bila so bolj ali manj zaprta v narodni prostor in njegovo bolj pragmatično tematiko moralne, socialne in politične narave. Toda pojav zaprtosti ali odprtosti ponavadi ni bil vzrok, temveč že posledica subjekta in njegovega položaja, predvsem njegovega izbiranja med eno in drugo možnostjo. Obe sta bili odprti, čeprav je možnost prestopanja domačih okvirov večkrat nosila v sebi različna tveganja. Naj tu končam pričujoči poskus posega v napovedano tematiko. Seveda z zavedanjem, da je do osvetlitve prišel en sam razvojni model slovenske literature. Toda zaradi svoje orientacijske zmožnosti najbrž zasluži, da ga postavimo na prvo mesto. zusammenfassung In der slovvenischen Literatur existieren und alterieren zwei Evolutionsmodelle: das Modeli der ver-langsamten und jenes der beschleunigten Entwicklung. Die Zeitabschnitte mit langsamer Entwicklung sind der Regel nach langer, diejenigen mit raschen Verschiebungen sind hingegen kiirzer. Indes machen sich die letztgenannten sowohl auf der historischen wie auch auf der asthetischen Ereignislinie deut-licher bemerkbar. Zum Bereich der gesteigerten Entwicklungsdynamik gehoren vier Perioden: die protestantisehe Reformation, die Romantik, der Symbolismus zusammen mit dem Expressionismus sowie der Modernismus nach dem Zweiten Weltkrieg. Diese literaturhistorisehen Epochen tragen eine 10 J. Kos, Primerjalna zgodovina slovenske literature (Ljubljana, 1987). Doppelfunktion: sie holen das Versaumte nach und das jeweils Zeitgenossische in Europa auf der Ebene der vorrangigen Entwicklungsprozesse ein. Infolgedessen kommt es zur Verquickung zweier Innovationsarten in der Literaturproduktion: jener aus der fehlenden literarischen Vergangenheit (retrograde Innovationen) und jener unmittelbar zeitgemaBen (progressive Innovationen). Das fiihrt haufig zu Stilsynkretismus. Das Motivationshinterland der Evolutionsaufschvviinge ist komplex, die Beweggriinde sind zahl-reich, von gesellschaftlichen bis zu ausgesprochen literarischen. Jedoch verweisen die vier slowenischen Beispiele ganz besonders auf das Phanomen »Subjekt« und auf seine Verselbstandigung innerhalb gesellschaftlicher und geistiger Bewegungen. UDK 886.3.09 France Bernik ZRC SAZU v Ljubljani KNJIŽEVNOST SLOVENSKE MODERNE V EVROPSKEM KONTEKSTU У Referat primerja slovensko književnost ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z evropskimi književnostmi. Primerjanje je osredotočeno predvsem na uvajanje novih slogovnih smeri v slovensko književnost in ker avtor priznava soodvisnost slogov in literarnih zvrsti, obravnava razvoj novih slogov v okviru posameznih zvrsti: poezije, pripovedne proze in dramatike. S tem presega poenostavljeno kontaktološko primerjanje in se usmerja k tipološki metodi. Znotraj takega razpravljanja ga ne zanimajo toliko enostranski vplivi in posnemanja kot vsestranska komunikacija slovenskih literarnih del z evropskimi. The paper compares Slovene literature from the end of the 19,h and the beginning of the 20th c. with European literatures. The comparison concentrates primarily on the introduction of new styles into Slovene literature. Since the author recognizes the interdependence of styles and literary genres, he treats the development of new styles in the framework of individual genres: poetry, prose and drama. This way he overcomes the simplistic contactological method, being oriented rather towards the typological method. In the framework of this discussion the author is not interested in one-sided influences and imitations as much as in universal communication betwen Slovene and European literary works. Slovensko književnost ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja označujemo s pojmom »moderna«. Pojmu bi težko našli ustrezno zamenjavo, saj gre v slovenski književnosti fin de siecla za več umetniških smeri, za slogovni pluralizem, ki ima skupno izhodišče predvsem v novem razmerju do tradicije. In prav to enotnost v različnosti ustrezno izraža časovna oznaka »moderna«. Vendar je treba razmerje do preteklosti ob prelomu stoletja opredeliti previdno, saj so npr. avstrijski in nemški pisci manifestov in programskih sestavkov, med njimi zlasti Friedrich Michael Fels, Leo Berg, Michael Georg Conrad in Samuel Lublinski, spočetka uporabljali pojem moderna tudi za naturalizem.1 Po vsem tem ni čudno, če seje slovenski naturalist Fran Govekar v prvih letih pisateljevanja uvrščal med novostrujarje ali moderniste.2 Se bolj zapletena se nam pokaže moderna, če vemo, da realizem, njen predhodnik v slovenski kjiževnosti, ni izkoristil vseh sporočilnih možnosti in izrazil vseh estetskih oblik, da sploh ne govorimo o nerazvitosti slovenske naturalistične proze, ki je bila še neprimerno večja. Slovenska književnost pred moderno torej ni izvršila globlje umetniške analize naše družbe, ni razčlenila socialne zavesti slovenskega človeka, ni razkrila ali poskušala razkriti njegove psihofizične narave v smislu pozitivističnega determinizma. Naša družba v drugi polovici 19. stol. očitno še ni bila tako razslojena in idejna diferenciacija v njej ne tako izrazita, da bi delovala kot nujen, neodložljiv izziv umetnosti. Šele ob koncu 19. in začetku 20. stoletja so slovensko politično resničnost zaznamovala globlja ideološka nasprotja in socialne razlike. Nastale so razmere, v katerih se umetnost ni mogla več umikati socialnemu življenju naroda. Zahteva po obravnavanju družbenopolitične in socialne tematike, značilna za književnost evropskega realizma in naturalizma, se je zato pojavila pri nas šele v obdobju moderne. 1 Gotthart Wunberg, Die Literarische Moderne (Frankfurt, 1971), 75-76, 79, 100, 235. 2 Prim. Marja BoRŠNlK, O slovenski »modemi«, Slavistična revija XVI (1968), 262. In kar je bilo v literaturah večjih narodov že preseženo, se je v slovenski kjiževnosti na prelomu stoletja pokazalo kot aktualno, razmeram ustrezno dogajanje. Tako se je prenesla v čas naše moderne poglavitna funkcija realistične književnosti, ki jo je evropska moderna v programskih dokumentih in literarni praksi radikalno zavračala. Hermann Bahr, po katerem smo Slovenci prevzeli izraz moderna3 (prvi ga je uporabil leta 1886 Eugen Wolff),4 je npr. zanosno napovedoval konec starega sveta in rojstvo novega, od tradicije osvobojenega človeštva. Velika, pogosto tudi prijazna preteklost pa je po njegovem zaslužila samo še pogrebni govor, kajti tradicija pomeni prekletstvo, sodobnost je tista, ki prinaša človeku odrešenje. Samo brez starih naukov, brez stare vere, brez znanosti očetov je mogoče ustvariti novo umetnost, ki bo za človeštvo postala nova religija.5 Tako je pisal Hermann Bahr, protejska osebnost avstrijske moderne, kritik in pisatelj, ki sta ga Cankar in Župančič poznala, morda tudi Murn, manj verjetno Kette. Zastavlja se torej vprašanje, kako seje na Slovenskem uresničila težnja po radikalnem prelomu s tradicijo, če pomislimo, da se ta tradicija pri nas ni razvila do take mere, da bi sama izzivala k preseganju, morda celo k samozanikanju? Kako so se ob slogovni nerazvitosti slovenske realistične tradicije, ki je posledica nerazvite družbene zavesti, in ob podaljšanju te tradicije v 20. stol. uveljavile pri nas nove literarne smeri? Znano je, da filozofske in svetovnonazorske razvojne tendence, različni literarni slogi, ki sestavljajo pojav moderne, v slovenski prostor niso vdirali postopoma, v takem zaporedju, kot so nastajali v zahodnoevropskih književnostih, zlasti v francoski, temveč so se pojavili istočasno,6 povezani med seboj v enotno dogajanje. Podoben je bil pred tem položaj v nemški in avstrijski literaturi,7 v kateri so se Cankar in drugi predstavniki našega mladega rodu prvič seznanili z literaturo moderne. Diahronija v nastajanju novih umetniških smeri seje tako razvila v sinhronično širjenje teh smeri po Evropi. V medsebojnem prepletanju slogov zato ni lahko razmejiti naturalistične umetnosti od impresionizma, dekadence od simbolizma, simbolizma od ekspresionizma, zlasti če se pojavlja več različnih ustvarjalnih postopkov v delu istega pisatelja ali celo v istem literarnem delu. Dekadenca kot posebna mišljenjska usmeritev oziroma posebno razmerje do življenja, ne kot umetniški slog, čeprav seje v Franciji imela tudi za posebno šolo,s je v slovenski literaturi zapustila redke, vendar opazne sledove, največ pri Cankarju, manj pri Župančiču in Murnu. Edino Kette ji ni podlegel, tako globoko je njegova poezija temeljila v romantičnem izročilu, zlasti v Prešernu. Kettejeva poezija seveda ni preprosta obnovitev romantike, temveč se nam pokaže kot njeno nadaljevanje, v marsičem kot stopnjevanje romantične subjektivnosti in njena radikalizacija. V tem 'Die Moderne, Moderne Dichtung, Monatsschrift fiir Literatur und Kritik, zv. 1, št. 1, sešitek 1 (1. januar 1890), 13-15. 4 Die Berliner Moderne 1885-1914 (Stuttgart, 1987), 13, 1620 in Die Wiener Moderne, prav tam, 1984, 30. 5 Die Moderne, 1890, Gotthart Wunberg, Die Literarische Moderne, 1971, 52-55. ћ Anton Ocvirk, Slovenska moderna in evropski naturalizem, 1955 (Literarna umetnina med zgodovino in teorijo 1, 1978, 515-518); Dušan Pirjevec, Ivan Cankar in evropska literatura (Ljubljana, 1964), 168. 7 Dušan Pirjevec, Ivan Cankar in evropska literatura, 168. H Prav tam, 158. pogledu bi Kettejevo poezijo lahko označili za novoromantično, če pojem nove romantike ne bi bil v literarnozgodovinski praksi tako nenatančen, da bi nekaterim pomenil impresionizem, drugim simbolizem, tretjim dekadenco in simbolizem hkrati.9 Kettejeva poezija je tudi sicer nasprotna dekadenci, saj se je dekadenca nepomirljivo spopadala z meščansko družbo in je zavračala njen način življenja, v zadnji skrajnosti življenje samo. Nasprotno pa Kette ni bil v načelni opoziciji do meščanske družbe in v njegovi poeziji ne najdemo motivov odtujenosti, ki bi izhajali iz socialnega, idejnega ali osebnega doživljajskega izkustva. Tudi na tej ravni je bila Ketteju dekadenca tuja, ne glede na to, da se nikoli ni istovetil z meščansko miselnostjo družbe. Pač pa se je dekadenca kazala pri Cankarju, deloma tudi pri Zupančiču in Murnu, z drugačne, precej bistvene plati. Pri Cankarju zasledimo v Erotiki in Vinjetah (1899) ter drugih zgodnjih pripovednih delih izraziti subjektivizem, povezan z etičnim relativizmom, celo imoralizmom, predvsem pa s senzualizmom kot temeljnim načelom življenja. Med take pojavne oblike človeške eksistence sodijo brezželje, naveličanost, skrajna ravnodušnost, gnus do življenja, duševna razrvanost, prefinjena, v bolezen stopnjevana, nenadzorovana čutna razdražljivost, »romantika živcev« ali »nervozna romantika«, kot bi dejal Hermann Bahr."1 Podobno je pri Župančiču, pri katerem se lirski subjekt povezuje z religioznimi motivi in religioznimi izraznimi sredstvi. Ljubezensko čutnost združuje pesnik s krščanskim odpovedovanjem telesnosti in njenim zanikanjem. Prav erotično-religiozna protislovnost doživljanja razkriva Župančičevo zvezo z evropsko dekadenco v zgodnjem obdobju njegovega pesniškega ustvarjanja. Seveda se je Župančič kmalu uprl dekadenčnemu občutju življenja, pa tudi Cankar, čigar zanikanje dekadence ima še posebne razsežnosti, ki so poučne za razumevanje moderne evropske literature in njene recepcije pri Slovencih. Cankar se je približno takrat kot Župančič in Murn začel odmikati od dekadenčnega subjektiviz-ma in senzualizma, dokončno pa je zavrnil dekadenco leta 1900, ko je priznal, da ga je narcisoidno, esteticistično razmerje do življenja močno utrudilo." Invazija socialnih motivov v njegovo pripovedništvo in dramatiko okrog leta 1900 je namreč pomenila začetek daljšega obdobja pisateljeve družbeno angažirane literature, v katero se dekandenca ni mogla vključiti, saj njen odpor do meščanske družbe ni izhajal iz utemeljenih idejnih pogledov na svet. Nasprotno seje Cankar v tem času opredelil za načelno kritiko meščanske stvarnosti, navdušil se je za tendenčno umetnost Gogolja in Tolstoja, za njune socialne, politične in filozofske ideje.12 Socialna, družbeno reformatorska vloga umetnosti, ki se v slovenskem realizmu ni sprostila in se je 4 Ogledati si velja samo nekaj primerov. Miroslav Šicel piše: »impresionizam ili neo- romantizam«, »simbolistička ili neoromantičarska stilska obilježja« (Povijest hrvatske književnosti, knjiga 5, Zagreb, 1978,9, 13). Joža Mahnič: »simbolizem oziroma nova romanti- ka« {Zgodovina slovenskega slovstva 5, Ljubljana, 1964, 18). Dušan Pirjevec: »v območje nove romantike, se pravi v območje dekadence in simbolizma« (Ivan Cankar in evropska literatura, 35). Janko Kos: »nova romantika v obeh oblikah, kot dekadenca in simbolizem« (Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana, 1979, 269). 10 Dušan Pirjevec, Ivan Cankar in evropska literatura, 44, 161. 11 Zofki Kvedrovi 8. maja 1900 (Zbrano delo 28, 1972, 136). 12 Prav tam. razmahnila šele v obdobju moderne, predvsem pri Ivanu Cankarju, je tako zavirala in zavrla dekadenčno občutje življenja. Hote ali nehote je posegla v našo moderno tako, daje krepila njeno nacionalno in socialnozgodovinsko naravnanost, ta pa se je vezala predvsem z realističnim slogom umetnosti. Hkrati z dekadenco se je v umetnosti moderne začel uvajati impresionizem, poseben ustvarjalni postopek ob koncu 19. stol., kije izšel iz skrajnega realizma oziroma naturalizma, po njem prevzel materialistično pojmovanje sveta, ki pa gaje opustil, brž ko se je približal dekadenci in simbolizmu. Tako se nam impresionistična umetnost odkriva kot vmesna stopnja v razvoju tega obdobja. Po eni strani se navezuje na naturalizem, pomeni celo njegovo nadaljevanje, kolikor zagovarja načelo mimetično-sti in izraža čutno izkustvo človeka, oddaljuje pa se od naturalizma, ko obnavlja subjektivno gledanje na pojave, ko izbor čutnih vtisov in njihovo estetsko predstavitev utemeljuje v individualnem odnosu do resničnosti. V luči takega nasprotja je impresionizem razumela avstrijska moderna, ki je impresionizem označevala za subjektivni notranji naturalizem, tako ambivalentna se je npr. zdela ta smer Hermannu Bahru.'3 Razvoj tehnike ob koncu 19. stol. je tudi povzročil, da je umetnika zaposlovala begotnost in hitra minljivost dogajanja. Pojmovanje življenja je postajalo vse bolj pojmovanje časa to filozofijo trenutka, to neponovljivost pojavov je v evropsko umetnost prinesel impresionizem.14 Spričo čutnega razmerja do življenjske dinamike je postala umetnikova zavest fleksibilna, manj trdna, pogosto negotova. Spremlja jo občutek osamljenosti ali odtujitve, kajti umetnik se umika iz meščanske družbe, bodisi da ga motijo njene socialne razlike in napetosti, življenjska enoličnost, filistrstvo ali druge nelagodnosti. Čutno, hedonistično doživljanje realnosti je po vsem tem samo zunanji izraz brez odnosnega stanja med ljudmi, izraz prekinjene komunikacije kot temeljne izkušnje osamljenega človeka v odtujenem svetu. V slovenski poeziji je impresionizem izzval razmeroma skromen odmev pri Zupančiču. V Časi opojnosti (1899) pesnik sicer označuje svoje zgodnje pesmi kot »hčerke trenutka«, vendar je samo za nekatere izmed njih v resnici značilna poetika impresionistične umetnosti. Redko se namreč lirik ustavi ob hipnih, begotnih vtisih iz zunanjega sveta in jih obdrži v središču estetskega doživetja ali izraža čustveno razpoloženjskost, ki prav tako sodi v sklop impresionistične estetike. Bližji je bil impresionizem Cankarju, ki je v Erotiki, zlasti v Dunajskih večerih, najmodernejšem ciklu te zbirke, ljubezensko čustvo prenesel v območje drzne, skoraj programsko poudarjene čutnosti in pesniški jezik razvezal v sproščeno, asociativno lirsko govorico. Najbolj impresionistična v naši moderni pa je lirika Josipa Murna, čeprav je tudi v njej močno prisotno izročilo romantičnega in postromantičnega pesništva. Številne Murnove pesmi o naravi imajo še tradicionalno obliko, realni pojavi so predstavljeni kot racionalno trdna prispodoba in alegorija. Tudi tam, kjer se lirski subjekt že osredotoči na zunanje pojave, kjer se izraža s čutnimi vtisi in predstavami, je stik z naravo omejen na prispodabljanje ali antitezo. Samo pri manj številnih pesmih Murn preseže tradicionalno doživljanje resničnosti. Čutni vtisi iz narave in kmečkega podeželja, "Hermann Bahr, Die Uberwindung des Naturalismus 1891, Zur Uberwindung des Naturalismus (Stuttgart-Berlin, 1968), 84. 14 Arnold Hauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature II (Ljubljana, 1962), 369-378. izjemoma iz mestnega okolja, so tukaj pomaknjeni v ospredje, empirično izkustvo postane predmet in cilj lirskega medija.15 V zunajumetnostnem kontekstu seveda tudi te pesmi niso brez zveze z bivanjskim izkustvom avtorja, saj njegov beg v naravo kaže, da pesnik ne najde več enotnosti s svetom, da izgublja zvezo z njim, v skrajnih primerih celo s samim seboj. Tako je od pesnikov naše moderne samo Murn razvil impresionistični ustvarjalni postopek do precejšnje razvidnosti, čeprav tudi njegova lirika v navzkrižju literarnih smeri ob koncu 19. stol. ni osvobojena slogovne hibridnosti. Danes veljavne opredelitve impresionizma se v največji meri opirajo na liriko, na najbolj subjektivno literarno zvrst. Zato je razumljivo, da tudi med predstavniki impresionizma v književnosti najbolj pogosto srečamo pesnike, npr. Detleva von Liliencrona, Richarda Dehmla in zgodnjega Rainerja Mario Rilkeja. Mnogo bolj skope so informacije o impresionističnih pisateljih. Stroka v tej zvezi največkrat imenuje brata Edmonda in Julesa Goncourta iz francoske ter D. von Liliencrona in Arthurja Schnitzlerja iz nemške oziroma avstrijske književnosti. Zastavlja se vprašanje, kako se impresionistične slogovne posebnosti kažejo v Cankarjevi prozi, v njegovih romanih, ki so vsi razen enega nastali v pisateljevem dunajskem obdobju. Vprašanje je tembolj utemeljeno, če vemo, da evropski impresionizem ravno v pripovedni umetnosti ni vidneje uveljavil svojih slogovnih značilnosti. Predvsem odkriva primerjalna literarna veda v Cankarjevi kratki in novelistični prozi povezave z ruskim psihološkim in etičnim realizmom (Nikolaj V. Gogolj, Fjodor M. Dostojevski, Lev N. Tolstoj), izjemoma z moderno nemško in avstrijsko književnostjo (Friedrich Nietzsche, Peter Altenberg).16 V Cankarjevi zgodnji, večidel kratki prozi pa najdemo tudi impresionistično pripovedno tehniko. V teh črticah prevladuje krhko lirsko vzdušje, čustveno razpoloženje ob vtisih iz mestnega sveta in pokrajine. Pripovedovalčeva pozornost hitro menjava svojo optiko, prehaja iz ene ravnine v drugo, od druge v tretjo in naslednjo, pripovedovalni postopek torej, ki se odvija brez jasnih prehodov in razmejitev. Motivne sestavine niso postavljene v logično zaporedje in učinkujejo kot mozaične podobe. Tok pripovedovanja je večkrat prekinjen, pripovedovalec se trga iz njega in nemirno posega k vzporednim ali obrobnim motivom. Asociativno bogata domišljija si podreja zgodbo, ki ne more razviti epskih razsežnosti in razpada v mozaik trenutnih stanj.17 Tudi v obsežnejših besedilih, v novelah in povestih, je fabula razbita na posamezne, med seboj ohlapno povezane dele. Številne zastranitve vodijo pripovedovalca k notranjim monologom in spominjanju ali domišljijskemu predstavljanju, tako da daje osrednja tema vtis nestrnjene, neorganizirane pripovedi.11* Prvo večje Cankarjevo delo, ki po tehniki pripovedovanja spominja na impresionizem, je roman Hiša Marije Pomočnice (1904). V njem se pripovedovalec spretno giblje od motiva do motiva, od osebe do osebe. Rezultat takega načina pripovedovanja je raznorodna fiktivna resničnost, splet situacij, ki se po vsebini in času dogajanja Frače Brrnik, Impresionizem v slovenski liriki, XVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (Ljubljana, 1980), 100-105. 16 Janko Kos, Primerjalna zgodovina slovenske literature (Ljubljana, 1987), 173-180. 17 Prim, črtice Glad, Zadnji večer in Pismo iz leta 1897, Marta in Magdalena (1899) in Ob zori (1900). Prim, povest Jesenske noči in novelo Smrt kontrolorja Stepnika, obe iz leta 1899. močno razlikujejo. Pripomniti kaže, da je ljubezen, za slovensko tradicijo kočljiva tema, ki jo je v ospredje zanimanja postavil naturalizem in za njim dekadenca, v romanu prikazana v impresionistični tehniki. Erotika kakor tudi druge tematske plasti pa se v romanu ne vrstijo v logičnem zaporedju, vsaka zase in v celoti, temveč se drobijo v svoje sestavine, ki se kljub raznoličnosti med seboj prepletajo in ustvarjajo razčlenjeno, večrazsežno prozno strukturo. Še bolj dosledno kot v Hiši Marije Pomočnice je opisani model pripovedi uresničen v Nini (1906). Tudi Nina je prvoosebna pripoved, njen junak je pripovedovalec sam, poglavja so krajše novele ali črtice, in roman sestavljajo prav te razmeroma avtonomne pripovedne enote. Tako ciklusno zgradbo proznega dela najdemo že v romanu Na klancu (1902), v Nini pa je samostojnost poglavij oz. novel ali črtic največja, zato je njihova medsebojna povezanost najšibkejša. Ker pripovedovalec večinoma pripoveduje o dogodkih, v katerih sam sodeluje ali jih doživlja, gre v tem primeru za položaj znotraj dogajanja, za tako imenovanega notranjega pripovedovalca. Taka perspektiva pogojuje visoko stopnjo pripove-dovalčeve zavesti, njegovo razmeroma popolno vednost o stanju pripovedi. Ker pa je Nina oseba in hkrati poslušalec pripovedi oz. njen receptor, notranji pripovedovalec včasih pripoveduje tudi v dvojinski prvi osebi, nekajkrat celo v čisti drugoosebni obliki. V tej zvezi kaže pripomniti, da ima drugoosebna pripoved pogosto vprašalni ali velelni glagolski modus, saj je pripovedovalec z Nino v dialoškem razmerju. Ob različnih slovničnih oblikah pripovedi pa imamo tudi znotraj posameznih poglavij več prizorišč in več različnih, ne istočasnih dogajanj. In prav vzporednost menjajočih se prizorišč ter nesimultanega dogajanja predstavlja tipično impresionistično pripoved, v kateri je zunanje dejanje skrčeno na najmanjšo mero in hkrati razdrobljeno.19 Prevladuje lirizacija pripovedi, njena razpoloženjska vsebina, deloma celo aktualna, v socialno problematiko naravnana meditacija. Za opisano pripovedno strukturo je značilno še nejasno, nedoločno, bolj ali manj nedorečeno izražanje. Nobeno Cankarjevo literarno delo nima toliko eliptičnih stavkov kot Nina, zato nobena druga njegova pripoved ne zahteva od bralca toliko aktivnega branja in na vse strani odprtega sodelovanja z besedilom. Vsi Cankarjevi romani so razmeroma kratki teksti, Nina pa je od vseh proznih del, ki jih je pisatelj označeval za romane, sploh najkrajša pripoved. Kot taka nam vsiljuje misel, da impresionistična tehnika ni prikladna daljši pripovedni prozi. Razlaga za omenjeno nezdružljivost se verjetno skriva v samem značaju impresionističnega pisanja, v dejstvu, daje impresionizem ustvarjalni literarni postopek oz. metoda pisanja, ne literarni slog ali vsota tematskih, idejnovsebinskih in oblikovnih posebnosti. Ker pa je roman po svoji naravi, ali je vsaj bil ob prelomu stoletja, pripovedna totaliteta stvarnosti, totaliteta življenja, impresionistični ustvarjalni postopek ne more v celoti zadostiti njegovim zahtevam. In ta neskladnost med impresionistično tehniko pisanja in notranjo oz. globinsko strukturo romana se nedvomno kaže tudi v sorazmerni kratkosti Cankarjevih romanesknih del. Središčno vlogo v obdobju moderne pa je imel v slovenski književnosti — kot tudi drugod — simbolizem. Z njim seje generacija naših mladih ustvarjalcev srečala 14 Wilhelm Fuger, Zur Tiefenstruktur der Narrativen, Prolegomena zu einer generativen »Grammatik« des Erzahlens, Poetika 1972, 3-4, 268-292. že pred koncem 19. stol., v času torej, ko je bila ta smer v razvitih književnostih še v polnem razmahu. Simbolizem je tako prvo literarno gibanje, ki je Slovence uvrstilo v evropsko literarno sočasnost. Za francoski in sploh zahodnoevropski simbolizem je značilno metafizično mišljenje. Ta literarna smer je obnovila in za svojo idejno podlago sprejela temeljne postavke idealističnega monizma, krščanstva in mistike. Kot reakcija na realizem in naturalizem in s tem na determinizem pozitivistične miselnosti vidi v svetu konkretnih, čutnih pojavov zgolj simbole večnih idej. Simbol je izrazno sredstvo, ki odkriva »ezoterične sorodnosti s prvobitnimi idejami«,20 je zapisal Jean Moreas, francoski pesnik grškega rodu in avtor programskega manifesta simbolistične poezije. Je izraz za tisto resnico, ki ni izrekljiva, temveč jo beseda zgolj nakazuje. Simbolizem pomeni torej nezadovoljstvo z realističnim jezikom in si prizadeva, da jezik osvobodi ustaljenih komunikacijskih modelov ter preseže njegovo nezadostnost. Tako smo priča paradoksalnemu položaju jezika, ki literarno umetnost omogoča, hkrati pa njene duhovne vsebine ne more ustrezno izraziti in se zateka k nedorečenosti, k zamolčevanju. Večpomenskega jezika simbolistov zato ni mogoče opisati brez poenostavljanja, brez ireduktibilnega presežka, ni ga mogoče prevesti v občevalni, referencialni govor. Simbol namreč ni nekaj racionalno oprijemljivega, z njim se literarna umetnost umika v svet neznanega in skrivnostnega, v svet iracionalizma. Podobno kot francoski in drugi zahodnoevropski simbolisti, med katerimi naj omenimo zlasti Charlesa P. Baudelairja, Stephana Mallarmeja, Arthurja Rimbauda, Mauricea Maeterlincka in Oscarja Wilda, so bistvo simbolizma pojmovali avstrijski oz. nemški pesniki in pisatelji tega časa. Tudi za njih so bile zunanje, vidne stvari simboli Večnega in Neskončnega, čutnost pa zgolj posoda višjega duhovnega sveta, prispodoba metafizične misli. Slovenska literatura seje najprej srečala prav s posredniki francoskega simbolizma, z avstrijskimi in nemškimi simbolističnimi pesniki oziroma pisatelji: Hermannom Bahrom, Hugom von Hofmannsthalom, Štefanom Georgejem, Richardom Dehmlom, Gerhartom Hauptmannom in drugimi. Kljub temu velja, da gre v liriki slovenske moderne predvsem za zunanjo ali zgolj domnevno navzočnost francoskih simbolistov in njihovih predhodnikov, še posebej šibka je odmevnost pesnikov nemške moderne, kajti slovenska lirika fin de siecla je ostala močno povezana z romantiko, tudi domačo.21 Pri mladem Župančiču seje močneje od impresionizma zasidral simbolistični pesniški slog. Že v Caši opojnosti odkrijemo pesmi, katerih podobe sporočajo nekaj več ali nekaj drugega, kot bi izražale v neumetniškem, referencialnem jeziku. Namesto neposredne eksplicitnosti skrivajo v sebi nov pomen ali nadpomen. Simbolizem pa pri Župančiču največkrat ne obvladuje določene pesmi v celoti, temveč le njihove posamezne sestavine. Prav tako se duša pri njem navadno povezuje z erotičnim sen-zualizmom, kar dokazuje, da vsebuje Župančičev simbolizem spočetka še močne 20 Jean Moršas, Un manifeste ltterarire, Figaro litteraire (Pariz) 1886, 18. septembra. 21 Janko Kos, Primerjalna zgodovina slovenske literature (Ljubljana, 1987), 146-155, 192-199. usedline dekadenčnega življenjskega občutka. Omenimo naj še eno netradicionalno lastnost Zupančičevih zgodnjih pesmi, tisto, ki razkriva pesnikovo usmeritev v romanski duhovni svet, iz katerega je prišel simbolizem, njegovo naklonjenost do romanskih pesniških oblik: francoskega rondela, italijanskega soneta, španskih romanc in seguidill. Celo naslov lirsko-epskih pesmi v Caši opojnosti, ki seje prvotno glasil Romance in balade, je Zupančič v končni redakciji spremenil in črtal iz njega balade. Iz naslova je torej izločil germansko oz. nemško alternativo španskim romancam, kar spet kaže na prevladovanje romanske komponente v njegovi mladostni poeziji. Podobno, čeprav ne enako sliko nam daje simbolizem pri Cankarju. Medtem ko je impresionizem kot pripovedna tehnika navzoč v njegovi literaturi približno do srede dunajskega časa, razkriva simbolizem pri našem pisatelju več vztrajnosti in ustvarjalne moči. Napoveduje se že v pisateljevi prvi zbirki kratke proze Vinjete in prisoten je še v njegovi zadnji knjigi. Čeprav je simbolnost značilna za vsa obdobja avtorjevega ustvarjanja, pa simbolizem ni enako močno zastopan v vseh zvrsteh Cankarjeve besedne umetnosti. Pri poeziji, njegovi tudi sicer obrobni zvrsti, o simbolizmu komaj lahko govorimo. Tudi v dramatiki slovenske moderne, zlasti v Cankarjevi, ima najvidnejšo, čeprav ne edino usmerjevalno vlogo nesimbolistična umetnost, nordijska kritično realistična in naturalistična dramatika (Henrik Ibsen, August Strindberg).22 Simbolizem obvladuje samo del Cankarjeve dramatike, predvsem farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1908) in dramsko pesnitev Lepa Vida (1912). Območje, kjer je simbolizem ves čas zastopan, čeprav v specifični obliki, kjer predstavlja pisateljevo slogovno konstanto, je proza. Seveda se podobno kot pri slovenskih naturalistih tudi pri Cankarju in njegovih romanih omenja francoski naturalizem (Emile Zola, Guy de Maupassant), v manjši meri slogovno hibridna proza nemške, angleške in danske moderne književnosti (Gerhart Hauptmann, Oscar Wilde, Jens P. Jacobsen),2' vendar najdemo pri Cankarju ob izraziti realistični slogovni naravnanosti tudi močna prizadevanja v simbolistični smeri. Nedvomno je bil Cankar najbliže zahodnoevropskemu simbolizmu in njegovi poetiki v prvih dunajskih letih, od leta 1896 do 1899, ko se je s fleksibilnostjo mladostnega duha seznanjal z novimi tokovi literarne umetnosti. Tega ne dokazuje samo njegova izjava v Epilogu k Vinjetam, kjer obžaluje, da je v kratkem naturalističnem intermezzu izločil iz svoje literature »idejo«, »večnost« in »svetovno dušo«,24 simbolizem je navzoč še drugod v pisateljevi prvi knjigi kratke proze. V povinjetni prozi pa je na Cankarjev simbolizem vplivala pisateljeva idejno-tematska preusmeritev. Njegova pripovedna resničnost se je zmeraj bolj podrejala socialni ideji ali miselni sporočilnosti. Vedno močnejša je postajala težnja po racionalizaciji simbolističnega jezika in v teh letih je pisatelj redko presegel alegorični besedni izraz in ga razvil v nakazujočo večpomenskost. Vzrok za tako slogovno naravnanost je nedvomno iskati v krepitvi realističnih teženj Cankarjeve proze, v pisateljevem intenzivnem zanimanju za družbene, politične in narodne teme slovenske stvarnosti. Nekajkrat je Cankar 22 Prav tam, 181-191. 23 Prav tam, 163-172. 24 Ivan Cankar, Zbrano delo 7, 1969, 195. obravnaval erotične prizore celo v naturalistični pripovedni tehniki, kar priča, v kakšnem navzkrižju literarnih slogov je njegova zgodnja proza iskala svojo umetniško identiteto. Medtem ko se je simbolizem doslej pojavljal v Cankarjevi prozi kolikor toliko nepretrgano, čeprav nekajkrat v manj čisti, alegorični podobi, bolj v posameznih sestavinah povesti in črtic, nikoli v celotnem ustroju del, je v romanu Na klancu (1902) vloga simbolističnega oblikovanja snovi veliko močnejša. Morda se zdi malo verjetno, vendar drži, da seje simbolistični slog v zgodnji dunajski dobi najpopolneje izrazil prav v Cankarjevi obsežnejši prozi. V romanu Na klancu je pisatelj s ponavljanjem nekaterih njegovih sestavin presegel realistično pripoved. S ponavljanjem teka za vozom je ta prizor dobil simbolno razsežnost, saj ponavljanje prizorov ali motivov pomakne v ospredje njihov pomen, njihovo idejno sporočilo. Pri tem je treba upoštevati še estetsko zgradbo motivov, estetsko simbolno tvornost. Povsod kjer se tek za vozom v romanu ponavlja, je ta prizor skrajšan, zarisan v najbolj bistvenih, skoraj shematičnih potezah. Pisatelj je odstranil iz njega več nadrobnosti, močno skrčil konkretno resničnost, ki bi bralca lahko zapeljala v realistično branje, ter izpostavil smisel povedanega. Razen teka za vozom, ki ga imenujemo simbol motiva in vsebuje individualno človeško sporočilo, imamo v romanu še klanec siromakov ali simbol prostora, ki nosi širšo socialno idejo, in naposled križ, ki se kot simbol slike vključuje v globljo človeško, etično in eksistencialno usodo pripovednih junakov. V drugih Cankarjevih romanih iz dunajskega obdobja zasledimo razmeroma manj simbolizma. V Hiši Marije Pomočnice (1903) so le posamezne motivne prvine oz. slike predstavljene simbolno alegorično. Pripovedovalec zgolj na nekaj mestih prekine impresionistično tehniko pripovedovanja, zapusti realistično, celo naturalistično snov in dejanje prikaže s simboliko ptičev, pa tudi človeških oseb. V Križu na gori (1904) je npr. križ osrednji simbol dela, bodisi da napoveduje trpljenje v neposredni zgodbi ali pesimistično prihodnost. Na koncu pa križ spet spremeni svoj pomen ter nastopi kot simbol upanja in vseodrešujoče ljubezni. Hkrati spregovori pripovedovalec tukaj s simbolom ptice, kakor že nekajkrat pred tem, da naznani disharmonično razpletanje dejanja. V romanu Gospa Judit iz leta 1904 izpolnjujejo večji del tematike socialno-politične razmere na Slovenskem, izražene z jedko, na vse strani ostro satiro. Ravno vdor socialne stvarnosti v roman nam pojasnjuje okoliščino, daje simbolizem tukaj še bolj kot v prejšnjih dveh delih okrnjen, skrčen na nekaj alegoričnih podob. Kako se je Cankar v tem času oddaljil od simbolizma in se približal realističnemu predstavljanju pripovedne tematike, dokazuje navsezadnje dejstvo, da je moral Gospo Judit braniti pred oznako Schiiisselroman. Še bolj prevladuje snov iz sodobnega družbenega življenja v romanu Martin Kačur, ki ga je Cankar napisal konec leta 1905 in v katerem je redko celo metaforično izražanje in poosebljanje. Če se po vsem tem zdi, da je stopnjevano zanimanje za družbene teme iz sodobnega življenja slabilo pisateljev simbolistični slog, pa Nina (1906) nasprotuje takšni domnevi. V izrazito impresionističnem romanu, v katerem najdemo vrsto fragmentarnih prizorov iz dna socialne stvarnosti, v tematiki, na katero je v vsej kompleksnosti opozoril šele naturalizem, so prvine simbolizma sicer maloštevilne, vendar dovolj opazne. Tako srečamo v Cankarjevi najbolj abstraktni pripovedi že znane simbole, npr. klanec kot simbol prostora ali butaro kot simbol slike. Simbolizem je prisoten v »četrti noči« romana, v opisu Cukrarne, ki pomeni simbol silovitega, nikoli uresničenega hrepenenja. Takega pomena Cukrarna seveda nima samo za svoje stanovalce, pripovedovalec jo povzdigne v simbol hrepenenja vseh Slovencev. Velika, žalostna hiša je pojem za brezupno duhovno stanje naroda, ki mu ne moremo ubežati. Logična in nenaključna je slogovna podoba nedokončanega romana Marta (1906). Glede na to, da je pisatelj z glavno junakinjo pripovedi nameraval ustvariti radikalno nasprotje glavni ženski osebi iz simbolističnega romana Na klancu, da je hotel napisati pravi roman, ne Stimmungsbild, kakor trdi sam, ni čudno, da so simbolistične prvine v Marti neznatne, skoraj neopazne. Tudi za Novo življenje (1908) lahko rečemo, da v njem ne najdemo izrazitih simbolov. Tri vložne zgodbe v pripovedi imajo bolj ponazoritveno, pomensko dopolnjevalno vlogo kot vlogo simboliziranja. Kakor smo videli, se pri Cankarju pojavlja iracionalna, neizrazljiva, v diskurzivni jezik neprevedljiva simbolika kakega Maeterlincka ali Verhaerena predvsem v zgodnji prozi, medtem ko postane po Vinjetah vedno močnejša težnja po racionalizaciji simbolističnega jezika. Simbolika se približa alegoričnemu ponazarjanju, poudarjeno je bolj ali manj natančno, enopomensko razmerje med čutno podobo in idejo. Mestoma izgubijo simboli s ponavljanjem celo značaj umetniške enkratnosti, nikoli pa se ne spremenijo v smislu semiologije iz estetskega simbola v simbol znak.25 In nasprotno: Cankarjevi simboli ne učinkujejo kot samozadostne podobe, niti takrat ne, ko izražajo iracionalno, nepredvidljivo duhovno vsebino. Razen na nekaj mestih v Vinjetah pri njem sploh ne zasledimo metasimbolike. V Cankarjevi literaturi prevladuje krščanska alegorična simbolika, pogosti so arhetipski liki iz folklorne in mitološke tradicije, neredka je pona-zoritvena simbolizacija ljudi, živali in pokrajine. Poudariti kaže, da so tudi politične razmere med prvo svetovno vojno zahtevale od pisatelja posreden, zastrt način izražanja. Zunaj literarna motivacija je tako dodatno spodbujala simbolizem, hkrati pa gaje poskušala obdržati v kar največji komunikativni odmevnosti. »Ideja naj udari, ne izraz«,2''je bilo Cankarjevo načelo pisanja in če odmislimo najzgodnejše črtice, Nino in dramo Lepo Vido, je pisateljev simbolizem po občasni metafizični usmerjenosti ves čas ohranil vlogo odprte komunikacije. Če seje v Cankarjevi ljubljanski dobi tudi na pritisk od zunaj okrepil simbolizem, pa odkrijemo v njegovi zadnji knjigi, v Podobah iz sanj (1917), nastavke ekspresio-nističnega sloga. V usodni preizkušnji prve svetovne vojne se je pisatelj zbližal z narodom, ki mu je bil sicer ves čas strog sodnik, in v trdnem prepričanju, da smo si »v tihih globočinah« 27 vsi ljudje bratje, proniknil v izmučeno dušo vseh in vsakogar. V tej zvezi in v primerjavi s Cankarjem je zanimiva knjiga Hermanna Bahra iz leta 1916, ki predstavlja diagnozo tedanjega stanja v avstrijski književnosti in dokončno potrditev ekspresionizma kot nove literarne smeri v evropskem prostoru.2" 25 Carl H. Hausmann. Art and Symbol, The Rewiewof Metaphysic (New Haven 2), 256-270. 26 France Bevk, Zbrano delo 23, 1975, 11. 27 Ivan Cankar, Zbrano delo 23, 1975,11. Prim. Hermann Bahr, Expressionismus (Munchen, Delphin-Verlag, 1920, 111): »Nikoli ni bil svet tako mrtvaško nem. Nikdar ni bil človek tako majhen. Nikoli mu ni bilo tako tesno. Radost ni bila nikoli tako daleč in svoboda tako mrtva. Zdaj kriči stiska: človek kriči po duši, vsa doba je en sam krik v stiski. Tudi umetnost kriči v globoko temo, kriči na pomoč, kriči po duhu: to je ekspresionizem.« Podobno je Ivan Cankar pred Bahrom in neodvisno od njega prodrl v duhovno bistvo človeka in izrazil protest proti vojni. Izpovedal je »silni krik človeka, ki je sam in v eni sami uri občutil vsega človeštva in vseh vekov gorje«.24 In to misel je pisatelj v Podobah iz sanj še nekajkrat ponovil. Tako se je Cankar brez vplivov od zunaj integriral v širši duhovni prostor in prispeval svoj delež k razvoju srednjeevropskih književnosti med prvo svetovno vojno. Iz povedanega se ponujajo naslednja dognanja: Realizem v slovenski književnosti se je zakasnil iz socialnozgodovinskih razlogov in njegova družbenokritična funkcija seje prenesla v obdobje moderne. To je močno otežilo uveljavitev sodobnih slogovnih smeri, zato so bile ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja zveze slovenske književnosti z evropskimi književnostmi v veliki meri retrogradnega značaja, pri tem pa so opazne razlike znotraj zvrsti in med avtorji. Tako si razlagamo zgolj zunanjo ali celo domnevno navzočnost francoskih simbolistov in njihovih predhodnikov v liriki slovenske moderne. Se posebej šibka je bila odmevnost pesnikov nemške moderne, kajti slovenska lirika fin de siecla je ostala tesno povezana z romantiko, tudi domačo. Kot že pri slovenskih naturalistih se tudi pri Cankarju in njegovih romanih omenja proza francoskega naturalizma, v manjši meri pripovedništvo drugih književnosti: nemške, angleške in danske. Romansko literarno sceno je zdaj zastopala francoska književnost, namesto italijanske, ki se je umaknila v ozadje. V Cankarjevi kratki in novelistični prozi pa odkriva primerjalna veda povezave z ruskim psihološkim in etičnim realizmom, izjemoma z moderno nemško in avstrijsko književnostjo. Navedene vzporednice je treba pojmovati v luči izvirne notranje strukture Cankarjevega pripovedništva in zanj značilne teme hrepenenja, ki jo je pisatelj razvil in razrešil na samosvoj način. V dramatiki slovenske moderne, predvsem Cankarjevi, ima najvidnejšo usmerjevalno vlogo nordijska kritičnorealistična in naturalistična umetnost. Zanjo kot za vse zvrsti književnosti naše moderne velja ugotovitev, da so slogovno sinkretistične, in to v širokem razponu od realizma in naturalizma mimo dekadence, impresionizma, novoromantike do simbolizma. Zaradi močnih realističnih temeljev se nobena izmed modernih smeri naše književnosti v tem času ni razvila v radikalnih pojavnih oblikah. To pa ne pomeni, da se znotraj omenjenih slogov niso mogle uveljaviti različne, tudi najbolj relevantne umetniške vrednote. Hkrati nas tako stanje prepričuje, da je slovenska književnost ob koncu 19. in na začetku 20. stol. presegla pasivno sprejemanje evropskih pobud in je do teh pobud začela uveljavljati estetsko produktivno razmerje. Tak položaj je slovenska literatura lahko dosegla zato, ker se je ves čas zavedala svoje narodne in socialnozgodovinske vloge, ki ji jo je narekovala zgodovina malega naroda. zusammenfassung In der slowenischen Literatur verspiitete sich der Realismus aus sozialhistorischen Griinden und seine gesellschaftskritische Funktion wurde in die Epoche der Modeme iibertragen. Das erschwerte die Durchsetzung zeitgenossischer Stilrichtungen betrachtlich, deswegen waren Ende des 19. und Anfang des 20. Jahrhunderts die Beziehungen der slowenischen Literatur zu den europaischen in hohem MaBe retrograder Natur, wobei Unterschiede innerhalb der Gattungen und Genres und unter den Autoren 24 Veselejša pesem, Dom in svet XXVII (1915), 3, 86 (Zbrano delo 23, 1975, 52). festzustellen sind. So erklart man sich die lediglich auBerliche, oder gar nur vermutete Prasenz der franzosischen Symbolisten und ihrer Vorganger in der Lyrik der slowenischen Moderne. Ganz beson-ders schwach war das Echo auf die Dichter der deutschen Moderne, denn die slowenische Lyrik des Fin de siecle blieb eng mit der Romantik verbunden, auch der einheimischen. Ebenso wie bei den slowenischen Naturalisten wird auch bei Cankar und seinem Roman die Prosa des franzosischen Naturalismus erwahnt, in geringerem MaBe die Erzahlkunst anderer Literaturen, der deutschen, englischen und dani-schen. Die romanische Literaturszene wurde von der franzosischen Literatur besetzt, anstelle der italienischen, die in den Hintergrund geschoben wurde. In Cankars kurzer und novellistischer Prosa deckt die Komparatistik Verbindungen zum russischen psychologischen und ethischen Realismus auf. ausnahmsweise auch zur modernen deutschen und osterreichischen Literatur. Die angefiihrten Parallelen miissen freilich im Lichte der originalen inneren Struktur der Narrativik Cankars und des fiir ihn typi-schen Themas der Sehnsucht betrachtet werden, das der Dichter auf eigenwillige Art entfaltet und gelost hat. In der Dramatik der slowenischen Moderne, vor allem jener Cankars, kommt der nordischen kritisch realistischen und naturalistischen Kunst die evidenteste und richtungsweisende Rolle zu. Dafiir, wie fiir alle literarischen Gattungen der slowenischen Modeme, trifft die Feststellung zu, sie seien einem Stilsynkretismus unterworfen, in der breiten Spanne vom Realismus und Naturalismus iiber die Dekadenz, den Impressionismus, die Neuromantik bis zum Symbolismus. Wegen des starken realistischen Untergrunds konnte sich keine der modemen Richtungen in der slowenischer Literatur jener Zeit in radikalen Erscheinungsformen entfalten. Das wiederum will nicht heiBen, daB sich innerhalb der angefiihrten Stile verschiedene, auch die relevantesten asthetischen Werte nicht durchsetzen konnten. Ein solcher Zustand laBt zugleich die Uberzeugung zu, daB die slowenische Literatur Ende des 19. und Anfang des 20. Jahrhunderts die passive Rezeption europaischer Impulse iiberwunden hat und sich ihnen gegeniiber ein asthetisch produktives Verhaltnis durchzusetzen begann. Eine derartige Position konnte die slovenische Literatur nur erreichen, da sie sich die ganze Zeit liber ihrer nationalen und sozialhistorischen Rolle, diktiert von der Geschichte eines kleinen Volkes, bewuBt geblieben war. UDK 886.3.09:881.09 Franc Zadravec Filozofska fakulteta v Ljubljani RECEPCIJA VZHODNO- IN ZAHODNOSLOVANSKIH LITERATUR NA SLOVENSKEM OD 1918 DO 1940 — SOGLASJA IN NASPROTJA Predmet razprave so vzhodno in zahodnoslovanski pisatelji in literarna gibanja, ki tačas opazno ' odmevajo v slovenski literarni zavesti. Namen razprave pa je odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj jih Slovenci tedaj tolikanj prevajajo in tudi študirajo. Pregled teh zvez kajpada ne išče slovenskih eklektikov ali kakršnega koli podrejanja slovanskim pisateljem, mestoma pa vendarle opozarja tudi na prepoznavne neposredne pobude, na pobude v literarni praksi, estetiki in kalistiki. Razprava se ravna po dialektični antinomiji, na kateri so po mnenju Jana Mukafovskega zasnovane vse velike umetniške in kritiške osebnosti: vplive sprejemajo, od njih pa se ne pustijo vsrkati in razosebniti. The paper treats East and West Slavic writers and literary trends and responses to them in Slovenia from 1918 to 1940. The paper also attempts to answer the question of why Slovenes translated and studied this literature so intensively at that time. Naturally, the survey of these connections does not seek out Slovene eclectics nor does it point to subordination to non-Slovene Slavic writers, however, in some places it points up perceptible direct influences in literary practice and aesthetics. The approach here is dialectical antinomy on which — in Jan Mukarovsky's view — all great artistic and critical personalities are founded: they are open to influences but do not allow themselves to become overcome and depersonalized by them. Uvod. Slovenci so odprt in pozoren narod, ki rad sprejema kulturne vrednote, vsako individualizira na samosvoj način ter izide iz nje še bolj samosvoj. Geopolitična lega med romansko in germansko kulturo Slovence še posebej spodbuja za odprtost in hkrati zadolžuje za ustvarjalno samosvojost. Tenkočutna odzivnost na evropske literature in duhovne tokove ter poseben izbor iz njih označujeta tudi obdobje med 1918. in 1941. letom, ko nad večjim delom Slovenije preneha nemški jezikovni pritisk, naraste pa italijanski. Pozornost do germanskih in romanskih literatur se zaradi tega premika sicer ne zmanjša, močno pa se poveča do južno, vzhodno in zahodno slovanskih. Predmet razprave so vzhodno in zahodnoslovanski pisatelji in literarna gibanja, ki tačas opazno odmevajo v slovenski literarni zavesti. Namen razprave pa je odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj jih Slovenci tedaj tolikanj prevajajo in študirajo. Pregled slovensko-slovanskih literarnih zvez in medliterarnih procesov sicer ne išče slovenskih eklektikov, podrejanja in spremenljivosti pod vplivom slovanskih pisateljev, kdaj pa vendarle opozarja tudi na prepoznavne neposredne pobude, naj so prepoznavne v literarni praksi, ali pa v estetiki in kalistiki. Razprava se ravna po dialektični antinomiji, na kateri so po mnenju Jana Mukafovskega zasnovane vse velike umetniške in kritiške osebnosti: »vplive« sprejemajo, od njih pa se ne pustijo vsrkati in razosebiti. Nacionalne odzivnosti na druge literature nemara ni dobro meriti s statistično metodo, ki natančno našteva vse prevode ter kritiške beležke in eseje o posameznih delih, pisateljih in literarnih gibanjih. Zanesljivejša je omejitev na najbolj relevantne, saj so edino ti merilo o vrednosti in smislu odzivnosti. Upoštevati je tudi, da odzivnost določajo tudi nazorske drže posameznikov in literarnih skupin, in še, da medliterarnih zvez ne oblikujejo le njihove idejno estetske težnje, ampak jih oblikujejo in določajo tudi vsakokratni mednarodni duhovni in družbenopolitični valovi, v obdobju med svetovnima vojnama tudi takšne ideološke formacije, kot so stalinizem, nacizem in fašizem od zunaj ter velikosrbska hegemonija navznotraj. Razprava je razčlenjena po stopnji odzivnosti na posamezne nacionalne literature, posamezne pisatelje, na literarna gibanja in na umetnostnoteoretska vprašanja in teme. 1 Ruska literatura 1.1 Od ruskih klasikov zavzema prvo mesto Fjodor Mihajlovič Dostojevski, kar je docela v skladu z njegovo tedanjo odmevnostjo v Evropi. Kritik Josip Vidmar namreč končuje leta 1931 svoje razglede po Bratih Karamazovih tudi z mislijo, da je Dostojevski »v svojem ideološkem in fanatično pristranskem načinu genialen pojav, ki že petdeset let fascinira svet s svojo globino in psihološko tajnovidnostjo« (Beležke o Karamazovih, LZ 1931). Med fasciniranimi so tedaj tudi številni slovenski pisatelji in znanstveniki. Posebna naloga slovenske literarne vede je raziskati pobude Dostojevskega na črti tistega slovenskega romana, ki je nabit z umsko snovjo in z zahtevno moralno in filozofsko problematiko. Med take romane spadajo Abadon (1893) Janeza Mencingerja, ki je nabit z modroslovnimi dialogi o religiji, znanosti, politiki, socializmu in liberalizmu pa tudi o filozofiji; roman S poti (1913) Izidorja Cankarja, ki poganja iz avtorjevega odpora do impresionistično-dekadentne duševnosti in v katerem ni mogoče preslišati glasu »psihologa-realista«, kakor taisti Cankar leta 1907. imenuje Dostojevskega, ki naj bi znal oblikovati »umska in moralna bitja, ki jih ni mogoče razumeti brez umskega dela in pri katerih je užitek nujno umski« (Dostojevski, Ponižani in razžaljeni. DS 1907); in še z versko, moralno filozofsko ter vladarsko problematiko nabiti roman Alamut (1938) Vladimirja Bartola. Tudi slovenski avtobiografski roman tega obdobja, ki je nanj sicer vplival tudi francoski in nemški vojno-generacijski roman, ne taji zvez z Dostojevskim. Bratko Kreft si je za motto romana Človek mrtvaških lobanj (1929) izbral tale miselni motiv iz romana MladeničIPodrostok: »Vidite, takrat bodo 'Zapiski', kakor so vaši, potrebni in bodo marsikomu rabili za gradivo, samo da so odkritosrčni, naj bodo sicer še tako zmedeni in slučajni. V njih se bodo hranile vsaj nekatere resnične poteze, iz katerih bo lahko uganiti, kaj vse se je skrivalo v srcu marsikaterega mladega človeka iz tiste nemirne dobe«. Juš Kozak pa zapiše v roman Celica (1932), v katerem pripoveduje o svojem zaporu leta 1914, miselni motiv iz Zapiskov iz mrtvega doma: »Čeprav sem življenje v celici težko prenašal, se mi je vendar tako godilo, kakor pravi Dostojevski nekje v 'Zapiskih': 'Osamljen po duši sem pregledoval vse svoje preteklo življenje, sodil samega sebe neizprosno in strogo ter včasih v nekaterih urah celo blagoslavljal svojo usodo, da me je poslala v to samoto, brez katere bi ne bilo niti te sodbe nad seboj niti tega strogega pogleda na prejšnje življenje'.« Roman Besi pa večpramensko učinkuje na slovensko literarno, filozofsko in na politično zavest v dvajsetih letih. »'Tiskovna zadruga' ne bi mogla izdati boljše knjige ob primernejšem času, nego je danes prevod tega dokumenta k zgodovini križane Rusije«. S temi besedami postavi Bese v slovenski kulturni prostor njihov prevajalec Vladimir Levstik, ko ob prevodu napiše spomladi 1919 še esej Revolucijski epos Dostojevskega (Slovenski narod, št. 122). Nekateri razlagajo roman kot diagnozo bolezni ruske duše, ki se je nujno končala z oktobrsko revolucijo; socialne razmere zamenjujejo z etnopsihiko, narodnim značajem, s slovansko raso, šigaljovščino pa imajo za nujni nasledek oblomovščine (Joža Glonar, Boljševištvo in oblomovstvo, Slovenski narod 1919, št. 115, 116). Besi jih opozarjajo tudi na nravni propad posameznika, ki ne obvlada »notranje svobode«. Osrednji miselni motivi v njih, obseženi v binomih čustvo—razum, bog—satan, bogočlovek—človekobog spodbujajo enaka nasprotja v slovenski eskpresionistični literaturi. Prvi med umskimi navdihi iz Besov je skepsa Satova v znanost in razum, ki da igrata v življenju narodov in posameznika podrejeno in nevarno vlogo. Del slovenske ekspresionistične generacije pripisuje moralni propad človeka v prvi svetovni vojni prav njegovi pretirani razumarski, scientistični, civilizacijski zagnanosti. Vzorčni pesnik te vrste Miran Jarc se v korespondenci pogostoma sklicuje na Dostojevskega ter v prozi ponavlja, da je »človekova največja zmaga v tem življenju — premagati razum« (Črni čarodeji, 1922). Celo desetletje piše poetično dramo Vergerij (1927-1932), v kateri se pesnik, se čustveni etos bojuje z racionalističnim dvojnikom, s tehnikom/inženirjem, kulturni jaz s civilizacijskim jazom. Naj piše o Marcelu Proustu (LZ 1927), Franzu Kafki (DS 1931) in Andreju Gideu (Evropski duh v sodobni francoski književnosti, LZ 1927), zadeva Jarc zmerom znova tudi na Dostojevskega, ker se ne more ubraniti moči njegovega psihološkega »kaosa«, njegovih »alogizmov« ter »večnega obraza sveta z druge strani«. Drugi umski navdih, podkrepljen tudi z Besi, je tedaj dilema, katera revolucija je bolj etična, ali proletarska ali personalna. Večina ekspresionističnih pesnikov se zavzema za personalno prenovo ter veruje, kakor Srečko Kosovel v sonetu Revolucija, da socializem lahko pride le iz osebne etične prenove. Ne samo pesniki, ampak tudi dostojevskologi, kakršna sta tedaj Janko Lavrin in Ivan Prijatelj, nahajajo v Besih žarišče personalizma in etičnega individualizma. Personalisti nahajajo v Besih tudi poudarke na duhovnih in religioznih načelih, ki nikakor niso sovražna revoluciji, kadar ta ne uničuje duhovnih vrednot. Srečujejo pa tudi Verhovenskega, ki ruši zgolj zato, da poruši, torej radikalizem, nasilje, šigaljovščino in »svežo kri«, skratka, srečujejo način, ki »ne potrebuje žive duše« in ki ga Dostojevski zavrača, ker ne upošteva vse človeške narave, ker je torej le polresnica, polresnica pa je najhujši despot, saj zasužnji tudi znanost. Tretji umski navdih iz Besov je razmerje človek — bog in bogočlovek, torej glavno bivanjsko vprašanje Kirilova. Religiozni pesniki ubesedujejo razdor med dušo in krvjo, bogom in demonom, razdor pa izpovedujejo ali v pesmih ali po epskih osebah, po duhovnikih na ozadju evropskih verskih spopadov v 16. stoletju. Ko jih muči vprašanje notranje svobode, ne gredo tako daleč kot Kirilov, ne gredo »skozi ognjeno peč dvoma«. Slovenski »borivec z bogom« je še zmerom verni borivec in upornik, načelo notranje svobode ga pripelje največ do izjave: oba sva »tajni, nerazrešljivi uganki«, hkrati pa boga priznava za odrešenika. En sam ekspresionistični pesnik se nazadnje odpove zaporedju bogočlovek, zdvomi v boga, dvoma pa ne potrdi na kirilovski način, ampak z odločno, protestno skepso in resignacijo v sonetu Zavrženi angel. Kot odmev razdornega motiva o božjem in demonskem velja imeti tudi esejski dialog med Edvardom Kocbekom in Francetom Vodnikom, med esejema Enemu izmed ozkih (1935) in Enemu izmed širokih (1939), ki slonita na miselnem motivu M. Karamazova: »Človek z globoko dušo in srcem pričenja z idealom Madone in konča z idealom Sodome. Najstrašnejše pa je, da se človek, ki ima za ideal Sodomo, ne odpove Madoni. Njegovo srce se še vedno vnema zanjo prav kakor v dneh nedolžne mladosti. Da, človek je širok, preveč širok. Bilo bi bolje, če bi bil ožji«. Kocbek se zavzema za odprto doživljanje usode, za vernikovo tveganje, za dinamično, široko osebnost, ki odklanja dogmatične resnice in taylorski red, mistiko in bogoiskateljstvo. France Vodnik pa sluti v tveganju, skepsi, odprtosti, širini nevarnost za odpadništvo katoliškega izobraženca. Kakor v Rusiji in drugod po Evropi tudi na Slovenskem dramatizirajo romane Dostojevskega ali pa uprizarjajo tuje dramatizacije, obenem pa problematizirajo dramatizacijo kot nekakšen izrastek ali literarno paravrsto. Prva pobuda pride z moskovskim Hudožestvenim teatrom, ki leta 1921/1922 ugledališči v Ljubljani Brate Karamazove in Selo Stepančikovo pa tudi v Mariboru uprizorijo februarja 1922 »Raskolnikova« Leva Birinskega (Repertoar slovenskih gledališč 1867-1967). Ljubljanska Drama se odloči še za dramatizacijo romana Idiot, pripravi pa jo ruski emigrant Boris Vladimirovič Putjata. Jeseni 1932 uprizori Drama še dramatizacijo Zločina in kazni, kakor jo pripravi Peter F. Krasnopoljski. Razmeroma ugodni kritični odmevi spodbudijo Cirila Debevca za dramatizacijo Bratov Karamazovih (1934). Ob tej priložnosti pa se zaostri vprašanje o smislu in o estetski oziroma neestetski naravi dramatizacije romana sploh. Filip Kalan pride do sklepa, daje »vsaka dramatizacija v svojem bistvu nesmiselna in v najboljšem primeru samo surogat, kastrat prvotne zamisli«, je usodna zmota o globokih, tipičnih razločkih epske in dramske umetniške zvrsti. Že dialog ima v romanu drugačno nalogo kakor v drami. Če služi v njem le kot bolj ali manj »ilustrativni poudarek pri posameznih prizorih, ki jih neka imaginarna oseba, pripovedovalec že ves čas pripravlja s svojo smotrno urejeno pripovedjo«, je v drami »agens vsega odrskega dogajanja«. Oblika dramatskega dogajanja je dvogovor med osebama, medtem ko pripovedna proza lahko isto dogajanje izrazi brez premega govora oseb. Junaki Dostojevskega sicer strastno govorijo, »in katastrofe med njimi se velikokrat razrešujejo v zgoščenih prizorih, ki sličijo dramatskemu prizoru«, vendar bodi romaneskni prizor še tako napet in dramatičen, učinkuje v dramatizaciji »narejeno, improvizirano, premalo nujno«. Dramski dialog je boj med osebama, je igra in protiigra, močna dialektika dveh nasprotnikov, epske osebe pa v dialogih ne doživljajo neposrednih naskokov in umikov; govor epskega junaka je pravzaprav umikanje pred dejanjem, je le »ilustracija za latentno aktivnost« (Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Bratje Karamazovi: Osem slik iz romana, za oder priredil Ciril Debevec, Modra ptica 1934/1935). Kalanova estetsko kritična presoja dramatizacije se kaj dobro ujema s pogledom Dostojevskega nanjo, kakor gaje opisal 20. januarja 1872 v pismu neki ženi, ki mu je napovedala dramatizacijo romana Besi, ki ga je tedaj objavljal v Ruskem vestniku. Dostojevski jo opozarja na bistven razloček med epsko in dramsko umetniško obliko, pravi ji, da izvirata že iz pesniške misli same in da zato zelo ovirata, če ne že kar preprečujeta, da bi lahko dobil dobro dramsko obliko, kdor bi npr. le v vrsto nanizal glavne romaneskne prizore. »Neka skrivnost umetnosti je«, jo svari Dostojevski, »po kateri epična oblika ne bo nikoli našla česa nji odgovarjajočega v dramatični. Jaz mislim celo, da so različne umetnostne oblike tudi vrste odgovarjajočih pesniških misli, tako da se kaka misel ne da nikdar izraziti v drugi, nji neodgovarjajoči obliki. Nekaj drugega bi bilo, če bi roman kolikor mogoče predelali in izpremenili, da bi od njega obdržali samo kako epizodo za predelavo v dramo ali, da bi uporabili prvotno idejo, docela pa spremenili subjekt ...« (Fran Albreht, Dostojevski o dramatizaciji svojih romanov, LZ 1926). Slovenci tačas veliko prevajajo romane Leva Tolstoja, vendar o njih in ob njih ne publicirajo toliko, kakor o delih Dostojevskega, velja jim za duševno in metodično premalo nenavadnega, zato pa za toliko bolj tipičnega realista. Ta naravni »čudoviti človek«, kakor ga imenuje Maksim Gorki, v dvajsetih letih manj ugaja zato, ker številni nagibajo k iracionalizmu, mistiki in fantastiki, nazorsko dogmatskim pa manj zato, ker se ni sprijaznil z nobenim filozofskim sistemom, nazadnje še s krščanstvom ne, saj je proti koncu svojih let tudi izjavljal, da mu je »ljubezen do evangelija omrznila«. Nekateri pa v njegovi h romanih vendarle nahajajo veliko pobud za »današnji čas«, ko prevladujejo kolektivistične ideologije, ki omejujejo vse osebno. Jakob Šile nahaja posebno aktualnost npr. v romanu Vojna in mir: »Problem množinskega in osebnega človeka se odločuje pred našimi očmi, zato je roman aktualen kakor prvi dan, ne glede na njegov umetniški pomen« (Vojna in mir, DS 1934). Ob trideseti obletnici Tolstojeve smrti opisuje Josip Vidmar težiščnice njegovega literarnega dela in ugotavlja, da v njem prevladujeta telo in narava, ne duh, ampak tisti del duše, ki je del telesnega bitja, npr. delo na polju, lov, ježa, vojna, elementarna bitnost; polna čutnost pa čustveno zdravje ter ljubezen so temeljne substance njegovega besednega umetništva; v skladu z njegovim umevanjem življenja je tudi popolno razčaranje ljubezni (Lev Tolstoj: Ob tridesetletnici smrti, Sodobnost 1940). Kakor pa je Tolstojev odmev v slovenski literaturi nedvomno manjši, kakor je odmev Dostojevskega, in je le poredkoma srečati kakšen ženski lik v njej, za katerim je slutiti tudi ozadje Ane Karenine, je vendarle tudi res, da slovenska pripovedna proza pripoveduje v tridesetih letih predvsem o enakem »delu duše«, kakor Tolstojeva, npr. o delu na polju in drugod, o vojni, da enako strga ves čar z ljubezni, da se, skratka, razen redkih izjem, bolj ujema s Tolstojevim konceptom življenja, kakor s konceptom Dostojevskega, da ji je bližji Tolstojev realizem, kakor pa realizem, ki ga Dostojevski prepleta s fantastiko in grotesknim. Medtem ko prevajanje pesmi Aleksandra Sergejeviča Puškina v dvajsetih letih umirja slovenski verz, ki sta ga močno sprostila futurizem in ekspresionizem, ga Slovenci veliko prevajajo in o njem pišejo sredi tridesetih let, ko ga ob stoletnici smrti častijo tudi v Sovjetski zvezi. Aktualizirajo njegovo sovraštvo do mračnjaštva in negativnih ideoloških moči, ki v tridesetih letih še kako grozijo evropski kulturi in še posebej slovanskim. Puškin obvelja na Slovenskem za simbol upornika proti teoriji manjvrednih in večvrednih narodov in ras (A. V., Aleksander Sergejevič Puškin, 1799-1837, Sodobnost 1937). Tine Debeljak ga šteje za velikega življenjskega realista, ki sicer ima teistične izjave, vendar se ne obremenjuje z mistiko in s posmrtnimi vprašanji, ne pozna obeh ruskih skrajnosti, namreč anarhističnega nihilizma in apokaliptičnega misticizma; je razumni stoik, pri katerem so »človek, zemlja, vest« edine trdne točke življenja in sveta (Problem Aleksandra Sergejeviča Puškina, DS 1937). Debeljak prevede tudi pesmi Pesnik, Exegi monumentum in druge pa tudi odlomek iz drame Boris Godunov. Dom in svet objavlja leta 1937 tudi študijo Puškin — dramatik Alfreda Bema. Revija Ljubljanski zvon pa mu namenja desetino letnika 1937. Juš Kozak pravi, daje Puškin »bolj človeški, bolj domač ... kakor liriki romanske in germanske krvi. V njegovih verzih živi svetla radost in naj so še tako otožni, ob njih se celo starec pomladi«. Puškinovo poezijo ima za veliko korekturo vsakemu pesniškemu gibanju, ki razkraja pesniško obliko, nič manj pa za oviro vsakomur, ki terja od literarnega umetništva utilitarnosti, ali pa blodi, da se po načelih družbene teorije lahko vsakdo priuči tudi umetništva (Nekaj minut s Puškinom, IZ 1937). Puškinovo umetnost ima potemtakem za svarilo vsem, ki tedaj že tonejo v socialistični realizem, pišejo himne o množicah in za množice in so prepričani, da mora umetnik služiti bogovom in voditeljem. Kozak srečuje v Puškinu pomembnega nasprotnika vsakogar in vsake ideologije, ki ovira in zatajuje umetnikovo individualnost, a nič manj tudi nasprotnika larpurlartistov, ki vsakič terjajo, naj se umetnik ne vmešava v nevarne duhovne in ideološke tokove časa. Mile Klopčič in Oton Zupančič objavljata prevode trinajstih Puškinovih pesmi, zlasti aktualna je pesem Caadajevu, ki spodbuja proti vsakršnemu nasilju in suženjstvu ter kliče po svobodi. Bratko Kreft objavlja študijo Puškin kot dramatik, Oton Berkopec Puškinovo življenje, Božidar Borko prevod študije Razvojne poti Puškinovega genija Vladimirja Franceva, Vera Šermazanova članka N. Bahtina Puškinov konec in A. Lunačarskega Ob Puškinu kritiku ter poročilo o Zupančičevem prevodu Pravljice o carju Saltanu. Oton Berkopec pa poroča še o Klopčičevem prevodu Puškinovih Pesmi. Puškinov življenjski realizem, njegov odpor do konservativnosti, do neizvirne osebnosti, do površnosti in papagajstva je videti tudi iz umevanja Tatjane Lavrinove v Evgeniju Onjeginu. Ona je tip pozitivne lepote, ravna dostojanstveno in v skladu z ljubeznijo, medtem ko je Onjegin skrojen po tujem vzoru, je abstrakten in brez duhovne in čustvene globine in samosvojosti; Tatjana je kristalizacija močnega duha, Onjegin pa komaj parodija velikega človeka. Tatjana je zgled samozavesti, pokončnosti, v tridesetih letih torej zgled, kako naj bi posameznik ohranjal svojo zasebno in nacionalno identiteto pred ogrožajočini ga tujstvom (Milena Mohoričeva, Larina Tatjana v Jevgeniju Onjeginu, Modra ptica 1936/1937). Kritiški in esejski razgledi zaobsežejo v tem času tudi številna druga pomembna imena iz ruske klasične literature XIX. stoletja in še naprej do oktobrske revolucije, kakor so Lermontov, Gribojedov, Gogolj, Garšin, Gončarov, Turgenjev, Ščedrin, Nekrasov, Čehov, Blok, Andrejev in seveda Gorki. Opisujejo in razčlenjujejo njihovo liriko, koncepte epskih in dramskih oseb, njihova temeljna življenjska občutja, duhovnost, tehnopoetske značilnosti, skratka, kar največ tistega, kar je pri njih nacionalno in kar je splošno človeško, in kaj je umetniško ali oblikovno posebno, samosvoje, »rusko«. Nekaj domostrojevščine iz Ščedrinovega romana Gospoda Golovljevi je srečati tudi v Kranjčevem romanu Do zadnjih meja (1940), brez otipljivih snovnih in oblikovnih impulzov pa ne ostajata tudi Gogoljev Revizor in drama Gorkega Na dnu. Ruska literarna kritika je kdaj oporišče tudi za tedanjo slovensko estetiko in kali-stiko. Potem ko od preloma stoletja hoče na Slovenskem vladati neotomistične estetika, ki umetniško lepoto zasidruje v mistično transcendenco, jo svobodoumniška pisatelj- ska smer zavrača z načelom, da je tudi ta lepota človeška stvar, da izraža človekova nasprotja in združuje ideal Madone in ideal Sodome. Estetika »neba in pekla« se opira tudi na estetiški nazor Dostojevskega in jo praktično uveljavi Ivan Cankar, teoretska veja, zvezana z njim in Dostojevskim pa drži od Ivana Prijatelja preko Srečka Kosovela do Josipa Vidmarja in še koga. Estetiška misel v romanu Bratje Karamazovi: »Lepota — to je strašna in grozna stvar. Strašna zato, ker je neopre-deljiva. Tu se bregovi stikajo, tu protislovja skupaj žive ... tu se vrag z bogom bori in bojno bolje — so srca človeška« — je idejna os dveh pomembnih esejev Ivana Prijatelja: Perspektive: Estetičen načrt (1906) ter Pesniki in občani (1917). Tudi pesnik Srečko Kosovel vgrajuje estetiko Dostojevskega v svojo lastno zato, ker je prepričan, da umetnik, ki doživi npr. vojne grozote, ne more gojiti le skladnih in popolnih oblik, ne more biti le blesteči artist, ampak se hočeš nočeš odloča tudi za vsebinsko, za »borbeno in temno umetnost«. Kosovel zares piše tudi borbeno in temno liriko in meni, da šele generacija »ekspresionistične dobe«, ki nosi »v sebi kaos«, »razkol« in »razdvojenost«, primemo razume Dostojevskega. Kakor Leonid Andrejev, ga Dostojevski prepriča in osvoji s svojim »groznim« življenjskim realizmom (Kritika, gibalo življenja in umetnosti; Dve knjigi »Splošne knjižnice«: Tolstoj, Kreutzerjeva sonata, Andrejev, Črne maske — oboje v Zbranem delu, 1977). Dostojevski in Tolstoj pomagata slovenskim estetom in kritikom razlagati literarni realizem, fantastični realizem Dostojevskega razmejevati od tedaj modnega »konstruktivnega realizma«. Tolstoj je po Vidmarju pravi realist, ker oblikuje življenjske in naravne pojave v naravni velikosti, naravni napetosti, v naravnih zvezah, medtem ko Dostojevski združuje takšen realizem še z grotesknim in fantastičnim. Razloček med njima izvira iz različnega umevanja sveta in iz duševnih moči, ki prevladujejo pri enem in pri drugem. Pri realistu Tolstoju »razum ... čustvo in domišljijo smiselno obvladuje in razpredeljuje«, zaradi česar Tolstoj in realist njegovega kova sploh »oblikuje v mejah vnanje resničnosti, v soglasju z realnim svetom«, življenje predstavi »tako rekoč v naravni velikosti, v naravnem tempu in ritmu, v naravni napetosti, v naravno velikih in naravno razpoloženih ljudeh, v naravnih situacijah in v naravnem odnosu do prirode«. Dostojevski ravna tudi drugače, pogostoma namreč prepušča premoč domišljiji, fantastiki, ki daleč presega faktografsko gmoto in je bolj ali manj čista, očarljiva igra duha (Josip Vidmar, Ivan Prijatelj, Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma, Kritika 1925). Pisanje Dostojevskega je tudi podlaga za sintagmo »simbolični realizem« ter za realista v »višjem pomenu«, ki z življenjem ne ravna »kakor fotograf niti kakor mnogi romantiki, ki ga pačijo«. Njegova snov je aktualnost, vendar jo intuicija predeluje toliko časa, »da postane bolj realna, kakor je v dejanskem življenju« in je način, s katerim pride umetnik »per realia ad realiora« (Janko Lavrin, Dostojevski in moderna umetnost, LZ 1926). Evgen Spektorski pa loči »zgrešeni« realizem Balzaca in Zolaja od pravega, kakršen je po njegovem le realizem Dostojevskega. Francozom pa tudi Levu Tolstoju očita, da obožujejo fakt, dejstvo »kot edino vsebino resnice«, prisegajo torej na pozitivistično resnico, medtem ko temelji realizem Dostojevskega na »neomajni veri v objektivno resnico«, na »metafizičnem patosu«. Pri Francozih, Tolstoju in tudi Turgenjevu ima svet svoje zakone, pri Dostojevskemu pa svetu »vlada Bog in Njega zakoni«; tam determinizem, po katerem dobro in zlo temeljita v naravi in človekovi nesvobodi, pri Dostojevskem pa človek svobodno odloča o vsem in ravna po zakonih krščanskega dualizma: Pri Dostojevskem temelji vsa teorija realizma na zahtevi po »resnici« (pravdi) v onem dvojnem ontološkem in etičnem smislu, kakor ga ima ta beseda v ruščini. Medtem ko je Tolstoj ves pogreznjen v življenje iskal izhoda iz njega, je premišljeval Dostojevski o življenju z zvišenega stališča one Resnice, ki jo je našel v krščanskem idealizmu. Dostojevski ni posnemovalni ali takšen realist, ki si sicer prizadeva gledati človeka in razmere naravnost v oči, pa se zagledanega ustraši, ampak je »idealistični realist«; Idealistični realizem motri življenje z višine. Odtod se mu odpirajo tako široki razgledi, da se prične raz nje ustroj stvarstva in metafizični pomen vesolja ... Resnično veliki so samo pisatelji, ki se povzpno do te višine. Le nje moremo označiti kot pristne realiste. In tak je bil predvsem Dostojevski. Zategadelj bo na vekomaj ostal eden največjih učiteljev resničnega realizma v književnosti. Seveda je tako umevanje življenjskega koncepta Dostojevskega močno ideolo-gizirano, njegov literarni realizem pa proglašen za svojevrsten krščanski, mistični obred, pa čeprav je znano tudi njegovo stališče, daje religija nujni pogoj nravnosti. Ta pogoj zavrne tedaj Josip Vidmar (Beležke o Karamazovih, LZ 1931), sicer pa se slovenska filozofska kritika ogiba njegovih pogledov na religijo. Predvsem molčijo katoliški filozofi, nemara zato, ker bi kljub zanje ugodnemu religioznemu pogojevanju nravnosti morali z njim polemizirati zaradi njegove filozofije zgodovine krščanstva (Veliki Inkvizitor!) in zaradi njegove rusko-pravoslavne mesijanske ideje o kulturni prenovi človeštva. Eden največjih slovenskih kritikov dvajsetega stoletja Josip Vidmar preizkuša ob ruski predoktobrski literaturi tudi razmerja umetnost pa svetovni nazor, umetnost pa morala in podobna. V letih 1920-1922 preučuje svetovni in moralni nazor Tolstoja, Andrejeva, Čehova in Dmitrija Merežkovskega ter vpliv nazora na besedno umetnino (Svetovni nazor Merežkovskega, LZ 1920; — Tolstoj in njegov »krščanski nauk«, LZ 1921; — Bogoiskateljstvo Leonida Andrejeva, LZ 1922). Ko ima literarno delo Čehova tudi za izraz pozitivističnega nazora, »andrejevsko grozo« tudi in predvsem za izraz svetovnega nazora Andrejeva, zagotavlja, da »tvorijo najvišjo možno vsebino umetnosti« razpoloženja, ki so že odvod nazora. Umetniško so produktivna seveda zgolj temeljna čustva in razpoloženja, ta so namreč prava življenjska resničnost, medtem ko »preveč inteleklualski način opazovanja« zgolj poglablja prepad med čustvi in med možnostjo, da se izoblikujejo v umetnino. Razum in nazor sicer sodelujeta pri oblikovanju epskih in dramskih likov, kadar pa jih oblikujeta predvsem sama, jih izrineta iz območja prave umetnosti. Razmerje med umetnostjo in nazorom premišlja torej tako, da se vprašuje o naravi in posledicah nazorskih navdihov. Ob Bratih Karamazovih dokazuje npr., da je Dostojevski idejni pisatelj in pri vsej svoji veličini zato vendarle tudi opomin, da idejni navdih nikdar ne doseže kakovosti čistega umetniškega navdiha, ker še tako spretni ideolog, ki vsiljuje in dokazuje svojo oceno življenjskega pojava, tega ne more napraviti tako živo kakor nekdo, ki naravnost pokaže: takole sem občutil svet, takšno je življenje, takšen sem človek. In ko sooča Leva Tolstoja in Dostojevskega s Cehovom, ugotavlja, da sta do svojih oseb nazorsko večkrat pristranska, medtem ko je Cehov pozitivni pozitivist ali čisti »vernik življenja«, je dramatik, ki oseb ne prikazuje »ne v bengalični in ne v reflektorski razsvetljavi idej«, ampak zgolj po njihovi naravi (Cehov, Striček Vanja, Gledališki list, Ljubljana, 1939/1940). Ob teh klasikih se vprašuje tudi o razmerju med umetnostjo in moralo ter sklepa, da ima umetnost svojo posebno moralo, s katero počlovečuje. Sprejema misel Tolstoja in Andrejeva, daje človek po bistvu dobro bitje, da po Tolstoju »ni ne zver ne angel, temveč angel, ki se poraja iz zveri«, sprejema torej moralno dialektiko, po kateri je »človekovo življenje porajanje, je rast njegovega duhovnega bitja, razumne ljubezni, boga — v človeku samem« in da prav umetnost kot neizogibni človekov izdelek dokazuje njegov etični vzgon. Takšna umetniška morala služi vsemu človeštvu enako, medtem ko ideološke morale umetnost ovirajo in ji največkrat tudi nasprotujejo. Da sta lepota in etos edina prava »korist« umetnosti, si Vidmar potrdi tudi s prevodom dialoga Mozart in Salieri A. S. Puškina (LZ 1924). Ta dialog namreč pove, da umetnik ustvarja po zakonih umetnosti le, kadar sledi svoji »obsedenosti«/navdihu in ne po naročilu, pove, da torej umetnost ne koristi v smislu tega in onega nazora, ampak le kot izraz duhovnega in etičnega stremljenja. Koristnostni učinek umetnosti je torej rast iz nižje v višjo duhovno in moralno zavest. 1.2 Kakor o ruski klasični se obe desetletji vrstijo razgledi in eseji tudi po posameznikih in smereh rusko-sovjetske literature. Med posamezniki so v ospredju imažinist Sergej Jesenin, futurist Vladimir Majakovski ter Maksim Gorki, vsak po svoje predstavnik ruske revolucijske književnosti. Jesenin je pravzaprav tragični pesnik, saj ga ruska vas po revoluciji sprejema kot tujca, prepeva pa pesmi boljševiškega pesnika Demjana Bednega. Jesenin je vsekakor pripravljen prepustiti »vso dušo maju in oktobru, / a lire svoje vam ne izročim«, se pravi, da bi revoluciji hotel služiti s pesmijo o harmoniji in ljubezni na ruski vasi, ne bi pa upesnjeval politične tematike sovraštva in upora (Mile Klopčič, Sovjetska Rusija, LZ 1928). Jeseninova pesnitev Inonija (1919) je poskus najti v revoluciji ostvaritev svojega vaškega ideala in je hkrati kmečka protiutež Blokovi pesnitvi Dvanajsterica (1919) (slovenski prevod 1929) (Lavrin, Sergej Jesenin: Študija o ruski revolucionarni književnosti, MP 1936/37). Ker ga vas odbije, industrializacije pa ne more opevati, postane poleg Borisa Pasternaka središčna osebnost imažinistov, a brez puhlih slikovnih ozaljškov, brez sentimentalnega kupa slik in primer brez notranje vsebine, medtem ko je Pasternakova tedanja poezija nekakšen »kinematograf, uklenjena v strogo, skoro klasično obliko« (Mirko Javornik, O strujah v sodobni ruski literaturi, MP 1930). Jeseninova pesem Pismo materi (prevod Mile Klopčič, LZ 1939) odmeva v Kajuhovi Kje si, mati? Motiv o ločenosti, pomisel na morebitno smrt, dikcija in ritem obeh se precej prekrivajo: Jesenin: »Predraga mati moja, si бе živa?« Kajuh: »Te morda v Šleziji je glad izžel?« Razloček pa je v temeljnem sporočilu: Jesenin ji sporoča, naj ni zaskrbljena, ker so se mu podrli mladostni ideali, Kajuh pa ji sporoča svojo upornost in svetlo perspektivo: »A želel bi, da ne utihne prej mi glas, / dokler ne porečem: Glej, ta svet je tudi zate!« Komisar za ljudsko prosveto Lunčarski ocenjuje tedaj Jeseninov samomor kot znamenje, »simbol duhovnega propada« ruskih intelektualcev in uvede za splošnejši pojav, ki mu podleže tudi Majakovski, ironični izraz »jeseninščina« (Tone Krošl, Sergij Jesenin, MP 1930/31). O Majakovskem pišejo Slovenci razmeroma manj, kakor o Jeseninu. Dokaj izčrpno predstavi Bratko Kreft (Fragment o Majakovskem, Književnost 1934) njegovo futuristično poetiko, glavne motive in idejno protimarinettijevsko usmerjeni futurizem. O njegovi »poeziji s tendenco« piše tudi Janko Lavrin (Poezija ruske revolucije, MP 1940/41). Načela Majakovskega »Kako se delajo pesmi« pa dobijo Slovenci v članku J. Rusa Misli Vladimirja Majakovskega (Sodobnost 1940), torej z dvajsetletno zamudo. Njegova poetika pravi, da je revolucija vrgla v ospredje grobi jezik množic, žargon iz predmestij je vdrl na glavne ulice, nežno šepetanje po kavarnah je strto. V poezijo je uvesti potemtakem to »novo obliko jezika«. Amfibrah je izgubil svojo ceno, »ne poznam ne jambov, ne trohejev, nikdar jih nisem razlikoval in jih nikoli ne bom«. Rabiti je zatorej »krik namesto napeva, grmenje bobnov namesto uspavanke«. Kakšno strahotno nasprotje npr. stališču starejšega Konstantina Dimitrijeviča Baljmonta (N. Preobraženskij, DS 1929), ki leta 1929 predava v Ruski matici v Ljubljani in recitira svoje pesmi v Ljubljanskem gledališču, nasprotje s pesnikom, ki vpliva že na ruske simboliste s teorijo zvoka, naj pesnik skrivnostne glasove narave presaja v zvočne čare verza, naj miselne, duhovne, čustvene in druge prvine podreja blagozvočju. Baljmont sporoča slovenskemu poslušalstvu tudi svoje poetiško prepričanje, da je daktil »najbolj skrivnostna stopica«, da omogoča »enakomerno lirično čustvovanje« in daje ta stopica skladna z ruskim duhom in jezikom: »Ruska, podzavestno pojoča govorica rabi za vsako logično podčrtano besedo ali sklepno besedo na koncu stavka vedno daktil«. Obenem pa vprašuje, »katero stopico smatrajo Slovenci kot najbolj značilno za svoj jezik«. Preobraženski ne poroča, ali je dobil odgovor ali ne; vsakršen odgovor bi bil seveda le hipoteza. Predstavljeni sta potemtakem nasprotni poetiki Baljmont — Majakovski: glasovi narave v verzu — grmenje bobnov; naravni ritem — gneča mestne ulice; zvočna, melodična beseda — groba, hreščeča beseda. Dosti prepozno pride tudi informacija o ruskih konstruktivistih iz začetka dvajsetih let, namreč spet šele 1940. leta (Janko Lavrin, Poezija ruske revolucije, MP). Prepozno zato, ker pri Slovencih pesni konstruktivistično Srečko Kosovel sredi dvajsetih let, približno tedaj, kot Ilija Selvinski (avtor Uljajeva, epopeje o kmečki vstaji) in Edvard Bagricki. Lavrin pravi, daje konstruktivizem otrok futurizma. »Toda konstruktivizem poudarja izključno tehniko, ali bolje, konstrukcijo kot takšno in ji podreja vsa druga sredstva. Selvinski organizira svojo pesniško snov tako, da so videti njegovi eksperimenti (zlasti Ciganske pesmi) še veliko radikalnejši od futurističnih eksperimentov. Bagricki je subjektivnejši od Selvinskega, pesnik z močno romantično žilo, s katero obravnava nekatere motive iz državljanske vojne, kakor pesem o Opanasu, Zmagovalci itd.« Kosovelova tehnopoetika »Integralov« je dovolj analogna kon-struktom pesniške snovi Selvinskega, čeprav med njima ni dokazljivih medliterarnih ali drugačnih »korespondenc«. In druge smeri iz dvajsetih let? Akmeisti so reakcija na ruske simboliste, na ekstatičnost Andrejeva, demonizem Sologuba, okultizem Zinaide Hipius, in poskušajo tega tehnopoetsko združiti z realizmom v sintezo ali v »novi realizem«. Gumiljov, Mandelstam, Ana Ahmatova so torej reakcija na izrastke oziroma skrajnosti simbolizma. »Proletkult« ali »monumentalno proletarsko umetnost« predstavljata deloma Majakovski in Aleksej Tolstoj, ki uporablja tudi sintagmo »monumentalni realizem«. Proletkultu se upira zlasti Lev Trocki, med drugim mu ugovarja z mislijo, da na račun novega ne gre pozabljati na klasično umetniško literaturo, ampak jo je nujno »kritično prisvajati«. Novo realistično prozo pišejo tedaj »popučiki« Romanov, Nikitin, Zajfulina, Ivanov, Gladkov in drugi. Ko ti ne omejujejo stvarnosti, jo nekateri prepletajo s fantastiko in videnji, zlasti Remizov in Zamjatin stvarnemu dodajata izpesnjeno. Novorealisti v glavnem ohranjajo stvariteljsko subjektivnost. Njihovo središče je nemara Leonid Leonov z romanom Jazbeci (Barsuki). Leonov ima nekaj po Dostojevskem, vendar mu posameznik komaj še kaj pomeni v strogem teku vseh stvari in družbe. Njegovo težišče ni na psihološki analizi posameznika, ampak na duševnih dramah mnogih ali množice. Franceta Koblarja spominja v neki pomembni točki na Reymontove Kmete: v njih »je pri vsem strastnem meterializmu Bog blizu, v ruskih Jazbecih pa je kmečki veri daleč in molči« (France Koblar, Jazbeci, DS 1927). V Sloveniji je precej znan tudi Ilja Erenburg, čigar konstruktivistična proza Mercure de Russie (LZ 1925) je najbrž okrepila eno od tematskih plasti Kosovelovih »konstruktov« ali »integralov«, vplivala pa nemara tudi na njihovo obliko. Erenburg je znan tudi po članku Fašizem med francoskimi pisatelji (Književnost 1934) in po nekaterih zapisih o njem. V njegovo bližino spadajo še Izak Babelj, Boris Pilnjak, Aleksander Fadjejev in Fjodor Gladkov, čigar roman Cement izvabi daljše in krajše analize (Koblar, Fjodor Gladkov, Cement, DS 1929; — Mirko Javornik, O strujah v sodobni ruski prozi, MP 1930; — Boris Ziherl, Nova ruska proza, Književnost 1933). Slovenci so kmalu opozorjeni tudi na »kozaško epopejo Tihi Don« Mihaila Šolohova (Književnost 1933), Vera Sermazanova pa objavi Dva prizora iz Preorane ledine (LZ 1939), prizor, kako Nikita Hoprov roti kulake, naj končajo upor proti sovjetski oblasti, in prizor, kako kulak Polovcev ubije njega in njegovo ženo s sekiro. Realistično popisane strasti v dramatičnih dogodkih kolektivizacije predstavijo Šolohova kot psihološko in stilno pomembnega umetnika. In Maksim Gorki? Slovenci ga poznajo že od konca XIX. stoletja, v našem obdobju pa močno odmeva njegova razlaga socialističnega realizma. Ob 45. obletnici njegovega vstopa v literaturo opiše Josip Vidmar svoje prvo srečanje z njim, z njegovo črtico Človek. Pravi, da ga je ta himna človeku slovesno presunila in mu pomagala »do prvega in osnovnega, veselja in bolečine polnega stika z življenjem, s smrtjo in z vso to nerazumljivo stvarjo, ki je človeško življenje« (Iz dnevnika IV, Modra ptica 1931/1932). Ob smrti pa Gorkega označi za »talent«, čigar življenjsko čustvo je manj elementarno, umetniški vzgon manj silen, kakor pri nekaterih ruskih klasikih, saj ga pri oblikovanju človeških usod vodi »tudi socialno kritična misel in socialno sočutje, vodi in omejuje«. Šteje ga za prvega predstavnika »bodrega pozitivizma« ali nazora, da je človeku prav zaradi smrtnosti »živeti lepo, pogumno in bodro«. Gorki je vzel rusko literaturo z meščanskih in gosposkih prizorišč in jo spustil v proletarski milje in še dalje »na dno«. Postal je inspirator in organizator nove ruske literature, ter jo rešil ozkih ideoloških spon, ko je opozoril na dragoceno tradicijo starejše ruske literature (Maksim Gorkij, Sodobnost 1936). Leta 1934 se zgodi moskovski kongres ruskih pisateljev. Bratko Kreft opiše ta kongres kot dogodek, ki naj bi spravil dotlej različne literarne tokove v ZSSR in kot edino merilo postavil »idejno in umetniško vrednost besedila«. Zlasti Gorki naj bi s poudarkom na Shakespearu in na ruski klasični literaturi zavrnil vsakršno šablo-niziranje epskega in dramskega junaka, zlasti »vsestransko dobrega« junaka. Po Gorkem bodi glavni junak »človek, ki so ga organizirali procesi dela« in ki tudi delo napravi lažje, »ga dvigne do stopnje umetnosti«. Kreft navaja tudi stališče Buharina in sklepa, da se je ob prisotnosti številnih zahodnoevropskih pisateljev zgodilo nekaj resnično pomembnega za književnost. Kreft ni vedel, daje novi realizem krstil Stalin že leta 1932, pisatelju dal ima »inženir duš«, tudi ne, kaj je takoj po kongresu zadelo Buharina (Kongres ruskih pisateljev, LZ 1934). Jurij Oleša na kongresu še lahko vztraja pri epskem in dramskem junaku kot breznu dobrega in slabega, tedaj še lahko izjavlja, da bi se lagal, če bi šel v tovarno in pisal o delu, saj to ne bi bila snov, »ki bi izhajala iz moje krvi«, torej ne bi pisal iz pristnega navdiha, ampak bi si le izmišljal, saj mu je težko »razumeti tip delavca, tip junaka borca«. Buharin tukaj še lahko vztraja pri umetniški kakovosti in zavrača napake proletarskega pesništva, papirnato razreševanje vprašanj živega človeka, ugovarja črno-beli tehniki in brani literaturo, ki izraža človekova nasprotja, notranje konflikte, tragiko, poraze in zmagoslavja ter za vzor nove literature postavlja Fausta ali dramo »titanske ustvarjalne borbe človeštva, ki odpira v zaključnem aktu pogled v velikansko gradbeno delo bodočnosti« (V. Angeljev, Pota nove ruske literature, Sodobnost 1935). Zdaj tudi še lahko trdi, da noben pisatelj ne more postati malik, tudi npr. »klasik sovjetske poezije« Majakovski ne more, ki ga sicer »visoko ceni(m)«. Skratka, nič hudega sluteč zavrača vsakršno »agitko«, kakor jo načrtujejo soc-realisti in se poteguje za »kakovost pesniške proizvodnje« (Buharinova sklepna beseda, LZ 1935). Gorkega Govor o literaturi na tem kongresu pa objavi Ljubljanski zvon šele 1937. Gorki priznava kritični realizem za nazaj, ne pa tudi za naprej, češ da ne more vzgajati individualnosti, kar je izrecna naloga novega socialističnega realizma, ki upošteva tudi »tretjo resničnost, resničnost prihodnosti«, ali človeka, kakršen bo v moralno uravnoteženi družbi; priznava torej metodo, ki združuje realizem in »revolucionarno romantiko«, je poseben patos in ton o »rasti novega človeka« in opisuje življenje predvsem kot dejavnost, kot razvoj osebnih sposobnosti za končno zmago nad naravo. Slovenski pisatelj zve tudi za njegove težke besede o Dostojevskem, češ da je našel resnico »v zverskem, živalskem načelu človeka, in našel je ni, da bi jo ovrgel, temveč da bi jo opravičil«. Z zakl jučno besedo Gorkega na kongresu, v kateri odklanja hiperbolizem Majakovskega in se zavzema za tragično literaturo, kakršna je ona antičnih tragedov, češ da »vstopamo v dobo velikanske tragike« (Gorki, O literaturi, Ljubljana, 1952), o tej kar preroški napovedi tragične dobe in tragične literature pa se Slovenci tedaj ne seznanijo. Iz opisov soc-realizma je razvidna nevarnost, da človeka bolj mistificira, kakor ga vsestransko razkriva, ga romantično poveličuje, heroizira ter njegova »brezna« zabrisuje s socialnim idealom, z utopijo o njem in o družbi. Prav pozitivno ga vrednoti le Boris Ziherl v eseju O novem realizmu (Sodobnost 1941). V tridesetih letih se pojavijo tudi imena nekdanjega Opojaza, ruske formalistične šole. Iz slovaške revije Slovenske Pohl'adi prevede Bogomil Fatur študijo Borisa Eichenbauma Pisateljski obraz Maksima Gorkega (Sodobnost 1935). V študiji Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki (LZ 1938) navaja Anton Ocvirk še imena Viktor Šklovski, Osip Brik, Viktor Žirmunski in Viktor Vinogradov, mimo njih pa še Poljaka Romana Ingardna. Skupno tezo ruske formalistične šole povzema z besedami: besedna umetnina je le oblikovni, stilni, tehnično arhitektonski problem, zaradi česar je predmet literarne zgodovine razvoj oblik in slogov. Oblika je izhodišče literarne zgodovine, ker je pesem stvar besedne ustvarjalnosti, izvirna torej le kot tehnična novost, tehnična enkratnost. V znanost o slovenskem verzu prvi od tujcev vreže brazdo ruski emigrant A.V. Isa-čenko s knjigo Slovenski verz (1939). Medtem ko svojo formalistično metodo oslanja predvsem na češko formalno šolo (Roman Jakobson, Jan Mukarovsky), omenja iz druge generacije ruskih formalistov Borisa Tomaševskega. Isačenko raziskuje zlasti razmerje med ritmom in metrom, deloma tudi v duhu Župančičevega eseja Ritem in metrum (1917), ki je v skladu z rusko in češko formalistično šolo. V poglavjih Metrum kot osnova ritma, Ritem kot kršenje metra, Beseda in ritem, Ritmična analiza pesniškega jezika, Trozložna merila dokazujejo produktivna razmerja med ritmom in metrom. 2 Poljska literatura. Slovenski pisatelji so po letu 1918 močno obrnjeni tudi k poljski literaturi, v dvajsetih letih bolj k pripovedni prozi, v tridesetih pa tudi k liriki in še posebej k poljski romantiki. Zavoljo slovenske narodne razčetverjenosti na štiri države je mit o meču Henrika Sienkiewicza še zmerom aktualen in ta avtor priljubljen pri prevajalcih in bralcih. Poljski zgodovinski mit še naprej podpira slovenski nacionalni navdih, pa čeprav Fran Šaleški Finžgar v romanu Pod svobodnim soncem (1908) pokaže, da je slovenska mitska snov, na katero bi bilo moč prenesti poljsko formulo, dovolj romantična. Ivan Lah objavi leta 1922 zgodovinsko povest Angelin Hidar, zgodbo iz časa križarskih vojn in z namigi na poplebiscitno slovensko Koroško, vendar je to precej izmišljeni, pravljični, na nič konkretnega postavljeni tekst. Tudi zgodovinska trilogija Franceta Bevka Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1928, Škorpijoni zemlje in Črni bratje, 1929) ne govori o kakšnem nacionalnem junaštvu, čeprav ne skriva simbolike o fašistični okupaciji slovenske Primorske. Klišejski motiv potujočega pevca spominja na pevce pri Sienkiewiczu in Finžgarju. Slovenci tačas prevajajo tudi romane Štefana Žeromskega, kije tekmec Wladislava Reymonta za Nobelovo nagrado, oba pa sta iz rodu »Mlade Poljske«. Vojeslav Mole, slovenski pesnik in profesor v Krakovu pravi, da je sokandidat Žeromski odpadel nemara zato, ker ga kot oblikovalca »zlatega sna in meča« večkrat zanese iz epske drže v lirsko in v skrajni subjektivizem, ki podre enotnost epske zamisli, medtem ko delni naturalist Reymont človeka opazuje in izrisuje v njegovem okolju in mu je glavni estetski zakon in vodilo »kar se v poljskem življenju v resnici godi«, prav nič pa ga ne zaposluje sen o meču. Mickiewicz in Sienkiewicz sta ustvarila epe o poljskem plemstvu, Reymont pa je vstopil med ljudstvo in ustvaril »Iliado poljskega kmeta« (v. m., Reymont, LZ 1924). Zahteven prevod Kmetov — pogovorni deli romana so namreč tudi narečni — opravi Joža Glonar (1929-1931). Ta romanje dogodek, ki poleg ruskih realistov podpre slovenska estetiška in poetiška pa tudi snovna stremljenja po ekspresionizmu. »Kmetje« pomagajo slovensko pripoved odvračati od ekspresionističnih zasnov človeka, od religiozno-moralnih krčev, razdvojenosti pa tudi od oceana podzavesti k stvarem, k tesnobam mestnega in vaškega življenja, k delu in naravi, od abstraktnega bogoiskateljstva k zemlji. Prevod se časovno ujema tudi z ruralistično ideologijo, ki se tedaj uveljavlja pri Cehih, Slovakih, Hrvatih in deloma tudi pri Slovencih in ki pravi, da mora vas nastopiti proti mestu kot samostojen kulturni organizem, slovstvo o vaškem življenju pa naj izrine abstraktni ekspresionistični humanizem ter marksistično podstavljeno proletarsko literaturo. Poleg mladih pri reviji Gruda idealizirajo kmetsko življenje pesnik Jože Pogačnik, deloma Finžgar in mladi Miško Kranjec, ideolog Josip Jeraj pa v knjigi Naša vas (1933) »samoniklo vaško kulturo« poveličuje nasproti »mestni civilizaciji«. Slovenska kritika najdeva v Kmetih premik od idealističnega tipa literature k naturalističnemu, od samoprojekcije duha k projekciji človeka. Ivo Grahor zapiše: »Dante prenaša življenje v dograjeno onostranstvo, Reymont ga prenese na socialno edinico, na vas.« Umetnost vrača »k ljudstvu, tja, od koder je prišla«, v dobi individualizira najde »rešitev na stezah najskrajnejšega objektivizma«. Grahor ne rabi termina kolektivni roman in trdi, da Reymont ni zmožen opisati »kolektivnega dejanja«, pač pa ustvarja le monumentalne posameznike in detajle. Ker ne pove, kaj mu pomeni »kolektivno dejanje«, skupna dejanja pa v Kmetih so, njegova oznaka ni sprejemljiva (W. Reymont, Kmetje, LZ 1932). Pravi hommage pa doživi Reymont sredi tridesetih let, ko Tine Debeljak objavi disertacijo o poljski in mednarodni kritiki Kmetov, edino te vrste v Sloveniji doslej o kakem tujem romanu (Reymontovi »Kmetje« v luči književne kritike, Ljubljana, 1936). »Kmetje« so simpatični tudi krščansko socialnim intelektualcem, saj jih doživljajo kot nasprotje tisti poljski literaturi, ki je nastajala iz »plemiškosti« ter zanemarjala preproste sloje. Konec tridesetih let opozarja Viktor Smolej na paradoks, da Reymont ostaja na Poljskem še zmerom brez ugleda, saj Poljaki »ljubijo plemiče kot pisatelje in plemstvo kot snov za slovstvo« (Vtisi iz poljske, Dejanje 1938). Zato nemara ni naključje, daje Reymontov roman Komedijantka sprejet na Slovenskem zelo zadržano, namreč kot tuja, lokalna, zastarela snov iz varšavskega gledališkega življenja, ki Slovencem ne pove ničesar (Radivoj Rehar, W. Reymont, Komedijantka, Obzorja 1938). Kakšne so skladnosti in razločki med Kmeti in nekaterimi slovenskimi pripovedniki tridesetih let? Kakor Reymont, so tudi ti pripovedniki sinovi bajtarjev in vaških obrtnikov. Zato je naravno, da je predmet njihovega umetništva orač, delavec, trdo kmečko in drugačno delo, saj je boj z zemljo, je delo sploh gibalna moč življenja, s kmečkim delom se prepletata ljubezen in smrt. Kmečki človek v slovenski prozi že dotlej ni predmet. ki zbuja predvsem šale in veselost, kakršen je v poljski pred Reymontom. Toda tudi slovenski šele zdaj zaživi polno po naravi, celo tako naturno, da se nekateri kritiki bojijo novega naturalizma, kakor tisti Poljaki, ki so odpovedali Tygodnik illustrovani, ker je obljavljal Kmete, »tako brezbožni, brutalni in nemoralni roman« (Smolej, Vtisi iz Poljske). Tam kakor tukaj je konec brezgrešne vasi, vaška ljubezen je dezidea-lizirana, zamenja jo moralna moč narave kot take, nezakonske matere in žene so v slovenski noveli in romanu enako neugnane, kakor Jagna v Kmetih. Jagnina, Agatina, Radmančina naturna sproščenost ni pregrešna, le hinavska morala jo okliče za takšno. »Kmetje« so polni cerkvenih praznikov, procesij, vendar so verske svečanosti v njih bolj estetski užitek in ozaljšek, bolj vesela folklora, kakor pa kakšno asketstvo, ki naj »odvzame erotični zgodbi prvenstveno mesto« (Tine Debeljak, n. m., str. 94). Reymontvo župnik spusti celo nekaj ironije na pretirano konfesionalnost, in sicer tedaj, ko se in kako se poteguje za svojega bika, kakor tedaj, ko s kropilnico lovi čebele. Tudi Prežihovi in Kranjčevi kmetje niso zadrti verniki, njihove procesije, proščenja in nove maše so bolj veseli dogodki in shodi za zaljubljene, svečani oddihi v valovih fizičnega garaštva, kakor pa izbruhi verskega čustvovanja. Molitve za dež niso dokazi vere, ampak so dokazi strahu pred naravo, so zaklinjevalno, rotitveno, čarovniško in panteistično razmerje do narave. Reymontova pokrajina in vesolje sta posebno estetsko tkivo romana, določata življenjski ritem in kompozicijo celotnega besedila. Reymont je zanosen, ekspresiven poetizator naravnih pojavov, Kranjec in Prežih sta mehkejša, bolj lirična, le včasih z enako močjo kot Poljak izdelata zvočne, barvne, dinamične pejsaže in vesoljske dogodke, Prežih s svojo planinsko, Kranjec pa z ravninsko perspektivo. Pri Reymontu in Kranjcu spremlja pripovedni lok tudi ljudska pesem, pri Reymontu kot element duhovnega življenja vasi, pri Kranjcu pa se kdaj vgradi tudi v duševni ritem, v razpoloženje epske osebe in je pesemski motiv tudi simbolično usklajen s tragiko novelske osebe. Na prehodih iz epske v lirsko držo je Kranjec bližji Žeromskemu kakor Reymontu (glej tudi Božidar Borko, O Reymontu in njegovih Kmetih, 1958). In slovenski interes za druge poljske pisatelje sodobnike in za romantike? Ivan Prijatelj zaključuje razpravo Poezija Mlade Poljske (LZ 1923) z mislijo na najmlajše pesnike, ki da so deloma futuristi deloma ekspresionisti. Slednji se po njegovi vednosti ne zamikajo toliko v osebne občutke, kolikor jih vabijo veliko »dejanje, upor in razmah v neposredno življenje in v podnebesne višine«, njihovo geslo je moč notranje ekspresije, s katero je ustvariti »nove vrednote in novi, boljši, lepši in višji svet za novega, boljšega, lepše čutečega in višje stoječega človeka«. Prijatelj ne imenuje nobenega od njih, tudi ne katerega starejšega, ki je po vojni ekspresionist. Takšen je na primer Guillaume Apollinaire Albert, po materi s poljskim priimkom Kostrowicki. Slovenci pa vendarle vedo zanj vsaj že od leta 1914, od zbirke Les Alcools (1913), ki jo Albin Ogris imenuje za orfično, brezobzirno z »genialno razmetanimi, najheterogenejšimi idejnimi zvezami, vrtečimi se v divjem begu brez vsake interpunkcije in dispozicije« (Nove smeri. Slovan 1914), predstavi jo torej ko poetiko drznih asociacij, alogike in posebnih metaforskih konstrukcij, kot literarni kubizem, ki se ironično igra z besedami in fantastiko in je pravi začetek surrealistične poezije. Vojeslav Mole objavi leta 1922 esej Iz varšavskih zapiskov (LZ), v njem poleg drugega opiše tudi dve tragediji z biblijskim motivom o Judi in Magdaleni, namreč Judasz z Kariothu (1913) Karola Huberta Rostworovskega (tragedijo omenja Franc Grivec, Poljska dramatika, Čas 1917) in Judasz (1917) Kazimierza Przerwe Tetmajerja. Ni še ugotovljeno, ali je Ivan Pregelj vedel za ti tragediji, ko je v Času 1919 zaočital, da so slovenski pisatelji preveč ujeti z nacionalnim navdihom, češ: »Vsi iščemo le iz principov nacionalistike. Bibličnih, antičnih, eksotičnih snovi se skoraj niti lotili nismo« (Misli o slovenskem slovstvu), kmalu pa še sam napisal dramo Azazel (1923) z istim motivom. Kakor se v Sloveniji tedaj malo ve o poljskem ekspresionizmu, se ve malo tudi o literarni skupini in reviji Skamander (Julijan Tuwim, Jaroslav Iwaskiewicz, Kazimir Vierzinski in dr.). V začetku tridesetih let se odprejo razgledi po nekaterih socialno radikalnejših pisateljih. Ivo Grahor opravi razgovor z Julijem Kaden-Bandrowskim, čigar roman Črna krila (1929) opisuje rudarsko življenje. In če se Emil Zegalowicz okrog leta 1920 v reviji Zdroj (Vir) zavzema za ekspresionizem, se okrog leta 1930 upre mednarodnemu intelektualizmu ter postane glasnik šlezijskih kmetov, prole-tarcev, vrne se k zemlji, kakor storita v Sloveniji ekspresionista Miran Jarc in Edvard Kocbek (Novembrske pesmi, 1936, Zemlja, 1934). Tine Debeljak prevede leta 1931 zbirko Človečanstvo: Moderne poljske proletarske novele. Njegov namen je med drugim usmeriti slovenske poglede na aktualno snov, obenem pa pokritizirati pretendenčne pripovednike, kajti poljska proletarska povest ni socialistično bojevita, tudi ni internacionalna in ateistična, ampak je poljska in religiozna; delavca opisuje v vsej njegovi veličini in tragiki, estetsko učinkovito, vendar netendenčno. Ročno delo opisuje kot etično in duhovno vrednoto, je slavospev delu, »spomenik človeške zmage nad uporom materije«. Debeljak omenja tudi poljske socialne romane, npr. Obljubljeno deželo W. Reymonta, podobo industrijskega mesta in nemoralo kapitalističnega sloja. O avtorju novele Človečanstvo Goetlu objavi tudi esej in pravi, da ta pisatelj išče »človeka kateksohen« in ga nahaja predvsem na vzhodu, v primitivcu; ta naj ozdravi zahodnjaka, duhovno vrednejši naj počloveči »strastneža« (Ferdinand Goetl, DS 1931). Skratka, poljska socialna povest naj Slovencem pokaže, kako je obravnavati aktualno družbeno snov, ker slovenska še ni popisala veličine in tragike ročnega delavca, rudarja, viničarja, fužinarja, saj o njem le »papirnato modruje in protestira iz Marksa«. V tridesetih letih se zgodi tudi aktualizacija poljskih romantikov, obrat k njim pa opravijo predvsem nekdanji slovenski ekspresionisti, zlasti religiozni, ki se imajo tudi sami za romantike in za magike besede. Znano je, da so tudi poljski ekspresionisti povzdignili romantiko, poezijo Slowackega v pravcati kult, zlasti njihov prvak Zegalowicz. Medtem ko France Vodnik leta 1929 obvešča, da na Poljskem na veliko razpravljajo o Adamu Mickiewiczu in ob njem (Literarna debata ob Mickiewiczu, DS 1929), objavlja Tine Debeljak leta 1934 v Domu in svetu Odlomke iz 1. speva epa Pan Tadeusz, tudi znameniti uvodni verz »O Litva, domovina, ti si kakor zdravje!«, Gospod Tadeja pa šteje za »najboljši slovanski ep«. Po napadu na Poljsko 1939 objavi še njegovo bojno pesem Ordonova utrdba (DS). Ob devetdeseti obletnici smrti Julija Slowackega prevede njegov lirični ep Oče okuženih, »žalostno dumo moje domovine« (Slovacki), Slowackega ima za pesnika mistika, ki postavi »svetopisemski babilonski stolp mističnega zanosa poljske trpeče duše, ki v nadzemskem svetu išče opore za dosego narodne svobode«. Debeljak ne pozabi na pomen Očeta okuženih za zdajšnji trenutek, poudarja namreč, da je veliki vizionar stare poljske slave prav po okupaciji Poljske še kako aktualen. Lahko bi dodal, aktualen tudi za tedanjo Slovenijo (Tine Debeljak, Dva poljska jubileja, DS 1939). Leta 1940 sledijo še Debeljakovi prevodi z uporniškimi motivi pesnikov izgnancev, med njimi Wierzinskega Zemlja, Seine, Via Appia (ta z verzi: »Vžgal se je svet./Borimo se za ves svet./ Vojskujejo se poljski poljki ...«) in Tetmajerja, čigar motivi v pesmih Angel Gospodov, Pesem o mojem sinu in Na skalnatem Podhalu so prav tako tožba, upor in pogled v prihodnost. Nekateri slovenski intelektualci leta 1939 ne skrivajo močne prizadetosti, zlasti starejši, ki so videli pravo slovanstvo prav na Poljskem. Umetnostni zgodovinar France Stele priznava, da je »večji del (moje) njegove narodne in človeške samozavesti slonel prav na zvezah s Poljsko«, da gaje — in z njim druge — privlačeval zlasti njen »venec mučeništva« in njena »vera v bodočnost« (Zaton slovanske vzajemnosti. Dejanje 1939). Nekateri iz mlajše generacije krščanskih socialistov pa niso navdušeni za poljski kult preteklosti, za sen o zlatem meču, za nekakšno junaško homersko zgodovino. Viktor Smolej piše na primer, da Poljska nikakor ni samo mučenica, ampak daje po letu 1918 tudi mučiteljica, ki na okupiranih področjih prepoveduje rabo litvanskega in beloruskega jezika, kar bi Slovenci morali vedeti toliko bolj, ker tudi sami še naprej doživljajo germanizacijo, italijanizacijo in po letu 1918 še srbizacijo. Razlikovali bi morali znati tudi med patetično katoliško zunanjostjo poljskih veleposestnikov ter med množico bajtarskega ljudstva, ki se gospoda nič ne briga za njegovo izobrazbo. Skratka, Slovenci naj bi končno kritično sprejemali Sienkiewiczeve fevdalne »zavojevalne« junake, ki brezobzirno vdirajo v Ukrajino (Kje je resnična Poljska? Na rob knjižnice Poljska. Ljubljana 1939, Dejanje 1940). Na Slovenskem poznajo tudi teoretsko knjigo Das literarische Kunstwerk (1931) Romana Ingardna, zlasti misel iz nje, da umetnina živi le, kadar jo bralec konkretizira. Tone Šifrer opozori na stran »300 in dalje« te knjige, torej na trinajsto poglavje, na Das »Leben« des literarischen Werkes. V eseju Ljudska povest (LZ 1936) polemizira z literarno ideologijo, ki usmerja pripovedno prozo k »ljudstvu«, in tako imenovanega »ljudskega pisatelja« tlači v tradicionalno, estetsko nezahtevno povestničarstvo, ki se zadovoljuje z opisi zunanjega, vsakdanjega življenja, rabi jezik, ki ni izviren, oseben, umetniško individualiziran, ampak splošen, vsakdanji in ki ni značilen niti za posamezno osebo niti za njeno okolje. Šifrer odklanja stališče, daje slovenski bralec po večini še naiven pa ne »razume« literature, ki se poglablja v bistvo in v posamezne probleme življenja. Šifrer kajpada upravičeno trdi, da zna bralec, ki že prebira Cankarja, Tolstoja, Dostojevskega, Reymonta in njim podobne germanske in romanske umetnike, dobro konkretizirati različne vrednote besedne umetnine: tragično, komično, grozotno, vzvišeno, pretresljivo, nedojemljivo, očarljivo, da je zmožen gledati v »globine in bistvo bivanja, za katere smo sicer slepi, njihova konkretizacija pa nas tako prevzame in zaposli, da nimamo časa jih mirno in razumsko dojeti«, da hoče predvsem brati, česar v vsakdanjiku ne more doseči, hoče »mirno in bolj neosebno kontemplacijo imenovanih večnih vrednot«. Termin »konkretizacija« je, skratka, uporabljen za pridobivanje prostora zahtevni besedni umetnosti. Ingardna ome- njajo tudi kot učenca ruske formalistične šole: Poljak se odvrača od psihološke razlage umetnine, ker je »za njeno zgradbo bistvena polifona harmonija estetskih vrednot« (Anton Ocvirk, Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki, LZ 1938). 3 Češka literatura. Leta 1919 dobijo Slovenci prevod pesniške zbirke Šlezke pesmi Petra Bezruča — Vladimirja Vaška, opravi ga Fran Albreht v razmeroma neadekvatnem jeziku. Joža Glonar upravičeno trdi, da je prevod komaj »sled sence zarje«, saj je tudi metaforika slabokrvna. Neestetski prevod pa v povojnih slovenskih nacionalnih in socialnih razmerah vendarle ne ovira močnega učinka Bezručevih pesmi. Anton Tanc Čulkovski spomni na njegovo ime ob Seliškarjevi zbirki z motivi rudarskega življenja: »Tudi mi smo dobili svojega Bezruča« (Tone Seliškar, Trbovlje, Kres 1923). Bezruč pa odjekne zlasti v osrednjem pesniku generacije Srečku Kosovelu, odjekne v njem tako s svojo nacionalno prizadetostjo kakor s socialno kritičnostjo. Ko ta pesnik omenja nacionalno čustvo v pesmih Trinka-Zamejskega in ugotavlja, da pesnik ne sme zamolčati krivic niti želja, upov, ki tlijo »v polmrtvih očeh molčečega, umirajočega naroda«, pravi tudi, da Trinko po estetski moči sicer »ni Bezruč«, človeško in nacionalno pa je enako prizadet (Trinko-Zamejski, Kosovelovo Zbrano delo III, 1977). Bezručevo ime in njegovo temeljno nacionalno in socialno občutje pa je primerljivo zlasti s Kosovelovimi baladami, ki združujejo socialno in narodnostno misel. Cujem z obali, Kdo je hodil. Pot ob Soči, Oče, Oreh in Peter Kamenar vsebujejo globlja sozvočja in duhovni dialog med pesnikoma, Kosovel tudi naposredno nagovarja Bazruča: »Spomnil sem se na Bezruča, / in njegovega Andraža, / ko je pisal šlezke pesmi, / težje pesmi, svinca polne?« In še: »Peter Bezruč, čakaj! čakaj! / Tudi jaz imam ovratnik / kakor ti in tudi meni / kri curlja z razbitih usten!« Ujemanje je moč najti tudi med Seliškarjevo pesmijo Kristus na Klečci, ki je socialno poudarjena, in med Bezručevo prispodobo s Križanim, s katero učinkovito upodobi narodno ogroženost Bezkidov in Šlezije —, njegova simbolična stilizacija izvablja nazornost trpljenja in raznarodovanja. O Bezruču človeku in o njegovem drugem pesništvu pa so Slovenci več izvedeli šele leta 1938 iz študije Andreja Debenaka Po Bezručevih stopinjah (LZ). Revolucionarni pesnik Jiri Wolker nima takšne resonance kot Bezruč, a slovenskim pesnikom socialne smeri še zdaleč ne ostaja tuj. Njegovi nagovori množicam v pesmi Pridiga na gori, njegovo prerokovanje sreče v prihodnosti, njegova humanistična zavest, da »kdor je živ, ve, da mora biti svet pravičen«, se še kako skladajo s socialno himniko slovenskih pesnikov. V obsežni študiji Ivana Laha Slovenci zvejo, da sodeluje s skupino Františka Gotza, vendar ga kot humanista (pesniška zbirka Gost v hišo!) moti njen individualizem, pa stopi med člane Devčtsila, med predstavnike nove revolucionarne umetnosti ter v krožku »Var« izpredava tudi svoj manifest Proletarska umetnost (Jiri Wolker, LZ 1926). Njegov manifest se v nekaj temeljnih točkah ujema z manifestom Umetnost in proletarec (1926) Srečka Kosovela. Oba odklanjata individualizem in se zavzemata za skupnost, oba odklanjata larpurlartizem ter se postavljata za pesem, za umetnost s tendenco, vendar s tendenco, ki ni nalepek na verzu, ampak je njegova umetniška substanca, kajti pesem bodi pesem, »potem pa še nekaj več«, več pa na zemlji, ne v.nebesih; bodi razdor in optimizem, bolečina in upor, vera v človeka in svet, vera v stvarnost. Oba se odločata za »realistično«, ne za mistično, in za nesentimentalno pesem. Nekatere Wolkerjeve balade, npr. Balado o kurjačevih očeh, Balado o nerojenem otroku (Mile Klopčič, LZ 1935), ter balado Umirajoči (Berkopec, LZ 1936) dobijo Slovenci šele v tridesetih letih. Po duhu, kakor ga izražata verza »smrti se ne bojim, saj smrt ni zla, / smrt je le del življenja težkega« in estetsko te in druge njegove balade nekoliko presegajo tedanjo slovensko socialno liriko, kolikor je vezana na rudnik, glažuto in železarno. Njegove duhovite, domiselne pa trdo stvarnost in fantastiko združujoče bajke in pravljice izda Silva Trdinova leta 1931 z naslovom Pravljice. Kot zanimivost velja omeniti, da Wolker v gimnazijskih letih (okrog leta 1917) prevede 27 pesmi in Cankarjeve Erotike, 3 iz Kettejevih Poezij in 2 iz Gradnikovih Padajočih zvezd, prevode pa izda prof. Mčrka z naslovom Bratrska poesie (Košice, 1925). V dvajsetih letih s precejšnjimi simpatijami sprejemajo tudi starejšega Otakarja Brezino. Igo Gruden prevede prozo Množice, Burian Vaclav objavlja študijo Otakar Brezina, Ferdo Kozak pa esej Pri Otakarju Brezini, vse v Ljubljanskem zvonu 1923. Kozak ugotavlja, daje Brezinovo delo Slovencem še močno tuje, pa je pesnika obiskal na Češkem, da bi mu dovolil prevajati njegovo poezijo. Zavzeto piše o Brezini človeku in umetniku. Slovencem ugaja Brezinova misel o »bratih duhovnega rodu«, misel iz njegovega poetičnega eseja Večno hrepenenje (prevedel Borko, LZ 1928), da je »upanje zemlje v tem, da bi najvišji rod duhov prevzel vlado nad zemljo«. Fran Albreht prevede psalm Graditelji svetišča, ki govori o hrepenenju in padcih človeštva, o človekovi tragiki in moči, je pesnitev, ki objema ves svet. Brezinov svobodni verz se zdi nekaterim zazrt v uganke vesoljstva, imajo ga za podobnega Whitmanovemu. V katoliški reviji ga ob smrti predstavijo kot pesnika vidca, ki prerokuje iz »svetih zamaknjenj, je mistik, govoreč iz božjih ekstaz, psalmist, ki poje pod nogami Najvišjega« (Tine Debeljak, Otakar Brezina, DS 1929). Ime Josef Hora je v dvajsetih letih manj poznano, zato pa toliko bolj v tridesetih. Ta vrh tedanjega češkega Parnasa se sprva upre Verlainovemu geslu »musique avant toutes chauses!« s protitezo: »s to nežno godbo ne bo nič!« Kot vitalist zapoje slavospev velemestu kot kraju v prihodnost, ravna torej podobno kot Slovenec Oton Župančič v Dumi, nato pa se obrne k malemu človeku. Začuje ga Jiri Wolker, skupaj postaneta mojstra socialno-proletarske poezije in zagovornika vsebinske estetike in načela »Ne boj se tendence!«. Toda Hora je kmalu potem glasnik poetizma, estetič-nega in poduhovljenega doživljanja, ter nasproti nadrealistu in larpurlartistu Nezvalu ostaja v obliki umirjeni klasik. Takšen je tedaj soroden Kosovelu, ki prav tako ume tradicionalne oblike napolniti z živo duhovnostjo. Kot pristaš konkretne sedanjosti in kajpada tudi sanj, ali kakor pravi »ubežnik sanj in zemlje kos«, Hora zametuje struje in priznava le izvirni individualni pesniški navdih in njegovo smer. Njegovo načelo je: »Krila, imeti krila!«, vzdigniti se iz gmote ter iz kakršnekoli snovi izoblikovati duhovne like. Še naprej je povezan z usodo malih ljudi, z njihovim vzgonom po lepoti, po dobrem in etičnem (Tine Debeljak, Josef Hora, Obzorja 1938). Hora prevede Župančičevo Dumo, odo domačijstvu in svetovljanstvu, velemestu . in vasi pa tudi pesniku kot socialno čutečemu subjektu. Ob njegovem obisku v Ljubljani leta 1938 mu Slovenci vrnejo to kretnjo s prevodom njegove ode Spev češke zemlje (lahko tudi Pesem rodne zemlje) (Dejanje 1938), ki značilno poantira tedanji evropski zgodovinski trenutek: »Iz burje, ki nad svetom drevi, / stopaš k nam, otok sreče sveti, / spremljevalec naš do konca sveta, / kjer nam je rasti in cveteti, / in stati na straži meja!« Oda je iz Horove zbirke Domov (1938), ki spada v sklop nove češke domoljubne lirike, ki je leta 1938 postala še kako aktualna. Ugotoviti velja, da nastaja v tem zgodovinskem trenutku tudi novo sozvočje med slovensko in češko poezijo (Miran Jarc, cikel Slovenski soneti, 1938). Hora je med ljubljanskim obiskom imel tudi nagovor ter bolj ali manj upravičeno trdil, daje bila in ostaja vloga literature pri obeh narodih enako narodotvorna. Slovenska publicistika mu tedaj pritrjuje ter njegov in nastop Karla Novega ocenjuje kot »iskreno manifestacijo zavesti, da so pota slovenskega in češkega naroda sorodna in skupna in da je Praga slovenskemu intelektualcu slej ko prej drugi dom«. Slovencem je močno zanimiv tudi Ivan Olbracht (Kamil Zeman), čigar roman Hajduk Nikola Suha j prevedeta Oton Berkopec in Božidar Borko. O romanu pišejo domala navdušeno, zlasti o glavnem junaku, ki je menda izoblikovan po modelu, po ubežniku iz avstro-ogrske vojske. Gre za junaka iz ljudstva, ki se je pred madžarsko, češko in poljsko izkoriščevalsko gospodo umaknilo v planinske gozdove, kjer zdaj hrepeni po svobodi. Hajduk Šuhaj je bojevnik za svobodo in kot »prijatelj zatiranih in sovražnik gospode« že kar pravljični, legendarni junak tega ljudstva. Borko pravi, da raste iz razmer »v duhu historičnega materializma, čeprav ni nikjer o tem besede in vnanjega sledu«, je »prenos čustvene in miselne zagrenjenosti zatiranega in izkoriščanega ljudstva«. Slovenci postavljajo Olbrachta v hierarhično vrsto takih imen, kot so Vladislav Vančura, Karel Čapek in Jaroslav Durych (Borko, Ivan Olbracht, Modra ptica 1937/1938). Bratko Kreft pa šteje njegov socialni roman za takega, kakor »ga slovenska literatura ni ustvarila niti o rokovnjačih, ki so šuhajščini soroden pojav naše preteklosti niti o danes že pozabljenih podvigih zelenega kadra« (Literarne beležke. Književnost 1935). Slovenci aktualizirajo še eno substanco Olbractovega pisanja, namreč njegov odpor do madžarskega in vsakršnega imperializma. Janko Liška objavi odlomek iz zadnjega poglavja Dežela se nacionalizira iz knjige Gore in stoletja ter opozarja na madžarsko imperialistično nevarnost, ki grozi tačas Prekmurju (Nem, nem, soha! LZ 1938). Ne da ne bi slišali za Karla Čapka, silovitega kritika scientizma, slepe zaverovanosti v znanost in vrednost tehničnega napredka, ki pa kot humanist vendarle ceni znanost kakor sovraži kult osebnosti, tedanje titanstvo in revolucionarno zanesenjaštvo, ne da torej ne bi že prej vedeli zanj, Slovenci vendarle več pišejo o njem šele v drugi polovici tridesetih let, pišejo o realistu, ki se dejavno udeležuje temeljnih stvari človekove in narodne skupnosti ter se ne umika niti v strmine mističnosti niti v duhovna samozrcaljenja in čiste estetske užitke. Borko objavi informacijo o trilogiji romanov Meteor, Navadno življenje in Horduhal leta 1935 (Trilogija Karla Čapka, LZ 1935), ki opisujejo dušo povprečnega človeka, vendar se avtorjev prodorni duh obenem kaj rad »zaostruje v filozofske sklepe«. Čapek zavrača usmerjeno literaturo, socialna in drugačna naročila, posmehuje se kultu voditelja, titana, vsakršnega mita, kakor jih poveličuje povojna romantika. Je »humanistični realist«, oznanja vero v človeka, ki je sicer razdvojen na dobro in na zlo, a zmožen izpopolnjevanja in se skupaj z množico lahko razvije v boljše bitje. Ko Čapek smeši bogove, kakor so Država, Nacija, Družba in je v utopičnem spisu Vojna z močeradi in v drami Bela bolezen zaradi teh bogov tudi pesimist, je v celoti pomemben »epik demokracije«, glasnik malih narodov in zagovornik humanih stikov med vsemi narodi. Čeprav bolj pisatelj bojevnik kot velik umetnik, je tipičen Evropejec, ki ima»prav zato tudi nam kaj povedati» (B. Borko, Literarni profil Karla Čapka, LZ 1937; _ isti, V spomin Karlu Čapku, Obzorja 1939). V letih od 1938 do 1940 se nadaljuje val domoljubne literature. Poleg Josefa Hore prevajajo Slovenci tudi številne druge pesnike, med njimi Františka Halasa pesem Vernih duš dan, Vilema Zavade Groza pred nevihto, ki vsebuje tudi verze: »Ali bom zvabil strelo z oblakov v zemljo in v kosti, / o domovina moja, strelovod groz in božje milosti«, pa Vladimirja Holana pesem Parizu z močno kritičnimi toni o zahodni demokraciji: »Dovolj govorjenja o bratstvu ... / Dovolj, podli svet, mahalo borz in zlata!« — in številnih drugih. Da je »otroška ljubezen do domovine leitmotiv vsega Parnasa«, da »sleherni teden prinese novo zbirko, včasih celo dve« in da nacionalni navdih polni tudi prozo in prevladuje tudi v ženskem pripovedništvu, ki se prav tačas močno razmahne (Maia Majerova, Jarmila Glazarova, Eva Vrhlicka in druge) večkrat poroča Oton Berkopec (Najnovejše češke pesniške zbirke, LZ 1939; — Najnovejša češka lirika in proza, LZ 1940). Domovinski navdih upravlja tudi prevedeno esejsko prozo, kakršna je Češki oktober Karla Novega (Berkopec), V globinah vekov Vladislava Vančure (Borko) ter Prehodna doba F. X. Šalde (Borko) — vse troje v LZ 1938. Šalda piše o tragični osamljenosti evropskega izobraženca brez domovine, ki pa pred »kanibalskim zmagovalcem« ostaja pokončen. Gre za tragedijo, v kateri je intelektualec »sam sebi zakonodajalec in sodnik, ko nima višje instance od sebe, da bi nanjo apeliral, ko je sam, čisto sam: pesnik, igralec, občinstvo in kritik svoje drame ...«, prav takšen, kakor Jacobsonov Niels Lyhne in kakršni so Stendhalovi junaki. Borko pripominja, da ta Šaldov esej iz leta 1911 objavlja zato, ker je njegovo sporočilo »v letu 1938 mnogo bolj žgoče, kakor je bilo v idilični dobi svojega nastanka«. Od kritikov in literarnih teoretikov sta v ospredju František Gotz in František Šalda, medtem ko je strukturalist Jan Mukarovsky v publicistiki le omenjen (Borko, LZ 1937, ob Šaldi) oziroma ga vgrajuje v svoj sistem Isačenko v knjižici Slovenski verz (1939). F. Gotz seznani Slovence z ameriško vitalistično, kritično realistično prozo ali s pesništvom »nove energije«, »nove resničnosti«, s tako imenovanim literarnim »amerikanizmom«, ki »prinaša odklon od abstrakcije in sentimentalnosti, glorifikacijo konkretnosti in življenja« in mu je »realni svet edina realnost«, kakor izostri njegovo estetiko Gotz v eseju Pritok nove življenjske energije (LZ 1927, France Mesesnel). Drugi njegov esej govori o krizi sodobnega evropskega romana. Ta po njegovem propada zato, ker razkraja človeško osebnost in uničuje »enoto notranjega človeškega bistva«, iz krize pa se bo rešil šele, ko najde »pot k novi človeški osebnosti in njeni usodi«. Pisatelji novega psihološkega romana posameznika razosebijo; ko z drobnogledom razkazujejo njegovo dušo in usodo, so novi naturalisti. Res je Dostojevski ubesedil nelogičnega človeka, živi kaos, pravo lavo strasti in nagonov, toda njegove osebe imajo monumentalne obrise, pri njem atomi ne spodrinejo človeka in njegovemu času primerne samobitnosti (Borko, František Gotz, Kriza sodobnega romana, LZ 1930). Vitalistični estet in kritik František Salda dobi v teoretski literaturi zelo opazno mesto, prevedeni so njegovi eseji: Kritika s patosom in inspiracijo (LZ 1924, F. Mesesnel), O tako imenovani nesmrtnosti pesniškega dela (Janez Žagar, MP 1937/38), Žena v poeziji in literaturi (Meta Koren, MP 1939/40) ter Dvogovor o umetnosti in naravi (Borko, LZ 1940). Med njegovimi kritiškimi načeli in načeli slovenskih kritikov je tedaj več skladnosti. Prva je ta, da kritika ne napravi nobena teorija in metoda, saj si prava kritična osebnost sama ustvarja metode po zahtevah svojega čuta in patosa. Tako imenovana »objektivna kritika« je zgolj fikcija, kajti prava kritika je po Šaldi »intuicija, velik strasten pogled na grozo dobe«. Kritik ima strastno razmerje do umetnosti, je tenkočuten, trpi in se silovito odziva na umetniške stvaritve, zna razlikovati, kaj je v umetnosti poštenost in kaj laž, kritizira »življenje avtorjevih čutov«, prisluškuje stavbi stavkov in celotnemu ritmu, in že najmanjša stavčna in ritmična disonanca ga pooblašča dvomiti tudi v vsebino. Pravi kritik se ravna po temeljnem zakonu umetnosti, o katerem je govoril tudi Goethe z besedami: »Kdor ne govori jasno čutom, tudi duši ne govori naravnost«. Kritik vrednoti »z vso kulturo svojega bitja, s slogom in polariteto svojega bitja«, medtem ko z razumom le presoja oziroma oblikuje sodbe. Seveda presoja predvsem obliko ali »delo«/izraz avtorjeve tvorne moči. In še enako veliko lastnost ima resnični kritik: daje namreč kakor umetnik, ki podira in hkrati gradi, navdihuje za novo, ker podirati in graditi sta v umetnosti dve besedi za isto stvar. Pravi kritik prenese umetnino tudi v višji duhovni tip, jo prepesni ali »prestilizira v višjo abstraktno sfero«, zajame jo kot celoto, domisli njen tip, izriše njene skrite razvojne možnosti. Kritika torej ni zgolj kontemplacija, ampak je patos, dramatično razmerje, je trpljenje in obup in predvsem hrabrost za trpljenje — je ustvarjanje. Šalda kajpada preseneča, ko med velike kritike inspi-ratorje šteje poleg Hipolita Taina in Carlyla tudi umetnike, kakor je Goethe pa Diderot in Nietzsche. In vzmeti za dolgoživost umetniškega dela? Umetnina je dejanje cele osebnosti in ne »jaza«, ki je plitek, neustvarjalen in tipičen. Umetnina je resničnejša od stvarnosti in presega svoj čas, dokler se ne izžari, dokler se ne preživi. Popolne umetnine ni, Šalda opozarja tudi na »paradoks popolnosti«, da je namreč vse, kar je popolno, zapisano hitri smrti, ker dialektika ali razvoj prej ali slej odloži vsako »zaključeno obliko« oziroma obliko, ki ni odprta v prihodnost. Takšne so npr. Racinove in Ibsenove drame. William Shakespeare pa je nepopoln dramatik, je umetnik, ki ne dela s šestilom, ne brzda domišljije in ritma, ter bolj kakor k popolnosti, dognanosti in dogotovljenosti stremi po izraznosti, po titanskem zagonu. In prav zaradi te lastnosti je živ še danes, je požar, ki razpihava nove požare, ni ekstenziven, ampak je intenziven. Paradoks popolnosti torej strogo ločuje živo od preživetega in opozarja, da je samo tisto zares umetnina, kjer iščeš avtorja, najdeš pa človeka (Božidar Borko, F. X. Šalda, LZ 1937). Slovenci prevajajo Šaldo potemtakem zato, da preskušajo in brusijo ob njegovih tudi svoja merila. Vidmar se npr. kar naprej sklicuje na »čut« in »okus«, na osebno pripravljenost in zgolj osebno metodo in odklanja vsakršno dogmatiko in profesorsko učenjastvo. Prav takšno je tudi njegovo načelo o »živosti« umetnine. Ob Šaldi nekateri tudi bolj trdno vejo — tudi s kratkotrajno revijo Kritika (1926), daje kritika polnovredna literarna zvrst, da ima svoj smisel, svoje avtonomno mesto v kulturi, da je ustvarjalnost, ki ne odstopa od osebnega in se ne podaja nazorskim strujam časa. Pri Šaldi lahko študirajo tudi literarni esej, saj njegov združuje natančno pojmovano mišljenje z močnim umetniškim izražanjem, kar oboje je spet najti tudi pri Vidmarju in pri nekaterih drugih esejistih. 4 Slovaška literatura. Literatura maloštevilnega naroda se razmeroma težko prebija v mednarodno areno. Kar velja za slovensko, velja tudi za slovaško, za malorusko in celo tudi za ukrajinsko. Težko se prebija zato, ker so ti narodi še daleč v 20. stoletje nedržavni in zato tudi prizadeti v kulturnih stikih. Po prvi svetovni vojni objavijo Slovenci le nekaj pregledov o sodobni ali novejši slovaški književnosti, prevedejo tudi nekaj pesmi in pripovedne proze. Glavni posredovalci pa so Jan Sedivy ter pod konec tridesetih let Viktor Smolej in Avgust Gaberščik-Smolej. Prvi pregled objavi Slovak Viljem Ries in sicer z naslovom Mlado slovaško slovstvo (DS 1928, 1929). Riesu se poleg nacionalnega »karakterja«, ki je menda romantičen, zdi pomembna še svetovnonazorska zasnova slovaške književnosti: je »mehka, čista in v svojem temelju religiozno uglašena. Veren odsev slovaške duše«. Ries obvešča, da v mladostni ljubezenski pesmi Emila Boleslava Lukača prevladuje tragični ton (Spoved, 1922), kasneje pa je vitalist in svetlogled (Dunaj in Seina, 1925) ter pripet na rojstno grudo. Lukač je protestantski duhovnik, vendar ga v evropski poeziji privlači predvsem katoliška literatura, med pesniki Paul Claudel in R. M. Rilke. Potemtakem je podoben slovenskim religioznim pesnikom, še najbolj Antonu Vodniku in Edvardu Kocbeku. Viljem Ries piše leta 1929 o Janu Smreku, ki po odmiku od simbolizma upesnjuje ljubezenske pripetljaje in siceršnje radosti, kasneje pa se umika v tišino vasi. Drugače je naravnan Andrej Zarnov, v pesmih napada in je bojevit še zlasti, ko govori o slovaških narodnih pravicah, v osebno doživljajskih motivih pa je nežno razpoloženjski in refleksiven. Tretji je Jan Poničan (Rob), proletarski pesnik, ki začenja z zbirko Som (1923), z verzi »Sem, mislim, čutim in vidim, / ljubim vse, le temo sovražim«, končuje pa s pesmimi, prozo in dramami soc-realistične vrste. Med Slovenci so mu najbližji Mile Klopčič, Tone Seliškar in Miško Kranjec. Mladi katoliški pisatelji začno leta 1936 izdajati revijo Pramen, njihovi nasprotniki pa jih zaničljivo imenujejo »slovaška katoliška moderna«. Ondotna katoliška hierarhija noče »moderne«, hoče le katoliško literaturo, pa jih zato ne podpira niti moralno niti gmotno. Ta hierarhija priznava za katoliškega le pesnika, ki »napiše pesmico v Kraljico rožnega venca ali v Koledar Družbe svetega Vojteha«, kakor jo v javnem pismu označuje frančiškan Rudolf Filon ob prenehanju Pramena. Skratka, gre za dog-matično nasilje nad umetniškimi ustvarjalci sploh in nad to smerjo (Koloman Geraldini, Pavol Gašparovič Hlbina, Dilon) še posebej (V. Smolej, Slovaške različnosti, Dejanje 1938). Smolej pravi tudi, da so Slovake do leta 1918 raznorodovali Madžari, poslej jih »bratje« Čehi in sicer s teorijo, da ni slovaškega, ampak je le »etnični narod češkoslovaški. Zato je seveda naravno, če se ob Češkem tedaj krepi tudi slovaški nacionalizem. Seveda pa se Slovaki ne morejo ubraniti hudega paradoksa. Ko namreč upravičeno zavračajo češki nacionalizem, nimajo politika, ki bi znal leta 1938 pravilno oceniti danajski dar nemškega imperializma. Preprosti župnik Hlinka je namreč Hitlerju hvaležen za »svobodo«, kar je zabloda slovaškega katolištva v trenutku, ko so slovaški protestanti strpnejši do Čehov. Hlinka ima tačas duhovnega sorodnika v prekmurskem župniku Jožefu Kleklu, ki pričakuje za Prekmurje avtonomijo od »svetoštefanske krone« in v svojem časniku Novine Slovenske Krajine ošvrkne Čehe pod naslovom Češka kaže na Boga (1938) z besedami: »Božji bič je počil, zato je razpadla cvetoča slovanska država . . . Vodili so ta nesrečni narod (= češkega) brezverci in prostozidarji, ki so povsod, kjer so le mogli, škodovali Kristusovi veri ...« (Bratko Kreft, Slovaške pisanice, LZ 1939). Značilnost tega paradoksa je tudi, da navidezna državna samobitnost prinese razcvet slovaške poezije, da lažna svoboda in paradržavnost pokličeta slovaške pesnike iz subjektivizma in pesimizma k narodu, zemlji in mistiki. Ob Lukaču in Smreki je značilna osebnost nove domoljubne pesmi Valentin Beniak, njegova zbirka Vigilia (1939) je celo nekakšen brevir novega slovaškega nacionalizma (J. E. Bor, Pregled slovaške književnosti v letih 1939/1940, DS 1940). In dalje: Nekdanji davist ali socialni pesnik Laco Novomesky odstopa od poetistične in socialistične pesmi, Jan Kosta pa od poetizma, od spektra barv in miselnih prebliskov k domačiji in zemlji {Moja rodna gruda, 1940). Z vodilnima slovaškima realistoma seznanita Slovence Fran Albreht in Viktor Smolej, prvi s prevodom romana Leteče sence (1933) Svetozarja Hurbana-Vajan-skega, drugi s prevodom romana Hiša v bregu (1935) Martina Kukučina. S pesmimi Lukača, Zarnova, Hlbine, Beniaka in še nekaterih pa Avgusta G. Smolej v kratki antologiji Iz povojne slovaške lirike (Dejanje 1940). Iz esejev in prevodov je videti, da so evropski slovstveni in miselni tokovi našli potov tudi do slovaške literature, da se ta sproti evropeizira: sredi dvajsetih let je nekaj socialne poezije, ki rezultira v zbornik Dav (od tod davisti, npr. nežen socialni pesnik Novomesky). Sledijo jim agraristi, kmečko socialna pesem združena s hrepenenjem po nacionalni svobodi, zlasti Žarnov upa na kulturno moč in ustvarjalnost vaške skupnosti, ki na Slovaškem tedaj prevladuje. Hlbina poveličuje tačas religiozne vrednote in hoče poduhoviti vse človeške stvari. Leta 1935 pa se pojavi še skupina nadrealistov, vodi jih Rudo Fabry, vendar kmalu zatone v pozabo, ker je brez umetniških talentov. 5 Ukrajinska literatura. Slovenci najbolj poznajo Tarasa Ševčenka, saj je Josip Abram prevedel njegovo zbirko Kobzar (1840) že leta 1907. V obsežnem Pregledu nove ukrajinske književnosti (DS 1928) pa ga Lubyneckij imenuje tudi oče ukrajinske književnosti. Spada med tiste evropske pesnike, ki so sovražili tlačanstvo in absolutistična vladarstva pa so jih zato preganjali. Nikolaj Preobraženskij pravi ob 120. obletnici pesnikovega rojstva, da so ga ob izidu Kobzarja izgnali v Sibirijo (Taras Sevčenko, LZ 1934). V pesmi I Arhimed i Galilej (1860) Ševčenko prerokuje bratstvo vseh ljudi, v pesmi Heretik pa »verni Hus« moli, »ščob vsi Slavjani staly dobrymy bratamy / i synami soncja pravdy«. Toda njegovo slovansko bratstvo nima ničesar skupnega z ruskim slovanofilskim mesijanstvom, gre le za vzvišeno svobodoljubno slovansko zavest, kakor jo izpove npr. tudi France Prešeren v Zdravljici. Slovanofili so Ševčenka sovražili, in celo Gogolj ni maral ukrajinskega jezika. Ševčenkova demokratična miselnost pa je med vojnama še kako aktualna, ne le za Ukrajino, ki je tedaj razčetverjena med Poljsko, Češko-Slovaško, Romunijo in Sovjetsko zvezo, ampak nič manj tudi za Slovenijo. Tudi Nikolaj Bahtin pravi, da je še kako naravno, če je muza pesnika tlačanskega očeta tudi muza »maščevanja in žalosti«, če se pesnik ponižanega rodu upira absolutizmu (Taras Ševčenko, LZ 1936). In kako dobro se ujema njegova podoba ukrajinske tlačanske vasi: »Vas je kakor pogorela, / ljudje so kakor poblazneli — nemi gredo na tlako / in svoje otroke vodijo s seboj« s stalinističnim nasiljem, kakor je upovedeno v romanu Zorana ledina Mihaila Šolohova. O ukrajinskih pesnikih zavzeto razmišlja zlasti France Bezlaj. Prevede tudi nekaj Ševčenkovih pesmi, med njimi Molitev. Pozoren je na njegovo poetiko ter ugotavlja, da je osnova pesmi ljudska pesem slepih pevcev Kobzarjev, tedaj igriva ukrajinska romanca in kazaška zamišljena duma. S kobzarskimi pesmimi ga povezuje tudi sovraštvo do duhovnega in fizičnega nasilja, tudi motiv: »Daj carju in vsem krvosesom / Cekinov, tolarjev vozove / In še verige in okove! / / Vsem tem zasužnjenim telesom / Iz naših bednih praznih koč, / Tem pošlji, Bože, svojo moč.« (Taras Ševčenko, LZ 1939). Ob Molitvi poziva Bezlaj slovenske pisatelje, naj bolje spoznavajo slovanske literature, ker je pri večini več kolektivnega duha, več pesnikove vraščenosti v usodo skupnosti in naroda, kakor pri zahodnih pisateljih: Danes se pri nas malokdo zaveda, da imajo tudi slovanski narodi umetnike, ki zaslužijo, da bi jih poznali vsaj tako dobro kot zapadne, česar zapadna umetnost še danes ne pozna: ono objektivno, brezosebno resničnost, ki je posebno iz ruske literature ustvarila tako svojevrsten svet, ki nam je sicer tuj, toda človeško bližji kot zapadni individualizem. Tam v vzhodnih stepah je človek kot muha, mora na neki način pozabiti nase, in to, kar ostane, čutijo vsi. Bezlaj obžaluje tudi, da Slovenci ne poznajo svetovno znanega epa Mojzes Ivana Franka (F. Bezlaj, Ivan Franko, LZ 1939). Napisan je v tercinah, njegov prvi verz intonira idejo celote: »O narod moj, izmučen in zatiran«. Bezlaj objavlja Uvod v ep z motivom, ki je tedaj še kako aktualen motiv tudi slovenske lirike in proze: »ko ne bodo več vladarji / nam drugi ... / ko bomo končno sami, / na svojem polju svoji gospodarji«. Sodobni ukrajinski pesniki so deloma tudi revolucionarni, kakor Pavel Tyčina (Sončni klarineti, 1918; Pljug, 1920), ki prihaja iz simbolistične struje. Poleg prole-tarskih pesnikov delajo še kubofuturisti, zlasti Myhajlo Semenko idealizira stroj, mesto, goji kult kavarne in bara, odklanja preteklost (pasatizem), pravopisna pravila, rabi neobičajen besedni red in neologizme (cikel Drznosti). Pričenjajo nekakšno urbanizacijo literature v tako imenovani evropski žitnici; urbanizacija je bila tej literaturi še kako nujna, potem ko je Rusija leta 1876 zatrla vse ukrajinske revije in časnike. Slovenski pesniki pa prav tačas dovolj radikalno odčarajo mestno življenje, zlasti Božo Vodušek. V obeh literaturah se oglasijo tudi novoklasiki, v ukrajinski se zbirajo okrog Maksima Ryljskega in se v nasprotju s slovenskimi navezujejo tudi na ukrajinsko slovstveno tradicijo. 6 Beloruska literatura. Tudi Belorusi so med vojnama podobno razkosani kot Slovenci in tuji narodi tudi njim ovirajo normalen slovstveni razvoj. Slovence seznanijo z njihovo literaturo beloruski emigranti. Prvi Pregled novejšega beloruskega slovstva objavlja Fr. Hryškiewič v Domu in svetu 1928; najbolj predstavi utemeljitelja novejše beloruske književnosti, pesnika Janka Kupala (= Ivan Dominkovič Lucevič) ter Jakoba Kolasa (Konstantin Mickevič). Učitelj Kolas je poznavalec vaškega življenja, hkrati pa v novelah in v povestni trilogiji Na rostanjach razkriva, kako zaradi nacionalne in gospodarske pokorjenosti propadajo najboljše beloruske duhovne in moralne moči. Kmetski človek strastno hrepeni po koščku zemlje (Novaja ziemla), kakor v slovenski prozi pri Mišku Kranjcu; V gluhoti Polesja (Uzaleskoj hlušy) pa gre za tragiko učitelja, ki mora Beloruse poučevati v tujem, ruskem jeziku. Po vojni se razmerja sicer izboljšajo, Belorusi imajo v Minsku več literarnih časopisov kakor nekoč, tudi oni iz Poljske se selijo na sovjetsko stran. Narod pa je še zmerom razdvojen: v Vilni izhajajo polonofilske revije, beloruska manjšina pa duhovno životari tudi v Rigi oziroma v Letoniji. Jan Sedivy napiše esej o Janku Kupali in pravi, da bi »prevajanje njegovih del v naš jezik pomenilo za slovensko kulturo pridobitev svežih sokov zdravega, mladega slovanskega organizma«. Maksim Gorki ga prevaja tudi v ruščino. Kupala »ni kla-sicist, ne romantik, ne naturalist, ne simbolist, ne modernist, ampak z domačo zemljo zvezan samonikel poet, narodni in socialni buditelj, zvonar in prerok.« Sedivy vsebinsko povzema številne pesmi iz zbirke Žalejka (Piščalka), katerih osrednji motiv je življenje mužika, osrednja pesem pa Mužik iz leta 1905, menda »biser svetovne poezije«. Mužik je v družbi sicer osmešen, zaničevan, zgaran, izčrpan od gladu, vendar lahko s ponosom in uporno izjavlja: sem človek ... »ja budu žyč, bo je mužyk«. Znamenita je tudi pesem A chto tam idzie (Pa kdo gre tam): gredo nepregledne množice beloruskega ljudstva, prihajajo od vseh strani, na nogah jih žvenketajo verige, na plečih pa nosijo svojo krivdo. Pesimizem doseže vrhunec v dvanajstih slikah poeme Adwiecnaja pješnja (1910). V mučnih socialnih in nacionalnih razmerah se Kupala zateka v pesem in pesništvo poveliča, ker »Samo pesem lajša življenje, / goslim oblastnež ne more pisati zakonov« (Hušljar Janka Kupala: Ob jubileju največjega beloruskega pesnika, LZ 1932). Slovenci ne prevajajo ne njegovih tlačanskih balad ne bajk in pripovedk s snovjo in simboli iz ljudske poezije, pa čeprav imajo sami sorodno zgodovinsko usodo in tudi nekaj podobnih motivov v svojem pesništvu. Najbrž manj čutijo svojo socialno sužnost in nacionalno zoževanje, ki jih tudi tačas gonita ali v emigracijo ali na sezonsko delo v tujino. Dvajsetletna bilanca slovensko — slovanskih literarnih zvez preseneča po količini in po kakovosti. Utemeljujejo jo različni dejavniki — od zgodovinsko snovnih skladnosti in aktualnosti do resonance sorodnih pesniških duš. Na teh zvezah ni nič naključnega, ampak je vse podprto in zasidrano v oceanih posameznikove duševnosti ter valovih narodnih skupnosti. Logika umetnosti narekuje Slovencem jemati pri vrhunskih umetnikih zadnjih sto let, torej pri romantikih, realistih in modernistih, ki dajejo posameznim nacionalnim literaturam značilne samosvoje obraze. Od ruskih umetnikov so v ospredju Puškin, Dostojevski, Lev Tolstoj, Turgenjev, Čehov, Blok, Andrejev, Jesenin, Majakovski, Gorki, Leonov, Erenburg in Šolohov; od poljskih Mickiewicz, Slowacki, Sienkiewicz, Zeromski, Reymont, Goetl in Wierzinski; od čeških Bezruč, Wolker, Brezina, Hora, Olbracht in Čapek; od slovaških Hurban-Vajanski, Kukučin, Lukač, Poničan, Žarnov in Beniak; od ukrajinskih Ševčenko, Franko in Tyčina ter od beloruskih Kupala in Kolas. Od estetov in kritikov pa predvsem Gotz, Šalda, Ingarden in Mukarovsky ter estetiška in poetiška misel Puškina, Dostojevskega, Tolstoja, Majakovskega, Gorkega in še nekaterih. Prevodi, eseji in kritiške analize umetnin dokazujejo, da so enako kot klasiki ugodno sprejeti tudi sodobni umetniki ter literarni in estetiški tokovi. Prenos iz slovanskih literatur v slovensko umetniško obzorje in zavest je naraven in produktiven tako zaradi njihove umetniške potence, kakor zaradi vsebinskih globin in zaradi temeljne pesniško-idejne drže, kije v individualnem, socialnem in nacionalnem smislu stvarna, svobodoljubna in svobodotvorna. Razumljivo je, da pri med štiri države razkosanem slovenskem narodu dobivajo pomemben odmev ukrajinska, slovaška in beloruska literatura, saj se jim v mednarodni areni godi enako, kakor slovenski: blokirane so tudi zato, ker nimajo svojih državnih, diplomatskih kulturnih izpostav. Kritiki in prevajalci sprejemajo demokratično miselnost v slovanskih literaturah, opozarjajo na vraščenost umetnikov v življenje skupnosti, in zdi se jim, da v zahodnih literaturah obojega najdevajo manj, da v njih prevladuje individualizem. Narodno samosvoja umetniška kristalizacija duha v slovanskih literaturah je prav zaradi svoje demokratične substance hkrati tudi nadnarodna, je sozvočje slovenskemu pojmovanju, da literarna umetnost poglablja osebno, socialno in narodno identiteto, samozavest in pokončnost. Slovanski pisatelji se zdijo tudi bolj domači in celo bolj človeški, kakor nekateri germanski in romanski, globlje grabijo v duhovne in čustvene snovi, razgibe in brazgotine, skratka, manj se posvečajo lepotnim pročeljem, kakor divjanju strasti za njimi, podzavestnemu, vitalizmu, intelektualskemu demonizmu, bogobor-stvu, prodorom v mistiko in priklenjenosti na zemljo pa domostrojevščinam vseh vrst. Njihova umetniška beseda se spopada z novodobnimi titani, odrešeniki, voditelji, dog-matičnimi ustroji, Čapek npr. smeši sodobne mite, kot so Država, Nacija, Družba, ki zavestno pozabljajo na človeka kot subjektivno eksistenco. Slovencem ne uide tudi prenos ruske in poljske literature iz meščanskega in aristokratskega prizorišča v kmet-sko in proletarsko okolje in dalje »na dno«. Kar naprej izpostavljajo humanost kot osrednji glas teh literatur, pri tej literaturi srečujejo svobodoumni, pri oni krščanski, pri tretji marksistični humanizem. Svobodoumnikom je bolj po meri češka husitska humanistična tradicija in češka literatura, katolikom poljsko asketično krščanstvo, marksistom revolucionarne pesniške izpovedi in uporniški liki. Posebno vplivne umetnine so Besi, Bratje Karamazovi, Ana Karenina, Kmetje, saj so vzorci umsko, čustveno in seveda estetsko učinkovite proze. Če so liki Dostojevskega s svojimi razdori in bivanjskimi konflikti posebno privlačni za ekspresioniste, Tolstojev in Reymontov vitalizem odstranjujeta idealizacijo ljubezni nasploh in vaške ljubezni še posebej. Slovanske literature so precej produktivno ozadje tudi za aktualne estetiške in poetiške teme. Slovenci premišljajo ob njih o realizmu in njegovih psiholoških in družbenih osnovah, o estetski naravi literarnega realizma, kadar se združuje s fantastiko in z grotesknim, deloma kritično deloma nekritično pišejo tudi o socialističnem realizmu. Obveščeni so tudi o drugih stilnih gibanjih, o konstruktivizmu, o poljskem in češkem nadrealizmu, o ruralistični literaturi. Ob slovanskih umetnikih si brusijo tudi vprašanja o razmerjih umetnost in svetovni nazor, umetnost in morala, umetnost in tendenca, umetniška lepota in koristnost umetnosti. Pri njih najdevajo iztočnice za vsebinsko estetiko in za upor proti neotomistični estetiki in Kantovi kalistiki, proti mističnemu izvoru lepote ter proti odtrganosti umetniške lepote od smotrov stvarnega življenja. Iz slovanskih literatur veje življenjski realizem oziroma estetika pekla in neba, ki lepote ne trga od vsebine. En del slovenske estetike je sicer prokantovski, vendar ni hkrati tudi protivsebinski. Sprejet je tudi Ingardnov termin »konkretizacija« umetnine, in pomaga širiti prostor za pravo besedno umetnost pred ideologijo površinskega »ljudskega« pisateljstva. Zmaguje tudi načelo, da je objektivna kritika fikcija in da obstaja samo subjektivno, dramatično razmerje do umetnine, enkraten okus in čut za živost umetnine, s katerim kritik podira in gradi in, kakor pravi Šalda, prenaša umetnino v višji duhovni tip. Pozornost velja tudi krizi evropskega romana: celovita osebnost v njem razpada v duševne kosce, ki jih nekateri opisujejo kar po naturalistično, dokler atomi ne spodri-nejo človeka. Dostojevskemu se razpad kajpada ne pripeti, njegove epske osebe so psihološko celote izjemnih umskih in iracionalnih moči. Takšno stanje romana povečuje poleg sociološke tudi slovensko psihološko kritiko. Sprejeta je tudi poetiška misel Dostojevskega, da vsaka pesniška ideja prinaša tudi že samosvojo obliko, zaradi česar epične oblike, npr. romana ni mogoče umetniško enakovredno preoblikovati v dramo. V slovenski publicistiki se soočita tudi dve nasprotni ruski pesemski poetiki, Baljmontova in poetika Majakovskega. Prvi je prepričan, da je daktil organska stopica ruskega jezika in duha in vprašuje, kakšna neki je temeljna slovenska; Baljmont priporoča tudi zvočno in melodično besedo ter naravni ritem. Majakovski ne priznava ne daktila ne drugih stopic, upre se tudi melodični besedi: v pesem naj vstopijo jezik in gneča ulice ter krik namesto melodije. Na podlagi ruske in češke formalistične šole zraste tudi prva knjižna razprava o posebnostih slovenskega verza v njegovih umetniških vrhuncih. Bilanca, skratka, pove, da slovenski pisatelji vzpostavijo v dveh desetletjih obilno neposrednih in posrednih razgledov po besedni umetnosti in umetnikih vzhodnih in zahodnih slovanskih narodov. In ko jih sprejemajo daleč bolj odprto in množično, kakor te sprejemajo slovensko, se hkrati prav nič ne zapirajo pred romanskimi in germanskimi niti ne pred zunajevropskimi literaturami. Pogled na prenose le teh v Slovenijo pa presega okvir te razprave, kakor ga presega tudi pogled na sprejemanje dramatike iz slovenskih literatur. Recepcija dramatike je pač združena z gledališko umetnostjo in zato nemara tudi bolj predmet zgodovine gledališke kulture. Резюме Подводя итоги двадцатилетнего периода словенско-славянских литературных связей, нельзя не удивиться их количеству и разнообразию. Различные моменты способствуют развитию межславянских контактов — от общности многих исторических и материальных аспектов жизни до созвучия родственных поэтических душ. В этих связях нет ничего случайного, они имеют глубокие корни, как в духовном мире отдельной личности, так и в близости народов. Логика художественного творчества диктует словенцам черпать из сокровищницы большого искусства нашего столетия, усваивая достижения романтиков, реалистов, модернистов, давших черты своеобразия отдельным национальным литературам. Из русских художников на переднем плане здесь Пушкин, Достоевский, Лев Толстой, Тургенев, Чехов, Блок, Андреев, Есенин, Маяковский, Горький, Леонов, Эренбург и Шолохов; из польских Мицкевич, Словацкий, Сенкевич, Жеромский, Реймонт, Гоетл и Вержински; из чешских — Безруч, Волкер, Бржезина, Гора, Ольбрахт и Чапек; из словацких — Хур-бан-Ваянски, Кукучин, Лукач, Поничан, Жарнов и Бениак; из украинских — Шевченко, Франко и Тычина; из белорусских — Купала и Колас. Из работ по теории искусства и литературной критики это, прежде всего, труды Гетса, Шалды, Ингардена и Мухаржовско-го, а также мысли по поэтике Пушкина, Достоевского, Толстого, Маяковского, Горького и еще некоторых. Судя по наличию переводов, эссе, а также литературно-критических статей, значительный отклик вызывают наряду с классическими произведения современных писателей, новые литературные и эстетические направления. Активное влияние славянских литератур на развитие словенского литературного процесса и художественного сознания столь продуктивно и естественно, благодаря большому художественному потенциалу этих литератур и, в особенности, глубине содержательного компонента, а также ведущей идейно-художественной позиции, которая в индивидуальном, социальном и национальном планах является активной, жизнеутверждающей и свободолюбивой. Понятны причины, по которым особый отклик у словенцев, народа, разделенного границами четырех государств, получают литературы украинского, словацкого и белорусского народов, которые в международном плане переживают аналогичную судьбу, т. е., они как и словенцы обречены на своего рода культурную изоляцию, в том числе, вследствие своей непредставленности на государственном и дипломатическом уровнях. Словенские критики и переводчики особо выделяют демократичность, присущую славянским литературам, их укорененность, связанность с жизнью народов, что все реже, как им кажется, встречается в западных литературах, в которых преобладает индивидуализм. Национальное своеобразие, художественная кристаллизация духа в славянских литературах именно вследствие их демократичности, одновременно приобретает наднациональный характер, становится созвучной словенскому пониманию творчества, как средства углубления и роста индивидуального, социального и национального самоопределения и самосознания. Славянские писатели воспринимаются как более близкие и, даже, человечные, по сравнению с некоторыми германскими и романскими, они раскрывают более глубокие, скрытые движения души, „обнажая ее рубцы и раны", одним словом, меньше внимания уделяют украшению фасада, нежели буйству страстей за ним, подсознательному, витальности, интеллектуальному демонизму, богоборчевству, мистике, приземленное™ и домостроевщине всех сортов. Художественное слово в славянских литературах противостоит разным новомодным титанам, спасителям, вождям и догматическим структурам. Чапек, например, смеется над современными мифами, такими как Государство, Нация, Общество, сознательно выпускающими из вида человека, его субъективное существование. Не остался незамеченным для словенской литературы также переход русской и польской литературы с описания мещанского и аристократического общества к описанию крестьянской и пролетарской среды и далее — „дна общества". В качестве центральной линии этих литератур по-прежнему выделяется гуманистическая линия. В одной из них отмечают главенство свободомыслящего, в другой — христианского, в третьей марксистского гуманизма. Свободомыслящие люди предпочитают чешскую гуситскую гуманистическую традицию и чешскую литературу; католики — польское аскетическое христианство, марксисты — революционные поэтические исповеди и образы бунтовщиков. Особое влияние оказали такие художественные произведения как „Бесы" „Братья Карамазовы", „Анна Каренина", „Мужики", являющиеся примером интеллектуальной, выразительной и, конечно, высокохудожественной прозы. Образы Достоевского с их раздорами и экзистенциальными проблемами особенно привлекательны для экспрессионистов; жизненность Толстого и Реймонта деидеализируют любовь, и деревенскую, в особенности. Славянские литературы являются весьма благодатной почвой для разработки актуальной эстетической и поэтической проблематики. Словенцы на их примере размышляют о реализме и его психологических и социальных корнях, о эстетической природе реализма в его соединении с фантастикой и гротеском, критически, а иногда и не очень, рассуждают о социалистическом реализме. Знакомы им также и другие направления: конструктивизм, польский и чешский надреализм, руралистическая литература. В обсуждении произведений славянских писателей оттачивается проблематика, связанная с соотношением искусства и мировоззрения, искусства и морали, искусства и тенденции, проблема прекрасного и полезного в искусстве. У них заимствуются главные направления содержательной эстетики и критики эстетики неотомизма и кантианства, борьбы против мистификации прекрасного, а также против художественного изображения прекрасного в отрыве от действительности. Славянские литературы являются источником жизненного реализма, т.е. эстетики ада и неба, что не лишает их содержание прекрасного. Словенская эстетика является частично прокантовской, хотя и не антисодержательной. Принят также термин Ингардена „конкретизация" художественного произведения, т.е. того, что оттесняя на задний план идеологию поверхностного „народного" писательства, дает простор для истинного художественного слова. Побеждает также тезис о том, что объективная критика является фикцией, и, что существует только субъективное отношение к художественному произведению, особый вкус, свое восприятие живого творчества, с помощью которого критик разрушает и строит, „трансформирует", по выражению Шалды, художественное произведение в высший образец духа. Внимание заслуживает кризис европейского романа: целостная личность в нем распадается, отдельные ее части подвергаются иногда чисто натуралистическому описанию, покуда личность не окажется окончательно вытесненной. Достоевского этот распад не захватил, его эпические персонажи психологически целостны и обладают исключительной мыслительной и иррациональной силой. Такое положение романа обусловливает рост словенской психологической критики, наряду с социальной. Находит отклик и принимается мысль Достоевского о том, что любая поэтическая идея влечет за собой появление своеобразной формы, вследствие чего, эпическую форму, например роман, невозможно художественно равноценно трансформировать в драму. В словенской публицистике сталкиваются две противоположные русские стихотворные поэтики: поэтика Бальмонта и поэтика Маяковского. Первый уверен, что дактиль является наиболее органичным размером для русского стиха — возникает вопрос, какой стихотворный размер является наиболее адекватным для словенского языка. Бальмонт рекомендует звучное и мелодичное слово и естественный ритм. Маяковский же, не признающий ни дактиля, ни какого-либо иного размера, выступает против мелодичного слова — пусть в стих ворвутся гомон н крики улицы вместо мелодии. На базе русской и чешской формалистической школы появляется первое исследование об особенностях словенского стиха и его художественных достижениях. Подводя итог, можно сказать, что словенские писатели в течение двух десятилетий посвятили большое количество исследований и обзоров творчеству западно- и восточно-славянских писателей. Таких исследований появляется значительно больше, чем обзоров словенской литературы за рубежом. Это, конечно, не означает, что романская, германская и даже неевропейские литературы были забыты. Анализ восприятия последних в Словении не является задачей настоящего исследования, как и анализ драматургии в славянских литературах. Восприятие драматургии соединено с театральным искусством, поэтому является предметом исследования истории театральной культуры. UDK 82.0 Jože Pogačnik Pedagoška fakulteta Maribor POJEM KNJIŽEVNE TRADICIJE V ZNANOSTI O KNJIŽEVNOSTI Študija obravnava vsebinske določnice pojma tradicija, ki je pojav, v katerem se utemeljuje literarna veda. Za ugotavljanje lastnosti tradicije so pregledana ustrezna spoznanja bioloških znanosti (polimorfen pogled na človekovo osebnost), na tej podlagi je bilo laže poenotiti določene aspekte lingvistike in kulturologije, od sodobnih postopkov pa zlasti raziskovalno izhodišče intertekstualnosti. Nova besednoumetnostna dela nastajajo in so sprejeta v kontekstu ali na ozadju določene književne tradicije, katera jim določa pomen in smisel. Elementi tradicije so vedno aktualizirani in integrirani v novi miselni kontekst s pomočjo jezika. Tradicijo določa torej samo tako imenovani »trenutek sedanjosti«, ki gaje mogoče ugotavljati za vsakega avtorja in za vsako književnost posebej. The study treats the semantics of the concept of tradition, the phenomenon on which literary criticism is founded. To reveal the characteristics of tradition the appropriate biological discoveries are surveyed (a polymorphous view of human personality), which facilitate the unification of certain aspects of linguistics and culture studies. Among more modern techniques the intertextual approach is particularly emphasized. New artistic texts arise and are received in the context or against the background of a particular literary tradition that determines its sense and meaning. Elements of tradition are constantly actualized and integrated in a new conceptual context with the aid of language. Thus it is "the moment" that determines tradition, and it is "the moment" that is possible to determine for each author and each literature. V književnozgodovinski in književnokritični praksi je eden najbolj pogostih pojmov pojem tradicije. Ta pojem je, kar preseneča, hkrati eden od pojmov, ki so razmeroma redko predmet kritične refleksije. Njegove miselne razsežnosti so zato zelo poljubne, različne v različnih jezikovnih rabah in raznolike celo v dejavnosti enega in istega avtorja.1 Omenjeni pojem, kakor je znano, izhaja iz latinskega etimona ti ado 3 didl, ditum, ki ima, v globalnem smislu, vsaj štiri pomene: 1. predati, dati, izročiti, prepustiti, zaupati, 2. zapustiti (v dediščino, ki lahko preide tudi v navado ali običaj), 3. pripovedovati, poročati, 4. učiti." Pomenska mreža je torej sestavljena iz štirih pomembnih sememov. Prvi je, z besedo današnjega kibemetičnega jezika, pošiljalec, ki oddaja neko svoje sporočilo, kar je drugi semem, prejemniku. Emitiranje je lahko pasivno (avtomatično in brez posredovanja) ali aktivno (s posrednikom ali mediatorjem), kar je tretja sestavina pojma tradicije. Četrta sestavina izhaja iz dejstva, daje iz vsebin, ki se prenašajo, mogoče dobiti nova spoznanja ali širiti že znane izkušnje. Gre torej za pojav procesualnosti, ki ima empirično podlago, uresničuje se pa skozi bolj ali manj zakonite norme in forme. 1 Pregled najbolj znanih enciklopedij ni dal ustreznega rezultata. Pojem se pojavlja pravzaprav le v Enciklopediji slovenskega jezika (Ljubljana, 1992); njen avtor J. Toporišič tradicijo razlaga takole: »Predajanje določenega tipa (knjižnega jezika) iz roda v rod na istem ali spremenjenem ozemlju oz. delovalnem območju /.../ izročilo je predvsem ohranjevalno, obnavlja pa se iz stika z živim govorom in novimi besedili, ki ju spreminjajoče se ubeseditvene potrebe zmeraj dalje razvijajo« (str. 69, sub voce izročilo v knjižnem jeziku). 2 Prim. F. Bradač, Latinsko-slovenski slovar (Ljubljana, 1926) (sub voce). I K bolj resni določitvi pojma tradicije lahko prispevajo že premise sodobne biologije, v katerih se v zadnjem času vse bolj uveljavlja tako imenovani naravni polimorfni koncept človekove osebnosti.3 V tem gledanju, ki velja za veliko in pomembno konceptualno revolucijo v biologiji, gre za izhodišče, da imajo predstavniki iste vrste določeno število skupnih lastnosti; beseda teče o specifičnih posebnostih, ki se prenašajo iz roda v rod. Pojem vrste je klasifikacijske narave, njegove sestavine pa je mogoče ugotoviti z opazovanjem fizičnih lastnosti in obnašanja pripadnikov vrste. Pripadniki iste vrste, čeprav so si med sabo podobni, vendar niso popolnoma enaki. Tisti, ki sestavljajo isto vrsto, imajo še posebne lastnosti, ki so razlog, da je sleherni hkrati tudi individualnost. Individualnost je določena z okolico (do nje smo v bolj ali manj avtonomnem položaju), individuum pa dobi svoje mani-festativne lastnosti v odnosu do tistih, ki so nam podobni. Z drugimi besedami to pomeni, da individuum v navidezno zelo heterogeni skupini individuov nikoli nima povsem istega porekla; vsakdo ima svojo lastno genetsko zalogo. Odkritja, do katerih so prišli v populacijski in biokemijski genetiki ter v imunogenetiki, so spodmaknila oporo tipološki (darvinovski) koncepciji in uveljavila populacionistično (heterogeno) vizijo. Ta vizija meni, daje celokupna populacija v naravi heterogena. Narava, ki je ustvarila gen A in njegovo mutacijo A, s selekcijo, ne ohrani samo te možnosti, to pa je nasprotno od tistega, kar je govoril Charles Darwin, da se ohrani le tista, ki bi imela največ prednosti. Narava zadrži oba genetska sestava. Ta pojav, ki je na prvi pogled presenetljiv, je odvisen od heterogenosti kakršnega koli biotopa, ki se spreminja v skladu s časom in prostorom. Brez težav si je mogoče zamisliti vrsto, ki se imenuje homo sapiens, sestavljeno od neomejenega števila posameznikov, vendar le-ti ne morejo imeti istovetne dednostne zaloge. Ko bi bilo to mogoče, bi vsi subjekti v določenem položaju imeli iste sposobnosti, enake možnosti in podobne želje, kar pomeni, da bi bili vsi istočasno aktivni, vsi bi hoteli isti prostor, iskali isto hrano in si želeli istega partnerja. V življenju to ni tako; narava je namreč ustvarila samo subjekte s poudarjenim genetskim polimorfizmom. V takem okviru vsakdo razpolaga le z lastno in izvirno dispozicijo, kar je genetičarje populacije privedlo do mnenja, da je biotop zgolj in samo objektivna projekcija populacijske dediščine. V polimorfizmu so občutno povečane možnosti biotopa, to pa pomeni, da se sile, ki jih ima vsak posameznik, lahko uresničijo močneje in bolj izrazito, hkrati pa, in prav zaradi tega, vsakdo lahko najde čevelj za svojo nogo in živi na način, ki vsaj prehudo ne moti sosedov. Genetski sestav polimorfne populacije črpa iz svojih zalog, te zaloge pa se neprestano prilagajajo zahtevam okolice. Samo polimorfizem torej omogoča takšno prilagajanje, ki je, kakor vemo, garancija za življenje. Populacionistična in polimorfna vizija (ta je zamenjala monomorfno in holotipsko) je zaradi omenjenih razlogov največji dosežek v biologiji 20. stoletja. Vanjo je mogoče integrirati sleherno izkušnjo, saj je znano, da razen v primeru pravih dvojčkov, nista mogoča dva istovetna subjekta z enako genetsko zalogo. Vsak subjekt je enkraten pro- 3 Poročilo o delu francoskega biologa Jacquesa Ruffišja je dostopno v Novi reviji IX/103 (1990), str. 1500-02 (v prevodu Jane Pavlič je objavljen zgoščen prikaz poglavitnih premis pod naslovom Biološka osebnost). jekt tako na biološki kakor tudi kulturni ravni; nobena izkušnja in nobena zgodovina nikoli nista popolnoma enaki. Enota življenja, v kateri je na delu naravni izbor, ni ne gen in ne individuum, marveč populacija. Populacija ima prednost zaradi komplementarnosti posameznikov in ne zaradi njihove uniformnosti. Bogastvo je utemeljeno zgolj v različnosti; ker nismo enaki, je naša prednost. Enaki smo zato, ker smo različni. Vsak od nas je enkratna vrednost. Kljub temu ima genetski polimorfizem eno »napako«. Ta »napaka« je v svobodi, ki posamezniku edina dovoljuje, da se uresničuje in razvija v skladu z lastnimi tendencami in ustrezno svojemu osebnemu genu. Na tak način, iz veka v vek in ob pomoči vseh posameznikov, sta se razvijali tudi civilizacija in kultura, v njenem okviru pa se je oblikovalo tudi tisto, kar imenujemo tradicija. V kulturi se dednostne zaloge prenašajo s pomočjo jezika. Med mnogimi definicijami jezika, ki so danes aktualne, navajamo tri, v katerih je omenjena zveza ugotovljena in definirana. B. Bloch in G. L. Trager, na primer, pravita: »Eine Sprache ist ein System willkurlicher Lautsymbole, mit deren Hilfe eine soziale Gruppe gemeinsam handelt.«4 R. A. Hali zastopa tezo, da je jezik »die Institution, mit deren Hilfe Menschen miteinander kommunizieren und unter Verwendung gewohnheitsmassig benutzter, oral-auditiver, willkurlicher Symbole in Interaktion treten«.5 R. H. Robins govori o jezikih, ki da so »Symbolsysteme, die fast ganz auf reiner oder willkurlicher Konvention beruhen«; za takšne simbolične sestave sta po njegovem odločilni predvsem dve lastnosti: fleksibilnost in sposobnost prilagajanja.6 Za navedene definicije je bistveno, da vežejo jezik na socialno področje, da ga definirajo kot konvencijo, ki je imanentno interaktivna, zaradi tega pa tudi spremenljiva in podrejena razvoju (zgodovini). Opisani globalni aspekt pa je seveda treba dopolniti. Saussurovo razločevanje med langue in parole ali Chomskyjeve ravni performance in kompetence na področju jezika ugotavljajo mejo med splošnim in posebnim; ta meja je vidna v nasprotjih, kakršna so potencialno-konkretno ali socialno-individualno. Prav jezikovne ravni, ki jih predstavljajo pojmi književni jezik - dialekt - idiolekt, omogočajo variacije; le-te so izvir produktivnosti komunikacijskega sestava, katerega lastnost je, da omogoča nove tvorbe in nove interpretacije. Ti pojavi so podlaga jezikovnega razvoja, ki je univerzalen, kontinuiran in pretežno zakonit pojav.7 Jezik ima za kulturološke procese osrednji pomen (to je vidno tudi iz pojmov, ki so v praktični rabi: langue de culture ali Kultursprache). Bilo je že poudarjeno, da se dednostne zaloge prenašajo s pomočjo jezika, kar je poglavitna premisa sodobne kul-turologije. Antropologija in celota družbeno-humanističnih znanosti danes spoznavajo, da ima sleherna družba svojo lastno kulturo, govore celo o obstoju subkulture, ki naj bi bila značilna za določene družbene podskupine. Herderjeva teza je, da sta jezik in mišljenje medsebojno odvisna, istočasno pa naj bi bila kultura in jezik nekega naroda izraz njegove posebne (genetske) mentalitete in celo narodne zavesti. Definicije 4 B. Bloch - G. L. Tracer, Outline of Linguistic Analysis (Baltimore, 1942), str. 4. 5 R. A. Hall, An Essay on Language (Philadelphia in New York, 1968), str. 158. 6 R. H. Robins, General Linguistics (London, 1979'), str. 9-14. 7 Otto Jesperson je že 1922 ugotovil: »In der heutigen Auffassung der Sprachwissenschaft fiillt als hervorragendster Zug ihr geschichtlicher Charakter auf«. Prim. John Lyons, Die Sprache, nemški prevod (Miinchen, 19901), str. 196. kulture so v sodobni znanosti enotne v pojmovanju, da beseda kultura pomeni predvsem v družbi podedovano (izročeno) vednost, kar pomeni, celovito in celostno izročilo (tradicijo), s katerim je posameznik povezan z določeno družbeno enoto.8 Konstatacijo je mogoče tudi obrniti in reči, da je znanje o maternem jeziku posredovano s kulturo, kar spet potrjuje premiso, da so biološki in kulturološki dejavniki v jeziku odvisni eden od drugega.4 Živo bitje, skozi katerega se lomi kultura, nikoli ničesar ne ponavlja ali reproducira; njegova lastnost je vedno le kontinuirana revizija ter preurejanje percepcije in spomina. Dve izkušnji v kulturi zato nikoli ne moreta biti enaki; izkušnja se spreminja kot Heraklitova reka, katero ni mogoče zvesti na mehanični model, saj lahko teče samo skozi bitje, ki se razvija. T. S. Eliot je v svojem eseju Tradicija in individualni talent intuitivno izrekel bistvene razsežnosti vprašanja, o katerem gre beseda, s formulacijo o »sedanjem trenutku preteklosti« in s spoznanjem o zavesti, ki je aktualno »ne v onem, kar je mrtvo, temveč v tistem, kar je živo«. Sodobni status preteklega in zavesti o njem se seveda omejuje na obzorje jezika, ki je meja tako bitja kot tradicije. Takšne meje je poskušal začrtati H. Zeman v uvodnem delu velike kolektivne zgodovine avstrijske književnosti. V položaju glavnega urednika je svoj načrt utemeljil na pojmu »avstrij-skosti« (Autrichite), njegove posebnosti pa je iskal na dveh ravneh, in sicer na ravni kulture in na ravni književnosti (njegovi pojmi so Kulturraum in Literaturraum). Prvi pojem je, po njem, eine Zone spezifischer. hoher Verdichtung von menschlicher Interaktion, gestiitzt auf Siedlung und Wirtschaft, getragen von geschichtlicher »Errinnerung«, ja »Programmierung«, bewegt von verdichletem Giiter- und Informationstransfer, Verdichtung, die die Menschen zwingt, besondere Ordnung zu entwickeln; spezielle Kommunikationsformen und Interaktionsformen, die diese von einem Verkehrs-, Giiter- und Informationsschwal heimgesuchte Welt verstiindlich und kalkulierbar machen und mit der Vergangenheit vermitteln. V takem okviru obstajajo komunikacijski krogi, kakor na primer cerkev, re-dovništvo, cesarstvo, administracija, mesto, politika, religija, umetnost in gospodarstvo. Pojem književnega ni povsem enak pojmu kulturnega prostora. Gre za pojem, ki vsebuje »ein regionales 'Repertoire' an geschichtlichsozialen Erfahrungen, kollektiven Erlebnissen, Defiziten, Traumata (ja auch Traumen)« pa še »regionale 'Sprachen' im weitesten Sinn, deralle denkbaren Verstandigungs-, Denk- und Handlungsformen um-fasst«. V aktualizaciji in rekonstrukciji takšnega repertoarja in takšnih jezikov »cnt-steht freilich keine 'Literaturgeschichte', wohl abereine Geschichte der Verstandigung iiber die 'Welt' mit den Mitteln der Literatur. Sinnvoll ist diese allerdings nur, vvenn sie sich als Teil einer umfassenden historischen Kulturwissenschaft betrachtet«.10 Tudi Zemanovo premišljanje pojma avstrijska literatura opozarja na dejstvo, da je tradicija pojem z zelo širokimi vsebinskimi razsežnostmi, od katerih je med poglavitnimi razsežnost, ki jo označujemo kot občutek za zgodovino. Omenjeni T. S. Eliot s Prim. R. A. Hudson, Sociolinguistics (Cambridge, 1980), str. 74. 4 Pri in. J. Lyons, n. d., str. 296. '" Die Osterreichische Literatur (Eine Dokumentation ihrer literarhistorischen Entwicklung), I: Ilir Profil von den Anfdngen irn Mittelalter his ins IS. Jahrhundert (1050-1750) (Gradec, 1986). je v zvezi s tem zapisal: »No poet, no artist of any art, has his complete meaning alone. His significance, his appreciation is the appreciation of his relation to the dead poets and artists. You cannot value him alone; you must set him, for contrast and comparison, among the dead.« Eliot poudarja tudi dejstvo »that the whole of the literature of Europe from Homer and within it the whole of the literature of his own country has a simultaneous existence and composes a simultaneous order.«" To pa je spet različnost v enotnosti, ki potrjuje izhodišče tega prispevka - polimorfno koncepcijo kulture. Funkcionalna odvisnost nacionalne literarne tradicije in njenega konteksta, na primer književnosti zahodnoevropskega kroga, se v resničnosti obnaša tako, kakor se obnaša določen jezik do jezika nasploh. Določen jezik želi biti v razmerju do drugih jezikov izomorfen, hkrati pa ima vsak jezik neke globalne lastnosti, ki so značilnost vseh jezikov. Vedno in povsod torej delujejo tendence podobnosti in tendence različnosti, vendar pa je zgolj iz različnosti literarnih tradicij mogoče ugotoviti bogastvo in vrednost neke nacionalne književnosti. II Sodobna znanost o književnosti je sprejela premiso, da besednoumetnostna dela nastajajo in da jih tudi beremo v določenem kontekstu in na ozadju neke tradicije. To pomeni, da se tako ustvarjalec kot bralec postavljata v posebno razmerje do konteksta in tradicijskega ozadja; razmerje se utemeljuje ali v načelu kontinuitete ali pa v načelu diskontinuitete, vedno pa je dialektično gibanje, ki ga označuje tako naslanjanje na tradicijo kot tudi njeno prevladovanje (književnost oporeka zgodovinsko preteklemu modelu, z novimi strukturami pa ustvarja nov književni model). Z drugimi besedami, vsak avtor in vsak bralec se z vsakim svojim delom (branjem) vključuje in integrira v določeno književnozgodovinsko dinamiko, katero je mogoče spremljati v nacionalni književnosti, v književnostih različnih geografskih prostorov (za nas je pomemben predvsem zahodnoevropski civilizacijski krog) in v tako imenovani svetovni književnosti. Proces oblikovanja književnega dela, enako pa tudi vsakega branja tega dela, je povezan z vzpostavitvijo tradicijske vertikale, v kateri je najti vse, kar je v konstituiranju (izdelavi) in rekonstituiranju (branju) dela na kakršen koli način utegnilo biti aktualno in tvorno.12 Iz povedanega je že mogoče skleniti, da gre za poseben pojem tradicije, za poseben pojem in vlogo ustvarjalca in tudi za čisto posebno aktualizacijo preteklosti. Pojem tradicije je bil nekdaj kot skrinja, v kateri je le-ta spravljena, hkrati pa tudi vedno pripravljena, da se v celoti postavi na razpolago tako ustvarjalcu kot raziskovalcu. Takšno gledanje je omogočalo pozitivizem in historizem v literarni vedi; obe raziskovalni doktrini sta bili zainteresirani zgolj za genezo in njene določnice. T. S. Eliot pa je z idejo o »trenutku sedanjosti« uveljavil vlogo individua, ki na podlagi izbire v ustvarjalnem procesu, čigar končna posledica je umetniško delo, aktualizira le tiste dele tradici je, kateri lahko najdejo oporišče v njegovi individualni zavesti. Tradicija je torej nekaj, kar obstaja, zaživi, kar pomeni, da se aktualizira, pa šele, ko se po določenih zakonitostih, ki jih je treba ugotoviti za vsak primer posebej, integrira s tistimi " T. S. Eliot, The Sacred Wood: Essays on Poetry & Criticism (London, 1967), str. 49. 12 Prim. Jože Pogačnik, Književni susreti s drugima (Reka, 1986), str. 9-23. spoznavnimi, estetskimi in etičnimi razsežnostmi, od katerih je sestavljena nekogaršnja psihodinamična struktura. Vzročno-genetični način razlage književnih pojavov je s tem prešel v fenomenološki; le-temu pa gre za preučevanje razumevanja (spoznavanja in sprejemanja), ki je apriorno različno in odvisno od različno naravnanih recipientov. Zgodba, o kateri gre beseda, seje seveda začela pri W. Diltheyu.11 Ta nemški filozof je proglasil subjekt za dejavno psihodinamično strukturo, katere poglavitna lastnost je interakcija. Dilthey je zoper pozitivistično-historično načelo kavzalno-genetičnih raziskav uveljavil pojem razumevanja, duhovne vede pa je utemeljil v subjektivni ima-nentni vsebini življenja. T. Virk v zvezi s tem povzema bistvo vprašanja, ko pravi: Duh vedno spoznava samega sebe oz. svojo objektivacijo; objektivacija pa ima določen karakter občosti in predstavlja ravno tisti tako iskani most med individualnim in občim. Vsaka življenjska ali zgodovinska manifestacija, vsako umetniško delo je po Diltheyu razumljivo le zato, ker neka skupnost povezuje tistega, ki se manifestira, s tistim, ki to razumeva. Neko objektivacijo kot obče je možno razumeti le iz individualnega subjektivnega vživljanja vanjo. Prav tako pa je neko singularno mogoče razumeti le, če je v tem razumevanju prisotno obče znanje.14 Takšno spoznavanje je torej samorefleksija, ki se utemeljuje v interakciji, v njej pa se, po logiki stvari, najbolj uveljavljajo individualne in ustvarjalne posebnosti subjekta. Gre za dinamičen proces, v katerem sodelujejo življenje in mišljenje, v primeru literature pa tudi dela pomembnih umetniških ustvarjalcev. Književni tekst v sebi povezuje splošne pojme dobe s konkretnimi rešitvami in postopki literarne tehnike. V njem so sestavine kulture, znanosti, umetnosti in filozofije časa, v katerem je nastal; literarnozgodovinsko delo je potemtakem per definitionem interdisciplinarno. V opisanem hermenevtičnem obzorju je, tudi na podlagi ugotovitev H. G. Ga-damerja in J. Habermasa, odločilen korak napravil H. R. Jauss. Le-ta je prepričan, da umetniško delo lahko določimo samo z njegovim delovanjem, zgodovina njegovega obstoja pa je zgolj zgodovina njegovega sprejema med bralci. Književnost je torej poj-movana s stališča sedanjega trenutka, na vprašanje, kako je mogoče, da tudi traja, pa avtor odgovarja z razčlembo treh relacij. Prva relacija obsega pojem recepcije in učinkovanja. Karakter dela je določen kot konvergenca med tekstom in recepcijo, je torej dinamična struktura, v kateri se dogaja zgodovinska menjava njenih konkretizacij. Ta ima dve ravni: kadar gre za tekst, govorimo o učinkovanju, če mislimo na bralca (adresata), tedaj gre za recepcijo. Umetniško delo je torej prostor za svobodna dialoška sporazumevanja; sleherna recepcija uresniči nov smisel (recepcija je lahko trajna ali obnovljena). Druga relacija se tiče tradicije in selekcije, postavlja pa vprašanje, če je reprodukcija minulega že tudi avtomatično in zavestno prisvajanje ali prevajanje v nov izkušenjski krog. Književna dela iz preteklosti nedvomno lahko oblikujejo estetsko normo sodobnosti, toda to ne pomeni, da je tradicija nekaj organskega, kar obstaja samo po sebi; tradicija ni »substancialno samoohranjanje ali zgolj ohranjanje izročila«. Kadarkoli v sodobni književnosti delujejo prvine tradicije, gre vedno za izbiro, ki se dogaja v kontekstu trenutka sedanjosti. To dejstvo je razlog, da je reprodukcija minulega v sodobnosti lahko samo parcialna, kar pomeni, da 13 Prim, njegova dela Einleilung in die Geisteswissenschaften, 1883, in Das Erlebnis und dieDichtung, 1910'. 14 Duhovna zgodovina (Ljubljana, 1989; Literarni leksikon, 35), str. 17-8. prihaja do redukcije v ustvarjanju smisla. Kadar se srečata preteklost in sedanjost, sedanjost iz preteklosti aktualizira samo natančno določene pomene, ki so oživljeni in pomlajeni, toda vedno izvirno vključeni v novo ustvarjalno zavest.13 Tretja relacija preučuje horizont pričakovanja in komunikativno vlogo in je izrazito omejena samo na recipienta (bralca). Bralec namreč ni enostavno posameznik, ki bere, temveč je človek s svojo osebno izkušnjo. Ta izkušnja oblikuje in motivira njegovo obnašanje, zaradi česar je, na primer, estetska izkušnja troje vrste: predformativna ali normodavna, motivirajoča ali normotvorna in transformativna ali normolomna. Recepcija torej nikdar in nikoli ni samo naključna, temveč je rezultat tistih sil, ki so pogojile genezo in pomagale formaciji nekega kulturnega kroga ali določenega literarnega vzdušja. Vedno je podrejena ne samo položaju v intelektualni in kulturni zavesti, marveč tudi zakonom v razvoju zvrsti ali vrste, tematike ali motiva, in vedno izzove odgovor, ki je hkrati vrednotenje. Dejanje vrednotenja v recipientu (Dietrich von Hildebrand je to imenoval Wertantwort)16 je kakor klic, ki vabi recipienta in od njega zahteva, da oblikuje svoje stališče. Ako je književno delo, po J. M. Lotmanu,17 model sveta, potem drugi ali drugačen model sveta obstaja tudi v bralcu. Stik obeh modelov je proces, v katerem se nekaj zares dogaja šele, ko adresat (recipient) neko delo sprejme kot nekaj podobnega tistemu, kar je v sebi, vsaj fragmantarno, že imel.11* Recipient je torej hkrati tudi interpretant. Če to prenesemo na vprašanje tradicije, bi se dalo reči, da med sodobnikom in preteklostjo obstaja dinamično razmerje, katerega poglavitna lastnost je spontanost. Sleherna nova generacija ima nalogo, da svojo resničnost ponovno utemelji. Ko prevzema sestavine tradicijske preteklosti, vsak prevzeti drobec prinese s sabo svoje obzorje, hkrati pa se integrira v miselni kontekst dobe, ki gaje sprejela. V tem pogledu je vsaka prevzeta sestavina tematizirana najprej s stališča svoje epohalne resnice, nato pa tudi izmenjava s stališča mišljenjskega konteksta, v katerem je nastala. Umestitev določene sestavine iz pretekle tradicije v kontekst mišljenja svoje dobe je nasledek dejstva, da ista beseda, simbol ali sintagma v različnih časih ne pomeni enega in istega, temveč je isto na drugačen način. Pri aktualizaciji tradicije se torej dogajajo stvari, ki jih je M. Bahtin, v drugačnem kontekstu in iz drugačne perspektive, imenoval dialog. Za obravnavano vprašanje sta zlasti pomembni dve njegovi premisi, in sicer dajanje prednosti sinhronemu kontekstu pred diahronim in premisa o »dvoglasni besedi« (direktna in predstavljena beseda). Bahtinovo teoretično premišljanje je rabilo predvsem za izdelavo izhodišč tako imenovane intertekstualnosti (medbesedilnosti), katere utemeljitelj je J. Kristeva. Le-ta je že leta 1969 zapisala stavek, ki je praktično uporaben tudi pri iskanju določnic za pojem tradicije. Ta zgodovinska formulacija se glasi: »Tout texte se construit comme mosai'que de citations, tout texte est absorption et transformation d'un autre texte«. Ker je predmet definicije v našem kontekstu drugačen, so za 15 Jaussove študije so izšle v srbščini: Estetika recepcije (Beograd, 1978; Kultura i civilizacija). Za obravnavano vprašanje pride v poštev predvsem Parcijalnost metoda estetike recepcije (str. 349-76). 16 Prim. Zdenko Škreb, Študij književnosti (Zagreb, 1976), str. 93 in 136-37. 17 J. M. Lotman je pojem razvil in idelal v svoji knjigi Struktura hudožestvennogo teksta (Moskva, 1970). IS Tu je treba opozoriti na delo W. Iserja (predvsem na njegovo študijo Der Lesevorgang). raziskovanje pomembni le trije pojmi: mozaik, vpijanje in preoblikovanje.14 Lahko bi rekli, daje tradicija odprt prostor, v katerem so ohranjene za človeka pomembne norme in konvencije, s katerimi je le-ta živel na področju običajev, ustanov, verovanj pa intelektualnih in artističnih tvorb. Izbor iz tega prostora je vedno napravljen po načelih per afirmationem ali per negationem, nikoli ne zajema celote, temveč le tisti del, ki gaje mogoče integrirati v stanje zavesti tistega, kateri sprejema. Oboje pa hkrati določa tudi proces preoblikovanja, zaradi katerega vsaka sestavina izročila ob svojem prvotnem pomenu privzame tudi pomen v novem miselnem obzorju. Tudi za pojem tradicije je torej bistven tisti, ki sprejema; realnost tradicijske sestavine mora biti ovrednotena, relativizirana in prilagojena modelu, v katerega se vmešča.20 Tradicija se vzpostavlja samo s stališča sedanjosti, to pa pogojuje, da je sodobni trenutek tradicije sestavljen tudi iz elementov in struktur, kodov in konvencij, ki so prevzeti iz preteklosti. Prevzemanje, o katerem teče beseda, se dogaja po natanko določenih postopkih, ki jih je M. Juvan v razpravljanju o intertekstualnosti povzel v naslednje tri možnosti ali odnose: 1. Citacijski odnos, ki označuje sprejem samostojne tvorbe v neki metakontekst; v njem prevzeta sestavina dobi identiteto. 2. Transformacijski odnos, ki ga zanima, kako se neko tradicijsko izhodišče v novem kontekstu obnaša (spreminja); ta odnos je izčrpan s tremi različnimi načini, ki jih imenujemo opisovanje, prenašanje in posnemanje. 3. Bralčevo vzpostavljanje relacij, v katerem gre za sprejemnika, ki vzpostavlja odnos intertradicijske identitete (opazi ali spregleda prevzeto sestavino v novem kontekstu).21 Proizvodnja tradicije se potemtakem odvija samo na sinhroni osi; na tej osi se vse sestavine preteklosti neprestano modificirajo in spreminjajo, s tem pa nastajajo povsem nove norme in korelacije. Tradicija dobi smisel šele preko interpretanta, le-tega pa lahko predstavlja človeški posameznik, družbena plast, narod ali narodi določenega civilizacijskega kroga. Smisel je pogojen s kulturo, kar pomeni s posebnim stilom življenja, ki ga lahko razložimo kot obliko konkretnih proizvodov tehnike, običajev, ustanov in prepričanj. Omenjene zelo razsežne plasti oblikujejo koordinatni sistem značilnih vrednot, skozi katere, kakor skozi filter, poteka tako imenovana aktualizacija tradicije. Ugotovljeno je že bilo, da vso človekovo tradicijo nosijo besede (jezik). Konotiranje pojmov, ki jih izražajo besede, je torej neke vrste strategija, ki usmerja interpretantovo oblikovanje smisla. Pojmi in funkcije tradicijskih sestavin imajo zato svojo vrednost v zgodovinskem kontekstu, v katerem so nastali, hkrati pa delujejo v 19 J. Kristeva, Semeiotike: recherches pour une semanalyse (Pariz, 1969), str. 146. 20 Prim. R. Grubel, Die Geburt des Textes aus dem Tod der Texte, objavljeno v Dialog der Теме (ur. Schmid-Stempel), 1983, str. 205-71. 21 M. Juvan se je na Slovenskem z velikim uspehom ukvarjal z vprašanjem intertekstualnosti (medbesedilnosti). S tem v zvezi sta zlasti pomembna dva teksta, in sicer Teorije medbesedilnosti, Primerjalna književnost 1990, str. 27-46, in Vpliv in medbesedilnost. Primerjalna književnost 1991, str. 23-40. zapleteni mreži relacij in stopajo v nove funkcije. E. Coseriu ta kompleksni svet imenuje evokacija.:: M. Juvan je ta pojem povzel takole: Konkreten jezikovni znak je zanj evokacija razmerij do drugih znamenj, vrst in sistemov znakov, do neposrednega konteksta in situacije, do drugih besedil, do univerzumov diskurza kot različnih oblik in tematik interpretacije sveta. Na tej osnovi nastane ob pojmovnem pomenu znamenja še cela vrsta dodatnih pomenov, ki vsi prispevajo k bralčevemu vzpostavljanju smisla besedila.2' Coseriu se sicer ukvarja z odnosi, ki vladajo med jezikom in pesništvom, vendar je njegova koncepcija evokacije uporabna tudi v obravnavi tradicije in problemov, ki so okrog tega pojma še vedno odprti. Premislek o pojmu književne tradicije v znanosti o književnosti je tematiziral le nekaj globalnih vprašanj, ki lahko pomenijo samo uvod v pravo in temeljito razpravo o tem problemu. Že teh nekaj načelnih predpostavk pa razkriva, da gre za izredno pomembno temo, v katere luči postajajo bolj jasni in bolj razvidni problemi, ki se tičejo literarne zgodovine, jezikoslovja, predvsem pa kulturologije. Logično premišljene določnice pojma tradicije bistveno pripomorejo k bolj preciznemu ugotavljanju procesov in kontinuitete tistih področij, ki jih praviloma označujemo kot duhovno zgodovino. Izredno praktične pa so pri ugotavljanju pripadnosti avtorjev in del k določenemu literarnemu korpusu, kar je v mnogih književnostih zahodnoevropskega kroga še vedno težavno in znanstveno premalo izdelano področje. Sodobna komparatistika svoje aspekte in metodologijo v današnjem času vse bolj utemeljuje na načelu dialoga;24 razprava o bistvu, pomenu in delovanju tradicije razkriva in definira tiste, ki so udeleženci takšnega dialoga. Резюме Понятие литературной традиции часто употребляется в литературоведении, однако, до сич пор ущу не создано специального исследования, более или менее полно раскрывающего значение этого понятия. В литературе существует слишком большая свобода в использовании этого термина, что ведет к значительным разночтениям в его дефиниции, а также нередко является причиной разного рода неясностей. В свете этого, настоящее исследование посвящено задаче детерминации и определения объема понятия литературной традиции с выделением, в частности, следующич вопросов: а) Обзор основополагающич тезисов так называемой полиморфной теории человеческой личности позволяет актуализировать некоторые заключенияб выработанные в русле этой биологической школы, что, в свою очередь, помогает раскрыть антропологические основы того, что именуется традицией и культурой, б) Рассмотрение имманентныч основ культуры показало, что речь идет о пространстве, где традиция, в целяч сочранения, как бы "складируется", до того момента, пока не будет востребован любой из ее элементов 22 Eugenio Coseriu, Thesen zum Thema »Sprache und Dichtung«, Energeia und Ergon I (1988), str. 291-94 (izhaja v Tubingenu). 23 Prim. M. Juvan, Pesmi v stereofoniji: skica za medbesedilne figure, Slavistična revija XL (1992), str. 46. 24 To je, na primer, razvidno že iz naslova knjige, ki stajo kot urednika pripravila Johann Strutz in Peter V. Zima, objavljena pa je pod naslovom Komparatistik als Dialog (Frankfurt-Bern-New York-Pariz, 1991). отдельным индивидом, способным актуализировать и оживить с помощью языка эти традиционные элементы, поместив ич в новый контекст, в) Обзор творческой практики показал, что новые произведения искусства слова возникают и воспринимаются в контексте или на фоне определенной традиции, которая определяет ич смысл и значение. Для данной проблематики наиболее существенными являются теория и практика интертекстуальности, опыт применения которой уже принес результаты в уяснении процессов, посредством которыч традиционные элементы включаются в условия новыч контекстов, г) На основе теоретическич положений можно прийти к важным для литературно-исторической практики выводам. Среди нич, одним из важнейшич является вопрос о принадлежности авторов и отдельныч произведений к конкретному литературному или национальному ареалу. Таким образом, в настоящем исследовании рассматриваются не только теоретические положения, но и методологические аспекты важныч практическич задач. UDK 886.3.09-32 Miran Htadnik Filozofska fakulteta v Ljubljani PREŠTEVNA DOLOČILA SLOVENSKE POVESTI Ob korpusu devetih daljših pripovednoproznih besedil z zgodovinsko tematiko prvega slovenskega romanopisca Josipa Jurčiča (1844-1881) so bila statistično preverjena določila slovenske povesti, ki le-to ločujejo od romana: dolžina besedila, dolžina dogajalnega časa, pripovedni tempo, število prizorišč in število govorečih oseb. A statistical analysis of the features of the Slovene short story was carried out on a corpus of nine lengthy narrative texts with historical subjects written by the Slovene novelist Josip Jurčič (1844-1881). The features that distinguish the short story from the novel were the focus of the analysis; these included: the length of the text, the length of the events portrayed, the tempo of the narrative, the number of venues and the number of characters given speaking roles. V konceptu izpred dveh let se je naslov tegale prispevka glasil Empirična določila slovenske povesti. Preden sem ga dokončal, se je v tisku pojavila kritika besede empiričen, ki sem jo uporabljal tudi na drugih mestih, da bi pokazal na prepoznavne lastnosti svojega literarnozgodovinskega pisanja, to je na statistično analitično obdelavo bibliografsko kar najbolj zaključenih korpusov besedil. Beseda empiričen je imela status gesla v polemičnem razmerju do tistega dela literarne vede, ki izhaja iz nepreštetih in nepremerjenih količin, podobno kot se mi je tudi postopek analize postavljal v polemično opozicijo s postopkom interpretacije. Kritika trdi. da se izraz empiričen v literarni vedi prelahko uporablja, običajno kot sinonim analizi in kot opozicija hermenevtičnosti, kot da hermenevtika ne bi imela objektivni izkušnji dostopnega predmeta. Pod empiričnostjo se razume v humanistiki objektivnost in precizacija, oboje pa je v zavesti povezano s statističnimi postopki. Empiričen je v filozofiji obremenjen pojem, v humanistiki je torej za preštevalne in meritvene postopke bolje uporabljati izraza statističen oziroma analitičen.' Kritična opomba k izrazu empiričen je bila povod za spremembo naslova. K metodi. Ovrednoteni bodo rezultati treh preštevanj. Ker razprava nima značaja sinteze, ampak jc bolj metodološka sonda, je bilo za osnovni korpus izbranih zgolj devet besedil, ki pripadajo enemu žanru (zgodovinski povesti) in obenem enemu avtorju (Josipu Jurčiču). Ugotovitve iz tako omejenega gradiva so bile preverjene in dopolnjene z izidi manj popolnih in manj dolgotrajnih merjenj v okviru enega pripovednoproznega žanra, slovenske kmečke povesti, od njenega začetka do 1945, natančneje na 234 srednje dolgih do dolgih, to je nad 10.000 besed obsežnih besedilih, najsi so bila podnaslovljena kot povest, roman, novela ali kako drugače. Meritve so imele namen določiti prepoznavne lastnosti žanra kmečke povesti, mimogrede pa so pokazale tudi na razmerja med pripovednoproznimi vrstami roman, povest in novela, kakor jih je oblikovalo vsako obdobje po svoje. Za posamezne kategorije je 'Aleksander BjelCevič, Dve knjigi o pripovedni prozi in kako se njuna metoda imenuje, JiS XXXV11/8 (1991/92), 235-36. bila kot drugi kontrolni korpus prešteta vsa slovenska daljša pripovedna proza do 1945, ki se je v podnaslovu odločila za pripadnost tej ali oni vrsti. Strogo gledano veljajo rezultati natančnih preštevanj le za Jurčičevo zgodovinsko povest. Če bi hoteli dobiti statistično sliko cele slovenske zgodovinske povesti, bi morali seči pač širše, gradivo bi moralo obsegati vsaj vso daljšo pripovedno prozo z zgodovinsko tematiko iz tistih neslučajnih avtorskih opusov,2 ki so v podnaslovih razlikovali med oznakama »povest« in »roman«. V poštev bi tedaj zaradi dokajšnje redkosti podnaslova roman v primerjavi s podnaslovom povest prišli le naslednji avtorski opusi: Josipa Jurčiča (1844-1881), Frana Detele (1850-1926), Miroslava Malovrha (1861-1922), Ivana Laha (1881-1938), Ivana Preglja (1883-1960), Franceta Bevka (1890-1970 ) in like Vašte (1891-1967). Kerto pomeni blizu 50 dolgih besedil, seje bilo treba pri podrobni analizi za tole priložnost omejiti na obvladljivo število del. Zaenkrat lahko predstavim le metodološka vodila za analizo in prve primerjalne rezultate, kakor jih je pokazalo merjenje prvega od odbranih sedmih avtorjev, ki je obenem prvi slovenski romanopisec, Josipa Jurčiča.3 Preštevalna metoda ima namen preveriti merljiva, vendar nikoli natančno izmerjena določila tradicionalnih poetoloških definicij povesti, ki so se oblikovala zlasti ob primerjanju pripovednoproznih vrst med seboj, in kot neuporabna izpostaviti tista določila, ki količinsko niso opredeljiva. V ozadju metode je prepričanje, da definicije literarne vrste ne določa t. i. idealno klasično besedilo, ampak jo določa statistično povprečje lastnosti celotnega korpusa besedil, ki so se izrecno (običajno skozi ustrezni podnaslov)4 prištevala vrsti. 2Pod neslučajnim avtorskim opusom razumem bibliografijo plodovitejših avtorjev z vsaj petimi kapitalnimi besedili. 'Gre za naslednja besedila: Jurij Kozjak, slovenski janičar: Povest iz 15. stoletja domače zgodovine, Slovenske večemice 1864 (naprej JKoz), Domen : Domača povest iz prejšnjega veka, Slovenski glasnik 1864 (naprej D), Jurij Kobila: Izvirna povest iz časov lutrovske reformacije, Slovenska vila 1865 (JK), Kloštrski žolnir: Izvirna povest iz 18. stoletja. Slovenski glasnik 1866 (KŽ), Hči mestnega sodnika: izvirna zgodovinska povest iz 15. stoletja. Slovenski glasnik 1866 (HMS), Grad Rojinje: Povest za slovensko ljudstvo, Slovenske večemice 1866 (GR), Sin kmečkega cesarja: Povest iz 16. stoletja. Besednik 1869 (SKC), Ivan Erazem Tattenbach: Izviren/Historičen roman iz domače zgodovine. Slovenski narod 1873 (1ET), Lepa Vida: Roman, Zvon 1877 (LV). Nedokončani Slovenski svetec in učitelj in soavtorski Rokovnjači sta za analizo neprimerna. — Metodološki pomislek bi utegnil biti, da za analizo literarne vrste ne more biti smiselna organiziranost gradiva po avtorskih opusih. Ugovor je v načelu sprejemljiv, res pa je tudi, da seje izbira ene ali druge vrste, ki sojo izrazili v podnaslovu, dogajala bolj s stališča avtorjeve zasebne poetike (če ne le preproste navade) kot pa iz kakšnih splošnih predstav o vrstnih razlikah. Podvrženost nereflektirani časovni modi je vidna celo v okviru enega avtorja, če je le-ta pisal skozi daljši čas. Pregled po avtorjih bo dal torej najprej nekaj statističnih podatkov o avtorskih vrstnih poetikah, njihovo vsoto pa bo že mogoče razumeti kot slovensko vrstno poetiko. Zaradi skromnega števila analiziranih besedil smo žal prisiljeni svoje delo ponovno uvrstili le med metodološke predloge in ne med prispevke, ki dajejo enoumen odgovor na sicer jasno zastavljeno vprašanje; tudi je treba razumeti pcxl »statistiko« le njeno najpreprostejšo, »humanistično« varianto. ^Statistična preštevanja so prisiljena upoštevati le enoumne vrstne samooznake v naslovnem delu besedil in spregledati vsebinske oznake, ki so jih dela dobila v sočasni kritiki ali v literarni zgodovini, še posebej zato, ker so te oznake le redko enotne. Statistična analiza povesti se zato ne nanaša toliko na strukturo predmeta kot na avtorjevo namero in sprotno refleksijo vrstnosti. Statistično precizirana definicija seveda ni več tako jasna, kot so bile normativne, vrste ne določa zdaj prisotnost ali odsotnost neke lastnosti, ampak z odstotkovnim pasom izražen delež prepoznavne lastnosti. Tak pristop je nujen tudi zaradi specifičnosti predmeta, ki ga tradicionalna poetika z normativnimi določili nekako ni znala zgrabiti tako učinkovito, kot je to storila s sorodnima romanom in novelo. Največkrat sploh ni ponudila njene definicije, ampak se je izčrpavala v zavračanju neustreznih definicij. Tako je postala povest ime za sporno področje v okviru pripovedne proze, ki ni pripadalo niti noveli niti romanu. Bila je izraz zagate, ki jo je povzročalo stalno avtorsko kršenje vrstnih pravil. Zelo preprosto velja, da je danes povest po dolžini vrsta nekje med romanom in novelo (v prejšnjem stoletju je bila krajša od novele), o njeni strukturi pa moremo prebrati kaj različna mnenja. Ker v genologiji literarna vrednost ne more biti razlikovalno določilo, se je treba že na začetku odpovedati prepričanju, da bi bila povest neuspel roman ali novela;5 vrsta povest sama ponuja enako možnosti za neuspeh kot drugi dve vrsti. Izraženo z drugimi besedami: povest ni slovenska, to je redukcionistična oblika evropskega romana. V najslabšem primeru (tako vsaj v 19. stoletju) je povest domače slovensko ime za evropski roman. Povest je pri slovanskih literaturah v glavnem pogostejša kot npr. pri germanskih, sicer pa je vsaka nacionalna literatura oblikovala povesti specifičen pomen in mesto. Zato ne moremo govoriti o povesti nasploh, ampak je treba vedno povedati, katero nacionalno povest imamo v mislih. Roman in novela sta skratka bolj univerzalni, svetovni pripovednoprozni vrsti, povest je pripovednoprozna vrsta z večjim deležem nacionalno variabilnih lastnosti. Mimo nacionalnih specifičnosti je vendar mogoče pokazati na vrsto sorodnosti, ki predmet obravnave, slovensko povest, približujejo povesti pri drugih narodih. Ruska povest' ima slovenski podobno genezo. Izvirno je tako kot nemška beseda Geschichte v 19 . stoletju pomenila vsako pričevanje o dejanskih dogodkih, pripovedovanje, ki ga zanima v prvi vrsti tema, ne pa retorična veščina, in so bili zato s povest podnaslov-ljeni tudi letopis, legenda, kronika, žitje, apokrif itd. Za ruske retorične tekste je nasprotno obveljal izraz slovo (ker je rojstni čas slovenske povesti šele sredina prejšnjega stoletja, se podobna opozicija pri nas ni mogla pojaviti). V 18. stoletju je ruska povest postala zbirni pojem za vsako pripovedno delo ne glede na dolžino, za prevode evropskih romanov kot krajšo in srednje dolgo izvirno prozo. Ko so se sredi 19. stoletja izvirna pripovedna besedila začela vedno bolj daljšati, so le-ta prevzela oznako povest (enako tudi na Slovenskem), za krajše tekste seje uveljavil termin rasskaz. Do nedavnega je ruska povest veljala za tradicionalni žanr, z avtorji, kot sta Valentin Rasputin ali Čingiz Ajtmatov, pa se seli v moderno prozo, kjer dela družbo kratki zgodbi (short story). Tu pa je temeljna razlika med rusko in slovensko povestjo; slednja namreč v moderni prozi nima mesta. V hrvaščini in srbščini se povesti reče pripovijest oz. pripovetka; razlika med izrazoma ni vedno najjasnejša. Pripovetka je predstavljena kot oblika med ljudsko in umetno epiko ali po dolžini kot forma med kratko in srednjo prozo. Konkurenčni izraz pripovijest pa pomeni enkrat zgodovinsko povest, drugič kratki roman, obliko med "Taka logika veje namreč iz pogostih kritiških in celo literamozgodovinskih sodb o posameznih besedilih, ki jim »ni uspelo prerasli« iz povestne v romaneskno obliko. pripovedko in romanom, tretjič pripoved nasploh. Na Hrvaškem se po nemškem predlogu zadnje čase uveljavlja težnja zasidrati povest kot eno izmed oblik novele. Glavna razlika med pripovetko/pripovijestjo in slovensko povestjo je v tem, da pri slednji zgodovinska snov v glavnem ni odločilna za definicijo, čeprav ji nikakor ni tuja, in da je njena zveza s folklornim izročilom manj trdna. Zdi se, da ima slovenska povest podobne lastnosti kot na Angleškem novelette in na Češkem romaneto (novelette ni nobena kratka ali skromna novela, novelica, kakor jo srečamo pri Ivanu Tavčarju, ampak je sinonim kratkemu romanu). Za romaneto ali mali roman (neologizem pripisujejo Janu Nerudi; napravljen je bil verjetno po angleškem vzorcu: novel-novelette=roman-romaneto) so značilni fantastični motivi, ki se realistično razrešujejo, podobno kot pri Edgarju Allanu Poeju. Razlika je v tem, daje bila povest na Slovenskem v prejšnjem stoletju centralni pripovednoprozni žanr, kar za novelette in romaneto v primerjanih literaturah ne bi mogli trditi. Z nemško Erzahlung povezuje slovensko povest v šolski poetiki uveljavljeno vrednostno prepričanje, da gre za umetniško manj pomembno pripovednoprozno vrsto s poudarjeno zgodbenostjo.'1 Natančnejšo primerjavo onemogoča izraz Erzahlung, ki kaže enkrat na pripovednoprozno vrsto povest, drugič pa je zvrstnopoetski izraz in kaže na pripovedno prozo v celoti, je torej zbirni izraz za vse oblike epskega proznega pisanja od najkrajših do najdaljših. Epska pripoved stoji v opoziciji do lirske izjave in dramskega prikaza. V slovenščini pravimo torej: roman je dolga pripoved, novela in povest sta srednje dolga pripoved, anekdota je kratka pripoved. Iz poimenovalnih težav se Nemci skušajo reševati tako, da se povesti kot samostojni pripovednoprozni vrsti izogibajo, v najboljšem primeru jo razumejo kot eno izmed oblik novele. Zato povesti v nemški leksikonski literaturi praviloma ne bomo našli pod samostojnim geslom, ampak pod poglavjem o noveli. Za začetek je potrebno izločiti tiste elemente tradicionalnih definicij, ki za preštevanje in merjenje sploh ne pridejo v poštev. Joachim Miiller7 npr. govori o »široko-obokanem horizontu romana«, »jasno zamejenem horizontu novele« in »nihajočem horizontu povesti«, kar so za preštevanje neuporabne enote. Enako neuporabna je tudi definicija Nikolaja Pavloviča Utehina, po kateri se roman suče okoli značaja literarne osebe, povesti pa je važnejše okolje in objektivni prikaz časa; zato naj bi bil roman subjektivnejša vrsta kot povest. Definicije izražajo v prvi vrsti željo po klasifikacijskem redu, ki ga v vrstni poetiki nepoučeni avtorji nehote vedno znova porušijo ali pa to iz odpora do žanrskih okvirov in nagnjenja k eksperimentu učeni avtorji storijo nalašč. Neprijetna lastnost takih lepih definicij je, da veljajo le za reprezentativne primerke gradiva in veliko večino besedil, ki definiciji ne ustrezajo, enostavno izločijo. Moja kritika ni naperjena le proti medlemu terminu povest, ampak tudi proti navidez tako »trdnima« oznakama, kot sta novela in roman. Če je bilo v 19. stoletju še približno jasno, kje naj bi bila meja med njimi, je današnja literarna veda na tej fronti prisiljena priznati svojo nemoč — posebej roman je zaslovel kot ena najbolj protejskih vrst. Kakor se zdi na prvi pogled sprejemljivejši od omenjenih špekulacij ''Silva Trdina, Besedna umetnost (Ljubljana, 1965). 'Novelle und ErzžLhlung, Josef Kunz (ur.), Novelle (Darmstadt, 1968), str. 474. *Žanry epičeskojprozy (Leningrad, 1982), str. 150. popolni relativizem Karla Konrada Polheima,9 ki trdi, da vsaj med novelo in povestjo ni nobenih strukturnih razlik, enačaja med njima vendarle ne moremo potegniti. Obe označujeta pripovedno prozo srednje dolžine. Edina tradicionalna razlikovalna lastnost med vrstama je, podobno kot prej med povestjo in romanom, kvaliteta (pod novelo si običajno predstavljamo umetniško, pod povestjo pa strukturno nejasno ali neuspelo srednje dolgo prozo), ki je v razlikovalno opozicijo ne smemo sprejeti. Enačaj odpravlja kategorija avtorjeve namere, kakor je ta zapisana v podnaslovu besedila. V preteklosti so namreč podnaslovi novela, roman in povest vsak po svoje usmerjali bralčevo recepcijo. Čeprav je včasih med pripovednoproznimi realizacijami težko razlikovati, pa je mogoče razlikovati med avtorskimi namerami: če je s podnaslovom povest avtor povedal .daje hotel napisati povest, se spodobi tej nameri verjeti in tekst potem pač razumeti kot povest. Pogostnost povesti. V daljši prozi je do 1945 prvenstvo povesti pred romanom in novelo nedvomno10 pri vseh obsegih z izjemo kratke in zelo dolge proze. Po 1945 je dotedanji poimenovalni monopol povesti razpadel na račun univerzalnega podnaslova roman, ki je očitno začel ponujati večjo oblikovalno svobodo kot do tedaj univerzalna povest. Povest sta prehitela tudi izraza zgodba (posebej popularen po drugi vojni) in ekskluzivna novela, ki v slovenski literaturi nikoli ni bila pogosta. Do 1945 je povest do neke mere pomenila tudi prevod za novelo in roman, po 1945 seje njen pomen usodno skrčil v smislu, ki ga odslikava citirana šolska literarna teorija: povest je danes v splošni zavesti ne preveč ambiciozna, tradicionalna fabulativna daljša pripovedna proza. Danes le še sem in tja izide kakšno delo, ki si upa nadeti manjvredni podnaslov povest. Podnaslov povest je mišljen parodično ali pa se je preselil v estetsko manj eks-kluzivistične vode mladinske književnosti. V Jurčičevi zgodovinski pripovedi je v podnaslovu le dvakrat zapisano roman (IET, LV), obe sta bili objavljeni v sedemdesetih letih za razliko od povesti, ki so vse nastale v šestdesetih letih. Na prvi pogled gre lahko za novo poimenovalno modo ali za samozavest, ki je nastala ob vedno obsežnejšem avtorskem opusu. Drugo pomenljivo dejstvo je mesto objave: povesti so bile povečini objavljene v edicijah za preprosto ljudstvo (pri GR je namembnik vpisan celo v podnaslov), romani pa v meščanskih (liberalnih) publikacijah. Ker je podnaslov roman redek in zato zaznamovan, bo treba tod iskati tudi morebitno oblikovno odstopanje od pripovednoprozne norme. Dolžina povesti. Zraven vrednostne sodbe, ki smo se ji uvodoma odpovedali, je eden temeljnih elementov definicije povesti dolžina. V šolski poetiki je uveljavljeno 9Handhuch der deutschen Erzahlung (Dusseldorf, 1981), str. 9-16. "'Razmerja se nanašajo le na vrstno izrecno podnaslovljena besedila. Tu je treba upoštevati nekatere zakonitosti: verjetnost podnaslova raste z dolžino besedila (38% med kratkimi - 83% med zelo dolgimi), torej bodo podatki za daljša besedila natančnejši kot za krajša besedila. Verjetnost podnaslova s časom pada: v 19. stoletju je bilo podnaslovljenih nad 50 % besedil, v 20. stoletju v povprečju precej manj, podatki bodo skratka natančnejši za prejšnje kot za naše stoletje. Izogibanje podnaslovu dandanašnji priča o izginjanju vrstne zavesti in vrstnih pravil pri avtorjih in bralcih. To pomeni, daje vprašanje o razliki med novelo, romanom in povestjo danes le še akademsko vprašanje, ki aktualne literature in njenega razvoja ne prizadeva. mnenje, da je povest po dolžini nekje med novelo in romanom. Merjenje dolžine je pokazalo naslednje: Povest je mogoče najti pri vseh dolžinah pripovedne proze, povsod podnaslov povest celo dominira nad alternativnimi podnaslovi (nekaj časa tudi v kratki pripovedi pod 10.000 besedami), največ pa je je v pasu med 20.000 in 45.000 besedami, kije značilen tudi za novelo, s to razliko, daje novela obsegovno bolj profilirana (zavzema neprimerno ožji obsegovni pas kot povest) in da teži novela k večji, povest pa k manjši dolžini. Povest nima prednosti le pri največjih dolžinah (nad 90.000 besed), kjer jo je prehitel roman.11 Obsegi izvirne pripovedne proze so se vedno bolj daljšali. V začetku slovenske pripovedne proze je bilo srednjih besedil več kot vseh drugih daljših. V obdobju 1926-1934 je najprej povedla daljša pripoved (20.000-45.000 besed), med leti 1935 in 1945 pa je prišlo celo do izenačenja med številom srednjih (10.000-20.000 besed), daljših in dolgih tekstov (45.000-90.000 besed). Povest smemo prištevati med daljše pripovednoprozne žanre šele kvečjemu od 1925 dalje; v 19. stoletju je povest pripadala pretežno srednje dolgi prozi. Povest je torej obsegovno raztegljiva vrsta, vendar v povprečju v večji bližini novele kot romana, kar ne potrjuje današnje šolske definicije, po kateri je povest razumeti kot nekakšen preprosti roman. Ta definicija velja le za povest v 20. stoletju. V povprečju je Jurčičev roman daljši od povesti, dobre polovice vsakega od obeh korpusov pa po dolžini ni mogoče razlikovati, ker pripadajo besedila isti dolžinski kategoriji med 20.000 in 45.000 besedami. To velja tudi za korpus njegove zgodovinske povesti. Ta je v celoti v obsegu med 14.300 in 27.600 besedami, povprečno 19.400 besed. Oba romaneskna teksta sta v povprečju za komaj 3200 besed, torej nepomenljivo daljša od povestnih. Najkrajše (SKC) in najdaljše besedilo (JKoz) sta povesti. Relativna dolžina je pri Jurčičevi zgodovinski povesti nerele-vantna lastnost. Če ne gre le za slučaj, je mogoče romanu pripisati večjo obsegovno profiliranost (besedili sta si le za 2000 besed narazen), povesti pa večjo obsegovno svobodo. Gospodarjenje s časom. Dogajalni čas. Ko je leta 1869 ob Stritarjevi Svetinovi Metki Janko Pajk pisal o razmerju med pripovednoproznimi vrstami,12 je razliko videl v dolžini upovedenega časa: pri romanu naj bi bil dogajalni čas dolg eno človeško življenje, pri noveli toliko, kolikor ga vzame en dogodek, pri povesti nekje vmes. Nekaj manj zaostreno časovno razlikovanje je mogoče prebrati tudi za angleško literaturo:" romanu gre za oblikovanje življenja ali delov življenja, povesti (long short story) pa le za epizode iz tega življenja. Jurčič postavlja s svojimi besedili te načelne teoretske želje ven iz področja našega nadaljnjega preverjanja: romaneskni dogajalni čas zaobsega pri njem namreč 3,1 leta, v povesti je za 42% daljši (4,4 leta). Tempo pripovedi. O tempu pripovedi je razločno zapisal teoretik novele Joachim Miiller v navedenem delu, da ima povest miren, upočasnjen tempo, da se odvija po- "Prim. Miran IIladnik, Povest (Ljubljana: DZS, 1991; Literarni leksikon: Študije, 36), str. 50-53. 12Slovenski narod, št. 25, str. 1. "Klaus Lubbers, Typologie der Short Story (Darmstadt, 1977). lagoma, da zavlačuje in predstavlja dogodke epizodno in vključeno v kakšno nedo-godkovno strukturo, samostojno pa nerada. Tempo pripovedi oziroma gostoto dogajanja označujemo z razmerjem med pripovednim časom, ki se meri s količino besedila, in dogajalnim časom. Razlikovati je treba med tempom celega besedila in tempom posameznega poglavja, saj se tu pokažejo pomenljive razlike med besedili. Merska enota za količino besedila oz. za pripovedni čas je beseda, merska enota za dogajalni čas je v celem delu po tradiciji leto, za posamezno poglavje pa je bila po izkušnji z Jurčičem izbrana minuta. Pri nas je merila za tempo pripovedi skušal določiti Marjan Dolgan.14 Poleg tradicionalnega Seymourja Chatmanab se je mogoče sklicevati tudi na dva manj znana poskusa, na Helmuta Bonheima in na Shlomith Rimmon-Kenan."' Poskusi so želeli določiti »normalni tempo« pripovedi. Najhitrejši tempo prispeva panoramično pripovedno poročilo, nekje na sredini sta direktni in indirektni govor, deskripcija in komentar tempo pripovedi zaustavljata. Na prvi pogled bi se zdelo, daje »normalni tempo« v enakem trajanju pripovednega in pripovedovanega časa, torej v dialoški sceni. Bonheim je razdrl to iluzijo z ugotovitvijo, da bralec bere dvakrat hitreje kot osebe govorijo, Rimmon-Kenanova pa je opozorila na dejstvo, daje bil v 19. stoletju pripovedni tempo v splošnem precej hitrejši, kot je v moderni prozi. Predlagala je dva kriterija, ki sta najbrž oba le delno ustrezna: »normalno« bi bilo napolniti dolžino romana z eno življenjsko usodo (kar je refleks stare teze o dolžini romana) oz. z efektivnim časom (pripovedovanim časom) iz te usode, ki v enem romanu zaobseže nekako eno leto. Težave pri določanju merila povzročajo faze nepripovedovanega dogajalnega časa, oziroma časovni izpusti. Zaradi elips je iskano razmerje popolnoma drugačno, če ga merimo na celi dolžini besedila, skozi posamezno poglavje ali celo od odstavka do odstavka. Slednjo naporno možnost je demonstriral Bonheim tako prepričljivo, da jo je treba v korist preglednosti takoj zavrniti. Ob Jurčiču smo za normalno hitrost v okviru celih besedil določili povprečno hitrost, to je 4700 besed za leto (ker je povprečni upovedeni čas dolg 4 leta). Glede na velikost Jurčičevega opusa smemo postaviti tezo, da velja ta hitrost tudi za standardno hitrost pripovedne proze 19. stoletja. V okviru poglavij je bil merodajen najpogostejši tempo, to je 28 besed za minuto, ki pokriva kar polovico vseh poglavij in je sestavljen iz dialoga in pripovednega poročila.17 Tudi to hitrost je mogoče razumeti kot standardno hitrost slovenske pripovedne proze 19. stoletja. Ker povest v približno enakem številu besed pripoveduje o širših časovnih izsekih, je torej njen tempo precej večji (hlastnejši) kot v romanu (4200 besed/leto : 7000 besed/leto). 14Kompozicija Pregljevega pripovedništva (Koper: Lipa, 1983), str. 56. 1 ''Story and Discourse: Narrative Structure in Fiction ad Film (Ithaca-London: Cornell U. P., 1978), str. 67-68. l6Helmut Bonheim, The Narrative Modes: Techniques of the Short Story (Brewer, 1982); Shlomith Rimmon-Kf.nan, Narrative Fiction: Contemporary Poetics (London-New York: Methuen, 1983; zbirka New Accents). l7Dolganova preddogajalni in podogajalni čas v meritvah nista bila upoštevana. Po poglavjih obvlada zgodnja slovenska fabulativna pripovedna proza 19. stoletja (sklepajoč po Jurčiču) naslednje hitrosti: 28 zmerna hitrost 4,5 pospešena hitrost (prevladuje pripovedno poročilo) 0,32 velika hitrost 0,05 zelo velika hitrost oz. zelo zgoščeno dogajanje Razlika med povestjo in romanom se na tej ravni pokaže kar dvakrat. Najprej jo določi različno število poglavij. Pri Jurčiču ima roman kljub enaki povprečni tekstni dolžini večje število poglavij kot povest (21 : 11) in so zato le-ta nujno krajša. Zato razmerje med tempom celega besedila in tempom poglavij v povesti ni premo sorazmerno z enakim razmerjem pri romanu, torej ni v povesti dvakrat bolj zadihano kot pri romanu. V obeh vrstah v polovici besedila prevladuje zmerni tempo (v romanu je vendarle nekaj malega lagodnejši kot v povesti). Druga razlika se pokaže pri »nestandardni« polovici poglavij: pri romanu so dokaj enakomerno porazdeljena po preostalih hitrostih (22 % pospešenega, 14 % hitrega, 14 % zelo hitrega tempa), pri povesti pa gre večina na račun pospešenega tempa (34 %) in je drugega ustrezno manj (4,5 % hitrega, 11,2 % zelo hitrega). Razlike med povestjo in romanom na ravnini pripovednega tempa vsaj pri Josipu Jurčiču torej so, čeprav niso očitne na prvi pogled. Upočasnjenega tempa, ki bi ga prispevali komentar, deskripcija, refleksija ali notranji monolog, pri Jurčiču ni. Za potrditev številk bo treba prešteti še druga Jurčičeva besedila. Zgodovinska snov. Josip Jurčič je ob devetih nekratkih povestih napisal osem romanov: skoraj vse povesti imajo zgodovinsko snov, od romanov pa le slaba polovica, torej zgodovinska snov do neke mere le pomaga pri odločitvi za podnaslov povest, tako kakor domneva definicija hrvaške oziroma srbske povesti. Nasprotno količina zgodovinopisnih odstavkov ne odloča o vrstni pripadnosti, saj je v nasprotju z uvodno ugotovitvijo o posebni afiniteti povesti do zgodovinske snovi s historiografijo najbolj nabit prav roman IET — celih 34 % ali ena tretjina besedila. Na nasprotnem koncu lestvice je z 0 % zgodovinopisnega prav tako roman (LV). Da ga vendar uvrščam med besedila z zgodovinsko snovjo, odloča njegova jasna časovna lokacija v zadnje leto 18. stoletja in skromnih 1,4 % folklorističnega diskurza, ki stoji na mestu, kjer bi pričakovali zgodovinopisje, in le-to na neki način nadomešča. Za druga besedila (povesti) je značilno povprečno 7,7 % zgodovinopisnega besedila. V soglasju z večjim številom poglavij je prizorišč v romanu več kot v povesti (9:6), oseb prav tako (13 : 10), kvalitativno pa ne gre za bistvene spremembe. V obeh primerih je na prvem mestu grad, potem kmečki dom, samostan, krčma, tuje mesto, gozd. Če je pri IET še mogoče sumiti, daje za roman značilen družbenozgodovinsko pomemben prostor, se sum pri LV razblini, in s prizoriščem, razen količinsko, razlike med povestjo in romanom ni mogoče potrditi. Količina direktnega govora. Direktni govor zaseda povprečno nekako 50 % besedila, sicer pa od najmanj 32 % (IET) do največ 66 % (LV). Obe skrajnosti pripadata romanu, zato lahko postavimo tezo, da je roman v tem pogledu manj izravnan. Podobno sliko je pokazalo merjenje zgodovinopisnih pasaž — očitno je minimalna količina dialoga v IET posledica presežka zgodovinopisnosti. Direktni govor je prevladujoča sestavina pripovedne scene, kar potrjuje našo odločitev, razumeti pripovedno sceno z večinskim deležem dialoga kot »normalni tempo« pripovedne proze 19. stoletja. Število oseb je število govorečih oseb, pri čemer se anonimne ali redko nastopajoče osebe ali kolektivi združujejo pod ustrezne socialnoslojske oznake: prvi hlapec, dekla, drugi hlapec so dojeti kot ena oseba.IX Roman ima tu presežek na račun IET, ki je, zanimivo, obenem besedilo z najmanj dialoga. Zunaj zgodovinske tematike je oseb pri Jurčiču celo malenkost več, tako pri romanu kot pri povesti. Druge avtorske vrstne poetike 19. stoletja je bilo mogoče pregledati bolj površno in le po nekaterih ravninah. Kljub temu poskušajmo s primerjavo med njimi priti do trdnega jedra pripovednoprozne norme v slovenski literaturi prejšnjega stoletja. Kersnikovo razločevanje med romanom in povestjo se zdi jasnejše kot Jurčičevo. Napisal je 6 dolgih besedil, med katerimi sta dve podnaslovljeni s povest in štiri z roman. Romani so bili romani zaradi dolžine, red kvari edino povest Rošlin in Vrjanko (1889, 28.000 besed), ki je daljša od kratkega romana Agitator (1885, 26.000 besed). Razlog za vztrajanje pri podnaslovu povest je bil tu v folklorni snovi; Jurčiča podobni folklorni vir nasprotno ni oviral, da LV ne bi imel za roman. Kersnikovi teksti predstavijo praviloma več oseb kot Jurčičevi (24 do 26), dejanje je z izjemo epiloga skoncentrirano na eno leto ali manj. Z večjim številom oseb je padlo število prizorišč na pet ali šest. Novela Gospod Janez (1884) je kot večina povesti srednje dolžine, vendar na spodnjem robu tega pasu in predstavlja dokaj ozek in dramatično zaostren izsek iz življenja s poudarjeno ljubezensko motiviko. Kersnik je pisal romane le na svojem literarnem začetku, po Ciklamnu so mu nastajali vedno krajši teksti in podnaslavljanje se je omejilo na povest. Po Jurčiču in Kersniku so avtorski opusi v glavnem iz samih povesti, drugačni podnaslovi so redkost, zato je za prvo obdobje vsekakor bolj modro opazovati, v čem je bila izjemnost romana, kot pa iskati specifiko povesti. Detela je z roman podnaslovi! samo svoj zgodovinski tekst, za Finžgarja je očitno, daje roman povezoval z mestno snovjo za razliko od kmečke povesti. Pavlina Pajkova je napisala šest romanov, osem novel in osem povesti. Oznake ni izbirala toliko po dolžini kot po snovi in strukturi. Samo roman ima retrospektivne vložke, torej je dogajanje bolj umetelno komponira-iio, samo novele poznajo zelo pogosti ljubezenski trikotnik med osebami. Romani se dogajajo v podeželski graščini, novele v meščanski vili s parkom, povesti samo na vasi. Najjasneje se povesti razlikujejo od konkurenčnih vrst po socialnem statusu oseb, ki niso niti plemiči niti meščani, ampak vedno kmetje ali delavci, dogajanja pa ne poganjajo naprej spletke, kakor je običaj zlasti pri romanu, ampak junakinjin '"Modernistična proza bi zahtevala za določitev glavnih oseb pač še kak dodatni kriterij, saj v nefabulativni prozi ni nenavadno, če glavna oseba ne spregovori ali pa da govori minimalno. Dodatne težave pri določanju glavne osebe so tudi primeri, ko je neka oseba intenzivno prisotna le skozi pripovedovanje ali razmišljanje drugih. Direktni govor kot kriterij osrednjosti bi postal vprašljiv tudi pri predrealistični fabulativni prozi, ki dialoga še ni obvladala v običajni meri. poudarjeni občutek za moralno dolžnost.1'Miroslav Malovrh ima nekaj let kasneje le dva romana ob vrsti povesti, ki so praviloma celo daljše, zanimivo pa se obema naslov začenja z Ljubezen. Tavčar se je pri zgodovinski pripovedi Izza kongresa (1903/5) odločil za podnaslov roman očitno le zaradi izjemne dolžine, sicer je bolj od povesti ljubil tudi pri daljših besedilih podnaslov novela (Janez Sonce, 1885) ali noveleta (Otok in struga, 1881). Ivan Pregelj je z romanom podnaslovil svoja daljša in kompaktno grajena besedila. Za obsege pod 30.000 besedami si je raje izbral podnaslov povest; za ta besedila je tudi značilno, da kompozicijsko niso strnjena (»zgodovinska povest« Zgodbe zdravnika Muznika, 1923). Sklep. Povest je bila v 19. stoletju standardna oznaka za pripovednoprozna besedila, v prvi polovici 20. stoletja seje njena raba omejila na nazorsko konservativna, domačijska in preprostemu bralcu namenjena fabulativna dela, v drugi polovici 20. stoletja pa je skoraj docela izginila, v glavnem na račun univerzalne oznake roman. Taka zgodovinska usoda vrste je težko primerljiva s povestjo pri drugih nacionalnih literaturah. Na podlagi meritev pripovednoproznega opusa z zgodovinsko tematiko prvega in najbolj plodovitega slovenskega romanopisca 19. stoletja Josipa Jurčiča, ki je v podnaslovih razlikoval med povestjo in romanom, ugotavljam naslednja izhodiščna statistična določila obeh vrst: V povprečju so romani sicer daljši od povesti, vendar je kaka polovica romanov enako dolga ali pa celo krajša od povesti. Dogajalni čas je v romanu krajši kot pri povesti (3,1 leta :4,4 let), število poglavij pa je večje. Pripovedni tempo je za polovico poglavij pri povesti in romanu enak (zmerni tempo, to je pripovedna scena s pripovednim poročilom), v drugi polovici poglavij pa je pri romanu večja uravnoteženost med pospešenim, hitrim in zelo hitrim tempom; pri povesti gre večinoma za pospešeni tempo. V romanu je oseb in prizorišč več kot v povesti. Nadaljnji avtorski opusi so Jurčičevo izhodiščno opozicijo roman : povest v glavnem prevzeli in jo individualno dopolnili, nepotrjena je ostala pri Jurčiču sicer predvidljiva zveza med zgodovinsko snovjo in povestjo. Kompozicija (epilog, retrospektivnost, uokvir-jenost), tip ljubezenskega razmerja, socialni status glavnih oseb, socialno okolje in konec praviloma niso kategorije, ob katerih bi se enoumno demonstrirala razlika med povestjo in romanom, čeprav so si kako izmed njih posamezni avtorji izbrali za vlogo vrstnopoetičnega kazalca. zusammenfassung Povest, eine Erziihlungsart, bildete im 19. Jahrhundert die Standardbezeichnung fiir erzahlende Prosatexte. In der ersten Hiilfte des 20. Jahrhunderts schriinkte sich ihr Gebrauch auf weltanschaulich konservative, der Heimatkunst zugerechnete und dem anspruchsloseren Leser zugedaehte narrative Werke ein, wahrend sie in der zweiten Halfte des 20. Jahrhunderts fast ganzlich versehwand, vor allem zugunsten der universellen Bezeichnung Roman. Ein dergestalt historisches Schicksal des Genres Povest liiBt sich kaum mil der Povestentwicklung anderer Nationalliteraturen vergleichen. Auf der Grundlage von Messungen, die anhand des narrativen Prosaopusses mit historischer Thematik aus der Feder des ersten und fruchtbarsten slowenischen Romanschriftstellerdes 19. Jahrhunderts Josip Jurčič (1844—1881) durchgefuhrt wurden — er unterschied in den Untertiteln seiner Werke zwischen Povest und Roman —, lieBen sich folgende statistische Ausgangsbestimmungen fiir beide Gattungen '"Prim. Miran Hladnik, Slovenski ženski roman, SR XXIX (1981), str. 262. ermitteln: Im Durchschnitt sind die Romane zwar langer als die Povesti, doch ist etwa die Halfte der Romane genauso lang oder gar kurzer als die Povesti. Die erzahlte Zeit ist im Roman kiirzer als in der Povest (3,1 zu 4,4 Jahre), die Kapitelanzahl ist groBer. Das Erzahltempo ist bei der Halfte der Kapitel gleich (gemiiBigtes Tempo, d.h. die Szenendarstellung wird mit einem raffenden Erzahlbericht erganzt), in der anderen Halfte der Kapitel stellt sich im Roman eine groBeres Gleichgewicht zwischen dem beschleunigten, schnellen und sehr schnellen Tempo ein, wahrend es sich bei der Povest groBtenteils um ein beschleunigtes Tempo handelt. Im Roman gibt es mehr Figuren und Schauplatze als in der Povest. Die spateren Autoren haben Jurčičs Ausgangsopposition Roman : Povest in der Regel ubemommen und sie individuell erganzt, nicht bestatigt hingegen blieb der bei Jurčič vorhersehbare Konnex zwischen dem historischen Stoff und dem Genre Povest. Die Komposition (Epilog, retrospektives Erzahlen, Rahmung), der Typus des Liebeshandlung, der soziale Status der Hauptfiguren, das soziale Umfeld und der SchluB bilden meist keine Kategorien, an denen sich der Unterschied zwischen Roman und Povest eindeutig demonstrieren lieBe, obwohl die eine oder andere von vereinzelten Autoren ausgewahlt wurde, um die Rolle eines genrepoetischen Anzeigers zu iibernehmen. UDK 886.3.09 »15/16« Igor Grdina Filozofska fakulteta v Ljubljani ZAČETKI SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI MED PROTESTANTSKO IN KATOLIŠKO REFORMACIJO Za vznik slovenske književnosti in njen značaj je bilo odločilnega pomena samosvoje sprejemanje načel protestantske reformacije pri humanistično izobraženem Primožu Trubarju. Začetek njene kontinuitete v 16. st. je povezan s prehodom slovenske protestantske reformacije v protestantizem luteranske usmeritve v redakciji Philippa Melanchthona (z ideološkim temeljem v Trubarjevih Artikulih, 1562, ter pravnim vodilom v njegovi Cerkovni ordningi, 1564, ki je bila prepovedana, vendar jo je nekako nadomestila Formula concordiae, 1581, če jo opazujemo v kontekstu določil notranjeavstrijske verske pomiritve v Brucku na Muri 1578), ohranitev njene tradicije pa je navezana na prakticistični pristop škofa Tomaža Hrena h katoliški reformaciji, ki ni bila le gola protiprotestantska protireformacija in tudi ne vrnitev na predreformski katolicizem. The humanistically educated Primož Trubar's distinctive acceptance of the principles of the Protestant Reformation was decisive for the genesis and character of Slovene literature. The beginning of its continuous tradition in the 16th c. is connected with the transition from the Slovene Protestant Reformation to the Protestantism Lutheranism of Philipp Melanchthon (ideologically grounded in Trubar's Artikuli (1562) and the legal code in his Cerkovna ordninga (1564), which was censored, however, it was apparently replaced by the Formula Concordiae (1581) if it is observed in the context of the features of the Inner-Austrian religious reconciliation in Bruck an der Mur in 1578); the preservation of this tradition is connected with the practical approach of Bishop Tomaž Hren to the Catholic Reformation, which was not merely an anti-Protestant Counterreformation nor a return to pre-Reformation Catholicism. Zdi se, da so raziskave začetkov slovenske književnosti že onstran kritične točke, do katere pomembnost odkritij upravičuje vrednost zanje porabljenega časa. Zahodni um je po Spenglerjevi neprekosljivo točni oznaki pač funkcijski' in to je kakor težnost, ki ji ni mogoče uiti; zato ni pričakovati, da bi katero koli zahodnjaško, torej tudi slovensko početje — pa naj bo še tako idealno humanistično — obšlo razmisleke o dovolj prozaičnih danostih oz. vsiljenostih bivanja, ki so jih v davnem Bizancu za nas nekoliko poetično, vendar še zmeraj docela razumljivo imenovali »taxis« in »oikonomia«. Redi našega življenja, ki — če govorimo v enostranskih ideoloških konotacij verjetno najbolj(e) osvobojeni terminologiji F. A. Hayeka — rasejo v veliki razširjeni red zahodne civilizacije, s svojimi standardi produktivnosti do neke mere celo objektivizirajo subjektivna občutenja takšne kaj nevesele stvarnosti. Tako je dandanes videti, kakor da so dejstva okoli nastanka naše literature v 16. stoletju bolj ali manj znana; razkrivanje novih bi se ne v dobesednem ne v prenesenem pomenu ne izplačalo: mogoče so potemtakem zgolj še kar najbolj duhovite ter potrebam, se pravi duhu aktualnega (ali pa tudi ne) časa ustrezajoče interpretacije obstoječe vednosti. To npr. dokazuje precej naključno odkritje edinega danes znanega primerka Trubarjeve Cerkovne ordninge 21. septembra 1971, za katerega je — nadvse značilno — zaslužen 'Mislimo kajpak na poglavje O smislu številk v prvi knjigi Propada Zahoda, kjer Spengler najnatančneje opiše razlike med različnimi umi oz. pojmovanji ter pojasnjuje funkcijski način zahodnjaškega doživljanja sveta na primeru razumevanja številk. oz. iz perspektive drugih, predvsem za to stvar najpoklicanejših slovenskih učenjakov kriv nemški raziskovalec Christoph Weismann:2 še danes je najtemeljitejša študija o tem, kakor bomo v teku pričujočega razpravljanja na več mestih videli, ključnem spisu slovenskih protestantov, ki predstavlja poskus odločilnega koraka na poti naše protestantske reformacije v protestantizem, tista izpod peresa Franca Kidriča, nastala kot njegovo habilitacijsko delo za docenturo na dunajski univerzi (po zaslugi Matije Murka je bila izdana v Heidelbergu v vse daljnejšem letu 1919). 'Dragocena najdba niti tedaj niti pozneje ni resneje vznemirila domače znanstvene javnosti, ki še vedno živi le v medsebojnih bolj ali manj nevarnih razmerjih namesto v kar najvzpodbudnejših razmerah, čeprav ji je že čez dve leti sledil faksimilirani ponatis, katerega založnik dr. dr. Rudolf Trofenik je bil prepričan o izjemni pomembnosti omenjenega književnega podviga za celovito podobo ne le našega 16. stoletja, temveč vseh slovenskih časov:4 kar je ugotovil Kidrič na podlagi leta 1945. uničenega izvoda cerkvenega reda Primoža Trubarja iz saške kraljevske knjižnice, je radovednost Slovencev povesem zadovoljevalo ali jo celo presegalo/ Na drugi strani je pomenljiva sorazmerno velika gostota razpravljanj, ki v dneh dramatičnega nastajanja slovenske nacionalne države iščejo v reformacijski dobi anticipirajoče prapodobe svojega časa, se pravi rojstvo naroda, domnevno izražajoče se skozi ustanovitev najbolj kontinuirano razvijajočega se slovenskega reda, tj. nacionalne književnosti. Ta naj bi bila po doživljanjih našega 19. stoletja — a tudi pretežnega dela 20. — za marsikatero obdobje edini pričevalec o obstoju skupnosti Slovencev, ki so v stereotipnih predstavah tudi uglednih poznavalcev, denimo angleškega zgodovinarja A. J. P. Taylorja, kaj hitro postali pesniški narod, čeprav njihovo življenje pogosto ni bilo niti najmanj poetično in tudi iz tega razloga ni moglo biti pesniška izmišljija. V konstelaciji tako ustvarjenih kolektivnih podob resničnosti omenjena iskanja seveda ne presenečajo, čeprav noben narodov red ne more biti vsenarodni red in tudi ne edini pričevalec o njem (kar praviloma velja celo za pokopane kulture, o katerih :Primož Trubar, Cerkovna ordninga / Primus Truber, Slowenische Kirchenordnung (Tubingen, 1564; Munchen, 1973), VI. 3F. Kidrič, Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert (Heidelberg, 1919). 4 P. Trubar, n. d., V-IX. 'izjemo od tega pravila predstavljajo edino jezikoslovne študije: T. Logar, Glasoslovne in oblikoslovne variante Cerkovne ordninge, XII. SS.ILK. Zbornik predavanj (Ljubljana, 1976), 17-25; J. Rigler, Problematika glasoslovnih in oblikoslovnih variant v Trubarjevi Cerkovni ordningi, SR XXV (1977), 456-490; A. Vidovič-Muha, Struktura glagolskih tvorjenk v Trubarjevi Cerkovni ordningi, SR XXXII (1984), 245-256; A. Vidovič-Muha, Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi. Obdobja 6 (Ljubljana, 1986), 349-374. Spremna beseda k popularni izdaji tega spisa (P. Trubar, Slovenska Cerkovna ordninga, Ljubljana, 1975), ki jo je napisal D. Šega, v bistvu ne presega kidričevskih obzorij: njena vloga je v ohranjanju obstoječe vednosti. Taylor v svojem znamenitem delu Habsburška monarhija (slovenski prevod je izšel v Ljubljani 1956) zatrdi, da so mnoge narode v podonavskem imperiju ustvarili pisatelji — pes niki in zgodovinarji. 1/. konteksta je očitno, da pri tem misli tudi na Slovence. redko najdevamo samo besedne dokaze). Kako gre v navedenem primeru zares zgolj za stereotipno predstavo, dokazujejo dejstva, ki govore o obstoju slovenskega reda že pred začetki slovenske književnosti. Na ravni družbenih slojev je tozadevno omeniti predvsem koseze, ki niso znani nikjer drugje kot v neitalskih, torej etnično slovenskih krajinah t. i. Velike Karantanije. Nadalje je tu nemška landsknechtovska pesem iz leta 1515, ki je sicer znamenita zavoljo tega, ker vsebuje prve slovenske tiskane besede. Naslovljena je kot Ain newes lied von den krainerischen baueren,7 nanaša pa se na dogodke iz z izjemo dela Goriške, Istre in Trsta ves slovenski prostor zajemajoče kmečke vojne tistega leta. Toda v naslovu apostrofirani kmetje z geslom o stari pravdi in s klicem »leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga I- (u)boga/ gmaina« se v verzni »pripovedi« pojavljajo okoli Celja, kjer pa že od 1311. leta ni Kranjske oz. z njo združene Savinjske krajine, marveč Štajerska (z dvajsetletno medigro Celjske kneževine 1436-1456). To izpričuje, da oznaka Kranjec ne pomeni deželana Kranjske — saj je za vseslovensko kmečko vojno 1515 značilna samostojnost upornikov v posameznih zgodovinskih deželah ter njihovo nesodelovanje —, temveč je etnično poimenovanje nenemško govorečih prebivalcev jugovzhodnega roba Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Zanimivo vzporednico takšnemu stanju najdevamo na najvišjih klinih družbene lestvice: tudi koroški vojvoda, do leta 1414. slovesno umeščan v slovenščini skozi za srednjeveško Evropo edinstveni, družbeno pogodbo simbolizirajoči obred,8 v Avstrijski rimani kroniki Otokarja iz Guele ni označen z deželnim, temveč etničnim imenom, saj se v tekstu pojavlja kot »windische herre«.9 Takšno naddeželno oz. nadpokrajinsko poimenovanje ljudstva v Vzhodnih Alpah in Panoniji med furlansko nižavo in Jadranom srečujemo v spisih srednjeveške učene kulture že od pred leta 1000: tako se v Zgodovini Langobardov Pavla Diakona (nastala v 2. pol. 8. st.) in v spisu o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev (871) pojavlja ljudstvo Sclavov, poseljujoče omenjeni prostor. Da oznake te skupnosti nato skozi čas variirajo, segajoč od sclavskega do karantanskega ter pozneje slovenskega (nemško: windisch) in kranjskega imena, ni čudno; to izhaja iz različnih razmer in informiranosti včasih tudi zelo oddaljenih označevalcev (denimo kralj Alfred ali avtor t. i. Nestorjeve kronike). Je pa pomembno, daje ta slovanska etinja vsaj od 871. leta v srednjeveški učeni kulturi doživljana kot samosvoja glede na druge nanjo meječe Slovane (v Spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev so Moravci jasno ločeni od ljudstva Sclavov kot njegovi severni sosedje; v smeri jugovzhoda, v Dalmaciji, pa okoli leta 880 nad tamkajšnjimi Slovani zavladajo Hrvatje, katerih ljudstvo seje najverjetneje — potegnjeno v tokove slovanskih razselitev — razbilo 7Faksimile dosegljiv v J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva / (Maribor, 1968), prva priloga med stranema 64 in 65. "Obredi v tedanji Evropi, ki imajo posvetni javnopravni značaj, simbolizirajo v glavnem le fevdalno zvestobo; tudi zato je umeščanje na Gosposvetskem polju bilo tako tedaj kot pozneje (zlasti pri razsvetljencih) doživljano kot nekaj izrednega. J. Bodin v 16. st. o tem v Six livres de la Republique zapiše: »Koroški vojvodski obred nima para na svetu.« ''Odlomek v B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev (nemški vzporedni naslov je drugačen: Die karntner Herzogseinsetzung und der Staat der Karantanerslawen) (Ljubljana, 1952), 85-90. na več medsebojno povsem nepovezanih delov, in dajo tamkaj nastajajočemu etnosu svoje ime).10 Tako je očitno, da v reformacijskem 16. stoletju ne gre za rojstvo slovenskega naroda v etničnem smislu, saj skupnost, ki se tedaj v svojem jeziku začne izpričevati kot slovenska, obstaja že od prej, vse od »rojstva Srednje Evrope«, če si prikličemo v spomin metaforično oznako zgodnjega srednjega veka v Vzhodnih Alpah izpod peresa Herwiga Wolframa (oz. njegovega založnika).11 Tudi ne gre za nastanek slovenskega naroda v kulturnem smislu: ljudska kultura Slovencev kaže na mnoge starejše, še čisto srednjeveške plasti,12 medtem ko smo stanje v učeni kulturi že omenili. 16. stoletje tako pomeni »samo« začetek slovenske književnosti oz. točneje: začetek kontinuiranega razvoja učene kulture Slovencev v narodnem jeziku. Učena kultura našega prostora dotlej premore zgolj spomenike v nadnacionalnem latinskem idiomu učenjakov in v »nacionalnem« (seveda po sočasnem pojmovanju) jeziku države, se pravi v jeziku pretežnega dela plemstva (nemščina v naših osrednjih deželah, italijanščina na beneškem območju), z le '"Pradomovina Hrvatov je bila skladno z obvestili spisa De administrando imperio bizantinskega cesarja Konstantina Porfirogeneta v Beli Hrvaški, ki jo je L. Hauptmann utemeljeno lociral v zgornje Poviselje. Zajeti v vrtinec slovanskih razselitev, so se Hrvatje razdrobili in tako so njihovi drobci prišli tudi v Karantanijo in Dalmacijo. Njihov vzpon v Dalmaciji, kamor so se verjetno priselili s Slovani, bi mogel biti povezan z dinastičnimi spopadi (Trpimirovici proti Domagoju in Branimirju; toda to je le del velikega boja za vpliv na zahodnem Balkanu med Zahodom in Romejskim cesarstvom) v tamkajšnji slovanski kneževini, ki so bili zlasti siloviti ok. 880. leta. Verjetno v teh prevratnih časih Hrvatje dobijo odločilen vpliv na življenje Slovanov v Dalmaciji in jim tudi vsilijo svoje ime. To se je očitno zgodilo za vlade kneza Branimirja, ki se imenuje tako »dux Sclavorum« (kakor se imenujejo tamkajšnji knezi dotlej), kot »dux Cruatorum« (kakor se poslej, tudi potem, ko se na prestol vrnejo Trpimirovici). "B. Grafenauer, Srednja Evropa? Zakaj ne preprosto Evropa?, Srednja Evropa. Zbornik, izbral in uredil P. Vodopivec (Ljubljana, 1991). '"Npr. pesem o Lepi Vidi kot spomin na mavrske napade v zgodnjem srednjem veku; pesmi o kralju Matjažu, v katerih je skrito ljudsko videnje Matije Korvina in knezov Celjskih, pri čemer je lik Ulrika II. prav lahko bil kontaminiran z likom kralja Matije, ker sta oba imela istega nasprotnika, Habsburžana Friderika III. Friderikovi porazi v bojih s Korvinom so bili v ljudskih očeh nekakšno maščevanje za cesarjevo polastitev celjske dediščine in kralj Matija je postal Ulrikov maščevalec — čeprav je bil brat morilca poslednjega Celjana — oz. ponovno oživljeni Ulrik (značilno se pričakuje ponovni prihod kral ja Matjaža, velikega odrešitelja, ki le spi in ni mrtev, čeprav je v okvirih ljudskega izročila umrl — in to v Celju, kar je tudi glavna sled iz pesmi o kralju Matjažu, ki vodi k Celjanom; pogreb Ulrika II. je vsekakor bil nepozaben!). Nadalje je opozoriti še na to, daje kralj Matjaž v ljudski pesmi (preko sinu Matjažiča, ki se poroči z Marjetico, hčerko turškega vladarja) v sorodu s turškim sultanom, kar je bil tudi Ulrik II. (preko soproge). Tudi zgodba o bobnarici in kral ju Matjažu je precej sorodna ljudski tradiciji o smrti Ulrika Cel jskega (upesnil jo je v dramatski obliki verjetno M. Schneider v danes izgubljenem rokopisu iz leta 1817). Tako pod vlado Ulrika Celjskega kot pod kraljem Matijem je vladalo sorazmerno blagostanje, ki je značilno za dobo legendarnega kralja Matjaža: Turki so se celjskih posesti izogibali zaradi sorodstvenih zvez med sultanom in celjskim dvorom (preko Brankovičev), medtem ko jih je Mati ja Korvin z uspehom odbijal. nekaj fragmenti v slovenščini znotraj kleriške (Brižinski spomeniki, Celovški, Stiski. Beneškoslovenski, Starogorski rokopis, posamezni stavki ali besede tudi drugod)1, in plemiške (Turjaški rokopis, večjezične verzifikacije Oswalda Wolkensteinskega, en verz »citat« Ulricha Lichtensteinskega) sfere. Vendar pa je pomembno, daje v slovenskih srednjeveških drobcih (zlasti v obrazcu Očenaša in Vere) moč ugotoviti sledove nadnarečnega značaja zapisanega jezika: ne gre za preproste zapise ljudskega govora, temveč za zapis kulturnega, nad ljudski idiom dvignjenega jezika, čeprav sta kultiviranost in umetelnost navzoči pri različnih besedilih v zelo neenaki intenziteti. Beseda bogastvo na mestu kraljestva v Očenašu Celovškega rokopisa govori tudi za zelo zgodnje, najpozneje karolinške začetke izročila omenjenega kulturnega jezika (beseda kraljestvo nastane iz imena Karla Velikega v 9. stoletju).14 Nadalje gre tudi poudariti, da ni mogoče govoriti o slovenskih srednjeveških fragmentih kot o samo preprostemu ljudstvu namenjenih tekstih in torej le kot o učeni kulturi, ki je naslovljena na nosilce ljudske, med katere potemtakem na neki način nasilno vdira (čeprav učena in ljudska kultura srednjega veka še zdaleč nista tako brez stikov in zvez, celo stičišč, kakor se je mislilo pred za to stvar temeljnimi študijami J. Huizinga ter M. M. Bahtina):'1 takšna naslovljenost je v slovenskih spomenikih značilna le za besedila iz kleriške sfere, ne pa za primere našega Minnesanga, ki je izrazito plemiška vrsta pesnjenja tako v avtorskem kot recep-cijskem pogledu. Vendar do pismenske kontinuitete med omenjenimi drobci in začetki slovenske književnosti v 16. stoletju ni prišlo, saj Trubar v posvetilu k Ta celemu Novemu testamentu pravi: »Zakaj nam in vsakomur je znano, da ni bilo najti pred štiriintridesetimi leti nobenega pisma ne registra, nikar knjige v našem slovenskem jeziku, ker so menili, da sta slovenski in ogrski jezik tako surova in barbarska, da se ne dasta ne pisati ne brati.«16 Tako postavljene besede ne izključujejo obstoja slovenskega kulturnega jezika v govorjeni varianti — celo na kakšne morebitne poprejšnje, a zamrle pismenske tradicije (ki pa je pri sedanjem poznavanju dejstev vendarle ni mogoče zagovarjati) —, ker je Trubar nedvomno zapisal stereotipno mnenje o barbarskosti in surovosti slovenščine in madžarščine (in stereotipi vselej le do neke mere držijo, pri čemer včasih zapeljejo v usodna nerazumevanja: to se je dogodilo tudi s stereotipom o barbarskosti madžarščine in njenih govorcev, ki je bil celo pri nas razširjen že vsaj stoletje pred Trubarjem, saj se je menda bil celjski knez Ulrik II. čutil poklicanega 1 'Opozoriti gre predvsem na najstarejše danes znane fragmente slovenskega jezika iz zadnje tretjine 9. st. v Clm 14008 (fol. 28v), prim. В. Bischoff, Uber Einritzungen in Handschriften des friihen Mittelalters, Zentralblalt fiir Bibliothekswesen LIV, 4. zvezek (1937), 173-177, zlasti 175 in 176 (bibliografski podatek dolgujem g. dr. Janku Kosu). MBogastvo se je na mestu kraljestva v slovenskih obrazcih Očenaša očitno ohranilo še v Trubarjev čas, saj 1575. leta ta piše o napačnosti takšne formulacije v molitvi (prim. M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana, I966:, 221, 222). '^Mislimo predvsem na načelni Huizingov spis Homo ludens in Bahtinova razmišljanja o ljudski kulturi smeha in delu F. Rabelaisa. "'M. Rupel, n. d., 274. zatreti »ta pasji jezik«, kar ga je stalo glavo in uničilo celjsko dinastijo),17 ga pa seveda močno problematizirajo (izključujejo le kakšno močnejšo zavest o njem pred letom 1548., ko je po navedenem pričevanju morala začeti nastajati prva knjiga v slovenščini — najverjetneje takoj po Trubarjevem begu v nemške dežele). Hipotetično bi bilo oblikovanje slovenskega kulturnega jezika v smislu evropske civiliziranosti mogoče postaviti že v čas pokristjanjenja, o njegovem samostojnem življenju in razvoju, na katerega po 1. 1000 nastajajoča narečja sicer vplivajo, vendar niso njegov temelj, pa najmočneje pričuje Celovški rokopis z arhaičnimi oblikami v Očenašu in Veri. Zaradi dejstva, da se je med Slovenci pokristjanjevanje začelo pri vrhnji družbeni plasti, bi bilo mogoče misliti na to, da se je slovenski kulturni jezik ob svojih začetkih naslonil prav na idiom tega sloja, ki se je moral ohraniti tudi v posvetnem obredju umeščanja koroškega vojvode kot naslednika karantanskega kneza. Ker se vsi viri o tem obredu strinjajo, da gre v njem za ritualni pogovor in ne za nepovezano nizanje obrednih znakov, je utemeljeno sklepanje, da sta tako deželni oblastnik kot umeščevalec govorila en jezik, česar ne gre razumeti le glede na nacionalni (slovenski), temveč tudi socialni idiom (ustoličevalec ni bil kateri koli »slovenski mož«; ta funkcija je, kakor poroča Avstrijska rimana kronika, »po starem pravu« pripadala najstarejšemu moškemu članu točno določenega rodu, ki je ravno zaradi obrednega pogovarjanja z vojvodom moral izhajati iz vrst tistega sloja, iz katerega se je prvotno izbiral karantanski knez, saj je le-ta v teku umeščanja zasedel ustoličevalčevo mesto in ga tako v nekem smislu samo nadomestil). Vendar se je skozi čas socialna zaznamovanost jezika ustoličevalca spreminjala, ker je umeščevalec postajal vse navadnejši kmet (t. i. vojvodski kmet), slovenščina pa na Koroškem jezik kmetov (koroško plemstvo 1338. leta izjavi, da je njegova materinščina nemščina).18 S tem je obred pridobival moč simbolizacije družbene pogodbe, ki pa jo je zaradi dejstva, da je deželni oblastnik zasedel mesto, na katerem je poprej bil zastopnik ljudi njegove bodoče vladavine, imel že od vsega začetka, torej že v staroslovenski zgodnjefevdalni družbi. Ustoličevanje na Gosposvetskem polju je tako vse bolj izstopalo iz poznosrednjeveške fevdalne tradicije — E. S. Piccolomini piše, da se o čem podobnem »ne sliši nikjer drugje« 19—, zavoljo predsodkov katere je tudi ugasnil (plemstvu se zdi smešno, da vojvoda sede na mesto, kjer je prej bil kmet). V meglo čistih domnev je dandanes zavito razlikovanje jezika ljudstva in stebrov družbe (knez, kosezi, župani) v staroslovenski predkrščanski Karantaniji: nedvomno l7Stereotip o barbarskosti slovenščine je bil nedvomno mlajši kot oni o barbarskosti madžarščine, saj se je je bil cesar Maksimili jan voljan učiti, pri tem pa naj bi mu pomagali humanistični učenjaki (Pavel Oberstein), ki so se z gnusom odvračali od vsega barbarskega. A že Žiga Herberstein poroča, da je bil zaradi učenja slovenskega jezika, ki mu je nato v diplomaciji prišel zelo prav, predmet posmeha vrstnikov. Očitno je mlada (Herbersteinova) generaci ja okoli 1. 15(X) imela že čisto drugačen pogled na slovenščino kot starejša (Maksimilijanova). IXB. Grafenauer, Ustoličevanje, 304. Treba pa je poudariti, kako je v Svabskem zrcalu ustoličevanje koroškega vojvode opisano tako, da vsi pri obredu navzoči (torej tudi plemiči!) pojo slovenski kirielejson. I4B. Grafenauer, n. d., 129. je obstajal nek kultni in tudi posvetnoobredni (umeščanje kneza!) jezik, vendar se je do kulturnosti v evropskem smislu jezik Slovencev — kakor tudi drugih barbarov (tj. ne grško ali latinsko govorečih Evropejcev) — mogel razviti šele s sprejemom krščanstva. Kako pa le-to na slovenskih tleh ni prišlo v duhovno prazen prostor, dokazuje dejstvo, da so bili nekateri starejši obredi le preobraženi v novemu času ustrezajočo obliko, kar je mogoče domnevati predvsem za ustoličevanje karan-tanskega kneza oz. koroškega vojvode. Stari kulturni običaji zavoljo svoje utrjenosti niso mogli biti odstranjeni, na drugi strani pa zaradi irsko-anglosaške metode krist-janizacije našega prostora teženj po čem takem niti ni bilo. Zaradi silovitih protikrščanskih uporniških izbruhov jih tudi ni smelo biti. Celo nekateri posamični elementi davnih obredij so bili toliko ustaljeni, da se niso mogli zavreči oz. prilagoditi duhu novih časov, čeprav so skozi stoletja postali »nepraktični«:20 tako nikoli ni bilo mogoče obiti slovenskega ustoličevalnega jezika, ki ga vojvoda večkrat ni razumel, saj se je mogel rešiti tožbe »slovenskega moža« — in to je bila edina mogoča tožba zoper njegovo ravnanje s strani ljudi nižjega družbenega položaja od njegovega — z zelo povednim izgovorom: »Ne vem, dragi prijatelj, kaj meniš, ne razumem tvojega jezika.«21 Vendar je tudi omenjeni izgovor, ki dokazuje posebne, dasi povsem nepraktične privilegije »slovenskega moža« in njegovega jezika na Koroškem, bil do določene mere pomensko izpraznjen, saj vemo, da je vojvoda Bernard Spanheimski sredi prve polovice 13. st. slovenščino uporabljal v formalnem protokolarnem položaju izven obredja umeščanja.22 Verjetno predvsem zato, ker je bila najočitnejše znamenje edinstvenosti njegove oblasti med državnimi vojvodi. Tako torej 16. stoletje Slovencem v resnici in zares prinese »zgolj« začetek nacionalne književnosti, ki se odtlej bolj ali manj poudarjeno kontinuirano razvija; nič znamenitejšega ali prelomnejšega ne predstavlja. Sicer pa je to dovolj velik dosežek in vedno vnovičnega spominjanja vreden dogodek, čeprav manj spektaku-laren kot rojstvo naroda, ki je potopljeno v manj razvidne čase in obsega več stoletij dolga obdobja, katerih meja ni vselej mogoče določiti z letnicami, služečimi toliko in toliko let pozneje le še pompozijskim in simpozijskim proslavljanjem.21 Čeprav rojstvo slovenske književnosti, kot smo že poudarili, ne pada na duhovno neobdelana tla — kakor praktično nobena nacionalna literatura, tudi slovenska ni spisana samo v nacionalnem jeziku, pri čemer imata nadnacionalna latinščina učenjakov 2llNpr. slovensko ustoličevanje glede na izjavo o nemški materinščini koroškega plemstva iz 1. 1338. Zanimivo pa še E. S. Piccolomini v spisu De Europa piše, da so Korošci Slovani. 2IB. Grafenauer, n. d., 183, 184. Očitno je obtožba »slovenskega moža« mogla biti izrečena edino v slovenščini, prav tako pa tudi omenjeni vojvodov odgovor nanjo, ker bi drugače bil nerazumljiv. 22Prim. odlomek iz pesnitve Vrouwen dienest Ulricha Lichtensteinskega o sprejemu v Vratih 1227 (Srednjeveško slovstvo, Izbrano delo, Ljubljana, 1972, 281). 21Iz množice spisov, nastalih okoli 400. obletnice Dalmatinovega prevoda Biblije in smrti P. Trubarja, gre zaradi tehtnosti izpostaviti študije Jožeta Rajhmana in delo J. Rotarja Trubar in Južni Slovani (Ljubljana, 1988), medtem ko mnoga druga razpravljanja in celo celi simpoziji v raziskave zadevne problematike ne prinašajo ničesar bistveno novega, kar dokazuje tudi usoda III. Trubarjevega zbornika, ki po govorni predstavitvi referatov sploh ni izšel. in vrhov rimske cerkve ter plemiški in ljudski jezik največjega dela Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti (nemščina) pri nas v srednjem veku in še pozneje posebno ter zgodovinsko povsem razumljivo vlogo —, ni zato ta podvig nič manj veličasten. V 19. stoletju, ko se Slovenci na podlagi jezika in kulture oblikujejo v moderno narodno skupnost, si je celo pridobil posebno težo prelomnice v narodovi zavesti, točneje v njegovih kolektivnih predstavah. Seveda pa Slovenci že pred Trubarjem vedo, da so Slovenci oz. vsaj, da niso čisto običajni »Nemci« (tj. v historični perspektivi: podložniki Sv. rimskega cesarstva nemške narodnosti): sredi 15. stoletja tako Matevž Pečahar na Moravskem izjavi: »Carniolae genitus, natio zlava mea est,«24 1463 pa Franciscus de Pavonibus v Dubrovniku pove, da je »natione sclavus...de Lubiana« in pojasni, da ne zna govoriti tamkajšnjega slovanskega jezika, a dokaže, da ga razume.25 Tudi diplomatskemu poslanstvu nemškega cesarja pod vodstvom Jožefa Lamberga se na poti k turškemu sultanu v Carigrad pripeti v Bosni, Srbiji in Bolgariji nekaj podobnega: čeprav so »Nemci«, prav dobro komunicirajo z lokalnim prebivalstvom, kar nato nadrobno popiše Benedikt Kuripečič2'' in s tem opozori na pomembnost slovenščine v diplomaciji, ki doživi še večjo afirmacijo s habsburškimi poslanstvi v Moskoviji oz. Rusiji, najbolj z Žigo Herbersteinom, verjetno pa tudi z Janezom Cobenzlom. Če smo še natančnejši: 16. stoletje ne pomeni začetka slovenske književnosti v modernem smislu, se pravi književnosti, kije zavezana predvsem estetskim kriterijem. To hotenje se v slovenščini pojavi šele konec 18. stoletja ter še v 19. redkokdaj uspe. Zgolj verskim namenom služeča, torej nekako pragmatična — čeprav v tem podu-hovljena — literatura je pač samo eden izmed segmentov razvite nacionalne literature. Poleg tega od protestantov večini že tako maloštevilnih branja zmožnih Slovencev 17. in 18. stoletja ne ostane drugega kot prevod Biblije. Tako se ves dosežek naše reformacijske dobe v očeh literarne vede izkaže kot skrajno omejen, če ne celo problematičen, saj se, realno gledano, skrči bolj ali manj le na ustvaritev nacionalnega knjižnega jezika27 in prevod knjige knjig civilizacijskega kroga, ki mu Slovenci kot 2*Zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1979), 262. I. Voje, Dubrovniški arhiv kot vir za slovensko glasbeno zgodovino, ZČ XLII (1989), 193, 194. 26B. Kuripečič, Putopis kroz Bosnu, Srbiju, Bugarsku i Rumeliju 1530 (Sarajevo, 1950). O tej poti je pisal v svojem verzificiranem življenjepisu tudi Jožef Lamberg (dosegljiv v 9. knjigi Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske). Zanimivo tudi nekateri turški sužnji v Sarajevu 1557 in 1566 povedo, da so slovenskega porekla (V. Boškov — J. Šamič, Turški dokumenti o slovenačkom roblju u Sarajevu u 16. vijeku, ZČ XXXI11 (1979), 5-11). 7Še ta dosežek pa so pozneje rojeni skušali razveljaviti: Stritar je v svojem znamenitem uvodu v Prešernove Poezije (1866) zapisal, kako se slovenska literatura od drugih razlikuje po tem, da njen vrhunski mojster Prešeren od predhodnikov ni dobil preizkušenega literarnega jezika, kar pa ne drži, saj seje v 2. pol. 18. st. o kulturni zmožnosti slovenščine laskavo izrazila ena največjih avtoritet tistega časa, dvorni pesnik Trapassi Metastasio.Potem, ko mu je l jubljanski kanonik Ricci zapel neko Linhartovo pesem, je veliki melodramatik dejal, kako v spevu ni njemu neprijetnega glasu. Celo Italijani torej niso vsi imeli našega jezika za strahoten koncert najbolj grozljivih samoglasnikov. Navsezadnje je bila literarna zmožnost predprešernovske slovenščine dokazana tako avantgardno (Dev, Linhart, Vodnik, Zois) kot retrogradno (Ruplova priredba Držičevega Dunda Maroja v jezik Svetokriškega pod naslovom Boter Andraž). prvi Slovani pripadajo že od druge polovice 8. st. Takšno videnje utemeljuje tudi ponatiskovanje in prirejanje edinega dela naših protestantov v dveh stoletjih po njihovem izgonu iz domovine, Bohoričeve latinsko pisane slovnice Arcticae horulae (izdaji: malo prirejena Hipolitova 1715; temeljita priredba ter prevod v nemščino 1758), torej jezikovnega priročnika, ki v duhu aktualnega renesančnega in baročnega časa, se pravi glede na standarde novolatinskega humanističnega gramatičnega izročila, obravnava slovenski jezik. Iz perspektive poznejših časov se potemtakem kot osrednji dosežek našega 16. stoletja kaže nek onemu času drugoten pojav, ki je pa bil »conditio sine qua non« za tisto, kar se je zdelo tedanji sodobnosti bistveno, tj. za oznanjanje in razlaganje religiozne vere; hkrati je to seveda tudi »condito sine qua non« vsake in vsakršne književnosti.:ti Izročilo knjižnega jezika je edino ostalo, čeprav se je pozneje do določene mere spreminjalo — toda to je vselej bilo opredeljevanje med govorom in že navzočo tradicijo, ki predstavlja književni standard, ne več med govorom in njegovim zapisom, kakor do Trubarjevega nastopa.2' Niti ideološki nasprotniki slovenskega protestantizma se temu civilizacijskemu podvigu osovraženih tekmecev niso mogli izogniti; njegovo trdnost, ki je izhajala iz religioznost presegajoče kulturnosti, morda najlepše izpričuje celjski epigrafski spomenik: gre za nagrobnik v zidu katoliške opatijske cerkve iz leta 1653, torej iz časa popolnega triumfa rimske cerkve na veliki večini slovenskih tal. Prav na koncu omenjenega spomenika stoji vklesano: »BVG IEM DAI TA VEZHNI MYR«, kar se bere (tudi) kot najlepši epitaf slovenskim protestantom. Prva citirana beseda napisa izpričuje knjižnost njegove slovenščine (razumljivo gre za epigrafsko običajno odstopanje od pisanja na mehke materiale), ki je sicer značilna za celoten fragment. Dobrih dvesto let prej je Oswald Wolkensteinski za svojo visoko kultivirano rabo slovenščine pri besedi Bog30 mogel (verjetno celo moral) konzultirati živi govor Slovencev okoli Bleda, kjer se je najverjetneje tudi osebno31 mudil; če bi ustvarjalec celjskega epigrafskega spomenika storil enako, bi moral kritično mesto zapisati kakor Oswald, torej Bog, vendar je to storil drugače, tako, kot je terjalo izročilo knjižnega 2KTo je seveda treba razumeti relativno: do velikega zasuka v predromantiki lahko velja po sočasnem pojmovanju za literaturo zgolj ustvarjanje pismenstva znotraj učene kulture, ki potrebuje knjižni idiom, vse drugo pa ne. Pozneje je literatura vse, kar je vanjo kanonizirano (tudi retrogradno) iz območja prejšnje učene in ljudske kulture: slednja knjižnega jezika vsekakor ne potrebuje, kakor ga v novejšem času ne potrebuje (ali pa ga potrebuje le za negacijo) subkultura. "'V tem smislu je imel F. Kidrič povsem prav, ko je dobo pred 1550. letom imel za čas brez slovenske literarne tradicije: neprekinjene tradicije pismenstva zares ni bilo. To pa seveda ne pomeni, da je slovenščina do Trubarjevega književnega nastopa obstajala le kot ruralna podložniška govorica; obstajala je tudi v podobi kulturnega jezika, dvignjenega nad vsakdanjo govorico in je bila uporabljana tako v kleriški kot plemiški družbeni sferi. "Verzifikacija z začetkom Bog de p(ri)mi — Die Lieder Oswalds von Wolkenstein (Tubingen, 19873; Altdeutsche Textbibliothek 55), 305. 4Na to bi lahko kazalo dejstvo, da je Wolkensteinski bil eden od porokov pri zastavitvi gradu Bled s posestvom Gotharta von Kreyga brixenskemu škofu. O tem pričuje listina z dne 6. septembra 1421, izdana v Brixnu (original v Arhivu Slovenije); za podatek se zahvaljujem g. dr. Božu Otorepcu. jezika, ki so ga ustvarili Trubar in njegovi. Ta tradicija je bila očitno močnejša instanca kot ljudski govor, ki je ponekod močno odstopal od knjižnojezikovnega standarda protestantov. Do Trubarja se je slovenščina zapisovala, od Trubarja seje pisala. Da se je rojstvo naroda pri Slovencih iskalo v začetku nacionalne literature, po levstikovski redukciji narodove zavesti, kije našim ljudem sčasoma uspela dopovedati, kako ni zgodovine —je pa zato literatura (in sicer le tista za »(pri)prosti narod«, ki še edini ni potujčen) in praktično nič drugega, kar neko etnijo dela za novodoben (tj. v terminologiji 19. st. politični) narod —, ni čudno in drugače tudi biti ni moglo.32 Nadalje gre reči, da so se s slovenskim 16. stoletjem in njegovimi literarnimi problemi zelo dosti ukvarjali tudi raziskovalci, ki jim t. i. starejša slovenska književnost ni bila osrednje delovno področje (od Prijatelja do Paternuja); tudi to ob že omenjenih obletničnih tematizacijah dosežkov naše reformacije govori, kako se dejstva štejejo za v kar največji meri znana in razkrita — celo do stopnje strokovne občnosti, ki ji ni treba specializacije. Tako je postalo ukvarjanje z začetki slovenske književnosti do neke mere že kar prestižno vprašanje naših literarnih zgodovinarjev, skoraj v prav tolikšni meri kot pisanje o Prešernu ali Cankarju. Vendar mimo Pogačnikovega načelnega poudarjanja razvojne (čeprav deloma v drugačnih obsegih duhovne kot slogovne) enotnosti fenomena, ki se mu pravi slovensko slovstvo, in Kmeclovega razkritja tudi že prediiterarnega razvoja nekaterih narativnih struktur proze našega 19. stoletja (kontinuiteta sega po njegovi slikoviti oznaki kar »od pridige do kriminalke«), vidnejših prebojev oz. rezultatov vsega tega ukvarjanja že od časov Matije Murka in Franca Kidriča — z delno ponovitvijo in razširitvijo pri Mirku Ruplu — ni bilo.33 ,2Tu je tudi razlog, zakaj slovenski literarni zgodovinarji po vsej sili skušajo odkriti literarne vrednote v slovenskih srednjeveških tekstih, kar pa je precej brezupno početje; omenjena besedila premorejo neko umetelnost, običajno za svoj žanr in čas, in danes določeno patino, vendar to še ni literarnost. Slovenski narod pač ni proizvod literature in njegova nacionalna zgodovina ni zgodovina njegove literature, čeprav je naše litera(tu)rno zgodovinopisje bilo v 19. in 20. st. nekak nadomestek za obče nacionalno zgodovinopisje. "M. Kmecl, Od pridige do kriminalke (Ljubljana, 1975); J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I (Maribor, 1968). Ob že navedeni knjigi J. Rotarja Trubar in Južni Slovani je treba omeniti predvsem študije J. Rajiimana, ki zaobsegajo predvsem teološke vidike (npr. Prva slovenska knjiga, Ljubljana, 1977; Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana, 1986 — komentarji, razprave o Trubarjevem teološkem razvoju, zlasti sumarična Razvoj Trubarjeve teološke misli 1557-1575, zbornik simpozija Slovenci v evropski reformaciji, Ljubljana 1986, 165-172), saj prinašajo opazen napredek v našo vednost. Od poljudnejših spisov je navesti predvsem J. Javorška biografijo P. Trubarja (Ljubljana, 1977; 19862). Pogačnikova knjiga Starejše slovensko slovstvo (Ljubljana, 1990), ki naj bi bila »sklepni del avtorjevih raziskav« (n. d., 383) starejše slovenske književnosti, kljub pomembnim novim idejam in pobudam ne zadovoljuje zavoljo mnogih stvarnih napak; tako ostaja piščev osrednji sintetični dosežek za to obdobje naše literature prvi del njegove in Zadravčeve Zgodovine slovenskega slovstva. Opozoriti je še na študije J. Koruze o slovenskem književnem 16. stoletju (Slovstvene študije, Ljubljana, 1991: Pogledi na slovenski protestantizem v sodobni literarni vedi, 47-51; Programska utemeljenost književne dejavnosti slovenskih protestantov, 53-65; Pomen prote-stantizma za nastanek in razvoj slovenske književnosti, 67-77; zaradi prve izmed navedenih razprav v pričujočem pisanju opuščamo poseben pretres dosedanjih raziskav naših problemov, ker bi v veliki meri šlo za nepotrebne podvojitve). Na načelni ravni je še potrebno poudariti, kako se je v dosedanjih pretresih slovenskega 16. stoletja zanemarjalo dejstvo, da reformacija ne zajame samo protestantskega duhovnega prostora, ampak tudi katoliško doživljanje vere, sveta in življenja. Šele iz medsebojnega razmerja obeh reformacijskih polov je mogoče pojasniti nepretrganost v razvoju slovenske literature ob koncu omenjene dobe. Omejevati katolicizem 2. pol. 16. st. na zgolj protireformacijo, je preozko; to bi bilo zoževanje tedanjih prizadevanj rimske cerkve na čisti negativni program in v tem primeru bi ne bilo mogoče pojasniti kontinuitete slovenske književnosti potem, ko je naš prostor po protestantski medigri spet postal katoliški. Potridentinski katolicizem ima nedvomno tudi svoj pozitivni program, ki bistveno spreminja versko življenje na območju vpliva rimske cerkve; glede na razmere v poznem srednjem veku in v renesančnem Quatro- in Cinquecentu ga izrazito zaostruje, tako do vernikov kot klerikov. Razmerje med protestantsko in katoliško versko reformo ni bilo samo boj za prevlado, ki bi se omejeval na spopad protestantske reformacije in protiprotestantske katoliške protireformacije: s takšnim zgodovinskim (nerazumevanjem ne bi mogli razložiti uspešnega prizadevanja škofa Tomaža Hrena za tudi katoliško (sicer res samo duhovniško) uporabo Dalmatinove Biblije (brez predgovora), kar je bilo odobreno v Rimu 1602. leta. Hrenovo ravnanje je ravnanje katoliškega reformatorja, ki ne izhaja več le iz potreb protireformacije — ta ima za cilj pač le izkoreninjenje vseh sledov protestantske reformacije in protestantizma. Reformacija je splošno evropski pojav, ki zajame v 16. st. vso zahodno civilizacijo, vendar se razlikuje glede na protestantski revolucijski in katoliški evolucijski pristop k spremembam v doživljanju vere in v organizaciji cerkve. Protestantska reformacija izhaja iz 95 tez Martina Luthra, ki so, kakor ve povedati tradicija, bile dane med ljudi 31. oktobra 1517 v Wittenbergu, katoliška pa iz dela Tridentinskega koncila, ki zaseda 1545-1548, 1551-1552 in 1562-1563. Takratnega dogajanja v rimski cerkvi nikakor ni moč razlagati zgolj kot reakcijo na protestantske smeri reformacije: prav toliko kot one so velike novosti v katoliškem duhovnem prostoru izraz časa, ki ga Jean Delumeau nekoliko metaforično imenuje civilizacija renesanse.14 Ta pojem označuje čas velikih sprememb na evropskem Zahodu: konec je tako z zlatim kot črnim, v veliki meri pa tudi resničnim in zaresnim srednjim vekom, ki se vse bolj seli v legendarnost. Stvari okoli katoliške reformacije pri nas gre — ob dopustitvi nekoliko shematiza-cije — videti takole: Iz potreb predrelormskega katolicizma izhaja protiprotestantska akcija škofa Urbana Textorja, ki se v času, ko so bila izdelana le teoretska izhodišča katoliške reformacije, more naslanjati samo na surovo policijsko silo. Te seveda ne zanemarjata niti poznejša ljubljanska škofa Tavčar in Hren, vendar se njuna dejavnost ne omejuje le na to raven. Celo Textor že čuti nujno dolgoročno neuspešnost svojih sredstev boja zoper protestantsko reformacijo, zato želi za svojega naslednika nekoga iz vrst Družbe Jezusove, ki so predhodnica in udarna pest reformiranega katolištva (Textor se zanima zlasti za Diega Laineza, bodočega drugega generala jezuitskega reda, za Klavdija Jaya in Nikolaja Bobadilla — vsi trije so tesni sodelavci Ignacija Loyolskega — ter hoče, da bi eden izmed njih zasedel po Bonomovi smrti tržaški, po '4J. Delumeau, La civilisation de la renaissance (Pariz, 1984). njegovi pa ljubljanski škofijski sedež, vendar so ti duhovni raje ostali zvesti načelom Ignacijevega reda;'5 1552 se tudi po Textorjevem prizadevanju jezuitje ugnezdijo na Dunaju). Značilno pa Textor sam ne zasnuje nikakih daljnosežnih načrtov v smislu reformskega katolištva, kakor pozneje Tomaž Hren (tiskarstvo, delo za književni repertorij v ljudskem jeziku, intenzivno vizitiranje); videti je, da kot človek starega reda kljub vedenju o njegovi preseženosti sam ni sposoben slediti znamenjem novega časa, ki ga v rimski cerkvi napovedujejo jezuitje. Ti nato tudi poskrbe za prvo slovensko katoliško knjigo, za natis katekizma cistercijana Pacherneckerja v Gradcu 1574. Čisto protiprotestantsko fazo katoliške reformacije, ki bi jo edino mogli pogojno (glede na protestantsko reformacijo) imenovati protireformacija, na Slovenskem poosebljajo ljubljanski škof Janez Tavčar ter njegova nadpastirska vrstnika, sekovski Brenner in lavantinski Stobej. Vsi vneto vizitirajo in reformirajo katoliško versko življenje v smislu vodil Tridentinskega koncila, hkrati pa tudi z najradikalnejšimi sredstvi preganjajo in onemogočajo protestante, kar je tudi glavni namen njihovih podvigov. Vendar bi v primeru, da bi se rimska cerkev zadovoljila s tem, ne prišlo do kontinuitete slovenske književnosti, kar se je zgodilo s Hrenom, v čigar času je pozitivni program katoliške reformacije že presegel negativnega, se pravi onega, ki seje omejeval le na zatrtje protestantizma. Do književne kontinuitete je najprej seveda prišlo na pragmatični ravni — s tem, ko se duhovnom rimske cerkve dovoli uporaba Dalmatinove Biblije in ko le-ta postane izhodišče jezika slovenskih katoliških knjig in drugih, zlasti pravnih spisov 17. in 18. stoletja —, na nivoju teoretiške zavesti pa se navezava na delo protestantov pojavi mnogo kasneje, šele v karlinski in terezi-janski dobi, s ponatiskovanjem in prirejanjem Bohoričeve slovnice, tega religiozno najmanj zaznamovanega in torej najbolj čisto humanističnega spisa našega 16. stoletja. To je bilo mogoče zaradi zadovoljevanja v času nastanka in tudi pozneje običajnega standarda humanistične učenosti, ki ga ni bilo lahko doseči (o. Hipolit se tako 1715. leta odpove pisanju slovnice slovenskega jezika in z nekaj prireditvenimi posegi ponatisne Bohoričeve Zimske urice). Razumljivo pa do navezav na misel protestantskega 16. st. ni moglo priti v sferah, ki so se tedaj zdele bistvenejše in so razločevale religiozne duhovne prostore. Kljub temu pa ne gre spregledati, da so prekmurski protestantje 18. st. vedeli za podvige Trubarja in njegovih: tako je morebiti mogoče razpravljati celo o določeni kontinuiteti tudi na ravni verske teoretiške zavesti.36 Potemtakem za prihodnost še zdaleč ni bilo izgubljeno vse, kar je ustvarila naša protestantska reformacija in iz nje izšli slovenski protestantizem v 16. st. Največja 35P. Belič, Prva tri desetletja Družbe Jezusove in Slovenci (1546-1569), ZČ XLI1I (1989), 206-209. Glede Bonomovega in svojega naslednika Tekstor noče ničesar prepustiti naključju, saj zagotovo enako dobro kot Trubar ve, kako predreformski katolicizem ni zadovoljeval niti njegovega predhodnika Franca Kacijanarja. 3hSeveda osrednjeslovenski protestantski spisi v Prekmurju niso prihajali v poštev kot zgled jezikovnega standarda, bili pa so zanimivi kot primer na istih idejnih temeljih zgrajene cerkvene literature. Tako morda ne gre le za negativno (jezikovno) kontinuiteto (Števan Kiizmič govori o tujosti jezika ogrskih Slovencev »med drugimi«; zato Trubarjevi in Dalmatinovi tiski v Prekmurju ne zadovoljujejo), temveč tudi za določen izrazito retrogradno (po skoraj 200 letih!) vzpostavljen stik z duhovnimi sorodniki, morda v kakšni posameznosti celo predniki). zasluga za to paradoksalno pripada vodilnemu slovenskemu katoliškemu reformatorju, »kranjskemu apostolu«, 9. ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu, ki seje zavedal pomena »našega slovenskega jezika« in »našega slovenskega naroda.«37 Ti dve oznaki izpod njegovega peresa očitno zaznamujeta predmet posebne Hrenove ljubezni, saj je tudi snoval podjetje za tiskanje knjig z zanj značilno motivacijo »v večjo čast domačega jezika«,38 čemur je služila tudi 1602. leta v Rimu izposlovana ohranitev Dalmatinove Biblije v katoliški duhovniški uporabi.34 Seveda »kranjski apostol« ni bil edinstven v dopuščanju branja protestantskih spisov (vendar le s strani posebej trdnih in ideološko neoporečnih katolikov) — to je na naših tleh izpričano ob posebnem dovoljenju toleriral tudi škof Brenner40—, je pa nekaj posebnega zato, ker se je zavzemal za slovenske protestantske tiske, ki so bili vsaj v jezikovnem smislu celo izhodišče njegovih književnih prizadevanj. Kajpak so se dejanja kontinuitete mogla izvršiti šele potem, ko je bil kar najradikalneje onemogočen konkurenčni koncept: škof Hren piše v Rim za ohranitev Dalmatinove Biblije šele 1602. leta, ko so pri nas protestantje legalno lahko le še plemiči, ti pa nedvomno toliko obvladujejo nemščino, da jim more služiti Luthrov nemški prevod Sv. pisma. Pomenljivo seje Trubar najbolj bal jezuitov, ki so bili znanilci katoliške reformacije in poleg škofov tudi njeni glavni nosilci. Toda medtem ko se škofje niso izogibali nasilju in so se vezali na aparat državne prisile, v katerem so pogosto tudi zasedali visoke položaje, jezuitje niso čutili potrebe po tovrstnih sredstvih zavoljo svojega intelektualističnega pristopa k problemom življenja vere. Jezuitje niso hoteli le zmagati, temveč tudi prepričevati, kakor je to skušala tudi protestantska reformacija (za razliko od protestantizma, ki mu je bila dovolj zmaga — in te ni zagotavljala cerkev, temveč deželni knez, kar je kriterij, na katerega so v augsburškem verskem miru 1555 pristali tudi pristaši rimskega papeža, ki so se s sprejetjem pozneje v znamenito geslo zajetega načela Cuius regio, eius religio vse do nastopa verske tolerance oz. svobode v bistvu odpovedali vesoljnosti svoje cerkve). Očitno je Trubar vsaj instinktivno čutil, kako gre pri jezuitih za konkurenčno reformacijo s času primernimi in učinkovitimi sredstvi, ne pa za onemoglo, nujno zgolj nasilniško obrambo nečesa starega in preživelega, kakor pri Textorju. Rimska cerkev seje v polni meri zavedala ključnosti pomena slovenskega ozemlja v primeru protestantske prevlade v vseh treh Avstrijah (Zgornji, Spodnji, Notranji) oz. širše v srednjeevropskih deželah pod habsburškim žezlom, saj bi s tem bil katoliški svet razcepljen na ogrsko-poljsko-litvanski vzhod (v II. pol. 16. st. že prepreden s trdnimi protestantskimi postojankami) ter pretežno romanski zahod. Po prodoru protestantizma na južne evropske obale bi vzhod, stisnjen med kladivo protestantov s severozahoda in nakovalo mohamedanskih Turkov z jugovzhoda, kaj hitro podlegel. Podobno zavedanje pomena slovenskih dežel izpričuje tudi ravnanje protestantov. Trubarjev zadnji obisk na domačih tleh 1567 je bil namenjen zbiranju informacij o evropskem jugovzhodu in njegovi tedaj vodilni sili Turčiji (v Nemčijo naj bi imel ^Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje, 1991), 133, 134. ,8Prav tam, 134. 39I. Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Celje, 1973), 124. i0Zgodovina Cerkve na Slovenskem, 139. nalogo prinesti Koran),41 torej o prostoru, ki naj bi v kratkem postal začasna meja zmagovitega protestantizma, nato pa tudi področje njegove ekspanzije. Še prej je v ta namen Flacius Illyricus snoval protestantsko visoko šolo v Regensburgu (z izpostavo v Celovcu — začetek 60. let 16. st.).42 Očitno je bil iz perspektive nemških protestantov kljub izgubljeni schmalkaldski vojni prodor na jug, vse do sredozemskih obal, in nato na vzhod, do turške meje, videti zagotovljen, saj se je tja že uspešno prebilo njihovo najmočnejše orožje, evangelijska beseda v narodnem jeziku. Daje to orožje tisti čas bilo zares učinkovito, je potrjevala že omenjena schmalkaldska vojna: rimski cerkvi zvesti cesar Karel V., v čigar imperiju sonce nikoli ni zašlo, kljub vojaški zmagi nemškemu severu ni mogel vsiliti katolicizma, celo več, protestantizem seje tudi po porazu na bojnem polju širil in razraščal vse globlje na jug... V vizijah nemških protestantov, zlasti wiirttem-berških, ki so bili najjužnejša luteranska kneževina v Cesarstvu in so zatorej bili najbolj zainteresirani za razvoj protestantizma na evropskem jugu — ni zaman vojvoda Krištof za svetovalca vzel poznavalca jugovzhodnega roba nemške države P. P. Vergerija ml., ki se je že kot diplomat papeške kurije zanimal za ta prostor in za jezikovne razmere vse do Carigrada 43 —, so bile slovenske dežele zanimive kot odskočnica za širitev protestantizma na Balkan. Trubarje bil že v obdobju prvega pregnanstva na Nemškem zaposlen v uraškem bibiličnem zavodu, ki je skrbel za tiske, namenjene temu območju (glagolski, cirilski, latinični hrvaški tiski, komaj trije slovenski, pet italijanskih). Peter Pavel Vergerij ml. je v času, ko je zapustil koprski škofijski sedež in postal ugleden diplomat wiirttemberškega vojvode Krištofa, gledal na Trubarjevo poslanstvo samo v širšem kontekstu protestantskega prodora na jug in jugovzhod. S tem je le nadaljeval načrte iz svojega zgodnejšega katoliškega razdobja, saj ga je očitno obsedala ideja krščanske prevlade na Balkanu. Trubar mu je veljal za praktičnega poznavalca evropskega jugovzhoda, kjer je osmanski imperij po vrhuncu pod sultanom Sulejmanom Veličastnim že kazal prva znamenja utrujenosti in pešanja. Kako je ravno 4IJ. Javoršek, Primož Trubar (Ljubljana, 19862), 208, 209. 42I. Grafenauer, Kratka zgodovina, 107. 43Zanimanje za to območje se je v Wiirttembergu ohranilo tudi po Vergerijevi smrti 1565. leta; nadaljeval ga je zlasti Jakob Andreae preko P. Trubarja. Po izdaji slovenske verzije Augsburške veroizpovedi (Artikuli, 1562) je Andreae Trubarja nagovarjal k prevodu celotnega zbornika Concordia (Trije simboli, Augsburška veroizpoved, njena apologija, Schmalkaldski artikli, oba Luthrova katekizma in Formula Concordiae — prim. M. Rupel, Primož Trubar in Formula concordiae, II. Trubarjev zbornik, Ljubljana, 1952, 65 in dalje) z motivacijo, da bi ga lahko bral tudi Turek v Carigradu (n. d., 67). A Trubar je prevedel le Formulo concordiae oz. Bergensko knjigo — le-ta je nastala iz Torgauske (1576), pri kateri je sodeloval tudi Andreae —, ki je bila zborniku dodana 1577. Celoten zbornik Concordia je bil razglašen 25. junija 1580 ob petdesetletnici Augsburške veroizpovedi v Dresdnu kot kodeks pravovernega filipansko doživljanega luleranstva, zlasti proti kalvincem. Andreae je po Vergeriju očitno podedoval ludi dokaj približno predstavo o jezikovnih razmerah na evropskem jugovzhodu (spraševal je celo, če nista slovenščina in češčina eno). V hrvaški prostor in še dlje v smeri proti Carigradu sta mogli seči le glagolska in cirilska verzija Trubarjevih Artikulov, ki stajo pripravila Anton Dalmatin in Stipan Istrijan. slovenski reformator bil ključna oseba ne le Vergerijevih, temveč vseh resnih tosmernih protestantskih prizadevanj, dokazuje hitro propadanje uraškega bibličnega zavoda po njegovem odhodu iz podjetja.44 Ni pa opaziti, da bi nemški protestantje v naših deželah videli odskočnico za razširitev v Italijo, od koder je pravzaprav prihajala zanje osrednja nevarnost: uraški biblični zavod je sicer natisnil nekaj italijanskih knjig (celo več kot slovenskih!), a to je bilo tudi vse luteransko prizadevanje, priti v domovino rimskega papeža iz severovzhodne, tj. slovenske smeri (morda so bili omenjeni tiski ustvarjeni bolj z mislijo širjenja protestantskih idej v Dalmaciji kot v Italiji). Povedno tudi P. P. Vergerij ml. beži na sever iz tedaj beneškega Kopra preko Italije in Švice, ne skozi notranje-avstrijske dežele: med njimi in italijanskimi pokrajinami je za protestante očitno tekla zelo čvrsta meja. Trubar razen v uraškem bibličnem zavodu — a še tu, kot smo rekli, morebiti ne — ni bil nikoli zaposlen z logistiko protestantskega pritiska proti Italiji; na Goriškem na njenih furlanskih vratih se je mudil le enkrat (1563) in od tam so se protestantje pustili izgnati že 1579. leta, kar pomeni, da v tej deželi niso imeli mnogo trdnih pristašev in ji niso pripisovali kakšnega posebnega pomena.4^ Toliko zanimivejše je to zato, ker bi luteranci lahko v Italijo prodirali pravzaprav le preko habsburških dednih dežel v Srednji Evropi: v osrednji Švici so jim pot proti jugu zapirali protestantski zwinglijanci, še dlje proti zahodu pa kalvinci (1549. leta se zwinglijanci z njimi združijo). Tako je bila protestantska reformacija v Italiji odvisna samo od svojih šibkih moči in je kmalu podlegla premoči svoje katoliške tekmice, ki je tamkaj imela svoje središče (pečat ji je dajal milanski škof ter poznejši svetnik Karel Boromejski). Silno pomembno je tudi ločevanje med protestantsko reformacijo in protestan-tizmom. Protestantizem je cerkev z izdelano doktrino in ideologijo pravovernih, ki se sklicuje zgolj na evangelijsko oznanilo (za razliko od katolicizma, ki ob tem prisega še na cerkveno tradicijo), medtem ko je protestantska reformacija revolucijski koncept sprememb v doživljanju vere in z njenim razumevanjem povezanih stvari v evropskem 16. stoletju. Daje bil tovrsten pristop k perečim religioznim problemom v odločnem nasprotju z evolucijskim modelom reformacije rimske cerkve, je odveč poudarjati; protestantska reformacija vodi v ustanovitev nove cerkve, medtem ko je katoliška le obdobje velikih preobrazb znotraj že obstoječe cerkve pod pritiskom znamenj renesančnega časa, ki terjajo predvsem individualizacijo vsega človeškega, od umetnosti do gospodarstva, od strahov do upanj.41' Tudi verovanje postane izrazito individualno in zadeva vsakega posamičnika, le da v katoliški cerkvi ostaja pod strogim nadzorom kleriške hierarhije, medtem ko je v 44Zavod po Ungnadovi smrti dokončno propade, vendar značilno ne zaradi pomanjkanja denarja, kar pomeni, da mu je tal zmanjkalo pri organizaciji slovstvenega dela, za katerega je prvotno skrbel Trubar. Po njegovem odhodu se delo uraškega podjetja vse bolj navezuje le na hrvaški prostor (z mislijo na ekspanzijo na Balkan), vendar takšna ozka repertoarna politika, ki je očitno nekaj drugega od Trubarjevega širokega slovstvenega programa za več južnoslovan-skih literatur, ustanovi ne omogoča preživetja. 45To dokazuje tudi dejstvo, da na Goriškem postane protestantski pridigar minorni Tomaž Osterman, ki vsekakor ne sodi v prvo garnituro slovenskih luterancev. 4f)Glej Delumeau, n. d., zlasti tretji del. protestantskem svetu stvar vernikov samih — ob razumljivi pomoči strokovnjakov, se pravi duhovnikov (saj po Luthrovem nauku o opravičevanju z vero in ne z deli ter še strožjem Calvinovem mnenju o izvirnem grehu ni svobodne volje; ker po sodbi rimske cerkve ta obstaja, je zelo logično, da je čvrsta hierarhija potrebna, saj nekdo vendarle mora bdeti nad pravovernostjo ljudi s takšno voljo). Renesančni čas ne prinese osvoboditve subjekta, kakor se tako pogosto misli — pravzaprav je redkokje subjektivnost toliko poudarjena kot v srednjeveški plemiški in ljudski kulturi, kjer kar mrgoli najrazličnejših subjektov, tako junakov kot njihovih inventivnih zoprnikov —, temveč osvoboditev individualizma:47 subjektivizem in individualizem pa sta nedvomno dve različni stvari. Lahko je pojasnljivo, zakaj je protestantska reformacija zgodnejša od katoliške in zakaj se časovni obseg obeh ne prekriva: protestantska reformacija je odgovor na zahtevo po reformi s stališča evangelija nevzdržnih razmer v poznosrednjeveški in renesančni zahodni cerkvi, medtem ko je katoliška reformacija ne le odgovor na omenjene razmere — ki naj bi bil v skladu tako s svetopisemskim sporočilom kot izročilom vesoljne cerkve —, ampak tudi odgovor na protestantski odgovor, ki je bil s stališča tradicije rimske cerkve nesprejemljiv. Zelo značilno katolicizem s svojo reformacijo do srede druge polovice 16. st. vsaj deklarativno odpravi večino slabosti, ki jih je njegovemu življenju od 1517 do sežiga papeške bule 10. decembra 1520 oz. izobčenja iz cerkve rimskega papeža 3. januarja 1521 očital Luther, a kljub temu od Erazma Rotterdamskega toliko priporočana pomiritev (razprava O slogi cerkve) ni bila mogoča, in to iz razloga, ker je tedaj že bil oblikovan protestantizem s svojimi cerkvami ter občestvi vernikov in je bila protestantska reformacija že končana. Protestantska reformacija je bila v času največjega vzpona katoliške večjidel že izvršeno in dovršeno dejstvo, vsaj v svojih žariščnih deželah Nemčije, Švice in na poseben način tudi Anglije vitalnega Henrika VIII. ter njegovega prišepetovalca Thomasa Cromwella. Tudi na Slovenskem je protestantska reformacija tedaj že končana; iz nje vsaj via facti izide samosvoja slovenska cerkev (de iure zavoljo čvrstega katolištva deželnega kneza na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem ne more: njen statut, Trubarjev cerkveni red, je 1564. leta kar najradikalneje onemogočen). Tako razcvet katoliške reformacije že pada v čas iz protestantske reformacije izšlega protestantizma, kakor je poprej protestantska reformacija nalete-vala na predreformski katolicizem. Za posamezne dežele so časovne meje, ki označujejo konec predreformacijskega katolicizma, začetek protestantske reformacije, njen prehod v protestantizem, začetek katoliške reformacije (ter v nje okvirih tudi protiprotestantske protireformacije) in njen prehod v reformirani katolicizem, kjer se razvije in zmaga katoliška reformacija, različne, v splošnem pa je mogoče reči, da pripada protestantski reformaciji obdobje od Luthrovega nastopa 31. oktobra 1517 do srede tridesetih let 16. st. v severni in do konca šestdesetih let v južni Evropi, medtem ko njeni katoliški tekmici druga polovica stoletja po zaključku dela 47To na ravni anekdote najdrastičneje izpričuje papeževa (Julij 111., 1554) dovolitev opustitve postnih meniških zapovedi za cesarja Karla V. potem, ko je vstopil v samostan. Tudi izjeme so postale docela individualne, medtem, ko so prej bile kolektivne (npr. obhajanje pod obema podobama s strani čeških utrakvislov). Tridentinskega koncila. Najzgodnejša je katoliška reformacija seveda v osrednjih papežu zvestih deželah in pokrajinah, ki mejijo na protestantski prostor. Reformirani katolicizem v glavnem nastopi z uveljavitvijo stilne formacije baroka v posameznih deželah. Toda »ecclesia triuphans«, ki se tedaj pojavi, postane kaj kmalu potrebna nove reforme. To ji vsilijo ali razsvetljenski vladarji, kakor pri nas Jožef II., ali meščanska revolucija, ali pa liberalizem 19. stoletja. Znotraj takšnega razumevanja velikih premikov 16. st. gre uvidevati tudi takratne slovenske razmere, kar velja tako za občezgodovinske pretrese kot za zadeve literature: rojstva slovenske književnosti si ni mogoče predstavljati brez protestantske reformacije; brez prehoda v protestantizem si je težko razložiti začetno fazo njene kontinuitete z razširitvijo repertorija na vse za verskim potrebam služeče slovstvo bistvene spise (prevod Sv. pisma, različni katekizmi, od velikih duhovniških do najmanjših otroških, pesmarica, postile, s cerkvenim letom povezani koledar, cerkveni red itd.) — ob nastavkih drugovrstnih (bolj avtorskih) besedilnih poskusov, zlasti znanostnih (Bohoričeva slovnica, Megiserjevo slovaropisje in zgodovinopisje), bibliografskih (Register und summarischer Inhalt 1561 za Trubarjeva dotedanja dela), didaktičnih (Trubarjevi abecedniki, Kreljeva Otročja biblija, Bohoričevi učbenik Elementale Labacense, Frischlinova dramatika, namenjena šolskim predstavam v latinščini), »časnikarskih« (Zeitung in Neue Zeitung) in biografskih (še v retorično-oratorskem okviru: Trostov prevod Andreaejevega govora za Primožem Trubarjem z latinskimi verzifikacijami v njegovo čast in slavo) —, medtem ko gre ohranitev dela tega izročila in nadaljevanje književnih prizadevanj na njegovih jezikovnih (a tudi tekstnih — evangeliji!) temeljih pripisati katoliški reformaciji v redakciji škofa Tomaža Hrena.4S Ta je zaradi sorazmerne šibkosti in ranljivosti nasprotnika, ki ni imel podpore deželnega kneza, zadosti hitro zmagovito prešla fazo čiste protiprotestantske protireformacije in tako ni uničila vseh književnih podvigov osovraženih drugovercev. Čas je odločil, da je najtrajnejši dosežek protestantske reformacije in protestantizma na Slovenskem postal začetek slovenskega književnega jezika. Trubar zapiše o njegovem značaju v nemškem posvetilu k Ta prvemu dejlu tiga Novega testamenta v letu 1557 sledeče kaj znamenite vrstice: Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnji Štajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil. Nenavadnih in hrvaških besed nisem hotel primešati niti si novih izmišljati. /.../Če sem pa nekatere besede nenatančno prevedel, se je zgodilo, kakor je zgoraj povedano, zaradi pomanjkanja slovenskih besed ali pa utegne biti tudi, da jih nisem znal, ali pa mi morda tedaj niso prišle na misel.4'' Poudarjanje truda okoli sloga, ki bi mogel biti umljiv vsem rojakom (Trubar pomenljivo ne pravi, da bi ga pa vsakdo bil sposoben doseči, celo ne, da bi 48Seveda pa je bil književni koncept protestantizma razširjanje tradicije, medtem ko reformiranega katolicizma ožitev (glede na obstoječe stanje, za katerega je bila zaslužna luteranska konkurenca) ter poudarjanje stanovske razslojenosti v recepcijski namenjenosti posameznih spisov. To je močno zaznamovalo značaj celotne slovenske književnosti tudi v poznejšem času, ko seje že konstituirala na podlagi estetskih teženj in vrednot kot moderna novoveška nacionalna literatura. 4''M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 80, 81. moral biti razumljiv vsakemu Slovencu), moremo imeti za opazen odmev ne le jezikovnih, temveč tudi drugovrstnih humanističnih idej, ki jih je naš reformator spoznal v krogu škofa Bonoma, medtem ko izhaja še pomembnejše in primarnejše prizadevanje glede rabe vsakomur znanih besed iz reformacijskih hotenj. Humanistična razsežnost Trubarjeve misli je v službi reformacije:5" slog ni samostojna vrednota, temveč je podrejen razumljivosti v okvirih vsakemu Slovencu sprejemljivega jezika, točneje besed, zakaj naš reformator značilno sodi, da se morejo prevajati le-te, ne pa tudi stil. To dokazuje njegovo pismo vojvodi Ludviku Wiirttemberškemu z dne 19. marca 1584, kjer se opravičuje za svojo okorno nemščino, ki daje izvedena »nach dem windishen stylo«:51 Trubarjev slog je torej vselej en sam, slovenski, ne glede na jezik, v katerem piše. Se najbolj čisto humanistična je Trubarjeva vnema za razvoj šolstva. O tem govori pasus iz Cerkovne ordninge: »Obena Deshela, ne meifto ne Gmaina, ne mogo pres Shul, pres Shularieu inu pres vuzhenih ludy biti, ne Deshelskih ne Duhouskih rizhy prou rounati ne obdershati. Tu vfaki faftopni zhlouik more lahku fa(topiti.«52 Toda vidimo, da ima ta humanizem, ki se zavoljo reformacijskosti ne more ustavljati niti pred »Gmaino«, zelo pragmatične razloge, ki zadevajo pravo ravnanje v posvetni in verski sferi življenja: gre torej za reformacijski humanizem, humanizem kot po sebi umljiv standard miselnih voditeljev tistega časa. Ograjevanje od hrvaških besed v letu 1557. v bistvu ne pomeni nič drugega kot ograjevanje od hrvaškoglagolske tradicije. Trubar ve, daje 1550 leta ustanovil novo 50Da humanizem ni vrhovno vodilo Primoža Trubarja, na svoj način pričuje tudi njegov rokopis, ki predstavlja zelo izpisano gotsko kurzivo 16. st. (le posamezne naslove spisov piše s humanistiko). To dokazuje veliko konservativnost njegovega elementarnega šolanja. Celo Luthrova pisava je manj koservativna in vsebuje mnoge elemente kurzivne humanistike (v osnovi je seveda kurzivna gotica). V Trubarjevi generaciji naših protestantov sta s humanistiko pisala L. Budina in A. Bohorič (posvetilo v kostanjeviškem primerku Zimskih uric!). V drugi generaciji slovenskih protestantov se je humanistična pisava že povsem uveljavila (po vsem videzu Krelj, zagotovo Dalmatin). Tudi Khislov (prvi danes znani slovenski) razglas iz leta 1570 je pisan v humanistiki, kar pomeni, da seje do tedaj v Ljubljani vsaj do določene mere »prijela« in bila običajna. Za razliko od tega je ljubljanska protestantska matična knjiga spisana v kurzivni gotici, ki je po mnenju humanistov predstavljala najbolj izprijeno in sprevrženo pisavo, vendar jo je v nemškem pisanju zatrl šele Hitler, medlem ko se za zapis latinščine od humanizma naprej načeloma ni več rabila (z izjemo bullatice oz. črk sv. Petra v papeških listinah, ki je/so derivat gotice), po 1. 1550 pa tudi za slovenščino ne. V I. zvezku Zgodovine slovenskega slovstva J. Pogačnika je pismo P. Trubarja z dne 1. avgusta 1565 (priloga pred stranjo 97) napačno pripisano roki avtorja teksta; gre namreč za spis v humanistiki, ki gaje, kakor je iz dokumenta na koncu razvidno, zapisal Krel j; vendar v ohranjeni verziji ne gre za original, temveč za sodobni prepis, ki bi ga tudi mogel narediti Krelj (to je celo najverjetnejše). 51J. Rajiiman, Pisma Primoža Trubarja, 290. 52P. Trubar, Cerkovna ordninga, 78, 78v. Ob tem se velja spomniti zapisa E. S. Piccolo-minija o naših deželah z dne 16. aprila 1444, ko je zatrdil, da so »barbarske in neomikane«. Treba pa je poudariti, daje tudi Luther mnogokrat opozarjal na pomen šol (spisa: Svetnikom vseh mest nemške dežele, naj ustanove krščanske šole, 1524, in Da je treba otroke šolati, 1530). Prim, še pismo P. Trubarja A. Bohoriču z dne I. avgusta 1565 (J. Rajhman, Pisma P. Trubarja, Ljubljana 1986, 198, 199). književno izročilo53 in se sedem let pozneje jasno zamejuje glede na jezikovno najsorodnejšo že poprejšnjo literarno tradicijo, ki jo tudi praktično pozna vsaj iz svojega šolanja na Reki.54 Zanimivo ima v podobnem, vendar slovenskem pasusu v predgovoru k Matejevemu evangeliju (1555) poleg zgoraj naštetih Kranjcev, (Spodnje)Štajercev, Korošcev, Kraševcev, Istranov, Dolenjcev in Bezjakov med Slovenci oz. govorci slovenskega jezika navedene tudi »Krovate« , torej Hrvate;55 ker to nasprotuje tako poprejšnjim kot poznejšim njegovim izjavam in ker je z inicialko pod omenjeni tekst podpisan tudi Vergerij, gre nedvomno za odmev idej slednjega o Trubarjevem pisanju za širši (južno)slovanski prostor od notranje-avstrijskega. Trubar po posvetovanju s kranjskimi deželnimi stanovi, ki mu sporoče, da hočejo imeti prevod Sv. pisma v lastnem jeziku in da mu ni treba skrbeti za »obogatitev« le-tega z elegantnejšimi besedami, razumljivimi vsem Slovanom,5h takšno misel tedaj že uglednega protestantskega diplomata dejansko zavrne takoj, ko se pojavi (in tudi v omenjenem predgovoru k prevodu Matejevega evangelija, izdanega v družabništvu z bivšim koprskim škofom, piše posebej o prevajanju Sv. pisma v slovenski in posebej v hrvaški jezik, na kar je moral zavoljo svojega neznanja obeh jezikov pristati nekdanji Trubarjev Savel in tedanji Pavel,57 čeprav so mu po glavi očitno rojile drugačne ideje).5K Toliko trdnejši so stanovi in naš reformator mogli biti zato, ker je knjižni jezik, za katerega so se potegovali in ga imeli za svojega, 1550. leta dobro prestal preizkušnjo prakse, čeprav se slovenski jezik »prej ni pisal«.59 "Že v svoji prvi knjigi zapiše. »Daje v tej knjigi nekaj napak v besedah in črkah, izvira od tod, ker se ta jezik prej nikoli ni pisal niti tiskal.« Prim. M. Rupel, n. d., 60. S4Prim. pasus iz nemškega posvetila v Ta prvi dejl lega Novega testamenta (1557) o tem, kaj je pred 36 leti »vekčrat slišal« o prevodu Biblije v hrvaščino pod patronatom grofa Bernardina Frankopanskega (Rupel, n. d., 79). 55M. Rupel, n. d., 65. Na drugem mestu omenjenega dela pa Trubar jasno ločuje med Slovenci in Hrvati, saj pravi, da se dotlej slovenski jezik ni pisal, za razliko od hrvaškega, ki se je — a le s hrvaškimi črkami. (Rupel, n. d., 67) Trubar torej 1555 še ne ve ničesar o kakršnem koli hrvaškem latiničnem pisanju; torej je nujno, da s hrvaškimi (zapisanimi) besedami lega leta misli glagolsko slovstvo. Daje vir prištevanja Hrvatov k Slovencem leta 1555 v resnici pri tedanjem Trubarjevem družabniku Vergeriju, dokazuje ob drugem tudi poznejše Trubarjevo zavračanje neznanega — morda je bil to Skalič — presojevalca njegovih spisov, ki jim je očital, da okoli Zagreba niso razumljivi. Trubar zelo točno ve, da to za njegovo pisanje ni nikakršno merilo, saj je namenjeno le ljubim Slovencem, ne pa tudi Hrvatom in drugim Slovanom (kajti čeprav sta tedaj Zagreb in njegova okolica pripadala Hrvaški, se tamkajšnji prebivalci etnično niso šteli za Hrvate — in kljub temu Trubar ni imel niti najmanjšega namena biti razumljiv v tistih krajih, saj niso bili slovenski! Prim. Trubarjevo pismo vojvodi Krištofu Wiirttemberškemu z dne 8. marca 1560!). Po vsem videzu Vergerij vsaj v začetku ni ločeval med oznakama Slovenec in Slovan, ki sta v starejših tekstih pogosto izpričana kot homonima. 56F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana, 1929-36), 29-32. S7J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 23. "Glej op. 74. '"Glej op. 53. Lahko pa si je predstavljati predloge druge strani, P. P. Vergerija ml. oz. koncept knjižnega jezika vsega slovanskega juga, kamor je omenjeni vidni diplomat protestantizma želel prodreti z evangelijskim tiskom: praktično niso mogli biti drugačni, kot so bili. Vergerij, ki nikoli ni bil protestantski reformator, temveč samo protestant (pomenljivo je po razcepu luterancev na večinske filipance — pristaše Philippa Melanchthona — in manjšinske flacijance — pristaše Flacija llirika — potegnil z močnejšimi, ne pa s tistimi, ki jih je vodil njegov istrski rojak, čigar bolj lute-ransko razlaganje protestantizma od Luthra samega ni imelo nikakršnih možnosti, da bi prevladalo), in v Padovi temeljito humanistično izobražen mož, predestiniran za kariero vrhunskega diplomata — značilno najprej papeške kurije —, je, kakor je poudarjal tudi Franc Kidrič, poznal ustvaritev italijanskega, španskega, francoskega knjižnega jezika ter si je razvoj na vzhodnih jadranskih obalah zamišljal nekako analogno.60 Z južnoslovanskimi etničnimi razmerami kot rojen Italijan, ki ni znal ne slovensko ne hrvaško, čeprav se je z znanjem teh dveh jezikov hvalil, ni mogel biti dobro in natančno seznanjen, kljub občasnemu bivanju v Kopru. Šele Trubar bi mogel s svojimi temeljitimi praktičnimi poznavanjem dejanskega stanja vnesti več realizma v Vergerijeve tozadevne misli. Kako Vergerijeve ideje o knjižnem jeziku na slovanskem jugu niso bile identične s Trubarjevimi, jasno pričuje tudi sicer lažno zatrjevanje bivšega koprskega škofa, daje slovenski reformator njegov prevod delov Sv. pisma, ko ga je objavil, samo pokvaril.61 Vergerijev ideal ni bil, kot Trubarjev, razumljivost vsem Slovencem, temveč elegantnost, po možnosti z naslonitvijo na že starejše književno izročilo, kar bi morda pomenilo razumljivost učenjakom širšega južnoslo-vanskega prostora, oddaljilo pa bi evangelijsko besedo od ljudstva, ki se pač že tedaj ni imelo ne volje ne časa ukvarjati s filološkimi kapricami ter jezikoslovnimi zdrahami. Daje Vergerij zares mislil na nekakšen skupni slovensko-hrvaški knjižni jezik, posredno potrjuje že omenjena sprememba v naštevanju razumevalcev slovenskega jezika pri Trubarjevih tiskih med letom 1555, ko je bil v še neskaljenem družabništvu z bivšim koprskim škofom, in v letu 1557, ko seje njuno sodelovanje že lomilo.62 Tudi se Trubar 1557. leta pomenljivo strastno ograjuje od hrvaških besed, ki niso v isti kategoriji neustreznosti njegovim ljubim Slovencem kot nerazumljive — tem se je odpovedal že leta 1555 in jih označil kot »lepe, gladke, visoke, kunštne, nove oli /= tj./ neznane« —,63 temveč so drugo književno izročilo. O zelo natančnem Trubarjevem ločevanju med Slovenci in Hrvati, ki je zamajano samo 1555. leta in to v tekstu, ki je podpisan z njegovo in Vergerijevo inicialko, kar, kot smo že rekli, jasno kaže na vir omenjenega izjemnega primera, wlPrim. F. Kidrič, Prof. Murko o »početkih jedinstvenega književnega jezika Hrvatov in Srbov«, LZ 1922, 188-190. 6IJ. Javoršek, Primož Trubar (Ljubljana, 19862), 109. (':Vendar se njuni odnosi kljub hudi krizi ne zlomijo dokončno: Vergerijev vnuk Lodovico piše, da je bil ob smrtni postelji njegovega deda »rojak« Primož Trubar in mu pomagal z duhovno tolažbo (1565). Tako jc tudi ob koncu bleščeče kariere ta izvoljenec Fortune bil navezan na slovenstvo: ni bil le Pier Paolo Vergerio il giovane, temveč tudi Peter Pavel Vergerij mlajši. 6,M. Rupel, n. d., 65. pričuje pozneje, v letu 1562., tudi njegovo nemško posvetilo k prvemu delu glagolskega Novega testamenta/'4 Že leto poprej pa v nemškem posvetilu v glagolski katekizem glagoliske črke izrecno označi za hrvaške, kar dokazuje njegovo zavedanje razlik med slovensko in hrvaško književnostjo, ki se ločita že po pisavi.65 Trubar nikoli ni mislil, kakor pozneje Valvasor in Linhart, da seje za slovenščino kdaj koli rabila glagolica, na drugi strani pa kot izjemnost 1557. leta omenja hrvaško knjigo, natisnjeno z latinskimi črkami v Benetkah.66 Očitno se nanjo tudi nanaša pasus v posvetilu k prvemu delu Nove zaveze o pretirano veliki rabi črk za konsonante v bezjaščini, ki je tam izenačena s hrvaščino,67 kajti kajkavskega latiničnega pismenstva — vrhu tega se njegovi nosilci naslovniki etnično tedaj ne prištevajo k Hrvatom! — tisti čas še ni bilo, saj gaje šele 1578. leta začel štajerski Slovenec Anton Vramec, rojen v Ormožu in še pozneje službujoč tudi med rojaki (Brežice!).68 Zato je še toliko točnejša Trubarjeva trditev iz leta 1557, da Hrvatje pišejo s posebnimi hrvaškimi črkami.64 S tem ko je naš reformator menil, da je v pisani bezjaščini preveč konsonantov (tj. črk zanje) — leta 1555 piše le o tovrstni češki pretiranosti, medtem ko dve leti pozneje tako o češki kot bez-jaški (1550 govori le o bezjaškem izgovoru 1, nič pa o pisanju!), kar pomeni, da seje s hrvaškim latiničnim pismenstvom seznanil šele po izdaji Matejevega evangelija, kajti na cirilično ali glagolsko pisanje se pasus o odvečnih bezjaških konsonantih ne MM. Rupel, n. d., 119-133, še posebej 127: »Poleg tega pa je treba še vedeti, kar je že povedano v nemškem predgovoru k slovenskemu novemu testamentu, da se prej slovenski jezik nikoli (!) ni ne pisal in ne bral in da je bil prvič šele pred desetimi leti napisan in natisnjen z latinskimi in nemškimi črkami katekizem, nato novi testament, loci theologici in postila. Te knjige bero zdaj, hvala Bogu, tudi slovenski kmetje in otroci dobro in gladko. Hrvati, Dalmatinci, Bosenci, Srbi in Bolgari imajo prav tako svoj (!) jezik, pisan z dvojno pisavo ali črkami...« Prim, še op. 69. ''SM. Rupel, n. d., 110-111: »Zatem bomo, ako Bog da, natisnili in izdali v imenu Vašega kr. veličanstva prvi del novega testamenta najprej s hrvatskimi in nato s cirilskimi črkami«. <>6M. Rupel, n. d., 77. Kidrič ugotavlja, da bi moglo iti le za 2. izdajo lekcionarja Bernardina Splitskega iz leta 1543, ki pa je Trubarju očitno prišla v roke šele po dokončni redakciji knjig iz leta 1555, saj pred tiski iz leta 1557 v njegovih spisih ni zaslediti vednosti o tem, da bi se hrvaško pisalo še drugače, ne le s hrvaškimi (tj. glagolskimi) črkami. Edini problem takšne Kidričeve identifikacije predstavlja dejstvo, da Trubar govori o hrvaški knjigi v latinskih črkah, medtem ko frakturo praviloma označuje kot nemški črkopis (za latinskega ima pri tisku humanistično antiquo), kajti tudi druga, Zborolčičeva izdaja lekcionarja Bernardina Splitskega je natisnjena v gotici (V. Jagič, Zwei bibliographische Seltenheiten, Archiv ftir slavische Philologie II, Berlin 1877, 721). ('7Še danes nekoliko skrivnostni Bezjaki so kot begunci pred Turki bezljali tako po Hrvaškem kot po slovenskih deželah in je zato Trubar ene štel k Hrvatom, druge pa k Slovencem. 6SS tega stališča je zanimiva tudi ikonografska podoba naslovnice Vramčeve kronike, ki ne vsebuje nikakih hrvaških simbolov, so pa na nji grbi, ki se navezujejo na slovenski prostor (kranjski, ljubljanski itd.). Na to je opozoril že J. Rotar, ki je poudaril tudi odločilne Vramčeve zveze s slovenskim prostorom v njegovem drugem tisku, v postili. 69M. Rupel, n. d., 72. Trubar tedaj še piše o dvojih hrvaških črkah, kar se nanaša na glago- lico in cirilico, pozneje, v 60. letih, pa o hrvaških in cirilskih črkah, kar dokazuje, da sije medtem pridobil novo vednost o značaju cirilice, se pravi o tem, kako njeno težišče ni na Hrvaškem. more nanašati —, je zavrnil vsako pomisel na kakršno koli slovensko slovstveno naslanjanje na hrvaški prostor, tudi v pravopisu.70 V začetku družabništva z Vergerijem je Trubar intenzivno premišljeval o pravopisnih vprašanjih, saj 1555 pravi: »Mi smo, Bug vej, dosti zmišlovali, s kakovimi puhštabi to našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji, štaltno inu zastopno pisati.«71 Ker je misel zapisana v množini in ker Trubar zase ne uporablja majestetičnega ali retoričnega plurala, je jasno, daje v teh razmislekih sodeloval še nekdo drug, predvsem Vergerij (s svojimi smernicami tudi kranjski deželni stanovi): rezultat je bil opustitev gotice in uvedba humanistike v slovenski tiskani knjigi. Da pa se je misel sukala tudi okoli glagolice, ni nobenega dvoma: Trubar 1557 obsežno elaborira stanje na Hrvaškem in ugotovi nerazumljivost mašnih knjig in brevirjev v hrvaških črkah ne le na Slovenskem, kjer se hrvaščina le za silo razume, temveč tudi med samimi Hrvati (celo med njihovimi duhovniki),72 katerih slovstveni delavci so do takšnega sklepa glede svojega gagolskega pismenstva — da namreč ni prav nič porabno za njihovo novoveško literaturo, ki mora biti razumljiva tudi ubogim in preprostim — prišli nekaj stoletij pozneje. Kako je ravno Vergerij moral biti iniciator razmišljanja o morebitni določeni vlogi glagolskega slovstva v Trubarjevih tiskih, je moč domnevati iz dejstva, da le na vrhuncu zveze obeh mož, 1555. leta, najdemo v spisih našega reformatorja med Slovenci naštete tudi Hrvate; ker do priprave prevoda prvega dela Nove zaveze, ki izide leta 1557, Trubar, kakor smo pokazali prej, ne pozna nobenega hrvaškega tiska v latinici, je vse, kar se v njegovih spisih do tedaj apostrofira kot hrvaško slovstvo ali hrvaški jezik, povezano z glagolskim pismenstvom. Ob Vergerijevem pomanjkanju protestantske reformacijske vneme in ob njegovi temeljiti humanistični izobraženosti si ni težko predstavljati, da je stara glagolska tradicija temu svetovljanskemu učenjaku že načeloma morala biti simpatična, medtem ko si ob težavah realnega, večkrat zaradi sitnih podrobnosti pritlehnega slovstvenega življenja na vzhodnih jadranskih obalah ni belil las: po njegovem bi morda črkovna reforma, prehod iz glagolice na humanistično latinico, povsem zadostovala...71 Vendar natančnejših in nedvoumnih obvestil o tem nimamo; Vergerijeve nazore glede slovenskega in hrvaškega pisanja je zaenkrat mogoče rekonstruirati le iz Trubarjevih spisov, pri čemer pa je upoštevati tako eksplicitnost kot implicitnost njegovih izjav.74 7MPrim. M. Rupel, n. d., 62; 67; 73. 7'Prav tam, 67. 72Prav tam, 72, 73. "Vergerij je poročal, daje v času, ko je bil senjsko-modruški in nato koprski škof (od 1536), maševal deloma v latinskem jeziku, deloma pa po glagolskih knjigah; tedaj je tudi potoval po Dalmaciji in Bližnjem vzhodu (do 1539). Tako je z obstojem glagolske književnosti vsekakor bil dobro seznanjen. 74Glede na to, kaj piše Vergerij v svojem delu Dialogi quatuor de libra, quem Stanislaus Hosyjusz, Germano Polonus, episcopus varmiensis proximo superiore anno /= 1558/, contra Brentium et Vergerium Colonics edidit (izšlo 1559), vendarle ni čisto jasno, kako je sodil o slovstvu za Slovence: slovanski jeziki naj bi po njegovem sledili literarnim zgledom »Germanije, Italije, Francije in Španije«, prevodi vanje pa bi se morali prilagoditi tistemu dialektu, ki je »bolj razširjen, da bi mogel prevod zadostiti obenem mnogim« /ne ve se, ali je »slovenski dialekt« po njegovem tak; vsaj na začetku ga verjetno ni štel za toliko pomembnega, po izkušnjah s Trubarjem pa bi mnenje utegnil spremeniti/ in »da bi jih mogli razumeti tudi drugi slovanski narodi, vsaj glavni /ali Slovenci sodijo mednje, ni jasno/, in sicer v prvem redu Dalmatinci«, kar bi »ne bilo težko doseči«. (F. Kidrič, Prof. M. Murko, 189, 190). Trubarju za razliko od Vergerija humanistične vrednote, kakor npr. starost izročila, niso bile toliko pomembne, da bi mogle preglasiti imperative reformacijskosti, ki jih je v literaturi videti predvsem v kar najširši razumljivosti. Po povedanem moremo skleniti, da Trubarju hrvaške besede za razliko od novih, lepih, elegantnih itd. — na kratko: neznanih -— pomenijo stare in tuje, torej na neki način znane besede, ki pa so enako kot prve nerazumljive, nerazumljive celo samim nosilcem njihovega izročila,tj. hrvaškim duhovnom. Zato so oboje za njegovo ljubim Slovencem namenjeno književnost neuporabne, zakaj zanj je edini kriterij stališče življenja, se pravi razumljivost pri naslovnikih, kar je tipičen protestantskoreforma-cijski ideal, osvobojen dihotomije novo-staro, ki je kajpak ključna za čistejši humanizem (seveda je posebno vprašanje, ali je staro, kot si ga predstavljajo humanisti, zares staro!). Slej ko prej gre Trubarjev jezikovnonazorski humanizem najprej iskati, kakor smo že rekli, v poudarjanju sloga: njegove dolge in sorazmerno zapletene sintaktične periode z odvisniškimi grozdi ter z inteligentno uporabo retoričnih in v tekstih, namenjenih poleg branja tudi govorniški pripravi, čisto oratorskih sredstev (vendar vse to ni samo sebi namen, ker je v službi prepričevalnosti, kajpak ne na primitivnem nivoju),75 so enake kot v sočasnih drugojezičnih literarnih prizadevanjih. Trubar se povedno pritožuje le nad besedno revščino materinščine (besede so pač dane: kakor razlaga evangelist Janez, prihajajo od Boga), s slogom pa nima težav (zakaj, kakor pravi Buffon, slog — to je človek). Te nastopijo šele, ko piše v drugem jeziku, kajti misli in stilizira očitno le v slovenščini: prav to sporoča v že citiranem pismu z dne 19. marca 1584. Seveda je Trubarjevo zatrjevanje, da je njegova nemščina okorna, do neke mere le retorika, kajti v resnici jo obvladuje povsem na ravni izobražencev svojega časa: tudi v nji najdemo izrazito zapletene odvisniške preplete in umetelne sintaktične strukture. Ker pri njem retoričnost nikoli ni izven službe sporočilnosti, samokritični pasus o njegovi nemščini pomeni, kako sodi, daje raven njegove slovenščine višja, in to kljub temu, da ji manjka besed. Višja je pač zaradi sloga: v nji je sproščen. Zanimivo Trubar 13. marca 1557 v pismu Heinrichu Bullingerju piše o svojem večjem obvladovanju nemščine kot latinščine in se boji pregrešitev zoper Prisciana:76 a kljub temu se more njegovo znanje tega jezika suvereno norčevati iz izpričanega neznanja povprečnih duhovnov tistega časa, kakor dokazuje ekzempel o nekem duhovniku s Planine pod Celjem v nemškem posvetilu k Prvemu delu Novega testamenta 1557.77 Ko Trubar švicarskemu protestantu razlaga, kako prevaja Novo zavezo — ob latinski verziji uporablja še nemško in italijansko —, postane jasno, v kako zahteven in 7SPrim. znameniti Trubarjev odlomek o »eni babi« iz leta 1558 (M. Rupel, n. d., 93, 94): naš reformator nikjer ne pravi naravnost, da »baba« laže; tak sklep mora iz pripovedovanega ekzempla narediti bralec sam, šele potem lahko sledi intenci njegovih izvajanj — proti zidavi cerkva. 76J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 27. Tu je pomemben namig na Trubarjev humanizem: Priscian, učitelj latinščine v poznoantičnem Bizancu cesarja Anastazija (začetek 6. st.), je bil s spisom Institutio grammatica (in z dodatkom o poetiki Praeexercitamina) pomembna avtoriteta humanistov in njihovega jezikovnega stilnega nazora. Popularen je bil tudi v srednjem veku, vendar ne nesporno, saj ga Dante postavlja v Pekel (15, 109). Trubarju je očitno avtoriteta. 77M. Rupel, n. d.. 81. mednarodno primerljiv položaj je postavljal svoje književno delo ter ga ob najboljših tujejezičnih zgledih tudi nenehno preverjal. Na tem mestu bi že skoraj mogli skleniti razpravljanje o Trubarjevi ustanovitvi slovenskega knjižnega jezika, vendar tega ne moremo, ker je nujno potrebno določiti naše razmerje do teze, ki jo je v 60. letih tega stoletja lansiral Jakob Rigler in govori o tem, daje Trubar pisal oz. zavestno hotel pisati v ljubljanščini:78 ta naj bi torej ne bila le osnova našega knjižnega jezika, temveč naš prvotni knjižni jezik sam. Omenjena misel povsem nasprotuje tako Trubarjevim lastnim navedbam kot rezultatom preiskav vseh dotedanjih raziskovalcev te problematike. Rigler Trubarju očita »netočnost« (v izjavi o temelju njegovega knjižnega jezika na Raščici),79 brez pridržkov pa zapiše — vsem Ramovševim predavanjem in knjigam navkljub — tudi neresnično trditev, da je bil »Trubarjev jezik res razmeroma malo raziskan«,80 kar je v popolnem nasprotju z zelo hudo obtožbo, ki jo z vse prelahkim srcem takoj nato vrže med ljudi: »Včasih ima človek vtis, da so /Riglerjevi starejši kolegi/ prav iskali primere, ki so si jih želeli, ali pa si jih celo izmišljali.«81 Torej se poprejšnji raziskovalci le niso tako malo ukvarjali s Trubarjevim jezikom, če so celo fabricirali falsifikate! Pomenljivo Rigler nikjer ne dokaže svoje trditve o izmišljanju s strani drugih, kar bi ob tako znanstveno kot osebno poštenih učenjakih, kot so bili Vatroslav Oblak, Fran Leveč, Fran Ramovš, Mirko Rupel itd., le moral: nedokazane obtožbe, ki jemljejo čast delu drugih, pač govore le označevalcu, ne o tistih, ki se jim hoče vzeti znanstvena in osebna etika. Rigler zelo brezobzirno in znanstveno nečisto, zato pa toliko bolj gostobesedno »dokazuje« svoje ideje; tako Franu Levcu prilepi kar etiketo »metodološke zgrešenosti« preučevanja Trubarjevega prevoda Matejevega evangelija, ker je uporabljal izdajo iz leta 1582, češ daje spričo »precej mešane« jezikovne podobe Ta celega Novega testamenta iz njega nemogoče razbrati kakšne zakonitosti jezika našega reformatorja.82 Preprosto zato, ker ta knjiga ni uporabna za dokazovanje Riglerjevih izvajanj. A Leveč je ravnal povsem pravilno, ko je izbral poslednjo Trubarjevo redakcijo Mateja, zakaj tekstna kritika in iz nje rastoča književna filologija sklepata iz »zadnje roke« avtorja, razlogi za odstopanje od tega metodološkega pravila pa morajo biti v vsakem takem primeru posebej utemeljeni. Pri tem seveda ni mogoče izhajati iz apriorističnih sodb, med katere spada tudi nikjer dokazana — zanimivo pa tudi doslej še nikjer proble-matizirana83 — Riglerjeva podmena o nereprezentativnosti jezika Ta celega Novega testamenta za Trubarjeve filološke nazore in ideale, temveč le iz avtorskih okoliščin v smislu nemožnosti in nezmožnosti zavestne piščeve volje pri oblikovanju teksta. Za nič takega ne gre pri Trubarjevem Mateju iz leta 1582, celo nasprotno: naš 78J. Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika (Ljubljana, 1968), 234. 74Prav tam, 13. 8HPrav tam, 11. "'Prav tam, 13. "Prav tam, 12. 83To je jasno znamenje krize jezikoslovne stroke pri nas. Celotna Riglerjeva leza je bila z izjemo pri T. Logarju v naših lingvističnih krogih povsem nekritično sprejeta (B. Pogorelec jo je nekoliko modificirala in jo navezala na svojo povsem nedokazano teorijo o obstoju slovenskih pismenskih jezikov v srednjem veku). Zoperstavljal se ji je pa ves čas zelo odločno zgodovinar B. Grafenauer. V literarni vedi jo je presenetljivo brez pripomb vzel na znanje J. Koruza, čeprav je njegovo delo sicer znano po veliki previdnosti in čvrsti utemeljenosti v kar najobširnejšem poznavanju dejstev. reformator v drugem delu Ta celega Novega testamenta zapiše sledeče vrstice, ki pričajo, kako to izdajo šteje za še posebej reprezentativno tako zanj kot za književnost, ki jo je ustvaril. Poleg tega se zaveda, da je to zadnji podvig njegovega peresa, ki je ljubim Slovencem na ogled postavljen še za njegovega življenja, in tako predstavlja kar nekakšno duhovno oporoko: Le-te (!) bukve z le-to predguvorjo vom, mujim lubim Slovenom, jest, kir sim 74 lejt star, 52 pridigar, h ti muji odhudni iz tiga svita za sabo pustim inu z Bugom inu z vami (!) se pričam, da z le-tejmi /! — najprej torej s temi/ inu drugimi bukvami — suseb s to prvo dolgo predguvorjo čez Novi testament, s tejmi izlagami čez vse jogrske listi, čez katekizme, v auspurgi veri, v cerkovni ordningi, v psalterji inu pesnah /naštel je vse svoje izvirne komentarje in priredbe ter jih vpel med dva ključna prevoda, prozni prevod Nove zaveze in poezijski starozaveznih psalmov, k čemur je pridal svoje verzne priredbe in stvaritve, ki predstavljajo velik del popolnega protestantskega pesemskega repertorija: gre torej za zelo premišljeno strukturo pri naštevanju!/ — sem vus skrivni, čudni svit božji rezodil inu dal na znane/./ /... / Od tiga berite le-te /najprej ključni spis, prevod Nove zaveze!/ inu te druge bukve, poslušajte inu slušajte te vaše zvejste pridigarje, imejte nje za lubu koker božje sle.84 Tu ni prostora za šale in norčije; nobenega dvoma ni, kako Trubar šteje pred Bogom in ljudmi prevod Nove zaveze iz leta 1582 za svoj najpomembnejši tekst. Zato je ta izdaja v vsakem pogledu nenadomestljiva za spoznavanje njegovih verskih in drugovrstnih, torej tudi jezikovnih idealov. O tem na svoj način pričuje tudi dejstvo, daje v nji dal objaviti svoj reprezentativni portret, ki gaje v lesorezu napravil Jakob Lederlein, najverjetneje že za Formulo concordiae; Trubar očitno želi, da se pri njegovih ljubih rojakih, na katere se obrača s skoraj enakimi besedami kot leta 1550 v svoji prvi knjigi, ohrani njegova telesna in duhovna podoba, kakršna se kaže skozi Ta celi Novi testament. Leveč je potemtakem pri izbiri redakcije za raziskavo jezika Trubarjevega Mateja ravnal metodološko povsem pravilno; podoba tega spisa je jezikovno »precej mešana« le glede na Riglerjeve ideje, o katerih pa njegovi predhodniki iz razlogov zavezanosti metodološki neoporečnosti svoje znanosti niso mogli imeti najmanjšega pojma. Edini mogoči sklep, ki sledi iz navedenega, je: če je v starejših verzijah Matejevega evangelija Trubarjev jezik drugačen, bližji ljubljanščini, in so spremembe v vnovičnih izdajah tega teksta (s katerega podobo očitno ni bil zadovoljen, saj bi ga sicer ne spreminjal!) šle stran od nje, je to mogoče pojasniti le tako, da je bil jezikovni ideal našega reformatorja vse drugje, samo v ljubljanščini ne. Le bližanje ljubljanščini bi lahko nakazovalo možnost, da bi jezik kranjskega stolnega mesta bil podlaga slovenskega knjižnega jezika, ki gaje ustanovil Trubar (oz. celo ta jezik sam, kakor je mogoče razb(i)rati iz Riglerjevih izvajanj). Toliko bolj zato, ker celo sam Rigler vneto nastopa zoper »podcenjevanje /Trubarjevih/ filoloških prizadevanj in sposobnosti«85 (v čemer ima popolnoma prav): kako bi to veljalo le za prva literarna dela našega reformatorja (do 1564/67), v katerih se domnevno potrjujejo Riglerjeve teze, za čas, v katerem je nastala vsaj polovica Trubarjevih ključnih spisov (celotna Nova zaveza, Hišna postila, izgubljena Formula concordiae nasproti prvemu katekizmu, Artikulom in Cerkovni ordningi, ki so temeljna dela obdobja, v katerem se menda kažejo ljubljanske značilnosti) pa ne?! V odgovoru na vprašanje, ki si ga S4M. Rupel, n. d., 283, 284. "5J. Riolhr, n. d., 109; 234. zastavlja Rigler, »ali naj v Trubarjevem jeziku vidimo samo neke vplive ljubljanščine ali Trubarjevo zavestno hotenje, da bi pisal v ljubljanščini«,86 je po povedanem mogoče iti le po sledovih prve možnosti, ne pa v smeri druge, po kateri docela nekritično stopa nam zdaj že dodobra znani vpraševalec, ki navsezadnje mora za svoje teze dramatično priznati, da celo jezik zgodnjih del našega reformatorja, torej tistih iz časa, ko naj bi kar najzavestneje hotel in celo uspeval pisati v ljubljanščini, odstopa od nekaterih značilnosti jezika kranjskega stolnega mesta.87 To pomeni, da je ljubljanski idiom s svojimi interferencami pravzaprav le motil Trubarjev ideal knjižnega jezika, v začetku bolj, skozi čas pa vse manj. Tako je resnična vloga ljubljanščine v Trubarjevi ustanovitvi slovenskega knjižnega jezika čisto drugačna, tj. mnogo skromnejša od tiste, ki jo je domneval Rigler: resda je morebiti delno vplivala nanj, vendar le kot eden mnogih elementov,88 iz katerih je veliki kreator nove književnosti oblikoval njen jezikovni standard. Zavoljo dejstva, da zmore Rigler v podporo svojih majavih idej navesti le nekaj skrajno omejenih glasovnih pojavov, ki s prostorskim oddaljevanjem našega reformatorja od Ljubljane izgubljajo svojo moč, ljubljanščina še zdaleč ne more predstavljati podstave prvotnega slovenskega knjižnega jezika oz. kar njegove govorjene podobe, kakor je mogoče sklepati iz Riglerjeve ne le enkrat zapisane trditve, da si je Trubar prizadeval pisati v ljubljanščini.84 Domnevno ljubljanske poteze v Trubarjevih zgodnejših spisih imajo vse značilnosti interferenc živega jezikovnega okolja v knjižnem jeziku, ne pa veljave njegovih nepogrešljivih elementov. Seveda pa si tudi Trubarjeve izjave o podlagi njegovega knjižnega jezika v vaški Raščici (in ne v ljubljanskem mestu!) ne gre predstavljati na miselno preprost način. Naš reformatorje kljub temu, daje bil v bistvu avtodidakt, vendarle premogel znatno humanistično izobrazbo tudi kar zadeva jezikovne stvari (boji se prestopkov zoper Prisciana v svoji pisani latinščini, ki po Kidričevem mnenju vendarle kaže znatno in ne ravno običajno oblikovalno zmožnost). Nadalje se je v času službe po različnih slovenskih deželah pred njim razprla vsa raznolikost jezika njegovih ljubih rojakov (od bivše knežje prestolnice Celje do svetovljanskega Bonomovega dvora v Trstu in deželnega stolnega mesta Ljubljane). Tako se je mogla pri Trubarju na podlagi praktičnega izkustva oblikovati idealna abstraktna podoba knjižnega jezika, ki ga vsak Slovenec — tudi najpreprostejši — »lehku more zastopiti«90 (še enkrat: ne trdi, da ga more govoriti vsak izmed njih, še manj, da ga govori!). Takšen jezik seveda ni mogel biti zapis katerega obstoječih slovenskih govorov, ker bi bil na drugem koncu domovine nerazumljiv (kakor že vemo, Trubar 1555. leta pove, da različni Slovenci različno govore z dosti besedami — in ravno tu je implicitno opozorilo, da za njegov К6Ј. Rigler, n. d., 234. s7Prav tam, 234. *KMed njimi še posebej ne gre spregledovati kulturnega jezika v religiozni sferi življenja, na katerega sledove v Trubarjevih spisih je opozoril M. Molč. 84Tako postavljena Riglerjeva trditev lahko pomeni samo to, da bi se Trubar v bistvu le trudil zapisati ljubljanščino in skušal s tem ustvariti knjižni jezik vseh Slovencev (ker se po Trubarjevih navedbah jezik njegovih rojakov prej ni pisal — to izpričuje, da takih zapisov ne iz Ljubljane ne od drugod ni poznal —, je jasno, daje nenemška ljubljanščina neposredno pred 1550. letom v vsakem primeru obstajala le v govorjeni obliki). "°M. Rupel, n. d., 65. knjižni jezik ne prihaja v poštev le zapis kakega etnografskega, bodisi vaškega bodisi mestnega govora, saj se s svojo knjigo obrača k vsem rojakom). Ker Trubar obenem poudarja razumljivost preprostim ljudem, je jasno, da tudi ne gre preprosto za zapis obstoječega slovenskega govora učenjakov, denimo z Bonomovega ali Kacijanar-jevega škofovskega dvora. Treba seje zavedati, da v Trubarjevi izkušnji in predstavi kot preprosti Slovenci žive predvsem Raščičani njegovih otroških let, torej ljudje, iz vrst katerih je izšel in s katerimi se je v svoji reformacijski vnemi identificiral v mnogo večji meri kot s humanističnimi učenjaki. Že zaradi tega, ker je pisal za vse rojake, ne le za miselno elito. To pomeni, daje svoj knjižni jezik kaj lahko označil za jezik, ki se govori v njegovi rojstni vasi.91 Raščica je torej v nemškem posvetilu k Ta prvemu dejlu tiga Novega testamenta iz leta 1557 mišljena do neke mere metaforično oz. retorično, vendar tudi dobesedno: če povemo s paradoksom, lahko rečemo, da je kot figura mišljena dobesedno in kot dobesednost figurativno. Kako Trubar govora Raščice v omenjenem primeru ne misli do absurda dobesedno, da slutiti že na mestu, kjer mu pripiše vlogo podlage slovenskega knjižnega jezika: v istem nemškem posvetilu iz leta 1557 namreč pripoveduje tudi o tem, daje »ave Marija« prevajal drugače, kakor pravijo Slovenci: ne s »češčena Marija«, temveč z »veseli se, Marija«,92 kar pa je le ekzempelna ilustracija za njegov pristop k problemom književnosti. Ta mu očitno ni zapis tistega, kar se sliši med njegovimi rojaki — in to velja tako glede raščiščine kot Riglerjeve ljubljanščine! —, temveč je konstrukt, ki ga je ustvaril po svojih predstavah o razumljivosti v vseh naših deželah. Rigler navsezadnje v brezupnem poskusu, da bi nad vodo obdržal svojo naglo tonečo tezo, popolnoma proti duhu Trubarjevih izjav razlaga, da se pasus o Raščici v posvetilu iz leta 1557 nanaša predvsem na leksiko in stil93 (kajti totalne netočnosti oz. zavajanje Trubarja le ne more obtožiti potem, ko je raziskovalce njegovega jezika razglasil za fazifikatorje zgodovine: čudno bi bilo, da so vsi razen njega notorni lažnivci!). Toda vidimo, da si Trubar celo v ustaljeni, razširjeni in popularni molitvi drzne izvesti leksikalno predrugačenje glede na v ljudski zavesti globoko zakoreninjene formulacije, če je po njegovi prav novodobno samozavestni misli, ki temelji na srednjeveštva osvobojeni, se pravi suvereni individualiteti, to potrebno. Tu je torej še en dokaz, da ni ničesar samo zapisoval iz ust koga drugega, temveč je ustvarjal iz sebe, iz svojega samostojnega doživljanja vere in sveta.94 "Sicer pa Trubar ne pove, kdo na Raščici govori slovenski jezik tako, kot ga on piše: ker ga on, ki je od tam doma, govori, čeprav morda šele potem, ko ga napiše, za knjižnoretorično rabo vsekakor lahko reče, da se ta jezik govori na Raščici. 42M. Rupel, n. d., 79. "J. Rigler, n. d., 97. 44Že načelno je treba razumeti, da je knjižni jezik nekaj drugega kot narečje tudi (morda celo predvsem) v leksiki in stilu. Leksikalne zahteve knjižnega jezika so drugačne od onih za narečje, čeprav sta oba jezika v svojem naravnem okolju popolna. Četudi je narečje v stiku z verskim življenjem, je absurdno misliti, da zadostuje za prevod Nove zaveze ali Luthrove Hišne postile, Augsburške veroizpovedi in za ustvaritev cerkvenega reda. Še najmanj zadovoljuje leksikalno in stilno, medtem ko o glasovni in oblikoslovni zadovoljivosti ali nezadovoljnosti pravzaprav sploh ni mogoče govoriti na tako neposreden način, ker gre pri tovrstnih razlikah med dialektom in knjižnim jezikom pretežno za vprašanje estetike. Kot praktičen in kulturen človek je seveda tudi prevzemal iz že obstoječe civiliziranosti, toda le tiste elemente, ki so se mu zdeli primerni za posvojitev. Njegova »jezikovna politika« se je izogibala vsakršnim skrajnostim; o tem pripovedujeta dva ekzempla v za nas tako zelo pomembnem nemškem posvetilu k Prvemu delu Nove zaveze iz leta 1557: prvi, zgoraj pravkar omenjeni o prevodu fraze Ave Marija govori, kako ne gre za vsako ceno ostajati pri starem, drugi — nam tudi že znani — o neukem duhovniku na Planini pod Celjem pa, kako potrebna je (pre)izkušenost, ki se kajpada pridobi s poznavanjem tradicije in pomensko natančnim navezovanjem nanjo. Trubarju je bila vsakršna enostranskost v jezikovnih rečeh tuja, vsaka nepremišljenost pa odurna, kar dokazuje njegova velika nezadovoljnost ob Enih duhovnih peisnih iz leta 1563, ki so jih ljubljanski protestantski reformatorji napisali in zredigirali deloma mimo njegovega pravkar ustvarjenega književnega izročila (značilno so te pesmi bile bližje ljubljanščini, kot spisi začetnika naše literature: če bi bil jezik kranjskega stolnega mesta v resnici podlaga slovenskemu knjižnemu jeziku oz. celo njegova govorjena podoba, kakor sodi Rigler, zakaj bi Trubar bil s to edicijo tako nezadovoljen!?).45 Že na prvi pogled pa je očitno, da Riglerjeve ideje o Trubarjevem slogu še manj držijo kot o njegovi knjižni leksiki: zapletene retorične stavčne periode našega reformatorja, ki slonijo na strukturi odstavka,46 nikakor niso doma na Raščici; samo pri sintagmi je inverzni in torej zaznamovani besedni red praviloma nadomeščen z običajnim,47 a to stilno opustitev glede na starejše stanje (v Brižinskih spomenikih — toda v tem Trubar le sledi globalnim slogovnim tendencam, ki so prišle do izraza že v Stiškem rokopisu, vendar je za tamkajšnjo retoriko značilna linearnost v »pripovedi« in torej sorazmerno ozek repertoar stavčnih struktur, kar je običajno za čas pred cvetno gotiko in pred prehodom v renesančno občutenje sveta, ki najde v slovenščini odmev šele v Trubarjevi retorični veščini) v repertoarju figuralnosti več kot nadomešča izrazna sinonimika, ki le malo manj kot pojasnjevanju služi tudi okraševanju (le da brez tozadevnega manierizma in pretiranega števila členov v formuli — kar vodi v barok; kot ugotavlja Breda Pogorelec, pri Trubarju v takih primerih prevladuje dvojna ali trojna formula). Trubarjev novi retorični slog je obogatil repertoar pogosto rabljenih stavčnih zvez predvsem s tistimi, ki razbijajo (časovno, prostorsko itd.) premočrtnost v »pripovedi«. Presenetljivo je Rigler vso svojo na moč drzno in daljnosežno tezo kaj majavo postavil na le dva docela glasoslovna pojava, ki naj bi se razlikovala na Raščici in v Ljubljani 16. stoletja. Gre za refleksa dolgega jata in njegovega o-jevskega vzporednika, pri čemer ni na voljo nobenih pozitivnih sočasnih dokazov ne za govor Ljubljane ne za govor Raščice (ob tem je računati z govorom Raščice le do leta 1520, kajti odtlej Trubar ni več prebival v rojstni vasi, medtem ko se je v Ljubljani naselil petnajst let za tem, in bi bilo treba kot ljubljanščino, ki jo je poznal, upoštevati jezik kranjskega stolnega mesta šele od tega časa naprej). Rigler, ki na veliko dokazuje identičnost Trubarjevega knjižnega jezika z ljubljanščino, ne kaže nobenega entuzi- 95J. Rigler, n. d., 111 in dalje. '"'B. Pogorelec, Razvoj slovenskega knjižnega jezika, SSJLK, Informativni zbornik, Dodatek (Ljubljana, 1974), 7. 47Prav tam, 7. azma za njegovo primerjavo jezikom na Raščici v kritičnem času (tudi to bi mogla biti zgolj predstava brez pozitivnih dokazov, kajpak mimo Trubarjevega knjižnega jezika in njegove trditve, da je le-ta tak kot govorica v njegovi rojstni vasi — vendar ne konkretna, ni navedeno, kdo je njen kompetentni nosilec); tako tudi ne zmore nedvoumnega dokaza za veljavnost svojih izvajanj.98 Celo sam poudarja dolenjski značaj ljubljanščine 16. stoletja:99 ta se torej glasoslovno ni bistveno razlikovala od raščiščine. Metodološko zelo nečisto je njegovo operiranje z dihotomijo ljubljanščina-govor Raščice: govoru Raščice je vzporednik kvečjemu (etnografski) govor Ljubljane, medtem ko je ljubljanščina kot govor Ljubljančanov, tako avtohtonih kot prišlekov (ki so v niti za tedanje razmere ne preveliko mesto prinašali tudi jezikovne značilnosti od drugod: o veliki pomembnosti tovrstnih vplivov in potemtakem o veliki nestanovitnosti ljubljanščine priča še za mnogo poznejši čas Kopitarjevo pisanje o njeni sodobni podobi, ki da je bolj gorenjska kot dolenjska, medtem ko je poprej bila po vseh relevantnih suponiranjih dolenjska!), širši pojem. Vendar se tudi na Raščici v 16. st. ni slišal samo njen (etnografski) govor, kajti tamkaj niso živeli zgolj dobr(odušn)i divjaki razsvetljensko-predromantičnih predstav, ki bi do negibnosti konservirali — v največje zadovoljstvo strukturalnih jezikoslovcev in v svoje poneumljenje — svoj jezik, nasprotno: Anton Melik je opozoril na to, da je Raščica v Trubarjevi dobi bila prometno odprta,"*1 o čemer priča tudi naš reformator sam, ki ve marsikaj povedati o neljubih obiskih Turkov in malovrednega »krovaškega malarja« (njegov oče je temu plačal z 20 ogrskimi zlatniki, kar spet po svoje govori o svetovljanskosti tistih krajev!),"" še najbolj pa dejstvo, da se je tamkaj splačalo postaviti mitnico. O tem Rigler noče ničesar vedeti in pozna na eni strani samo »govor Raščice« (ter ne raščiščine), na drugi pa le »ljubljanščino« (in ne govora Ljubljane)... Toda že načelno je treba poudariti: krajevni govori v srednjem veku in v začetku novega niso mogli biti niti približno tako ustaljeni, kot so postali v zlatih časih absolutistične države ter samo njej lastnega čvrstega priveza podložnikov na zemljo; poprej so kuga in druge bolezni na en ter Turki in domači bojeviteži na drug način zelo temeljito onemogočali preveliko stalnost prebivalstva (poleg tega je cvetela kmečka trgovina, katere oviranje je bilo eden glavnih vzrokov za velike kmečke upore v 16. st.: tudi iz tega razloga so naši kraji bili na nenehnem jezikovnem prepihu!). Slovenska narečja so tedaj mogla nastajati (in tudi so nastajala, za kar imamo danes — resda dokaj maloštevilne — dokaze od visokega srednjega veka naprej), vendar ne tudi dokončno nastati; šele 9SPrim. še J. Ric.ler, n. d., 96: »Omeniti je treba tudi pojave, ki jih je Trubar poznal iz svojega dialekta, toda po vsej verjetnosti tudi iz Ljubljane, pa jih je vseeno odpravljal.« Kako je ob tej trditvi še mogoče govoriti o nekakšnem Trubarjevem zavestnem hotenju, pisati v ljubljanščini, ostaja uganka. Riglerjev rezultat torej ni —če parafraziramo J. M. Keynesa — niti veljaven (se pravi v skladu z dejstvi, ki jih pozna in iz katerih dela sklepe) —, kaj šele, da bi bil pravilen (glede na vsa odkrita in .še neodkrita dejstva)! "Prav tam, 100-110. "ЮА. Melik, Prometni položaj Raščice v Trubarjevi dobi, II. Trubarjev zbornik (Ljub- ljana, 1952), 57 in dalje. 101 M. Rupel, n. d., 238. življenjski slog 17. in 18. st. jih je omogočil v obliki, kot jo razumemo (in poznamo) dandanes.102 Čas je, da sklenemo razpravljanje o Riglerjevih hipotezah, ki se v njegovi knjigi Začetki slovenskega knjižnega jezika od sile obsežno, pa hkrati tudi na moč ekstenzivno in z malo uspeha dokazujejo. Proti njim govori tudi Hišna postila, ki jo je po Trubarjevem prevodu za tisk priredil Andrej Savinec. Rigler sam mora priznati, da je to delo izmed vseh Trubarjevih najbogatejše z neljubljanskimi značilnostmi.103 Ker je bil Savinec Ljubljančan, bi morala njegova redakcija še posebej lepo in verno izražati duha ljubljanščine, če bi ta bila resnično temelj Trubarjevega knjižnega jezika in torej tudi slovenskega knjižnega jezika nasploh. Toda ideal tega jezika je očitno bil drugje, saj ljubljanščina celo na književno ustvarjanje rojenih Ljubljancev ni vplivala. Sklep o vlogi jezika kranjskega stolnega mesta v nastanku naše literature v 16. st. se torej more glasiti edino takole: morebiti je kot eden mnogih lingvističnih fenomenov, ki so obdajali Primoža Trubarja, v določeni meri interferenčno zaznamoval njegove zgodnejše spise, toda četudi je v slovstvenih podvigih našega vodilnega reformatorja imel kakšno vlogo, je ta bila docela nebistvena, saj se je ustanovitelj slovenskega protestantizma pozneje knjižnojezikovno izrazito gibal v smeri stran od njegovih značilnosti (ki pa navsezadnje niso bile samo ljubljanske!), kar so aktivno podpirali tudi Ljubljančani, zlasti Savinec. 104 Če je ljubljanščina na Trubarjev knjižni l02Naši dialekti, kakor jih poznamo danes, se temeljito razlikujejo od nekaterih drugih, denimo italijanskih ali nemških: pri nas so narečja navezana na ruralno sfero življenja, drugod pa so širša in poudarjeno nadstanovska (okvir nekdanjih kneževin ipd.; seveda znotraj takšnih dialektov obstaja še stanovska govorna razslojenost). Verjetno so na Slovenskem nastajajoča narečja v nekdanjosti, preden so naši ljudje po ideologiji poznega 18. (Zois piše Vodniku, naj strun ne uglasi previsoko, ker se mora ozirati na naslovnike slovenske poezije, ki so očitno precej preprosti) in 19. st. (Levstik in njegovi) postali le »prosti narod«, bila bolj podobna drugim (v smislu nadstanovskosti). Na to bi kazala jezikovna enakost spisov iz različnih stanov, npr. Khislovega (uradniškega) razglasa iz leta 1570 in besedil protestantskih duhovnov iz osrednjega dela Kranjske ter bistvena jezikovna neenotnost tekstnih podvigov ljudi istega stanu iz različnih slovenskih pokrajin (Vipavec Krelj nasproti drugim slovenskim protestantskim duhovnom; to pravilo nekoliko podira njegov rojak Trost, ki mu jezikovno ni soroden, toda treba se je zavedati, da gre pri njem za izrazitega učenjaka, ki je vstopal že v čvrsto kodificiran knjižni jezik); res je, da smo tu že na ravni knjižnega jezika, toda nadstanovska narečna razčlenjenost močno vpliva na njegovo variantnost v času, ko pismenstva še ne ustvarjajo nosilci ruralne narečne kulture kot nosilci lokalnih jezikovnih značilnosti, s katerimi hote ali nehote barvajo knjižni jezik. Torej so naši dialekti v nastajanju bili nadstanovski in ne, kakor v 19. in 20. stoletju, le idiom »prostega naroda«, medtem ko so prvaki govorili nemško, dokler se niso priučili vseslovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovci ta zgodovinska dejstva prepogosto spregledujejo. 103J. Rigler, n. d., 203, 204. ""Trubarjeva konstrukcija vseslovenskega knjižnega je bila dovolj odprta, da je puščala dovolj prostora posameznim glasoslovnim in celo oblikoslovnim variantam ter spremembam v teku razvoja (denimo opustitev od Riglerja toliko poudarjanih glasoslovnih značilnosti spisov našega reformatorja do leta 1564/67, ki naj bi dokazovale ljubljanščino), medtem ko bi v primeru, da bi bile Riglerjeve razlage v Trubarjevem zavestnem hotenju po pisanju v ljubljanščini, katere razpoznavno znamenje so le nekateri glasoslovni refleksi, točne, prišlo do tega, da bi Trubar v prvem štirinajst- oz. sedemnajstletju pisal v enem, pozneje pa v drugem knjižnem jeziku, kar pa je absurdno misliti. jezik vplivala, seje to moglo zgoditi le na ravni nekaterih interferenc živega jezikovnega okolja (na to kaže dejstvo, da je Rigler ljubljanske značilnosti mogel dokazovati le pri glasoslovnih pojavih!), ki so reformatorju utegnile ostajati v spominu tudi v času prvega pregnanstva v nemškem delu Cesarstva, ni pa bila nikak njegov književno-jezikovni ideal. Ta je veljal vsem Slovencem, ne le kranjskim in še manj samo ljubljanskim, o čemer izjemno jasno pričuje že večkrat apostrofirano nemško posvetilo k prvemu delu Nove zaveze iz leta 1557,105 kjer Trubar prosi za dva bodisi kranjska bodisi spodnještajerska slovenska duhovna kot pomoč svoji prevajalski misiji: očitno so bili za njegov koncept vseslovenskega knjižnega jezika Kranjci enako uporabni kot Spodnještajerci, ki ljubljanščine pač niso mogli znati. Proti Riglerju pa mimo Trubarja govorita tudi dve najpomembnejši knjigi drugih slovenskih protestantov, Dalmatinova Biblija in Bohoričeva slovnica. Slednja je delo človeka iz prve generacije naših protestantov. To pomeni, da seje Bohorič osebnostno oblikoval še pred Trubarjevim slovstvenim nastopom, vrhu vsega pa je bil po rodu s Štajerskega, torej iz druge (tedaj mnogo razvitejše, močnejše in bolj svetovljanske) dežele kot naš vodilni reformator. Vendar je kljub temu sprejel Trubarjev knjižni jezik kot svoj in ga preizkusil ob kriterijih Melanchthonove latinske slovnice, tisti čas naravnost zglednem teoretiškem merilu civiliziranosti in humanističnem standardu knjižnojezikovne kultiviranosti. Takšno Bohoričevo ravnanje dokazuje doživljanje Trubarjevega knjižnega jezika kot evropsko primerljive knjižnojezikovne strukture že pri tistih, ki jim ta jezik ni bil vcepljan skozi šolsko prisilo, in so ga lahko kritično motrili kot osebnostno stabilni inteligentje. Knjižnost Trubarjevega knjižnega jezika je torej bila opažena že v njegovi generaciji; še več, bila je še v času njegovega življenja ne le praktično, temveč tudi teoretično dokazana po v sočasni Evropi za to običajnih humanističnih merilih. Takšna ne na avtoriteti, temveč na svetovljanskem (ne lokalističnem!) kritičnem preizkusu utemeljena zavest sodobnikov pa govori, kako Trubar ni mogel biti preprosto zapisovalec kakšne ljudske govorice, tako tudi ljubljanščine ne. Rigler se tega zelo dobro zaveda in potem, ko je prisiljen v Bohoričevi slovnici ugotoviti odločno prevladovanje stanj, ki niso značilna za sočasno ljubljanščino, za svojo znanstveno metodo zelo značilno zatrdi, da to delo »verjetno«106 — ko govori o svojih idejah, ni nič samo verjetno, temveč vse gotovo, tudi brez metodološko neoporečnih dokazov! — ni dosti vplivalo na razvoj slovenskega knjižnega jezika, kar je kaj nenavadna trditev, saj je prišlo do ponatiskovanja in prirejanja Zimskih uric še v 18. st., živahno pa se je ta knjiga omenjala (tudi s sklicevanji) še pozneje. Dalmatinova Biblija prav tako nasprotuje značilnostim ljubljanščine kritičnega časa (in to je bila knjiga, skozi katero se je slovenski knjižni jezik 16. st. najdlje l05M. Rupel, n. d., 75. Povedno Trubar za Spodnještajerca ne zahteva nikakega tečaja iz ljubljanščine! Nasploh se v literaturi za zgodnejša obdobja ljubljanske škofije preveč poudarja pomen Ljubljane: vsaj toliko časa kot v nji je episkopov dvor v 15. in 16. st. preživel v Gornjem Gradu. Zato je nedvomno tudi tamkajšnja lokalna govorica močno zaznamovala kultivirano slovenščino, ki je določeno vlogo v življenju omenjene škofije nedvomno imela že od vsega začetka. |0ћЈ. Rigler, n. d., 200. praktično ohranjal in izžareval svojo moč v prihodnost!):1117 Dalmatin bi kot učenjak, kije vstopil v že oblikovan knjižni jezik, zlasti ob svojem bivanju v Ljubljani, kjer je prevedel večji del Sv. pisma, moral pisati izrazito ljubljanščino v primeru, da bi bila ideal oz. standard v okvirih književnosti, ki jo je ustanovil Trubar. Vsaj v svojih spisih bi jo uporabljal, če je že govoril zaradi rojstva v Krškem ne bi. Dalmatin se je držal koncepta slovenskega knjižnega jezika, kakor ga je začrtal njegov utemeljitelj in je dejansko povsem obšel poskus reforme »gospod Truberjove kranščine«1"* minornega Sebastjana Krelja (deloma se je na Krelja navezal le pri pisanju sičnikov in šumevcev). Kako Trubar nadaljevalcem svojega dela ni nič povedal o tem, da bi ljubljanščina bila slovenski književnojezikovni ideal,104 kaže tudi revizijsko delo ob Dalmatinovi Bibliji: čeprav je potekalo v Ljubljani, se lokalna govorica vanjo ni mogla vtihotapiti. Toliko pomembnejše je to zato, ker Trubar svojega knjižnojezikovnega koncepta pred cvetom notranjeavstrijskega protestantizma ni mogel zagovarjati osebno, temveč samo posredno, preko svojega velikega duhovnega dediča Dalmatina."" Riglerjeva domneva, da si je Trubar prizadeval pisati v ljubljanščini, kakor smo videli, ne vzdrži resnejšega kritičnega pretresa.Njegova želja po lansiranju izvirne teze, ki bi naravnost kopernikansko ali vicovsko na glavo preobrnila obstoječo zavest ter volja po historični utemeljitvi naslonitve (vsaj dela govorjenega) modernega slovenskega knjižnega jezika na ljubljanščino (a to je v nasprotju tako s humanistično zasnovo našega knjižnega jezika kot tudi z njegovim nadaljnim razvojem; značilno je bil podoben poskus o. Marka Pohlina odločno zavrnjen), kar seje, ne po naključju, začelo dogajati ravno v času, ko je nastajala knjiga Začetki slovenskega književnega jezika, sta bili le preveč očitni. Če torej povzamemo: Trubarjev knjižni jezik ni prav nič preprost, čeprav hoče biti razumljiv tudi najpreprostejšemu Slovencu. Ne gre za zapis kakšnega govora (ne ljubljanščine ne raščiščine), temveč za izrazito knjižno strukturo.1" Morebitnih l07J. Rigler, n. d., 142 in dalje. №!o; obet (ofer) — prinos, aldov. Terminološka dvojnost pa se razteza tudi v slovanski prostor, ki potrjuje termine, prilagojene ali prevedene iz grščine prvenstveno v jezikih vzhodnega obreda (npr. propovedb (pridiga), vbskrbsb —» uskrs; bo-gorodica, krščanin, sveštenik, pop, kmotr, кит; brak itd.), medtem ko izkazujejo vzhod-noslovenski prostor (Slovenske gorice, Prlekija, Prekmurje), delno madžarski (panonskoslovenska prevzeta terminologija), zahodno slovanski in hrvaški, termine dvojnega (latinskega, grškega) izvora, seveda ob mlajših, bogatih, že individualnih jezikovnih tvorbah.9 Ne glede na ta dejstva pa so si slovanski jeziki tudi v sodobnosti na ravnini besedišča še dokaj blizu; torej tudi v 9. stoletju ni moglo biti slabše. Češki jezikoslovec F. Kopečny je na podlagi analize sodobnih razpoložljivih slovarjev posameznih slovanskih jezikov skušal dognati obseg Slovanom skupnega besedišča. Zanimive rezultate nam predstavlja njegovo delo Zakladnt všeslovanska slovni zasoba (Praga, 1981)."' Izluščil je 1990 skupnih slovanskih gesel, od teh je v vseh jezikih še vedno potrjenih 1170, 250 se jih oblikovno (besedotvorno) razlikuje, 890 pa se jih razhaja — izkazujejo v različnih jezikih različno stopnjo kontinuitete (različen izpad prvotnih leksemov)." 8Zahodni, bolje rečeno, središčni slovenski prostor, vse od Celovškega-Rateškega rokopisa (-1380) do začetka 19. stol. izkazuje utrditev teminov latinsko-nemškega izvora (gajžla, mar-tra, žegen, gnada, itd.). Terminološke razlike med zahodnim in vzhodnim slovenskim prostorom izrazito izstopajo že v »Registru« Dalmatinove Biblije (1584). Krajnski — Koroški; Slovenski, Bezjački in Dalmatinski, Istrski, Kraški (npr.: Ajd—pogan; žegen—blagoslov, mar-tra — moka, odrešenik — spasitel; klagovanje — toga; ječa — voza, itd.). Zato nas ne preseneča, da Krelj uporablja tudi nekatere terminološke različice (kristjanikerščenik, žegen/ blagoslov, proroklprerok, itd.). V Vipavi je v 15. stol. obstajala glagoljaška šola, v škofiji Koper je bil ustaljen (na podeželju) glagoljaški obred. Vse jugozahodno slovensko jezikovno obrobje (Bela krajina) je bilo vse 15. in 16. stoletje v stiku z dejavnostjo glagoljašev. Ista »starosloven-ska« obredna terminologija pa je značilna tudi za kajkavsko in prekmursko nabožno slovstvo. O tem več M. Orožen, Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in vzhod-noslovenskem knjižnem jeziku, SR XXXIV (1986), 35-57, Kreljev jezikovni koncept, SSJLK ZP XXIII (1987), 139-157; Prekmurski knjižni jezik, SSJLK ZP XXV (1989), 37-60. 9Glej M. Orožen, Fran Miklošič — raziskovalec slovanske obredne terminologije, Miklošičev zbornik, ur. V. Vrbnjak (Maribor: KF in SDS, 1991), 137-163. "'Delo je nastalo v zvezi s pripravami vprašalnic (prvenstveno za raziskavo oblikoslovja) za Slovanski lingvistični atlas (OLA). "Glej poglavje Seznam slov chybčji'ci'ch v jednom jazyce (str. 51-53). Najmočnejši izpad prvotno skupnoslovanskega besedja izkazuje lužiška srbščina (352), tej pa sledijo: madekonšči-na (300), bolgarščina (270), beloruščina (205), ukrajinščina (150), srbohrvaščina (145), ruščina (preko 130), slovenščina (130), poljščina (117), slovaščina (60), češčina (niti ne 40). To je sicer relativna, vendar glede na panonsko oz. makedonsko teorijo zgovorna podoba. Zdi se, daje izpad izvirnega besedja sorazmeren z razpadom prvotne fleksije v bolgarščini in makedonščini. Opozorimo kar na začetku, kaj je dognano glede slovenščine (gradivo je zajeto iz Pleteršnikovega slovarja, kjer je panonskoslovenski besedni fond upoštevan). Nepotrjena so naslednja gesla, bodisi da so v razvoju slovenskega jezika (alpsko- in panonskoslovenskega) zamrla, ali pa bila izrinjena z izposojenkami zahodnih in severnih jezikovnih sosedov, morda z novotvorbami (semantičnimi kalki, npr.: kruh krušiti, das Brot, za stroslovanski И1еЬъ\ ali npr. miza <— mensa, ki v slovenščini povzroči pomensko spremembo besede stolb—derStuhl): buda, čeljadb, čgstb, čestb, čbrvjenb, dijavoh / -Ьо1ъ, diviti sq, korabjb, linjati, nevimrn, olovo, игЬъ,pekarjb,pytati/ ръ!-, toniti, sera, spkb, spo/ъ adj., ščedrb, и, verbovati, vetbchb, гатъкъ, znibja. Kljub temu jih kar nekaj od teh zasledimo v slovenskih zvrstnih besedilih v dobi arhaizacije in slavizacije slovenskega jezika v 19. stoletju (npr.: rob, črlen, diviti se, zmija). Tako je razumljivo, da je tudi, bolje — zlasti na besedni ravnini vseh slovanskih jezikov, izpričana določena stopnja ujemalnosti s starocerkvenoslovanskim besediščem, pri čemer ne mislimo mlajših jezikovnih redakcij (ruska, srbska, bolgarska, hrvaško-glagoljaška ali moravska). Vzpostavljena so bila tudi stalna razmerja na glasoslovno-oblikoslovni ravnini,12 posebej pa kaže ponovno opozoriti na »dvojnost« besedja—na bazično skupno besedje in zgodnjo »knjižno« terminološko plast, ki se je v slovanskih jezikih, kot smo ob Miklošičevem gradivu skušali dokazati, razvijala delno po izhodiščno razlikovalnih besedotvornih vzorcih, prilagojenih vzorcih (npr. zloženke po grščini: bogorodica, blagodat), različnih semantičnih kalkih tudi ob navezavi na prvotne poganske pojme oz. poimenovanja (npr. rota, treba, bolvan, kolenda, risale, ad, nav,praboh = hudič)11. V pričujočem prispevku želimo pokazati, kakšen je bil potek soočanj te vrste med slovenskim (knjižnim) in starocerkvenoslovanskim jezikom v teku 19. stoletja od začetkov slovanske filologije do njenega »izteka«, do časa, ko je tega jezika nevešče zavedno slovensko izobraženstvo njegovo prisotnost (izkazovano kontinuiteto s »staro-slovenščino«) v jezikovni praksi zavrnilo. Pa tudi nekateri jezikoslovci (Škrabec,14 kasneje Breznik) so knjižno nomio že iz prepričanja opirali na slovenski knjižni jezik 16. stoletja, A. Breznik celo že na osnove leposlovne, umetnostne knjižne zvrsti in »ljudskega jezika« 19. stoletja,15 kar je našlo svoj odraz tudi v njegovi slovnici (prva izdaja 1916). Večja oz. manjša strukturna sorodnost slovenskega in starocerkvenoslovanskega jezika je bila zapažena že na začetku stoletja. Sovpadla je z razvojem slovanske filologije razsvetljenjskega obdobja, z odkritjem Brižinskih spomenikov, z odkrivanjem ciril-metodovske dejavnosti na Moravi in v Panoniji, z zagretim iskanjem zgodovinskih jezikovnih spomenikov kot potrditve zgodovinske narodove identitete."' 12Že v prvih izdajah Miklošičeve primerjalnoslovanske slovnice (Lautlehre, 1852, Formenlehre, 1856, Syntax, 1874, Stammbildungslehre, 1875, Wortbildungslehre, 1876), zadnji pri Slovencih R. Nahtigal, Slovanski jeziki (Ljubljana, 1952). l3Glej ustrezna gesla v Miklošičevi Krščanski terminologiji. l4Glej njegove slovenistične študije na platnicah Cvetja (iz vrtov Sv. Frančiška) 1880-1915. l5Več o tem M. Orožen, Jezikoslovje v Domu in svetu, Zbornik Dom in svet II (Maribor, 1989), 15-35. 16Odkritje Slova o polku Igorjevem 1797, odkritje Brižinskih spomenikov 1807, »odkritje« ponaredkov Kraljedvorskega in Zelenogorskega rokopisa: 1816, 1829 (Rokopis Kraljevodvorski, »Iz staro-češkega poslovenil« Franc Levstik, Celovec, 1856). Odkritje BS je pomenilo izjemno oporo za dvig narodne zavesti in samozavesti pri zavednih slovenskih izobražencih. Zlasti izjava Dobrovskega: »Gratulor vobis Kranjciis quia antiquissimum manuscriptum habetis« v pismu Kopitarju. O tem M. Orožen, Trajna aktualnost zgodovinskega in dialektološkega raziskovanja slovenskega jezika, Zbornik SDS I: Ramovšev zbornik (Ljubljana, 1990), 61-78. Od izida Kopitarjeve slovnice (1808) do Miklošičeve smrti (1891) oz. Vondrakove izdaje Brižinskih spomenikov (1896) so bili slovenski filologi, jezikoslovci, rodoljubi in književniki naravnani v jezkovno narodovo zgodovino, utrjeni v prepričanju, da je slovenski jezik naših prednikov v nekdanji kneževini Karantaniji in Panoniji soudeležen pri oblikovanju »starega cerkvenega slovanskega« jezika.17 V istem obdobju, konec 18. stoletja, so »slavisti« (Gutsman, Dobrovsky, Kopitar, Ravnikar) »odkrili« tudi iz grščine v jezik »ogrskih Slovencev« preveden »Nouvi Zakon« St. Kuzmiča (Halle, 1771). Glede na besediščno izvirnost, razlikovalnost v odnosu do središčne »kranjščine«, sploh »pravilnost«, je vzbudil pozornost, zanimanje, vzgle-dovanje. Kopitar ga je postavljal nad Japljev novozavezni prevod (1874, 1800). In polagoma se mu pri študiju, ob tekstoloških primerjavah najstarejših starocerkvenoslo-vanskih biblijskih besedil do katerih je imel dostop v dunajski dvorni knjižnici, ob soočanju le-teh z mlajšimi južnoslovanskimi in slovenskimi, razkrijeta dva tipa (knjižne) slovenščine: karantansko-kranjska in panonsko-slovenska. Tako je tudi razumljivo, zakaj je želel, da bi P. Dajnko napisal slovnico in slovar vzhodnoslovenskega »narečja«. Prav odkritje knjižne prekmurščine je odigralo ključno vlogo pri postavitvi znane hipoteze o izvoru jezika ciril-metodovskega obdobja. Gradivo zanjo je Kopitar zbiral, dopolnjeval, izpopolnjeval vse od izida slovnice Grammatik der slawischen Sprachen in Krain, Karnten und Steyermark (1808), kritike Dobrovskega Institutiones Linguae Slavicae Dialecti Veteris (1822)18 ter jo jezikoslovno, tekstološko in z zgodovinskimi dejstvi podkrepljeno izpostavil v znameniti izdaji Glagolita Clozianus (1836). Skupaj z jezikovno arhaičnim starocerkvenoslovanskim spomenikom in Brižinskimi spomeniki je priobčil tudi 23 prevodov evangeljskega odlomka Pot v Emavs (Luka XXIV, 13-36) — od najstarejših (Ostromirovo Evangelije, 1057) do sodobnih južnoslovanskih, posebej slovenskih.14 Slovenski prevodi se pojavljajo pod oznako IV. Dialecto slovenica hodierna, po časovnem zaporedju pa si sledijo odlomki iz kajkavskih l7Da so BS in najstarejši stcsl. spomeniki, t. i. Panonski spomeniki (njihov korpus v odnosu do mlajših slovanskih jezikovnih redakcij je dognal Miklošič, Altslovenische Formenlehre in Paradigmen, 1874) nastali nekako v istem času, da so v zgodovinski in jezikovni medsebojni zvezi, so bili do Miklošičeve smrti prepričani vsi slovenski jezikoslovci: G. Krek, M. Valjavec, S. Škrabec, K. Štrekelj, M. Pleteršnik. Vondrakova izdaja BS (1896) je v slavistiki zamajala njihov karantansko-panonski izvor (prostor nastanka naj bi bil na Moravskem), V. Jagic pa se je podobno kritično opredelil do panonske teorije; šel v bistvu za Čehi (Dobrovsky in Šafarik sta predpostavljala »bolgarski« izvor, kot tudi Leskien — »altbulgarisch«). Jagičev učenec V. Oblak je na podlagi narečnih podatkov iz okolice Soluna (Macedonische Studien, izdal V. Jagič , Dunaj, 1896) »makedonsko teorijo« potrdil. Vendar so zdaj, ko je Miklošičeva korespondenca z južnimi Slovani izšla (Katja Sturm-Schnabl, Der Briefwechsel Franz Miklosichs mit den Siidslaven / Korespondenca Frana Miklošiča z južnimi Slovani, Maribor: Obzorja, 1991), končno na razpolago dragoceni viri za ponovno preverjanje Miklošičevih stališč. '"Dokaj obširno v Jahrbiicher der Literatur 1822 (januar, februar, marec; XVII, 66-107). '^Razdelil jih je v štiri tipe: I. Dialecto slovenica veteri ecclesiastica, kamor uvršča Ostromirov evangelij 1057, glagolski kodeks iz 1. 1368, srbski kodeks iz 1. 1372 ter Textus vulgatus Russorum 1816, II. Dialecto bulgarica hodiema, Novi Testament (Bukarešta, 1833), III. Dialecto Illyrica, rectus Serbocroatica, sive Chroatoserbica (kot prvi je naveden V. Karadič 1824, sledijo pa mu starejši prevodi iz let 1553, 1824, 1586, 1640, 1808, 1831, 1806 — seveda z natančnejšimi naslovi). lekcionarjev (1651, 1778), odlomek iz Kiizmičevega prevoda NZ (1771) ter Dajnkovih Evangelijev (1826) kot zgledi panonskoslovenskega jezika, nato pa zgledi karantan-skoslovenskega jezika (Slovenorum Carnioliae, seu Cerantanorum sensu strictiori, str. LVII) od Trubarja (1557), Krelja (1567), Dalmatina (1584), Gutsmana (1780), Japlja-Kumerdeja (1800). Dodaja pa še dva kranjska (1825), od teh je zadnji zgled najnovejšega puristično prečiščenega prevoda. Iz razvrstitve odlomkov sledi, da seje Kopitar knjižne ra-zlikovalnosti, dvojnosti slovnične zgradbe slovenskega jezika dobro zavedal in v tem delu pravzaprav tudi Hrvate kajkavce (»Civilne Hrvate«) in »ogrske Karantance« (Prekmurce in Porabce) prištel k Slovencem. Trem slovenskim deželam v tedanji Avstriji (tako kaže slovnica 1808) je preštel še del Slovencev na Ogrskem. Dve razlikovalni zgradbi jezikovne skupine kaj sta ob soočanjih istega evangeljskega odlomka ob »ilirskih« (imenuje jih Dialetco illyrica, rect. Serbochrovat., sive Chrovatoserb.) jasno razvidni. Kopitar je vprašanja sorodstvenih razmerij slovenskega jezika s starocerkvenoslovanskim postavljal in razreševal celostno, upoštevajoč jezkovne, zgodovinske, zemljepisne podatke, skratka — sociolingvistično. Vpliv tega dela na oblikovanje slovenske knjižne norme in na razvoj slavističnega jezikoslovja je bil daljnoročen. Tudi iz njega je zrasel Miklošič. Vendar, kot je bilo rečeno, so bili že slovenski razsvetljenci (Linhart, Gutsman, Japelj, Vodnik, Ravnikar) pozorni na jezik ciril-metodovskega obdobja. Nekateri spomeniki so jim bili dostopni celo v Zoisovi knjižnici. Soočanje le-teh je teklo v dveh smereh: teoretično in praktično. S Kopitarjevo slovnico, ki je glede puristične prenove središčnega, kranjskega knjižnega jezika nakazovala in priporočala ozir na starocerkvenoslovanščino, se je le-ta prenoviteljem jezika razkrila kot bogat rezervat za prenovo besedišča in sklad-nje sodobne knjižne slovenščine, tedaj še pokrajinskih različic.2" Tak prvi približevalni korak je storil V. Vodnik. V Pismenosti zaperve šole (1811) je vpeljal po znani slovnici M. Smotrickega ter N. V. Lomonosova kar lepo število slovničnih terminov (npr.: glasnik, glagol, padež, deležje, zalog, vez, narečje, udar, itd.).21 Gre za ustrezne glasoslovne prilagoditve slovenščini. Taka »bližina« je bila gotovo opogumljajoča. Se pred izidom epohalnega dela J. Dobrovskega Institutions Linguae Slavicae Dialecti Veteris (1822) se ob starocerkvenoslovanskih besedilih praktično vzorujeta U. Jarnik (Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814)" in M. Ravnikar (Zgodbe svetiga pisma za mlade ludi, 2HPosredno je prav Kopitarjeva slovnica (1808) sprožila vprašanje knjižno-jezikovnega poenotenja oziroma opustitev pokrajinskih različic v slovenskem jezikovnem prostoru. Jarnik je odločitev napovedal in nakazal že leta 1814 (Zber lepih ukov za slovensko mladino), pred težje vprašanje pa so bili postavljeni vzhodni (narečno — panonski) Slovenci, ki niso mogli opustiti svojih različic, ker so razlike v skladnji in besedišču bile težje premostljive; razmerja niso tako določljiva kot v območju glasoslovja. O tem več M. Orožen, Slovenski knjižni jezik in zaton pokrajinskih različic v prvi polovici 19. stoletja. Obdobje romantike v SJLK (Ljubljana, 1981; Obdobja 2), 421-439. 2'Glej M. Pirnat, Znanstveni jezik v Vodnikovi slovnici, Slovenski jezik v znanosti I (Ljubljana, 1986; Razprave Znanstvenega inštituta FF), 101-109. "Besedila, 9 Naukov v podobah (poučne povestice) je priredil po slavenosrbskem Cvetniku Jovana Rajiča (1802), Ezopove basni pa so prevedene iz latinščine in češčine. Od tod tudi deležijsko izražanje v besedilih. Ravnikar pa se je očitno zgledoval pri Kiizmiču. V uvodu Zgodb razlaga, da se je za oblike, ki resda niso v navadi, odločil zato, ker jih pišejo na vzhodu in ker se tako slovenski stavek lepo okrajša. Vzorec mu je všeč predvsem kot skladenjski kondenzator. 1815-17) ter z oživitvijo govorno že zakrnelih deležijskih oblik (na -oč/eč, -e in -vsi) oziroma skladenjskih funkcij »popravljata« z odvisniki prenatrpano skladenjsko izražanje, se v tem pogledu pri-bližujeta Kuzmičevemu jeziku, ki to kontinuiteto s »staroslovenskim« jezikom posredno vzdržuje. Začetek sistematičnih soočanj slovenskega besedišča s starocerkvenoslovanskim pa predstavlja besediščna zbirka U. Jarnika, Kleine Sammlung solcher altslovenischen Worter, welche im heutigen windischen Dialecte noch kraftig fortleben: Ein Beytrag zur Kenntniss der alten hochslovenischen Buchersprache (Celovec, 1822). Kako je zmogel tako primerjavo brez ustreznega stcsl. slovarja? Saj ta še sploh ni obstajal; tudi slovnico Dobrovskega (Institutiones) je dobil v roke šele ob natisu svojega delca. Kot pravi, je sam izpisal iz starocerkvenoslovanske biblije21 besedišče ter ga primerjal z govorno (in knjižno) podobo besedja na Koroškem. Rezultati te primerjave so bili gotovo vzpodbudni za vse slovenske filologe, dejavne tudi v drugih slovenskih deželah (Štajerska: Dajnko, A. Murko, A. M. Slomšek; Kranjska: Metelko, Ravnikar in drugi). Takole pravi: »Ihr so nahes Vehaltniss mit dem slavischen in Karnten, Krain und Steryermark soli in dem vorliegenden kleinen Worterverzeichniss zu Freude der Sprachgenossen aufgedeckt werden.« V biblijskem besedilu je odkril preko 2000 v govoru potrjenih besed, ob prebiranju Dobrovskega Institutiones pa se je razkrilo še dodatnih 300. Vse to mu je prineslo veliko »zimskega« zadovoljstva. Pripominja pa, da bi bilo število besed ujemalnic gotovo večje, če se ob tej primerjavi ne bi bil omejil le na »Karantanische Mundart.« Kot kaže način prečrkovanja abecedno razvrščenega besedja, v geslu je po slovenskih glasoslovnih zakonih prilagojena prvotna beseda s pomenskim ustreznikom v nemščini, je Jarnik že dobro poznal njuna strukturna glasoslovno-oblikoslovna razmerja. Posebej je z zvezdico (*) izpostavil obredno besedje (terminologijo — »Kirchen Dialekt; sie gehoren zur Kultur-Periode«), s križcem (t) pa pol ali v celoti zastarele besede. Gre za zanimiv prvi osnutek dvojezičnega, po kontrastivnih izhodiščih zasnovanega »staro-novo slovensko«-nemškega slovarja; starocerkvenoslovanskega naj bi na pobudo Dobrovskega izdelal Kopitar, in Jarnik ga je željno pričakoval. V uvodu je na kratko predstavil tudi tipologijo razmerij do besedišča, zajetega v omenjani, žal ne citirani bibliji. Karakteriziral in analiziral gaje po naslednjih, hierarhično naštetih vidikih: 1. Besedje, ki v sodobnem koroškem prostoru še živi. II. Arhaično besedje in besedje s spremenjenim, zoženim ali razširjenim prvotnim pomenom. III. Povsem zastarelo besedje, prepoznavno le še iz zemljepisnih (ledin-skih) imen in priimkov. Število teh pol ali sploh izumrlih ni veliko. IV. Besedje, ki izvira iz domovine svetih apostolov Cirila in Metoda in je najti v sodobnem srbskem in bolgarskem jeziku. V. Besedje, ki je rezultat zgodnjega »kultiviranja« :,Morda gre za Otroško biblijo (iz I. 1581), ki je navedena med viri za Japljev prevod oz. izdajo Biblije (1784—1800) in je gotovo bila v Ljubljani, Japelj pa tudi v zvezah s Celovcem (celo umrl je tam 1806, po sedmih letih službovanja). Med zastarelimi obrednimi termini zasledimo z zvezdico zaznamovane naslednje: Dolgodenstvie, Razgrablenie, Psalmopenie, Propjatie, Sretenie; Rodstvo, Kovarstvo, Nišč — der Arme, Deva, Vražda. Posebej opozarja na glagolsko predpono pro-: Prohosti, Proliti, Preklinjati, Procveteti; Prorok, Proročica, Propjatie : Raspjati, itd. jezika. Ta skupina pravi, je najpomembnejša in najzanimivejša (misli na knjižne terminološke tvorbe). VI. Grške prevzete besede (torej tujke), ki so po obsegu neznatne.24 Navedena odkritja v območju besedišča so v Jarniku vzbudila poglobljeno zanimanje za etimološko podobo besed v besednih družinah, kar ga je usmerjalo spet k »cerkveni slovanščini«. Iz naslednjega dela, Versuch eines Etymologikons der Slowenichen Mundart in Inner Oesterreich (Celovec, 1832) je razvidno, s kakšno zavzetostjo je osvajal leksikografske (etimološke) ideje Dobrovskega, predvsem njegova teoretična izhodišča za slovanski etimologikon. Entwurf zu einem allgemeinem Etymologikon der slawischen Sprachen (Praga, 1813). Svoj delež je doprinesel z izdelavo po besednih družinah abecedno razvrščenega besedja slovenskega jezika, po čemer je za češčino pravzaprav zaman hrepenel Dobrovsky.'5 Po desetih letih za Worterverzeichnisom je izšlo v slovenistiki preveč pozabljeno leksikografsko delo, pravzaprav »dopolnilo« h Kopitarjevi slovnici (z novim »sintetičnim« poimenovanjem Etymologikon der Slowenischen Mundart in Inner Oesterreich že nakazuje določeno knjižno jezikovno enotnost), ki vsebuje preko 20 000 slovenskih besed z nemškimi ustrezniki.26 Zanimiv Wurzel-Register izkazuje le 15 gesel, ob katerih Jarnik izrecno pripominja, da so samo »cerkveno-slovanska.« Ob tako obsežnem korpusu besed, zbranih in razvrščenih pod približno 1350 gesli, se to število zdi res zanemarljivo, pa še med temi prvinami zasledimo nekatere, ki izkazujejo kontinuiteto drugod po Slovenskem (kar je Jarnik itak predvideval) ali pa so bile kasneje v knjižnem jeziku besedotvorno prenovljene (npr.: kon konec; bervno —> bruno; trus —» potres, itd.). Pozorno jim sledimo: Bervno- altsl. der Balken; Gvozd, altsl. der Nagel; /, altsl. ihn, nad-i uberihn; Jej, altsl. ja; Kon, altsl. der Anfang; Plav, altsl, weiss, falb (albus); Pra, im altsl. z.B. prapraded, der Urahn; s'mit (altsl. mit slovo); Sar, altsl. die Farbe; Trus, altsl. das Erdbeben, U, altsl. ein Vorwort: bei 2) ein Adv. z. B. u-že, schon; Vonj, altsl. der Geruh; Car, altsl. der Konig; Cata, altsl. der Denar; če, vvenn altsl. ašče. Z zvezdico (*) pa zaznamuje zastarele; teh je 37. Po abecednem redu si takole sledijo: Az, Ašče, Be, Brjuh, Dik, a, o ; Gnetiti, Gran, Javiti, Kos, Kosniti, Krasen, M'st, Nega, Ni (uns). Niz, Nrav, Nynje (jetzt), Red (alt ret) in obedel, obresti', Rčti (rajati, rel, rajal), Muka, Pota, Runo, Zmij, Zadati, Smokva, Stolp, Svidina (der 24Tako strnjeni »uvodni zaključki« o značaju besedišča so rezultat natančne analize iz biblije zajetega besedišča v soočanju s slovenskim govornim. Zdi se važno poudariti, da jc glede grško-makedonskega deleža v njem povsem neobremenjen, in da od govornega besedja izvzema »kulturni fond.« "Dobrovsky, sam izkušen slovaropisec, tudi avtor nemško-češkega slovarja Deutsch-Bohmisches Worterbuch (1821, drugi del, Ausftirliches synonymisch-Phraseologisches Worterbuch, izdelal Ant. Puchmajar, po njegovi smrti redigiral V. Hanka) in teoretična vodila Entwurf zu einem allgemeinem Etymologikon der slawischen Sprachen (1813, Hankova predelava 1833), takega dela med rojaki ni dočakal. Bil je mnenja, daje etimološki princip ureditve slovarja ustreznejši, boljši od abecedne razvrstitve besedja, vendar si Jungman tega napora ni naložil. 26Med viri izrecno omenja Pohlinov ter Gutsmanov slovar (le-ta je pošel, zato potreba po novem) in zbirko častivrednega filologa s celjskega okrožja (M. Zagajšek-Zelenko). Hartriegel), Sija, Timenje und tirna (der Morast); Tin (der Zan), Vezem (fiihren); Vet (daher obvet), Vet-ih, a, o (alt), vonj, Vretišče (Sack), Vtori, a, o, Cermen, Certa, Ced (jetzt tuj, ptuj). Spomnimo na nekatere ključne starocerkvenoslovanske besede v slovarju L. Sad-nik-Eitzetmiiller, ki so ob Jarnikovem besediščnem soočanju brez oznake, saj so mnoge v slovenščini žive; kot pravi, »ležijo takorekoč ob poti«; igo/jigo — das Joch, Jad—der Zorn, Ljud—das Volk, Pač—раку, pače, Zelo — sehr, Zmij—die Drache, Schlange, Sija, Tešč— tbšte — vergeblich, 7>/i/utešiti, Trod das Bauchgerum, uže. Pripomniti kaže, da se v ustreznih etimoloških geslih pojavljajo tudi nekatere tipične vzhodnoslovenske besede (npr.: deklina, šinjek, zatank\ spravišče, svedok, pi ja itd.), ki jih je verjetno sprejel iz omenjane Zagajškove slovarske zbirke, morda iz Primičevih priročnikov,27 saj sta si dopisovala o jezikoslovnih rečeh, ko je bil ta še v Gradcu. Vendar razlikovalno besedje iz vzhodnoslovenskega (panonskega narečnega) prostora v dejanskem obsegu v Etimologikon ni vključeno, ker mu ni bilo dovolj znano, dostopno. V besedotvornem pogledu nam delo razkriva možnosti izpeljave in besedotvorne vzorce »kranjsko-koroškega« tipa. To razlikovalno, vzhodnoslovensko (štajersko in prekmursko, ne pa kajkavsko), živo, govorno besedje (izpeljano tudi z razlikovalnimi besedotvornimi vzorci) pa je že zajeto v Murkovem Nemško-slovenskem slovarju: Nach den Volkssprecharten in Steiermark, Karnten, Krain, und Ungarns westlichen Distrikten (Gradec, 1832),2K ki tako nudi dodatno bogato gradivo za ugotavljanje sorodstvene stopnje (vzhodne) slovenščine s strocerkvenoslovanskim besediščem. Ta možnost je ostala pravzaprav neizkoriščena do nastopa O. Cafa in F. Miklošiča. V zvezi z Jarnikovim Etimologikonom kaže navezati še na Kopitarjev »staroslovenski« slovar v izdaji Klocovega Glagolita Slavorum Linguae Sacrae brevis Grammatika et Lexikon (1836, str. 47-86). Kot smo videli, je Jarnik izhajal iz sočasne slovenske podobe »starih slovanskih cerkvenih« besed, Kopitarjeva pot pa je bila obratna. Slovarček besedje v prvotni, v obravnavanih besedilih izpisani, zgodovinski podobi, ki je prečrkovana v cirilico (tudi besedišče BS), zajet v približno 900 gesel z latinskimi pomenskimi ustrezniki za obravnavano besedje. Glede na kontinuiteto, stopnjo kontinuitete s sodobnim slovenskim (knjižnim) besediščem je bil pred- 27Nemško-Slovenske Branja (1813), Novi Nemško-Slovenski Bukvar al ABC Otrokom lehko zastopen (Gradec, 1814). J. N. Primic seje kot učitelj slovenskega jezika na liceju v Gradcu prvi praktično seznanjal in spoprijemal z jezikovno drugačnostjo panonskih Slovencev. Uvidel je, da kaže njihove etimološko ustreznejše sistemske značilnosti v kranjskem knjižnem jeziku upoštevati. Prvi je v sobesedila namerno uvajal pokrajinsko razlikovalne besedne ustreznike (npr.: Zlatenice in zlatice so rumene (sholte, shute); Gledam v' bukve (v' knigo); Kaj praša, bara, pita). 2KPoveden je zlasti njegov uvod, ki jasno izžareva Kopitarjevo slovaropisno zamisel: »leh wiederhole die Versiecherung, dass ich dem Princip, das Gefundene getreu zu referieren, strenge gefolge, demnach eigenmachtige Wortbildingen sorgfaltig vermieden, und nur das in der Umgangsprache oder Literatur der Slowenen (in weiterer Bedeutung) sich Bewdhrende aufgenomen habe. Med kraticami zasledimo ob latinskem in nemškem slovničnem terminu tudi slovensko poimenovanje (npr.: altsl. — altslavisch, po staroslovenski — kot in Steyermark gabrachlich, po štajerski). met naše analize tudi ta slovar. Za besedje je značilna podobna »tipologija«, kot jo je že leta 1822 nakazal Jarnik. 1. Večina besed izkazuje v slovenščini kontinuiteto, seveda v razvojno mlajši glasoslovni podobi (p q —> o, e ; ъ/ь —> э ; št —» č, žd' —> j). Npr.: dQbb —» dob,pftb —> pet itd. 2. Pri manjšem številu besed je prvotni korenski morfem zastrt, obstajajo pa izpeljanke (npr.: grastb —> prgišče; velij —> velik; погъ —> pondirek; t?ti' —> tnalo; drevl'e —» drevi; uže —> uželže itd.). 3. Določena skupina besed izkazuje pomenske preobrazbe (npr.: vrčm§ —» čas/vreme; godb —> čas/termin; grbdb —> ponosen —> grd; jazva (rana) —» jazbina, jazbec; jedb/jade —> hrana/strup; гъ!ъ: —) hudoben!zali", celovati —» poljubiti, celiti/zdraviti; črevo (drobovje) —» čreva, itd.). 4. V slovenskem jeziku izpričan izpad morfema, besede (npr.: gnevb, gibnbCb,29 dostojitb sg, lobbzanbe, mlbva, пупе, vetbhb, ovocь, vina (krivda), ро\чпьпъ, polbza, prisno, ргокъ pročij, riza, smokb, stado, trapeza, utva, čgdo, čeladi,, čeznoti, junostb, Н.хъ, lišiti). 5. Kopitar pa je v slovarju opozoril na zgodnji prevzem romansko-bavarskih izposojenk, tipičnih prav za slovenščino (npr.: kmetb, koliba, kramola, 1ёкъ, račiti, ulb, lialupa, рЊ1њ < Bilchmaus, miza < mensa, peljati = vezti), zlasti obrednih terminov (oltar, pop, krst, post, cerkev, pekel, cesar, menih, papež, komkanje — obhajilo), kar je kasneje v svojih slovarskih delih izpopolnil Miklošič. 6. Kopitar navaja (podobno kot Kopečny) približno 20 gesel, ki v slovenskem jeziku ne izkazujejo kontinuitete, npr.: vredb —lepra, globa — multa, gnedb, deverb, nedpgb,pomiluj!, potbp&ga, prikladb itd. 7. V manjši meri so izpričani tudi nekateri po Jarniku tipični karantanizmi (strbdb/medb, zelo, pozde, stbklo, kramola), pa tudi tipični panonizmi (žestokb, mrbzbkb, odica, sroka/srakica). 8. V ta slovarje vključeno tudi besedje Brižinskih spomenikov, ki razen nekaterih terminov (glagolati, bali, balovanije, lihodejanije, ssničtvo, smaz, izbaviti, stid, spitni) izkazuje vidno ali deloma zastrto kontinuiteto z besediščem še sodobnega »alpsko-panonskega« slovenskega govornega prostora, izpričano pa je tudi v osrednji in vzhodnoslovenski knjižni tradiciji. "1 Ali je čudno, da se je že v prvem obdobju slovanske filologije (Dobrovsky — Kopitar), ob odkrivanju starih jezikovnih spomenikov, raziskovanju in opisovanju jezika ciril-metodovskega obdobja, med Slovenci z vidnim zadoščenjem utrdila tako dokazovana tesna zveza s »staroslovenščino« prav na ravni besedišča? Prav Kopitarjeva obravnava jezika v Glagoliti Clozianus je še vzpodbudila raziskovanje slovenskega besedišča oz. njegove kontinuitete s »staroslovenskini, karantansko-panonskim« obrednim jezikom, kakor so pač v danem času kazala raziskovalna spoznanja. In prav vzhodnoslovenski narečni prostor je obetal in dajal nove dokaze. Pa tudi pomembne jezikoslovce, od katerih sta bila O. Caf in F. Miklošič izvrstna poznavalca staro cerkveno slovanščine, po rodu pa oba panonska Slovenca. Caf se je oglasil k besedi v prvih letnikih Bleiweisovih Novic z vzpodbudo, da bi se v skupnem slovenskem knjižnem jeziku upoštevalo vse slovensko razlikovalno besedje. Po '''Beseda je v panonsko-slovenskem prostoru obstajala; na to kažejo priimki še v sodobnosti (npr.: Gerenčer, župan Murske Sobote); besede kot npr.: dostoji .sf, nini, liho, pa so izpričane v Brižinskih spomenikih. Od kod so? Junb > junac, junak (dial. fant). '"O tem M. Orožen, Brižinski spomeniki in njihovo razmerje do staro cerkveno slovanščine, Obdobje srednjega veka v SJLK (Ljubljana. 1989; Obdobja 10), 87-101. 12-letnem napornem zbiranju gradiva iz slovenskih besedil od BS do sodobnosti in narečnega slovenskega prostora je želel zaključiti in izdati slovar in slovensko slovnico.11 Prosil je rojake zbiralce za dodatno gradivo pred zaključno redakcijo... potle moj slovnik z slovnico vred bo Slovenski... moj namen ni ktero Slovensko pod -ali podpod narečje (bodisi Ogersko-Slovensko, ali Štajersko, ali Kranjsko, ali Koroško, ali Hervatsko, ali Rozensko) z a t r e t i ali ti na verh p o t e g n o t i, ampak iz vseh pod in podpodnarečij željfm, hočem in se upiram le samo, kar je jeklenega zernja — suhega zlata — čiste pšenice in dragega kamenja naši materi Slavi v eden snop, v edno gomoljo, v edno žitnico ter v eden venec spraviti. V nadaljevanju Proglasa pa beremo: Slovenci! ne pustite iz misli, niti v nemar, da se vaša prava in vlastna beseda v šestih zemlah med raznimi sosedi: na Ogrskem, Štajerskem, Hervatskem, Kranjskem, Vlaškem in Koroškem govori da vi posvečeno besedo govorite, v kateri se je vašemu velikemu rojaku Kopitarju naiti zdelo prestaro S 1 o v a n š č i n o . Tudi naše Slovensko narečje ima več podnarečij, iz katerih vseh se mora brez eno-stranosti in pristranosti vse, kar je za slovnik in slovnico, skerbno zbrati, po terdnih vodilih zvesto pretresti, skaz in divjad čisto utrebiti, in le, kar in kolikor je dobro jedro, bratovski združiti, če si hočemo čist, popoln, naroden slovenski jezik, ki bi se vsem podnarečjem ednako prilegal, izobraziti. Obelodanil je tudi načela, po katerih naj bi to poenotenje potekalo (7 jih navaja), med temi pa omenimo le prvi dve: Občinsko slovensko načelo (rabe) v podnarečjih »od Rabe do Morja«, ter »od Celovca do Zagreba« (Novice 1846, str. 44) in »Staroslovensko načelo«, ker le-ta »med slovanskimi narečji raztresena živi«. Po teh načelih prečiščen slovenski knjižni jezikovni vzorec je uresničen tudi praktično v njegovem prevodu knjižice Kampeja, Robinson Mlajši, Iz češkega prepisal Oroslav Cafov (Celje, 1849). V tej knjigi je skrbno in dosledno izvedena etimolo-gizacija besedišča, skladnje in oblik, posebno pozornost pa vzbuja ubesedovanje zgodbe na ravnini besedišča. Od strani do strani se pri vseh besednih vrstah vrstijo nizi s sopomenskim (narečnim) razlikovalnim besedjem, med katerim je prepoznavnih poleg slovenskih tudi precej starocerkvenoslovanskih in čeških besed. Ponazorimo to »tehniko« normiranja skupnega slovenskega knjižnega jezika vsaj s krajšim sobesedilom: Kajti, ako bi nam, kakor pravimo, pečeni kopiini v usta letali; ako bi nam hiše, domi, lože-ložiše, oblači-lo-odev, hrana-kerma ino napoj ino vse drugo, česar k hranjenju ino k povoljnosti življenja potrebujemo, od samo sebe ino uie gotovo-pripravljeno ize zemlje rastlo. bi zaisto nič ne delali, korjeli, pili ino spali, ino dar do (daže do) smerti ostali iako glupi, kakor neumna živina (str. 40). V ponazorilo navajam nize besed, ki se vključujejo v besedilo z namenom, da se slovenski bralec seznani z vsem bogastvom »staro-novo« slovenskega besedja (in »slovnične pravilnosti« sploh) ob navezavi na arhaično slovansko besedje sosedov (Ilirov, Čehov). "O tem govori njegov Proglas zastran noviga slovenskiga slovnika in slovnice,Novice 1846, str. 32, 35, 40, 44. Naslednji njegov zanimiv prispevek pa zasledimo pod naslovom Staroslovenski in vseslovanski knjižni jezik, v Novicah 1851 (str. 208, 212). Na neki dopis (Novice, Ljubljanski časnik), da naj bi Slovenci kot knjižni jezik sprejeli »staroslovenščino« ali prevzeli kak slovanski jezik, razlaga, kako bi se dalo »analytički in syntetički« priti do vseslo-vanskega jezika. Zanimiva pa je njegova ugotovitev: če bi spojili slovenščino in bolgarščino, dobili bi zmes, najbližjo »staroslovenščini«. Prav blizu pa je »staroslovenščini« tudi (knjižna) ruščina. Ugotovitev je pravilna, čeprav še ni zanjo navedel zgodovinsko-razvojnih razlogov. Samostalniki: čreda — stado — kardelo; slava — dika; brašno — kerma, zrak — vzduh; teržec—kupec; dira — luknja; pričina — vzrok; šare —farbe; šarar —farbar; jazvina — otlina — pečera; bljudo — skleda — miza; nastroj — orodje; počet — čislo; jokanje — togova-nje; sad — ovoce; stromovje —drevje. Ni imel lonca—piskra — gernca, ražnja — i no kar je najhujše bilo — ni ognja (str. 6). Pridevnik: dresel — žalosten; vetek — star korabelj; glup — neumen; sladek — lagoden; ertast — koničast — špičast; krasen — lep; modri — plavi; terdi — dreven; duto — votlo; tolste — debele veje; počasna — kesna. Glagol: se je uleknol — ustrašil — splašil; brez potrebe govedo — živino ubijati — ali pa močiti — trapiti — ali рак je le dražiti, bila bi ukratnost — ljutost, bil bi greh ; je hibelo —je menkalo; uražati — užaliti; vezti — peljati; je utolil — utažil; potoliti — potešiti — utolažiti; brojiti — odpočitavati; utne — useče; dostignosti—priti, itd. Prislov: velma — zlo terdi kamen; možno-mogljivo-mogoče; jedva-komaj; zdaj — nine; tude, tuka, onda, tamde, keda, izvuna, zautra, pokier, spoder, vemdar, ne jednor, vedma, inako, deleko, najednoč, lahkič, itd. Cafov knjižni vzorec na vseh jezikovnih ravninah tako izvrstno etimološko prečiščenega jezika (tudi z nakazano izpeljavo besedotvornih vzorcev, komaj še kje izpričanih, osamljenih morfemov po prvotnih besednih družinah, ki so se v stcsl. jeziku pojavljale v »polni moči«)32 za širšo slovensko javnost ni bil sprejemljiv, ker bi ga po takih pravilih bil sposoben ubesedovati pravzaprav le razgledan jezikoslovec.33 ,2Kaj razkriva primerjava stcsl. etimoloških besednih družin s sodobno, slovensko »oživljeno mrežo« izpeljave, kaže ponazoriti z gesli besednih družin v slovarju L. Sadnik-Eitzetmuller, Worterbuch zu den altkirchenslavischen Texten (Heidelberg, 1955): Stcsl. geslo: Slovensko geslo: jariti sp razjariti se, biti razjarjen, jarostb 0 jarb frazeologemi: jaripolž, jara kača, jari ječmen, jarnč -*■ 0 gubiti > 0 -» iz- izgubiti -*■ izgubljen ► izgubljenec -* izguba. po- pogubiti > pogubljen pogubljenec poguba. gubitel'b 0 gubitelnbnh > 0 gubitelbstvo * 0 klicati ■* klicati * sklicati; preklicati, preklic, preklican(l) kličb -» 0 klic, klicanje kliknovenije 0 poklicati, poklic, poklican-ost odpoklicati, odpoklican "Ob Cafovi knjižni zamisli smo dolžni opozoriti tudi na Levstikov način arhaizacije slovenskega knjižnega jezika v 70. letih. Vse od svoje slovnice Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen (1866) ter ob delu za Wolfov Slovensko-nemški slovar seje vsebolj poglabljal v »staroslovenščino« in se dejansko oddaljeval od vzorca požlahtnjenega »ljudskega jezika«, ki gaje izoblikoval s Krpanom. Njegova arhaizacija je bila moteča zlasti na oblikoslovni ravnini. Sprejemljiva je bila (iz stilno-funkcijskih razlogov) v zgodovinski tragediji Tugomer (Levstikova predelava Jurčičeve prozne drame, 1876), tudi v prevodu Nestorjeve Kronike (Vrtec 1875), vendar je to v danem času Levstikovo pojmovanje knjižne norme ter »staroslovenizme« uveljavlja v vseh zvrsteh jezika. O tem več M. Orožen, Arhaizacija v Jurčič-Levstikovem Tugoineru, SK 1981, 383^409; Levstikovi pogledi na jezik, Levstikov zbornik (Ljubljana: MS, 1982), 55-78. Caf išče novo koncepcijo slovenskega knjižnega jezika ob navezavi na »staroslo-venščino«, ki more združevalno delovati v dve smeri: v jezikovno preteklost ter v sodobni slovenski in slovanski prostor. Tako seje mogoče izogniti podrejanju »enega narečja ned drugim«. V svoji jezkovni stiski se je kot panonski Slovenec uprl Kopitarjevemu konceptu knjižnega jezika, ki je zaradi bogatejše knjižne tradicije prestižni položaj predpisal pravzaprav središčnemu knjižnemu tipu. Prelomno obdobje v zvezi z obravnavanimi vprašanji nastopi z Miklošičem, ki je v danem času najboljši, najpomembnejši poznavalec »staroslovenščine«, njenih spomenikov ter sistematični, sistemski opisovalec in raziskovalec njegove slovnične in besediščne zgradbe. In česar ne kaže zanemariti, iz lastne govorne skušnje pozna vzhodno »panonsko slovenščino« ter jo sooča z »zahodno«. Kopitarju poglobljeno sledi, ko spozna, da je bil, upoštevajoč vse dejavnike ob analizi starocerkvenoslovanskih spomenikov, na pravi poti.34 V delu Christliche Terminologie se Miklošič v bistvu na nov način, z novimi leksikalnimi argumenti ustavi ter vztraja pri tezi o panonskem izvoru »staroslovenščine«. Nikakor ne zanika pri oblikovanju tega jezika grškega deleža; upošteva dejstvo, da sta Konstantin in Metod znala jezik »bolgarskih Slovenov«, ki tudi ni bil le dialekt iz okolice Soluna, dokazuje in ugotavlja pa na podlagi besedišča, da misijonarji iz Bizanca niso prišli v »prazen prostor.« V Panoniji (in na Moravi) je že bila izoblikovana, utrjena osnovna obredna terminologija, po izvoru pravzaprav latinska. Temelji zahodnih misijonarjev z njunim prihodom niso bili porušeni, pač pa so smotrno v njun tip knjižnega jezika vgrajeni. Miklošič je ugotovil in poudaril, kolikšen terminološki delež v slovanskih jezikih sploh je panonsko-slovenskega izvora.35 Kaj je Miklošičevo jezikoslovno delo v mednarodnih okvirih in domačih razmerah pomenilo za Slovence, kaj jim je dalo, je bilo z več strani osvetljevano in poudarjano v njegovem jubilejnem letu.3f> Vendar panonska teorija z vidika sodobnih teoretičnih in metodoloških gledišč ni bila preverjena — najbrž iz obzirnosti do prevlade nasprotne strani. Vendar je Miklošičevo raziskovanje »staroslovenščine«, ki je sledilo Cafovim ponesrečenim praktičnim poskusom, vsebovalo prav neslutene, daljnoročne posledice za prenovo in zvrstno bogatitev slovenskega knjižnega besedišča v drugi polovici 19. stoletja, na kar slovenisti še nismo bili dovolj pozorni. Leta 1850 je končno izšel težko pričakovani Miklošičev slovar »staroslovenščine« z značilnim naslovom Lexicon 14Svojo raziskovalno samostojnost in izvirnost v odnosu do Kopitarjeve znanstvene dediščine je bil ob napadu praškega slavista V. Hanke (obdolžil gaje plagiatorstva) prisiljen zelo ostro braniti. Glej Slavische Bibliothek Entgegnungen auf Herrn Wenzel Hanka's Alberheiten und Ltigen (Dunaj, 1851, 267-321). Kaže, da je bilo v ozadju Hankovo maščevanje v zvezi s Kopitarjevim zavračanjem čeških jezikovnih ponaradkov (Kraljevodvorski, Zelenogroski rokopis), razen tega sta s Safafikom kot duhovna dediča Dobrovskega v njem začutila resnega strokovnega tekmeca. Zanimivo, da se je Caf v zvezi z njima distanciral od dobronamernega sovrstnika Miklošiča. Ponudbo, da bi skupaj izdala slovar slovenskega jezika je Caf odklonil in tako izida svojega slovarja ni dočakal. Gradivo jc uporabil kasneje zadnji M. Pleteršnik (1894-1896). "Glej tudi uvod v Altslowenische Formenlehre in Paradigmen, 1874. 36Glej J. Toporišič, T. Logar, F. Jakopin, ur., Miklošičev zbornik: Mednarodni simpozij v Ljubljani od 26. do 28. junija 1991 (Ljubljana, 1992; Obdobja 13) in drugi jubilejni zborniki. Linguae Slavicae veteris Dialecti, ki nas spominja na želje in načrte Dobrovskega (Kopitar jih je le delno izpolnil). '7 Besedišče je zajeto iz 27 stcsl. virov in obsega približno 16.000 besed. V veliko veselje je slovenskim filologom, saj je z njim izpolnjeno, kar je zaman čakal teoretično najbolj razgledani besedoslovec slovenskega jezika U. Jarnik. Zdaj je bilo izvedljivo tudi to, kar je Kopitar o prenovi slovenskega (kranjskega) knjižnega besedišča želel. Omogočeno je bilo teoretično in praktično soočanje sodobnega knjižnega besedišča s »staroslovenskim«, pokazala se je stopnja kontinuitete, ki pa jo je bilo po besedotvornih pravilih mogoče uspešno dograjevati ali vsaj vzpodbujati. Primanjkljaj besedišča za uspešno zvrstno funkcioniranje »novoslo-venskega« knjižnega jezika je bil namreč še velik. Usposobiti je bilo treba jezik za uradovanje, za poučevanje vseh strok (prirodoslovnih in humanističnih), zvrstno prepleten časnikarski jezik, prenavljala se je obredna terminologija, jezik v znanosti pa je do ustanovitve Matice Slovenske in Ljubljanskega Zvona ostajal pravzaprav nemški. Od leta 1849 seje načrtno in uspešno s prevajanjem državnega zakonika oblikoval zlasti slovenski pravniški jezik.™ In to po zaslugi F. Miklošiča in sposobnih slovenskih pravnikov kot so bili M. Cigale, R. Razlag, L. Svetec in drugi. Najuspešneje se je gotovo razvijala umetnostna zvrst jezika, izhajajoča iz poetike Prešernovega pesništva. Kazale so se velike potrebe po dvojezičnem slovarju slovenskega knjižnega, ne le ljudskega jezika, po slovarju, ki bo vsem nastajajočim knjižnim zvrstem za oblikovanje besedja nudil primerne smernice. Tega dela se je lotil M. Cigale, ki ima poleg Bleiweisa (Kmetijske in rokodelske Novice 1843-1900), slovničarja A. Janežiča in F. Levstika izjemne zasluge za normativno in zvrstno, etimološko uravnoteženo kultiviranje slovenskega knjižnega jezika. Osebnost, ki pozna naloge jezikoslovne in pravne znanosti, zaveda pa se tudi razsežnosti sporočevalnih in sporazumevalnih nalog slovenskega jezika v javnosti, zato zna dognanja tedanje že v primerjalno slovansko jezikoslovje usmerjene znanosti F. Miklošiča s pravo mero uporabiti pri delu za razrast slovenskega knjižnega besedišča.w Leta 1860 je v Ljubljani izšel tako imenovani Wolfov slovar, Deutsch-Slowenisches Worterbuch, ki ga je po razpoložljivem zgodovinsko knjižnem in vseslovenskem narečnem gradivu (uporabljen je bil tudi Vodnikov dvojezični rokopisni slovar) izdelal M. Cigale. Gotovo nosi značilen pečat tedanje slavistične znanosti, saj upošteva pri določitvi slovenskega knjižnega besedišča v vsakem geslu pravzaprav tista tri načela, ki jih je teoretično in praktično skušal pri normiranju skupnega, enotnega slovenskega knjižnega jezika uveljaviti in uresničiti O. Caf: neoporečnost izvora besede (merilo zanj je »staroslovenščina«), njena razpro- "Slovar nosi podoben latinski naslov kot slovnica Dobrovskega — kot daje uresničenje njegovega načrta (napisati o tem jeziku slovnico in slovar). '"Glej M. Orožen, Uradovalno in pravno izrazje v Miklošičevem prevodu »Občedržav-Ijanskega Zakonika«, Zbornik SDS II: Miklošičev zbornik (Ljubljana, 1992), 37-58. ''Vrhunec njegovih prizadevanj v tem pogledu je gotovo njegovo delo Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča (Ljubljana, 1880). Bibliografija njegovih prispevkov o posameznih normativnih vprašanjih slovenskega jezika (Novice od 1853 do 1883) ga razkriva kot izkušenega poznavalca slovničnih zakonitosti in kulture izražanja slovenskega knjižnega jezika (skupno 22 enot). O tem M. Orožen, Oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja (ob Cigaletovem terminološkem slovarju leta 1880), Slovenski jezik v znanosti I (Ljubljana, 1986; Razprave Znanstvenega inštituta), 133-150. stranjenost v slovenskem prostoru (zgodovinsko knjižna ali sodobna narečna), ob »praznih mestih« v slovenskem besedišču, ki so ga zasedale popačenke iz sosednjih neslovanskih jezikov (nemščina, italijanščina, furlanščina, madžarščina), prevzem besede (ali besedotvornega vzorca) iz najbližjih slovanskih jezikov. Kopitarje bil ob nastanku svoje slovnice še nasprotnik novotvorb; prednost je dajal dejanskemu, govorjenemu (sinhronemu) besedišču »ljudskega jezika«, ki naj bo skrbno zbrano v slovarju. Cigale pa je šel korak naprej in se glede na potrebe knjižnega zvrstnega izražanja novotvorb ni ogibal, nasprotno — spoznal je, da so nujne; vendar je pri tem upošteval z govorno podobo besede usklajene besedotvorne vzorce. Odrekel se je arhaizaciji slovenskega knjižnega jezika na glasoslovno-oblikoslovni (tudi skladenjski) ravnini (k čemur je težil zlasti Levstik) in tako uspešno v slovenski besediščni sestav vključeval »staroslovensko« in slovansko besedje, seveda kot orientacijsko sopomensko možnost ob slovenski besedi, ki je često zapisana tudi v glasoslovno-besedotvornih različicah, pokrajinsko razlikovalnih ustreznicah. Uporabnik jezika, pisec mora sam odločiti, katera možnost je pri njegovem predmetu ubesedovanja pomensko in stilistično ustrezna, najboljša. Osrednjeslovensko tradicionalno izvirno besediščno »jedro« je dopolnjeno, soočano z besediščem upravno razbitega vzhodnega, panonskoslovenskega jezikovnega prostora40 v luči pojmovanj Kopitarja in potrditve le-teh s strani Miklošiča, panonskega Slovenca samega. Krčevit poskus, da bi se tudi v sodobnem knjižnem jeziku vzpostavila trdna združevalna vez, ki je zaznavna v jeziku Brižinskih spomenikov. Vendar je vmes preteklo tisoč let; slovenski jezik v prostoru in času, tako v knjižni kot govorni podobi, seje tudi v besedišču razvijal preveč heterogeno. Njegove »celote« ni bilo več mogoče v skupnem knjižnem jeziku uspešno uveljaviti. Cigale je pri svojem delu uporabil tudi vse dostopne slovarje slovanskih jezikov, predvsem pa je glede na obravnavano temo važno, kako seje opredelil do »staroslovenskega«. V izčrpnem uvodu pravi: »Wo ich mich auf das Altslowenische berief, hatte ich immer das Worterbuch des Herrn Professor F. Miklošič in Sinne. Altslowenische Worter schrieb ich mit unseren Buchstaben, da č mit e, Nasalwokale mit o, e, Halbvokale mit r« (str. XI). Tudi ob Cigaletovi obravnavi slovenskega besedišča prihaja do izraza to, kar so glede kontinuitete starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenščini spoznali Jarnik, Kopitar, še v večji meri pa panonski Slovenci A. Murko, O. Caf in Miklošič, pa tudi kar je o neprisotnosti skupnoslovanskih gesel (24) v slovenščini ugotovil F. Kopečny. Na podlagi arhaičnih morfemov v posameznih členih zakrnelih starocerkvenoslovan-skih besednih družin ali besedotvornih vzorcev41 je bilo v slovenskem knjižnem jeziku 4(,Vzhodna Slovenija (Slovenske gorice s Prlekijo in Halozami) pod Avstrijo, Prekmurje s Porabjem pod Ogrsko, »Slovenci« — kajkavci pod »Civilno Hrvaško«. Spričo take državnoadmi-nistrativne razcepljenosti prvotnih »panonskih Slovenov« je bila enotnost knjižnega razvoja in normiranja iz enega središča onemogočena. Knjižni razvoj jc potekal pokrajinsko razlikovalno. 410 tem se prepričamo, če soočamo etimološka gesla (besednih družin) v že omenjenem slovarju L. Sadnik-Eitzetmiiller s sodobnim slovenski (knjižnim) besediščem. Od približno 1900 gesel jih v slovenščini pogrešamo okrog 200, sicer pa ob vsakem stcsl. geslu izstopa bol j ali manj identična besedotvorna podoba besedne družine v slovenskem jeziku. Depalatalizacij-ski značaj slovenskega konzonantizma, odrazi za nosnika in polglasnika v krepki poziciji, arhaično oblikoslovje v knjižni tradiciji vzhodnega in zahodnega slovenskega jezikovnega prostora — vse to je še podkrepilo stopnjo ujemalnosti besedišča, omogočilo prepoznavnost starocerkvenoslovanskega besedja kljub njuni delni besedotvorni razlikovalnosti. mogoče po potrebi obnoviti nove besedne družine. Ta možnost je bila v polni meri izkoriščena, vendar se te prisotnosti starocerkvenoslovanščine v sodobnem knjižnem jeziku sploh ne zavedamo. Cigale je v omenjenem slovarju v posamezna gesla vključeval v okviru danih možnosti (kot jih je nudil besediščni obseg Miklošičevaga slovarja leta 1850) staro-cerkvenoslovanske besedne ustreznike. Bodisi, da je s takim izrazom opozarjal na govorno (in knjižno) kontinuiteto s slovenščino ali le na znan ožje narečni, neknjižni izraz. Tipologija soočanj je naslednja: 1. Kontinuiteta besede z zabrisanim glasoslovnim razvojem. Vsebuje podatek o izvorni podobi besed, kar je bilo pomembno za ureditev etimološkega pravopisa: Npr. Bange — plašin, plah, britek; eigentlich bridek, vergleiche altsl. brid'k; Achsel, die — pasha, pazha, cfr. altsl. pazuha; Reisezehrung, die — popotnica, brašno, altsl. brašno. 2. Slovenski jezik izkazuje drugačen besedotvorni vzorec, obstoj drugačne pomenske kategorije: Npr. Baumapfel, der — verh, veršič, veršiček, veršičk, veršek; auch ertič; altsl. vršije, vršičje; Adoptiren — posiniti, posinoviti, vsinoviti, altsl. vsinoviti. 3. Slovenski jezik (središčni prostor) izkazuje novo prisotnost, morda prvotno obstojne besede. Npr.: Becher, der — kozarec, kupica, čaša, čašica, kupa. torilo, pletarček, žmulj; altsl. časa, čašica. 4. Slovenski jezik ne izkazuje kontinuitete starocerkvenoslovanskega leksema: Amnestie, die — prizanesba, pomiloščenje, amnestija, altsl. prostinja; Amulet, der — lečni, varovalni navratek, amulet, altsl. hranilo; Arglist, die — zvitost, zvijača, prekanjenost, altsl. kovarstvo; Austreibung, die — izganjanje, altsl. izgon (novoknjižno); Beruhigung, die — pokoj, mir, tolažba, altsl. utiha, itd. 5. Slovenski jezik izkazuje kontinuiteto v panonskem prostoru: Angel, der — želo, zelo; trnek, vodica, altsl. oda, odica; Arrest, das: zapertje, zapor, pripira, zapira, pripoved, auch voza, altsl. (iza; Artz, der— zdravnik, vrač, lečnik, vračitelj, altsl. vrač ; Arglistig — zvit, zvijačen, prekanjen, zvit. In St. nach Caf auch lokav ; altsl. Igkav ; Bild, das — podoba, obraz, obrazek, slika, podobščina, podobšina, obličje, prilika auch kip, altsl. кур; Besuchen — obiskati, obiskovati; auch obiti, obhajati, altsl. poseliti; Bewundern — počuditi, začuditi, čuditi se; altsl. und in alien ubrigen slavischen Mundarten, diviti se. Ob zadnjem tipu posebej izstopa enakost dela panonskoslovenskega besedišča s »staroslovenskim« — in širše slovanskim. Podrobna analiza razlikovalnih besedotvornih vzorcev, pa tudi obseg razvrstitve le-teh v »zahodni« in »vzhodni« slovenščini, če se izrazimo z Miklošičevim poimenovanjem, bi veliko prispevala k osvetlitvi razlikovalnega razvoja slovenskega besedišča. Odločilnega pomena je v tem pogledu gotovo tudi izpeljava »staroslovenskega« obrednega besedja, ob kateri so se razkrivali in v jezikovni tvorbi utrjevali besedotvorni vzorci dvojnega izvora »panonsko slovenski«, »makedonsko slovenski«, kar je razvidno iz obravnave Miklošičeve Krščanske terminologije v slovanskih jezikih, čeprav o njenih besedotvornih značilnostih ni govoril. Prav ta vprašanja lahko osvetlimo ob enem samem besedotvornem vzorcu za tvorbo delujočih oseb (glagolska podstav + obrazilo — tel', npr. BS: spasitel). Ta tip tvorbe je v starocerkvenoslovanskem jeziku zelo pogost, od tam pa naravno vključen tudi v bolgarski, srbski, hrvaški knjižni jezik. Značilen je za hrvaško knjižno kajkavščino in za vzhodnoslovenski (zlasti prekmurski) knjižni jezik, le da se njuni glasoslovni podobi razvojno razlikujeta. Kajkavščina končni -/ ohranja (krstiteI, spasitel, tolažite!) v prekmurščini pa končni -I prehaja v o (krstiteo, spasiteo. tolažiteo). Kot je ugotovil bolgarist in slavist F. Slawski, je ta besedotvorni vzorec v slovanskih jezikih prvotno zastopan le z nekaj izrazi; datel', žetel', prijatel', znatel', roditel'.42 Glede na njegovo produktivnost, visoko številčnost v stcsl. spomenikih in sodobnih južnoslovanskih jezikih (v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku je drugoten, uveljavnjen šele v 19. stoletju po vzorcih vzhodne slovenščine), je najbrž predvideval, da je skladno z »makedonsko teorijo« po izvoru južnoslovanski. Izkazalo pa se je drugače. V bolgarskih in srbskih govorih ni živ, ni tvoren. Iz tega sledi, daje po izvoru panonskoslovenski, kjer je tvoren. Visoka frekvenca, visoka stopnja produktivnosti tega vzorca je značilna tudi za češčino; kaže, da za pogovorni in knjižni jezik.43 Kakor koli že presojamo teorije o izvoru, nastanku, oblikovanju starocerkvenoslovanskega knjižnega jezika, neizpodbitno dejstvo je, daje panonska teorija na prenovo slovenskega knjižnega besedišča izjemno tvorno vplivala in da seje v teku 19. stoletja njegova »sorodstvena« stopnja s starocerkvenoslovanskim besediščem še povečala. Upoštevati je treba še dodatni del k temu, kar so ob soočanju stcsl. besedišča z govorjeno slovensko (koroško in panonsko) besedo odkrili slovenski slovaropisci. Ker so posebej na ravnini besedišča dokazovali, do kakšne stopnje je sodobni slovenski jezik vgrajen v »staroslovenskega«, je bilo povsem naravno, da so se pri oblikovanju »novoslovenskega« besednega fonda (zlasti strokovne terminologije) pri njem učinkovito zgledovali. Zgledovanje pa je bilo zakonito in funkcionalno (Caf, Cigale) in pretirano, moteče (Levstik), zato s strani jezikovnih uporabnikov ob koncu 19. stoletja odklonjeno. zusamenfassung 1. Der Beitrag geht darauf ein, wie die Stufen genetischer Beziehungen zwischen dem Slowenischen und dem Altkirchenslawisehen auf der Ebene der Lexik im Laufe des 19. Jahrhunderts entdeckt wurden. Dieser ProzeB verlief in zwei Richtungen: praktisch anhand der Auseinandersetzung mit altkirchenslawisehen Bibeltexten (und den Freisinger Denkmalern) im Vergleich zur damaligen miindlichen und schriftsprachlichen Sprachgestalt im zentralen und ostlichen slowenischen Sprachraum (Ravnikar, Jarnik, A. Murko — erste Halfte des 19. Jahrhunderts) sowie theoretisch, wobei die Forschungserkenntnisse der ersten slawischen Philologen iiber das Altkirchenslawische als Ausgangspunkt dienten (Dobrovsky, Kopitar — erste Halfte des 19. Jahrhunderts). 2. Die wissenschaftlichen Annahmen, die bis zu jenem Zeitpunkt vorliegenden Ergebnisse iiber den Ursprung des Altkirchenslawisehen, die karantanisch-pannonische (Kopitar) bzw. die pannoni-sche Theorie (Miklošič) iiber dessen Entstehung, vertieften noch die Nachforschungen und Abstii-tzungen genetischer Beziehungen der »altslowenischen« zur »neuslowenischen« Schriftsprache anhand der Konfrontation mit anderen slawischen Sprachen. Dies spielte sich in verschiedenen Dimensionen ab. Fiir die schriftsprachliche Norm der Zeit (zweite Halfte des 19. Jahrhunderts) sind 42Glej njegovo razpravo Slowotworstwo bulgarskie na tie praslowianskim, Z polskich studidw slawistycznych (Varšava, 1963), str. 79-90. »Nieznana jest ona (formacja nom. agentis, przyrostek -teljb) zreszty takže (poza kilkoma wyrazami, jak roditeljb, prijateljb) wszystkim prawie gwaram ludowym poludniowoslowianskim. Zywa ma bye tylko w kraiicowych dialek-tach wschodnioslowenskich, por. A. Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika, 1.1, 1950, s. 37.« "'Glej F. Daneš, M. Dokulil, J. Kuchar, Tvorenl slov v češlinč (Praga, 1967); poglavje Činitelska jmena s pfiponou -tel, str. 17-31. die gemaGigte Stufe (Caf, Janežič) wie die iibertriebene charakteristisch, die sich um Nachweise der Kontinuitat des »Altslowenischen« auf alien Sprachniveaus bemiihte sowie um deren Aktivierung (Levstik). 3. Neben der »altslowenischen« Lexik (Miklošičs lexikographische Werke) emeuerte sich systematisch iiber die Wortbildung auch der »neuslowenische« schriftsprachliche Genrewortschatz (Cigale, Janežič). Die Verwandschaftsstufe der kontrastierten Sprachen erweiterte sich auf lexikalischer Ebene bis zum Ende des 19. Jahrhunderts, obgleich sie in der modernen Sprache unmerklich ist. UDK 801.54:808.63+803 Ada Vidovič-Muha Filozofska fakulteta v Ljubljani GLAGOLSKE SESTAVLJENKE — NJIHOVA SKLADENJSKA PODSTAVA IN VEZLJIVOSTNE LASTNOSTI (Z normativnim slovensko-nemškim vidikom) Glagolske sestavljenke kot modifikacijske tvorjenke imajo v svoji skladenjski podstavi glagol s prostim predložnim morfemom; izjema so primeri, ko ti glagoli izražajo samo faznost dejanja. — Pomenska drugačnost sestavnih glagolov glede na glagole iz njihove skladenjske podstave pa tudi glede na njim ustrezne nesestavne glagole se potrjuje (med drugim) s spremenjenimi vezljivostnimi lastnostmi. Podana je tipologija vezljivostnih razlik znotraj vseh treh skupin glagolov, izhajajoč iz sestavnega glagola. — Kontrastivnost z nemščino je omejena na normativni, predvsem besedotvorno-zgodovinski vidik. Verbal compounds as modificatory derivatives have, in their syntactic base, a verb with a prepositional morpheme. An exception is the type of verb that expresses phase of action. — The semantic peculiarity of compounded verbs, with respect to the verbs in their syntactic base and with respect to the noncompounded verbs to which they correspond, is confirmed (among other things) by a difference in valency. A typology of valency differences within three groups of verbs is given, beginning with the compounded verb. — The contrast with German language is limited to normativity and concerns mainly the historical aspect of word-formation. 1 Glagolske sestavljenke bodo razčlenjene s stališča svoje skladenjske podstave, pri čemer bo postal razviden (tudi) pomen predponskega obrazila; hkrati bo predpon-skoobrazilno tvorjeni glagol (GlagT) glede vezljivosti primerjan z vzporednim nepredponskim glagolom (Glag) in z glagolom iz svoje skladenjske podstave (GlagP),1 npr. GlagT + T = Glag + T: izčistiti posodo = čistiti posodo; GlagT <- GlagP i г česa + Fk: izčistiti posodo <— čistiti iz posode (kaj) + Fk.2 Kontrastivnost z nemščino bo omejena na normativni vidik, tudi z zgodovinskega stališča. Temeljno gradivo za razčlenitev je iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). 1.1 Sicer pa sodijo glagolske sestavljenke skupaj s t. i. modifikacijskimi izpeljankami med modifikacijske tvorjenke. Na izrazni ravni se obe modifikacijski besedotvorni vrsti ločita po razvrstitvi obrazil — sestavljenke razvrščajo obrazilo levo od besedotvorne podstave, npr. podpisati, izpeljanke desno; izpeljavno (priponsko) obrazilo je izrazno lahko samostojno, razvrščeno levo od glagolske pripone, npr. ko-rakcati, ali pa prevzame obrazilno vlogo kar glagolska pripona sama, ki postane tako dvolunkcijska — vidska in besedotvorna, npr. podpisovati. Kot je znano, povezuje obe modifikacijski besedotvorni vrsti dejstvo, da so njihova obrazila nastala s pretvorbo odvisnega dela skladenjske podstave — pri glagolskih modifikacijah s pretvorbo prislovov: korakcati <— [drobno] korakati, [ ] '() vplivu morfemske sestave glagola na njegove vezljivostne lastnosti je razpravljal J. Dular (1983: 281-287; 1983/84: 289-293); prim, tudi J. Toporišič (1976: 290-294; 1982: 85-86). : Fk = končnost dejanja. —>-c-, korak- -ati; podpisovati <— [večkrat] podpis-a-ti, [ ] —» ova-, podpis- -ti; podpisati <— [spodaj] pisati[ ] —» pod, -pisati. Skladenjskopodstavna razvidnost obeh modifikacijskih besedotvornih vrst je vezana na pomen prislova: načinovnost in krat-nost sta v podstavi izpeljavnih (glagolskih) modifikacij, drugi prislovni pomeni, zlasti krajevnost, časovnost, količinskost pa sestavnih. Glagolske modifikacijske tvorjenke — tako sestavne kot izpeljavne — so med tvorjenimi glagoli najštevilnejše. Glagolska modifikacijska obrazila so namreč, kot je znano, v veliki večini hkrati tudi temeljni slovničnokategorialni morfemi glagola — so nosilci njegovih vidskih (aspektnih) lastnosti. Za razmerje med glagolskim modi-ftkacijskim obrazilom in t. i. vrsto glagolskega dejanja pa velja, da modifikacijsko obrazilo izraža tudi to dejanje; z drugimi besedami: vrsto glagolskega dejanja razumemo kot besedotvorno modifikacijo glagola, izraženo z njegovim predponskim obrazilom ali z glagolsko pripono; predponsko obrazilo pa je seveda lahko nosilec še drugih modifikacijskih besedotvornih pomenov, povezanih zlasti s krajevno oziroma prostorsko umestitvijo dejanja.4 Vloga predposkih obrazil je torej slovničnokatego-rialna — vidska — in besedotvorna, v katero sodi tudi poimenovanje vrst glagolskega dejanja.5 Količinska prekrivnost morfemov kot nosilcev obeh funkcij — besedotvorne in slovničnokategorialne — je v okviru obeh modifikacijskih besedotvornih postopkov različna: pri sestavi, ko imamo opraviti s predponskimi obrazili, je vloga teh obrazil vedno besedotvorna, vidska pa, kot je znano, samo v primerih razvrstitve na nedovršniško glagolsko podstavo. Drugače je pri modifikacijski izpeljavi: glagolska pripona je vedno vidski morfem — načeloma vezan na izražanje nedovršnosti (npr. J. Toporišič 1976: 286), dovršnosti poleg drugega se zdi, da vedno, ko gre za možnost vsaj hipotetične (navadne) izpeljave glagola iz samostalnika (F. Miklošič 1875: 420): poč-i-ti <— narediti pok-0, [ ] —» -i-ti, pok-; tako še: skoč-i-ti, dvig-ni-ti, dih-ni-ti, cuk-ni-ti, cmok-ni-ti, krik-ni-ti, ši-ni-ti, mrd-ni-ti, vr-e-či (*vrg-ni-ti), idr. Za razliko od predponskih obrazil je torej besedotvornost (obrazilnost) glagolske pripone omejena. Lahko povzamemo: z besedotvornega vidika velja pravilo, da je glagolska predpona vedno obrazilo, glagolska pripona pa samo v primerih, ko je pretvorljiva v sestavino skladenjske podstave, npr. dvig-a-ti [večkrat] dvigniti, t ] <— -a-ti, dvig- 3Več o besedotvornih vrstah, merilih za njihovo določanje in s tem tudi o obeh besedotvornih modifikacijah pri A. Vidovič-Muha (1985: 47-63; 1988: 7-33, 175-187; 1991: 101-115). 40 pomenih predponskih obrazil tudi pri glagolu je pri nas kar nekaj literature: razčlenjevali so jih npr. F. Miklošič (1868-1874: 125-249), A. Bajec (1959: 142 str.), J. Toporišič (1973: 108-112; 1976: 161-169), M. Hajnšek-Holz (1978: 33-61), A. Vidovič-Muha (1985: 47-63; 1988: 21-24); obravnava jih tudi SSKJ 1-V. 5Nedovršne in dovršne glagole ločuje na več pomenskih skupin A. Breznik (1916: 115-117). Vrste glagolskih dejanj je v slovenski literaturi ločil od slovnične kategorije vida J. Toporišič (1967: 115-117; 1976: 288-290). Zanimivo, da F. Miklošič vsaj posredno uvršča npr. tvorbo iterativa v t. i. osnovotvorje (1875: 419) — osnovo (deblo - Stamm) definira kot del pregibne besede pred lleksijskim morfemom. A. Schellander (1984: 223-231) umešča vrste glagolskih dejanj »na raven besedne pomenskosti« (225). I I [delati, da] dvigne [-то], [ ]<— -a-ti, dvig- (A. Vidovič-Muha 1988a: 24); v prvem primeru imamo opraviti z modifikacijsko izpeljanko, v drugem z navadno (nemodi-fikacijsko). Ponuja se nam smiselni povzetek, daje tako kot pri vseh tvorjenkah tudi pri glagolu besedotvorna (obrazilna) morfematika vedno drugotna tako s stališča svoje vloge — iz prvotne (netvorjene) besede dela drugotno (tvorjeno) — kot tudi s stališča svojega izvora — vedno je pretvorjena sestavina skladenjske podstave. Med glagolskimi predponskimi obrazili in glagolskimi priponami gre torej za pomemben razloček: ker je vloga predponskih obrazil vedno besedotvorna, pomeni, daje tudi tako izražana dovršnost vedno vezana samo na (glagolske) tvorjenke. Drugače je z glagolskimi priponami, ki so prav zaradi primarno vidske vloge razpoznavni morfem vsakega glagola; njihova besedotvorna vloga je drugotna, na izrazni ravni na primer vezana na možnost zamenjave samo vidskofunkcijske glagolske pripone s takšno pripono, ki je še besedotvorna — pretvorljiva v (besedno) sestavino skladenjske podstave, npr. skočiti : skakati <— večkrat skočiti. Ker so, kot rečeno, predponska glagolska obrazila vedno (tudi) besedotvorni morfemi glagola, je razumljivo, da jih v tej, besedotvorni vlogi pozna tudi nemščina. Zaradi dolgega življenjskega stika obeh jezikov ob trajni večji ali manjši družbeni podrejenosti slovenščine je pričakovati sledove izgubljanja razpoznavnih (normativnih) lastnosti slovenščine oziroma vdor jezikovnosistemskih lastnosti nemščine; vplivi na jezikovnoizrazni ravni so bili v veliki meri sproti odpravljani, globinski vplivi pa so ostajali marsikdaj več ali manj zakriti — oviti v navidezno, kalkirano slovenskost.6 Na morfemski, zlasti besedotvorni ravni je vpliv nemščine izrazit v okviru zlagalne besedotvorne vrste — npr. namesto pričakovane samostalni-ške besedne zveze z vrstnim pridevnikom v prilastkovni vlogi se pojavlja tudi v slovenščini zloženka tip angorska volna : angoravolna (Angorawolle)7 — pa tudi v okviru glagolske sestave. Naj na tem mestu omenimo samo en zgled: določen tip glagolskih sestavljenk se je skozi ves zgodovinski besedotvorni razvoj od Brižinskih spomenikov pa do konca 19. stol. pojavljal tudi v slovenščini kot zloženka z izprislovno določujočo sestavino kljub temu, da ima slovenščina za skladenjskopodstavne prislove na izrazni ravni ustrezna predponska obrazila, npr. dolisesti (niedersitzen): usesti (se) (Deutsche Wortbildung 1973: zlasti 144-159). 1.2 Vezljivost (valenca) kot slovarska (besedna) sposobnost glagola organizirati okrog sebe udeleženske vloge, površinsko (slovnično) izražene z ustreznimi skloni (M. Križaj 1982: 189-215; M. Križaj-Ortar 1990: 129-141), je lahko glede na vse tri skupine glagolov, se pravi sestavne, npr. izpisati, (ustrezne) nesestavne, pisati, in (skladenjsko)podstavne, pisati iz, prekrivna, deloma prekrivna ali neprekrivna; v predstavljenem zgledu imamo opraviti z delno prekrivnostjo: izpisati knjigo = pisati knjigo : pisati iz knjige. ^Znano je, da se je različne pomenskosestavinske strukturiranosti poimenovanj v slovenščini glede na nemščino zavedal že npr. F. Levstik (1858, cit. po izd. 1956: 38-88); o tem A. Vidovič-Muha (1988: 46-48). 'Razprava A. Vidovič-Muhe (1988a: 311-322) obravanava kontrastivno razmerje med samostalniškimi besednimi zvezami z razmernim pridevniškim prilastkom v slovenščini in ustreznimi zloženkami v nemščini. 2 Razčlenitev sestavnih (predponskoobrazilnih) glagolov bo potekala po abecedni razporeditvi njihovih predponskih obrazil. Upoštevana bodo vsa (neprevzeta) predponska obrazila s celotnim obsegom glagolov, kijih prinaša SSKJ. Gre torej za glagole z naslednjimi predponskimi obrazili: do-, iz-, na-, nad-, o-, ob-, od-, po-, pod-, pre-, pred-, pri-, pro-, raz-, se-, u-, v-, vz-, z-/s-, za-. Za izhodišče vezljivosti je upoštevan vedno tvorjeni (sestavni) glagol (GlagT). 2.1 Do-8 2.1.1 Leva vezljivost: Dl" + GlagT = D1 + Glag: Rože docvetijo = Rože cvetijo; GlagT izraža časovno ali krajevno usmerjenost dejanja. (a) GlagT GlagP do konca + Fk: (Rože) docvetijo cvetijo do (konca — končajo cveteti) + Fk. Dl je pomensko določen s (podstavnim) glagolom — glagolsko dejanje je tvorna lastnost Dl, je njegova pomenska sestavina. GlagT izraža absolutno končanost dejanja; enako še: Sveča gori — dogori; Duhovnik mašuje — domašuje; Fant raste — doraste; Obleka traja — dotraja; Bolnik trpi — dotrpi; Žito zori — dozori; Struna zveni — dozveni; (b) GlagT GlagP do (določenega časa) + Fk: (Kosci) dokosijo (npr. za danes) kosijo do (določenega časa — (pre)nehajo kositi) + Fk. Dl je pomensko neodvisen od podstavnega glagola. GlagT izraža relativno končanost dejanja — končanost glede na omejen čas, dejanje je ev. še možno; enako še: (Kdo) brana — dobrana, gospodari — dogospodari, hrepeni — dohrepeni, kosi — dokosi, kuje — dokuje, mlati — domlati, modruje — domodruje, molze — domolze, poje — dopoje; (c) GlagT <— GlagP do določenega kraja (Sam2) + Fk. Obrazilo se razvršča na GlagP premikanja: (Kdo)dojadra <— jadra do (obale) + Fk; enako še: dogrebe—grebe do (vrat), doleti — leti do (vrat), dokoplje — koplje do (izhoda), doplava — plava do (obale), dospe — spe do (cilja), dotipa — tipa do (vrat); dovleče — vleče do (zidu); do Sam2 izraža krajevno usmerjenost. GlagT izraža doseg krajevnega cilja z gibanjem; GlagT je družljiv tudi s prislovnim določilom kraja (pdk), katerega predlog je homo-nimen s predponskim obrazilom: (Kdo) doplava do obale (Dular 1983; 285). 2.1.2 (Leva in) desna vezljivost 2.1.2.1 Tožilniška (T) (a) GlagT + T = Glag + T: dočakati prihod (prijatelja) = čakati prihod (prijatelja); GlagT <— GlagP do (izglagolski) Sam2 + Fk: dočakati prihod (prijatelja) <— čakati do prihoda (prijatelja) + Fk; enako še: bojevati zmago — dobojevati zmago. Glagol bojevati do izraža časovno približevanje dejanja cilju, bojevati (se) za (zmago <— za to, da bi zmagali) pa namen dejanja; čarati (burno) življenje — dočarati *SSKJ I (1970: 427-428) ne ločuje glagolskih sestavljenk od izpeljank iz njih — tvorjenk nižje stopnje od tvorjenk (neposredno) višje stopnje; tako zasledimo v redakciji obrazila do- tudi zglede kot dodelovati, dozorevati, dopovedovati, doplačevati, dozidavati, kar je vse nastalo iz skladenjske podstave večkrat npr. dogoreli/delati, da dogori; gre torej za navadno ali modifikacijsko izpeljavo iz sestavnih glagolov dodelati, dogoreli...; obrazilno vlogo v teh primerih prevzema glagolska pripona. 4D1 = prvi delovalnik. (burno) življenje čarati do začetka (burnega) življenja; klicati otroka — dokli-cati otroka klicati do prihoda (otroka). GlagT izraža časovnost — doseči ciljno dejanje; (b) GlagT + T = Glag + T: dopeči kruh = peči kruh; GlagT GlagP koga/kaj do (konca + Fk); dodojiti otroka <— dojiti otroka do konca (+ Fk); GlagT izraža časovnost — opravljenost dejanja do konca; enako še: orati—doorati njivo; peči—dopeči kruh; piti — dopiti vino; plesti — doplesti jopico; polniti — dopolniti kozarec; tipkati — dotipkati stran; graditi — dograditi most; krmiti — dokrmiti čebele; (c) GlagT + T/R : Glag + T: dotočiti pijačo!(malo) pijače : točiti pijačo; do neke mere imamo opraviti pri nepredponskoobrazilnem glagolu z dvojnično (variantno) vezavo;10 GlagT <— GlagP koga/kaj do/v (česa/kaj) + Fk: doliti vino <— liti (vino) do (česa)lv (kaj) 'zraven/noter'; tako še: curniti — docurniti žganje; dati — dodati mast; *suti — dosuti žito; točiti — dotočiti pijačo. Z dejanjem prizadeto (T) je snovno — snovni samostalnik. GlagT izraža prostorskost — usmerjenost dejanja; (č) GlagT + T = Glag + T: dokupiti njivo = kupiti njivo; GlagT <— GlagP koga/kaj do 'zraven' česa: dokupiti njivo kupiti njivo do 'zraven/poleg'česa; kaže, da se pred-ponsko obrazilo razvršča samo na dovršne glagole. GlagT izraža krajevnost dejanja; (d) GlagT + T : Glag-: dohiteti znanca : hiteti—; glagol brez predponskega obrazila je neprehodni (samo levovezljivi), poimenuje pa premikanje; GlagT GlagP do Sam2 + Fk; dohiteti znanca hiteti do znanca + Fk; enako še: doiti koga iti do koga. GlagT izraža krajevnost — dosego (z gibanjem) krajevnega cilja. 2.1.2.2 Dajalniška in tožilniška (D + T) (a) GlagT + D + T = Glag + D + T: dokupiti komu kaj = kupiti komu kaj; GlagT GlagP komu kaj do 'zraven/poleg' (tega, kar že ima): dokupiti, dodati komu kaj kupiti, dati komu kaj do 'zraven'; GlagP 'prejemanje/dajanje'; (b) GlagT + D + T = Glag + D + T: dopovedati komu kaj - povedati komu kaj; GlagT <— GlagP kaj do koga: dopovedati komu kaj <— povedati kaj do koga; enako še: doreči komu kaj; GlagP poimenuje rekanje. GlagT izraža krajevnost — (uspešno) ciljnost dejanja; (c) GlagT + D + T : Glag + D + Tza: dosoditi komu kaj : soditi komu za kaj; GlagT (ilagP komu do (izreka kazni /.../ <— do časa, ko se izreče kazen) + Fk: dosoditi komu kaj (kazen) <— soditi komu do (časa, ko /.../ ) + Fk. GlagT izraža časovnost dejanja. 2.1.2.3 Tožilniška (sebe — se) in rodilniška (T + R): GlagT + T (= sebe) + R : Glag + T: dotakniti se stropa : takniti11 strop; GlagT GlagP se(be) do Sam2: dotakniti se stropa takniti sebe do stropa. GlagT izraža prostorskost. 2.1.2.4 Orodniška in predložna tožilniška (Oz + Tza): GlagT + Oz + Tza : GlagP + Oz + Mo: dogovoriti se s kom za sestanek : govoriti s kom o sestanku; GlagT I0J. Dular ustrezno ločuje dvojno (kompleksno) vezavo od dvojnične (variantne) in od dvoje (bifurkacijske)(1983/84:290). "Beseda je uporabljana na Pivškem; SSKJ V (1991: 19) jo zaznamuje z narečno zahodno. GlagP s kom do sklepa (dokler se ne sklene), da ... + Fk: dogovoriti se s kom za sestanek govoriti s kom (<— D1 + Dl: prirednost) do sklepa, da bo sestanek + Fk\ enako še: domeniti se s kom za kaj. GlagT izraža časovnost — trajanje dejanja do (uspešnega) konca. 2.2 Iz-1 2.2.1 Leva vezljivost: Dl + GlagT = Dl + Glag: Sveča izgori = Sveča gori; GlagT izraža časovno usmerjenost dejanja: (a) GlagT o = barvati pohištvo; GlagT <— GlagP kaj drugače + Fk: preoblikovati melodijo oblikovati melodijo drugače + Fk; enako še: precepiti drevesa; prečarati pokrajino; predrugačiti družbo; preformirati projekt; pregrupirati brigado; prekaliti jeklo; preklicati ukrepe; prekovati konja; prekrojiti obliko; prekrstiti koga; preobraziti ljudi; presnovati načrt. GlagT izraža časovnost dejanja — drugačenja česa; GlagP je dovršni: prenarediti obleko; preprijeti volan. V skladenjski podstavi je frazeološka zveza glagola in prislova drugače. (f) GlagT + T = Glag + T: pregnati ljudi = gnati ljudi; GlagT <- GlagP (koga/kaj) drugam + Fk: preliti mleko <— liti mleko drugam + Fk; enako še: preložiti deske; premetati pesek; prenesti bolnika; prepeljati ranjenca; prepeti konja; prepisati pismo; prerisati skico; presaditi rože; preseliti prebivalce; preslikati vzorec; prestaviti posodo; pretresti krompir, GlagT je družljiv s pdk: prekrasti se k sovražniku; prekrcat se na drugo ladjo. GlagT izraža krajevnost — premikanja česa. Tudi tu se pojavlja v skladenjski podstavi zveza glagola in prislova drugam. 2.10.3 Dajalniška in tožilniška (D + T); GlagT + D + T = Glag + D + T: prepustiti sinu hišo = pustiti sinu hišo; GlagT <— GlagP čez koga kaj: predati komu kaj <— dati čez koga kaj; GlagP je dovršni. 2.10.4 Tožilniška in rodilniška (T + R): pregaziti kupe snega = gaziti kupe snega; GlagT GlagP kaj skozi kaj + Fk: pregaziti kupe snega <— gaziti sneg skozi kupe + Fk; enako še: predreti ovoj bule *dreti bulo skozi ovoj. 2.11 Pred-1" 2.11.1 (Leva in) desna — tožilniška (T): GlagT + T = Glag + T: prednapeti beton = napeti beton; GlagT <— GlagP pred 'prej' (pred časom dejanja); prednapeti (beton) <— napeti (beton) pred 'prej' (pred glag. dejanjem); enako še: prednaročiti knjigo; predpripraviti živila. Kaže, da predponsko obrazilo pred- 'prej' nima vidske vloge, npr. Stroj predpere perilo: prati perilo — predprati perilo.21 GlagT izraža časovnost dejanja — dejanje pred drugim dejanjem. Kolikor imamo v SSKJ zapisanih tovrstnih zgledov, gre v glavnem za razvrstitev obravnavanega obrazila na dovršni tvorjeni (sestavni) glagol —prednapeti, predpripraviti (A. Vidovič-Muha 1988a: 23); tvorjenke s pred- 'prej' so (novejši) kalki iz nemščine. USSKJ III (1979: 990-991) ima pri geslu pred- neustrezne zglede predvidevati; predklon, predložitev, prednaročniški; predgretje. 21SSKJ III (1976: 1007) ima samo geslo predpranje v zvezi pralni stroj opravi predpranje, pranje in izpiranje brez kakršnekoli oznake. 2.11.2 Dajalniška in tožilniška (D + T): GlagT + D + T : Glag + T: predstaviti komu koga : staviti koga; GlagT GlagP koga pred 'spredaj' kom + Fk. GlagT izraža krajevnost dejanja. Pri Trubarju idr. naprejstaviti 'predstaviti'. 2.12 Pri-2* 2.12.1 Leva vezljivost: Dl + GlagT = Dl + Glag: Pespribevska = Pes bevska: (a) GlagT bratrb, krava. Novoakutirana dolžina, nastala po praslovanski metatoniji, pa se po naravi in intenziteti razlikuje od starega akuta, vseskozi ostane ohranjena, in sicer tudi v zadnjem ali edinem zlogu: vlasb, R mn. vrifb, kraljb, ključb. Novi akut na kračini ostane do onemitve šibkih polglasnikov na koncu besede ohranjen, prav tako je kratek v nezadnjem zlogu volja, koža, sbna, torej je tak kot skrajšani stari dolgi akut. Daljšanje starih akutiranih kračin je moralo nastopiti v južnem predelu slovenščine zgodaj (proti koncu 12. stoletja), zato akutirani jat doživi isti razvoj kot stalno dolgi jat in se z njim diftongira v e| Na severnem slovenskem prostoru od Rezije čez Koroško do sredine Slovenskih goric se podaljša pozneje (morda v 16. st.), zato so za akutirani jat drugačni refleksi kot za dolgi jat. V panonskih narečjih od sredine Slovenskih goric na vzhod in na jug pa se akutirani samoglasniki niso podaljšali. Jakob Rigler (1977: 83-99) je v razpravi K problematiki daljšanja starega akuta opozoril na to, da se skrajšani stari akut v severni slovenščini ni podaljšal v vseh nezadnjih zlogih, ampak samo v predzadnjih. V predpredzadnjem zlogu je lahko ostal kratek, ta se je pozneje podaljšal, lahko pa je preskočil za zlog na desno. J. Rigler omenja, daje stari akut ostal kratek v prekmurskem in prleškem narečju ter v delu Bele krajine. Dodati je potrebno, da je ostal kratek v vzhodnih Slovenskih goricah, torej vzhodno od izoglose, ki na Ramovševi Dialektološki karti slovenskega jezika (1931) loči goričansko od prleškega narečja. Kratek je tudi v vzhodnih in srednjih Halozah, le na zahodu Haloz se je pozneje podaljšal, zato je tu ohranjeno nasprotje med dolgimi in akutiranimi samoglasniki: ё ,ё,ё'тё,д in«,q in Q inQ- V Riglerjevi razpravi se osvetljujejo akutirani nepredzadnji zlogi predvsem v koroškem narečju. V pričujoči razpravi se nadaljuje raziskovanje problematike daljšanja starega akuta v Dravski dolini vzhodno od Dravograda do Maribora, v severnih štajerskih narečjih, v zahodnih govorih panonske narečne skupine: v zahodnih goričanskih, prleških in haloških govorih; za zadnje piše Rigler, da nima dovolj podatkov. 1.1 Netonemski govor Ojstrice nad Dravogradom spada k podjunskemu koroškemu narečju, ne mežiškemu, saj se dolgi nosni q in prav tako tudi dolgi polglasnik razvi-jeta v a, v mežiškem pa v dolgi ozki e (Karta slovenskih narečij 1983). V tem govoru je uveljavljen naglasni umik v tipu žena —> žena, koza —» koza, vendar sta novonaglašena e, o kratka ali že tudi podaljšana, prav tako je znan mlajši naglasni umik na polglasnik tnagla —» magwa s kratkim a-jevskim refleksom, najmlajši umik dolgega naglasa zlato —> zlato je povzročil izginjanje sklanjatvenega mešanega naglasnega tipa. Kratki naglašeni samoglasniki so zaradi poznega naglasnega umika z zadnjega odprtega ali zaprtega zloga možni tudi sredi besede. Stari dolgi akut na predpredzad-njem zlogu je najpogosteje premaknjen za zlog na desno palica —» palica-, novona-glašeni samoglasnik je vedno dolg. Dolgi samoglasniški sestav: i: u: i: э и : э e: Q: e: o: £e: qo: + эг a: Izvor: /': <— /:, i: 'zi:ma, 'li:pa, u: u:, u: 'wu:č, k'ru:xa, i:s <— e :, e:, i: (pred -la, -lo, -le) m'li:oko, 'pi:sč, xo'di:owo, ži:owa, и:э <— б: Ьи:эх, 'nu:ač, zazu:orlc, 'dozorele', p: <— //(delno) be'de:li, 'j$:sti 'hrana', ne'de:la, <— e: (delno) 'me:lem, 'z$:le, 'ž$:nska, p: (г., (I: к'1џ:р, 'gQ:ba, d: (delno) XQ.ja, 'лр.\?а, 'nQisim, e: <— i: (delno) de'se.t, g'le.dam, s're:ča, <— e>r(delno) 'je.zik, w're.me, o: -j-: p'ra:jo, p'rajla, p'га:jI i pres'ta:jo, p res'ta:jI a, pres'ta:jli; go'wuyaro, go'wu.arwa, go'wu:ar!i; 'ja:zo se, 'jezwa, 'jezli; se je po'su:šo (naglasni umik zaradi predpone) 1.1.5.1 'dge:woy, 'di:awawa, de'wo.wo, dv. de'wo:wa, de'woAi, mn. de'woAi, de'woAe; nepremični naglas: do'b/.y/oy, do'bi:yla(w)a, do'bi:yla(w)o, dobi.ulali; 'ko:šloy, 'ko:šla(w)a, 'ko:šla(w)o, 'ko.šlali 1.1.5.2 о'га:џ, o'ro:wa, o'ro:li; 'rge:zoy, 'ri:ozawa, re'zo:wo, dv. re'zo:wa, re'zo:li, mn. re'zoAi, re'zoAe; 'wa:zo\f, 'wa:zawa, 'wa:zali, 'z'wa:zan; s'ko:koy, s'ko:kawa, s'ko.kawo 1.1.5.3 b'ra:y, b'ro:wa, b'ro:wo, dv. b'ro:wa, b'roAi, mn. b'rali, b'rale; t'ka.-џ, t'ko:wa, tkali; s'ja-.ц, s'jo:wa, s'jali, s'jale:, ž'ga:y, ž'go:wa, ž'gali, ž'gale 1.1.6 opse'ku;woy, opsek(u)'wo:wa, opsek'wo:li; obre'žu;woy, obrez wo:wa, obrež'wo:li; prepi'šu:woy, prepiš'wo:wa, prepiš'wo:li 1.1.7 Ыц, b'wa / 'bQwa, b'wo / 'bowo, b'li/'bali, b'le / Ъэ1е; 'da:y, 'do:wa, 'do:wo, 'dali; Vfe.c/fey, wi:odwa, 'wi:adli; ji:odo, 'jedwa, 'jedwo, dv. 'jedwa, 'jedli, mn. 'je:dli, 'jedle; posebnosti: 'po.ffey, po.fwa, 'otli; ро'та:џ, po'mo.wa, po'moAi. V oblikah in naglasu opisnega deležnika je opaziti nekaj glasovnih in naglasnih premen: (1) večina kratko naglašenih samoglasnikov je rezultat drugega naglasnega umika s končnice za zlog proti začetku besede; (2) množinska oblika za moški spol ima za jat refleks dolgi ozki e: k'leAi, 'peAi, ži'we:li, (wi'deAi); dvojinska ženska oblika ima na tem mestu refleks za staroakutirani jat: k'lge;li, 'pge:li, ži'wge;li; lahko je to mlajša oblika, starejša bi bila klčlč; (3) naglasni pomik starega akuta v trizložnicah za zlog proti koncu besede se pojavlja najpogosteje že v obliki za edninski srednji spol, praviloma pa v dvojinskih in množinskih oblikah: mi'no:wo, mi'no:wa. mi'no:li, mi'noAe; xo'di:awo, xo'di.awa, xo'di.sli (dv.), xo'diAi; xo'di.ale; de'wo.wo, de'wo:wa, de'woAi, de'woAe; (4) diftongizacija i v /:э v zlogih: -ilo, -ila, -ili, -ile je splošna, le v množinski obliki za moški spol se i ne diftongira; (5) množinske oblike so kratke, edninske in dvojinske pa dolgo naglašene: 'čuli, 'čule; o'buli, 'pili / 'poli, d'jali, b'rali, s'jali, 'dali; (6) refleks a za nosni p ne spreminja kvalitete in kvantitete: o'za: bo, o'za:bwa, oza.bli; џ'га:џ, y'za:wa, џ 'za: I i; 'wa:zay, 'wa:zawa, 'wa:zali; (7) refleks za nenaglašeni jat je še danes dolg: 'wrdfey, 'wfe.dfey, 'po.ffey; (8) glagoli z naglašenim -no: - v vrsti 1.1.2 kažejo na analogijo po 1.1.5.1; (9) oblika za ž. sp. v ed. doživi metatonijo: 'xQ.dwa, 'wQ-.zwa; Pri akutiranem jatu se pojavlja praviloma refleks pe, le v položaju pred zlogom z -/je refleks ozek (torej i:s : fe:: p.-). Novoakutirana e in o pa imata po dva refleksa: široka fe: po: ter ozka p: in p:. 1.2 Na severnem Pohorju, na Ribnici in na Primožu, se pojavljata prav tako za akutirani jat dva refleksa, to je široki ge.v b'rge:za, 'cge:sta, 'l§e:to, ko'lge:no, 'm$e:sto, ne'w§e:sta, po'vge:t, 'rge.zat, st'r§e;xa, ozki e: pa pred zlogom z -i: ne'de:la, ži'we:li. Za novoakutirani e poznajo dva refleksa, široki ge: in ozki e: : 'mge.čem, 'nge:so, 'pge:ko, 'где: ko in 'ze:le, 'že:nin, de'teda, le'me:ža, ma'te:re. Za novoakutirani o sta odraza до: in o:: 'kgo:ša, 'kgo:ža, 'go:sa, 'rQo:ža in 'no:sim, p'ro:sim, 'go:ta. Tudi za novoakutirani polglasnik sredi besede je refleks široki ge: 'mge:ša, 'pee:xne; tak je tudi dolgi polglasnik: 'dge:n, wge:s, kratki naglašeni polglasnik pa se razvije v a: 'pas, 'nas. Izhodiščno kratki naglašeni samoglasniki so na severnem Pohorju ostali kratki, У je lahko oslabel do polglasnika, le kratki a se je podaljšal v dolgi a. Kratko so lahko naglašeni tudi samoglasniki sredi besede zaradi poznega umikanja naglasa na levo: 'cigan, p'rimit, 'dušiti, 'ludi, na bregu, 'nesli, 'goniti, 'kosti, 'začey, 'zawort. 1.3 Na Kapli na Kozjaku, v zadnjem kraju s koroškim vokalnim sistemom, ki meji na duhovsko faro, kjer je izhodiščni samoglasniški sistem štajerski, se tudi pojavljata po dva refleksa za akutirani jat in za novoakutirana o in e, dolgi in kratki naglas se z zadnjega (ali predzadnjega zloga) umika na levo. Novi naglašeni samoglasniki so večinoma še kratki. V nedoločniških in sedanjiških glagolskih oblikah je največ premen zaradi poznejšega daljšanja akutiranih e, e in o ter zaradi dvojnih refleksov zanje. V nedoločniških oblikah tipa 'nest, k'ra:st, 'tepst, 'pečt, 'napnt, p'la:t, 'pot je samoglasnik lahko nastal iz kratkega samoglasnika v zadnjem ali edinem zlogu, lahko pa po naglasnem umiku s končnega naglašenega -i. Tak umik je viden tudi v naglasu velel-nika v ednini, posplošenega tudi v dvojini in množini. Pri glagolih z nedoločniško pripono -ni- se naglas v nedoločniških in sedanjiških oblikah ohranja na korenu: 'pe:xniti 'pe.xnem, 'pe:xnla. Glagoli z jatovsko pripono imajo v nedoločniku naglas umaknjen za zlog na levo: 'sge.det se'di:m, 'gairet go'ri:. Dolgi a za umično naglašeni o kaže na zgodnji umik naglasa kot koza —> ka:za. Nedoločnik 'vodet 'vi:dim bi lahko kazal na nepodaljšani stari akut. Pri glagolih z У-jevsko pripono je naglas v nedoločniku umaknjen, vendar kratki a-jevski refleks kaže na pozen umik. Glagol delati ima v nedoločniku in velelniku refleks akutiranega, v sedanjiku pa cirkumflektiranega jata. Vsi glagoli s priponama -ova-/-eva- -uje- so naglašeni tudi v nedoločniku na -u-: ku'pu. vat ku'pu.jem. 1.3.1.1 Sičniški razred: z, s: 'nest, 'n$e:sem 'nge:seš 'nge:se; 'nge.sema 'nge:seta 'nge.seta; 'nge.semo 'nge.sete 'nge:sejo; 'nesi 'nesima 'nesita 'nesimo 'nesite; sn 'nge:so, 'n$e:sla, 'nesli; bom 'nge:so; bo 'ngeso; od'nge:šen. Tako še: 'pa.st, 'po:sem, 'pasi, 'po.so, 'po:sla, 'po.sli; 'žee:nem 'po:st, 'po:šen, 'po:ša. Glagoli, katerih koren se končuje na -z, so ta soglasniški sklop olajšali z vmesnim fonemom i: g'ri:zit, g'ri.zem, g'ri:zi, g'ri:zo, g'ri:zla, g'ri:zli, obg'ri:žen; 'li:ozit, 'li.ozem, 'mo:yzit, 'mo.yzem, po'moyien. 1.3.1.2 Zobniški razred: t, d: k'ra:st, k'ro:dem, k'radi, k'ro.do, k'ro:dla, k'ro:dli, џк'ro.den. Samoglasniška premena: a:/o:/a <— a, a, Tako še: p'lest, p'lge:lem, p'leti, p'l$e:to, p'l£e:tla, p'letli, p'l$e:tle, sp'l$e:len, ple'teje; po'mest, po'm$e:tem, po'meti, po'm$e:to, po'mgeitla, po'metli, po'mge.ten; 'du: 'sge:st, 'du: 'sc:dcm, 'se:do, 'se:dla, 's^.dli, 'se:di, za's$:den; 'pa:st, 'po.dem, 'padi, 'po.do, 'po:dla, 'po.dli; p'rge:st, p're.dem, p'rt?:di, p'r:dli. Končni -il > -o, redukcija pripone i, če ni naglašena: g'Io:dla. Deležnik na -en pozna jotirane in nejotirane oblike: po'vQo:žen, 'ngo.šen, s'xQo.jen, z'myoxen; sk'lo.ten, z'lgo:men, pog'lo:den, zm'loiten /zm'loxen; 1'> 1, n'> j: 'salen, pox'voden, o'žejen, рэгк'loo Jen. 1.3.5.1 Glagoli s sedanjiško pripono -a-: 'dgedat, 'di:3lam, 'dgedaj, 'dgeday, 'di:alala, 'di:alali, z'di:olan; g'le:dat, g'le:dam, g'le: /glej, g'le:day, g'le:dala, g'le:dali, g'le:daje; p'loxat, p'loxam, p'loxaj , p'loxay, p'loxala, p'loxali, p'loxan; st'ri:3lat, st'riialam, st'ri.slaj, st'ri.alay, st'ri.alala, st'ri:9lali, parst'rgeden; tako še: 'vo:ndrat, 'vQindram; 'peycat, 'peycam; 'bo:rat, 'bo:ram; o'bu:vat, o'bu:vam; spo'xejat se, spo'xejam se 'spočiti se', pos'ti:alat, pos'ti.alam. 1.3.5.2 Glagoli s sedanjiško pripono -je-: 'sukat, 'sučem, 'suči, 'sukay, 'sukala, 'sukali, za'sukan; 'lge.gat se, 'le:žem se, 'le:ži se, z'lge:gay, z'le:gala, z'le:gali, z'le:gan; k'licat, k'ličem, k'liči, k'licay, k'licala, k'licali, k'lican; 'r$e:zat, 'ri:3žem, 'reži, 'r%e:zay, 'ri:9zala, 'ri:azali, 'ri.azan; 're:ze'kdor skopi žival'; sk'ripat, sk'riplem, sk'ripli, Sk'ripay, Sk'ripala, škripali, Sk'ripaje; 'a:rat, 'и.згјет, 'u:orji, 'a:ray, o'roda, o'rodi, zo'ro.n, o'ro:je; post'lait, pos'tedem, pos'teli, post'lay, post'loda, post'ladi, post'lade, post'lo:n; 'pa:slat, 'po:šlem, 'pošli, pos'lay, pos'loda, pos'ladi, pos'lo:n; j$e:mat, 'j$e:mlem. 'jemli, j£e:may, 'j$e:mala, 'jge:mali, 'jge:maje; 'di.avat, 'di:aylem, 'di:oyli, 'di:avay, 'di.avala, 'di:avali, na'di:avan; d'ri:omat, d'ri:omlcm, d'ri:amli, d'ri.omay, d'ri:amala, d'ri:omali, d'ri.amaje. 1.3.5.3 Glagoli s sedanjiško pripono -e-: b'ra:t, Ъде.гет, 'beri, b'ray, b'roda, b'radi, b'rade, preb'ro.n, b'roje; g'na:t, 'žge:nem, ženi, g'nay, g'noda, g'nadi, g'no.n; p'xa.t, p'xam, p'xo:š, р'хз, p'xay, p'xoda, p'xadi, p'xade, p'xo.n; ž'ga:t, ž'gge:m, z ga, ž'gay, ž'go:la, ž'ga:li, zgo:n, ž'go:je; s'ja:t, 'sejem, 'sej, s'jay, s'joda, s'jadi, s'jo:n, s'jo:je; 'vge:t, 'v$jem, 've:, 'vey, 'vge:la, 'vedi, z'vi:oto; ka.vat, 'kujem / ka.vam, 'ka:vaj, 'ka:vay, ka:vala, ka.vali, ko'vo.n, ko'vo.je. 1.3.6 Glagolska vrsta z nedoločniško pripono -ova-, -eva- in s sedanjiško pripono -uje-: ku'pu:vat, kupujem, kupuj, ku'pu:vay, ku'pu.vala, ku'pu.vali, ku'pu.vaje; poso'ju.vat, poso'jujem, poso'juj, poso'ju:vay, poso'ju:vala, poso'ju.vali, poso'ju. vaje; sre'ču:vat, sre'ču:jem, src čuj, sre'ču:vay, sre'ču:vala, sre'ču:vali, sre'ču:vaje; zba'ru:vat, zba'rujem, zba'ruj, zba'ru:vay, zba'ru:vala, zba'ru.vali, zba'ru:vaje 'spraševati'; tako še: sva'tu:vat, sva'tujem; parde'vu.vat parde'vujem 'predevati'. Pri glagolih te glagolske vrste je posplošen u-jevski del pripone iz sedanjiške osnove tudi v nedoločniški osnovi. Brezpriponski glagoli so posplošili priponsko spregatev v 2. in 3. osebi dvojine ter v 2.osebi množine. Osebili -sta, -sle sta ohranjeni le pri glagolu biti. Zanimive so tudi premene korenskih vokalov, zato navajam pregled vseh osebnih in možnih neosebnih glagolskih oblik. Dat, dam, 'do:š, 'do:, 'dama, 'doda, do.ta, damo, do:te, 'do.jo, 'daj, 'dajte; 'day, doda, 'da:li, 'dode, do:n; 'jge.st, ji:om, 'ji: oš, 'ji-.э, 'ji:oma, 'ji:ota, ji:aia, j i: это, ji:otc, 'ji.ojo; 'ji;:, jt?:te, ji.ado, 'j$e:dla, 'j ol: 'pola, a:j —> a: 'dala. Kratki / je dal ali o ali se je podaljšal v /:, kratki и se je podaljšal, dolga / in и sta se diftongirala, ozki f zastopa dolge f, e, o in del e- široki e večino e-, ozki oje refleks za nosni p in del 6, diftongični fe: zastopa akutirani jat, del akutiranih e, po: pa del akutiranih 6, a:j ё, a:y o, o: a, a: ČR Za novoakutirana e in o se pojavljata po dva refleksa — širok in ozek, široki kaže vpliv koroščine; ta se ob Dravi že izgublja; v Selnici in Kamnici najdemo za e in о ter ё ozka e: in o:. Na mejnem področju v Rošpohu pa se že slišita dva nova diftonga: /:e za akutirani jat, e (pa tudi za e-) in u:o za akutirani o in za o1 kot v zahodnih Slovenskih goricah. 2.2 V severnoštajerskem vzhodnopohorskem govoru so se vsi kratki naglašeni samoglasniki podaljšali. Framski govor i:/i:j и:/и:џ i:e u:q Q: e.j о:џ ie: uo: a: + эг a: Diftong je refleks staroakutiranega jata in novoakutiranega e, u.oje refleks novo-akutiranega o, e:j zastopa e in e, о:џ <— o, /, ie: <— e- tet, Э-, uo: <— o-, t dt, a: <— a:, a: <— a. Dolgi polglasnik in nosni ? sta dala indiferentni g:, nosni g pa g:. Podaljševanje akutiranih samoglasnikov e, o in a v zadnjem/edinem zlogu je potekalo pozneje kot daljšanje v nezadnjem zlogu, nekako v času sekundarnega naglasnega umika. 2.3 V južnopohorskem vokalnem sistemu je novoakutirani jat dal i, prav tako tudi novoakutirani e, novoakutirani oje zastopan z u. Severnoštajerski južnopohorski govor v Oplotnici Dolgi samoglasniki: i: u: ie up 'ni:so, dejal —> diday, torej v času sekundarnega naglasnega umika. 3 V panonskih narečjih se akutirani samoglasniki niso podaljšali: v prekmurščini, v vzhodnem goričanskem narečju, v vzhodnem in srednjem prleškem narečju ter v vzhodnem in srednjem haloškem narečju. Za akutirani jat se povsod pojavlja kratki ozki e, za novoakutirani o kratki ozki o, za novoakutirani e se pojavlja kratki široki e, v srednjih Halozah tudi ozki e; sekundarno naglašena e in o sta kratka in široka. V panonsko narečno skupino spada tudi haloško narečje. J. Rigler ga v svoji razpravi o daljšanju akuta ni obdelal, ker ni imel narečnih podatkov. Z osvetlitvijo naglasnih in fonoloških razmer v Halozah naj bo ta razprava nadaljevanje Riglerjevega dela. V zahodnih govorih panonske narečne skupine so se vsi akutirani samoglasniki podaljšali, ohranili pa so posebno kvaliteto. 3.1 Zahodno goričansko narečje ima za akutirani jat in e refleks i:e, za akutirani o refleks u:o, ki je tudi odraz za p in umično naglašeni o, akutirana i in и se ne difton-girata, široki ie:/e: je odraz akutiranega nosnega e kot tudi umično naglašenih e in polglasnika, akutirani a je zaokrožen, cirkumflektirani pa ne. Metava i: ii: u: id d:J и:џ i:e u:p ie:/e: +ar е.ј о:џ й: а: Izvor: i: <— (; i:j<— T; ii: ' uho nbsbnaja človeka esta (B. in Gl., Iordanski: 17); vy vedaeta (Pismo na brezovem lubju, Janin, Zaliznjak: 66). Pri teh zgledih je zanimivo, da ima glagol obliko dvojine, osebni zaimek pa množine. To kaže (precej podobnih zgledov najdemo tudi v slovenskih besedilih 16. st.) na določeno samostojnost glagola pri izražanju osebe (predvsem 1. in 2.), oz. da pri izražanju osebe pri glagolu ni mogoče vedno govoriti zgolj o pre-slikavanju z osebnega zaimka na glagol (prim, tudi Gorškova, Haburgaev: 312). Večkrat pa množinskemu zaimku seveda sledi kar glagol v množini. Zgleda za im. dv. 2. os. (domnevano va) Iordanski ni mogel najti, čeprav ga nekatere historične slovnice navajajo, včasih z vprašajem. Dalj časa se najde po spomenikih im. 1. os. dv. ve. Iordanski meni, daje treba to pripisati ujemanju os. zaimka in glagolske končnice: ve poslevč, ve esvč itd. Ta zveza pogosto nastopa v prepisih letopisov v 14. st., v 15. st. pa najdemo bodisi zaimek v množ. in glagol v dvojini bodisi obe obliki v množini (my posleve, my vedaenm). Im. os. zaimka 3. os. (ona rekosta) se po besedah Iordanskega ohranja po spomenikih dalj časa kot pri 1. in 2. os., tu gre seveda za anaforično dvojino, ki se je tako kot vezana dvojina (tipa tura mja dva metala) obdržala dalj časa. Iordanski omenja, da se je prav konstrukcija m. sp. z ujemanjem v končnici -a ohranila razmeroma dolgo (Iordanski: 200). Kot kaže, v stari ruščini ni prišlo do analogične izenačitve končnic osebnih zaimkov in glagola vseh treh oseb v enem značilnem vokalu. Osebne glagolske končnice so bile: -\ё, -ta, -ta ob osebnih zaimkih: \'ё oz. my, vy, ona, опё.ь My in vy sta seveda pritegnila glagol v množino, to pa je spet moralo sovplivati tudi na dvojino v 3. os. Zadnja stopnja pri izgubi dvojine v vzhodnoslovanskih jezikih je bila izguba vezane dvojine. Ta seje dogajala v času, ko so se začeli vzhodnoslovanski jeziki razvijati samostojno, pa tudi v sami ruščini razvoj po narečjih ni bil enak. Za osrednja ruska narečja velja, da se je v vezani konstrukciji najprej začela uporabljati množina pri a-jevskih sam. ž. sp. (Iordanski: 91). Tako se je začela uporabljati po števnikih 2, 3, 4 ista oblika, namreč im. mn., npr. 2, 3, 4 gory. Pri o-jevskih samostalnikih m. sp. pa je, nasprotno, stara dvojinska oblika dobila pomen množine in se nato začela uporabljati tudi ob števnikih 3 in 4 (dva, tri, četyre brata). O množinskem pomenu zveze samostalnika z 2 pričajo, npr., primeri iz oporok 14. st., kjer najdemo pridevnike v množini: dva kovša zoloty, moi dva žerebba. Sele po daljšem razvoju in akcentskih spremembah je prišlo v delu narečij in v knjižni ruščini do današnjega stanja, v katerem so tako oblike ž. sp. kot oblike m. sp. ob 2, 3, 4 osmišljene kot rod. ed. ћОо1обет premiki v tej smeri so se zgodili sporadično in pozno v csl. besedilih, v csl. slovnicah 16. in 17. st. so bili kodificirani pod jsl. vplivom (gl. op. 8). Iordanski omenja med možnimi vzroki za to, da je prišlo do izgube dvojine pri a-jevskih sam. ž. sp. prej kot pri o-jevskih m. sp., križanja in analogije med trdimi in mehkimi končnicami dvojine in množine (-e in -i proti -y in -e) (Iordanski: 83). Zanimivo paralelo z izgubljanjem dvojinskih zaimkov v 1. in 2. os. v staroruskih spomenikih vidimo v slovenskih besedilih 16. st. Tu sploh ne najdemo več starega imenovalnika dvojinskega zaimka za ti dve osebi, ampak namesto njega nastopata množinska zaimka mi in vi. Tudi tu ob teh dveh zaimkih lahko nastopa glagol bodisi v dvojini bodisi v množini: my hozheva... vy nevejta (Dalm., Marko X.); my ieimo (o Adamu in Evi, Trubar, Neweklowsky: 3); prim, tudi zglede pri Tesnieru (266) in Beliču (81). Zdi se, daje glagolska dvojina v 3. os. bolje ohranjena kot v 1. in 2. os., in sicer bodisi da je v subjektu vezana zveza tipa dva brata bodisi zveza dveh samostalnikov tipa Adam in Eva bodisi da se nanaša anaforično na že omenjen dvojinski subjekt, pri čemer ni nujno, da je osebni zaimek (ona) uporabljen: ... inu kadar sta sposnala de sta naga, sta . ..splella ...sta sturilla (Trub. Kat. 1550, Neweklowsky: 3). V zgodbi o Adamu in Evi, npr., v Trubarjevem Katekizmu 1550 in v Dalmatinovi Bibliji 1584, je takrat, ko se o Adamu in Evi pripoveduje v 3. os., pretežno uporabljena dvojina, v 1. in 2. os., ko Adam in Eva govorita o sebi ali sta nagovorjena, pa množina (my ieimo, my lohki ne umeryemo; my ...iemo; Vy neumerjete.). V besedilih 16. st. so primeri kršitve glagolske dvojine tudi v 3. os., in sicer v vseh treh tipih: vezani, sindetični in anaforični (Tesniere: 406; Belič: 88; Derganc 1988: 244),7 vendar prevladujejo dvojinske konstrukcije. Opaziti je mogoče razliko med stavki, kjer je subjekt m. sp., in tistimi, v katerih je ž. sp. Stavki, kjer je subjekt ž. sp., so odprtejši za pluralizacijo, npr.: V ti isti (namreč hiši) šo bile dve j dejkli (Trubarjevo pismo, Rupel: 125; prim, tudi Tesniere: 420). Poleg tega pa se ti stavki razlikujejo po končnicah osebnih glagolskih oblik: oblike za m. sp. imajo v vseh treh osebah končnico -a, za ž. sp. pa -e. Prim, pripoved o dveh Lotovih hčerah:... daj ve naju Ozhetu Vina pyti, inu leshive per njemu, de od naju Ozheta Seme ohranive. Taku Jte one...dale Vina pyti...my zheve njemu.. .pyti dati...de..Jeme ohranive. Taku /te one...dale pyti...Taku Jte obadvej Lotove Hzhere ...pozhele (Dalm., Gen. XIX.). Lep zgled za razliko med ž. in m. sp. pri glagolski končnici imamo v zgodbi o Suzani (Dalm., Ester, 207), kjer nastopata dve dekli in dva starca : Inu te Dekle fte fturile.. Jte Vert saklenile.. Jte vunkajjhle... inu teh Mosh nejte one vidile: Sakaj ona Jta Je bila Jkrila. Kadar jte vshe te Dekle bile vunkaj o djhle, /ta ta dva Stari/ha naprej pr i/hla. Očitno je tudi v slovenščini še pred 16. st. im. os. zaimkov za 1. in 2. os. dvojine izginil in bil nadomeščen z množino, kar je ponujalo možnost za uporabo glagolske množine in popolno pluralizacijo takih stavkov. Jezik besedil 16. st. pa kaže tudi na izenačitev dvojinskih glagolskih končnic v vseh treh osebah: -a za m. in -e za ž. sp. 7Še nekaj zgledov za kršitev glagolske dvojine v 3. os. iz Dalmatinove Biblije: Taku Jo tudi sdaj v'Novim Tejtamentu le dva Sacramenta, od GOSPVDA Boga gori pojtaulena (Gm.predg., XII.) — ta dva Jhtuka od S. Karjta inu S. Obhayla sapopadeo v Sebi (Gm. Predg., XVIII.) — Nebu inu Semla prejdeo (Marko XIII.). Tako stanje najdemo predpisano v Bohoričevi slovnici.8 Ločevanje dvojinskih glagolskih končnic po spolu danes obstaja v nekaterih narečjih, ni ga pa v knjižnem jeziku, kjer se uporablja za oba spola končnica -a (prim, tudi Tesniere: 409 si.). Zdi se, da je ključni pojav za ohranitev dela dvojinskih konstrukcij v slovenščini pojav novega imenovalnika dvojinskih osebnih zaimkov, kije nastal iz besedne zveze mi dva, vi dva. Take oblike srečamo tako v besedilih 16. st. kot tudi v Bohoričevi slovnici, uporabljane kot fakultativne variante ob mi, vi. Množinskima zaimkoma dodan element dvojinskosti je nekako potegnil množinska zaimka nazaj v dvojinsko paradigmo tako pomensko kot oblikovno, saj taki obliki sledi glagol v dvojini. V Trubarjevi Eni dolgi predguvori je, npr., v zgodbi o Adamu in Evi (22. pogl.) ob teh oblikah uporabljena dvojina: Vidua nemata leifti; Midua leiua; vidua nekar ne vmerieta. Tako nastane ob možnosti za pluralizacijo pronominalno-verbalne zveze za 1. in 2. os. tudi možnost za dvojinsko paradigmo m. sp., v kateri se v končnici — a ujemajo osebni zaimki in glagoli vseh treh oseb (kar sicer ni značilno niti za zaimke niti za glagole), z njimi se ujemajo tudi ostale besedne vrste: števnik dva, samostalniki, pridevniki, deležniki, pridevniški zaimki: midva greva, sva šla, sva vesela vidva gresta sta šla, sta vesela ta dva mlada brata (ona) gresta, sta šla, sta vesela itd. Dvojinske oblike in zveze tega tipa sodijo med najtrdnejše in najbolj razširjene na slovenskem ozemlju, zaradi tega Tesniere piše, da je značaj dvojine v slovenščini pronominalno-verbalne narave (317,421-3), čeprav je v starejših obdobjih kazalo, kot da bo glagolska dvojina hitro izginila (405-8). Zdi se, kot da se je proces izginjanja dvojine v slovenščini začel in napredoval podobno kot v drugih slovanskih jezikih, vendar seje na neki točki ustavil in se celo obrnil tako, da so se zgoraj omenjene dvojinske zveze utrdile in izpodrinile že pojavljajoče se množinske. Belič sicer meni, daje pronominalno-verbalna dvojina le en del dvojine, nič bolj pomemben kot nominalna dvojina; le obe skupaj uravnoteženo predstavljata dvojino. Vendar ne mislijo vsi jezikoslovci tako: Stolz, npr., meni, daje pronomen za dvojino ključnega pomena, še starejše je o tem vprašanju podobno mnenje Humboldta (400). Vsekakor se zdi, daje bila za ohranitev zgoraj navedenih oblik in zvez ključnega pomena pritegnitev osebnih zaimkov 1. in 2. os. nazaj v dvojinsko paradigmo in vzpostavitev paradigme z značilno končnico -a (na pomen končnice -a opozarjata tudi Belič: 80 in Jakopin: 100). Manj jasna razmerja med refleksi nekdanjih a-jevskih dualnih končnic -e in -i na eni strani ter pluralnim -e na drugi so najbrž (podobno kot to za ruščino domneva Iordanski) pripomogla k večji odprtosti do pluralizacije v stavkih, kjer je osebek ž. sp. S tem v zvezi je zanimivo mnenje Toporišiča (1984: 16), da je oblika deležnika na -e, ki se "Podobno ločevanje dvojinskih glagolov po spolu ima v svoji slovnici Smotricki, ki ga je, kot kaže, posnel po južnoslovanskih csl. slovničarjih in besedilih. Isačenkova (1977: 115) domneva, daje to posnel po Bohoričevi slovnici, je manj verjetna (prim. Dcrganc 1986). Mareš (206) meni, da težnja po ločevanju glagola v dvojini po spolu (ki ga pozna tudi luž. srbščina) izvira iz kongruenčnega značaja 3. os. V lužiški srbščini se to ločevanje ni razširilo na I. os. uporablja v pogovorni slovenščini za ž. sp. (sva hodile proti knjižno sva hodili) dvojinska. Tu sovpadata dvojinska in množinska oblika (smo hodile). Tako stanje srečamo tudi v besedilih 16. st. Vendar po mnenju Tesniera fonetični razlogi pri pluralizaciji niso poglavitni (Tesniere: 111 si). Razlogi zanjo so splošne narave, manj jasna končniška razmerja le niso vplivala zaviralno. Pogostejša pluralizacija dvojine ž. sp. v različnih stopnjah je značilna tako za starejša besedila kot za sodobno stanje (prim. Tesniere: 88, 419 si., Jakopin 1966). Belič je v svoji študiji poudarjal pomen sindetične dvojine za ohranitev dvojine v slovenščini. Ta naj bi bila glavna opora dvojine in naj bi že pred 16. st. preprečila njeno nadaljnje izginjanje, ki seje začelo tako kot v drugih slovanskih jezikih z izgubo proste dvojine. Belič meni, daje tedaj, ko je izguba proste dvojine v slovenščini začela vplivati na to, da je tudi zveza z dva brata začela dobivati množinski pomen, zveza Peter in Marko govorita, ki s tem procesom ni bila prizadeta, preko midva govoriva in vidva govorita pritegnila v ta krog dva brata govorita, in tako rešila zvezo dva brata. Ta Beličeva domneva je pravzaprav težko dokazljiva iz gradiva. Besedila 16. st., kot že omenjeno, kažejo le na šibkost dvojine v 1. in 2. os. ter hkrati na proces vračanja teh dveh oseb v dvojinsko paradigmo. Tudi ni mogoče zaslediti več kršitev v vezani dvojini kot v sindetični, sicer pa Belič meni, da so se ti procesi dogodili še pred 16. st. Pomen sindetične dvojine je morda v tem, da ni začela zgodaj izginjati, kot je to za ruščino ugotovil Iordanski. Morda je Belič mislil tudi na tisto pomensko predstavo, ki druži zveze dveh oseb tako v osebnih zaimkih 1. in 2. os. kot v zvezi P. + M. (prim. Belič: 80). O nastanku zaimkov midva,vidva je najenostavnejša in najverjetnejša domneva, da sta nastala neposredno iz mi+dva (Belič: 77 si.; Ramovš: 85; Rigler 1985: 344; drugače in malo verjetno Tesniere: 266 si.). Zgradba novih dvojinskih zaimkov midva, vidva sicer ni nenavadna: Stolz meni, da je aglutinacija števnika dva morfosemantično in jezikovnozgodovinsko nadvse transparenten proces, ki se ga da opazovati v več jezikih, podobna konstrukcija obstaja v litovščini (Stolz 1988:479). Zgradba teh dveh zaimkov je v prid njunemu ohranjanju, saj sta daljša od množinskih osebnih zaimkov, sestavljena iz mn.+dva, kar se ujema s tem, daje dvojina markirana nasproti množini (podobno ima v lužiški srbščini veliko dvojinskih oblik en segment več kot množinske in kažejo zgradbo pl+ -j, ki se dojema kot značilna dvojinska končnica, Mareš: 206-7; Stolz: 481). Zdi se torej, da je vzpostavitev z jasno končnico označene prono-minalno-verbalne paradigme (za m. sp.), ki se v končnici ujema tudi z vsemi drugimi nominalnimi besednimi vrstami, pomembno dejstvo, ki je sodelovalo pri ustavitvi procesa propadanja dvojine v velikem (a ne vsem) delu slovenskih narečij.'' Naj strnem: ob opazovanju nekaterih sprememb v dvojinskih konstrukcijah v ruščini in slovenščini se pokaže, da je dvojina začela v obeh jezikih šibeti. Najprej je začela izginjati prosta dvojina, pri čemer je v slovenščini prosta dvojina bila večinoma radikalno izpodrinjena od množinskih oblik, medtem ko je v ruščini ostalo nekaj starih dvojinskih oblik, ki so dobile pomen množine. V obeh jezikih so zgodaj začele izginjati tudi oblike im. 1. in 2. os. zaimkov. V ruščini je hkrati začela izginjati tudi sindetična 4Tudi v lužiški srbščini so tako osebni zaimki kot glagolske osebne oblike v dvojini označene s posebno končnico -j, prim, tudi Lotsch 1965. dvojina v 3. os., medtem ko se za slovenščino tega ne bi dalo trditi. V ruščini nato proces napreduje in zajame tudi vezano (tu najprej pri ž. sp.) in anaforično dvojino. Izguba dvojine ni minila brez precej globokih sledov v morfosintaktičnem sistemu ruščine. Poleg že omenjenih oblikovnih sledi Gorškova in Haburgaev (163) opozarjata, da je zaradi izgube dvojine prišlo do rahljanja vezi med paradigmami ednine in množine, nova skladenjska zveza 2, 3, 4 brata pa je tudi pripomogla k temu, da je števnik v ruščini sintaktično bolj samosvoja besedna vrsta kot v slovenščini (Suprun: 198 si.), kjer se 2, 3, 4 obnašajo podobno kot pridevniki. V slovenščini je, kot se zdi, izginjanje dvojine sicer tudi napredovalo (ponekod do konca, Tesnierova študija kaže različne stopnje, ki jih je ta proces dosegel po narečjih), vendar se je na večini ozemlja proces v nekem trenutku ustavil in se celo obrnil tako, da se je dvojina uveljavila tam, kjer kaže v starejših besedilih že znake šibkosti (Tesniere: 406). Zdi se, daje mogoče že v besedilih 16. st. odkriti pomemben dejavnik, ki je pripomogel k temu preokretu: to je pritegnitev že množinskega im. osebnih zaimkov za 1. in 2. os. nazaj v dvojino z zvezami tipa mi dva, vi dva. S tem je bilo omogočeno (po predhodni izenačitvi končnic osebnih glagolskih oblik) zaznamovanje vseh ujemajočih se dvojinskih oblik m. sp. s končnico -a (ki veljajo za m. sp. ali za zvezo dveh oseb, ene m. in ene ž. sp.). To dejstvo je verjetno sovplivalo pri ohranitvi nekaterih dvojinskih konstrukcij v slovenščini, vendar, kot poudarja Belič, dvojina v slovenščini nima več takega značaja, kot se domneva za praslovanščino. Ni več proste dvojine, izginile so tudi mnoge dvojinske oblike odvisnih samostalniških in pridevniških sklonov (manj pa osebnih zaimkov, predvsem za 1. in 2. os.), šibi dvojina za ž. sp. Danes je dvojina postala zlasti pomembno sredstvo za označevanje dveh oseb v konstrukcijah tipa midva greva, vidva gresta, Janko in Metka /dva brata/ onadva gresta itd. (prim, tudi Lencek 1982). Literatura A. Belič, 1932: O dvojini и slovenskim jezicima. Beograd. A. Bohorič, 1584: Arcticae horulae succisivae. Ljubljana: Mladinska knjiga & R. Trofenik, 1970 (Monumenta litterarum Slovenicarum 7). Brižinski spomeniki. Izdala SAZU. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1992 (Monumenta slove-nica III). J. Dalmatin, 1584: Biblia. Munchen: R. Trofenik & Mladinska knjiga, 1968 (Geschichte, Kultur und Geistesleben der Slowenen III). A. Derganc, 1986: O morebitnem vplivu Bohoričeve slovnice na cerkvenoslovansko slovnico Meletija Smotrickega. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti, in kulturi. Ljubljana (Obdobja 6). 319-27. --1988: On the History of Dual in Slovene and Russian. Wiener slawistischer Almanach, 22. 237-247. К. V. Gorškova,G. A. Haburgaev, 1981: Istoričeskajagrammatika russkogojazyka. Moskva. W. Humboldt: Uber den Dualis. Abhandlungen der historisch-philologischen Klassc der koniglichen Akademie der Wissenschaften in Berlin aus dent Jahre 1827. Berlin, 1830. V članku je citiran ruski prevod: V. Gumbol'dt, Jazyk ifdosofija kul'tury, Moskva, 1985. A. M. Iordanski, 1960: Istorija dvojstvennogo čisla v russkom jazyke. Vladimir. A. V. Isačenko, 1977: Vlijanie slovenskogo jazyka na razrabotku istorii russkogo jazyka v 16 i 17 vekah. Nahtigalov zbornik: Ob stoletnici rojstva. Ljubljana. 109-19. F. Jakopin, 1966: Slovenska dvojina in jezikovne plasti. Jezik in slovstvo IV. 98-104. V. L. Janin, A. A. Zaliznjak, 1986: Novgorodskie gramotv na bereste. Moskva. R. Lencek, 1982: On Poetic Functions of the Grammatical Category of Dual. South Slavic and Balcan Linguistics. Amsterdam. 193-214. R. Lotsch, 1965: Die spezifischen Neuerungen der sorbischen Dualflexion. Bautzen-Budyšin. V. Mareš, 1977: Dual slovinskeho a lužickosrbskeho slovesa, Nahtigalov zbornik: Ob stoletnici rojstva. Ljubljana. 201-215. V. Nartnik: K obravnavi dvojine v povojnih slovenskih slovnicah. Ljubljana, 1988 (Obdobja 8). 375-85. G. Neweklowsky, 1984: Trubarjev katekizem 1550. Ljubljana. F. Ramovš, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana. J. Rigler, 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana. --1985: Ramovševa morfologija slovenskega jezika. SR XXXIII. 335-349. M. Rupel, 1934: Slovenski protestantski pisci. Ljubljana. T. Stolz, 1988: Markierheitshierarchie und Merkmalhaftigkeit in Numerussystemen: uberden Dual. Z. Phon. Sprachwiss. Kommunik.forsch. (ZPSK) XLI/4. 476-87. A. E. Suprun, 1969: Slavjanskie čislitel'nye. Minsk. L. Tesni6re, 1925 a: Les formes du duel en Slovene. Pariz. -- 1925 b: Atlas linguistique pour servir a I'etude du duel en Slovene. Pariz. J. Toporišič, 1984: Slovenska slovnica. Ljubljana. P. Trubar: Ena dolga predguvor k novemu testamentu. Reprint: Ljubljana: CZ, 1986. B. Unbegaun, 1935: La langue rus.se an XVIe sičcle (1500-1550). I: La flexion desnoms. Pariz. re3kjme Изучение некоторых изменений в конструкциях двойственного числа в русском и словенском ячыках показывает, что двойственное число в обоих языках начало отмирать. Сначала исчезло свободное двойственное число, причем в словенском языке свободное двойственное число в большинстве случаев было радикально вытеснено формами множественного числа, между тем как в русском языке сохранилось несколько старых двойственных форм, получивших значение множественного числа. В обоих языках рано стали исчезать и формы им.п. для 1 и 2 лиц личных местоимений. В русском языке одновременно стало утрачиваться и синдетическое двойственное число для 3 л., чего нельзя сказать о словенском языке. В русском языке этот процесс продвигается вперед, захватывая и формы связанного (начиная с форм ж.р.) и анафорического двойственного числа. Утрата двойственного числа не прошла без довольно глубоких следов в морфосинтаксической системе русского языка. Кроме морфологических следов (например формы мн.ч. рога, бока, сочетание два, три, четыре брата) исчезновение двойственного числа повлекло за собой и ослабевание связей между парадигмами ед. и мн. ч., а новое синтаксическое сочетание два, три, четыре брата способствовало тому, что сейчас имя числительное является в русском языке более самостоятельной частью речи, чем в словенском языке, в котором числительные dva, tri, štiri ведут себя как имена прилагательные. Похоже, что в словенском языке отмирание двойственного числа тоже прогрессирует (кое-где оно доведено до конца; труд Теньера свидетельствует о разных уровнях этого процесса в диалектах), однако на большей части территории процесс в определенный момент остановился и даже повернулся вспять, так что двойственное число вновь утвердилось там, где в более ранних текстах уже проявлялись признаки его непоследовательного употребления. Очевидно уже в текстах XVI в. можно выявить важный фактор, способствовавший этому повороту: это возвращение личных местоимений 1 и 2 л. множественного числа в категорию двойственного числа благодаря сочетаниям типа mi dva. vi dva. Таким образом стало возможным (после предварительного унифицирования окончаний личных форм глагола) обозначение всех сочетающихся форм двойственного числа м.р. помощью окончания -а (относящихся к лицам мужского пола или к двум лицам, одно из которых мужского, а другое женского пола). Этот факт вероятно оказал влияние на сохранение некоторых конструкций двойственного числа в словенском языке, хотя в словенском языке оно уже не имеет такого значения, какое, по-видимому, имело в праславянском языке. Не существует более свободное двойственное число, исчезли также многие формы двойственного числа косвенных падежей имен существительных и имен прилагательных (в меньшей степени личных местоимений, особенно для 1 и 2 л.), непоследовательно употребляется двойственное число для ж. рода. В настоящее время двойственное число имеет большое значение как средство для обозначения двух лиц в конструкциях типа midva greva, vidva gresta, Janko in Metka / dva brata / onadva gresta и т. д. NAVODILA AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Avtor odda prispevek enemu od glavnih urednikov v dveh izvodih na 80-gramskem papirju; na listu naj bo 30 vrstic. Dolžina razprave naj ne presega ene in pol avtorske pole (25 strani, tj. 45.000 znakov), ocene 12 strani (24.000 znakov), poročila 4 strani (8.000 znakov). Rokopis je po možnosti še na PC-jevi ali atarijevi disketi, zapisan v formatu ASCII, v sili tudi v katerem koli od popularnih urejevalnikov besedila, mogoče pa gaje poslali tudi po elektronski pošti na naslov miran.hladnik@uni-lj.si. Besedilo naj ne bo razlomljeno v strani in besede ne deljene. Navodila za tipkanje vezajev, pomišljajev, narekovajev, naglašenih, nestandardnih znamenj ipd. dobi avtor pri tehničnem uredniku. — Sinopsis naj ne bo daljši od 8 vrstic. Slovenski povzetek, ne daljši od dveh strani, podaja rezultate razprave; uredniku se sporoči želeni jezik za prevod. V neslovenščini napisane razprave imajo povzetek v slovenščini. — Avtor naj priloži številko svojega žiroračuna, naslov in občino stalnega bivališča, svojo enotno matično številko, ime institucije, na kateri dela, in naslov, kamor naj pridejo korekture. Če rokopis ni sprejet, glavni urednik avtorja pismeno obvesti. Ob izidu dobi avtor 20 separatov svoje razprave oziroma 10 primerkov ocene. Avtorju se stavijo še naslednje tehnične zahteve: Korekture svojega prispevka opravi v treh dneh. Pri tem in pri prečrkovanju tujih pisav se drži Slovenskega pravopisa 1990. — Slikovni material priloži na posebnih listih, vsako sliko s svojo številko, v rokopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v rokopisu razprave. — Ponazarjalni zgledi se podčrtavajo; polkrepki tisk je rezerviran za podnaslove in je označen z dvojno podčrtavo. Posebni znaki naj bodo označeni z barvnim svinčnikom, ob robu pa razločno izrisani. — Daljši navedki (nad 5 vrstic) naj bodo odstavčno ločeni od drugega besedila (navednice tedaj niso potrebne). Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v poševnem ali oglatem oklepaju; na začetku in na koncu citata so tropičja nepotrebna. — Besedilo opombe naj bo v članku takoj za mestom, ki ga pojasnjuje, vendar odstavčno ločeno od drugega besedila, ali pa na koncu v enem kosu. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo temu mestu. Literatura se navaja na kratek način v oklepaju v tekočem besedilu in v opombah, v daljši obliki pa v seznamu literature ali v seznamu navedenk na koncu razprave. Med besedilom se sklicujemo na dela takole: (Breznik 1934: 213), v seznamu navedenk pa navedek razvežemo: Anion Breznik 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Mohorjeva družba. V seznamu literature je letnica neposredno pred navedbo strani. Članek v reviji se navaja takole: Janko Kos: Problem časa v slovenski liriki. Slavistična revija XXXIX/I (1991). 1-14. V opombah so enote bibliografske navedbe ločene med seboj / vejicami: 'Anion Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole (Celje: Mohorjeva družba, 1934), 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj so ležeče postavljeni. Zbirka se nahaja v oklepaju lik pred navedbo strani, založba se pri knjigah starejšega datuma opušča, prav tako tudi krajšava sir. za stran. Naslovi v stroki znane periodike so okrajšani, tako je lahko tudi avtorjevo ime. Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature ali navedenk namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več tlel istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: I944a, I944b. Bibliografske navedbe naj bodo enotne. V OCENO SMO PREJELI France Žagar: Šolske besedilne vrste. Maribor: Obzorja. 1992. 270 str. Miklošičev zbornik: Mednarodni simpozij v Ljubljani od 26. do 28. junija 1991. Ur. Jože Toporišič idr. Ljubljana: SAZU, Univerza v Ljubljani; Maribor: Univerza v Mariboru. 1992 (Obdobja, 13). 638 str. Jožef Košič: Življenje Slovencev med Muro in Rabo: Izbor del. Ur. Marija Bajzek. izbor Vilko Novak in Stjepan Lukač. Budimpešta, 1992. 191 str. I odnik po arhivskem gradivu za zgodovino Slovencev in drugih narodov nekdanje Jugoslavije v Centralnem državnem arhivu v Rimu: 1918-19-47. Ur. France M. Dolinaridr. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. 1992 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije: Vodniki, 2). 565 str. Milan Dolgan: Sestrski jeziki: Doživljanje in učenje slovanskih jezikov. Ljubljana: samozaložba. 1993. 206 str. Password: English Dictionary for Speakers of Slovenian. Ur. Branko Madžarevič. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1993 (Slovarji DZS. Kernerman semi-bilingual dictionaries). 868 str. Han Steenwijk, Tlw Slovene Dialect of Resia: San Giorgio. Amsterdam; Atlanta. Georgia: Rodopi, 1992 (Studies in Slavic and general linguistics, 18). 352 str. Europa Orientalis: Studi с ricerche sui paesi e le culture dell'est Europeo(Salerno) Xl/I (1992). 297 str. Studia Slavica Savariensia: Časopis za jezikoslovje in literarne vede (Szombathely) 1/2 (1992). 128 str. Revijo sofinancirajo slovensko Ministrstvo za znanost in tehnologi jo, Ministrstvo /.a kulturo ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete \ Ljubljani.