Dušan Dvorščak
O SPOLNIH ZLORABAH MED GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI
MLADOSTNIKI IN MLADOSTNICAMI
Ob prebiranju različnih tekstov, ki se lotevajo pro-
blematike spolnega nasilja nad hendikepiranimi
osebami na Slovenskem, je mogoče pogosto opa-
ziti oceno, da je v današnjem času, v naši kulturi
ta tema še vedno tabuizirana. Kot je mogoče razu-
meti pisce, imamo opravka s temo, ki se ji družba
izogiba v velikem loku. Četudi se je v zadnjih deset-
letjih začelo intenzivno razbijati led na tem po-
dročju, aktivisti še vedno opozarjajo na številne
probleme oz. ovire, ob katere trčijo pri soočenjih
z njimi. Med večjimi problemi omenjajo majhno
število pričevanj tako zlorabljenih kot tudi njihovih
družin. Prav tako naj bi bila okolica premalo oza-
veščena in občutljiva za tovrstne pojave, premalo
razvita in izkoriščena je mreža pomoči itn. Njihovi
razlogi za zaskrbljenost se nanašajo predvsem na
številne raziskave, ki dokazujejo, kot zapiše Darja
Zaviršek, da je verjetnost spolnih zlorab med hen-
dikepiranimi otroki in odraslimi veliko večja in
bolj razširjena, kot domnevamo. Kakor kažejo ra-
ziskave: »bolj ko je človek hendikepiran, večja je
verjetnost spolnih zlorab« (Zaviršek 2000: 252).
Ta trditev med ljudmi pogosto izzove neprijetno
presenečenje; večina ob tem poudari, da eno-
stavno ne morejo verjeti, da bi bilo lahko to res.
V raznolikih definicijah spolnega nasilja se veli-
ko govori o tem, da pri spolnih zlorabah ne govo-
rimo zgolj o nasilnem spolnem občevanju, temveč
tudi o drugih oblikah uporabe nasilja, ki služijo
za zadovoljitev spolnega nagona storilca. Spolno
nasilje danes večinoma razumemo kot zmes nasi-
lja (nad žrtvijo) in spolnega izživljanja (storilca),
ki jo prepoznamo tisti trenutek, ko je oseba prisil-
jena v dejanja (oz. z dejanji), ki imajo v družbi
predznak zadovoljevanja nagona (storilca). Se
pravi, da lahko o spolnem nasilju govorimo tedaj,
ko nekdo postane objekt spolnega zadovoljevanja,
čeprav tega noče početi oz. ne razume, kaj se z
njo dogaja. Prepletenost med spolnim nasiljem,
spolnostjo in nasiljem bomo v naši pripovedi po-
skušali presekati tako, da bomo zagovarjali idejo,
ki spolno nasilje (nad komer koli) v prvi vrsti in v
največji meri razume kot nasilje. V tem smislu sle-
dimo ideji Mojce Dobnikar, ki o najbolj radikalni
obliki spolnega nasilja zapiše, da »posilstvo ni
seksualni delikt« (Dobnikar 1988: 9), temveč gre
o njem predvsem pisati kot o nasilju. Tako »dlako-
cepstvo« nam namreč omogoči poudariti potrebo
po ozaveščenosti širše okolice, da pri tem ne gre
samo za različna področja, temveč predvsem za
drugačne načine boja za pravice in človeka vredne
odnose.
Razlogov za nevidnost, neslišnost, premajhno
senzibilnost, tabuiziranost teme spolnega nasilja
je verjetno precej.' In ker je tudi spolnega nasilja
veliko več, kot smo si sposobni priznati, je za neka-
tere ljudi ogrožajoče že samo govorjenje o njem.
Zelja po izognitvi in zanikanju tistega, kar ogroža,
pa je eden od razlogov za nevidnost nasilja nad
hendikepiranimi ljudmi (Zaviršek 2003). Morda
slednjega res manj odkrijejo zaradi tega, ker veči-
na posameznikov in posameznic enostavno ne
more ali ne želi verjeti in dojeti, da so tudi hendi-
kepirane osebe spolna bitja (ali pa bitja, nad kate-
rimi smo lahko nasilni). Vsekakor moremo dodati,
da plašč usmiljenja, nemoči, neprivlačnosti, inva-
lidnosti, odvisnosti in sovražnosti do motenj veliko
pripomore k takemu pogledu in reprezentiranju.
Ker zapisano jemljemo zelo resno in ker se že
dalj časa kot učitelji na srednji šoli Zavoda za gluhe
in naglušne (ZGNL) ukvarjamo z gluhimi in naglu-
šnimi mladostniki in mladostnicami, bomo v priču-
jočem prispevku poskušali prikazati fragmente
spolnih zlorab med njimi. Fragmente zato, ker
smo ob brskanju po tej temi naleteli na dejstvo,
da je problematika spolnih zlorab nad gluhimi in
naglušnimi otroki (in tudi odraslimi osebami s
poškodovanim sluhom) v teh krajih popolnoma
81
DUŠAN DVORSCAK
neraziskana. Problem je še toliko večji, ker smo
ob poizvedovanju naleteli na že znan problem,
da o tej temi ni dosti za povedati, razen »nekaj
skopih podatkov«. V tem je naš hendikep. Kljub
temu bomo iz pridobljenih podatkov poskušali
predstaviti koherentno pripoved in pokazati na
probleme, vezane na področje spolnih zlorab v
primeru gluhih in naglušnih oseb oz. oseb z govor-
no motnjo. Tako bomo v eseju posebej poudarili
kar nekaj stvari, ki jim (morda) pri obravnavah
spolno zlorabljenih oseb namenijo premalo pozor-
nosti. Poudarili bomo predvsem vlogo govora oz.
govorjenja o spolnih zlorabah, osvetlili problem
jezika, slovenskega znakovnega jezika in vlogo
institucije ter njenih uporabnikov, tako otrok kot
strokovnih delavcev. Pokazali bomo, da je prav
jezik, vezan na govor in poslušanje, osrednji pro-
blem zlorab oz. spolnih zlorab gluhih/naglušnih
otrok oz. največji problem pri njihovi obravnavi.
O SPOLNIH ZLORABAH NA ZGNL^
OBSEG POJAVA
Čeprav raziskave spolnih zlorab potekajo po ce-
lem svetu (Finkelhor, po Manfreda 1996) in če-
prav lahko z gotovostjo trdimo, da gre za svoje-
vrsten mednarodni problem, v vseh sto in več letih
obstoja ljubljanskega zavoda, namenjenega glu-
him, naglušnim otrokom in otrokom z govorno
motnjo, nikoli ni bila izvedena nobena raziskava
o kaznivem dejanju spolnega napada na uporab-
nike te institucije.
O tem, kako pogoste so spolne zlorabe med
gluhimi in naglušnimi drugje po svetu, ni prav
veliko statističnih podatkov. Vsekakor pa različni
avtorji predstavljajo različne številke in poudar-
jajo, da je problematika veliko širša in resnejša,
kot si je družba danes sposobna priznati. Sullivan,
Vernon in Scanlan so v raziskavi v obdobju od
leta 1983 do 1987 ugotovili naslednje:
•	gluhi otroci so pogosteje žrtve spolnega
nasilja kot slišeči otroci;
•	enako pogosto so spolno zlorabljeni gluhi
dečki in gluhe deklice (50 % fantov, 50 % deklet);
•	spolne zlorabe se najpogosteje dogajajo na
poti v šolo (npr. na avtobusu);
•	med integriranimi gluhimi otroki se spolna
zloraba najpogosteje dogaja doma;
•	20 do 25 % otrok je bilo zlorabljenih tako
doma kot v šoli;
• starost otrok, ki so bili zlorabljeni, se giblje
od 6 let do polnoletnosti.
Tudi raziskava {Deaf Children Protection Site)
iz leta 1989 se npr. ugotavlja, da so gluhi otroci
in adolescenti petkrat bolj pogosto zlorabljeni kot
slišeči vrstniki. Sullivan poroča, da podatki iz razi-
skave leta 1991, v kateri je sodelovalo 482 otrok,
kažejo, da je bilo kar 53,4 % gluhih otrok spolno
zlorabljenih. Kakor poroča šolski psiholog ZGNL
Dušan Kuhar, je na šestem evropskem kongresu
z naslovom »Duševno zdravje in gluhota«, ki se
je zgodil v Avstriji leta 2003, angleški psihiater
David Goldberg predstavil raziskavo, po kateri
je kar 40 % gluhih otrok spolno zlorabljenih pred
16 letom (kar je nekajkrat več v primerjavi s sliše-
čimi vrstniki).
Kot sem zapisal zgoraj, v ljubljanskem zavodu
ne obstajajo vodeni statistični podatki o zlorabah.
Podatki, ki obstajajo in ki sem jih pridobil z inter-
vjuji med strokovnimi delavci ZGNL, govorijo o
tem, da se je v preteklosti (zgolj) sumilo o zlorabah
nad dekleti, do tega pa so prišli predvsem na pod-
lagi njihovega obnašanja v zavodu. V zadnjih letih,
se pravi, približno od leta 2000 naprej, so posa-
mezna dekleta iskala pomoč in spregovorila o
spolnih zlorabah nad njimi. V tem obdobju se je
na srednji šoli ZGNL govorilo o petih primerih
obravnave zlorab in spolnih zlorab, na policijo
pa sta bili predani dve prijavi. V večini obravna-
vanih primerov je šlo za sum spolne zlorabe med
vrstniki, ki naj bi se zgodile v zavodu in ne na
njihovih domovih. Znani so tudi trije primeri
obravnave suma spolnih zlorab dveh naglušnih
deklic in enega dečka na osnovni šoli ZGNL. V
vseh treh primerih je šlo za sum zlorabe s strani
ožjih družinskih članov. Domnevne zlorabe v teh
primerih naj bi se dogajale doma v družini.
Sogovorniki (ravnateljici, psihologa, socialna
delavka, policist) so mi vsak po svoje spregovorili
o različnih vidikih in videnjih teh obravnav ter
njihovih pozitivnih in negativnih posledicah. Tako
so mi nekatere sogovornice zatrdile, da so v vseh
primerih zgledno sodelovali s policijo, z občin-
skimi centri za socialno delo, starši, rejniki, učitelji
in s samimi otroki žrtvami oz. domnevnimi sto-
rilci. Problemov, ki bi znotraj trikotnika spolnost-
nasilje-spolno nasilje izstopali iz »vsakdanjega
rutiniranega življenja« (primerjava s slišečimi vrst-
niki), v totalni instituciji ni. Kot je zatrdila ena
izmed sogovornic, so na zavodu po njenem mne-
nju izredno senzibilni o tej (in podobni) proble-
matiki; po njenem prepričanju skoraj ni neodkri-
82
o SPOLNIH ZLORABAH MED GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI MLADOSTNIKI ...
tih primerov. Na drugi strani so nekateri namig-
nili, da je v zavodu spolnega nasilja precej več, le
da ga enostavno ne odkrijejo. Prav tako so opozo-
rili na goro problemov, s katerimi so se srečali pri
obravnavah prijavljenih spolnih zlorab predvsem
v fazi »akcije«. Opozorili so na pomanjkljivo
znanje policije, socialnih služb, sodelavcev, togost
in nesmiselnost določenih procedur, lastno pre-
obremenjenost, ki jim onemogoča polno posve-
titev problemu itn. Opozorili so na veliko nepo-
znavanje problematike, komunikacijsko šibkost
tako otrok kot učiteljev, nepoučenost, čeprav med
otroki obstajajo pobude in interes za pogovore o
tej temi. Tem odgovorom je policist, zadolžen za
področje gluhih in naglušnih, dodal še to, da gre
pri obravnavi spolnih zlorab pri gluhih in naglu-
šnih otrocih za izredno specifično situacijo pred-
vsem zaradi problema komunikacije. Kot je sam
zatrdil, mu je največji problem pri zasliševanju
domnevne žrtve delal trikotnik: policaj-tolmač-
žrtev, saj ni imel kontakta, očesnega kontakta, ki
bi mu omogočil vzpostaviti občutek zaupanja,
varnosti, solidarnosti z žrtvijo. Kot sam pravi, gre
v teh primerih res za dvojni hendikep.
ŠE NEKAJ PRIČEVANJ
Kakšen je pogled na vsakdanje življenje v šoli,
posebej ko je po naključju v zraku tema spolnega
nasilja, bom v nadaljevanju poskusili predstaviti
s kratkimi zapisi, ki mi jih uspelo zbrati v času
poučevanja na srednji šoli ZGNL. Dialogi se
nanašajo na izkušnje in poglede različnih učiteljic
in učiteljev, dijakov in dijakinj, ko so se soočali s
temo spolnosti in nasilja oz. spolnih zlorab na
ZGNL. Pogovori so potekali v razredih, zbornici,
hodnikih institucije, namenjene gluhim, nagluš-
nim otrokom in otrokom z govorno motnjo, in so
rezultat dialogov, naključnih opazk, zaupanj, s
katerimi sem se (večinoma) srečal pomladi 2004.
Naj na tem mestu zapišem, da so vsa imena v
pričevanjih spremenjena.
6. 4. 2001
(URA MATEMATIKE Z MATURANTI)
Dijakinja 1 (kreta): »Tovariš, a ne da, če si poro-
čen, ne moreš biti posiljen od moža?«
Dušan (govorim in kretam): »Hm, huh. Jaz
mislim, da je vsak seks, ki je na silo oz. ga eden
od partnerjev ne želi imeti in potem do njega
vseeno pride, posilstvo. Kako kretate posilstvo?«
(Dijaki skupaj pokažejo kretnjo za posilstvo)
Dijakinja 1 (kreta in govori): »Samo tožiti pa
vseeno ne moreš svojega moža, a ne?«
Dušan (govorim in kretam): »Mislim, da lahko.
Sicer ne vem točno, kakšen je zakon okoli tega,
vem pa, da verjetno ni preprosto. Zakaj?«
Dijakinja 1 (govori): »Samo vprašam.«
Dušan (govorim in kretam): »Ob takih stvareh,
če bi kdo od partnerjev tožil, bi imel verjetno kar
nekaj problemov tudi z okolico: starši, sorodniki,
sosedi. Čeprav to ne sme biti razlog, da ne greš v
tožbo, če se ti zgodi krivica. Sam vam polagam,
da nikoli ne pustite svojemu strahu, da vas drži
za vrat.«
Dijak 1 (govori): »Jaz sem videl na televiziji,
ko je mož posilil ženo, pa ga je ona potem tožila
in se ni nič zgodilo.« (Odkreta sošolcem, kar je
povedal meni.)
Dušan (govorim in kretam): »Tega ne poznam.
Kako ste sploh prišli na to temo? (Tišina.) No,
končajmo, delati moramo matematiko.«
Dijakinja 1 (kreta): »Kaj pa če dekle izziva?«
Dijak 1 (govori): »Ja, kaj če ene vedno izzi-
vajo?«
Dušan (govorim in kretam): »Kaj pa pomeni
izzivati?«
Dijak 2 (govori in kreta): »Ima minico, pa grdo
govori, zajebava.«
Dušan (govorim in kretam): »Ja in? Kje pa je
meja, kaj sme dekle ali fant reči, narediti, poka-
zati? Ali lahko ima punca krilo do kolen ali do tu
(pokažem na stegna) ali pa fant hodi brez majice
naokoli, da jo ali pa ga posiliš?« (Dijakinje priki-
mavajo, med seboj komentirajo, dijaki se zabavajo
in si mežikajo in namigujejo proti enemu dekletu.)
Dijakinja 3 (govori): »In tudi če bi izzivala, to
še vedno ne daje pravice, da se (obrne se k fantom)
grdo obnašate!«
Dušan (govorim): »Res je. Sam vidim na hodni-
kih šole, da ste fantje zelo agresivni do deklet.
Kaj pa vi pravite na to?« (Fantje se nasmejijo,
dekleta prikimavajo.)
Dijakinja 2 (govori in kreta): »Ja, prav ima!«
(Se zadere in grdo pogleda proti enemu izmed
njih.)
Dijak 2 (kreta, v smehu): »Ja kaj pa naj nare-
dimo?«
83
DUŠAN DVORSCAK
9. 3. 2004
Učitelj: »Ma dej kolega, a vidiš, kaj vse moram
požreti, pol pa se še pritoži (stiša glas) tista pi...
(učenka 4. letnika srednje šole). Ja kaj pa misli, da
bi jaz njo šlatal! Ej no, a ji verjameš аГ kaj... Ma
dej, jaz sem res star, sam prosim te, če bi hotel, bi
si pa že eno boljšo našel.«
6. 4. 2004
Konec tretje ure. Učitelji smo prihajali v zbornico.
Naenkrat zaslišimo histerično vpitje na hodniku
srednje šole in kot po pravilu smo reagirali. Vstali
smo in šli gledat, kaj se dogaja. Na hodniku se je
v razburjeni drži učenka srednje šole histerično
drla na učiteljico, ki se je obvladljivo in počasi
premikala proti zbornici in jo poskušala poslušati
in umirjati. Ko so učitelji videli, kdo je in kaj se
dogaja, so se na hitro vrnili nazaj v zbornico. (De-
klico, Romko, je pred letom, kot je sama povedala,
spolno zlorabil vrstnik, dijak zavoda. Primer je
bil sodno obravnavan in dijak je bil oproščen.)
Nihče ni razumel, kaj je govorila. (Ker nima dobre
izgovorjave, je tudi v mirnejših trenutkih zelo tež-
ko razumljiva). Učiteljica je prišla v zbornico in
povedala, da jo je samo opozorila na izzivalno
vedenje do fantov v razredu, ki da jo bo ponovno
pripeljalo v že izkušeno situacijo, in da se ne bo
potem čudila, če se ji bo zopet zgodilo kaj po-
dobnega.
5. 5. 2004 (INTERVJU Z RAZREDNIKOM)
Razrednik: »Ej, ful je bilo čudno. Toliko timskih
sestankov, ko smo imeli za njo ... Ona je pa ful
zatežena, sploh ne ve, kaj bi rada, kaj bi rada
delala. K'r neki. Malo je bila v šoli, potem je
špricala ... Povedala pa nikoli ni nič, ampak čist
nič. Nikoli ni rekla, da jo kaj muči, аГ kaj manjka,
ali pa da jo kaj boli. Nič. Vedno je rekla, da ima
osebne probleme in da mi tega ne razumemo ...
Na ene predmete, od Pavla in Simona, sploh ni
hodila, mama ji je pa vedno pisala opravičila ...
Nekaj se je potem začelo govoriti o nekih hudih
težavah doma, da bi naj bila tudi zlorabljena.
Najprej od dedka. Pa se je jasno izkazalo, da to
ni res. Potem je sama govorila, da jo je oče, čeprav
sploh ne ve, kdo je njen oče. Vsakič smo pa imeli
timski sestanek. Na zadnjem sestanku je bilo pa
mučno. V življenju mi še ni bilo tako mučno kot
takrat. Ko mi je prej vse neki razlagala, pa mutila,
kakšne probleme da ima, ji nisem najbolj verjel.
Tam je pa začela kretat in razlagat o svojih
notranjih bolečinah in trpljenju ... Ej, ful sem bil
šokiran ... Neki se je enkrat res moralo zgoditi.«
7. 5. 2004
Dijak (govori in kreta): »Gospod profesor, jaz
imam pa en problem, pa bi vam ga rad povedal.«
Končam delo, se obrnem proti njemu, mu
ponudim stol, da se usede. Blaž sede in nervozno
menca z rokami. (Blaž je naglušen dijak, ki je med
drugim v neki drugi situaciji imel, kot mi je pove-
dala ravnateljica doma, spolni odnos z dijakinjo,
ki je poleg gluhote kategorizirana z lažjo duševno
motnjo. Po mnenju njegovega vzgojitelja bi tudi
to lahko obravnavali kot spolno zlorabo, čeprav
sta tako dijakinja kot dijak zatrdila, da nista imela
spolnega odnosa pod prisilo.)
Dušan (kretam): »Povej, poslušam te.«
Dijak (govori in kreta): »A veste, Lara pa jaz
sva že neki časa prijatelja; pa se tudi skupaj dru-
živa in... no zadnjič pa mi je rekla, če bi jaz hotel
biti njen fant ..., potem sem ji pa jaz rekel, da
bom razmislil ... No, zdaj sem pa nekaj dni raz-
mišljal, danes so mi pa prijatelji povedali, da ona
okoli govori, da sva midva seksala, čeprav nisva.«
Dušan (govorim in kretam): »Mhm, razumem.
In kaj te zdaj skrbi?«
Blaž (govori): »Ja, ne bi rad, da bi kdo potem
rekel, da sem jo posilil.«
Dušan (govorim in kretam): »Posilil?! Kako
to misliš, posilil? A ima ona kakšen razlog zato,
da bi to rekla. Sta imela kaj ali ne?«
Blaž (govori in kreta): »Ne, nisva imela! Samo,
saj veste, kako je zdaj na tem zavodu. Veliko se
šepeta o teh zadevah, pa ne bi rad bil kriv za neki,
če nisem naredil čisto nič. Še dotaknil se je nisem.
A veste, ti gluhi so včasih ful čudni. Kar neki si
izmišljujejo, čeprav ni res.«
Dušan (govorim in kretam): »Poglej, Blaž, če
trdiš in veš, da nič ni bilo, potem ti ni treba biti
strah.« Itn.
84
o SPOLNIH ZLORABAH MED GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI MLADOSTNIKI ...
31.5. 2004 (POGOVOR Z UČITELJICO)
Učiteljica: »Naš zavod niti približno ni imun pred
spolnimi zlorabami nad otroki. Sama sem na
začetku svoje kariere tukaj na zavodu ulovila dija-
ka, kako je občeval v kleti z eno izmed mojih punc.
Takrat sem imela v skupini par punc in vse so
bile označene kot deklice z lažjo duševno motnjo
... Njega so potem iz zavoda izključili... Ta deklica
pa mi je povedala, da to ni bilo prvič. In ko sem
jo vprašala, zakaj je to počela, mi je odgovorila:
Morala! Ona je to morala početi.
Drug primer je pa še hujši. Otroci so mi
povedali, da so v osnovni šoli zvlekli po telovadbi
eno deklico v kopalnico, kjer je morala pod prisilo
s fanti oralno občevati. Ta deklica ... in fantje tudi
so še zdaj na naši šoli. No, v glavnem, povedali
so, da sta bila dva fanta na straži, z dvema pa je
bila notri. Tam sta jo slekla, da so bili čisto nagi,
potem so pa opravili. In ko sem povedala njeni
razredničarki, kaj se je njeni dijakinji zgodilo, je
zamahnila z roko, češ da se to nje ne tiče. Stvar je
enostavno pometla pod preprogo, kot da se ni
nič zgodilo. Nezaslišano ... Njej in njim se ni nič
zgodilo.«
KOMENTAR DNEVNIŠKEGA ZAPISA
Na začetku je morda treba jasno zapisati, da se
zavedamo, da zgornja pričevanja niti približno
niso dovolj, da bi lahko razumeli problematiko, o
kateri pišemo. Za začetek lahko zapišemo, da je
iz pričevanj razvidno, da skupini gluhih in naglu-
šnih dijakov in dijakinj tema spolnih zlorab ni tuja.
Ni nekaj, kar bi šlo mimo njih in se jih ne bi doti-
kalo oz. jih ne bi skrbelo. Ni nekaj, o čemer se ne
bi želeli pogovarjati ali pa ne razumeti. Za nas je
to zelo pomembno. Namreč, če želimo razumeti
domnevo, zakaj obstaja velika verjetnost, da pride
do spolnih zlorab gluhih in naglušnih otrok oz.
prizadetih ljudi na splošno, si je treba zastaviti
veliko dobrih vprašanj. S komentarjem pričevanj
bomo poskusili odgovoriti na njih. V nadaljevanju
se bomo zato posvetili predvsem razlogom, ki
odgovarjajo na vprašanji, zakaj prihaja do zlorab
gluhih/naglušnih otrok in predvsem, kakšen je
odnos do tega problema v vzgojno izobraževalni
instituciji.
1. Velika večina učiteljev (slišečih) ne razmišlja
o tem, kako gluhi in naglušni otroci dojemajo
spolnost. Čeprav se zavedajo, da so zaradi okvare
slušnega organa prikrajšani za neštete informa-
cije, ki jih slišeči vrstniki pridobijo »kar tako«, je
tema spolnosti v razredih oz. na šoli zavita v celo-
fan tabuja. To ne pomeni samo, da se o njej nekaj
malega govori pri biologiji ali pa pri psihologiji,
temveč da se celo v konkretnih primerih soočenja
z (domnevnim) spolnim nasiljem zatekajo k prikri-
vanju pred dijaki. Še več, kakršno koli vedenje
dijakov, ki ima spolni predznak, se skoz različne
disciplinatorne ukrepe (ustno opozarjanje »parč-
kov, ki se kljunčkajo na hodnikih«, opozarjanje
na primerno oblačenje deklet itn.) preganja brez
dodatnega vzgojno-argumentacijskega vložka. Po-
sledica tega je, da se dijaki in dijakinje zatekajo k
samosvojim razumevanjem, interpretiranjem in
pojmovanjem spolnosti, spolnih odnosov in same-
ga spola. Slednje seveda ni nujno slabo, vendar
se skoz različne pripovedi, ki se pririnejo do naših
(učiteljskih) ušes, izkaže, da se spolnost med dijaki
pogosto sprevrže v bizarna izkazovanja ljubezni,
nasilje in tudi spolno nasilje, ki ostanejo med dijaki
nerazumljiva, nepojasnjena in na ravni šušljanja.
Problemi, ki pripeljejo do tega, so različni in pred-
vsem kompleksni. Prvi in najpomembnejši je
problem komunikacije oz. dialoga, ki ga v razredih
zvečine ni. Ni ga zaradi pomanjkljivega znanja
znakovnega jezika učiteljev (in tudi otrok) ter iz-
redno slabo zgrajenega jezika dijakov (predvsem
gluhih, ki pa so v zavodu v veliki večini). Tudi
izgovorjava gluhih otrok je po večini slaba in nera-
zumljiva. Besedni zaklad je zelo skromen (nivo
jezika se razlikuje glede na prostor, čas in aktiv-
nost).
2. Kar zgledna množica učiteljev pa tudi stro-
kovnih in vodstvenih delavcev zavoda ne ve, kako
reagirati ob sumu spolne zlorabe dijaka ali dija-
kinje. K temu pojavu štejemo dobesedno vse tiste
drobne in »nepomembne« reakcije, ki spremljajo
soočenje z zlorabo. Tudi te bi povezali predvsem
s predstavami, ki obkrožajo in vežejo pripovedi
spola in spolnosti, nasilja, spolnega nasilja in glu-
hote na ZGNL. Izkaže se, da večina strokovnih
delavcev poskuša razumeti in sprejeti dejstvo, da
so gluhi mladostniki spolna bitja, z nekakšnim za-
držkom, če ne celo z odporom in tudi nasprotova-
njem. O tem nam zelo zgovorno pripoveduje zgo-
dovina šolanja gluhih. Očitno je, da se zaskrblju-
jočim praksam, ki so jih različne družbene forma-
cije izvajale nad njimi (od segregiranja do sterili-
zacije gluhih žensk do prepovedi medsebojnega
poročanja itn.), pridruži še ena ovira: ljudje se
težko pogovarjajo o seksualnosti hendikepiranih
85
DUŠAN DVORSCAK
oseb nasploh. Temu se pogosto pridruži tudi ču-
denje, da je lahko kdor koli nasilen nad ali med
gluhimi ljudmi, itn. itn. Na tem mestu je zato
morda dobro dodati ne nepomembno dejstvo, da
ni spolno nasilje edina tema, o kateri se (pre)malo
govori. V ta spekter sodita po našem mnenju tako
tema spolnosti kot tema nasilja. Kakor je mogoče
videti iz pričevanj, se ne zgodi redko, da marsi-
kateri učitelj umakne pogled in pomete problem
pod preprogo, ali pa bi najraje preložil vso težo
aktivnosti na psihologe, socialne delavke in ravna-
teljico, češ, naj se s tem ukvarjajo drugi. Večinoma
za zlorabe vedo vsi delavci zavoda. Kot smo že
zapisali, se o tem z dijaki in dijakinjami ne pogo-
varjajo, kar nehote napravi vtis, da poskušamo
zlorabe pred dijaki oz. njihovimi starši prikriti.
Verjetno je domneva, da bi odkritje vrglo slabo
luč na institucijo, premočna ob presojanju oz. so-
očenju, kaj je za uporabnike ZGNL dobro in kaj
ne. Ob takem razmišljanju in (ne)aktivnosti lahko
dobimo vtis, da je podoba institucije pomembnej-
ša od pravic in varnosti dijakov in dijakinj.
3.	Prav tako večina slišečih ljudi (tudi učiteljev)
»pozablja«, da so zaradi okvare sluha gluhi in
naglušni še dodatno izpostavljeni večji verjetnosti
zlorabe, saj ne slišijo storilca. Še huje, zaradi pro-
blemov, vezanih na govor, velika večina dijakinj
ob spolnih napadih niti kriči ne, ker jim pojem in
pojav kričanja enostavno ne pomeni istega kot
slišečim. Iz tega pa pogosto sklepajo, da se žrtev
ni branila oz. ni storila vsega, da bi se ubranila.
To zelo pogosto pride do izraza v institucijah, kot
sta policija in sodišče.
4.	Zelo pogosto se pri obravnavah pojavi še
tretja oseba - tolmač (prevajalec iz SZJ v slovenski
govorjeni jezik), kar je pogost razlog za zadrža-
nost žrtve oz. za drugačno stopnjo zaupanja. Za-
radi tega bi lahko domnevali, da bodo tolmači zla-
sti zaupne osebe, pa niso. Tolmači imajo zato v
teh primerih še posebno težko in dvojno vlogo.
Na eni strani so temeljni most, ki poskrbi, da bodo
informacije precizno prevedene, na drugi strani
pa so »ovira«, nekdo, ki poseže v prostor zaupa-
nja. Etična dimenzija je v teh primerih še toliko
težja in pomembna prvina.
5.	Zelo pogosto je v očeh dijakinj in dijakov
problem spolnih zlorab vezan na razumevanje in
pojmovanje drugih dogodkov, struktur, s katerimi
se srečujejo v instituciji. Ali z drugimi besedami:
velika večina dijakov ne daje spolnim zlorabam
tolikšnega pomena; zanje se na določeni stopnji
sploh ne dogajajo. »Lažje oblike« spolne zlorabe
so zanje pač del institucionalnega življenja, ki ga
je treba vzeti v zakup. Razlogov za to je več; prvi,
najpomembnejši, je vsekakor vezan na problem
jezika, ki ga bomo natančneje obdelali v nasled-
njem razdelku. Drugi razlog je pomanjkljiva obve-
ščenost dijakov o soočenjih institucije s sumi spol-
nih zlorab. Izkaže se, da pogosto kar nekaj gluhih
ali naglušnih srednješolcev ne ve točno, do kod
je odnos še normalen, dostojen, in kje se začne
nadlegovanje, nasilje, spolno nasilje. Dijaki so po-
gosto prepuščeni ugibanju in natolcevanju, kaj po-
menijo določeni dogodki, izjave, posamezne be-
sede, in nanje reagirajo zelo različno. Tretji razlog,
na katerega me je opozorila strokovna sodelavka,
pa sledi logiki »tolerantnejšega odnosa strokovnih
delavcev do nasilnih fantov«. Logika funkcionira
po zgledu: ker pogosto okoli najbolj nasilnih de-
janj nekaterih fantov v zavodu »nič ni storjeno«
(zaradi drugih kršitev pa pričakujejo izključitev),
se tudi ob domnevnih spolnih zlorabah verjetno
ne bo nič zgodilo. Tako npr. je po oceni marsi-
katerega učitelja prag tolerance do dijakov, ki so
nasilni oz. nagnjeni k zelo pogostim kršitvam šol-
skega reda, previsok. Vsakodnevna praksa pokaže
tudi, da je osebni odnos do agresivnih dijakov bla-
žji kakor do deklet, ki so »bolj živahna«. Tako
npr. se v zadnjih petih letih v »črni knjigi« niti
enkrat ni pojavil vpis neprimernega vedenja fan-
tov, ki na hodnikih zavoda vsakodnevno nadlegu-
jejo dekleta. Tovrstno nadlegovanje v očeh učite-
ljev spada med pubertetniška »žgečkanja«, čeprav
dekleta zaradi njega pogosto pokažejo nejevoljo
in ogorčenost.
6. Dijakinje, ki so doživele spolno nasilje, so
deležne sekundarne viktimizacije. Za spolno nad-
legovanje oz. nasilje so pogosto okrivljena dekleta
sama, češ da so s svojim obnašanjem in oblače-
njem same krive za to, kar se jim je zgodilo. Prav
tako jim očitajo, da niso nič storile, da bi prepre-
čile zlorabo in se ji uprle. To je pogosto rezultat
stereotipnega razumevanja spolnega nasilja in vlo-
ge žensk v družbi. Na srednji šoli tako predvsem
od deklet pričakujejo, da bodo primerno oble-
čena, da se bodo primerno obnašale, da bodo pri-
jazne in tolerantne. Ob vsakem upiranju, »živah-
nejšem« odnosu do sošolcev itn. bodo opozor-
jene. Nasprotno pa je pri dečkih uporniško in
»malce« agresivnejše vedenje tolerirano, sprejeto.
Na drugi strani se ob tem izkaže tudi to, da
dekletom marsikdo ne verjame, da so dogodek
doživele kot spolno zlorabo ali nasilje. Še več,
izkaže se, da se zaradi tega žrtve zlorab pogosto
86
o SPOLNIH ZLORABAH MED GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI MLADOSTNIKI ...
najprej zaupajo vrstnicam. Razlogov je več, eden
izmed njih je vsekakor strah, da bodo obtožene
laži, deležne dodatnega šikaniranja in nasilja ter
da jim zaradi ne bodo verjeli ničesar več.
7. S pomočjo pričevanj lahko zapišemo tudi,
da je med vsemi nelagodnimi dogodki in vsebi-
nami znotraj različnih družbenih formacij prav
soočenje s spolno zlorabo in spolnim nasiljem
najbolj travmatično za širšo in ožjo okolico. Izkaže
se, da spolno nasilje ni travmatično sam.o za žrtve,
temveč za vso okolico, ki se večinoma »po naklju-
čju« sooči z njim. Zaradi nelagodja, ki ga povzroči
soočenje z žrtvijo spolnega nasilja, je pogosto
srečati umaknjene poglede. Kot je bilo mogoče
razumeti sogovornike in sogovornice, so ob sooče-
njih z izpovedmi žrtev (ali pa že samo ob pripo-
vedih drugih o spolnem nasilju nad otroki) v veliki
večini posegli po miselnih strategijah, ki so jim
omogočile distanco. Pripoved, ki pusti rane na
telesu in duhu žrtve, jih pušča tudi na telesih bliž-
njih oz. ožje okolice. Kdor je soočen s spolno zlo-
rabo ali njeno pripovedjo, ne more ostati nezazna-
movan. Spolno nasilje tako ne pusti sledi samo
na žrtvah, temveč na celotni okolici.
Bolj kot uokvirjanje različnih informacij, ki
smo jih pridobili, pa je problematično to, da si
zavod kot institucija pogosto ne postavi ogledala
in ne odgovori na vprašanje, kako je mogoče, da
se to dogaja v njenih prostorih. Odgovoriti bi si
morali vsaj na vprašanje, do katere mere insti-
tucija s svojo formo in vsebino pogojuje tovrstno
nasilje. Na drugi strani je seveda razumljivo, da
do tega samospraševanja ne pride, če pa je njihovo
število »zanemarljivo« oz. imamo opraviti samo
z osamljenimi sumi primerov, pa še ti so v svojih
opisih pogosto prepleteni s patološkimi lastnostmi
žrtve oz. družine.
GLUHI IN PARALIZA GOVORICE
Sto in več let obstoja zavoda za gluhe in naglušne
v Ljubljani je prav tako sto (in še več) let oralistične
prakse na Slovenskem. Ogromno truda in volje
je bilo v vseh teh letih vloženo v delo z gluhimi in
naglušnimi otroki s strani surdopedagoške stroke.
In vendar se najbolj boleča točka v razmerju med
slišečimi in gluhimi vrstniki v vseh teh letih ni kaj
dosti spremenila: gluhi še vedno zvečine ne govo-
rijo, imajo preskromen besedni zaklad, slovenski
jezik imajo slabo strukturiran. Posledica tega je,
da nimajo bralnih navad in da tudi po končani
srednji šoli ostanejo nepismeni. Slovenski znakov-
ni jezik do neke mere obvladajo, vendar ne pozna-
jo njegove slovnice. Obseg kretenj v polju SZJ je
za današnji hiperinformacijski čas zelo skromen.
Vse to pri svojem delu opazijo učitelji (pa tudi
drugi: starši otrok, društva gluhih). Razkriva velik
del problemov, s katerimi se ubadamo v tem pri-
spevku. Osnovna teza, ki jo želimo tukaj pouda-
riti, je zato tale: gluhe in naglušne žrtve spolnih
zlorab prepoznavajo zlorabo na sebi ali drugih
sorazmerno z konceptualno razvejanostjo simbol-
nega polja (npr. razvejanostjo jezika). Čim šibkejši
so na področju strukturiranja sveta okoli sebe,
tem skromneje razumejo dogodke, ki se jih tičejo.
Šibkejši kot so gluhi in naglušni dijaki in dijakinje
na področju jezika, bolj so izpostavljeni nerazu-
mevanju nasilja in spolnega nasilja, ki jih lahko
doleti.
Pri razmišljanju o povezavi med spolnim nasil-
jem in njegovo strukturo smo sledili opredelitvi,
da je mogoče govoriti o spolnih zlorabah samo
znotraj dobro definiranega, dovolj natančno dolo-
čenega diskurza. Bolj ko je ta diskurz opredeljen,
izrečen, bolj ko je struktura, mreža okoli označe-
valca - spolno nasilje - razvejana in strukturirana
z osnovnimi pravili razvrščanja, hierarhiziranja,
razlikovanja, lažje je razumeti in opaziti njegovo
pojavljanje. Že sama zgodovina spolnega nasilja
nam prav lepo dokaže tovrstno razumevanje v
različnih družbenih formacijah, prostorih in časih.
Po našem mnenju je to tudi eden izmed razlogov
paradoksnega in ambivalentnega pojasnjevanja
ocen o množičnosti spolnih zlorab na ZGNL.
Preostane vprašanje, kako da imamo pri obrav-
navi spolnih zlorab nad gluhimi otroci dva obrata
glede na njihovo vsakdanje dojemanje: na eni
stran je spolnega nasilja nad gluhimi otroci vsaj
dvakrat več kot nad slišečimi, na drugi strani je
veliko več zlorabljenih dečkov kot deklic.
Če želimo odgovor, si moramo odgovoriti še
na dve vprašanji. Če za gluhe in naglušne dijake
in dijakinje velja, da imajo zelo skromno razvit
slovenski jezik (in da tudi SZJ ni zadovoljiv), v
kolikšni meri in predvsem na kakšen način je svet,
v katerem živijo gluhi in naglušni, dograjen in
povezan v koherentno celoto? Ga gluhe deklice
in dečki sprejemajo na enak način? Ali drugače:
je resnično jasno in upravičeno pričakovati, da
morajo poleg struktur, kot sta slovenski jezik in
SZI, obstajati še številne druge strukture, kot so
npr. rituali, glasba, gledališče, film itn., ki zapol-
njujejo vrzel dovolj dobrega interpretiranja sveta?
87
DUŠAN DVORSCAK
Sami bi poskusili razložiti zgornjo idejo s para-
frazo Wittgensteina, ki pravi, da so meje mojih
struktur meje mojega sveta. S tem mislimo pred-
vsem to: manj ko imamo struktur oz. bolj ko so te
strukture fragmentirane in med seboj nepove-
zane, večja je verjetnost, da bomo »vegetirali« v
svetu. Za našo pripoved bi to pomenilo, da je večja
verjetnost nerazumevanja, kdaj se posamezniku
dogaja spolna zloraba, natanko tedaj, ko nima
zadostnih informacij, koncepta o spolni zlorabi.
To bi lahko dovolj smiselno pojasnilo, zakaj je na
ZGNL tako malo odkritih primerov spolnih zlo-
rab. Sklepamo namreč, da dijakinje (in po prese-
netljivih podatkih raziskav zlasti dijaki) ne sprego-
vorijo o spolnih zlorabah, ker vsaj bližnja okolica
ne razume in nima koncepta spolne zlorabe. V
skrajnem primeru bi lahko rekli, da za zlorabljene
s skromnimi koncepti o svetu takih zlorab eno-
stavno ni. Jezik je v primeru strukturiranja sveta
med najpomembnejšimi. Glede na prakse in jezik,
ki obkroža in živi dijake in dijakinje, lahko vidimo,
da tudi gluhi otroci marsikatere zlorabe ne doživ-
ljajo kot zlorabo.
Problemu slabega jezika oz. skromnih struktur
pa se v razpravah o spolnih zlorabah nad gluhimi
pridruži še problem (slabega) govora ali komuni-
kacije na splošno. Kot smo že zapisali, je problem
komunikacije med (slišečimi) učitelji in (gluhimi)
dijaki eden največjih že v čisto vsakdanjih vzgojno-
izobraževalnih situacijah. Tipične lastnosti dialoga
med učitelji in (zlasti gluhimi) dijaki, ne glede na
način komunikacije, ki potekajo med njimi, bi
lahko strnili v naslednje izsledke:
•	dialog je kratek, pogosto reduciran na posa-
mezne »bistvene« besede o dogodku
•	razgovor je skoraj vedno prepuščen ugibanju
(najprej ugibamo, kaj je govorec artikuliral oz.
pokretal, temu pa pogosto sledi še ugibanje o šir-
šem kontekstu razgovora)
•	pogovori so površni, sučejo se okoli banalnih
vsakodnevnih rutin in redko sežejo v daljša »filo-
zofiranja o smislu sveta«
•	dialog vedno spremlja igra »kakor da se razu-
memo« (prikimavanje poslušalca, čeprav ne razu-
me nič; ponavljanje besed oz. vprašanj brez smisla
itn.).
Ni treba preveč ugibati, koliko zgornje ocene
pogojujejo razmerja dijakinj in dijakov - žrtev
zlorab - do pojava spolne zlorabe. Tudi v tem
primeru bi lahko zapisali tezo, da je odnos do
govorjenja o spolni zlorabi s strani gluhih dijakov
sorazmeren s sposobnostjo posameznika oz.
posameznice izražati se vsaj skoz en komunika-
cijski kanal. Na tem mestu bi lahko naredili obrat
in zapisali, da se prav ob problemu spolnih zlorab,
dejstvu, da gluhi in naglušni dijaki niso nosilci oz.
lastniki (vednosti) govora, vidno in usodno pridru-
ži še drugo žalostno dejstvo: tudi v SZJ gluhi dijaki
nimajo dovolj podpore, da bi jih v kompleksnih
in predvsem preciznih opisih, ki jih zahteva obrav-
nava spolnih zlorab (v šoli, socialnih ustanovah,
na sodiščih), lahko dovolj dobro razumeli. Raz-
log? Morda to, da vse do pred letom niso imeli
predmeta SZJ; gluhe generacije v stoletni zgodo-
vini ZGNL so se zvečine naučile kretenj na hod-
niku zavoda s pomočjo starejših dijakov. Morda
to, da učiteljem na ZGNL ni treba znati znakov-
nega jezika. Je mogoče iz tega sklepati, da odnos,
ki govori o drugorazredni in manjvredni kulturni
vrednoti ali kulturni formaciji, pogojuje tudi ostale
vrednote gluhih in naglušnih? Ali lahko sklepamo,
da o spolnih zlorabah gluhi in naglušni dijaki ne
govorijo zato, ker se bojijo, da jih spet ne bodo
razumeli? Da bodo ponovno skomignili z rameni
ali zamahnili z roko?
Ob koncu je morda dobro opozoriti, da smo
ocene množičnosti pojava oz. številčnosti zlorab
med gluhimi naredili slišeči »nosilci« diskurza. O
zlorabah niso govorili ali pisali gluhi. Toda večino
konceptov in pogledov na svet gluhi dijaki prido-
bijo skoz prakse, ki se izvajajo v instituciji. Te jim
vpišejo v telo različna razmerja, vrednote, disci-
pline, nadzore. Večina praks, ki se izvajajo na
zavodu, jih nedvomno naredi odvisne - od tolma-
ča, logopeda, slušnega aparata itn. Njihova odvis-
nost od institucije jih na drugi strani postavi v
položaj še večje ranljivosti. Ranljivost pa je, kakor
smo poskušali pokazati v našem eseju, institucio-
nalno pogojena in dovzetna za zlorabo. Zaradi
tega bi bilo dobro, če bi same institucije ob sooče-
njih s spolnimi zlorabami iskale odgovore na to-
vrstne dileme in jih poskusile z različnimi akcijami
in povezavami v razvite mreže pomoči minimalizi-
rati, razumeti in pojasniti. Pojasniti in razbiti bi
bilo treba številne stereotipe o spolnosti, nasilju
in spolnih zlorabah, ki se marsikdaj nevede prena-
šajo skoz dane in pripravljene prakse. Pokazati
bi bilo treba, da ti stereotipi niso zgolj poenostav-
ljene zdravorazumske vrednostne sodbe, temveč
so kompleksne pripovedi, ki jih družijo mehaniz-
mi izključevanja, ločevanja, kategoriziranja. Me-
nimo, da na nobeno vprašanje, ki smo ga zastavili,
ni mogoče odgovoriti enoznačno. Kakršen koli
neodgovor pa bi dal občutek, da spolno nasilje ni
88
o SPOLNIH ZLORABAH MED GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI MLADOSTNIKI ...
naš problem, s čimer se ne moremo in ne smemo
sprijazniti. Druga nevarnost je, da lahko imperativ
»nekaj moramo storiti« prinese nove oblike
nasilja. A kaj je v današnji kulturi lahko bolj
travmatično kot soočenje z brezbrižnim odnosom
do vse bolj prepoznavnega nasilja, tudi spolnega?
OPOMBI
' Tema je zelo izčrpno in izvrstno opisana v Zaviršek 2003. Na tem mestu se ji tudi zahvaljujem za
pozorno branje rokopisa tega članka in koristne sugestije.
^ Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGNL) je danes sestavljen iz štirih organizacijskih enot:
srednje šole, osnovne šole z vrtcem, dòma zavoda in zdravstvene enote. Je edina izobraževalna ustanova
v Sloveniji za poklicno izobraževanje gluhih in naglušnih mladostnikov. Vanjo se lahko vpišejo gluhi
in naglušni učenci osnovnih šol ZGNL in zavodov iz Portoroža in Maribora. Več o tem gl. v Hura
Šola 2003.
89
DUŠAN DVORŠČAK
LITERATURA
Abuse and Silence: Examining America's schools for the deaf, http://deafness.about.com/gi/dynamic/
offsite.htm?zi=l/XJ&sdn=deafness&zu=http%3A%2F%2Fseattlepi.nwsource.com%2Fspecials
%2Fdeafschool%2F (10. 12. 2004)
American Academy of Pediatrics, Assessment of Maltreatment of Children With Disabilities, http://
pediatrics.aappublications.org/cgi/content/abstract/108/2/508?maxtoshow=&HITS=10&hits
= 10&RESULTFORMAT=&fulltext=deaf+sexual+abuse&andorexactfulltext=and&searchid=
1102667126533_310&stored_search=&FIRSTINDEX=0&sortspec=relevance&resourcetype=
l&journalcode=pediatrics (10. 12. 2004)
As allegations fly. School for Deaf finds itself at crossroads, http://deafness.about.com/gi/dynamic/
offsite.htm?zi=l/XJ&sdn=deafness&zu=http%3A%2F%2Fseattlepi.nwsource.com%2Fspecials%
2Fdeafschool%2F (10. 12. 2004)
Berke, J., When Deaf Children Are Hurt, http://deafness.about.eom/cs/abuse/a/abuseddeafchild.htm
(10. 12.2004)
boudieu, P. (1992), Što znači govoriti? Zagreb: Naprijed.
Butler, J. (2001), Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Ljubljana: ŠKUC.
Deaf say special schools needed. http://deafness.about.com/gi/dynamic/offsite.htm?zi=l/XJ&
sdn=deafness&zu=http%3A%2F%2Fseattlepi.nwsource.com%2Fspecials%2Fdeafschool%2F(10.
12.2004)
Deaf Survivors of Sexual Abuse: A Look at the Issues http://deafness.about.com/gi/dynamic/offsite.
htm?zi= l/XJ&sdn=deafness&zu=http%3A%2F%2Fmovingforward.org%2Fv2n5-cover.html ( 10.
12.2004)
Dobnikar M. /1988), Uvod. V: Brownmiller S., Proti naši volji. Ljubljana: Krt.
Dvorščak D. (2004), Šolanje gluhih mladostnikov: magistrsko delo. Ljubljana: ISH.
Elder M., Abused Because of Deafness? http://www.havoca.org/Articles/art%20abused%20because
%20of%20deafness.htm (10. 12. 2004)
Foucault, M. (1991), Red diskurza. V: Dolar M. (ur.). Oblast - subjekt - vednost. Ljubljana: Krt.
http://www.havoca.org/What%20is%20abuse.htm (10. 12.2004)
http://www.utm.edU/research/iep/w/wittgens.htm (10. 12. 2004)
Hura šola (2003). Ljubljana: Zavod za gluhe in naglušne.
Manfreda, m. (1996), Spolna zloraba otrok : diplomska naloga. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
potočnik-honigsman, T., Pevcin, F. (2002), Zakaj moramo imeti gluhi manj znanja. V: Reforma vzgojno
izobraževalnega sistema za otroke s posebnimi potrebami - integracija, inkluzija gluhih in naglušnih
oseb. Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (zbornik).
Rutar, D. (1995), Telo in oblast. Ljubljana: Dan.
Sexual Abuse of Deaf Students in Schools, http://deafness.about.eom/cs/educationgeneral/a/sex
abuse.htm (10. 12.2004)
Teichroeb, R., Decades of sex abuse plague deaf school, http://deafness.about.com/gi/dynamic/of
fsite.htm?zi=l/XJ&sdn=deafness&zu=http%3A%2F%2Fseattlepi.nwsource.com%2Fspecials
%2Fdeafschool%2F (10. 12. 2004)
University of North Caroline Greensboro News Release, http://www.uncg.edu/iss/deafabuse.html
(10. 12.2004)
Zaviršek, D. (2000), Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba/*cf.
90
o SPOLNIH ZLORABAH MED GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI MLADOSTNIKI ...
- (2003) Nevidno nasilje - normativnost in normalizacija nasilja nad ljudmi z gibalnimi, senzornimi
in intelektualnimi ovirami. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 54, 1: 3-14.
91