2/2018 letnik CXX 39 ZDRAVJE ČEBEL Z determinacijo posameznih vrst smo pri enem od vzor­ cev ugotovili vrsto Crithidia bombi, medtem ko vrste Crithi- dia mellificae nismo potrdili, so pa bili vsi vzorci pozitivni na vrsto Lotmaria passim. Ti rezultati se ujemajo tudi z naved­ bami v znanstveni literaturi, da med tripanosomami pri čebelah vse bolj prevladuje Lotmaria passim in da ponekod zajedavca Crithidia mellificae ne ugotavljajo več, podobno kot se to dogaja pri nosemi, ko prevladuje Nosema ceranae. Ker so navedbe o omenjenih zajedavcih v domači in tuji čebelarski literaturi skromnejše, smo se odločili, da tokrat strnemo nekaj podatkov o zajedavcih iz rodu Crithidia. Zajedavca Crithidia spp. uvrščamo med črevesne zajedav­ ce, ki parazitirajo pri členonožcih, predvsem pri žuželkah. Spadajo med praživali, v razred bičkarjev. Med gostitelji se prenašajo v obliki cist z okuženimi iztrebki. V prebavilih žuželke se zajedavci razvijejo skozi več razvojnih stopenj in se z bičkom povežejo s črevesnim epitelijem. Najbolj po­ znana predstavnika rodu sta Crithidia bombi, ki parazitira pri čmrljih, in Crithidia mellificae pri medonosnih čebelah. Rod Crithidia nadalje uvrščamo v družino Trypanosomati­ dae, katere predstavniki povzročajo bolezenska stanja pri različnih organizmih, žuželkah, rastlinah in vretenčarjih. Kot zanimivost lahko omenimo, da sodi v to družino tudi povzročitelj spalne bolezni pri živalih in ljudeh v podsahar­ ski Afriki, ki jo prenaša muha cece. Bičkarje v črevesju čebel so pri medonosnih čebelah opi­ sali že leta 1912. Zajedavca Crithidia mellificae so prvič opisali leta 1967 v Avstraliji (Langridge in McGhee, 1967). S prvimi biološkimi poskusi so ugotovili, da naj ta povzročitelj ne bi povzročal bolezni pri čebelah, in to je bil tudi razlog, da se o zajedavcu Crithidia mellificae skoraj 40 let ni govorilo. Stro- kovnjaki so postali na zajedavca Crithidia mellificae pozorni v zadnjih letih, saj so ugotovili, da je pogosto prisoten kot eden od patogenov pri večjih izgubah čebeljih družin, kar so lahko ugotavljali šele s sodobnimi diagnostičnimi metoda­ mi. Njegovo pogosto pojavljanje v celotnem časovnem obdo­ bju 10­mesečne raziskave spremljanja vseh do tedaj znanih potencialnih povzročiteljev bolezni v profesionalnih čebelar­ stvih v vseh geografskih regijah ZDA je presenetilo razisko­ valce (Runckel in sod., 2011). Značilno se je pojavljal skupaj z glivo Nosema ceranae. Kar nekaj študij je v zadnjih petih letih izpostavilo, da bi lahko Crithidia mellificae predvsem skupaj s povzročiteljem nosemavosti precej pripomogla k izgubam čebeljih družin. V Belgiji so skušali povezati izgube čebel v zimskem času s prisotnostjo povzročiteljev bolezni poleti. Ugotovili so, da je v poletnem času poleg pršice Varroa de- structor ravno prisotnost zajedavca Crithidia mellificae, še posebej v kombinaciji z zajedavcem Nosema ceranae, po- memben kazalnik kasnejših zimskih izgub čebel. Ugotovitev, da vrsta Crithidia bombi povzroča resne te­ žave družinam čmrljev, saj ima negativen vpliv na razvoj jajčnikov pri matici, je dodatno okrepila dvom o neškodlji­ vosti predstavnikov rodu Crithidia za medonosne čebele. V zadnjih letih se bičkarjem pri čebelah posveča vedno več pozornosti, kar so omogočile tudi sodobne diagnostič­ ne metode. Predvsem vrsta Lotmaria passim je pomemben predstavnik družine Trypanosomatidae pri čebelah, o če­ mer bomo pisali v eni od naslednjih številk. Za oceno stopnje škodljivosti opisanih bičkarjev za me­ donosno čebelo še ni na voljo dovolj podatkov. Vemo pa, da kadar je čebelja družina oslabljena zaradi nekega povzroči­ telja bolezni, lahko prisotnost dodatnega mikroba, tudi če sam zase ni posebej škodljiv, povzroči dodatne bolezenske spremembe pri družini. Dejstvo je tudi, da se pod različ­ nimi vplivi narava ves čas spreminja, in z njo vsi organiz­ Na Inštitutu za patologijo, divjad, ribe in čebele na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani smo preverjali, ali so tudi pri čebelah v Sloveniji priso- tni zajedavci iz razreda bičkarjev. Že ob mikro- skopski preiskavi prvih vzorcev čebel delavk smo opazili mikroorganizme, ki se gibljejo z vrtinče- njem, kar je značilno za tako imenovane vrteljce, praživali iz razreda bičkarjev. Z molekularnimi preiskavami smo v nadaljevanju potrdili, da so bili pri vseh preiskovanih skupinah vzorcev čebel prisotni zajedavci iz rodov Crithidia in Lotmaria. Bičkarji rodu Crithidia, manj znani zajedavci čebel Lucija Žvokelj, dr. vet. med., Jerica Vreček Šulgaj, dr. vet. med., in dr. Metka Pislak Ocepek, dr. vet. med. Veterinarska fakulteta, Nacionalni veterinarski inštitut lucija.zvokelj@vf.uni-lj.si Slika 1: Crithidia mellificae, posneto z elektronskim mikroskopom Vi r: w w w. re se ar ch ga te .n et 2/2018 letnik CXX40 ZDRAVJE ČEBEL mi, tudi tisti, ki povzročajo bolezni. Zaradi globalizacije že imamo tujerodne povzročitelje bolezni pri čebelah, nekate­ ri novi nam še grozijo in vprašanje je, kako se v vse to vklju­ čujejo opisani zajedavci rodu Crithidia. Na našem inštitutu zato že načrtujemo nadaljnje raziskave na tem področju. Viri: Higes, M., Rodríguez-García, C., Gómez-Moracho, T., Meana, A., Barto- lomé, C., Maside, X., et al. (2016): Short communication: survival of honey bees (Apis mellifera) infected with Crithidia mellificae (Lan- gridge and McGhee: ATCC® 30254™) in the presence of Nosema cera- nae. Spanish Journal of Agricultural Research, 14, e05SC02. Langridge, D. F., McGhee, R. B. (1967): Crithidia mellificae an acidophilic trypanosomatid of the honey bee Apis mellifera. Journal of Protozoo- logy, 14: 485–487. Ravoet, J., Maharramov, J., Meeus, I., De Smet, L., Wenseleers, T., Sma- gghe, G., and de Graaf, D. C. (2013): Comprehensive bee pathogen screening in Belgium reveals Crithidia mellificae as a new contributory factor to winter mortality. PLoS ONE 8: e72443. Ravoet, J., Schwarz, R. S., Descamps, T., Yañez, O., Tozkar, O. O., Martin- -Hernande, R., de Graaf, D. C. (2015): Differential diagnosis of the ho- ney bee trypanosomatids Crithidia mellificae and Lotmaria passim. Journal of Invertebrate Pathology, 130, str. 21–27. Runckel, C., Flenniken, M. L., Engel, J. C., Ruby, J. G., Ganem, D., et al. (2011): Temporal analysis of the honey bee microbiome reveals four novel viruses and seasonal prevalence of known viruses, Nosema and Crithidia. PLoS One 6: e20656. Stevanovic, J., Schwarz, R. S., Vejnovic, B., Evans, J. D., Irwin, R. E., Gla- vinic, U., et al. (2016): Species-specific diagnostics of Apis mellifera trypanosomatids: a nine-year survey (2007–2015) for trypanosoma- tids and microsporidians in Serbian honey bees. Journal of Invertebra- te Pathology, 139, str. 6–11. Pot do dostopnosti zdravila na tržišču bo, zaradi postopkov testiranja in registracije, še dolga Rezultati opravljenih raziskav projekta obljubljajo: ce­ novno ugodno, za uporabo enostavno zdravilo za zdra­ vljenje varoze, ki ga je v obilici moč najti tudi v naravi in je brez stranskih učinkov za čebele, čebelarja in uporabnika čebeljih pridelkov. Litijev klorid je učinkovina oz. zdravilo z zgoraj opisanimi lastnostmi, ki ga je v ta namen razvila skupina raziskovalcev. Zdravilo je enostavno za proizvo­ dnjo in uporabo. V poskusih omenjenega projekta ostan­ kov v medu doslej ni bilo zaznati. dr. Peter Rosenkranz, vodja deželnega čebelarskega inštituta, pojasnjuje pred­ nosti učinkovine: »Litijev klorid, raztopljen v sladkorni raz- topini, krmimo čebelam. V poskusih, ki smo jih izvedli v času trajanja projekta, so uspešno učinkovale že zelo majhne količine raztopine litijeve soli in v nekaj dneh uničile varoje na čebelah, brez stranskih posledic za čebele same.« V prid učinkovini govori tudi razpoložljivost le­te. Svetovne rezerve lahke kovine litija ocenjujejo na več kot 40 milijonov ton; kot li­ tijev klorid – sol pa ga je v naravi moč najti tudi v solnih lugih, sla­ nih jezerih, v zdravilnih vrelcih, ponekod v presenetljivo visokih koncentracijah. V vodi lahko to­ pna sol se med drugim uporablja tudi kot sušilno sredstvo ter kot raztopina proti zmrzovanju oz. za odstranjevanje ledu. V huma­ ni medicini pa se uporablja od sredine 20. stoletja kot antide- Na univerzi Hohenheim v Stuttgartu je razisko- valcem uspelo razviti zdravilo, s katerim bi lahko z bistveno manj dela in časa učinkovito zdravili varozo. Učinkovina, ki mnogo obeta v čebelar- skih krogih, je lahko dostopen litijev klorid. Po dolgih letih zatiranja varoj imamo končno na razpolago novo učinkovino, ki deluje po povsem drugačnem principu, kot so delovala dosedanja zdravila. S potencialnim proizvajalcem zdravila že potekajo pogovori, hkrati pa tudi postopki za registracijo ter dovoljenje za uporabo. Litijev klorid – novo učinkovito zdravilo za zdravljenje varoze? Bettina Ziegelmann, Elisabeth Abele, Stefan Hannus, Mi- chaela Beitzinger, Stefan Berg in Peter Rosenkranz (pre- vod in lektura Vladimir Fajdiga) Univerza Hohenheim Litijev klorid, LiCl Sol litijevega klorida Fo to : In te rn et Fo to : In te rn et Litijev klorid nosi oznako GHS piktogram za nevarnost zdravju človeka