K zgodovini idej: odkritje pariških rokopisov
PAVEL ZGAGA
Diskusija o "mladem" Marxu, ki seje razvnemala v petdesetih, zlasti v šestdesetih in še v sedemdesetih letih, je bila eden glavnih generatorjev idej tega obdobja. Ta diskusija ni zanimiva le s stališča ožjega marksološkega in marksizmološkega raziskovanja, saj ne zadeva le razmerja "svetovnonazorske" oriodoksnosti in herezije. Pogosto namreč ni bila toliko "marksistična", kolikor je bila diskusija o Marxu in marksizmu. Na dialektični materializem in znanstveni komunizem reducirana diskusijska problematika je bila teoretska vzporednica rastočega uniformiranja, "poenotenja pogledov" v gibanjih, vezanih na pooktobrsko komunistično zgodovino. Tu so se konflikti, ki jih je bilo ob tako raznorodnem evropskem revolucijskem amalgamu pač Ircba pričakovati, praviloma reševali z ekskomunikacijo večine (razlik) in z vse večjo homogcnizacijo preostanka, z zoževanjem obsega vladajočega kroga. Kako so ti procesi vplivali na intelektualno ustvarjanje, je znano. Le na prvi pogled hermetična diskusija o eksegezi Marxa -diskusija, ki je nastala ob natisih Marxovih še neznanih ali že pozabljenih del - ni vzpostavila samo relativno "varnega" intermundija za levičarske intelektualne skeptike, temveč je neposredno zadela v enega temeljnih živcev "duha časa" s sredine XX. stoletja, ki je bil enako lasten vsaj še večini eksistencialističnih naziranj: človek, humanizem, odtujitev, avtentičnost...
V teh diskusijah pripada posebno vidna vloga Marxovim rokopisom, ki jih je pisal spomladi in poleti 1844 v Parizu ("Nacionalna ekonomija in filozofija", "Ekonomsko-filozofski" ali kar "Pariški rokopisi" so redakcijski naslovi, pod katerimi so kasneje izhajali). V povsem zanemarjeni Marxovi literarni zapuščini jih je po prvi svetovni vojni skupaj z obilico drugega pomembnega materiala odkril D.B. Rjazanov in o tem leta 1923 obvestil javnost.1 Na moskovskem Inštitutu Marxa-Engelsa so nato v drugi polovici dvajsetih let material restavrirali do stopnje, na kateri je sprva po koščkih,2 leta
D. Rjasanoff, Ncucstc Miltcllungen Uber drn literarischcn Nachlass von Karl Mar* und Fricdrich Kngels. V: Archiv fur die Geschlchte des Sozialismus und der Arbcilerbcwegung, 1925, št. XI, str. 385ff. • Rjazanov tu govori le o nekem ^nacionalnoekonomskem rokopisu" (str. 392).
Tako sla v Arhivu Marxa I F.ngelsa, /v. 3, Moskva, 1927, str. 247-286, izšla v ruskem prevodu dva odlomka ("Privatna lastnina in komunizem" ter "Potreba, produkcija in delitev dela") pod skupnim naslovom Pripravljalna drla za Svrto drutlno. • Kmalu seje pojavil tudi francoski prevod teh fragmentov v Urvur marxistr (Paris), št. 1 in 5, februar in junij 1929. - Marx-Engels, Sočlnrnija 1/3, Moskva-I^eningrad, 1929, pa v ruskem prevodu in pod istim naslovom kot v Arhivu prinese besedilo tretjega rokopisa, a brez "Predgovora" in razdelka "Denar".
1932 v MEGA 1/3 pa v ccloli3 postal dostopen javnosti. Da pa sta sc /.a pionirstvo pri tej izdaji potegovala dva tekmeca, dokazuje Se ena izdaja, ki se je očitno pojavila celo kak teden prej - v okviru nemške socialdemokratske tradicije raziskovanja Marxa.4 Editorično mnogo boljša in popolnejša moskovska izdaja je postala osnovna rcfercnca skoraj vsega kasnejšega (povojnega) izdajanja in interpretiranja, leipziška izdaja pa je šla ob tem nekoliko po krivem v pozabo. Edina prevodna izdaja Rokopisov, ki se pojavi pred začetkom vojne5, si je za predlogo še vzela leipziško objavo, to pa verjetno nc govori v obrambo njene editorične (ne)kvalitctc, ampak prej o določeni (nc)zapažcnosti moskovske. Po vojni temu ni več tako: nove in nove izdaje iz petdesetih in šestdesetih let, ki so sledile novemu, natančnejšemu dešifriranju Marxovega besedila, opravljenem na moskovskem Inštitutu, so v editoričnem pogledu leipziško objavo praviloma potisnile v pozabo. V interpretativnem pogledu pa brez te izdaje proces recepcije Pariških rokopisov nc bi potekal tako, kot ga poznamo.
V sodobnosti sc je bolj ali manj uveljavila ocena, da je treba "pravo" interpretativno odkritje in sploh učinkovanje zgodnjih del, s tem pa tudi Pariških rokopisov, iskati predvsem v petdesetih letih, če nc cclo v šestdesetih. Njihov vpliv je bil v tem obdobju vsekakor ogromen in teoretsko odločujoč. Kljub temu pa velja opozorili, da sc s tem v sodobnih raziskovanjih moderne zgodovine idej neki vidik odkrivanja zgodnjih del le preveč zanemarja. Če obravnavamo njihove rcccpcijske procese pred drugo svetovno vojno, opazimo, da tista intcrprctacijska orientacija, ki jo jc v MEGA 1/3 intoniral Adoratskijcv predgovor, ni doživela niti ene same omembe vredne reference. Nasprotno pa jc iz tiste orientacije, ki jo v svojem uvodu k leipziški izdaji delita tudi Landshut in Meyer, izšlo v kratkem času nekaj pomembnih teoretskih vzpodbud, brez katerih ni niti slučajno mogoče dojeti vseh razsežnosti diskusije o Marxu in marksizmu v zadnjega pol stoletja. Drugače povedano: delo moskovskih raziskovalcev, pod katerim sc jc na začetku tridesetih let (po obračunu z Rjazanovim!) z Adoratskim podpisala neka povsem druga teoretska politika, v svojih "idejno-geografskih" razmerah ni moglo pasti na plodna tla in torej ni učinkovalo vse do takrat, ko se jc moral - trideset in več let pozneje - sovjetski uradni marksizem pričeti zopcrstavljati "rezivionističnemu potvarjanju marksizma-lcninizma", prisotnemu v tedanji, prav na mladega Marxa naslonjeni "renesansi marksizma". Raziskovanje v teh lokalno-zgodovinskih koordinatah - s častno izjemo kakega Lukacsa, na katerega je branje Pariških rokopisov pustilo izjemen vtis še preden so izšli v knjižni obliki6 -, jc v tem delu Marxovega opusa hotelo videli le nadarjenega mladca, ki mu jc do "znanstvenega komunizma" in "dialektičnega materializma" manjkalo še veliko polente.
3
Marx-Engcls, Gcsamtausgahe. Im auftrage d« Marx-Engels Institut Moskau, hgg. von V. Adorit&kij. Erste Abteilung, Bd. 3. Die heillge Familic und SchrifUn von Mar* von Anfang 1844 bis Anfang 1X45. Marx-Engcls Vcrlag, Berlin, 1932. Sir. 33-172: Okonomisch-philnsophische Manuskriple aus dem Jahrc 1X44 (Zur Kritik der Nalionalokonomic mil cincm Shlusskapitel iiber die llcgclschc Philosophic); str. 592-596: Marxcns Auszug aus dem let/len Kapitel »on Ilcgcls 'PhinomcnoiotjiedcsOcisles'. - To izdajo bom v nadaljevanju referiral kot MFC A 1/3.
4	Karl Marx, l)cr historlschc Matcrialismus. Die Friihschriftcn. Ilgg. von S. landshut und J.P. Mayer unter Mitwirkung von F.Salomon. Erster Band. Alfred Kroner Vcrlag, I-eip/.ig 1932 - Str. 283-375: Nalionalokonomic und Philosophic, fiber den Zusammenhang der Nalionaliikonomic mit Staat, Rccht, Moral und btirgcrlichcm I^ben (1844). - O novoodkrilem rokopisu jc pomčal eden od urednikov ?.c pred natisom: cf. J.P. Mayer, fiber eine unverftlTenlliche Schrift von Marx, Rote Revue, Zurich, 1931. - To izdajo bom v nadaljevanju referiral s kratico I.M.
5	T.j. Molitorjcv francoski prevod iz leta 1937; cf spodaj bibliografski dodatek
6	O tem, da jc leta 1930, ko je postal sodelavcc moskovskega Initituta, dobil "priložnost prebrati že popolnoma razvozlan rokopis Ekonomsko-filozofskih rokopisov", poroča G. Lukacs leta 1967 v predgovoru k novi izdaji Zgodovine in razredne zavesti. - Prim, si, izd., Ljubljana, 1986, str. 24.
V času od svojega izida do izbruha vojne je novo besedilo doživelo tudi povsem drugačen sprejem - tam, kjer intelektualni moment marksizma ni bil podrejen "zaostrovanju razrednega boja". V nemškem prostoru je izdaja Rokopisov - tik pred zmago nacizma - vzpodbudila nekaj tehtnih odmevov, med katerimi je do danes ostal gotovo še najbolj znan Marcusejev:7
"Objava Marxovih Kkonomsko-filo/.ofskih rokopisov iz leta 1844 mora postali odločilen dogodek v zgodovini raziskovanja Marxa. Ti Rokopisi bi lahko postavili na nova tla diskusijo o izvoru in izvornem pomenu historičnega materializma, celo vse teorije 'znanstvenega socializma'; prav tako omogočajo plodovitejšo in izgledov polnejšo zastavitev vprašanja o dejanskem razmerju med Marxom in Heglom."
Neposredno na izdajo Rokopisov se je naslanjal tudi prispevek H. de Mana v časopisu Dcr Kampf, ki je še posebej zanimiv zato, ker se v njem avtor, ki je lc nekaj let pred tem dal dokončno slovo marksizmu, nenadoma spet vrača k Marxu:8
"Na začetku tega leta je bilo objavljeno neko doslej nepoznano Marxovo delo, ki je odločilno za pravilno presojo razvojnega toka in pomena Marxovcga nauka. Mnoge pristaše in mnoge nasprotnike marksizma bo prisililo k preizkušnji njihovih pogledov, vsaj kar sc tiče zgodovinskofilozofskih predpostavk Marxove misli. Jasneje kot katerokoli drugo Marxovo delo namreč razodeva etično-humanistične motive, ki stojijo za njegovim socialističnim prepričanjem in za vrednostnimi sodbami vsega njegovega znanstvenega opusa. Seveda gre pri tem najprej samo za neko fazo v razvoju Marxove misli; odprto vprašanje torej obstaja, ali je treba obravnavati to 'humanistično' fazo kot pozneje prcvladano predstopnjo, ali pa kot trajen sestavni del Marxovcga nauka. Vprašanja samega se zdaj ne more več zaobiti. Ortodoksni marksisti so doslej ves Marxov opus (vsaj od 1843) obravnavali kot sistem, svoje pojmovanje tega sistema so brez razlike dokazovali s citati in iz Državljanske vojne v Franciji (1871) in i/. Kritike Heglove pravne filozofije (1843), zdaj pa sc bodo morali odločiti: ali pripada ta humanistični Marx marksizmu - in tedaj bo treba iz temeljev revidirati tako Kautskijev kol Buharinov marksizem, ali pa mu ne pripada - in tedaj obstaja nek humanistični marksizem, na katerega seje moč sklicevati nasproti materialističnemu marksizmu. Njim nasproti stojijo krivoverci marksistične ortodoksije (med katere prištevam sebe) pred vprašanjem, do kod so sc v svoji kritiki tistega, kar je v podobi 'marksizma' izšlo iz Marxovcga dela, upravičeni sklicevati na Marxa samega."
"... bistvena ostaja ugotovitev, daje Marx v Rokopisih in širše v svojih delih med 1843 in 1846 razodel vrednotni čut in vrednotne sodbe, ki ležijo za vsem njegovim delom, tudi znanstvenim, jim šele dajejo pravi smisel. Ne glede na to, kako jc moč razmišljati o miselni zgradbi njihovega formuliranja in o njihovem sistematičnem mestu v historičnem materializmu, pojasnjujejo te vrednotne sodbe in vrednotni občutki motive, iz katerih jc izšel Marxov marksizem, torej tudi njegove cilje in njegov smisel. Če ta marksizem - namesto da postvari v dogmo ali sistem - zapopademo kot živo silo, če torej njegovih impulzov ne razvežemo od Marxove osebnosti in razvojne zgodovine njegovega spreminjanja oblike ne ločimo od stalnega spreminjanja okolja in od tod
•7
H. Marcusc, Ne ur Quellcn 7.ur (•rundlrgung des llislorlsihcn Malrrialismus - Prva objava: l)ic Gcscllscliall. 1932, šl. IX, sir. 136ff. Cil. po: II. Marcusc, Schriflen Bd. 1. Dcr dcutschc Kiinslkrroman. Kriihc AufsSlze. Frankfurt, 1978, str. 509.
8 H. de Man, Dcr ncucntdccktc Mani. - Prva objava: Dcr Kampr, Wicn, 1932, str. 224 in 276. Cil. po: A. Schaff, Marxismus und das mcnschlichc Individuum, Wicn-I:rankfurt-7.Urich, 1965, str. 26-28.
izhajajočih nalog, potem pripada Marx iz 1844 marksizmu prav tako kot Marx iz 1867 ali pa celo kot Engels iz 1890."
Med bolj znanimi deli, ki so se še pojavila do izbruha vojne - ta je raziskovanja za nekaj časa skoraj povsem prekinila lahko navedemo vsaj še Lowithovo (1941) pozornost do na novo razkritega rokopisa:9
"Marx je osredotočil analizo dela na problemih ekonomije kot izrazu dejanskih življenjskih razmer, obenem pa jo je kritično utemeljil na univerzalnem pojmu dela iz Heglove filozofije. Odtod izhaja dvojna kritika: klasične nacionalne ekonomije in Heglove filozofije. Kar ostaja pri Rugeju humanistični program, Marx izpelje z znanstveno temeljitostjo. Prednostni vir za uvid v izvorno povezavo njegove ekonomske teorije s Heglovo filozofijo je rokopis iz 1844 o nacionalni ekonomiji in filozofiji. Skupaj z Nemško ideologijo jc najpomembnejši dogodek v zgodovini poheglovskc filozofije."
Vsi bistveni elementi povojnih filozofskih kontroverz, ki so se bile ob vprašanjih humanizma in ob eksegezi zgodnjega Marxa, so torej nakazani že tu; in da bi sc njihova zgodovinskoidejna možnost lahko opredmetila, jc bil potreben materialen katalizator -šokantnost novoodkritega rokopisa. Med temi prvimi komentarji ob podrobnejši analizi seveda sploh ne bi bilo težko pokazati na povsem fundamentalne razlike. Toda vse tc (potencialne) razlike zbledijo v enotnost, ko jih postavimo v razmerje s tistimi obravnavami Rokopisov, ki jih jc prakticiral ves vek vzhodnega marksizma: na novo pridobljeno besedilo jc "odločilen" (Marcusc) ali celo "najpomembnejši" (Lowilh) dogodek, dogodek "odločilnega pomena" (de Man); pa čeprav bi bil zgolj "srečno naključje" (Lukacs), je poslej vsekakor igral nadvse vidno vlogo tako v raziskovanju Marxa, kot v moderni socialni teoriji sploh. Ne gre le za vlogo Pariških rokopisov - lc-ti so bili ob svojem času (iz povsem historično določene teoretske senzibilnosti) medijsko potencirani do tiste mere, na kateri interpretativnost prekrije dejansko konceptualno prelomnost novoodkritega besedila. Nemška ideologija nikoli ni naletela na tako buren odziv in še bolj zakasnjena reccpcija Grundrisse10 jc potekala kljub svoji siceršnji eksplozivnosti po drugačni paraboli. Ko govorimo o recepciji, ravno nc gre za neposredno in neprizadeto, "pozitivistično" analizo konceptualne prelomnosti analiziranega besedila. Nasprotno, gre za tiste, čisto subjektivne momente, ki jih v svojem branju (ki ga lahko opazujemo tudi kot proccs fetišiziranja novega besedila v Pismo) proizvede bralec, nc pisec. Gre za historično-subjektivne interpretacije, ob katerih nas v neki poznejši dobi obda občutek, daje njihovim protagonistom Tekst služil le kot posrednik, kot simbolni katalizator, brez katerega jim očitno ni bilo moč artikulirati lastnega časa "v mislih".
Od časa okrog preloma stoletij pa vse tja v medvojno obdobje lahko v okviru socialističnih teorij sledimo relativno enotnemu "duhu časa". Gre za kontinuiran vzpon specifičnega "marksističnega pozitivizma" z zelo specifičnimi socialnimi in političnimi konsckvcncami. Med Kautskijcvim "materialističnim pojmovanjem zgodovine" in povprečnim učbenikom diamata je mnogo več skupnega, kot bi si mogel misliti poznavalcc zgolj politične zgodovine socializma. Najsi jc bilo med Leninom in Roso Luxemburg ob vseh nasprotjih v resnici toliko skupnih točk - dejstvo je, da jo jc desnica
® K. I-ftwith, Von Hegel zu Nietzsche. Der revolutionise Bruch Im Dcnken des ncun/.chntcn Jahrhunderls. Mar* und Kierkegaard. 4. Aufl. Stuttgart, 1958 (1. izd.: Zurich, 1941), str. 295. - LSwith je uporabljal moskovsko izdajo Rokopisov.
Cf. moje delo Grundrisse. Od renesanse do krize marksizma. Ljubljana, 1989.
umorila, komunistična levica pa pozabila. Najsi so bile politične razlike med Plehanovim in Kautskim, Bcmsteinom in Buharinom itd. še tako velike, skupna jim jc bila strategija teoretske defilozofikacije, dehistorizacije in renaturalizacije .dialektike itd. Z vzponom "vzhodnega marksizma", s prevlado sibirskega strujanja nad evropskimi socialističnimi teorijami in gibanji, pričnejo mnogi avtorji z obžalovanjem ugotavljati "razcep teorije in prakse". Opredmetene ideološke forme "zgodnjcsocialističnih konccptualizacij" so zato kritično teoretsko misel vse močneje silile v filozofski samopremlslek. Kot naročeno se je ta samoprcmislek dogajal v času, ko so pričeli prihajati na dan novi in novi dotlej neznani miselni skladi tistega masiva, na katerega so sc te socialistične ideološke forme sklicevale. Neizogiben teoretski nasledek je bilo rojstvo marksističnih, pretežno filozofskih revizionizmov vseh možnih valovnih dolžin. Landshut - sam kot eden prvih akterjev lega procesa - sc je nekaj lel po koncu vojne spominjal:11
"Že izdaja zgodnjih del v dveh zvezkih, ki jih je založba izdala lcla 1932, se je zaključevala s Komunističnim manifestom, tj. s tistim dokumentom, ki seje izkazal za rezultat in zaključek Marxovcga miselnega 'samorazumevanja' ter za utemeljitev njegovega 'historičnega materializma' kot obenem vodilne ideje prihodnjega področja raziskovanja: ekonomske 'anatomije meščanske družbe'. Predvsem s poprej neznanim rokopisom Filozofija in nacionalna ekonomija, ki je bil prvič objavljen v izdaji iz leta 1932, jc dobilo to obdobje utemeljevanja za razumevanje Marxa nek povsem nov pomen. Vse listo razumevanje Marxa, ki se je ustalilo s posredovanjem Engclsa, Kautskcga, Bcrnsteina, Luxcmburgovc in končno Lenina in ki jc postalo v enaki meri odločilno tako za marksiste kol za antimarksiste, sc je zdaj premaknilo k povsem spremenjenemu vidiku. Popoln vpogled v Marxovo miselno delo do njegovega tridesetega leta starosti je očitno razjasnil, do kakšnih omejenosti in 'materialističnega' uboštva so dotedanji razlagalci opustili bogastvo Marxovcga miselnega sveta. Pokazalo sc jc, kako neutemeljeno jc bilo do takrat običajno zanemarjanje zgodnjih spisov kot nekakšnega še filozofsko 'zmedenega' Marxovcga predstadija. Kajti prav ta 'dela mladosti' so namreč odprla duhovnozgodovinski horizont, brez katerega ni moč zapopasti niti 'historičnega materializma' niti Kapitala v njunem pomenu. Nikakršno naključje ni, da uradna sovjetska razlaga Marxa iz teh spisov nikoli ni vzela niti notice. Za danes na novo prebujeno potrebo po razpravljanju z marksizmom so prav ti dokumenti nepogrešljivi."
Tisti teoretski impulzi, ki so bili tako zaradi svoje svežine kot zaradi objektivnega historičnega položaja do izbruha vojne obsojeni na posamezne, med seboj bolj ali manj nepovezane poskuse, so zato po vojni, ob spremenjenem položaju in že iz določene distance, izbruhnili na plan v vsej širini: od katoliških kritikov in diamatskih apologetov preko resnih evangeličanskih teologov, humanistov in cksistencialistov, frustriranih, pretežno filozofsko orientiranih intelektualcev povojnega socialističnega sveta, do različnih tipov zahodnih levičarjev, do pripadnikov kritične teorije družbe in še vse do aktivistov v šestdesetih letih porajajočega se študentskega gibanja. Rojen jc bil primer mladi Marx. Ko bo zatonilo obdobje teh filozofskih revizij, se bo iztekel tudi pesek realsoc iali stičn ih konccptual izacij.
11 Cf. Vorwort (datiran s 15. marcem 1953) v: K. Mara, I)ic Fruhschriflen. Stuttgart, 1953, str. V VI - Ta izdaja prinaša v enem zvezku vsebino predvojnih dveh zvezkov Dcr historisehe Materialism us. Pri tem Rokopisi niso doživeli spremembe.
* * *
Ker imamo - zaradi istočasnega izida - opraviti pravzaprav z dvema prvima izdajama Pariških rokopisov, se seveda zastavlja vprašanje, ali nista bili morda kakorkoli editorično povezani. Že njuna bežna primerjava pa nas lahko hitro prepriča, da so ob njunem pripravljanju moskovski in leipziški redaktorji delali povsem drug mimo drugega.
V tehnično-editoričnem pogledu jc moskovska izdaja nesporno kvalitetnejša. Vsebuje praktično vse, kar sc jc od Rokopisov ohranilo. Gre za štiri nepopolno ohranjene zvezke z nekaj fragmenti, ki jim jc MEGA 1/3 (njena akademska natančnost priča, da jc nastala še pod Rjazanovo taktirko, rezultate pa si jc z izdajo takoj po njegovi aretaciji prisvojil Adoratskij12) dala znane redakcijske naslove. Prvi rokopis, ki v zvezku s 36 stranmi zapolnjuje prvih 27, vsebuje znameniti fragment "Odtujeno delo". Drugi rokopis jc ruina: ohranjene so le 4 strani zvezka, paginiranc od 40 do 43 ("Odnos privatne lastnine"). Tretji rokopis jc najobsežnejši (zvezek z 68 tekoče paginiranimi stranmi, zadnjih 23 jc nepopisanih) in vsebuje ob glavnini besedila tudi "Predgovor" in "Kritiko Heglove dialektike". Četrti rokopis (vsega 4 str.) vsebuje kratek izvleček iz Heglove Fenomenologije duha. Moskovska redakcija jc posamezne fragmente besedila razvrstila v načelu po ugotovljenem času nastanka. - Nasproti tej izdaji izgleda leipziška hudo revno. Prvega rokopisa njeni redaktorji očitno sploh niso poznali. Njihovo datiranje nastanka posameznih fragmentov je problematično, zaporedje pa mehanično. Najbolj sporno pa jc njihovo razbiranje Marxovega rokopisa.13
Povsem drugačna nesorazmerja pa nastopijo v interpretativnem delu obeh izdaj. Adoralskijcv uvod v MEGA 1/3 jc skromen in v glavnem ne odstopa od prikaza, ki ga že vnaprej pričakujemo: Marx tu seveda izgrajuje "svoj svetovni nazor", postaja "dialektični materialist" in stopa "na stran proletariata": "Odkritje te velike zgodovinske perspektive jc Marxa in Engclsa kot nikogar drugega usposobilo za vlogo voditeljev in učiteljev bojujočega se proletariata" (MEGA 1/3 str. XI). Neka teoretska praksa je torej že transvestirana v vlečno kompozicijo, na katero bo moč poslej z novimi in novimi vezaji priključevati nove in nove vagone "mislecev in revolucionarjev". Iz kasnejše perspektive pa se zlasti zabavno bere trditev, ki zgodnja dela uvaja tako: "Marx ž.c stoji na tleh komunizma in je že komunist" (ibid.). Vemo namreč, da je ena izmed v spor o mladem Marxu vpletenih strani po vojni ob Rokopisih vztrajno dokazovala, da Marx tu ravno še ni bil "marksist". Adoratskij cclo pravi: "In dejansko najdemo še v besedilu Kapitala uporabljene mnoge izmed tu natisnjenih cksccrptov" (MEGA 1/3, str. XIII). To pa seveda ne pomeni, da stoji na stališču povojnih heretičnih mladomarksovccv, ki so sc lotevali Kapitala iz perspektive zgodnjih del. Rokopisov nc bere refilozofirajoče; nasprotno, bere jih s stališča "izgrajenega znanstvenega komunizma" (tedaj, ko arhivskega miru tega besedila še niso zmotili heretiki in "falsifikatorji"!):
"V Ekonomsko-filozofski h rokopisih <...> se v položaju delavstva prodorno razkrivajo realna protislovja kapitalističnega družbenega reda, čeprav mnogokrat še v obliki filozofske, fcucrbachovskc terminologije. <...> Marx govori o 'odtujitvi' dela, o
12
Kaj vse lahko pomenijo njegove besede: "Pod stan) redakcijo pripravljeni besedili 'Svete družine' in 'Kknnrim.sko-filozofskih rokopisov' sta bili podvrženi temeljiti 'reviziji™ (MEGA 1/3, str. XXI), bi bilo morda moč delno razjasnili ob primerjanju tc redakcije s poprejšnjimi fragmentarnimi ruskimi prevodi.
' ^ Za podrobnosti cf. moje poročilo Recepcija Pariških rokopisov, Filozofski inStitul ZRC S AZU, Ljubljana, 1988.
njegovi 'samoodtujitvi', ki je v tem, 'da jc delo dclavcu vnanje <...> prisilno delo'" (METI 1/3, str. XIII do XIV).
Rezultat jc za sovjetsko obravnavanje Marxovcga rokopisnega opusa značilen: gre za "pomemben korak" na poti k izgrajevanju "dokončnega nauka". To pa jc interpretacija, ki prikrojuje "telo" Marxovcga rokopisa svoji "logiki", ne išče "logike rokopisnega telesa". Gre za nekakšno historično-senzorično blokado, ki je v okviru te interpretacije preprečila konceptualni šok, ki bi zahteval refleksijo intcrprotacijskega izhodišča in s tem revizijo lastnih teoretskih temeljev. Rokopisi so tu pač prav prokrustovsko nategnjeni na kopito dialektičnega materializma (kot neke historične interpretacije) in tako popolnoma nevtralizirani v tistih plasteh, ki so ob drugačni senzibilnosti privedli do tako drugačnih rezultatov.
Znana interpretatorska polarizacija v diskusiji o Marxu in marksizmu se je že na začetku dvajsetih let izoblikovala ob pritegnitvi nekoga tretjega, Hegla. V tradiciji, ki jo označujemo kot dialektični materializem, je zares veljala predvsem ena sama refcrcnca: tistih nekaj besed iz Marxovcga drugega predgovora h Kapitalu (1872). Njegovo zgodnje spopadanje s Heglom v tej tradiciji nikoli ni igralo omembe vredne vloge; zanjo jc bila važna le kritika "idealistične popovščinc". In eden izmed miselno najbolj vznemirljivih delov Rokopisov iz leta 1844 jc bila ravno "Kritika Heglove dialektike in sploh filozofije", polemike s Heglom in hcglovstvom pa so prihajale na plan tudi i/, vseh drugih znova odkritih del zgodnjega opusa. Ves ta novi, na začetku tridesetih let že dostopen material jc postavljal razumevanje tistih nekaj vrstic Marxovcga predgovora iz leta 1872 pred kardinalna teoretska vprašanja. AdoraLskij jc do njih povsem neobčutljiv in vztrajno lajna zgolj o "kritiki Heglovega idealizma": "Marx ob faktum ne postavlja ideje, marveč drug faktum. Opazuje dialektiko objektivnega, materialnega sveta in prihaja do prepričanja, da jc dialektika pojma, dialektika v zavesti, le odraz prve" (MEGA 1/3, str. XIV do XV). Popolnoma vnemar ostaja torej moment subjektivnega, zgodovinskega, ki je prve bralce Rokopisov siccr tako vznemiril. Popolnoma neopazen ostaja "faktum", da sc jc Marx od spopadanja s Heglovim poslednjim delom v enem samem letu (1843 - 1844) preselil k pretresanju njegovega (praktično) prvega spisa. Z novimi rokopisi si ta marksistična interpretacija pač ni vedela pomagati, in to tudi pojasnjuje njihovo dolgotrajno ignoriranje. Še ko jc bilo nekje v šestdesetih letih tega ignoriranja konec, so se z njimi spoprijeli predvsem obrambno, zoper falsificiranjc "marksizma-lcninizma", v zagovor neke dane, vse bolj vprašljive miselne konccpcije.
Ne glede na to, kaj bi lahko Landshutu in Maycrju očitali, jc njun Uvod (LM, str. XI-XLI) temu prvemu, intelektualno inhibriranemu pristopu prav nasproten. Njuna izdaja seje pojavila v okviru tiste perspektive, ki jo označuje pojem socialdemokracije. Ne glede na njeno popolno politično disociacijo s komunistično-boljševističnim tokom, do katere jc prišlo med prvo svetovno vojno, jc filozofski fundament eksegeze Marxa v obeh primerih tudi po vojni ostal v marsičem isti ali vsaj paralelen. Prav naš primer pa kaže, da je bilo v socialdemokratskem okolju ob odkritju novih rokopisov očitno še možno doživeti eksegetski šok, ki so si ga na drugi strani ob vsem tveganju lahko privoščili le redki "disidenti". Da jc bil ta šok historično omejen, verjetno ni treba posebej dokazovati. Branje "neznanega" Marxa se jc tu takoj artikuliralo v resen premislek filozofskih temeljev tistih interpretacij, ki so se dotlej medsebojno kriče pretepale za oznako substancialncga, "resničnega" marksizma, obenem pa so zgodnje spise obravnavale "samo znotraj vidika 'še-ne'" (LM, str. XII).
"Takšna obravnava tako imenovanih Marxovih zgodnjih spisov pojasnjuje tudi neznatno pozornost, ki so jo doživeli do danes deloma nenatisnjeni, v zapuščini zaostali rokopisi. - Zdaj pa je očitno, da ležijo v osnovi vse tiste usmeritve, znotraj katere sc nahaja v Kapitalu opravljena analiza, predpostavke, ki v ekonomski analizi same niso bile tematiziranc, temveč jih ta zamolčane zadržuje v sebi. <...> Te predpostavke so bile ravno izrecna tema Marxovega opusa pred 1844. Za Marxa iz Kapitala to niso bile mladostne zmote, ki bi sc jih osvobodil s spoznavnim dozorevanjem, ki bi torej morale v procesu njegovega samorazjasnjevanja obležati kot neuporabna žlindra. V delih iz štiridesetih let si Marx postopoma ravno odpira ves horizont zgodovinskih pogojev in zagotavlja obči humanistični temelj, brez katerega ostaja vsa razlaga ekonomskih zvez le intelektualna bistroumnost nacionalnega ekonoma. <...> Za duhovno-zgodovinsko razumevanje Marxa so ta dela temeljna" (LM, str. XII-XIII). Rcdaktorjcma jc jasno, da bo vodilo branje zgodnjih del v konflikt z dotlej (vse do konca 19. st. dalje!) oblikovanim predsodkom, daje bil Marx
"v svojih mladih letih 'še' povsem filozofsko orientiran, da se je le polagoma odcepljal od filozofske 'zmedenosti', najprej od Hegla samega, nato od mladohcglovccv (Bauer, Rugc), končno tudi od Feucrbacha, tako da se je ob koncu štiridesetih let pretolkel do svoje dokončne, čisto ekonomske interpretacije zgodovinskega sveta in njegovega 'nujnega' razvoja. To, danes že vsesplošno razumevanje Marxa jc moč ohranjati toliko težje, ker prihaja iz tu prvič natisnjenega rokopisa, ki mu doslej ni bila namenjena nikakršna pozornost, na dan neposredna in fundamcntalna filozofska vsebina same ekonomske teorije. To delo jc v določenem smislu Marxovo najosrednejše delo" (LM, str. XII).
Po tej poti se jc seveda spet odprlo vprašanje Marxovega miselnega razvoja. Ena ključnih točk v njej je bila Marxova ocena o nevzdržnosti Heglovega konccpta "sprave Ideje in dejanskosti". Za rešitev tega vprašanja je bil potreben nov koncept filozofije, ki ga tudi Landshut in Mayer nahajata v formulacijah o "udejanjenju filozofije" z njeno "odpravo", o "glavi" in "srcu", "filozofiji" in "proletariatu". Vendar pa tu nc gre - tako kot v prejšnjem primeru - za likvidacijo filozofije, temveč za njeno - filozofsko! -kritiko.
Marxova kritika Heglove "mistifikacijc" jc za Landshuta in Maycrja "kritika filozofije kot filozofije" (gl. LM, str. XXIII). Njegovi nenehni očitki, da "filozofi" spreminjajo predikat v subjekt (tj., "samo interpretirajo" svet!), da jih bivajočemu lastna posebnost zanima le kot modifikacija biti nasploh, "enega in vsega", imajo svoje trdno jedro v spoznanju, da "za filozofe" Država nastopa le kot modifikacija Ideje, da torej mistificirajo razmerje občanske družbe in države, razmerje med sfero potreb, dejanskih, posebnih interesov ter sfero njihovega "poobčenja". Iz kritike filozofije kot kritične filozofije morajo na tem mestu izhajati politične konsckvcnce. Zalo jc bila vpotegnitev "materialnih interesov" v obravnavo nujna in zato je Marxa študij v nadaljevanju moral voditi v "nacionalno ekonomijo". Za Landshuta in Maycrja očitno šele s tem nastopi možnost "materialistične" (beri: humanistične!) razrešitve Heglovega paradoksa sprave. Če je sovjetski marksizem Marxove polemike s Heglom razumeval le kot težavno operacijsko (samo)odstranjevanje slepiča (pri čemer pa je kirurg pomotoma posegel prenizko), kot "osvobajanje" "marksistične politične ekonomije" in "znanstvenega socializma" od "filozofije" (temu analogno neka epistemološka orientacija že dolgo in vztrajno govoriči o novoveškem proccsu
"osvobajanja znanosti" od "filozofije", pa pri tem povsem spregleda filozofsko utemeljenost tega "osvobajanja" - in lastno metafizičnost zapovrh!), potem imamo v tem primeru opraviti s prav nasprotnim konceptom. V njem pa se kot skrajna konsekvenca spet vrača stališče "filozofov": ekonomsko življenje daje le "material" za filozofsko-humanistično špekulacijo, ki se jc po objavi Rokopisov za nekaj desetletij zasidrala ob - očitno cpohalni - kategoriji (samo)odtujitve. Primerjava Kapitala in Fenomenologije duha, ki smo ji priča tu (prim. LM, str. XXXIII), je lahko plodna, vendar le v toliko, kolikor ji obenem uspe dcmistificirati "Duha", nc pa da ga zgolj preimenuje v "Kapital". In na tej točki se Feniks vedno znova vrača v svoj pepel. To je videti tudi danes.
DODATEK
Bibliografska beležka k nekaterim izdajam Pariških rokopisov
O fragmentarnih izdajah pred 1932 in o obeh izdajah iz leta 1932 gl. zgoraj, op. 2, 3
in 4.
Pred vojno seje pojavil še francoski prevod po leipziški izdaji: Oeuvres completes de K.Marx, t. VI, Paris, 1937, str. 9-135. Besedilo jc prevedel J. Molitor. Ob nepopolnosti lcipziške redakcije in njenih napačnih branjih velja omeniti še pikro pripombo M. Rubcla (v njegovi Kibliographie des oeuvres de K.Marx, Paris, 1956, str. 54) k tej izdaji: "La traduction de cet important manuserit par J. Molitor est, par consčqucnt, inutilisable."
Začetek obsežnega izdajanja Pariških rokopisov se dejansko začenja šele po vojni. V La revue socialiste jc februarja 1947 M. Rubel objavil svoj prevod odlomka "Odtujeno delo". Tega odlomka v Molitorjcvcm prevodu seveda ni bilo, saj že v leipziško izdajo ni bil uvrščen. - Istega leta sc jc pojavil prvi italijanski prevod: D. Cantimori, Appunto del corso di filosofia delta storia, Pisa, 1947 ("Predgovor" ter "Potreba, proizvodnja in delitev dela"). - "Kritiki Heglove dialektike" pa se je približno v istem času posvetil G. della Volpe: Marx e lo stato moderno rappresentativo; v: Studi sulla dialectica mistificata, I, Bologna, 1947. - Nepopolnost prve francoske izdaje so še naprej reševali posamezni novi fragmentarni prevodi. Odlomek "Mezdno delo" sta prevedla M. Rubcl in F. Berthclot za kolektivno izdajo De Marx au marxisme 1848-1849, cd. R. Aron ct al„ Paris, 1948, str. 304-317. Na italijanski strani pa že naslednje leto izide prvi integralni prevod: K. Marx, Manoscritti economico-filosofici del 1844, cd. N. Bobbio, Torino (Einaudi), 1949.
Na začetku petdesetih let sta sc pojavila še dva ponatisa lcipziške izdaje. Prvemu jc botroval E. Thicr in jc znana predvsem po njegovem spremnem eseju "Die Anthropologic des jungen Marx" (K. Marx, Nationalokonomie und Philosophie, Kftln, 1950). Izdaja sc jc pojavila v obdobju, ko so se z mladim Marxom intenzivno ukvarjali mnogi teologi. Thicr sam jc pripadal evangeličanskemu krogu okrog pozneje znamenitih Marxismusstudien. Drugega jc leta 1953 pripravil Landshut in pri tem kot Friiheschriften z nekaterimi skrajšavami ponatisnil oba zvezka izbora iz leta 1932 (gl. zgoraj, op. 11).
V	tem obdobju sc Pariški rokopisi prvič pojavijo tudi v Jugoslaviji. Naslanjajoč sc na MEGA 1/3, izidejo v K. Marx, Rani radovi, Zagreb, 1953. Ta izdaja jc doživela vrsto ponatisov in jc odigrala v jugoslovanskem prostoru pomembno vlogo.
V	tistem delu Evrope, ki jc prišel po vojni pod sovjetski vpliv, so sc do Pariških rokopisov obnašali skrajno mačehovsko. Najprej jc izšel samo razdelek "Kritika Heglove dialektike in filozofije sploh", in sicer v okviru izdaje: Marx-Engcls, Die heilige Familie und andere philosophische Friihschriften, Berlin (Dietz), 1953. Nato pa so brez tega razdelka izšli v zborniku Kleine okonotnisehe Schriften, Berlin (Dictz), 1955 (str. 42-166: Zur Kritik der Nationalokonomie. OkonomLsch-philosophische Manuskripte). Obe izdaji sta predstavili delno popravljeno, na novo razbrano besedilo, ki ga je pripravil moskovski inštitut. Prvi zvezek leta 1956 spočetega vzhodnobcrlinskega projekta Marx-Fngels-Werke pa jih jc spet enostavno ignoriral. (V bibliografskem priročniku Die Frstdrucke der Werke von Marx und Engels, Berlin, 1955, ki sicer obravnava tudi take rokopise, kot so Grundrisse ali Nemška ideologija, iščete omembo Pariških rokopisov zaman.) Vendar pa jc v tem času izšel prvi ruski integralni prevod: Marx i Engels, Iz ranih proizvedenii, Moskva, 1956.
V	teh okvirih jc prišlo tudi do prvega angleškega prevoda. Pripravila ga jc moskovska založba za tujejezično literaturo: K. Marx, Economic and philosophic manuscripts of 1844, Moscow, 1959. V francoščini pa so sc še vedno pojavljali le novi fragmenti. Odlomek "Profit kapitala" jc pripravil M. Rubcl za Etudes de marxologic, Cahicr de 1'ISEA, Paris, 1959, n. 1. Integralni francoski prevod seje končno pojavil, ko seje "slava" Rokopisov po Evropi že močno razširila: K.Marx, Manuscrits de 1844 (Economic politique ct philosophic). Pres., trad, ct notes dc E. Bottigcli. Paris, 1962. Izdaja sc naslanja na MEGA 1/3. V istem času sc jc pojavila nova (zahodno)ncmška izdaja integralnega besedila: K. Marx, Friihe Schriften. Erstcr Band. Hgg. von H.-J. Licbcr und P. Furth. Stuttgart, 1962, str. 500-655. Izdaja se glede besedila naslanja na MEGA 1/3, sicer pa nima "vzhodne" fizionomijc. Še ena podobna izdaja sc jc v ZRN pojavila sredi šestdesetih let kot drugi zvezek izdaje K. Marx, Texte zu Methode und Praxis. Pariser Manuskripte 1844. Hgg. von G. Hilmann, (Rowohlt) 1966. - Malo za tem sc je integralno nemško besedilo pojavilo tudi na drugi strani železne zavese, kot "dopolnilni" zvezek Werke (MEW EB 1, Berlin 1968, str. 465-588: Okonomisch-philosophischc Manuskripte aus dem Jahre 1848). Ta izdaja postane poslej temeljna refcrcnca mednarodne diskusije.
V	tem obdobju, ki je Rokopise nasploh kar najintenzivneje obravnavalo, jc bil objavljen tudi prvi slovenski prevod (v MEID I, Ljubljana, 1968, str. 247-397; prev. P. Simoniti).
Do začetka sedemdesetih let se je zanimanje za Pariške rokopise postopoma umirilo. Novi, od Moskve neodvisni angleški prevod jc po vsej verjetnosti v tem desetletju edina vidnejša izdaja: K. Marx, Early writings. Intr. by L. Collctti. Trans, by R. Livingstone and G. Benton. London, 1975. - Ta izdaja rcficktira predhodnice in označuje "prebujenje" zanimanja za Marxa v sodobnem anglosaksonskem svetu, v trenutku, ko jc pričelo na starem kontinentu zamirati.
Zadnja pomembna izdaja je seveda tista v "novi" MEGA, zv. 1/2, Berlin, 1982.