Tečaj III.      V četertck 21. listopada (novembra]) 1850.     Ust 4:9.
Jes&iska pesem. *)
.gi&arava je zaspala, Ni solnce več gork<5;
Je zeljše ovenclo,
Več rožcc ne cveto.
Žalujejo potoki,
Tak žalostno žurče"; Veselja zapuščene
Zdihujcjo meje.
Že listje je odpadlo, Celavo je drevo,
Narava je zaspala: Več ptičee ne poj<5.
In gojzdi vsi rujavi Zgubili so svoj kras;
Okoli vse žaluje,
Ker. hudi tare mraz.
V oblačilu prejšnjem Le jela še stoji,
Kot nadc žar leskeči, In nas obveseli.
M. Močnik,
petosolec Ljubljanski.
Lavdoii, turški strah imenovan.
Spisal K. Robida.
Lavdon ni naš rojak, pa je naš ino celiga cesarstva dobrotnik, ki je miiogoverstne sovražnike krotil, in divje Turke tako jsplašil, da niso Horvatov, Slavoncov, Krajncov ino Štajarcov več strašili.
Rojen je bil v Livoniji, Rusovski deželi, v leti 1701T Njega starši so bili ubožni, in niso mogli pla-
¦M
*') Že spet nov mlad pesnik, Nas veseli, da se zbujajo, le nadalje.
Za pervič dobro;
370
čevati učenikov za sina; vendar njega ojster um ino samopridnost sta mu bila naj boljša učenika. Fran-coskiga jezika se je nekoliko privadil, pa Horvaškiga je v starosti urno govoril. Da bi staršem manj po-troškov napravil, si je petnajstletni mladeneč izvolil vojaški stan. Rusa je služil, in se bojeval z Prajzam, Francozam in Turkam. Vojska se dokonča v leti 1739, in Lavdon slovo dobi. —
Zdaj se Prajzovskimu kralju, Frideriku II. v službo ponudi. Lavdon je bil srednje postave, suh,, in naprej se je deržal. Kralj ga pogleda, in reče: ,,Ta obraz mi ne dopade!" Dostikrat se je teh besed po-kesal, ker je pozneje vidil, kak vojak je Lavdon. Tako se motijo, ki človeka po kratkih besedah, aH clo po videzi sodijo! —
Potler se Lavdon na Dunaj poda, in v leti 1742 pri cesarici Mariji Tereziji stotnikovo ali kapitansko službo dobi. Po Parskim se je bojeval, kjer je bil močno ranjen. Ta rana je bila perva in sledna vse njega žive dni, ako tudi je zmiraj med prednimi vojaki v boji stal, in se nobeni nevarnosti ni odtegnil. Glejte! da ne bo slehern pobit, ki se v vojsko poda. Lavdon je malo in počasno govoril, pa toliko več je mislil, in vedno duhtal, kako se mora dela prijeti, da gre srečno od rok. Kar je dobro premislil, je sklenil speljati, naj velja, kolikor ho<"e. Ker- je na ra\nost hodil, in se nobenimu ni prilizoval, so mu malopridni večkrat pot zapirali. Nekteri so se bali, da bi jih Lavdon prekosil, ino on, njih podložnik, bil kmalo njih vojvoda. Tožili so ga na Dunaji pri cesarici, da je goljufon in kerviželjin. Lavdon je zopet poslovljen, in tako slabo se mu godi, da si potrebnih bukev kupiti ne more. Nasprotniki so že menili, da njim je Lavdon iz poti. — Gerda kača je nevošlji-vost, vendar v časi zastonj pika! Lavdon zaupa v božjo pomoč in svojo nedolžnost.
Prijatli so mu pri cesarici službo majorja v Li-kanskim regimenti sprosili. Lavdon gre na Horva-ško, katolški cerkvi se pridruži ^poprej je bil luteran) in  Klaro Hagen,   hčer Horvaškiga oficirja v zakon
371
vzame. Pet let je v miru živel, ino se pridno vadil v rečeh, ktere so vojaku potrebne. Take so: dogodiv-šina, zemljopis, računstvo. Noč in dan se je trudil, pri nar težejšim delu ni onemagal. Kteri ga posnemati niso mogli, ali se jim ljubilo ni, se na novic vzdignejo zoper njega, in ga na Dunaji tako počer-nijo, da je ravno takrat slovo dobil, kedar se približuje sedemletni boj med Avstrijani ino Prajzi. To slovo je Lavdona grozno bolelo; pa voljno je po-terpel. Z velikim trudam so njegovi prijatii sprosili, da je Lavdon k nemški armadi prestavljen, ker kma-lo polkovnik (obersf) postane, in regiment vižati začne.  Tak dober prijatel več velja,   kot mernik zlata!
Lavdon na konji je bil ves drugačen, kakor Lavdon v jispi. *3 V j'sP' medel, v boji kot goreč o-genj; v jispi tih in plašen, v bojnim redi kot grom ino blisk. -Gorje nepokomimu ali boječimu vojaku! tresel se je, kteriga je Lavdon pogledal.
Pa oče Lavdon je tudi vedno skerbel, da voja-kam kruha ni manjkalo. Raji bi bil sam stradal, kot svoje vojake lačne gledal. Kakor nekdaj Gideona, so ga vojaki častili. Zraven njega se serčno bojujejo, ino na ves glas ga hvalijo, dokler hvala do cesarice seže, ki ga za vojvoda ali generala postavi. V leti leti 1758 je pomagal Moravsko mesto Olomuc rešiti, ino je dobil za čast in plačilo red Marije Terezije, in malo pozneje službo velkiga vojvoda. V naslednih dveh letih je Lavdon pokazal, kaj'on in avstrianski vojaki znajo. Kar si nobeden ni upal, je Lavdon srečno dokončal. On je naj terdnejša mesta vžugal, je naj močnejšiga sovražnika premagal; on je popravil, kar so drugi popačili. Jožef, sin ino cesar, naslednik Marije Terezije je Lavdona (ako častil, da ga je v leti 1773 za spremljevavca po peridobljenih deželah seboj vzel.
Kedar je Lavdjon  na svoji grajšini blizo Dunaja, ali v gradu na Oeskem prebival, je s soncem vred ' vstajal, ter se na vert na ali polje podajal. Dolgo spa-
*) Jispa, lo je izba , slanica,, po pluje ,,e!raer.il
372
nje in tožljivost je sovražil. Proti osmim je domu prihajal, in z gospo kosil. Potlej je delal na verti kot vertnar, in se je potil do kosila. Po kosiii je pri lepim vremenu malo pojezdaril čez polje; na večer je svojiga bratanca (otrok ni imel) učil, ali je kaj prid-niga bral, ali za kratek čas šah igral. Celi dan nisi čutil, da je vojak, če ga nisi na konju spoznal.
Leta 1789 je Lavdon mogočne in prevzetne Turke tako premlatil, da so Beligrad popustili. Za takšno zasluženje mu je mili cesar Jožef II. drugo svetinjo (50.000 goldinarjev je veljala) ino čast najvi-šiga vojvoda podelil.
Potem je zopet boj od Prajzovske strani žugal; za tega voljo je cesar Lavdona na Marsko poslal. Vendar smert je vojščaka dohitela v leti 1790, prej, kot je sovražnike odgnal. Zdaj počiva biizo Dunaja v graščini, ktero mu je bila svetla cesarica Marija Terezija za plačilo dala, ino nas uči, da človeški trud z božjo pomočjo vse zopernike premaga.
Ni ga vojvoda, ki bi med Slovenci toliko slovel, kakor imenitni Lavdon. Od njega pojejo po vsili slovenskih   deželah   ino   perpovedujejo   njegove   slavne
tlela. *)                                                     (Iz Vrobt. 1846J
Kljuka, pervi kralj horvaški.
Leta 630 so bili divji Obri ali Avari premagali Ilirijo, veliko deželo, v kterej soljudje našega kolena prebivali. Pod težkim jarmom stenjajo zdaj Ilirci. Ko ga pa ne morejo več nositi, pozovejo svoje enokervne brate Horvate iz današnje Galicije in Viadimirije in pa Serbe iz velike Serbije. Vsled te prošnje se preseli veliko bogatih horvaških rodovin iz stare domovine v ilirske strani, in sicer v kraje, kjer je današnje Horvaško, Dalmatinsko in Slavonsko. Bratje Kljuka, Ljubel, Kosenac, Muhi o in Horvat so bili njih vodniki. Eno leto kasneje so prispeli v Ilirijo Serbi,  ki sta jih tudi brata vodila.
¦) V Ahaceljnnvili pesmih najde:   eno na slrani 100.   lino   bodcino   dal!   drugo pot  tudi v Viideža natisnuti.                                                              Vrdn.
373
Z zjedinjeno močjo vdarijo zdaj ta tri slovanska plemena (Horvati, Serbi in Ilirci) na nevsiniljene Obre, ter jih srečno premagajo. Večji del Ilirije se je imenoval nato Horvaško. Horvatje razdele svojo zemljo, da bi jo la-glje vladali, na dve strani, in sicer: v dalmatinsko in posavsko Horvatijo. Una je imela svojega kneza v Be-lemgradu (starem Zadru), ta pa v Sisku. Oba dela sta bila v več županij razdeljena: v.saka županija je imela svojega župana.
Kedar je bilo treba kaj imenitnega dokončati, se je zbiral narod na polju, in se je, zaslišavši svojega kneza, pod milim nebom zaslran svojega dobra ali prida posvetoval. To so bili ..sbori", kot so zdaj po novej postavi naši „deržavui zbori'", samo da ti-le niso pod milim nebom. — Kmalo za knezi so počeli na Horvaškem vladati kralji, in Kljuka, eden izmed tistih petih bratov, ki so Horvate iz stare domovine v južne strani pripeljali, je bil pervi kralj horvaški. — Za njim je kraljeval njegov sin Porga, pod kterim so se lirovatje pokristjanuli (Ie"ta 641). Nato so kraljevali: Svetimir, Budirair, Lju-devit, Porin, Moj s lav, Ter p i mir, Sebeslav, Branimir, Mutimir, Krešimir L, Miroslav, Pre-bun, Tomislav, Godimir, Krešimir H. in drugi do Stepana II. Za tem so nastopili ogerski kralji v veliko nesrečo Horvatov. Zdaj pa so Horvatje od ogerske dežele ločeni, in imajo ravno tistega cesarja, kot mi, — svetlega Franca Jožefa.
, Pritlikovci.
(Dalje in konec.)
_____
V zadnjem listu ste brali od velikega pritlikovskega plesa v Petrogradu. Pozneje je Vedež bral (zakaj vsega ne ve noben vedež na svetu), da sta se bila pritliko-vec in pritlikovka carove sestre Natalije vzela, in da je ona ravno zato 93 verstnikov po velikosti zbog kratkočasa v svate povabila. V 9 kočijicah — vsako  je šestero ko-
374
njičkov vleklo — se je pritlikovska tovaršija v cerkev k poroki peljala. Za njimi so veršeli celi roji ljudi. Se le po poroki je bil rečeni veliki ples.
Stanislav Lesinski, kralj  poljski, je imel pritlikov-ca, ki je bil le 33 palcev visok, pa prav lepe rasti/samo da je imel velik nos. Nazadnje pa se je bil sključil. Be-» be mu je bilo ime. Vmerl je 23 let star. Prec po rojstva je bil tako majhin, da so ga na krožniku (talarju) h ker- * stu nesli.
Na Dunaju se je kazal in plesal perve dni tega mesca 18 let star paglovec, ki je le 26 palcev (pavcov) visok in le 10 funtov vaga. Po rodu je Ainerikanec, pa njegovi starši niso bili pritlikovci. Kolikoršia je zdaj, je bil že v enajstem mescu svoje starosti. Obraza je lepega, obnašanja prijetnega, ter si je že veliko premoženja s tira pridobil, da se po svetu kaže. Prišel je iz Angleškega in se imenuje Tom Povce, to je Tomaž Palčnik.
Naj manjši pritlikovec dosihmal je bil 16 palcev visok in tudi iz Angleškega doma.
Kratka slovnica slovenskega jezika.
#. 34. Glagol.
(Nadalje.)
P o g o j i v h i    način, Zdajni čas.
1. jaz, bi       j —" Q    ml dva, me dve bi ) i  a     mi bi    Ji"*
3. li bi          _«   „v   vi dva, ve dve bi   j ~   ^    vi bi    [ 5 «T
3. on bi        ) >S ?    ona dva, one dve b'r)"° ~     oni bi   )"» .M
Davno pretekli čas.
3-  „ W    )%%"        ti         „      ftjg'**  „ bij«'--
y e I i v ii i    način.
1. delaj (naj deia-ni) delajva, e                         dala-jmo
3. dela-j                     dela-jla, e                        delajte
3. dela-j (naj dela)      dela-jta, e (naj delala, e)    naj delajo.
¦
375
¦g u|   * .        ,     Z e 1 i v n i   način.
Če se pred unstran imenovane čase in načine n a j postavi, so vsi v zelivnem načinu; n. p. z daj ni čas: naj dela-m, naj dela-š, naj dela-itd. pretekli čas: naj sini delal, a, o, itd. davno pretekli čas: naj sim bil, a, o delal, a, o itd. prihodni čas: naj bom delal, a, o itd.; pogojivno prihodni čas: naj bi delal, a, o itd.; pogojivno pretekli     „    naj bi bil delal, a, o itd.
* Nedol očivni način: dela-ti. Namenivni n: dela-t. Priložaji: a) zdajnoslorivni: dela-joč; b) preteklo slo-rivni: I. dela-1, a, o, — II. dela-vši (za vse tri spole; po enih tudi -vsi, -vša, -vše}. no ime: dela-nje.
Narečaj: dela-je. — Glag-ol-

Fregovori serbski.
Po serbski (ilirskij.
Be$ muke nema nauke.
Blika je košulja nego haljina.
Bogat jede, kad hoče, a siromak, kad moke.
Bolje je pošteno umreti, nego sramotno živeli.
Bral je mio, koje vere bio.
Vo se veke %a rogove, a čovek %a je%ik.
Vrana vrani očiju ne radi.
Po slovenski.
Brez prizadetja ni nauka.
Bližja je srajca kot suknja.
Bogat je, kedar hoče,-siromak, kedar more.
Bolje je pošteno umreti, kakor sramotno živeti.
Brat je mil, ktere (koli) vere bil.
Vol se veže za rogove, človek pa za jezik.
Vrana vrani oči ne iz-kljuje.
Janjček.
(Basen po Miroslavu.)
Neki janjček, mlad še in neveden, se z bratmi na pašo poda. — Na paši pride do osla. — Osel začne rikati. Janjčku se oslovski rik toliko ljub zdi, de ga tud on znati
376
poželi. Berž ko berž se napihuje in napihuje, de gaje bilo prav gerdo slišati.
Pride nazaj med brate iu začne rikati; bratje pa od njega bežijo in mu tolikanj časa ne privolijo, ž njimi na pašo hoditi, dokler ni spet beketati jel.
Temu bebastemu janjčku so podobni tisti, ki ptuj jezik bolj čislajo od svojega lepšega maternega.
Mloko, smetano in maslo dobro pokrivati.
V neki hiši je gospa kavo ali kafe pila in zlo hvalila, kako dobra je smetana;   pa vendar od nje zboli. Pri tisti hiši so pod oknom,  na kterem je mleko stalo,  apno zlagali. Apneni prah se je na smetano vlegel, in smetana      \ škodljiva nastala.
Preg-ovori.
(Poslani iz Celovca.}
Jezik nima kosti, pa marsikteremu herbet prebije. — Ne draži nesreče, ako spi. — Bodi mutast, če si dal;
bodi zgovoren, če si prejel. — Dve serci ste si blizo, če   .
ni strasti med njima. — Kes je spomlad čednosti.
Smešnica.
Dva sta šla jazbecev iskat. Luka požoka po jazbini s palico; nato pa na vse gerlo zakriči: „Miha! Miha!" .,Ali ga imaš?" vpraša Miha. — ,;Ima le on mene; za roke me je šavsnul; pomagaj bratec!" Luka kriči, in se kislo deržitj (;
Slovensko- ilirski slovnik.
Djanje, čin, delo.
Danjski, «, o,   činovni, a, o.
Djali, reči, kazati; djali (na-mesto deli) metnuti, verči, stav, položiti, postaviti.
Dlačni, a, o, dlakav, a, o.
Dlaka, dlaka.
Dlan, dlan.
Dleto, dleto.
Dnevnik   (dnevne   bukve, v
ktere se dnevne prigodbe itd.
zapisujejo), dnevnik.
Založnica Rozalija Kg-er. -  Odgovorni vrednik J. Navratil.
V Ljubljani.