109 MARKO JESENŠEK: POGLAVJA IZ ZGODOVINE VZHODNOŠTA- JERSKEGA JEZIKA. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2015. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 110). 389 str. Znanstvena monografija dr. Marka Je- senška, rednega profesorja za slovenski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ma- riboru, zaokrožuje njegov prispevek k znanstvenim jezikoslovnim raziska- vam vzhodnoslovenskega prostora. Medtem ko njegova monografija z na- slovom Poglavja iz zgodovine prekmur- skega knjižnega jezika, ki jo je izdal leta 2013 pri isti založbi, že v naslovu po- gumno nakazuje in v samem delu tudi potrjuje tezo o knjižnosti prekmur- ščine 18. in 19. stoletja, se je Jesenšek v obravnavani monografiji odločil to oznako opustiti, v uvodu pa navaja tu- di alternativno različico imena, tj. pr- leška. K temu so ga vodile samostojne podrobne raziskave vzhodnoštajerskih knjižnojezikovnih prizadevanj in razi- skave dr. Bernarda Rajha o književniku in slovničarju Petru Dajnku, ki je po- skušal jezik med Muro in Dravo po- vzdigniti v nadnarečne okvire z vrsto del, napisanih od leta 1816 (zadnja knji- ga 1856), čeprav sta se njegov vpliv in s tem dostopnost njegovih del bistveno zmanjšala ali celo prekinila z uradno prepovedjo dajnčice leta 1838. Izdal je vsa potrebna besedila za učenje in upo- rabo jezika, ki ga je določil v slovnici; to so lekcionarji, svetopisemske zgod- be, abecedniki in začetnice, katekizem, cerkvene in posvetne pesmi, poučna proza, molitveniki in strokovno čebe- larsko delo (prim. Rajh 1998: 201–204). Žal ni nikoli natisnil prevoda Svetega pisma, saj je ohranjen le njegov rokopi- sni prevod Svetega pisma stare zaveze, pa tudi njegov slovar velja za izgublje- nega (Jesenšek 2015: 48). Prevod bi podobno kot Küzmičev, ki je nastal v sosednjem prekmurskem prostoru, lahko privedel do končne uveljavitve vzhodnoštajerskega knjižnega jezika. Dajnkovi somišljeniki, npr. Šerf, Lah, Rižner, Veršič so bili prav tako zelo knjižno dejavni. V Gradcu, kjer so se omenjeni duhovniki šolali, je predaval Koloman Kvas (od 1823), ki je upora- bljal Dajnkovo slovnico in tudi sicer pri predavanjih uvedel dajnčico. Take- ga šolanja in vpliva so torej bili deležni duhovniki Anton Šerf, Anton Lah in Jožef Muršec. Starejši študenti, ki niso bili »izučeni« za pisanje v dajnčici, so se za to verjetno odločili ob neposrednem stiku z Dajnkom. Udarca njegovemu delu in črkopisu pa niso povzročili samo osrednjeslovenski duhovniki, ki so delovali na Štajerskem (npr. Alič, Harman), ali njegovi rojaki, ki so se nagibali h kranjskemu prostoru (npr. Krempl, Murko), temveč tudi mladi štajerski študenti v Gradcu, romantič- no usmerjeni, ki so leta 1832 ustanovili o c e n e i n p o r o č i l a – r e v i e w s a n d r e p o r t s 110 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/4 slovensko društvo. Kočevar in Vraz sta bila med prvimi, ki sta v pisemski korespondenci uporabljala gajico (od leta 1833), medtem ko so nekateri pisci uporabljali različne črkopise: najprej dajnčico, bohoričico pa gotovo od iz- daje Murkove slovnice leta 18321 in vsaj do leta 1837 (npr. Muršec) (prim. Ilešič 1905). Avtor je v svoji monografiji prvič poskušal razvrstiti obdobja zgodovine vzhodnoštajerskega jezika. Tega deli na rokopisno izročilo, ki obsega dve obdobji: (1) vzhodnoštajerski rokopisi 16. in 17. stoletja; (2) vzhodnoštajerski rokopisi 18. stoletja. Vzhodnoštajerski knjižni jezik deli na pet obdobij: (1) jezi- kovno prebudno obdobje (1758–1777); (2) vzhodnoštajersko raznovrstno ob- dobje (1777–1803); (3) iskalno-soočanj- sko obdobje (1803–1824); (4) knjižno normativno obdobje (1824–1839); (5) zavrnitveno-enotno slovensko obdobje (1838–1847). Rokopisno izročilo zaje- majo le štiri strani članka z naslovom Nastanek in razvoj vzhodnoštajerskega jezika. Obsega skoraj dvestoletno ob- dobje od Velikonedeljske prisege (1570) do Parhamerjevega katekizma (1758). V rokopisih prevladujejo tri jezikov- ne usmeritve: vzhodnoštajerska, osre- dnjeslovenska in kajkavska. Ohranilo se je največ prisežnih obrazcev, sledijo tožba, odlok, prošnja, dve oporoki, pra- vila bratovščin, biblična besedila. Av- tor omenja tudi tri rokopise, nastale po prvem vzhodnoštajerskem tisku, kjer kajkavski vplivi praviloma niso več pri- sotni (Prisega iz Hrastovca, Razsodba iz Hrastovca, Rokopisna pesmarica iz Cirkulan v Halozah; kajkavski vplivi še v Središki prisegi), ne piše pa o Lenarški (1788–1800) in treh Ormoških prisegah (1700–1803). Prvo sta omenila že Sveto- zar Ilešič (1937) v Krajevnem leksikonu Dravske banovine in Bogo Teply (1969) v prispevku Narodnostno življenje pri Lenartu v Slovenskih goricah pred pr- vo svetovno vojno. Na Ormoške prisege je prvi opozoril Anton Klasinc (1973) v zborniku Ormož skozi stoletja, znan- stveno objavo omenjenih rokopisov pa je pripravil zgodovinar Boris Golec (Elektronske znanstveno kritične izdaje slovenskega slovstva, 2011). Ohranjena je še vrsta rokopisov druge polovice 18. stoletja, ki jih lahko uvrstimo v različ- na obdobja, npr. Volkmerjeve pridige (1778–1792, hrani Univerzitetna knjiž- nica Maribor (dalje UKM)), Bukvice molitvene (1778, hrani UKM), Cerkve- ne pesmi in molitve (konec 18. stoletja, hrani UKM), Rokopisna pesmarica La- urenca Foglarja (Voglarja) (1757–1762, hrani Narodna in univerzitetna knji- žnica Ljubljana (dalje NUK)), Pesem na mest Dijess illa (konec 18. stoletja, hrani UKM). Omenjene pesmarice in molitvenike bi bilo treba še analizirati in jih natančneje umestiti, saj so pisci prihajali iz različnih slovenskih pokra- jin; tako npr. Rokopisna pesmarica iz Cirkulan upošteva osrednjeslovensko jezikovno tradicijo. Pojavi se vpraša- nje, ali bi bilo treba dela avtorjev, ki niso bili po rodu iz vzhodne Štajerske, vendar so v tem prostoru ustvarjali in delovali, izločiti iz obravnave. Zdi se, 1 Ivan Klajžar je v svojem pismu, ki ga je verjetno napisal leta 1832, spraševal Jožefa Mur- šca: »Komi Ti ʃrezho voʃhiʃh Murki ali Gosponi Dajnki?« (Ilešič 1905: 8) Sekovski konzi- storij je namreč 6. junija pozval duhovnike, naj podajo svoje mnenje o Dajnku in Murku; ti duhovniki so se izrekli proti prvemu (Ilešič 1905: 244). OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 111 da se termini, kot so vzhodnoštajerski rokopisi, vzhodnoštajerski knjižni je- zik, vzhodnoštajerski tiski, nanašajo na vsa slovenska besedila, ki so nastala v tem prostoru, ne glede na avtorja. Av- tor monografije v pregledu ne omenja kajkavskih del, ki so se v 18. stoletju tiskala na območju Ptuja, npr. pesni- tev Gregorija Maljevaca, rojenega v Vinici – Nebeszki pasztir pogublyenu ovcu ische (1795; hranjena v UKM Ms 144). Treba je poudariti, da so tudi ro- kopisne pesmarice s širjenjem iz kraja v kraj lahko imele vplive na podobna besedila. Smolik (2011) pa ugotavlja, da morda celo Volkmerjeve natisnjene pesmarice niso segale dlje od ptujske dekanije, vpliv osrednjeslovenskega prostora pa pri prevajanju ni prisoten. V jezikovno prebudno obdobje (1758–1777), za katero je značilna osvoboditev iz kajkavskih spon, avtor uvršča tri izdaje Parhamerjevega ka- tekizma, molitvenik Hitra inu glatka pot pruti nebessam (1767) ter rokopisni Apostlov slovar (1760). V tem obdobju je večina duhovnikov vzhodnih prle- ških župnij še vedno prihajala iz dru- gih slovenskih (Kranjska, Koroška, Bela krajina) ali hrvaških pokrajin (Mlinarič 1987). V vizitacijskih zapis- nikih šele po letu 1788 hrvaščina kot jezik bogoslužja v tem prostoru ni več izpričana (Golec 2012: 130), Štajerci pa so varaždinsko gimnazijo poleg mari- borske obiskovali tudi še v prvi polovici 19. stoletja, npr. v šolskem letu 1809/10 jih je bilo 42, v šolskem letu 1829/30 pa kar 68 (Vrbnjak 2006: 31), čeprav se je že prej v času varaždinskega požara le- ta 1776 obisk dijakov znatno zmanjšal (Horvat 2006). Jesenšek se je slovarske- mu delu Bernarda Mariborskega oz. Ivana Antona Apostla posvetil v dveh poglavjih: Plurilingvizem Bernarda Mariborskega in Slovensko gradivo v Apostlovem slovarju. Katekizmom se je posvetil v prispevku Vzhodnoštajer- sko in kajkavsko besedje v slovenskem prevodu Parhamerjevega katekizma. Nemec Bernard Mariborski (Ivan An- ton Apostel) je leta 1760 sestavil nem- ško-slovenski slovar, ki vsebuje tudi vzhodnoslovensko besedje. O slovar- ju so doslej podrobno pisali Ilešič (P. Bernard Mariborčan, slovenski pisatelj 18. stoletja, 1939), Stabej (Janez Ivan Apostel – pater Bernard: Dictionarium Germanico-Slavonicu, 1972) in Jesen- šek (Mehrsprachigkeit bei Bernardus Marburgensis, 2002). Slednji slovar uvršča v tradicijo štajerskega slovaro- pisja, ki sega od Popoviča, Čebula, Za- gajška, Harmana do Murka in Cafa. V nasprotju z ostalimi pisci pa je opozoril na bogato paremiološko gradivo, ki še ni bilo ustrezno strokovno ovrednote- no. V prispevku o štajerskih priredbah Parhamerja je avtor dopolnil Ilešičeve in Riglerjeve navedbe; opozoril je na tesno povezanost in težko določljivo mejo med kajkavskim in vzhodnošta- jerskim jezikom v času druge polovice 18. stoletja ter odgovoril na vprašanje o razlogih za njuno jezikovno oddaljeva- nje že v drugi izdaji katekizma (1764), še močneje pa v tretji (1777). V vzhodnoštajersko raznovrstno obdobje (1777–1803) je avtor uvrstil pesniško delo Leopolda Volkmerja, ki je v tem času izdal tri cerkvene pesma- rice: prevod nemške terezijanske cer- kvene pesmarice Pesme k tem opravili te svete meše, s toj pesmoj pred predgoj, iz nemškega na slovensko prestavlene za fare optuiske dehantie (1783, Gradec), prevod nemške cerkvene pesmarice Der Messgesang. Mešna pesem (1789, 112 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/4 Gradec), prevod iz latinščine Te De- um laudamus (1795, Ptuj); sem sodijo tudi njegove rokopisne pridige. Za to obdobje je že značilna samostojnost vzhodnoštajerskega jezika, ki se ka- že v razmerju do kajkavščine, vendar ohranjena besedila še vedno kažejo je- zikovno neenotnost. Avtor je Volkmer- ju posvetil dve poglavji v monografiji: Volkmerjevo besedje v Pleteršnikovem slovarju ter Volkmer in oblikovanje vzhodnoštajerske knjižne norme. V slednjem prispevku opozarja na nega- tivno vrednotenje vzhodnoštajerskih piscev, nakazano tako pri kranjskih pi- scih 19. stoletja kot v slovenski literarni zgodovini 19. in 20. stoletja, o čemer pričajo njihove kratke in nestrokovne opazke o jeziku.2 Volkmer je pri pouče- vanju v elementarni šoli na Ptuju upo- rabljal tudi Pohlinov abecednik, kar dokazuje, da se je seznanil s tedanjim kranjskim jezikom, čeprav v njego- vem jeziku ni skoraj nobenega vpliva. Ni res, da na vzhodnem Štajerskem v Volkmerjevem času ni bilo slovenskih pridig, saj vizitacijska poročila navaja- jo, da se je v ptujski cerkvi sv. Ožbalta že leta 1760 pridigalo v slovenščini, po- leg tega pa še (poleg nemščine) pri Sv. Rupertu, Sv. Petru, Sv. Lenartu, v Mali Nedelji, Negovi, Križevcih, Ljutomeru, cerkvi Sv. Duha na Ptuju, v Negovi, Ja- renini, pri Sv. Antonu in Sv. Juriju ob Ščavnici. Pridige in kateheze so bile v slovenskem jeziku tudi v Lenartu in Svečini, ob nedeljah in praznikih tudi v Gorišnici (Sv. Marjeta), pri Sv. Petru (Maribor) pa naj bi imel župnik slo- vensko knjigo evangelijev (1760). Ka- pucini so v cerkvi Marije Pomočnice v Radgoni ob nedeljah in praznikih pridigali v slovenščini (Mlinarič 1987; Škafar 1993, 1998). V štajerskih arhivih je ohranjenih mnogo rokopisnih pridig v bohoričici, vendar datum nastanka še ni bil določen. V nasprotju z Volkmer- jevim vzhodnoštajerskim jezikom pa je viden osrednjeslovenski jezikovni vpliv v četrtem štajerskem katekizmu (1783), medtem ko se je delovanje svetourban- ske akademije (1803) še odločalo za kajkavščino. K temu je pripomoglo tu- di šolanje nekaterih članov akademije v varaždinski latinski gimnaziji. Naslednje obdobje je iskalno-so- očanjsko (1803–1824) in obsega zelo kratko delovanje svetourbanske aka- demije ter bolj produktivno ustano- vitev Slovenskega društva in stolice slovenskega jezika v Gradcu (1810, 1812). V tem času so bile pomembne državne slovenske štipendije avstrijske vlade, s katerimi se je na mariborski gimnaziji ustvarilo močno slovensko narodno žarišče, slovenski jezik pa je dobival vse večjo veljavo. Letno je bilo razpisanih 20 štipendij, ki so se 2 Ob prvi izdaji Volkmerjevih pesmi leta 1836 se je oglasil Prešeren, češ da so to neslane čenče in žalijo mater Štajersko (Legiša, Gspan 1956: 427). Slovenska literarna zgodovina pa je o štajerskih piscih velikokrat sodila negativno, npr. o Volkmerju in Modrinjaku: »Jezik je precej ponemčen, pa ima vender nekatere zanimljive posebnosti slovenskega narečja okolo Ptuja na Štajerskem.« (Glaser 1895: 83) »Modrinjak je bil očitno nadarjen pesnik, ki je bil zmožen precej izvirnega doživljanja. Vendar je bil preveč pod oblastjo slabih vplivov bodisi domače bodisi zastarele hrvaške tradicije, da bi si mogel izčistiti okus in ustvarjati sodobno in svojim močem primerno. Zato je v njem veliko neužitnega, ohlapnega, v jeziku precej prleških tvorb, ki vplivajo smešno in neprijetno (se zatukne, rep joj spukne, pokrukne itd.).« (Legiša 1938: 26) OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 113 podeljevale 11 let (1793–1804). Pogoj za pridobitev te je bil uspešno opravljen pisni izpit iz slovenščine, ki ga je vodil Kavčič (Šedivy 1963; Leskovec 1991). Pobudnik svetourbanske akademije Narat je lahko to narodno zavest utr- jeval in nadaljeval tudi po ukinitvi šti- pendij, ko je postal katehet mariborske gimnazije (1804–1806). Njegovi učenci so kasneje postali pomembni štajerski kulturni delavci: Krempl, Dajnko, Pen, Cvetko. V nasprotju z Naratom pa Šte- fan Modrinjak ni obiskoval maribor- ske, temveč varaždinsko gimnazijo, na njegovo jezikovno usmeritev pa je prav tako pomembno vplival rojstni kraj Središče, ki je bil tesno povezan s kajkavsko jezikovno tradicijo. V tem obdobju so začela nastajati vse bolj številna slovarska dela (Jaklinova in Cvetkova izgubljena zbirka besed, Penovo zbiranje gradiva, Harmanov rokopisni slovar), Leopold Šmigoc pa začenja obdobje izdajanja vzhodno- štajerskih slovnic (1812). V to obdobje sodijo tudi Dajnkova zgodnja dela, lekcionarja Jožefa Pichlerja3 in Blaža Kosija4 ter Cvetkovo in Kremplovo pe- sniško ter pridigarsko delo. Ne samo v Mariboru, tudi v Gradcu so se v tem času pojavile slovenske narodnostne pobude za slovensko Štajersko. Ta- ko je bilo 13. maja 1810 ustanovljeno Slovensko društvo v Gradcu (Societas Slovenica, Slovensko tovarštvo). Imelo je okoli 15 članov, med njimi Cvetka in Šmigoca, povabljena sta bila tudi Mo- drinjak in Jaklin. Mlajši člani so bili Dajnko, Krempl, Pen, Kvas in Kren. Društvo je dobilo tudi stalne prostore v poslopju graške redute, še istega leta pa je bila predlagana ustanovitev katedre za slovenski jezik v Gradcu (Šumrada 2002: 54, 55). Vprašanje, koliko in ka- ko so predavanja slovenščine pripomo- gla k dejanskemu znanju slovenščine predvsem Nemcev in tudi štajerskih Slovencev, ki knjižnega jezika ob pri- hodu v Gradec še niso mogli obvladati, predavanja pa so redko obiskovali, bo treba še podrobneje raziskati. Jesen- šek se je graškemu prostoru posvetil v dveh poglavjih: Gradec in njegov po- men v slovenistiki od 16. do sredine 19. stoletja ter Gradec in prizadevanja za vzhodnoštajersko jezikovno normo v prvi polovici 19. stoletja. »Gradec je bil za štajerske Slovence to, kar Dunaj za Kranjce.« (Jesenšek 2015: 210) Po- novno spomni na dejstvo, o katerem je govoril že Vinko Škafar na Dajnkovem simpoziju, da so se v Gradcu že v 16. in 17. stoletju tiskale kranjske knjige. Avtor pozitivno vrednoti Primičevo in Dajnkovo knjižnojezikovno delova- nje, medtem ko idejo ilirskega gibanja označi s Toporišičevim pojmom kot je- zikovno zablodo. Slovenski jezikoslov- ci so Dajnkova prizadevanja velikokrat ocenjevali kot jezikovni separatizem in odpadništvo. Tudi Stanislav Škra- bec vzhodnoštajerskemu jeziku ni pri- znaval tako pomembne knjižne vloge, kot jo je prekmurskemu; podobno Jože Toporišič. Jesenšek vzhodnoštajerski prostor pojmuje kot most med osre- dnjeslovenskim in prekmurskim, ki je odločilno pripomogel k poenotenju 3 Kaplan pri Sv. Barbari v Halozah. 4 Blaž Kosi (1773–1850) se je rodil v Središču. Po mašniški posvetitvi 14. septembra 1801 je deloval kot kaplan v Ljutomeru, na Ptuju in v Leskovcu, kjer je postal oktobra 1808 tudi župnik in je tam ostal do smrti (Slekovec 1902: 122). 114 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/4 vseslovenske knjižne norme sredi 19. stoletja. Na graški univerzi so se takrat šolali vsi pomembni vzhodnoštajerski kulturni delavci in buditelji. K ustano- vitvi stolice slovenskega jezika je pri- pomogla miselnost, da morajo učitelji, uradniki in duhovniki znati slovensko, da bi tako lahko ljudstvu laže posre- dovali nemški jezik in kulturo. Slo- venščina je bila tako sredstvo za lažje učenje nemščine. Jesenšek opozarja na pomanjkljivosti take stolice, ki je prinašala predvsem praktično znanje slovenskega jezika, in jo primerja z da- našnjimi lektorati slovenskega jezika na tujih univerzah. Hkrati pa zanika kakršno koli namigovanje, da je gra- ška škofija zagovarjala in promovirala Dajnkov jezikovni koncept. Prizade- vanja graškega škofijskega ordinariata po ločevanju med Štajerci in Kranjci strogo primerja z Madžarsko ter osno- vanjem vendske teorije, ki naj bi ločila Prekmurce od ostale matične države. Knjižno normativno obdobje (1824– 1839) obsega čas od izida Dajnkove slovnice in uradne prepovedi dajnčice oz. zadnjega tiska v tem črkopisu, ki ga je prispeval Dajnkov somišljenik Anton Šerf. V tem obdobju je še vedno prevladovala prevodna knjižna dejav- nost, v redkih posvetnih pesmaricah pa vzgojno-poučna tematika. Slovenski duhovniki, ki so bili v tem prostoru edi- ni izobraženci, si niso mogli privoščiti pisanja izvirnih del, kot so se s Prešer- nom in drugimi izobraženci pojavljala v kranjskem prostoru, saj ljudstvo ni bilo dovolj izobraženo in pripravljeno na tako slovstvo. Svetla izjema v tem smislu je bil Stanko Vraz, ki se je od- ločil za pravniški poklic, čeprav študija ni dokončal, in je pri pisanju (predvsem estetsko) sledil piscem Kranjske čbeli- ce ter se tako zavestno želel uveljaviti tudi v sosednjem prostoru, kar mu ni uspelo. V tem obdobju je bila zelo živa slovenska pridigarska dejavnost, ki se ni osredotočala samo na podeželje in je bila ubesedena v ljudstvu razumljivem jeziku, ne glede na avtorjevo jezikovno simpatiziranje, npr. Cvetkove posmrt- no natisnjene pridige (1825–1857),5 Murščeve rokopisne pridige (1831–32)6 in Kremplove natisnjene pridige (1828, 1833, 1834, 1839). Duhovniki, ki so iz- vorno prihajali iz drugih pokrajin, so ljudstvu posredovali jezik osrednjeslo- venskega prostora (npr. neidentifici- rane pridige v Nadškofijskem arhivu Maribor). Jesenšek v monografiji trdi, da se je Krempl samo v Dogodivščinah bolj zvesto držal svojega rodnega šta- jerskega jezika, ne pa tudi v prevodih lekcionarjev, kjer je imel osrednjeslo- venske in druge predloge. Dodati je treba, da Kremplove pridige večinoma izkazujejo vse vzhodnoštajerske glaso- slovne in oblikoslovne jezikovne zna- čilnosti, ki jih najdemo tudi v Šerfovih in Muršečevih pridigah. Dajnko in Krempl sta se šolala v mariborski nem- ški gimnaziji, šolanje pa sta nadaljeva- la v prav tako nemškem Gradcu. Tudi kasneje sta delovala predvsem v vzho- dnoštajerskem prostoru. Nemogoče 5 V Pajkovi zapuščini (Ms 138/12 in Ms 138/9), ki jo je Univerzitetni knjižnici Maribor leta 1932 daroval F. Kovačič, je ohranjena pridiga Franca Cvetka, ki jo je leta 1838 imel v Hočah. Precej njegovih pridig je kasneje objavil Slovenski Prijatelj (1879–1881). 6 Hranjeno v Zgodovinskem arhivu Ptuj. Pridigi iz leta 1830 še nista avtorsko potrjeni, čeprav so ju v arhivu naknadno označili kot Muršečevi. OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 115 si je misliti, da bi se njun jezik lahko tako zelo razlikoval, da bi Krempla prepoznali kot kranjskega pisatelja. Če primerjamo Dajnkov lekcionar, ki ga je napisal leta 1817, z istim delom, napisanim devet let kasneje, lahko opa- zimo kar nekaj sprememb, npr. doteknil – vstanuti, gda – kda, pogosta raba de- ležij na -ši v prvem prevodu itd. Tako se je njegova jezikovna preobrazba zgo- dila postopoma, kakor je to vidno tudi pri Kremplu. Tudi Jožef Muršec je začel osrednjeslovenske jezikovne prvine v svoja besedila vnašati šele v času, ko je začel sodelovati pri Slomškovih Drob- tinicah, medtem ko njegove začetne pridige (1831) skoraj ne odstopajo od norme, ki jo je uveljavil Dajnko. Tako lahko v določenem obdobju govorimo o enotnosti vzhodnoštajerskih piscev. Avtor monografije je Dajnku posvetil prispevek z naslovom Dajnkov pomen pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika, ostale pisce (Šerfa, Krempla in Rižnerja) pa obravnava v poglavju Nekatere oblikoslovno-skla- denjske značilnosti vzhodnoštajer- skega knjižnega jezika 19. stoletja. Za primerjavo si je izbral Dajnkov (1826) in Kremplov (1843) lekcionar, ki sta nastala s kar 17-letno časovno razliko, čeprav bi se lahko odločil za časovno bližji Kremplov rokopisni lekcionar, ki ga je ta prav tako napisal leta 1826. Raz- like med tema dvema besediloma so vidne predvsem v besedju in rabi gla- golskih oblik, npr. »Srečni so tisti hlap- ci, kere gospod, kada pride, skoznujoče najde.« (Krempl 1826: 191) – »Srečni so tisti hlapci, kere gospod, kader pride, bedeče najde.« (Krempl 1843: 19) »Teda gorstane en postave vučen, ino skuša- vajoči njega reče.« (Krempl 1826: 166) – »Tedaj vstane en Postave vučenik, ino skušavajoč reče.« (Krempl 1843: 19) »Potem kak je Maria, Mati Jezušova, s-Jožefom zaročena bila, je ona, prejd kak sta vkup prišla, od Duha svetega noseča najdena.« (Krempl 1826: 204) – »Potem pak je Maria, mati Jezusova Jožefi zaročena bila, se je prejd kak sta prišla noseča znajšla od Svetoga Duha.« (Krempl 1843: 171) Jesenšek (2015: 122) je opozoril na ne- gativne oznake, ki so se oprijele Dajn- ka po prepovedi njegovega črkopisa v šolah. Pojavljala so se nasprotujoča si pričevanja o jeziku njegovega izpraše- vanja v ljudskih šolah, saj so ga nekateri označili kot nemškutarja. Zelo pomen- ljivo je tudi, da se je Dajnko kot veliko- nedeljski dekan izrekel proti združitvi Slovencev Sekovske škofije v Lavantin- sko, kakor poroča Trstenjak Muršecu v pismu 13. 4. 1848 (Ilešič 1905: 72). Je- senšek se zaradi nezadostno podanih negativnih ocen nekdanjih raziskoval- cev v svojih zapisih vendarle postavlja na Dajnkovo stran, saj poudarja, da so se ocene glede njegovega doprinosa k poenotenju slovenskega knjižnega je- zika začele spreminjati po Dajnkovem simpoziju leta 1997, kjer je tudi sam sodeloval. Zavrnitveno-enotno slovensko ob- dobje obsega čas od uradne prepovedi dajnčice do izida Muršečeve slovnice slovenskega jezika (1838–1847). Dajn- kovemu knjižnojezikovnemu delu, ki je pogosto poimenovano kot separati- zem, so nasprotovali predvsem Anton Murko, Anton Krempl, Anton Martin Slomšek in Jožef Muršec. Vsem trem piscem se je avtor posvetil tudi v svoji monografiji: tako obravnava Kremplo- vo zgodovinsko delo Dogodivščine štajerske zemle, Vrazove pripise v Mur- kovem slovarju, Slomškovo rokopisno 116 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/4 slovnico – Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne ter prvi sloven- ski liturgični priročnik Bogočastje sv. katoliške cerkve, ki ga je leta 1850 izdal Jožef Muršec. Štajerski pisci so se zave- dali, da osrednjeslovenski knjižni jezik ni primeren za vzhodno slovensko oze- mlje; zato je že Murko v svoji slovnici poskušal poiskati neko srednjo pot, ki naj bi bila sprejemljiva za vse Sloven- ce. To se kaže predvsem v opombah in navajanju dvojnic, npr. pri sklanjatve- nih končnicah (kar je sicer vidno že v Šmigočevi slovnici leta 1812). Tako se Murko pravzaprav ni nikoli oddaljil od vzhodnoštajerskega jezika, kot opozar- ja Jesenšek (2015: 50). Tudi Kremplove glasoslovne in oblikoslovne značilno- sti ostajajo blizu njegovemu rodnemu štajerskemu prostoru, čeprav Jesenšek (2015: 49) meni, »da si je prizadeval za enoten knjižni jezik«. To se kaže pri rabi nekaterih oblik, ki jih je našel v kranjskih knjigah, npr. namerni ne- določnik, pa tudi pri pravopisu naj bi izhajal iz Metelkovih navodil za pisanje lastnih imen. Jesenšek (2015: 147) kot reprezentativna omenja natisnjena dela od leta 1833 do 1843. Kot pri mnogih drugih vzhodnih Štajercih so tudi pri Jožefu Muršecu bile prisotne različne jezikovne usmeritve: v času študija je sledil Dajnkovi knjižnojezikovni nor- mi in po posvetitvi (1830) pisal pridige v dajnčici; po letu 1832 se je pod Mur- kovim vplivom odločil za bohoričico, medtem ko je pod vplivom Stanka Vraza in drugih ilircev začel vnašati v svoj jezik hrvaške jezikovne prvine leta 1837;7 po letu 1840 in še posebej v času njegovega sodelovanja v Slomškovih Drobtinicah je začel v svoja besedila vnašati osrednjeslovenske jezikovne prvine, vendar je še vedno ohranjal tipične vzhodnoštajerske glasoslovno- -oblikoslovne značilnosti, npr. odraz za stalno dolgi polglasnik je e, orodnik ednine ženskega spola ima končnico -oj itd. Sodobni raziskovalci Muršeca ocenjujejo predvsem v njegovem od- nosu do Vraza (npr. Petre), ostali pa kot podpornika ideje za poenotenje slovenskega jezika (npr. Jesenšek, Oro- žen, Rajh), saj je tudi njegova slovnica bila v Novicah priznana kot vsesloven- ska. Nekoliko drugače je gledal na ta jezikovna razhajanja lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ki je v nasprot- ju s prej omenjenimi pisci prihajal iz celjskega okrožja. Jesenšek (2015: 169) poudarja, da se je Slomšek zavzemal za enotno slovensko knjižno normo, saj Slovence pokrajinske knjižne različice samo oddaljujejo od skupne narodne zavesti in identitete v državi Avstro- -Ogrski. Čeprav je priznaval domi- nantno vlogo osrednjeslovenskemu knjižnemu jeziku, je želel, da se upošte- vajo tudi posebnosti štajerskega in ko- roškega prostora. Tako lahko opazimo zelo pozitivno avtorjevo vrednotenje škofa Slomška. 7 Zanimiv je črkopis v pisemski korespondenci med Vrazom in Muršecem, saj je slednji že prvo pismo (25. 12. 1832) zapisal v cirilici, kar je odgovor na predhodno Vrazovo pismo (3. 11. 1833), prav tako zapisano v cirilici ter mešanici ruščine, srbščine in vzhodnošta- jerščine. Bohoričico je uporabljal do vključno pisma, pisanega 20. 12. 1835, medtem ko je pismo, napisano 12. 3. 1837, že v gajici, vnašati pa je začel že nekaj ilirskih jezikovnih značilnosti (1837: či bude družba; 1839: što se je pripetilo; zadni put; su postale; bi bio platio; dva tjedna danah itd.; 4. 3. 1844: jednako radi i jošče rajši odračunimo; jer nadam se itd.; 19. 1. 1845: sam meni odlučen posao predao; koju sam imao čas itd.) (Ilešič 1905). OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 117 Jesenšek na koncu monografije obravnava še štajerske pisce, ki so že delovali v obdobju poenotenja slo- venske knjižne norme. Tako posveti po dva prispevka Cafu in Miklošiču ter enega Pleteršniku. Caf je označen kot zagovornik enotnega slovenskega knjižnega jezika. Njegove prevode je v svoji Zgodovini slovenskega slovstva omenil že Kleinmayr (1881: 160), Ma- cun (1883: 114) pa je v Književni zgo- dovini slovenskega Štajerja zapisal, da knjiga Robinson Mlajši »za narod neje nikakor praktična«, Slodnjak (1934: 116) pa, da si je Caf največji sloves pri- dobil prav s prevodom Campejevega Robinzona mlajšega. Jesenšek (2015: 255) je v jezikovni analizi omenjenega dela ugotovil, da je prevod že napisan v splošno slovenskem jeziku, v besed- ju in skladnji pa je precej naslonjen na češki izvirnik (J. H. Campe, Nejstarši Robinzon, 1832; pred tem v nemščini Robinson der Jüngere, 1794). Sopo- menskost besedja označi kot pozitiv- no, saj je bogatila slovenski besedni zaklad (prav tam: 163). Cafov jezik je kritiziral Levstik v Popotovanju iz Li- tije do Čateža, medtem ko je Orožen (1996) ugotavljala, da je namen vseh teh sinonimov bil poučen, saj bi s te- mi izrazi lahko zamenjevali jezikovne popačenke, in se tako skupaj z Jesen- škom zelo približala Cafovi razlagi, ki jo najdemo v pisemski korespondenci z Muršecem (Cafovo pismo 2. 3. 1848): »1). Da bi se Slovencem ino Slovenče- kom želja do branja poučnih ino krat- kočasnih knig razvnela, da bi ležej bolje učene bukve šteli. 2). Da bi boga- stvo, različnost ino lepoto naše drage Slovenske besede nekoliko razkladel, da bi se Slovenci Slovenski učiti mogli: jaz hočem, da bi se v pisanji razloček med Krajnskim, Štajerskim itd. pre- vergel: kajti da ne imamo Krajnski, niti Koroški niti Štajerski itd., ampak Slovenski glede na slovnik vse kar je dobrega: pravega; na slovnico pak to, kar je boljšega: ino ravno ta reč je prednja cena Vaše ljubeznive Sloven- ske Slovnice.« (Ilešič 1905) Avtor monografije dr. Marko Jesen- šek s svojimi prispevki o vzhodnoslo- venskem prostoru zelo pomembno nadgrajuje raziskave o dvojničnem razvoju slovenskega knjižnega jezika, ki so se začele pojavljati šele v sedem- desetih letih 20. stoletja s prispevki Jožeta Rajhmana in Martine Orožen. Nadaljuje pozitivno vrednotenje Dajn- kovih knjižnojezikovnih prizadevanj, ki ga v slovenski jezikoslovni znanosti vidneje zasledimo sicer šele po izdaji Dajnkovega in Murkovega zbornika, ki sta izšla leta 1998 in 1999. Morda se na nekaterih mestih zdi, da avtor mono- grafije nekoliko slabše vrednoti vzho- dnoštajerske pisce, ki niso želeli slediti Dajnkovi slovnični normi in pravopisu (npr. Krempl) in so tako pripomogli k propadli ideji pokrajinskega knjižnega jezika, vendar to pomanjkljivost občut- no popravijo njegovi prispevki o škofu Slomšku, ki se je uspešno upiral po- nemčevanju Slovencev, bil za jezikovno poenotenje vseh Slovencev in zagovar- jal uvedbo slovenskega jezika v šole. Tako v monografiji vendarle prevladuje mnenje, da so bila vsa jezikovna priza- devanja, ki so se upirala germanizaciji slovenskega naroda in delovala pove- zovalno v večjem slovenskem prostoru, pozitivna in potrebna. Jesenšek pa kot poznavalec jezika nasprotno negativno vrednoti pretirano slavizacijo in druga jezikovna odstopanja, kot je bil ilirizem na Štajerskem in Koroškem. 118 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/4 Viri in literatura Karel Glaser, 1895: Zgodovina slovenskega slovstva II. Ljubljana: Slovenska Matica. Boris Golec, 2012: Nedokončana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stolet- jem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Siniša Horvat, 2006: Povijest varaždinske gimnazije od utemeljenja do obilježavanja 350. obljetnice njezina djelovanja (1636.– 1986.). Gimnazija u Varaždinu 1636.–2006. Varaždin: TIVA Tiskara Varaždin. 11–55. Fran Ilešič, 1905: Korespondenca dr. Jos. Muršeca. Ljubljana: Narodna tiskarna. Marko Jesenšek, 2015: Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika. Maribor: Medna- rodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora 110). Anton Krempl, 1826: Evangelji na vse nedele no svetke. Univerzitetna knjižnica Maribor, Ms 83. Anton Krempl, 1843: Sveti nedelni ino svete- šni evangeliji. V Gradci. Lino Legiša, Alfonz Gspan idr., 1956: Zgo- dovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Slo- venska Matica. Lino Legiša, 1938: Slovenska poezija od Vo- dnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Kranjsko Čbelico (1806–1828). Ljubljana: [s. n.]. Antoša Leskovec, 1991: Politični in kulturni razvoj Maribora 1752–1850. Maribor skozi stoletja. Maribor: Obzorja. 195–227. Jože Mlinarič, 1987: Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhi- diakonata med Dravo in Muro: 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve. Martina Orožen, 1996: Oblikovanje enotne- ga slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Bernard Rajh (ur.), 1998: Dajnkovo berilo. Maribor: Slavistično društvo. (Zora 4). Matej Slekovec, 1902: Kapela žalostne Mate- re božje v Središču in njen častni venec. Ma- ribor: [samozaložba]. Marijan Smolik, 2011: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi: od začetkov do konca 18. stoletja. Druga, elektronska, pregledana izdaja. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ez- mono:ovr/VIEW/ (pridobljeno 24. 11. 2016). Jan Šedivy, 1963: Posledice in pomen mari- borskih štipendij. Jezik in slovstvo. 266–267. Vinko Škafar, 1993: Knjige in knjižica v nek- danjem kapucinskem samostanu v Maribo- ru. Časopis za zgodovino in narodopisje 64, 62–92. Vinko Škafar, 1998: Nabožno slovstvo Petra Dajnka. Dajnkov zbornik. Ur. Marko Jesen- šek, Bernard Rajh. Maribor: Slavistično dru- štvo. (Zora 3). 275–295. Janez Šumrada, 2002: Janez Nepomuk Pri- mic in ustanovitev stolice za slovenski jezik na liceju v Gradcu 1811. Slavistična revija 50/1. 51–60. Viktor Vrbnjak, Metka Vrbnjak, 2006: Šta- jerci na varaždinski gimnaziji. Zgodovinski zapisi III. 31–38. Nina Ditmajer PRIŠO JE GLAS – PREKMURCI V VOJNI 1914–1918 Dokumentarna razstava v Pomur- skem muzeju v Murski Soboti 2015 s katalogom, avtorice Metke Fujs s sodelavci V Pomurskem muzeju v Murski Sobo- ti, ki praznuje 60-letnico ustvarjalnega delovanja v pokrajini ob Muri, so po- stavili na ogled izjemno zanimivo in sporočilno bogato razstavo, ki je rezul- tat obsežnega raziskovanja vse od leta 2013. Sodelavci muzeja pod vodstvom Metke Fujs, ki je avtorica razstave