Tretje telo
Pavle Zidar
JAZ    Jaz sem bela rastlina iz kamna negibnega.
Zaživel sem ob svitanju iz poteze, vzete od sence.
Globoko v zemlji živi
moj duh - spoteni apnenec,
obliznjen od mrazne svetlobe, ki je življenja polnost.
Samo mraz je še bel in megla, ki je okronala hišo na vasi.
GLEDANJE    Vsakemu poljubu sledi ugriz
SKOZI MED    klopotače
(poljub - ugriz - poljub) in višanje občutka,
882                                                                                                                             Pavle Zidar
da si prestrupljen.
Počasi,
počasi ti ugasnejo nohti
na rokah.
Slepote prstov
ne more nadomestiti
noben glas vodnik.
Tvoje mesto je poslej samo še
sredi dozorevajočih žit,
v tišinah klasja.
Čim dalj ga
pasi... pasi... pasi klas.
Da bo kruh.
Da bo dosti slepilno zlate slame,
posnovlj enega sonca
vaške dremote.
Gledanje skozi med.
K-R-A    Dobra domovina je dobra ječa, slaba domovina je slaba ječa. Ne umiraj za dobro, ne umiraj za slabo, umri zase. Kakor vrana.
Črna ptica iz klejastih šumov. Košček plavajoče noči na vodi neba. Iz treh črk in enega samega glasa -kra.
K je smrt, ki je prišla (vstop). R je ona in moje zlitje na drugo stran, zlata pokrajina, jed (na mizi), črni trenutek ali premolk med dvema besedama, ki bo trajal tisočletja. In A je spoj obeh, smrti in trajanja, (trajanja smrti).
883                                                                                                                             Tretje telo
GLASBA    Na pobočju, s hrasti obraščenem, se je že pričelo akustično pozvanjanje ptičev.
Živalsko nepremakljivo
sije noč
s praga vetrov.
Nemudoma priplava zvok mesečine, odigran na flavti, in njegov tvorec, Saint-Saens.
V goščavi ni več veje, ki ne bi s klici grlenimi izpirala dna teme.
Da ko bo prišla
velemolekula lune,
ta krogla, rojena iz spomina,
da najde bistvo razpleta kovin, pozvanjajočih, pozvanjajočih iz grmov.
JAVOR    Lahno sneži sredi maja,
kosmi bombaževine padajo iz od duha vznemirjenih vej.
Dneva delta je plitka toda široka, vse strani neba perejo svoja oblačila v njej.
Mozartova govorica
je komaj, komaj slišna
in mokra od suhih padavin.
Pod modrikastim dežnikom prihaja bliže in se blešči kakor sto dekliških zob.
884
Pavle Zidar
Poljubim to vidno in slišno znamenje naše nestrohnelosti
- rano bivanja, in se razjočem.
JABOLKA    Celo dopoldne
že podehtevajo jabolka
iz košare, zdaj nalahno,
kakor da bi mi kdo z vato
pritiskal madež olja na čelo
in potem spet močneje,
ko da je že noč
in se vonji med sabo
izmenjujejo, močnejši z močnejšim
vse do jutranjih obrisov
iz sive debele črte.
V jabolkih je sporočilo,
kako je ustvarjeno spanje,
jed,
ki je ni nikoli ne več ne manj.
Ko zapoje kanarček in
izginjaš v njegovi črni
očesni piki,
začutiš jed spanja,
ki nima začetka ne konca.
Ima samo sredino.
Doživel sem magnezijev blisk z gore Alverno. Telo mi je pomotnelo od zadane tišine.
Pomešal sem se med brate in sestre
- vročo luč sonca, vodo, zvezde, smrt in neusmiljeno življenje.
Votline po gozdovih so postale zatočišče svetlobe in lahen hod naštetega spremljajo le sence daljav.
FRANČIŠKOVA PESEM
Tretje telo
Nekje klepljejo na kosi jok. Rane travnika dehte. Sestra smrt je poljubila brata življenje.
To so dogodki, večni in iz iste krvi. Zvezde so bliže smrti, nihče in nič pa ni smrt.
MOJA USTA    Moja usta so grob,
v katerem počivajo besede.
V pšenično belih habitusih pojejo judovsko žalost - koral.
V gozdu poplesuje slad luskave smreke
in v grapi šumi listje, ki ga nekaj preči.
Ali pa ga nekdo razmetuje in seje hkrati. Nad mano drvi mesec, hitreje od ene sekunde.
Kdo se koplje v suhi gozdni reki hrstenja, polni barvnih iger, ki so beg od tu?
Kdo.
BLUES
Kako mirno so jih obesili za jajca in so viseli, viseli ter se nagibali zdaj gor, zdaj dol.
Tako presekaš semenovod. Viseči postanejo neplodni, toda voli, močni in ponižne sape.
886                                                                                                              Pavle Zida
Poznam to.
Bikec klecne in postaja
velika bajna žival,
dragocena kot zvezde na nebu.
Šiptarski voli nas bodo popeljali v mila in dobra očesa utopije.
V teh očesih biva blues v modrem,
	romantično besedilo
	in sadomazohizem.
	
TRETJE TELO	Belo telo s sencami na sebi spi, spi
	Vdrt trebuh niha
	od ritmov srca in popek je cvet,
	ki se ne more razcveteti.
	Vse je kakor kruh, okroglo,
	brez voglov.
	Kdor je ta kruh, ne bo umrl.
	Z dotiki mravelj dramim to telo,
	slina se mi utrinja v loku
	kakor ubogemu evnuhastemu
	volu,
	besede so si nataknile
	letalno kožico
	in preletujejo spanje devištva,
	v očesu se mi blesti
	na tisoče mavric
	iz ukrivljenega časa.
	Potem bo šlo brez milosti.
	Ljubezen je telo, ki ga dvoje
	teles nikoli ne nahrani.
	To je tretje telo,
	ki so ga rodile nežnosti sline
	mravelj, mavrice in besede.
ŽIVETI BREZ ŠUMA
Živeti brez šuma kakor datum v kotu na sliki
Tretje telo
ali kot v knjigi podpis, večno in tiho.
Nihče te ne opazi,
da si tam,
ko si ogleduje podobo in bere
knjigo - šum druge vrste.
Sem in tje se pa le kdo zastrmi v številke in ne more odtrgati pogleda od skrivnosti.
Od podpisa, ki bledi
in se zgublja
kot v dnevu
glas: modrikasto temno.              ,v   ,   ¦•   DW   ¦ -.
b                                              (Kartuzija Pleterje)
ČUSTVO    Modrikasto čustvo neba. NEBA    (Odsevanje topih rezil.)
Svetloba skrhana, sivi dim, in žaga pojoča sredi gozda.
Zakaj se srna s črnim spominom v očeh spominja grape, stoječ v zeleni luči trave, ko nenadoma pade?
Morda jo je dosegel šum vode, njena pesem na prehodu iz sebe ven in nazaj vase.
Morda še zadnjič pije v duhu
globoki spomin
na svojo izproženost
v ukrivljeni črti,
ki se že ustavlja, drobi in izbrisuje iz neba in z zemlje - žalost, ki nima imena.