Leto IX.
Številka 7.
SLOVENSKI PRAVNIK.
*s-' s3# 1-b>
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorna urednika:
Dr. Makso Pire in dr. Viktor Supan.
so®
V LJUBLJANI.
Natisnila »Narodna Tiskarna" 1893.
VSEBINA.
--1**---
1. Dr. Janko Pajk: O naravstvenej obvezanosti (Dalje.)   .   .   .    193
2. 0 popravkih po tiskovnem zakonu (Dalje.)......197
3. Kedaj in kako naj se uporablja določilo §-a 1236. obč. drž. zak. ?
(Konec) .   ...   .   .   .   .   .   .   ........   201
4. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo:
«) Ako je zavisna razsodba o neveljavnosti zakona od odgovora na prvotno vprašanje, je-li ovirala njegov sklep druga zakonska zveza, postaviti mora se uradoma tudi za prvi zakon zagovornik v vseh slučajih, v katerih ni brezdvombeno gotovo, je-li obstoji prejšnji
zakon, ali ne.............205
b) Zanimiva razsodba glede obsega služnosti kolovoza .    206
c) V sopravdji ne zadostuje glavna prisega jednega delata, ako bi bila tudi vednostna in bi se temeljem lastne opazbe. storila, ampak priseči je vsem delatom.
— Glavna prisega nedoletnim nakladana .... 208 (/) Ce se je odbila prošnja za vknjižbo lastninske pravice in to zaznamovalo, a proti temu vložil rekurz, dovoliti se smejo vknjižbe proti vknjiženemu staremu lastniku. Ce se pa ugodi rekurzu, izbrisati se morajo te vknjižbe uradoma. 49. obč. zem. zak.) . . . . 216 e) Po otvoritvi konkurza ustaviti se morajo v smislu §-a 7, konk. r. samo pravde imajoče predmetom osobne
tirjatvene pravice kridatarja........218
Kazensko pravo :
Ako kaznjenec zboli za boleznijo, da se ga mora osamiti in se osamljenje ne more izvršiti v ječi, oddati se mora v bolnico, nikakor pa ne sorodnikom v domačo postrežbo     .............219
5. Književna poročila..............221
6. Razne vesti    .   .   .    .   »............222
7. Pregled pravosodstva.............223
SLOVENSKI PRAVNIK št. 7.
O naravstvenej obvezanosti.
Piše dr. Janko Pnjk. VI.
Človeška svoboda nagib k obvezanosti.
(Dalje.)
Ugovarjati utegne kdo: s pojmom naravstvene svobode ne soglaša podlaganje prirodnim zakonom! A tako podlaganje ni samo ne v protislovji s svobodo, nego je celo zaslužno. Znanosti in umetnosti nas uče, da sta možna njih napredek in njih korist samo v soglašanji človeka s prirodnimi zakoni. Ni torej vsak nagib in vsak nagon naše ali pa vnanje prirode naravstveno blag, nego treba razločevati, katere s vrhe in katera sredstva predpisuje priroda in po kojem zakonu deluje, da doseže te ali one svrhe. Nekaj temu podobnega vidimo v pravnem življenji: čuvstvo maščevanja je gotovo po nagibu pri-rodnem, a izvrševanje tega čuvstva vrši se v družbi jedino praviloma po zakonodavstvu t. j. po ozirih na družbo. Ob vezanost človeška v potrebnosti maščevanja se torej nikakor ne sme vršiti po samih nagibih, nego i po onem sredstvu, katero odgovarja najbolje doseženej s vrhi („ pravici" do časti) in pa dolžnostim nasproti bližnjiku in družbi. Vsa delavnost človeška, kolikor zahteva dosezanje konečnih svrh, namreč potišenje potrebščin, mora se torej vršiti poleg prirodnih zakonov in pa onih posvetnih in božjih, kateri se prirodnim prikladajo po svrhi in sredstvih. Najboljši način je torej vedno ta, da se pokorimo prirodnim zakonom in da vsa naravstvena načela soglašajo s prirodo. Ako ne vsprejmemo tega nauka, potem si kujemo domišljene naravstvene zakone, kateri imajo samo sobstveno veljavo, imenujmo jih „vzorne" (idejalne) ali „ugledne" (avtoritativne) ali kakor jih hočemo V to opačnost (absurdnost) je zabredel Kant s svojo „umovno" t. j. samo domnevno na-
13
194
O naravstvenej obvezanosti.
ravstvenostjo; sicer pa celo Kant sam priznavati mora neko „soglasje prirode s katerim koli zakonom volje razumnih bitij." Pri tem reku misli na prirodo kot stvor božji, rekoč: »kolikor je verovati v neki najviši vzrok prirode, kateri je po načinu naravstvenega mišljenja" t. j. Bog.1) Na nekem drugem mestu opomni Kant, „da se sme tudi vnanjo prirodo jemati kot primer (tip) neke umovne prirode, dočim se odnaša na njo sama oblika zakonitosti."2) Kant smatral je namreč uže zakonitost ali zakonoličnost na sebi neko narav-stvenostjo, ker si v pojmu naravstva nikakor ni bil dosleden, postavljaje zdaj vest („imperativ"), zdaj zopet zakonitost t. j. dosledno in kakemu načelu odgovarjajoče delovanje znakom naravstva. Kant torej ni smatral prirodnih zakonov pravilom naravstvu, čeravno so se mu zdeli ti zakoni nekaj naravstvenosti podobnega, v čemur mu ne morem pritrditi. Celo vverskem oziru velja načelo prirodne naravstvenosti, ker zakoni prirode niso druzega, nego božji zakoni. Kant pretiraval je svojo „u m o vnos t", domnevajoč si človeški duh popolnoma samostojnim, k večjemu od Boga odvisnim in samemu sebi odgovornim, torej povsem svobodnim bitjem, — kar pa duh naš nikoli ni, o čemur nas dovolj poučuje dušeslovje. Vsaj se tudi naravstvenost ne da tolmačiti iz takozvane „namisli" ali iz takozvanega „vzora naravstvenosti" in njemu prikladnega dejanja, ker so ti ,, vzori" — po nazorih Kanta — popolnoma domišljeni in same razmneve človeške duše. Tako tolmači si po Herbartovem primeru tudi Steinthal naravstvenost nekim „soglasjem" naravstvene osebnosti s takozvano „prvo namislijo naravstvenosti."3) Nemci in njih misleci plavajo le preradi po nekem Jdejalnem" vzduhu, kateri si vstvarjajo prav ceno v svojej domišljenosti!
Podredjenje človeka prirodnim zakonom — to je stožerni (temeljni) nauk modroznanskega naravstva; brez tega načela ni stvarnega, torej tudi ne obče veljavnega naravstva. Vsako naravstvo, ki prezira prirodne zakone, nima nijedne podlage v istinitih razmerah.  Nikdar se ne bodo ravnali narodi in
') Kritik der praktischen Vernunft, str. 150.
2) Istotam str. 84.
3) Steinthal: Allgemeine Ethik. 1885. Str. 97. nasl.
O naravstvenej obvezanosti. 195
države po domnevah kakega pojedinca, ako niso utemeljena njegova načela in pravila v potrebščinah, t. j. v prirodnih odnošajih dotičnih družeb. Jedini človeški „razum", na kateri je stavil Kant vse svoje naravstvo,1) kakor da je ta razum »obči" zako-nodavec vseh »podstavljenih" (objektivnih) in »dejanskih" (prakti-ških) zakonov, nikakor več ne velja nasproti napredku prirodo-slovstva. Kakor vse znanosti, tako slone tudi vse dejanske vede, pred vsemi narodno-gospodarska in družbenska, popolnoma na prirodnih zakonih, katere je treba skrbno zasledovati in vestno izpolnjevati. Nasprotnica človeške svobode nikakor ni priroda, nego tesnosrčno, v naukih omejeno, kratkovidno človeštvo samo. Naj to odvisnost zovejo nasprotniki prirodoznanstva kakorkoli hočejo, v človeškej svobodnosti bode vedno ostajal dvoji zakon: zakon lastne volje in pa podložnost prirodnim poveljem, tako da je človeška svoboda neka zmes odvisnosti in neodvisnosti, katera se v znanstvenem besedji imenuje inozakonstvo (heteronomija), mej tem ko zastopniki stroge svobodnosti trdijo samozakonstvo (avtonomijo). Pravo ime naravstvenej svobodi bi torej bilo: podloženje človeških nagibov poveljem razumovim in prirodnim.
— In čudo, baš v tej podrejenosti tiči ona neodvisnost narav-stvena, katero se zahteva od človeka kot razumnega bitja! V tem sestaje vsa svoboda, da se človek odloča za ta povelja, a ne v tem, da dela popolnoma po lastnej volji, brez vseh ozirov. Taka svoboda, katera se ničemu noče podrediti, ne razumu, ne tujim poveljem, katera k ničemur ne zavezuje, izpostavljena je vsem neprilikam nesvobodnosti in sužnosti. Ako se odpove vsem načelom modre svršnosti, vsemu sramu, vsemu spoštovanju sebe in drugih, ako se odpove družbenskim in prirodnim zakonom, ni modra, nego tolovajska svoboda. Kdor misli pri naravstvenej svobodi na tako razuzdano samovolje, podajal se bode pri vsakem koraku v nenaravstvenost, v blodnje, pregreške in zločine, pri kojih bode skoro čutil izgubo svoje osebne svobode. Najsa-movoljnejši in najsvobodnejši človek v smislu take svobode je
— lopov; ta se ničemur ne zaveže in ne pozna nijedne obsluž-nosti. Čuvstvo obslužnosti — to je pravi pojem naravstvene svobode, katera je vse nekaj druzega, nego kar pove
') Kritik der praktischen Vernunft, str. 106.
13*
196
O naravstvenej obvezanosti.
beseda »svoboda". Čudim se, da je prezrl tak učenjak, kakor Wallaschek, pravi pojem naravstvene svobode, katero mu zameta navadni pojem »svobode"; sicer ne bi ugovarjal Locke-jevemu in Leibnitz-ovemu pojmu naravstvene svobode.1)
Ni-li dopustljiva k pojmu naravstvene svobode vsaj neka svobodnost iz vol j en j a (izvolitve)? - Ne, ker naravstvenost zametuje celo vsako slabost volje kot pregrešno, ako — in ta dostavek je važen je izpoznal duh kakovo namisel in svrho umestno in zakonito. Kant opomni o tem po vsej pravici: »čista volja razuma ne izbira, nego posluša neodpustljivi ukaz razuma"2); uže razumetje kakega blaga rodi sobstveno (subjektivno) dolžnost" in »razumovo potrebščin o".3) In v istini, pravični človek ne sme pomišljevati se niti za trenutek, ali bi opustil zločin ali storil, ali bi se odločil za dobro ali za zlo. V tem razumevanji in odločevanji zares ni svobode pravičnežu; celo vsako omahovanje v tem oziru je zabra-njeno. Moč in krepost volje pokazuje se baš v tej odločnosti; ravno v njej leži svobodnostnaravstvenika. Kant o tem opomni: »Menda se to komu zdi siljenje volje in nuja, katera odpravlja svobodnost, da namreč človek ne more nego izvoliti, kar je jasno in kar je po pravici izpoznal za najbolje; a naravstvena svoboda je taka".4) Pomen »svobode" sestaje v besednem oziru v tem, da človek ne posluša pri naravstvenem dejanji svojih nagibov in nagonov nego samo svoj razum. Tudi v tem kaže se svobodnost, da človek ne popušča nasproti vtisom po-sredstva, niti vnanjim silam, niti raznim uplivom. Pri zdravem telesu in zdravem duhu in pri dovoljnej obraze-n o s t i odločeval bode se človek v resnici po tem pravilu. Obve-zanost tudi ne neha, ako kdo zanemarja izobraževanje svojega razuma in svoje volje, k večjemu utegnejo prilične mot-ljenosti telesnih in duševnih opravil razrušiti naravstveno obvezanost.   Zato treba je pri  presojevanji vsakega  zločina
') Prim. njegovo delo: Ideen zur praktischen Philosophie. 1886. Str. 78. nasl.
"-) Kritik der praktischen Vernunft, str. 172.
3) Istotam.
4) Kant v svojem spisu: Ueber den Optimismus. Hartensteinova izdaja. 1867. Zv. II., str. 42.
O popravkih po tiskovnem zakonu.
197
skrbnega dušeslovnega preiskovanja, da se dokaže to zdravje, kar Benedikt zahteva z zdravilstvenega stališča, prisvajaje dušeslovju v tem oziru oblastno veljavo, katera se mu ima zakonito pripoznati pri razsojevanji dušnega stanja in dušne svo-bodnosti zločinca.1) Brez takih dušeslovnih dokazov ne sme se verovati na nauk „ n e s v o b o d n o s t i", ki se trdi občno in splošno; ako se proglasi taka nesvobodnost načelom, kar rada dela neka vrsta ^novodobne" premehke človečnosti, tedaj bi se sodišča morala pozapirati in ječe podirati. Nijeden novodobni nauk ni bolj pretiran, nego baš omenjeni. _ (Dalje prihodnjič.)
') V članku: „Allgem. Miinch. Zeitg." 1. 1889.
O popravkih po tiskovnem zakonu.
(Dalje.)
Z navedenim določilom rešil je zakonodavec indirektno pa tudi naše vprašanje.
Kakšno moč — ako bi ne hoteli uže govoriti o zastaranji pravice — imela bi še v navedenem slučaji pravica do popravka, ako je ugasnila pravica, ugotoviti jo tožbenim potom?
Ako pa pravica do popravka, ki je bila vendar uže dospela do druge dobe svojega obstanka, nima po zastaranji tožbene pravice nikake moči več, kakšno moč imela bi ta pravica, ako se je v prvih 6 mesecih njenega obstanka niti ni uporabilo?
Liszt taji seveda lakonično tudi, da vpliva ugasnitev tožbene pravice (zastaranje prestopka), količkaj na pravico do popravka, ter pravi, da bi se moral v tem slučaji obtoženec le obsoditi, da vsprejme popravek.1)
0 Str. 182.: „Das durch die Vervveigerung der Aufnahme begangene Delikt kann allerdings verjiihrt sein, ohne dass das Berichtigungs-recht dadurch irgendwie beeintrachtigt w ii r d e; esistin einem solchen Falle ohne Bestrafung des Redakteurs, die Aufnahme der Berichti-gung anzuordnen und eventuell durch die Einstellung des Blattes zu er-zvvingen."
198
O popravkih po tiskovnem zakonu.
Po našem mnenji protiviti se mora takemu razmotrivanju uže principijelno slehern človek, za pravnika je pa celo nemogoče, da bi se ž njim spoprijaznil.1)
Liszt izvaja svoje mnenje le iz besedila §-a 21. tisk. zakona.2)
Ne da se sicer tajiti, da omenja navedeni § 21. v istini dveh delov, a po našem mnenji ima ta delitev v prvej vrsti formalni (procesuvalni) pomen.
Ako hoče tožitelj, naj izreče sodnik, da ima odgovorni urednik popravek vsprejeti, staviti mora tudi dotični predlog, sicer bi odpadel ta izrek. Glede tega izreka je torej navezan sodnik na izrecni predlog tožiteljev.3)
Ako je pa stavil tožitelj obojni predlog in se je prepričal sodnik, da je toženi prestopek zastaral, kljubovalo bi ne le duhu zakona, marveč tudi zdravemu človeškemu razumu, ako bi sodnik vendarle izrekel, da mora odgovorni urednik vsprejeti popravek.
Na podlagi §-a 27. tisk. zak. izvajati se mora marveč, da je z zastaranjem prestopka ugasnila ipso jure tudi pravica do popravka.
Ako bi bil hotel zakonodavec zastopati tako ekcepcijonelno stališče, določiti moral bi bil to izrecno, sami si pa takih izjem, ki kljubujejo ostalim zakonovim določilom, nikakor ne smemo napravljati. — Ravno to, da zakon molči, podpira naše mnenje.
Pa tudi namen zakona govori za to mnenje. Nezdružljivo bi bilo z istim, hoteč podtikati zakonodavcu misel, da je prepustil na popolno samoljubje popravljalcu, kedaj naj popravlja. Ta misel združiti da se z zakonovim namenom tem manj, ker izhaja iz besedila §-a 19. tisk. zak. neovrgljivo, da je v tej določbi zakonodavec presumoval in tudi presumovati moral, da
') Bodisi, da bi se strogo ravnali po načelu: Jura in verba magistri."
2) Str. 184.: „Nach der Formulierung des § 21 P. G. ist die Anord-nung der Aufnahme ohne Verhangung der Geldstrafe unzvveifelhaft moglich."
3) Pravica do popravka je strogo osebna pravica. Liszt, str. 182.: „Auch nachdem das Begehren gestellt, ja selbst nachdem ein gerichtliches Erkenntnis dariiber provozirt worden, kann auf das Berichtigungsrecht jederzeit verzichtet vverden; selbstverstandlich erlischt dadurch nicht die gegon den Redakteur bereits erkannte Strafe.
O popravkih po tiskovnem zakona.
199
bode p op ra vlj alec, čim prej mubode mogoče, iz lastnega nagiba zahteval popravek.
Ako bi bila prava nam nasprotna trditev, potem bi se odgovorni urednik tudi še po 30 letih od časa, ko je ponatisnil dotični spis, lahko na zakoniti način tiral pred kazenskega sodnika, kajti, če popravljalec ni zahteval toliko časa od odgovornega urednika vsprejema popravka, ni moglo priti do prestopka po §-u 21. tisk zak. in torej tudi zastaranje tožbene pravice ni moglo pričeti.
Oporekalo bi se nam lahko in sicer po vsej pravici, vsaj bi se v tem slučaji odgovorni urednik itak oprostil obtožbe prestopka po §-u 21. tisk zak., kajti o takem popravljalcu dvomil bi sodnik opravičeno, je li po smislu zakona „v delež en a" oseba ali ne.1)
Ravno to potrjuje pa a contrario našo trditev; kajti, čemu bi bil zakonodavec dopustil celo proceduro, vedoč uže a priori, da bode brezuspešna!
To bi kljubovalo velevažnemu principu, da mora zakonodavec ne le skrbeti za to, da se noben pravičnež ne obsodi, marveč tudi, da se niti ne obtoži.2)
Pa tudi § 40. tisk. zak.3) podpira izrecno naše mnenje. Tudi ta paragraf govori, kakor § 27. tisk. zak., le o zastaranji kaznivega dejanja., vendar sega isti, kojega splošno določilo velja tudi za §-a 19. in 21. tisk. zak. dalje, rekoč „da je izključeno vsako dalj no preganjanje, ako je odčasa, kojeizšla tiskovina, minulo šest mesecev in ako se med tem časom kazensko preganjanje, če ravno je bilo mogoče, ni vpelj alo"
') Liszt, str. 182.: „Doch kannderAblaufeinesgr6sserenZeitraum.es das Interesse des Berichtigungsvverbers, seine „Betheiligung" als fraglich erscheinen lassen."
2) Sodnik odbil bi potem a limine tožbo, ki se opira na zastarano pravico do popravka.
3) Ta paragraf nahaja se v tretjem oddelku tisk. zak. (§-i 28. do 40.) z nadpisom ,,doloebe o kaznivih dejanjih, katera se storijo po vsebini tiskovin." Iz besedila tega paragrafa, kakor tudi §-a 39. tisk. z. razvidi se pa, da ima njuno določilo splošno veljavo in da ni omejeno le na kazniva dejanja, katera se store po vsebini tiskovin. Razven iz besedila, razvidi se to tudi iz tega, da omenjajo vsi ostali paragrafi tega oddelka izrecno „vsebino tiskovine", navedena paragrafa pa ne.
200
0 popravkih po tiskovnem zakonu.
Ako še konštatujemo, oziraje se na to določbo, da so povod popravkom navadno spisi kaznive vsebine ter da se popravljalec le zaradi tega, ker se boji pričeti komplikovano tiskovno pravdo, rajši posluži pravice do popravka, s katero pridobi najhitreje zadoščenje, potem nam ni treba navesti ni-kakega boljšega razloga za naše mnenje, kakor je navedeno določilo.
Ako opomnimo slednjič še, da je smatrati pravico do popravka odgovornega urednika obtežujočim dolžnostim, da zastarajo praviloma vse pravice, oziroma tožbe za ugotovljenje teh pravic, posebno pa one pravice, kojim odgovarjajo dolžnosti druzih oseb, pridemo do konečne rešitve našega vprašanja, namreč:
»Pravica do popravka11 zastara in sicervšestih mesecih, računajoč od časa,1) ko je dotična tiskovina izšla, če se v tem času ni zahteval popravek, čeravno je bilo mogoče.
Prestopek §-a 21. tisk. zak. zastara v šestih mesecih računajoč od dneva, ko se je storil.
Za »pravico do tožbe" zaradi prestopka po §-u 21. tisk. zak. veljaj o povsem dol očbe ij-a 530. kaz. zak. (§-a 28. in 40. tisk. zak.) in posebno določba, da ugasne ta pravica v šestih tednih od tiste dobe,2) ko je izvedel popravljalec za kaznivo dejanje. —
Kar se tiče druzega danega si vprašanja „o juridični naravi prestopka po §-u 21. tisk. z.", opomniti moramo, da so pojmi o njem še jako zmedeni ali pravo, da se na isto večinoma niti ne misli.3) In vendar je posebno za obtoženca velike važnosti, da se pri vsaki tiskovni pravdi to vprašanje še za časa reši, kajti zanj ne more biti vse jedno, se li toži javnega (oficijalnega) ali zasebnega prestopka. (Konec prihodnjič.)
') Rok zastaranja je računiti od trenutka storjenega dejanja, (Razsodba kasacijskega sodišča z dne 3. marcija 1887, št. 14497 ex 1886.)
'-') Rok za vložitev zasebne obtožbe ni računiti »a mo-mento ad momentum", nego po dnevih; dan, katerega je izvedel zasebni tožitelj za kaznivo dejanje, se ne šteje v ta rok. (Razsodba kasacijskega sodišča z dne 28. februvarija 1879, št. 14512 ex 1878.)
3) Komentatorji molče popolnoma o njem. —
Kedaj in kako naj se uporablja določilo §-a 1236. obč drž. zak. ?    201
Kedaj in kako naj se uporablja določilo §-a 1236. obč. drž. zak.?
Spisal dr. Rupert Bežek.
(Konec.)
Ker pridobivata soproga le vkupno ter se zadolžujeta le vkupno, ne moreta sklepati mej seboj pogodeb. Žal, ozira se praksa premalo na ta važna načela, od katerih je toliko zavisen kredit! — Le o tem, kar se bo po njegovej smrti imenovala njegova zapuščina, lahko napravi oporoko. Sicer pa gospodarita soproga vkupno, da se ni nasprotno naravnost dogovorilo v pogodbi; vender ostane navzlic temu mož po zakonu upravitelj imetja.
Pomniti je še, da ne razveže vkupnosti izvršilna prodaja jedne polovice pri obstoječej, dogovorjenej vkupnosti imetja, veljavnej za žive dni.
Zakonski drug, kupivši jedno polovico zemljišča, na katero se je tudi prepisal v zemljiškej knjigi, tako da je odslej jedini lastnik celega posestva, — mora vrniti kuplj eno po 1 o vico v kridatarno skupino izvršenčevo!1) — Doslednejše bi se ravnalo, če bi se sploh ne puščalo prodajati posameznih polovic nepremičnine, katero je le v celoti prodati v slučaji občne vkupnosti imetja veljavne za žive dni! —
Nasprotno pa ne pride vkupnost imetja, sklenjena le za slučaj smrti, v zakonu v poštev, k večjemu ako izvzamemo konkurz in pa določilo po §-u 123G. obč. drž. zak , ako namreč zakonski drug vpiše v javne knjige soprogu na korist »pravico do vkupnosti" kot stvarno pravico na posestvo. V tem slučaji pridobi si namreč vpisanec resnično lastninsko pravico do polovice nepremičnine, da-si omejeno s tem, ker v zakonu uživa drugi soprog to polovico, a ne vpisanec. — Ker torej vkupnost, sklenjena za slučaj smrti, dokler traja zakon, nima nobenih pravnih posledic, je ni smatrati pravo, čisto vkupnostjo imetja, kajti skupini zloženi v to svrho, ločeni sta, dokler traja zakon Še le po smrti jednega soproga zdru-
') Razsodba najvišjega sodišča z dne 17. januvarija 1871, št. 9757, ex 70. Gl. U. št. 4017.
202    Kedaj in kako naj se uporablja določilo §-a 123(3. obč. drž. zak. ?
žita se skupini, toda le za trenutek; kajti po odštetih vkupnih dolgovih razkrojita se zopet v dve polovici.
V vkupnosti sklenjeni za slučaj smrti zadolžuje torej posameznik sam svojo polovico nepremičnine; dolgovom ne jamči drugi soprog niti osebno, niti ne jamči njegovo imetje. Soproga sklepata torej lahko, če hočeta, tudi mej sob o j ne pogodbe.
Nasprotno ne bi smela praksa dopuščati pri vkupnosti veljavnej za žive dni, da se zadolži posamezna polovica nepremičnine; kajti če je tu slehern za druzega odgovoren, jamči za dolgove slehernega celo posestvo. Rubiti in prodajati sme se torej nepremičnina le v celoti;1) pri vkupnosti veljavnej za žive dni nadomešča namreč soprog soproga popolnoma.
Da se pa privadi praksa počasi tem načelom, treba naravnost izražati v javnih knjigah, da je vkupnost občna, veljavna uže za žive dni. Tako uvidi vsakdo, v kakošnej zvezi sta mej soboj soproga, in njuni kredit se bo podvojil, kajti za slehern dolg jamči celo posestvo. —
Koderkoli je zavladala na Kranjskem mej zakonskima vkupnost imetja, [najbolj v Kočevskem in Žužemberškem sodnem okraji (v poslednjem tudi v Slovencih)], zadolžuje čestokrat ostala soproga, katere mož se je bil začasno preselil v Ameriko, po nepotrebnem svojo polovico nepremičnine, navzlic izdatnej novčnej podpori, prihajajočej jej iz Amerike.
Z ozirom na sklepanje ženitnih pogodeb pri notarji bi smel le-ta poseči z določilom §-a 1236. obč. drž. zak. v dogovoru s strankama, odnosno priporočajoč jima, da se vsprejme v pogodbo prepoved, zadolžiti ali prodajati kedaj polovico zemljišča. Se ve da je to posebne važnosti pri vkupnosti imetja veljavnej za žive dni.
Nanašajoč se na prepoved, zadolžiti ali prodajati, gledati je na to, da se vsprejme le-ta kot zaznamba z izrecno pri-pomnjo in odločnim pogojem, da se lastninska pravica takoj povrne k soprogu, če se krši prepoved. — Sicer pa bi takošna prepoved skrbnemu soprogu ne hasnila: kajti soprog, kateremu se je izročila polovica zemljišča, je le o sob no zavezan; proti njemu je postopati z odškodninsko tožbo, če se prekrši
') Glej prejšnjo opazko.
Kedaj in kako naj se uporablja določilo §-a 1236. obč. drž. zak.?    203
(§ 919. obč. drž. zak. . Upnik pa lahko plačilo išče iz obremenjene polovice nepremičnine.
Tako ostane kot sredstvo proti jednostranskej zadolžitvi le še določilo §-a 1236. obč. drž. zak.
Ako ima namreč zakonski drug nepremičnino in se pravica druzega soproga do vkupnosti vpiše v javne knjige, zadobi vpisanec s tem vpisom stvarno pravico do polovice nepremičnine. Vsled te pravice narediti ne more drugi zakonski druže glede te polovice nobene naredbe, to je, ne more in ne sme je niti prodati niti zadolžiti. Uživa pa to polovico v zakonu le oni, kateri je v to pravico privolil. — Po njegovi smrti pa ima preživeči soprog prosto last svojega deleža, mej tem, ko je bila omejena prava last poprej, dokler je trajal zakon, po užitku soprogovem Poprejšnje upnike pa takošen vpis ne more ovirati, da bi izvršilnim potom ne mogli pognati za svoje tirjatve.
Randa1) trdi po pravici, da vpisanec ne more odločene mu polovice niti prodati niti zadolžiti; nasprotno seje pa izrazil Krainz2), da razpolaga navzlic temu vpisanec lahko takoj prosto s polovico nepremičnine, kjer je vpisana njegova pravica do vkupnosti; torej jo lahko proda ali zadolži, toda ta-košna prodaja ali zadolžitev veljavna bi bila le do smrti druzega soproga, kajti preživeči ima dobiti čisto polovino brez slehernih zemljeknjižnih bremen. — Sicer pa takošna začasna prodaja ali začasno veljavna zadolžitev prometu ne bi bila prikladna; kedo bo na tako nepremičnino kaj posodil, še manj kupivši jo ž njo se ukvarjal, uverjen, da jo mora prepustiti preživečemu soprogu?
Sicer ima pa v javne knjige vpisana pravica do vkupnosti učinek sličen nasledstvenej obvezi, kajti v obeh slučajih ne smeš vknjiziti dolgov na nepremičnine zaznamovane s takošno obvezo, odnosno s pravico do vkupnosti, k večjemu velja zastavna pravica v smislu §-a 85. 3. odst. zemlj. z. glede pridelkov na nepremičnini pridelanih.   Izvršilo
') Eigenthumsrecht, stran 427. in si.
2) Svstem des osterr. Privatrechtes, II. 2. § 446.
204    Kedaj in kako naj se uporablja določilo g-a 1236. obč. drž. zak.?
smeri torej le na pridelke, katere se more pridobivati potom sekvestracij e.1)
Kaj ko bi torej v smislu načelnih določil za občno vkupnost celega imetja veljavno uže za žive dni — drug druzega vpisal v javno knjigo na svojej polovici nepremičnine podelivši mu s tem pravico do vkupnosti tudi po §-u 1236. obč. drž. zak. ? Sleherni soprog iznebil bi se lastninske pravice ter ostal glede vpisane polovice le u žit k ar; a ker se ta užitek pri slehernej polovici nepremičnine pokaže, ostala bi „nuda proprietas" pri nasprotnej polovici, na ka-terej se je pravica za druzega soproga vpisala.
Odslej bi bilo možno le sporazumno zadolžiti se; k večjemu bi vsak soprog za-se komu za posojila dovoliti mogel zastavno pravico na pridelke; prodati bi se posestvo nikoli ne moglo vsled jednostranske zadolžitve, kajti zabranila bi to zemljeknjižno izražena pravica do vkupnosti, glede učinka slična nasledstvenej obvezi.
V javnej knjigi bi se ta pravica, kakor sodi R a n d a — najprimerneje označila v obliki „predznambe solastninske pravice" nikakor ne v obliki zaznambe Zaznamovati smejo se namreč le v zakonu izrecno navedene „stvarnepravice"2) Sicer pa pridobi po vknjiženej „pravici do vkupnosti" — vpisanec takoj pravo, veljavno lastninsko pravico, da-si omejeno po užitku druzega soproga.
Doslej si nikoder zakonska nista mejsobojno vknji-ževala „pravice do vkupnosti"; sicer pa se gola pravica do vkupnosti ne glede na mejsobojni vpis ni ukoreninila celo tam ne, kjer se ljudstvo poslužuje vkupnosti imetja. Vsaj so pa tudi dotlej, da se je proglasil sedanji zemljeknjižni zakon — izdelovali ženitna pisma mnogokrat zakotni pisači. — Redko kedaj najdemo pa določilo §-a 1236. obč. drž. zak. v onih obrazcih in tiskovinah, v katere se čestokrat nepremišljeno stlačijo določila veljavna za celi zakon.
') Primeri tudi § 613. obč. drž. zak.
2) Randa: Eigenthumsrecht, str. 430., primeri tudi § 9. zemlj. z.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
205
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
<*) Ako je zavisna razsodba o neveljavnosti zakona od odgo vora na prvotno vprašanje, je-li ovirala njegov sklep druga zakonska zveza, postaviti mora se uradoma tudi za prvi zakon zagovornik v vseh slučajih, v katerih ni brezdvombeno gotovo, je-li obstoji prejšnji zakon, ali ne.
(Iz knjige judikatov c. kr. najvišjega  sodišča št. 124:   pleniss. sklep z due 25. aprila
1. 1893, št. 4871.)
C. kr. pravosodno ministerstvo naprosilo je z dopisom z dne 18. aprila 1893, št. 3095 predsedstvo najvišjega sodišča v smislu §-a 16. ces. patenta z dne 7. avgusta 1850, št. 325. drž. zak., naj ukrene, da se v najpopolnišem senatu razsodi o vprašanji: »Je-li se mora v slučajih, da se preiskuje o veljavnosti zakona z ozirom na to, če obstoji preje sklenjeni zakon ali ne, postaviti zagovornik samo za drugi zakon, ali tudi za prvi zakon?«
Najvišje sodišče ukrenilo je po obširnem predavanji poročevalca in po temeljitih razpravah v najpopolnišem senatu, da se vpiše v knjigo judikatov zgoraj navedeni pravni stavek.
Pri tem vodili so najvišje sodišče naslednji razlogi:
Pri razsojevanji o veljavnosti zakona, o katerem je dvomljivo iz razloga navedenega v §-u 62. obč. drž. zak., če obstoji ali ne, odvisen je odgovor na vprašanje, če se je mogel skleniti pravove-ljavno zakon, o čegar veljavnosti gre, od odgovora na prvotno vprašanje, če je za časa, ko se je sklenil ta zakon, še obstal preje sklenjeni zakon, — ali z drugimi besedami, če je preje sklenjeni zakon bil veljaven ali ne, in če je bil veljaven, da-li se je zakon razvezal, bodisi s smrtjo jednega soproga, bodisi po razvezi, predno se je sklenil drugi zakon. Če so o neveljavnosti prejšnjega zakona ali o njegovi razvezi razsodila uže avstrijska sodišča s pravomočnimi razsodbami, ali če je po pravilnem mrtvaškem listu brezdvombeno, da se je prvi zakon razvezal s smrtjo soproga, ne bode odgovor na prvotno vprašanje težak. Drugače je pa, če se prvotno vprašanje ne da rešiti tako jednostavno. Ker se je prav izpoznala važnost, katero mora imeti odgovor na prvotno
206
vprašanje za razsojevanje o veljavnosti druzega zakona, postavljala sta se pogostoma, ko se je pričela uradna preiskava o veljavnosti zakona, uradoma zagovornika za ta zakon in za prejšnji zakon, nekaterekrati zadovoljilo se je pa s tem, da se je postavil zagovornik samo za oni zakon, čegar neveljavnost je bila v prvi vrsti predmet preiskave.
Tako postavil se je v slučaji, v katerem je bila veljavnost zakona odvisna od prvotnega vprašanja, če se sme smatrati preje sklenjeni zakon razrušenim potom razveze, v prvi instanci zagovornik za vsak zakon, na kar je druga instanca odločila, da za preje sklenjeni zakon ni bilo postaviti zagovornika, uvažuje, da ni razloga, pri tem zakonu irrsliti na zadržek, ki se mora v smislu §-a 49. obč. drž. zak. preiskovati uradoma, niti se veljavnost tega zakona ne izpodbija od k temu opravičene osebe. Vsled tega vršila se je preiskava o veljavnosti druzega zakona samo z intervencijo za drugi zakon postavljenega zagovornika in je postala razsodba prve instance, katera je izrekla, da je drugi zakon veljaven, pravomočna, ker se je bil odstavil zagovornik prvega zakona in torej nihče ni mogel vložiti apelacije. V letem slučaji pa mnenje prve instance, da je smatrati prvi zakon razrušenim, po avstrijskem pravu nikakor ni bilo popolnoma utrjeno. Intervencija zagovornika prvega zakona bila bi torej opravičena, ker nikakor ni omejeno, da se mora postaviti zagovornik zakona, samo na slučaj, da gre za razsojo o veljavnosti zakona (§ 115. obč. drž. zak. in § 17. dv. dekreta z dnč 23. avgusta 1819, št. 1595 j z. zb.), ker vsebuje trditev strank, da je drugi zakon, ki je predmet preiskave, veljaven, izpodbijanje prejšnjega zakona in ker bi bilo s tem, da bi se bil postavil zagovornik za prvi zakon, omogočilo, da bi se mogla pregledati razsodba prvega sodišča po višjih instancah.
b) Zanimiva razsodba gledč obsega služnosti kolovoza.
Z razsodbo z dne 28. oktobra 1892, štev. 17693 je m. d. okrajno sodišče v C. v skrajšanem postopanji Frančiške A. proti Mariji V. razsodilo:
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
207
Toženka Marija V. pripoznati mora, da je tožiteljičino posestvo vi. št. 44 d. o. O. prosto služnosti kolovoza po travniku pare. št. 144/1 tik vrta pare. št. 144/2 med poslopji na stavišči pare. št. 43/1 na korist njenih posestev vi. št. 19 in 20 d. o. O.; toženka ne sme več motiti tožiteljičine lastninske pravice, pod globo za vsak slučaj.
Razlogi:
Tožiteljica Frančiška A. zahteva v smislu §-a 523. obč. drž. zak., naj toženka Marija V. pripozna, da je tožiteljičino posestvo vi. št. 44 d. o. O. prosto služnosti kolovoza na korist njenih posestev vi. št. 19 in 20 d. o. O.  Toženka priznava, da je tožiteljičino posestvo prosto služnosti kolovoza na korist njenih posestev in trdi, da si prepirnega kolovoza nikdar ni lastila niti za svojo osebo, niti za svoji posestvi.   Trdi dalje, da je Jožefu in Mariji J. prodala posestvo vi. št. 253 d. o. O. s hišo št. 26. in od tistega časa vozila je po prepirnem potu le za Jožefa in Marijo J.   Ker imata  le-ta prepirni kolovoz za vse potrebne vožnje k svoji hiši št. 26., kjer je gostilna, smeli bi se naj tudi drugi po prepirnem kolovozu pripeljati k tej gostilni, in sicer to tem bolj, ker se vozijo gostje te gostilne tod uže več, kakor 30 let.  Ker obsega služnost kolovoza le pravico z eno ali več vpregami voziti, ne pa tudi pravice, druge ljudi z vprego k sebi puščati  (§ 492. obč. drž. zak.), ni utemeljen ugovor,  da bi smeli voziti tudi ljudje po prepirnem kolovozu v to krčmo.   Toženka  se  torej  ne  more  sklicevati  na pravico služnosti pristoječo Jožefu in Mariji J.   Da bi bili soproga Jožef in Marija J. ter njuni predniki priposestvovali pravico kolovoza za svoje goste, toženka ni dokazala in tudi ne more dokazati, kajti po izpovedbah prič S. in J. L. se je začela gostilna pri hiši št. 26. še le pred 26. ali 27. leti, tako da še ne more biti dovršeno priposestovanje  (§ 1470. obč. drž. zak.).   Izpovedbe drugih osem prič dokazujejo, da je toženka sama po prepirnem kolovozu vozila in da so  tudi njeni sinovi tam vozili, ne da bi pripeljali česa za hišo soprogov J. Toženka odgovorna je tudi za sinove vožnje, ter se torej ne more izgovarjati, da si ne lasti prepirnega kolovoza. Tožba v smislu §-a 523. obč. drž. zak. zahtevajoča, da je posestvo prosto služnosti kolovoza, utemeljena je proti vsakemu, ki vozi po dotičnem posestvu,  bodisi da vozi z namenom, lastiti si kako pravico, ali brez takega namena; kajti z ozirom na določila §-a 313.
208
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
obč. drž. zak. priposestvuje tudi oni služnost kolovoza, ki vozi brez namena, lastiti si kako pravico. Iz vsega sledi, da ugovori proti tožbi deloma niso resnični, deloma v zakonu niso utemeljeni, ker je pa dokazano, da je toženka vozila po prepirnem kolovozu oziroma po tožiteljičinem zemljišči, in ker ni dokazala pravice služnosti, moralo se je razsoditi po tožbeni zahtevi.
Na apelacijo toženke je višje d e ž e 1 n o s o d i š č e v G. z razsodbo z dne 21. decembra 1892, št. 11006 potrdilo razsodbo prve instance iz sledečih
razlogov.
Tožiteljica mora v smislu §a 523. obč. drž. zak. dokazati, da si toženka lasti služnost na njeni stvari. Tožiteljičine lastninske pravice gledč parcel, po katerih vodi prepirni kolovoz, toženka ne zanika, torej ta lastninska pravica tudi ni predmet prepira. Kakor trdi tožiteljica, si je toženka služnost lastila s tem, da je po prepirnem kolovozu večkrat vozila. Da se je to res večkrat zgodilo, priznava toženka sama in potrjujejo mnoge priče. Toženka trdi sicer, da si ne lasti vozne pravice po tej cesti niti za svojo osebo, niti za svoje zemljišče ter da je izvrševala le pravico soprogov Jožefa in Marije J., kadar je vozila po prepirni cesti.
Mnoge priče potrjujejo pa, da so toženka in njeni sinovi vozili mnogokrat po prepirnem kolovozu, akoprav niso niti česa pripeljali k hiši soprogov J., niti odpeljali, marveč za svoje namene. Brez vsakega pomisleka se je pri tem ozirati tudi na to, da so vozili toženkini sinovi po prepirnem kolovozu, kajti ti živ6 s to-ženko v skupnem gospodarstvu in so torej vozili v korist njenega gospodarstva, posebno ker tukaj ni prepirno izvrševanje kake osebne, marveč stvarne pravice. Ker je dokazano, da je toženka neopravičeno posegla v tožiteljičino lastninsko pravico, mora se ugoditi tožbeni zahtevi.
c) V sopravdji ne zadostuje glavna prisega jednega delata, ako bi bila tudi vednostna in bi se temeljem lastne opazbe storila, ampak  priseči je vedno vsem delatom. — Glavna prisega nedoletnim nakladana.
V  pravdi F. L a   proti J. B-u  in  51   sodrugom  izdalo  je okrajno sodišče v L-u razsodbo z dne 29. nov. 1891, št. 8896:
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
209
I. toženi soposestniki zemljišča vi. št. 226 k. o. R., J. B. in sodrugi dolžni so:
1. pripoznati, da je tožitelj F. L. pridobil lastninsko pravico vrtne parcele št. 213/2 k. o. R. priposestovanjem;
2. izdati tožitelju potrebno listino za zemljeknjižni odpis navedene parcele od vložka št. 226 k. o. R. in prepis na ime tožite ljevo v 14 dneh, — oziroma dovoliti, da sme tožitelj po pravo-krepnosti razsodbe vrtno parcelo št. 213/2 k. o. R. od vložka št. 226 k. o. R. odpisati in svojo lastninsko pravico na njo vknjižiti;
3. povrniti tožitelju in solidum pravdne stroške, — vse to pa le tedaj, ako:
a) tožitelj stori glavno prisego nakladano mu od tožencev: »da, kolikor ve in pomni, ni res, da se je po 7. juliji 1858. 1. med občino R. in J. L-em sklenila ustna menjalna pogodba, s kojo je prepustila občina R tožitelju J. L-u parcelo št. 213/2 k. o. R. v last«, oziroma, ako bi toženci, če bi se jim prisega zavrnila, je ne storili v potrdilnem smislu, — in ako nadalje
b) toženci ne store nakladane jim glavne prisege: »da kolikor vedd in pomnijo, ni res, da je tožitelj ozir. pred njim njegov prednik J. L. vrtno parcelo št. 213/2 k. o. R. skozi več kot 30 let od 7. julija 1888. 1. nazaj mirno, neprestano in izključ-Ijivo posedoval in užival,« — odnosno, ako priseže tožitelj, če bi se mu zavrnila ta prisega, potrdilno.
II. Ako tožitelj prisege pod I. a) navedene ne bi storil, — ali ako bi jo zavrnil, toženci jo pa storili, —odpade prisega pod I. b) V tem slučaji, kakor tudi, ako bi toženci storili prisego I. b), — odnosno, ako tožitelj eventuvelne prisege I. b) ne bi storil, — se zavrne tožbeni zahtevek in se obsodi tožitelj v stroške.
III. Stranki morata torej ali nastopiti v treh dneh po pravo-krepnosti jima naloženi glavni prisegi in sicer tožitelj prisego I. a) toženci pa prisego I. b), kateri prisegi se morata potem v resnici, — v smislu določeb pod II. storiti, sicer bi se smatralo nasprotno tega, kar bi se bilo moralo priseči, resničnim, — ali pa izjaviti, da se prisega zavrne. — Če bi se prisega ne nastopila in tudi izrecno ne zavrnila, smatra se molče zavrneno, v terr slučaji, da se prisega izrecno ali molče zavrne, ima jo nastopiti nasprotna stranka v 3 dneh in jo tudi v smislu določeb pod II. storiti, sicer nastopijo navedeni nasledki.
14
210
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Tožen cemsetudi nalaga, daprinastopu bodi si prisege I. a) bodi si I. b) imenujejo dotičnega svojega sodruga, ki bode prisego storil.
Razlogi:
Tožitelj zahteva pripoznanje lastninske pravice iz pravnega naslova priposestovanja, torej ni upravičen v slučaji, da bi toženci dokazali menjalno pogodbo, ¦— oziroma, ker ugovarjajo to pogodbo — ob jednem tirjati, da se mu prisodi lastninska pravica iz tega naslova. Toženci sicer ne bi mogli z uspehom sklicevati se na menjalno pogodbo, če bi se le-ta pred začetkom priposestovalne dobe sklenila med prednikom tožiteljevim in občinskim zastopom v R-u. Tožitelj pri priposestovalni dobi 30 let v smislu §-a 1477. obč. drž. zak. ni dolžan navesti pravni naslov, tem bolj mu pa gotovo koristi priposestovalna doba, če se mu od nasprotne stranke izrecno priznava takšen naslov. Drugače pa je v tem slučaji, da bi se zamenjalna pogodba, vsled koje je tožitelj baje dobil potom za-membe prepirno parcelo, — sklenila po pričeti priposestovalni dobi. Taka pogodba bi se sicer v predstoječi pravdi ne mogla ugovarjati s tem uspehom, da bi razsodba obsodila tožitelja v izpolnitev pogodbe, ali pa da bi se tožbena zahteva radi neizpolnjene pogodbe zavrnila po §-u 1052. obč. drž. zak. Zato tudi vprašanja, dali se je veljavno sklenila ta pogodba, da - li je bila občina upravičena jo skleniti in je - li bil J. L. svoje dni legitimovan odstopiti parcelo št. 1084 ali ne, — nimajo nikakšnega pro-cesuvalnega pomena; pač pa je važna tu pogodba v toliko, v kolikor se po nji zamore presoditi kakovost priposestovalne posesti, ki jo trdi tožitelj. Ako je namreč J. L. gledč prepirne parcele št. 213/2 hotel še le skleniti menjalno pogodbo, vsled katere bi lastninska pravica nanj prešla, razvida iz tega, da J. L. te parcele do tistihmal ni smatral svoje, in da torej njegova dozdevna izključ-ljiva posest ni bila poštena (§ 326. obč. drž. zak.). Vsled tega bi bilo po §-ih 1463. in 1493. ibid. izključeno priposestovanje. Sklepati bi se pa zamoglo iz tega tudi, da se posestna dejanja njegova zna-čijo le posledico njegove solastninske pravice in da torej posest njegova ni bila izključljiva. Izključljiva priposestovalna posest za-mogla bi se potem računiti šele od dne sklenjene pogodbe, oziroma od dne posesti pravnega naslednika.   Toženci ponudili so za okol-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
211
ščino, da se je leta  1863., to je po pričeti priposestovalni dobi 30 let sklenila mej občino R. v imenu upravičenih občanov R-ih po občinskem predstojniku A. M. in obč. odbornikih T. J., M. M. in V. J. — in mej J. L-em ustna menjalna pogodba, dokaz po priči A. V. z dopolnilno prisego sotoženca K. K-a iz R., odnosno po glavni vračljivi prisegi, — ker so baje vsi drugi sopogodniki uže pomrli. — Res sicer priča A. V. ni zamogla pritrditi, da se je sklenila pravilna menjalna pogodba. Če se pa jemlje v poštev, da je priča vsaj potrdila, da se je v njeni prisotnosti mej J. L-em na jedni in občinskim  predstojnikom ter 5 odborniki na drugi strani dogovarjalo, da prvi  odstopi  občini  nekaj  svojega  zemljišča, ter da priča le pravi, da o prepirni parceli takrat baje ni bilo govorice, — če se nadalje  uvažuje, da je A. V. takrat  imel  opraviti pri  planovanji tržnega prostora v R-u, vsled česar je prav vrjetno, da je nadaljne dogovore preslišal, sosebno ker ni povoda domnevati daritev,  katera bi se morala strogo dokazati, — sklepati se mora, da ta priča, če tudi ni doprinesla prve polovice dokaza, vender gotovo tudi ni potrdila nasprotja tega, kar je bilo dokazati. Zato se zamore brez pomisleka spoznati na glavno prisego. Dokaže se li sklep menjalne pogodbe po pričeti  30letni dobi, — potem ni govoriti o pripose-stovanji, koje bi tožence kot zemljeknjižne solastnike sililo pripo-znati tožiteljevo izključljivo lastninsko pravico, — terjetožbeno zahtevo  takoj  zavrniti. — Ako se pa ta dokaz ne posreči,  potem se-ve da se tožitelj lahko opira na priposestovanje, če dokaže svojo posest.   Navedbam  toženih  strank nasproti se tukaj pripomni, da zadostuje  3oletna  posest  za tožitelja,  ker trditev,  da je za čas, predno se je lastninska pravica glede prepirne parcele vknjižila na imena tožencev, — smatrati občino R. nasprotnico, proti koji se je vršilo priposestovanje, — niti najmanje pravno ni osnovana, in ker toženci pravnega čina, po katerem bi se lastninska pravica do prepirnega  sveta od občine kot juristične  osebe prenesla na tožene občane,  niti   omenili  niso.   Tukaj   torej   samo  še  gre za pretres dokazovanja; ki ga je tožitelj za priposestovanje poskušal doprinesti po pričah.  Jedina priča,  koja, zaslišana v večni spomin, potrjuje dotični dokazni  člen za  celo  priposestovalno dobo, je S. B., ker so ostale priče J. W.,  L. M. in A. J. le o krajših dobah zamogle izpovedati. — Priča S. B. pa dobiva od tožitelja pokojnino, ne da bi slednji zamogel dokazati pravno zavezo za to, in se vsled tega,
14*
212
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
če tudi ni zavržna, vendar ne more smatrati povsem nepristransko. Ako se nadalje še pomisli, da se posestna dejanja tožiteljeva, ki jih je smatrala priča izključljivimi in ki so se vršila, predno se je bila napravila ograja, — niso taka, da bi jih tožitelj ne zamogel izvršiti kot solastnik tožencev, da je priča sicer vedela, da so se otroci večkrat preganjali, če so prišli na prepirni svet, da pa vendar ni mogla potrditi, da bi bil tožitelj, katerega tožencev izključil iz soposesti, česar tudi nobena druga priča ni zapazila; če se potem tudi uvažuje, da je tožiteljeva lastna priča S. B. navedla na drugi strani okolščine, ki izpodbijajo izključljivost tožiteljeve posesti za čas od početka 3oletne dobe do trenutka, ko se je napravila za prepirno parcelo ograja, — ter da priča s tem zopet paralizuje utis svojih drugih tožitelju ugodnih izpovedeb, ako se konečno tudi ne prezre, da izpovedbi prič: J. W. in L. M. že radi tega nimate ni-kakšne vrednosti, ker le potrjujete itak priznano posest po postavljeni ograji, ter ravno gledč kritičnega časa početkom priposestovalne dobe ničesar ne vesta, nikakor ni možno priznati tožiteljevemu dokazovanju po pričah niti vrednosti prve polovice dokaza Tudi tukaj moralo se je razsoditi na subsidijarno naloženo glavno prisego. —
Proti tej razsodbi vložil je tožitelj apelacijo. Toženci pa so nastopili previdoma prisego I. b) ter in eventum tudi prisego I. a) ter imenovali za priseganje sedmerico iz svoje srede, pridržavši si pravico, za slučaj, da bi pred priseganjem jeden ali drugi imenovanih umrl, izbrati mu namestnika med drugimi toženci. —
Višje deželno sodišče predrugačilo je z odločbo z dne 13. julija 1892, št. 4728 prvo razsodbo, opustilo prisego I. a) prve razsodbe popolnoma, in ugodilo tožbeni zahtevi, ako bi ne nastopili in ne storili v s i toženci prisege I. b) prve razsodbe, oziroma ako nastopi in priseže tožitelj izrecno ali molče mu zavrneno prisego I. b). Odločba temelji na nastopnih
razlogih:
Tožitelju, ki trdi priposestovanje vrtne parcele 213/2 k. o. R., dokazati je 3oletno izključljivo posest, in zato se je po vsej pravici spoznalo na glavno prisego zadevajočo to okolščino. Tožiteljeve priče niso doprinesle prve polovice dokaza, kajti sicer klasična priča S. B. se očividno moti, ako trdi, da je bila ograja na-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
213
rejena že leta 1855., kar je v protislovji z izpovedbami drugih tudi klasičnih prič, po katerih je dognano, da ograje pred letom 1862. ni bilo. Če se torej priča gledč naprave ograje, s kojo se je po pričinem spominu pričela izključljiva posest tožiteljeva, moti, potem se moti tudi v posestni dobi sami, in zato se tožitelj ni mogel dopustiti k dopolnilni prisegi, ker razun izpovedbe te priče S. B. celo dokazovanje tožiteljevo ni podalo niti jednega momenta, kateri bi podpiral tožiteljeve trditve. Ostalo je zategadelj jedino dokazilo glavne prisege. V koliko se pa v apelaciji ugovarja proti odločbi prvega sodnika, vsled koje bi bili toženci upravičeni imenovati do-tičnika, ki bi naj za nje prisegel, se pa mora tožitelju pritrditi in izreči, da mnenje prvega sodnika, češ, da zadostuje tudi prisega jednega jedinega toženca, ni utemeljeno. V predležečem slučaji bi morali toženci priseči s pristavkom, »kolikor ved6 in se spominjajo.« Konstatovalo se ni nikjer, da bi ne mogli zadobiti vsi toženci potrebne vednosti ali prepričanja o resnici oz. neresnici pri-sežnega besedila; trdilo se ni, da manjka temu ali onemu tožencu sposobnost za priseganje, — in ker se vrh tega vsi toženci prav-dajo v lastnem imenu, nikakor ni dopustno, da bi se dolžnost priseganja skrčila na jednega toženca sosebno, ker bi potem toženci lahko ravno tistega sodruga oprostili priseganja, ki po svojem prepričanji ne bi mogel zanikalno priseči. Dolžnost priseči zadeva pa tožence in sicer vse tem bolj, ker tu ne gre za potrdilno priseganje o dejstvu, marveč za prisezno zanikanje; zato je priseči vsem tožencem. Ravno tako je tudi utemeljena apelacija proti dopuščeni glavni prisegi glede menjalne pogodbe o prepirni parceli. Res je sicer, da bi taka pogodba, ker vsebuje pripoznavanje sopogodni-kove lastninske pravice, tožiteljevo priposestovanje naravnost izključila (§ 1497. obč. drž. zak.). Toda jedina priča A. V., ki jo imajo toženci, potrdila je le, da je J. L. tožiteljev prednik prepustil nekaj svojega zemljišča občini R., ne da bi zahteval za to kakšnega odplačila. S tem je naravnost potrjeno nasprotje dotičnega dokaznega člena o menjalni pogodbi; zategadelj se ne more več spoznati na glavno prisego (najvišja odločba z dne 19. junija 1847, št. 1068. zb. j. z,); ugovor pa, ki se opira na to dozdevno pogodbo, odpade, ker ni dokazana dejanska njegova podloga.
Proti tej odločbi druge instancije vložili sta obe stranki — revizijo. Toženci se proti izločitvi prisege I. a) sicer niso pritožili, pač
214
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
pa proti zahtevi, da bi morali vsi storiti prisego I. b), kar jim ne bi bilo mogoče, ker jih je nekaj n ed o 1 et n i h, nekaj tekom pravde umrlo, nekaj pa takih, ki nikoli v R-u prebivali niso in torej o posestnih razmerah na prepirni parceli nimajo nikake vednosti. V načelno utemeljevanje svojega mnenja, da ni treba vsem priseči, naglašali so toženci, da so ravno tisti izmed njih, s katerimi so bili v smislu prve razsodbe nastopili prisego, uže tekom pravde izjavili se, da so v času, predno se je naredila ograja za prepirno parcelo (1863. 1.) poleg tožiteljevega prednika mirno in očitno uživali in posedovali prepirno parcelo, ne da bi tožitelj kedaj jim branil tega, — da torej iz lastne opazbe pričajo, da se je izključljiva posest še le začela 1. 1863. in da zategadelj iz lastne opazbe potrdi, da ni res, da traja tožiteljeva in njegovega prednika izključljiva posest— uže 30 let od 7. julija 1888. 1. nazaj. Njih prisega bi v tem slučaji ne bila, — kakor sicer večinoma nakladana zani-kalna prisega, — prisega iz uverjenja — nego prisega iz vednosti temeljem lastne opazbe, tako da bi jo tudi brez pri-stavka »kolikor vedo in pomnijoc storili, h čemu so vsikdar in tudi sedaj pripravljeni. Po judikaturi je pripoznano načelo, da zadošča, da priseže zavrneno glavno prisego le jeden sopravdar, če je prisega vednostna. Isto tako zahteva doslednost, da mora prisega jednega delata — sopravdarja zadostovati, ako njegova prisega ni prisega iz uverjenja, ampak iz vednosti o lastnih dejanjih.
Najvišje sodišče zavrnilo je z odločbo z dne 14. decembra 1892, št. 12251, izvanredno revizijsko pritožbo tožiteljevo, ugodilo pa redni revizijski pritožbi toženih strank v toliko, da je oprostilo mladoletne tožence J. S., A. S., J. G., T. D. in A. B. priseganja. V ostalem je pa v soglasji z II. stopnjo odredilo, da je sicer vsem polnoletnim tožencem položiti glavno prisego.
Razlogi:
I. in II. stopnja razsodili ste jednakomerno, da se tožiteljevi zahtevi ne ugodi brezpogojno in da se tožitelj tudi ne dopusti k dopolnilni prisegi. — Ker je tožiteljeva revizija naperjena proti tej odločbi, se znači kot izvanredna, katera pa radi nedostatka pogojev dvornega dekreta z dne 15. februvarija 1833, št. 2593 zb. j. z. nikakor ni utemeljena.  Tožitelj niti trdil ni, da bi se bila pri-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
215
petila ničnost, in tudi iz pregledanih spisov je ni posneti; reči se mora marveč, da sta spodnji stopinji svoj pravorek utemeljili popolnoma v smislu zakona in položaja, ki se razvida iz spisov. So-sebno ne tiči nikaka očevidna krivica v tem, da se ni ugodilo tož-benemu zahtevku brezpogojno, akoravno so toženci priznali, da se je leta 1863. sedaj prepirna parcela št. 213/2  prepustila  tožitelju v last. — Tožitelj  zahteva  prepirno  parcelo iz pravnega naslova priposestovanja in zato mu je tudi ta  naslov  dokazati.   Nasprot-niško  priznanje se pa mora v svoji  celokupnosti  uvaževati in se tožitelj   zato nanj  sklicevati ne more, ker so toženci trdili, da se je prepirna parcela le pod pogojem odstopila, da prepusti tožitelj del  svoje parcele štev. 1084 občini za tržni prostor, — o čemur pa tožitelj ničesar slišati ne mara.  Tudi ni očevidna krivica, da se tožitelju ni dala dopolnilna prisega o priposestovanji, ker iz izpo-vedbe priče S. B. jasno izhaja, da se je priposestovanje še le takrat začelo, ko se je napravila  prepirnemu  zemljišču ograja.   To se je pa po  izpovedbi  priče J. W. zgodilo  še le jeseni   1862. 1. ali pa spomladi 1. 1863. S tem je pa dognano, da izpovedba priče S. B. glede tožiteljevega posedovanja v dobi od 1. 1858. do 1. 1863. ne tvori prve polovice dokaza. — Revizija tožencev naperjena je pa proti   izreku  višjega  sodišča, ki zahteva glavno prisego vseh tožencev v nasprotji s prvim sodnikom.   Ta pritožba pa je tudi le deloma utemeljena. Po vsebini višjesodne odločbe morali bi toženci pod prisego zanikati, da sta tožitelj in njegov prednik J. L. vrtno parcelo št. 213/2 skozi  več nego 30 let od 7. julija 1. 1888. nazaj mirno in izključljivo neprenehoma posedovala in uživala. Toženci menijo, da zadostuje, če bi jeden ali drugi sopravdar položil to prisego, češ, da bi bila taka prisega, če bi jo storil le jeden sopravdar na podlogi lastne neposredne opazbe, — jednaka zavrneni prisegi pričevanje stranke in ne samo formalno zapriseženo zanikanje. To pa ni res, kar se lahko izkaže, ako se uvažuje sledeče: Če bi tudi jeden sotoženec iz lastne opazbe in temeljem drugih poizvedeb z mirno  vestjo  zamogel priseči,  da, kolikor ve in se spominja, tožitelj  oziroma  njegov prednik  prepirne parcele v navedeni dobi ni posedoval in užival izključljivo, ker je dotični sotoženec sam opazoval, da so na tej parceli tudi druge osebe izvrševale posestna  dejanja, — vendar ni izključeno, da je kateri sotoženec videl, da je tožitelj ali njegov prednik tiste osebe iz prepirne
216
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
parcele pregnal in si tako ohranil izključljivo posest. Če bi torej vsi toženci ne imeli zanikati priseznega besedila, bi pač glavna prisega v tem slučaji gotovo ne bila sposobna prepričati sodnika o okolščini, ki bi se naj dokazala. — Zato tudi velja pravilo, da se mora z a n i kalna glavna prisega storiti od vseh s op ravdarj e v. Toženci navajajo sicer še tudi, da jih je tekom pravde uže nekaj umrlo, da pri nekaterih spomin ne sega 30 let nazaj v preteklost, da nekateri nikoli niti v R. prebivali niso in zato sploh nobene vednosti o tem nimajo, kdo je v priposesto valni dobi imel prepirno parcelo v svoji posesti i. t. d. To bi se pa moralo uže tekom razprave v I. stopinji poudarjati in ugotoviti; najvišje sodišče se pa na vse to ne more več ozirati (§ 257. o. s. r.). Samo jedna okoliščina se je dosihmal prezirala, da-si je bila iz pravdnih spisov razvidna, — to je mladoletnost 5 tožencev. Ker je v predstoječem slučaji posedovanje tožiteljev za dobo od 1. 1863. do 1. 1888. po pričah dokazano, gre tukaj le še za dokazovanje glede časa od 1. 1858. do 1. 1863. V tem času pa sedaj še nedo-letna petorica tožencev niti rojena ni bila; ker z ozirom na določbo §-a 140. o. s. r. ni dopustno nakladati glavno prisego osebam, katere za časa dotičnega dogodka niti 14 let niso bili stari, in vsled tega tudi nedvomno resnico izvedeti niso mogle, — mora to tudi veljati za nedoletne tožence, kajti osebe, katere v tuji zadevi pričevati ne bi mogle, k temu tudi v lastni pravdi niso sposobne. Njihova prisega torej v predstoječi pravdi ne more priti v poštev, in zato se je višjesodna odločba, ki se v ostalem potrjuje, v tem pogledu morala predrugačiti tako, da se je ta petorica tožencev izločila iz števila tožencev, kojim je priseči. —
Dr. Ž.
d) če se je odbila prošnja za vknjižbo lastninske pravice in to zaznamovalo, a proti temu vložil rekurz, dovoliti se smejo vknjižbe proti vknjiženemu staremu lastniku. Če se pa ugodi rekurzu, izbrisati se morajo te vknjižbe uradoma (§ 49. obč. zem. zak.).
A sklenil je z B-jem glede posestva X kupno pogodbo ter prosil vknjižbe lastninske pravice. Deželno sodišče v Lj. odbilo je prošnjo z odlokom z dne  27. avgusta 1892, št. 7876.  Odvrnitev
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
217
se je zaznamovala pri vložku X. Proti odloku vložil je pa A. pravočasno rekurz.
Takoj potem, ko se je zaznamovala odvrnitev prošnje, vložil je pa C. pri m. d. okr. sodišči v Lj. prošnjo za vknjižbo izvršilne zastavne pravice pri vložku X. glede tirjatve, katera mu je pri-stojala na podlagi razsodbe okrajnega sodišča proti Bju. M. d. okrajno sodišče je tej prošnji ugodilo ter naprosilo deželno sodišče, naj izvrši vknjižbo. To se je zgodilo z odlokom oz. pododlokom z dne 20. septembra 1892, št. 8645., ker je bil po zemljeknjižnem stanji še vedno B. lastnik zemljišča. A. vložil je rekurz, v katerem pravi:
Vložil sem proti odloku z dne 27. avgusta 1892, št. 7876 rekurz. Če se ugodi rekurzu, veljala bode vknjižba lastninske moje pravice od dne vložene prvotne prošnje dalje. C. vložil je pa prošnjo za vknjižbo izvršilne zastavne pravice, šele potem, ko se je bila uže zaznamovala pri vložku X. odvrnitev moje prošnje. — V smislu §-a 21. zem. zak. se smejo dovoliti vknjižbe le proti osobi, katera je za časa vložene prošnje vknjižena. — Torej se toliko časa, da ni konečno in pravo-veljavno rešena prošnja za vknjižbo lastninske moje pravice, ne sme konečno rešiti prošnja za vknjižbo zastavne pravice C-jeve, k večjemu dovoliti se sme zaznamba odloka glede zastavne pravice, da se varuje prednost. Konečna rešitev je pa šele takrat mogoča, če je določeno, sem-li jaz ali pa B lastnik zemljišča X. Zahtevam tudi povračilo rekurznih troškov.
Nadsodišče graško odbilo je z odločbo z dne 26. oktobra 1892, št. 10049 ta rekurz.
Razlogi.
Za časa, ko je dospel odlok okrajnega sodišča, s katerim se je dovolila vknjižba izvršilne zastavne pravice na vložku X. glede tirjatve, katera pristoja C-ju proti B-ju, k deželnemu sodišču v Lj. bil je še B. vknjižen kot lastnik pri tem zemljišči. — Torej ni kar se tiče zemljeknjižnega stanja, prav nič oviralo izvršitve dovoljene vknjižbe zastavne pravice. Če se pomisli, da se sme v smislu §-a 49. zemlj. zak. celo vršiti proti vknjiženemu lastniku posestva zem-ljeknjižna vknjižba, ne glede na to, da je predznamovana za tretjo osebo lastninska pravica, more se pritrditi, da bode to temveč veljalo, če se je — kakor v predležečem slučaji — odbila prošnja tretje osebe za vknjižbo ali predznambo lastninske pravice.   Vrh
218
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
tega so se pa pravice rekurenta uže s tem dovolj zavarovale, da se je zaznamovala v javni knjigi odvrnitev prošnje njegove za vknjižbo lastninske pravice; ker bode v slučaji, da se ugodi njegovemu rekurzu ter dovoli pravomočno vknjižbo lastninske njegove pravice, zemljeknjižnemu uradu ravnati analogno v smislu odst. 2. §-a 49. zem. zak. — O zahtevi povrnitve rekurznih tro.škov pa ni razsojevati, ker ne veljajo za to postopanje predpisi zakona z dne 16. maja 1874, št. 69. drž. zak.
Rekurzu glede vknjižbe lastninske pravice je pa isto nadso-dišče z odločbo z dne 19. oktobra 1892, št. 9687 ugodilo. Ko je postal ta odlok pravomočen, ter je vsled tega bila tudi vknjižba lastninske pravice A-jeve pravomočna, je deželno sodišče v Lj. z odlokom z dne 20. decembra 1892, št. 11645 ukrenilo, da se vknjiž-i v smislu odločbe nadsodišča z dne 26. oktobra 1892, št. 10049, oziroma v smislu §-a 49. zem. zak. uradoma izbris izvršilne zastavne pravice glede napominane tirjatve C-jeve.
Proti odloku se ni nihče pritožil.
Dr. S.
e) Po otvoritvi konkurza ustaviti se morajo v smislu §-a 7. konk r. samo pravde imajoče predmetom osobne tirjatvene pravice kridatarja.
Na zemljišči R. H. vi. št. 702 kat. obč. Barkovlje vknjižena je temeljem odloka m. del. okrajnega sodišča Tržaškega z dne 23. januvarija 1891, št. 2314 zastavna pravica za tirjatev M. v znesku 11060 frankov. Proti imenovanemu osebnemu svojemu dolžniku vložil je upnik tožbo de pr. 26 septembra 1892, št. 6420, na plačilo dolžnega zneska. Deželno sodišče Tržaško rešilo je tožbo redno ter jo na zahtevanje tožiteljevo v zemljiški knjigi zaznamovalo v smislu §-ov 59. in 60. zemlj. zak. Dne 14. novembra 1892. 1. otvorilo je deželno sodišče na Dunaji konkurz na vse premično in nepremično imetje imenovanega dolžnika. Ker toženi dolžnik na omenjeno tožbo v določenem času ni dal odgovora, prosil je tožitelj, da se določi narok za inrotulovanje spisov.
Deželno sodišče Tržaško odbilo je z odlokom z dne 31. decembra 1892, št. 8740 to prošnjo temeljem §-a 7. konk. r. in oziraje se na to, da v le-tem slučaji ni govoriti o realni, nego
Iz pravosodne prakse: Kazensko pravo.
219
o personalni tožbi, ter ustavilo v smislu §-a 7. konk. r. o tej pravdni zadevi tekoče postopanje.
Višje deželno sodišče Tržaško je pa z odločbo z dne 14. februvarija 1893, št. 550 predrugačilo vsled tožiteljevega rekurza odlok prve instance ter odredilo, da se razpiše narok za inrotu-vanje spisov iz le-teh razlogov:
V smislu §-a 7. konk. r. ustaviti treba je tekoče pravde, ki so se pričele pred otvoritvijo konkurza v slučaji, ko gre za tirjatev, katera se mora prijaviti v konkurzu. Take tirjatve označuje § 103. konk. r. in ta določba zapoveduje kridatarjevim upnikom, da jim je ugotoviti svoje tirjatve prijavljenjem, kajti temu nasproti izključuje se po §-u 42. konk. r. iz konkurzne mase vse, kar je pripadlo v pokritje realnih tirjatev. Z le to tožbo tožilo se je pa na plačilo vknjižene tirjatve in zahtevalo, da se tožba zaznamva v smislu §-a 60. zemlj. zak. Zaznamba se je dovolila in izvršila in tožitelj mogel je po tej pravdi dospeti tudi izven konkurza do želj enega predmeta. Ta tožba smatrati je torej realno tožbo, vloženo pred otvoritvijo konkurza pri realnem sodišči. Torej se ni smelo pravde ustaviti, ko se je otvoril konkurz, temveč jo je bilo treba razsoditi pri istem sodišči proti upravitelju konkurzne mase, ker je jasna namera tožiteljeva, da hoče iskati plačila svoje tirjatve iz zastavljenega mu zemljišča.
Najvišje sodišče je pa z odločbo z dne 25. aprila 1893, št. 4736 predrugačilo odločbo višjega deželnega sodišča in obnovilo odlok prve instance s tem razlogom:
Tožba de pr. 26. septembra 1892, št. 6420 ni hipotekama tožba, kajti njena zahteva, glaseča se na plačilo vtoženega zneska pod eksekucijo, ne smeri na to, da se vtoženi znesek pokrije iz zastavljenega zemljišča, nego le na osobno obsodbo toženca, da plača vtoženi znesek. T.
Kazensko pravo.
a) Ako kaznjenec zboli za boleznijo, da se ga mora osamiti in se osamljenje ne more izvršiti v ječi, oddati se mora v bolnico, nikakor pa ne sorodnikom v domačo postrežbo.
Deželno sodišče v Ljubljani obsodilo je Janeza K. iz P. z razsodbo z dne 17. novembra 1892, št. 10320 radi hudodelstva težke
220
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
telesne poškodbe po § u 157. k. z. na dva meseca v ječo. Višje deželno sodišče dovolilo je z odlokom z dne 7. decembra 1892, št. 11468, da prestane obsojenec kazen pri okrajnem sodišči v Po-stojini. Janez K. nastopil je na to kazen le-tam dne 7. januvarija 1893. 1. Koncem meseca februvarija, torej še preje, ko je prestal prisojeno kazen, zbolel je Janez K. na abdominalnem legarji in okrajni kot sodni zdravnik ukrenil je vsled tega, da se mora kaznjenec na vsak način popolnoma osamiti. Ker je bila jetnišnica prenapolnena, izpustilo je okrajno sodišče v Postojini dne 28. februvarija 1893. 1. Janeza K. iz zapora in ga izročilo njegovim sorodnikom v domačo postrežbo s tem, da se mora po prestanej bolezni zopet oglasiti pri sodišči, da prestane še ostali del kazni. Deželno sodišče v Ljubljani, kateremu je naznanilo okrajno sodišče iz-venredni slučaj, predlagalo je, naj se odobri z analogno uporabo najvišjega sklepa z dne 8. septembra 1855 (pravosodnega min. na-redba z dne 21. septembra 1855, št. 19349)1) oddaja kaznjenca, ki se je izvršila zgolj iz sanitarno-profilaktičnih vzrokov.
Predsedstvo višjega deželnega sodišča v Grade i, ko-jemu se je predložil omenjeni predlog, pa z naredbo z dne 22. marcija 1893, št. 2643 oziraje se na § 401. k. pr. r., po katerem se izvršitev kazni na prostosti ne sme pretrgati, in uvažuje, da min. naredba z dne 2r. septembra 1855, št. 19349, po kateri je za časa razširjevanja kolere dovoljeno izpustiti kaznjence na prostost, ni jemati v poštev v predležečem slučaji, ni odobrilo navedenega postopanja okrajnega sodišča, marveč izreklo, da bi se bil moral kaznjenec Janez K., ker ga ni bilo mogoče v jetnišnici okrajnega sodišča v Postojini osamljenega primerno lečiti, oddati v tamošnjo bolnico, ali če je ni v Postojini, prepeljati v Ljubljansko bolnico.
') Le-ta glasi se: Njih c. kr. ap. Veličanstvo je z najvišjim sklepom z dne 8. septembra 1855 blagovolilo dovoliti, da se smejo kot izjema zakona za slučaj, da nastopi in se razširja v kakem kraji, kjer se kaznujejo obsojenci, kolera in se je bati z ozirom na kakovost kaznilnice in na preveliko število kaznjencev, da bi se razširila bolezen, manj prizadeti (gravirani) kaznjenci, ali taki, katerih kazen se bliža že h koncu, za čas, ko traja kolera, izpustiti v prostost s pogojem, da se primerno nadzorujejo ; to veljati ima tudi o preiskovalnih jetnikih, o katerih se ni bati z ozirom na dejanja, katerih se dolže, da bi ovirali ali otežili preiskave, ako se izpusti v prostost, bodisi potom razgovarjanja s pričami ali drugimi osebami, bodisi na kakoršni-koli drug način.
Književna poročila.
221
V tem slučaji bi se kazen ne pretrgala, temveč bi se moral vračunati v kazen čas bivanja v bolnici. S tem, da se je izročil kaznjenec njegovim sorodnikom v domačo postrežbo, smatrati ni kazni pretrgane, marveč dovršene. Ne sme se torej več vabiti v ječo za nadaljevanje kazni.
Književna poročila.
Mjesečnik pravničkoga družtva u Zagrebu prinaša v br. 6. za mesec junij naslednji razpravi: Nješto o javnosti, neposrednosti i ustmenosti postupka i o teoriji slobodnoga uvažanja dokaza. Nastavak. — Nova vrsta trgovač-koga družtva od dra. Frana Vrbaniča.
Das Sachenrecht. Im Grundriss systematisch dargestellt von dr. Julius Ofner. - Berlin 1893. — C. Hevmann.
Das oesterreichische Patentrecht von dr. Paul R. v. Beck-Mannagetta. — Berlin. 1893. — C. Hevmann — 8° XVI in 660 str.
Zur Dogmengeschichte und Dogmatik der Freigebung fremder Sachen im Zuangsvollstreckungsverfahren von dr. E. v. Schrutka-Rechtenstamm. Dogma-tischer Theil. — Berlin. 1893. — Hevmann. — 217 str.
Die Ergebnisse des Concursverfahrens in den im Reichsrathe vertret. Konig-reichen u. Liindern im Jahre 1888. Bearbeitet im k. k. Justizministerium. XXX. Band, 2. Heft der »Statistik der Rechtspflege". — Na Dunaji. — 1893. — C. Gerold's Sohn. — 1 gld. 40 kr.
Statistische Nachireisitngen iiber das civilgerichtliche Depositenuesen, die cu-mulativen Waiseneassen und iiber die Verlinderungen im Besitz- und Lastenstande der Realitiiten im Jahre 1888. Bearbeitet von dem Bureau der k. k. stat. Centralcommission. XXX. Band, 5. Heft der „Statistik der Rechtspflege". — Na Dunaji. 1892. — Carl Gerold's Sohn. — 2 gld. —
Die Ergebnisse der Strafrechts-PJiege in den im Reichsrathe vertret. Kbnig-reichen und Liindern im Jahre 1889. Bearbeitet von dem Bureau der k. k. stat. Centralcommission. XXXVI. Band, 3. Heft der „Statistik der Rechtspflege". — Na Dunaji. 1893. — C. Geroldsohn. — 3 gld.
Die Ergebnisse der Civilrechtspflege in den im Reichsrathe vertret. Kijnig-reichen u. Liindern im Jahre 1889. Bearbeitet von dem Bureau der k. k. stat. Centralcommission unter Mitwirkung des k. k. Justizministeriums. XXXVI. Band, 1. Heft der „Statistik der Rechtspflege". — Na Dunaji. 1893. - Carl GerokTs Sohn. — 2 gld. 20 kr.
222
Razne vesti.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15.julija 1893.
— (Iz kronike društva „Pravnika.") Ker bode prvi del ter-minologijskega slovarja v kratkem popolnoma pripravljen za tisek, posvetoval se je odbor v svojej seji dne 7. t. m. o rasnih zadevah, ki se morajo urediti, da se bode s tiskom takoj pričelo, ko bode delo dogotov-ljeno. — V tej seji posvetoval se je odbor zopet o letošnjem društvenem izletu, ki se priredi, kakor se je uže naznanilo, na Bled. Z ozirom na to, da v tekočem meseci, kakor tudi v prihodnjem napravljajo razna narodna društva veselice in slavnosti, in bi torej marsikateri gg. društve-nikov bil zadržan, udeležiti se izleta, sklenil je odbor, da se izlet preloži na dan 3. septembra t. 1. P. n. gg. društvenike opozarjamo torej na ta dan, da bode udeležba kolikor mogoče mnogobrojna, ker bode z letošnjim izletom združen tudi društveni shod. Odbor prosi pa tudi gg. društvenike, naj blagovole v kratkem naznaniti za ta shod predavanja o slovenskim pravnikom zanimivih predmetih, da se določi vspored za izlet.
— (Osobne vesti. • Imenovani so: Višjega dež. sodišča svetnik Leop. Budan dvornim svetnikom pri najvišjem sodišči; vladni koncipist na Kranjskem Oton Detel a začasnim okrajnim komisarjem za Kranjsko in konceptni praktikant Rudolf grof Chorinskv vladnim koncipistom za Kranjsko. — Premeš čen je c. kr. notar v Sežani dr. Joahim Zencovich v Trst.
— (Umrl) je dne 17. junija 1.1. dr. Viktor Kočevar, sodni pristav na Krškem. N. v m. p.!
— (Umrl) je dne 6. t. m. Josip Polak, okrajni komisar v Radovljici. R. i. p.!
— (Ruski konzulat na Dunaji) razposlal je obvestilo z dne 27. majnika 1893, št. 134, da je ukazala ruska vlada, da se mora založiti pri ruskem konzulatu koleka prosti prepis vsake listine, glede koje se prosi konzulatske legalizacije.
— (Statistika justičnih kandidatov.) Iz pregleda, kateri je sestavilo pravosodno ministerstvo posnamemo, da je bilo koncem 1. 1892. v Cislitvaniji 2940 justičnih kandidatov in sicer 409 pravnih praktikantov, 1836 odvetniških in 695 notarskih kandidatov. Število zmanjšalo se je v primeri z onim koncem 1. 1891. za 79 in sicer je manj 36 pravnih praktikantov, 29 odvetniških in 14 notarskih kandidatov. Na Nižjem Avstrijskem je 576, na Gorenjem Avstrijskem 61, na Solnograškem 23, na Češkem 700, na Moravskem 399, v Šleziji, 51, na Štajerskem 151, na Koroškem 30, na Kranjskem 50, na Tirolskem in Predarelskem 15(3, v Pri-morji 77, v Galiciji 740, v Bukovini 74 in v Dalmaciji 52 kandidatov. Tekom 1. 1892. delalo je 469 kandidatov praktične izpite, od katerih jih je 432 izpite napravilo z ugodnim uspehom.
Pregled pravosodstva.
223
Pregled pravosodstva.
86. Samo nedolžni soprog opravičen je zahtevati, da se zakon razveljavi radi nemožnosti, opravljati zakonsko dolžnost.
R. z dne 25. aprila 1893, št. 4543. J. BI. št. 24 ex 1893.
87. Jedini dedič ne sme se pogojno oglasiti dedičem k vsej zapuščini in poleg tega še k posameznim zapuščinskim stvarem, kateri pripadejo vsled volila, ki se namerava izpodbijati, legatarju, ker ima jedini dedič v smislu §-a 532. obč. drž. zak. itak pravico do vse zapuščine, kolikor se je ne potrebuje za volila, in ker so predmeti volila, ki se izpodbije, v smislu §-a 689. obč. drž. zak. del zapuščine.
0. z dne 16. maja 1893, št. 5726. Z. F. N št. 25 ex 1893.
88. Ako voli zapustnik „otrokom N-a" volilo, šteti je med legatarje tudi nezakonskega otroka dotičnika, če se je slednji pripoznal pred župnikom očetom.
0. z dne 9. maja 1893, št. 5495. Z. F. N. št. 27 ex 1893.
89. Z zakonoma z dne 14. junija 1868, št. 62. drž. zak. in z dne 15. maja 1885, št. 77. drž. zak. se ni spremenilo določilo §-a 1480. obč. drž. zak. o zastaranji obrestij.
R. z dne 21. marcija 1893, št. 2998. J. M. 897.
90. Pravice iz zavarovalne pogodbe podare se z izročitvijo police. R. z dne 1. marcija 1893, št. 2469, J. BI. št. 26 ex 1893.
91. Kupčijske knjige so polovica dokaza tudi o osebah, katerim in po katerih se je posojevalo.
R. z dne 18. januvarija 1893, št. 328. G. Z. št. 26 ex 1893.
92. Postavnim obrestim gre zastavna pravica glavnice tudi, če se ni vknjižila zastavna pravica za obresti.
O. z dne 14. januvarija 1893, št. 686. J. BI. št. 27 ex 1893.
93. V sodni shrambi nahajajoče se premoženje, ki je pod sekvestra-cijo, ne sme se preje izročiti, da se ne izbriše sekvestracija.
0. z dne 18. aprila 1893, št. 4478. Z. F. N. št. 84.
94. Določila §-ov 5. in 6. izpodb. zak. uporabiti smejo se le v kon-
kurzu.
R z dne 12. aprila 1893, št. 4071. J. BI. št 27 ex 1893.
95. Pri razdelitvi skupila na izvršilni dražbi prodanega zemljišča odkazati smejo se od vknjiženih dolgov samo obresti, ki so narasli do dne dražbe.
O. z dne 25. aprila 1893, št. 4616. J. M. 912.
96. Izvršilni odlok, ki nasprotuje določbam zakona z dne 29. aprila 1873. št. 68. drž. zak. izpodbijati sme se tudi še potem, ko je že pravo-močen.
O. z dne 31. januvarija 1893, št. 1124. J. BI. št. 26. ex 1893.
97. Troški za prepis cenilnega zapisnika zahtevati smejo se tudi še v prošnji za izvršilno dražbo.
0. z dne 31. januvarija 1893, št. 1116. G Z. št. 25 ex 1893.
224
Pregleg pravosodstva.
98. Prepirna protiterjatev, katero ima baje izvrsenec proti izvršitelju, se ne sme rubiti.
0. z dne 10 januvarija 1893, št. 119. G. Z. št. 26 ex 1893.
99. Tožbe proti okrajnim bolniškim blagajnicam vložiti je v smislu §-a 15. odst. 3. zak. z dne 30. marcija 1888, št. 33. drž. zak. pri onem okrajnem sodišču, v čigar okoliši imajo svoj sedež.
R. z dne 25. aprila 1893, št. 4628 J. M. 910.
100. Nezmožnost svoj poklic opravljati v smislu §-a 152. kaz. zak. traja dotlej, da more poškodovanec zopet opravljati vsa opravila, ki spadajo bistveno v njegov poklic.
R. z dne 18 marcija 1892, št. 1549. J. BI. št. 24 ex 1893.
101. Tudi nezakonski oče je sorodnik v smislu §-a 137. k. z., ker je nezakonski otrok v smislu §-a 65. obč. drž. zak. njegov sorodnik na-vzdolne vrste in ker § 137. k. zak. ne razločuje med zakonskimi in nezakonskimi sorodniki.
R. z dne 26. februvarija 1893, št. 15713. J. BI. št. 21 ex 1893.
102. Glede sklicevanja in zborovanja društvenih shodov, ki se sklicujejo po pravilih, se ni ravnati po zakonu z dne 15. novembra 1867, št. 135. drž. zak. ampak št. 134. drž. zak. V smislu §-a 15. tega zakona zadostuje, če se naznani pravočasno društveni shod, ni pa treba pričakovati oblastvenega dovoljenja. V področje kazenskih sodišč ne spada (§ 36. 1. c.) rešiti vprašanje, v koliko so javne produkcije društev (n. pr. petje) odvisne od policijskega dovoljenja.
R. z dne 11. aprila 1893, št. 4088, J. M. 909.
103. Kdor s tatinskim namenom vzame premičnino umršega, predno je upravičenec vsprejel zapuščino (§ 547. obč. drž. zak), zakrivi so tatvine v smislu §-a 171. k. z.
R. z dne 7. oktobra 1892, št. 7623. J. BI. št. 28 ex 1893.
104. Ako se sme ničnostna pritožba vložiti samo z dovoljenjem ob-toženčevim (§ 282. k. p. r.), zahtevati mora sodnik, da se obtoženec določno izjavi (§ 397. k. p. r.). Ako le-ta izjavi, da ne mara ničesar vedeti o pritožbi, ki se je vložila v njegovo korist, in da prosi, naj se izvrši kazen,
.mora se zavrniti pritožba.
R. z dne 14. marcija 1893. št. 2929. J. M. 898.
105. Tri- oziroma štirinajstdnevni rok za pripravo zahtevati sme obtoženec samo za prvo obravnavo, ne pa tudi za druge obravnave, katere je zakrivil s tem da je izostal pri prejšnjih.
R. z dne 9. novembra 1892, št. 12685, J. M 902.
Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva „Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gld.,
za pol leta 2 gld.
Uredništvo je v Ljubljani, štev. 5 v Gospodski ulici; upravništvo pa na Križevniškem trgu štev. 7.
Naznanilo.
Zbirka obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih. I. Obrazci k občnemu sodnemu redu I. zvezek.
Ta knjiga, ki je izšla ravnokar, velja 1 gld. 40 kr., po pošti sprejeta pa 1 gld. 50 kr.
Anton Leveč,
c. kr. sodni pristav v Ljubljani.
|
I
Kazensko-pravdni red
z dne 23, maja 1873 štev. 119 državnega zakonika
z dodanim
zvršitvenim propisom
m
drugimi zakoni in ukazi kazenski postopek zadevaj očimi.
I. natis. Izdalo društvo »Pravnik" v Ljubljani. Natisnila in založila »Narodna Tiskarna".
Dobiti je v „Narodni Tiskarni" v Ljubljani.
Cena elegantno vezani knjigi za člane društva „Pravnik" je 2 gld. 50 kr., za nečlane 2 gld. 80 kr., s pošto 15 kr. več.