SLOVENŠČINA Kako razmišljamo o jezikih v (slovenskem) visokem šolstvu in znanosti? V prispevku se ukvarjam z nesoglasji, povezanimi z jezikovnimi vprašanji internacionalizacije viso- kega šolstva in znanosti. Njihove razloge posku- šam misliti na dveh ravneh. Prvič jih razumem kot različna dojemanja in vrednotenja sprememb, ki jih nacionalnim državam, njihovim institucijam in jezikom prinašajo procesi globalizacije, v Evropi pa še politična, pravna in ekonomska dominacija Evropske unije. Po drugi strani pa jih obravnavam kot različna razumevanja individualne in družbene vloge pojmovnih jezikov medčloveške interakcije. Moje početje torej očitno ne obeta konkretnih je- zikovnonačrtovalnih in jezikovnopolitičnih rešitev, ampak kvečjemu odgovor na to, zakaj in kako je v angleščini mogoče videti bodisi odrešitev od prekletstva babilonskega stolpa bodisi grožnjo slo- venski znanstveni misli in še marsikaj vmes. Združeni v različnosti ter obenem vsi enaki v prostem pretoku ljudi in znanja Najširši okvir, ki se mi zdi ključen za razumevanje težav z in- ternacionalizacijo evropskega visokega šolstva in znanosti, je dejstvo, da se EU utemeljuje na soobstoju dveh vrst identitet. Medtem ko vsaj na ravni finančnega in gospodarskega doga- janja nacionalne identitete niso več prioritetne ter so se jim pridružile ali jih v precejšnji meri nadomestile druge - recimo jim evropske ali celo globalne - so politične, kulturne in jezi- kovne identitete še vedno izrazito vezane na posamezne drža- ve in njihovo nacionalno ideologijo. Zdi se, da so se univerze in znanost zaradi svojih specifičnih družbenih vlog pri tem znašle nekje vmes, razpete med obe vrsti identitet in ideologij. Položaj dodatno zapleta dejstvo, da smo internacionalizacijo teh dveh področij začeli izvajati ali se nam je začela dogajati, preden bi dorekli, kaj naj bi ta proces sploh bil in kateri so nje- govi ključni cilji. Zato razprave o tej tematiki ves čas prehajajo med dvema ravnema; po eni strani se še vedno pogajamo o pomenu bolj ali manj idealiziranih konceptov in potencialnih scenarijih, po drugi strani pa se odzivamo na stanje, ki je že postalo realnost in ki uokvirja iskanje konkretnih rešitev. V osnovi lahko nesoglasja, povezana z internacionalizacijo vi- sokega šolstva, razumemo kot razhajanja na vsaj dveh ravneh. Prvič gre za vprašanje, ali sta oba tipa identitet in ciljev EU sploh združljiva in kateremu od obeh dati prednost, če nista. Ali torej evropske univerze res lahko obenem delujejo kot avto- nomna središča razvoja nacionalnih znanosti, kultur in jezikov ter hkrati kot podaljški skupnega evropskega gospodarstva in med seboj konkurenčne si institucije na globalnem prostem trgu. Drugič pa lahko opazimo, da tudi med tistimi, ki spreje- majo dikcijo evropskih in slovenskih razvojnih programov za področje visokega šolstva, v katerih sta oba cilja predstavljena kot neprotislovna in vzajemno uresničljiva, ni soglasja o kon- kretnih rešitvah za njuno uresničevanje oziroma o tem, kako doseči, da bi univerze imele ključno vlogo pri negovanju evrop- ske kulturne in jezikovne raznolikosti, obenem pa bi s pomočjo mednarodne vpetosti, kakovostne primerljivosti in omogoča- nja izmenjav študentov in predavateljev gradile skupno evrop- sko družbo znanja. Isti dve ravni nesoglasij se odražata tudi v razpravah o jezikovnem aspektu internacionalizacije. Po eni strani je, kljub očitnemu neskladju z dejanskim stanjem, pri- sotno razpravljanje na ravni nasprotovanja oziroma strinjanja z rabo angleščine. Te diskusije se torej osredotočajo zgolj na vprašanje, ali univerze za internacionalizacijo res potrebujejo skupno linguo franco ter ali je angleščina v tem smislu edina in najboljša rešitev. Jedro razprav pa se ukvarja z nekim drugim vprašanjem: kako in koliko angleščine. Kaj imamo proti angleščini? Načelno nasprotovanje angleščini kot (prevladujočemu) učne- mu jeziku na evropskih univerzah, kjer ta sicer ni prvi oziroma državni jezik, se utemeljuje na evropskih vrednotah jezikovne raznolikosti, večjezičnosti in medkulturnosti, ki so vsaj dekla- rativno splošno sprejete kot edino sprejemljive možnosti za Evropo. Skupna evropska politika jezikovnega pouka prvega in tujih jezikov predvideva, da bi Evropejce po formuli prvi jezik 26 RAZPOTJA SLOVENŠČINA Poleg čisto realnih težav z nizkim nivojem zmožnosti v angleščini so razprave o kakovosti predavateljskih in študentskih zmožnosti v angleščini zaznamovane tudi z različnimi pogledi na vprašanje, kaj je sploh zadostno znanje angleščine za sporazumevanje v visokem šolstvu in znanosti. plus dva tuja jezika od vrtcev do univerz izobraževali za to, da bodo zmožni svoj prvi ozrima državni jezik kar se da funkcio- nalno uporabljati za vse svoje sporazumevalne potrebe in ga, ker se bodo zavedali njegove povezovalne in identifikacijske vloge, tudi dejansko bodo uporabljali. Obenem pa naj bi jim izobraževanje omogočilo tudi dovolj visoko zmožnost v vsaj dveh tujih jezikih. S tem bi bil po eni strani dosežen čisto pra- gmatičen cilj zmožnosti sporazumevanja s tujimi (poklicnimi) partnerji. Po drugi strani pa naj bi znanje tujih jezikov, ki je po mnenju tistih, ki poudarjajo ta aspekt, nerazdružljivo pove- zano s poznavanjem in razumevanjem tujih kultur, podpiralo medkulturni dialog in strpno sprejemanje različnosti. Ker je s tega gledišča internacionalizacija evropskega visokega šolstva dojeta predvsem kot priložnost za bogatenje medkulturnih sti- kov, izmenjavo različnih znanj in pogledov na svet, ki izhajajo iz evropske raznolikosti, ter izpopolnjevanje znanja različnih tujih jezikov, je razumljivo, da bi bila po mnenju njegovih za- govornikov optimalno izvedena brez uvedbe angleščine kot univerzalnega učnega jezika. Sploh zato, ker naj bi vsesplošna raba angleščine ne krnila zgolj jezikovne raznolikosti, ampak bi vnašala tudi vsiljeno amerikanizacijo znanstvenih žanrov in drugih kulturnih vzorcev. Zanimivo je tudi, da se pod vpli- vom tržne logike, ki se sicer pripisuje predvsem zagovorni- kom uvajanja angleščine kot delovnega jezika nadnacionalnih področij, vse bolj razvijajo argumentacije, ki večjezičnosti ne predstavljajo zgolj kot kulturno, ampak tudi kot gospodarsko prednost, povezano z zadovoljstvom potrošnikov, ki jim je na voljo čim več storitev v prvem jeziku. Se en aspekt sociolingvističnih pomislekov, ki se spet osredoto- čajo predvsem na družbeno-kulturno vlogo jezikov, je povezan z opozorili, da zagovorniki uvedbe angleščine kot univerzalne- ga visokošolskega učnega jezika upoštevajo zgolj njeno spora- zumevalno, utilitarno vlogo, in je pravzaprav ne obravnavajo več kot tujega jezika, ampak kot temeljno komunikacijsko ve- ščino, medtem ko spregledujejo njeno simbolno in identifika- cijsko vlogo. Torej dejstvo, da angleščina ni le skupno sporazu- mevalno sredstvo na vseh ključnih področjih posameznikovega in družbenega delovanja, ki so prerasla nacionalne razsežnosti, in kot taka lingua franca, ki pripada vsem in nikomur, ampak hkrati ostaja tudi prvi oziroma materni jezik. Hegemonski po- ložaj angleščine v tem pogledu - skladno s predpostavko, da se najlažje in najceloviteje izražamo v prvem jeziku - le še utrjuje (nepravično) privilegiran socialni in ekonomski položaj njenih rojenih govorcev. Samo dejstvo, da se angleščina uveljavlja kot svetovna lingua franca namreč ni neodvisno od tega, da je ta prvi jezik v državah, ki imajo zaradi svoje gospodarske in po- litične moči ter številčnosti populacije najizrazitejši vpliv na potek globalizacijskih procesov. Naslednji sklop sociolingvističnih pomislekov se nanaša na raz- širjenost in kakovost znanja angleščine. Ohranjanje visokošol- skega procesa v državnih jezikih s tega stališča ni le draga in zamudna utopična kulturniška kaprica, ampak ima v trenutnih okoliščinah močno socialno razsežnost. Ob sedanji svetovni razširjenosti znanja angleščine, predvsem pa njegovi kakovosti, bi namreč prevlada angleščine kot učnega jezika lahko pospe- šila elitizacijo visokega šolstva in povečevanje socialnih razlik. Temu argumentu pritrjujejo tudi opažanja dekanov slovenskih fakultet, ki ugotavljajo, da angleščina, kljub svoji navidezni univerzalnosti, pogosto ni rešitev, saj je mnogi izmenjavni štu- denti ne obvladajo dovolj, da bi v njej lahko opravili študijske obveznosti na fakultetah, kjer gostujejo. Poleg čisto realnih težav z nizkim nivojem zmožnosti v angle- ščini so razprave o kakovosti predavateljskih in študentskih zmožnosti v angleščini zaznamovane tudi z različnimi pogledi na vprašanje, kaj je sploh zadostno znanje angleščine za spo- razumevanje v visokem šolstvu in znanosti. Prepričanje, daje znanstveno-strokovna zvrst med intelektualno najzahtevnej- šimi in je torej za sporočanje v njej treba jezik obvladati zelo dobro, in ne samo povprečno, pogosto vidi ideal v angleščini kot prvem jeziku, h kateremu naj bi stremelo tudi obvladova- nje angleščine kot drugega oziroma tujega jezika. V tem smi- slu je znanje angleščine tujega govorca nujno obravnavano kot odklon od povsem tekočega in polnofunkcijskega obvladova- nja rojenih govorcev in prestižnega položaja te stopnje obvla- dovanja jezika. Po drugi strani pa se uveljavlja mnenje, da je treba sprejeti in upoštevati dejstvo, da akademska angleščina POMLAD 2014 27 SLOVENŠČINA ni nikogaršnji materni jezik in da se, kadar jo za znanstveno- -strokovno sporazumevanje uporabljajo tuji govorci, uvršča med ostale bolj ali manj sofisticirane globishe, torej semantično in sintaktično okrnjene različice angleščine s pluralnimi stan- dardi, za katere ni nujno, da jim je angleščina kot prvi jezik absolutna normativna referenca. Prav omejenost in ogolelost tovrstne angleščine, ki temelji na eksplicitnem in nemetaforič- nem izražanju, je eden ključnih argumentov tistih pomislekov proti angleščini kot svetovnemu jeziku znanosti, ki se osredo- točajo na domnevno spoznavno vlogo jezikov, k čemur se bom natančneje vrnila v nadaljevanju. Na kratko prehajam še k razpravam, v katerih je uvedba angle- ščine kot lingue france visokega šolstva sprejeta kot dejstvo in ki se ukvarjajo predvsem s tem, v kakšnem razmerju in kako jo kombinirati z državnimi jeziki. Iz dokumentov, ki postavljajo smernice razvoju visokega šolstva, ter iz predmetnikov univerz je razvidno zavzemanje za to, da se v angleščini ne bi izvajala več kot četrtina vseh vsebin ter da bi se predmeti in programi v angleščini izvajali predvsem na drugi in tretji stopnji bolonj- skega študija. S tem naj bi se izognili težavam, na katere opo- zarjajo v državah, ki že daljše obdobje precejšen delež pred- metov in programov izvajajo v angleščini, kot so na primer Nizozemska, Danska, Švedska in Nemčija. Strokovnjaki v teh državah opažajo, da njihovi diplomanti angleško sicer govorijo tekoče, vendar gre ta njihova zmožnost na račun vedno slab- še kompetentnosti v strokovni in v najslabšem primeru tudi drugih zvrsteh uradnega jezika lastne države. Dekani univerz pa opozarjajo, da angleščina na drugi in tretji stopnji morda sicer rešuje ta problem, ne pa tudi zagate, ki je eden ključnih povodov za njeno uvajanje na slovenskih univerzah - daleč najvišja fluktuacija izmenjavnih, predvsem Erasmus študen- tov, ki povprašujejo po predmetih v angleščini, je namreč na prvi študijski stopnji. Ali slovenščina lahko o(b)stane brez znanstveno-strokovne funkcijske zvrsti in ali obstaja slovenska znanost brez slovenščine? Razprave o jezikovni plati novega slovenskega »Zakona o vi- sokem šolstvu« potrjujejo konceptualna razhajanja, ki sem jih omenjala v uvodu. Na zakon, ki se očitno umešča v diskurz kako in koliko angleščine, strokovna javnost v veliki meri odgo- varja z argumentacijami o pomenu in pomembnosti sloven- skega jezika. Morda še bolj kot prejšnjemu očitajo novemu »Zakonu o viso- kem šolstvu« ohlapno dikcijo v zvezi z jezikovnimi vprašanji, saj kljub drugačnim določilom v slovenski ustavi in »Zakonu o javni rabi slovenščine« dopušča rabo zgolj tujega jezika, de facto torej angleščine, za izvajanje študijskih programov, pri 28 RAZPOTJA SLOVENŠČINA katerih sodelujejo gostujoči učitelji iz tujine in je vanje vpisa- no večje število tujih študentov. Možnost izvajanja programa v angleščini razširja novi zakon tudi na študijske programe, ki se izvajajo skupaj s tujimi izobraževalnimi institucijami, in na tiste, ki potekajo samo v tujini. Ker je vprašanje, kaj je večje število tujih študentov, prepuščeno interpretaciji in ker vsaj tistih skupnih programov, ki se bodo izvajali (tudi) v Sloveniji, najbrž ne bodo obiskovali samo tuji študenti, se novemu zako- nu očita, da preveč liberalno odpira vrata angleščini. Argumentacije, zakaj je tudi tako omejeno uvajanje anglešči- ne še vedno problematično, ubirajo dve poti. Prve se eksplici- tno utemeljujejo v nacionalni ideologiji, poudarjajo simbolno - identitetno, nacionalnointegrativno in državotvorno - vlogo slovenščine ter vzpostavljajo z zgodovinskimi dejstvi podkre- pljen trikotnik slovenščine, slovenske države in slovenske uni- verze, v katerem je vsako oglišče pojmovano kot temelj drugih dveh. Slovenska univerza 21. stoletja je s tega gledišča razu- mljena kot novoveška nacionalna univerza, za katero je ključna prav raba nacionalnega jezika, in ki svoje družbeno poslanstvo opravlja s tem, da posreduje in ustvarja nacionalno, slovensko znanost. Poleg že omenjenega dejstva, da so v središču pozor- nosti teh argumentacij simbolne vloge po eni strani jezikov in po drugi strani področij in institucij, na katerih so ti rabljeni, so te argumentacije mnogokrat povezane tudi z bolj ali manj eksplicitno izraženim prepričanjem o spoznavni vlogi jezika oziroma, nekoliko posplošeno rečeno, s prepričanjem, da mi- slimo v nacionalnih jezikih. Temeljijo torej na predpostavkah, da so človeške misli določene s kategorijami, ki jih določajo nji- hovi jeziki, oziroma v blažji različici, da je naše razumevanje in razlaganje sveta, ki se je začelo simultano z usvajanjem prvega jezika in je bilo posredovano prek njega, pogojeno s prvim je- zikom in se zato med jeziki razlikuje. Prepričanje o spoznavni, ontološki vlogi jezika ima nesporno bogato filozofsko - če omenim samo Heideggra, Wittgenste- ina in Gadamerja - in literarno zaledje, značilno pa je tudi za začetnike slovenskega slovaropisja, ki so si prizadevali popisati slovenski pojmovni svet, ne pa prevajati nemškega. Aplicirano na našo problematiko pa seveda pripelje do sklepa, da je slo- venska znanost kot rezultat spoznavnih procesov taka, kot je, ravno zato, ker je bila mišljena s pojmi slovenskega jezika. Je torej znanost, ki jo Slovenec domisli v angleščini, še slovenska? Pri iskanju odgovora na to vprašanje je zanimivo upoštevati dejstvo, da se je pojmovni svet slovenske znanosti vseskozi gradil na podlagi informacij, ki so prihajale iz drugih jezikov, najprej pretežno iz nemščine, nato srbohrvaščine in danes an- gleščine. Prav tako ne smemo pozabiti, da je ena od ključnih definicij znanosti ravno njena intersubjektivna preverljivost in v tem smislu univerzalnost. Spoznanja sodobnih kognitivnih znanosti predstavljajo spo- znavno vlogo jezika v veliko kompleksnejši luči. Tudi če se dis- tanciramo od drugega skrajnega pola, torej prepričanj, da mi- slimo v možganščini, ki je univerzalna psihološka zmožnost, neodvisna od nacionalnih jezikov, se zdi smiselno upoštevati ugotovitve, da jezik ni edina, ampak samo najnovejša in naj- učinkovitejša oblika posredovanja zavestnega mišljenja ter da pravzaprav ne gre samo za en, pojmovni jezik, ampak, če se sklicujem na Gregorja Tomca, vsaj še za številčni, glasbeni in slikovni jezik. Po eni strani bi spoznanje o tem, da pojmovni jezik in misel le nista tako tesno povezana, v kontekstu inter- nacionalizacije visokega šolstva in znanosti lahko pomenilo spodbudno novico. Po drugi strani pa je z internacionalizacijo še očitnejša delitev na tiste »trde znanosti«, ki v veliki meri »mislijo« v številčnem jeziku in se torej vsaj na videz lažje pri- lagajajo uvedbi angleščine, ter na družboslovje in humanistiko, za katere se zdi, da so tesneje povezane s pojmovnimi, torej nacionalnimi jeziki, in jim zato prehod na angleščino predsta- vlja hujše probleme. To pa samo še poglablja njihov siceršnji deprivilegiran status neznanstvenih, neuporabnih in nepro- fitnih ved. Druga izrazita veja argumentacij proti angleščini se sklicuje na nevarnosti izgube področja. Gre za pojav, pri katerem na določenem področju delovanja jezikovne skupnosti tuji jezik izpodriva ali povsem zamenja prvi jezik te skupnosti. To pome- ni, da prej polnorazvit in polnofunkcionalen jezik izgubi eno od svojih funkcij v javnem življenju, kar naj bi, če gre za tako reprezentativno področje, kot sta visoko šolstvo in znanost, lahko povzročilo upad rabe tudi na drugih javnih področjih in s časom privedlo do njegovega umika v sfero zasebnega, nefor- malnega sporazumevanja oziroma do folklorizacije jezika. Pre- nehanje rabe jezika na področju visokega šolstva in znanosti za jezik pomeni izgubo terminologije, specifičnih skladenjskih in besedilnih vzorcev. Omejitev rabe na zasebno sfero pa po analogiji še zmanjšuje produktivnost besedotvornih vzorcev, prinaša posploševanje morfemskih vlog, izgubo besedišča ter mnoge druge sistemske poenostavitve. Po najbolj črnem scena- riju pa lahko privede tudi do izumrtja jezika. Sporazumevalna in simbolna vloga prvega jezika naj bi namreč bili v sodobnih družbah tako izrazito soodvisni, da je, če prvi jezik ne živi kot POMLAD 2014 29 SLOVENŠČINA Dejstvo. da se tudi med sociolinevisti razhajajo interpretacije o tem. kaj naj J— ^^m J J m J - j J J bi različne oblike uvajanja angleščine kot visokošolskega jezika vomenile za J— —m državne jezike, odpira vprašanje o natančnosti in preverljivosti teh predvidevanj. polnofunkcionalno sporazumevalno sredstvo javnega življenja, s tem omajana tudi njegova identifikacijska, čustvena vloga, za- radi česar začne s časom zamirati tudi v zasebnih okoliščinah in po fazi polgovorcev povsem izgine. Zanimivo pri teh argu- mentacijah je, da se sklicujejo na okoliščine, ki so po mnenju mnogih nerealne in pretirane. Po bolj optimističnih napove- dih namreč tudi popolna izguba enega področja rabe, čeprav bi šlo za tako prestižno in pomembno področje, kot je visoko šolstvo, ne pomeni že kar zamiranja celotne javne rabe jezika. Poleg tega pa v »Zakonu« pravzaprav nikjer ni govora o enoje- zičnem angleškem visokem šolstvu, ki bi mu upravičeno očitali odvzemalni značaj. Zato ga njegovi zagovorniki razumejo kot povsem legitimen poskus dodajalne dvojezičnosti. Gre za situ- acijo, v kateri bi angleščina in slovenščina sobivali kot jezika vi- sokega šolstva, ne da bi bila zato ogrožena polnofunkcijskost slovenščine ter njena simbolna vloga. Dejstvo, da se tudi med sociolingvisti razhajajo interpretacije o tem, kaj naj bi različne oblike uvajanja angleščine kot viso- košolskega jezika pomenile za državne jezike, odpira vpraša- nje o natančnosti in preverljivosti teh predvidevanj. Povezave med (ne)rabo jezikov na določenem področju javnega življenja ter njihovimi sistemskimi lastnostmi, jezikovnimi zmožnost- mi njihovih govorcev ter splošnim družbenim in psihološkim statusom jezikov so nesporne in jih je mogoče opazovati na primer pri slovenščini zamejcev in izseljencev. Po drugi strani pa jezikovna skupnost ni kolonija bakterij na laboratorijskem stekelcu, pri kateri bi lahko poljubno variirali različne spremen- ljivke, ki vplivajo na položaj in življenje jezikov - denimo šte- vilo področij njihove rabe, obseg besedilne produkcije, število govorcev, njihove jezikovne zmožnosti, socialni in ekonomski položaj, vrednostni odnos do jezikov ipd. - s katerimi bi z go- tovostjo ugotovili, v katerih primerih je angleščina za sloven- ščino dejansko ogrožajoča in v katerih ne. Zato bi bilo verjetno dobro, da bi jezikoslovci, ki se ukvarjamo s temi vprašanji, od- krito povedali, da marsičesa ne vemo in da pri svojih ocenah marsikdaj izhajamo iz načela previdnosti. Druga po mojem zelo razbremenjujoča poteza pa bi bila, da bi se jasno zavedli, da večina jezikoslovnih znanstvenih prispevkov o jezikovnem aspektu internacionalizacije visokega šolstva neprestano meša dve ravni razprave - kaj je res in kaj ni na eni strani ter kaj je dobro in kaj je slabo na drugi. Obe sta seveda potrebni in povsem legitimni. Sprijazniti se je treba samo, da jezikoslovci lahko bolj ali manj celovito in zanesljivo predvidimo učinke uvajanja angleščine kot jezika znanosti in visokega šolstva ter opozorimo nanje. Ne moremo pa znanstveno dokazati, daje uvedba angleščine nekaj slabega, ker to enostavno ni znanstve- no, ampak vrednostno, moralno vprašanje. Morda pa bo vse skupaj razpletla čisto konkretna in preprosta rešitev, ki jo predlaga nova Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko - simultano strojno prevajanje.* 30 RAZPOTJA