118 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/4 Viri in literatura Karel Glaser, 1895: Zgodovina slovenskega slovstva II. Ljubljana: Slovenska Matica. Boris Golec, 2012: Nedokončana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stolet- jem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Siniša Horvat, 2006: Povijest varaždinske gimnazije od utemeljenja do obilježavanja 350. obljetnice njezina djelovanja (1636.– 1986.). Gimnazija u Varaždinu 1636.–2006. Varaždin: TIVA Tiskara Varaždin. 11–55. Fran Ilešič, 1905: Korespondenca dr. Jos. Muršeca. Ljubljana: Narodna tiskarna. Marko Jesenšek, 2015: Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika. Maribor: Medna- rodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora 110). Anton Krempl, 1826: Evangelji na vse nedele no svetke. Univerzitetna knjižnica Maribor, Ms 83. Anton Krempl, 1843: Sveti nedelni ino svete- šni evangeliji. V Gradci. Lino Legiša, Alfonz Gspan idr., 1956: Zgo- dovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Slo- venska Matica. Lino Legiša, 1938: Slovenska poezija od Vo- dnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Kranjsko Čbelico (1806–1828). Ljubljana: [s. n.]. Antoša Leskovec, 1991: Politični in kulturni razvoj Maribora 1752–1850. Maribor skozi stoletja. Maribor: Obzorja. 195–227. Jože Mlinarič, 1987: Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhi- diakonata med Dravo in Muro: 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve. Martina Orožen, 1996: Oblikovanje enotne- ga slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Bernard Rajh (ur.), 1998: Dajnkovo berilo. Maribor: Slavistično društvo. (Zora 4). Matej Slekovec, 1902: Kapela žalostne Mate- re božje v Središču in njen častni venec. Ma- ribor: [samozaložba]. Marijan Smolik, 2011: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi: od začetkov do konca 18. stoletja. Druga, elektronska, pregledana izdaja. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ez- mono:ovr/VIEW/ (pridobljeno 24. 11. 2016). Jan Šedivy, 1963: Posledice in pomen mari- borskih štipendij. Jezik in slovstvo. 266–267. Vinko Škafar, 1993: Knjige in knjižica v nek- danjem kapucinskem samostanu v Maribo- ru. Časopis za zgodovino in narodopisje 64, 62–92. Vinko Škafar, 1998: Nabožno slovstvo Petra Dajnka. Dajnkov zbornik. Ur. Marko Jesen- šek, Bernard Rajh. Maribor: Slavistično dru- štvo. (Zora 3). 275–295. Janez Šumrada, 2002: Janez Nepomuk Pri- mic in ustanovitev stolice za slovenski jezik na liceju v Gradcu 1811. Slavistična revija 50/1. 51–60. Viktor Vrbnjak, Metka Vrbnjak, 2006: Šta- jerci na varaždinski gimnaziji. Zgodovinski zapisi III. 31–38. Nina Ditmajer PRIŠO JE GLAS – PREKMURCI V VOJNI 1914–1918 Dokumentarna razstava v Pomur- skem muzeju v Murski Soboti 2015 s katalogom, avtorice Metke Fujs s sodelavci V Pomurskem muzeju v Murski Sobo- ti, ki praznuje 60-letnico ustvarjalnega delovanja v pokrajini ob Muri, so po- stavili na ogled izjemno zanimivo in sporočilno bogato razstavo, ki je rezul- tat obsežnega raziskovanja vse od leta 2013. Sodelavci muzeja pod vodstvom Metke Fujs, ki je avtorica razstave OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 119 in hkrati tudi njena oblikovalka, so namreč ocenili, da je prva svetovna vojna pustila tudi v Prekmurju trajne in globoke sledi, ki pa doslej niso bi- le podrobneje raziskane in osvetljene – ne samo za strokovno, ampak tudi za širšo javnost. Zelo malo je pisnega gradiva o teh časih, pa tudi muzejskih predmetov iz tega obdobja v muzeju ni veliko. Ker so soboški muzealci želeli celovito predstaviti vojno dogajanje ob stoletnici začetka tega velikega vojaške- ga spopada v Evropi, so se odločili za poglobljeno raziskavo in se pridružili ostalim slovenskim muzejem, ki so le- ta 2014 postregli z novimi spoznanji o prvi svetovni vojni in njenih odmevih (ter predvsem posledicah) za sloven- ski prostor in Slovence. V raziskavi so sodelovali Pomurski muzej iz Murske Sobote (Metka Fujs), Pokrajinski arhiv Maribor (Gordana Söveges Lipovšek), Inštitut za narodnostna vprašanja Lju- bljana – enota Lendava (dr. Attila Ko- vacs), Mark Krenn, mag. Franc Kuzmič in Agnes Tatrai. K naboru gradiva in predmetov za razstavo so povabili tu- di mnoge zunanje sodelavce, ljubitelj- ske poznavalce te tematike in zbiralce različnega gradiva. Projekt so naslovili Prišo je glas, torej v pristnem, prek- murskem jeziku, s katerim so izvirno povzeli naslove najrazličnejših poro- čil in sporočil z bojišč prve svetovne vojne v lokalnem časopisu Novine. V časopisu je bilo običajno zapisano: »Glasi«, »Doubili smo glas«, »Prišo je glas, ka … (torej prišlo je sporočilo, da so potekali boji, da je kdo padel, da so nekoga odlikovali …). Zelo izvirna poteza avtorice razstave, ki ji je za po- polnejše razumevanje in prepoznav- nost dodala še podnaslov Prekmurci v vojni 1914–1918 in z njim konkretno napovedala temo projekta oz. razstave. Da je bil omenjeni projekt res ambicio- zno načrtovan in tudi izveden, pričajo ne samo obseg razstave s posrečeno po- stavitvijo v sicer omejenih razstavnih prostorih, pač pa tudi kar tri tematske publikacije. Pripravili so celo notni za- pis skladbe »Juli 1917«, posvečene 83. c.-kr. pehotnemu polku, v katerem se je borilo največ Prekmurcev. Našli so ga v arhivu in ga zapisali na zgoščenki. Da je prva svetovna vojna še kako glo- boko zarezala v to pokrajino in obču- tno prizadela tamkajšnje prebivalstvo, priča tudi podatek o 2790 žrtvah prve svetovne vojne z območja današnjega Prekmurja. Toliko imen je doslej zna- nih, mnogo žrtev pa je ostalo za vedno tudi brez imen in grobov. In vsem je posvečena razstava, ki nam zelo pregle- dno, nazorno, zgodovinsko objektivno in verodostojno prikazuje ta hudi čas in konflikt neverjetnih razsežnosti. Ponuja temeljit razmislek o njegovih vzrokih, predvsem pa posledicah. Med posledicami spopada v prvi svetovno vojni je tudi razpad nekdanjega velike- ga avstro-ogrskega cesarstva in posle- dično pripojitev sedanjega Prekmurja k novo nastali državi, Kraljevini SHS. Razstavo (grafična izvedba Tomi- slav Vrečič, tehnična realizacija Boris Orešnik in Jože Varga, konservator predmetov je bil Milan Zver, avtor pe- dagoškega programa pa Mateja Huber) spremlja tudi obsežni katalog, ki pri- naša obilico dragocenih podatkov o pokrajini ob Muri pred začetkom prve svetovne vojne, med njo in tudi po njej, ko je ta prostor zajelo »revolucionarno vrenje« kot posledica nakopičenih poli- tičnih in družbenih napetosti, velikega nezadovoljstva in hudih socialnih stisk prebivalstva. Prekmurje je bilo pred 120 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/4 vojno upravno razdeljeno med dve žu- paniji, na županijo Železno s sedežem v Sombotelu in županijo Zala s sedežem v Zalaegerszegu. Po popisu prebivalstva iz leta 1880 je na tem območju živelo 73.800 ljudi, od tega 54.518 Slovencev. Po popisu iz leta 1910 pa je tod živelo 90.513 ljudi, med katerimi se je precej povišal delež madžarsko govorečega prebivalstva, kar je bila posledica ogr- ske nacionalne politike. Slovensko go- voreče prebivalstvo je ostalo na dobrih 74 %. Večina je bila katoliška, 28 % je bilo protestantov (luterani in kalvinci), 1 % pa so predstavljali Judje. Urbano sta se do leta 1914 najbolj razvili Mur- ska Sobota in Dolnja Lendava, ki sta bili z železnico povezani z notranjostjo države. V obeh mestih so bile državne ustanove, osnovne državne in cerkvene šole, trgovine, denarni zavodi, manjši gospodarski obrati in tovarna dežnikov v Lendavi. Vsa politična in gospodar- ska moč je bila skoncentrirana v rokah plemstva in novodobnih meščanov (bankirji, odvetniki, zdravniki in tr- govci), večinsko kmečko prebivalstvo pa je bilo zelo revno in v glavnem brez lastne zemlje. Delali so kot najemniki na grofovski zemlji, veliko jih je od- hajalo na sezonsko delo in kar 6000 ljudi je že do leta 1910 odšlo v ZDA. Družabno in kulturno življenje je bilo povezano z madžarskima društvoma, v trgovini je bila vidna vloga Judov, Slo- vence je bolj ali manj povezovala Kato- liška cerkev, ki je izdajala časopise, kot so Marijin list, Koledarji srca Jezušove- ga in Novine. Po sarajevskem atentatu 28. junija 1914 in kasnejši vojni napovedi Avstro- -Ogrske Srbiji se je začela izvajati mo- bilizacija, ki je zajela tudi Prekmurje. Prekmurci so polnili enote kot naborno območje za ogrski del monarhije, ki je bila razdeljena na 16 korpusnih obmo- čij, v katerih je potekal nabor v cesar- sko-kraljeve pehotne polke. Območje današnjega Prekmurja je bilo vključeno v V. korpus s sedežem v Bratislavi, naj- več nabornikov pa je bilo vpoklicanih v 83. c.-kr. pehotni polk z nabornim sedežem v Sombotelu in v 48. c.-kr. pehot ni polk z nabornim sedežem v Veliki Kaniži. Kraljevina Ogrska je bi- la razdeljena na 6 honvedskih območij, območje današnjega Prekmurja pa je bilo vključeno v IV. Honvedsko obmo- čje, prav tako s sedežem v Bratislavi. Največ nabornikov je bilo vpoklica- nih v 18. madžarski kr. domobranski (Honved) pehotni polk s sedežem v Sopronu, 20. madžarski kr. domobran- ski (honved) pehotni polk s sedežem v Veliki Kaniži in 31. madžarski kr.- -domobranski (honved) pehotni polk s sedežem v Veszpremu. Vsa naborna območja so na razstavi (in v katalogu) nazorno prikazana na kartah, dodane so oznake enot, fotografije o odhodu iz domačih krajev in značilna oprema vojakov in častnikov. Prikazan je zače- tek spopada po atentatu, predstavljeno balkansko in vzhodno bojišče, kjer se je največ Prekmurcev borilo v 83. c.-kr. pehotnem polku in še v nekaterih eno- tah in to v glavnem na območju med Lublinom in Ivangorodom. V bojih z Rusi jih je največ padlo decembra 1914 pri Szuloszowi. Sledili so premiki proti Krakovu, bitke pri Lvovu in nato boji v Karpatih. Vojna je trajala in trajala, padali so vedno novi in novi vojaki, tudi Prekmurci. Avtorica razstave je zelo posrečeno umestila v ta del prika- za pisma s fronte, najrazličnejše pred- mete vojakov, osebni pribor, pribor za hrano, sanitetne pripomočke in kratke OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 121 biografije nekaterih posameznikov (Jožef Toplak, Štefan Korpič, Franc Bojnec, Peter Kutoš, Viljem Županek, Štefan Hozjan, Žigmond Janko in Ma- tilda Janko, roj. Kovač), s pomočjo katerih lahko res natančno spoznamo trpljenje vojakov na frontah, pa tudi te- žave domačih, še zlasti potem, ko se je odprlo tudi italijansko, torej soško bo- jišče, kamor je bil v letih 1916 in 1917 premeščen del polkov s prekmurskimi vojaki. Na italijanskem bojišču jih je padlo 250. Mnogi prekmurski vojaki so bili za pogum in druga dejanja tudi odlikovani in temu poglavju je tako na razstavi kot v katalogu namenjenega precej prostora. Razstava in katalog se zaključujeta s podatki o padlih in pogrešanih vojakih. Avtorica zelo ko- rektno zapiše, da natančno število pa- dlih Prekmurcev ne bo nikoli znano, tudi ne število tistih, ki so zaradi vojne utrpeli različne poškodbe, saj je vojna poleg invalidnosti določenih stopenj pustila tudi mnoge psihološke in du- hovne posledice. Ne samo med vojaki na frontah, tudi med prebivalstvom, ki je ostalo doma in trpelo veliko pomanj- kanje. Padli imajo urejena grobišča na tujem (eno od vojaških pokopališč je še posebej nazorno prikazano in obisko- valca dodobra pretrese), v domači po- krajini pa je je bilo postavljenih le malo spomenikov ali spominskih obeležij. To so običajno spominske plošče na fasadah cerkva in kapel in samo en sa- mostojni spomenik. Zaključek prinaša kratko, a jasno in razumljivo sporočilo o posledicah vojne in Prekmurcih. V samem Prek- murju vojaških operacij seveda ni bilo, vojno pa so prebivalci še kako občutili, predvsem zaradi splošnega pomanjka- nja življenjskih dobrin. Posledice vojne so bile velikanske politične spremem- be, ki so prinesle razpad cesarstva in Kraljevine Ogrske, prebujena narodna gibanja, proces oblikovanja novih dr- žavnih meja na mirovni konferenci in sovjetsko revolucijo. Vse te spremembe so pustile sledi tudi v Prekmurju. Za- pleteni časi po končani vojni leta 1918 so bili izjemno dinamični, dogodki so se vrstili kot po tekočem traku, nekaj časa smo imeli celo samostojno Mur- sko republiko. Končno je bilo odloče- no, da Prekmurje pripade novi državi, Kraljevini SHS. To se je zgodilo avgusta 1919 in to je bila tudi največja slovenska teritorialna pridobitev po prvi svetovni vojni. Za Slovence v Prekmurju so prišli boljši časi za kulturni razcvet in razvoj, v gospodarskem pogledu pa kakšnega posebnega napredka ni bilo, saj je ves svet kmalu zašel v veliko gospodarsko krizo, ki tudi Prekmurja ni obšla. Marjan Toš