lesku (1. 1723), v Dol. Jezeru (1. 1682) itd. Kar se časovnega območja našega rene-sansko-baročnega stropa tiče, moramo kon-statirati, da se njegov prvi pojav in odmiranje gotskega tipa krijeta najmanj za celo pol-stoletje. Prvi pojav kasete smo konstatirali že zadnjič 1. 1577 v Dvoru pri Polhovem Gradcu, čeprav kot nositeljice gotskih dekorativnih  motivov.
Najstarejši gotovo renesanški dosedaj znani strop pri nas je bil v cerkvi  sv.  Petra  v Ljubljani.   Ohranil se nam ni, omenjam ga pa, ker se nam je ohranilo ime slikarja, ki ga je poslikal (Matija Raissniger — Res-nikar).3  Kasete  (gemalte   T a f e 1 n)   so bile 1. 1602 prepeljane po Ljubljanici k sv. Petru m pribite na strop. Od ok. 1. 1620 dalje pa imamo celo serijo takih stropov ohranjenih; in čeprav imamo iz istega časa ohranjene tudi še, kakor smo v prvem članku konstatirali, datirane   strope   gotskega   tipa,   nedatirane bržkone še nekoliko pozneje, vendar lahko izjavimo,  da je XVII.  stol.  domena renesan-skega  stropa  in  je  stari   tip  samo  izjema. Chronova   doba   pomeni   tudi   v   tem   ozira popolno_ uveljavljenje renesanskega principa kompozicije   ornamenta   in   delitve   ploskve. Najbogatejše    in    estetsko   najučinkovitejše strope je ustvaril konec XVII. stol., vsaj če sodimo_ po  closedaj   znanem  gradivu.   Višek pomenja strop v Gostečem pri Škof ji Loki iz 1. 1699; tu je tudi najbolje ohranjen celotni milje takega prostora. Krasen je dalje strop cerkvice sv. Jurija pri Tržiču iz 1. 1698 in pa v svojem načinu preprosti tehniki in okusu prilagojenih   motivov   neprekošen   strop   na Bloški Polici pri Ložu iz 1. 1693. V XVIII. stol. se kmalu občuti razkroj, tozadevno rokodelstvo je opešalo, kar čutimo tudi na še visoko stoječem poslikanem stropu v Nadlesku iz 1. 1723 in 1725 (kor), posebno pa pri stropu v Belem kamnu (Weissenstein) na Kočevskem.   Dokaz   zato   je   tudi   podaljšek stropa v Kostanju 1. 1725. Najkesnejši meni dosedaj znani leseni strop v cerkvi sv. Katarine na Plešivici pri Žužemberku iz 1. 1767 nosi vse znake obubožanja in pokmetenja tozadevnega rokodelstva. Iz XVIII. stol., ki je ustvarilo sicer lepe strope n. pr. v Lopati pri Hinjah (1. 1743) in v Rat ju istotam, mi vendar dosedaj ni znan noben slučaj enake plemenitosti oblik, preračunjenih proporcij in porabe sredstev,  kakor jo^ dokazujejo kar po vrsti stropi XVII. stol. Število spomenikov po približno tretjem desetletju XVIII. stol. rapidno pada, ker je zidani obok tudi v majhnih prostorih zavladal na vsi črti. Zanimivo je na drugi strani opazovati, kako se v ti stroki umetne obrti, ki je v svojem razcvitu   enakovredna   in   paralelna   oni,   ki ustvarja   zlate   oltarje   XVII.   stol.,   pribli-
{i Gl. J. Vrhovnik, Arhivski poberki o nekaterih slikarjih in kiparjih 15. do 18. stol. v Zborniku za Um. zg-odov. L II., str. 125.
STRAŽNI VRH: LESENI STROP, DETAJL (ZAČETEK XVIII. STOL.).
žujeta in polagoma strneta iz velike, takrat svetovne umetnosti prineseni tip in kmetski okus. Plemenite stroke umetne obrti, v kateri ustvarjata mizar in poklicni slikar v enakopravnem sotrudništvu, se polasti polagoma domače rokodelstvo in izpodrine sčasoma popolnoma plemenito delo, kakor ga predstavlja n. pr. strop v Gostečem. Razumljivo je, da se ob tem pojavu ustvarijo tudi gotove pokrajinske tradicije. Posebno se nam vsiljuje taka skupina z izrazito po svoje pojmovano ornamentiko in že omenjeno svojevrstno ob straneh pristrešeno kompozicijo stropa za Cirkniško jezero in njegovo okolico s Starim trgom, dalje za bližino Kočevja; gotovo se jih bo dalo konstatirati še več. Treba pa bo obravnavati skupaj strope, slikane antepen-dije, omare in slikane odnosno plastično orna-mentirane skrinje, na katerih ta obrt živi skoro do naših dni.
Dodajem kratek kronološki pregled meni dosedaj znanih tozadevnih spomenikov z izrecno pripombo, da je pregled slučajen in več kot nepopoln; dragocen je pa nedvomno kot ogrodje za bodoče študije, saj je velik del datiran.
245