Anton Umek Okiški. G. Prešinila resnica tomno znaustvo, Poblažila je umu svitlo pot; Osnove čudne gleda le keršeanstvo, Ker prosto jadra duh njegov povsod. Pozna začetek večni in stvarjenje, Ker kaos ne zapira mu oči; Le ono ve, kaj smert je, kaj življenje, Kaj čas, kaj doba vekovitosti. Tako poje Okiški v ,,Abunovein sainogovoru na morji", kjer z ozirom na razpadli svet gerški in latinski kaže časa velike spremembe in da na mestu velikanskih dvorov silovitih nekdanjih cesarjev slovi sedaj prestol Petrov. — Kje rajskega Olimpa so višave, kjer nekdaj bival je z maliki Cen, pomenljivo poprašuje; zapodil dim je svit resnice prave, le rešil broj se praznih je imen. Prišla je moč besede silovite, na nebu se prikazal zmage križ; neskončnosti so pota vsim odkrite, ko jih obsije 20* večne luči bliš. — Sicer je sveto mater — cerkev Kristusovo — težko stalo, da tak povzdignila je tužni svet, opeva dalje; kervi potoke drage je veljalo, iz kterih vekoviti klije cvet. Al zemlja se je rajsko prerodila, zaraščal pred jo je osat in mah. Celo baibarska moč se je vklonila, v milino se spremenil ljuti strah. — Kar je tu (str. 46. 47.) ob kratkem povedal, popčval je tTmek tudi v pesmi ,,Poezija v keršanstvu", ki se nahaja (str. 244) v spomenici nZlati Vek", ktero je o tisučnici slovanski 1. 1863 dala bila na svetlobo petorica slovenskih duhovnov domoljubov. V njej malovernim pesnikom, ki otožni vzdihajo po poganstvu in njegovih sladnostih, češ, da preč so v kerščanstvu poezije časi zlati, da tujka tava v pregnanstvu, da več ne sije blaga ji spomlad, da prazni kerščanstva so kraji i. t. d., odgovarja Okiški: Nikdar — nikdar! Prekrasna je narava, Po kteri lije zlato solnce bliš, Nad ktero tiha luna mirno plava In srečo ji nazuanja šmarni križ. V prelahkem teku se soglasje giblje, Premili rajski jek doni naprot, Poblažena se poezija ziblje: Vesoljnost vsa je prosta njena potl Mogočno čas z neskončnostjo edini, V lepoti večni njej izhaja tir, Z nebeškim krilom kaže se v nižini, Potres in grom sta ji prečudni mir. S presladkim jekom ji šumljajo viri; Zvezdišče v gladkem krogu se verti, V tihoti se življenje glasno širi, Vse E d e n giblje, v E n e m vse živi. Kako Stvaritelj stvar poveličuje, Kje duh preljubeznjivi dom ima, Kako se čudno dvojni svet združuje, Z očesom bistrim ona vse spozna. Da tudi mar ji niso sladke sanje: Eesnica dela ji neskončno slast, Budi jo solnca trojnega sijanje, Keršanske poezije večna čast! Prav ta pesem bila je vzrok, da poprošen po istib domoljubih, ki so o tisučnici slovanski dali bili na svetlo nZlati Vek", sklenil je Uinek spisati slavospev o kerščanstvu z naslovom ,,Sijonska Slava" ter v njem kazati milosti in dobrote kerščanstva pa nemilosti in strahote poganstva. — Toda — nekaj bolezen zlatenica, nekaj preobilo učenje, in naposled prerana smert — bila je vzrok, da namenjenega dela ni mogel po volji izveršiti. 0 tisučnici slovanski — vredil je Nikola Stokan, ter v Zagrebu izdal Vjekoslav Pretner zabavnik nBiser", in tudi v njem so Okiškega aPesme", in sicer str. 143 dve domorodni gazeli: I. .Nebeški žarki umu zabliščijo — naprej"; II. ,,Ponočni mrak na zemljo luči brani — ura bije" — v Pesm. str. 81. 82, pa str. 144 dva soneta: I. »Prečudna knjiga svetu so nebesa"; ,,0ziram se v neskončni dom narave" — v Pesm. str. 128. 127 — o sercu pesnikovem, ter o nebeškem daru — poeziji. Isto leto — 1863 — je dal dr. Valentin Fassetta, zdravnik mestne bolnišnice v Benetkah, na Dunaju na svetlo »Marci Antonii Mureti Institutio Puerilis" v izvirnem jeziku latinskem pa v vseh(ll)jezicih avstrijskib, in prevod slovenski je v gladki ter umni besedi str. 29—32 ,,Nauk za mladino" od Marka Antona Mureta pieskerbel Okiški. Nauk ta, pervotno spisan v Rimu novega leta dan 1578, ima po Ciceronovih (II. de Div.) besedah: ,,Kteri blagor veči in boljši moremo prinašati deržavi, kakor če podučujemo in blažimo mladino, posebno v teh časih, ko je tako zabredla, da bi jo skerbno morali vsi berzdati in krotiti ?" in po glasilki dr. Fassettovi: ,,Z združenimi močmi povsod učite mladino" — 107 verzov v heksametrih — res zlate resnice, jako primerne nježni mladini, vzlasti dijakom srednjih šol. Dobro so služile že tu in tam v opisovanji Nečaskovem, in sklepovne verstice se glasijo: Malo naukov je teh: ali spolnovanje večletno Sad čudovit ti bode rodilo v časovem tiru. — Bog blagoslovi začetek, On, ki vesoljnost obrača, Z večnitn ki sklepom kraljuje v nespremenljivi modrosti; Njemu, mladeneč! pred vsem si prizadevaj dopasti, Njemu prošnje pošiljaj v molitvi, ko zarja te zdrami, In ko odpravljaš zvečer se v posteljo k sladkemu spanju. — On ti dal bode zdravo telo in bistro razumnost, Dal ti mnogo še boljšega bode. — Le terdno zaupaj! — Ti pa zmirom in vse obračaj v slavo Njegovo! Kako obilno, kako blagovito bilo je verlega Okiškega delovanje v omenjenem letu! — Čital je Danico rad celo na Dunaju, in blagi njegov duh se kaj lepo razodeva v nekterih dopisih. Priserčno je popeval ,,Tihe ure pred Najsvetejšim", in slovesnost presv. Rešnjega Telesa je bila perva, ktero je popisal 1. 1863 v Dan. 1. 17, češ, da procesija v beli Ljubljani ne vstraši se vsake druge. ,,Mnogo tisuč ljudi se tare po ulicah, pravi ondi, pa le malokdo morebiti praša: Quis est iste Rex gloriae? — Kdo je oni kralj, ki ga prenašajo pod zlatim nebom ? — Vendar to ne bodi rečeno zato, da bi hotel hudo soditi o gledavcib slovesnih sprevodov, ker vsak skerbi za se, Bog pa za vse. Saj Dunajčanje sploh tudi niso brez dobrih izgledov. Res je, da je le premnogo tacib, kteri kažejo, da nič ne vedo ali vsaj nočejo vediti o cerkvenih zapovedih, pa je tudi tacih, ki vedo zakaj so nedelje in prazniki, zakaj zvonvzvoniku visiitd. Sploh pa je pomniti, da kjer je veliko pšenice, lahko je tudi mnogo ljulike." — Kako uiuno pa verno je pisal na pr. 1. 19: ,,Ako človek pazno ogleduje sukanje današnjega sveta, kmalo se mora prepričati, kako omahljivi so dnevi, v kterih živimo. Na planjavah, po kterih se giblje človeštvo, vzdigajo se razni viharji, mnogo jih je, in za vsacim se nagibl]e veča ali manjša množica. Vsaki dan se verstijo nove dogodbe, mnogo žalostnih, malo veselih; dogodbe vzbujajo misli, in za mislimi se mnogokrat obračajo serca. Blagor mu, čigar serce se nagiblje po zmernih občutkih svete resnice; presrečen, kdor ve hoditi za solncem rajskega poštenja! Ni vse zlato, kar se sveti, to je že davno znana resnica; ni vse sladko, kar se prilega jeziku, in vsaka bliščoba ni žar nebeškega solnca. Sofistika današnjih časov je taka, da le prelahko spelje neskušeno in neprevidno pamet na led, ki se udere, in v neskončno brezno pogrezne. Hudobne in oslepljene stranke tudi naj blažjo reč počernijo tako, da se pristudi tistemu, ki je prav ne pozna; uraetue so pa tudi take, da vpjo gnjusobe pozlatiti kakor svitlo zvezdo, ali gorje človeku, ako ne ve dobrega od slabega ločiti. Omamljeno ia omamljivo modrovanje je lastno današnjemu času. Odkritoserčnost je redka cvetlica, prehodi vse kroge društvenega življenja, in zaslediš jo malo kje. Posebno žalostne prikazni so neštevilni samomori; ni ga skoraj dneva, da ne bi noviue kaj enacega vedile povedati. Blaga čednost menda ni nikdar imela toliko napadnikov kakor dan danes. Kam pride človeštvo, ako pojde po taki poti naprej, kdo ne bi vganil? — Med tacimi meglami pa vendar krepko ostane kraljestvo večnega Vladarja, in od časa do časa se pokaznjejo svitli meteori pravega duha. Oloveška omika je prišla tako daleč, da, kakor se kaže, več se ne raeni za vero; bodi si te ali une, da le s svojo okolico v en rog trobiš, potem si mož po vnlji božji, ali da pravrečem: po volji človeški. Med tetn pa katoličanstvo ne miruje, marveč po prilikah odkriva premili žar nebeške blagosti, iu tako se je v kratkcm dogodila tudi na Dunaji spomina vredna dogodba! Vojvoda pl. Graramont je iskren katoličan, pa zaročen 8 protestantinjo. Zdaj je poslanec na cesarskem dvoru dunajskem, pred je bil dle časa med drugim tudi v Rimu. Prizadeval si je, da pridobi zaročnico svoji veri, pa ni se niu kar berž po sreči izšlo. Otroci pa so se odrejali po katoliški. Ko je prišel čas, da se imajo podučiti za pervo sveto Obhajilo, jim je pripeljal slovečega dunajskega pridigarja jezuita Klinkovstroma. Kraalo pa se je zaslišalo, da se je tudi vojvodinja pokatoličila. Kaj pravite k temu Slovenci? — Ego vero sentio, pulcherrimam esse fidem nostram! — Z Bogoml" — Bilo je 1. 1862 proti koncu kimovca, ko je proti Dunaju po železnici derčal A. Umek mimo Maribora. Na mariborskem kolodvoru je bilo silo veliko duhovstva. Spremljevali so blagega vladika Slomšeka v hladno gomilo. Perve dni potem, pravi v dopisu 1. 33, na Dunaju še nisem imel posebnega opravila, in naj več sem na tujem spominjal se zemlje domače, premile mi domovine slovenske. Premišljeval sem mile in nemile dogodbe svojega naroda, in svit ene zvezde njegove, da si tudi se je bila ravnokar skrila za goro, leskeče se še dandanašnji po vsej zemlji slovenski. Ia pri daljšem oziranji po svetu slovenskega slovstva so mi posebno tri zvezde švignile v jasno obzorje (M. Ravnikar, škof teržaški, A. A. Wolf, knezoškof ljubljanski, in A. M. Slomšek, knezoškof lavantinski); zato naj mi, prosim, nihče ne zameri, da sprožim novo misel (naj napravi se spomenica — nov album — s podobami in življenjepisi teh treh možakov), ktero sein do zdaj (13. listopada 1863) shranjeval na tihem. Škodovati ne niore, verh tega pa želim, da bi jo skušeni domorodci blagovolili preudariti, morebiti ni po vsem prazna itd. itd. — Prevdari dobro in nepristrano dotične reči, ter loči resnično logiko od navidezne, zdravo mišljenje od zmedenega, dobro voljo od hudobne, vero od nejevere, in potem še le govori, sodi in delaj. Ta pornenljivi svet je prinesla Danica na 270. st. t. leta. ,,Ako kdaj, piše na to Umek 22. grudna 1863 1. 36 umno in raodro, gotovo se mora posebno danes z vsem prizadevanjem ločiti resnična logika od navidezne, zdravo mišljenje od zmedenega. Toda moči človeške so razločne, luč umu prižgana tu berli, tam gori, drugod celo stermenje budi s krasno bliščobo. Pa bodi si tako ali tako, vedno ostane resnično: errare est humanum. Vendar zmote se dajo popraviti, ali gorje, ako se temu ustavlja hudob na volja io naj veče gorje, kadar je budobna volja sklenjena z nevero. Že starodavni Sokrat je terdil, da nektere reči same o sebi niso ne dobre ne slabe, pristavljal je pa tudi, da ravno zato niso nič vredne. Zdrava pamet sicer naravnost pove, da je boljša reč ne dobra ne slaba, kakor slaba. — Ali koliko je neki tacih, v bitji človeškem? Kakor svetovi po vesoljnosti, tako se sučejo djanja in misli človekove, premikavna moč pa so nameni. Po teh se ravna početje po dobrem ali slabem potu, povzdiga se do nebne luči, ali pa se pogreza v brezdno nočne tmine. Kakošno podlago imajo nameni dobre —, kakošno slabevolje! — Odgovor je jasen, in labek tudi sklep, kakošne djanja se snujejo iz ene in druge. Reči tedaj, ako bi bile same o sebi tudi brez veljave (indiferentne), dobivajo po dobrem voditelju veljavo, po slabem neveljavo. Naj hujša slaba voditelja naših časov pa ste ravno hudobna volja in nevera. Na vse strani in po vseh ozirih dokazati to, bilo bi skoraj nemogoče, ali za vsako primero posebej pokazati nikakor ni težavno. Prepričaš se, ako stopiš v bukvarmco kupčijsko, pregledaš malo naslovov in prebereš nekaj strani; prepričaš se, ako stopiš v obilno družbo, kjer ti bode več glav brez ovinkov odkrivalo svoje mnenje itd. Najmogočnišo moč do občinstva pa skoraj da ima slovstvo, ki se ga sleherni dan prikaže v nezmerni obilnosti. Ali koliko je ravno v tem hudobne volje in nevere, izkušeni možje le predobro vedo in preživo čutijo. Zatorej blagor slovenskemu slovstvu, da se je večidel ohranilo v cvetji rajske poštenosti: komurkoli blago serce v persih bije, mora ga okolnost ta veseliti. Da bi se razvijalo tako naprej tudi v novem letu, ki je blizo blizo, Bog daj srečo in blagor vsem Slovencem! Z Bogom!" Koliko verstnikov med tedaujimi modroslovci je v takih nazorih pač imel blagi Okiški? Kako bi neki pisal o sedanjem slovstvu slovenskem?!