Glinica
Kmalu bo minilo leto dni, odkar je pri nas vojaški rok skrajšan na dvanajst mesecev. Ko boste prejeli novembrsko številko Javne tribune, se bodo fantje, ki so služili po novem, začeli že počasi vračati na svoje domove. Tako je torej danes, kako pa je bilo nekoč? Prav gotovo poznate tisto staro slovensko narodno. v kateri fant, ki odhaja k vojakom, »tolaži« svoje dekle: »Čez dolgih sedem let se bova vid'la spet.« In če ste se predvsem mlajši bralci te rubri-ke zdrznili nad takratno dolžino vojaškega roka, vas vabim, da še nekoliko vztrajate pri branju tega član-ka. Predstavili bi vam radi slovenskega fanta. ki je služil še dlje, kot pripovedujejo nekatere narodne pesmi.
V Glinici. odmaknjeni vasici pod obronki glinškega hriba na eni in Toškega čela na drugi strani, stanuje naša članica Tina Rot. V okviru narodopisne dejav-nosti nas je povezala s številnimi tamkajšnjimi do-mačini, med katerimi jetudi Francka Novak. Pri njej smo našli zanimivo listino iz druge polovice prejš-njega stoletja. Gre za vojaško odpustnico njenega starega očetajAntona, ki je služil še za časa cesarja Franca Jožefa.
Takole pravi s črnilom zapisano besedilo, ki ga ra-zberemo na slovenskonemškem formularju: Strelec Anton Juvan, rojen 1841 v Glinici, okraju Ljubljana, deželi kranjski, vere katoliške. po stanu samski. slu-žil pri pehoinem regimentu št. 17; 10 let. 9 mesecev, 7 dni kakor pešec, potem pri prambovskem bata-Ijonu št. 25 kakor strelec 2 leti, torej vsega skup 12 let, 9 mesecev, 7 dni, zvesto se udeležil vojske 1866 na Laškem. Ta strelec ima pravico nositi vojskno svetino-znamenje vojaške službe. Ker je strelec Anton Juvan postavni vojni dolžnosti popolnoma zadostil. za to se on z dnem 31. decembra 1875 iz deželne brambe odpušča ter mu se po paragrafu 39 vojne postave za službo, zvesto dovršeno podeljuje le-to pismo — Pripisan je datum 31. december 1875 ter podpis komandanta deželnega bataljona.
Zanimivo besedilo te listine, na podlagi katere je Anton Juvan leta 1898 dobil vojaško svetinjo, nas je zanimalo v tolikšni meri, da smo poizvedeli o nadalj-nji usodi tega avstro-ogrskega vojaka, enega izmed mnogih Slovencev. ki so morali nositi svojo kožo na-prodaj za interese cesarskega Dunaja.
Iz matičnih knjig in pogovora potomci Juvanovega rodu lahko razberemo. da se je Antonov oče Janez
Juvan na Glinico priženil iz bližnje Kamne gonce. Leta 1838 je vzei Marijo Šubelj. domačo hčerko pri Šuštarjevih na Glinici, kakor se pri hiši pravi še danes. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok. med katerimi je bil Anton prvorojenec. V mladosti se je izučil za krojača. kakor tudi njegov brat Simon. znan šentviški pevec in čitalničar. Z enaindvajsetimi leti je moral k vojakom. kjer je služboval v 17. pešpolku, enoti, v kateri so bili sami Slovenci. Bil je zraven, ko je leta 1866 izbruhnila avstrijsko-italijanska vojna, zaradi katere je Avstro-Ogrska izgubila Beneško Slovenijo. Po več kot desetletni službi pri 17. regi-mentu je služil še dve leti pri lovskem bataljonu ter bil po skoraj trinajstih letih vojaščine odpuščen.
Kaj je lahko počel slovenski fant. ki je bil po kon-čani vojaški službi star že 34 let. potem ko je bil vrsto let zdoma in odrinjen od svojega izučenega poklica. Mnogi primeri nam povedo, da so taki odpuščeni vo-jaki množili vrste rokovnjačev ali priložnostnih de-iavcev. Pri Antonu Juvanu pa ni bilo tako. Pet tednov po vrnitvi iz vojske je bila pri Šuštarjevih na Glinici že svatba. Anton je vzel trinajst let mlajšo Marijo Zdešar iz Šujice pri Dobrovi in še isto leto je prijokal na svet prvorojenec Leopold. Sledilo mu je še enajst bratov in sestra. Anton, ki je do konca življenja kmetoval na svoji domačiji ter pridno šival obleke vaščanom Gli-nice ter okoliškim prebivalcem. je dočakal starost 66 let. Nekoliko prej pa je. komaj triinštiridesetletna umrla njegova žena Marija, s katero sta skupaj pre-živela devetnajst let zakona.
Po očetovi smrti je posestvo prevzel sin Franc. ki si je ženo tudi poiskal v bližini Dobrove. Imela sta dvanajst otrok, od katerih je na domu ostala hčerka Francka. Njenih šest potomcev pa tudi izpričuje. da rod Antona Juvana pri Šuštarjevih na Glinici ne bo izumrl.
Stare listine so mrtve stvari. Ponavadi pozabljene ležijo v kakih predalih in na marsikateri od njih se je že nabralo cel kup prahu. Oživijo šele, ko se poglo-bimo vanje, kajti takrat spoznamo. da niso le mrtev papir. Del usode so. del življenja naših sorodnikov, prijateljev, znancev ali morda nam nepoznanih roja-kov. Odkrivajo nam življenje, kakršnega danes ne poznarno več, a se ga je vseeno vredno spomniti. Če ne zaradi drugega — vsaj iz spoštovanja do naših prednikov, ki so znali kleno preststi marsikatero živ-Ijenjsko preizkušnjo..                           Andrej Mrak