D o p i s i. Iz lijuldjane. Minister za bogočastje in uk je c. k. okrajnim nadzor n i k o 111 za Kočcvski ckraj imenoval gosp. Janeza Kamljanca, prof. verouka v Kočovji. — Nov prost dan. Minister za bogočastje in uk je ukrenil, da mora 19. diin nov. kot imendan naše presvetle cesarice biti prost dan za vse ljudske in meščanske šole, za učiteljske izobraževalnice in za srednje šole. Ukazal je tudi deželuiin šolskim ublastvam, naj drugo same ukrenejo, kako se bode dostojno praznoval ta šolski praznik, — Odbor milosrčnih gospij je v pretečeni torek t. j. v 8. dan t. m. v niirodni čitalnici 80 ubogim šolskim otriikom podaril popolno močno in čedno izdelano zimsko obleko. Pred delitvijo ogovoril je zbrano nadačitelj A. Praprotnik tako-le: »Slavna gospoda! Današnji shod v narodni čitalnici zdi se mi najlepši, najprazničniši in najganljivši mej vsemi, kar jih ima čitalnica naša. Danes predstavljajo se tu žive podobe in vrše se dela človekoljubnosti, dela ljubezni. — Povabili smo tu sim goste — našo ubogo šoltsko mladino, da bi jo oblekli z novo zimsko obleko ter jej tako pripomogli k potrebni vzgoji in k naprednemu učenju. — Ta prekoristna navada — ubogo šolsko mladino z obleko obdarovati — živi uže v našem glavnem mestu dvajset let, tedaj praznuje danes svojo dvajsetletnico. — Ravno v tem začasnem narodnem domu je pred dvajsetimi leti slavni naš nepozabljivi oče dr. Janez Bleiweis prvikrat prisrčno pozdravljal to prekoristno napravo ter ji voščil vztrajno, nadaljevalno srečo, rekši: »Z združeno močjo raste iz malega veliko. Ta prekoristna naprava naj tedaj raste mej nami, in rasti mora tudi, ker stoji na narodni podlogi in na nislombi krščanske ljubezni.« Tako je tudi bilo. Naš slavni rajnki oče je prav prerokoval. — Ta lepa navada — ubogo šolsko mladino z obleko preskrbovati — rodila je do današnjega dno uže prekrasnega sadii: uže čez 1400 ubožcev bilo je obdarnvanih v minulih dvajsetih letih, — zares preblago delo dobrotnih in milosrčnih rok. Mnogo miločutnih src, ki so se prva leta trudila za prekoristno to napravo, uže mirno počiva v hladni zemlji, a njihov mili čut in blagi vzgled živf mej nami — to je v milosrčnem odboru preblagih gospij, ki pri dobrotnikih nabirajo darov, in potem največ tudi same izdelujejo in pripravljajo obleko ubožcem. — Cast in dolžnost imam, da se v imenu obdarovane uboge mladine za toliko dobroto iz globočine svojega srca lepo zabvaljujem vsem preblagim gospem in vsem dobrotnikom, ki se usmiljujejo naše uboge šolske mladine. Zahvaljujem se tudi vsem navzočim, ki so se zraveti tega, da so k tej delitvi z darovi pripomogli, tudi te lepe današnje slavnosti udelczili. V to svrho se hvaležno uklanjam tudi milostivi gospej baronovki Winklerje vi, ki nas je počastila z navzočnostjo svojo. — K sklepu pa želim, naj bi ta prekoristna navada vedno živela mej nami — tako gotovo kakor naj rmša srca vedno bijejo za krščansko in domovinsko ljubezen. — V imenu uboge obdarovane mladiue pa obetam, da se bode za toliko velike dobrote hvalcžna skazovala s tem, da se bode vestno vzgojevala po načelu: »vse za vero, dom in cesarja.« — Po razdelitvi obleke mej otroke ogovoril je mladino katehet nunskih šol gosp. Ant. Kršič zatrjevaje jej, da naj bode svojim velikim dobrotnikom hvaležna, da naj skrbno varuje svojo dvojno obleko, namreč to, ki jo je dobila zdaj in tisto, ki j° je pred desetimi (ali manj) leti pri sv. krstu vzprojela od Boga: belo obleko nedolžnosti. — Ta lepa navada — obdarovanje uboge šolske mladine z zimsko obleko — daj Bog, da še dvajset in dvajset let živi in se širi mej narodom našim!