in njune izpeljanke) in celo iz­ recno opozarja na svoj kompi- latorični značaj. Kljub temu je zanimiva tudi za bralca, ki je bolje razgledan po stroki — že zato, ker je eno redkih slovenskih del s tega področja, pa tudi kot izziv k temeljitejšemu razmisleku o problemih, ki se odpirajo ob prej omenjenih vsebinskih značilnostih. Da pa so taka dela v našem prostoru potrebna, priča že dejstvo, da je morala založba v kratkem času za prvo izdajo pripraviti še drugo. D. D. Henryk Markiewicz: GLAVNI PROBLEMI LITERARNE VEDE. Prevedel Nikolaj Jež.' DZS, Ljub­ ljana, 1977. Henryk Markiewicz, profesor splošne literarne teorije na ka­ tedri za polonistiko Jagelonske univerze v Krakovu, je za svoje delo Glavni problemi literarne vede (izdaje 1965’ , 19662, 19703) združil devet že prej objavljenih razprav, ki so nastale med leti 1958 in 1964, jih pri­ redil, terminološko uskladil in razporedil v deset problemskih sklopov, ki po njegovem predstavljajo bistvo proučevanj v območju literarne vede. Takšna geneza je tudi vzrok, da Markie- wiczevo delo nima stroge teoret­ ske zasnove, precizirane raz­ členjenosti in sistematike proble­ mov ter razvidne izpeljave avtor­ jevih lastnih teoretskih stališč. Toliko to ni pravo sintetično teoretsko delo, je bolj pregled izbranih temeljnih teoretskih vprašanj, pregled s skrbno opravljenim historiatom posamez­ nega problema in široko zastavlje­ nim razgledom po modernem stanju in perspektivah stroke. — Delo začenja s tem, da začrta območje literarne vede in dobro prikaže stanje in smeri sodobnih literarnih raziskav (I. poglavje), nadaljuje pa z naslednjimi sklopi: problem literarnosti (II.), pro­ blem ontologije literarnega dela (III.), literarna stilistika (IV.), vprašanje spoznavne funkcije literature (V.), literarna geno- logija (VI.), vprašanje historičnih in tipoloških določil (VII.), vprašanje realizma, naturalizma in tipičnega (VIII.), problem lite­ rarnozgodovinske nomotetike (IX.) in problem literarne aksio- logije (X.). Markievvicz ne privilegira nobene od perspektiv literarne vede, vseskozi si prizadeva v svojih izjavah ohraniti tako metodološko kot ideološko nevtralnost, čeprav pri tem ne pozablja na znanstveno kritičnost in skepso. Še posebej vredno pa je avtorjevo osvetljevanje posa­ meznih osnovnih vprašanj v območju marksistične literarne znanosti, čeprav tudi tu ohranja svoj dosledno kritični odnos, saj nekajkrat opozarja na še neza­ dostno formiranost marksistične estetike in marksistične literarne teorije, pa tudi na nezadovoljivo prisotnost oziroma uporabo dia­ lektičnega mišljenja pri raz­ reševanju bistvenih vprašanj literature. Delo zaključuje kronološki pregled zgodovine literarne vede v obdobju med 1851 in 1968, ki ga je prevajalec dopolnil z biblio­ grafijo tovrstnih slovenskih del. J. Š. Dimitrij Rupel: SVOBODNE BESEDE OD PREŠERNA DO CANKARJA. Lipa, Koper, 1976. Obsežna knjiga je doslej najbolj izrazit poskus slovenske sociologije literature, ki ob upo­ števanju najpomembnejših tujih teoretičnih del te vrste razčle­ njuje konkretno gradivo: literar­ no in politično dejavnost neka­ terih najvidnejših osebnosti slovenske književnosti 19. in začetka 20. stoletja. Avtor doka­ zuje tezo, da je bila takratna slovenska književnost predvsem sredstvo narodnega uveljavljanja, ..nadomestek vrhnje stavbe", pri čemer se odreka literarnozgodo­ vinski in literarnoteoretični osvetlitvi problematike, čeprav bi bila tudi ta potrebna. Prav zanemarjanje literarnoestetskih vidikov očitno ostaja še vedno glavna pomanjkljivost slovenske sociologije literature na današnji stopnji njenega razvoja. M. D. POVIJEST SVJETSKE KNJI­ ŽEVNOSTI. Uredil: Frano Cale (idr). Mladost, Zagreb, 1974. Zagrebška založba Mladost je leta 1974 v sodelovanju z uredni­ škim odborom iz založbe Liber in z Inštitutom za znanost o književnosti, ki deluje pri zagreb­ ški filozofski fakulteti, začela izdajati Povijest svjetske književ­ nosti. V osmih knjigah bodo strokovnjaki za posamezne književnosti prikazali literaturo od začetkov na Bližnjem vzhodu prek orientalskih, grške, rimske, srednjeveških ter novejših nacio­ nalnih literatur do literatur so­ dobne Afrike; literaturam naro­ dov SFRJ bo namenjena zadnja, osma knjiga. Do sedaj je izšlo pet knjig, ki obravnavajo tele književ­ nosti: grško, rimsko, bizantinsko, latinsko, novogrško ter albansko (2. knjiga); literature romanskega jezikovnega področja razen francoske in romunske (4. knjiga); literature germanskega jezikovnega področja, madžarsko ter jidiš literaturo (5. knjiga); literature angleškega jezikovnega področja ter afriške literature (6. knjiga); slovanske literature razen jugoslovanskih (7. knjiga). Vsakemu posameznemu pregledu je dodana bibliografija naj­ pomembnejših priročnikov; vsaka knjiga pa je opremljena še z imenskim kazalom in s kazalom anonimnih in kolektivnih del. V. T. Milivoj Solar: TEORIJA KNJI­ ŽEVNOSTI. 2. izdaja. Školska knjiga, Zagreb, 1977. Delo Milivoja Solarja, profe­ sorja za primerjalno književnost v Zagrebu, je namenjeno — kot pravi avtor v uvodni besedi — predvsem študentom. Solarjev osnovni namen je podati temeljne pojme iz literarne teorije oziroma s področja znanstvenega pre­ učevanja literature sploh. Delo moramo razumeti predvsem kot pregled in kot uvod v siste­ matično razmišljanje o literaturi in literarni vedi. Avtor se ne ustavlja samo pri literarno- znanstvenih izsledkih iz zadnjega stoletja, ki pomeni pravi razcvet literarne vede, ampak tudi pri tistih temeljnih tekstih, ki so o literaturi razpravljali že v antiki (stara poetika in retorika). Solar najprej spregovori o naravi litera­ ture, o smislu in nalogah njenega preučevanja ter o posameznih problemskih sklopih, ki so formi­ rali različna področja znotraj literarne znanosti. Pri tem velja omeniti, da razume primerjalno književnost predvsem kot razisko­ vanje zvez in razmerij med različnimi literaturami in da poleg nje govori tudi o obči literarni zgodovini. Naslednja