MODRA PTICA
leposlovna revija, izhaja vsak mesec enkrat na dveh polah (32 straneh). Vsak letnik se prične z decembrom in se konča z novembrom naslednjega leta.
Letna naročnina samo na revijo, ki je vključena v redne publikacije Založbe Modre ptice, znaša din 100 —. Posamezna številka din 10—. Naročniki na redne publikacije prejemajo list kot dopolnilo h knjigam brezplačno.
Urednik Janez Žagar. Rokopisi se ne vračajo.
Uredništvo in uprava v Ljubljani, Ulica 29. oktobra (prej Rimska cesta) št. 1. Telefon 3163. št. čekovnega računa 15.369.
VSEBINA 2 ŠT K VILKE
JANUAR
Josef Hora: Smrt zakoncev Pivodovih Ivo Brncic: Ob polemikah okoli Cankarja Milena Mohoričeva: Bežna srečanja Razno
SMRT ZAKONCEV PIVODOVIH
JOSEF HORA (Konec)
Zdelo se mu je, da mu to oko ukazuje, naj stopi bliže, zato se je približal in sedel na stol poleg postelje. Široki tetin obraz je s strašnim trudom vzdrhtel, toda mišice je niso ubogale.
»Nihče mi ni niti pisal, da si bolna!« je rekel Jindrich in se sklonil nad njo, kakor bi hotel s površine širokega, na blazini brezmočno po-tapljajočega se obraza tete Terezije prečitati neznan potek dogodkov, ki so mu jih zatajili previdni sorodniki.
Na hrbtu je začutil nevljudne, skeleče poglede. Toda ni mu prišlo na misel, da bi se obrnil. Videl bi bil Matijo, kako sovražno potresa s ščetinasto glavo in suhe, nemirne ustnice Terezijine sestrične, kmetice, ki so jo sorodniki nazivali žolta Lida. Ozek jezik je z avtomatičnim premikanjem neprenehoma namakal kmetičina usta, izsušena od dolgoletne nenasitne radovednosti. Takole ji je plesal po ustnicah vedno, kadar koli se ji je obetal nepredvideni dobiček in so slučajne zapreke ogrožale uspeh njeni lakomnosti.
Njena še vedno deviška, debelušasta hči Liduška je stala za materjo kakor na diletantskem odru in iz sivih, kakor v blatu namočenih oči, ji je lezlo bedasto dolgočasje. Treba je bilo glasnega krika, zamolklega mukanja lačnih krav in svarilnega sikanja mleka na peči, da se je prebudila iz dremavice, v kateri je tonilo njeno neuporabno, po vsem okraju od ženitbenih mešetarjev ponujano telo. Matijev pegasti kratkohlačnik si je vneto cuzal palec in ko ga je oče klofnil, je v kotu poizkušal odpreti predal široke omare za perilo.
A žolta Lida je opazila njegovo brskanje in ga za uho odvlekla od omare. Vsi so drug drugega stražili in niso dovolili, da bi se predčasno plenilo premoženje, ki je čakalo na dediča.
»Tetica, ali me slišiš?« je ponovil Jindrich. Tetina glava se je premaknila, njeno oko, doslej polno suma, se je skoro prirodno nasmehnilo in na veliko presenečenje vseh sorodnikov so se razklenili prsti Terezijine roke, ležeče doslej na pernici kakor posušen, od sonca zvit javorov list. Žolta Lida je takoj nemirna stopila k postelji, Matija, naježen kakor petelin, ji je sledil. Oba sta razumela pomembnost Tere-zijinega giba, v katerem so videli več kakor nebogljen poizkus pozdraviti Jindricha.
»Rezi, ali ti je boljše? Ko bi le Bog dal!« je zaječala Lida in v očeh ji je vztrepetalo odurno upanje, da bo sestrična vendarle za nekaj časa preživela Pivodo. Mogoče, da se ji še za nekaj dni vme oblast nad jezikom. Matija pa se je tega strahopetno prestrašil in očitajoče pogledal od Terezijine postelje na brezmočno kropeče bratovo telo. Moški umirajo
3
33
preje, se mu je v možganih posmehovala temna misel. Mučili so se, pili, letali za kikljami, zapravljali svoje moči, na, in sedaj imaš! Umrl boš in ošabna Rezika bo dedovala z nami še na smrtni postelji.
Jindrich je prijel za oživeli list tetine roke. Terezijini prsti so mu padli v dlan kakor prsti spečega. Pogledal je na njihove porumenele nohte, na ozki prstan, ki ga je nosila od mladosti in mu je prišlo na misel, da so ohlajeni, umazani rubin skalile mrzlice, ki so dirjale skozi to roko, ne sedaj, ampak že davno, že takrat, ko je še kot deček hodil na posestvo in so ga topli tetini poljubi vabili in vznemirjali s svojo naglo nerazumljivostjo.
Za oknoma je visel zaprašen bršljan, večni zastor med čemernim tetinim molkom in svetom. Poševna svetloba, ki je le s težavo prodirala skozi, je še bolj rdeče barvala Matijeve ščetine, napenjala in širila sku-tasto kožo zavaljene Liduške in dajala njeni materi, ki je brbljala pri postelji molitev za umirajoče, podobo volkulje, ki je izmučena od vročine.
Tetino ebenovinasto oko je obtičalo na Jindrichu. Lesketalo se je neznosno kakor svetloba na stropu jetniške celice. Skozi njega so se podile nekake zvijačne, vohunske misli, ki so stiskale glavo z železnim obročem in mešale v Jindrichovih možganih resničnost s snom. S snom, ki je vodil Jindriclia in Sonjo skozi goščavo gozda, s snom, ki jo je pustil, da je zginila na nočnem jezeru, njega pa pripeljal sem k teti Tereziji, vsej sivi in hudobnih oči, s sekiro, skrito pod krilom. On sedi tu, kakor je sedel ob Sonjini postelji, čas zopet beži z mušjim brenčanjem, beži, brni in se zapleta v nevidno pajčevino, zvija se in brni kakor dogorevajoča žarnica.
VIII.
»Kakšen nered je tu!« je v kolnici zabavljal Matija. »Le poglej, rja požira tisoče! On je vedno hodil hot!, ona pa hij!« in vse sta imela v glavi, samo posestva ne.
Premetaval je orodje, brcal pluge, prevračal brane, majal sestavne dele sejalnih strojev, s palico odgrebal prisušeno zemljo; z vsega je dihala plesnoba, spominjala na sobo dveh umirajočih in gledala iz pohlepnih Matijevih oči. Na podstrešju kolnice je visela preperela mreža, že davno nerabna in vse je bilo tukaj nerabno, zgubljeno za ljudi, vse je ležalo v zavetju groba, krog katerega hodijo celo tatovi v velikem ovinku.
»Če ni že toliko let gospodaril, ali se ne bi bil lahko spomnil na potrebnega brata? Ali ni, Jindrich, tudi tebi samemu žal, da gnezdijo tod samo lastavice in netopirji? Jezus Marija, ali bi strpel, da ti v hlevu ne bi mukale krave, da ti v konjušnici ne bi kopitali konji in da bi dvorišče ne bilo polno ljudi in živali? Ali sta ta dva človeka sploh spadala na posestvo? Ko pa ni niti otroka...
Matijev sinček je našel staro omelo, ga zvezal z vrvico in se na vso moč trudil, da bi ga privezal staremu psu na rep. Volčjak se mu je potrpežljivo izmikal, ko pa je imel te igre zadosti, je skočil v fanta, zarenčal in pobegnil. Pegasti paglavec se je ustrašil, se zvrnil na hrbet in zaječal kakor odojek.
»Tegale psa bomo prodali. Kdo ga bo hranil? Še stekel bi,« se je obrnil Matija k Jindrichu.
»Zakaj neki?« mu je odgovoril. »Še nikogar ni ugriznil, le naj dosluži,« je dejal Jindrich in Matijevo vprašanje ga je opomnilo, da je tudi on dedič in da ima pravico odločati ne samo o psu, marveč tudi o razsušeiuh v vozovih in o orodju, po katerem so se lačno plazile Matijeve oči.
Toda takoj je močno zardel.
»Glej jih no lakomneže, pred smrtjo so se zbrali, da bi pazili drug na drugega in si izračunali vsak svoj delež. Njihova sorodnika se tam poleg borita s smrtjo in kmalu bi bil se jaz začel trgovati z njunim posestvom.«
»Saj se bova tako morala dogovoriti, Jindrich,« je ponovno začel neutrudni ščetinec. »Tudi ti moraš misliti nase, saj vendar veš, da jima ni zdravnik niti tedna prisodil. V tem času se pa lahko marsikaj zgodi. Sedaj grem s fantom domov in bom poslal ženo sem, da popazi. Pravim ti to odkritosrčno, ker si poštenjak. Žolta Lida bi nama pošteno zagodla. Le poglej tej njeni debeluški na prste. Na njih ima že tri prstane, ko pa je prišla sem, ni imela niti enega. Da veš, Rezini so. Od tvoje tete. Ko bi le mogle, bi si celo posestvo vtaknile pod kikljo.«
Gobaste Matijeve nosnice so se odpirale od pohlepa kot škrge. Jindrich je otopel in mu ni nasprotoval. Po Sonjinem odhodu je videl, vse v megli in tudi umiranje tete Terezije se je v njem mešalo s težkim snom tiste noči, ko je odhajal iz Prage, da bi v tej hiši počakal odgovora na nekaj svojih prošenj za novo službo. Toda stric, v čigar priprošnjo je vnovič upal, je ležal v agoniji skupaj s teto. Lačne oči sorodnikov so ga pa učile, da smrt enega prinaša korist drugemu in da češče kakoT jok spremlja ples ljudi čez prag življenja.
Nad vrtom, ki se je plaho skrival za bel oblaček jabolčnega cvetja, je gostolel škrjanček kakor nora zvočna raketa. S poti od vrta h gozdovom se je pred očmi razgrinjala izhlapevajoča zemlja, ki se je kar kadila od megle med visoko vodno travo in od sveže navoženega gnoja na njivah. Stari Honda, kravji pastir je z zakrivljeno palico hodil po mejah in z odprtimi, brezzobnimi usti gledal Jindricha.
»Da, da, mladi gospod, vsi bomo morah. Sami smo si uredili vrt zadnjega počitka. Pivoda, vaš stric, so tam nasadih lipe, le poglejte, kako eo že zrasle. In doktor, mislim vašega očeta, vsi so že odšli tja. Tudi njega že senčijo tele Upe. Tega menda še ne veste, da sem po njem dedovaL Hondove roke, tresoče se od hribovske zime, garanja in žganja, so segle v globoko beraško malho in izvlekle oguljeno flavto. Niti zaklopnice se niso več svetile, čeprav je sijalo sonce. »In koliko sem se naigral na njej. Krave so se navadile in so obračale glave. Zdaj pa igram eamo še včasih. Ko pihnem, mi začno teči sline; dlesna so se mi zmehčala. Pa kako je zdravil doktor, vaš oče, ah veste? Medicina« je rekel. »Vsak večer pridite v kuhinjo, da se najeste. Kakšna medicina neki za vas, oče.«
Pokopališče je bilo sto korakov odtod. Ko je Jindrich stopil v senco lip, je zaslišal za seboj trepetajoči glas flavte. Oglasila se je liripavo, nato se je izvil iz nje zmeden, čist glas, se zagnal kakor bi hotel pregnati umikajoče se megle, nato pa se je zlomil v kratkem, smešnem zavijanju in utihnil. Na pokopališču so peli ptiči.
Teh nekaj glasov je zadostovalo, da se je vsega zavedel: kako radoveden je bil nekoč, zakaj ima oče rad žalostno, samotarsko igranje na flavto ob meglenih večerih, kako je nekdaj blodil krog jezera, skritega v gozdovih in med hribi, kako so ga privlačevale luči vlakov, drvečih v hrupna mesta . . . Kako si je očital nerazumljivo veselje, ko je bil potrjen
in j,e zagledal morje. Kako je zavidal mornarjem na veliki križarki in ei želel videti pomorsko bitko, toda mesto nje se je iz oljčnih gajev oglašalo petje čričkov, odgrinjalo temo v vojni noči in iz možgan, polnili sladkih in mogočnih slutenj.
Dom, smrt staršev, Praga. Z očmi je videl velike, nemirne množice na ulicah, toda na celem telesu, na rokah, možganih in na stisnjenih prstih je čutil težo dlani sive pisarne, v kateri so poskakovali kakor našopirjeni vrabci prsti strojepisk po pisalnih in računskih strojih.
Med drevjem se je zasvetil modri pas, poln sonca. Zopet je stal ob jezeru, o katerem je toliko pripovedoval Sonji. Sam in brez nje. Kar dihati ni mogel, toda ne od groze, da ni več njegova. Kakor da bi s tihega jezera preletel na njegov obraz krut, ravnodušen smehljaj: Saj sem jo ljubil in jo imel. Zahotelo se mi je je in imel sem jo. Strop pisarne se je podrl, podrl se je tudi strah pred življenjem, kaj na tem, če močnejši jemljejo slabšim delo in kruh, svojim dnevom sem vzel vse več. Ne le Sonja, vse mesto je bilo moje, odpiralo se je v omotici svojih luči, udarcev, godbe in teme pred mano, ko sem pa stal ob ležeči Sonji, iz katere je vzel zdravnik življenje, je bilo tisto, kar je teklo, kri celega mesta in z njeno materjo je prišla k meni vsa previdnost in ravnotežje njegovega reda, vsa treznost njegovega razuma, brez fantazije in usmiljenja.
Jindrich se je spomnil na koncert, ko sta bila skupaj s Sonjo. Godbo je sprejemala s čustvom in gradila na njej svojo prebujeno ženskost. Konec je, ji je dejal in videl kako težko se je zdramila, toda nato se je začela smejati in v dežju smeha so padali z nje vsi glasbeni stavki, vse zvočne besede, hipnoza se je zgubila in obraz, ki je bil na koncertu podoben vsem ostalim, je zopet dobil svojo prejšnjo podobo.
Zrl je na vodno gladino in zdelo se mu je, da je očetov in materin grob, odslovitev Jindricha Hodine iz urada, njegova ljubezen do Sonje in njen konec lesketajoča se slika, katere podobnosti so bile nekoč v njem, toda izplavale so iz njega in žive sedaj samostojno, tuje življenje, v katerega gleda kakor v tuje zrcalo.
Bila je že tema, ko se je vrnil domov. Pod nogami mu je zacvilil volčjak. Šel je v kuhin jo in odrezal psu velik kos kruha. V bolniški sobi je brlela majhna oljnata svetilka. Stric je hropel od težkega dihanja, tetina roka je brezmočno počivala na pernici. Njena sestrična ji je ravnala blazino in rekla Jindrichu:
»Matija je odšel. Le ne poslušaj ga. Ne more nič od grde bojazni, da Pivoda ne umre prej od Terezije in da ga ne bi pripravili ob delež. Najraje bi videl, da bi pogoltnil vse sam in Pivodovo sorodstvo. Kakor da ne bi, rdečelasec sam imel vsega več kot preveč. Še prstane je iskal, lakomnež.«
»0 hranilnih knjižicah je tudi nekaj pravil,« je Jindrich mrzlo švrknil sorodnico.
Lada je mlasknila z jezikom, se po kokošje otresla in oči so se ji ohladile od suma.
Podprla si je z rokama boke in zamežiknila:
»Umazanec umazani! Sam bi še z živega Pivode odvlekel pernico, malo je manjkalo, da ni voza prodal Dolinarju v mlin, sedaj pa še o meni takole? Le počakaj! Ti, Jindrich, pa pomni da moraš z menoj držati. Mi smo Rezino sorodstvo, on pa naj nas v uh piše. Reza ni napravila nikake oporoke, zato bomo dedovali po postavi. Vse knjižice, ki
»ta jih imela, so pri notarju. Da boš vedel in se ne boš bal. Grem še k Novakovim na majhen razgovor, bom že poslala sem Liduško. Večerjo imaš v kuhinji.«
»To je čudno, kaj ne!« je dejala debela sestrična, ko se je vrnila od bolnikov v kuhinjo.
»Kaj?« je vprašal Jindfich.
»No, nič. Da oba hkrati.« Zazehala je in nadaljevala: »Niti živela nista skupaj, sedaj pa ...«
Sedla je nasproti Jindfichu, se naslonila ob rob mize in prsi v nezapeti obleki so se razlezle po njej. V sivih, mokrih očeh so ji plavale lene, nadležne misli. Jindfich je kadil in božal po ušesih lenega, rjavega ▼olčjaka.
»V Pragi baje vse ženske kadijo« se je vnovič oglasila sestrična.
»Nekatere že«, je dejal Jindfich.
»In v vsaki ulici je kino . . .«
»Skoro. Hodiš rada v kino?«
»Ne vem. Vedno mi gre na jok. Ampak v Prago bi sla rada. Magari v službo.«
»Zakaj neki v službo? Saj imate vendar hišo. Poročila se boš.«
»No ja . . .« je vzdihnila Linduška, pogledala nezaupljivo na Jindricha, segla na vrat, našla nezapet gumb in se zapela. Nekje globoko v njej so plavale tople misli, ji počasi lezle v lene oči, tu pa so se njihove stopinje gubile kakor oddaljene luči v megli.
Jindrichu so pripravili posteljo v eni od dveh sob v prvem nadstropju, ki so bile še zatohlejše kakor pritličje. S težavo je napol odprl okno, toda ga je takoj spet zaprl, ko je udaril ob steklo netopir. Potem, ko je že dremal, je oživela krog njega tema. Tla so škripala, kakor da bi nekdo hodil po prstih. Popolnoma jasno je razločil korake, kako se zdaj pa zdaj ustavljajo, kot da bi človek, ki se plazi po sobi poizvedoval, če že vsi spijo. Potem so koraki utihnili in oglasilo se je šepetanje nekaj ljudi. Zaslišal je tih, toda v temi daleč slišen zvok iz sosedne sobe, v katero so vodila samo na kljuko zaprta vrata. Zdelo se mu je, da sta se dva prsta dotaknila klavese pianina, ki je tam stal. In zopet je nekdo za-šepetal, zaškripala so tla. Tiktakanje ure nekje za steno je nenadoma začelo meriti čas.
»Črv bo« si je dejal Jindfich, »vse tu razpada. Vidva spodaj bosta pravočasno umrla.«
Toda^ volja ni mogla premagati tesnobe zaradi nočnih glasov. Segel si je na čelo, bilo je potno. Srce mu je bilo glasno, da ga je včasi slišal bolj kakor črva. Polagoma se je dvignil in na misel so mu prihajale vse pripovedke iz mladosti, s katerimi ga je babica tako rada zabavala. Njen oče je bil oskrbnik pri knezu, stanovali so pa v oddaljeni hiši za vrtovi. Po žetvah je nosil domov denar za žito in ga spravljal v železno blagajno v spalnici. Često je minilo nekaj dni, preden ga je odnesel v knezov fond. Nekoč je zopet prinesel vse polno zlatnikov in srebrnikov, za več tisoč. Denar je prinesel, sam je pa odšel v gostilno kvartat. Oskrbnikov a žena in hčerka — to je bila babica — sta ostali s služkinjo sami doma. Zaklenili sta se v spalnico, zaprli oknice in legli spat. Toda komaj uro potem ju je dekla zbudila in vse tri so v grozi prisluškovale udarcem na okna. Tatovi so izvedeli za oskrbnikov odhod, izdrli železne mreže v pritličju na spalnici, ki je vodila na vrt in z okovanimi navori razbijali
oknice. »Mama«, je pripovedovala babica, »je najprej z nama klečala in molila. Ko pa je počila oknica in se je v odprtini pokazala kosmata roka, segajoča po zapahu, je vzela mati z omare nabit samokres, ugasnila luč in ustrelila v okno. Toda to ne bi bilo nič pomagalo, ko se ne bi bil ravno takrat vračal oče z gozdarjem, ki sta tatove s streljanjem prepodila.« Zjutraj so našli za vrtom krvave sledove, tatov pa le niso dobili. Mladi dekli so čez noč osiveli lasje.
Radost in ljubezen nas napolnjujeta do vrha. Ko sta v nas, se nikoli ne spominjamo preteklih krasnih dni. Toda strah, zlo in groza iščejo zaveznike, vedno hočejo biti razmnoženi in nas silijo na kolena s strašnimi podobami iz preteklosti, ki nam jih zvijačno vsilijo.
V trenutku, ko se je Jindrich trudil, da bi se spomnil, kam je položil vžigalice, se je razsvetlilo okno, mesec je izmed oblakov vrgel v sobo pramen svetlobe. Vse reči in predstave so takoj onemele in Jindrich je zaspal.
IX.
Valovi nočnega čutja so se daljšali in ga odnašali v nemirne pokrajine sanj. Peljal se je v vlaku z ljudmi, ki so govorili v neznanem jeziku in jih je razumel. Skozi odprto okno je pihal v kupe topel, slan veter in nasproti njega je plešast mož pripovedoval mladi ženi v rumeni obleki o morju. Nato je bil v kupeju že čisto sam z mlado ženo in bobnenje vlaka, ki je vozil skozi tunel, je dušilo sleherno njeno besedo. Njene roke so se znašle v njegovih in Jindrich, ne da bi slišal njen glas in ne da bi v temi videl njen obraz, je poznal po utripanju v njenem zapestju, da je to Sonja. Toda že nista sedela v vlaku.
Bredla »ta vodo po plitvem nabrežju in lovila plavajoče vejice cvetočih oleandrov. In zopet je bila tema, Sonja je zginila, tipal je z rokami pred seboj in šepetal: Kje si Sonja, zakaj ne razsvetiš? In zopet je bilo svetlo, od visokega mola je plula bela ladja in Jindrich je razumel, da je med stotinami ljudi, ki migajo in mahajo s palube, tudi ona. Niti najmanjše žalosti ni čutil, ko je ladja zginila za skalnatim rtom.
Zjutraj so se vzbudili v njem nekaki tihi odmevi pozabljenih sanj. V sobi poleg so se oglašali koraki. Tiho je vstal in ko se je ogrnil s stričevim županom, je nalahno odprl vrata. V stožcu sončnih žarkov, polnem plavajočega prahu, je klečala njegova sestrična Lida in sTedi te mlečne poti poizkušala s svežnjem ključev odpreti razsušeno pisalno mizo, ki so ji na zelenem platnu rjavele majhne lise od črnila. Po golih Lidinih mečah je polzelo sonce kakor voda, plavajoča v loncu na skuti. Širok živalski hrbet se ji je nalahno premikal, ko je obračala ključe v ključavnici, ki se nikakor ni dala odpreti.
Jindrich se je pomaknil od vrat in obstal. Sestrična, zamišljena v delo, ga ni slišala. Radovedno je čakal na izid tatinskega početja. Glej no, tudi tale topoglava stvar je oživela, roke se ji tresejo od lakomne radovednosti. Končno se ji je le posrečilo odpreti miznico in iz polne pesti papirja se je izsipal rumeni prah, ki se je v soncu razlezel in ji uhajal v odprta usta. Zakašljala je in posegla z mesnato roko globoko v miznico ter končno vendarle privlekla na dan majhno škatlico, v kateri je za-žvenketal denar.
»Kaj delaš?« je dejal Jindrich za njenim hrbtom.
Prestrašeni Lidi je padla iz rok kovinasta skrinjica, 6tari dukati in zlat avstrijski in tuji denar, ki ga je stric zbiral, ee je z žvenkom raztresel po tleh in risal stezice po prahu.
»Jezus, Marija« je zaječala sestrična in gledala Jindficha kakor za-sačena mačka.
»Zakaj to delaš? Ali ne moreš počakati? Ne veš, da je to 6tričev denar?«
Vsa potna od truda in presenečenja, umazana od starega, dvignjenega prahu, ki ji je v potu lezel po okroglem licu, je stala pred njim samo v srajci in v krilu, kakršna je odšla po stopnicah, domnevajoča, da Jindrich še spi in je težko lovila misel. V njenih umazanih očeh ni bilo niti trohice sramu radi smešnega, umazanega obraza, radi srajce, ki ji je padla z ramen in ji odkrivala balonaste oblike prsi, niti radi tega, ker je bila zasačena pri grdem stikanju, kazala je .samo zadrego živali, zagnante v kot, ki ne ve, kod bi pobegnila.
»Ali ve mati o tem?« je vprašal Jindrich.
»Ne ve in bog ne daj, da bi ji povedal« je šele sedaj s pretrganim glasom izpregovorila. »Sama je povsod nos vtikala, meni pa ni nič rekla. Niti obleke mi ne kupi, samo skopari. Mislila sem, da najdem kakšen denar in si kupim kakšno obleko. Francek je rekel, da imam lepe lase, pa bi si jih rada dala naondulirati, ko bo ples.
Zlati novci na tleh so se svetili v povodnji jutranjjega sonca kakor cvetoč regrat na travniku. Žarki so migljali po nazobčkanih robovih in prah je veselo, kar zlobno plesal na njih. »Brez službe sem, kdo ve, kam ee obrnem, tu pa leži zlato, spodaj umira teta, po kateri bom dedoval« je Jindrichu šepetala razgibana tišina.
»Pripogni se, kar vzemi, brez besedi si razdelita denar s prestrašenim, potnim dekletom. Mrtev denar bo v tvojih rokah oživel, spremenil se bo v življenjsko toploto in v obilico brezskrbnih dni.«
V prstih je začutil koprnenje, da bi segel po razmetanem zlatu, odprl je že usta, toda preden se mu je iztrgalo iz izsušenega grla:
»Poberi ga!«
Mimo njega je švignila zasopla Liduška, zginila za vrati in pustila v Jindrichovih očeh zmešan, umazan pogled z nemimi očitki.
Ko je pobiral denar in ga deval v kovinasto škatlico, je čutil, kako se mu tresejo prsti in popuščajo mišice. Šele ko je položil stričevo zbirko v miznico in jo zaprl, se je otresel zmede in je v njem utihnil glas sebičnosti.
Spodaj na hodniku so drug na drugega lajali sorodniki. Stopnice, po katerih je stopal doli Jindrich, so škripale in stari volčjak je zacvilil na pragu. Suha, čemerna Matijeva žena mu je namreč stopila na nogo in ga zaničljivo brcnila. Nataknjeno sta se merili z očmi ona in žolta Lida, ki je novega gosta spremljala po posestvu in vsa nemirna izdajala strah pred preokretnimi rokami radovedne kočarice.
Stric Pivoda je ponoči zgubil zavest in umiral.
»Saj sva vendar moža, Jindrich,« je hripavo šepetal Matija ob njegovi postelji. »Če se ne dogovorimo, bomo imeli vsi škodo. Mar naj od vsake malenkosti plačamo davek? Mar naj kakor tatovi gledamo drug drugemu na prste in pustimo vse požreti advokatom? Tu je čist denar, zakaj) si ga ne bi razdelili brez sodnije? Itak je naš.«
»Še ne.«
»Še ne? Poglej tega reveža. Ta se ne bo več prebudil. Ko bomo morali poklicati notarja, bo že prepozno.«
Matija je šepetal, hripavo sikal in klobčič sorodnikov se je v mrzličnem premikanju zbral krog njega. Za oknom je žvižgal kos in teta Terezija, Vi se je dušila na smrtni postelji od pomanjkanja zraka, je vse hkrati zrla s širokim, ebenovinasto bleščečim se pogledom. Vsi so se izogibali tega pogleda, toda ne da bi jo gledali, so zbrani krog Matije trdovratno premišljevali, ali naj popuste in si zlepa razdelijo denar in dragocenosti, ki so jih lakomno slutili v zaprtih predalih omar in v miznicah.
Glas iz kuhinje jih je za hip zedinil in so odšli. Samo Jindrich je ostal. In v njegovih očeh plešoča mrzlica zlata, raztresenega po prahu gori v sobi.
Sedel je na stol poleg tetine postelje. Tesno mu je bilo, ne od pogledov bolnice, marveč od zmede po umetno pregnanem pohlepu, ki se je ne-nehoma vračal in ni čutil niti najmanjšiega veselja, da je odolel skušnjavi. Ie tope nepremičnosti ga je zmotil glas, ki se ga je prestrašil, kakor sence, ki ee je od nekod pojavila.
»Jindrich!« so se popolnoma jasno oglasila premikajoča se tetina usta »vem, da ni doma nikakega reda. Dobro, da bo kmalu konec. Namesto mene moraš paziti. Tatovi hodijo po stopnicah, poizkušajo ključavnice.«
Besede tete Terezije so izdajale blazno naglico utripanja srca. Nekam globoko v pernico je obrnil pogled, kajti zdelo se mu je, da teta tudi njega sumi, da ne more pred njo zatajiti svojih skritih misli.
Hotel je izpregovoriti, toda teta, ki ji je od muke stopil pot na senci, je zasikala:
»Molči! Oni bi prišli. Tamle ... v knjigah je . . . denar. Pojdi hitro . .. predno se vrnejo ... ne govori ...«
Njeno ebenovinasto oko ga je žgalo v obraz in mu ukazovalo. Vstal je, ee spotaknil kakor hipnotiziran, zdelo se mu je, da tetin pogled vodi njegove roke, ki so drhtele.
»Tam, tam ...« je hripela teta.
Zvezek Schillerja v rjavi koži se mu je odprl v roki in našel je bankovce, vložene med liste. Obrnjen od postelje, je čutil tetine oči na svojih prstih, ki so spravljali denar v žepe.
Ko je postavil knjigo na polico, je stopil k postelji. Tetina roka se je pomikala k njemu. Prijel jo je in čutil, kako postaja mrzla, opazil je, kako se meglijo bleščeče oči umirajoče kot dih na steklu in v zenicah, ki so se zadnjič skalile; medtem ko so usta šepetala nerazumljive besede, ee je zalesketal zadnji nasmeh, hudoben, žalosten in prizanesljiv. In nato so postale razumljive tudi šepetane besede:
»Zbogom, Pivoda tudi .. .«
Ko je stopil Jindrich v kuhinjo, so sorodniki, sedeči pri krožnikih spoznali, da je z njim prišla smrt. Zazvonkljale so žlice, iz grl so se iztrgali hripavi glasovi joka, iz dvorišča se je prignal pes in zalajal v strop.
X.
Na pokopališču je stal Jindrich poleg revnega oddaljenega sorodnika, ki je prišel zadnji, in dasi ni imel nikakega upanja na dediščino, se je razjokal nad rakvijo in nad grobom. Na njegovem obrazu so ležale
rjave gube kakor redke brazde na hribovskih poljih, odkoder je bil. Ko so nad grobom zadoneli lovski rogovi, je s tihim začudenjem pogledal Jindricha, ki je edini govoril z njim in oči so se mu napolnile z velikim zadovoljstvom.
Žalovanje lesketajočih se glasbenih inštrumentov je bilo modre barve, kakor gladina gozdnega jezera, ki se oddaleč svetlika izmed gozdov. Ko je odtrgal oči od tega prizora, je Jindrich opazil, da stojita ob grobu strica Pivode in tete Terezije sama z revnim sorodnikom. Kosmati Matija je mahal z rokama pri pokopališčnih vratih in žolta Lida je stala dva koraka od njega z nezaupljivim pogledom. Njena hči se je zibala med grobovi kakor ogromsia žalostna gos.
Iz češčine prevedel Oton Berkopec.
OB POLEMIKAH OKOLI CANKARJA
IVO BRNČIČ
Pri nas se razpravljanje o naših najizrazitejših kulturnih osebnostih giblje z redkimi izjemami na neki vzvišeni, kajkrat malone v patetične sfere odmaknjeni ravnini, po navadi v zelo občutni oddaljenosti od neposredne življenjske stvarnosti. Ne samo naše kritično in esejistično slovstvo, celo del našega literarnega zgodovinarstva obvladuje še zmeraj nadvse značilna težnja, obravnavati našo kulturno problematiko na način, ki že v naprej izključuje soudeležbo eksaktnih metod, argumentov in pričevanj. Ni še tako dolgo tega, ko nam je zagotavljal neki slovenski znanstvenik (ali vsaji pretendent na ta naslov), da sta vsa naša književna preteklost in vse naše kulturno ustvarjanje samo razodetje nekakšnega mitskega narodnega bistva, a naši najpomembnejši tvorci da so le pojavi njegovega skrivnostnega učlovečenja. Ali obstoji kako posebno narodno bistvo, kak svojstven narodni duh, o tem je kajpada mogoče razglabljati; ali kar je za naše razmere tako izjemno značilno, je dejstvo, da se pri nas nikomur ne zdi vredno, da bi natanko opredelil merila, s katerimi presojamo kulturne manifestacije. Velik pesnik je pri nas vrednota sam po sebi, zato, ker je pač velik; in če na primer irdimo, da je Prešeren pomemben zategadelj, ker je pesniško oživil »slovenskega duha«, nekdo drugi pa zato, ker se njegovo delo odlikuje po svoji visoki »človečnosti«, ravnamo vselej tako, kakor bi bili izrazi »velik«, »slovenski duh«, »človečnost«, »duhovna kvaliteta« (in kar še premore podobnih iznajdb naše esejistično in polznanstveno pisanje) že zdavnaj docela dognani in bi a priori ne potrebovali nobene razlage. In vendar je jasno, da takih splošnih in sila raztegljivih pojmov ni mogoče prav vedno uporabljati kot neizpremenljive konstante.
A važnejši kakor opisane metode same in vsa nazorska navlaka, ki jih stalno spremlja in ki naj bi jih upravičila, je njihov prvotni pogoj. Gre za svojevrstno mentaliteto, ki ji pripada krivda, da na Slovenskem dandanašnji skorajda ni mogoče govoriti resnice o nekaterih naših pesnikih in pisateljih, ne da bi človek tvegal, da bodo njegove besede napak razumljene ter mu bodo podtaknjeni nameni, kakršnih nikoli ni imel. Zakaj naše pomembne osebnosti niso samo predmet poskusov, napraviti iz njih
mitos, marveč so tudi deležne neke docela posebne imunitete. Naš literarni bon-ton sicer dovoljuje vezati otrobe verbalnega leporečja ter ne ugovarja zoper nadomeščanje eksaktnih analitičnih pripomočkov s spe-kulativnim in apriorističnim slepomišenjem z vsakovrstnimi abstrakcijami. So pa določene življenjske okoliščine in nekatere globoko pomembne človeške reči, o katerih je pri nas v razpravljanju o slehernem velikem človeku prepovedano črhniti. Še več: govoriti o podatkih iz neposrednega, vsakdanjega življenja velikega duha — to velja pri nas skoraj za krivoversko grdobijo. Utrdil se je predsodek, da pomeni hladno raziskovanje, ki se ne obotavlja tudi pred kočljivejšimi vprašanji človekovega pozemskega življenja, že samo po sebi edinole razvrednotenje, poniževanje in žalitev velikega duha. Občudujemo svetovne velikane, četudi vemo, da je bil Villon tat in razbojnik, da je bil Poe pijanec, da sta bila Nietzsche in Maupassant paralitika, da je bil Dostojevski epileptik in suženj kvartopirske manije, da sta pisala Puškin in Lermontov nespodobne stihe in da je Byron šepal, da je bil Wilde obremenjen s homoseksualnimi nagnjenji in prav tako tudi Gide, da je bil Rafael erotoman, da sta trpela na spolni invertiranosti baje celo Leonardo in Michelangelo ter je bil Leopardi menda impotenten. A kakor marsikje, tako si pomagamo tudi v tem primeru s svojim tradicionalnim dvojnim merilom: ugotavljanje življenjskih dejstev, kakor so pravkar našteta, ne zmanjšuje umetniške in človeške veljave velikih stvariteljev svetovne umetnosti, grdo in kvarno pa je opozarjati na podobne reči, kadar gre, postavim, za Prešerna, Levstika, Gregorčiča, Cankarja. V naši »asketski literaturi«, kakor se je nekoč privatno izrazil nedavno umrli slovenski znanstvenik, pripisujemo nadpovprečnemu človeku in umetniku povsem nemožno, nadčloveško popolnost; slovenskemu pesniku in pisatelju je dovoljeno funkcionirati izključno le kot oficielni osebnosti, ne sme se pa drzniti, da bi živel trdo življenje pristnega človeka, ki je nenehno grenko napredovanje preko prepadov strasti, zmot in slabosti. Za tragično veličino in dragocenost te večne borbe človeške duše in te najmogočnejše vseh dram smo topi kakor kamen; a zato smo tem dovzetnejši za melodramatsko, osladno didaktično igro, v kateri mora slovenski umetnik nastopati kot do nemožnosti poduhovljeno in hkrati preko vse mere poenostavljeno bitje ter kot klavrn avtomat igrati svojo neslano vlogo »vzornega« človeka v najbanalnejšem, šolniškem pomenu te besede.
Izločiti iz obravnavanja neke osebnosti njeno neposredno, intimno življenje, to pomeni, jo izobčiti iz območja dejanskega življenja ljudi in domnevati zanjo neke izjemne življenjske zakonitosti, jo razčlovečiti ter jo izpremeniti v golo fikcijo. Takšno početje je nesmiselno že načelno, s stališča znanstvenega izkustva. Odpovedati se človeški resnici o umetniku pa se tudi pravi, obupati sploh nad zahtevo po objektivni resnici; zakaj polovična resnica pač ne more več biti resnica. In ker pri nas še zmeraj nismo priznali literarnemu raziskovalcu pravice, ukvarjati se brez pridržkov tudi z vsemi osebnimi biografskimi in psihološkimi dokumenti, ki nudijo kakršno si že bodi pojasnilo umetnikove človeške podobe, smo seve prisiljeni, da vedno znova konstruiramo osebnost, ki nam je ostala nedostopna. Tako živi dandanašnji slovenski umetnik v naši pisariji kot popoln abstraktimi, kot papirnat nadomestek živega človeka, ki mu je edinemu med zemljani dano živeti docela izven normalnih človeških odnosov, v katere je uklenjeno trajanje človeškega rodu.
Bajka namesto resnice, čudaški literarni homunculue namesto živega človeka — to je po našem okusu (in včasih tudi »programsko falsificira-nje dejstev«, kakor je nekje zapisal Anton Ocvirk).
Hudo zmotna bi bila misel, da je ta strast po idealiziranju zgodovinskih osebnosti plod kake zrele uvidevnosti ali plemenite pietete. Saj tej bolestni občutljivosti, ki nam zapira pot do cele vrste življenjskih dejstev, kakršna odrešilno pojasnjujejo marsikatero človeško in umetniško uganko, v resnici niti ne gre za izbranega duha, ki naj bi ga bojda obvarovala oskrumbe. Ne, ta moralistična nestrpnost, ki reagira z nagonskim odporom zlasti na ljubezensko problematiko, se predvsem trudi konservi-rati nekatere konvencije, katerim sta potvorjena podoba življenja in predsodek edino znosno ozračje. Vsi ti pojavi so zgolj simptom neke notranje neurejenosti, ki je našemu človeku v tolikšni meri lastna, da spada že v karakterologijo slovenske družbe. Z dejstvom pa, da se ta ozkosrčnost vtihotapi j a celo v predele, kjer bi moral odločati izključno le kritični, zgolj znanstveno neovrgljivi resnici odgovorni razum, postajajo omenjene značilnosti že vprašanje naše kulturne dozorelosti. Zakaj tako puritanstvo kakor nagnjenje k misticizmu nista nikoli znamenje zdravja, krepkega obvladovanja življenja in intenzivne življenjske zavesti, pač pa zanesljiv dokaz življenjske negotovosti in krinka kulturne infantibiosti. Spričo naše krčevite bojazni, da bi naši velikani ne izgubili svoje »veličine«, ki si jo pri nas še zmeraj kaj romantično predstavljamo, da bi nikdar ne pobegnili iz kristalnih ječ svoje nad-zemeljske idealiziranosti, se vsiljuje sum, ali nam v bistvu znabiti ne gre zgolj za to, da bi nam vedno ostali samo teoretičen, ne pa tudi praktičen življenjski vzgled. Kajti slediti človeku je ljudem mogoče, slediti polbogovom pa je izven človekove moči. Ni preveč tvegana trditev, da se čutimo Slovenci kot narod in kot pripadniki neke kulturne enote še zmeraj manjvredni — dejstvo, ki bi ga bilo zelo zanimivo dokazati ob številnih primerih ter ga sociološko in psihološko raziskati. In nemara bi tudi ne bila pretirana domneva, da je naš fetišistični strah za naše velike ljudi le izraz poniglave skrbi, da bi ne izgubili tistih svojih »vrednot«, v katere sicer na dnu svojega srca morebiti ne verujemo docela trdno, ki nam pa spričo naše pohabljene samozavesti vendarle dajejo namišljeno odvezo za vse dvome nad nami samimi, za dvome, ki jih je naša zgodovina Ž3 tolikokrat tako porazno dokazala. Ker ne cenimo sebe, ne znamo ceniti resnice, in ker ne cenimo resnice, ne znamo ceniti človeka, kakršen dejanski je.
»
Po žolčnih prepirih okoli Levstika in v najnovejšem času okoli Gregorčiča, ki so tako jasno osvetlili pravkar nakazane posebnosti našega kulturnega obrata, bi se človek skorajda čudil, da je Lojza Kraigherja razprava »Ivana Cankarja zdravje, bolezen in smrt«1 (Koledar Cankarjeve
1 Kraigher začenja svojo študijo z opisom Cankarjeve »Zunanje podobe« v mlajših letih ter na kratko opisuje njegovo napadalnost, sarkazem, težnjo, biti prvi v literaturi, in slednjič njegovo vedenje do žensk. V drugem poglavju piše ob črtici »Stric Simen« o Cankarjevi enurezi in o občutju manjvrednosti, na katerem je trpel zavoljo te bolezni; ugotavlja, da so bile njegove prijateljice starejše ženske, ki so mu bile bolj pestunje ko ljubice, medtem ko so mu vsi načrti, da bi se oženil z mladim, nedolžnim dekletom, izpodleteli zaradi psihičnih ovir v njem, ki so bile posledica njegove živčne napake. Sledi obširna razčlemba »Nine«, ki je po Kraigherju izraz
družbe za leto 1939) vzbudila tako malo protestov in zgražanja. A po vsej verjetnosti je le vojna psihoza, sredi katere že tako dolgo živimo, potisnila v ozadje zanimanje za vprašanja te vrste. Ena prvih reakcij na Kraigherjevo študijo je bila Krleževa glosa »Enuresis krayghero-tsancariana« (»Pečat«, 1939, štev. 3), ki pa izvira iz precej drugačnih pobud, kakor so jih skušale označiti predhodne vrstice; zategadelj nikakor ne pomeni, da bi pričujoče pisanje hotelo kakor koli odobravati ta napad, če se z njim ne misli pobliže baviti.2 A če ni to Krleževo neupravičeno in očitno nepremišljeno dejanje v nobeni zvezi s slovenskimi problemi, za katere ravno gre na tem mestu, je za naše razmere dovolj značilno, da je v naši literaturi doslej opozoril na Kraigherjev nadvse pomembni prispevek k razjasnitvi človeškega in umetniškega vprašanja Ivana Cankarja edinole Juš Kozak, ki ga je s toplimi in objektivnimi besedami ocenil v letošnjem »Ljubljanskem zvonu« (št. 3.—4.). Razen Kozaka je razpravljal o Kraigherjevem članku samo še Bogomir Magajna v svoji študiji »O duševnosti božjastnikov« (»Modra ptica«, 1938/39, št. 9, str. 291—293); a četudi se je vprašanj, ki jih je načel Kraigher, dotaknil bolj mimogrede, so njegove izjave vendar take narave, da zahtevajo nekaj pripomb.
Strali pred resnično človeško podobo velikega človeka je posebej glede Ivana Cankarja pri nas tako zakoreninjen, da se je svoje dni že uredniku njegovih »Zbranih spisov« Izidorju Cankarju zdelo potrebno, izrecno se opravičevati, ker je izjemoma moral pritegniti v svoje razpravljanje Cankarjeve »docela človeške zadeve« (IX. zv., str. V). Ta omejitev Izidorja Cankarja sledi popolnoma nujno iz njegovega, s stališča psihološke vede korenito napačnega prepričanja, da baje »popolnost in zgodovinska vrednost umetnine ni odvisna od globine in moči doživetja, ki jo je morda (?!; I. B.) sprožilo, marveč samo od načina, kako se je doživetje v umetnini zoblikovalo» (ibid.). In vendar ne more biti nobenega dvoma, da se skriva ravno v poznavanju umetnikovega »osebnega substrata« (Izidor Cankar ibid.) odgovor na vprašanje nje* govega umetniškega dejanja in nelianja, njegove usmeritve in vloge v družbi in dobi in potemtakem tudi njegovega zgodovinskega pomena.
poloma Cankarjevih ljubezenskih upov, operacija, ki jo je tvegal na sebi, da bi v. izpovedjo morda premagal svojo ljubezensko nesposobnost. V poglavju »Boj, večen boj« razčlenja Cankarjev umik v umetništvo, ko se je ta operacija ponesrečila. Poglavje »Starec« opisuje Cankarjevo zdravstveno stanje v poznejših letih in pojave prezgodnje ostarelosti, ki jih je Kraigher na njem opažal. V poglavju »Hudodelec Janez« ugotavlja avtor, da je bil ta psihološko zelo značilni spis in ta »zadnji krik upornika« Cankarjev pravi labodji spev. V zaključnem poglavju »Smrt« opisuje Kraigher Cankarjev konec in domneva, da je bila njegov neposredni vzrok nagla pljučnica s splošnim gnitjem pljuč in ne jetika.
2 Sicer pa ta izpad tudi ne nudi priložnosti za obširnejše razpravljanje. Krleža sploh ne navaja Kraigherjevih trditev, pač pa vrsto stavkov iz članka v nekem srbskem časopisu, lu je napravil iz Kraigherjeve študije neokusno časnikarsko senzacijo. To dejstvo vzbuja sum, da Krleža Kraigherjevega spisa samega znabiti sploh ni bral ter si je le^ po omenjenem članku ustvaril docela zmotno predstavo, kakor da je šlo tudi Kraigherju za nekakšno »freudovsko« senzacijo. Takšno ravnanje je kajpada prav tako čudno kakor vse obsodbe vredno. Krleža se omejuje na povsem splošne pavšalne izjave. Njegov pamflet ne prinaša v Cankarjevo problematiko prav nobene nove osvetlitve; ob njem bi bilo mogoče govoriti kvečjemu o Krleži samem in o vprašanju, kako se je mogel pisatelj njegovega ugleda tako neprevidno in do take mere spozabit. Zategadelj ie takšno pisanje mogoče na tem mestu zgolj na kratko, a z vsem poudarkom zavrniti.
Preziranje osebnih psiholoških činiteljev, ki soustvarjajo hkrati z objektivnimi življenjskimi pogoji človeški in umetniški obraz slednjega umetnika, je v primeru Izidorja Cankarja le naravna posledica sila spornega mehaničnega prenosa njegove formalistične estetike iz likovne umetnosti v literaturo. Tem bolj pa je presenetljivo, da zanikava — dasi kajpak drugače in v veliko manjši meri — tudi zdravnik in psiholog Magajna pomen te vrste gradiva.
Magajnove ugovore zoper Kraigherjev članek je mogoče strniti v tri poglavitne trditve. Predvsem meni Magajna na splošno, »da je napačno izvajati genialnost iz katere koli telesne ali duševne hibe, ki jo je genij imel« (str. 291). »S tem ni rečeno,« nadaljuje potem, »da bi genij ne mogel imeti te ali one telesne ah duševne hibe. Napačno pa je smatrati to hibo ali samo to hibo za vir genialnosti« (ibid.). Kakor se je s temi njegovimi besedami mogoče le strinjati, tako tudi ni mogoče oporekati stavku, s katerim prehaja od načelnega razpravljanja h konkretnemu in ki predstavlja njegovo drugo tezo: »Nikakor ni Cankarjeva enuresis nocturna ustvarila Cankarja« (ibid.). Zadeva pa postane kočljiva pri tretji Magajnovi trditvi, tedaj namreč, ko pravi, da ni našel v »Nini« l ki jo je Kraigher podrobno razčlenil) »stvari, ki bi dokazovale občutje manjvrednosti pri Cankarju« (str. 292) in ko jame zanikavati možnost, da bi bil Cankar sploh trpel na tej duševni motnji. Gotovo ima Magajna prav, če zavrača pavšalno mnenje, ki predstavlja sholastično poenostavljenje individualno-psiholoških naukov, mnenje, »da se poraja genialnost iz občutja manjvrednosti, ki je genija gnala v to, da se je povzpel na svojo višino« (str. 291). Toda če je tako naziranje naprtil Kraigherju, ko je zapisal, da je napačno, »razlagati (Cankarjevo) ustvarjanje s kompenzacijo duše na enuresis nocturna« (str. 292), potem ni dvoma, da mu je kar se da krivičen. Resda pravi Kraigher v svoji študiji: »Telesna šibkost — bolezen, malost — je bila mogoče glavni vzrok, da se je Ivanov duh sprostil in dvignil in vse prekosil daleč okoli sebe. Telesna šibkost je rodila moč duha« (str. 22). Res tudi piše dalje: »Živčna napaka Ivana Cankarja ni bila težka bolezen — a pripravljala mu je toliko mučnih zadreg in toliko grenke sramote, da mu je vcepila občutek manjvrednosti. V obrambi pred lastnim čustvom in pred preziranjem in zasmehovanjem zunanjega sveta si je nabrusil svojega uma svetle meče in izoblikoval svoje umetniške sposobnosti tako visoko in tako viharno, da je vse onemelo okrog njega« (ibid). Ali Kraigher je v svojili nadaljnjih izvajanjih povsem zadostno pojasnil, kakšne vrste je bilo Cankarjevo občutje manjvrednosti ter nikakor ne opredeljuje tega pojma tako ozko in enostransko in mu še manj pripisuje tisti pomen, ki mu ga oponaša Magajna. Niti z eno samo besedico ni poskusil Kraigher dokazovati, česar ga obtožuje njegov kritik, da bi namreč bil Cankarjev talent izključno le rezultat njegove telesne napake, ah negativno povedano: da bi Cankar ne mogel biti velik pisatelj, če bi ga ne mučila njegova nesrečna bolezen. Kraigher razpravlja o Cankarjevi telesni manjvrednosti potemtakem docela v smislu Magajnove pravilne trditve, da »genialnost... ni identična s patološkim stanjem, ampak lahko le eventualne hibe uporabi za povečanje svojega spoznavnega kroga ah kroga doživetij« (str. 294). Prav tako je Magajna povsem napak razumel Kraigherjeva izvajanja o Cankarjevem občutju manjvrednosti in mu je tudi v tem primeru natovoril grehe, ki jih ni kriv.
Magajna poudarja, da ee tudi v »Nini« vidi, »kako visoko in to po pravici je cenil Cankar svoje delo« (str. 292) in da vidimo že »v prvih Cankarjevih stvareh..., kako dobro se je zavedal svoje veličine in ta njegova samozavest je stopila stokrat in stokrat na dan« (ibid.). Čudno je, kako je mogel Magajna spregledati, da je Kraigher v najslabšem primeru vsaj naznačil psihološko razmerje med Cankarjevim občutjem manjvrednosti in pa med njegovo zavestjo o lastni umetniški sili in pomembnosti. Le-te Kraigher nikakor ne taji, kakor ee zdi Magajni, temveč narobe nekajkrat izrecno opozarja nanjo in na njeno funkcijo v Cankarjevem duševnem življenju in v njegovi borbi z občutjem manjvrednosti. Na str. 29 pravi, da priča Cankarjeva črtica »Iz Ottakringa v Oberhollabrunn«, »da je premagal obup nad svojo življenjsko manjvrednostjo, saj se je dovolj zavedal svoje umetniške visokovrednosti in je bil dovolj ponosen na veliko ceno svojih del«. Dalje je Kraigher na str. 34 označil Cankarjevo občutje manjvrednosti kot »čustvo" telesne (podčrtal I. B.) manjvrednosti« in je znova spregovoril o Cankarjevi zavesti »umetniške visokovrednosti«, s katero se je skušal reševati pred križi in nadlogami svojega intimnega življenja. Mar sodi Magajna, da občutje manjvrednosti, če trpinči umetnika, izključuje njegovo zavest o lastni umetniški veljavi? Občutje manjvrednosti se neredko kompenzira (ali bolje: se maskira) z dejanji, ki bi na videz pričala o visoki samozavesti — z napadalnostjo, neusmiljeno kritičnostjo, gospodovalnostjo, pretirano občutljivim ponosom. Tega dejstva, tega obratnega sorazmerja med občutjem manjvrednosti in človekovim zunanjim vedenjem in sploh njegovim odnosom do ljudi, ki Magajna zanj po vsem videzu ne ve, se je zavedal ravno Kraigher, ko je zapisal: »Zmerom močnejši je njegov odpor, zmerom hujši je njegov pogled, s katerim se brani, s katerim odkriva napake drugih, da bi bila njegova manjša — zmerom ostrejši je njegov duh in zmerom gibčnejši njegov jezik, s katerim odbija napade in nazadnje sam napada« (str. 22). Podobne pomisleke vzbuja tudi tretji primer, da so se Kraigherjeve trditve pokazale v zrcalu Magajnove zaznave v docela izmaličeni obliki. »Razložiti Nino s samo (podčrtal I. B.) samoodpovedjo, ki je sledila občutku manjvrednosti, bi se mi zdelo silno težko,« pravi Magajna (str. 292). Ali saj Kraigher tega tudi storil ni! »Dejal bi,« je zapisal, »da se je hotel (Cankar) v ,Nini' pred vsem svetom izpovedati na glas, da bi si izpisal in izbrisal iz duše svojo življenjsko nesposobnost« (str. 24). — »V visoki pesmi skrajnega obupa je pokazal svojo rano skozi vse pregoste tančice pesniške mnogobarv-nosti« (ibid.). »Samoodpoved« je po Kraigherjevi razlagi »Nine« edinole poanta, zgolj zaključek tega Cankarjevega obračuna z njegovim erotskim vprašanjem, je kvečjemu osrednji problem dela — in tega premore menda sleherna umetniška stvaritev. »Cankar se je moral odpovedati običajni meščanski sreči, če je hotel biti zvest svojemu geniju in svoji smeri,« nadaljuje Magajna (str. 293) in se ne zaveda, da vnovič govori mimo Kraigherja. Zakaj v Kraigherjevih izvajanjih sploh ne gre za to »običajno meščansko srečo«, temveč za psihološko neskončno usodnejše dejstvo, da se Cankar ni odpovedal le zakonu kot konvencionalni zunanji obliki ljubezenskega sožitja, ki utegne biti včasih res ovira velikemu človeku, ampak je moral zavoljo svoje telesne napake resignirati sploh nad resnično ljubeznijo do ženske in nad ureditvijo svojega razmerja do nje, nad erotično funkcijo kot tako.

Magajna se bori zoper mehanično uporabljanje individualno-psiholo-ških prijemov, kar je po sebi vsega priznanja vredno stremljenje; ali žal niso njegovi očitki na Kraigherjev naslov nič manj pavšalni kakor trditve, ki jih hoče dokazati svojemu nasprotniku. A Magajna poleg tega tudi samega sebe pobija. »Jaz sem prepričan,« pravi na str. 292, »da bi Cankar ustvarjal še več, če bi bil telesno popolnoma zdrav in krepak in bi ustvarjal približno prav tako kot je ustvarjal.« Nasprotno pa meni, da bi bil Dostojevski sicer »genij, čeprav bi ne imel božjasti — vendar bi se tudi kot genij ne mogel prikopati do nekaterih silnih spoznanj, ki jih je črpal iz samega sebe, če bi kot božjastnik ne doživljal skoraj strahotnih duševnih scen« (str. 293). Odkod ta protislovnost obeh domnev? Zakaj neki pravilo, ki velja za Dostojevskega, ne bi smelo veljati za Cankarja? Ali gre nemara znova za tisto dvojno merilo, ki je bilo v teh vrsticah že omenjeno? Toda Magajna je ostal na dolgu z odgovorom tudi glede nekaterih drugih vprašanj. Ko namreč oporeka Kraigherjevi namišljeni tezi, da je bil Cankarjev talent edinole plod njegove bolezni, ugotavlja načelno, da »genialnost ne tiči v grbi, ampak v izredno visoko razviti (podčrtal I. B.) duševnosti« (str. 291). Brž ko pa jame razpravljati o Cankarju samem, izjavi Magajna, da je Cankar »imel svojo genialnost prirojeno« (podčrtal I. B.; str. 292). Po prvi razlagi je torej umetniški talent podvržen razvoju in s tem vsakovrstnim pogojem, je nekaj dinamičnega, nastajajočega, nekaj, kar ni dano človeku samo po sebi, že v naprej — mnenje, ki se mu del moderne psihologije zelo približuje. V drugem primeru, ko gre za domačega pisatelja, pa je talent že definitivno dana lastnost, stvar predestinacije. A ker Magajna ne pove, ali naj si bralec misli, da vsebuje dejstvo »prirojenosti« vsaj dednostni faktor, bi bilo skoraj mogoče domnevati, da po njegovem zakona vzročnosti in determiniranosti na tem edinem področju človeškega življenja ne veljata. Na moč zamotanega vprašanja o nastanku umetniškega talenta kajpada na tem mestu ni mogoče rešiti. Ali če Magajna zavrača neko tezo (čeprav le namišljeno), bi bil moral povsem jasno postaviti svojo protitezo. Namesto tega je postregel z dvema, med sabo ne prav soglasnima tolmačenjima. V skladu s to dvojnostjo obravnava Magajna Dostojevskega kot pozitivist, saj obširno razčlenja vpliv pisateljeve bolezni na njegovo umetniško delo in zmogljivost, svojo polemiko s Kraigherjem pa začenja z osupljivo trditvijo, da psihiater, če je iskren, »ne bo meril genialnosti z običajnimi merili« (str. 291). Ta »običajna merila« so očividno ravno tisti pozitivistični prijemi, ki jih Magajna uporablja na Dostojevskem, torej znanstvena merila, to se pravi: edina merila, ki človeku zagotavljajo vsaj delno odkritje objektivne resnice. In prav ti pripomočki, najsi se jih Magajna v praksi vselej ne brani, bi nenadoma ne smeli veljati načelno, varovati pa se jih je treba tako načelno kakor praktično, kadar gre za Ivana Cankarja. Zakaj če genialnosti z njimi ni mogoče meriti, potem je umetniški talent nekaj iracionalnega, človeškemu razumu sploh nedosežnega. Tako se razkriva Magajna v tej polemiki kot ne prav dosleden mislec, v katerem živita ko siamska dvojčka pozitivist in idealist. Dejstvo pa, da se je iz pozitivista prelevil v idealista ravno takrat, ko je spregovoril o domačem pisatelju, je vsekakor vsaj zanimivo.	■
Da je Ivan Cankar trpel na občutju manjvrednosti, tega ni ugotovil le Kraigher. Že Izidor Cankar je omenil v svojem Uvodu v XVII. zvezek
Cankarjevih Zbranih spisov (str. XII), da je Cankarja mučila »zave* manjvrednosti, ,mferiority complex'«, in tudi Božo Vodušek je v svoji knjigi »Ivan Cankar« ponovno opozoril na ta važni moment Cankarjeve psihologije (na pr. na str. 74, 75, 78, 80, 143, 144). Analiza posameznih Cankarjevih spisov — ne samo tistih, ki se jih je lotil Kraigher, temveč znabiti presežnega dela njegove literature — bi tudi v podrobnostih dokazala trditev, da je Cankar v resnici trpel na taki psihološki motnji, lo njegovo občutje manjvrednosti, ki ga sam ni bil kriv, ki je bilo delež izjemno neugodnih okoliščin, kakršne so že od zibeli spremljale njegovo življenjsko pot, je bistveno učinkovala na njegovo dojemanje sveta in ljudi m s tem tudi na njegovo človeško, umetniško in idejno usmerjanje neposredno na njegovo pozemsko usodo in posredno na njegovo pisateljsko udejstvovanje in njegov umetniški razvoj. Temu dejstvu ni mogoče ubežati, ce nam resnično in iskreno gre za to, da bi si naposled vendarle pojasnili pojav Cankarja človeka in umetnika, če nam gre torej za ohjektivno resnico o njem. Zato in izključno zato se je s temi vprašanji treba ukvarjati.	'
BEŽNA SREČANJA
MILENA MOHORIČEVA
\ Beograd se človek vedno odpravlja in nikoli ne pride tja, ker se mu zdi da je to nekako doma, da mu je treba za to samo majhnega skoka. I ako se je godilo tudi meni in morda bi se še dolgo odpravljala tja, ce bi me Jugoslovanska ženska zveza v Ljubljani ne pooblastila da zastopani Slovenske žene na velikem shodu za žensko volilno pravico v Beogradu, ki se je vršil v nedeljo, 26. novembra ob 10. uri dopoldan v Inzenjerskem domu. Tako mi je bila dana priložnost, da sem se seznanila z Beogradom, z njegovo pestro ulico, z njegovo publiko, ki se zanima za politična vprašanja, z ženami, ki aktivno posegajo v javno življenje, zlasti z Mileno Atanackovicevo, z zanimivo pisateljico Milko /lcino ter z našo rojakinjo Alojzijo Štebijevo. Srečno naključje mi je nudilo tudi priložnost, da sem se seznanila z organizacijo zdravstvenih zadrug v Srbiji.
Beograjska ulica me po svojem razpoloženju nekam spominja Varšave. Veliki kontrasti, na kakršne si naletel tamkaj, te tudi tod srečujejo — a ne samo v ljudeh, temveč tudi v poslopjih. Poleg razkošne palače stoji ponižna koča in poleg elegantno opravljenih ljudi hodijo ljudje, ki so odeti v cape. Beograd je danes živahno mesto, čigar tempo je velemesten, dasi ima samo tri sto tisoč prebivalcev. V vsaki ulici vidiš stavbišče, kjer se iz tal dvigajo nove palače in nova velika poslopja, vse gradi, se razvija in stremi dalje. Take ljubezni do razkošja ne opaziš danes zlepa v drugih mestih. Nove hiše, ki se dvigajo poleg ponižnih pritličnih hišic imajo vse steklena vrata in kjer je le mogoče, so izredno bogato okrašene z izdelki kovinske umetne obrti. Človek čuti le eno, da vse živi na svojo pest, brezobzirno, strastno. Ob tem spoznanju obide človeka tesnoba, ker se mu zdi, da v ozadju nekje sliši grmenje, bližanje katastrofe, ki jo mora tak življenjski stil nujno prej ali slej doživeti. Za naše pojme je vsekakor čudno tudi dejstvo, da ima tramvaj dva razreda: kdor plača
dva dinarja gre med gospodo v prvi voz, kdor dinar in pol pa v drugi voz. Prav tako preseneča človeka na postaji posebna blagajna za prvi, drugi in tretji razred. Dočim se pri okencu za tretji razred tare ljudi, je pri ostalih okencih vedno prostora dovolj, tako da odličnemu potniku ni treba čakati. Če se človek temu čudi, mu pojasnijo, da je v Parizu tudi tako.
Zborovanje je bilo mnogo večjega obsega, kakor smo vajeni pri nas. V spodnjo dvorano in v vse stranske prostore so prenašali govore z zvočniki. Stene so bile vse prevlečene z napisi, ki so obenem parole vsega sedanjega boja žen za dosego državljanskih pravic. Glasile so se takole: Mi, ko je stvaramo živote, hočemo, da jih i sačuvamo. Za jednak rad jednaka nagrada. Za naša prava, za srecu naše dece, za mir, ujedinimo se. Za jednak rad jednaka prava, Opšte pasivno i aktivno pravo glasa za .sve žene, — a nad vhodom — Žene svili staleža, ujedinite se! Za srečniju bodučnost, ujedinimo se.
Zborovanje je otvorila predsednica alijanse Ženskih pokretov gospa Lojzka Štebijeva, ki je s svojega stališča ideološko opredelila boj žen za dosego državljanskih pravic ter ga vzporedila z bojem za demokracijo. Njen govor je bil prvi vrhunec in prvi ideološki poudarek zborovanja. Publika je njej in vsem ostalim govornicam sledila z veliko pozornostjo, z medklici in s parolami v momentu, ki so se glasile: Dole rat! in Pravo glasa ženama! — Gospa Štebijeva se je v svojem govoru spominjala prvega velikega ženskega zborovanja v maju leta 1920. in je opisala ves dolgi boj žen za dosego državljanskih pravic. »Važno je, da žene popolnoma razumejo, kaj je neizkrivljena demokracija in kaj je njena najgloblja vsebina. Prepričane smo, da je rešitev človečanstva v ne-kompromisnem in poštenem izvajanju pravih demokratičnih načel v političnem, socialnem in gospodarskem življenju. To, kar danes po svetu imenujejo demokracijo, je samo kulisa, izza katere navadno pripravljajo politično neprebujenim množicam docela nedemokratske odredbe in ustanove. Ne želimo si, da bi ženske povečavale število teh neprebujenih množic, marveč želimo, da postanejo oni politični činitelj, ki bo zastavil svoje sile za to, da bo zrušil, kar je slabo. — Dokler slehernemu človeku ne omogočimo materialno neokrnjenega življenja, ne moremo govoriti o pravi civilizaciji in kulturi. Kajti samo človek, ki mu ni treba skrbeti za težko vsakdanjost, lahko postane delavec za dosego civilizacije in kulture, in samo narod, ki mu je popolnoma zagotovljena neodvisnost in svoboda, more biti njen izvor in zaščitnik.«
Nato je govorila o položaju žene-državljanke odvetnica Katarina Marm-kovič iz Novega Sada, o socialno političnih zahtevah sem govorila jaz, o vprašanju, zakaj zahtevajo žene volilno pravico, je govorila gospa Dušica Djukic iz Niša, ki je tamkaj pristav okrožnega sodišča. Za skupino lista »Žena danas«, ki je danes najreprezentativnejše žensko glasilo v Beogradu, je govorila pisateljica Milka Žicina. Ker se mi zdi, da je bila njena izjava drugi ideološki višek zborovanja, naj navedem njene glavne misli. »Zahteva po pravici do glasovanja ni izšla iz enega samega ozkega kroga, marveč je zrasla iz onega nazadnjaškega in nepravičnega stanja, v katero so pahnili ljudstvo, polovico prebivalstva v državi. V našem boju, v boju za pravice žene, nismo same, z nami je vse ljudstvo. In ta naš skupni boj za politične pravice je del boja za boljše in pravičnejše življenje. Zatorej sledeče vprašanje ne more zaviseti od nikakega raz-
polozenja ali naziranja, vprašanje namreč, ali naj dajo ženam ali naj dajo ljudstvu pravice, ki mu gredo. Mi s svojim delom, s svojimi rokami s svojimi življenji, predstavljamo pojem ljudstva, ki iz svojega velikega telesa ne more niti noče odsekati polovice, marveč terja za vse življenje v miru m svobodi. — Tukaj, na svojib zborovanjih, glasujemo z enotnostjo svojih zahtev, pa najsi tega glasovanja tudi ne priznajo: za mir, za kruh m za demokratsko svobodo ljudstva!« — Nato je za mladinsko sekcijo Ženskega pokreta govorila študentka Boba Dordevic, gospa Zorka Karadic pa v imenu Jugoslovanske ženske zveze v Beogradu o doprinosu zene h kulturi; zaključila pa je zborovanje Atanackoviceva z »Uspehi feminističnega boja«.
Publika je sprejemljiva, aktivna, polna energij, ki se sprožijo ob vsaki priložnosti. Da jo politična vprašanja res zanimajo, je dokaz že velikanska udeležba na zborovanju. — Šele v Beogradu sem izvedela, da se je še pred zborovanjem vršilo nekaj večjih konferenc, zlasti ona, ki jo je v četrtek 23. novembra zvečer priredila skupina »Žena danas«. To zborovanje je bilo po naziranju seveda enotnejše in bolj sistematično, kakor veliko zborovanje. — Naše žene bi nadalje utegnilo zanimati, da imajo v Beogradu Ženski klub, kjer se vrše seje in sestanki ženskih društev. Zlasti agilna je mladinska sekcija Ženskega pokreta, v katero sprejemajo vse mlade žene in dekleta razen onih, ki še obiskujejo kako šolo. Pač pa so tu organizirane tudi vajenke. (Omladinke plačujejo po 3 dinarje mesečne članarine.) Vsako sredo se vršijo referati o raznih vprašanjih. Položaj mladine, politični pregled, protivojni večer, literarna montaža, sporazum, volilna pravica — vse to so teme referatov. Vsak drugi petek imajo nadalje predavanja o posameznih zgodovinskih in političnih vprašanjih, na primer o zadružništvu, o vzrokih svetovne vojne, dalje so imeli več predavanj o francoski revoluciji, o zgodovini Španije in tako dalje. Poleg tega prirejajo tudi predavanja po periferiji mesta. Razen društev, ki jih imamo tudi v Ljubljani, imajo v Beogradu še Ligo žen za mir in svobodo, ki ji predseduje gospa Zečevičeva.
Dolga leta je bil glasilo ženskega gibanja »Ženski pokret«- ki pa zdaj zaradi finančnih težkoč ne more več izhajati. Mesto reprezentativnega ženskega lista si je priboril list »Žena danas«, ki pomeni v gibanju samem nesporno korak naprej in nastop nove generacije. List je mesečnik, njegova redakcija je v Pašičevi ulici 6.
Najsi zadevamo še ob tako velike zunanje manifestacije ali ideološke opredelitve, zanima nas končno vedno ono, kar je središče in gibalo vsega gibanja, človek sam. Srečanje s tremi ženami mi je bilo odkritje in pozvanja še danes v meni.
Tu naj omenim v prvi vrsti pisateljico Milko Žicino, ki se je z energijo in z neugnanim stremljenjem povzpela do vidnega mesta med srbskimi ženami. Rojena je bila 9. oktobra 1902 v vasi Prvča v Slavoniji. Oče je bil železniški čuvaj, mati je bila po rodu kmietica. Žicina je obiskovala v dva kilometra oddaljeni Novi Gradiški nižjo in višjo ljudsko šolo, skupno osem razredov. (Ti kraji so bili takrat pod Avstrijo.) Leta 1918. je prišla v Beograd, kjer je bila delavka, in že leta 1919. se je jela učiti strojepisja. Vendar ji ni dalo miru. Leta 1920. je odšla na Dunaj, kjer je bila gospodinjska pomočnica, postrežnica in brezposelna. Nato je šla v Nemčijo. Leta 1923. jo najdemo v Hamburgu, kjer je delala na velikih plantažah jelk. Tu delavke trebijo, plevejo in čistijo gozd in morajo to
delo opravljati na kolenih. Plantaže so bile oddaljene dve uri od Hamburga in delavke so za deseturno delo prejemale eno marko. Odtod je hotela Žicina oditi v Ameriko, kar se ji ni posrečilo. Ko se ji je ta načrt izjalovil, se je odpravila na pot in je hodila 28 dni peš od Hamburga do Metza. Prišla je pred Metzorn v neko vas, kjer so delali jugoslovanski delavci, in tu je v rudarski koloniji prala perilo v mjrzli vodi v potoku. Kmalu je napredovala — prišla je v isti vasi v službo k nekemu trgovcu, kjer je bila zopet »dekle za vse«. Toda tudi zdaj jo je gnalo dalje. Odšla je v Metz, kjer je bila pomivalka v velikem restoranu. Nato pa jo v letih 1925—1929 najdemo v Parizu. Delala je v raznih tovarnah, v raznih delavnicah, kjer so izdelovali bonbone, ročne torbice, sandale in podobno. Služila je tudi v neki »maison de la musique«, kjer je pod dvorano navijala gramofon in mu izmenjavala plošče. To glasbo so potem kot »godbo lastnega orkestra« prenašali v dvorano za goste. Bila je tudi otroška vrtnarica, služkinja, postrežnica, nezaposlena in preganjana tujka. Iz Pariza je odšla v Belgijo in na Luxemburško, kjer je bila do leta 1931. kuharica. Tedaj pa se je povrnila v domovino, v Beograd. Služila je za sobarico — in začela pisati. Tako je izšel leta 1932. njen prvi roman »Kajin put«, ki ji je prinesel priznanje in reputacijo. Pisala je od tedaj krajše črtice in povesti. Njene prispevke zasledimo v Politiki, v revijah Umetnost in kritika, Naša stvarnost, Savremeni pogledi, Žena danas in drugod. Napisala je nov roman, ki bo menda kmalu izšel v tisku in ki ima naslov »Djevojka za sve«.
Zdaj je Žicina uradnica v Savezu nabavljačkih zadruga, njen gmotni položaj se je izboljšal, najtežji boj za življenje je za njo. Polna je iniciative, neprestano dela nove načrte. Te zdrave žene trpljenje ni strlo, dasi je morala prenesti nebroj udarcev. — Njen nastop je miren, njena fizionomija ostro zarisana, lasje svetli in gladko nazaj počesani, vse zelo preprosto. In vendar ima neverjeten kontakt s publiko. Pozdravili so jo z vzkliki: »Živel bodoči poslanec!« in takoj, ko je spregovorila prve besede, je bila vsa dvorana v ognju. O njenem delu, zlasti o njeni novi knjigi, bomo morali govoriti ob drugi priložnosti.
Druga žena, ki se mi je posebno vtisnila v spomin, je gospa Milena Atanackovičeva. Dama je, ki izhaja iz srbske višje družbe — to lahko spoznaš po vsem njenem nastopu, po načinu občevanja z ljudmi, po njeni kultiviranosti in končno po njeni noši. Ta je elegantna, preprosta, vendar opaziš, da je njen angleško ukrojeni plašč podložen z bobrovino. Pristna Srbkinja je, črnolasa, velikih oči, ki izpod ogljeno črnih obrvi in trepalnic sijejo s posebnim žarom], njen nos je rahlo upognjen, zobje beli, kretnje mehke in umirjene. Njeni lasje so tu in tam prepredeni s srebrnimi nitmi, kar daje vsej njeni osebnosti poseben poudarek. Gospa Atanackovičeva je feministka z dušo in srcem. Veruje v poseben ženski etos in je dejansko prepričana o tem, da bo prinesla žena v javno življenje novo dobo liumanitete. Na ugovore nevernih Tomažev, ki smo bih mnenja, da je ženin sedanji položaj utemeljen v ekonomski strukturi družbe in da je žensko vprašanje samo del splošnega boja ljudstev za osvoboditev, je takoj postregla s konkretnim primerom: Gospa Ashby je bila zastopnica svoje vlade (Velike Britanije) na razoroževalni konferenci. Edina izmed vseh članov tega odbora je podala ostavko na svoje mesto takoj, ko je videla za kaj gre in ko je spregledala položaj, dočim so njeni moški kolegi vsi brez izjeme razpravljali dalje, dokler jih niso
prekinili topovski streli. To je storila gospa Ashby zategadelj, ker je zavedna zena m kot taka ni hotela igrati dvojne vloge, ki bi bila proti njeni človeški časti.
Gospa Atanackoviceva je juristka in je v ministrstvu za socialno politiko šef oddelka za zaščito matere in otroka. In kljub temu, da sem se v svojem govoru dotaknila naše socialne politike tudi na tem področju s kritičnimi opazkami, je bila vendar ljubeznjiva in mi je od vrha do tal razkazala Dom za delavke v novi Kneza Miletina ulici št. 8. To je zelo zanimiva institucija. V enem delu imajo dečji dom, kjer imajo dojenčke do določene dobe v popolni oskrbi. Ti dojenčki ostanejo stalno v zavodu, njihov oddelek je povsem ločen od drugih oddelkov. Dalje je v zavodu dečje dnevno zavetišče. Matere, ki gredo na delo, prinašajo otroke semkaj v varstvo čez dan. Tu dobijo takoj zavodne obleke in oddajo jih v oskrbo zaščitnim sestram. Njihove lastne obleke pa spravijo in ko pridejo matere zvečer otroke zopet iskat, jih zopet preoblečejo. Sobe, kjer so otroci čez dan, so lepe in svetle. Manjše otroke imajo v posebni sobi, večje pa v igralnici, kjer imajo lične stolčke in mizice in kjer je tudi drugače poskrbljeno za njihovo zabavo. V tretjem delu zavoda pa so prenočišča za žene. Čez poletje v zavodu nikoli ne manjka prostora, zdaj, na zimo, pa je letos povpraševanje že večje, kakor je število postelj, ki jih imajo na razpolago. Vsaka žena, ki pride v zavod, je zabeležena v posebni kartoteki, odda svojo obleko, se okoplje in dobi čez noč zavodovo obleko. Ko gre zjutraj na delo, dobi zopet svojo obleko nazaj. Zavodu je priključeno tudi javno kopališče. Načrt za to lepo ustanovo je izdelala gospa Atanackoviceva sama in lahko je v resnici ponosna na svoje delo. Zanimalo me je, kdo je dal pobudo za te institucije, in gospa mi je dejala, da je izšla od dr. Gregorja Žerjava, ki da je preskrbe! tudi kredite — tu je torej izhodišče delavskih domov v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Seveda se te institucije razlikujejo med seboj.
Voditeljica tega vzorno urejevanega zavoda je naša rojakinja gospa Alojzija Štebijeva. V majhni sobi je sedela žena, sklonjena nad pisalno mizo. Njeno glavo, ki počiva na nežnih ramenih šibkega telesa, je obdajala glorijola srebrnobelih las. To je torej tista žena, sem si dejala, za katero ni bilo doma prostora, ki si je morala iti iskat delokroga za svoje sposobnosti v širši svet. Pogled nanjo je bil presunljiv, in dvakrat je ganil mene, ki sem ji nekoč že javno očitala njen pobeg z doma. Zdaj pa sem po tolikih letih pogledala v njene oči in tam razbrala zgodbo človeka, ki je mnogo delal, mnogo veroval in ki je zdaj, po vsem tem delu, utrujen in globoko v srcu ranjen. Tako odpadajo med ljudmi vse nazorske razlike in človek si najde pot do človeka brez besed, v enem samem pogledu, v eni sami kretnji roke ali glave. Gospa Štebijeva se odpravlja v domovino — v pokoj. Tu upa najti mir. Ali ji ga bo domovina mogla nuditi? Dasi sem se zavedala, da ne bomo mogli hoditi po njenih stopinjah, ker drži pot naprej — vendar me je njena osebnost pretresla do dna. Široko razgledana je, najbrže bi ne našli mnogo ljudi, ki bi bili tako informirani o vsem, kakor je ona. Zlasti pa ne mnogo takih, ki so si v svojem življenju ohranili tako čiste roke. Zdi se mi, da ji za vse njeno dolgoletno delo ne bodo priznali niti cele pokojnine. Sama pa je preponosna, da bi prosila za to, kar ji gre.
Po naključju sem se seznanila še z drugo zanimivo socialno ustanovo,, z zvezo zdravstvenih zadrug. Vsaka zadruga obsega 200 do 250 članov..
ki ob ustanovitvi vplačajo deleže. Delež je odvisen od števila članov in znaša pri 200 članih sto dinarjev. Ta denar predstavlja osnovni obratni kapital zadruge. Z njim nabavijo lekarno. Zdravila prodajajo, zadrugarji pa imajo pri zdravilih 30 odstotkov popusta. V primeru, da kak član izstopi iz zadruge, ima pravico zahtevati delež nazaj. Poleg tega plačujejo zadrugarji po pet dinarjev mesečne članarine, kar porabi zadruga za materialne izdatke. V skladu z gmotnim stahjem celote (ne poedinca) se zniža zdravniški honorar na 5—10—20 dinarjev. Če bi vsi redno plačevali, bi imeli lahko povsod brezplačen zdravniški pregled. Za vse člane ene zadruge veljajo enake cene. Vsi člani imajo torej po nižji ceni zdravnika in zdravila. To je kurativni del. Poleg tega pa opravljajo zadruge preventivno delo. V njihov delokrog spada zaščita matere in deteta, posvetovalnica za matere, dečji dispanzer, pomoč nosečim materam in porodnicam. Doslej šteje zveza 75 zadrug, približno 30 zadrug pa ima že svoje domove, ki imajo ambulanto, čakalnice, bolniške sobe in porodne sobe. Kjer zadruge nimajo svojega doma, vzamejo kako hišo v najem in adaptirajo najmanj 3—4 prostore. Poleg tega spada k zadrugi tudi protituberkulozni dispanzer in šolska poliklinika: zdravnik gre v šolo in sistematično pregleduje otroke, v raznih obdobjih pa se vrše kontrolni pregledi. Otroke tudi cepijo in če obolijo, jih brezplačno zdravniško pregledajo.
Nadalje razpolaga zveza zadrug s posebno premično zobno postajo, ki je nameščena v avtomobilu. Zadruge javljajo, kje jo potrebujejo, nakar pošlje vodstvo avtomobil v dotični kraj. Poleg tega imajo propagandni avto. V njem je rentgenski aparat z vsem potrebnim instrumen-tarijem za pregled in zdravljenje. Na vozu imajo montirane zvočnike in ojačevalce, v avtomobilu samem pa filmski aparat. Tako imajo možnost, da vršijo široko zasnovano zdravstveno propagando. Poleg kurativne in preventivne medicine pa ima zadruga tudi prosvetne naloge. Zato organizira moške in ženske mladinske oddelke, ter posebne oddelke za žene. Vsaka zadruga ima svojo upravo in nadzorni odbor. Dolžnost zadruge pa je prosvetno delo v zdravstvenem, kulturnem in ekonomskem pogledu. Zato zadruge zlasti marljivo izrabljajo zimo. Pozimi se vrše prosvetni zimski tečaji, za gospodinje pa trimesečni gospodinjski tečaji, tečaji za nego deteta, dalje prireja zadruga gospodarske tečaje, čebelarske, poljedelske, mizarske, tkalske in druge, kakor jih zahteva vsakokratni teren. Vrše se tudi enomesečni tečaji za voditelje zadrug. Vse zadružno delo 6e vrši na osnovi konkurence med posameznimi člani, med posameznimi oddelki in med zadrugami. Na koncu leta prirejajo zadruge razstave pridelkov, ženskih ročnih del, dalje predstave, večere s prosvetnim, programom in drugo. Vsaka zadruga ima tudi svojo čitalnico.
Zadrugo je zasnoval pokojni dr. Kojič, ki je bil v podeželju sreski zdravnik. Beda in nizka raven higiene na vasi pa sta ga pripravila do tega, da je opustil svojo službo ter se ves posvetil organizaciji svoje zamisli. Njegova ideja se je pokazala za izvedljivo in skrajno koristno tudi po njegovi smrti, saj šteje zveza danes že 75 zadrug. Zveza zadrug ali kakor se srbsko imenuje, »Savez zdravstvenih zadruga«, uživa zdaj tudi podporo ministrstva za socialno politiko. Dasi je gotovo, da zasebna ustanova v okoliščinah, kakršne so danes, zadrugarju ne more nuditi vsega, kar človeku že lahko nudi moderna medicina in dasi vemo, da mu ne more nuditi ne specialista ne modernih zdravstvenih aparatov
in pripomočkov, je ta zamisel vendar občudovanja vredna. Zavest, da je tako čustvoval s svojim ljudstvom srbski zdravnik, nam ublaži pošastno praznino, ki nam zazija nasproti, če si ogledujemo razkošne palače v mestu in ubožne koče po ulicah in predmestjih. Ljudstvo, iz katerega rastejo taki sinovi, še davno ni izgovorilo svoje zadnje besede, še ni razvilo svojih najjačjih sil. Zaupati smemo vanj, da bo premagalo tudi preizkušnje, ki mu jih bo naložila usoda v bližnji bodočnosti.
RAZ	NO
PETDESETLETNICA DVEH NAŠIH KULTURNIH DELAVCEV
V	novembru sta praznovala dva naša kulturna delavca, Fran Albrecht in France Koblar, svojo petdesetletnico. Oba sta stala dolga leta v središču naše književnosti. Prvi je bil urednik Ljubljanskega Zvona, drugi urednik Doma in Sveta. Vzgojila sta nam celo vrsto pisateljev, esejistov in kritikov ter zgradila s svojim delom nekak most iz predvojne dobe v našo. Albrecht in Koblar sta oba tipična predhodnika, mnogo ju veže s sedanjostjo, a mnoge niti vodijo preko njiju v preteklost. Bolj ko za kogar koli, bi lahko dejali za tadva književnika, da sta sopotnika. Rojena v istem mesecu, sta stala vsak s podobno misijo v obeh taborih našega umskega prizadevanja, oba je pri uredništvu doletela podobna usoda: doživela sta krizo, prvi krizo Ljubljanskega Zvona, drugi krizo Doma in Sveta. Tako sta se rodila Sodobnost in Dejanje. V svojem lastnem delu sta tudi stala na dveh mejnikih. Albrecht je pesnik, pisatelj in prevajalec, ki je v zadnjem času dodal svojemu prevajalskemu delu še prelepi prevod Antigone, drugi literarni zgodovinar, kritik in esejist in pripravlja zgodovino našega leposlovja v drugi polovici devetnajstega stoletja. — Oba sta v boju s starim, okorelim svetom izvojevala zmago mladine in vodila naše kulturno življenje za dobršen korak naprej. Prišli bodo sicer drugi, ki bodo radikalneje stopali naprej, toda na izhodišču nove poti se bomo vedno povračali k njima. — Obema želimo še mnogo let plodnega dela!
M. M.
SLOBODAN JOVANOVIČ
(Ob njegovi sedemdesetletnici)
V	prvih decembrskih dneh je dopolnil sedemdeseto leto akademik in profesor beograjske univerze Slobodan Jova-novič, ki ga je treba po vsej pravici šteti med najvidnejše znanstvenike in najza-okroženejše osebnosti, kar so jih Srbi v
našem stoletju imeli. Udejstvoval se je na več področjih; najbolj slovi kot pravnik, zgodovinar in sociolog. Literatura o njem in njegovem delu ni posebno obilna, kljub temu, da ga je celo že Jovan Skerlič uvrstil tik pred svetovno vojno v veliko izdajo svoje »Zgodovine nove srbske književnosti«. Posebej ga je pohvalil radi klenega jezika in sijajnega stila, kar ni preveč pogosta lastnost znanstvenikov. Potrebne študije o Slobodanu Jo-vanoviču in njegovem delu bo treba šele napisati. O njem in njegovem delu se zdaleč več govori kakor pa javno piše. Profesor Jovanovič je poosebljena skromnost in morda najomiljenejša osebnost današnjega kulturnega Beograda. Docela v skladu z njegovo skromnostjo je potekla tudi njegova sedemdesetletnica. Nekaj prestolniških dnevnikov mu je posvetilo po eno stran, pa se je še radi tega zelo hudoval. Ker tudi pri nas ni bilo do danes bogve koliko pisano o njem, bom v par besedah spregovoril ob tej priložnosti o njegovem življenju in zlasti o njegovem delu.
Rodil se je Slobodan Jovanovič v »srbskih Atenah«, v Novem Sadu 4. decembra 1869. leta. Izhaja iz znane družine Jova-novičev. Njegov oče Vladimir Jovanovič je bil eden najdelavnejših voditeljev liberalne in demokratske mladine v Vojvodini šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja, bil nekaj časa univerzitetni profesor, znan kot eden prvih srbskih sociologov. Deloval je politično tudi v Srbiji, bil je prijatelj znanega socialista Svetozarja Markoviča, bil je večkrat minister, živel je kot politični emigrant v inozemstvu, tako v Švici, Italiji, Angliji in drugod, bil je v osebnih stikih z Mazzini-jem, Koshutom, Bakunjinom, s poljskimi revolucionarnimi emigranti. Vladimir Jovanovič je bil tisti Srb, ki ga je madžarska policija na zahtevo srbske vlade po posrečenem atentatu na kneza Mihajla Obrenoviea (29. maja 1868. po starem koledarju) hkrati z znanim bolgarskim revolucionarjem Ljubenom Karavelovom
prijela in imela sedem mesecev zaprtega v Varadinu in Pešti. Iz teh podatkov lahko zaključimo, v kakšni hiši in družbi je vzrastel njegov sin Slobodan, ki je že od mladih nog bil v stiku z najodličnej-šimi predstavniki srbskega političnega in kulturnega življenja, ki je bilo takrat še v veliki meri osredotočeno v samem Novem Sadu.
Po končanih šolah in študijah je bil sprejet v službo v ministrstvu za zunanje zadeve. Čakala ga je lepa kariera; toda Slobodan Jovanovič se je premislil, pustil diplomatsko službo in odšel na takratno veliko šolo, sedanjo univerzo za profesorja. Univerza je bilo tisto poprišče, ki je bilo najbolj pri srcu mlademu znanstveniku. In na pravni fakulteti je ostal več kot štirideset let, vse do sedaj, ko bo moral po sili zakona v pokoj. V Slo-bodanu Jovanoviču sta bili v izredni harmoniji združeni dve lastnosti: bil je prvovrsten znanstvenik in odličen profesor. Zato ni čudno, če zna sicer pogosto suhoparno snov podajati v tako prijetni obliki, da ga hodijo poslušat z drugih fakultet. Predvsem se je posvetil študiju države in dolgo vrsto let predaval o državnem pravu in o ustavnem pravu kraljevine Srbije, kasneje pa Jugoslavije. Dolgo časa je vodil tudi posebni tečaj, na katerem je predaval o novejši državno-prav-ni in sociološki literaturi. Zadnjih deset let pa je vodil tudi posebne tečaje, posvečene kandidatom za doktorje prava, na katerih je predaval o zgodovini srbskih ustav v preteklem stoletju, o povojnih evropskih ustavah, o državi, o angleškem ustavnem in administrativnem pravu, o korporativnem pravu, o sestavljeni državi, o formalni sociologiji, o sociologiji verstev, o politični sociologiji itd. Kot profesor je znal najti poti do src svojih slušateljev, kajti bil je do skrajnosti toleranten, pa pedanten (pripovedujejo, da ni zamudil nobenega predavanja, razen v bolezni) in strog. Dvakrat je bil tudi rektor prestolniške univerze.
Nimam ne namena ne prostora, da bi obširno govoril o njegovih delih. Samo to lahko rečem, da je napisal zdaleč več kakor povprečno napišejo znanstveniki. Njegova dela, ki so izhajala vse od začetka tega stoletja v knjigah in revijah, so sedaj sistematično zbrana v obsežni zbirki njegovih zbranih del, ki jih je izdal Geza Kohn in obsegajo 16 debelih knjig. Vse njegove razprave brez razlike se odlikujejo po plastičnosti in izredno lepem stilu. Saj je Slobodan Jovanovič učenec zapadne šole, predvsem francoske. S pravnega področja je treba v prvi vrsti omeniti njegovo v dveh knjigah izšlo »Državo«, v kateri podaja po Heglovi
koncepciji lastno zamisel države. Branilec je državne avtoritete, ki jo tolmači kot zedinjujočo družabno tvorbo v zvezi z narodnostnim principom. Odkrito pa se postavlja proti zlorabi državne oblasti. Od njegovih pravnih del moram omeniti še dve knjigi z naslovom »Zgodovina političnih doktrin«, kjer so zbrane njegove razprave o Platonu in njegovi »državi«, Macchiavelliju, ameriški vstaji, francoski revoluciji, marksizmu, »Anti-Diihringu«, »Kapitalu«, Marxu in Heglu, Kautskemu, Buharinu, o Rozi Luxemburg, O Gross-mannu in antimarksistih. V isti smeri je pisana tudi knjiga »Voditelji francoske revolucije« in pa dve knjigi »Političnih in pravniških razprav« (srbske ustave XIX. stoletja, Svetozar Markovič, Pera Todorovič, sistem dveh zbornic, Piroča-nac, Garašanin, Rački, Andrassy, angleški parlamentarizem, Carlyle, Balfour, Štross-mayer in drugo).
Posebno plodovit pa je Slobodan Jovanovič kot zgodovinar, predvsem kot pisec politične zgodovine. Srbi so imeli celo vrsto znanstvenikov, ki so se z večjim ali manjšim uspehom lotili zgodovine Srbije v preteklem stoletju, toda tako celotno kot Jovanovič je ni zajel nihče, čeprav lahko omenim med drugimi, ki so se udejstvovali na tem področju znane zgodovinarje tujca Leopolda Rankeja (za prvo polovico XIX. stol.), Stojana Nova-koviča, Grgurja Jakšiča, Živanoviča, Gs-vriloviča, Stranjakoviča in Vukičeviča. Omenjeni zgodovinarji so zvečine podajali samo posamezna obdobja preteklega stoletja, Jovanovič pa je podal celotno sliko od ustavobraniteljev (1842) do padca Obrenovičevcev (1903). Po vrsti sledijo knjige »Ustavobranitelji«, »Druga vlada Miloša in Mihajla«, »Vlada Milana Obre-noviča« v treh knjigah in še »Vlada Aleksandra Obrenoviča« zopet v treh knjigah. Jovanovič ni suhoparen zgodovinar. Pred bravcem oživlja nastopajoče osebe in jih podaja v toliki naturnosti, pogosto v direktnem govoru, da se njegove razprave bero ko roman. Posebno karakteristična je njegova jedrnata pred-stavotvornost. S par podatki in potezami nazorno postavi pred bravca vodilne politične in vladarske osebnosti, označi jih s kratko, pa zadeto karakteristiko. Posebej moram podčrtati njegovo objektivnost. Vedeti moramo, da piše o marsikom, ki ga je poznal osebno in bil priča njegovemu delu in postopkom. Če upoštevamo še okoliščine, v katerih je živel, ko je bil osebna priča tolikim političnim dogodkom proti koncu zadnjega in v začetku tega stoletja in po domači hiši, v kateri so se zbirali tolikeri odločujoči možje, poznal toliko zakulisnih dogajanj
in dejanj, in zlasti še zato, ker je njegov oče kot borec za demokratične pravice Srbije stal v njenih prvih vrstah, je ta njegova objektivnost toliko več vredna.
Ob koncu naj omenim tudi to, da je Slobodan Jovanovič posebej v mlajših letih uspešno posegal tudi na področje književne kritike, sodeloval pri več revijah, ob samem začetku stal v vrstah ustanovnikov in sotrudnikov »Srbskega književnega glasnika«, ki je veljal za glasilo mlade demokratične generacije v Srbiji po vrnitvi Karadjordjevičev. Redki so srbski pisatelji, ki bolje obvladajo srbščino ko znanstvenik Slobodan Jovanovič, pa ni čudno, če ga je že marsikateri književni kritik postavljal za vzgled dobrega, književno izdelanega pisanja. In v tem smislu moramo jubilanta brezpogojno smatrati tudi za pisatelja v čisto umetniškem smislu. Jovanovič ne piše svojih razprav v visokem znanstvenem jeziku, ki se tako rad izprevrže v nerazumljivost, ampak preprosto, enostavno, pa zato toliko bolj razumljivo. Vse njegovo znanstveno udejstvovanje je tesno povezano z realnim življenjem, pa je tudi njegov opis tega življenja stvaren, kon-eizen, jedrnat. Kljub dejstvu, da spada Slobodan Jovanovič v tisto generacijo srbske intelektualne elite, ki se je zvečine že umaknila z javnega poprišča in uživa zasluženi pokoj, ali je pa že zdavnaj pod rušo (Skerlič, Cvijič, Popovič), so njegova dela sveža in sodobna ko da so včeraj napisana. In po teh svojih delih bo jubilant ostal zapisan v analih srbske znanosti kot prvi med prvimi. T. P.
FRANCOSKA AKADEMIJA DELI KNJIŽNE NAGRADE
Gcorges Goyau, ki je nedavno prispeval uvod v Kvaternikov francoski prevod Jurčičevega »Jurija Kozjaka«, leži pod rušo. Na seji v decembru, ko so nesmrt-niki delili priznanje za književnost in za krepost, ga je nadomestil Andre Belles-sort. V slovstvenem poročilu je najprej omenil nekatere onih mož peresa, ki so prejeli nagrado za svoje skupno delo.
Prednjači jim Jacques Boulenger. Poleg zgodovinskih spisov je dal občinstvu romane, n. pr. Adam ou Eve?, kjer po-mlaja antično legendo, po kateri naj bi bil Tirezija skraja ženska, potlej moški. Kot kritik se drži načela: ne z osorno strogostjo, ne s pretirano hvalo! Toda značilen je naslov njegovim ocenam: >Umelnost je težka«. Najpomembnejša pa utegne biti v njegovi proizvodnji tale stran: obnovitev romanov Okroglega
omizja. Po tristoletnem spanju so pod njegovo šibico bajanko niknile med občinstvo zajetne zgodbe o Lancelotu, Gra-alu, kralju Arturju, viru dvorljivosti, spoštovanja do ženske, čiste ljubezni, misticizma, ki prešinja mnoga francoska dela, zlasti Racineove tragedije. Za vzor mu je bil sijajni Bedierov »Tristan et Iseult«. Boulenger slove še kot potopisec: izvrstne so njegove povesti s poti po grških krajih »Krf, Navzikain otok«.
Dosmrtni tajnik Akademije lepih umetnosti, Adolphe Boschot, drugi odlikova-nee, je pred 40 leti stopil v knjižno areno z razpravo »La crise poetique« kot protivnik prostega verza, češ da svobodni stih pristoji le ljudski popevki. Z izrazitim čutom za ritem in ubranost besed daje bodočemu pesniškemu mesiji prozo-dična navodila, pa tudi smernice za življenje: Biti pesnik, to je najvišji način človekovanja! ... Boschot spada med redke glasbene ocenjevalce, katerih sodbo so odobravali celo muziki. Lastno izpoved obsega trilogija, roman »La jeunesse d'un romantique«. Celih 1830 strani! Obširni zasnutek je pozneje skrčil na 400 strani pod naslovom: »Hector Berlioz«. Glavni junak ie ne samo darovit godbenik, ampak tudi eden najlepših zastopnikov po-kolenja iz 1. 1830.
Dekan modroslovske fakultete v Gre-lioblu, Jacques Chevalier, nosilec Bar-thoujeve nagrade, je predvsem filozof in moralist. Neskladnost, brezzveznost, v kateri se otepa sodobni svet, izvira po njegovem iz nedostatka nravnosti. Kadar nanese pomenek na zvijačo, grabežljivost, izdajstvo, se vselej najde kdo, da zine: »Ah, kako je to človeško!« Reči pa bi morali: »Ah, kako je to živinsko! Tako je kakor v prirodi, v džungli.« Bolj ko si človek, bolj se oddaljuješ od živin-skosti. Razmišljati bi bilo treba več. Ali hlastljivost naših dni nas ovira. Ljudem najbolj manjka značaja, nezavisnosti, srčnosti do lastnega bitka. »Redkokdaj si upa duh biti to. kar je«, pravi Boileaujev verz, ki je toliko ugajal A. Daudetu.
Gospa Saint-Rene Taillandier je prejela posvetilo za svoje zgodovinske knjige, ki po svoji raznoterosti in živahnosti spominjajo na slog gospe pl. Sevigne.
Dr. A. Debeljak Dalje prihodnjič.
IZ UREDNIŠTVA
»Slovenski pisci« Umberta Urbanija, ki so v tej številki izostali, se bodo nadaljevali pozneje.
Za konzorcij in uredništvo: Janez Žagar. — Za tiskarno Merkur: Otmar Mihalek, oba * Ljubljani.
Ueli&a nagradna afccija
KI SMO JO RAZPISALI O BOŽIČU ZA PRIDOBIVANJE NOVIH _NAROČNIKOV VELJA_
izjemoma še do 1. marca 1940.
NAROČNIKI IN NAROČNICE, IZRABITE TO PRILIKO IN SI OBOGATITE SVOJO KNJI2NICO Z NAŽIMI NAGRADAMI. NAGRADE, KI VELJAJO ŽE DO 1. MARCA, SO SLEDEČE:
Kdor pridobi enega novega naročnika na naše redne publikacije, si lahko izbere za nagrado eno izmed sledečih knjig vezano v platno:
KNUT HAMSUN
BLAGOSLOV ZEMLJE
Roman. KNUT HAMSUN
POTEPUHI
Roman. VVALTER SCOTT
IVANHOE
Roman.
EMIL LUD*WIG
NAPOLEON
Biografski roman.
FULOP MILLER
SVETI SATAN
Biografija.
LYTTON STRACHET
KRALJICA VIKTORIJA
Biografija. MADELON LULOFS
GUMIJEVE PLANTAŽE
Roman t Sumatre. PEARL S. BUCK
DOBRA ZEMLJA
Roman o Kitajski. PROSPER MERIMEE
SENTJERNEJSKA NOC
Roman. BOJAN ISAJEV
ROJENI SMO NA BALKANU
Roman. D. H. LAWRENCE
SINOVI IN LJUBIMCI
Roman. JIftY WOLKER
PRAVLJICE
Samo v platno vezane.
L. N. TOLSTOJ
IZPOVED
Samo v platno vezano.
SIGRID UNDSET
J E N N ¥
Roman.
V. BLASC0 IBANES
KRVAVE ARENE
Roman. SINCLAIR LEWIS
ARROWSMITH
Roman MAKSIM GORKIJ
TRIJE LJUDJE
Roman. JANKO LAVRIN
DOSTOJEVSKI, NIETZSCHE, TOLSTOJ
Tri Študije. JORDAN JOVKOV
2ANJEC
Roman Iz bolgarskega življenja. (Samo v platno vez.)
KARL CAPEK
POGOVORI Z MASARYKOM
knjiga o velikem človeku filozofu In državniku (Samo v platno vez.)
JAMES JEANS TAJNE VSEMIRJA
Poljudna astronomska knjiga. IRVING STONE
SLA PO ŽIVLJENJU
Roman o Vincentu Van Goghu. ALOJZ GRADNIK
SVETLE SAMOTE
Zbirka pesni. Samo v platno vez.
JACK LONDON DOLINA MESECA
Roman.
IVAN A. GONCAROV OBLOMOV
Roman.
JACK LONDON
MARTIN EDEN
Roman. OTTO VVEIN1NGER
SPOL IN ZNAČAJ
Roman. VLADIMIR BARTOL
AL ARAF
Zbirka novel.__
AN DRE MAUROIS
OBDOBJA V LJUBEZNI
Roman.
HEINRICH MANN
VELIKA STVAR
Roman.
IVAN S. TURGENJEV
POMLADNE VODE OČETJE IN SINOVI
Dva romana.
THAMES WILUAMSON ZEMLJA MI JE POVEDALA
Eskimski roman. JOHN GALSWORTHY
SAGA O FORSSTIH
1'rije romani. Vsak roman velja za eno knjigo.
Kdor pridobi dva nova naročnika, si lahko izbere dve izmed gori naštetih knjig ali pa
eno v polusnje vezano.	.	. ..... ... . .
Kdor pridobi tri naročnike, si lahko izbere izmed gori navedenih knjig stin v platno
vezane ali dve v polusnje vezani.
Kdor pridobi štiri nove naročnike, si lahko izbere izmed gori navedenih knjig pet v
platno vezanih ali tri v polusnje vezane.	.. v
Kdor pridobi pet novih naročnikov, si lahko izbere izmed gori navedenih knjig sest v
platno vezanih ali štiri v polusnje vezane.	.
Kdor pridobi šest novih naročnikov, si lahko izbere izmed gori navedenih knjig osem v platno vezanih ali pa šest v polusnje vezanih.
Kdor pridobi sedem novih naročnikov, si lahko izbere izmed gori navedenih knjig devet v platno vezanih ali pa sedem v polusnje vezanih.
Kdor pridobi osem naročnikov, si lahko izbere izmed gori navedenih knjig deset v platno vezanih ali pa osem v polusnje vezanih.
Kdor pridobi devet naročnikov, prejme lahko izmed gori navedenih knjig dvanajst u platno vezanih ali pa devet v polusnje vezanih.
Kdor pa pridobi deset naročnikov, mu pošljemo za nagrado v platno vezano, cez i/UU strani obsegajočo in bogato ilustrirano veledelo angleškega pisatelja
H. G. WELLSA
„SVETOVNA ZGODOVINA"
Kdor pa to delo že ima, si lahko izbere za deset novih naročnikov trinajst izmed gori navedenih v platno vezanih knjig ali deset v polusnje vezanih.
Te božične nagrade bomo začeli razpošiljati s 1. februarjem. Ker so nagrade izredno bogate, je razumljivo, da jih bomo lahko poslali samo tistim, ki bodo pridobili samo zares zanesljive in plačujoče naročnike in ki bodo imeli tudi sami poravnane vse že zapadle obroke. Naročilnice za pridobivanje novih naročnikov so priložene reviji.
DRUGA REDNA PUBLIKACIJA ZA TEKOČE POSLOVNO LETO
MARGARET MITCHELL
V VRTINCU
DRUGA KNJIGA, IZIDE V MESECU MARCU
Prvo knjigo tega veledela, o katerem prejema založba od bralcev že sedaj zelo navdušene izjave, pa pokažite, ako ste jo sami že prebrali, svojim znancem in prijateljem in jih skušajte pridobiti za naše naročnike. — Opozorite jih, naj se naroče pravočasno ker je verjetno, da pozneje tega dela ne bo mogoče več dobiti.
ZALOŽBA MODRA PTICA V LJUBLJANI
Ali se Uacete i^cafe naučiti Miline?
Pred božičem je izšel v naši založbi
(kot izredna knjiga)
POLJUDEN UČBENIK RUSKEGA JEZIKA
ki ga je napisal
priv. docent Dr. Aleksander isačenko
Nikomur se ni treba več bati težav ruščine, ker ga ta knjiga brez učitelja igraje uvaja v vse skrivnosti tega najbolj razširjenega slovanskega jezika. Ta knjiga je bila nam Slovencem že dolgo potrebna; od učenca zahteva samo ljudsko-šolsko izobrazbo, ne da bi bila pri tem suhoparna in šolarska. V zabavnih berilih, anekdotah in razgovorih iz vsakdanjega življenja se naučimo vsega, kar je treba znati o slovnici, izgovoru in besedilu ruščine. Knjiga nas uči tiste moderne ruščine, ki se dandanes govori, in navaja čitalca, da se priuči tudi praktičnemu in aktivnemu znanju tega jezika. V knjigi »Ne bojmo se ruščine!« boste našli zanimiva berila o športu, letalstvu, o filmu in gledališču, o polarnih ekspedieijah, pa tudi o ruskem zemljepisu in zgodovini, tako da vam bo služila ta knjiga tudi za najvažnejše informacije o ruskem življenju. Tudi literatura ni prikrajšana: našli boste v knjigi pesmi ruskih klasikov in celo ruski prevod Prešernove »Luna sije«. Uganke, reki, pregovori in karikature delajo to koristno knjigo posebno privlačno. »Ne bojmo se ruščine!« izvira izpod peresa mladega ruskega docenta na naši univerzi dra. Aleksandra Isačenka. Knjiga je pisana v modernem pravopisu, upošteva pa tudi staro ortografijo, tako da bo vsak, ki jo bo predelal, z lahkoto nadaljeval z izpopolnitvijo svojega znanja. Prav v Ljubljani ruskih knjig ne manjka: »Ruska matica« v Ljubljani razpolaga s knjižnico 6000 ruskih knjig (klasično in moderno slovstvo, znanstvena literatura itd.), ki jih rade volje pošilja izposojevalcem tudi na deželo. Nadejamo se, da se boste tudi vi zanimali za to knjigo in jo takoj naročili.
Knjiga obsega 200 strani in stane za naše naročnike vezana din 66'—• (za nenaročnike din 88'—)
ZALOŽBA MODRA PTICA V LJUBLJANI
REVIJI SO PRILOŽENE POLOŽNICE! —
PORAVNAJTE NAROČNINO!
ALI STE ŽE NAROČILI KNJIGO
Bažb I/adufok
Odcacani si/et
PESNIŠKA ZBIRKA
To zbirko moramo šteti med najpomembnejše slovenske knjige. Oglejte si naš oglas v prejšnji številki Modre ptice.
ZALOŽBA MODRA PTICA V LJUBLJANI
Otroke obdarujte s knjigo
Alekseja Tolstoja
HatL Ultucelc
Čudo med knjigami sodobne svetovne mladinske literature. Delo, za katerega se navdušujejo dečki in deklice med 7. in 14. letom.
Knjigo krasi 70 mojstrskih ilustracij, ki so posnete po ruski izdaji. Stane za naše naročnike din 30"—.
ZALOŽBA MODRA PTICA V LJUBLJANI HIB WI'IIIIIHWI1I1II ■■■!!■ II.....■ III■!!■■! ■
Ali hočete še eno dragoceno knjigo
v svoji knjižnici ^
Pošljite v vezavo revijo Modro ptico
Kakor vsako leto je založba tudi letos poskrbela za originalno vezavo revije »Modre ptice«. Kdor hoče imeti vezan letnik, naj zbere vse številke in jih pošlje na naš naslov. Čez nekaj tednov bo založba vrnila vezan letnik. Vezava stane din 30"—, s poštnino vred din 35-—. Prav toliko stane tudi vezava vsakega prejšnjega letnika naše revije.
ZALOŽBA MODRA PTICA V LJUBLJANI
9
Salda-konte, štrace, journale, šolske zvezke, mape, odjemal-ne knjižice, risalne bloke itd.
nudi po izredno ugedhaih cenah
Knjigoveznica Jugoslovanske
lishavne
v Cjubljam
Kopita?jeva 6
2. nadstropje
MERCINA IN DRUG
Ljubljana, KoioJvorsLa ulica 8 — Telefon 22-32
Trgovina s papirjem na veliko
Ima v zalogi fine brezlesne papirje, dokumentni koncept, knjižne in risalne
papirje, srednjefine papirje in kartone. Za pisarne priporoča zlasti razne bančno~ poštne papirje, linirane in karirane a-pirje v pisarniškem in trgovskem formatu, kakor tudi ciklostilni in prepisni papir.
IJjUacHa Ifledtuz
LJUBLJANA, GREGORČIČEVA UL. 23

SE PRIPOROČA ZA CENJ. NAROČILA, KI JIH BO IZVRŠILA HITRO, UČNO IN PO ZMERNI CENI / TISKA KNJIGE, BROŠURE, ČASOPISE, REVUE, KUVERTE, MEMORANDE, RAČUNE, LETAKE, LEPAKE, POSETNE KARTE, LETNA POROČILA, VSTOPNICE, VABILA ITD.
VSE TISKOVINE TISKA V ENI ALI VEC BARVAH
V LASTNI ZALOŽBI IZDAJA: »SLUŽBENI LIST KRALJEVSKE BANSKE UPRAVE DRAVSKE BANOVINE« IN »ZBIRKO ZAKONOV IN UREDB«, KATERE SEZNAM VAM NA ZELJO DOPOŠUE
TELEFON 25-52