•[pl

... mS:


mSm

ifefili

/-v

ali

bi

hoteli

živeti

v

Sloveniji?

< _ >

gorenjska kuhinja

Gorenjsko kulinariko je oblikova¬
la njena bogata in razgibana pokra¬
jina, ki se iz visokih gora počasi
spušča v nižinski svet. Planšarji, ki
so visoko v gorah pasli svoje črede,
so svoj jedilnik zapolnili z mlekom
in sirom. Planšarji se lahko pohvali¬
jo še z raznoliko pripravo ovčjega
mesa: pečeno jagnjevo stegno iz
Krvavca, pečene ovčje prsi z mla¬
dim stročjim fižolom ... Po neka¬
terih kmetijah so pripravljali okus¬
no koštrunovo mesto z ješpre¬
njem, fižolom in korenjem. V Rate¬
čah so zelo radi sušili koštrunovo
meso, ki so ga potem jedli kuhane¬
ga z ješprenjem, fižolom in krom-

( -\

Na Muljavi so tudi letos
pripravili Jesensko sobo¬
to" s tericami in polharji.

Na Jurčičevi kmetiji so
predstavili nekdanja kmeč¬
ka opravila in pripravili raz¬
stavo Polšji lov. Ocenili so
vse ujete polhe in nagradili
„lovca“, ki je ujel največje¬
ga in najtežjega polha.

s_>

pirjem. Ne smemo pozabiti na eno¬
lončnice. Te so kuhali iz koštruno-
vih okončin, ki so jim dodali še
krompirja, repo, kolerabo in doma¬
če korenje.

Gorenjci tudi danes niso pozabili
na kašo. Iz ajdove ali pa prosene
kaše so znali pripraviti veliko sa¬
mosvojih jedi, ki so jih jedli skupaj
z zeljem ali pa repo. Bila je jed, ki
se je postregla skupaj s suhimi
češpljami, krompirjem ali pa celo
skupaj z gobami in jabolki. Zares
pisana postrežba ene in iste jedi,
ki se je do danes ohranila med Go¬
renjci. Ti vam še danes radi postre¬
žejo s pečeno kašo.

V Poljanski dolini ob božiču pe¬
čejo potico z orehi in rozinami ali
pa figovo potico z rožiči, ne tako
davno pa so znali pripraviti tudi aj¬
dovo potico. Ajdo so uporabili tudi
za pripravo kuhanih štrukljev.

Za Gorenjce je nekoč veljajo, da
pojedo bolj malo mesa, toda v svoji
kuhinji poznajo kar nekaj dobrih
mesnih jedi: prata je sestavljena iz
mesa svinjske glave, narezanega
kruha, jajc in začimb — vse to po¬
tem spečejo v svinjski mrežici. Po¬
znamo še „šumbelj“ in „budel“. Pr¬
vega pripravijo tako, da svinjski
želodec napolnijo s svinino, kašo in
začimbami, drugega pa pripravijo
iz prekajene svinine, narezanega
kruha, smetane in začimb. Tako na¬
polnjena črevesa potem spečejo.

Gorenjski lovci se radi pohvalijo
s pripravo divjačine: srnin hrbet,
stegno, divji prašič v kvaši. Poseb¬
na specialiteta pa je obara iz vidri-
’nega mesa in pečen kljunač.

dolenjska kuhinja

Dolenjska je dežela raznoterih
bogastev: rodovitna polja pri Kr¬
škem, žlahtna kapljica s Trške gore,
Gorjancev ali pa Bizeljskega ter
razprostrani gozdovi v Kočevskem

NASLOVNA FOTOGRAFIJA:
Oj hišica očetova . . .

Cfoto: Mirko Kambič)

( -

Slovenski univerzi sta letos
sprejeli novih trinajst tisoč
študentov. Tako letos več
kot 31 tisoč slovenskih fan¬
tov in deklet posluša pre¬
davanja v hramih znanosti
in kulture. Vsi odgovorni pa
pravijo, da bo letošnje šol¬
sko leto prelomno in da v
prihodnje ne nameravajo
sprejeti toliko novih brucev
— veliko njih išče zgolj sta¬
tus študenta.

s_>

Rogu. V tej raznolikosti je težko iz¬
brati neko značilno dolenjsko jed.
Nekateri stavijo na štruklje, ki jih
pripravljajo na sedemdeset različ¬
nih načinov. Te vam postrežejo kot
kuhane ali pa pečene, so sladki ali
pa mesni, napolnjeni s sirčkom, so
s pregreto smetano ali pa jajci. Be¬
lokranjci stavijo na svoje žlikrofe, ki
imajo za nadev jetra, srčke ali pa
meso perutnine. Žlikrofi so bili ne¬
koč obvezna jed na vseh poročnih
večerjah. Na Bizeljskem poznajo
ajdovo potico, ki je nadevana s
skuto, pregreto smetano in orehi.
Skoraj cela Dolenjska pozna „to-
vorno potico", ki je nadevana s kis¬
lim zeljem, prekajeno svinino in
slanino. Belokranjci se radi pohva¬
lijo s svojimi janjčki in odojki, ki jih
pečejo na ražnju. Velik del Dolenj¬
ske še ni pozabil na praznovanje ko
se iz mošta naredi vino. Martinova
gos, ki jo včasih zamenja puran, je
nadevana s kostanji in raznimi
zelišči, ki dajejo perutnini poseben
vonj in okus. Dobra mesna jed je
tudi .šivanka" — svinjski flam in
svinina, zvita v mrežico, ki jo potem
prekadijo in spečejo v peči. To vam
potem postrežejo skupaj s kislim
zeljem in „matevžem“ (pretlačen
fižol in krompir).

Ne tako dolgo nazaj so vam na
Dolenjskem po napornem delu v vi¬
nogradu postregli s klobaso, kuha¬
no v vino, ki se je jedla skupaj s
kruhom in čebulo.

pripravil L. B.


mesečnik
za Slovence
na tujem


naša luč


1993
november
9

spomini nam kažejo pot naprej

Kakor drevo raste iz svojih korenin, ki mu dajejo moč, hrano in oporo, tako tudi narod
potrebuje zavest pripadnosti, iz katere živi in h kateri se vrača v trenutkih iskanja svoje podobe.
Mesec november nam tako spregovori o naših koreninah, o naši preteklosti, ki je govorica spomi¬
na. To nas popelje v svet, ki mu ne moremo ubežati in ki ne pozna usmiljenja. Je tu pred nami
— hoteli ali ne — nam govori.

Za mnoge je to boleča izkušnja pripadnosti, ki so jo doživljali v temnih breznih obupa,
v kriku smrti in objemu bolečine ... in spregovoril je Rog v vsej svoji strahoti, Teharje in mnoga
skrita grobišča so kar naenkrat postala opomin sedanjosti.

Kam? Zakaj tako?

Kako naprej?

Očitajo nam, da preštevamo kosti, da izgubljamo energijo v preteklosti in tako zavira¬
mo pot v novo bodočnost. Kako hitro se lahko zamenjajo „bodočnosti” in kako bled je ta sijaj.

Ne . . , ne prekopujemo mrtvih, vračamo jim dostojanstvo in spomin nanje nas veže
k dejanju, ki jih vrača v kraje od koder so nekoč odšli na pot. Tudi oni so bili sinovi iste matere,
čeprav jim tega »revolucionarji" niso hoteli priznati in so jih hoteli izbrisati iz zgodovine.

Odpustiti? Da!

Pozabiti? Ne!

Prav je, da se na tem mestu spomnimo še drugih, s katerimi smo delili isto skorjo
kruha. Letos sta nas zapustila že dva duhovnika, ki sta nesebično delila svoje moči vsem, ki
so v tujini potrebovali pomoč — tako duhovno kot tudi materialno. Gospod Mirko Jereb pa je
bil tudi zelo aktiven sodelavec Naše luči — vrsto let je skrbel za to, da nam je „don Kamilo"
spregovoril v jeziku, ki nam je blizu in katerega vsebina nas je vedno nagovorila. To je skrivnost
in Mirko Jereb je bil všeč te umetnosti.

In Gospod vsejal je seme, skrli ga v zemljo . . .

Ljubo Bekš

Izdajatelj in lastnik: Zveza sloven¬
skih izseljenskih duhovnikov, dia¬
konov in pastoralnih sodelavcev v
Evropi. Založnik: Mohorjeva dru¬
žba v Celovcu.

Glavni urednik: Ljubo Bekš, 61000
Ljubljana, Poljanska 2, odgovorni
urednik: Janez Pucelj, 46149 Ober-
hausen 11, Oskarstr. 29. Tisk: Tis¬
karna Družbe sv. Mohorja, 9020
Celovec, Viktringer Ring 26.

UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Viktringer Ring 26,

A-9020 Klagenfurt
Austria

NAROČNINA

(v valuti zadevne dežele):

Avstrija.200 ATS

Anglija.11 GBP

Razlika v cenah je zaradi neenake
poštnine v posameznih državah in
različnih deviznih preračunavanj.
Naročnike sprejemajo poverjeniki
in uprava NAŠE LUCI.

PRINTED IN AUSTRIA.

Naročnino lahko plačate pri pover¬
jenikih ali z vplačilom preko banke
na enega sledečih računov pri Kre¬
kovi banki v Ljubljani:
tekoči račun NL, štev.:
51800-620-336 200-15-20/38 ali
devizni račun NL, štev.:

51800 620-336 200-1129-17.

Gospod, ki ima vse pravice
nad življenjem in smrtjo, je iz
naše skupnosti poklical Mirka
k sebi.

Zgodilo se je, kakor nam je
naš sobrat že pred leti, ko je
bil še v Nemčiji, večkrat navr¬
gel: da ne bo dolgo. Nismo
verjeli. Besedo smo obšli in
se ukvarjali s svojimi mislimi.
Mirko je bil v naših očeh
žilavega duha in telesnih
moči.

Gospod pa je klical drugače
in Mirko je spoznaval glas.

Polnih 21 let svojega duhov¬
niškega dela je Mirko daroval
slovenskemu izseljenstvu v
Nemčiji. Ker nas je malo in
smo raztepeni vsak k sebi,
smo toliko bolj navezani na
svojo družbo. Mirko je bil na
stičišču lokacijsko in po seru.
Rad je videl, da smo se sreča¬
li pri njem.

Opravljal je v naši skupnosti
nalogo liturga. Zvesto in zav¬
zeto, z vso pozornostjo, do
potankosti. Vedno je v svoje
delo vnesel nekaj prirodne
razgibanosti in energičnosti,
vendar nam ni ostalo skrito,
kako je z veseljem opravljal
svoje delo.

Ko se je pred dvema letoma
vrnil v domovino, smo začuti¬
li, da je med nami zmanjkalo
neke barvitosti, ki smo se je
navadili ob njem. Mirko je bil
hiter, nekompliciran mislec in
govorec, ne pa nepreudaren.
Če je naglo, ko strela z jasne¬
ga udarila njegova včasih
komu preveč direktna beseda
in prizadela, je vedno znal iz¬
reči tudi besedo razlage, po-

Vladimir Jereb

župnik v Mokronogu
in dolgoletni zdomski duhovnik

V Tvoje roke, poln zaupanja,
izročam svojega duha;
rešil si me Gospod, zvesti Bog.

(Ps 31, 6)

t

Božje odločitve bomo razumeli
šele v onstranstvu. Toda tudi
tedaj, ko jih ne razumemo,
se moramo Bogu zaupati
in se mu prepustiti,  l/se se
namreč naslanja na osnovno
spoznanje, da je Bog ljubezen,
zato nam ne more hoteti
nič resnično hudega!

Za tiste, ki so v Bogu
povezani, ni ločitve.

(Pij XII.)

jasnila ali opravičila. Mirko je
imel zelo čuteče srce.

Takega ga bodo pogrešali
mnogi ljudje, ki jim je razdajal
svoje duhovne in telesne mo¬
či. Naši rojaki — izseljenci v
Bremnu, Hamburgu, Hildes-
heimu, Hannovru in predvsem
v Frankfurtu, kjer je deloval
najdlje.

Tu je sedaj dan njegovega
novega začetka, razodetje no¬
vega sveta, ki je vanj veroval.
„Glej, vse delam novo“ — go¬
vori Duh.

Za nas je dan slovesa — za
nekaj časa. Ob vsej človeški
prepadenosti in žalosti nad
nepričakovano hitrim koncem
njegovih dni, stojimo tu s hva¬
ležnostjo za mnoge darove, ki
nam jih je po njem naklonil
Gospod zemlje in neba. Izro¬
čamo ga v roke Očeta, katere¬
mu vse živi in Mu je živel tudi
Mirko, med nami in z nami.
Vsa njegova plemenitost in
vsa človeška omahljivost je tu
dokončno darovana in vstal je
čas, ko te preizkušnje zanj ni
več. Z njim bo naša molitev in
njegova bo z nami. Ljubezen
ostane. Ta vez ostane do na¬
šega tretjega dne, ko bo Go¬
spod tudi nas poklical in pri¬
tegnil k sebi. Tedaj bomo vsi
tam, kjer so naši umrli v moči
našega Odrešenika Jezusa.
Njemu dolgujemo vse, prav
vse. Zato naj bo tudi na ta dan
hvaljeno njegovo ime in njego¬
va čudovita odrešujoča moč.
Bog bodi zahvaljen zate,
Mirko, po Njem in v Njem si
bil dan tudi nam.

Njegova luč naj ti sveti
vekomaj!

Spoštovani gospod Vladimir!

Z Vašim odhodom v večnost je tudi
med župljani Trebelnega, posebno
pa še v našem pevskem zboru, zaze¬
vala globoka praznina. V času, ko
smo ostali brez dušnega pastirja, ste
velikodušno soupravljali tudi našo
župnijo. Včasih ste opravili tudi po
štiri svete maše na dan.

Skoraj dve leti ste prihajali na Trebel¬
no poučevat cerkveni pevski zbor. Ra¬
di ste prihajali ob sobotah zvečer med
nas in mi smo Vas radi sprejemali, kajti
z Vami sta prihajala tudi optimizem in
dobra volja. Naučili ste nas veliko no¬
vih pesm i, z Vašo pomočjo smo od pra¬
vili mnogo pomanjkljivosti in napak, ki
so se vsidrale v naše petje.

Na vajah ste bili dosledni, vztrajni, a
blagi. Med nas niste prihajali kot strog
učitelj, marveč kot prijatelj. Veselili ste
se našega napredka, veselili ste se
vsake na novo naučene pesmi, ker ste
to delo res z vsem srcem opravljali.

Po vajah ste bili z nami vedno pri¬
pravljeni poklepetati. Tudi te pogovo¬
re z Vami bomo pogrešali. Pred nekaj
tedni, ste dejali, da se že veselite, da
bomo po poletnih počitnicah znova
začeli s pevskimi vajami.

Spoštovani gospod Vladimir! Na¬
ših sobotnih srečanj ne bo več . . .
Naš pevski zbor je znova ostal brez
zborovodje. Na mizah ostajajo na pol
naučene pesmi, čakajo, da se v je¬
senskih sobotnih večerih znova zbe¬
remo ob njih. Zaman pričakujejo . . .

Gospod Vladimir! Verjamemo, da s
smrtjo ni vsega konec in verjamemo,
da za tiste, ki so v Bogu povezani,
ni ločitve. Zato se Vam zahvaljujemo,
prisrčno in iskreno, za vse, kar ste
nam dali. In dali ste nam veliko.

Poleg vsega ste nas največ naučili
s svojim zgledom. Verjamem, da bo
v slehernem izmed nas živelo nekaj
vaše osebnosti. Hvala Vam, za Vaš
zgled trdnega, pokončnega, vesele¬
ga, vsepremagujočega človeka.

Slovenska pesem je bila Vaša
spremljevalka skozi življenje, pevski
zbor Trebelno jo bo ohranjal. V pesmi'
bo spomin na Vas vedno živ.

Hvala Vam!

V imenu pevskega zbora Trebelno
Ivica Kocjan

gimnazija želimlje

V času demokratizacije slovenske
družbe in tudi politične spremembe se
je prižgala zelena luč tudi za zasebno
iniciativo v šolstvu. Potreba po zaseb¬
nem šolstvu je bila navzoča že dalj
časa. Salezijanci v Sloveniji so se takoj
odzvali na znamenja časa s tem, da je
Salezijanski inšpektorat v Ljubljani leta
1991 ustanovil Gimnazijo Želimlje.
Nadškof dr. Alojzij Šuštar jo je v govo¬
ru na slovesni inavguraciji v oktobru
1991 označil kot spomenik na zgodo¬
vinsko leto 1991 v Sloveniji.

Želimlje leži ob cesti, ki vodi iz Ljub¬
ljane proti Kočevju. Po želimeljski doli¬
ni je prej vodila cesta proti Turjaku. V
tem okolju Finžgarjevih junakov iz ro¬
mana Pod svobodnim soncem je zras¬
la prva zasebna šola, ki izvaja redno
izobraževanje. Gimnazijo Želimlje je
verificiralo Ministrstvo za šolstvo in
šport za izvajanje programa gimnazije.
Tako Gimnazija Želimlje izvaja in daje
javnoveljavno izobrazbo na srednji
stopnji.

Gimnazijski program, ki ga izvaja
Gimnazija Želimlje, vsebuje temeljni
del, ki je enoten in skupen za vse gim¬
nazije, in obvezni izbirni del, ki daje
vsaki gimnaziji določeno specifičnost.
Na gimnaziji v Želimljem poteka v okvi¬
ru obveznega izbirnega dela pouk la¬

tinščine, pedagogike in verouka.  Latin¬
ščina uvaja dijake in dijakinje v svet je¬
zikovnih univerzalij, v svet klasike, reda
in urejenosti. Pouk pedagogike obse¬
ga predvsem spoznavanje temeljnih
pojmov vzgojnih znanosti s posebnim
poudarkom na spoznavanju preventiv¬
nega vzgojnega sistema. V predmetni¬
ku je tudi verouk. Zato se predpostav¬
lja, da ima bodoči dijak znanje v obse¬
gu osnovne veroučne šole, kar naj bi
se odražalo tudi v njegovem življenju.

V okviru obveznih izbirnih vsebin
nudi Gimnazija Želimlje široko paleto
dejavnosti: šola komunikacij, pevski
zbori in ansambli, amaterska glasbena
šola, računalniški tečaji, jezikovni te¬
čaji, naravoslovne delavnice . . .

Na Gimnaziji Želimlje je enakovre¬
den poudarek na izobraževanju in
vzgoji. Vzgoja temelji na razumu, veri
in prisrčnih medsebojnih odnosih ali
ljubeznivosti, na načelih, ki jih je v
praksi uporabljal velik vzgojitelj mladih
sv. Janez Boško. Končni cilj vzgoje je
pošten državljan in dober kristjan.

Da bi pomagali doseči dijakom teme¬
ljito izobrazbo, so profesorjem na raz¬
polago in dijakom poleg rednih splo¬
šnih učilnic tudi sodobno opremljene
specializirane učilnice za fiziko, kemi¬
jo, biologijo, računalništvo.  Za učenje

(dalje na strani 6)

3

jezus Kristus —
naš brat

Vprašanje, naslovljeno na apostole,
kaj mislijo o Jezusu, terja tudi od nas
čisto oseben odgovor. Kdo je Jezus?
Če bi zanikali, da je človek, bi ne ravna¬
li razumno. Njegovo človečnost jasno
izpričujejo evangeliji. Rojen je iz člove¬
ške matere, se razvija, priuči obrti;
Jezus je lačen, beremo nadalje, žejen
in utrujen, je preizkušan, govori in
sprašuje, je sočuten in se veseli ljudi,
zlasti otrok; človeška trdosrčnost ga
jezi; občuti strah, bolečine in umre na
križu. Doživlja velike in lepe, a tudi
najmračnejše trenutke človeškega živ¬
ljenja. Skratka — On je naš brat.

človek za ljudi

V vsem nam je bil enak. A je bil, po
drugi strani, popolnoma predan Oče¬
tovi volji in služenju človeku. Prišel je,
da bi stregel, ne da bi bil postrežen (Mt

10, 45).  On je človek za ljudi. Posre¬
dovanje za ljudi zaznamuje vse Jezu¬
sovo življenje in smrt. Na edinstven
način je zavezanost človeku izrazil v
zadnji večerji, ko je svoje telo in kri
dal v poroštvo večnega življenja. V Je¬
zusovem bivanju in delu se je na
človeški način razkrila dobrota in Iju-
domilost Boga.

Verovati, da je Jezus človek, je ena¬
ko važno, kot verovati v Kristusovo bo-
žanskost. V starem veku ni bila vera v
nekoga, ki je podoben Bogu, prav nič
posebnega; polbogov je bilo na pretek.
Verovati v božjega Sina, ki je kot zloči¬
nec končal na križu, pa je bila za poga¬
ne „norosP‘  in „ pohujšanje“  Judom.
Opredelitev za Jezusa Kristusa, ki je
prišel v telesu, je odločilnega pomena,
kajti „kdor tega ne prizna, je Antikrist"
(1 Jn 4, 3).  Kristjani so se še za življe¬
nja apostolov morali braniti zmotnega
nauka, da Jezus ni imel tvarnega tele¬
sa, ampak navideznega. „Če bi to drža¬
lo", piše mučenec Ignacij Antiohijski,
„bi v krščanstvu vse bilo dozdevno in
namišljeno!"

božji sin

Odrešujoča je resnica, da je Jezus
Kristus — božji Sin — istočasno tudi
pravi in cel človek. Samo če je Bog
prevzel človeško telo in kri, nas je v ce¬
loti odrešil in ni človeškega področja,
ki bi bilo izločeno iz božje skupnosti
in odrešenja. Bog je v Jezusu Kristusu
ozdravil in oplemenitil vse, kar je člo¬
veškega. Ni odrešena samo duša, am¬
pak ves človek.  Jezusova človeškost ni
nekaka preobleka, ki bi ne segla v Nje¬
govo življenje in bi ga samo na zunaj
kazala kot človeka. Prav tako ni lutka,
ki bi si jo Jezus nadel in bi Bog z njo
manipuliral. Jezus odrešuje s svojo
človeško pokorščino in službo! Kot nas
je Adam z nepokorščino pogubil, nas
Jezus rešuje s pokorščino kot pravi
človek in pravi Bog.

in naš gospod

Jezus je nekaj neobičajnega in po¬
sebnega. Kaže se v edinstvenem, no¬
tranjem odnosu do Boga, svojega
Očeta. Zato nastopa z avtoriteto, ko uči
in ko v njegovem imenu deluje. Učen¬
ce poziva, da mu zvesto slede. Bog je
potrdil vse njegove trditve in zahteve:
Ko ga je od mrtvih obudil, ga je ustoli¬
čil kot Gospoda. „Jezus je Gospod",
piše Pavel raznim krščanskim skupno¬
stim. To je eden najstarejših členov kr¬
ščanske veroizpovedi.

za praznik vernih duš

Živali v gozdu so se spraševale, kaj je življenje.

Vrtnica, ki je ravnokar odprla svoje cvetove, je rekla: ..Življenje je
en sam razvoj' 1 .

Metulj, ki je letal s cveta na cvet, je rekel: ..Življenje je samo veselje
na sončni sij.“

Mravlja je zasopihana izjavila: ..Življenje je nič drugega kot napre¬
zanje in delo."

Dež je rekel, da je življenje sestavljeno iz samih solz, orel pa, ki
je letel visoko pod oblaki, je vriskal: ..Življenje je stremljenje kvišku."

Mož, ki se je vračal z zabave, je modroval, da je neprestano iskanje
sreče veriga razočaranj.

Jutranja zarja je povzela misli vseh: „Kot sem jaz začetek novega
dne, je življenje začetek večnosti".

4

„Jezus je Gospod " postane bogo¬
služni obrazec, s katerim izpovedujejo
vero. V Palestini, kjer se je krščanstvo
najprej udomačilo, so v evharističnem
slavju vzklikali: „Marana tha“, „Gospod
naš, pridi!"  Kratka molitev „Po našem
Gospodu Jezusu Kristusu"  ima danes
v bogoslužju posebno mesto. Večina
molitev sv. maše se zaključuje z njo,
nadalje imenujemo nedeljo Gospodov
dan in evharistijo Gospodova večerja.
Vera v Jezusa Kristusa, ki je Gospod,
je vir in središče krščanske veroiz¬
povedi.

vsebina besede
gospod

Naziv gospod se vsesplošno upo¬
rablja in pristoji vsakemu dostojnemu
odraslemu moškemu. O naslovljencu
na pove nič posebnega. V prejšnjih
stoletjih so bili gospodje samo svo¬
bodni plemiči, nadrejeni oblastniki, ki
so določali oblike družabnega živ¬
ljenja in zakone. Ločili so se od suž¬
njev, hlapcev in običajnih ljudi. V
današnji demokratični družbi, ki tudi
ima nadrejene in podrejene, so nave¬
deni odnosi in položaji že preživeti —
pred zakonom smo vsi enaki. V socia¬
lizmu, ki stremi v brezrazredno dru¬
žbo, je „gospod“ zamenjan s „tovari-
šem".

Krščanstvo uči bratstvo vseh ljudi, a
vendar izpoveduje vero v Jezusa Kri¬
stusa, Gospoda! To ni prazna fraza.
Noben od navedenih pomenov besede
gospod ne ustreza Jezusu Kristusu.
Kaj torej pomeni, da je Jezus Kristus
Gospod? Od odgovora zavisi kakovost
in usmeritev našega življenja.

časten naziv

V Stari zavezi je gospod naziv, ki
pripada samo Bogu! V Novi zavezi
ga cerkvena skupnost prideva Jezusu
in hoče s tem dopovedati, da je v
Njem sam Bog prišel na svet, torej,
da je Jezus božjega porekla. On je
Bog, ki prinaša človeku prijatelj¬
stvo in v katerem se umirita čas in
zgodovina. Če hočemo vedeti, kaj je
Bog in kaj človek, se zazrimo v
Jezusa.

V starem Rimu je gospod označeval
cesarja, ki zaradi božanskega porekla
zagotavlja podložnim narodom življe¬
nje, red in mir. Kristjani so isti naslov
in vlogo pripisali Kristusu in so zato
prišli navzkriž z državno vero ter kul¬
tom cesarja in od tod ima Cerkev toliko
mučencev v prvih treh stoletjih. Izpo¬
vedovanje vere v Jezusa Kristusa Go¬
spoda je izraz neizprosne resnosti
krščanstva. Naslov Gospod je in bo do
konca sveta v oporeki z vsemi — posa¬
mezniki ali skupinami —, ki ljudem po¬
nujajo svoje odrešenje in srečo.

bog in človek

Kristjan trdno veruje, da se je božji
Sin učlovečil.

— Sv. Pavel: „Bil je Bogu enak" (Flp
2, 61

— J n Beseda se je učlovečila . . .
in videli smo njeno slavo  ...” (Jn 1,
14).

— Veroizpoved:  „ ... in se je zara¬
di nas ljudi učlovečil in postal
človek ..."

V prvih stoletjih se je ob napadih in
zmotah krivovercev izoblikoval nauk, ki
ga kristjani vseskozi izpovedujemo: v
Jezusu Kristusu je človeška narava
ostala neokrnjena in nepomešana z


Nekega svetega moža, ki je
ravno žel žito, so vprašali, kaj
bi storil, če bi sedaj zvedel, da
bo čez eno uro umrl. Prepro¬
sto je odvrnil: „Pri delu, ki mi
je ostalo, bi se še bolj po¬
trudili."

Sultanov najljubši služabnik
je planil v sobo in prosil sulta¬
na za najhitrejšega konja. Be¬
žati mora v Basro, ker je v par¬
ku videl smrt, kako je stegova¬
la roke po njem. Ko je mladi
mož dobil konja, je oddirjal.

Sultan je šel na vrt in res
videl smrt ter jo nadrl: „Kaj ti
pride na misel, da pretiš moje¬
mu najboljšemu služabniku?"

Smrt je odgovorila, da mu ni
pretila: „Samo presenečena
sem dvignila roke, ko sem ga
zagledala tukaj. Čez pet ur sva
namreč zmenjena na trgu v
Basri.

Mlado dekle, ki je ležalo na
smrtni postelji, so vprašali, če
se boji smrti. Dekle je zašepe¬
talo: „Oh, ne! Vendar ne vem,
kaj naj rečem Jezusu, ko se
bom srečala z njim. Zdi se mi,
da v svojem življenju nisem
naredila ničesar dobrega, ve¬
likega. Veste, bilo mi je komaj
osemnajst let, ko mi je umrla
mama. Poskušala sem jo po¬
snemati, ko sem skrbela za
dom in štiri mlajše bratce.
Večkrat sem bila preveč utru¬
jena, da bi lahko še kaj na¬
redila."

Neka žena jo je prijela za
roko, vso žuljavo in raskavo, in
ji s solzami v očeh rekla: „Je-
zusu ne reci ničesar! Pokaži
mu svoje zgarane roke! Razu¬
mel te bo in te pohvalil, kajti
veliko si naredila."


5

božjo in da sta obe naravi združeni v
eni (t. j. v drugi) božji osebi. Jezus je,
četudi najtesneje povezan z Bogom,
ohranil človeško dušo in človeško svo¬
bodno voljo. Sv. Maksim Spoznavalec
je lepo dojel globino učlovečenja: „Čim
tesnejša je zveza med Bogom in člove¬
kom, toliko bolj je poudarjena različ¬
nost enega in drugega."

Dejstvo, da je božji Sin postal
človek, njegovi človeški naravi nič
ne odvzame, je ne zatre ampak vse
dobro v njej sprosti, da se v polnosti
razvije.

Po notranji v globine segajoči pove¬
zanosti med Bogom in človekom, po¬
stane Bog človek, da bi človek bil dele¬
žen božje narave. Pri darovanju ma-
šnik moli: , Po skrivnosti te vode in vina
bomo deležni božje narave Kristusa, ki
je postal deležen naše človeške
narave".

Jezus je za vse nov začetek. Kar se
je v enkratnem učlovečenju dogodilo,
je in bo dediščina človeštva. V skupno¬
sti z Bogom bomo dosegli svojo do¬
polnitev.

jezus kristus —
polnost časov

„ Ko je prišla polnost časov, je poslal
Bog svojega Sina, rojenega iz že¬
ne  ... da bi prejeli posinovljenje",  je
pisal sv. Pavel (Gal 4, 4).  Z učloveče¬
njem božjega Sina se je uresničilo, kar
je človeško srce, ki ga lahko napolni
samo Bog, vedno na tihem upalo.

V njem se je pokazala vsa polnost
božanstva, On je vse dopolnil in zedinil
ter prinesel človeštvu življenje in luč,
modrost in večno skrivnost. Vse se je
v Jezusu Kristusu združilo in po njem,
v njem in zanj je vse ustvarjeno; On
je prvi in zadnji.

Cerkveni očetje so čutili, da se v na¬
ravi, kulturi, verstvih in v filozofiji naj-
devajo sledovi oz. odlomki tistega, ki
se je v Jezusu Kristusu razodelo v vsej
polnosti. Zato je On glava in povzetek
vse resničnosti, je ključ, središče in
cilj vsega stremljenja človeštva, radost
vseh src in izpolnitev vseh upanj.

Povedano niso prazne blodnje. Nauk
ima povsem praktične in oprijemljive
nasledke. Če je vse naše in mi Kristu¬

sovi, kot je pisal sv. Pavel Korinčanom
(1 Kor 3, 22), pripada kristjanom vse
stvarstvo, vsega se moremo veseliti.
Poslušni smo samo enemu Gospodu
in nihče drug nam ne ukazuje.

odprti v svet

Kristjan se poslužuje svobode po
Kristusovem zgledu. On živi po Bogu
in za Boga, ničesar noče zase, vse za
druge. Jezus je kristjanu ključ za razu¬
mevanje sveta in za delo v njem. V
Njem smo odprti v svet, ne da bi ga
prisvojili in priličili sebi ampak da ga
usmerimo v Jezusa Kristusa, ki ga na¬
polnjuje s svojim duhom.

Vse stvari so na svojem mestu šele
po Njem in z Njim in obrnjeno — brez
Njega ne moremo prav razumeti ne
človeka ne sveta. Tudi človeškemu delu
vtisne Jezus njegov pravi in zadnji smi¬
sel. Delo ni samo udeležba na božjem
stvariteljskem delovanju, ampak ima
svoje mesto in pomen v božjem kralje¬
stvu, ker ga pomaga graditi in bogatiti.

prevedel in priredil Bogdan Markovec

gimnazija želimje

(nadaljevanje s 3. strani)

tujih jezikov je na razpolago fonolabo-
ratorij.

Vsako leto se v Gimnazijo Želimlje
lahko vpiše 48 dijakov in dijakinj (dva
oddelka po 24 dijakov). Tako je v tem
šolskem letu v treh letnikih v petih od¬
delkih na šoli skoraj 120 dijakov in dija¬
kinj. Stroške za plače profesorjev in
materialne stroške delno krije mi¬
nistrstvo, pa tudi starši prispevajo za
kritje stroškov v obliki mesečne šolni¬
ne. Za fante in dekleta, ki so iz oddalje¬
nih krajev, je v času šolanja možnost
bivanja v Domu Janeza Boška v Že-
limljem.

V skrbi za mlade želimo kot salezi¬
janci tudi z vašo pomočjo pomagati ti¬
stim dijakom in dijakinjam ter njihovim
družinam, ki same težko krijejo stroške
šolanja in bivanja v domu. V ta namen
je salezijanska skupnost v Želimljem
osnovala „Sklad Gimnazije Želimlje in
Doma Janeza Boška".  Sredstva so na¬
menjena tudi ureditvi in povečanju pro¬

storov gimnazije in doma, da bi tako
lahko sprejeli večje število mladih in
jim nudili čim boljše razmere za vse¬
stransko vzgojo in kvalitetno izvajanje
vzgojno-izobraževalnih programov. S
tem prizadevanjem se pridružujemo
vsem tistim, ki čutijo skrb in odgovor¬
nost za boljšo prihodnost slovenskega
naroda.

Mnogi ste že do sedaj na različne
načine podpirali našo ustanovo in tako
pripomogli k njenemu nastanku in raz¬
voju. Za to vašo pomoč se vam iskreno
zahvaljujemo. Veseli bomo, če boste k
temu delu v dobro slovenske mladine
povabili tudi druge, ki čutijo podobno
kakor vi. Ko delaš dobro, ni dovolj, da
delaš sam, marveč je treba združiti
vse, ki enako mislijo in delajo, je zatrje¬
val vzgojitelj mladih, sv. Janez Boško.
Mladi, ki so zadovoljni in srečni, vam
bodo največja spodbuda in zahvala.

Svoje prispevke v Sklad Gimnazije
Želimlje in Doma Janeza Boška lahko
nakažete na naslov: Salezijanski

zavod, Želimlje 46, 61292 Ig pri Ljub¬
ljani, žiro račun štev.: 50100-620-133,

sklicna številka: 05-1010115-1580175
pri Ljubljanski banki, Enota Trg repu¬
blike 2, Ljubljana.  Pri tolarskih nakazi¬
lih na gornji žiro račun navedite oznako
..Gimnazija". Prosimo vas, da fotokopi¬
jo nakazila na žiro račun pošljete na
naslov Salezijanskega zavoda Želimlje.
Kdor daruje v vzgojne in druge sorod¬
ne namene, se mu prispevek, ki ga po¬
dari, odšteje na osnove za odmero do¬
hodnine, podjetjem pa je za ta znesek
zmanjšan davek na dobiček!

Zaradi večjega števila dijakov in dija¬
kinj je tudi večje povpraševanje po
knjigah v knjižnici. V tem smislu bomo
veseli vsake knjige. Radi bi predvsem
povečali število izvodov temeljnih del
svetovne in slovenske književnosti, pa
tudi pridobili novejše strokovne knjige
družboslovnih in naravoslovnih pred¬
metov.

V povezavi z vami, ki vam ni vseeno,
kakšne vzgoje in izobrazbe bodo dele¬
žni mladi v Sloveniji, želimo biti vsi,
tako profesorji kot dijaki, svetel kamen¬
ček v mozaiku slovenskega šolstva pri
gradnji lepše prihodnosti.

6

/ -N

na sploh

s_/

RELIGIOZNI POUK V ŠOLAH

Predstavniki cerkve na Slovenskem
in ministrstva za šole so dosegli spora¬
zum, da bodo v šole (od predšolskih
razredov do konca srednje šole) uvedli
kot obvezni izbirni predmet religiozni
pouk. To ne bo verouk v cerkvenem po¬
menu besede, katerega cerkev tudi ne

zahteva, ampak poučevanje o verstvih
in njihovem mestu v družbi. Vsebino
pouka bodo pripravili strokovnjaki
cerkvene in svetne strani.

Na žalost se bo ministrstvo zgledo¬
valo po skandinavskih vzorcih namesto
po srednjeevropskih modelih, ki so
nam bližji. Poleg tega bodo učitelje
tega pouka šolale filozofska, pedago¬
ška in sociološka fakulteta, namesto
da bi to zaupali teološki fakulteti. Slo¬
venija je edina od socialističnih dežel,
ki otežuje uvajanje religioznega pouka
v šole in s konkretnimi odloki ministrst¬
va vsiljuje prakso, ki nasprotuje pravi¬
cam staršev in ustavnim določilom.

EVROPSKA HIŠA

Znamenje ob poti,
ki pelje v Trento.

JANEZ VAJKART VALVASOR

V Krškem so slovesno praznovali
300-letnico smrti J. V. Valvasorja, ki je
dal svoje premoženje za objavo dela
Slava vojvodine Kranjske, v kateri opi¬
suje naravne in kulturne znamenitosti
naše domovine. Prireditve v Krškem so
se udeležili predstavniki vlade, delega¬
cija iz pobratenega Obrigheima (Nem¬
čija) in mnogi ugledni gostje. V kultur¬
nem programu so sodelovale folklorne
skupine iz zagorske, litijske in cerkni¬
ške občine, organiziranih je bilo več li¬
kovnih razstav, koncertov itd. Organizi¬
rano je bilo krožno avtomobilsko tek¬
movanje po krajih, kjer je Valvasor ži¬
vel oz. o katerih je največ pisal.

SLOVENSKI KRAS

Ob 200-letnici rojstva Josipa Ress¬
la, ki je bil tehnik in izumitelj ter aktiven
gozdar, je bil v Portorožu organiziran
simpozij Kras — včeraj, danes, jutri".
Udeležencev je bilo nad 350, med
njimi tudi gozdarji iz Avstrije, Hrvaške
in Italije.

Kras smo začeli pogozdovati leta
1888 in danes pokriva nekdaj golo ska¬
lovje 60 % gozda, kar je eden redkih

7

I

dosežkov v svetu! Za Slovenijo je Kras
ekološko in turistično zelo pomembno
področje.

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Štiristo prostovoljcev in delavci Za¬
voda TNP, razdeljenih v pet skupin je
26. septembra počistilo smeti na Vrši¬
ču, v Tamarju, Zgornji Trenti, Vratih,
Krmi, Radovni, na Pokljuki in v delu
Bohinja. Nabrali so več kot 500 vreč
odpadkov. V vreče niso mogli zložiti ve¬
likih kosov, za kar bodo morali poskr¬
beti stroji.

HIDROELEKTRARNA GOLICA

Elektro Slovenija je končno le uspela
dobiti kredit v višini 280 milijonov av¬
strijskih šilingov za plačilo svojega
deleža v avstrijsko-slovenski elektrarni
Golica (na meji s Koroško). Naš delež
predstavlja 20 % vrednosti elektrarne,
s čimer bomo imeli pravico do 80.000
kilovatnih ur električne energije dnev¬
no.

Zaradi izostalega vplačila prej ome¬
njenega zneska so Avstrijci grozili, da
bodo prekinili pogodbo in s tem bi Slo¬
venija izgubila vsa že pred meseci
vložena sredstva.

SLOVENSKA NAMAKALNA MREŽA

Slovensko kmetijstvo pokriva samo
78 odstotkov vseh naših potreb po
hrani. Povečanje pridelave je možno
doseči z umetnim namakanjem, kar
velja zlasti za Pomurje in Primorje.
Danes zmoremo v Sloveniji umetno na¬
makati samo 6000 ha polj, kar pred¬
stavlja slab odstotek vse obdelovalne
zemlje; svetovno poprečje je 17 %!
Lani je bil sprejet načrt za izgradnjo
namakalnega sistema, ki bo oskrboval
z vodo 100.000 ha površin. Podroben
program izgradnje bo koordinirala ljub¬
ljanska Biotehnična fakulteta.

PODTALNICA NA LJUBLJANSKEM

POLJU

Dne 26. avgusta je bila podtalnica v
Klečah, ki oskrbuje z vodo polovico od
285.000 Ljubljančanov, le 6 cm nad
najnižjim možnim nivojem. Poleg suše
in izgub v ceveh (okrog 23 %) ogroža
vodne rezerve onesnaževanje, ki ga
povzročajo galvanske delavnice, ci¬
sterne s kurilnim oljem, železnica (zati¬
ranje plevela ob progi s pesticidi) in še
kdo. Nova črpališča bodo čez nekaj let
zgradili na Ljubljanskem barju; sred¬
stva zanje bodo nabrali tudi z zviša¬
njem cene pitne vode. Le-ta znaša

danes 37,— SIT za 1000 litrov (en
kubičen meter), kar je dvajsetkrat manj
kot v Nemčiji in sedemkrat manj kot v
Avstriji.

NEZAPOSLENOST

V sedmem letošnjem mesecu je bilo
brez dela 132 890 ljudi, to je 4 % več
kot junija letos in 30,5 % več kot julija
1992. Stopnja brezposelnosti je zna¬
šala 14,8 %. Nezaposlenost stalno
narašča.

Število zaposlenih se je v gospo¬
darstvu od julija lani znižalo za 7,4 %,
v negospodarstvu pa se je v enem letu
zvišalo za 2,1 %.

REALNA RAST OSEBNIH

DOHODKOV

Z julijskimi plačami se je dalo kupiti
za 2,2 % več dobrin kot mesec poprej;
popravek navzgor je malenkosten, a
vseeno pomeni napredovanje. Realno
povečanje plač pomeni, da je bila rast
cen življenjskih stroškov počasnejša
— v omenjenem obdobju samo 0,8 %
odstotka — od realne rasti plač.

V primerjavi z lanskim julijem je bila
realna rast osebnih dohodkov v gospo¬
darstvu 6,4 %, v negospodarstvu
7,4 %.

SEPTEMBRSKE CENE

Septembra so se cene na drobno
povečale v primerjavi z avgustom za
1,7 % (in tudfavgusta je bil skok 1,7).
Od lanskega decembra do konca sep¬
tembra letos so se maloprodajne cene
dvignile za 15,9 % in od septembra
lani za 24 %.

Če bo do konca leta mesečni skok
maloprodajnih cen samo 1,7 %, bo ce¬
loletna podražitev samo 21,9 %, kar je
manj od pričakovanj.

JAVNI RED IN MIR

V prvih sedmih mesecih letos je poli¬
cija obravnavala nad 32.000 vseh
prekrškov, to je tretjina več kot pred
enim letom. Med kršitelji javnega miru
je tretjina moških starih nad trideset let
in polovica od njih vinjenih, dobra tret¬
jina pa je povratnikov. Prijav sodnikom
za prekrške je bilo poslanih 20.000

8

(33 odstotkov nad lanskimi prijavami).
Tudi prometna varnost je slabša kot
lani. Sodnikom je bilo prijavljenih

82.000 voznikov, na samem mestu
prekrška je bilo kaznovanih več kot

200.000 šoferjev. Ker je vedno več
stalnih kršiteljev, se bo kontrola policije
usmerila v preganjanje povratnikov.

Zoper policiste je bilo oddanih 340
pritožb, mnogo upravičenih, in sedem
policistov je bilo suspendiranih.

KRAJE DOKUMENTOV

Od lanskega septembra so ljudje, ki
dobro poznajo vrednost osebnih doku¬
mentov, že trikrat uspešno vlomili v pi¬
sarne za notranje zadeve. V Kopru so
odnesli 1200 potnih listov, v Črnomlju
160 potnih listov, 230 prometnih in 312
vozniških dovoljenj ter 16 štampiljk (to¬
rej vse potrebno za ..produkcijo" doku¬
mentov). V Škofji Loki so ukradli 1000
potnih listov, 146 prometnih in 113 vo¬
zniških dovoljenj. Samo plen iz Škofje
Loke predstavlja posel, vreden en mili¬
jon nemških mark, tako so cenjene
naše plave knjižice!

Notranja uprava je takoj po ropu v
Kopru priporočila ustrezne varnostne
ukrepe, ki jih na žalost vsaj na dveh
krajih niso upoštevali.

NOVE TELEFONSKE ŠTEVILKE

S prvim oktobrom je bilo v Ljubljani
spremenjenih 29.000 telefonskih šte¬
vilk. Pošta je vključila v telefonski si¬
stem dve novi centrali, ki bosta omogo¬
čili nove priključke.

Če kličemo iz tujine v Slovenijo, mo¬
ramo najprej zavrteti 386, če kličemo
v tujino pa 00 namesto 99, kot doslej.

/-\

od tu in tam

s_>

BAKOVCI

Kraj s 1600 prebivalci (blizu Murske
Sobote) se lahko pohvali z izredno ure¬
jenim okoljem (zelene površine, odvoz
smeti . . .), športno rekreacijskim cen¬
trom in družbenim življenjem (kinolo¬

ško, ribiško, lovsko in čebelarsko dru¬
štvo, rokometni in nogometni klub) . . .
vse to jim je prineslo 3. mesto med naj¬
bolj urejenimi turističnimi kraji Sloveni¬
je! Skupnost ima v načrtu oživitev mrt¬
vega rokava Mure in potoka Mokoš.

BOVŠKO

Na Bovškem je bilo pred štirideseti¬
mi leti 20 aktualnih planin, na katerih
so pasli 10.000 glav drobnice. Po pre¬
povedi reje v petdesetih letih je ovčje¬
reja skoraj propadla. Danes so žive
štiri planine z okoli 1000 plemenskih
bovških ovac in lani so planšarji pride¬
lali 6500 kg sira. Ovčjim planinam je
ob ustreznem razvoju turizma zagotov¬
ljena bodočnost.

BRUSNICE

V tem kraju so doma 230 let stare
orgle. Izdelal jih je leta 1764. slavni J. J.
Eisel; imele so 16 registrov. Ta najstarej¬
ši slovenski instrument, ki se skoraj dve
desetletji ni oglasil, bodo obnovili, saj
predstavlja eno največjih dragocenosti
orglarstva na Slovenskem.

CELJE

Šestindvajseti mednarodni obrtni
sejem je obiskalo 250.000 ljudi, ki so

si lahko ogledali izdelke 1740 razstav-
Ijalcev iz 18 držav. Delegacije iz Nemči¬
je, Avstrije, Italije in Hrvaške so predla¬
gale pospešeno poslovno sodelovanje,
Nemci pa so ponudili pomoč pri po¬
klicnem izobraževanju obrtnikov. Med
posebnimi ponudbami sejma je omeni¬
ti Kreditno banko Maribor, ki omogoča
vsakemu klientu, da si z ustrezno raču¬
nalniško opremo lahko sam vodi evi¬
denco svojega računa. Center za infor¬
macijski sistem Gospodarske zbornice
Slovenije je predložil Borzo ponudb in
povpraševanj po slovenskem bla¬
gu ... O uspešnosti prireditve govori
tudi podatek, da je 85 % razstavljalcev
rezerviralo prostore za sejem '94.

DOLENJSKE TOPLICE

Štiridesetletnice krvodajalstva na
Dolenjskem se je udeležila večina od
6000 rednih aktivnih krvodajalcev, ki
letno podarijo 1800 litrov krvi. Na Do¬
lenjskem je poleg njih še okoli 3000
občasnih dajalcev življenjske tekočine.
Na slovesnosti so podelili 1886 pri¬
znanj, najlepša seveda za 70-, 80- in
100-kratno darovanje krvi.

GROBLJE

Mednarodni poletni festival komorne
glasbe v Grobljah, ki ga organizira

9

agencija Gallus Carniolus, je ljubite¬
ljem glasbe pripravil deset koncertov,
ki so se zvrstili od junija do oktobra.
Septembrska koncerta sta imela na
sporedu v glavnem Gallusove skladbe,
ki so jih z visoko umetniško kakovostjo
izvajali Gallusovi madrigalisti.

LAŠKO

Po sedemletnem prizadevanju in ob
pomoči občine ter še bolj Pivovarne
Laško so Laščani odprli svoj kulturni
center. Le-ta naj bi bil pospeševalec
kulture, izobraževanja in turizma. Dvo¬
rana, ki ima 250 sedežev, stoji na kraju
nekdanjega Sokolskega doma. Prilož¬
nostne prireditve se je udeležilo tudi
nekaj predstavnikov vlade.

MAREZIGE

Pred 2. svetovno vojno so Italijani
odpeljali vse štiri zvonove župne cerk¬
ve Sv. Križa. Letos so župljani zbrali

640.000 tolarjev in kupili dva zvonova.
Še preden bodo naročili ostala dva, se
bodo lotili popravila in obnove podru-
žniške cerkev Sv. Ivana. Bila je zgraje¬
na v gotskem slogu v 15. stoletju in je
kot umetnostni spomenik domala uni¬
čena. Župljani jo bodo popravili tako,
da bo služila svojemu namenu.

MURSKA SOBOTA

Območna skupnost katoliških peda¬
gogov je organizirala prvi sestanek v
Murski Soboti. Petdeset udeležencev
razgovorov je razpravljalo o medčlove¬
ških odnosih in o težavnosti posredo¬
vanja pravih vrednot mladini. Dogovo¬
rili so se, da se bodo sestajali mese¬
čno.

RIBIČEV LAZ

Po doslej zbranih podatkih je v
osmih mesecih letos v Bohinju samo
v zasebnem sektorju prespalo več kot

25.000 turistov, od tega 15.000 tujih.
Slap Savica je obiskalo 61.000 ljudi. V
letošnjem juliju je bilo v primerjavi z
lanskim julijem 30 % več domačih in
40 % več tujih gostov. Zdi se, da priza¬
devanja Turističnega združenja in
skupnosti Triglavskega Narodnega
Parka že dajejo svoje sadove. Ustanovi

skrbita za organizirana parkirišča, od¬
voz smeti in sanitarno neoporečnost
obrežja.

PIRAN

V prvem polletju letos so slovenski ri¬
biči ulovili 703 tone rib, glavonoščev,
rakov in školjk, od tega družbeni sektor
604 tone, ostalo privatniki. Letošnji pol¬
letni ulov predstavlja samo tretjino ple¬
na, ki so ga zajeli lani v prvem polletju.

RIBNICA

V župni cerkvi so odprli razstavo
umetnin iz vseh cerkva ribniške župni¬
je. Le-ta kažejo umetnostni in kulturni
vpliv naših velikih sosedov, a zrcalijo
tudi težka in lepa obdobja te majhne
in skrite skupnosti. Razstavo je pripra¬
vila ribniška župnija v sodelovanju z
Narodno galerijo.

SV. GREGOR

Pri sv. Gregorju v ribniški občini so
ob priložnostni slovesnosti in sv. maši

postavili spomenik med- in po-vojnim
komunističnim žrtvam. Na spomeniku
je 68 imen pobitih.

Podobno slovesnost in spomenik so
blagoslovili tudi v Škocijanu pri Turja¬
ku, kjer je v marmor vklesanih 88 imen
žrtev.

List Družina je letos doslej objavil
zapise o postavitvi spominskih plošč
nasilno pobitim v 45 krajih in skupni
seštevek umorjenih presega število
5000.

ZALOG PRI CERKLJAH

Zaradi velike količine padavin je le¬
tošnjo jesen izredno veliko gob. Naj¬
večji goban naj bi bil pobran pod Kr¬
vavcem, tehtal je 1,7 kg.

Nekontrolirano gobarjenje povzroča
veliko škodo gobji podrasti in gozdo¬
vom, saj so gobe nujna sestavina
gozdnega življa. Gozdarska združenja
že oblikujejo predloge o kontroli in
omejitvah nabiranja gob, podobno kot
so to storili naši sosedje.

Grad Dobrovo v Goriških Brdih se vrača v novi preobleki.

10

HIT IN POITALIJANČEVANJE

GORIŠKE

Kmalu potem, ko sem v Primorskih
novicah bral, da koprske, izolske in pi¬
ranske občinske oblasti dosledno pre¬
ganjajo lastnike lokalov, ki si drznejo
svoje napise izpisati samo v sloven¬
skem jeziku, sem med opravkom na
novogoriški Delpinovi ulici odkril nekaj,
kar je močno preseglo moje predstave
o napredujočem procesu italijanizaci¬
je slovenskih krajev ob naši zahodni
meji. Nisem mogel verjeti svojim očem.
Vsi zunanji napisi na vzhodu na igralni¬
co Hit so enojezični, in to italijanski!!! O
slovenščini niti sledu! Sredi Nove Gori¬
ce, v srcu starodavne slovenske Gori¬
ške, imajozgolj italijanske javne napise.

Popolne italijanske enojezičnosti v
igralnici ne bom problematiziral, saj bi
me zavrnili z argumentom, da naši
državljani tako in tako nimajo vstopa v
igralnico. To je res, toda prav tako je
res, da v obmejnih področjih Italije živi
skoraj sto tisoč Slovencev, in če bi hi-
tovci premogli vsaj malo nacionalnega
dostojanstva, bi morali slovenščini za¬
gotoviti njeno mesto že zaradi spošto¬
vanja italijanskih državljanov sloven¬
ske narodnosti, ki so gostje igralnice.
Kako zlagana in bedasta se lahko Itali¬
janom zdijo naša prizadevanja za ena¬
kopravnejšo vlogo slovenščine v za¬

mejstvu, ko pa jo zapostavljamo in pre¬
ziramo v svoji lastni državi.

Ob vsem tem se seveda ne zgane
nihče, ne sredstva javnega obvešča¬
nja, ki sicer tako strumno branijo Hit
pred napadi ..hudobnih centralistov" iz
Ljubljane, ne občinske oblasti, neslav¬
ni goriški borci, ki delajo kraval, če se
kak minulemu režimu nevšečni Slove¬
nec vrne v Slovenijo, ali pa nadvse
pompozno proslavljajo priključitev Pri¬
morske matični domovini. Toda priklju¬
čitev ni enkrat za vselej veljavno dejst¬
vo, in če bodo vsi, ki bi na Goriškem
lahko kaj storili zoper napredujočo ita¬
lijanizacijo, samo brezbrižno stali ob
strani ali celo samo opevali svoje nek¬
danje zasluge in ščitili pridobljene pri¬
vilegije, potem ie zelo mogoče, da bo
anacionalna, nemoralna in primitivna
podjetniško-politična klika, ki se pola-
šča Goriške, to našo pokrajino pripe¬
ljala tja od koder se je pred petdesetimi
leti s tolikšnimi žrtvami iztrgala. V roke
nenasitnega italijanstva.

Nasilnemu, odkritemu raznarodoval¬
nemu pritisku, ki ga je izvajal fašizem,
so se goriški Slovenci znali upreti, se¬
danjega tihega, neslišnega pohoda
italijanstva pa mnogi še opazijo ne. In
vendar je že tu, in če ga kdo nikakor
noče ali ne more prepoznati drugje,
naj si pride ogledati HIT-ovo igralnico
v Novi Gorici. Podjetje, ki se v svojih
reklamah tako rado ponorčuje s slo¬
venskim duhom sodelovanja, nam na¬
mesto ponosa in slovenskega duha v
resnici prinaša duha tujčevanja, poni¬
žanja in manjvrednosti.

Rudi Merljak  — DELO, Ljubljana, 1.
10. 1993.

PISMO ODGOVORNEMU

UREDNIKU TV SLOVENIJA

Spoštovani, pišemo vam v zvezi s
predstavitvijo odkritja spominske plo¬
šče ob petdesetletnici turjaških dogod¬
kov, kakor jo je TV Slovenija oblikovala
v tedenskem pregledu sredi meseca.
S tem v zvezi želimo pokazati na dve
stvari.

Prvič, poročilo o odkritju spominske
plošče je bilo v organizaciji vaše hiše
vzporejeno s poročilom o partizans¬
kem slavju v Novi Gorici, kar pa samo
po sebi ni sporno. Pač pa je zelo spor-

( ->

življenje ali smrt

Laž zelo otežuje ali celo
onemogoča medčloveške od¬
nose. Posebej vprašljivo po¬
stane življenje skupnosti, če
si laž prilasti uradni pečat in
postane pravilo sistema. Tak¬
šna družba je obsojena na
životarjenje in propadanje.
Uradna laž sistema, ki je nad
petdeset let vladal nam in po¬
lovici Evrope, je zapustila ža¬
lostne posledice. Prevare, pri¬
tiski in goljufije so še vedno
del naše vsakdanjosti. Morda
še bolj žgejo zato, ker zanje
vemo, medtem ko jih je nekdaj
režim skril v svoj ideološki me¬
hanizem. Žal pa opažamo, da
sta laž in prevara tudi delež
preostalega sveta, za katere¬
ga smo menili, da je tako čist
in prosojen, da bi nam mogel
biti za zgled. Dvolična in lažna
politika Evrope in sveta do BIH
je osupljiv in grozeč opomin,
da resnica težko najde pravo
mesto na tem svetu.

Ni torej zaman papež Janez
Pavel II. spet izpostavil osnov¬
ne resnice osebnega in dru¬
žbenega življenja v svoji
okrožnici Sijaj resnice. Z njo si
še naprej teoretično in prakti¬
čno prizadeva, da bi kristjani in
vsi ljudje dobre volje gradili
svet trajnih vrednot. Navdušu¬
je nas za resnico, za pravič¬
nost, za življenje po vesti, za
spoštovanje temeljnih načel
vere, ki nam jih prinaša tudi Ka¬
tekizem katoliške Cerkve. „Nič
novega", pravijo eni, drugi pa
poudarjajo konservativnost
Cerkve. Konservativnost ali
ohranjevanje temeljnih vred¬
not, ki se izgubljajo, čeprav so
odločilne za preživetje člove¬
ka. Vera je bila namreč vedno
temelj človeka in družbe. Tudi
naš narod je z vrednotami vere
kljuboval viharjem.

Danes smo pred izbiro po¬
dobno kot Izraelci ob prihodu v
obljubljeno deželo, kajti svet ni

s_>

11

--

bil nikoli pred tako resnimi te¬
žavami in odločitvami. Temna
preteklost našega naroda nas
še bolj izziva k odločitvi za
blagoslov ali za prekletstvo,
za življenje ali za smrt (5 Mz
11, 26 sl.). Odgovornost za
moralne vrednote prevzema
vsakdo izmed nas na svoje
rame, za celoto pa narodni (in
svetovni) voditelji.

Zato torej ni mogoče javno
hliniti skrbi za narod, skrivno
pa podpirati umazane posle in
mu delati škodo, dolgoročno
pa ga pehati v propad. Ni mo¬
goče vzpostavljati pravne dr¬
žave in ne popraviti krivic lju¬
dem, ki so bili prikrajšani za te¬
meljne človekove pravice. Ni
mogoče delati narodnih pro¬
gramov vzgoje in izobraževa¬
nja in pri tem ne upoštevati
ljudi, ki so desetletja branili te¬
meljne vrednote narodovega
življenja. Ni mogoče biti po¬
šten politik in ne ukrepati, ko se
krade, ropa in mori. Ni pošteno
kopičiti finančne in druge privi¬
legije, medtem ko drugi komaj
živijo. Ni mogoče ohranjati živ¬
ljenja, ne da bi zagotovili zdra¬
ve temelje družbenega življe¬
nja in gospodarstva in (obrani¬
ti družinske vrednote.

Ali naj vse to velja samo za
krščanske družbene delavce,
drugi pa lahko delajo po svo¬
je? Vsi prisegamo na Evropo,
Evropa pa je utemeljena na
treh oseh: na judovsko-kr-
ščanskem izročilu, na prav¬
nem redu Rima in na modrosti
Aten. Katoliška Cerkev je vsa
ta izročila povezala in prežela
z lučjo vere, zato jih še danes
upravičeno oznanja vsem lju¬
dem. Moralna dolžnost Cerk¬
ve je torej, da izpričuje in oz¬
nanja resnico, goji pravičnost
in spodbuja k poštenosti člo¬
veštva, smo ne le verni, am¬
pak vsi ljudje, še posebej od¬
govorni (politiki) poklicani, da
z vsemi napori ohranjamo in
gojimo te vrednote.

Janez Juhant — DRUŽINA,
Ljubljana, 17. 10. 1993

no nekaj drugega. Iz medijske obdela¬
ve obeh slovesnosti je televizijski gle¬
dalec dobil vtis, da sta osrednji oseb¬
nosti in tako rekoč simbolna nosilca
obeh prireditev na eni strani gospod
Milan Kučan, predsednik države Slove¬
nije, na drugi strani pa gospod dr. Aloj¬
zij Šuštar, ljubljanski nadškof in slo¬
venski metropolit. Medtem ko se v
značaj novogoriške slovesnosti ne
želimo vtikati, pa želimo glede tega,
kar se je dogajalo na Turjaku, povedati
nekaj bistvenih reči. Turjaško sloves¬
nost je namreč organizirala Nova slo¬
venska zaveza, ki je politična nasled¬
nica ljudi, ki so branili Turjak in varoval¬
ka njihovega zgodovinskega spomina.
Vse relevantne zgodovinske in politič¬
ne izjave, ki so bile na turjaški sloves¬
nosti dane, so izjave Nove slovenske
zaveze. Prav ta je tudi prosila gospoda
nadškofa, da bi na spominsko nedeljo
imel mašo za pobite turjaške branilce
in blagoslovil spominsko ploščo. Go¬
spod nadškof se je povabilu prijazno
odzval in to v spremstvu duhovnikov
tudi storil. Poleg tega pa je imel še
mašno pridigo, v kateri je razvil teolo¬
ške implikacije turjaških dogodkov in
dodal še stavek s civilno-političnim
obeležjem: utemeljil je skrb za pokop
mrtvih iz temeljne civilizacijske in kr¬
ščanske zavesti in zavrnil namigovanja
na kakršnokoli politično povezavo tega
dejanja usmiljenja do rajnih. Zanimivo
pa je to, da te misli televizija ni prenes¬
la pri svoji reportaži.

Turjaški branilci so bili seveda
kristjani, saj so v obrambi krščanske
civilizacije izgubili svoje življenje, zato
ima nadškof do njih posebne dolžno¬
sti, a ne političnih. Njegove dolžnosti
izvirajo iz prvenstva njegove duhovni¬
ške službe. Politično pa, kot rečeno,
predstavlja turjaške branilce Nova slo¬
venska zaveza, ki pa v omenjenem te¬
denskem pregledu ni bila niti omenje¬
na, kaj šele da bi bilo televizijsko ob¬
činstvo seznanjeno z njenimi izjavami.

Druga stvar pa zadeva očitna pri¬
stranskost avtorja omenjenega televi¬
zijskega prispevka. Pustimo dolgost
enega in drugega prikaza in njuno
različno predstavitev. Ustavimo se le
pri dogodku, ki kaže na avtorjevo
politično pripadnost. Ko namreč govori
o Turjaku, vključi namreč nekaj kadrov
iz znane domobranske prisege, ki brez

komentarja utegne v nepoučenih gle¬
dalcih povzročiti negativne odzive.
Prvič pomeni povezati turjaške branil¬
ce z domobransko prisego obžalova¬
nja vreden nivo novinarske izobrazbe.
Bolj važno pa je to, da v prikazu novo¬
goriške slovesnosti ni niti sledu o čem
podobnem. Niti besedice o tridesetih

r

sprava na
temelju
resnice
je naša
zaveza

predsedniku
državnega zbora
RS mag.
Rigelniku

Združeni ob lipi sprave, ki vidimo
prihodnost slovenskega naroda v
spravi med nekdanjimi vojnimi in
sedanjimi političnimi nasprotniki,
na podlagi zgodovinskih virov iz
NOB in drugih dokumentov revolu¬
cije in dokumentov protirevolucije,
na temelju pričevanj prizadetih,
očividcev in odkritih množičnih
grobišč ugotavljamo:

1. Štiriletni boj borcev Osvobodil¬
ne fronte in NOV ter drugih
odporniških skupin in borcev proti
tujim osvajalcem je bilo veliko deja¬
nje slovenskega naroda za svobo¬
do in svobodoljubni svet in njegov
častni prispevek k zavezniški
zmagi v drugi svetovni vojni, a
hkrati nesreča, ker si je Komuni¬
stična partija podredila OF in NOV
in ju je z boljševiškim nasiljem in
s preziranjem načel krščanske civi¬
lizacije — ne ubijaj, ne kradi, ne
laži  — zlorabila za uresničitev svoje
leninistične ideologije ter za svojo
absolutno oblast, ki jo je tudi dose¬
gla in z njo za najmanj dve deset¬
letji zavrla narodov naravni razvoj.

K. _

12

ranjencih, ki so jih dan po padcu Tur¬
jaka ustrelili v stavbi pod gradom; niti
besedice o šestdesetih stražarjih, ki
so jih dan pozneje postrelili za veli-
kolaško postajo; niti besedice o tistih
dvesto ali tristo ujetnikih, ki so jih,
po skupinah, pobijali še kak mesec
za tem!

Omenjena primera jasno kažeta na
to, kako obremenjena je mlada sloven¬
ska demokracija. Prava narava televi¬
zijskega primera, o katerem govorimo,
je namreč nasilje. In kaj je v bolj kriče¬
čem nasprotju z demokratično kulturo,
kot je nasilje?

In vendar bi vas radi vprašali: Kdo

na televiziji vam je dal to pravico? Naj¬
brž da nihče in si jo v tej zmešnjavi
lahko jemljete kar sami?! Tako TV Slo¬
venija sama postavlja ..merila strokov¬
nosti", ki na sebi lasten način razlaga
slovensko zgodovino.

Izvršilni odbor Nove slovenske zave¬
ze  — DELO, Ljubljana, 7. 10. 1993.

"\

2. Komunistična partija Slovenije
je pod krinko Osvobodilne fronte že
v poletju 1941 začela v Ljubljani,
na Dolenjskem in Notranjskem po¬
bijati drugače misleče neoborože¬
ne nasprotnike in je s pobijanjem
nadaljevala še po koncu vojne. Za
te zločine od poletja 1941 do polet¬
ja 1942, s katerim se v resnici zani¬
ka boj za narodovo svobodo in ki
so izzvali oboroženo samoobrambo
protikomunistov z organiziranjem
vaških straž in pozneje domo¬
branstva, so odgovorni takratni vo¬
ditelji Komunistične partije Slo¬
venije.

3. Za mučenja in poboje na¬
sprotnikov v državljanski vojni od
poletja 1942 do konca vojne leta
1945 sta odgovorni obe vojskujoči
se strani, pri čemer je za žrtve pri
Sv. Urhu, v Kozlarjevi gošči in na
Turjaku v prvih dneh maja 1945 od¬
govorna protikomunistična stran.

4. Za likvidacijo okoli 9000 voj¬
nih ujetnikov, to je slovenskih do¬
mobrancev, njihovih svojcev in dru¬
gih, ki so jih Angleži v zadnjih os¬
mih dneh maja 1945 v Vetrinjah na
Koroškem izročili jugoslovanskim
oblastem in ki so v glavnem bili po¬
biti meseca junija 1945 v Kočev¬
skem Rogu, Teharjah in drugod, za
žrtve ideoloških procesov in za
žrtve administrativnih umorov po
vojni so odgovorni takratni voditelji
Komunistične partije Jugoslavije,
Federativne republike Jugoslavije,
Jugoslovanske armade, Komuni¬
stične partije Slovenije in z njimi
najvišji oblastni organi takratne
Ljudske republike Slovenije.

5. Vsi padli v osvobodilni in dr¬

žavljanski vojni in vsi, ki so bili po¬
zneje pobiti iz ideoloških razlogov,
so umrli za domovino; vsem smo
dolžni spoštovanje in spomin.

Da bi slovenski narod mogel
zaživeti polno življenje, ki ga je do¬
slej hromila in ga deloma še hromi
iz medvojnega časa izvirajoča in
pol stoletja dolga razdeljenost, in
da bi ob spoštovanju naše prete¬
klosti mogli odložiti njena najtežja
bremena in vse ustvarjalne moči
posvetiti izboljšanju sedanjosti in
zahtevam prihodnosti, v dobro Re¬
publike Slovenije in vseh njenih
državljanov ter v dobro prijateljske¬
ga sožitja z vsemi, ki nam jih je
usoda namenila v povezanost in
sosedstvo, predlagamo državnemu
zboru Republike Slovenije, da
sprejme naslednjo

DEKLARACIJO

O NARODNI SPRAVI

1. Državni zbor Republike Slove¬
nije, upoštevaje ugotovitve predlo¬
ga deklaracije o narodni spravi, iz¬
reka v imenu slovenskega naroda
in v svojem imenu obžalovanje za
vse žrtve komunističnega in tudi
protikomunističnega nasilja na Slo¬
venskem med drugo svetovno
vojno, posebej pa izreka obžalova¬
nje za vse žrtve državnega teroriz¬
ma po končani vojni, zlasti za
množične poboje domobrancev in
umore drugih ideoloških nasprotni¬
kov v tajnih ali za javnost prirejenih
procesih.

2. Nihče tako na strani komu¬
nističnega in partizanskega kakor
na strani protikomunističnega in
domobranskega tabora, ne bo

sodno ali administrativno kaznovan
za protipravna vojna in povojna de¬
janja, ki so bila storjena iz ideolo¬
ških ali političnih razlogov do 15.
junija 1973, vendar so pristojni dr¬
žavni organi kljub temu dolžni ugo¬
tavljati in ugotoviti odgovornost in
krivdo osumljenih storilcev.

3. Vsakemu Slovencu na tujem
so v domovini zagotovljene držav¬
ljanske pravice, zlasti pa pravica
prostega prihoda in bivanja.

4. Vsem, ki so bili preganjani iz
ideoloških ali političnih razlogov in
so zaradi tega utrpeli materialno
škodo, se jim bo to popravilo, kjer
je mogoče.

5. Slovenci Štajerske, Gorenjs¬
ke, Koroške, Primorske in Prek¬
murja, ki so v drugi svetovni vojni
po sili oblasti bili vojaki pod zasta¬
vami sil Osi, imajo za varstvo svojih
interesov pravico do svoje vete¬
ranske organizacije, enako kot
borci NOV, borci drugih odporni¬
ških skupin in vojaki domobranske
vojske.

6. Petnajsti junij, ki smo ga leta
1991 pri Lipi razglasili za Dan kriv¬
de, odpuščanja in sprave in ga je
blagoslovila slovenska Katoliška
cerkev, se v koledarju poimenuje
Dan krivde, odpuščanja in sprave
v trajen spomin na največjo naro¬
dovo nesrečo v junijskih dneh leta
1945.

S sprejetjem te slovesne izjave
slovenski narod vrača dolg svoji in
obči človeški kulturi.

Stanislav Klep, Peter Levec,
Franc Šetar, Stane Vezjak, Združe¬
ni ob Lipi sprave.

13

rastline
in stanovanjski
prostor

Z rastlinami je drugače kot z za¬
vesami, preprogami in slikami v
stanovanju. Rastlina potrebuje

vedno tudi tretjo dimenzijo — globi¬
no. Posebej to velja za večje rastli¬
ne, npr. sobno lipo. Rastline ne
vnašamo v stanovanje le pod vidi¬
kom, koliko nam je katera všeč,
temveč jo je treba umestiti v razpo¬
ložljiv prostor in pri tem upoštevati
velikost in tudi barvno razmerje
med rastlino in prostorom. Glede
tega seveda ni pravil, saj je vsako
stanovanje urejeno po osebnem
okusu in potrebah njegovih prebi¬
valcev. Na splošno pa seveda velja,
da velika rastlina ne spada v maj¬
hen prostor. Izjeme so, vendar je
skoraj nujna posledica nekoliko
manjše udobje. To pa v današnjih
majhnih mestnih stanovanjih dokaj
težavno prenaša vsa družina. Vse¬
kakor je temeljno merilo skladnost,
ki ga ne kaže zanemariti, če hoče¬
mo ohraniti bivalno kvaliteto sta¬
novanja.

Poleg velikosti rastline je prav go¬
tovo pomembna tudi barva listov.
Raznoliki odtenki in pisanost barv
kakor tudi velikost samih listov ima
prav tako svojevrsten učinek. Rast¬
line z velikim, usnjatim listjem (fi¬
kus) so videti večje in delujejo ma-
sivneje od enako velikih rastlin, ki
imajo drobnejše listke. Ta vtis je še
izrazitejši, če so listi temnejše bar¬
ve. Drobnolistne rastline učinkujejo

precej bolj razgibano, nemirno in i
celo neenotno, še posebej kadar je
listje pisano.

Manjšim sobam se lažje prilago¬
dijo rastline, ki rastejo bolj plosko.
Predvsem so to popenjavke kot br¬
šljan, drobnolistni figovec. Take vr¬
ste rastlin lahko namreč razporedi¬
mo po steni v poljubne smeri in ne
posegajo globoko v prostor. Zelo
lahkotno delujejo rastline s travna¬
timi bilkami in podolgovatimi ozkimi
listi.

barve

Temeljna zelena barva rastlin je
človeškemu očesu prijetna. Rastli¬
ne imajo tudi zaradi tega svojo
privlačnost. Seveda je med rastli¬
njem široka paleta najrazličnejših
odtenkov in kombinacij zelenila.
Tudi to ima svoj pomen pri izbiranju
sobnih rastlin. Rože, ki imajo barvi¬
to pisano liste, delujejo podobno
kakor cvetovi.

Zelena barva rastlin pa je med
drugim tudi zelo prilagodljiva z ozi¬
rom na barve druge stanovanjske
opreme in sten. Dobro se kombini¬
ra predvsem s toplimi barvami, ru¬
meno, rjavo, rožnato, rdečo prav
tako pa tudi z belo in nevtralno sivo.
Težje so lepe kombinacije s hladni¬
mi barvami, npr. modro.

Nezdružljiva z zelenjem je zelena
barva, npr. sten. Tu velja, da pred¬
met in ozadje delujeta medlo, zabri¬
sano, kadar sta oba v isti barvi.
Torej rumeno cvetoče rastline ne
sodijo pred rumeno steno ali ozad¬
je iz svetlega lesa. Veliko bolj pride¬
jo do izraza pred sivo popleskano
steno ali rjavim pohištvom.

Pri kombinacijah rastlina-ozadje
je vedno dobro vedeti, da se svetli
predmeti vedno zdijo bližji, temni
pa bolj oddaljeni. Tako npr. svetla,
bledozelena rastlina pred ozadjem
iz rjavega lesa izstopa in se zdi gle¬
dalcu bližja. Nasprotno pa temno¬
zelena lončnica pred svetlo rume¬
no steno stopa v ozadje, se zliva z
njim in se zdi gledalcu oddaljena.

Razmerje med rastlino in ozad¬
jem se določa predvsem po tem,
koliko želimo sami rastline poudari-

14

ti. Čim bolj kontrastne, nasprotne
si bodo barve rastline in okolja, toli¬
ko bolj izstopa zelenje. Danes so
stene najpogosteje enobarvne.
Prednje spada vsako cvetje. Kadar
so stene z vzorci in dekoracijami v
stilu rastlin in cvetov, pa prednje
spada le listnato zelenje. Pred
barvno razgibano steno imajo rože
vedno nekoliko zgubljeno vlogo in
ne pridejo do izraza.

Kakor je mogoče raznim predme¬
tom ali sobni opremi dati poudarje¬
no vlogo, tako je to vlogo v stano¬
vanjskem prostoru mogoče dati
tudi rastlinam. Za pravi učinek pa
je tako pomeben sam izbor rastline
kakor tudi kakšno mesto ji določi¬
mo in kakšno je ozadje in celotno
njeno okolje. V ta namen so seveda
manj primerne cvetlice, najbolj pa
listnate lončnice, ki imajo trajen de¬
korativni učinek.

združevanje

rastlin

Zelenje pretežno gojimo posami¬
čno, vse bolj pa se najde tudi goje¬
nje rastlin v večjih posodah, kjer
raste po več vrst skupaj. Tako lahko
nastanejo prav duhoviti in lepi se¬
stavi rastlinja, To daje še dodatno
mikavnost in utrip okolju. Združe¬
vanje rastlin je nujno podvrženo li¬
kovni podobi celotne kompozicije.
Seveda je treba upoštevati pri se¬
stavljanju tudi nekatere posebne
lastnosti rastlin. Nekatere rabijo
več prostora ali dobro uspevajo ob
določenih višjih temperaturah ali
pri večji vlagi kot druge.

Glavno vodilo pri združevanju
rastlin je kontrast sestava. To je
mogoče doseči že z različnim
tipom listov. Nasprotja kot veliko in
drobno listje, gladko in nagubano
ali narezano listje, se dobro prena¬
šajo in popestrijo podobo takega
sklopa rastlin. Učinek se poveča
tudi s tem, če imajo rastline pisane
liste. Celotna ureditev poživi, kadar
je vmes tudi cvetje.

Tudi višina rastlin ima svojo vlogo
in tudi način rasti. Izrazito pokon¬
čne in visoke rastline naredijo drug

vtis kakor razprostrto vejičje, ki
daje lahko vtis košate prešernosti.

Poseben primer takih rastlinskih
kompozicij je cvetlično okno. To je
želja marsikaterega ljubitelja rast¬
lin, vendar je takšna reč že bolj
zahtevna zadeva, še posebej če
želi kdo v njem gojiti bolj zahtevne
rastline. Navadno je najugodnejša
zanj severna lega. Takšno okno
mora imeti seveda samostojno
ogrevanje. Radiator pod takšnim
oknom samo škoduje. Ker je tak
vrtiček v oknu ograjen z obeh stra¬
ni s steklom, je seveda potreben
zanj poseben sistem zračenja.

zalivanje rastlin

To je poglavje zase. Najprej
glede vode: za rastline, ki zahtevajo
bolj kislo zemljo, je najboljša
mehka voda, torej deževnica ali pa
prekuhana iz vodovoda. Voda naj
ne bo hladna, temveč naj ima
sobno temperaturo.

Navadno ob nakupu rastline vpra¬
šujemo, koliko zalivati in kako pogo¬

sto. Tu velja samo en odgovor: po
potrebi. To potrebo določajo različni
dejavniki. Suh zrak, zelo propustna
peščena prst, ki slabo zadržuje vo¬
do, rastlina, ki povsem prerase lo¬
nec s koreninami, vse to so vplivi, ki
narekujejo večkratno zalivanje. Ne¬
katere rastline v dobi mirovanja ne
rabijo skoraj nič vode. Najboljši in¬
formator je sama prst v posodi. Ka¬
dar je gornja plast prsti suha in tr¬
kanje na lonec povzroči prazen
zvok, je rastlina na tem, da začne ve¬
neti. To je vedno mogoče ugotoviti s
skrbnim opazovanjem. Navadno ni
mogoče določiti pogostnost zaliva¬
nja za vse leto. Odvisno je od nave¬
denih in še katerih drugih okoliščin.

Nekoliko čudno zveni, vendar je
res, da propade po stanovanjih več
rastlin zaradi preobilja vode kakor
pomanjkanja. Če je namreč zemlja
preveč mokra, se začno koreninice
dušiti in gniti, ker nimajo zraka. Na¬
vadno opazimo to prepozno, ko
začne listje rumeneti. Kdor seveda
to napak razlaga, kot da rastlini
manjka vode in jo zalije, samo
pospeši njen propad.

15

ivan cankar

martin

kačur

življenjepis idealista

DOSEDANJA VSEBINA:

Učitelj Martin Kačur je prestavljen
v Zapolje. Mlad je in poln načrtov za
poučevanje naroda. Zaljubi se v
lahkoživo Sitarjevo Minko v Bistri, ki
ga pa dejansko vleče za nos. V vasi
sklene ustanoviti bralno društvo. V
gostilni se zato zberejo kmetje in de¬
lavci. Njegov govor razvname prepir
in pretep. Za kazen je prestavljen v
Blatni dol.

Blatni dol je umazana in zaostala
vas. Kačur se naseli v šoli: ta je zane¬
marjena in zapuščena. Pogovori se z
župnikom, ki je posebnež in pravi
kmet. V krčmi na kraju vasi spozna
krčmarjevo rejenko Tončko, ki ga brž
zaprede v svoje mreže. Kačur se z
njo poroči, takoj pa spozna, da se je
s tem dejansko ubil.

Deset let preživi Kačur v Blatnem
dolu. Nič več ne goji v sebi mladost¬
nih načrtov, da bi ljudi izobraževal.
Polagoma otopi, začne pijančevati in
počasi propada. Prepira se z ženo in
zaman prosi za premestitev.

Potem se mu sreča nasmehne.
Prestavljen je v večjo dolinsko vas
Laze. Tja se preseli z ženo in tremi
otroki. Spet je poln upanja na lepše
življenje, a pri ženi ne najde razume¬
vanja in zato vsak dan bolj pada, se
predaja pijači in malodušju. Njegova
duša trpi, žena postaja nezvesta in
izgubi . . .

„Ni več poti  — in zakaj bi še
hodil? Kam?"

Stopil je v izbo Tone, ki je bil
prišel na božične počitnice. Go¬
sposko je bil oblečen, svetlo krava¬
to je imel zavezano okoli vratu, lase
je imel lepo počesane, njegov
obraz je bil nežen, gladek, ustnice
so bile napete samozavestno. Gle¬
dal je mrtveca z mirnim, radoved¬
nim pogledom, brez žalosti.

.Glej, umrl je!" je izpregovoril
Kačur s trepetajočim glasom,
kakor da bi bit povedal sinu pre¬
tresljivo novico.

„Saj vidim! Kaj pa bi imel na
svetu, ko bi živeti"

Okrenil se je in se je vrnil k mate¬
ri. Kačur si je zakril obraz . . .

Mračno je bilo v izbi; z dolgim,
sajastim plamenom je gorela sveča
ob postelji, prasketala je in vzplam-
tevala, v večnem nemiru so se zi¬
bale sence na stropu, na stenah,
na mrtvem obrazu. Zunaj je
snežilo; veter je udaril časih ob
okno, da se je streslo. Iz druge izbe
se je glasilo žvenketanje čaš in ko¬
zarcev, razgovarjali so se polglas¬
ni, veseli glasovi, buknil je časih
smeh, udaril je ob duri kakor sneg
ob okno.

„Ne pusti ga, da bi spal!" se je
razsrdil Kačur in je odprl duri.

Za mizo so sedeli žena, Tone in
mlad, gizdav uradnik z neumnim
obrazom in debelimi, pohotnimi
ustnicami. Na mizi se je kadil čaj,
čaše so bile polne.

„Kaj pa vi tukaj, ob tem času?"
se je okrenil Kačur k uradniku.

„Kaj bi?" je odgovorila žena. .Na
čaj sem ga povabila!"

Uradnik se je smejal nekoliko
prežimo in je vstajal.

.Le ostanite!" je vzkliknila žena.

.Stran! Takoj od tod!"

Uradnik je videl Kačurjev obraz,
vstal je hitro ter si ogrnil suknjo;
Kačur mu je odprl duri in jih zalo¬
putnil za njim.

.Kdo pa je ta človek?" je vprašal
ženo trepetajoč; tudi ona je trepe¬
tala in mu je gledala naravnost v
obraz.

„Vprašal bi ga bil!"

„ Kje je tvoje srce, da si ga vabita
nocoj?"

„Ne brigaj se za moje srce! Nisi
se brigat zanj nikoli; zato tudi ni
treba, da bi se nocoj!"

Videl jo je pred sabo bujno, klju¬
bovalno in ves srd, izžet iz dolgega
trpljenja, ga je dušil v grlu.

.Vlačuga!"

Oblila jo je temna rdečica.

„Še enkrat reci to!"

.Vlačuga!"

Strmela je nanj in je molčala; ne¬
nadoma se je umiril njen obraz in
ustnice so se ji zvile v preziru in
studu.

.Kdo bi ob tebi ne bil vlačuga?
Kaj sem imela kdaj veselje od
tebe?  ... In če bi jih bilo sto in še
več, ki sem se pečala z njimi — ti
mi ne smeš očitati!  l/es svet sodi
lahko in Bog bo sodil — ti pa nimaš
pravice! Samo ti ne!"

Kačur je hropel, beseda mu ni
hotela iz grla.

.Vlačuga, očitno se izpo¬
veduješ?"

.Očitno!" je govorila žena s hri¬
pavim, kričečim glasom. „Očitno,
če je treba! Skliči vso občino, vse
jih pokliči sem, pa ti bom s prstom
pokazala tiste, ki so hodili k meni
v vas! Ne maram nič več  — nič več
se ne bojim, nič več se ne bom
skrivala pred teboj! Ves greh na
tvojo glavo! Kaj si mi dal od začetka
do nocoj? Trpljenje, trpljenje,
trpljenje brez konca !... Če
nisem bila zate, čemu si me pa
vzel? Če sem bila dekla  — kaj ti je
Bog dal zato pravico, da me ubiješ,
tako počasi, kos za kosom? Da me
uklepaš v ječo, kakor sem prejoka¬
la v ječi deset let, preden me Bog
sam ni rešil? — Vlačuga! Prav si
rekel! Kaj sem bila tebi kdaj kaj dru¬
gega? Kaj sem ti bila kdaj žena, da
bi me bil vesel in bi me pokazal lju¬
dem: Glejte, to je moja žena?  —
Ponoči si me imel rad; ko je dan
zazoril, me nisi več poznal. . .
Vlačuga! Prav! Storila sem po tvoji
volji!"

Sopla je težko, oči so ji bile polne

/ -\

»stran! Takoj
od tod!“

_ 4

povest

solz, na njenih licih so se prikazale
rdeče pege.

Sin je sedel za mizo; poslušal je
bled, po vsem telesu trepetajoč.

Kačur je stal okamenel, zibalo se
mu je pred očmi.

„Lažeš!“ je vzkliknil, stopil je z
omahujočim korakom in vzdignil
pest. Sin je skočil k njemu in ga
prijel za roko.

„Pustite mater!"

Kačur je videl pred sabo mlad,
bled obraz in v blazni grozi, v hipu,
ki je šinil mimo, se mu je zazdelo,
da je spoznal ta obraz. Obraz nje¬
gov je bil -— tistega človeka obraz,
ki se je bil napotil nekoč, srce
polno upanja —

„ Izpusti!"

Sin je izpustil roko in omahnila
je. Kačur mu je približal obraz, da
se mu je skoraj dotaknil lic — sin
je videl čudno svetlobo v očeh in
se je umaknil prestrašen.

„ Poslušaj!" je govoril Kačur sko¬
raj šepetaje in sunkoma. „Tebi bom
povedal nekaj; samo tebi! Če ti bo
kdaj hudo, kakor je bilo meni, in se
boš spomnil pobožno name, te ne
bo oskrunil ta spomin. Dal boš
krvavo solzo za vsako ljubeznivo
besedo, ki mi je nekoč nisi dal! Jaz
pa ti odpustim  — zakaj tudi ti se
boš napotil na tisto pot in Bog vedi,
če tudi tebi ne bo kanilo blato v
srce. Zapisano ti je na obrazu, da
se boš napotil, in takrat se boš
včasih spomnil name . . . Ali si
vse razumel, kar sem ti povedal?"

Zategnil je ustnice v čuden,
otroški smehljaj; sin je strmel nanj
in strah se mu je vzdigal v srcu.

Kačur je stopil v izbo, poljubil je
mrtveca na obedve lici, očedil je
svečo, da bi gorela svetleje, nato
si je oblekel suknjo.

„Kam, ata?" je vprašal sin.

Kačur je šel skozi izbo, smehljal
se je in ni izpregovoril.

„Pusti ga, naj gre, kamor hoče!"

Odprl je duri.

Jako je! To je bila beseda: naj
gre, kamor hoče!"

In šel je brez slovesa . . .

Veter je bil zunaj in sneg, njemu
pa je bilo čudno toplo.

Ne veste ne ure ne dneva . . .

„Kakor pred dvajsetimi leti!" je
premišljeval smehljaje. „Sam . . .
svoboden! . . . Ampak zdaj imam
že bridke izkušnje, zdaj bom vedel,
kod drži prava pot!"

Smejal se je od srca.

„0, zdaj ne bom pel čredo, kakor
je gloria!. . . Ljudi je treba najprej
spoznati, čas, okoliščine ... in
potem previdno po prstih  ... Po
času se mora ravnati človek, ne po
sebi! In kadar ni vetra, je treba
počakati, da bo zapihal... če je
človek svojeglavec . . . rine sam
dalje  ... ne napravi nič, pade v
blato  ... če se ravna po drugih,
drži lahko roke križem in čas dela
zanje  ... To je: jeseni sem mislil
sejati in žeti spomladi! . . . Glej!"
je postal na ulicah in sneg se je
podil mimo njega.  „l/se to bi bil še
moral razložiti sinu . . . Kako bo
hodil, siromak, brez naukov?"

Noge so ga zanesle v krčmo in
šele ko je bilo žganje pred njim, je
zapazil, da sedi v svojem kvartirju.

„Kaj tako veseli, šolmaster?" se
je začudil štacunar. „Saj vam je
umrl sin!"

„Umrl! Umrl!" se je smehljal
Kačur in si je mel roke. „Umrl! Vsi
so umrli! Žena tudi!"

Gostje so se ozrli nanj.

„Vsi!“ se je smejal in pil. „Sam
sem zdaj, čisto sam! Zdaj boste
šele videli, kdo sem jaz!"

Popil je žganje, zavil se je tesne¬
je v suknjo in se je vrnil na ulice.

Zunaj vasi, na veliki cesti, je bil
veter močnejši in je nosil sneg v
gostih oblakih visoko v temno
nebo.

Bil je Kačurju naravnost v obraz,
odnesel mu je klobuk in mu je od¬
penjal suknjo.

„E!“ se je smehljal Kačur in se
je opotekal trudoma dalje. „ Lepše
vreme je bilo takrat, ko sem se na¬
potil prvikrat. . . Sonce je sijalo!"

Veter mu je odpel suknjo, da je
zavihrala ter ga potegnila v stran.
Lovil se je ob cesti, zamahnil z ro¬
kami po zraku ... po kantonskem
kamnu se je razlila kri in curljala v
sneg . . .

..Dobro sem hotel, odpustite!" se
je smehljal Kačur in je iztegnil roko.
Iztegnil je roko, zakaj tisti kovač, ki
je bil obležal ob cesti s preklano
glavo, se je sklonil k njemu; prijel
ga je pod pazduho in ga je vzdignil;
bled je bil njegov obraz in usmiljen,
po čelu, čez oko, mu je curljala
kri.  . .

KONEC

17

povest

Janez Cigler

sreča v
nesreči

avtor in njegova povest

Janez Cigler se je rodil leta
1792 v kmečki družini v Vodmatu
v Ljubljani. Študiral je bogoslovje
in kot kaplan služboval po različ¬
nih krajih. Nazadnje je bil župnik
v Višnji gori kjer je leta 1867 umrl.

Svoje pisateljevanje je začel pri
Kranjski čebelici. Najprej je pisal
pesmi z nabožno vsebino, potem
pa je poizkusil s prozo, ki mu je
prinesla slavo. S povestjo Sreča
v nesreči si je pridobil mesto za¬

četnika slovenskega pripovedni¬
štva.

Povest Sreča v nesreči, ali po¬
pisovanje čudne zgodbe dveh
dvojčkov je izšla leta 1836. Napi¬
sal jo je po zgledu nemškega pi¬
satelja Krištofa Schmida. Cigler-
jeva povest je postavljena v čase
Napoleonovih vojn, prikazuje pa
družino, ki so jo vojni dogodki
raztepli po svetu. Vsi člani druži¬
ne doživijo najnevarnejše prigo¬
de, dostikrat so žrtve brezvestnih
ljudi, toda s svojo pobožnostjo in
poštenostjo si zaslužijo pravično
plačilo. Pisec nam v preprosti pri¬
povedi, brez podrobnejših opisov
in dialogov prikazuje življenje v
času, katerega je oblikovala
vzgoja v katoliškem duhu. Pošte¬
no življenje, ljubezen do družine,
pridnost in delavnost so temeljne
vrednote, ki človeka lahko resni¬
čno osrečijo in mu življenje na¬
polnijo z radostjo in mirom. Hudo¬
bija pa je tisto zlo, ki mora biti po¬
končano. Zlo je nesreča tega sve¬
ta, ki pa v sebi nima nikakršne
perspektive.

Cigler s svojo povestjo nadalju¬
je tradicijo poljudno nabožne po¬
vesti, ki v sebi nosi izmišljeno
zgodbo (ta je postavljena v nek
zgodovinski okvir), ki pa hoče

bralca nagovoriti in mu dati spo¬
ročilo, ki ga bo bodrilo v življenju.
Prav zato se posveti malemu člo¬
veku in njegovim tegobam. Cigler
je bi! prvi slovenski pisatelj, ki je
za junaka svoje povesti izbral ma¬
lega slovenskega človeka —
delavca.

UVOD

Blizu mesta L., v vasi, kjer je bila
nekdaj imenitna, daleč sloveča
suknarija ali tovarna, kjer so tenko
sukno tkali in ga daleč po svetu
razprodajali, je pred nekaj leti živel
dober, pošten pa tudi pobožen
junak. Franc Svetin mu je bilo ime.
Starši so mu zgodaj pomrli, torej ni
imel nikogar, da bi zanj bil skrbel.
Lastnik suknarije ga je iz dobrote
v šolo pošiljal toliko, da se je Svetin
brati in pisati navadil; potem pa je
v suknariji delal in se vseh suk-
narskih del naučil. Zraven navad¬
nega skunarskega dela je moral
Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je
bil priden in prebrisane glave. Pole¬
ti je ves dan vrt obdeloval, ponoči
v suknariji delal.

Pri vseh svojih delih Svetin nikoli
ni molitve opustil, ampak pred vsa¬
kim delom in po vsakem delu je po¬
kleknil in ponižno molil; zato mu je
Bog tudi srečo dal. V malo letih je
Svetin toliko prislužil in privaroval,
da si je selišče kupil, hišo naredil
in nekaj njiv prikupil. Gospod suk¬
narije ga je zato zelo v čistih imel
in mu nekega dne rekel: „ France,
všeč mi je, da si tako priden; vidim,
da si pomagaš. Najbolj všeč pa mi
je, ko vidim, da nikoli s hudobnimi
tovariši ne potegneš, se le svojega
dela držiš, rad moliš in v cerkev ho¬
diš; ako si pri volji, vzemi mojo ku¬
harico Nežo za ženo, ki je tudi po¬
štena in pobožna. Nima veliko de¬
narjev, pa je pridna in jaz ji bom
tudi nekaj dal in pomagal."

Svetin je v to hitro dovolil. Pokli¬
čejo Nežo, ki se je po svojih starših
pisala Neža Trpine, in jo vprašajo,
ali bi bila zadovoljna poročiti se s
Francetom. Neža je v to tudi rada
dovolila in v štirih tednih so naredili
ženitnino. K ženitovanju je prišel
tudi gospodar suknarije s svojo

18

povest

a§

'■ . ■ . •

' - . iK '^ ' . -

*

gospo, dasi je bil plemenitega ro¬
du. Svetina so vsi radi imeli.

Vesel je živel Svetin s svojo ženo
Nežo. Očitno se je nad njima kaza¬
la zakonska sreča. Nikoli ni bilo
med njima prepira. Ne po posvet¬
nih navadah in mestnih željah,
ampak po krščanskih in po božjih
zapovedih sta živela. On je podnevi
vrt obdeloval, ona je domača dela
opravljala. Vsak večer sta poklekni¬
la in glasno večerno molitevco
opravila, ko bi bila še tako trudna.
Vse svoje zaupanje sta le v Boga
imela; torej jima je šlo vse po sreči.

Dve leti je minilo, kar sta bila
poročena in Svetinka je bila zdaj v
drugem stanu. Tedaj sta v eni noči
dobila dva lepa, zdrava fantiča
dvojčka. Pri svetem krstu so prve¬
mu dali ime Janez, drugemu Pavel.
Gospodar suknarije in njegova
gospa sta bita botra. Oče in mati
sta bita vesela, da jima je Bog tako
dober, spoznala sta božje dobrote
in vedno sta ga hvalila. Sklenila sta
tudi, da bosta fantiča, če ju Bog pri
življenju ohrani, v pobožnosti in
svetosti zredila in varovala pred za¬
peljivimi tovarišijami, da bi v starih
letih čisto veselje nad njima imela.

PRVI DEL
I

FRANCE SVETIN GRE
NA FRANCOSKO VOJSKO

Lepo sta skrbela France in Neža
za fantiča in si z združeno močjo
prizadevala več prislužiti, da bi
fantiča mogla pošteno in dobro zre¬
diti. Zato sta še pridneje delala in
zvesteje molila. Ob nekem lepem
spomladanskem dnevu, ravno ne¬
delja je bila, ko prideta France in
Neža popoldne iz cerkve, reče
France:

„ Pojdi po bokal vina, da vsak malo
popijeva. Nikoli ne greva v gostilno,
bodiva doma vesela sama in Boga
hvaliva, ker nama nič ne manjka."

Prijazno vkupaj pijeta in se po¬
govarjata o tem, kar sta danes v
cerkvi slišala. Medtem vpraša
France svojo ženo in prijazno reče:

„ Ljuba, dobra moja Neža, povej
mi, kako je to, da nisi nikoli vesela,
kar sva vkup; nikoli te ne vidim se
nasmejati ali zapeti, ampak vedno
si zamišljena in žalostna in pa več¬
krat te slišim zdihovati. Kaj ti je ven¬
dar? Le povej mi, vse rad storim,
karkoli želiš, da boš le vesela."

Neža mu nato milo odgovori:
„ Ljubi moj mož, res je, da sem ve¬
dno žalostna in nikoli vesela, toda
ne zavoljo pomanjkanja ali zavoljo
dela, skrbi in truda. Ne misli, da te
nimam rada; srečna vsaka žena,
katera ima tako dobrega in pridne¬
ga moža, kakor si ti! Vesela pa ni¬
koli ne morem biti, v srcu me vedno
nekaj skrbi; prihodnost premišlju¬
jem in zdi se mi, da naju bodo veli¬
ke nesreče zadele in hude nadloge
nad naju prišle; in Bog ve, kako je
to, da sem zavoljo tega vedno žalo¬
stna, dasiravno prihodnjega noben
človek ne ve."

France odgovori: „ Nikar se tega
ne boj, če naju tudi kaj hudega za¬
dene, bova vse pretrpela; v Boga
zaupajva, na Boga se zanesiva in
dobrotljivi Bog naju ne bo zapustil.
Tako dobrotljivo je Bog na naju do
zdaj skrbel: tudi za naprej naju ne
bo zapustil." Potem poklekneta in
večerno molitev opravita in gresta
k pokoju.

Prav res je, da na tem svetu ni
prave resnične sreče; to je dobro

spoznala Neža Svetinka, zato ni
bila nikoli vesela. Ravno tisto leto
se je začela huda vojska s Franco¬
zom. Avstrijski cesar je potreboval
veliko vojakov. Ne le sami fantje,
ampak tudi mladi možje, kateri niso
imeli zadosti zemlje, so morali iti na
vojsko. To je zadelo tudi Franceta
Svetina. Sama hiša ga ni varovala
pred vojaščino, ni bilo drugače,
moral je biti vojak. Svetin ni bil več
kakor osem dni v vojašnici, da se
je malo vojaške službe navadil.

Deveti dan gre Neža še zadnji¬
krat svojega moža obiskat in od
njega slovo vzeti, ker po tistem ga
nikoli več ni videla. Tisti dan je šel
na Laško in ni ga bilo  več nazaj.
Grozno je žena za njim jokala in
žalovala, ni ga mogla pozabiti svo¬
jega ljubega Franceta. Žalostno je
bilo videti, kako sta slovo jemala.
Neža joka neprenehoma pred mo¬
žem in pravi:

„Kam se bom zdaj dela sama s
fantičema, komaj sta po dve leti
stara? Kako jih bom preživela, kako
zredila? Oh jaz uboga sirota, kdo
mi bo kaj pomagal, ko so nama bili
ljudje tako nevoščljivi?"

Tudi Francetu se srce trga, ker
vidi svojo ženo tako zelo jokati in
žalovati; videl je tudi enega dvojč¬
kov, ki ga je bila mati na naročaju
s seboj prinesla.

bo še

19

iz _

življenja
naših
far _

po _

Evropi

-N

anglija

--

Naš dom v Londonu je že od srede
meseca septembra obdan z zidarskimi
odri in dela obnove strehe in drugih
potrebnih popravil so v polnem zama¬
hu. Ker nam vreme ni kaj dosti naklo¬
njeno, saj vse prepogosto dežuje, se
bo vse skupaj malo zavleklo. Vse to
nujno vzdrževanje našega katoliškega
slovenskega centra sredi Londona so
nam letos omogočili s svojo pomočjo
vse tri slovenske škofije, Pomoč Cerkvi

v stiski in deloma tudi munchenska
nadškofija.

V soboto, 2. oktobra, je bila v Londo¬
nu seja dvanajstčlanskega župnijske¬
ga in pastoralnega sveta katoliške slo¬
venske misije v Veliki Britaniji. Delovni
dan smo začeli s sveto mašo v kapeli
doma, ki sta jo darovala župnik g. Cika-
nekin pater Janez Mlakar, jezuit —slo¬
venski misijonar v Zambiji. Pater Mla¬
kar je bil somaševanja v naši kapeli še
posebno vesel, saj je prav v isti kapeli
in pri istem oltarju pred enaindvajseti¬
mi leti daroval svojo prvo sveto mašo.
Novo mašo pa je tako imel med rojaki
v Bedfordu. Ob njegovem povratku v
Zambijo v sredo, 6. oktobra, smo mu
zaželeli srečno pot in polno Božjega
blagoslova pri njegovem že dolgolet¬
nem misijonskem delu na afriškem
kontinentu.

Seje ŽPS v Londonu se je udeležila
več kot polovica članov in vsi člani de¬
lovnega odbora. Taka udeležba je za
naše razmere že zelo dobra, ker gre
za velike krajevne razdalje Slovencev
v Veliki Britaniji. Vsi navzoči so bili
mnenja, da je potrebno še poživiti na¬
ša skupna srečanja ob slovenskih
mašah po posameznih krajih in še na¬
prej pomagati župniku pri njegovem
pastoralnem delu in storiti kar se da za
olajšanje finančnega in materialnega
bremena, ki ga nosi župnik pri izvrše¬
vanju svojega duhovniškega poslan¬
stva med nami in predvsem bremena
vzdrževanja našega skupnega centra
v Londonu.

Že trije slovenski otroci so se v manj
kot 5 mesecih letošnjega leta zvrstili za
operacijo srca pri znanem kirurgu dr.

Katoliški slovenski dom v Londonu
obdan z zidarskimi odri.

Starku, ki ordinira na Harley Street Cli-
nic in v otroški bolnici Great Ormond
Street v Londonu. Zanimivo je morda
vedeti, da je ta slavni kirurg za srčne
operacije otrok po rodu Čeh. Z našimi
ljudmi se kar domače pogovarja v ne¬
kakšni češkohrvaščini (srbščini). Vse
operacije naših otrok so do sedaj pri
dr. Starku sijajno uspele. Nepopisno
so srečni starši, ko se iz Londona vra¬
čajo s tako rekoč zdravim otrokom.
Prav tako srečo sta pred kratkim doži¬
vela Irena in Marko Meserko iz Straži¬
šča pri Kranju, saj je komplicirana
operacija njunega 4-letnega sinčka
Klemena, v sredo, 6. oktobra, tako od¬
lično uspela. Obenem z njima se tega
veseli vsa katoliška slovenska skup¬
nost v Londdnu. Meserkovim želimo
srečno vrnitev domov in polnost Božje¬
ga blagoslova pri Klemenovem do¬
končnem okrevanju.

Osmrtnica

Na praznik Marijinega rojstva 8. de¬
cembra ob 8. uri zvečer je odšel s tega
sveta k Bogu naš dobri in zvesti prija¬
telj George ali Jurgys Palskys iz Roch-
dale. George se je rodil 16. oktobra
1909 v Litvi in je kot vojni begunec
prišel v Anglijo leta 1947. Že 1949 se
je poročil s slovenskim dekletom Tere¬
zijo iz Ljutomera, s katero sta živela 44
let v mirnem in srečnem zakonu. Da
je bil George ljubeč mož svoje žene
Slovenke, dokazuje njegova ljubezen
do slovenske skupnosti v Rochdale,
kjer se je redno s svojo ženo udeleže¬
val naših maš in prireditev.

20

Pokojni Jurgys Palskys.

Od njega so se prijatelji in znanci
poslovili s pogrebno mašo v župnijski
cerkvi sv. Patricka in ga pospremili na
rochdalsko pokopališče. Naj mu Bog
da plačilo, ki si ga je s svojo dobroto
in iskreno vernostjo zaslužil. Njegovi
ženi Tereziji pa naše globoko sožalje.

Vabilo k slovenskim mašam

Rojaki v Angliji in VValesu ste vabljeni
k slovenskim mašam za letošnji advent
in božič po sledečem razporedu:

Aberdare,  sobota, 27. novembra, ob
11.30 dop.; Bargoed,  sobota, 27. no¬
vembra, ob 4. pop.; Chapel End,  sobo¬
ta, 4. decembra, ob 4. pop.; Derby,  ne¬
delja, 5. decembra, ob 3. pop.; Lon¬
don,  nedelja, 12. decembra, ob 5.
pop.; Rothvvell,  sobota, 18. decembra,

Štiriletni Klemen Meserko.

ob 4. pop.; Keighley,  nedelja, 19. de¬
cembra, ob 3. pop.; Bedford:  sveti
večer, 24. decembra, ob 8. uri zvečer,
v župnijski cerkvi na Midland Road;
Rochdale:  nedelja, 26. decembra, ob
3. pop., v kapeli sester palotink
(Beechvvood).

Prisrčno vabljeni!

{ --

avstrija

_^

PREDARLSKA

Kulturna prireditev narodnostnih
skupin za predarlsko deželo.

Pred dobrim letom je bil ustanovljen
interkulturni odbor različnih narodnih
skupin in kulturnih društev. Namen
tega odbora je, da bi različne narodne
skupnosti, ki živijo na Predarlskem,
gojile in ohranjevale svoje običaje:
petje, igre in narodne plese. To naj bi
se prikazovalo na skupnih prireditvah.
Deželna vlada je to zamisel finančno
podprla.

Že letos je prišlo do take skupne pri¬
reditve in nastopa 11. sept. 1993 v Bre-
genzu, v veliki kongresni dvorani. Kar
13 skupin različnih narodnosti se je ta
večer predstavilo s kulturnim progra¬
mom. Pevski zbori, plesne skupine in
orkestri so predstavili kulturno bogast¬
vo, ki je značilno za posamezne naro¬
de. Od številno zastopanih skupin do
bolj skromnih je razveseljevalo in bo¬
gatilo do zadnjega kotička zasedeno
kongresno dvorano. Program je trajal
skoraj tri ure. Določeno je bilo, da ima
vsaka skupina 10-minutni program.
Čas je bil prekratek; vsakdo je želel
čimveč pokazati in predstaviti.

Vmes so se vrstili pozdravi zastopni¬
kov deželne vlade in mesta. Da je bila
predstavitev še bolj plastična, so pri
nastopajočih projecirali na ozadje ste¬
ne znane kraje, značilnost pokrajine ali
umetnostne spomenike. Pri nastopu
naše skupine je bilo Bohinjsko jezero
s cerkvijo sv. Janeza.

Pred kulturno prireditvijo, to je v so¬
boto popoldne, pa so te skupnosti ime¬
le priložnost, da ponudijo na stojnicah
kulinarične specialitete. Slovenska
skupnost je nudila: potico, kranjske

klobase, pršut; od pijač pa domačo sli¬
vovko in več vrst slovenskega vina.
Blago je šlo kar dobro v prodajo; pred
večerom je zmanjkalo vsega.

Skupine, ki so na prireditvi nastopa¬
le, so v popoldanskem času razvese¬
ljevale ljudi pred stojnicami s petjem,
glasbo, plesi in šaljivimi točkami. Pravi
sejem ljudi v narodnih nošah in tuji go¬
vorici.

Slovensko skupnost na tej prireditvi
je zastopala folklorna skupina Triglav
iz Bohinja. Okrog 30 fantov in deklet,
mož in žena se je predstavilo v narod¬
nih nošah domačemu občinstvu. Za
uvod je trio zapel dve narodni pesmi
(Oj Triglav, moj dom), folklorna skupi¬
na je zaplesala venček narodnih ple¬
sov ob spremljavi harmonikarjev: oče¬
ta in dveh sinov. Kar lepo so predstavili
nas Slovence, deželo pod Triglavom in
narodovo kulturo. Hvaležni smo jim za
ta obisk in tudi dvorana jih je nagradila
z dolgim aplavzom.

Več kot hvalevredno pa je, da se je
folklorna skupina Triglav predstavila s
plesi in pesmimi v petek zvečer v Dorn-
birnu v Annaheimu. Ker so naredili
tako dolgo pot, so bili pripravljeni po¬
kazati tu živečim Slovencem nekaj do¬
mačnosti v petju in plesu. Škoda, da
je bila udeležba zelo skromna. Nekaj
opravičila je, da so nekateri imeli po¬
poldanski urnik dela, drugim pa do
takih prireditev ni veliko mar. Kako
malo slovenske zavesti, ali pa že popol¬
na otopelost!

Skupina je še isti večer odšla na pot
domov. V nedeljo so imeli spet nastop
v Bohinju, kjer je bil napovedan kravji
bal. Zaželeli smo jim srečno pot, veliko
uspeha pri nastopih in slovenskega
ponosa, z željo, da se še srečamo.

To je bil zgodovinski dogodek, kot je
v svojem nagovoru poudaril deželni
glavar. Prvič je bilo tako srečanje v tej
deželi, čeprav živijo tuji delavci tukaj že
dve ali celo tri desetletja. Sama priredi¬
tev je bila ena izmed močnih vzgibov
za medsebojno sožitje in za obogatitev
te dežele. Graditev mostov medseboj¬
nega zaupanja je graditev miru med
narodi in prehod v skupno Evropo.

Planinsko srečanje z mašo nad
Bodelom.

Planinsko društvo na Predarlskem

21

vnese v svoj program planinskih tur
letno srečanje Slovencev z mašo. Na¬
vadno je to septembra, po dopustih in
počitnicah. Že kar nekajkrat so se
odločili za kapelo Hammerle nad Bo-
delom, ki je lahko dostopna za vse
vrste planincev. Odvisno pa je od vre¬
mena. Tretja septembrska nedelja, ko
je bilo srečanje določeno, je bila
oblačna; sem in tja je celo deževalo.
Negotovost je bila kar pri vseh. Me-
tereološka napoved pa je bila dokaj
obetavna, zato smo se odločili za po¬
hod. Nekateri so oklevali, drugi pa celo
ostali doma. Ko smo bili še na parkir¬
nem prostoru, so seže pokazali sončni
žarki, ki so napovedovali izboljšanje.

Združno smo jo peš mahnili po
gozdni poti do našega cilja. Za deseto
uro je bila napovedana maša. Ker je
bilo prisotnih tudi nekaj domačinov,
smo oblikovali mašo dvojezično. Kape¬
la je bila polna, saj sprejme le od 30
do 40 ljudi. Za nami so imeli bogoslu¬
žje Nemci, ki so kot izletniki obiskali
te kraje. Po končanem bogoslužju še
kratek postanek na jasi pred kapelo in
nato h koči, ki jo ima na skrbi naš
rojak. Ob izdatni malici in prijetnem
klepetu je čas kar mineval. Gore so
nas vabile dalje in višje, kljub oblač¬
kom, ki so zastirali modrino neba. Ne¬
kateri so nadaljevali turo, drugi so se
odpravljali nazaj v dolino. Kljub množi¬
ci izletnikov in planincev, ki smo jih sre¬
čevali, sta bila povsod mir in prijetno
vzdušje. Pri vsej tej naglici, ki jo živimo
in je povsod navzoča, potrebuje človek

Mag. Czubaj izroča g. škofu iz Krakova
nov katekizem v nemškem jeziku.

sprostitve in umiritve. Za dušo in telo
je bilo poskrbljeno ob tej priložnosti.
S hvaležnostjo za ta lepi in spokojni
dan smo se vračali domov.

Človek, ki je del te narave, jo mora
spoštovati in z občudovanjem uživati.
To usklajenost moramo spet najti, da
bo naše življenje spet normalno in du¬
hovno bogato.

LINZ

Zadnjo nedeljo v septembru smo v
linški stolnici praznovali izseljensko
nedeljo. Škofov vikar, prelat dr. VViener,
je nadomeščal g. škofa Aicherna. V
pridigi je poudaril predvsem težko uso¬
do beguncev iz Bosne in Hercegovine,
in njihov strah za njihovo domovino, za
njihove domove, saj je vse zrušeno in
nikjer ni nobenega denarja za ponovno
zidavo. Tudi tu da se ne počutijo dobro,
ker so brez dela in brez denarja. Razen
tega tudi Avstrija močno občuti svetov¬
no krizo.

Med drugimi je še posebno pozdra¬
vil slovensko zastavo, ki je mogočno
vihrala v prvi klopi in kazala prostor,
kjer naj se zbiramo Slovenci.

Vreme je bilo letos izredno slabo in
je bilo zaradi tega samo devet narodnih
noš. Po maši smo imeli kulturno prire¬
ditev kar v zadnjem delu stolnice. Pro¬
dajo potice in žganja so posebno ob¬
čutili brata in sestra Florjančič, saj jim
je šel mraz do kosti. Na kulturni prire¬
ditvi smo zapeli Kjer je sonce tam so
rože in venček narodnih. Na harmoni¬
ko nas je spremljal g. Zlatko Ribič. Tudi
devetletni Danijel Stiller nam je na har¬
moniko lepo in zbrano zaigral precej
težko skladbo. Potico so nam spekle

gospe Joun, Sadi in Zore. Vsem se le¬
po zahvaljujemo!

Tretjo nedeljo v septembru je v na¬
šem centru gostoval poljski pomožni
škof Alin Malysiak. Zaradi birme nas
je poljski župnik mag. Czubaj prosil,
da smo jim za to nedeljo odstopili cen¬
ter. V imenu slovenske skupnosti je
škofa pozdravil g. Zore.

Septembra smo med drugimi obha¬
jali rojstni dan g. Herberta Rajška in
njegove sestre Helge. Za pijačo je
poskrbela njihova mama Kristina
Schvveighofer. Iskreno čestitamo za
rojstni dan in lepa hvala za pogostitev.

--

belgija

* _ >

LIMBURG-LIEGE

Tekmovanje pevskih zborov

V septembru smo tri dni imeli v go¬
steh mešani pevski zbor Ave iz Ljublja¬
ne. Prišli so na Mednarodno tekmo¬
vanje pevskih zborov v Maasmechele-
nu pod okriljem domačega pevskega
zbora Cantate. Tekmovanja se je ude¬
ležilo 14 pevskih zborov iz različnih dr¬
žav. Ave nas je pod vodstvom dirigenta
dr. Andraža Haupmana v častni luči
predstavil pred mednarodnim občin¬
stvom. Priznali so mu prvo mesto za
predpisano pesem, na splošno pa tret¬
je mesto. Prvi trije zbori: Kammerchor
iz Saarbruckna, Tritonus iz Kopenhag-

Slovenski pevci pri kulturni prireditvi v
Linzu.

22

Pokojni rojak Pio Simiz se je rodil v
Beneški Sloveniji.

na ter Ave iz Ljubljane so imeli zaključ¬
ni koncert, pri katerem je največji vtis
napravil Ave. Upravičeno smo bili po¬
nosni. Veseli smo bili, da smo jim
mogli izkazati gostoljubje. Finančno so
naši dobili še več kot prvi, ker so jim
poleg 70.000,— fr. plačali še bencin
do domovine.

Od naše strani je pobudnik in orga¬
nizator tega srečanja bil predsednik
.Slomška" g. Stani Revinšek. Hvala
njemu in vsem, ki so pri pogostitvi so¬
delovali.

Odšli so. —  Naše vrste se nevarno
redčijo. Beneški Slovenec g. Pio Simiz
je v starosti 57 let nenadoma umrl na
izletniškem potovanju v hotelu v Bu-

Gostoljubnega Lojzeta Korelca ni več
med nami.

dimpešti. Rajnega Pija smo dobro po¬
znali. Bil je redno navzoč v naši skup¬
nosti. Vesel in gostoljuben človek. Pre¬
senetil nas je ne samo s smrtjo, tem¬
več tudi s svojim pogrebom. Nobene¬
ga naših ljudi ni na zadnji zemeljski
poti spremljala tako številna množica:
vsi Slovenci, domačini in tudi precej
Italijanov. Slovenska pesem v cerkvi in
na pokopališču je izpričevala istovet¬
nost njegovega srca.

Vdovi ge. Ani, roj. Klavžar, izrekamo
krščansko sožalje ob težkem slovesu.

Dvajset dni pozneje je v Maasme-
chelenu prav tako nenadoma in nepri¬
čakovano umrl g. Lojze Korelc, ki se
je pred 68 leti rodil v Brezovici na Do¬
lenjskem. Nekaj ur prej je bil še na ve¬
čerji, ki jo je Slomšek priredil za člane
pevskega zbora Ave iz Ljubljane. Tudi
g. Alojz je namreč sprejel dva pevca
za tri dni v hišo. Ko se je vrnil domov,
se mu je nenadoma odprla glavna žila
na nogi in je v nekaj trenutkih izkrva¬
vel.

Lojzetova smrt je pretresla vso našo
skupnost. Lepa priložnost za nas vse,
da se resno zamislimo v smisel našega
življenja. Poglavitna poteza Lojzetove¬
ga življenja je bila dobrosrčnost in ve¬
lik smisel za gostoljubje.

Tudi pri njegovem pogrebu se je
zbrala vsa naša skupnost in Slomšek
mu je zapel v cerkvi in na pokopališču.

Vdovi ge. Zinki izražamo krščansko
sožalje.

V Cherattu smo so poslovili od ge.
Ane Štrukelj, ki se je z dekliškim ime¬
nom Kutin pred 90 leti rodila na Žagi
v Soški dolini. Štrukljevi so prva druži¬
na, ki sem jo po nekem naključju spo¬
znal v Belgiji: oče, ki je bil neverjetno
delaven človek, je pred dobrimi 20 leti
umrl zaradi 130 % silikoze. Ga. Ana je
bila dobra, tiha žena. Njeno kraljestvo
je bila družina. V njeni starosti in osla¬
belosti so otroci Josephine, Noel in
Lambert z vso ljubeznijo in zvestobo
skrbeli zanjo.

„Blagor mrtvim, ki umrjejo v Go¬
spodu!

Kajti njih dela gredo z njimi!"

berite in širite Našo luč!

--

frartcija

___ *

PARIZ

Umestitev novega župnika g. Silva
Česnika

V nedeljo, 3. oktobra 1993, popol¬
dne je našo župnijsko skupnost v Cha-
tillonu obiskal pariški pomožni škof
msgr. Claude Frikart, ki je odgovoren
za pastoralo med priseljenci v Parizu
in okolici. Med evharističnim bogo¬
služjem, ki ga je vodil, je umestil v slu¬
žbo župnika g. Silva Česnika. Kar v
precejšnjem številu, preko sto, se nas
je zbralo pri tej nedeljski maši v kapeli
sv. Terezije Deteta Jezusa, ki pa je v
tem času zaradi prenavljanja ogreva¬
nja nekoliko v „neredu“. Pred začet¬
kom sv. maše je novi župnik pozdravil
g. škofa, navzoče duhovnike in vernike
ter se dosedanjemu župniku g. prelatu
Čretniku zahvalil za dolgoletno župni-
kovanje na tej slovenski župniji v Fran¬
ciji. Med samim bogoslužjem je g. škof
poudarjal, v čem je služba župnika: je
v oznajevanju evangelija, je v vodenju
evharističnega bogoslužja, je v skrbi
za edinost župnije. Bogoslužje smo za¬
ključili, kakor je običajno povsod med
Slovenci, s pesmijo Marija skoz življe¬
nje, nato pa se zbrali v dvorani poleg
Slovenskega doma. Ves čas, tako v
cerkvi kakor v dvorani, je bil navzoč
slovenski veleposlanik v Franciji dr.
Andrej Capuder. Po pozdravih g. škofa,
župnika Česnika, veleposlanika Capu¬
dra in predsednika župnijskega sveta
Valanta, se je srečanje nadaljevalo ob
pripravljenih dobrotah in medseboj¬
nem pogovoru. Marsikateri redni obis¬
kovalec nedeljskega bogoslužja v Cha-
tillonu pa je zavzdihnil: Toliko bi nas
moralo biti vsako nedeljo v cerkvi! Vsi
skupaj, tako duhovniki kakor verniki, bi
ob večji udeležbi nedeljske maše čutili
oporo tako za versko življenje kakor za
narodno zavest.

Iz nagovora novega župnika:

V vašem in mojem imenu z veseljem
sprejemamo med nami gospoda po¬
možnega pariškega škofa v osebi
Clauda Frikarta. Z radostjo sprejema¬
mo med nami tudi našega slovenskega

23

ambasadorja v osebi dr. Andreja Ca¬
pudra, duhovnike iz chatillonske žu¬
pnije in druge duhovnike!

Dragi g. škof, dragi gospod ambasa¬
dor, dragi sobratje duhovniki in vsi, ki
ste danes tukaj zbrani. V imenu slo¬
venskega občestva se za vašo navzoč¬
nost najlepše zahvaljujem vsem. Med
to sveto mašo bom prosil Boga, naj da
vsakemu milost ljubezni in dobrote, ra¬
zumevanja in delavnosti, da bi še tako
majhna dobra volja vsakega zrasla v
mogočno drevo edinosti med nami.

Prav lepo se zahvalim vsem duhovni¬
kom in še posebno gospodu prelatu
Čretniku, ki je leta in leta deloval tu
med nami. Njegovo delo je bilo veliko
in ves njegov trud je prinesel velike
vrline in svežine v srce vsakogar, da se
je slovensko občestvo ohranjalo tu v
Franciji do današnjih dni. Upam, da se
bo to njegovo delo nadaljevalo z enako
vnemo kot do sedaj. Njegova pomoč
bo g. Martinu Retlju in meni zelo po¬
trebna tudi za bodočo rast našega kr¬
ščanskega občestva v Parizu in daleč
po celi Franciji. Gospod prelat: Hvala
vam za vse in ostanite z nami in nada¬
ljujte delo, ki ste ga pred mnogimi leti
začeli ustvarjati z velikim veseljem in
navdušenjem.

Med to sveto mašo pa se spomnimo
tudi pokojnih sobratov, ki so delovali tu
v Franciji. Naj navedem samo njihova
imena: prelata Zupančiča, prelata

Grimsa, gospoda Flisa, ki je mnogo let

Vedno pri delu, sta Vogrinčičeva iz
Mesnil-Guillaume kar mimogrede v
najožjem krogu praznovala svojo zlato
poroko. Še fotograf ju je komaj
ujel . . .

delal tu v Parizu, in gospoda Kavalarja.
Naj dobri Bog da njim mir, nam pa vese¬
lo navdušenje, da lahko tako nadaljuje¬
mo njihovo delo. Hvala vsem za vse!

Koncert mladih slovenskih glasbeni¬
kov iz Argentine.

Društvo Slovencev v Parizu je svojo
delovno sezono začelo z uspelim kon¬
certom treh mladih slovenskih glasbe¬
nih poustvarjalcev iz Argentine. V so¬
boto, 25. septembra 1993, so se števil¬
nim poslušalcem v cerkvi sv. Terezije
ob Slovenskem domu predstavili mez¬
zosopranistka Ani Rode, basist Luka
Debevec Mayer in pianist Ivan Vomber-
gar. Na poti v Slovenijo, kjer jim je dru¬
štvo Slovenija v svetu pripravilo vrsto
nastopov, so svoj postanek v Parizu
obogatili z nastopom med pariškimi
Slovenci.

V programskem listu smo med dru¬
gim lahko prebrali: „Ni slučaj, da so
se nocojšnji nastopajoči skupaj zbrali.
Za vse tri je bil svet glasbe že od
otroštva nekako povezan z osebno člo¬
vekovo rastjo, ki je pa neposredno str¬
njena s človeškim čutenjem. Vsem
trem je bila slovenska pesem tako
združena s kulturnim razvojem sloven¬
skega naroda, doma in po svetu, seme
nadaljnje profesionalne glasbene
rasti. Zato ni čudno, da se njihovo
udejstvovanje osredotoča tam, kjer so
srkali bisere za svojo življenjsko pot.
Slovenska skupnost s sedežem v Slo¬
venski hiši v Buenos Airesu jim je dala
možnost do prvih nastopov. V sloven¬
skih domovih so odkrivali in razvijali
glasbeni smisel, ki je dobil profesional¬
ni okvir v širšem argentinskem
krogu ..."

Mezzosopranistka Ani Rode se je
kljub dolgoletnemu nastopanju na raz¬
nih solističnih in zborovskih revijah
šele pred kratkim odločila za študij so-
lopetja (prof. Viktor Srugo, tečaj v slo¬
vitem gledališču Colon). Basist Luka
Debevec Mayer, ki je med pariškimi
Slovenci že dvakrat nastopal, se je po
končanem študiju filozofije odločil za
glasbeno kariero. Vpisal se je na inšti¬
tut za operno glasbo pri gledališču
Colon, izpopolnjuje pa se pri prof. V.
Srugu in Opitzu. Ivan Vombergar je po
zasebnem študiju klavirja diplomiral na
glasbenem konservatoriju v Buenos
Airesu, trenutno pa se izpopolnjuje pri
prof. Nidi Somma.

Za pariški nastop so mladi umetniki
zbrali znana dela A. Scarlattija, J. S.
Bacha, L. van Beethovna, F. Schuber¬
ta, Richarda Straussa, F. Mendelssoh¬
na, arije iz oper G. Verdija, J. Masse-
neta, G. F. Haendla in W. A. Mozarta.
Drugi del programa pa je obsegal ar¬
gentinske in slovenske narodne ter
umetne pesmi, pa še Domačo pesem
A. Dvoraka. Pazljivi poslušalci so
lahko odkrili številne oblike mladih iz¬
vajalcev; širok glasovni razpon mezzo¬
sopranistke, globok žametni bas mla¬
dega Luke Debevca in spretna, natan¬
čna spremljava Ivana Vombergarja so
prisotne vodili skozi čarobno glasbeno
pokrajino od velikih klasikov do ljud¬
skih ustvarjalcev. Izvajalci so pokazali
velike interpretacijske zmožnosti; z na¬
daljnjim vztrajnim delom si bodo prav
gotovo uspešno utirali pot do pomemb¬
nih koncertnih odrov.

Sobotnemu koncertu so s svojo pri¬
sotnostjo vtisnili poseben pečat vele¬
poslanik Republike Slovenije v Parizu
dr. Andrej Capuder s soprogo in dr.
Beno Lukman z gospo.

Po koncertu je bilo v dvorani Sloven¬
skega doma prijetno srečanje z gosti
in publiko.

Mladim izvajalcem se toplo zahvalju¬
jemo za lep umetniški večer in jim želi¬
mo veliko uspehov na zahtevni glasbe¬
ni poti.

Martinovanje  bo v soboto, 13. no¬
vembra. Ob sedmih zvečer bo v cerkvi
maša, nato pa domače srečanje v dvo¬
rani, kamor ste vsi prijazno vabljeni.

Miklavževanje  bo v nedeljo, 5. de¬
cembra, po maši v Slovenskem domu,
za vse mlade (po srcu ali po letih).

Vse naročnike Naše luči,  ki plačuje¬
jo naročnino po bančnem čeku ali >
poštni položnici, prosimo, da odslej
pošiljajo denar na naslov:

Mission Catholique Slovene, C. C. P.
Pariš 19285 04 F, 3 Impasse Hoche,
92320 Chatillon

z vidno pripombo, da je denar za Na¬
šo luč.

REAU (Seine-et-Marne)

21. septembra je umrla in bila ob
številni udeležbi pokopana v petek, 24.
septembra 1993, Marija Vukonič-Bal-
gač. Pokojna je bila rojena leta 1913

24

v Lipovcih. Možu Michelu, ki je doma
iz Čabra, hčerki Marie-Jose in sinu Mi¬
chelu naše iskreno sožalje.

LE MESNIL-GUILLAUME

(Calvados)

19. maja sta praznovala zlato poroko
gospa Marija in gospod Franc Vogrin¬
čič. Obema je zibelka tekla v Prekmur¬
ju, njej v Odrancih, čeprav je potem
stanovala v Gaberju, njemu v Topolov¬
cih (Cankova). V Francijo sta prišla v
letih 1936/37, poročila sta se leta 1943
v Saint Martin de Mailloc. Na farmi, ki
sta jo lepo uredila, sta od leta 1945.
Vsi rojaki in domačini ju globoko spo¬
štujejo; gospod Vogrinčič je že 18 let
občinski odbornik. S hčerkama Moni-
que in Chantal ter vsemi znanci in pri¬
jatelji jima iskreno čestitamo ter jima
želimo obilo zdravja in sreče na njuni
nadaljnji življenjski poti.

MORESTEL (Isere)

Sestre frančiškanke Brezmadežne¬
ga spočetja so 9. in 10. oktobra pra¬
znovale 150-letnico ustanovitve svoje
redovne družbe, ki jo je leta 1843 zače¬
la v Gradcu Frančiška Lampl. Družba
se je prvotno imenovala Šolske sestre
III. reda sv. Frančiška Asiškega. Poleg
glavnega namena: v frančiškanski pre¬
prostosti, veselju in odprtosti uresniče¬
vati v svetu življenje po evangeljskih
svetih, želi danes Družba delovati na
vseh področjih, kjer jo Cerkev potrebu¬
je — poučevanje verouka, pomoč pri
liturgiji in oskrbovanju cerkva, mladin¬
ska pastorala, delo v bolnišnicah in do¬
movih za ostarele in onemogle ter skrb
za bolnike po njihovih domovih.

V Francijo so sestre prišle iz Sloveni¬
je: 1937 na Meudon pri Parizu, 1938
v Verneuil pri Toursu, 1939 v Hyeres
pri Toulonu, skupaj 14 sester, od kate¬
rih ste dve odšli v misijone na Kitajsko.
Med vojno so se iz Hyeresa morale
umakniti v Marcilloles v Isere, po vojni
so prišle v Vienne, v Combs-la-Ville in
marca leta 1950 v Morestel, kjer je
sedaj njihova provincialna hiša in glav¬
na postojanka v Franciji, kjer imajo še
postojanko v Charviesu. Leta 1974 so
prevzele postojanko na Slonokoščeni
obali, kjer ena sestra deluje kot zdrav¬
nica v bolnici, druge pa kot katehistinje
in vodijo obenem v kraju, kjer so, mla-

Stovenci iz Indre
so se na bin-
koštni ponede¬
ljek zbrali k
maši v

Chateaurouxu.

dinsko in družinsko pastoralo. Medtem
je osem sester umrlo, vstopilo pa šest
Francozinj in prav toliko Slovenk. Pred¬
stojnica francoske province je sestra
Marie-Claude, ki je predstavila eni in
drugi del praznovanja.

Praznovanje pomembne obletnice
same je potekalo v dveh delih. V sobo¬
to večer je v dvorani St. Victor de Mo¬
restel kapucinski pater Pierre Domer-
gue s svojimi duhovnimi popevkami in
videoslikami iz Frančiškove domovine
in njegovega življenja pokazal, v kakih
okoliščinah sta delala sv. Frančišek in
sv. Klara, pokazal pa tudi pomembnost
njunega sporočila za njun in za naš
čas. Nedeljsko evharistično slavje, ki
ga je vodil bivši grenobelski pomožni
škof mgr. Montdesert, je bila ena sama
hvalnica Bogu in goreča prošnja, da bi
vsi skupaj izpolnili svoje poslanstvo, ki
nam ga Bog zaupa po svoji in v svoji
Cerkvi. Somaševalo je 10 duhovnikov,
med njimi prelat Čretnik in dva duhov¬
nika iz mariborske škofije, prisostvova¬
le pa so med drugimi tudi tri sestre iz
Brazilije in dve sestri iz Slovenske Bi¬
strice.

Na vsak način je bilo celotno prazno¬
vanje viden dokaz, kako je Družba se¬
ster frančiškank vkoreninjena v krajev¬
no Cerkev in nosi z njo njene probleme
in njeno poslanstvo. To je pa tudi naj¬
lepše potrdilo, da Družba dobro oprav¬
lja svoje poslanstvo in da realno ter z
zaupanjem gleda v svojo prihodnost.

CHATILLON

Z jesenjo pride marsikaj, tudi konec
počitnic in začetek šole. Z obojim smo
začeli drugo nedeljo v septembru, 12.
septembra torej. Najprej je bilo potreb¬
no ugotoviti, koliko bo šolarjev, kdo bo
poučeval verouk, kdo slovenščino,
ugotoviti potrebno število veroučnih
priročnikov in podobno. V treh skupi¬
nah, recimo osnovnošolskega verouka
in pouka slovenščine, je štirinajst
učenk in učencev, v pošolski skupini
pa jih je zaenkrat enajst. Zlasti pouk
slovenščine ter pripravo maturantov na
maturo iz slovenščine je prevzela
gospa Antonija Bernard, saj se kar po¬
gosto oglašajo starši, ki želijo, da bi se
njihovi že odrasli otroci le-te naučili.
Potrebno pa se je zavedati, da je dve
uri pouka jezika na mesec zelo malo,
zlasti še, če starši doma z njimi ne go¬
vorijo slovensko, če otroci med seboj
ne govorijo v slovenščini. Zelo koristno
je prebrati članek v koroškem Našem
tedniku (št. 37, 17. september 1993)
z naslovom Starši, nekaj bi vas vpra¬
šal. Je nekoliko spraševanje vesti za
vse slovenske starše po svetu, čeprav
se nanaša na koroške razmere.

Do konca septembra so vsi šolarji
oz. njihovi starši dobili urnik za celo
šolsko leto, ki je usklajen, kolikor je le
mogoče, s šolskimi počitnicami in z
običajnimi prireditvami v Slovenskem
domu. Upajmo, da ne bo kakšnih ne¬
predvidenih stvari. Tako bodo vero¬
učna in šolska srečanja dvakrat na

25

mesec, praviloma vsakih štirinajst dni,
če je to le mogoče.

Koncert rojakov iz Argentine

Obiskali so nas rojaki iz Argentine
Ani Rode, Luka Debevec-Mayer in Ivan
Vombergar.

V soboto, 25. septembra, so začeli
svojo turnejo po Evropi z nastopom v
slovenskem pariškem domu. Poslušal¬
ci smo v velikem številu navdušeno sle¬
dili razvoju koncerta, ki je bil pestro se¬
stavljen in je v nas stopnjeval napetost.
Z burnim aplavzom smo nagradili dovr¬
šeno izvajanje skladb naših in tujih av¬
torjev.

Navzoč je bil tudi prvi veleposlanik
Slovenije v Parizu dr. Andrej Capuder
s soprogo, ter se po koncertu zahvalil
nastopajočim za tak izreden užitek.

Janez Ložar

--"\

nemčija

V- t

STUTTGART-okolica

Srebrni jubilej moškega zbora. —
Sobota in nedelja, 25. in 26. septem¬
bra, bosta ostala Slovencem v Stutt¬
gartu v lepem spominu. Moški zbor
Domači zvon, ki ga vodi organist Dam¬
jan Jejčič, doma v Velikih Žabljah na
Primorskem, je praznoval svoj srebrni
jubilej z zahvalno mašo in slovesnim
sporedom v dvorani.

Iz Slovenije sta prišla na to srebrno
slavje kar dva zbora: moški zbor Obrt¬
nik iz Slovenske Bistrice in moški kvin¬
tet Sumus iz Ajdovščine.

V soboto, 25. septembra, so nasto¬
pili vsi trije zbori najprej v cerkvi sv.
Rafaela v Echterdingenu pri maši, ki
je bila ob 16. uri popoldne. Nato so
odšli v slavnostno dvorano v Stetten,
kjer se je pričela slovesnost ob 18. uri.
Spored je bil pester. Po pozdravu go¬
stov, med katerimi je bil tudi generalni
konzul Andrej Grasselli iz Munchna in
zastopnica Caritasverbanda iz Stutt¬
garta, gospa Marija Reinhard, so vajeti
prevzeli zbori. Posamič in skupno so
peli dobro uro in pol. Kar 22 melodij
skladateljev Preglja, Maška, Venturi-
na, Marolta, Vodopivca, Juvanca, Ipav-

Vinka in Faniko Arko so spremljale
k srebrni poroki v Esslingenu 26. sep¬
tembra letos hčerke Vincencija, Janja
in Martina.

ca, Jereba, Svetka, Koloina, Hafnerja,
Jenka, Tomca, Volariča in Bučarja je
bilo na vrsti in poleg teh še dve ljudski
viži. Poslušalci so pozorno sledili 53
zbranim pevcem in njihova izvajanja
pozdravljali z močnim aplavzom. Ko so
zbori za konec zapeli verski pesmi „Ko
zarja zlati nam gore" in „Najvišji vse¬
mogočni Bog“, ploskanja ni hotelo biti
konec in nastopajoči so morali Mariji¬
no pesem celo ponavljati. Po kultur¬
nem sporedu se je pričel družabni del
prireditve z domačimi pijačami in jedili,
s srečolovom in plesno zabavo. Bilo je
tako lepo, da se nikomur ni mudilo do¬
mov, in ko je hišnik zapiral vrata dvora¬
ne, so zadnji gostje že prisluhnili Pete¬
linjemu petju.

Franc in Frančiška Sinkovič ob srebr¬
nem poročnem slavju v Stuttgartu 5.
septembra letos s sinovoma Andrejem
in Robertom.

Kvintet Sumus je ostal med nami
tudi v nedeljo, 26. septembra. V cerkvi
sv. Elizabete v Esslingenu je nastopil
pri slovenski maši z latinskimi in slo¬
venskimi melodijami. Po bogoslužju so
se pevci postavili pred oltar in tam na¬
daljevali s koncertom izbranih pesmi.
Peli so kot slavčki: s čistimi glasovi, z
dušo in telesom, daje poslušalcem za¬
stajal dih. Odobravanja s strani navzo¬
čih rojakov ni hotelo biti konec in cer¬
kev se je tresla od ploskanja. S pevci
smo se razšli v upanju, da se še kdaj
vidimo. Obljubili so nam, da se bodo
ponovnemu vabilu z veseljem odzvali.

Moški pevski zbor Obrtnik iz Sloven¬
ske Bistrice vodi profesorica Navenka
Hameršak, kvintet Sumus iz Ajdovšči¬
ne pa študentka glasbe, gdč. Damijana
Božič. K njihovim dosežkom jim mora¬
mo iskreno čestitati.

Pevci Domačega zvona bodo odslej
lahko tudi zborovsko zvonili, saj je ob¬
čina Slovenska Bistrica vsakemu po¬
darila za spomin na prijateljsko sreča¬
nje pravi zvonček.

K srebrnemu jubileju Domačega
zvona tudi na tem mestu naše iskrene
čestitke z željo, da bi še dolgo zvonil
v veselje rojakov in v čast Bogu.

Dve srebrni poroki:  Zakonska para
Martin in Frančiška Sinkovič ter Vinko
in Fanika Arko, oba stanujoča v Stutt¬
gartu, sta septembra praznovala srebr¬
no poročno slavje. Pri zahvalnih ma¬
šah v Stuttgartu in Esslingenu so bili
seveda navzoči tudi otroci zakoncev.

Sinkovičev par sta spremljala sinova
Andrej in Robert, oba dolgoletna mini¬
stranta in Andrej tudi lektor pri sloven¬
skih mašah. Ob strani Arkovega para
so stale tri hčerke: Vincencija, Janja
in Martina. Prav ganljivo je bilo, ko so
sinova in hčerki pri mašah brali berilo
in prošnje. Berila so govorila o ljubezni
in zvestobi, prošnje pa o zahvali Bogu
za dobre starše ter priporočila za njih
Božje varstvo v bodočnosti.

V Stuttgartu je 8. septembra umrl
51- letni rojak Jože Šuštaršič. Našli so
mrtvega na Konigstrasse sredi mesta.
Več let je bil brez dela in pravega sta¬
novanja. Rojen je bil v Iški Loki in nje¬
gov pepel so prepeljali na pokopališče
na Igu pri Ljubljani. — V Sindelfingenu
je za srčno kapjo umrl Mitja Jug, rojen
v Ljubljani, star 52 let. Več let je delal

26

Napoved za november

Stuttgart:  7. in 21. novembra ob
16.30 uri, 14. novembra že ob 15.
uri (po maši martinovanje!); B6-
blingen:  7. novembra ob 10. uri;
Schvvabisch Gmund:  14. novem¬
bra ob 19.30 uri; Schorndorf:  21.
novembra ob 8.45 uri; Aalen:  21.
novembra ob 11. uri; Heilbronn:
sobota, 27. novembra, ob 17. uri
— Bockingen; Oberstenfeld:  28.
novembra ob 9. uri; Esslingen:
28. novembra ob 16.30 uri.
Pouk otrok —  Boblingen: 7. no¬
vembra, ob 9. uri; Stuttgart; 6. in
20. novembra, od 15. do 17. ure.

v tovarni avtomobilov Daimler Benz.
Zapušča ženo in dve hčerki. — Iz Sev¬
nice je prišlo žalostno sporočilo, da je
tam umrl Viktor Sinkovič, ki je prej živel
25 let v Stuttgartu. Lansko leto je zbo¬
lel za tumorjem v glavi. Zdravil se je
v Katharinenhospitalu. Med bivanjem
v domovini se je bolezen tako poslab¬
šala, da ji je podlegel. Njegovo truplo
bo počivalo na domačem pokopališču
v Sevnici. — Žalujočim za vsemi tremi
pokojnimi naše sožalje!

OBERHAUSEN

Neuradni opazovalec iz naše župnije
si je na romarski dan iz navdušenja
nad lepim slovenskim srečanjem neko¬
liko podaljšal mašo v gostilni in je po¬
tem doma ustvaril naslednje poročilo.

..Zamenjal se je čas. Ste že kdaj pri¬
šli v zadrego, ker se je zamenjal čas?

Stil sprejemanja spremenjene ure je
seveda lahko različen. Sploh se pe¬
strost življenja razlikuje ravno v stilu.
Stvari vsakdanjika so prozaične in go-
godki enega in drugega dneva so po¬
vsem enolični. Šele ko v enoličnost
stopijo ljudje, vsak s svojo glavo in svo¬
jim načinom, tedaj se začne uresniče¬
vati naslednja že dolgo uveljavljena in
tudi med ljudmi poznana modrost.
.Zgodi se živemu lahko prav vse,
mrtvaku pa grob'.

Tako pomodruje sem in tja še danes
kdo med nami. Navadno tak človek, ki
hoče biti dandanašnji moder, kakor so
bili stari. Uresniči se med nami na¬
sploh veliko tega, kar povedo stari,

Slovenska mladi¬
na iz Stuttgarta
pred Marijino
baziliko v Lurdu
21. maja letos.
Srečanje vernih
fantov in deklet
na tako svetem ■
kraju je nekaj
nadvse spod¬
budnega.

modri pregovori in reki. Ljudska mo¬
drost se vedno znova pokaže kot iz¬
kustvo, ki ga ne gre zanemariti niti v
najnovejšem in najbolj naprednem ča¬
su. Seveda se nam pri taki ugotovitvi
nehote in naravnost vsiljivo pojavi na¬
slednja misel: „Žal, žal, te modrosti ni
veliko ostalo v glavah današnjih ljudi.
Posebej mladina je skoraj ne pozna."

In smo spet pri naslednji, nadvse
modri ugotovitvi, da ,se je treba kar na¬
prej učiti'. Tako si modroslovne misli
kar vztrajno in lepo sledijo druga za
drugo. Zato prenehajmo z njimi v tem
spisu. Ne bo pa nič narobe, če se
boste sami prepustili še nekoliko dalje
vaši lastni sposobnosti, koliko lahko še
najdete pametnih rekov, ki se navezu¬
jejo drug na drugega.

Čas je zlato. Tudi to je iz zakladnice
ljudske modrosti. Ta rek se je uveljavil
med ljudmi našega časa kot najosnov¬
nejše pravilo. Kako to zgleda v našem
vsakdanu, si lahko posnamemo iz
dveh, treh dogodkov, ki jih je naneslo
v zgodovino vseh časov letošnje je¬
sensko naravnavanje evropskega
časa.

Na tiso nedeljo, ko se je spreminjal
čas, smo imeli slovenski kristjani v
naši fari ravno jesensko romanje v Ke-
velaer. Da mora biti vedno župnik naj¬
prej tam, to se ve. Tako se tudi spodo¬
bi. Če vabi vse druge k spovedi eno
uro pred mašo, tedaj mora sam to
opraviti še pred njimi. Torej je bil
uspešno prvi na mestu. Potem si je
privoščil kratek sprehod s svojimi gosti
po romarskem kraju in razkazal vse
glavne zanimivosti v samem središču
Kevelaerja. Ko bi že skoraj moral biti
v spovednici, glej ga spaka, ga sreča
ves zbegan sam najvišji pevski mojster
in ves upehan in preplašen sprašuje,

kje da je vsa ostala množica, ki bi mo¬
rala biti že zdavnaj tukaj. Potolažil ga
je župnik, da bo raja že prišla, kaj bi
se vznemirjal, saj je še dovolj časa.
Mojstru pa kar ni hotel zbledeti strah
z obraza, kaj neki je to, da ni še niko¬
gar. Posvetilo se mu je, da je pozabil
prestaviti svojo uro. In je pribrzel 60
minut prezgodaj poln strahu, da bo
prepozen. Šele tu je začela zginjati ble¬
dica z njegovega obraza.

Priti prezgodaj pa ni nikakršna napa¬
ka, saj je v romarskem kraju vedno kaj
početi. Ko si ogledaš vse in vidiš, da
se od lani ni nič spremenilo, si lahko
privoščiš vsaj pol urice mirne molitve
ali meditacije v čudovitem miru ene od
cerkva romarskega kraja.

Naša maša je bila tokrat lepa. Nihče
ni opazil, da je bila dolga. Imeli smo
med seboj dva gosta iz Maribora, žup¬
nika Jožeta Pozderca in bogoslovca,
oba iz župnije Sv. Janeza Boška. No¬
voustanovljena župnija v novem nase¬
lju, kjer še ni cerkve, prebivalcev pa
preko 9000. Prošnji za pomoč se je
odzvalo srce navzočih, saj je padlo pri
darovanju v puščico kar 1550,— mark.
Obe naši župniji skupaj sta primaknili
se enega „jurja“, tako bo kamenček v
načrtovani cerkvi tudi del naše
skupnosti.

V Essnu je prišlo ta dan k maši nekaj
zavzetih vernikov, ki najbrž niso brali
oznanila. Seveda maše ni bilo, čeprav
je zaokrožilo tam okrog več avtomobi¬
lov, iz katerih so izstopili pražnje oble¬
čeni ljudje. Počakali so nekoliko in ker
je bilo vse naokoli neobičajno mirno in
nihče ni prišel odpirat vrat, se jim je
nedolgo zatem poblisnilo, da tu nekaj
ni v redu. In so odšli, upajmo, z name¬
nom, da bodo še prišli.

V Guterslohu se je bila dan pred tem

27

Pokojni Ivan Brilej iz Essna, o katerem
je bil spominski zapis že v prejšnji
številki Naše luči.

zbrala pri Jožetu kar lepa družba Slo¬
vencev. Sami prijatelji, ljudje, ki so radi
skupaj. ,Uro bo treba prestaviti nasled¬
nji dan', se je spomnil nekdo. Ampak
kam, naprej ali nazaj. Ugotovili so s
skupnimi močmi, da je najbolje, če
prestaviš uro naprej. Ne more biti na¬
robe. Rečeno, narejeno.

Spoznanje, da se z »evropskim ča¬
som" ni dobro šaliti, je doseglo člane
te skupine dokaj različno. Ena družina
je prišla že ob 15. uri k maši, ki je bila
potem šele ob 17. uri. Nekdo drug je
v ponedeljek že ob treh zjutraj na dvo¬
rišču čakal na svojega soseda, s kate¬
rim gresta v službo skupaj. Soseda pa
ni bilo na spregled še dve uri, ker ga
je bila žena preusmerila nazaj v poste¬
ljo, ko je nameraval zakolovratiti v firmo
ob tako neprimernem času.

Vse to je tu zabeleženo, da bo šlo
za vse večne čase v zgodovino člove¬
štva, v tisti predal seveda, kjer se zbi¬
rajo dokumenti in dokazila o tem, kako
se nam je treba vedno učiti in nikoli ne
odnehati na tej poti. Tega poročila pa
naj bo zaenkrat dovolj, saj ni, da bi
našteli vse primerke, ki dokazujejo, da
ima ljudska modrost vedno znova opri¬
jemljive dokaze, da ni kar tako iz trte
zvita. Pa nasvidenje do naslednje
številke Naše lučke!"

Temu nadobudnežu, ki je gledal živ¬
ljenje tukaj skozi hudomušna očala,
moramo vendarle dodati še besedo ali
dve. V manjšem kraju Oer-Erken-
schvvick blizu Recklinghausna je bila

na soboto pred zahvalno nedeljo prire¬
ditev, ki sojo poimenovali Nemško-slo-
venska zahvalna slovesnost. Začeli
smo z mašo v farni cerkvi, ki pa se je
ni udeležilo bogvekaj ljudi. Pa tudi lepa
in velika dvorana bi lahko sprejela naj¬
manj dvakrat toliko obiskovalcev, kot
se jih je ta večer našlo tam. Igral je sila
znan ansambel in še bolj znan pevec
je pel in se zameril ljudem, ker se mu
najbrž za tako malo število poslušalcev
ni zdelo vredno naprezati svojega grla.

V Oberhausnu pa je bilo na to nede¬
ljo srečanje katoličanov nenemškega
porekla, ki se mu vse bolj radi pridruži¬
jo tudi domačini. Mašno slavje je odra¬
žalo pestrost v enem duhu in tudi kul¬
turna prireditev zunaj je potekla v celo¬
ti, čeprav je ves čas nagajal dež in ve¬
ter. Ljudje so pa kar vztrajali. Lepa
hvala vsem, ki so pomagali in prispeva¬
li pecivo.

INGOLSTADT

S poljedelskimi pridelki smo pospra¬
vili tudi poletje, skrbno je shranjeno v
preteklost. Saj že snujemo o de¬
cembrskih praznikih. Vendar pa še
vtisi poletja odmevajo v spominjanju.
Zadnjič smo bili skupaj, v mislih smo
imeli slike iz preteklosti; vsak se je
spomnil kakšnega zanimivega dogod¬
ka z našega pohoda na slovenske
gore.

Zapisujem si. In komaj sledim spo¬
minu, ki mi tako hitro narekuje. Pone¬
deljek, 9. avgusta, je prepotreben dež
napajal izsušeno zemljo. Nam pa ni bil
prav nič pogodu. Saj smo za ta dan
načrtovali pohod v gore. Za ob devetih
smo se zmenili, da se dobimo na Vrši¬
ču. Večina nas je dospela pravočasno.
Nadeli smo si planinsko opremo. Na
Vršiču je bilo hladno. Ko smo čakali še
na Bogdana, smo se zabavali. Tudi
čreda ovac nam je pripravila veselje.
Vsaka je na svoj način meketala, po¬
skušali smo jih oponašati. In kako so
bile radovedne; še v odprte prtljažnike
avtomobilov so pokukale. Končno je
prispel tudi Bogdan. V dolini je tako
močno deževalo, da je že odpisal gore.
Za vsak primer pa je le prišel gledat,
če je kdo tako nor, da bo šel gor. Je
pač tako, da pametnejši vedno popu¬
sti. Dež je prenehal in prikazalo se je
sonce.

Za prvi dan smo si zadeli vzpon na

Mojstrovko, po severni steni. Naša ko¬
lona je krenila: Anita, Brigita, Claudia,
Katica, Manica, Marica, Martina, Ma¬
teja, Bogdan, Christian, Florijan,
Gerd, Hinko, Lojze, dva Marka, Martin,
dva Stanka in Uroš. Kmalu je bilo
konec položne poti. Pred nami je bila
strma stena Mojstrovke. Pogumno
smo se je oprijemali in korak za kora¬
kom napredovali više in više. Tudi naj¬
mlajša med nami, Matejka, je neustra¬
šeno plezala proti vrhu. Drug za dru¬
gim smo prihajali na vrh; zavit je bil v
rahlo megleno tančico, ki jo je vedno
znova odgrinjal hladen veter. Bilo je
nekaj novincev, ki so prvič stopili na
višjo goro, zato je sledil gorski krst. Še
skupen posnetek. Nato smo se spu¬
ščali po položnejši poti. Najhitreje nam
je šlo po melišču. Umaknili smo se v
Tičarjev dom na Vršiču, ki bo nasled¬
nja dva večera naše domovališče. Pri
večernem zalogaju so se žal štirje od
nas poslovili in odšli domov. Nekaj nas
je odšlo še na kratek sprehod. Sne¬
malca pa sta na video snemala lepote
gora. Zahajajoče sonce je lepo osvetli¬
lo Ajdovsko deklico, ki jo je upodobil
čas v steni Prisojnika. Ustavili smo se
v sosednjem Poštarskem domu. Ob
kramljanju smo se zagreli z Zinkinim
čajem. Zadišalo nam je spanje, zato
smo se vrnili v Tičarjev dom.

Torek je s svežim jutrom napovedo¬
val lep dan. Pred seboj smo imeli
vzpon na Jalovec. Še pred osmo smo
odšli na pot. Začetna razigranost in
gostobesednost se je vedno bolj po¬
grezala v molk. Spoprijemali smo se z
dolgo potjo, ki se je za nas nespamet¬
no spuščala in spet dvigala, dokler se
nismo ob smerniku: Zelo zahtevna pot,
začeli bolj zares vzpenjati. V vznožju
Jalovca smo si privoščili malo daljši
oddih in nato smo začeli plezati po
strmi steni. Šele tu smo se zavedali
prave resničnosti napisa na smerniku.
Z vsem spoštovanjem, ki je že na tre¬
nutke skoraj prehajalo v strah, smo ob¬
jemali steno, se oprijemali klinov, jekle¬
ne vrvi in kamnitih prijemov ter počasi
napredovali vedno više. Nad Ozebni¬
kom smo se razšli. Za sedmero je bil
tokrat Jalovec prevelik zalogaj. Devet
pa se jih je vendarle uspelo povzpeti
na vrh kralja slovenskih gora. V zaveti¬
šču pod Špičko smo se spet vsi zbrali,
se odžejali, okrepili in se potem po
dolgi poti spet vrnili na Vršič. Zadnji

28

kos poti nas je ujel dež. Po 12-urnem
napornem pohodu nas je Tičarjev dom
sprejel v svoje prijazne zavetje. Hitro
smo se umirili in tudi najbolj zgovorni
so se brž preselili v stanje neza-
vedanja.

V sredo smo se odpravili z Vršiča v
dolino Soče in se preobrazili iz planin¬
cev v turiste. Ta dan smo spoznavali,
koliko lepih kotičkov skriva Slovenija.
Med nami se je tudi razelektrila nape¬
tost, ki je nastala prejšnji dan zaradi
napornega pohoda.

Ko je večerna zarja že nazlato obro¬
bila julijske vrhove in se je nad dolino
že spustil mrak, smo naredili še zadnji
posnetek z našega pohoda. V Dovju
smo se zbrali ob kipu Aljaža, ki nam
je z roko kazal na Triglav. Morda pa
bomo drugo leto spet šli na njegov vrh.

MANNHEIM

Badenski Slovenci se zahvaljujejo

Na povabilo Slovencev iz Morsa v
VVestfaliji se je 12. in 13. junija letos
k njim zapeljala večja skupina rojakov
iz Schwarzwalda na Badenskem. O
tem je že poročala Naša luč v sep¬
tembrski številki. To pot pa bi se udele¬
ženci iz južnega predela Nemčije radi
zahvalili rojakom v Morsu za njihov pri¬
jazni sprejem. Udeleženec Ciril Vrabl
iz Schuttervvalda pravi v svojem zahval¬
nem pismu takole:

„Dragi Slovenci, prijatelji iz Morsa!
Vašemu vabilu na skupno srečanje
smo se z veseljem odzvali. Zakonca
Učka in Franc Majcen sta kar hitro
spravila skupaj večjo skupino, da smo
se med vas pripeljali z avtobusom. Po¬
tovanje je bilo živahno, za kar je poskr¬
bel tudi naš muzikant Jožko, ki mu ni
zmanjkalo ne besede in ne lepih
melodij.

V Morsu ste nas izredno prijazno
sprejeli. Gospa Nada Zupan je za vse
tako vzorno skrbela. Njej in vsem go¬
spem, ki so skrbele za kuho in postre¬
žbo, velja naša posebna zahvala.

Zahvaliti se moramo tudi gospodu
župniku Janezu Puclju, da nas je tako
lepo sprejel. Pri njegovi maši smo
pridno sodelovali s petjem in z molitvi¬
jo. Priporočili smo se tudi angelu varu¬
hu za srečno vožnjo.

Po maši so bili na vrsti muzikanti an¬
sambla „Odmev gora." Kako lepo jih je

bilo poslušati in se gibati po njihovih
poskočnih melodijah. Vsa čast pevske¬
mu zboru ..Slovenski cvet!" Kar naprej
bi ga poslušali. Ob vsem tem nismo
več čutili utrujenosti od potovanja, saj
smo se vendar tako lepo zabavali z ro¬
jaki, ki živijo v Morsu in v okoliških kra¬
jih, in z njimi smo ostali skupaj do poz¬
nih nočnih ur.

Naslednjega dne je bila nedelja.
Tedaj pa smo resno občutili, da imamo
za seboj dolgo vožnjo in neprespano
noč. Pa smo tudi na to pozabili, ko smo
se poslavljali iz kraja tako lepega sre¬
čanja. Brez solza v očeh res ni šlo, ko
smo si podajali roke z novimi prijatelji.

Lepa hvala tudi gospodu Marjanu
Greglu za lepe posnetke. Veseli smo
jih, saj bodo v nas vedno znova obujali
spomine na Mors. Še enkrat vsem sku¬
paj: Hvala za vašo dobrosrčnost in
Bog vam poplačaj ves trud, ki ste ga
imeli z nami. Upamo, da se bomo še
kdaj videli."

BERLIN

Eden izmed vikendov Slovencev v
Berlinu

Ljudi nas povezujejo različni dogod¬
ki. Veselimo se rojstnega in godovne-
ga dne, srečanja s prijatelji ... In prav
to, srečanja s prijatelji, smo doživljali
kot srečen trenutek vsi, ki smo se ude¬
ležili kulturnega, duhovnega in šport¬
nega vikenda, v organizaciji slovenske
župnije v Berlinu.

V ta vikend srečanja so bili vključeni
pevci, recitatorji, humoristi, fantje, ki
znajo krotiti žogo z desno in levo nogo
in seveda devet duhovnikov iz domovi¬
ne, ekipa Pax, ki je vešča svojega po-

Slovenci iz Badena v družbi z rojaki v
Morsu 12. junija letos.

slanstva za oltarjem, na odru in tudi na
nogometnem igrišču.

Bil je to vikend mladosti, od petka do
nedelje; tudi vikend poskusa sodelova¬
nje med vsemi državljani Republike
Slovenije v berlinskem milijonskem
mestu; tudi vikend sposobnosti Slo¬
vencev, ki so vešči organizirati, čeprav
vse to opravljajo voluntersko.

Bil pa je to tudi vikend predstavitve
nove učiteljice slovenskega dopolnil¬
nega pouka, gospe Dragice Breskvar,
predvsem tistim, ki nimajo šoloobvez-

Masel Andraž sprejema pokal za 2.
mesto na nogometnem turnirju v
Berlinu.

29

nih otrok. Verjamemo, da nam gospa
Breskvar prinaša iz svojega znanja in
življenjske izkušnje, duha razumeva¬
nja, zaupanja in sodelovanja. Verja¬
memo pa tudi, da ji bo uspelo v mladi
rod ..zamesiti" to, kar smo kot sloven¬
ski narod ustvarili v svoji tisočletni zgo¬
dovini!

Težko je reči, kdo je bil srečnejši ob
koncu vikenda. Tisti s kulturne priredit¬
ve ali s srečanja ob oltarju? Morda pa
tisti s športnega srečanja? Prepričani
smo, da vsi, vsak na svoj način.

Na koncu vemo le to, da je ekipa
Pax, po dveh letih, prepustila prvo
mesto nogometni ekipi društva Slove¬
nija e. V., sama pa zasedla tretje
mesto. Drugo mesto je pripadlo drugi

SKD Lipa Munchen na romanju oz. na
izletu v Birkensteinu.

Duhovniki, ekipa
PAX, pred
ostanki berlin¬
skega zidu.

ekipi društva Slovenija e. V. in zadnje
mesto ekipi delavcev podjetja Vegrad
iz domovine.

Da je bil to bogat vikend v vseh ozi¬
rih, bi se morali zahvaliti mnogim. Pa
naj velja le zahvala športni sekciji
društva Slovenija e. V., gospodu Trin-
kerju in gospodu Grošlju.

MUNCHEN

SKD Lipa Munchen je imelo v nede¬
ljo, 26. septembra, romanje oziroma
izlet v kraj Birkenstein, ki leži ob vzno¬
žju bavarskih gora Breitenstein in Wen-
delstein. Dopoldanski del smo posvetili
slavnostni maši, ki jo je daroval msgr.
dr. Zdešar, kar je bila obenem tudi po¬
slovilna oz. zahvalna maša z nami, nje¬
govimi slovenskimi rojaki, za katere se
je toliko let neutrudno trudil, da ne bi
izgubili vere v Boga in stikov z domovi¬

no Slovenijo. Kljub slabemu vremenu
se nas je zbralo 75, med njimi tudi ge¬
neralni konzul v Munchnu gospod
Grasseli z družino. Po maši smo g.
Zdešarja obdarili s spominskim dari¬
lom in se mu prisrčno zahvalili z bese¬
do in s pesmijo. Nato smo se razšli:
g. Zdešar je bil povabljen na kosilo k
družini Zupan, ostali pa smo se z avto¬
busom odpeljali v vas Glentleiten, ki
leži blizu Kocherskega jezera in je
znana kot muzej starih hiš in vseh vrst
rokodelstev. Po zelo zanimivem, na
žalost prekratkem ogledu, teh muzej¬
skih znamenitosti, smo se odpeljali
nazaj proti Munchnu in spotoma v va¬
sici Hofoding obilno, zelo poceni in
okusno povečerjali. S pesmijo v avto¬
busu, ki ga je vozil Lipin šofer Stanko
Turk, smo se zvečer srečno vrnili na
svoje domove.

Hvaležni smo Bogu, da nas je še en¬
krat združil ob g. Zdešarju, ki nas je
kot katoliški duhovnik vsa leta tako
nesebično povezoval. G. Zdešarju pa
še naprej želimo obilo Božjega blago¬
slova na njegovi življenjski poti!

' -\

nizozemska

■._/

• „Zvon“  je 26. 9. t. I. sodeloval pri
Božji službi v župniji v Brunssumu,
kjer so naši organizirali akcijo v prid
beguncem v Sloveniji. Slovenski du¬
hovnik je somaševal in se s kratko be¬
sedo zahvalil župniji za darežljivost. Po
maši je na župnijskem prostoru naša
Folklorna plesna skupina predstavila

30

nekaj naših narodnih plesov. Istočasno
so ljudje prinašali svoje darove narav¬
nost v kamion, ki je v naslednji dnevih
dobro obložen odpeljal v Slovenijo.

Nekateri naši so, hvala Bogu, zelo iz¬
najdljivi za dobro stvar.

Bog jih živi!

• Turneja Mešanega pevskega
zbora Crescendo  iz Doenrade.

V dnevih 15,—21. oktober je omenje¬
ni holandski zbor, ki ga vodi g. Toni
Kropivšek in šteje 90 oseb, nastopal v
Vačah pri Božji službi zjutraj, v Ljublja¬
ni na Glasbeni akademiji zvečer, v Ve¬
lenju v Glasbeni šoli in v Rogaški Slati¬
ni v Kristalni dvorani.

Lepa priložnost za nova poznanstva
in povezave.

Zboru, ki se je prevažal v dveh avto¬
busih, so povsod izkazovali veliko po¬
zornost.

„Zvon“ pa je prvo nedeljo v oktobru
v Romburgu imel Koti koncert.

• Ob slovesu slovenskega izse¬
ljenskega duhovnika na Švedskem v
letih 1978—1993 gospoda Jožeta
Drolca, dne 5. 9. 1993 v Landskroni.

Pravkar mineva 16 let, kar ste prišli
med nas, slovenske rojake, razkroplje¬
ne po prostranem območju švedske
dežele. Švedska je znana kot prijazna
dežela — upamo, da ste jo tudi Vi
doživljali takšno! Kadar se boste po na¬
pornem dnevu v novem delovnem oko¬
lju z veseljem ali z žalostjo v srcu v
mislih vračali med nas, boste gotovo
primerjali pozitivne in negativne
izkušnje minulih dni — katerih bo neki
več!?

Darovali ste nam dobršen del rosnih
dni svojega življenja, z dobro voljo in
potrpežljivostjo ste zaljšali rojakom na
Švedskem sivi vsakdan kakor tudi ve¬
sele in žalostne dogodke v slovenskih
družinah vzdolž te lepe dežele na seve¬
ru Evrope. 16 let je dolga doba v življe¬
nju slehernega človeka, ki pa vse pre¬
hitro mine. Zato tudi menimo, da nas

vse prehitro zapuščate; ko pa se sku¬
šamo postaviti v Vaš položaj, Vas vsi
iskreno občudujemo, ker ste se ves ta
čas zvečine le razdajali, navkljub dosti¬
krat mlačnemu odzivu z naše strani.
Razumemo torej Vaš sklep, ki Vas pelje
nazaj domov nabirat si novih moči in
kjer bodo Vaše .švedske" izkušnje mo¬
gle obroditi bogate sadove med rojaki
na domačih tleh.

Ne pozabite nas, kakor tudi mi Vas
ne bomo pozabili! Ko se bomo odprav¬
ljali na bodoča slovenska binkoštna
srečanja v Vadsteni, ko bomo listali po
fotografskih arhivih iz minulih let, ko
bomo nesli h krstu otroke staršev iz za¬
konov, ki ste jih Vi blagoslovili, ko
bomo mislili na naše rajne, ki ste jih
bili pospremili na zadnji poti, ja, tedaj
bomo v mislih z Vami, gospod Jože.
Naša življenja ostajajo za vse večne
čase prepletena z Vašimi dejanji! Lepo
ste se razumeli tudi z našo — tako ime¬
novano — drugo generacijo slovenske¬
ga rodu na Švedskem. Znanje šved¬
skega jezika Vam že dolgo ni več delalo
preglavic — pa tudi drugače ste znali
zabrenkati na prave strune v srcih na¬
ših mladih, se vživeti v nekatera poseb¬
na območja njihove problematike na
Švedskem — skratka, vsi se Vas bomo
v tem smislu še dolgo hvaležno spo¬
minjali!

Čeprav Vas bomo pogrešali, Vam
vendarle želimo vse lepo ob Vašem
povratku domov! Kaj vse se je utegnilo
spremeniti v 16 letih Vašega bivanja na
Švedskem, boste na domačih tleh še
najlaže ugotavljali, slovenska osamo¬
svojitev spada gotovo k največjim do¬
godkom kakor tudi internacionalizacija
slovenske državnosti, ki smo jo tudi v
Landskroni lani skupaj z Vami svečano
proslavili. Te uniververzalne spremem¬
be doma bodo gotovo ugodno vplivale
na Vaše dušnopastirsko delo! Prisrčna
hvala tudi za Vaše sodelovanje ob
25-letnici slovenskega društva v
Landskroni, dne 17. aprila letos!
Upamo, da Vas je potrdilo o častnem
članstvu v našem društvu v Landskro¬
ni prepričalo, kako zelo smo cenili Va¬
šo vlogo v duhovnem življenju naših
ljudi teh zadnjih šestnajst let.

Želimo Vam srečno vrnitev, hvala za
vse ter kmalu zopet nasvidenje!

Rojaki v Landskroni in okolici

• Jesenski odmev s Švedske

Eden najlepših letnih časov je jesen.
Kmet se veseli svojih sadov, ko jih po¬
bira z njive in ko njegove roke obirajo
rumeno rdeča jabolka. Vinogradniku
veselo poje duša, saj se mošt spremi¬
nja v vino. Kdo bi se ne veselil kosta¬
nja, ki je s sladkim moštom tolikokrat
privabil prijatelje skupaj! Najlepša pa
je narava, ki je tukaj na Švedskem še
kako jesensko obarvana. Žal bo ta čas
Velikega Mojstra slikarstva vse prehitro
minil. V času, ko boste prejeli novo
številko Naše luči, bo že vse to lepo
mimo. Narava se bo tu še prej pripravi¬
la na svoj zasluženi počitek.

V tem času se je pri nas marsikaj le¬
pega zgodilo. 17. septembra je bila v
italijanskem kulturnem inštitutu v
Stockholmu odprta razstava sloven¬
skih umetnikov in obenem predstavitev
naše domovine Švedom in vsem diplo¬
matom, ki so bili na odprtju le-te. Raz¬
stavo je odprl naš veleposlanik g. Ivo
Vajgl. Za veselo razpoloženje so po¬
skrbeli tudi z lepo klasično glasbo in
prijetnim ter okusnim bizeljčanom, za
kar gre zahvala posebej slovenskemu
veleposlaniku in njegovim sodelav¬
cem. Razstava pa je bila kronana v
stockholmski stolnici s sveto mašo, ki
jo je vodil g. Jože Drolc. Pri tem bogo¬
služju je bil navzoč tudi g. veleposla¬
nik, ki se je s slovensko skupnostjo
srečal nato ob kavi, se z njimi poveselil
ter veselo zapel.

V zgodnji jutranji uri, bilo je komaj
3, se je v četrtek, 23. septembra, po¬
slovil g. Drolc in se z vlakom odpravil
na pot v Nemčijo, kjer bo ostal za kra¬
tek čas in se nekoliko odpočil od zav¬
zetega dušnega pastirovanja na dalj¬
nem severu.

Novi dušni pastir Zvone upa, da bo
kmalu mogel tako pridno nadaljevati to
lepo, a težko poslanstvo narodnega
dušnega pastirja med slovenskimi
zdomci in izseljenci. Čas mu seveda
hitro teče, saj je za njim že srečanje
skoraj z vsemi slovenskimi skupnost¬
mi, ki so razkropljene od Stockholma
preko Goteborga do Malmoja in tja
proti vzhodni obali Švedske. Obiskal je
že slovensko družino na Danskem,
kjer je z g. Ferdinandom pokramljal o
težkem delu na ploščadi na Severnem
morju, kjer črpajo nafto; kako težko je

(Nadaljevanje na strani 34)

31

kaj ko bi se malo vadili
v slovenščini

• V NASLEDNJE POVEDI VSTAVI
VEZALNI, NATO PA ŠE
LOČILNI VEZNIK.

Med glavnim odmorom grejo učite¬
lji v zbornico ... se porazgubijo
po kabinetih. Fantje se preganjajo
po razredu . . . prepisujejo naloge.
Dekleta se pogovarjajo ... se
učijo za naslednjo učno uro. Rav¬
natelj sestavlja urnik . . . piše
mnenja o učencih. Starši gledajo
televizijo . . . pomagajo otrokom
pri domačih nalogah.

• VPIŠI PRAVILNO OBLIKO IMENA.

Po uspeli preskušnji so (Rudi) vsi
občudovali. Marjan je zahteval od
(Lovro), da takoj izgine. Peter je
premeril razdaljo med (Edo) in
(Stanko) ter Tinetom. Ali poznaš
Bregarjevega (Miha)? V Nabrežini
je avto povozil desetletnega (Mar¬
ko). Pokliči, prosim, (Branko).
(Viki) danes ni bilo v šoli. Z (Mirko)
sva že dolgo prijatelja. Pozdravi
(Ivo).

• OSNOVNIKE SPREMENI
V PRIMERNIKE.

Andrej (velik) od Tomaža, pa (maj¬

hen) od Aleša. Oče je (star) od
mame. Sestra je (mlad) od mene.
Zlepa ne najdeš (vnetega) zbiralca
značk, kakor je Gregor. Ivan je (hi¬
ter) od Francija. Mojca je (muha¬
sta) kot Vesna. Papir je bil (bel) kot
sneg. Bohinjsko jezero je (globoko)
kot Blejsko. Čim višje se vzpenja¬
mo, tem (redek) je zrak.

• PO DVE ALI TRI ENOSTAVČNE
POVEDI ZDRUŽI V VEZALNA
PRIREDJA.

PRIMER: Janez je šel v hribe.
Povzpel se je na Krn. Janez je šel
v hribe in se povzpel na Krn.
Deklica je šla v trgovino. Kupila si
je lešnikovo čokolado. —■ Deček je
padel s kolesa. Rani se je. —
Učitelj je zagledal v knjigarni zani¬
mivo knjigo. Takoj jo je kupil. — Ko¬
pali smo se. Sončili smo se. Nato
smo igrlai odbojko. — Inženir Gor¬
janc je dolgo delal v tujini. Spoznal
je razmere v mnogih državah. —
Pes je zarenčal. Zalajal je. Pognal
se je proti neznancu.

• VEZALNA PRIREDJA RAZVEŽI V
VEČ POVEDI.

Iz testa sem naredil bunkico in sem

jo nataknil na trnek ter sem jo vrgel
v vodo in riba je začela cukati, po¬
tegnil sem in ribo vrgel ven.
Splazil sem se na sosedov vrt in
zlezel na češnjo ter začel zobati pa
je prišel sosedov oče, me zagledal
ter me napodil.

• GORNJA STAVKA SPREMENI V
PODREDJA.

PRIMER: Ko sem iz testa naredil
bunkico, sem jo nataknil na trnek
in vrgel v vodo.

•  POSTAVI V PRAVI SKLON BESE¬
DE V OKLEPAJIH.

Karantanci so sami volili svojega
(vojvoda). Na bojišče je prijezdil
vitez z (oproda). Otroci ob progi so
mahali umazanemu (strojevodja).
Ne bom ti za (pismonoša). Ali si že
prebral kakšno bajko Janeza (Trdi¬
na). Če imaš čas, počakaj na (glav¬
ni). Fantje so prosili šolskega
(sluga), da je zvonil malo prej.
Marko je srečal (dežurni) in mu
naročil, naj (mali Mitja) da ključe.

• SKLANJAJ MNOŽINSKE SAMO¬
STALNIKE.

grablje, hlače, klešče, vilice, Draž¬
goše, Opčine, Teharje.

• ŠTEVNIKE V STAVKIH IZPIŠI Z
BESEDAMI.

France Bevk je umrl star 80 let.
Francoska revolucija je bila leta
1789. Mount Everest je visok 8848

32

metrov. Donava je dolga 2850 kilo¬
metrov. Trst je imel že v prejšnjem
stoletju čez 60.000 prebivalcev Na
Teološko fakulteto so se letos vpi¬
sali 104 študentje.

REŠTIVE NALOG:

• VEZALNI IN LOČILNI VEZNIKI:

Med glavnim odmorom grejo učitelji v
zbornico ali se porazgubijo po kabine¬
tih. Fantje se preganjajo po razredu ali
prepisujejo naloge. Dekleta se pogo¬
varjajo ali se učijo za naslednjo učno
uro. Ravnatelj sestavlja urnik ali piše
mnenja o učencih. Starši gledajo tele¬
vizijo ali pomagajo otrokom pri doma¬
čih nalogah.

Med glavnim odmorom grejo eni
učitelji v zbornico, drugi pa se poraz¬
gubijo po kabinetih. Nekateri fantje se
preganjajo po razredu, drugi prepisu¬
jejo naloge. Zavedava dekleta se pogo¬
varjajo, marljiva pa se učijo na nas¬
lednjo uro. Ravnatelj včasih sestavlja
urnik, drugič piše mnenja o učencih.
Nekateri starši gledajo televizijo,
skrbni pa pomagajo otrokom pri doma¬
čih nalogah.

• IMENA: Po uspeli preskušnji so
Rudija vsi občudovali. Marjan je zahte¬
val od Lovra, da takoj izgine. Peter je
premeril razdaljo med Edijem in Stan¬
kom ter Tinetom. Ali poznaš Bregarje¬
vega Miha? V Nabrežini je avto povozil
desetletnega Marka. Pokliči, prosim,
Branka. Vikija danes ni bilo v šoli. Z
Mirkom sva že dolgo prijatelja. Pozdra¬
vi Iva.

• PRIMERNIKI: Andrej je večji od
Tomaža, po manjši od Aleša. Oče je
starejši od mame. Sestra je mlajša od
mene. Zlepa ne najdeš bolj vnetega
zbiralca značk, kakor je Gregor. Ivan
je hitrejši od Francija. Mojca je bolj
muhasta kot Vesna. Papir je bil bolj bel
kot sneg. Bohinjsko jezero je globlje
kot Blejsko. Čim višji se vzpenjamo,
tem redkejši je zrak.

• ZDRUŽI ENOSTAVČNE POVE¬
DI: Deklica je šla v trgovino in si kupila
lešnikovo čokolado. Deček je padel s
kolesa in se ranil. Učitelj je zagledal
v knjigarni zanimivo knjigo in jo takoj
kupil. Kopali in sončili smo se ter igrali

odbojko. Inženir Gorjanc je dolgo delal
v tujini in spoznal razmere v mnogih
državah. Pes je zarenčal in zalajal ter
se pognal proti neznancu.

• RAZVEŽI VEZALNA PRIREDJA:

Iz testa sem naredil bunkico. Nataknil
sem jo na trnek. Vrgel sem jo v vodo.
Riba je začela cukati. Potegnil sem.
Ribo sem vrgel ven. — Splazil sem se
na sosedov vrt. Zlezel sem na češnjo.
Začel sem zobati. Prišel je sosedov
oče. Zagledal me je. Napodil me je.

• PODREDJE: Ko sem iz testa na¬
redil bunkico, sem jo nataknil na trnek
in vrgel v vodo. Ko je riba začela cuka¬
ti, sem potegnil in ribo vrgel ven. —
Ko sem se splazil na sosedov vrt, sem
zlezel na češnjo, da bi zobal. Ko pa je
prišel sosedov oče, me je zagledal in
napodil.

• PRAVI SKLON: Karantanci so
sami volili svojega vojvodo. Na bojišče
je prijezdil vitez z oprodo. Otroci ob
progi so mahali umazanemu strojevod¬
ji. Ne bom ti za pismonošo. Ali si že
prebral kakšno bajko Janeza Trdine?
Če imaš čas, počakaj na glavnega.
Fantje so prosili šolskega slugo, da je
zvonil malo prej. Marko je srečal de¬
žurnega in mu naročil, naj malemu
Mitji da ključe.

• MNOŽINSKI SAMOSTALNIKI:

grablje, grabelj, grabljam, grablje, pri
grabljah, z grabljami; hlače, hlač, hla¬
čam, hlače, pri hlačah, s hlačami;
klešče, klešč, kleščam, klešče, pri kle¬
ščah, s kleščami; vilice, vilic, vilicam,
vilice, pri vilicah, z vilicami; Dražgoše,
Dražgoš, Dražgošam, Dražgoše, pri
Dražgošah, z Dražgošami; Opčine,
Opčin, Opčinam, Opčine, pri Opčinah,
z Opčinami; Teharje, Teharjam, Tehar¬
je, pri Teharjah, s Teharjami.

• IZPISANI ŠTEVNIKI: France

Bevk je umrl star osemdeset let. Fran¬
coska revolucija je bila leta tisoč se¬
demsto devetinsemdeset. Mount Eve-
rest je visok osem tisoč osemsto
oseminštirideset metrov. Donava je
dolga dva tisoč osemsto petdeset kilo¬
metrov. Trst je imel že v prejšnjem so-
letju šestdeset tisoč prebivalcev. Na
Teološko fakulteto so se letos vpisali
sto štirje študentje.

Pripravil Milan Kobal

izražajmo
se lepo

Vrtnica cvete. Otroci kar
cvetejo. V tem kraju cvete hi¬
navščina. Tvoj suknjič cvete
na rokavih. Njemu pa res roži¬
ce cvetejo. Vrnil se je cvetoč
od zdravja. — Češnje na bre¬
gu že cvetijo. Fant je ves cve¬
tel. Ljubezen je začela cveteti
med njima. Pri njem ji ne bodo
rožice cvetele.

o

Dekle je utrgalo cvet. Čebe¬
le obetavajo cvet za cvetom.
Drevo bo kmalu v cvetju. Raz-
cvel se je cvet ljubezni. To je
cvet slovenskih deklet. Zapu¬
stil nas je v cvetu mladosti.

o

Z vrbovja se je usipal cvetni
prah. Cerkev je bila okrašena
s cvetnimi kitami. Nevesti so
dali na glavo cvetni venec. Od
cvetenja je odvisen pridelek
grozdja. Sadno drevje je treba
škropiti pred cvetenjem.

o

Šopek cvetic je nesla na Ma¬
rijin oltar. To vino ima izrazito
cvetico. Tu pa tam je poganjal
kak cvetič. Ta roža je zelo cve¬
tiva; cveti že od pomladi. Ne
trgaj planinskega cvetja! Nabi¬
ral je lipovo cvetje. Rožo pre¬
sadi pred cvetenjem. Cvetje
slovenskega pesništva.

o

Pri cvetličarju je naročil
venec. Cvetličarna je polna
najrazličnejših rož. Cvetličar¬
ska spretnost ji ni bila tuja. Že
od malega se ukvarja s cvetli¬
čarstvom. Cvetličasto blago si
je izbrala za novo obleko. Pi¬
satelj si dovoljuje malo preveč
cvetličenja.

■■v

33

(Nadaljevanje s str. 31)

daleč od doma in družine! Kakor je to
bilo še v družbi z g. Jožetom, tako se
je še komaj nekaj dni pred svojim od¬
hodom poveselil s slovenskim dru¬
štvom tukaj v Goteborgu in jim blago¬
slovil prijetno klubsko hišico ter pro¬
stor za balinanje, kjer je stekla prija¬
teljska igra med člani in članicami
društva France Prešeren.

Kakor je življenje tukaj lepo in vese¬
lo, žal večkrat pade v to njeno kupo
tudi žalostna in bridka solza. Takšna
žalost je zajela družino Krumpačnik v
Malmoju, ki je veliko prerano izgubila
moža in očeta Karla, oziroma Čarlija,
kakor so ga poznali njegovi prijatelji na
delovnem mestu v tovarni, kjer mu je
delo z azbestom tako uničilo pljuča, da
mu nobena zdravniška pomoč ni
mogla podaljšati življenja, ki se ni
moglo srečati niti z ..Abrahamom".
Moški pevski zbor, kjer je tudi sam rad
prepeval, se mu je oddolžil s pesmijo
Gozdič je že zelen in ga skupaj z drugi¬
mi številnimi pogrebci pospremil na
pokopališče, kjer naj počiva v miru in
z drugimi čaka vstajenja.

Nad oblačnim nebom pa vselej sije
sonce in s svojimi žarki ogreva ter boža
zemjo in njene prebivalce. Tako je ve¬
selo sijalo v nedeljo, 10. oktobra, v
Flelsingborgu, ko je med večerno sv.
mašo bila krščena Kimberly-Cirila
Perko. Vsa slovenska skupnost je z ve¬
seljem prepevala in sodelovala pri tej
slovesnosti. Veselje za družino Perko-
Lazukič se je nadaljevalo pri njih v
Bjuvu, kjer ta mlada kristjana živi sku¬
paj s svojimi starši Heidi in Taylorjem
ter s starimi starši Andrejem in Cirilo.
Bog daj takšnih veselih in lepih trenut¬
kov še velikokrat ter da bi starši storili
vse, da bi njihovi otroci bili zares dobri
kristjani in ljudje.

Ob tej priliki pošilja novi rektor slo¬
venskega dušnega pastirstva na Šved¬
skem svojemu očetu Ivanu ter bratom
z družinami, vsem faranom v Pišecah,
Slovenski Bistrici, Trbovljah, Sv. Lov¬
rencu na Pohorju, na Brezjah pri Mari¬
boru ter vsem znancem v Sloveniji in
po svetu prisrčne pozdrave ter zahvalo
za nenehno spremstvo v molitvi. Pose¬
ben pozdrav naj ob tej priliki velja so¬
bratom duhovnikom doma in po svetu,
misijonarjem in misijonarkam ter vsem
slovenskim škofom. Ob godu sv. Fran¬

čiška Asiškega želi vsem „Mir in do¬
bro", posebej škofu Francu Kramber¬
gerju, ki je v začetku oktobra godoval,
ter vsem redovnim skupnostim, ki živi¬
jo Frančiškovega duha!

EINSIEDELN 1968—1993

.Petindvajsetič bo letos. Petin¬
dvajsetič, kar naš Slovenec v Švici pre¬
stopa prag mogočnega Marijinega
svetišča v Einsiedelnu.

Srebrni lesk dobiva ta korak. In spo¬
min sega 25 let nazaj. Spomin, tako
večplasten in raznolik, kot se razlikuje¬
jo naša življenja. In vendar ima toliko
skupnega . . .

Vabljen si, da se nam pridružiš. Le¬
tos še posebej! Naj te Mati ne pričaku¬
je zaman!"

Tako je glasilo vabilo na jubilejno
slovensko romanje v Einsiedeln, po¬
slano na 1735 naslovov Slovencev v
Švici in Liechtensteinu, v Franciji in
Nemčiji ter v Sloveniji.

Božjepotni kraj Einsiedeln, na nad¬
morski višini 900 m, je dočakal sloven¬
ske romarje, kot že leta nazaj, na četrto
septembrsko nedeljo. Povsod si slišal
slovensko govorico, videval slovenske
narodne noše, med številnimi avtobusi
sta dva imela slovensko registrsko
številko.

Slovensko Brezje v Švici — je poime¬
noval največje Marijino božjepotno
svetišče v Švici g. škof Uran, ki je vodil
25. jubilejno romanje Slovencev k naši
Ljubi Gospe v Einsiedeln.

Slovenci iz Švice in Liechtensteina,

iz Avstrije in Nemčije ter iz Slovenije
so dodobra napolnili mogočno cerkev.
Ko bi jih šteli, bi jih našteli okoli tisoč.
Slovensko ljudsko petje se je prepleta¬
lo z dovršenim petjem mešanega zbo¬
ra župnije Sv. Štefana iz Ljubljane. Po
petih litanijah in obnovitvi posvetitve
Mariji pred milostnim oltarjem je slo¬
vensko srce še zapelo Marija, skoz’
življenje, pesem, ki ima v tujini še po¬
sebno težo.

Po končanem bogoslužju je sledilo
družabno srečanje v največji dvorani,
ki jo premore to božjepotno mestece

— v Dorfzentrumu, s 600 sedeži. 25
let slovenskega dušnega pastirstva v
Švici; Bogu otroci — domovini sinovi

— nikomur hlapci, napisa na odru, sta
ob slovenski zastavi dajala okvir prilož¬
nostni prireditvi, na kateri je nastopila
folklorna skupina Encijan iz Švice, že
omenjeni zbor je zapel 10 narodnih in
umetnih pesmi, p. Damijan Frlan je na
kratko orisal 25-letno delovanje slo¬
venske misije; na oder je stopil tudi
prvi krščenec, Stanislav Edvard Kosu,
prvi, ki ga je p. Fidelis krstil po ustano¬
vitvi slovenske misije 3. nov. 1968 v
Švici. Edi je potem čez štiri dni slavil
svoj 25. rojstni dan.

Prireditev je sklenil p. Robert z bese¬
dami pesnika J. Žoharja: „ ... Ti veš:
odhod od tod je ena sama bolečina.
Ti veš, kako bo dolga pot in kje je
druga domovina. Veš, kako samo me
pol odhaja, kako me pol za vedno tu
ostaja. Veš ti, vem jaz, ve čas: Samo
ta je prva, prava domovina!"

Škof Uran vodi slovesno somaševanje
v baziliki Naše ljube Gospe v Einsie¬
delnu ob jubilejnem romanju.

34

20. Binkoštno srečanje
v Va d ste ni

PRVA MNOŽIČNA SREČANJA

Pisalo se je leto 1974. Takrat je na
Švedskem živelo vsaj tolikšno število
rojakov kot v današnjih dneh, kajti
Švedska je nekaj let pred tem (1968)
nehala ,uvažati‘ delovno silo iz tujine.
Po nekaterih podatkih nas je (bilo) na
Švedskem 6000, drugi spet trdijo, da
nas je nekaj preko 3000, kdo bi vedel.
V švedski statistiki so nas ves čas vo¬
dili kot Jugoslovane. Morda bi pa Slo¬
venija v bližnji prihodnosti lahko na¬
tančneje določila ta podatek, če bo to
zanjo seveda zanimivo vprašanje.

No ja, na Švedsko smo prišli največ
v začetku 60. let in se razpršili na vse
konce te lepe in takrat zelo gostoljubne
dežele na severu Evrope. Takrat se še
nismo shajali v tem smislu, kot je to
postala tradicija pozneje — najprej ob
binkoštnih srečanjih v Vadsteni, nato
pa še v obliki slovenskih kulturnih fe¬
stivalov v organizaciji enega sloven¬
skih društev na Švedskem. Slovenski
festival — prvi je bil v Jonkopingu leta
1975  — pa to bo spet ena zgodba
zase, o tem kdaj pozneje.

KAKO SE JE PRAVZAPRAV

VSE SKUPAJ ZAČELO

Zaradi jasnejše slike moramo časov¬
no poseči nazaj za več kot trideset let.
Leta 1962 je na Švedsko prišel sloven¬
ski dušni pastir, misijonar g. Jože Flis,
ki je kot prvi izseljenski duhovnik zase¬
kal motiko v ledino in postai prva
humanistična vez med rojaki na Šved¬
skem. G. Flisa se hvaležno spominja¬
mo povsod po Švedskem, morda pa še
prav posebej v Landskroni z okolico,
kajti bil je skupaj z monsinjorjem iz An¬
glije pobudnik za ustanovitev sloven¬
skega društva v tem kraju na podlagi
slovenskega petja. To njuno idejo so
potem uresničili leta 1968 in ustanovili
društvo, katerega 25-letnico so v
Landskroni letos v aprilu tudi slovesno
proslavili.

Po desetih letih misijonske službe
na Švedskem je g. Flis bil premeščen
k rojakom v Franciji. Tukaj smo pa vse

do prihoda g. Jožeta Drolca leta 1978
ostali brez stalnega duhovnika. Tistih
šest let je na Švedsko občasno priha¬
jal pater Janez Sodja, ki je sicer slu¬
žboval (v Munchnu) v Zahodni Nemči¬
ji. Ni bilo lahko za tega potujočega du¬
šnega pastirja vzpostaviti nove stike s
Slovenci na Švedskem, vendar je z
dobro voljo, ki je je g. Sodja imel na
pretek, šlo. Oba prvotna misijonarja g.
Jože Flis in pater Janez Sodja počivata
v onstranstvu že nekaj let. Bog naj
jima poplača za vsa dobra dela, ki sta
jih zasejala med nas in med druge ra-
jake po svetu!

PRVO BINKOŠTNO SREČANJE

Kot smo že rekli, je bil p. Sodja izred¬
no podjeten človek; organizirat je prvo
binkoštno srečanje v Vadsteni 2. junija
1974. leta, ki je zbralo blizu 400 Slo¬
vencev. Tik pred prvim binkoštnim
srečanjem v Vadsteni pa je pater Sodja
v Naši luči zapisal tole misel: „S skrbjo
in zaupanjem gledam na naše bin¬
koštno srečanje: če bomo skupno po¬
kazali dosti dobre volje, bo gotovo za
nas vse prisotne kar prijetno presene¬
čenje; vse je že pripravljeno: nastop
otrok, pevski zbor, kvintet, pijača in

jedača in posebno kos medsebojnega
razumevanja“ (junij 1974). Kako prav
je imel naš dobri pater Sodja! Po
prvem srečanju pa smo lahko brali tudi
komentar Slovencev iz Kopinga: „Res
smo kot izgubljene ovce, ker nimamo
stalnega duhovnika. Ponosni smo na
našega p. Janeza Sodja, ki žrtvuje za
nas toliko časa in poskuša z besedo
in dejanji premagati vse ovire, samo da
bi nas združil v pravo krščansko
družino

Omenili smo ustanovitev prvega slo¬
venskega društva na Švedskem, ki je
nastalo na pobudo slovenskih duhov¬
nikov. Omeniti moramo še nastajanje
ostalih slovenskih društev v tej deželi,
ki so se porajala v začetku 70. let v
različnih krajih. Slovensko društvo
Slovenija v Landskroni je nastalo kot
protiutež tedanjemu Triglavu na pobu¬
do Slovenske izseljenske matice pred
20. leti. Leta 1977 sta se obe društvi
združili v tretjeimensko društvo Lipa.
Društvo v Stockholmu je pred kratkim
proslavljalo 20-letnico, France Preše¬
ren v Goteborgu prav tako. Slovenija
v Olofstromu bo obeležila 20-letnico
drugo leto, Ivan Cankar v Halmstadu
je slavil 15-letnico lani, Planika v Mal-
moju pred nekaj leti, Simon Gregorčič
v Kopingu prav tako in Slovenija v Es-
kilstuni tudi. Društvo Savinja v Jdn-
konpingu je obstajalo le nekaj let, na
novo pa so ustanovili Slovensko-šved-
sko društvo v Helsingborgu 1990.

(dalje prihodnjič)

35

oglasi

• DRAGI ROJAKI, POTUJETE V ITA¬
LIJO? Na pragu domovine, v sre¬
dišču stare Gorice, ob lepem dre¬
voredu Corso Italia, Vas pričakujemo
v PALAČE HOTELU***, najboljšem in
največjem hotelu v mestu. Najmo¬
dernejši komfort (kopalnica, telefon,
radijski sprejemnik, barvna televizija,
mini bar, klimatizacija). Rojaki imajo
15 % popusta. - PH-PALACE HO¬
TEL***, Corso Italia 63, 1-34170 Gori-
zia, tel. 04 81 /821 66, telex 461154
PAL GO I, fax 0481 / 31 658.

• V večnem mestu Rimu pa Vam je
na voljo HOTEL EMONA***, prav tako
z vsem komfortom (kopalnica, tele¬
fon, radijski sprejemnik, barvna tele¬
vizija, mini bar, klimatizacija), sprejelo
pa Vas bo slovensko osebje. Rojaki
imajo 15 °/o popusta. — HOTEL EMO¬
NA***, Via Statilia 23, 00185 ROMA,
telefon 06 / 7027827 / 70227911, fax
06 / 7028787. — Pričakujemo Vas! —
Lastnik obeh hotelov: Vinko Levstik.

• Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v
domovino se Vam toplo priporo¬

čamo. — Obrnite se na naslov: Gebr.
HORŽEN, Mobeltransporte, Herder-
strabe 36, D-40721 Hilden bei Dus-
seldorf. (Telefon 02 1 03/44562).
— Informacije dobite pismeno ali po
telefonu v slovenščini ali nemščini.

• RAČUNALNIKI: Sinclair 48 K DM
245,—. Vse vrste Commodore,
Schneider, Atari RADIOAPARATI, AV¬
TORADIO Hi-Fi. Razni stroji in orodje.
Eksportni popust. — Jode Discount
Markt, Schvvanthalerstr. 1, 80336
Munchen 2, BRD.

• PREVODI — Sodno zapriseženi
prevajalec za nemščino mag. Slavko
Kessler vam uradno prevede vse
vrste listin in strokovnih besedil.
80538 Munchen, Liebigstr. 10, tel.:
089 / 22 19 41, faks 089 /
29 16 16 27.

• V centru Maribora prodam novej¬
še 4-sobno, komfortno stanovanje.
Lahko tudi zamenjava za hišo v

mestu. Telefon 00386 / 62 / 514 06,
Silva Kranjc, Trčava 271, Maribor.

• PRODAM dvostanovanjsko hišo

na 90 m 2  velikem zemljišču med
Ljubljano in Kamnikom. Cena:
450.000 DM. Informacije: tel.

061 / 727 077.

• Na Trnovem pri Gorici PRODAM
takoj vseljivo hišo (150 m 2  z garažo
in 100 m 2  vrta). Cena: 37.000 DM.
Zelo lep turistični kraj. — Informaci¬
je: Francija, tel. 93 / 54 81 91.

• PRODAM 6 let staro hišo (11 x 8
m) in 4 ha zemlje. Cena: 235.000 DM.
— Informacije: tel. 003868 / 40 338,
Št. Rupert na Dolenjskem, Slovenija.

Če potujete v Munchen,

Vas pričakuje
HOTEL ERBPRINZ
Sonnenstr. 2, 80331 Munchen 2
tel. 089/59  45  21.
Družina Zupan

PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno
na najbližjega.

ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku,
ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke.

NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte, da ste Slovenci. Pri izpolnjevanju vseh formular¬
jev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija.

MALE OGLASE sprejema uredništvo .Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100
besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih
šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati.
Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov
oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih, pristojbino za dvoje pisem za tujino.

vsaj majčkeno se nasmejčkajte!

Pri uri računstva napiše učite¬
ljica na tablo: ,2:2“. Potem vpraša
učence: .Kaj to pomeni?“

Učenec iz zadnje klopi: , Delitev
točk  — igra neodločena."

o

Pevca se pogovarjata.

Jo je že prav, da nas najini navi¬
jači vidijo enkrat nastopiti skupaj.“

. . . toplo ... še bolj. . .

,Kako najini? Mislim, da je tvoj
na počitnicah."

o

Zdravnik meri bolniku pritisk.

,Ne vem, ali je moj aparat po¬
kvarjen ali pa ste vi mrtvi."

o

„Mama, tukaj berem, da v gleda¬
lišču iščejo nove statiste. Kdo so
to?"

„ Ljudje, ki le okrog postajajo in
nimajo nobene besede."

,Ali ne bi bilo to nekaj za očka?"

o

„V kazalcu imam iver."

„ Najbrž si se po glavi popraskal. ‘

o

Mati pride vsa obupana k razred¬
niku svojega sina: .Kaj res ni nobe¬

ne možnosti več, da bi moj sin
lahko razred izdelal?"

„ Nobene. S tem, kar vaš sin ne
zna, bi lahko še dva učenca ob¬
sedela."

o

Vaški zdravnik pripne na vrata li¬
stek: „Sem na kosilu v krčmi ,Pri
vrčku'. Če ne znate brati, izročite
listek županu, da vam ga prebere."

o

Bojazljivi fant sedi v letalu zraven
zelo mične mlade dame, a nima po¬
guma, da bi jo nagovoril. Čez nekaj
časa pa le zbere korajžo:,Oprosti¬
te, gospodična, ali tudi vi potujete
s tem letalom?"

o

Po ropu banke manjka v blagajni
en milijon in pol tolarjev. Direktor
banke pravi časnikarju: „Napišite,
da je neznanec v banki oropal tri
milijone tolarjev, da bo imel tat vsaj
doma cirkus."

o

„ Na svojo tajnico se lahko popol¬
noma zanesem: že dvajset let dela
vedno iste napake."

o

Jasnovidka: „Vidim nekaj stra¬
šnega: vaš mož bo jutri umrl."

Jo vem sama. Zanima me, če
bom oproščena."

o

Žena možu: „ Dragec, danes sem
porabila zadnji krompir."

„No, hvala Bogu, potem je pa
kad končno prazna in se lahko spet
skopam."

o

„Kje imate, prosim, psa, ki je

dobil nagrado najboljšega čuva¬
ja?"

„Ponoči so ga ukradli."

o

Kmet se ga je pošteno nasrkal.
Sredi vasi sreča župnika. Ta mu
reče: „Spet pijan!"

Kmet žareč od veselja: „Jaz tudi,
gospod župnik, jaz tudi."

o

Tine in Tone praznita kozarčke
pri točilni mizi. Naenkrat se Tine
prevrne s stola in obleži na tleh kot
mrtev.

Tone natakarici: „ Pri Tinetu mi je
tako všeč to, da točno ve, kdaj ga
ima zadosti."

o

Jasnovidka: ,Odgovor na dve
vprašanji stane 100 tolarjev."

Stranka plača in pravi: ,Ali se
vam ne zdi to nekoliko veliko?"

„Ja, se mi zdi. In drugo vpraša¬
nje?"

o

,Obtoženi ste, da ste sosedu
ukradli pozavno, ko sploh ne znate
nanjo igrati."

„Sosed tudi ne."

o

Oče obišče svojega sina v me¬
stu, kjer ta študira. Vlak pripelje
zgodaj zjutraj in oče se takoj napoti
k sinu. Ko pozvoni, se pojavi na
vratih gospodinja.

Oče: „Ali ne stanuje tu študent
Rot?"

.Ja. Kar noter ga prinesite in ga
položite v prvo sobo na desni."

Erscheinungsort: Klagenfurt
Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt
Viktringer Ring 26

P. b. b. _

SLOVENSKE KATOLIŠKE ŽUPNIJE PO EVROPI

SKM  = Slov. kat. misija, SPC  — Slov. pastoralni center, SDU  = Slov dušnopastirski urad

ANGLIJA

SKM, LONDON SW9 Ols, 62, Offley Road, tel. + faks 071-735-6655,

Stanislauv Cikanek
AVSTRIJA

SPC, A-1050 WIEN, Einsiedlergasse 9—11, tel. 0222 - 55 25 75, Anton Štekl
SKM, A-8020 GRAZ, Mariahilferplatz 3, tel. 0316 - 91 31 69 - 37,

p. mag. Janez Žnidar

SKM, A-4053 HAID b. Ansfelden, KirchenstraBe 1, tel. 07229 - 88 3 56 - 3
(ob petkih popoldne in ob sobotah), Ludvik Počivavšek
SKM, A-6800 FELDKIRCH/Vorlarberg, Herrengasse 6, tel. 0 55 22 - 73 1 00

in 34 8 50, Janez Žagar

SDU, A-9800 SPITTAL/Drau, Fridtjof-Nansen-Str. 3

BELGIJA

SKM, B-3630 EISDEN, Gulil. Lambert laan 36, tel. 089 - 76 22 01, Vinko Žakelj
SKM, B-6200 CHATELINEAU, 10, rue de la Revolution, tel. 071 - 39 73 11,

Kazimir Gaberc
FRANCIJA

SKM, F-92320 CHATILLON, 3, Impasse Hoche, tel 1-42 53 64 43,
faks  1-42 53 56 70, prelat Nace Čretnik, Silvo Česnik, Martin Retelj

SKM, F-57710 AUMETZ, 9, rue Saint Gorgon, tel. 82 91 85 06, Anton Dejak
SKM, F-57800 MERLEBACH, 14, rue du 5 Decembre, tel. 87 81 47 82,

Jože Kamin

SKM, F-06300 NICE, 17, rue de Sospel, tel. 93 56 66 01, Franjo Pavalec
HRVAŠKA

41090 ZAGREB, Vrapčanska 114, Andrej Urbanci,  CM, tel. 041 - 156 573
ITALIJA

SLOVENIK, 1-00178 ROMA, Via Appia Nuova 884, 06 - 718 47 44,

faks 06 - 718 72 82, msgr. dr. Maksimilijan Jezernik
MILANO: msgr. dr. Oskar Simčič,  Corte S. Mario 7, 43100 Gorizia, tel. 0 418 - 32 123
NEMČIJA

Msgr. dr. Janez Zdešar,  Rosenstr. 26, 85551 Heimstetten b. Munchen,
tel + faks 089 - 90 30 050

SKM, D-10829 BERLIN, Kolonnenstr. 38, tel. 030 - 784 50 66,
faks 030 - 788 33 39, Martin Horvat,  tel. 030 - 788 19 24
SKM, D-46149 OBERHAUSEN, Oskarstr. 29, tel. 0208 - 64 09 76,

Janez Pucelj,  tel. + faks 0208 - 644 277, Stanislav Čeplak,  diakon
SKM, D-50674 KOLN, Moltkestr. 119—121, tel. 02 21- 52 37 77, Martin Mlakar
SKM, D-60596 FRANKFURT, Holbeinstr. 70, tel. 069 - 63 65 48,

Janez Modic,  faks 069 -

SKM, D-68159 MANNHEIM, A 4, 2, tel. 06 21 - 28 5 00, Bogdan Saksida

SKM, D-85055 INGOLSTADT, Feldkirchner Str. 81, tel. 08 41 - 59 0 76,

Stanislav Gajšek,  tel. in faks 0841 - 92 06 95
SKM, D-70184 STUTTGART, Stafflenbergstr. 64, tel. 07 11 - 23 28 91, Ciril Turk,
tel. in faks 07 11 - 2 36 13 31

SKM, D-72764 REUTLINGEN, Kramerstr. 17, tel. 07 121 - 45 2 58,

Janez Demšar,  UrbanstraBe 21, D-72764 Reutlingen, tel. 07 121 - 44 7 89
SKM, D-86199 AUGSBURG, Klausenberg 7c, tel. 08 21 - 97 9 13, Jože Bucik
SDU, D-89073 ULM, OlgastraBe 137, tel. 07 31 - 27 2 76, Jože Bucik,
voditelj dr. Marko Dvojak

SKM, D-80538 MUNCHEN, Liebigstr. 10, tel. 089 -22 19 41,

faks 089 - 29 16 16 27, Marjan Bečan
NIZOZEMSKA

SKM, B-3630 EISDEN, Gulil. Lambert laan 36, 089 - 76 22 01, Vinko Žakelj
ŠVEDSKA

SKM, S-411 38 GOTEBORG, Parkgatan 14, tel. 031 - 11 54 21, Zvone Podvinski
ŠVICA

SKM, CH-8052 ZURICH, Schaffhauser Str. 466, Postfach 771,

tel. 01 - 301 31 32, faks 01 - 303 07 88, p. Robert Podgoršek,

Seebacherstr. 15, Postfach 521, CH-8052 Zurich, tel. 01 - 301 44 15

SKM, CH-4500 SOLOTHURN, Kapuzinerstr. 18, tel. 065 - 22 71 33,

p. Damijan Frlan

KATOLIŠKO SREDIŠČE SLOVENCEV PO SVETU, 61001 Ljubljana, Poljanska 2,

tel. + faks 061 - 13 32 075, voditelj: Janez Rihar,  61120 Ljubljana, Nove Fužine 23,
tel. 061 - 454 246, faks 061 - 446 135