651 PODČLOVEK listo, biološko dozdevno popolnoma enako¬ vrstno naravno bitje, z rokami, nogami in neke vrste možgani, z očmi in usti je popol¬ noma druga, strašna kreatura, je samo izmeček človeka s človeku podobnim licem — duševno pa na globji stopnji, kakor vsaka žival. V notranjosti tega bitja kruta zmeda divjih neustavljivih strasti: brezimenska razdiralna volja, najprirnitivnejše poželjenje, najvidnejša nesramnost Podčlovek — drugega nič Kajti ni vse enako, kar ima človeško lice. — Gorje temu, kdor to pozabi! Kar ima ta zemlja velikih del, misli in umet¬ nosti — človek si je to zamislil, ustvaril in dokončal; mislil je in izumljal zanj je obstojal samo en cilj: Dvigniti se z delom v višje ži¬ vljenje, izoblikovati nezrelo, nadomestiti z boljšim nezadostno. Tako je rasla kultura. Tako so nastali plug, orodje, hiša. Tako je postal človek družaben, je nastala družina, nastal narod, nastala država. Tako je postal človek dober in velik. Tako se je dvignil daleč nad vsa bitja. Tako je postal bližnji Boga! Toda tudi podčlovek je živel Sovražil je delo drugega. Divjal je zoper to, naskrivaj kot tat, javno kot obrekovalec — kot morilec. Pri¬ družil se je sebi enakim. Zver je klicala zver. — Nikdar podčlovek ni miroval. Kajti rabil je poltemo, zmedo. Izogibal se je luči kulturelnega napredka. Za samoobrambo je rabil močvirje, pekel, a ne sonca. — In to podzemlje podljudi je našlo svojega vodjo: — Večnega Žida! Ta jih je razumel, ta je vedel, kaj so hoteli. Podpihoval je njihova najpodiejša hotenja in poželjenja, poklical je grozo nad človeštvo. V zgodovinskem času se je začelo z uničeva¬ njem Perzijcev, s purim-praznikom, prvim poveličevanjem organiziranega množinskega umora. 75000 arijskih Perzov je padlo kot žrtev židovskega sovraštva. Še danes praz¬ nuje židovstvo to dejanje groze kot svoje največje „versko“ slavje. Večno je sovraštvo podčloveka zoper svetle postave, nosilce luči. Večno grozi iz puščav propast zahoda. Večno se zbirajo v daljnih stepah sile uni¬ čevanja, zbira Attila in Džingis kan svoja hunska krdela in divja preko Evrope, pušča¬ joč za seboj živo apokalipso, ogenj in smrt, posiljevanje, umor in grozo, da bi se svet luči in tisočerega znanja, sile napredka in človeške veličine pogreznile nazaj v prepad prastanja! Večno je hotenje podčloveka: Da bi bila zopet puščava tam, kjer je še pravkar luč vzvišenega spoznanja ustvarjajoče raz¬ svetljevala temo, potem bi bil dosežen njegov zadnji cilj, zmešnjava. Tako se vrši tisočletja po strašnih, neprera- čunljivih zakonih borba obeh nasprotnih tečajev, se najde vedno znova kak Attila, kak Džingis kan, ki prebije vrata Evrope, ki pozna samo eno: Popolno uničenje vsega lepega! Utelešenje te razdiralne volje se imenuje danes bolševizem! Toda ta bolševizem ni pojav časa. Ni produkt naših dni! Tudi ni novost v okviru človeštva. Temveč je tako star, kakor žid sam. Pot pa mu pripravljata Lenin — Stalin. / Ruski prostor s svojim rodovitnim naročjem črne zemlje bi bil lahko pravi raj. Tostran in ostran te meje je ista zemlja in vendar do današnjega dne slabo izkoriščena tla, zapuščena, divje zanemarjena dežela. Ta zemlja, kateri je bolševizem vtisnil pečat kulturne sramote, je brez primera. Ruski prostor je večna obtožba podčloveka in njegovega gospostva. Vzhodna Evropa — ne dvigne se iznad neke gotove primitivnosti. Videla je samo zmešnjavo, kajti pri¬ manjkuje ji človek, dragoceni nosilec kulture, ženij, ki sistema polno vodi podvig, ki zapoveduje smi¬ selno izkoriščanje neizmernih zakladov in rodovit¬ nosti tal. Ta dežela je poznala po svojih židovsko- bolševiških priganjačih samo sile neustavljivega roparskega gospodarstva in najbolj zverinskega voj¬ Velikonemška vojska s svojimi zavezniki obsodila na pogubo. Če bi ti, na stopnjo vzhodnoevropskega podčloveštva pogreznjeni elementi, ki ljubijo samo zmedo, da lahko žive, postali gospodarji nad to deželo, bi se kmalu pokazala ista slika, kakor v do¬ movini bolševizma: Zapeščene reke, zanemarjena, nerodovitna dežela, nepopisna beda, uničevanje in- dividuja, na stopnjo živali potisnjeni, vsake lastne volje oropani ljudje. Oberkraineiji, naj bo to Vaša bodočnost? Oglejte si zastopnike bolševizma na sledečih straneh tega zvezka. Primerjajte nasprotja in doumeli boste, da je lepa bodočnost Vas in Vaših otrok lahko zasi- gurana samo v Velikonemškem Reichu, v novoure- jeni Evropi, osvobojeni bolševizma in plutokracije. nega oboroževanja s ciljem, uresničiti bolševiške sanje o svetovnem gospostvu. Vedno znova je zmagovala v tej deželi sila teme in v vrtincu divje, zverinske blaznosti so nesmiselno umorili duha, ki je bil poz¬ van na pomoč. Tudi pri kul¬ turnih narodih Srednje Ev¬ rope so se vedno znova našli podivjani, zverinski elementi — izrodek člo¬ veštva —, s ciljem, vihteti bolševiško bakljo požiga, prinesti bolševizem in s tem zmešnjavo v dežele. Kar se danes odigrava v divnih gorah in gozdovih Ober- kraina, ni ničesar drugega, kakor smrtni krč bolše¬ vizma, katerega je močna Bojna napoved podčloveka se je začela s strašnimi ježami Atile in Džingis- Kana. Na grdih malih stepnih konjih, skoraj zaraščeni s kožo svojih živali so drvela hunska krdela proti Evropi; njihove oči so žarele v krvoželjnosti, in za njimi je ostalo samo pustinja, umor, požig in uničenje. Rusija je postala torišče, na katerem so se rodili nauki podčloveka — nihilizem (zani¬ kanje vsega) in bolševizem —. Vedno znova vžiga z divjim navdušenjem sodrga bolševiškega kova sliko nekega na prevrat pripiavljenega vzhoda. Vzklikajoč si želi sovjetski pesnik Peter Orješin: ..Sveta mati zemlja se stresa pod korakom mnogih miljonov nog. Polmesec je zapustil mošejo, križ cerkev. Konec Pariza je blizu. Iz stepe se dviga dim žrtve, ki je daro¬ vana novemu Bogu. London naj se pogrezne v valovih. Berlin naj bo raz¬ rušen. Sladka bo bolest plemenitih, ki bodo padli v boju Krdela bodo divjala z Mont Blanca navzdol skozi zlate božje doline Tudi Kirgizi bodo molili za novi čas." Da se ta „želja" bolševiškega pesnika ne izpolni, zato se bori Reich in z njim zvezani mladi narodi. Njih vseh vodja, poose¬ bljena groza, mojster orga¬ niziranega množinskega umora, večni žid. To je bitje pragozda, kakršno je pred milijoni let prvič dvi¬ gnilo svoj topi pogled k zvez¬ dam, predno je zapustilo svojo goščavo. Danes pa ne nosi več kamenite sekire v rokah in ne teka več na pol nag skozi gozdove; skril se je v obleki meščana .. . Ta finski častnik, ta španski ribič, ta nizozemski kmet, ta mladi Italijan, ta severnonemški kmet, ti vsi, ljudje vseh evropskih narodov in ras, naj bi bili po volji podčloveka iztre¬ bljeni s te zemlje. Nikdar popreje ni bilo jasnejših front: Tam izmeček člo¬ veštva, tukaj skupnost usode visoke, vrstnopo- vezane krvi. Popolnoma siguren je hotel biti tokrat Žid, in oborožil V. tisočerih postavah se je nahajal ta židovski priganjač je svoja krdela z orožjem, katerega število in moč svet pri četi, od moštva čete do poveljnika armade, toda vedno še nikdar popreje ni videl. močnejši, kakor vsakokratni vojaški vodja poveljnik. Sam se je napravil za oficirja. Z naperjenim samokresom je bil zadnja grožnja vojaštva, ki se je opotekalo naprej. Ostal ja priganjač, zadnji gospodar nad življenjem in smrtjo. Nemški oficir . . . mož Waffen-$| . . . letalec strmoglavnega letala . . , podmorniški poveljnik, ti, predstavniki nove nemške vojske, so se postavili v bran rdeči armadi in pre¬ prečili, da bi prišla nad Evropo blaznost. Pa naj se sedaj imenujejo Churchill Roosevelt ali La Guardia. Za nas sc izmeček človeštva. Oni stoje za Stalinom, podčlovekom št. 1. Oni so zavezniški bratje in tovariši! Žid ostane žid podčlovek podčlovek In na tem ne spremeni tudi plašč srednje- ali zapadno- evropske kulture ničesar. • rva žrtev bolševizacije pa bi bila žena! Ona, nosilka plemena, čuvarica kulture, bi morala izginiti! Po volji Žida naj bi posiljena, osramotena in pokvarjena koncem koncev predstavljala sovjetski ideal: Zločinsko puškarsko baburo, partizanko in cipo v eni osebi. vera in lepota teh nemških deklic: Vse naj bi ugasnilo, vse naj bi se iztrebilo s te zemlje. Roko v roki s tem pa bi hodilo sistematično uničevanje mater prihaja¬ jočih rodov. To je zrcalo sovjetske »državne mladine"! To so posledice od Židov načrtno razdejane družine! — Tega morja prelitih otroških solza tudi stoletja ne morejo posušiti. Ti desetletni so v strahotah sovjetskega pekla pač najstrašnejša obtožba zoper to kletev človeštva, ki sploh lahko obstoja. je kolektivirana, majhna kreatura bede, katero je Žid brez pomisleka propagiral. To strahotno, umazano, nesrečno bitje z mrtvaškimi očmi je sovjetski otrok, . . . Mi pa vemo, kaj imamo v materah naroda. — V njih spoštujemo večno rodovitne izvore neminljivega življenja. — Materinstvo poznamo kot največjo srečo tega sveta in z neskon¬ čnim pomirjenjem spoznavamo, da se je ženska mladina arijsko-evropske družine narodov zopet zavedla svojega poslanstva. Povsod ista materinska sreča — v Švici . . . na Nizozemskem . . . v Nemčiji in na Danskem WI1 obvarovati našo solnčno mladino Dragoceni zaklad vseh evropskih narodov so otroci, zavetje pa je družina. Naše matere naj prebivajo večer svojega življenja dobro oskrbovane in brez skrbi. Mnogo smo vedeli strahotah Sovjetske unije, toda vseeno je bilo to malo v razmerju s tem, kar se je v resnici skrivalo za tem krvavorde čim zastorom. 6 milijonov nemških vojakov pa je vrglo pogled za te vino bodo tudi v besedah fanatični poborniki podčloveka. zavese in po svoji vrnitvi v domo Tako izgleda v notranjosti tistih tisočih človeških pasjih koč Med cunjami, umazanijo in mrčesom — ljudje. Mesto oprave nam kažejo gole stene sovjetske propagandne risbe. Vse skupaj pa so smatrali prebivalci teh lukenj za blagoslov svojega režima. Iz nesnage, odpadkov in cestnega blata si išče sovjetski državljan vsakdanji kruh. Žive z dneva v dan, iz roke v usta. Nihče ne ve, kaj mu bo prineslo jutro . . . Evropsko stanovanje je mesto kulture in čistoče. v Svetlobo in sonce vdihavajo milijoni naših najmanjših, njim je prihranila dobrotna usoda in roka mogočne države življenje v sovjetskem peklu. Neprimerna je razlika v drži in izrazu te bavarske kmetice in tiste ..meščanke" Sovjetske unije. Medtem, ko doseže nordijsko ljudstvo, kakor to delavno, zmožnofinsko podeželsko prebivalstvo, s štedljivostjo in založnim gospodarstvom blagostanje, živi sovjetski suženj slabše od živine. s e Nepredstavljiv pekel so bila sovjetska mesta, kjer so se stekali milijoni z dežele pregnanih ljudi in životarili v zatohlih, temnih kletnih luknjah. V Sovjetski uniji se ne sprašuje dolgo po ležišču. Če je deska ali slamnjača, je dobro. Če pa se leži na cesti, se tudi nihče ne briga zato. To je postalo iz ruskih kmetov, ki so se, pregnani od hiše in kmetije, zatekli v sovjetska velemesta. Pogled nanje je posmeh človeškemu dostojanstvu in pravičnosti. Ni bilo veliko „Intou- rist-potnikov“, ki so zašli s ceste Potem¬ kinove previdnosti. GPU jim je preveč visela za petami. Če pa se jim je enkrat posrečilo, potem jih je napadla najbolj zapuščena mladina sveta. Dom in vrt, razvedrilo in veselje so podčloveku neznani pojmi, zato se jih odpravi ali kolek- Te delavce in delavke bi sovjetski sistem pobil ali v najboljšem slučaju kolekti- viziral. Stiska, beda in lakota bi v bodoče spremljale te delavce, ki med težkim tivizira. dnevnim delom počijejo pri skupnem jelu. Na tisoče žive zariti v zemljo in skriti pod deskami, cunjami in nesnago. Ce imajo srečo, pričakujejo iz te perspektive svoje zemeljske luknje večer svojega življenja. V večini pa so tisti milijoni, ki pričakujejo v prisilnih delavnih taboriščih Urala in Sibirije bedno smrt lakote in muk. V brezupnih luknjah, ki ne zaslužijo več imena stanovanje, živi ljudstvo živalim podobno življenje. Kar pa je še kmet s težavo pridelal, mu vaški Sovjet takoj odvzame. Obraz tega starega Grka, HS Lastni pridelek teh madžar¬ skih kmetic bi bil uničen, če bi žid v ozadju tega nečlo¬ veškega plazu prebil jekleno steno te edinstvene obrambe. drža teh pommerskih ribiških zakoncev izraža nazornost in veselj nad mirom življenskega večera. Pestrost in veselje do življenja te slovaške mladine bi si¬ gurno vodila k prisilnemu delu, izgnanstvu in s tem v gotovo smrt Le predobro se je posre¬ čilo Židu v Sovjetski državi izkoreninjenje človeka. Smrtni sovražnik sovjet¬ skega sistema je bil kmet. Pogreznil se je na stopnjo čredne živali. Vzeli so mu vso posest. Postal je suženj in delati je moral samo za svojega židovskega moj stra. S sistemom in surovostjo so ga ožigosali za proleta. Če je hotel ali ne, gnali so ga s kolhoza v kolhoz; nič ni bilo njegovega, ne zemlja, ne hiša. Njegovo plačilo pa je bila v vsakem slučaju skleda redke juhe iz ..ljudske kuhinje”. Ali je bilo potem čudo, če je raspadla hiša in vas, če so si ljudje kopali svoja bivališča vedno globlje v zemljo in vodili skoro podzemeljsko življenje; saj se je glasilo geslo: Samo ne vzbuditi pozornosti! Dnevi žetve na lastni zemlji — in vendar delajo istočasno za ves narod, za vso Evropo. fer, <• • S ponosom gre nemški kmet preko svojega polja in žanje svoje žito. Nemška kmetija, med cvetočimi travniki in drevesi, med griči in gozdovi, je dragulj nemške pokrajine, brez katerega si rodovitnih širjav našega Reicha ne moremo zamisliti. Da ostane Vam go¬ renjski kmetje in Vašim otrokom do¬ movina, Vaše lično kmečko posestvo in Vaša zemlja ohra¬ njena, zato skrbi Reich in Vas brani... Mitterdorf v Wocheinu Kronau ob Wurzener Sawi Kronau s Škrlatico ... v nasprotju z rO' kovnjači, ki Vam hočejo pripraviti usodo zasužnjenih bolševiških kmetov v nepopisno uma' zanih ilovnatih ko' libah To je gradbeni materija! za hiše neke sovjetske naselbine. Po nekaj letih te borne koče zopet razpadajo. Tako enostavno bivajo in žive kmetje kot hlapci sovjetov. Iz teh razpadlih kmečkih hiš so sovjeti odgnali ruske kmete na državna posestva v tako zvane žitne tovarne. To so bila torej »udobna stanovanja" sovjetskih de¬ lavcev. Skrival? so se vi¬ seča, neverjetno umazana in življensko nevarna za kričečimi, sijajnimi pročelji rdečih hiš stranke ali mo¬ gočnih tovarniških naprav Sovjetski delavec je živel slabše od bušmana. Toda smel je vsako jutro in vsak večer upanja poln gledati iz svoje beračije nasproti ležeča, sijajna pročelja svojih strankarskih mogotcev! Nam se ta bedna mesta ne zde pripravna niti ne za nameščenje naših domačih živali. Nemški delavski in velemestni otrok nikdar ne izgubi zveze z naravo. Čiste in svetle so hiše gorenjskih mest. (Slika: okrožno mesto Stein.) Še vedno stoji nemško malomesto s svojimi strokovnimi hišami in sta¬ rimi trgi snažno in čedno, kakor postavljeno iz škatije igrač v pokrajino Tako poje židovski sovjetski pes¬ nik. Vemo, kaj hoče reči. Vemo, da ni Žid posilil samo Človeka, narave, vasi in mesta, temveč da tudi s Svojimi umetnostnimi pri¬ zadevanji ni prišel nad najprepro¬ stejšo stopnjo kakega bušmana! „V imenu našega jutra hočemo požgati Raffaela? razdejali zbirke in uničiti visokocvetočo umetnost. Deklice, v bodočnosti cvetoči državi, bodo lepše še. kakor Milanska Venera!" Umetnost arijsko-evropskega človeka pa išče naravnozakonito, bojevito in lepo. In ona ures¬ niči sanje na tem svetu. Dva ppdčloveka „Bog to pomeni nespamet, strahopet¬ nost; Bog pomeni nasilje in bedo; Bog je slab. Zame velja: Lucifer, satan! In kdorkoli si, ti si duh, katerega je vera mojih očetov zoperstavljala Bogu in cerkvi!" reče Žid Ker sovraži Žid in podčlovek vse božje in ves božanski red, ni samo oplenil cerkva, jih spremenil v tovarne in brezbožna propagandna mesta, temveč v največje zadoščenje mu je bilo, da je mesta božjevernosti, tam, kjer so ga največ motila, enostavno pognal v zrak. Arijska Evropa pa se odlikuje s tem. da pusti vsakemp svojo versko svo¬ bodo. Danes, kakor pred stoletji, se dvigajo v nemško pokrajino ponosne priče mogočne srednjeveške cerkvene gradbene umetnosti, pada danes, kakor nekoč, svetloba skozi pestra okna na gotske stebre.