LISTEK Mirosava Kvedrova: Danici Šolarjevi v spomin in siovo. »... v ravnine solnčne zemlje so te skrili...« » ... in ti ne veš, ljuba Danica, kako lepa je jutranja zarja v Beli Krajini. Visoko na nebu žari Jupiter in na tisoče drobnih zvezdic mižika v zasluteno zoro, kakor nežna, sladka očesa otrok, ki se zjutraj, zaspano še, ozirajo- na svojo mamco, se ji smehljajo in vabijo ljubeče srce y objem in v povest o sanjah in krilatcih. Zvezdice trepečejo in migljajo, polje spi, odeto v šlaraste meglice, šurraii gozdovi snivajo, v gajih srebrnih brez šcpeče, kot da se poslavljajo vile, da zvečer, v noči, ob svitu mesečine zopet pridejo na vasovanje s čudovitimi povestmi..-. Tam na iztoku, nad hrvatskirai griči |n gorami se raztegne trak rahle svetlobe in zvezda Danica priplava na obzorje s svojim svetlim bleskom in žarom. Vzdiguje se više in više, pred njo se umika noč, za njo vstaja jutro; v dolgih črtah se za- sveti obzor, škrlatnolilasti oblaki se prelivajo v močnejse barve, iztok žari, gori v ognju solčnega voza, ki gre svojo pot; v moči solnčne svetlobe zbledeva zvezda Danica - - in izgine... Tako sem ti pisala pred nedavnirfi časom in ti, Ijuba Danica si zastavila pero v tožne besede: Ne piši o zori iu zarji, piši o temni ivoči, o viharniii oblakih, o blisku in giomu, o nioči in sili vsch vas, ki dihate svobodni zrak, nii pa vzdišemo in ječimo na kraških tleh in hrepenimo po srečni zvezdi... Sama noč je to naše vzdihovanje, to noč ni zvezd, te noči ne prebudi dan, le v srcu je ena sama želja. ena sama misel: iz sužanjstva v svobodo... Zdaj šeie vem, kako neskončrio ljubim to ubogo kraško zemljo, te kamenite vrhove, to kraljestvo burje, ki pribuči, zatuli, stresa svet, pcje in rjove svojo divjo pesem.Zapodi se /. vso silo na Adrijo in tuli in joka in nri plakamo ž njo ... Burja rjove. kakor da mora prepoditi volčjo svojat in Jadran šumi in buči... V naših srcih vstajajo povesti o silnih junakih in čakamc in hrepenimo po svobodi... za sužnja ni rojen Jugoslovan ... piši mi o gromu, o junakih s težkim buzdovanom, ki bo pal, ker mora pasti na naše okove, da bo svobodna naša zemlja, te kraške skaie in prosta pot na sinji Jadrana... Tudi danes je odjadrala noč, zažarela je zvezda Danica, vrhovi gozdov so se obražali na obzorju kot črne misli, vstal je dan in zvezda Danica ;e zbledeia Ln izginila... Danica! Nikdar ne bi zaslutila v najoddaljenejši misli, da bom ob nastopu v življenje na samostojno pot, pisala prve vrste tebi v spomin in slovo. Cvetela, dehtela '*_ pomlad in vabila v svoje razkošje, meu cvet in vonj. v templje gozdov, ki so se odevali v nežno zelenje. Takrat je še besnel bojni grom in tvoj notranjski kraški svet je bil svoboden in prost, te^tvojo solnčno Oorico, kamor si tako hrepenela, je odeval teraan oblak. Stisnila se čelo v ostre gube, hipoma se zamislila v usodo domovine, a zjasnil se je tvoj ljubki obraz, zazibali kodri in tisti sveži smeh, ki je razodeval tvojo veselo nrav, tisti smeh se je razlil na lica, oči, usta, in zapela si: »Kada, bračo, grozfia zima prodje, zima prodje, Gjurgjev danak dodje, te se gora preobdjene listom, a zamljica travom i cvijetom, i zapoje tica ševrljuga...« Odpevale so ti ptičice in brzonoga veverica je postala na deblu. Nadaljevala si, kar ti je pri.šlo na misel. Zavrisnila si tja v pomladni solnčni dan in tvoj mili glas je zvenel: »Jer tko aaš je, pjesmu Ijubi, i u putu i u kuči, i na radu, na dangubi, mi smo narod pjevajuči.« In govorila si: »Mi nismo zato na svetu da prelivamo kri in da izginemo v morju potujčevanja; ne — zato smo tu, da čuvaiito dedovino naših dedov. V dalji se dani in znamenja na nebu kažejo na srečo domovine. Na hiljade nas je, na hiljade nas bo! Le poglej to dcco, to našo deco, ki teka in se igra v parku; sami cveiovi, same rožice. Ej in tako drobno dečad bom vzgajala, polnila nežna srčeca z ljubavjo do domovine. Takrat born srečna, tako srečna,« si govorila vzhičeno, glas se ti je tiesel, pobožala si glavico rnale deklice in požurila svoj korak, kakor da se ti mudi do cilja... »Sami cvetovi, same rožice,« si rekla ti, sama cvet, roža, zelen rožmarin ... Uboga moja tovarišica! Danes leži prcd menoj tvoja zadnja karta: Chevalierjeva »Pomlad«. Po zeleni trati stopa mladina, odeta v cvetje, deklice z venčki na glavi, dečki s polnirn naročjem rož, pojoč in vriskajoč v pornladni dan. Vse solnčno, vse svetlo hiti naprej... V ospredju stasita moška postava z mečem v desnici, poleg nje dekliški stas, s sklenjenimi roki na srcu, usta napol od- prta. kakor da zdajinzdaj vskliknejo: za tebe in tebi doinovina... in napisala si: naša iredenta -- na hiljade nas je, na hiljade nas bo! Poleg karte leži prstan, ki si nii ga podarila ob slovesu za spomin. Zdi se mi, da je vedno blesteče očesce zatemnelo, da je to tvoje oko, Dariica, ki zre na mene pred smrtnim bojem, ko si klicala s silnim hrepenenjem svojega ateka, svojo mamico, svoje drage in inene v upanju, da tvojemu srcu najdražji prepodimo belo ženo, ki ti ie prihajala nasproti ono usodepolno, nesrečno uro, ko si zastavila korak — na Marijin trg ... Danica. ti moja nesrečna Danica, na dan tvojega rokopa sem odbirala sad naših goric, da ti ga ponese Otilij v bolnico in si oliladiš pekoče bolečine .. Kako naj se potolažim, kc je uničeno tvoje lepo, mlado, kipeče življenje, polno najlepših nad? Zagrnila se je zemlja nad teboj in jaz kličeni tvoje ime v solnčni, jesenski dan. Nisem te videla trpeče, nisem te kropila, nisem klečala, s težko bolečino v srcu pred tvojim odrorn, nisem te spremila na zadnji potl... Vidim te veselo, pevajočo: »Kada, bračo, grozna zima prodje, zirna prodje, OjurKjev danak dodje ...« in žalostna misel hiti tja v pomlad, ko bo zopet zalenel log in gaj, travnik in vrt Tam nad ljubljanskim poljem se bo vzdi- ^oval škrjanček, kot nekoč in nekdaj, a tebe, ljubljena Danica. ne bo nikjer, nikjer... Pod hladno rušo boš spavala; — daj, tovarišica mila, spavaj mirno in sladko. Naj te ne teži zemlja, Danica! Na hiljade nas je, na hiljade nas bo, ki nosimo in bomo nosili tvoje misli, tvoje želje, tvoja hrepenenja v srcu in zanašali v mladino, dokler ne zasveti srečna zvezda vsepovsod, kjer _«. glasi naša beseda, naša pesem... Naša roka, roka hiljadov in hiljadov tovarišev in tovarišic, bo orala, naše srce bo sejalo seme, ki je stoletja kalilo v dušah trpečih, borečih, zatiranih, zasužnjenih... In tam čez tvoae kraške skainate vrhove bo zatulila burja svojo divjo pesem, zabučala bo Adri.a v naši v^eličastni pesini in krepka roka Jugoslovana bo vozila hrastov brod, čuvala ga bo inorska zvezda... V zlatem spominu na tebe, nas bo vodila pot na tvojo gomilo, na tvojo gomilo, ljuba Danica, ki Gi tako prerar.o izginila in ugasnila, ti, z-ezda edir.ka, tvojili neutolažljivih staršev, ti Ijubu tovarišica vseh onih, ki smo te ljubili in katere si ti Ijubila. Velika, globoka je naša bolečina, ie en svetel, kristalnočist žarek sije na njo:  zlat spomin, tebi, mila Danica!