A. Medved: Jesenska. — Poslednji cvet. — Očetu ob smrti.
511
Vsa župnija je bila vesela, ker se je odpeljal Poličarjev dijak v šolo, saj so bili prepričani, da bode pel novo mašo, več si pa niso želeli. Najbolj so bili pa veseli pri Poličarju.   Ona je jokala od
veselja, oče se je bil celo pomladil nekoliko. Micika, najstarejša sestra dija-kova, je pa dejala:
«Kmalu bom kuharica.»
(Konec.)
Jesenska.
ojesensko vreme, °^    Lastovk beg, Po gorah sleme Krije prvi sneg.
Cvetov pogreša,
Petja tic, Glavo poveša
Človek tožnih lic.
Kar da, nam vzame
Bežni čas, Spomine same
Zvesto pušča v nas.
A dan napoči,
Od srca Spomin se loči —
Mi pa od sveta
A. Medved.
Poslednji   cvet
ej)
o brdih se naslanja megla, Na zemlji vene cvet zatrt. Ne trgaj, deklica, cvetice, Ki sama še krasi ti vrt!
Le kratek ji je čas odsojen, Da vonja v tihi, temni svet, Spominja mrtvega nas cvetja, Ki skoro se ne dvigne spet.
Ne trgaj, deklica, cvetice, Jesen je tu in  slana ž njo. Vesela danes še precvita, Morda že jutri več ne bo.
A. Medved.
Očetu  ob  smrti.
)če moj, ostani boder!
Kaj bi pač nezmerno tožil, Kadar na mrtvaški oder
Truplo bodeš mi položil.
Na gomili rajši moli,
Da živim v nebesih večen. Vedi le, da tu nikoli
Ne bi mogel biti srečen.
V prsi mi srce je živo Vsadil Bog, nikdar rojeni,
Tebi, drugom neumljivo, Neumljivo tudi meni.
On ga vzemi, ki ustvaril Angeljev je svetle trume,
Ki srce mi je podaril, Ki jedini je razume.
A. Medved.