NEKATERE TEŽNJE V POIMENOVANJU PESEMSKIH ŽANROV PRI SLOVENCIH
Poimenovanje literarnih žanrov je starejše od literarne vede. Takoj ko nastane več literarnih del istega tipa ali enakega namena, se kmalu pojavi tudi skupna oznaka zanje. Takšno poimenovanje pa ni povsem slučajno, marveč se navadno drži nekih ustaljenih klišejev, za kar nam nudi zanimivo gradivo zgodovina slovenske verzifikacije.
Najstarejši zapisani oz. natisnjeni primeri slovenskega pesništva sodijo v okvir tako imenovane cerkvene pesmi. Ta izraz je mlajši in je posnet po nemškem terminu das Kirchenlied. Protestanti so rabili namesto njega oznako 'duhovna pejsen". Ker pa sta Juričič in Klombner leta 1563 naslovila pesmarico, ki sta jo izdala pod Trubarjevim imenom brez njegove vednosti. Ene duhovne pejsni..., se je Trubar v naslovih svojih publikacij izogibal tega pojma. V naslovu oficialne pesmarice, ki jo je prvič izdal 1567, nato 1574, za njim pa Dalmatin (1579, 1584) in sin Felicijan (1595), je namesto njega uvedel oznako »kersčanske pejsni«, 1567 je izdal Eno duhovsko pejsen zuper Turke..., 1575 Tri duhovske pejsni. Kljub temu se je v protestantski pesmarici pri poimenovanju posameznih pesmi le uveljavila oznaka 'duhovna pejsen'. 'Toda na tem mestu nas ne zanima poimenovanje celotnega pesništva, namenjenega petju vernikov pri verskih obredih, marveč označevanje njegovih posameznih žanrov. Tu pa moramo seči še v srednji vek.
Prve cerkvene pesmi so nastale v zvezi z največjimi prazniki. Takšna je tudi najstarejša zapisana kitica slovenske cerkvene pesmi v Stiškem rokopisu iz ok. 1440. Ta žanr prazniških pesmi in tudi posamezne najbolj priljubljene pesemske tekste so iz starejšega repertoarja prevzeli tudi protestantski pisci, z njim pa tudi oznake 'velikanočna pejsen'
' Naj dodam, da so vsi ti izrazi podani po slovarjili kot »izmišljotina, pripoved, bajka ipd.« še netermi-nološko, Primic pa jih je tu uporabil terminološko.
' Prešeren je še v Poezijah, 1847, obdržal izraz pravljica (mogoče zaradi metrike) in pravljičarjem.
253
(Cerin, Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric ..., ZSM 1908, št. 27, 28, 81—85), 'božična pejsen' (tam št. 20—23, 72—74), 'finkuštna pejsen' (tam št. 99). Celotno skupino so v naslovu pesmarice označili za »tih vegših godi... kersčanske pejsni«. Protestanti pa so takšen način pridevniškega označevanja žanrov h konstantni oznaki 'pejsen' prenesli od prazničnih pesmi tudi na druge frekventne tipe cerkvenega pesništva, ki so jih verjetno šele oni uvedli v slovensko slovstvo, kakor 'hvaležna pejsen' (Cerin, št. 18, 23, 97), 'troštliva pejsen' (tam št. 55), 'serčna pejsen' (tam št. 58), 'otročja pejsen' (tam št. 60), medtem ko utegneta biti oznaki 'pogrebska pejsen' (tam št. 67) in 'ohcetna pejsen' (tam št. 96) tudi starejšega in ne nujno cerkvenega izvora.
Takšen način označevanja nekaterih žanrov nabožnega pesništva je ostal v uporabi tudi v poznejšem slovenskem pismenstvu in književnosti, in sicer v tistem, ki se je opiralo pretežno na domače tradicije; v najbolj pretencioznih baročnih pesmaricah pa najdemo izključno po nemškem vzorcu povzeto naslavljanje 'pesem od...'. Značilno mešanje obeh načinov naslavljanja se vzdržuje v drobnih oficialnih katoliških pesmaricah, ki se od 1672 pojavljajo kot stalni dodatek lekcionarjem; jedro teh pesmaric tvorijo stare prazniške pesmi, označene kot 'anventna pejsem", 'božične pejsmi', 'velikonočna pejsem', ob njih se pojavljajo drugačni pesemski teksti, med katerimi so zlasti marijanski poimenovani praviloma 'pejsem od...'. Ilustrativen odsev takšne dvojne prakse naslavljanja cerkvenih pesmi je najstarejša bukovniška pesmarica, ki jo je sestavil oz. uredil 1754 podkloštrski mlinar Luka Maurer; v predgovoru je pojasnil svojo razvrstitev pesemskih tekstov: »Dokler pak sem jest tote bukli iz mnogaterah drugeh buku vkupej postabu inu zapisou inu sem vse v eno lipo ordengo postabu, nar poprej sem zapisov te svete binahtne pismi vse vkupe v eno ordengo, potem sem postabu postne pisme v svojo ordengo, da se morjo vse predoma dobiti, potem sem jest postabu velikonočne pismi tudi v svojo ordengo, de se (morjo) tudi vse vkupe dobiti, potem sem jest postabu (pismi) na v nebo hojena, potem sem jest postabu tri pismi od svete maše, potem sem jest postabu 14 pismov od Marije divice vse v eno lipo ordengo, potem sem jest postabu tri pismi od Marije Magdalene, potem sem jest postabu te druge svete pesmi čriz leto vse v eno lipo ordengo, da se morjo po vseh krajah peti per vsakaterej cir-kvi.. .« (Prim. Narodopisje Slovencev 11, str. 88.)
Vsaj v 19. stol., ko je ob načrtnejši skrbi za slovenski knjižni jezik spet prevladal takšen, lahko bi s pridržkom rekli 'ljudski' način poimenovanja žanrov cerkvene verzifi-kacije in naslavljanja tipičnih pesmi, pa se je pojavila tudi vse bolj izrazita težnja k osamosvajanju pridevniške oznake, torej k opuščanju brez potrebe ponavljajočega se samostalnika pesem. Tako najdemo v 'svetih pesmih' Blaža Potočnika (več izdaj med leti 1827 in 1874) oznake: 'večerna', 'zahvalna', 'adventna', 'postna', 'spokorna', 'velikonočna'. Tudi koroški zbiralec nabožnih in posvetnih ljudskih pesmi Matija Majar-Ziljski, ki je izdal Pesmarico cerkveno (1846, 1852^) in objavljal Pobožne pesni v svojem časopisu Slovjan (1874), je za naslove uporabljal oznake: 'adventna', 'božična', 'kolednička', 'postna', 'velikonočna'.
Enak način označevanja žanrov in naslavljanja pesmi se je v prejšnjem stoletju z razvojem slovenske umetelne poezije pojavil tudi v posvetnem pesništvu. V Krajnski čbe-lici najdemo razen Prešernove Soldaške (III) še Kastelčevi Pozimsko (II) in Pivsko (II). Pesme po Koroškim ino Stajarskim znane (1833, 1838^) vsebujejo tudi Andreašovo Večerno in Jarnikovo Pustno. V Novicah so tako naslavljali pesmi Matevž Ravnikar — Poženčan (Pastirska, 1844; Prediška, 1846; Fantovska, 1847; Dobrovoljska, 1848), Jovan Vesel — Koseški (Vojaška, 1845) Anton Zakelj (Pepelnična, 1846), Peter Hitzinger (Kovaška, 1856), Vojteh Kumik (Predpustna, 1856, 1857, 1858, 1859; Lovska, 1856; Rokodelska, 1860; Senoseška, 1860), v Drobtinicah pa Peter Hitzinger (Pastirska, 1848), Anton Oliban (Jutema, 1850), Jožef Virk (Vojaška, 1851; Zenitovanjska, 1857) in Jožef Hašnik (Knapovska, 1856; Spomladna, 1858). Ob takšnih samostojnih pridevniških oznakah pa se vzporedno pojavljajo tudi pri posvetnih pesmih celovite oznake, torej s pridevnikom in samostalnikom pesem. Navadno gre za iste pridevniške oznake, kakor jih obsegajo že citirani naslovi, pojavljajo pa se tudi nove, npr. Stritarjeva oznaka 'popotne pesmi', s katero je naslovil cikel pesmi v zbirki leta 1869.
Tak način označevanja in naslavljanja posameznih pesmi pa v nadaljnjem razvoju slovenskega pesništva vse bolj upada; tendenca namreč prehaja od tipiziranega k čim bolj enkratnemu naslavljanju. Tudi slovenska literarna teorija, ki v 19. stoletju ne premore kaj več od nekaj temeljnih priročnikov za šolsko rabo, ne usvoji te terminologije, ker
254
ne razčlenjuje lirskega pesništva v tolikšne podrobnosti (upošteva vrste, ne pa žanrov). ; Pač pa se takšnega označevanja oklene folkloristika, predvsem za razvrščanje in ozna- \ čevanje ljudskih pesmi v zbirkah. 2e v Slovenskih pesmih krajnskiga naroda (Koryt- ; kova oz. Kastelčeva zbirka, 1839—1844) srečamo takšne oznake 'ženitne pesmi' (I), 'ko-ledniške pesmi' (I), 'soldaška' (I), 'pivske pesmi' (II, V), 'ženitniška pesim' (IV), 'vojaška' ; (IV), 'streljska' (V). Sistematično pa je pod takšnimi oznakami razvrščal pesmi Karel • Štrekelj in za njim Joža Glonar v veliki zbirki Slovenske narodne pesmi (1895—1923): 'pesmi zaljubljene' (II), 'pesmi obredne' (III), 'pesmi svatovske' (III), 'pesmi pivske' (III), : 'pesmi pobožne' (III), 'pesmi stanovske' (IV), 'pesmi vojaške' (IV), 'pesmi otroške' (IV), ; 'šavljive in zabavljive' (IV). Takšno poimenovanje tipov ljudskih lirskih pesmi pa je i sprejela folkloristika tudi v svojo strokovno izrazje. Tako je npr. razdelil Boris Merhar : v svojem prikazu Ljudske pesmi (Zssl I, 1956) lirske pesmi v 'obredno-običajne pesmi', ; 'pobožne pesmi', 'otroške pesmi', 'ljubezenske pesmi', 'vojaške pesmi', 'kmečke in druge stanovske (delovne) pesmi', 'pivske pesmi', 'šaljive in zabavljive pesmi' ter 'partizanske pesmi".
Ob tej najstarejši tendenci v poimenovanju tipov in žanrov lirskega pesništva in do \ neke mere iz nje se je vsaj v 19. stol. pojavil še neki način kovanja samostalniških oznak. Gre za samostalniške izpeljanke iz navajanih pridevnikov s pomočjo ženskega obrazila -ica. Tako se je npr. ob oznaki 'poskočna pesem' ali kar 'poskočna' pojavil še izraz 'poskočnica' ali ob 'večerni (pesmi)' še 'večernica'. V prvi izdaji zbirke Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane (1833) sta tako naslovljeni Večernica in Novoletnica, obe Slomškovi verzifikaciji, v drugi, razširjeni izdaji (1838) pa razen njiju še Slomškova Juter-nica, Globočnikova Veselica in Lipoldova Popotnica za sina. Ker gre očitno za Slomška i in njegov krog iz celovškega semenišča, bi mogli soditi, da gre za Slomškovo pobudo, i Takšno sklepanje podpira tudi vpogled v pesništvo Drobtinic. Najprej si oglejmo Slom- ! škovo lastno verzifikacijo (Ant. Mart. Slomšeka zbrani spisi I, 1876). Razen že nave- ; denih izrazov 'večernica', 'novoletnica' in 'juternica' se v naslovih njegovih pesmi po- ! javljajo še 'napitnica', 'veselica', 'popotnica', 'počitnica', 'priporočnica' in 'tolažnica'. -Takšne in podobne oznake najdemo v Drobtinicah tudi pri drugih avtorjih, in sicer 'na- ; pitnica' (anon., 1846, 1848), 'večernica' (Oliban, 1854), 'popotnica' (anon., 1854), 'novolet- ; niča' (Virk, 1856), 'godovnica' (Virk, 1856), 'rešivnica' (Virk, 1859/60). Toda skoraj v i enakem številu so v Drobtinicah zastopane pridevniške oznake. Istočasno pa se pojavijo : tudi v Novicah 'zabavljica' (Svetličič, 1848, 1853), 'žaljica' (Toman, 1850), 'nagrobnica' : (Svetec, 1851), 'napitnica' (Orožen, 1854), 'novoletnica' (Kurnik, 1856) in v Slovenski ; bčeli 'večernica' (-n, 1850), 'kolednica' (Svetec, 1851), 'juternica' (Orožen, 1852). Takšen \ način poimenovanja je sprejela tudi takratna literarna teorija. Ivan Macun (Cvetje slo-venskiga pesničtva, 1850; Kratko krasoslovje o pesničtvu, 1852) je poskušal uvesti tako stvorjen domač izraz za elegijo 'žalostnica', uvedel pa je še danes rabljen termin 'po- ; slanica' za 'poetičko pismo'; razen teh uporablja tudi izraza 'poskočnica' in 'napitnica'. Tako se nam poimenovanje z izpeljanimi samostalniki s končnico -ica ne pokaže kot posebnost neke skupine, marveč za splošnejšo težnjo.
Vsiljuje se misel, da je ta tip zvrstnih in vrstnih oznak lirskega pesništva nastal po \ prilikovanju na zgled starejšega izraza 'zdravica', čeprav je bil ta gotovo tvorjen na drug način. Oznaka 'zdravica' se kot naslov umetnih pesmi ali kot opredelitev ustreznih ljudskih pesmi v tridesetih in štiridesetih letih 19. stol. pojavlja zelo pogosto (Prešernova pesem ni osamljen pojav) in je bila očitno takrat že splošno uveljavljena. Besedo srečamo že v Pohlinovem Malem besedišču treh jezikov (1781); čeprav je tu navedena kot sinonim za zdravje, je verjetno že takrat pomenila prozni ali verzificiran nagovor i pred skupinskim pitjem 'na zdravje' neke osebe.
'Zdravica' se je tudi kot strokovni izraz ohranila v naš čas, predvsem po zaslugi Prešernove pesmi s takšnim naslovom. Ohranilo se je tudi nekaj navedenih oznak iz sredine preteklega stoletja, še več pa jih je zašlo v pozabo. Pač pa so bili po istem besedo- ; tvornem načinu ustvarjeni nekateri novi. Med pesniki je bil najbolj tvoren v tej smeri i Gregorčič, ki je pesmi v tretjem zvezku svojih Poezij označil za 'predsmrtnice', 'pogreb- \ niče' in 'posmrtnice'. V literarni vedi pa sta se v novejšem času uveljavila pojma 'pri- \ godnica' in 'vložnica'. Nekatere od starejših, tudi že pozabljenih izrazov tega tipa bi \ si bilo vredno posebej ogledati v pomenskih razsežnostih in morda tudi katerega od \ njih ponovno uvesti med strokovne izraze.
Jože   Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani i
2551