Posavski večeri.
V oknih poslednje lučke ugašajo  — Misli me vprašajo : Ali bi smele v domači tvoj  kraj ?
Tamkaj  na cerkev mirno bi sedale, pazno  bi gledale, kaj  na Posavju nocoj se godi:
Morda pa sove v logu skovikajo in se dobrikajo smrti koščeni: No,  kam pa nocoj ?
Ali drevesa glave povešajo. ali  pogrešajo toplega diha poletne noči.
Ali že selo sanje odevajo, ali  prepevajo fantje si pesem od gorkih oči.
Me  bi  molile
z vrha cerkvenega,
da bi nobenega
tvojih predragih
ne  vzela nocoj — —
Misli,   oj,   misli, kaj bi me vprašale, kaj bi  odlašale ? Kar odhitite, molite za vse!
Ali si s pogledom kdaj, z dolgim  in zamaknjenim, ali si že videl kdaj kak umira zvezdica ?
Prvi hip zarumeni, drugi hip zatrepeta, —  oj,  umreti  je težko! — zadnji hip pa obledi    —
in  izgine  kdove  kam  — -Pa si sam, tako si sam kakor križ v zakotju tam.
Izmed rumenih kostanjev gleda me skritoboječe moja preljubljena hiša, kot bi se bala nesreče : Da ne zapazi
je moje oko, pa bi mi bilo pri srcu tesno.
Ali Še mnogo tesnejši dnevi so bili tedanji, ko so akacije tvoje, tvoji cveteli kostanji: Pa sem prenesel, in ne bi sedaj, ko ti ne sije
pomladni smehljaj
Včasih so pa mislili in ljubili  vmes, mir in sreča radosten rajala sta ples.
A potem so misli vse pohodili v prah, in  ljubezen  je  tačas sdmo bilo strah . . .
Danes je zapodil svet še ljubezen v kot: Brez duha  in  brez srca bodi  bridko  pot . . .
Vsako jutro, vsak večer na zeleni  grič pod smereke hitel sem, kakor lahen ptič.
Adam menda je tako raja bil vesel, kakor se je griček moj ljubezniv mi zdel.
Ali danes velik grob ves se grič mi zdi, kjer veselje tistih dni mirno spanje spi.
674
Silvin Sardenko: Posavski večeri.
6.
Jesenski dan, ko  jadra lastavica iz sela, kakor sreča iz srca; pomladni  Čas ti vrne ravno tako, a ravno tiste morda več ne da.
Jesenski  dan, ko  zemlji  osiveli ljubezen solnČna se ne smeje  več; saj kadar licu cvet za cvetom  vsahne. nihče  nad njim se ne razgreje več.
Jesenski  dan,  ko dihajo podleski otožnost iz vijoličastih kron; paČ  roke vence  spletale bi ž njimi, da dihale vijoliČin bi vonj.
Jesenski dan, ko vsem se mir obeta, a jerebico plaši lovski strel; kako bo  ptica vzdihnila zadeta, kako  bo lovec vzhihljaja vesel . . .
Jesenski dan, ko grob za grobom rase, življenje za življenjem pada vanj: O, takrat čutim — a prepozno čutim, kako je lep  in  drag poletni dan!
Ko  bom  prah med prahom zemlje,      In  moj  angel  naj  bi  v  kelih iz  ostankov  ovenelih                               zlil  »Marijine  solzice"
in  kjerkoli  bi  zagledal
naj  mi  vzrase na gomili rožni kelih.
In ^Marijine solzice", te cvetice milodrobne naj srce požene moje iz temine grobne.
tožno lice:
Naj  bi eno solzno kapljo kanil na srce skeleče in napolnil bi ga z  upom lepše sreče!
Kaj  me silite, da bi kazal smeh v temni žalosti kakor v jasnih dneh?
Nisem  grlica, ki za smeh in jok poje isti glas; nisem  jelkov log, ki pomladni čas kakor zimski dan vedno zeleni.
Jaz sem kakor kos: Ce mu vse je prav, žvižga jasen spev čez devet dobrav.
Ali Če mu ni, v gnezdo gre sedet in molči, molči včasih dni devet.
Glej, večer mi tone v Savi, in usmiljena bo noč dobro jutro porodila, in moj dan bo spet cvetoč.
Kakor samo bi medico iz nebeških kupic pil, tako radost vam bom jutri iz srca v srce izlil.
In začuden kdo bo vprašal: Kje si tako  radost vzel? Jaz pa bom v nebo pogledal in molče mu hvalo pel.
Silvin Sardenko.