/&?

Učenke

v petih, delih sveta

Spisala

Elizabeta Berthet

prevžl

Anton Sušnik.

(Francoska akademija odlikovala je to delo z nagrado
«Monthyon» v znesku 10000 frankov.)

Ljubljana.

Založil in prodaja J. Giontini v Ljubljani.

1887 .

0*7 00 */'.b? \ ~J

Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani.

Sita, mala Hindostanka.

i.

Ženska v Vzhodnji Indiji. — Napredna stranka. — Mlada
Indija in babu*. — Angleška šola. — Fakir in romar. —
Gnjev bogeka, zvan Kali.

Sem, ali prav za prav bila sem učenka.
Kedo bi bil kaj tacega verjel pri nas pred
tridesetimi leti?

Brahmanizem, naše veroizpovedanje, od-
soja žene k nevednosti in k slepi pokorščini
do moža. Po njegovih načelih zgubi ženska,
ki se uči pisati in čitati, pravice svoje kaste
(vrsta stanu) in spada potem v vrsto pol-
sužnjev ali parijev.  Slednjim ne da nihče
ni vode ni ognja, in domače ljudstvo ž njimi
ravna skoro tako, kakor so v Evropi rav¬
nali z malomočnimi v srednjem veku.

Ker sem zdaj kristijanka, morem torej
lehko izpovedati, da brahminska vera dela
razširjenji omike neprestopne ovire. Ta vera
ali veroizpovedanje, ki deli prebivalstvo v raz¬
rede (vrste) ali kaste  vsled svojega smeš-

* b&bu = gospod.

1 *

4

nega bajeslovja, svojih malikovalskih bogekov
s štirimi rokami in več glavami in s časte-
njem tajne boginje smrti, po imeni Kali,
v obče se svojim slepim in krvoločnim fana¬
tizmom (prenapetostjo) zabranjuje Hinde, da
bi se otresli starega barbarstva ter vstopili
v vrsto omikanih narodov.

Za naših dnij se v Vzhodnji Indiji, kojo
vladajo Angleži, začenja širiti pravo izobra-
ženje. Sama sem skusila, kako silno si
evropske nravi klestijo pot med prebival¬
stvom ob Gangovih obalih.

Porodila sem se v Kalkutti, glavnem
mestu Vzliodnje Indije, v mestnem oddelku,
Črno mesto  nazivljenem, ko so nasprotno
evropski oddelek mesta poimenovali Belo
mesto.  Nekdaj so v Črnem mestu pre¬
bivali izključivo domačini; zidano je bilo
slabo in zunanjosti zelč gnjusne. Toda ča¬
soma mestu podrtih in umazanih koč vzra-
ščajo lepše hiše, koje se pa ne mogo meriti
z angleškimi letovišči, okroženimi z veran¬
dami in razkošnimi vrtovi, vender se precej
ločijo od starih stavb. Take stavbe so tudi
navadno lastnina bogatih občanov tujih, koji
so si se sorodstvom, trgovino ali drugo do-
tiko z Evropejci prisvojili nektere nazore
in njihove običaje. Ti takozvani babu
stoje v čelu napredka, in jedenkrat se jim

5

možno posreči premeniti notranji položaj in
podobo Vzhodnje Indije.

Moj oče, trgovec, je spadal tudi med imo-
vite babu Črnega mesta, bil je lastnik
nekoliko ladij ter je pošiljal blago iz Kal-
kutte v Madras. Zavoljo tega je moral ob¬
čevati z angleškimi trgovci, koji so ga jako
spoštovali in čislali. Stanovali smo v po¬
slopji, zgradjenem popolnem tako kot so
angleška na bregu Huglyja, zapadni strugi
veletoka Ganga tekočega poleg Kalkutte.
Skoro vsa naša hiša je bila opravljena z
evropskim pohištvom. Gostili smo tu očetove
sodruge z njihovimi rodbinami vred in vsak
bo priznal, da smo vže s tem grešili zoper
predsodke naših sorojakov.

Moj oče je bil član napredne stranke, ki
se je nazivljala «Mlada Indija* ter se silno
trudila o preporod hindskega roda. Nazore,
koje je hotel razširjati med ljudstvom, gojil
je najpred v svoji rodbini.

Moja mati, moje mlajše sestre in jaz
živele smo po angleškem običaji ter se prav
nič nismo brigale za pravila naše kaste.
Vender se očitno nismo odpovedale brahma-
nizmu zaradi znanih političnih ozirov, toda
s popolnim prepričanjem smo zaničevale
gnjusne obrede, koje tSf vera zapoveduje.
Kedarkoli so podobo malikovalske boginje

6

Kali  nesli po mestu v sprevodu krvavečih
privržencev, smo se mi vselej poskrile. Ni¬
koli se nismo udeleževale suttij,  koje so
se vender vršile vkljub prepovedi Angličanov.
Suttij  a je tisti strašni običaj, ki predpisuje
živo vdovo sežgati na mrtvem možu. Ko-
nečno smo si zakrivale oči, ko smo ugle¬
dale skozi okno po Gangu k morji pluti
mrliče, koje v reko meče najnižji vrsta Hin-
dov, misleč, da po sveti reki najpred pri¬
dejo v brahminska nebesa.

Moj oče je z veliko skrbljivostjo vzdr¬
ževal prijateljstvo med domačim prebival¬
stvom, a klanjal se je, kakor vsi babu,
uplivu novih nazorov.

V nekterem oziru ni hotela «Mlada In¬
dij a» dovoliti nobenih predpravic. Njeno prvo
načelo je bilo, da provedejo, da bi vdov ne
sežigali in da bi se zopet smele možiti.

Drugo načelo je bila želja, da bi vsak
oče mogel svoje hčere takč vzgojevati, kakor
to njemu ugaja in želi. Te dve zadevi ures¬
ničiti je bil prvi namen «Mlade Indije», in
vlada angleška jo je tudi v tem močno
podpirala.

Obče čislani in bogati babu iz kaste
brahminov so očitno jemali vdove za žene,
ki so v to privolile, da usodo življenja ž
njimi dele.

7

Ob jednem je bilo oznanjeno, da v Kal-
kutti pod varstvom indiškega kralja namest¬
nika otvorijo angleške učiteljice šolo za vse
deklice brez razločka narodnosti in vere.

To je strašno razburilo prebivalstvo Čr¬
nega mesta. Privrženci boga Brahme  in
boginje Kali  so smatrali to priprosto in
modro novotarijo kot zasramovanje. Brah-
mini so pridigovali zoper šolo v svojih pa¬
godah, nevedni fanatiki, kojih gomzi po vseh
ulicah, so ščuvali svoje sovernike k trdo¬
vratnemu odporu. Taki babu, ki so vzeli
vdove za žene, so se bali bodal, da i celb
vrvij thugov. Thugi tvorijo posebni odelek
privržencev boginje «Kali».

Kar se tiče šole, kojo so hoteli otvoriti,
so javno pretili, da ne bodo pripustili, da
bi se sploh ustanovila.

Nekateri so predlagali, naj se pomore
vse deklice, ki bi tje prišle in tudi njih starši,
ker jih tjekaj pošiljajo v sramoto svojega
veroizpovedanja. In v istini so jednake grož¬
nje prestrašile mnoge rodbine; a oče moj
je bil preveč izobražen, da bi ga bile take
besede odvrnile od njegovih izvrstnih nazo¬
rov. Obratno, hotel je biti vzor vsem pre-
ustrojiteljem.

Dobro je vedel, da bindski narod ni po¬
gumen in da se poslužuje bolj zvijače, nego

8

javnega boja. Tudi o tem ni dvoji), da bodo
razne priprave angleške vlade postrašile
svojeglavce. Bil je torej trdno sklenil, da
me bo kot svoje najstarše dete pošiljal v
novo otvorjeno dekliško šolo. Meni je bilo
jedva dvanajst let, in pripravljena sem bila
ubogati svoje starše. Od svoje domače uči¬
teljice sem se naučila angleščine, in želela
sem iskreno, da bi bila vzgojevana evropski.
Potrpežljivo sem prenašala posmeh in za¬
bavljice svojih rojakov, željno pričakuje dne,
v kojega bi se imela otvoriti šola. Konečno
se je vender približal zaželjeni čas. Daši so
se čule prečudne grožnje proti učenkam in
njihovim staršem, vender to niti mene niti
mojih staršev ni spravilo v zadrego.

Oče je imel sprva namen spremiti me
do vrat prekrasne palače «Bungalov», kojo
je vlada za šolo odstopila v Belem mestu.
Po kratkem premišljevanji je pa sprevidel,
da bo pametneje in prospešneje, če se svojo
znano osobnostjo ne bode pozornosti obračal
nase in da bi jaz kolikor možno nepozoro-
vana prišla v šolo. Izročil me je torej naši
stari služabnici bengalski: F a t m i. Naročili
so jej, da me spremi k Bungalovu in po
šoli zopet domov. Bila sem tedaj pod do-
zorstvom te žene, nesoč v torbici svoje
knjige na poti v šolo. Zvunanjost svojo sem

9

preustrojila prav priprosto, da bi ne vzbudila
radovednosti mimoidočih. Oblekla sem se
kot angleška deklica brez vsacega določnega
znamenja svoje kaste. Imela sem na sebi
samo velik zavoj, v kojega sem se vsa za¬
vila, in ker sem bila k sreči še bolj bele
kože, izgledala sem ko Evropejka, kar me
je obvarovalo pred usmeški zijalaste druhali.

V Črnem mestu sve se prepričali s Fatmo,
da je odpor Stanovnikov proti šoli istinito
resen. V bazarih je ljud hrupno besedičil,
trgovci z dolgimi fajfami v rokah ustavljali
so se pred prodajalnicami ter se za vse
drugo bolj brigali, nego za svojo trgovino.
Bil je tak vriš, da so se marabudi, ptice
ko človek velike, ki v Kalkutti po ulicah in
trgih hodijo okolo brez strahu, tako splašili,
da so vsi odleteli na visoke strehe. Ta mno¬
žica ljudij vseh kast zrla je na nas kot na
sumnjive, toda neka negotovost jih je za-
državala, da se niso upali naji zmerjati.
Zato naji pa je nekoliko babuov, znani po
všivanih gornjih suknjah in žametovi togi,
bolje poznalo, ker so naji spodbujali se svojim
uljudnim pogledom.

Fatma je bila vsled jasnih znamenj raz¬
burjenega občinstva jaka. prestrašena. Umi¬
rila se je šele, ko prideve v Belo mesto,
kjer je prevladal evropski živelj. Tu v širokih

10

ulicah, okroženih s palačami, se je kar trla
množica dragocenih nošal in kočij ter spre¬
hajali ljudje vseh narodov sveta. Ondi se
nij bilo bati kake nerednosti, kakor v hind-
skem oddelku mesta. Prepričale sve se tudi
o varstvu, koje je vlada angleška zoper
možne izgrede učinila. Poleg posamičnih
redarjev, šetajočih med ljudmi, zapazile sve
na voglih glavnih ulic in pri vhodu v šolo
domače stražnike ali sipahije;  tu in tam
so bili razpostavljeni tudi angleški vojaki v
rudečih suknjah in z nasajenimi bodaki.

To je mojo bojazljivo in neizmerno lehko-
verno spremljevalko ojačilo; ali nevarnost,
ktere sve se ogibale, nastala nama je na
mestu, kjer sve se je še najmenj nadejale.
Ne daleč od šole, na ovinku neke ulice,
ustavi naji sprevod Rajah, kojega je običajno
spremljalo obilo jezdecev, ki so ali trobili
v rogove ali pa mahali se zastavami; ne¬
koliko slonov in nošal je dovrševalo sprevoda
veličaj, ki je omiljen pri hindskih princih.

Čakaje, da se ljud na ulici razide, ob¬
koljeni sve bili od tolpe radovednežev, da
se kar na nobeno stran nisve mogli ganiti.
Večina izmed njih je bila mirna, občudujoč
pod svojimi solnčniki slavnost sprevoda Ra¬
jah. Med njimi sta nama bila dva moža
jako sumnjiva.

11

Prvi je bil indijski fakir,  jednako la-
komen in zopern kot turški fakir. Med Mo-
hamedanci, Sikhi in Hindi, nahaje se velika
množica takozvanih «fakirjev», ki na videz
žive jako pobožno in se živijo od žuljev
delujočega ljudstva. Žive v samoti, pod dre¬
vesi, tik gomil ali na krajih, kjer mrtve
sežigajo. To so goli lenuhi, ki rajši, nego
bi delali, beračijo pod zaščitom vere. Ta
fakir je bil velik in suh; vsa njegova obleka
je bila jedna cunja, kojo je imel opasano.
Še gnjusnejo podobo je pa imel vsled na-
malanih lis po obrazu, vratu in plečah. Toda
tudi po životu je imel mnogo krvavih ran,
koje si je sam v blaznosti prizadel.

Drugi, ki je zlasti svetost fakirjevo zelo
hvalisal, je bil vže jako prileten mož in brez
brk; glavo njegovo in ramena je pokrival
velikansk mplek z velikimi jagodami in članki.
Njegova siromaška obleka rujave barve je
pričala, da je romar  iz daljnih krajev in
da se je prišel kopat v sveto reko Ganges.
Ni bilo dvojiti, da je ta človek jednako zdiv¬
jan ko prvi. Ko so iz očij fakirjevih sršeli
gnjev in grožnje, so one starega romarja
napravile vtis miroljubivosti. Ta dva moža
sta ravno prišla iz bližnje pagode, kjer sta
opravljala pobožnost. Fakirja sem vže davno
poznala z ulice; moj oče mu je vselej

12

srečavši ga podaril kak milodar. Da bi me
ne spoznal, potegnila sem zavoj čez obličje,
čakajoč, da bo pot prosta, ali varala sem se.
Fakir nama zapreči pot, izbuli oči iz svojih
vdrtin ter se zadere jeznim glasom nad me¬
noj: «Zastonj se se zavojem zakrivaš, hči
babua Alladina. Oko Brahme te vidi i v temi,
krvavi meč Kalin bo dosegel tebe in tvojega
očeta! Oba spadata k nečisti družbi Brahma-
jomaj in morda hodiš tudi v hudičevo šolo,
kjer se hočeš naučiti njegovih vednostij? . . .
Sramota in pogin tebi!»

Ledeni mraz spreleti me po vsem ži¬
votu, moja guvernantinja se opoteče in čuda,
da se ni zgrudila vznak. Zadnjo grožnjo iz¬
rekel je fakir hripavim glasom, mimogredoči
so na naji kar čudeč se zrli. Sicer niso
govorili, toda s prikimavanjem so odobra¬
vali besede besneža, in tako se nama ni
bilo nadejati obrambe od njih.

Stari romar s povzdignjenima rokama
upre svoje mrkle oči v naji in pravi pri-
kupljivim glasom:

* Verjemi mi, dekle, fakir Saib je svet;
posti se vže dva dni . . . Ranil si je jezik
razbeljenim železom in namerava se dati
streti pod kolesi slavnostnega voza . . . Po¬
slušaj ga, on ima navdihnjenost Brahmovo.»

13

Vsled tega hvalisanja spodbujen, nada¬
ljuje fakir s tim večjo zagrizenostjo:

«Vrni se, dete, ako ne, boj se mašče¬
vanja bogov! Jaz, Saib, pohajam iz Brah-
move glave, a ti si iz kaste Vaicjev, poha¬
jajoče iz njegovega boka h (Brahma  je
stvoril zastop duhov in znane štiri kaste
Indov: brahmani  so pošli iz njegove
glave, kšatrijoti  (vojaki, knezi) iz njegove
roke, vaicji  (kmetje, trgovci) iz njegovega
boka in cudri  (rokodelci) iz njegove noge.)

«Predno se pa vrneš domov, idi in
očisti se v Gangu, žrtvuj boginji Kali. . . .
Ako pa ne ubogaš, boš poginila se žensko
vred, koja te spremlja. Po smrti se pa pre¬
seli duša vaša v gnjusne in nečiste živali:
v prasce, gada i. t. d.»

Daši nisem verjela takim povestim, sem
se vender strahu tresla in cel6 spregovoriti
nisem mogla. Stara Bengalka pa kriči:

«Milost in odpuščanje! Brahma in Kali!
Prašeč . . . gad h

Romar se jame zopet se svojim odurnim
glasom umešavati v razpravo:

«Fakir Saib je govoril resnico; njegova
bistrovidnost čita v bodočnosti. . . . Učinite
zadoščenje z milodarom "in hitro se očistite
v sveti rekih

14

Med tem dogodjajem je bil zginil spre¬
vod Rajah in sem torej dala znamenje
svoji tovarišici k odhodu. Toda okoli stoječi
hinavci so spodbujevali fakirja k daljnemu
preganjanji. Tajni besnež se je plazil za
nama, vedno preteč se svojo koščeno roko:

«Kletev in zasramovanje dekletam, ki
taje svoje bogove! Sramota in zaničevanje
voditeljem preobrata!»

Njegovega pridigovanja bi še ne bilo ko¬
nec, ko bi nakrat ne bil fakirja pobil na
tla puškin bat. Vojaška straža, razpršivša
druhal, se je neopažena približala izživlja¬
jočemu beraču in mu je kar na kratko spla¬
čala njegove poulične izgrede. Nihče se ni
drznil nasprotovati. Romar, ki je še enmalo
pred tem Saiba hvalisal, je odskočil v stran,
kakor bi ne bil na njegovi strani. Fakir, ko
se zopet spravi na noge, je vsipal na vo¬
jake celo kopico najsprostejših psovk in
groženj.

Več nisve videle in slišale, ker sve naglo
ostavile ta kraj. A zdaj me ni več Fatma
vodila, nego jaz sem Fatmo. Uboga žena je
bila vsa prestrašena in je gredoč vedno bo¬
jazljivo ponavljala: «Gad! . . . Svinja! . . .
cvetlice darujem Brahmu in črni plošček
Ralih

15

II.

Začetek poučevanja. — Nezasluženo zaupanje. —
Kano gremo?

Srečno smo dospeli v šolo. Vse poslopje
je zaljšala veranda, rastline in dišeče cvetke
so širile vonjavo v nekoliko toplem vzduhu
našega podnebja. Učiteljice so bile vže na
svojih mestih, tudi nekoliko angleških gospej,
naklonjenih temu podjetju, je bilo prisotnih.
Učenk, hčerk babuovih, ni bilo mnogo; ne¬
katere so se pritoževale i o preganjanji od
strani domorodcev.

Pred šolskim uhodom sem poslovila
Fatmo, natanko jej naročivši, da bi po kon¬
čanem poučevanji prišla p6me ter me spre¬
mila domov k starišem. Bengalko je fakir¬
jevo zaklinjanje tako presunilo, da se mi je
zdelo, kot bi ne razumela mojih besedij.
Bila je bleda, oko jej je divje begalo sem
in tje; samo s kimanjem mi je povedala,
da ob določeni uri pride, na to pa hitro
odide. Poznavši njeno udanost, sem se po¬
polnem na njo zanašala, sama sem se pa
smatrala srečno učenko nove šole. O po¬
drobnostih svojega prvega pohoda tu molčim.
Učiteljice so bile marljive in z nami jako
ljubeznjive. Zavedala sem se vže važnosti
poučevanja za življenje in sem torej vedela,

16

da se je s tem dnem pričela nova doba v
prospeh vsega našega naroda. Sklenila sem
tedaj, da bodem kljub vsem oviram in ne¬
varnostim i dalje obiskovala šolo.

Po ukončanem celodnevnem poučevanji
se je vse pripravljalo k odhodu. Najprej so
odšle tuje gospe, potem učenke sporedno,
kakor so ponje prihajali členi rodbine ali
njih sluge. Povsem je bilo v mestu mirno
in se ni bilo bati kakega neljubega prizora.
Odhajala sem poslednja se svojo pripravo,
domnevajoč, da me stara Bengalka, ki me
bo spremila v Črno mesto, pričakuje pod
verando. Toda nje še ni bilo tu. Njena od¬
sotnost me je zel<5 vznemirjala, in sem vže
hotela poprositi gospodičino učiteljico, naj
me blagovoljno spremi. Toda sram me j<
bilo in sem to opustila. Mislila sem, da
Fatma šeta kje v bližini in ko me bo ugle¬
dala, se mi takoj pridruži. Zavila sem se
popolnem v svoj zavoj in tudi šolsko tor
bico sem prikrila; koračila sem torej počasi
dalje in zrla na desno in levo po guvernantinji.

A še zdaj je nisem našla. So jo li znabiti
odstrašile smešne grožnje fakirjeve? Bila je
jako slaboumna in je slepo verovala v hind-
sko praznoverstvo. A vender nisem hotela
verjeti, da bi me mogla ostaviti; pričakovala
sem jo vsako minuto. V mestu je bilo v istini

17

običajno vse tiho; o dopoludanskem raz¬
burjenji ni bilo ni duha ni sluha; vojaki
in redarji so odšli v svoje mestne oddelke.
Po ulicah je vsakdo mimo šel po svojem
opravku. Proti večeru so šli Evropejci spre¬
hajat se po krasnem nabrežji, kjer so kočije,
nosila, jezdeci in pešci tvorili živahno giba¬
nje. V tem oddelku Belega mesta je zvečer
živeje nego po dnevi. Ali meni je vedno
tesneje prihajalo. Ker nisem bila vajena
daleč hoditi, bi bila kaj lahko zašla. Mimogre-
dočih sem se bala vprašati po pravi poti,
kajti ljudje bi bili uganili, od kodi prihajam,
in gotovo bi bila zato ostro pokarana. Seta-
jočih gospodov in gospe pa tudi nisem hotela
nadlegovati. Tujci, kojih v Kalkutti kar gomzi,
ne bi mi mogli natanko pokazati pot do
mojega doma, in možno da bi tudi jezika
ne bili razumeli. Šla sem torej kar tako dalje.

Moje domnevanje se je uresničilo, ko
srečam meni dobro znano osebo. Bil je stari
romar, ki je Fatmo tako oplašil. Daši je
odobraval govorico svojega besnega tovariša,
naji vender niti z besedo ni razžalil, in jaz
sem bila premlada, da bi razumela njegovo
hinavstvo. Zrla sem vanj brez bojazni. Oble¬
čen v žolto tkanino, je imel na levi rami
trojno žnoro z denarji, kar je bilo zna¬
menje njegove visoke kaste. Za pasom je imel

Berthet, Učenke. 2

18

pripeto posodo od medi, in se je tedaj ločil
od prostih beračev, ki so imeli samo lesene
ali glinjaste posode. Oprt na svojo romarsko
palico je res častitljivo izgledal, in ko bi ga
ne bila spoznala v družbi njegovega prija¬
telja fakirja, zaupala bi mu bila popolnem.

Romar me ponižno pozdravi in ko se
je bil prepričal, da ga nikdo ne zasleduje,
de s zategnjenim, zamolklim glasom:

— «Ti si hči babu Alladina in iščeš
Fatmo, kojo Brahma in modri bog ljubita.»

Čuvši ime svoje služabnice me spreleti
radost.

— «Me-li poznaš?» vprašam, «veš li
morebiti, kje je Fatma?»

On pokima z glavo.

—- «Naj te bog modrosti varuje in raz¬
svetli, drago dete!» odgovori on. «Fatmaje
v obupnosti nad pohujšanjem, koje je tvoj
oče ljudem delal, šla se očistit in darovat v
hram Kali, velemogočne žene boga Žive.
Hram njen ni daleč odtodi; ali hočeš tja iti
ponjo? Pokori se s Fatmo in potem te
spremi domov.»

Ime «Kali» je imelo name učinek, kot
bi me bil polil z mrzlo vodo. Častenje tega
malika je spojeno z najkrutišimi in naj-
gnjusnišimi obredi verske sestave brahma-
nizma.  O njegovih duhovnih se pripoveduje,

19

da na temnih krajih svojih hramov poče¬
njajo tajno vsakeršne hudobije, spojene z
umorom in mučenjem. Ali si ni znabiti le
izmislil prisotnost Fatme, da bi me zvabil
v svoje mreže?

— «Ne, nočem!* mu odgovorim, «ne
grem v Kalinin hram. Se bojim Kalij e! *

Usmev je zginil z njegovih usten.

— «Možno, da si jo ujezila in se zdaj
bojiš njenega maščevanja! ... 0, kako mi
je žal. Sveti fakir Saib, kterega so danes
tujci tako zbili, in jaz hočeva darovati bo¬
ginji, da bi prejela ...»

«Nikar mi ne govori o fakirji,* dem mu
nestrpno; «ako mi hočeš dobro, popelji me
k mojemu očetu in verjemi mi, da boš za
to bogato obdarovan.*

Romar se je obotavljal odgovoriti, njegov
zlomiselni pogled je presunil vso mojo dušo.
Konečno pravi se zategnjenim glasom:

— «Ali bi sama morda ne prišla do¬
mov?*

— «Bojim se, da bi kam ne zašla, ker
vže nastaja noč!* Noč je nastala brez mra-
čenja, kot se to sploh godi v naši deželi.
Posamične lučike so zaqele tu in tam raz¬
svetljevati evropski oddelek. Ali vedela sem,
da bode v hindskem oddelku popolnem trna.

2 *

20

— «Rad to storim», pravi uljudno ro¬
mar, «ter te spremim k tvojim staršem. . . .
Prosila me je to pokoreča Fatma, koja bo
pahnjena v temno izbo, ako ponjo ne pri¬
deš. »

«Kaj, kako?» vskliknem, «tebe je poslala
Fatma? Zakaj pa sama ni prišla?»

Na to vprašanje mi ni odgovoril.

«Idiva torej!» spregovori; «čul sem, da
so prebivalci Črnega mesta zelo razburjeni
nad bogoskrunjenjem, koje so danes videli.
Ko bi kedo zvedel, odkodi prihajaš, pripetila
bi se ti lehko kaka nesreča. Moja prisotnost,
zvestega sluge boginje Kali, te bode varo¬
vala.»

Čudila sem se, da v oddelku domorod¬
cev vlada še razburjenost; gotovo zaradi
tega niso mogli poslati pome starši. Dovo¬
lila sem torej v to, da me starec spremi.
In da si bi bil še strastnejši brahmin, je
vender proti meni kazal največjo udanost,
in besede, da je Fatma pčme poslala, so
me popolnem umirile.

— «Tebi zaupam,* pravim mu toplo;
«pomisli, da ima moj oče za te polno pest
denarjev. Kraljevo tega obdari, ki mu pri¬
vede hči.*

Lehen smehljaj se pojavi na pergament¬
nih starčevih licih. Molče sva korakala na-

21

prej in le velikanski molek, s kojim je bil
moj spremljevalec opasan od glave do beder,
je rožljal v tiho noč.

III.

Na ulici. — Premenjen položaj. — Gozdiček pri pagodi. —
Strašna istina.

Hitro sva torej šla dalje. Tavala sva v
nočni talini, kakeršna v vzhodnih krajih le
redko kedaj nastane. Opazila sem, da me
spremljevalec ne vede do Črnega oddelka.
Nakrat sva se nahajala v samotnih ulicah.
Bojazljivo sem ga na to opozorila.

«Želja moja je, da bi nihče ne opazil
pri tebi teh knjig,» besediči spremljevalec,
kazaje na mojo šolsko torbico; «to bi bila
tvoja poguba.» . . .

«Ali ne slišiš ?» pravi še in pokaže s
koščeno roko v stran, odkoder se je čulo
divje vpitje. «Vse kaste ljudske izražajo svoje
zaničevanje nad Brahmovimi zasmehovalci.
Ko bi nas srečali, ne mogel bi te varovati.»

Daši je krik mogoče prouzročevalo ne¬
koliko evropskih pijancev ali nekoliko ne¬
nasitnih kadilcev opija, sem vender verjela
starcu ter priznala, da je njegova previdnost
opravičena, slepo ga poslušajoč.

Plazila sva se ob bregu reke Ganga,
koja je pred Kalkutto jako široka. V nje-

22

nih valovih so se zrcalile dolge sence stal¬
nih pobrežnih ognjev, sežigajoč po dnevi
in po noči trupla umrših. Kmalu na to vi¬
diva neke osebe bližati se reki in konečno
čujeva, kot bi bilo težko truplo padlo v vodo.
To so bili revni Hindi, ki niso imeli s čem
plačati vzdrževanja javnega ognja in so kljub
vladni prepovedi metali mrtva trupla svojih
sorodnikov v sveto reko.

Ti prizori pač niso navduševali mojega
poguma in je vedno bolj nagla premena
mojega vodnika moje misli ovladala.

Čim dalje sva namreč potovala, tim bolj
se je njegovo prihuljeno telo vzravnavalo,
smehljanje njegovo je pa popolnem zginilo.
Oči, na pol prikrite z gostimi obrvmi, so
se svetile lik demanti in on jih je večkrat
uprl name z napadno drzovitostjo. Priliznjeni
maček se je nakrat prelevil v gladnega tigra,
proti kojemu sem bila brez vsake brambe.

Stari hudobnež se je kaj čudno obnašal.
Krčil je pesti in se tresel po vsem životu,
njegovi ustni ste nekaj momljali, a ni bilo
razumeti besedice. Naglo strese tako silno
mojo roko, da sem bolečine vskliknila.

— «Dekle», vpraša me, «hočeš li jutri
zopet iti v to vražjo šolo, kojo so never¬
niki o tvorili?*

23

— «Pustite me,» odgovorim, hote se
mu iz rok zmuzniti, «ne vem, kaj mi bodo
oče velevali. >

— «In če bi ti oče velevali tja iti?»

— «Ga bom torej ubogala ... Saj ne
uči samo zakon Brahme, temveč i druga
veroizpovedanja, naj deca ubogajo svoje
starše.»

Jezno me pahne od sebe.

— «Nevrednica,» kriči, «tajiš svojo vero,
svojo kasto in svoje bogove!»

Popade me zopet za roko in me silovito
vleče naprej, vedno momljajoč nerazumljive
besede; obnašal se je kot bi bil besen, ko-
jega je neznana stvar razljutila.

Zdaj sem bila v oblasti tega moža in
nisem tudi dvomila, da nekaj slabega na¬
merava z menoj.

Slišala sem pripovedovati o krvoločnih
besnežih, takozvanih thugih,  ki so vabili
nesrečneže v svoja skrivališča, da bi je žrtvo¬
vali boginji Kali. Daši je angleška vlada
zelo strogo proti tej sekti postopala, je vender
ostalo še dosti thugov, ki so všli pravici.
Mogoče, da so me dobili ti hudobneži v svoje
kremplje, in da imajo namen maščevati se
nad menoj za razžaljenje, koje se je učinilo
njihovemu gnjusnemu maliku z otvorjenjem
nove angleške šole. Prizanašali pa niso ni

24

ženam, ni starcem, ni decam, v čem bi jih
torej ovirala moja mladost?

Od tega trenotja, ko me je jela navdajati
ta misel, me je kar mraz tresel po vsem
životu; morebiti, da sem imela ves prepaden
obraz.

Pri vsakem koraku sem čutila usodni
motvoz za tilnikom, in nehote sem tipala z
roko okolo vratu.

Hotela sem kričati, a glas mi je obtičal
v grlu. Toda kedo neki bi bil tudi čul moj
glas v tej samoti? Bala sem se tudi, da ne
bi s tem ujezila spremljevalca. Vender se
mi je zdelo, da je moj klic morala slišati
neka za nami potujoča oseba. Oddaljeni lo-
moz in ljudska govorica sta vzbudila pozor¬
nost starega hinavca.

Umiri se nekoliko, postoji ter posluša.
Toda samo v veliki oddaljenosti je bil čuti
nek jek, ki je pa kmalu utihnil. In zopet
umirjen me je ta človek vlekel dalje. Groza,
ktera se me je polastila, storila me je ne¬
zmožno za vsako ječanje.

Kmalo dospeva do gozdnatega kraja, ka-
keršni se nahajajo okolo hindskih pagod.
Sveta smokvina drevesa in ogromne banane
z obilimi koreninami in zeli bile so tu osa¬
melim kočam v pribežališče, v kojih bližini

25

teh čudesnih svetinj prebivajo nekateri fana¬
tiki, vedeževalci, fakirji in vsakovrstni berači.

Tudi pagodo sem ugledala. Bil je to
ogromni stolp na štirivoglatem temelji. Vrh
stolpa je bil velikansk hodnik s predivnimi
olepšavami.

Ni pagoda, ni sosedne koče niso bile
razsvetljene; tihota kot v grobu je vladala
pod zelenim vejevjem.

Spremljevalec moj je bil kaj dobro znan
v tem kraji.

Na tem strašnem mestu sem premagala
svojo zmedenost ter klicala na vso moč:

— «Kam me vedeš? Tu vender ni Črno
mesto in hiša mojega očeta!» -

V odgovor se mi hudobno posmehne in
mrzla roka me stisne za vrat. Na pol za¬
davljena, nehala sem skoro dihati. Na to
zakriči na-me spremljevalec z grozečim
glasom:

— «Vsak tvor ima svoj konec. . . . Pri¬
pravljena bodi za zadnjo urob

Ustaviva se za trenotek. Romar posluša,
človeški glasovi so se oglašali v tem bajnem
gozdičku in zdelo se je, da se nam bližajo.

Morda me je vender kedo čul in me
pride osvobodit?

Ali marno je bilo to upanje, glasovi so
zopet popolnem vtihnili.

26

Moj ničvredni spremljevalec je hotel iti
naprej z menoj, toda moči so me zapustile:
omedlim in padem na zemljo. Jako nebrižno
me je vzel v svoje naročje in me je nesel
kot tiger vjeto gazelo. Daleč me ni nesel;
ustavi se pred najbližjo kočo.

Skozi durine špranje videti je bilo medle
svetiljkine žarke. Romar potrka posebnim
načinom, odpre duri in vstopi z menoj v
sobo. Kakor je bila koča vže od zvunaj
borna, je bila notri še revnejša. Daši so sta¬
novali v nji, ni bilo v njej ni bilke slame,
še menj pa kake hišne oprave. Samo v zid¬
nem kotičku sem opazila nekako kupo in
meni neznane predmete, mogoče da so bile
kake morilne priprave. Na zidu je visela
glinjasta svetiljka z oljem pod ostudno po¬
dobo s človeško glavo, a popolnem začrnelo.
To je bil malik Kali.

Pri prvem pogledu sem spoznala v izbi
fakirja Saiba. Ko vstopiva, je on ravno molil
pred malikom. Naji zapazivši, vsklikne s
škodoželjnim glasom:

— «Brate, kako si srečen!»

— »Slavljeno bodi ime Kali,» odgovori
romar.

Po teh besedah me je spustil na tla kot
snop. Daši nisem mogla govoriti in niti
gibati se, vender nisem zgubila zavednosti.

27

Kaj sta nameravala ta dva malopridneža
z menoj? Okrasti me nista mogla, ker na
sebi nisem imela niti koščeka zlatnine, niti
žlahtnih kamnov, kakeršni so v Hindih vse
veke bili jako omiljeni.

Brzo sem bila oproščena te mučne ne¬
gotovosti.

Oba čestitelja boginje Kali posvetovala
sta se šepetaje med seboj, pogledavajoč
name srdito.

V moje začudenje se mi je zdelo, da
fakir ne pritrjuje predlogom svojega tovariša
in da mu nekaj očita. A romar se je na¬
sprotno obnašal jako oblastno, škripal je
se zobmi, stiskal pesti in kakor obseden
kričal.

— « Brate,» de, kazaje name zaničljivo,
«ta stvar ne zasluži nobenega usmiljenja.
To dekle je padlo iz kaste našega ljudstva
med izmečke človečanstva. Vsprejelo je zmote
tujcev in hoče še nadalje obiskavati njih
šolo. ...»

«Poglej sem,» kriči, odpiraje mojo koženo
torbico, ležečo na tleh; «poglej na te vražje
knjige, kojih se ondi poslužujejo. . . . Vse
so vezane v kožo svete živali!»

V pojasnenje teh besed treba tu omeniti,
da Hindi časte kravo in je zaradi tega naj-

28

večji zločin po njihovih nazorih, rabiti v
katerikoli namen kožo te svete živali. An¬
gleške šolske knjige, koje so bile uvedene,
so bile vezane v teletnino, in le-to je vzbu¬
jalo pri strogih čestiteljih Brahme največje
pohujšanje.

To je fakirja tako raztogotilo, da so mu
kar jeze iskre sršele iz očij; krog usten je
bil ves penast.

— «Kaj ne, grozna znamenja, brate,»
pritrdi drugi; «to dekle nij vredno naj¬
manjših ozirov . . . Kazen bogov naj jo
zadene!»

«Med koreninami banan izkopal bom
jamo ter bova žrtvovala to grešnico boginji
Kali. Naj zgine se zemeljskega površja. Kali
skažemo s tem veliko uslugo.»

— « Brate, hitro spolniva najino dolžnost,
kojo nama nalaga vera.»

V tem trenotji potegne romar sveti mo¬
lek raz sebe in me zgrabi.

Z grozo sem spoznala, da sta oba spa¬
dala k strašni sekti thugov, ki svoje žrtve
davijo . . .

Na vso moč zavpijem, čutivši, kako se
motvoz ovija okolo mojega vratu. Ob jednem
se čuje zvunaj velik krik in lomoz.

29

TV.

Fatma se vrne. — Prestrašenost mojega očeta. — Sir Adam.

— Bil je skrajni čas!

Nudi se mi zdaj prilika, da povem, kaj
se je dogodilo z mojo spremljevalko.

Fatma, vračajoča se domov, obiskala je
molitvenico, posvečeno maliku Kali; hotela
je z njemu darovanim darilcem izrmti svojo
in mojo domnevano krivdo.

Takoj za njo sta tja prišla tudi fakir in
romar ali puščavnik, ki sta večinoma bivala
v tem poslopji, jako priljubljenem pri najnižji
vrsti ljudstva, kojega versko zmoto so du¬
hovni krvižejnega malika še nalašč netili.

Fatma še dandanes nemore jasno pove¬
dati, kaj je prav za prav govorila in delala
v pagodi. Njena prestrašenost in grenka
očitanja, — morda celo použivanje opojnih
pijač, storilo jo je popolnem nezavedno. Če¬
pela je v pagodi delj nego je nameravala.
Ko končno dospeje na ulico, poškropljena s
čudotvorno vonjavko in ovenčana s cvetkami,
gotovo ni mislila na dolžnost, da mora mene
spremiti iz šole domov. Mestu, da bi me
čakala pred šolo, je šla kar naravnost domov.

Ker je oče vedel, da„ razburjenje prebi¬
valstva ni imelo nobenih hudih nasledkov,
je bil radoveden zvedeti, če se je v šoli po-

30

učevalo brez ovire. Zaradi tega Fatmo, ugle-
davši jo, takoj vpraša:

— «Sita? — kje je moja hči?»

— «Sita?» ponavlja Bengalka, kot bi
čula prvikrat to ime.

— «Zakaj je nisi privedla iz šole, kakor
sem ti naročil ?»

— «Sita? — nevem . . . fakir in brah-
mini so mi rekli, da kazen Kalije zadene
tvojo hči! . . . Premisli, gospod moj; žrtvuj
boginji Kali črnega kozlička, kakor sem jaz
storila, inače se preseli tvoja duša v prasca,
gada, kajti . . . .»

— «Bebasti tvor, zakaj si ostavila Sito?
Kje je?*

— «Ničesar — — nič nevem . . . Po¬
gubljenji nihče ne uide, kedor razžali mo¬
gočno boginjo Kali,» pridiguje Fatma dalje.

Oče v svoji opravičeni jezi silno pahne
od sebe bebasto služabnico; prepričavši se,
da od nje ne bode zvedel nič pametnega,
se pripravi k odhodu.

Ko zvedo mati in sestra, da sem zginila,
so zelo tarnjali.

Oboroživša se z revolverjem in palico,
napotita se oče in sluga, da bi me iskala.
Ni trajalo dolgo in stala sta pred šolo, kjer
so jima povedali, da so uže davno vse
učenke odšle domov.

31

Očetova negotovost in skrbljivost prikipite
do vrhunca. Če se tudi ne samo Hindi, nego
i drugi orij en talci v javnosti ne brigajo
mnogo za svoje žene in hčere, je vender
moja neprisotnost z bridkim čutom presu¬
nila očetovo srce, kajti on me je zelo ljubil.

Poslal je postreščeka, kojih je vse polno
v Kalkutti, v našo hišo, da bi se prepričal,
ali sem se vže vrnila; sam se je pa med
tem sprehajal pred šolo.

Za nekoliko časa sreča znanega babu, ki
je bil tudi privrženec «Mlade Indije». Babu
se mu približa z indijsko uljudnostjo. Oče
mu je na njegova vprašanja odgovarjal jako
raztreseno, končno mu pove, da tu nekoga
jako željno pričakuje.

— «Morda svojo hčerko Sito?* vpraša
radovedno babu. Kot sem vže omenila, Hind
nerad govori o svoji ženi in o svojih hčerah.
Na to de oče:

— «Da, da, Sito iščem. . . . Zjutraj je
šla v angleško šolo in se ni še vrnila do¬
mov. ... Ali ne veš nič o njej?*

— «Ako se ne motim, sem jo srečal
pred četrt ure z nekim romarjem, šla sta
v predmestje Huglyje.»

— «Z  romarjem? ni mogoče, saj ne
pozna nobenega in ne upala bi se v to
stran.*

32

— «Dasi je šla blizo mene, me ni opa¬
zila, ali jaz sem jo takoj spoznal.»

— «Tega ne morem verjeti! . . . Toda
tu prihaja sel Omar; on nama gotovo pove,
da je Sita vže doma.»

Sel oznani očetu, da nisem še prišla
domov.

Smrtni pot porosf čelo skrbnemu očetu.
Zdaj je verjel, da sem tavala v predmestji
Huglvje.

— «Brate, Aladin,» nadaljuje babu. «Ne
tratimo niti minute več, oznanimo to siru
Adamu, policijskemu ravnatelju. Njemu se
še najpred posreči najti tvojo hčer.»

— «Prav imaš,» odgovori moj oče. «Dobro
poznam sira Adama in k sreči imamo le
nekoliko korakov do njegove pisarne.»

— «Dovoli, prijatelj, da te spremim.
Tvoja zadeva se po mojem mnenji tiče vse
naše stranke.»

Oba moža, spremljana od sluge, sta
urno hitela na policijsko ravnateljstvo. Sled¬
nje se je nahajalo v lepem poslopji blizu
palače kralja namestnika. Močna straža, se-
stoječa iz domorodcev ali «sipahijev» in
stražnikov različne narodnosti, se je baš
zbirala na prostornem dvorišči, pričakuje
povelja mogočnega velitelja.

33

Sir Adam, hladnokrvni Anglež, zvršivši
najnujneje policijske posle, se je ravno pri¬
pravljal k sprehoda.

Ni še bil slekel svoje uradne suknje,
mu je vže naznanil sluga, prezračevajoč z
velikim pahljačem, takozvanim punkasem,
da želita dva občana žnjim govoriti. Ker
te prošnje ni mogel odbiti mestnim kupcem,
ki so ga cesto obiskavali, jima dovoli ustop.
Vpraša ju v šali, kaj «za vraga* bi rada.

Moj oče mu brez dolgih besedij na kratko
pove, da sem zginila in da se je tudi
moja spremljevalka prestrašena vrnila domov
iz molitvenice boginje Kali. Ravno prisotni
občan mu tudi objavi, s kom je mene videl
v daljnem predmestji.

Sir Adam pazljivo posluša mojega očeta
in je koj sprevidel resnost položaja. Ko po-
praša še po nekaterih zadevah, pravi:

— «Učenke angleške šole, . . . služab¬
nica, vdana Kali . . . romar, bojazljivo
krog sebe pogledujoč! . . . Vraga! V tem tiči
nekaj sumnjivega!* Naglo vstane.

— «Prepričal se bom sam,» de na to;
«oni romar se mi zdi biti znan. Tudi fakir,
njegov drug, se mi ne dopada. Dobro po¬
znam njih brlog, a njih zlodejske nakane jim
bom preprečil.

Berthet, Učenke.

3

34

Pozvoni. Tajnik, čuvši njegovo povelje,
naglo zopet zgine. Ravnatelj sam, zapenši
si pod brado svojo uradniško suknjo, poziv-
lje oba tožnika:

— «Idita z menoj, občana, potoma mi
bosta še drugo povedala. Imeli bodemo opra¬
viti s predrznimi lopovi!»

— «Sire», vpraša oče, «se jih li ne
bojite?*

— «Človek se more varati; romarja s
fakirjem vred, stanujoča blizu hrama boginje
Kali, imam na sumu, da sta thuga.»

— «Thuga!» ponavlja oče, čudeč se, in
se strahu opotoče. Misel, da sem morda v
rokah teh zdivjancev, ga je kar omamila.

-—- «Thuga?» vsklikne tudi drugi babu.
«Mislim, da so bili uže davno iztrebljeni.*

— «Še se prikazujejo, to je drugi ljudje
jih zdaj nadomeščajo,* odgovori predstojnik
policije.

Pred hišo je vže čakalo šest redarjev
policijskega ravnatelja. Dva sta bila Angleža,
a vsi drugi moslemi. Previdni ravnatelj ni
hotel k tej odpravi rabiti domorodcev.

S zamolklim glasom jim razdeli povelja;
na to se razidejo na dve strani, kakor bi
med seboj ne imeli nobene dotike. Sam jim
je sledil v odmerjeni oddaljenosti; spremlje-
vala sta ga oba babu in jeden sluga.

35

Vsi so vedeli, da se na gotovo znamenje
voditeljevo sestanejo.

Bila je vže gosta tma in torej razdeljena
straža ni vzbujala pozornosti.

Ko je čul sir Adam še daljše podrobnosti,
bil je prepričan, da se nahajam v rokah onih
verskih blaznih. A tudi moj oče je bil teh
mislij, zbog tega je vedno spodbujal k hi¬
trejši hoji. Predstojnik policije je pak le opo¬
minjal k potrpežljivosti.

Dospevši do gozdička, ki je obdajal pa¬
godo, ustavi se vsa družba, pozorno poslu¬
šajoč okolu sebe.

Culi so v istini moje tarnanje, ko sem
prišla na ta kraj. Ali moj glas je bil slišati
z mesta, ki se ni vjemal s prvotno mislijo
policajnega ravnatelja. Stari romar namreč
je predaleč zašel z menoj, in torej njegov
sled nijso mogli opaziti.

To bil je tudi vzrok, da sva dospela do
koče samo nekoliko minut prej, nego je
prišla tja policija.

Moj oče je najbrže moj glas spoznal in
ga torej niso mogli siliti, naj molči. Vsi so
se plazili pod gostimi drevesi v nočni tmi
med kočami, v kojih so prebivali samo sluge
pagode. Zdaj je bilo pa resno vprašanje:
v ktero hišo so me neki vlekli?

3 *

36

Pri najmanjšem šumu bila bi pretrgana
nitka mojega življenja. Iskali so torej molče
dalje, kar čujejo zamolklo blebetanje moril¬
cev in moj poslednji obupni krik, ko sta mi
vrvico ovijala okolu vratu. Oče hiti naprej
z namerjeno palico v roči.

— «Sem-le pojdite!* kliče, «moja hči,
moja draga Sita!»

— «Naglo na pomoč!* veli sir Adam
ostalim možem.

Vsled silovitega pritiska se razlete duri,
in oče moj se prvi prikaže v izbi.

Znano vam je vže, kaj je ondi ugledal:
romar me je pestil in vže je zadrgaval
vrvico okolu mojega vratu, fakir je pa med
tem molil neke tajne žalostinke, ki so pre¬
pisane thugom pri vsakem umoru.

Oče, silno razburjen, mahne z bambu¬
sovo bunko romarja po glavi, da se je kar
zgrudil na tla, drug udarec je veljal fakirju.
V nekoliko trenotjih sta bila oba krvoloč-
nika zvezana in učinjena za vselej neškod¬
ljiva. Z nepopisljivo otupelostjo sta vsprejela
zasluženo kazen za storjene zločine in jima
je bilo samo to žal, da je bila to njijina
zadnja žrtev boginji Kali.

Oče, ne zmeneč se za to, kaj se je poz¬
neje godilo, obračal mi je vso svojo po¬
zornost.

37

Ležala sem na tleh v nezavednosti; vsem
se je zdelo, da je pomoč prišla vže pre¬
pozno. Hvala Bogu, mojo omedlevico pro-
uzročil je le strah, in ni dolgo trajalo, ko
se zopet zavem. Probudivši se, ugledala sem
svojega očeta tik mene klečati; jokajoč ga
iskreno objamem.

Redarji so oba thuga odvedli v Kalkutto
v uječo.

Mene so pa odnesli v nosilnici na očetov
dom. Ko so me nesli iz koče, opazila
sem zame izkopan grob. Ko bi se bilo če-
stiteljem Kalije posrečilo, izvršiti ta zločin,
takoj bi me bila pokopala kar oblečeno, in
svet bi ne bil nikoli zvedel, kaj se je zgo¬
dilo z menoj.

Drugi dan sem se toliko okrepila, da
sem mogla iti v šolo; oče sam z dvema
oboroženima slugi me je spremil do vrat
šolskega poslopja.

V začetku je bilo jako potrebno, da je
vsaka učenka imela varnostno spremstvo.
Konečno je tudi ta korak glede varnosti po¬
stal nepotreben v Kalkutti.

Osmi dan po tem dogodki sta bila oba
thuga obešena.

Lori, mala zamorka.

i.

Dežela jezerov. — Moja prva vzgoja. — Zeriba. — Kako
postane človek sužnjem.

Kraljičina sem, ne sicer kakega kralja
se žeslom in krono, kakor so v Evropi,
temveč zamorskega načelnika, ki svojevoljno
gospoduje nad življenjem in smrtjo tisočerih
svojih podanikov. Njegovo kraljestvo se je
razprostiralo v srečnih pokrajinah ter je me¬
jilo z velikimi jezeri osrednje Afrike. Ondi
pod vročim podnebjem se razprostira rodo¬
vitna dežela, kjer se človek živi skoro brez
dela; palma mu rodi dišeče vino, kokosovi
oreh tečno hrano, banan obilica užitnega
sadovja. Treba je zemljo le mehko razriti
s kakim lesenim kolčem, in turšica lepo
obrodi; turšična moka je poglavitni živež
zamorcem.

Imeli smo mnogo kravjih in kozjih čred;
vkljub požrešnosti levov se jim je dobro
godilo na rodovitnih pastvinah. Mleko je še
ostajalo, in tudi mesa smo imeli v obilici.

39

Spretni naši lovci so nam dovažali bivole,
antilope, slone ali žirafe. Ves rod se je shajal
v vesele gostije ter se razveseljeval pri petji
in plesu vso noč. Dežela naša je bila od
Boga blagoslovljena. Daši so tudi nastajale
razprtije med sosedi in bile poravnane z
malimi sukobi, vender je vzlic temu število
prebivalstva vidno rastlo. Po vsej deželi malo
milj narazen so se vrstile vasice za vasico
nezavisnih rodov.

Vsak malostni dogodjaj prouzročil je
gostije in tedaj še misliti ni bilo možno na
neprijetnosti tega življenja.

Bodi si, da je bila setev, žetev, ali se
je komu porodil princ, ali je kedo umrl:
vselej se je priredilo veseljevanje.

Toda, žalibože, ta krasna in obljudena
dežela je sedaj opustošena in skoro brez
prebivalstva. O cvetočih selih še spomina
ni. Polje leži neobdelano, in debela, rejena
živinica je izginila; klateči levi in sloni so
prebivalci tem pokrajinam.

Povedala vam bom, kako se je vse
to premenilo. Daši sem bila kraljeva hči,
nisem, kot bi si marsikdo mogel misliti,
živela ošabno in prevzetno. Kraljestvo mo¬
jega očeta, kakor sem uže omenila, se ne
da prispodabljati kraljestvom olikanih dežel.
Palača očetova je bila se slamo pokrita koča,

40

samo malo večja od koč druzih podanikov.
Vse pohištvo naše je bilo: nekoliko košev,
lončenih posod in nekaj železnega orodja,
koje smo prejeli v zameno od daljnih rodov.
Moja kraljeva mati je hodila na polje delat
kot druge žene, sejala je turšico in druge
poljske pridelke. Ko sem bila še majhna,
nosila me je na hrbtu v gazelini koži. Njena
jedina obleka je bila dolga srajca. Okolo rok
in nog je nosila medene obročke, ki so pri
najmanjšem gibanji žvenketali; in krog vratu
imela je nekolikrat ovito žnorico steklenih
koravd. Tako opravljena ni zabila oskrbovati
vseh domačih poslov; tolkla je zrna, molzla
krave ter gledala na to, da je oče vrnivši
se z lova domov imel pripravljeno hrano
in ni imel uzroka se pritoževati.

Udeleževala sem se uže od svoje mla¬
dosti domačega in poljskega dela. Ko se je
mati vsa utrujena naveličala tolči pičo,
vzdignila sem i jaz kamen, ter jej pomagala.
Ko se je molzlo, podajala sem jej posode
ali sem pasla čredo. Učila sem se tudi plesti
koše, ki so najlepši lišp naših stanovanj. —
Različna dela sem tim ročneje mogla izvr¬
ševati, ker sem nosila samo krilce iz mo¬
drega platna. Okolu vratu sem nosila trak
rudečih koralov, ki so kaj lepo pristajali
moji ebenovi (črni) koži.

41

Bila sem srečna. Tekala sem širnim ne¬
bom, na solnci ali kjer se mi je zljubilo,
često sem spremljevala mater v gozd, kjer
smo z velikanskih dreves storžiče in med
nabirali. Zvečer smo plesali okolo velicih
dreves «baobabov» pri zvoku bobnov in stru¬
mnih instrumentov. Oj, kako veselje je bilo
pri teh ponočnih veselicah pod zvezdatim
nebom, ko se je tuljenje oddaljenih levov
in cviljenje lačnih hijen mešalo v naš kon¬
cert! Moja mati je bila strastna plesalka,
in take so tudi vse zamorke. Bila je še
mlada in lepa, ter je glede plesanja in ve¬
selosti nadkriljevala vse druge žene kot prava
kraljica.

To blaženo življenje sem drago plačala.
Ko sem bila dvanajst let stara — v našem
gorkem podnebji je to dospela doba — do¬
letela je vso našo rodbino nesreča, ter je
učinila konec vsemu našemu blagobitju.

Nekoliko dnij daleč od naše vasi založili
so Arabci, prišedši iz Gorenjega Egipta, zavod
po imenu «Zeriba». To je bilo nekako utr¬
jeno tržišče, kjer so menjavali evropsko
blago za slone, domače pridelke, osebito pa
za sužnje, koje so potem odvažali v Zanzibar
ali v Egipet. Cula sem sicer, da vlade ev¬
ropske na vsak način hočejo zaprečiti to
sramotilno trgovino; toda še dandanes ni

42

trgovina se zamorci zatrta, in v dobi, o kojej
tu pripovedujem, je bila zelo razširjena.

Podjetniki naše sosedne Zeribe so bili
začetkom še dosti vestni in miruljubivi.
Zadovoljili so se z menjevanjem navadnega
blaga in so le katerikrat kupovali v vojski
ujete zamorce, ter so je potrebovali za svojo
lastno službo. Toda pozneje so jemali v svojo
službo različne pustolovce in potepuhe iz
severne Afrike. V svojih založiščih so imeli
jako zapeljivo in mnogovrstno blago: pisane
tkanine, blesteče izdelke od stekla, opojno
žganje, železno in medeno orodje. Imeli so
dalje tudi množino pušk, in je pok iz jedne
same vže prestrašil vso vas. Sklenili so torej
počasi podjarmiti rodove, med kojimi so ži¬
veli, kajti kupčija s sužnji je bila zelo do-
bičkanosna. Zanašaje se na mnogobrojno
število privržencev in veliko zalogo razno¬
vrstnega orožja, napadali so okolne vasi pod
raznimi uzroki ter ugrabili v tacih slučajih
mnogo mož in žen, posebno pa otrok, koje
so osebito kupovali belokožci najraje. Ko pa
jednake odprave nijso več zadostovale nji¬
hovi razširjeni kupčiji, jeli so netiti nepri-
jateljstvo med sosednimi rodovi. In ko so
bili ti rodovi vsled medsebojnega mesarenja
oslabeni, prepadli so zmagovalca in prema¬
ganega ter je odvedli v robstvo. Vsako leto

43

so pošiljali na sever mnogo nesrečnih za¬
morcev, ki niso več videli svoje domovine.

S takim gnjusnim počenjanjem se je
vedno bolj krčilo število prebivalcev v naši
deželi. Vsako leto je zginilo nekoliko vasij
s prebivalci vred.

Mojega očeta so nekolikrat posvarili, da
se varuje roparskih Arabcev; ali on je bil
uverjen, da se bode trgovcev s sužnji lehko
ubranil in prijateljska zveza, kojo je imel
z nekaterimi kupci, ga je tudi v tem po¬
trjevala. Toda kmalu smo se prepričali, kako
britko se je varal.

Nevem, s kakimi spletkami in nepošte¬
nimi sredstvi so zoper nas naščuvali lastniki
«Zeribe» vse naše stare prijatelje, in kake
nagibe so imeli, da so prouzročevali te raz-
pore.

Necega dne zapoje bojni boben, ki je
bil shranjen v hlevu tik naše koče, ter kliče
vse na boj.

Oče moj oboroživši se z bojnim asaga-
jem* in lokom, postavi se na čelo bojevnikov,
ter gredd sovražniku naproti. Žene, deca in
starci so ostali v vasi, ki je bila dobro utr¬
jena. Kakor se je večkrat pripetilo, nadejali
smo se, da se našinci tudi zdaj vrnejo

* Asagaj je kopji podobna sulica.

44

zmagonosno. Ves dan smo čuli bojni krik,
ki se je počasi bližal. Proti večeru smo
ugledali nekoliko krvavih nesrečnežev, ki so
iskali pribežališča v našem selu. Naglo smo
jim odprli vrata. Toda čujte; to je. bil le
ostanek vseh bojevnikov mojega očeta! Vsi
drugi so padli v krvavi bitvi pod smrtonos¬
nim orožjem močnejših sovražnikov. Tudi
moj oče je pal v boji. Naša žalost se ne da
popisati, koja se nas je polastila pri poro¬
čilu te strašne nesreče!

Miljo daleč v okolici se je čulo tarnanje
vdov in sirotk; mati moja, drugekrati vesela
in srečna, si je ruvala lase z glave ter se
tepla po životu.

Jaz sem pa obupno kričala, ker sem
bila prepričana, da ne bom nikoli več videla
predrazega očeta. Toda nevarnost se je bli¬
žala ter nijsmo imeli časa za togovanje.
Treba je bilo pomišljati na brambo. Jedva
je pribežalo nekoliko naših v vas, so se
uže prikazovale na vseh straneh sovražne
tolpe.

Streljanje in divji krik se je razlegal
okolu nas; v trenotji so obkolili vas. Čemu
so nam bile goste zaseke, ko so bile v vasi
samo žalujoče žene, deca in starci, nespo¬
sobni za brambo. Arabci so nam preteč

45

veleli, naj odpremo vrata. Ker jih nihče ni
ali pa tudi hotel ni razumeti, se torej želji
njihovi ni vstreglo. Arabci pa, boječ se, da
bi nihče ne mogel uiti, so izsekali v ograjo
uhod ter so prihruli v vas.

Sedaj je pa nastala strašanska zmešnjava,
bežanje in klanje. Kri je tekla v potokih.
Na mnogih krajih je švigal plamen iz se
slamo kritih koč. Splošen požar je dovršil
grozo tega dne. To je bila strašna noč!
Kako je bilo možno komu uiti iz tega go¬
rečega pekla? Med plameni so begale žene
s svojimi otroci, Arabci so vsacega vjeli, da
jim je le blizo prišel in so je z verigami
zvezali kot sužnje. Mnogo ljudi se je v kočah
zadušilo vsled dima, mnogo jih je poginilo
v ognji, ostali so se pa predali zmagovalcu
na milost in nemilost.

¥ tej splošni zmešnjavi sem bila i jaz
na tla pahnjena in ko se zopet zavem, ni
bilo matere zraven mene.

Velikanski Arabec, skoro tako črn ko mi,
je neprestano streljal med neoborožene ljudi;
ta me zgrabi in me nese v poslopje, v
kojem je bilo uže mnogo otrok pod nad¬
zorstvom oboroženih paznikov. Tu sem ostala
še po noči vsa obupana in v skrbeh zaradi
materne usode. Morebiti je poginila ali po-

46

begnila? Nikdo mi ni mogel natančneje po¬
vedati; vsak je imel lastnih bolečin dosti
in se za druge ni brigal.

Do jutra je pokončal ogenj vso vas;
ostale so same podrtine. Vsi starci so bili
ubiti, žene in deca ujeta ter namenjeni za
pošiljatev v Gorenji Egipet. Dečke in deklice
so zvezali z vrvjo v jedno vrsto ter je gnali
z bambusovimi palicami ali biči na pot.
Med njimi je bilo mnogo malih otrok, kojim
so starši bedno poginili na tem ljudskem
lovu. Nekateri izmed njih so padali na tla,
in se niso ganili z mesta, drugi so zopet
bridko jokali; toda neusmiljeni bič je zmogel
njih slab odpor.

Jaz sem bila kakor druga deca zvezana
z verigo; neprestano sem jokala. Hitro umolk¬
nem, ko pred seboj ugledam med ženami
za vrat k verigi privezano korakati mojo
mater. A tudi ona me od dalječ spozna,
roke po meni stegujoč.

«Mati, draga moja mati!* kličem.

Hotele sve jedna k drugi, toda vrv nama
je zabranjevala in obe tolpi ste zopet po¬
sebej šli naprej.

Zdaj sve se prepričali, da obe živive ter
nisve zgubile nadeje, da se vender še jednoč
kje srečave.

47

II-

Mati s hčerjo. — Sittahsi. — Rana na glavi. — Žalostno
snidenje. — Nasledki odločnosti.

V dveh dneh pridemo v Zeribo, in ondi
nam je bilo šele dovoljeno, da se enmalo
odpočijemo. Zeriba je bila dokaj prostrana
in okrog utrjena, uhode so pa skrbno stražili.
Znotraj smo se smeli prosto gibati. Ker
je bila najina topla želja, se snideve z ma¬
terjo in si z jokom nekoliko potolažive najin
bolestni položaj. Želele sve si še, da bi se
obe več ne ločile, ali to se ni moglo tako
kmalu doseči.

Na poti v Zeribo morali smo pretrpeti
mnogo muk; za vsako malenkostno stvar
so nas tepli. Da bi nam pa ne prišlo na
misel, da bi ubegnili ali se spuntali, so nam
dajali prav slabo hrano. Nihče se ni brigal
za to, smo li dosti močni ali ne, da bi peš
prišli v Kartum, najbližje mesto belokožcev.
Dan odpotovanja se je približal. Še pojma
nismo imeli o daljni poti po pustih gorah
in pekočih peščeninah in naša srca je nav¬
dajala bolestna misel, da bomo za vselej
ostavili našo krasno domovino. Med zamorci
nastane splošen jok in tarnanje; toda brez¬
čutni gospodarji se še zmenili niso za to,
da, manje nego lovec za stok obstreljene srne.

48

Naša karavana je bila sestavljena pred
Zeribo. Arabci, oboroženi z dolgimi puškami
in še daljimi biči, so sedeli na oslih, na vel-
bljodih, da, celo na volih.

Žene in deca se mogo prej prodati nego
možje, ki so bolj nagnjeni k odporu zoper
svoje gospodarje. Najmlajše otroke so naložili
na velbljode. Daši sem bila na pol uže do¬
rasla, so me vender posadili na velbljoda,
a ne znabiti zaradi tega, ker sem bila kra¬
ljeva hči, temveč zbog tega, ker so me na¬
vihani kupci s človeškim mesom uvrstili
med «sittahse» (t. j. deca obojega spola, šest
«palm» velika), za koje so v Kartumu pla¬
čevali do petdeset goldinarjev. Torej je um¬
ljivo, zakaj se je lepši ravnalo s tako dragim
blagom.

Mlade žene, torej tudi moja mati, so
nesle težka bremena. Prvi dan našega poto¬
vanja je minol mirno, kajti ostro strahovanje
nas je primoralo k pokornosti. Mater svojo
sem ugledala nekolikrat na poti, korakajočo
med ženami, jaz sem pa sedela s štirimi
mnogo mlajšimi deklicami v košari na vel-
bljodu.

Velike muke sem trpela s svojimi tovar-
šicami v tej tesni košari, toda potrpela sem.
Materi se je dovolilo, kedar se je karavana
ustavila, priti k meni, in to priliko sve

49

porabili, da sve se vzajemno tolažile. Čim
bolj smo se oddaljevali od naše domovine,
tim otožneja je prihajala moja mati. Ko
necega večera prečujemo ob vznožji visokih
gora, ki so tvorile neprestopno gradbo med
nami in našo domovino, me mati objame
ter pošepta na uho: «Lori, delj ne morem
tega prenašati. Rajši umrem, nego bi trpela
to gnjusno robstvo; i tebe pri belokožcih
čakajo raznotere muke in težave. Kakor ti
je znano, trgovci Zeribe ne bde po noči tako
strogo ko po dnevi in zaradi tega sem skle¬
nila pobegniti. Ali hočeš z menoj ubegniti?®

— ,Da, mati,' odgovorim. ,Kam pa ideve?
Oče je mrtev, naši sorodniki in prijatelji so
pomorjeni, vas naša vpepeljena. . . . Kam
se napotive? 1

«Sama ne vem, drago dete; a zdi se mi,
da se nama nikjer huje ne more goditi.
Gledive, da prideve zopet nazaj v kraj, kjer
smo tako srečno živeli. In ko bi se to nama
ne posrečilo, saj uideve usodi, koja naji
čaka pri belokožcih.®

— ,Mati, jaz sem pripravljena!' . . .

Po kratkem dogovoru me je prosila, da
o vsem molčim, na to se ločive, da ne bi
vzbudile kak sum. V istini, bil je to predrzen
korak, kojega se človek more lotiti v naj¬
večji bedi. Kaj bi neki mogla doseči žena

Berthet, Učenke. 4

50

s slabim otrokom v neznani deželi, po koji
so se klatile različne ujede in divje zverine.
Kupci z robovi so to dobro vedeli, ter so
beg smatrali nemožnim.

Ko se stemni, ustavi se vsa karavana,
da bi se, kot navadno, vlegla k počitku.

Kakor sem vže omenila, smo se ustavili
na podnožji visokih hribov, za kojimi se je
razprostirala neizmerna peščena puščava; ali
tudi okolu nas je bila pokrajina izsušena,
pusta in poraščena le z osatom. Edini potok,
ki je šumljal z višine, je napajal ob bregovih
svojih divna grmovja, osebito papirus, ki
bujno raste v teh krajih.

Naš tabor je imel samo dva ali tri šo¬
tore za karavanske načelnike; sužnji in ču¬
vaji Zeribe so ležali pod širnim nebom vkupe,
sredi velbljodov in volov. Velik ogenj je
strašil leve, slone in hijene, ki so blizu nas
lazile, da bi nas ne napadle.

Ko sužnjim podele betvico riža za večerjo,
vele jim, naj se vležejo. Večina izmed njih
je spala uklenjena. Nekoliko Arabcev je
vedno vrstivši se skrbelo, da ogenj ni ugasnil
in da se za korak kedo ni oddaljil iz tabora.

Vležem se med druge na pesek ter sem
na videz spala.

Moje tovaršice, utrujene od celodnevnega
mučnega potovanja, hitro trdo zaspe; jaz

51

sem pa čakala mater, ker mi je obljubila,
da kmalo pbme pride.

Bila je krasna afrikanska noč, gorka in
mirna. Kakor v grobu je bilo tiho po vsej
okolici, kojo je medlo razsvetljeval plamen
našega ognja. Po prestankih se je čulo iz
daljave rujovenje divjih zveri, ki se je pa
kmalu zgubilo v nočni tihoti. Dolgo, dolgo
sem čakala, naposled pa še jaz zaspim. To
noč je bil na straži jako čuječ paznik,
kar je jako zadrževalo najin beg.

Proti jutru se končno pojavi pred menoj
črna senca, ki me vzdrami. Probudivši se,
bi bila strahu kmalu zavpila, kajti pred me¬
noj je stala moja mati, koja me je prijela
za roko.

Plazile sve se po tleh naprej v stran od
spečih oseb do volov, ki so bili privezani
h kolom. Na ta način sve prišle za taborišče.
Niti besede nisve spregovorile, da bi ne zbu¬
dile paznikov. Priplazivši se do potoka, posta-
neve in se objameve; šele tu sve mogle
prosteje dihati. Sedaj šele mi povč mati,
da je beg najin zadrževala čuječnost paz¬
nikov in da je morala pregrizti vrv, s kojo
je bila privezana k drugim. Še le ko se
paznik ni mogel ubraniti spanja, se jej je
posrečilo uteči; seboj je vzela tudi njegovo
sulico in se priplazila k meni.

4 *

52

Sedaj sve bile svobodni. A niti trenotja nisve
smele zamuditi. Bilo je ravno pred solnčnim
vzhodom, in dobro sve vedele, da bodo naši
trinogi, opazivši najin beg, tekoj se spustili
za nama, da naji zaslede. In gorje nama,
ko bi naji vjeli; neusmiljeno bi se nad nama
maščevali.

To je mati dobro vedela, zaradi tega sve
nemudoma hitele naprej, kar so nama do¬
puščale najine moči. Šle sve v to smer, po
kateri je včeraj potovala karavana, potem
jo pa vbereve v velik gozd, da bi tu našle
skrivališča in krepila. Bredle sve po bregu
ob potoku, da bi se tim lagje skrile, ko bi
v taboru nastal vriš.

Grobova tihota je vladala po vsi okolici
in ogenj v taborišči je ginjeval najinim očem
kot pojemajoča zvezda na nebu. Cim dalje
sve korakale, tim večja groza me je navda¬
jala. Iz pobrežnega grmovja je bilo čuti pre¬
čudne glasove. Kar je bilo preje iz daljave
slišati, oglašalo se je zdaj prav blizu. Da,
celo mati se je strahu stresla, ko nekaj v
visoki travi zasumi; mahala je s sulico na
vse strani, da bi me le umirila.

«Ne boj se, Lori!» pravi, «to je bila
antilopa, ki je bežala k potoku G

Cez nekoliko časa zopet dč: «To je šakal,
ki pred nama beži!*

53

Rada bi bila lo verjela, ko bi ne bila
zapazila velikih iskrečih oči in ne slišala sko¬
kov, kakeršnih ne delajo pohlevne živali.
Da bi me mati odvrnila od mojega opazo¬
vanja, prične mi razkladati svoje črteže za
bodočnost, in sve se tako oddaljile od potoka,
kjer nama je pretila največja nevarnost.

«Čuj, Lori,* de ona, «v najinem rojstnem
kraji je zdaj vse zapuščeno in opustošeno,
šle bove v deželo Baggarov, ki leži od-
todi samo nekoliko dni hoda. Njih načelnik
je bil prijatelj tvojemu očetu in neprijatelj
lastnikom Zeribe; on naji bode gostoljubno
sprejel. Dežela njegova je rodovitna, rodi
obilico riža, sorghum (najvažneja, da skoro
jedina pšenica zamorcev v Afriki) in okus¬
nega ovočja; črede ovac in ovnov skoro
prepolnjujejo pastvine. Ondi bove srečno
živele.*

Te besede so me zopet napolnile z na-
dejo. Ko prideve na kraj, zaraščen z gostim
grmovjem, oglasi se pred nama votlo in
hripavo rujovenje, da so se nama kar lasje
ježili. Postojim ter se stisnem k materi.

— ,Ne hodive v to stran,' jo prosim,

,srečale bi leva!'

«Leva? Lori, kaj pa misliš? Lev se dru¬
gačnim načinom oglaša ....  prej bo ondi
kaka lačna hijena, ki obira mrhovino.*

54

Torej ta kraj, zaraščen z gostim grmovjem,
zapustive. Mati, vedno pripravljena k obrambi,
de ljubeznjivim glasom:

— «Sedaj, draga Lori, ko sve ušle ne¬
usmiljenim trinogom, moreve še srečne dni
doživeti vkupe v mirni deželi Baggarski.
Ako naji ne sprejmo gostoljubno in darež¬
ljivo, kakor to pristaja vdovi in hčeri na¬
čelnikovi, stopive pa v službo premožnega
občana. Gospodinjstvo dobro umejem in me
ne skrbi, da bi se ne mogle preživiti. Ti,
ko dorasteš, mogoče ...»

Strašno rujovenje se zopet prične, toda
v popolnem drugem smeru, kakor bi bila
ta zverina naglo premenila svoje mesto.
Zopet se pritisnem k materi in komaj si
upam dihati.

— ,To je lev, to je lev!‘ šepnem.

— «Tiho, Lori!» me opominja mati, da
bi me potolažila. «Ne boj se. Ta zver se
bolj naji boji nego me nje. ... Idi naglo
naprej, dete moje in si iz glave izbij take
abotne misli; gledive, da kmalu prideve v
gozd . . . ondi bove dobile kokosovih orehov
in nekaj medu.»

Rujovenje se zopet v tretje ponovi a tako
strašno, da se je gotovo čulo nekoliko ur
v okoliši. Ni bilo nobene dvombe, lev je
nama sledil, hoteč preprečiti pot.

55

V tem trenotji tudi mati ni mogla več
prikrivati strahu; dobro je vedela, da lev
tako oznanja svojo prisotnost, ko se pri¬
pravlja k napadu. Ko premišljujeve, kako
bi mogle uiti tej nevarnosti, ugledave veli¬
kanskega leva, ki se nama približuje s seženj
dolgimi skoki. Mali me tako silno pahne od
sebe, da sem se, ko bi trenil, valjala v travi,
sama pa naperi sulico ter mi kliče:

— «Reši se, LoriU

Jedva se zavem, ugledam pred seboj
strašen prizor: srce pretresujoče vpitje ma¬
terino in levje rujovenje; kosti materine so
kar pokale med ostrimi levjimi zobmi.

Poskočim kličoč:

— ,Mati, mati moja, kje ste? 1

Velikanska zver, neseča v gobcu človeško

telo, ki je bolečine vpilo, se hoče oddaljiti, jaz
pa bežim za levom, hote ga revica zagrabiti.

-— «Reši se, Lori, reši se!» kriči name
umirajoča mati.

Ne brigaje se za te besede, bežim brez
strahu naprej. Hitro pa čutim tak 6 silen
udarec na glavo, da sem zopet odletela v
grmovje. Lev se še ozrl ni na tako majhen
plen, kakor sem bila jaz; mahne z repom
po meni in omedlim. Ostala sem nezavestna
ležati in možno, da je bilo meni namenjeno,
ujedam biti tečna hrana.

56

III.

Kupec s sužnji. — Prvo mesto beluhov. — Rešiteljica. —
Kako sem postala učenka.

Ko se zopet zavem, bil je uže jasni dan;
sedela sem v košari na velbljodu, ki je klju-
sal v taborišče robovskih kupcev. Dva izmed
teh vrlih ljudij sta korakala na strani živali,
ter sta jo priganjala, da bi preje dospeli
h karavani. Ko jeden zapazi, da sem še pri
življenji, de zadovoljno:

«Sittahsi je rešena in imamo zgubo zopet
nagradjeno. . . . Kar je po materi ostalo, ni
vredno, da bi človek pobral.»

Ta pogovor je spremljal satansk smeh.

— «Saj jej radi privoščimo,» odgovori
njegov sodrug. «Bila je nepokorna žena, ki
je, kot bivša žena načelnikova, težko pre¬
našala svojo usodo ... ne vem, ali bi bili
v Kartumu dobili zanjo 100 tolarjev!»

— ,Kje je moja mati?‘ vprašam.

Mestu odgovora se mi še rogata.

— ,Kje je moja mati?‘ vprašam zopet
ter hočem skočiti na tla.

— «Tiho bodi!» zakriči name jeden paz¬
nikov, «tvoj a mati je prejela zasluženo ka¬
zen ; ona je ondi, kamor tudi ti spadaš. . . .
Nadejam se, da njena nezgoda pouči i druge.»

57

Pozneje sem zvedela, da so rujovenje
leva, ki je nama bil tako usoden, tudi slišali
v taboru, osem kilometrov od nesrečnega
kraja. Zjutraj, ko so zapazili našo neprisot¬
nost, zapovejo dvema Araboma, da naji
poiščeta in privedeta nazaj. Po stopinjah
na peščenih tleh sta lehko takoj spoznala,
kam sve utekle, ter naji zalotita na mestu,
zaraščenem z grmovjem, kjer se je nesreča
pripetila. Ondi sta me dobila na tleh v ne¬
zavesti ležečo in ker nisem bila tudi ranjena,
me položita v košaro. Kačih sto korakov
dalje sta našla ostanke moje raztrgane ma¬
tere. In tako smo potem zopet nastopili pot
nazaj.

Naj omenim, da sem vse te podrobnosti
še le pozneje zvedela. Nesreča moja je do¬
segla vrhunec; pogumna moja matije našla
strašno smrt, vse drugo mi je bilo zdaj
deveta briga. Še misliti skoro nisem mogla,
taka otupelost se me je bila lotila.

Dospemo torej v tabor, ko je bilo vse
pripravljeno k odhodu; pazniki in sužnji so
name radovedno pogledavali, vodnika pa,
ki sta me sem privedla, sta načelniku
karavane nekaj pripovedovala. Načelnik ka¬
ravane je bil star jednočk Arabec. Ta člo¬
vek, nečuveno neusmiljen, se obrne k ne¬
srečnim zamorcem ter na vse grlo kriči:

58

— «Mater tega dekleta je raztrgal lev.
Zavrženi pagani! kedor bi poskušal uteči,
tega zadene ista usoda. In ker je sittahsi
učinila jednako ter nam pobegnila in nas
pripravila o zlati čas, bode kaznovana.*

Takoj pristopi rabelj in mi da dvajset
udarcev z bičem. . . . Tako plačujejo robov-
ski trgovci ljubezen do starišev! To gnjusno
kazen sem prenašala, kakor bi bila brez¬
čutna. Dovršena je bila mera mojega ob-
upanja, na to je pa sledila otupelost in
brezčutnost.

V takem položaji sem se nahajala ves
čas potovanja. Trpeti smo morali glad, žejo
in tiranje, osebito v pustem kraji pred Kar¬
tumom. Vsled mojega ponesrečenega bega
so jako ostro name pazili. Toda zaradi moje
telesne in duševne nezmožnosti sem bila za
vse nebrižna.

Dospevši končno v Kartum, nisem niče¬
sar občudovala kakor drugi sužnji, dasi so
ondi kamenene hiše, druge pa kar navadne,
ki so vzbujale pozornost zamorcev. Naši
mučitelji, da bi se nas prej znebili, se še
v mestu ustavijo ne; razprostrli so svoje
šotore v obširnem vrtu pri izlivu Modrega
Nila v znani egiptovski veletok. Tam so se
shajali mešetarji in kupci robov.

59

Imela bi biti tudi prodana; toda neka¬
terim kupcem, ki so bili prišli pogledat na
človeški somenj, ni dopadala moja vuna-
njost. Na mojih suhih ramenih se je poznal
še bič, in rane me niso mogle dosti pripo¬
ročati. Meni je bilo pač vse jedno, ali bom
prodana ali ne, kajti jednako sem se bala
svojih veliteljev, bodi si črne ali bele kože.
Na tem svetu nisem imela nobenega upanja
v boljšo prihodnjost, niti jedna blažena urica
mi ni migljala naproti.

Ali, hvala Bogu, kmalu sem bila svoje
prevare oproščena. Necega dne ste prišle v
našo ograjo dve gospe bele kože; bili ste
mati in hči. Po njujini služinčadi sem so¬
dila, da morate biti jako bogati.

Prvikrat sem ugledala bele Evropce. Ob¬
čudovala sem ji in najmanjšega sovraštva
nisem čutila do njih. Mati je bila uže stara
gospa nagubančenega obličja, a njena rujavo-
lasa hčerka me je pa temveč zanimala.

Stara je bila kacih 22 let; postave je
bila tenke, gibčna in obleka njena zelo
vkusna; sploh je vsa njena vunjanost pri¬
čala o trdem, toda o dobrem značaji.

Bila je gospa Tinnova se svojo hčerko;
rodom Hollandčanki in neizmerno bogati, ki
ste se zabave radi podali na nevarno po¬
tovanje v osrednjo Afriko. Gospica Tinnova

60

je slula in bila imenitna, ker je z veliko
marljivostjo gojila prirodne vede. Izdala je
na svitlo učenostno delo v francoskem je¬
ziku, tikajoče se zanimljivih prikaznij v rast¬
linstvu ob bregovih reke Bahr-el-Ghazal.
Ona se je vrlo poganjala za zamorce, ker
je predobro poznala gnjusno obrtnijo ž njimi.
Zaradi tega se je hotela prepričati, ali se ne
nahaje med pripeljanimi sužnji iz osrednje
Afrike kaka oseba, ki bi trebala njene po¬
moči, njenega zdravilstva i. t. d.

Trudila sem se, da bi nase obrnila po-
zorost gospodične Tinnove. Toda bolezen
moja in slabost obrnile ste pozornost odlič¬
nih gostov mnogo bolj name, nego moja zvu-
nanjost.

Gospica je povpraševala jednookega
Arabca o meni, ki jo je spremljal po bazaru.
Arabcu se je zazdelo prospešneje, govoriti
resnico ter jej je pripovedoval ves najin
tužni dogodek. Nij se varal v svoji nameri,
kajti gospica Tinnova me je hotela kupiti.
Prebrisani trgovec, ki bi se bil mene rad
znebil pred nekoliko dnevi za polovično ceno
običajne sittahse, gnal je ceno zelo visoko.

Služinčad, ki je obe dami spremljevala,
je kar usta odpirala nad tako ogromno ceno;
toda gospica Tinnova je vkljub temu brez dol¬
gih pogajanj plačala Arabu zahtevano svoto.

61

Postala sem tedaj lastnina krasne gospice.

Sklenivši pogodbo z Arabom, je zadobila
gospica še le pravico, da me sme vzeti se¬
boj v Kartum na svoj dom.

Na sebi sem imela samo tenko srajco,
torej nisem delala gospema dosti preglavice.

Jednooki kupec se poslovi' od mene s
temi besedami:

— «Srečna si, sittahsi, ta premožna go¬
spa ti bo osladila življenje_Allah je velikU

Na to odide k svojim pomagačem, da
se pobaha s to prodajo. Gospica Tinnova
me je peljala za roko iz bazara. Potoma
se je smejala ter mi nekaj pripovedovala,
česar pa nisem umela. Najbrž me je to¬
lažila ter mi obljubovala boljši prihodnjost.
A ostala sem popolnem nebrižna, kajti moji
žalostni duši je bila ta prememba brez vsa-
cega upliva.

Kmalu pridemo v neko hišo, kjer se je
trlo slug in služkinj, belih in črnih. V Kar¬
tumu se je govorilo, da je gospica Tinnova
sultanova sestra v Carigradu, drugi so pa
zopet pravili, da postane najbrže kraljica
Sudanska. Istina je bila, da ste obe dami
živeli jako dragoceno in ste se povsodi od¬
likovali po svoji velikodušnosti. Moja ve-
liteljica je naročila staršim zamorkam, koje
je bila tudi iz sužnjosti odkupila, da bi mi

62

skrbno stregle. Najprve so me skopale, kar
je moje trpinčeno telo jako okrepilo. Dokler
ni bila izgotovljena zame nova obleka, no¬
sila sem dragoceno pisano srajco, o kakeršni
se mi še sanjalo ni. Ko si s tečno hrano
utolažim glad, me peljejo k gospici Tinnovi,
koja je stanovala v prostornem salonu, ori-
jentalsko okrašenem. Poleg nje je sedela za¬
morka, po obrazu soditi, bila je našega rodu.
Zamorka me nagovori s sledečimi besedami:

— «Lori, pohajam iz rodu Baggarskega,
ki je sosed vašemu rodu. Naša preljuba
gospica Tinnova mi je naročila, naj ti ozna¬
nim, da dobro pozna tvojo nesrečno usodo
in minulost in da bo potrpežljiva s teboj.
Kupila te je samo zaradi tega, da bi ti olaj¬
šala usodo. Ako želiš, pošlje te pri prvi pri¬
ložnosti zopet nazaj v tvojo domovino, ako
pa hočeš tu ostati, skrbela bo za tvojo pri-
hodnjost, kajti ona te ne smatra za sužnjo,
temveč za svojo prijateljico.»

Nadaljujoč mi pripoveduje: «Ko bi ne
bila tvoja mati na potu poginila, gospa Tin¬
nova bi jo bila tudi odkupila iz sužnjosti,
da bi mogli vkupe živeti.*

Poslušajoč zamorko, zrla sem v svojo
dobrotnico, koje sočutno obličje in odkrito¬
srčni usmev sta mi vse potrjevala, kar mi
je zamorka pravila.

63

Sladko ime «mati», koje si nisem drz¬
nila spregovoriti od onega strašnega dogo-
djaja, vzbudilo je v meni tolažljivo čuvstvo.
«Kaj?» vskliknem, «ta bela gospa je tako
vrla, da bi bila mojo mater iz sužnjosti od¬
kupila ter naju nikoli več ločila.»

Gospica Tinnova povsem ni razumela
mojih besedij, a gotovo je umela moje ga¬
notje. Plakajoča vržem se jej v naročaj, ne¬
mogoč prikrivati čutov hvaležnosti.

Od te dobe sem živela v hiši Tinnove
gospice, kjer sem uživala najnežnejšo oskrb.

Pomišljalo se je tudi na to, da bi bila
poslana nazaj v svojo domovino, toda vsled
verodostojnih virov je bil naš rod popolnem
nokončan od lastnika Zeribe in torej nisem
imela vzroka, ostaviti svoje dobrotnice.

Kaj vam dalje hočem še pripovedovati?

Nekoliko let sem spremljevala gospico
Tinnovo, koji sem se bila prikupila, na'po¬
tovanji po Afriki.

Prva njena skrb je bila, da bi bila v
najpotrebnejših predmetih vzgojevana.

Konečno mi je ustanovila skromni do-
žitni dohodek, da bi mogla spodobno živeti
v izobraženih deželah.

Oh, kako sem spoštovala in čislala ple¬
menito deklico, koja me je osvobodila iz
propasti bede in zasramovanja.

64

Žalibože, ni mi bilo 'dano dolgo fživeti
v njeni družbi. Nahajala sem se baš v de¬
kliškem zavddu v mestu Kahiri, ko^se”poda
gospica Tinnovama^dolgo in nevarno poto¬
vanje v deželo Tuarekov. Njena mati in
bližnji njeni sorodniki so na tem potu pod¬
legli afriškemu podnebju.

Zastonj so odkritosrčni prijatelji svarili
gospico Aleksandrino pred potovanjem po
opustošenih deželah, v kojih biva gorkokrvni
a nevkročeni ljud; njeno koprnjenje po novih
krajih je vkljub temu zmagalo nad razumom.
Nedolgo po njenem odhodu napadli so jo
Tuareki in umorivši jo, učinili so konec
njenim plemenitim naporom. Ti roparji v
zavojih so strah karavanam v Srednji Sahari,
koje napadajo in grdo ž njimi ravnajo. Vpa¬
dajo tudi v Nigricijo, od koder odvažajo ljudi,
prodajajoč je za sužnje.

Cesto sem se jokala nad njeno usodo in
se žalostjo se bodem spominjala predrage
svoje dobrotnice, dokler bo utripalo moje srce.

Komur bi se čudno zdelo, da se uboga
zamorka, čudesno odkupljena iz sužnjosti,
drzne stopiti v vrsto «učenk», temu odgo¬
varjam : Bila sem v šoli trpljenja in nesreče.

O, ko bi blagim čitateljicam ne bilo treba ni¬
koli spolnovati dolžnostij, koje nalaga ta šola!»

Obljuba.

Životopisna črtica o slavnem stavitelji

Donatu Bramante.

Berthet, Učenke.

5

Leta 1458. živela je v Italiji v mestu
Castello-Durante sicer uboga rodbina glede
zemskih zakladov, toda bogata čednostij.
Jakob Bramante  hvalil je vsak dan Boga
za dobrote, s kojimi ga je obdaroval. Žena
njegova bila je vrla gospodinja in njegova
otroka sta ga istotako ljubila iskreno, kakor
on nja. Hišico njegovo, postavljeno kraj gor¬
skega porobka, poljubljali so prvi žarki
vzhajajočega solnca, opoludne jih je pa va¬
roval perečih žarkov solnčnih okrepčujoči
hlad zelenega vinograda in smokvinih dre¬
ves, na kojih so žvrgoleli ptički svoje Iju-
beznjive pesnice. Toda največje veselje nje¬
govo bili so mu žena in deca: Donat in
Ivanka.

«Glej,» je večkrat rekel Jakob svoji ženi,
«kako naji ljubita. Kako mirna in ljubka je
Ivanka, na čegar licih cvetd rudeče rožice,
pričuje o njenem zdravji. Donat pa, kako
brhek, marljiv in pameten deček je!»

«Da, da,» odgovarjala mu je dobra ženka
Terezija, Hoda dozdeva se mi, da se Donat
preveč uči, preveč dela; vedno tiči v knji¬
gah in ves zamišljen hodi okolu. Bega tudi

68

po okolici in stika, kot sam pravi, po ostan¬
kih starodobne umetnosti, preiskuje stare
spominke tu in tam in nič ne zgreši njegova
pozornost.»

«Prav imaš,» de Jakob, «to dete ima
mnogo veselja do risanja; vse predmete, ki
ga zanimljejo, nariše, takd da sem časih
presenečen o njegovi ročnosti. Donat bo
jedenkrat — saj upam — znamenit umet¬
nik. Toda, da se še više popolni in iz¬
uri, poslal ga bom v Urbino k svojemu bratu
Jarneju, ki naj ga izuri v slikarstvu.»

Donat, hrepeneč po izobrazbi, je vse
noči tičal v vednostnih knjigah, čital raz¬
prave o slikarstvu, staviteljstvu in matema¬
tiki, po dnevi pa, kakor vže povedano, letal
je po okolici, risal načrte, stare podrtine
razrušenih gradov, v duhu postavljal in se
svinčnikom na papir risal mogočne stebre
za hrame, nesoče lehke oboke, in tako se
je pečal cele dni s temi predmeti.

Čestokrat, jedva je solnce pozlatilo se
svojimi prvimi žarki oknice spalnice njegove,
vzel je svoj zvezčič in knjige ter odšel z
doma in ni se vrnil do večera. Vrnivši se
domov, je veselo objel mater svojo okolo
vratu, ki se je zel<5 veselila ob prihodu svo¬
jega sinčka, po kojem je vže nemirna hre¬
penela, a niti pokarati ga ni mogla. Ali oče

69

Jakob je vselej rekel malemu nepokojnežu
in mu zelo resno zabičil:

«Donat, Donat, pazi! S svojo nenavzoč¬
nostjo delaš nam vedno skrbi; če se ne
poboljšaš, sežgal bodem vse tvoje zvezke in
knjige in mestu, da bi te poslal k strijcu
Jarneju učit slikarstva, dam te učit k zla¬
tarju Tinetu.»

«Odpustite, dragi oče,» prosil je Donat,
«saj vas več ne bom žalostil. Toda poglejte!
Potoma mi na misel pride podoba krasne
palače, kojo sem tu narisal .»

Pri teh besedah pokaže Donat svojemu
očetu načrtek grada in mu predloži popolen
plan njegov. Jakob je pregledaval jako po¬
zorno dečkovo delo, obličje njegovo se raz¬
jasni, objame dečka in ga iskreno poljublja.
Terezija je pa med tem prinesla večerjo, in
kmalu je bil pozabljen Donatov prestopek.

Necega dne vstane Donatek o jutranjem
svitu in boje se, da bi ne bil pozorovan,
vzeme svoje načrtke in knjige, hitro ostavi
dom in se daleč, daleč napoti.

Ostavimo dečka na njegovem potikanji
in pogledimo, kaj delajo starši in sestrica.

Solnce se je uže davno skrilo za visoke
gore, a Donata le ni domov.

Jakob, Reza in Ivanka so bili v velicih
skrbeh. Preiskali so vso okolico in kraje,

70

Donatu najljubše, glasno ga klicali po imeni,
ali odgovarjal jim je le jek. Iskali so ga vso
noč — a marno! Vže so prvi solnčni žarki
zlatili zemljo — toda Donat se nij še vrnil.
Nesrečna rodbina je plakala žalosti in skrbi.

Nakrat nekdo potrka na duri ter kliče,
naj duri odpro.

«Moj sin!» vikne Reza, čuvši njej znani
glas.

Srce njeno je nij varalo: bil je Donat,
ki v hipcu objame mater, koja ga po¬
ljublja.

Toda Jakob opazi dečkovo bledo obličje
in ko pogleda k durim, vidi ondi stati na
pragu dva kmeta, koja sta tiho poslušala
ta prizor.

«Pridita le sem, prijatelja,* oglasi se
Jakob, «in bodita navzoča, kako vesel je
oče, ki je zopet našel svoje zgubljeno in
objokovano dete.»

«Ali malo je manjkalo in ne bili bi ži¬
vega več videli,» odgovorita kmeta. «Šla sva
v Urbino, kar sredi širne krajine zapaziva
navidezno speče dete. Greva k njemu, je
kličeva, a vse zastonj: mislila sva, da je
mrtvo. Vzameva torej dete v naročaj a vi¬
diva, da mu bije še srčece; kar se premakne
in odpre oči. Ubožec je pojemal glada in
žeje. K sreči sva imela seboj nekaj hrane,

71

s kojo se je deček nekoliko okrepčal ter
nama pove, kedd in čigav je. In napotiva
se ž njim in sva ga spremila le sem. Osta¬
nite torej zdravi, z Bogom!»

Po teh besedah sta hotela kmetiča od¬
riniti, ali Jakob ju ne pusti ter ju popelje
k mizi, koja je bila uže bogato pogrnena
v oslavo vrnitve Donatove.

Potem de oče sinu, naj natanko pri¬
poveduje svoje dogodjaje. In deček prične
pripovedovati:

«Čital sem životopis Brunelleskijev, koji
je, kakor vam znano, umrl v tem letu, v
kojem sem se porodil.

Njegova stavba vodnjaka pri cerkvi
sv. Marije del Fiore v Fiorenci je vse misli
moje takd objela, da vso noč nijsem zatis¬
nil očij. Jedva je solnčice vzhajalo, hitro
vstanem in begam po vsej okolici, kajti
glava moja je bila prenapolnjena se stav¬
benimi načrti. Tekal sem vedno dalje in
nijsem opazil, da sem pot zgrešil. K temu
se pridruži še glad; hotel sem se vrniti,
toda prave poti nijsem več našel. Krenem
na desno, v levo in vedno bolj zaidem od
prave poti. Nastane noč; vsedem pod visoko
drevo, kar čujem nek hrup.

Prešine me strah, vstanem in bežim v
črni tmi, kar so me noge nesle, konečno

72

omagam glada in žeje ter se zgrudim. Ah,
kako mi je bilo žal, dragi oče, da vas nij-
sem ubogal! Kako sem se kesal, da nijsem
poslušal vaših modrih opominov!

Kljub vsemu upiranju mi konečno spanec
zatisne oči. V sanjah se mi prikaže sveta
Devica Marija; krasote je kar lesketala, čelo
imela je okrašeno se zvezdato krono ter mi
pravi:

«Donat, tudi ti boš jedenkrat stavitelj,
in baš tako proslavljen, kakor je bil Filip
Brunelleski, kojega tako občuduješ. Sama
jaz sem te zapeljala v to pusto okolico.
Čuj želje moje: Na tem kraji, kjer zdaj spiš,
kjer trpiš glad in žejo, zgradil bodeš vod¬
njak, koji bode v obilici preskrboval z vodo
vso okolico.»

To izgovorivši predloži mi Marija vod¬
njakov načrt ali plan. Bila je kaj čudna
stavba. V senci zelenih dreves stal je vod¬
njak, h kojemu so hitele žene in deca po
vodo; zatem izgine Marija, jaz pa čutim
kar nakrat, da me nekdo dviguje kvišku od
tal, da so moje ustne omočene z neko
okrepčevalno tekočino — in v tem trenotji
se zbudim v naročaji dveh dobrih mož —
in to sta bila vidva — dostavi deček, obr-
nivši se k kmetoma, ki sta čudeč se poslu¬
šala malega Donatka — to sta bila vidva,

73

ki sta me ohranila pri življenji ter me iz¬
ročila očetu, materi in Ivanki.»

Donat je ves ginjen plakal; a naglo pa
vsklikne svete navdušenosti:

«Ne vem sicer, me bode li doletela ta
slava, kojo mi je Marija prerokovala; ven-
der sveto obljubujem, postane-li Donat Bra-
mante kterikrat slaven mož in ime njegovo
imenitno, zgradil bode potem oni vodnjak,
kojega je videl v sanjah, na tem mestu,
kjer bi bil kmalu poginil.»

Donat umolkne, Jakob pa spozna iz teh
besed, da sina njegovega čaka še velika
bodočnost ter pravi:

«Donat, da bi pa mogel postati tak
umetnik, kakor je Mati Božja prerokovala,
odpotuješ vže jutri k mojemu bratu Jarneju.
Bodi mu ondi v vseh stvareh poslušen!*

Donat Bramante se je v istini učil ne¬
koliko časa slikarstva pri strijcu Jarneji v
Urbino ali pri bratih Carnovale.

Ker je pa le hrepenel po staviteljskej
umetnosti, je potoval po Lombardiji, Bim-
skem ter prehodil velik del Italije. Potoval
je od mesta do mesta ter slavil cerkve in
palače. Obljube in lesk privabijo ga na dvor
Frančiška Sforce ter se ‘napoti v Milan, kjer
je ostal do 1. 1459. Obsipan z raznoterimi
odlikami in darovi, Bramante ni nikoli zabil

Berthet, Učenke. 6

74

svojih dolžnostij vrlega sina in brata. Ko
postane premožen, obogatil je tudi očeta in
mater, ki sta se radovala pozne starosti in
stalnega zdravja, ter bila priči velike slave
njijinega sina, koji i ljubljene sestrice svoje,
Ivanke, nij zabil ter jo bogato opremil, ko
se je možila.

Iz Milana se napoti Bramante v Rim
1. 1500., v dobi, ko je slava njegova pri-
kipela do vrhunca.

Ondi si je znal pridobiti naklonjenost
papežev Aleksandra VI. in njemu naslednika,
Julija II., koja sta mu izročila izvršitev naj-
važnejih svojih poslov, s kratka, Donat Bra-
mantejevo ime je tako zaslulo, da so ga
smatrali prvim staviteljem svoje dobe.

Necega dne, ostavši vsa pričeta dela v
Rimu, Bramante izgine in nekaj tednov nij
bilo po njem ni duha ni sluha.

Kje da je tičal ali kaj se je ž njim zgo¬
dilo, tega ni vedel nihče.

Donat bil je pa v Castello-Durante sredi
množice delavcev, zidarjev in staviteljev:
prišel je sem spolnit svojo ob¬
ljubo.

Kmalu se je popenjal krasen vodnjak v
tej pusti okolici na mestu, kjer bi bil skoro
Bramante poginil. Vode je bilo obilo v njem
in okolu njega zasajeno drevje varovalo je

75

vodnjak se svojo senco; Bramantovo ime
bilo je blagoslovljeno.

Pozneje so zgradili tu mnogobrojno sta-
nišč v razkošni oazi; pusta ravnica preme-
nila se je v lepo vas in marsikak potovalec
občudoval je duhapolno delo Bramantovo
— krasni vodnjak.

Napis, ki je značil staviteljevo ime, je
vže izbrisan, toda spomin na Bramanta je
še dandanašnje ohranjen živo med Stanov¬
niki, koji hodijo vsak dan po krepilno in
hladno studenčnino iz slovečega vodnjaka,
in nikdar ne zabijo poklekniti pred podobo
nebeške Bogorodice, ki se nahaja vrh veli¬
častne stavbe.

Donat Bramante se je porodil 1. 1444. in
je umrl v Rimu 1. 1544.

Njegovega veličastnega pogreba se je ude¬
ležil ves papežev dvor, vsi slikarji, stavitelji
in podobarji, živeči onikrat v stolnem mestu
vsega kristijanstva. Pokopali so truplo nje¬
govo v cerkvi sv. Petra. Slava njegova, vže
tako velika, ko je bil on še pri življenji,
vzrastla je še mogočneje po njegovi smrti,
kajti o njem pripovedujejo, da je bil jeden
naj večjih ženijev staviteljskih štirinajstega
stoletja.

* NUK

Narodna in uniuerziteina
knJižnica