STOPI  BLIZU SRCA
Jože   Udovič
Jutro z zarjo na rokah, dišečih po hladnih daljavah, ki v potoku luči stojiš, stopi mi blizu srca, težko bom sam prehodil ta dan. V zraku že čutim trpki dih, oči se loteva slepeča rja.
Seizi v jasni zrak, poišči odseve, ki vedo mnogo več kot onemogli, molčeči spomin, naj svoje čelo vanje potopim^.
Poišči v morju zelene globine iin misli sonca, valujoče na njih. Zajemi dišečo modrino gore, da si z njo umijem oči.
Sezi v svet in mi odkrij začudenje prebujenih stvari, napolni mi prsi z njim.
Poišči najtišje besede, skrite zame sredi oblakov, dreves, potokov, trav in rož, dolgo jih že iščem, mogoče jih nikoli ne bom odkril.
Jutro, ki ti na čelu zadnja
zvezda gori,
poišči na daljnem oknu
skriti nagelj,
na njem je ostala svetloiba
čistih oči,
zvečer ga boim položil
v svoje sanje —
tvoj najlepši dar.
15