fiako naj se v šoli bere. Marsikdo misli, da so šolska berila lc za to, da se bere, in da dalje nima učitelj nič pri tem opraviti. Učenec za učencem bere berilne spise po versti, in učitelj nima drugega dela, kakor da pazi, da vsi učenci po tihem bero za unim, ki bere glasno. Več učiteljev je, ki mislijo, da jim je branje za nekak počitek v šoli odločen; saj tako vidimo in slišimo. Dragi prijatelji! vedite pa, da se vsi, ki tako mislite in delate, zelo zeld motite. Cemu bi bila tedaj šolski berila tako skerbno sostavljena? čemu toliko lepih spisov za mladino, ako bi ležali mertvi za otroško glavo in serce, kakor pokopani zakladi? Berilo morabiti duša vsega šolskega poduka. Xa berilne vaje se more opirati in tudi iz njih i/.virali ves šolski nauk. Berilo pa je suho in niertvo, če ga učitelj ne oživlja, in ravno pri obdelovanji berilnih vaj se učitelj pokaže, koliko razume sam, in koliko in kako od tega ve dajati mladini. Bistremu učitelju se pri vsaki berilni vaji, pri vsakem stavku, rekel bi, pri vsaki besedi kupiči mnogo različnega blaga, ki ga kaže in prodaja radovedni mladini. Berilne vaje se tedaj lahko mnogoverstno obdelujejo, in sicer tolikrat različno, kolikor je učiteljev, in še celo , kolikor niisli se ravnozbuja ta ali uni čas v učiteljevi glavi. Vendar pa se boljši učitelji pri obdelovanji berilnih vaj ravnajo po teh Ie vodilih : 1. Preberi berilno vajo sam tako dobro — razumno in lepo — kakor želiš , da bi jo učenci brali. 2. Potem naj jo berd naj boljši učenci, in poslednjič tudi bolj slabi in manj zmožni učenci. 3. Razlagaj jim potem, kaj ima v sebi ta berilna vaja, kaj pomenjajo posamesne besede in stavki, in to delaj tako jasno, da ga ni v šoli nobenega učenca, ki bi ne razumel, kar bere. Učenci ne smcjo nikoli brati kaj, kar ne razumijo. To vodilo velja posebno učiteljem v slovensko-nemških glavnih šolah pri obdelovanji nemških beril. Učitelj ima tu veliko, veliko pa prav težavnega dela. Težko je prav (pravimo: prav v slovenskem dubu) prestavljati ali poslovenovati nemške sostavke. Učitelj mora biti dobro izurjen v obeh jezikih, in to ne le po vnanjih oblikah, temuč prav po znotranji vrednosti in navadi slovenskega in nemškega jezika. Ako pa je to delo težavno vestnemu in spretnemu učitelju, koliko težavniše pa je to še le za učilelja, ki ne zna dobro slovenski, ali če še tega jezika celdnič ne razume. Koliko lepih berilnih naukov gre pri njem po vodi, ali če jih sini ter tje kaj vlovi, kako slepo jih prodaja iu kvari ž njimi nježna serca! To je vestna reč, ktero naj bi si jo zapisali v globočino svojega serca učitelji, ki menijo, da znajo za šolo dovolj slovenskega jezika, če znajo mehanično slovenski brati ("pisanje se jim že upira) — in vsi, ki imajo dolžnost paziti, kako se ta nauk izveršuje po naših slovensko- nemških solali. Iinamo sicer po prizadevanji naše šolske gosposke že dobro poniočno knjigo: ,,W6r(erverzeiclinis zum Verstandnisse der deutschen Lesebiiclier" , ktera je pri tem nauku gotovo dobra podpora, toda to je še vse premalo; poglavitna reč sloni in bo slonela vedno pri učitelju, to je, na tem, koliko on ve in razumeva. 4. Učenci naj se vadijo, da potem (o, kar so brali, prlpovedujejo (saj bolj po poglavitnem obsežku) s svojo prosto besedo. in sicer slovensko po slovenski, nemško pa naj pred po slovenski, potem pa kolikor toliko tudi po nemški v kratkih, lahkih stavkih. Skušnja uči, da se otroci nemščine naj lože uče po kratkih, prostih stavkih; zapleteni izrazi jim mešajo razumke, in jim nemški jezik nekako pristudijo. 5. Poglavitne izreke ali dobra vodila v berilnih vajah naj otroci v spominu ohranijo Łnaj jih memorirajo). Karseje danes bralo, naj se drugi dan ponavlja, in tudi pri vsaki drugi priliki naj se poprašuje po tem, kar se je tii pa tam bralo, in kako iti kedaj naj se to v življenji resnično spolnuje i. t. d. Branje mora biti mladini podlaga za višje izobraževanje in sploh za vse potrebe v življenji. 6. Berilno tvarino obdeluj različno, in jo primerjaj s tem, kar je že otrokom znano, ter jim kaži pot, pu kteri naj sami slede še dalje v omiki za glavo in serce. 7. Obdeluj pri berilnih vajah potrni, kedar si ogrel serce, tudi jezik, to je, kako se prav in naj boljše govon in piše t. j. pri slovenskih sostavkih slovensko in pri nemških neniško slovnico. Pred nekoliko časoin so šolski raožje terdili, da se ves nauk o jeziku niore združevati pri berilnih vajali; pozneje pa se je pokazalo, da je zraven tega treba za to ludi še posebnih vaj. Vendar resnica je, da ima učitelj pri bcrilnili vajah naj lepšo priliko, da učence vadi jezika. 12* To so poglavitna vodila, ktera naj pa skušeni učitelji še sami na vse strani raztegujejo, ker ni je nobene važne reči na svetu, da bi sc mogla z besedo vravnavali tako, kakor ji je treba. A. p.