KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 185 ZGODOVINA UČNIH NAČRTOV IN PROGRAMOV ŠOL ZA GLUHE NA SLOVENSKEM BOGO JAKOPIČ Prvo omembo, ki bi prišla v poštev za ob- ravnavo o izobrazbi kadra za pouk slušno in govorno prizadetih otrok, zasledimo v letu 1846, ko je licejski učitelj Anton Jarc sporočil guberniju, da je vodil tudi kurz surdopeda- gogike na ljubljanskem liceju^. Podrobneje je tedaj obravnavan le seznam učiteljev, ki so po- slušali ta kurz, ni pa omenjeno, kakšna me- todična navodila so dobili za pouk svojih glu- hih učencev, niti kateri predmeti naj bi se iz- jemno poučevali pri gluhih. Kaže, da so se slušatelji tega kurza usposobili pretežno le za normalno razvite otroke z navodili, ki so jih dobili tudi za učenje gluhih otrok. To pač ni čudno, če pomislimo, kako počasi je prodirala pedagoška znanost na naše ozemlje, posebno pa v glave vodilnih mož, ki so bili odgovorni za njen razvoj. Zanimanje za pedagoško vedo naj bi se na Slovenskem poživilo z dvornim dekretom 2. avg. 1777, ki predvideva, da se morajo učitelji že na nižjih gimnazijah se- znaniti s Felbingerjevo metodično knjigo, vendar je ostal ta dekret na Slovenskem ve- činoma brez odziva. V začetku 19. stoletja se začno ustanavljati tudi na Slovenskem peda- goške stolice. Pedagogika je doživela stopnjo fakultativnega predmeta najprej kot katehe- tika, ki se je predavala na teoloških fakulte- tah študentom 4. letnikov po profesorjih pa- storalne in moralne teologije. Drugače je bilo z novim učnim načrtom leta 1805 in revidi- ranim učnim načrtom leta 1824, ko je sodila pedagogika na nekoliko boljše mesto pred- metrov, navajajoč, da jo morajo duhovniki in vzgojitelji poslušati ter opraviti izpit iz nje. Načrt je bil razširjen 15. dec. 1808, ko se je razširila obveznost še na slušatelje filozofije v vzgojni zavodih (konviktih). O vzgoji kandi- datov za specialne šole ni bilo govora. Vendar je naša širša domovina Slovenija v tem času imela posebno srečo, da je na Goriškem živel mož, ki je še pred letom 1840 mislil vneto in zavzeto na izobrazbo gluhe mladine, in čigar položaj in vpliv sta pripomogla svoje, da se je vprašanje šolanja gluhih pri nas postavilo v ospredje. Prisluhnimo, kaj nam ta mož, Va- lentin Stanič, pravi sam o svojem delu v zvezi z ustanovitvijo goriške gluhonemnice, ki je bi- la prva tovrstna ustanova na slovenskem ozemlju.2 »Bilo je meseca avgusta 1836, ko je slov. deželna vlada neke knjige imenovane Versinnlichte Denk- und Sprachlehre (napisal Hermann Czeh) poslala konzistoriju z nalo- go, da poskuša dobiti nekaj zmožnejših mlajših duhovnikov, ki bi bili voljni lotiti se pouče- vanja gluhonemih. Citai sem predgovor v omenjeni knjigi in proti njegovemu koncu je ubogih sirot usmiljeni oče vžgal v mojih prsih ogenj, ki me je pretresel in kateri, ako Bog da, bode stoprv z mojim življenjem v meni ugas- nil. Govoril sem glede omenjenih mladih du- hovnikov z nekim profesorjem bogoslovja. Le malo se jih je oglasilo. Zato je bilo treba vse dekanate goriške nadškofije o tej zadevi opom- niti ter jim več v tem času nakupljenih izti- sov omenjene knjige priporočiti, da bi jo du- hovni brali.« (Toda trud za to je bil skromen.) Stanič nadaljuje: »Vendar je posijalo po gr- dem vremenu tudi sonce, ko mi je kmalu nato omenjeni profesor povedal, da se preprost uči- telj v spodnjih razredih tukajšnje normalke (g. Anton Pagon), dasiravno ne pozna Czehove knjige, uže dalj časa prav srečno ukvarja s podučevanjem gluhonemih. Ob koncu 1. 1837 je biLa izkušnja, pri kateri je bilo navzočih več odličnih gospodov, ki so poslušali, kakšna radost je sevala z obrazov glušcev, ko so se trudili z besedami izgovoriti to, kar bi radi povedali. In naslednjo pomlad 1. 1838, ko so spet romale okrožnice konzistoriju in v Kana- lu je v tem času g. Valentin Toman 3 gluhe dečke podučevati začel, je bila tudi 1. 1838 spet skušnja, ki je lepo uspela. Zdaj je bil že skraj- ni čas, da bi se v Gorici osnovala redna šola za gluhoneme.« — Toliko o posameznih posku- sih dela z gluhimi otroki do ustanovitve gori- ške gluhonemnice v letu 1840 (o ustanovitvi sami je več govora v zgodovini gluhonemnice v Gorici). Seveda pa nam je vsaj delno ohra- njeno v pismih Valentina Staniča (1774 do 1847) oziroma v njegovih potopisih o tem, ka- ko se je le-ta sporazumeval z gluhimi. Zelo rad je gradil na nazornosti in je pozornost gluhih spodbujal ne z zvokom, ampak s po- kom iz pištole, ker je domneval, da pok gluhi bolje slišijo. Takole pravi sam Stanič o tem: »Iz izkušnje sem namreč spoznal, da razume- jo gluhonemi najlažje zvok bobna, groma, pu- ške in še basa pri orgijah. Te vrste zvoki vpli- vajo s svojimi posebnimi zvočnimi tresljaji na strnjene slušne organe ali pa na druga čutila gluhonemih, ki so bolj dovzetna kot pri dru- gih ljudeh. Toliko je gotovo, da je sicer vsako še tako krepko klicanje ali žvižganje pri glu- honemih brezpredmetno. Zato je streljanje edino sredstvo, če je treba raztresene gluho- neme sklicati.« — Tako Stanič. Več o pred- metniku in pouku gluhonemih otrok na go- riški gluhonemnici bo mogoče zaslediti pri obravnavi dela in metod ter predmetnika na 186 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 gluhonemnici v Gorici, kot jo opisuje pisec knjige Gluhonemi (Gorica 1894) Anton Ru- dež.3 Ni ostalo brez vpliva celotno pedagoško gle- danje po milanskem kongresu leta 1880, ko se je začela v šole uvajati namesto kretalne gla- sovna govorna metoda. Najprej je mednarod- ni sestanek učiteljev gluhih v Parizu leta 1878, kasneje pa v Milanu leta 1880 potrdil oralno metodo kot osnovo pri pouku gluhonemih. Prvo, omembe vredno delo, ki bi se pri nas že določneje lotevalo problematike učnega načrta za gluhe učence, je Koprivnikova knjižica »Gluhonemec in nje obrazovanje« iz leta 1888 (izšla v Mariboru).'' Knjižica je izšla kot ponatis člankov iz Popotnika. Koprivnik kot šolan praktik se je lotil v tej smeri dela z vso vnemo, čeprav je bil deležen tudi ostre kritike, a je brez bojazni zagovarjal svoja, za tisti čas dokaj napredna načela. Njegov predmetnik in učni načrt poudarja- ta izročila, ki so bila tedaj v pedagoški smeri že dokaj močno zastopana (npr. vzgoja doma v predšolskih letih, glede na razum in nrav- nost). Pri učni tvarini in učnem načrtu najprej citira Rösslerja, ki pravi o pouku: Jasno je, da bo gluhonememu otroku težje, ne da se pouk slišečim prikrajša in brez posebnih za- htev do učitelja; vzporedno s slišečimi pa se bo z uspehom udeleževal pouka pisanja, ri- sanja, v početnem računanju in deloma tudi v nazornem pouku, in sicer pri vsakem uči- telju.« Nato pa po Hillu, ki ga. Koprivnik zelo ceni, označi učno tvarino: a) gluho ven otrok naj se privadi v ljudski šoli šolskemu redu in strahu; b) vadi naj se v mehaničnem pisanju; c) nauči naj se risati priprostih zriskov in likov; d) seznani naj se s števili do 10 in dalje in s številkami v tem številnem krogu; e) nauči naj se ;pisati imena predmetov, lastnosti in dejanj; f) vežba naj se mu glas s tem, da se mu iz- vabljajo posamezni glasi. Prvi Koprivnikovi poskusi urediti siroma- ščino v predmetnikih pri poduku gluhih je gotovo v zvezi s poskusi, ki so jih skušali dati šolski zakoni tega obdobja. Avstrijski državni osnovnošolski zakon od 14. maja 1869 je predvideval, da so tudi »ne- polnočutni otroci« šolski obvezniki in še na- tančneje to precizira čl. 59/2 s tem, naj pokra- jinske uprave izdajo posebne ukrepe v po- gledu osnovanja posebnih pokrajinskih šol in domov za nepolnočutne otroke.' Šolski svet za Kranjsko pa je z ukazom 21. januarja 1881 določil, da se učiteljiščniki IV. letnika ljubljanske učiteljske šole pri pouku uče dela z gluhimi in slepimi. Z razpisom c. kr. ministrstva za bogočastje in pouk št. 6464 z dne 6. julija 1881 je bilo predvideno tudi »ob- vezno šolanje defektnih otrok«. Šolska uprava je izdala 2. maja 1883 šolsko novelo št. 53, po kateri so tudi defektni otroci dolžni obisko- vati šolo. Zal, pa je zakon o vzgojnih in učnih zavodih propadel na VII. seji kranjskega de- želnega sveta z dne 29. oktobra 1889. Kranjski pokrajinski šolski svet je leta 1889 opravil tudi popis gluhonemih na Kranjskem in ugo- tovil, da jih je 128, ki bi jim bilo potrebno šolanje. V dokumentaciji, ki obravnava žen- sko gluho mladino na šoli v Šmihelu pri No- vem mestu (od 1. 1886 do 1904),«' zasledimo poudarek na praktični smeri te šole, četudi je šmihelski učni načrt dal poseben poudarek ženskim ročnim delom in kot samostanski šoli — verouku. Šolanje je v tem zavodu trajalo 6 let. Šola je delovala 5 dni v tednu. Četrtek je bil prost dan. Vsak dan je bilo 5 ur pouka, tedensko torej 25 ur. Šolsko leto je trajalo 40 tednov. Ni pa nam ohranjen načrt in pro- gram šole. Organizacija pouka je bila podobno urejena kot na goriškem zavodu (osnovanem 22. aprila 1840). V šmihelski šoli so učili na- slednje predmete: artikulacijo »glasoslovja«, izgovarjavo z branjem in pisanjem, verouk, računstvo, zgodovino, zemljepis, spoznavanje narave, lepopis tj. »kaligrafijo«, risanje, ročno delo in gospodinjstvo, v katerega je bilo zaje- to pranje, šivanje, likanje ter čiščenje in ure- jevanje doma. Zadnjemu predmetu so, kot ka- že, posvečali največ pozornosti, ker so se gluhe deklice pripravljale za gospodinje, hišne po- močnice in delavke. Predmete so učile le re- dovnice. Artikulacijo so vodili po oralno — glasovni metodi, kar je bilo za tisti čas zelo so- dobno, saj so takrat še po mnogih šolah učili po gestikulacijski metodi in po metodi na- pisovanja. V rabi je bil čist slovenski jezik in ne nemški, kot se je to prakticiralo v Grazu, Linzu in na Dunaju, ali pa italijanski, ki je bil v rabi v Gorici. V 3. razredu je bila že obravnavana slov- nica, v višjih razredih pa že sestavki iz običaj- nih učbenikov za učenje jezika v osnovni šoli pretežno čitanka. Vendar so bili sestavki še obdelani na skrajno verbalističen način: z me- todo vprašanja in odgovora. Od 6. razreda da- lje so vadili pisanje raznih vsebin: vabila, za- hvale, pisma prijateljici, prošnje, izpopolnje- vanje raznih tiskovin, telegramov, priznanic, pisanje raznih čestitk in voščil za praznike Tudi zemljepisno znanje je bilo zelo skromno: bližnja in širša okolica Smihela, kranjska in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 187 evropska mesta, gore, morja, reke, države. Pri pouku zgodovine so poudarjali zgodovino vla- darske hi.še (Habsburžanov). Spoznavanje na- rave je bilo pretežno osredotočeno na letne čase, domače živali, žitarice, dele telesa, dan, ura, leto, zrak. Pri računstvu so se nekoliko bolj poglobili, kar kaže precejšnja sistema- tika in natančnost pri računstvu. Ne samo, da so prešli vse štiri računske operacije, ampak so računali tudi precej na pamet in to prak- tično vadili v nalogah. Pisanja so se učili prav tako le 4 leta. Uporabljali so risanke s pikami, številko O in 1, pa tudi bloke. Risali so orna- mento, geometrijske slike, črke, največ pa elemente, ki so rabljeni za ročno delo: križni obod, monogrami, križni vez itd. Šele v višjih razredih je prehod na umetniško risanje, a ne po naravi, temveč na kopiranje z danih risb nemško grafiko, razglednice. Religioznemu pouku je bila posvečena v tej šoli velika pozornost. Ta pouk je bil, kot kaže učni načrt, zelo podroben. Uporabljala sta se dva priročnika, ki sta bila tedaj v rabi na red- nih šolah: zgodovina sv. pisma in krščanski nauk. Tak poudarek na tem predmetu na šoli, ki so jo vodile redovnice, je docela razum- ljiv, a temu je prispeval svoj delež tudi duh časa, ki je vladal v avstrijskih šolah. Šola za gluhoneme deklice v Smihelu je od- igrala dominantno vlogo v svojem času. To je bila prva taka šola na Kranjskem in prva tovrstna šola v naši državi, ki je uvedla gla- sovno govorno metodo v času, ko so v mnogih privatnih šolah še poučevali po znakovni me- todi in je tako vrsto gluhih žena pripravila za življenje. V novembru leta 1894 je izšla znana knjiga A. Rudeža: »Gluhonemi« v Gorici. V tej knji- gi se avtor, star praktik v delu, od str. 219 do 329 loteva analitičnega prikaza učne snovi za gluhe, kjer upošteva naslednje predmete, ki naj bi se jih učili gluhi otroci: 1. govor, 2. branje, 3. pisanje (tudi lepopisje), 4. risanje, 5. verstvo, 6. računstvo. Iz te knjige lahko spoznamo, da je kot nekak učni načrt goriške gluhonemnice določil kon- zistorij, da naj se »pouče gluhonemi v spozna- nju samega sebe in v dolžnostih, ki jih vežejo kot kristjane in državljane, ter da se uče go- vora in pa kakega rokodelstva za svojo pri- hodnost«. Gluhonemi obojega spola so se poučevali v 4 razredih v slovenskem in italijanskem jezi- ku. Cas vzgoje in izobrazbe je trajal 6 let, pa tudi 8 let, če se je kdo še želel izpopolniti. Učili so se po Czehovi metodi, ki je bila kre- talna, le boljši učenci so izgovarjali besede. Poleg šolskih predmetov so učili tudi ročno celo ter razne rokodelske veščine. Pouk je tra- jal razen četrtka po 5 rednih in 2 ponavljalni uri na dan. "V četrtek od 8. do 11. ure je bila tedenska preizkušnja, katere so se udeleževali tudi učiteljski pripravniki in bogoslovci. Dve uri v tednu so podučevali, kako učimo gluho- neme. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih so gluhonemim razlagali evangelij pa tudi krš- čanski nauk ter vodili krščansko šolo za od- rasle gluhe. Tako do leta 1856, ko je vodstvo zavoda prevzel Andrej Pavletič; ta je vodil dolgotrajne borbe z učiteljstvom, ki je zago- varjalo kretalno metodo. Vendar je A. Pavle- tič v tem boju zmagal. Nekako od leta 1885 dalje je tudi v goriškem zavodu zagospodo- vala čista govorna metoda, ko je poprej us- posobil s tečajem nekaj učiteljskega kadra, ki je bil kos delu z govorno metodo. Upošteval je pri tem Hillovo metodo dela. Za tiste čase napredno je uvedel tudi šolanje gluhih deč- kov in deklic skupaj v razredu. Pod Pavleti- čem je postala gluhonemnica tudi državni za- vod in tako se je stanje izboljšalo. Ce neko- liko bolj kritično pregledamo delo goriškega zavoda, vidimo, da je bilo delo v tem zavodu dokaj težko, saj je bilo tedaj še veliko število takih učiteljev, ki jim je bilo delo z gluho mladino precejšnja novost: bila pa je zelo usodna napaka to, da so bili usmerjeni bolj v eno smer, ki jim je narekovala Czehova knji- ga. Zanemarili so govor in kot komunikacij- sko sredstvo med glušci osvojili kretnjo, ki so se je zelo trmasto oklepali še po Pavletičevem nastopu prenekateri stari učitelji. Upošteva- nja vreden je program profesionalne orien- tacije gluhih učencev, ki so jo dokaj posrečeno in skrbno izvajali. V določeni dobi so poleg učenja kmetijstva posamezni mojstri prišli tudi v zavod in za določen honorar učili učen- ce rokodelstva. Tako imamo na primer leta 1856 izpričano, da se je izučilo 5 krojačev, 7 čevljarjev, 6 mizarjev, 4 ključavničarji, 2 so- dar j a, 1 tiskar, 1 kamnosek, 1 barvar, 1 kle- par, 1 pločevinar; skupaj 30 izučenih rokodel- cev, ki so imeli tudi že svoj zaslužek. Seveda pa o kaki predšolski rani vzgoji gluhega otroka tukaj v 19. stoletju še ni bilo govora. Leta 1900 je bila ustanovljena gluhonemni- ca v Ljubljani, ki je v neki meri nadaljevala tradicije šmihelske šole, a je dosledno uvedla koedukacijo dečkov in deklic, kot je to izved- la že nekaj let prej goriška gluhonemnica. 188 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Med znamenitosti tega obdobja moremo gotovo šteti »Lehrplan und methodische In- struktionen für die Taubstummen-schulen /Anstalten Ungarns,'« ki je izšel v Budimpešti leta 1901, in ki je vsaj delno vplival na formi- ranje učno-vzgojnega dela tudi pri nas. Zani- mivo je, da ta načrt določa pod Articulations- Unterricht in Sprech-Unterricht od 20 ur v I. razredu do 40 ur v VIII. razredu, kar so vsaj delno prevzeli v tem času tudi naši zavodi, še celo učni načrt iz leta 1931, ki pa je seveda večino predmetnih snovi podredil govoru ozi- roma jeziku. Iz zapiskov v Prvem letnem poročilu^ bere- mo v organizacijskem statutu, da se gluhone- mi obojega spola nravstveno versko vzgajajo in poučujejo, da se pripravljajo za različne obrti in da se ljudskošolsk-m kandidatom ozi- roma ljudskošolskim in meščanskim učiteljem da priložnost, prisvojiti si znanje specialne metode o pouku gluhonemih. V poglavju o gojencih beremo že dokaj zdi- ferencirane pogoje o sprejemu gojenca na ljubljansko gluhonemnico. Pogoji so: a) gluhonemost ali tolika naglušnost, da se glasovni govor ne more priučiti naravnim potom, to je po posluhu; b) izpolnjeno sedmo in ne prekoračeno dvanajsto leto c) zmožnost za pouk, ki se dokaže pri po- sebnem, v ta namen na zavodu napravljenem izpitu in d) zadostni telesni razvoj. Sprejeti se ne smejo bebci, slepci, epileptiki in otroci z nalezljivimi boleznimi ali s hudimi telesnimi napakami; tudi se ne smejo spreje- mati otroci, ki bi se zaradi slabo razvitih go- voril ne mogli naučiti glasovnega govora ka- kor tudi oni z refrakcijskimi anomalijami ali taki, ki močijo posteljo. O sprejetju določa deželna vlada po predlogu izpraševalne komi- sije, v kateri so hišni zdravnik, ravnatelj in razrednik. Učna doba traja praviloma osem let. Po- daljšanje ali krajšanje taiste si pridržuje de- želna vlada. Učni predmeti so: 1. verouk, 2. jezikovni pouk, in sicer: a) artikulacijo, vaje v govorjenju in odgle- dovanju, b) nazorni pouk, c) jezikovne oblike, d) spis je, e) branje, f) proste govorne vaje in pravopis; 3. računstvo v zvezi z geometričnim obli- kovanjem; 4. tisto, kar je gojencem najumljivejše in najpotrebnejše iz prirodoznanstva, zemljepi- sa in zgodovine s posebnim ozirom na dom in domovino; 5. lepopisje; 6. risanje; 7. telovadba; 8. ženska in deška ročna dela; 9. obrtni pripravljalni pouk; 10. pouk v gospodarskih in kmetijskih de- lih in v vrtnarstvu. Učni načrt in število učnih ur za posamez- ne predmete v posameznih razredih določa de- želna vlada po predlogu učiteljske kon- ference. Število učencev v enem razredu naj ne presega 12. Poučuje se po glasovno-jezikovni metodi. Pismeno izražanje naj se goji vso učno dobo. Naravne kretnje se smejo uporabljati, ako imajo nazorno veljavo: 1. kot prvo sredstvo za sporazumljenje; 2. kot delno ponazorilo in razlagalno sred- stvo pri podajanju novih pojmov; 3. kot sredstvo pri izpraševanju gluhone- mih otrok glede na razumevanje priučenega govora; umetne (konvencionalne) kretnje naj se izključijo od pouka. Učni jezik je slovenski. Revni, za vzgojo sposobni gluhonemi otroci nemške narodnosti s Kranjskega, se pošilja- jo na račun ustanovnega zaklada drugam. V nadaljevanju je v Prvem letnem poroči- lu zelo natančno opredeljeno notranje življe- nje zavoda, kar v potankosti še ni bila zna- čilnost ureditve zavodov, nastalih v 19. sto- letju. Bistvenejših sprememb v šolstvu za gluho mladino po vsej verjetnosti ni bilo vse do prve svetovne vojne, ko se je v težjih materialnih in duhovnih razmerah znašlo več ali manj vse naše šolstvo. Delo v zavodu je bilo dokaj ote- ženo; tako se je v ljubljanskem zavodu šolalo med prvo svetovno vojno le 12 do 14 gojencev višjih razredov, vsi drugi gojenci so bili doma, ker je bilo v zavodu vojaštvo, kasneje tudi vojna bolnišnica. Po končani vojni je učiteljstvo skušalo vse- binsko preusmeriti pouk in ga prilagoditi no- vim razmeram ob nastanku predaprilske Ju- goslavije. Dolga je bila pot do »prečiščenega« novega učnega načrta; leta 1930 je novi šolski zakon, prvi za vso državo, dal temelj za uredi- tev šol za nezadostno razvite in defektne ot- roke. V nastanku zakonov v zvezi s special- nim šolstvom pravi defektolog Anton Skala v zborniku »Štirideset let gluhonemnice v Ljub- ljani«,' v članku »Nekaj misli ob štirideset- letnici« tole: »Poklican sem bil v ministrstvo prosvete, da organiziram to šolstvo v vsej dr- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 189 ! žavi. Tedaj sta bila zopet gluhonemnica v Ljubljani in njeni ravnatelj Grm tisto mesto, kamor sem se zatekel po nasvete in pomoč. Moral sem skrbeti za pravilnike in učne načr- te za gluhonemnice, zavode za slepe n pomož- ne šole, ki jih do tedaj še nismo imeli. Ravna- telj Grm in učiteljski zbor na gluhonemnici sta mi vedno rada pomagala in dobro svetova- la.« Tako je več kot verjetno, da je ljubljan- ska gluhonemnica izoblikovala nov učni načrt, ki je zagledal beli dan v letu 1931.1" prvi strani tega učnega načrta beremo naslov: »Pregled učnih predmetov« (predmetnik). Na osemrazredni gluhonemnici so tile predmeti s tem številom ur: I. r. Jezikovni pouk (po strokah) — iz vsak- danjega življenja, prirodopis, domoznanstvo- zemljepis, zgodovina, družboslovje, skupaj 20 ur; računstvo 4 ure, pisanje 2 uri, risanje 2 uri, del. pouk 2 uri, telesna vzgoja 2 uri; skupaj 32 ur. V prvem razredu ni veroučnih ur. Število učnih ur je v vseh 8 razredih fiks- no — 32 ur. V 7. in 8. razredu odpadeta 2 učni uri tedensko pisanja, pa ju pokrije verouk, ki je vse od vključno drugega pa do osmega raz- reda po 2 uri tedensko. Za ravnovesje je od 2. do 8. razreda tudi 2 uri tedensko manj je- zikovnega pouka po strokah — 16 ur teden- sko. V učnem načrtu zasledimo tudi opombo: Število učnih ur pa se sme brez škode znižati ali tudi zvišati. K tem učnim uram je prišteti še 4 ure sprehoda v učne namene, ki spadajo v redni urnik. Predmet iz vsakdanjega živ- ljenja (prim.: Alltagskunde) tvorijo doživetja v domu, v domovini, v svetu, v človeškem živ- ljenju in kulturi. Sledi učna tvaxina po posa- meznih predmetih. Snov slovenskega učnega jezika je na slo- venskem jeziku, medtem ko je snov drugih predmetov na srbohrvatskem jeziku (v tem predmetniku). Veroučnega gradiva ni v uč- nem načrtu; verjetno je imel katehet svoj last- ni učni načrt, potrjen od pristojne cerkvene oblasti. Predmetnik in učni načrt nosita zna- čilno potezo dveh osnovnih smernic — pouk glasovnega govora, govornih osvojitev poj- movnega sveta ter praktična usmeritev učen- ca v smeri izobrazbe, ki jo potrebuje gluhi v določenem poklicu, v stroki. Zanimivi so napotki v učnem načrtu takoj na začetku. Pri jezikovnem pouku lahko preberemo: Osnovno pravilo: Poučuj praktično! Doživlja- nje in doživetje bodita podlaga vsemu govor- nemu pouku! Ustaljene prvine stare metode izpopolnjuj z vrlinami nove metode! Pri smot- ru jezikovnega pouka piše v tem učnem načrtu: Pridobitev zmožnosti razumevanja in čitanja govora z ustnic: razumevanje in čita- nje preproste pisane in tiskane besede: umev- no in kolikor mogoče gladko izražanje v gla- sovnem jeziku; pravilna raba vsakdanjega občevalnega govora; znanje v napisovanju preprostih poročil in pisem. Govorna ritmika je v tem učnem načrtu sestavni del jezikov- nega in govornega pouka in še ni samostojen predmet, kot bomo to videli kasneje. Artiku- lacijske vaje spremljajo učence vse do 8. raz- reda, kasneje jih učni načrt posebej ne ome- nja. Velik obseg ima v učnem načrtu vsako- dnevni govor. Pouk zemljepisa, zgodovine, domoznanstva itd. je v okviru »Jezikovnega pouka po stro- kah«. Stroke še niso strogo ločene po pred- metih, ki so danes samostojni, zlasti na višji stopnji. Odlično in hvale vredno je povezovanje do- poldanskega pouka s popoldanskim delom učencev oziroma gojencev, ko se snov utrjuje, dopolnjuje ali nazorno oblikuje pri igrah, sprehodih, ponavljalnih učnih urah, obiskih raznih institucij, zavodov, kulturnih in drugih javnih poslopij in spomenikov itd. V tem je ta učni načrt vreden naslednik in z izboljšava- mi odličen dedič poprejšnjih starejših učnih načrtov in programov. Pri praktičnih predmetih je dokaj ločeno obravnavanje gradiva za moško ročno delo in žensko ročno delo, kar nas vodi na miselnost te dobe, ki je še dokaj strogo ločila moške in ženske poklice ter vlogo dela moža in dela že- ne. To se predvsem kaže pri risanju in pri ročnih delih. Poleg že omenjenega pa je tudi samo učenje precej osredotočeno na samo ne- katere poklice, celo zelo enostavne in manj donosne, kot to opazimo danes. Še vedno je bila globoko zasidrana miselnost, da so gluhi zmožni le nekaterih, dejal bi, preprostejših poklicev, in nič več. Seveda je to treba je- mati z rezervo, če pomislimo, da sta bili teh- nika in tehnološka obravnava še pred nekaj desetletji precej primitivni v primerjavi z da- našnjo, naglo se razvijajočo tehnično novost- jo. Iz poročil učiteljev gluhih te dobe v zbor- niku »Štiridesetih let gluhonemnice v Ljub- ljani« (Lj. 1940) lahko spoznamo, da je ves praktični pouk v resnici potekal v smeri do- ločene ročne obrti, saj so učenci pri rednem pouku izdelovali razne izdelke iz lesa, slame, lepenke itd.: gradili so čebelnjak; deklice pa so se pri ročnem delu dokaj omejevale na ple- tenje, šivanje, vezenje in kuhanje. Pri prak- tičnih delih (ročnih delih se je kazal tudi v praksi izrazit dualizem. Pri pouku telesne vzgoje v tem učnem na- črtu lahko prečitamo, da je cilj telovadbe na 190 ! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 gluhonemnicah odstraniti ali vsaj omejiti sla- be posledice gluhote za telo in vzgojiti na duši in na telesu zdrave, odporne in harmonično razvite ljudi. Zelo lepo je precizirana metoda dela z otrokom pri telovadbi. V učnem načrtu lahko preberemo: Svoj smoter more doseči telovadba le, če jo gojimo vse šolsko leto po enotnem načrtu. Izbira vaj mora biti prikro- jena vselej posameznim starostnim stopnjam in razvojni stopnji posameznika. Pri posa- meznih vajah se ni ozreti toliko na preciznost in skladnost v izvedbi kot na vpliv vaje na posameznika. V prvih dveh letih moramo upo- števati tudi dejanja, ki jih je otrok sam do- življal. Taka doživetja izraža gluhonemec na tej stopnji le v kretnjah, ki tvorijo nekako enoto duševnega izraza z nagonom po giba- nju. S tem, da pustimo te kretnje večkrat za- poredoma ponoviti, postanejo telovadne vaje. Tako prične otrok v igri oblikovati svoje telo. Zanimivo je, da je v prvih dveh razredih telovadba za dečke in deklice skupaj; od 3. razreda dalje pa telovadijo deklice ločeno od dečkov, kar je posledica nravstvene vzgoje te dobe. S telovadbo je zaključen pregled učne tvarine po predmetih. Kako pa je potekalo delo po tem učnem načrtu, nam zgovorno pove zapisek učitelja Jožeta Zakovška v zborniku »Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani* (»Šolska doba gluhega otroka,« str. 47 do 54). Po opravlje- nem sprejemnem izpitu se prične za otroka učna doba. V 1. artikulacijskem razredu se uči gojenec v glavnem umetnega ali artikulacij- skega govora in odgledovanja govora z ust. Pri tem delu se uporabljata dve metodi, sintetič- na in globalna. Po sintetični metodi se otrok najprej vadi v dihanju, zlasti v globokem in pravilnem vdihavanju in v počasnem izdiha- vanju s pihanjem skozi cevko v vodo, v papir ali v svečo. Nato se učnec vadi v izgovarjanju in v ogledovanju posameznih glasov. Razviti glasovi se takoj vežejo v pojme in v pojmovne zveze, npr. p in a v pa (prvi pozdrav gluho- nemih). Za ponazoritev pojmov se učitelj po- služuje slik, predmetov, modelov. Istočasno z izgovarjanjem in ogledovanjem se učenec vadi tudi napisovanja ustreznih črk, besed in stavkov. Po globalni metodi se učenec ne vadi .• izgovorjavi posameznih glasov, temveč naj- prej v spoznavanju napisanih imen, ki se po- kažejo obenem s predmetom. Pozneje učitelj pokaže samo karton, na katerem je z velikimi črkami zapisano ime, a učenec sam pokaže ustrezajoči predmet ali sliko. Nato sledi risa- nje grafične oblike, ki polagoma prehaja v pisanje. Učitelj sedaj na to korigira. Učenec se je v tem primeru učil govora: 1. z branjem, 2. s pisanjem, 3. z globalnim branjem z ust, 4. z izgovarjanjem. V drugem razredu učitelj že v prvi vrsti vadi in čisti izgovorjavo, širi pa tudi učenčevo znanje s spoznavanjem okolja in odnosov, ki vladajo med posameznimi predmeti in med ljudmi. Prvi in drugi razred sta nižja stopnja v vzgoji in pouku gluhonemih. V teh dveh le- tih se je učenec priučil glasovnega govora in odgledovanja. Naučil se je tudi brati, pisati in računati v obsegu do 20. Na srednji stopnji še nadalje posvečamo po- zornost govoru. Učitelj mora paziti na izgo- vorjavo, da ostane govor razumljiv. Potrebne so neštete posamezne in skupne vaje. Te so v posebnih urah (artikulacija) ali pa skupno z drugim poukom, zlasti jezikovnim, ki je sre- dišče vsega dela. Pri jezikovnem pouku učen- ci pismeno in ustno izražajo svoje misli in svoje občutje. Učitelj porabi vsako priložnost, da širi učenčev besedni zaklad. Na srednji stopnji se razširja tudi učenčevo duševno ob- zorje s spoznavanjem širše okolice, z razšir- janjem računskih operacij z osnovnimi pojmi iz zemljepisa ter s spoznavanjem narave in naravnih pojavov. Spoznavajo pa tudi učenci ljudi v posameznih poklicih ter njih delo, kar je važno za poznejšo poklicno odločitev. Na višji stopnji upoštevamo že dejstvo, da bo učenec v doglednem času zapustil zavod. Učitelj si zastavi vprašanje, kaj je učencu naj- nujnejše za življenje: česa je učencu predvsem še treba, da se bo uveljavil v življenju kot enakovreden član človeške družbe. V prvi vrsti še vedno gojimo govor, govorne oblike in odgledovanje, kar naj daje učencu mož- nost, da se bo pozneje laže sporazumel s svojo okolico. Učenec že odgleduje govor, ga razume, se zna pogovarjati. Pri čitanju je že obširen pogovor o vsebini berilnega sestavka. Poleg jezikovne izobrazbe je treba posvetiti največ- jo pozornost materialni izobrazbi. Učitelj ho- če dati učencu čim več, da bo tem manj po- grešal v življenju.. Poleg nazornih znano- sti, ki na tej stopnji ne poučujejo učenca več samo o naravi in njenih pojavih, tem- več tudi o različnih naravnih silah, o nji- hovem izkoriščanju, o zavarovanju pred njimi, o kmetijstvu in kmečkem delu, o orodjih in o strojih, o obrtniškem in to- varniškem izkoriščanju naravnih zakladov, se uči učenec še zemljepisa, kjer spoznava svojo ožjo in širšo domovino tako s politične strani kakor tudi z gospodarske strani. Toliko o zapisu učitelja gluhonemnice o izvajanju KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 191 učnega načrta in predmetnika iz leta 1931 na ljubljanski gluhonemnici. Nekaj pa velja poudariti v zvezi s spreje- manjem gluhih učencev na tovrstne zavode pri nas v tem času. Kot v bivši Avstriji tako tudi v stari Jugoslaviji skoraj načelno niso sprejemali v obravnavo tistih gluhih, ki so bili sekundarno prizadeti z dodatnimi mot- njami (največkrat z mentalno prizadetostjo bodisi lažje ali težje oblike). Zato je bil tudi uveden poseben sprejemni izpit za vstop otro- ka v gluhonemnico. S tem so se učitelji in zavod »zavarovali« pred večjimi neuspehi, ki bi jih utegnili imeti z otroki z dodatno mo- tenostjo. Oblast, ki je bila dokaj asocialno ali vsaj nezadostno socialno usmerjena, je to po- vsem dopuščala in ščitila. S tem pa je bila storjena velika škoda tistim gluhim, ki so bili sekundarno prizadeti in bi se bili morda v da- nih okoliščinah še umsko razvili, pa so bili odklonjeni in so tako živeli proč od duhovnih žarišč — šol. Da je to utemeljena resnica, naj nam v ilustracijo služi podatek iz že omenje- nega sestavka Jožeta Zakoška: (citat) Psiho- tehnična preizkušnja gojencev 8. razreda, ki je bila v mesecu maju 1.1. (1940) na banovin- ski poklicni svetovalnici, je dala za gluhone- me kaj zadovoljiv rezultat. Inteligenčni ko- ličnik najboljše učenke je znašal 124, najslab- šega učenca pa 86. Srednji inteligenčni količ- nik vsega razreda je bil 98. S tem je podan dokaz, da šolani gluhonemi otroci inteligenč- no ne zaostajajo za polnočutnimi. Torej je bua gluhonemnica tudi v stari Jugoslaviji še ved- no izbirna šola, kjer so se dokaj strogo držali načela, da sprejemajo v zavod le duševno nor- malno razvite otroke. Temu ustrezno je bil dokaj zahteven učni program, ki se je že me- stoma približal programu učencev običajnih osnovnih oziroma ljudskih šol za normalno razvito otroke v stari Jugoslaviji. Nekaj zelo koristnega za gluhi naraščaj je bila ustanovitev poskusnih predšolskih od- delkov v šolskem letu 1937/38 na ljubljanski gluhonemnici. To je prvi tovrstni poskus pri- praviti v igri na pouk gluhe malčke za os- novno šolo pri nas. Vemo pa iz zgodovine glu- honemnic, da so v preteklem stoletju vpeljali že predšolske oddelke v Angliji ter Nemčiji, v Avstriji leta 1916, pa tudi na Češkem in v ne- katerih evropskih državah v tej dobi. Ker je v tej dobi gluhonemnica v Ljubljani uvajala v svoje delo različna nova gledanja in metode dela z gluhimi v svetu, je bržkone za- jela tudi zelo napredno stališče, da je šolanje oziroma vzgoja gluhega malčka izrednega po- mena, zlasti še, če ga vključimo v ranem de- tinjstvu v gluhonemnico in pričnemo zelo zgo- daj zlasti z učenjem govora. Iz podatkov v_ zborniku (Štirideset let gluhonemnice v Ljub- ljani) moremo razbrati, da v predvojni dobi il937—1941) posebnega učnega načrta najbrž ni bilo, ali vsaj tak načrt do danes ni ohranjen. Vemo pa, kaj je bilo v tem pripravljalnem razredu na programu, saj nam je ohranjeno o tem nekaj bežnih podatkov." Ves pouk in vsa vzgoja slonita na igri. Z igro se otroci zabava- jo, z igro vadijo in se učijo. Prvi in glavni po- goj pa je govor, zato tudi pri vsem delu v raz- redu govorijo. Pri govoru si še pomagajo z na- ravnimi kretnjami. Otrok spozna, da so usta sredstvo za sporazumevanje. Nadaljnja nalo- ga teh oddlekov (tudi materinske šole) je, da dajejo otrokom pravilne predstave in tudi pra- vilne sodbe: v njih gojijo tudi ročne spretno- sti. S primernimi pripomočki se otroci učijo razlikovati trdoto, barve, vonj, okus. Pozor- nost vadijo z opazovanjem tudi s primerja- njem v zvezi s pokrivanjem raznih oblik. Iz papirnih oblik sestavljajo smiselne celote. S pihanjem volne, papirja se vadijo v dihanju; vse to pa je priprava za govor. Pri sebi v predalu imajo razne igračke, ki kažejo razne prizore iz življenja. Pri tem se otrokom obli- kujejo pojmi; dejanja dramatizirajo skupaj z učiteljem. Na ta način se seznanjajo z vsem, kar je okoli njih. Svoja čustva in misli izra- zijo tudi v risbi. Prav tako jim je dobrodošlo tudi modeliranje. Ročno spretnost si vadijo z gibanjem papirja, z lepljenjem, s striženjem, pa tudi z nizanjem koral. Vse to pa so tudi dobre vaje za učenje in razumevanje dejanj, obvladovanje volje ter vzbujanja čuta odgo- vornosti. Zaposlenost teh otrok se ravna po potrebi ter volji otrok, pri čemer se mora za- radi večjega zanimanja snov večkrat menjati, da otroci ne izgubijo interesa ter delajo z vo- ljo. V tem razredu je treba posvetiti kar do- volj lepo pozornost telovadbi, saj je gluhi ot- rok že zaradi drsajoče hoje in negotovosti v drži v precej slabšem položaju kot njegov sli- šeči vrstnik. Pri pouku telesne vzgoje vadijo z otroki ritmične vaje, dihalne vaje, vaje v ravnovesju in razne igre. V izvajanju učitelja predšolskega oddelka je omenjena tudi želja po materinski šoli, ki naj bi bila čim prej dostopna tudi predšol- skim otrokom. Glede predšolske vzgoje pa je učitelj pred- šolskega oddelka predlagal naslednji dnevni red, iz katerega je razvidna vsakodnevna za- poslitev otroka: Ob 8. uri vstajanje, umivanje, oblačenje ter zajtrk do 9. ure. Od 9. ure do 11. ure je pouk; ob 11. uri kosilo, do 12. ure pa igranje. Po kosilu naj se igrajo ali pa gredo spat; od 13,30 do 15,30 naj bi bilo učenje, nato igra do 18,30, to je do večerje; ob 19,30 naj 192 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 gredo otroci k počitku. Toliko o začetku pred- šolskih oddelkov v Ljubljani Treba bi bilo spregovoriti tudi o položaju gluhega otroka potem, ko zapusti gluhonem- nico, ko je končal z osnovnim šolanjem. Že v stari Jugoslaviji je uspelo, da je slovenska gluhonemnica dobila z dekretom P. br. 49.376/ 35 z dne 15. I. 1936 stopnjo popolne meščanske šole za gluhoneme ob odpustu z odpustnico, ki je bila tako veljavna oziroma gluhi gojenci zaključno osnovno izobrazbo z vso pravico javnosti.12 Pripomniti moramo, da je to lep uspeh, saj so se v tem času na Hrvatskem še nekaj časa otepali s 6-letno osnovno šolo za gluhe otroke, ko je ljubljanski zavod že imel osemletno os- novno šolo. Po končani osnovni šoli ni obsta- jal noben učni načrt ali program v stari Ju- goslaviji, po katerem bi gluhi absolvent os- novne šole dobival dodatno ali kakršnokoli drugo obliko izobraževanja. To je bila velika pomanjkljivost, s katero so gluhi absolventi morali računati in se z njo sprijazniti. Največ gluhih je šlo h kakemu obrtniku, ki je gluhega vajenca le nerad sprejel v uk zaradi tega, ker je moral gluhega otroka veliko bolj podučevati kot slišečega. Prišlo je celo tako daleč, da je dobil mojster, ki je sprejel gluhega učenca v uk, denarno nagrado v znesku 2000 din. To je bilo eno najbolj žalostnih poglavij v zgodovini izobraževanja in zaposlitve gluhe mladine. Ce prerešetamo pomanjkljivosti učnih načrtov in programov na območju slovenskega ozemlja vse od leta 1840 do 1945, moremo zaslediti naslednje: učni načrti in predmetniki so se postopoma oblikovali ob učiteljih praktikih, redkeje ob impulzih od drugod ali z vrha pro- svetne oblasti. Ta je posegla vmes le občasno in z dekreti formulirala mnenje in utemeljitve praktikov in šolskih nadzornih organov. Ve- liko so škodila sistematični vzgoji gluhe mla- dine v 19. stoletju različna birokratska zavla- čevanja pristojnih oblasti v zvezi s progra- mom dela in učenja gluhih. Togo je bilo tudi strokovno mnenje učiteljev gluhih, ki so celo mestoma zahtevali učenje kretnje namesto boljšega glasovnega govora; v tem je bila kon- servativna struja še dolgo časa ovirala polet govorne metode. V začetku 20. stoletja se je stanje v zvezi s tem nekoliko izboljšalo. Kaza- lo je, da bo nastopila »zlata doba« oralne me- tode. Idealni so bili programi, načrti in osvo- jene metode dela. Kljub temu, da so bili naši učitelji zelo usmerjeni v strokovno delo na nemških in avstrijskih šolah za gluhe, je bilo stanje kar zadovoljivo. Načrte in uspehe je delno prekrižala prva svetovna vojna, ko je izobraževanje gluhe mladine šlo dokaj rakovo pot. Po prvi svetovni vojni so odlični slovenski učitelji gluhih z dolgoletno pedagoško prakso ustvarili dokaj dober učni program in načrt za izobrazbo gluhe mladine v osnovni šoli, obogateni z naukom in navdušeni nad delo- vanjem gluhih v svetu. S tem je bil položen dokaj soliden temelj za nadaljnjo rast speci- alnega šolstva za gluho mladino na osnovni stopnji. Med štiri leta dolgo okupacijsko dobo se stanje ni popravilo, nasprotno, dokaj otežilo glede na hude posledice vojne in okupacije. Po vsej verjetnosti je bil v rabi stari učni načrt s korekturami, ki jih je zahtevala oku- pacijska oblast. Pouk je bil okrnjen, učencev je bilo na zavodu manj, ker so bile pokrajinske meje med 3 okupacijskimi oblastmi in so učen- ci iz Štajerske in Gorenjske ostali doma. Tudi nekaj učiteljev gluhih je bilo interniranih za- radi sodelovanja z OF. Tako da je šolstvo te dobe v splošnem le životarilo. OPOMBE 1. Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II. — 1964, str. 288. — 2. Valentin Stanič: FeuUeton iz »Soče«. Spisal Paulus. V Go- rici 1873. Natisnil Paternolli. — 3. Anton Rudež: Gluhonemi, Gorica 1894. — 4. Janez Koprivnik: Gluhomutec in nje obrazovanije, Maribor 1888. — 5. Zbirke zakonov in ukazov v ljudskem šol- stvu na Kranjskem, Lj. 1895, str. 47. — 6. Dr. - Ljubomir Savič: Skola za gluhoneme devojčice u Smihelu, Defektologija IX., 1973, št. 1., str. 11. —• 7. Lehrplan und methodische Instructionen für die Tubstummen — Schulen (Anstalten Un- garns-Budapest 1901). — 8. Prvo letno poročilo Kranjskega ustanovnega zavoda za gluhoneme, (v slov. in nem. jeziku) - Lj. 1907. — 9. Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani, Lj. 1940. — 10. Učni načrt s predmetnikom za gluhoneme otroke osnovne šole - Lj. 1931 (tipkopis). — 11. Marija Ravnikar: Važnost prdšolske vzgoje za gluhone- me, Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani, Lj. 1940, str. 96. — 12. Prim, v brošuri Pomoč naj- bednejšim (Spisal V. Mazi) Lj. 1941 str. 16.