PIKNIK UPOKOJENCEV NA TABORU
Urice veselja in sreče
Velikokratje slišati kritike, da za družabno življenje Ijubljanskih upokojencev ni dovotj dobro poskrbljeno. To kar precej tudi drn, vendar pa ne popolnoma. Delavd Doma upokojencev na Taboru si prizadevajo napraviti kar na/več tudi na tem področju. Tako so sredi septembra že tretjič organizirali piknik za svoje oskrbo-vance pa tudi za njihove svojce in druge krajane. Na ploščadi pred domom so postavili mize in stole, zavrteli žar, povabili so vofaški ansambel, organizirali srečolov in tako pričarali pravo pikniško vzdušje.
Veselja in dobre volje je bilo obilo, vreme je bilo naklonjeno, najbolj pa je bilo živahno okoli srečolova, ki je bil posebne vrste. Dobitke so namreč ob spremljanju delavcev doma izde-lale pridne roke oskrbovank. »Edina pomanjkljivost je bila v tem, da so izdeUri hitro poSIi, saj je bilo zanima-nje za srečolov veliko večje, kot smo pričakovali«; nam je zaupala Nina Li-čar, delovni terapevt v domu.
In kako so se na pikniku počutili tisti, ki jim je bil namenjen? Dragica Konjan »Veste, šele nekaj mesecev živim na Taboru in to je moj prvi sestanek v parku. Zdi se mi, da smo v tem domu prvi in najbolj podjetni glede organiziranja družbenih sxe-
čanj upokojencev. Mislim, da smo na to lahko ponosni. Zelo hvalevredno pa se mi zdi, da so delavci doma po-vabili na naš piknik tudi druge kraja-ne in nenazadnje naše družinske čla-ne, saj si marsikdo od nas želi preži-veti kakšno prijetno urico v krogu svojih najbližjih. Vsekakor je bolj ve-selo, če imamo svoje otroke in vnuke okoli sebe.«
Marija Savelj: »Zamislite si, pri de-vetdesetih letih sem končno dočaka-la, da sem dobila sestrico; to je ta krasna punčka iz krp iz srečolova. Zelo sem vesela, lepo in bogato so nas postregli. Moram vam povedati, da sem že sedmo leto tu in sem y vseh pogledih zadovoljna. Nekdo bi
si mislil, joj dom, kako hudo mora biti. Pa ni res, mi smo ena velika družina in prav dobro se razumemo. Ni vsak dan praznik, danes pa je, ko so nam to priredili.«
Jožica Mavser: »Moja mama živi tu v domu in moram priznati, da je pi-knik zelo prijeten. Se večkrat bi mo-rali organizirati kaj takega, saj je po-trebno za starejše ljudi. Tudi srečo-lov je bil posrečen, samo prehitro je zmanjkalo srečk, ljudje bi jih najbrž še kupovali. Morda bi veljalo na tak piknik povabiti kakšnega humorista, stareiši ljudje niso za ples, za hece pa so...«
Tone Mohorčič: »Kar v redu je, hrana je dobra, glasba tudi, edino pri srečolovu nisem prišel na vrsto, ker je prehitro zmanjkalo srečk. Prihod-njič bo treba pripraviti več dobit-kov.«
Ana Pibernik: »Tudi meni ni uspe-lo priti do srečke, sicer pa se rada udeležim take zabave. Tudi sama sem izdelala za srečolov nekaj dobit-kov: kapico, šal, pa eno lutko. Delali smo z veseljem, ampak vidim, da bo-mo morali pripraviti prihodnjič več tega. No, vseeno je prav prijetno, imamo prijetno glasbo, malo pokle-petamo, zdaj pa bomo še zapeli.«