/ lil

HER1PCK =

HOLMES0V1

DOŽIVLJAJI LEE1

□ E=jc=   : i . 1  =  - =i=^in

Spisal

Sir Arthur Conan Doyle.

Iz angleščine prevel J. M.

■ v-:, --;;! ' .

ŠKANDAL NA ČEŠKEM.

I.

Sherlocku Holmesu je ona vedno ta ženska.
Redkokdaj sem ga slišal, da bi jo omenil s
katerimkoli drugim imenom. V njegovih očeh
zatemneva in prekaša vse ostale svojega spola.
S tem pa nočem reči, da je občutil do Irene
Adlerjeve kakršnosibodi duševno razvnetje, ki
bi bilo podobno ljubezni. Vsa duševna raz¬
vnetja, zlasti pa tako, so bila temu hladnemu,
vestnemu, toda čudovito ravnodušnemu duhu
zoprna. Po moji sodbi je bil najpopolnejši
opazujoči in sklepajoči stroj, kar jih je svet
videl, kot ljubimec pa ne bi bil na pravem
mestu. O nežnejših strasteh ni nikoli govoril
drugače kakor porogljivo in posmehljivo. Te
strasti so bile krasne stvari za opazujočega
človeka ■— izvrstne za razkrivanje človeških
nagibov in dejanj. Ako bi pa izkušen mislec
pripustil, da bi se kaj takega vrinilo v njegovo
fino in dobro uravnano nrav, bi s tem vpeljal
moteč faktor, ki bi vrgel senco dvoma na vse
njegove duševne uspehe. Pesek v kakem ob¬
čutljivem inštrumentu ali razpoka v enem nje¬
govih velemogočnih povečevalnih stekel bi ne
bila bolj moteča nego močno duševno razvnetje

4

v naravi, kakršna je bila njegova. In vendar
je bila zanj samo ena ženska na svetu, in ta
ženska je bila pobožna Irena Adlerjeva, ženska
dvomljivega in sumljivega spomina.

Zadnje čase sem le malo videval Holmesa.
Moja ženitev je naju odtujila drugega dru¬
gemu. Moja lastna popolna sreča in vsi oni na
dom obrnjeni interesi, ki se pojavijo okoli moža,
•ki postane prvič v svojem življenju gospodar
svoje lastne domačije, vse je zadostovalo, da
je prevzelo vso mojo pozornost. Holmes pa,
ki mu ju mrzela vsaka vrsta družbe v dno nje¬
gove bohemske duše, je ostal še nadalje v na¬
jinem stanovanju v Baker Streetu, se zakopal
med svoje stare knjige in se zibal od tedna do
tedna med kokainom in častihlepjem, med
opojnostjo strupa in silovito eneržijo svoje
silne narave. Vendar se je še nadalje globoko
zanimal za proučevanje zločinov in uporabljal
svoje neizmerne zmožnosti in svoje izredne
opazovalne moči v to, da je zasledoval one sle¬
dove in razjasnjeval one skrivnostne dogodke,
ki jih je uradna policija opustila kot brezupne.
Od časa do časa sem slišal kako nejasno go¬
vorico o njegovih dejanjih: Kako je bil glede
Trepovega umora poklican v Odeso, kako je
razjasnil čudno tragedijo bratov Atkinson v
Trincomalee in končno o misiji, ki jo je tako
delikatno in uspešno dovršil za vladajočo rodo¬
vino na Holandskem. Razen teh pojavov nje¬
gove delavnosti, ki sem jih samo delil z vsemi

5

čitatelji dnevnih časnikov, sem pa le malo iz¬
vedel o svojem prejšnjem prijatelju in tovarišu.

Nekega večera — bilo je dne 20. marca leta
1888. — sem se ravno vračal z nekega bolni¬
škega obiska (sedaj sem se namreč zopet opri¬
jel svoje zdravniške prakse), ko me je pot
pripeljala na Baker Street. Ko sem stopal mimo
dobro znanih vrat, ki me bodo vedno spo¬
minjale na mojo ženitev in temne dogodke
„ 5 tudije o škrlatu", me je obšla silna želja, da
bi obiskal Holmesa in da bi videl, kako sedaj
uporablja svoje izredne zmožnosti. Njegove
sobe so bile sijajno razsvetljene in ko sem se
kvišku ozrl, sem videl senco njegove visoke
postave dvakrat iti preko zastora. Hitro in ži¬
vahno je hodil po sobi; glavo je imel povešeno,
roke pa sklenjene na hrbtu. Meni, ki sem po¬
znal vse njegove navade in običaje, je to nje¬
govo obnašanje pravilo, da je zopet pri delu.
Povzdignil se je iz svojih sanj, ki so mu jih
vzbujali njegovi strupi, in zopet se je vneto
pečal z nekim problemom. Pozvonil sem in
kmalu nato sem bil v sobi, ki je bila prejšnje
čase deloma tudi moja.

Njegovo vedenje ni, bilo prekipevajoče. Bilo
je redkokdaj; vseeno pa je bil, mislim, vesel,
da me zopet vidi. Izpregovoril ni skoro ničesar,
pač pa mi je s prijaznim očesom namignil, da
naj sedem ter mi potisnil preko mize svojo
škatlo smotk. Nato se je vstopil pred kamin
in me začel po svoji pozorni navadi motriti.

6

„Zakonski stan ti prija“, je rekel, „zdi se mi,
Watson, da si se zredil za sedem in pol funtov,
odkar sem te zadnjikrat videl."

„Za sedem", sem odgovoril.

„Veš kaj, mislil bi, da nekoliko več. Samo
malo več, Watson, se mi zdi. In zopet v praksi,
kakor vidim. Tega mi pa nisi bil povedal, da
se nameravaš zopet oprijeti svojega poklica."

„Kako pa potem to veš?"

„Jaz vidim to, sklepam. Dalje pa tudi vem,
da si se zadnje čase večkrat precej premočil
in da imaš zelo nerodno in nemarno deklo, ali
ni res?"

„Moj dragi Holmes," sem rekel, „to je pa
malo preveč. Tebe bi gotovo na grmadi sežgali,
ako bi bil živel pred nekaj stoletji. Resnica pa
je, da sem moral v četrtek na deželo in da
sem močno premočen prišel domov; ker pa
sem se preoblekel, ne vem, kako moreš kaj
takega sklepati? Kar se tiče moje dekle Mary
Jane, moram priznati, da je nepoboljšljiva in
moja žena ji je že odpovedala službo; toda
tukaj zopet ne vidim, kako pridiš do tega
sklepa."

Smehljal se je sam pri sebi ter si mel svoje
dolge, nervozne roke.

„Stvar je čisto enostavna", je rekel; „moje
oči mi pravijo, da se nahaja na tvojem levem
črevlju na znotranji strani na usnju šest skoro
vzporednih črt. Jasno je, da jih je naredil
nekdo, ki je zelo površno drgnil s krtačo ob

7

robu podplata, da odstrani strjeno blato z nje¬
ga. Odtod, vidiš, prihaja moj dvojni sklep: da
si bil v slabem vremenu z doma in da imaš
posebno slabo londonsko deklo, ki ti snaži črev-
lje. Glede tvoje prakse pa naj omenim tole:
ako pride kak človek v mojo sobo ter vonja po
jodoformu, ima na svojem desnem kazalcu črno
liso srebrnega nitrata, ob strani svojega klo¬
buka pa izbočeno mesto, ki kaže, kje je skril
svoj stetoskop, bi moral biti v resnici neumen,
ako ne bi dejal, da je to človek, ki izvršuje
svoj zdravniški poklic."

Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmejal
lahkoti, s katero je razlagal svoje sklepanje.
„Kadar te slišim navajati svoje vzroke", sem
dejal, „se mi vidi vsa stvar tako smešno pre¬
prosta, da bi jo sam lahko izvršil, akoravno sem
pri vsaki naslednji primeri nanovo v zadregi,
dokler mi ne pojasniš svojega postopanja pri
sklepanju. In vendar sem prepričan, da so
moje oči ravno tako dobre kakor tvoje."

„Res je tako," je odgovoril, si prižgal cigareto
ter se vrgel na naslanjač. ,,Ti gledaš, toda ne
opazuješ. Razloček je jasen. Gotovo si na pri¬
mer pogostoma videl stopnice, ki vodijo z 'veže
do te sobe."

„Pogostokrat.“

..Kolikokrat ?“

„No, več stokrat."

„Povej mi torej, koliko jih je?"

„Koliko? Tega pa ne vem."

8

„Res je tako! Ti nisi opazoval. In vendar si
gledal. Jaz pa vem, da jih je sedemnajst, kajti
jaz sem gledal in opazoval. Mimogrede rečeno,
ker se zanimaš za te male probleme in ker si
tako dober, da si zapisuješ eno ali drugo mojih
malenkostnih izkušenj, te bo morda tudi tole
zanimalo." In vrgel mi je preko mize pismo iz
debelega bledordečega papirja, ki je ležalo od¬
prto na mizi. „Prišlo je s poslednjo pošto," je
rekel. „Citaj ga glasno."

Pismo je bilo brez datuma in tudi brez pod¬
pisa in naslova.

„Danes zvečer ob tri četrt na osem," se je
glasilo, „vas obišče nek? gospod, ki vas želi v
zelo važni zadevi za svet vprašati. Usluge, ki
ste jih storili nedavno eni izmed evropskih vla¬
darskih hiš, so pokazale, da ste človek, ki se
mu more zaupati stvari tolike važnosti, ki jo
skoro ni mogoče povečati. Podobno sporočilo
o vas smo od vseh strani prejeli. Bodite torej
ob tej uri na svojem stanovanju in ne štejte v
zlo, ako bi vaš obiskovalec nosil krinko."

„V resnici skrivnostna zadeva," sem dejal.
„Kaj pa misliš, da to pomeni?"

„Doslej še nimam nikakih podatkov. Naj¬
večja napaka je, ako človek teorizira, preden
ima podatke. Nehote začne človek zvijati dej¬
stva, da prijajo njegovim teorijam, namesto da
bi se teorije prilagodile dejstvom. Toda pismo
samoposebi. Kaj sklepaš iz njega samega?"

9

Skrbno sem si ogledal pisavo in papir, na
katerem je bila pisana.

„Človek, ki ga je pisal, je brez dvoma pre¬
možen," sem rekel in skušal posnemati pri¬
jateljev način sklepanja. „Takega papirja ni
dobiti izpod pol krone (— 3 K) za zavoj. Po¬
sebno močen in trd je.“

„Posebno — to je prava beseda," je rekel
Holmes. „To sploh ni angleški papir. Drži ga
proti luči."

Storil sem tako in opazil, da so bile v papir
vtisnjene velika črka E, za njo pa majhna črka
g, veliki P, dalje veliki G z majhnim t zadaj.

„Kaj pa praviš k temu?" je vprašal Holmes.

„Brez dvoma je to ime izdelovatelja ali prav¬
zaprav njegov monogram."

„Nikakor ne. G z majhnim t stoji namesto vse
besede Gesellschaft, to je družba, kompanija.
To je običajna okrajšava ravno tako kakor je
Co. za kompanijo. P pomeni seveda papir. Sedaj
pa Eg. Poglejmo v naš kontinentalni geo-
grafični leksikon." In vzel je s police težko
rjavo knjigo. „Eglow, Eglonitz — tukaj jo
imamo Egrča. Leži v nemškem delu Češke ne
daleč od Karlovih varov. Kraj je znamenit radi
tega, ker je tukaj umrl Wallenstein, in radi
številnih tovaren za steklo in papir. Ha, ha,
moj dragi, kaj pa praviš k temu?" Oči so se
mu svetile in puhnil je velik, zmagoslaven
oblak dima iz svoje cigarete v zrak.

„Ta papir je bil narejen na Češkem," sem
rekel.

10

„Tako je. In človek, ki je napisal to pismo,
je Nemec. Poglej čudno konstrukcijo stavka:
,Podobno sporočilo o vas smo od vseh strani
prejeli.' Francoz ali Rus bi kaj takega ne mogla
napisati. Samo Nemci so tako neusmiljeni s
svojimi glagoli. Radi tega nam preostaja samo
še to, da doženemo, česa želi ta Nemec, ki piše
na češki papir in nosi raje krinko, namesto da
bi pokazal svoj obraz. Je že tukaj, ako se ne
motim, da prežene vse naše dvome."

Pri teh besedah je bilo slišati glasno peke-
tanje konjskih kopit, drsanje koles ob zavoro,
za tem pa je nekdo močno potegnil naš zvonec.
Holmes je zažvižgal.

„Dva sta, soditi po glasu," je rekel. „Da“,
je nadaljeval ter pogledal skozi okno. „Ličen
majhen brougham in dvoje lepih živali. Sto-
inpetdeset guinej (gini) vsak. Denar bo v tem
slučaju, Watson, ako ničesar drugega ne bo."

„Mislim, da bi bilo najbolje, ako grem, Hol¬
mes."

„Nikakor ne, doktor. Ostani kjer si. Brez
svojega Boswella sem skoro izgubljen. Tole pa
obeta biti zelo zanimivo. Prav žal bi mi bilo,
ako bi tebe ne bilo poleg."

„Toda tvoj klijent. —“

„Ne oziraj se nanj. Morda potrebujem jaz
tvoje pomoči in ravno tako tudi on. Tukaj je.
Vsedi se v tale naslanjač, Watson, in pozorno
poslušaj obadva."

11

Počasni in težki koraki, ki so se bili culi s
stopnic in veže, so se ustavili tik pred vrati.
Nato je sledilo glasno in avtoritativno trkanje.

„Naprej 1“ je rekel Holmes.

In vstopil je človek, ki je težko meril manj
nego šest črevljev v visokost, njegove prsi in
udje pa so bili herkulski. Njegova oprava je
bila bogata, tako bogata, da bi jo na Angleškem
smatrali, da izvira iz slabega okusa. Težki tra¬
kovi iz astrahana so bili nameščeni preko ro¬
kavov in na dvojnoprsovitem plašču, temno¬
modra suknja je bila obrobljena z ognjenordečo
svilo, pod vratom pa zapeta s pomočjo naprsne
zapone, ki je sestojala iz enega samega svetlega
berila. Nosil je škornje, ki so mu segali preko
meč in ki so bili zgoraj obrobljeni z bogato
rdečo kožuhovino; vsa njegova zunanjost je
vobče delala vtis barbarskega bogastva. V
roki je držal klobuk s širokimi okraji, preko
gornjega dela svojega obraza pa je nosil črno
krinko, ki mu je segala preko ličnih kosti in
ki jo je očividno ravno šele nataknil, kajti ob
svojem vstopu je še vedno držal roko pri njej.
Po spodnjem delu obraza soditi je bil človek
močnega značaja; imel je debele, viseče ustnice
in podolgasto ravno brado, ki je pričala o od¬
ločnosti, ki je segala notri do trmoglavosti.

„Ali ste prejeli moje pismo?“ je vprašal z
debelim in osornim glasom ter močno izrazitim
nemškim naglasom. „Pisal sem vam, da pri¬
dem." In oziral se je od enega do drugega iz-

12

med naju, kakor da ne bi vedel, koga naj
nagovori.

„Prosim, sedite," je rekel Holmes. „To je moj
prijatelj in tovariš dr. Watson, ki je tupatam
tako dober, da mi pomaga pri mojih slučajih.
S kom pa imam čast govoriti?"

„Nazivljate me lahko grof von Kramm, češki
plemič. Nadejam se, da je ta gentleman, ta vaš
prijatelj, možak časti in diskrecije, ki mu lahko
zaupam stvar naj večje važnosti. Ako ne, bi pa
najraje govoril z vami samimi."

Vstal sem, da bi odšel, Holmes pa me je ujel
za roko ter me potisnil nazaj na stol. „Obadva
ali nobeden," je rekel. „Pred tem gentlemanom
poveste lahko vse, karkoli bi povedali meni
samemu."

Grof je zmajal s svojimi širokimi ramami.
,,Potemtakem moram začeti," je rekel, „s tem,
da mi obadva obljubita popolno tajnost za dve
leti; po preteku tega časa ne bo imela zadeva
nobenega pomena več. Za sedaj pa ni preveč,
ako rečem toliko, da je stvar tako tehtna, da
utegne imeti vpliv na evropsko zgodovino."

„Obljubljam,“ je dejal Holmes.

„In jaz tudi."

„Oprostite mi to masko," je nadaljeval naš
čudni obiskovalec. „Vzvišena oseba, ki sem
v njeni službi, želi, da ostane njen posredo¬
valec sam neznan, in jaz takoj priznam, da
naslov, ki sem si ga ravnokar pridejal, ni po¬
polnoma moj."

13

„Se mi je zdelo,“ je dejal Holmes hladno.

„Okolnosti so zelo delikatne in storiti je
treba vse varnostne korake, da se potlači stvar,
ki utegne vzrasti v neizmeren škandal, in resno
kompromitirati eno evropskih vladarskih hiš.
Da govorim naravnost, vsa zadeva se tiče ve¬
like hiše Ormsteinske, dednih kraljev Ceške.“

„Tudi to se mi je zdelo," je zamrmral Hol¬
mes, se uravnal v svojem naslanjaču in zaprl
svoje oči.

Naš obiskovalec pa je začudeno pogledal
utrujeno, sključeno postavo moža, ki so mu ga
opisali kot najbistroumnejšega misleca in naj¬
bolj energičnega agenta v Evropi. Holmes pa
je počasi odprl svoje oči in nepotrpežljivo po¬
gledal svojega orjaškega klijenta.

,,Ako bi se vaše veličanstvo toliko ponižalo “
je dejal, „da bi mi popisalo svoj slučaj, bi mi
bilo bolj mogoče svetovati vam.“

Obiskovalec je planil s svojega stola in začel
hoditi ves razburjen po sobi gori in doli. Nato
pa si je z obupno gesto strgal krinko s svojega
obraza ter jo zagnal na tla. „Prav imate," je
vzkliknil, „jaz sam sem kralj. Cernu bi poskušal
to prikrivati?"

,,Zares, čemu?" je zagodrnjal Holmes. „Vaše
veličanstvo še ni izpregovorilo, in že sem vedel,
da je možak, s katerim govorim, Wilhelm Gotts-
reich Sigismond von Ormstein, veliki vojvoda
Cassel-Felstein in dedni kralj češki."


14

„Vendar to si lahko mislite/' je dejal naš
čudni obiskovalec, se zopet usedel in segel s
svojo roko preko svojega visokega, belega čela,
„lahko si mislite, da nimam navade, da bi
osebno izvrševal take posle. Toda vsa stvar je
tako delikatna, da je nisem mogel zaupati no¬
benemu posredovalcu; ne da bi se mu izročil
v njegovo oblast. Prišel sem incognito notri iz
Prage, da vas vprašam za svet."

„Prosim, vprašajte," je dejal Holmes in zopet
zaprl svoje oči.

„Dejstva so na kratko tale: Pred nekako
petimi leti sem se za časa svojega bolj dolgega
bivanja v Varšavi seznanil z dobro znano pusto-
lovkinjo Ireno Adlerjevo. Ime vam je brez
dvoma znano."

„Bodi tako prijazen, doktor, in poglej v moj
zapisnik," je dejal Holmes, ne da bi odprl
svojih oči. Mnogo let sem je imel namreč na¬
vado zbirati vse podatke o raznih ljudeh in
zadevah, tako da je bilo težko imenovati kake
stvari ali osebe, da ne bi takoj podal potrebne
informacije. V tem slučaju sem našel njen
životopis med življenjepisom nekega hebrej¬
skega rabinca in onim nekega štabnega povelj¬
nika, ki je napisal neko monografijo o globoko¬
morskih ribah.

„Daj, da vidim," je rekel Holmes. „Hm!
Rojena je v New Jerseyu 1 . 1858. Kontraalti-
stinja — hm! La Scala — hm! Primadona
carske opere v Varšavi — da! Zapustila oder

15

— ha! Živi v Londonu — res je tako! Zdi se
mi, da se je vaše veličanstvo zapletlo s to mlado
osebo, ji pisalo nekoliko kompromitujočih pisem
ter želi sedaj dobiti ta pisma zopet nazaj."

»Popolnoma tako je. Toda kako pa —“

„Ali se je vršila kaka skrivna poroka?"

„Ne.“

„Ali ni nobenih postavnih listin ali uradnih
potrdil ?“

»Nobenih."

»Potem ne morem razumeti vašega veli¬
čanstva. Ako bi hotela ta oseba uporabiti svoja
pisma za izsiljevanje ali v druge namene, kako
naj dokaže njihovo avtentičnost?"

»Pisava!"

»Pah, pah! Ponarejena!"

»Moj zasebni pisemski papir."

»Ukraden!“

»Moj lastni pečat."

»Ponarejen!“

»Moja fotografija."

»Kupljena!"

»Na fotografiji sva obadva naslikana."

»Moj Bog! To je zelo hudo! Vaše veličan¬
stvo je v resnici zakrivilo indiskrecijo."

»Bil sem nor — blazen !“

»Zelo resno ste se kompromitirali."

»Takrat sem bil šele samo prestolonaslednik.
Bil sem mlad. Sedaj imam samo trideset let."

»Dobiti jo moramo nazaj."

»Poskusili smo že, pa se nam ni posrečilo."

■ 16

„Vaše veličanstvo mora plačati. Kupiti jo
je treba."

„Ona je noče prodati."

„Tedaj jo je treba ukrasti."

„2e pet poizkusov se je izvršilo. Dvakrat so
od mene plačani tatovi ulomili v njeno hišo.
Enkrat smo dobili njeno prtljago v roko, ko je
potovala. Dvakrat so prežali nanjo in jo na¬
padli. Toda vedno brez uspeha."

„Nobenega sledu o sliki?"

»Popolnoma nobenega."

Holmes se je nasmejal. „To je v resnici čisto
lep majhen problemček," je rekel.

»Toda zame zelo resen," je odvrnil kralj oči¬
tajoče.

»Zelo, zares. Kaj pa hoče narediti s to foto¬
grafijo?"

»Uničiti me!“

»Kako pa?“

»V kratkem se oženim."

»Cul sem o tem."

»S Klotildo Lothmann von Sachsen-Meinin-
gen, drugo hčerjo skandinavskega kralja. Mor¬
da so vam stroga načela njene rodovine znana.
Ona sama je nad vse nežna duša. Samo senca
dvoma glede mojega obnašanja naredi vsemu
konec."

»In Irena Adlerjeva?"

»Grozi, da jim pošlje to fotografijo. In ona
bo to tudi storila. Dobro vem, da bo. Vi je ne
poznate, toda ona ima srce iz kamena. Ona

17

ima obraz najlepše ženske in duh najbolj od¬
ločnega moža. Prej bi se poslužila vsakega
sredstva — prav vsakega, kakor pa da bi pri¬
pustila, da bi se jaz poročil z drugo žensko."

„Ali ste prepričani, da je doslej še ni do-
poslala?"

„Prepričan sem.“

„Zakaj pa?“

„Ker mi je rekla, da jo dopošlje onega dr^e,
ko bo zaroka javno proglašena. In to se
zgodi prihodnji ponedeljek."

,,0, potem imano še tri dni," je rekel Holmes
in zazeval. ,,To je velika sreča, ker imam ravno
opravila z eno ali dvema drugima važnima za¬
devama. Vaše veličanstvo ostane seveda za
sedaj tukaj v Londonu ali ne?"

,,Gotovo. Najdete me v hotelu Langham pod
imenom grof von Ivramm."

,,Potem vam že napišem kako vrstico, da vas
obvestim, kako napredujemo."

„Prosim, storite to. Napeto bom pričakoval."

„Kako pa glede denarja?"

„Vi imate carte blanche."

„Popolnoma?“

„Povem vam, da bi dal eno celo deželo svo¬
jega kraljestva, samo da bi dobil ono foto¬
grafijo nazaj."

„In za sedanje stroške?"

Kralj je vzel izpod svojega plašča težko
mošnjo iz kože divje koze ter jo položil na
mizo.

Sherlock, I.

18

„Tukaj je tristo funtov v zlatu, sedemsto pa
v bankovcih," je rekel.

Holmes je hitro napisal na list iz svojega za¬
pisnika pobotnico in mu jo izročil.

„In naslov te mademoiselle ?“ je vprašal.

„BrionyLodge, Serpentine Avenue, St.John’s
Wood.“

Holmes si je naslov zapisal. „5e eno vpra¬
šanje," je rekel. „Ali je bila fotografija kabi¬
netne oblike?"

„Da.“

„Potem pa lahko noč, veličanstvo, nadejam
se, da bom kmalu imel kako ugodno novico za
vas. Sedaj pa lahko noč, Watson,“ je pristavil,
ko so kolesa kraljevskega broughama oddrdrala
po ulici. „Ako bi bil tako prijazen in se jutri
popoldan ob treh zopet oglasil tukaj, bi jako
rad govoril o tej zadevi s teboj."

II.

Točno ob treh sem bil v Baker Streetu, toda
Holmes se še ni povrnil. Gospodinja mi je po¬
vedala, da je kmalu po osmi uri odšel od doma.
Vsedel sem se h kaminu z namenom, da ga po¬
čakam, najsi še tako dolgo izostane. Mene je
stvar že močno zanimala, kajti akoravno ni
imela na sebi onih čudnih in silovitih znakov,
kakor ona dva zločina, o katerih sem že na
drugem mestu poročal, je bila vsa narava tega
slučaja in vzvišena osebnost njegovega klijenta

19

vseeno nekaj posebnega. Ne glede na naravo
preiskovanja, ki ga je vodil moj 'prijatelj, je
bilo vseeno v njegovem mojstrskem obvla¬
danju situvacije in njegovem bistrem in jasnem
sklepanju nekaj, kar je naredilo, da sem narav¬
nost z veseljem proučeval sistem njegovega
dela in sledil hitrim in finim metodam, ki je
z njihovo pomočjo razvozljal najbolj zamotane
skrivnostne zadeve. In sčasoma sem se tako
zelo privadil njegovih uspehov, da mi niti na
misel ni prišlo, da bi se mu stvar ne mogla po¬
srečiti.

Skoro štiri je že bila ura, ko so se odprla
vrata in v sobo je stopil nekak hlapec, ki je
bil videti pijan, nepočesan, razvnetega obraza
in v umazani obleki. Akoravno sem poznal pre¬
senetljive zmožnosti svojega prijatelja v pre¬
oblačenju, sem ga moral vseeno trikrat dobro
pogledati, predno sem se prepričal, da je bil
v resnici on. Pokimal mi je in izginil v svojo
sobo, iz katere se je kmalu zopet prikazal v
svoji stari zunanjosti. Utaknil je svoje roke v
žep, iztegnil svoje noge proti kaminu in se ne¬
koliko časa presrčno smejal.

„Veš kaj, imenitno!“ je zavpil; vendar ni
mogel dalje, kajti začel se je zopet tako zelo
smejati, da se je moral kar vznak vleči v stolu.

»Kaj pa je?“

»Kar preveč smešno je. Prepričan sem, da
nikoli ne uganeš, kako sem prebil to jutro in
kaj sem dognal."

20

„Niti misliti si ne morem. Zdi se mi pa, da
si opazoval navade in morda vso hišo miss.
Irene Adlerjeve."

„Res je tako, toda uspeh je bil precej ne¬
navaden. Vseeno ti pa povem vse. Zjutraj sem
okoli osme ure odšel od doma, in. sicer pre¬
oblečen kot hlapec, ki nima dela. Med vozniki
vlada čudovito prijateljstvo in prostozidarstvo.
Bodi eden izmed njih in takoj izveš vse, kar se
le da izvedeti. Kmalu sem našel Briony Lodge.
To je majhna, dvonadstropna vila z vrtom za¬
daj, vendar pa sega spredaj tik do ceste. Vrata
s ključavnico, ki ji pravimo chubb. Na desni
strani velika dobro opravljena družabna soba
z visokimi okni, ki seeajo skoro do tal in z
onimi neslanimi angleškimi okenskimi pritrje-
valci, ki jih more vsak otrok odpreti. Razen
tega ni bilo nič znamenitega izvzemši to, da se
je moglo do okna v hodniku priti s strehe kolar-
nice. Nato sem se podal okoli hiše in vse po¬
zorno opazoval, vendar nisem nič drugega za¬
nimivega opazil.

Nato sem postajal po ulici in kmalu našel
— kakor sem pričakoval ■— da se nahaja tudi
hlev ob poti, ki je peljala ob nekem vrtnem zidu.
Ponudil sem se hlapcem, da jim pomagam
konje česati in za to delo sem dobil dva penija,
kozarec pijače, za dve pipi tobaka in toliko in¬
formacije o miss Adlerjevi, kolikor sem jo le
želel, da ne rečem ničesar o informacijah o
kakega pol tucata drugih ljudeh, ki stanujejo

21

tod okoli, za katere se nisem sicer niti naj-
manje zanimal, pa sem moral vseeno poslušati
njihove življenjepise.“

„No, in kaj je z Ireno Adlerjevo?" 'sem
vprašal.

„Ta ženska je vsem moškim tistega dela
mesta zmešala glave. Najnežnejša stvarica je,
kar jih hodi na tej zemlji pod ženskim klo¬
bukom. Tako pravijo kočijaži in vozniki tam
doli neki do zadnjega moža. Ona živi mirno
sama zase, poje pri koncertih, se pelje vsak dan
ob petih na izprehod in se vrača točno ob sed¬
mih k večerji. Ob drugih časih gre redkokdaj
iz doma, izvzemši tedaj, kadar poje. Ima pa
samo enega moškega obiskovalca, toda ta je
vedno pri njej. Lep, črnolas, živahen človek
je to; nikdar je ne obišče manj kakor enkrat
vsak dan, pogostoma pa tudi dvakrat. Ime mu
je mr. Godfrey Norton iz Inner Templa. Sedaj
vidiš, kako dobro je, ako ima človek kočijaže
in voznike kot zaupnike. Deset in desetkrat so
ga že peljali domov in vedo vse o njem. Ko
sem izvedel od njih vse, kar so vedeli povedati,
sem začel zopet hoditi okoli Briony Lodge ter
razmišljati o svojem bojnem načrtu.

Ta Godfrey Norton je očividno važen čini-
telj v vsej zadevi. Pravni zastopnik je. To se
sliši pomenljivo. Kakšno je razmerje med njima
in kaj je namen njegovih ponovnih obiskov?
Ali je ona njegova klijentinja ali prijateljica
ali ljubimka? Ako je prvo, potem je gotovo

sf

22

njemu izročila fotografijo v varstvo. Ako pa je
poslednje, je stvar manj verjetna. Od odgovora
na to vprašanje je bilo odvisno, ali naj nadalju¬
jem svoje delo pri Briony Lodge ali pa naj obr¬
nem svojo pozornost do stanovanja tega človeka
v Templu. Stvar je bila kočljiva in je razširila
polje mojega preiskovanja. Bojim se, da te
mučim s temi podrobnostmi, vendar ti moram
razložiti svoje majhne težkoče, ako hočeš vso
situvacijo razumeti."

»Pozorno ti sledim," sem odgovoril.

„Še vedno sem razmišljeval o vsej zadevi,
ko se je naenkrat pripeljala do Briony Lodge
lična kočija, iz katere je skočil nek gospod. Bil
je v resnici lep človek, temnega obraza, z orlov¬
skim nosom in brkami — očividno oni človek,
o katerem sem slišal govoriti. Videti je bilo,
da se mu zelo mudi; zaklical je kočijažu, da
naj počaka, ter pohitel mimo hišine, ki mu je
odprla vrata, kakor človek, ki je popolnoma
domač v hiši.

V hiši je ostal kake pol ure in včasih sem ga
pri oknih družabne sobe videl, kako je hodil
gori in doli, govoril razburjeno in mahal z ro¬
kami. Nje same pa nisem mogel videti. Kmalu
zatem pa je prišel zopet iz hiše ter je bil videti
celo še bolj razburjen kakor poprej. Ko je
stopil v voz, je potegnil iz žepa zlato uro in
resno zrl nanjo. ,Vozi kot zlodej!‘ je zaklical,
.najprej do tvrdke Gross & Hankey v Regent
Streetu, nato pa v cerkev sv. Monike na


23

Edgware Roadu. Pol guineje dobiš, ako dospeš
tja v dvajsetih minutah!'

In oddrdrala sta dalje; jaz pa sem ravno ugi¬
bal, ali ne bi kazalo, da bi šel za njim, ko se je
po poti prikazal majhen in ličen landaver, ko-
jega voznik je imel svoj plašč samo na pol zapet
in ovratnico pod ušesom, medtem ko so bile
skoro vse zapone konjske oprave odpete. Ko¬
maj se je ustavil, je ona planila iz vežnih vrat
in skočila v voz. Samo za trenutek sem jo
videl, vendar je tako ljubka ženska in takega
obraza, da bi človek kar umrl zanj.

,V cerkev sv. Monike, John', je zavpila, ,in
pol sovereigna dobiš, ako dospeš tja v dvajsetih
minutah.'

Tega pal nisem smel zamuditi, Watson.
Ravno sem preudarjal, ali naj tečem za vozom
ali naj se obesim nanj, ko se prikaže na ulici
izvošček. Dvakrat me je pogledal, ker sem bil
tako slabo oblečen; jaz pa sem skočil v voz,
predno je mogel kaj ugovarjati. ,Do cerkve
sv. Monike', sem dejal, ,in pol sovereigna, ako
dospete tja v dvajsetih minutah.' Petindvajset
minut je manjkalo do dvanajstih in z ozirom
na to mi je bilo naravno jasno, za kaj da je šlo.

Moj voznik je hitro vozil. Ne verujem, da bi
se kdaj vozil hitreje, toda onadva sta bila pred
menoj. Ko sem dospel do cerkve, sta stala tam¬
kaj landaver in kočija, pred njima pa konji, iz
katerih se je kar kadilo. Plačal sem vozniku
in pohitel v cerkev. Notri ni bilo žive duše razen

24

onih dveh in duhovnika v koretlju, ki je oči-
vidno resno govoril ž njima. Vsi trije so stali
v eni skupini pred oltarjem. Počasi sem stopal
po stranski cerkveni ladji, kakor vsak drug člo¬
vek, ki bi slučajno zašel v cerkev. Naenkrat pa
so se v veliko moje začudenje vsi trije ozrli
proti meni in Godfrey Norton je pritekel k
meni, kolikor je le mogel naglo.

,Hvala Bogu!' je vzkliknil. ,Vi bodete za¬
dostovali. Pridite! Pridite!'

,Kaj pa je?‘ sem vprašal.

.Pojdite, človek, pojdite, samo še tri minute
je časa, drugače ne bo postavno veljavno.'

Skoro vlekel me je k oltarju in predno sem
vedel, kje da sem se nahajal, sem že. godrnjal
odgovore, ki so mi jih šepetali v moja ušesa in
pričal o stvareh, o katerih nisem ničesar vedel,
in bil sploh priča zveze device Irene Adler j eve
in samca Godfreya Nortona. Vse se je zgodilo
kakor bi trenil; na eni strani se mi je zahvalje¬
val on, na drugi pa ona, duhovnik pa je radost¬
nega obraza stal pred menoj. To je bil najbolj
čuden položaj, kar sem se v njih znašel v vsem
svojem življenju in misel na vse to je bila
vzrok, da sem se ravnokar tako smejal. Zdi se
mi, da njuno dovoljenje ni bilo povsem v redu
in da ju duhovnik nikakor ni hotel poročiti
brez kakršnegakoli svedoka in da je samo moj
srečni prihod rešil ženina, da mu ni bilo treba
pohiteti na ulico iskat priče in druga. Nevesta
mi je dala en sovereign in jaz imam namen

26

nositi ga na svoji urni verižici kot spomin na
to priliko."

„To je v resnici nepričakovan preobrat vse
zadeve," sem rekel; „kaj pa potem?"

„No, spoznal sem, da so prišli moji načrti v
resno nevarnost. Videti je bilo, kakor da je dvo¬
jica nameravala takoj odpotovati, tako da bi bil
jaz primoran storiti prav hitre in energične
korake. Pri cerkvenih vratih pa sta se zopet
ločila; on se je odpeljal nazaj v Temple, ona
pa v svojo hišo. ,Ob petih se odpeljem kakor
po navadi v Park na izprehod/ je rekla pri od¬
hodu. Drugega nisem slišal. Odpeljala sta ’se
vsak na drugo stran, jaz pa sem šel dalje, da
uredim svoje korake."

„In ti so?"

„Malo mrzlega mesa in kozarec piva," je
rekel ter pozvonil. „Imel sem preveč opravila,
da bi mogel misliti na jed, in zvečer bom naj-
brže imel še več dela. Sicer pa veš kaj, doktor,
potreboval bom tvoje pomoči."

„Naravnost veselilo me bo.“

„Postave ne nameravaš prelomiti, kajneda?"

„Niti najmanj."

„Niti se podati v nevarnost, da naju pri¬
mejo?"

„Ne, razen v dobri stvari."

„0, stvar je izvrstna!"

„Potem sem tvoj."

„Prepričan sem bil, da se smem nate za¬
nesti."

26

„Cesa pa želiš?"

„Ko prinese mrs. Turnerjeva naročeno, potem
ti vso stvar pojasnim. Sedaj pa,“ je rekel, ko
se je lotil preprostega kosila, ki mu ga je pri¬
nesla naša gospodinja, „moram med jedjo go¬
voriti, kajti nimam mnogo časa. Kmalu bo ura
pet. V dveh urah moramo biti na kraju de¬
janja. Miss Irene ali sedaj pravzaprav madame
se povrne ob sedmih iz izprehoda. Tedaj mo¬
rava biti pri Briony Lodge, da jo srečava."

„In kaj potem?"

„To moraš meni prepustiti. Jaz sem že vse
uredil, kaj se ima zgoditi. Pri vsem tem pa je
samo ena stvar, katere te moram nujno prositi,
Ti se ne smeš vmešavati, naj pride karkoli hoče.
Ali razumeš?"

„Torej naj bom brez dela?"

„Ničesar nimaš opraviti. Morebiti se zgodi
nekaj malega neprijetnega. Ne pojdi zraven.
Vse to se konča s tem, da poneso mene v hišo.
Cez kake štiri ali pet minut se bo odprlo okno
v družabni sobi. Tedaj se postavi ti blizu tega
okna."

„Da.“

„In tamkaj me moraš opazovati, kajti videl
me boš lahko."

„Da.“

,,In kadar vzdignem svojo roko — takole —
vrzi v sobo, kar ti bom dal v ta namen, obenem
pa boš začel vpiti, da gori. Ali si me dobro raz¬
umel?"


27

,.Popolnoma."

„Ničesar posebno strašnega ni,“ je rekel in
vzel podolgovat zvitek v podobi smotke iz
žepa. „To ni nič drugega kakor čisto navadna
raketa, ki razširja dim, kakor jo rabijo napelje¬
valci plinovih in drugih cevi; na vsakem koncu
ima razstrelilo kapico, da se more sama od sebe
vžgati. To je vsa tvoja naloga!. Ko boš začel
vpiti, da gori, bodo začeli tudi drugi ljudje isto
vpiti. Tedaj se pa podaj do konca ulice, kjer
se ti tekom desetih minut jaz pridružim. Na¬
dejam se, da sem ti vse čisto razločno povedal,
ali ne?“

, Jaz moram tedaj stati tamkaj brez opravila,
se zatem približati onemu oknu, opazovati tebe
in zagnati na dano znamenje tole stvar v sobo;
nato pa moram začeti vpiti, da gori ter te po¬
čakati na cestnem vogalu."

„Tako je."

„Potem se lahko povsem zaneseš name."

„To je izvrstno. Sedaj pa mislim, da je skoro
čas, da se pripravim za novo ulogo, ki jo moram
igrati."

Izginil je v svojo spalnico in se čez nekoliko
minut povrnil preoblečen kot prijazen in pre¬
prost nonkonformistiški duhovnik. Njegov ši¬
roki, črni klobuk, njegove nabuhle hlače, nje¬
gova bela ovratnica, njegov prijazni nasmeh
in njegov dobrodušni, radovedni pogled, vse je
bilo tako, kakor bi edino mr. John- Hale mogel

28

kaj enakega narediti. Holmes pa ni izpremenii
samo svoje oprave. Izraz njegovega obraza,
njegovo obnašanje, da, vsa njegova duša je
bila videti kakor da se sklada z vsako novo
ulogo, ki jo je navzel. Gledišče je izgubilo iz¬
vrstnega igralca, ravno tako kakor je znanost
izgubila ostroumnega misleca, ko je postal stro¬
kovnjak v kriminalnih stvareh.

Četrt na sedem je bilo, ko sva odšla iz Baker
Streeta in manjkalo je še deset minut do sed¬
mih, ko sva dospela do Serpentine Avenue.
Mračilo se je že in luči so že prižigali, ko sva
korakala pred Briony Lodge gori in doli ter
čakala prihoda stanovalke te vile. Hiša je bila
prav taka, kakor sem si jo predstavljal po Sher¬
lock Holmesovem popisu, samo okolica se mi
je zdela manj tiha kakor sem pričakoval. Ravno
nasprotno, za tako majhno ulico in z ozirom na
tiho okolico je bila zelo živahna. Na nekem
vogalu je stala skupina slabo oblečenih moža¬
kov, ki so kadili in se smejali, dalje brusač bri¬
tev s svojim kolesom, dva stražnika, ki sta dvo¬
rila neki pestunji, in nekoliko dobro oblečenih
mladih ljudi, ki so s smotkami v ustih hodili
semintja.

„Kakor vidiš," je rekel Holmes, ko sva sto¬
pala pred hišo gori in doli, „naredi ta poroka
vso zadevo pravzaprav bolj enostavno. Foto¬
grafija postane sedaj dvorezen nož. Lahko se
more trditi, da bo ona ravno tako gledala na
to, da je ne vidi mr. Godfrey Norton, kakor

29

skrbi naš klijent, da ne pride njegovi prince-
zinji pred oči. Vprašanje pa je sedaj: Kje bi
mi mogli najti to fotografijo?"

„Da, zares, kje?

„Prav neverjetno je, da jo nosi s seboj. Slika
je kabinetne oblike. Prevelika, da bi jo bilo mo¬
goče z lahkoto skriti v ženski obleki. Ona
dobro ve, da je kralj zmožen povzročiti, da
jo na ulici napadejo in preiščejo. Dva podobna
poizkusa sta se že prigodila. Radi tega smemo
smatrati kot gotovo, da je ne nosi s seboj."

,,Kje pa potem?"

„Morda jo ima njen bankir ali pa njen pravni
zastopnik. To dvoje bi bilo mogoče. Jaz bi pa
dejal, da ni niti eno niti drugo. Ženske so že
po naravi skrivnostne in rade same izvršujejo
svoje skrivnosti. Cernu bi ona dala sliko kaki
drugi osebi? Lahko jo je zaupala svojemu last¬
nemu varstvu, vendar ni mogla reči, kakšen
indirekten ali političen vpliv bi naredila ž njo
na človeka, ki se peča s trgovino in kupčijo.
Poleg tega se spomni, da je sklenila uporabiti
jo tekom malo dni. Radi tega se mora nahajati
nekje, kjer jo ima takoj pri roki. Nahajati se
mora torej v njeni hiši."

,,V to so pa že dvakrat vlomili."

„Pah! Vendar niso znali iskati."

„Kako boš pa ti iskal?"

„Jaz sploh ne bom iskal."

»Kaj pa?"

„Njo samo pripravim, da mi jo pokaže."

30

„Ona ne bo hotela tega storiti."

„To ji ne bo mogoče. Toda že čujem ropot
koles. Njena kočija je. Sedaj pa glej, da do
pičice natančno izpolniš moje naročilo."

Pri teh besedah so se izza cestnega ovinka
prikazale luči voza. Bil je ličen majhen lan-
daver, ki je drdral proti Briony Lodge. Ko se
je voz ustavil, je eden pohajkovalcev z vogala
skočil, da odpre vrata in dobi tako majhen dar,
v tem trenutku ga pa sune na stran drug po¬
hajkovalec, ki je prihitel z istim namenom. Na¬
stal je velik prepir, ki sta ga povečala onadva
stražnika, ki sta se zavzela za enega izmed po¬
hajkovalcev, in brusač, ki se je z enako vnemo
zavzel za drugega. Naenkrat je padel udarec
in kakor bi trenil, se je nahajala ženska, ki je
stopila iz svojega voza, na sredi majhne gruče
razvnetih ljudi, ki so divje tolkli s svojimi
pestmi in palicami drug po drugem. Holmes je
planil v gnečo, da ščiti žensko; toda ravno ko
je dospel do nje, je glasno zavpil ter se zgrudil
na tla; po obrazu mu je tekla kri. Spričo nje¬
govega padca sta stražnika zbežala vsa v eno
smer, pohajkovalci pa v drugo, samo nekoliko
bolje oblečenih ljudi, ki so opazovali pretep,
ne da bi se ga udeležili, je ostalo na licu mesta
in ti so pristopili bliže, da pomagajo ženski
in ranjencu. Irena Adlerjeva — kakor jo hočem
še vedno imenovati — je odhitela po stopnicah
navzgor. Na vrhu pa se je ustavila ter se ozrla
na ulico nazaj.

31

„AH je ubogi gospod močno ranjen?" je vpra¬
šala.

»Mrtev je/* je zavpilo /nekaj glasov.

,,Ne, ne, še je življenje v njem," so vpili drugi.
Toda izdahnil bo, predno ga prepeljete v bol¬
nico."

„Vrl človek je to," je rekla neka ženska. „De-
narnico in uro bi mu bili ukradli, ako bi njega
ne bilo. Roparska tolpa je to in prav predrzna.
Oh, sedaj zopet diha."

„Tukaj na ulici ne more ležati. Ali ga lahko
ponesemo v hišo, gospa?"

»Gotovo. Nesite ga v družabno sobo. Tam¬
kaj se nahaja udoben divan. Semkaj, prosim."

Počasi in svečano so ga nesli v Brionv Lodge
ter ga položili v glavno sobo, jaz pa sem še
vedno opazoval ves dogodek s svojega mesta
pri oknu. V hiši so prižgali svetiljke, vendar še
niso potegnili zastorov doli, tako da sem lahko
videl Holmesa, ko je ležal na divanu. Ne
vem sicer, ali ga je morda začela vest peči radi
uloge, ki jo je igral, vem pa, da mene ni bilo
nikoli v svojem življenju bolj sram samega
sebe, kakor tedaj, ko sem videl krasno bitje,
proti kateri sem se udeležil zarote, in njeno
nežnost in prijaznost, s katero je stregla ra¬
njencu. In vendar bi bilo največje izdajstvo,
ako bi sedaj popustil svojo ulogo, ki mi jo je
zaupal. Ojunačil sem se ter vzel izpod svojega
plašča raketo. Navsezadnje, sem si dejal, ne

32

bomo vendar njej nič hudega storili. Samo pre¬
prečiti hočemo, da bi ona komu drugemu
škodovala.

Holmes se je na divanu usedel in videl sem
ga, kako je dajal z roko znamenja, kakor člo¬
vek, ki mu pomanjkuje zraka. Hišina je po¬
hitela k oknu in ga odprla. V istem trenutku
sem ga videl vzdigniti roko in na to znamenje
sem zagnal svojo raketo v sobo ter zavpil:
gori! Komaj sem izgovoril to besedo, je začela
vsa množica gledalcev dobro in slabo oblečenih,
gospoda, hlapci in služabnice, na ves glas vpiti:
gori! Gosti oblaki dima so se valili po sobi in
skozi odprto okno. Videl sem hiteti semintja
postave, trenutek pozneje pa sem slišal Hol¬
mesov glas, ki je vpil, da klic o ognju ni bil
resničen. Tedaj sem se splazil skozi vpijočo
množico ter odšel proti cestnemu vogalu in čez
deset minut sem naenkrat začutil prijateljevo
roko v svoji ter odhajal s prizorišča vpitja in
hrupa. Holmes je stopal nekoliko minut hitro
in molče, dokler ni zavil v eno onih mirnih ulic,
ki vodijo proti Edgware Roadu.

„Prav dobro si izvršil svojo nalogo, dok¬
tor," je rekel. „Bolje ne bi mogel storiti. Vse
je v redu."

„Torej imaš fotografijo?"

„Vem, kje da se nahaja."

„In kako si to izvedel?"

„Ona mi je pokazala, kakor sem ti rekel,
da bo."

33

„Še vedno mi stvar ni jasna.“

„Jaz nočem imeti nobenih skrivnosti," je
rekel in se nasmejal. „Vsa zadeva je bila čisto
enostavna. Gotovo si opazil, da so bili oni, kar
jih je bilo na ulici, naši zavezniki. Vsi so bili
najeti za ta večer."

„Sem si mislil."

„Ko je nastal pretep, sem si dal nekoliko
mokre rdeče barve na roko. Planil sem naprej,
padel, se udaril z roko po obrazu ter postal na
ta način ves krvav. Stara zvijača je to."

„Tudi to sem uganil."

„Zatem so me nesli v sobo. Ona je bila dolžna
vzprejeti me. Kaj je mogla drugega storiti?
Nesli so me pa ravno v njeno družabno sobo,
ki je bila prav ona soba, v kateri sem sumil,
da se nahaja fotografija. Položili so me na
divan, kjer sem jim dal z roko znamenje, da bi
rad malo več zraka; radi tega so bili primorani
odpreti okno in tako se ti je ponudila zaželjena
prilika."

„Kako pa ti je bilo to v pomoč?"

„To je bilo važno nad vse. Kadar ženska
misli, da njena hiša gori, je njena prva misel
rešiti ono, kar ji je najdražje. Ta misel, ta
nagon je jako mogočen in več kakor enkrat
sem se že okoristil z njim. Koristil mi je pri
darlingtonskem škandalu in tudi v oni zadevi
v Arnsworth Castlu. Omožena ženska zgrabi
svojega otroka — neomožena svoje dragulje.
Meni je bilo jasno, da naša današnja dama ni

Sherlock, l.

3

34

imela nič bolj dragocenega v svoji hiši nego
stvar, ki jo iščemo. Brez dvoma bi urno po¬
hitela!, da jo reši. Klič, da gori, je bil čudovito
izvršen. Dim in vpitje je zadostovalo, da pre¬
trese jeklene živce. Ona se mu je naravnost
krasno odzvala. Fotografija se nahaja v ne¬
kakem skrivališču zadaj za premičnim obojem
ravno nad zvoncem. Kot bi trenil, je bila pri
njem in jaz sem za trenutek videl sliko, ko jo
je napol potegnila iz skrivališča. Ko sem začel
vpiti, da ne gori, jo je dala nazaj na prej¬
šnje mesto, pogledala raketo, planila iz sobe in
od tedaj je nisem več videl. Vstal sem, se
opravičil ter odšel iz hiše. Obotavljal sem se
nekoliko in ugibal, ali ne bi bilo dobro, ako bi
na mestu poizkusil prisvojiti si fotografijo. Ker
pa je prišel v sobo kočijaž in me pozorno gledal,
se mi je zdelo bolj varno, ako še nekoliko po¬
čakam. Majhna prenagljenost bi utegnila vse
uničiti."

,,In zdaj ?“ sem vprašal.

„Naša naloga je pravzaprav rešena. Jutri se
oglasim pri kralju, in sicer s teboj, ako hočeš
iti z menoj, in potem se podamo vsi trije k
njej. Popeljejo nas v družabno sobo, da tamkaj
počakamo našo lady, vendar je verjetno, da
ne najde pri svojem prihodu niti nas niti foto¬
grafije. Morda bo njegovo veličanstvo posebno
zadovoljno, ako si jo s svojimi lastnimi rokami
pridobi nazaj."

„In kdaj nameravaš iti tja?"

35

,,Ob osmih zjutraj. Takrat še ne bo vstala,
tako da bomo imeli lahko delo. Poleg tega pa
moramo biti urni, kajti ta poroka utegne iz-
premeniti njeno življenje in navade. Brez od¬
loga moram brzojaviti kralju."

Dospela sva do Baker Streeta ter se ustavila
pred njegovimi vrati. Ko je iskal ključ po svo¬
jem žepu, je nekdo mimoidočih zaklical:

„Lahko noč, mr. Sherlock Holmes."

Na hodniku je bilo več ljudi, toda zdelo se
je, da je prihajal pozdrav od nekega velikega
mladeniča, ki je hitro mimo šel.

,,Ta glas sem že slišal," je rekel Holmes ter
zrl po ulici doli. „Rad bi vedel, kdo je vendar

Tisto noč sem spal v Baker Streetu in zju¬
traj sva bila ravno pri kavi, ko je kralj prihitel
v sobo.

„Torej jo v resnici imate!" je zavpil, prijel
Sherlocka Holmesa za obe rami in mu raz¬
burjeno gledal v obraz.

„Še ne."

„Vendar imate upanje, ali ne?"

„Da, imam upanje."

„Potem pojdimo. Jaz kar ne morem pri¬
čakati odhoda."

„Najeti si moramo voz."

„Ni treba, moj brougham čaka zunaj."

3

36

,,Potem je stvar lažja." Odšli smo doli in
se še enkrat podali proti Briony Lodge.

„Irena Adlerjeva se je poročila," je dejal
Holmes.

,,Poročila ! Kdaj pa?"

„Včeraj.“

„S kom pa?“

„Z nekim angleškim pravnim zastopnikom z
imenom Norton."

„Ona ga vendar ni mogla ljubiti."

„Nadejam se, da ga ljubi."

„Zakaj pa se nadejate?"

„Ker bi to vašemu veličanstvu prihranilo
vsak strah pred nadaljnjimi neprijetnostmi. Ako
ta lady ljubi svojega moža, potem ne ljubi va¬
šega veličanstva. Ako pa ne ljubi vašega veli¬
čanstva, potem nima nobenega vzroka, čemu
bi se vmešavala v zadeve vašega veličanstva."

„Res je to. In vendar —! No ! Rad bi, da
bi bilal mojega stanu! Kakšna kraljica bi to
bila!" In obmolknil je ter molčal, dokler nismo
zavili v Serpentine Avenue.

Vrata v vili Briony Lodge so bila odprta in
na stopnicah je stala neka postarna ženska.
Porogljivo nas je gledala, ko smo stopali iz
broughama.

,,Mr. Sherlock Holmes, kaj ne?" je rekla.

„Jaz sem Mr. Holmes," je odgovoril moj to¬
variš ter jo vprašujoče ali pravzaprav pre¬
senečeno pogledal.

37

,,Ali res! Moja gospodinja mi je povedala,
da je zelo mogoče, da se oglasite. Odpotovala
je s svojim soprogom danes zjutraj ob 5. uri
15 minut iz Charing Crossa proti Evropi."

„Kaj!“ Sherlock Holmes je ves bled od jeze
in presenečenja stopil nazaj. „Ali hočete reči,
da je zapustila Angleško?"

„Da in se nikoli ne povrne."

„In listine?" je vprašal kralj hripavo. „Vse
je izgubljeno."

„Bomo videli." Potisnil je služabnico na
stran ter planil v družabno sobo, kralj in jaz pa
za njim. Pohištvo je bilo v velikem neredu,
kakor da bi ga bila v naglici oplenila pred
svojim begom. Holmes je planil k zvoncu, od¬
stranil premična vratca, segel z roko v pro¬
stor za njimi ter privlekel iz njega fotografijo
in pismo. Fotografija je kazala Ireno Adlerjevo
samo v večerni obleki, pismo pa je nosilo na¬
slov: „Sherlock Holmes, Esq. Poste restante."
Moj prijatelj ga je hitro odprl in vsi trije smo
ga obenem čitali. Datirano je bilo o polnoči
minule noči in se glasilo takole:

„Dragi moj mr. Sherlock Holmes!

V resnici ste jo dobro pogodili. Popolnoma
ste me prevarili. Prav do klica, da gori, nisem
ničesar niti najmanj sumila. Ko pa sem spo¬
znala, kako sem sama sebe izdala, sem začela
misliti. 2e pred meseci so me svarili pred vami.

38

Dejali so mi, da bo kralj, ako najame kakega
agenta, brez dvoma najel vas. Dali so mi tudi
vaš naslov. Toda navzlic vsemu temu ste do¬
segli, da sem vam razkrila, kar ste želeli vedeti.
Celo potem, ko sem začela sumiti, mi je bilo
težko kaj slabega misliti o tako prijaznem sta¬
rem duhovniku. Znano vam je, da sem se iz¬
učila tudi kot igralka. Moški kostumi mi niso
nič novega. Jaz se sama pogostoma okoristim
s prostostjo, ki jo daje. Takoj sem poslala svo¬
jega kočijaža Johna v sobo, da vas opazuje,
sama pa sem pohitela gori v hišo, si oblekla
svojo izprehodno obleko, kakor ji pravim, ter
prišla zopet doli, prav ko ste odhajali.

No, sledila sem vam do vaših vrat in se
tako prepričala, da sem bila v resnici jaz, ki se
je za njo zanimal sloviti mr. Sherlock Holmes.
Tedaj sem bila nekoliko neprevidna ter vam že¬
lela lahko noč, nato sem se pa podala v Temple,
da obiščem svojega soproga.

Obadva sva bila edina v tem, da je najbolje,
če ubeživa odtod, ko naju zasleduje tako mo¬
gočen nasprotnik. Ko se jutri zjutraj oglasite,
boste radi tega našli gnezdo prazno. Kar se tiče
fotografije, naj bo vaš klijent popolnoma po¬
mirjen. Jaz ljubim in sem ljubljena od boljšega
moža nego je on. Kralj naj stori, karkoli hoče;
pri tem ga ne bo ovirala ona, ki ji je storil
toliko žalega. Fotografijo obdržim samo kot ne¬
kako varstvo, da si ohranim orožje, s katerim
se v bodoče zavarujem pred vsemi koraki, ki

39

jih utegne kralj storiti: Poleg teh vrstic pu¬
ščam fotografijo, ki jo morda obdrži. Vas, dragi
mr. Sherlock Holmes pa pozdravlja vdana

Irena Nortonova, roj. Adler."

„Kakšna ženska — oh, kakšna ženska!" je
vzkliknil kralj češki, ko smo vsi trije prebrali
pismo. „Ali vam nisem povedal, kako je bistro¬
umna in odločna? Ali ne bi bila krasna kra¬
ljica? Ali ni škoda, da ni meni enaka?"

„Po tem, kar sem videl o tej lady, se mi zdi,
da je v resnici zelo neenaka vašemu veličan¬
stvu," je rekel Holmes hladno. „2al mi je
samo, da mi ni bilo mogoče bolj uspešno izvr¬
šiti naročila vašega veličanstva."

„Ravno nasprotno, moj dragi gospod," je za¬
klical kralj. „Nič bi ne moglo biti bolj uspešno.
Jaz vem, da je njena beseda nepreklicljiva. Fo¬
tografija je sedaj tako na varnem, kakor da bi
bila v ognju. “

„Veseli me, da slišim vaše veličanstvo izreči
te besede."

„Neizmerno hvalo sem vam dolžan. Prosim
vas, povejte mi, na kak način vas morem na¬
graditi. Ta prstan —“ in snel je kači podoben
prstan s smaragdi s prsta ter mu ga ponudil
na dlani svoje roke.

,,Vaše veličanstvo ima nekaj, kar bi celo še
višje cenil," je rekel Holmes.

„Samo povejte mi, kaj ?“

„Tole fotografijo."

40

Kralj ga je začuden pogledal.

„Ireniino fotografijo!" je vzkliknil. „Gotovo,
ako' jo želite."

„Hvala vam, veličanstvo. Potem smo z našo
zadevo pri kraju. Sedaj pa imam čast, da vam
voščim prav dobro jutro." Priklonil se je in
obrnil v stran, ne da bi opazil roko, ki mu jo
je podal kralj, ter odšel v moji družbi proti
svojemu stanovanju.

Tako se je končal veliki škandal, ki je pretil
kraljestvu češkemu in tako je ženska bistro¬
umnost preprečila najboljše Holmesove načrte.
Prej sem ga večkrat čul norčevati se iz razum¬
nosti žensk, od tedaj pa ga nisem več slišal.
In kadar govori o Ireni Adlerjevi ali kadar
omenja njeno fotografijo, jo omenja vedno s
častnim naslovom: ta ženska.


LIGA RDEČELASCEV.

Nekega jesenskega dne lanskega leta sem
se oglasil pri svojem prijatelju mr. Sherlocku
Holmesu in ga našel v resnem razgovoru z
nekim jako krepkim, rdečeličnim, postarnim go¬
spodom z ognjenordečimi lasmi. Zaprosil sem
oproščenja za svojo vsiljivost in se hotel umak¬
niti, ko me je Holmes šiloma potegnil v sobo
ter zaprl vrata za menoj.

„0 bolj primernem času bi v resnici ne mogel
priti, moj dragi Watson,“ je rekel presrčno.

,,Bal sem se, da imaš opravila."

,,Seveda ga imam. In celo zelo veliko."

,,Potemtakem lahko počakam v sosednji
sobi."

„Nikakor ne. Ta gospod, mr, Wilson, je bil
moj tovariš in pomočnik v mnogih mojih naj¬
bolj uspešnih slučajih; radi tega sem prepričan,
da mi bo tudi v vašem v največjo korist."

Čvrsti gospod je napol vstal s svojega stola,
me na kratko pozdravil ter me s svojimi drob¬
nimi očmi pozorno pogledal.

„Usedi se," je rekel Holmes, sedel v svoj na¬
slanjač ter položil konce svojih prstov skupaj,

42

kakor je bila njegova navada, kadar je imel
kako stvar presojati. „Dobro vem, moj dragi
Watson, da deliš z menoj ljubezen do vsega,
kar je bizarno in izven 1  konvencionalnosti in
dolgočasnega tega vsakdanjega življenja. Po¬
kazal si svoje dopadajenje nad tem z navduše¬
njem, ki te je zapeljalo, da si objavil in —
oprosti mi, ako rečem — nekoliko olepšal toliko
mojih majhnih doživljajev."

„Tvoji slučaji so v resnici vzbudili veliko za¬
nimanje v meni,“ sem pripomnil.

„Gotovo se še spominjaš, ko sem se pred
kratkim izrazil -— ravno preden sem se lotil
zelo enostavnega problema miss Mary Suther-
landove — da se je treba podati v življenje
samo, ako hočeš najti čudnih in izvanrednih
kombinacij, kajti življenje je vedno mnogo bolj
drzovito kakor najbujnejša domišljija."

„Trditev, glede katere sem bil tako prost, da
sem dvomil o njej."

„Res je tako, doktor, toda navzlic temu mo¬
raš pritrditi mojemu mnenju, kajti sicer ti na¬
grmadim toliko dejstev, da se tvoja pamet vda
pod njihovo težo, ter priznaš, da imam prav.
Ta mr. Jabez Wilson je bil tako prijazen, da
se je danes zjutraj oglasil pri meni ter mi začel
pripovedovati zgodbo, ki obeta biti ena najbolj
čudnih, kar sem jih slišal v zadnjem času. Cul
si, da sem se izrazil, da so najbolj čudne in po¬
sebne stvari zelo pogosto v zvezi ne z večjimi,
marveč z manjšimi zločini, dostikrat s slučaji,

43

ko se sme popolnoma opravičeno dvomiti, ali
se je sploh zgodil kak zločin. Kolikor sem do¬
slej slišal, še ne morem reči, ali imamo v tem
slučaju kak zločin pred seboj ali ne, toda vsa
vrsta dogodkov je na vsak način tako čudovita,
kakor sem jih še malo slišal. Morda ste tako
prijazni, mr. Wilson' in začnete še enkrat od
začetka. Tega vas prosim ne samo radi tega.
ker moj prijatelj dr. Watson ni slišal začetka,
marveč tudi radi tega, ker sem spričo čudne na¬
rave te zgodbe tako radoveden, da bi rad slišal
vsako mogočo podrobnost iz vaših ust. Na¬
vadno mi je že potem, ko sem slišal kratek za¬
četek dogodkov, mogoče pomagati si s tisoče¬
rimi podobnimi slučaji, ki mi pridejo na spo¬
min. V tem slučaju pa sem primoran priznati,
da so dejstva, kolikor je meni znano, edina
svoje vrste."

Naš postavni klijent je napel svoje prsi, ka¬
kor da bi bil nekoliko ponosen, ter izvlekel iz
notranjega žepa svojega površnika umazan in
zmečkan časnik. Ko je iskal po oglasih ter
imel pri tem svojo glavo naprej iztegnjeno,
časnik pa razgrnjen po svojih kolenih, sem si
dobro ogledal tega človeka ter skušal po
zgledu svojega prijatelja povzeti vse podatke,
ki bi jih utegnila nuditi njegova obleka in zu¬
nanjost.

Pri tem svojem ogledovanju pa nisem nič po¬
sebnega pridobil. Naš obiskovalec je imel na
sebi vse znake povprečnega navadnega angle-

44

škega trgovca; bil je debel, pompozen in po¬
časen. Nosil je široke sive hlače, ne preveč
snažno suknjo, ki ni bila zapeta, in rumenkasto-
rjav telovnik s težko medenasto verižico, na
kateri je visel štirioglat, na sredi preluknjan
kos neke kovine kot okrasek. Na stolu poleg
njega je ležal nekoliko obnošen rjav površnik
z nagubanim žametastim ovratnikom in ob-
drgnjen visok klobuk. Vobče ni bilo na njem
nič znamenitega, najsi sem ga še tako gledal,
izvzemši njegove ognjenordeče lase in izraz
največje nejevolje in nezadovoljnosti na nje¬
govem obrazu.

Sherlock Holmesovo bistro oko je kmalu
opazilo, s čim sem se pečal, in ko je opazil
moje vprašujoče poglede, je zmajal z glavo ter
se nasmejal. ,,Izvzemši to, da je ta gospod
nekoč delal s svojo roko, da njuha, da je prosto¬
zidar, da je bil na Kitajskem in da je zadnje
čase precej pisal, ne morem nič drugega skle¬
pati."

Mr. Jabez Wilson se je zganil v svojem stolu ;
kazalec mu je ostal na časniku, svoje oči pa je
uprl v mojega tovariša. ,

„Za Božjo voljo, kako vam je vse to znano,
mr. Holmes?" je vprašal. „Kako n. pr. veste, da
sem delal s svojo roko. To je tako resnično ka¬
kor evangelij, kajti začel sem kot ladjin tesar."

„Vaše roke mi pričajo o tem. Vaša desna
dlan je mnogo večja nego leva. Z njo ste delali
in mišice so bolj razvite."

45

„Dobro, kako pa z njuhanjem in prostozidar-
stvom ?“

,,Nočem žaliti vaše inteligence s tem, da vam
povem, kako sem to dognal, posebno ker nosite
proti izrecnim pravilom svojega reda naprsno
iglo z lokom in kompasom."

„Oh, seveda, na to sem popolnoma pozabil.
Kako pa je s pisanjem?"

„Kaj drugega more značiti dejstvo, da se vaš
desni rokav mnogo bolj sveti, na levem pa se
nahaja blizu komolca, kjer ga upirate na mizo,
gladka lisa."

„No, in Kitajsko?"

„Ribo, ki jo imate vtetovirano ravno nad svo¬
jim desnim zapestjem, so mogli narediti samo
na Kitajskem. Jaz sem se nekoliko bavil s
študijem znakov tetoviranja in sem celo ne¬
koliko prispeval k literaturi o tem predmetu.
Ta navada, barvati ribje luske s svetlordečo
barvo, je samo na Kitajskem doma. Vrhutega
pa vidim še kitajski denar viseti na vaši urni
verižici, tako je stvar še bolj jasna."

Mr. Jabez Wilson se je na vso moč nasmejal.
„Veste, kaj tacega pa še nikoli nisem slišal!"
je dejal. ,,Izprva sem si mislil, da ste nekaj
imenitnega izvršili, sedaj pa vidim, da na vsej
stvari ni prav ničesar."

„Meni prihaja na misel, Watson“, je rekel,
,,da delam napake pri pojasnjevanju. ,Omne
ignotum pro magnifico’, to veš in moj majhni
dobri glas pojde rakom žvižgat, kolikor ga je,

46

ako bom tako odkritosrčen in pošten. Ali ne
morete najti oglasa, mr. Wilson?“

,,Da, sedaj ga že imam,“ je odgovoril in
položil svoj debeli, rdeči prst skoro črez pol
stolpca. Tukajle je. S tem se je pričelo vse
skupaj. Prosim, kar preberite ga, gospod."
Vzel sem mu časnik iz roke in čital sledeče:

,,Ligi rdečelascev! — Z ozirom na volilo
rajnkega Ezekije Hopkinsa iz Lebanona, Pa.,
U. S. A., je sedaj izpraznjeno mesto, ki daje
enemu članu lige pravico do plače štirih
funtov na teden za same imenske usluge.
Voljen biti za to mesto ima pravico vsak
rdečelas človek, ki je zdrav na duši in te¬
lesu. Oglasite se osebno v ponedeljek ob
enajstih dopoldne pri Duncanu Rossu v
uradih liginih štev. 7 Pope’s Court, Fleet
Street."

,,Kaj more vendar to pomeniti?" sem vzklik¬
nil. ko sem še enkrat prečital ta izvanredni
oglas.

Holmes se je začel hehetati in zvijati na svo¬
jem stolu, kakor je bila njegova navada, ako
je bil posebno dobre volje. „Tole pa leži ne¬
koliko izven izhojene poti, ali ne?" je rekel.
„Sedaj, mr. Wilson, pa nam pokažite, kakšen
možak da ste, ter nam sploh vse povejte, kar
se tiče vaše osebe, vašega opravila in učinka,
ki ga je imel ta oglas na vaše prilike. Ti, dok¬
tor, pa si še zapomni ime časnika in njegov
datum."

47

,,The Morning Chronicle je od dne 27. aprila
1890.“

„Jako dobro. Sedaj pa le, mr. Wilson.“

,,Ravno tako je, kakor sem povedal vam,
mr. Sherlock Holmes," je rekel Jabez Wilson
ter si brisal potno čelo. „Jaz imam majhno za¬
stavljalnico na Coburg Squaru blizu notranjega
mesta. Stvar ni zelo velika in mi je zadnja leta
nesla samo toliko, da sem mogel pošteno živeti.
Prejšnje čase sem imel dva pomočnika, sedaj
pa imam samo enega, in še s tem bi mi šla trda,
ako ne bi bil voljan delati za polovično plačo,
da se priuči kupčiji."

,,Kako pa je temu uslužnemu mladeniču
ime?" je vprašal Sherlock Holmes.

„Ime mu je Vincenc Spaulding, vendar ni
več tako zelo mlad. Težko je povedati, koliko
je pravzaprav star. Boljšega pomočnika pa bi
si ne mogel želeti, mr. Holmes; dobro vem, da
bi mogel še boljši postati in dvakrat toliko za¬
služiti, kolikor mu jaz morem plačati. Toda
navsezadnje, ako je on zadovoljen, čemu bi ga
jaz navdajal z drugimi mislimi?"

,,V resnici, čemu pač? Zdi se mi, da imate
posebno srečo, ko ste dobili uslužbenca, ki vam
pride delat za polovico navadne plače. Kaj ta¬
kega se dandanes delodajalcem ne pripeti vsak
dan. Sicer pa mi ni znano, ali je vaš pomočnik
ravno tako znamenit kakor vaš oglas."

„0, naravno je, da ima tudi svoje napake,"
ie rekel mr. Wilson. ,,Nikoli še nisem videl člo-

48

veka, ki bi bil tako nor na fotografiranje. Med¬
tem ko bi si moral malo razvedriti svojega
duha, pa gre fotografirat, nato pa se zagrebe
v klet kakor kunec v svojo luknjo, da razvija
svoje slike. To je njegova poglavitna slaba
lastnost ; vobče pa moram reči, da je dober de¬
lavec. Nobene grehote ni na njem.“

■„On je še vedno pri vas, kaj ne da?“

„Da, gospod. On in neko štirinajstletno dekle,
ki oskrbuje preprosto kuhinjo in snaži moje
prostore — to je vse, kar imam v svoji hiši;
vdovec sem namreč in nisem nikoli imel dru¬
žine. Prav mirno živimo, gospod, mi trije, in
skrbimo za streho nad svojimi glavami ter pla¬
čujemo svoje dolgove, ako ničesar drugega ne
delamo.

„Prva stvar, ki nas je vrgla iz tira, je bil ta
oglas. Spaulding pride ravno pred osmimi tedni
s prav tem časnikom v roki k meni ter pravi:

,Dal Bog, mr. Wilson, da bi jaz imel rdeče
lase/

„Cemu pa?‘ ga vprašam.

„Veste', pravi, ,tukajle je zopet prazno me¬
sto v ligi rdečelascev. Za tistega, ki ga dobi,
pomeni to naravnost majhno premoženje, in ker
se nahaja, kakor čujem, več praznih mest kakor
je rdečelasih ljudi, so zaupniki v veliki za¬
dregi, ker ne vedo, kaj naj bi počeli z denarjem.
Ako bi moji lasje hoteli vsaj malo izpremeniti
svojo barvo, bi takoj stopil k tem majhnim pa
prav lepim jaslim.'

49

,No, kaj pa je na tem?‘ sem vprašal. ,Veste,
mr. Holmes, jaz sem človek, ki se vedno doma
drži in ker je bila moja kupčija taka, da je ona
k meni prihajala in ne jaz k njej, je pogosto¬
krat preteklo kar več tednov, ne da bi prestopil
hišni prag. Na ta način nisem mnogo vedel,
kaj se godi po svetu in radi tega sem bil vedno
vesel, ako sem slišal kako novico.

,Ali niste nikoli čuli o rdečelasi ligi?‘ je
vprašal in široko odprl svoje oči.

,Nikoli/

,Veste, čudim se temu, kajti tudi vi se morete
poganjati za izpraznjeno mesto/

,Koliko pa nese?' sem vprašal.

,Oh, samo nekaj stotakov na leto, toda opra¬
vilo je lahko, tako, da druga opravila človeka
nič ne ovirajo pri tem/

No, lahko si mislite, da me je kar šegetalo
po ušesih, kajti moja kupčija že nekaj let sem
ni posebno dobro šla in postranski zaslužek ne¬
koliko stotakov bi mi prav dobro došel.

.Povejte mi vse, kar veste o tej stvari/ sem
rekel.

,No‘, je dejal ter mi pokazal oglas, ,iz tega
lahko sami spoznate, da je v ligi prazno mesto
in tukaj že tudi napisan naslov, kje se vam
je treba oglasiti. Kolikor morem jaz povzeti
iz vsega, je to ligo ustanovil nek ameriški
milijonar Ezekija Hopkins po imenu, ki je bil
precej velik čudak. On sam je imel rdeče lase

Sherlock, I. . 4

50

in je imel veliko simpatijo do vseh rdečelasih
ljudi. No, in ko je umrl, so našli, da je zapustil
svoje velikansko premoženje v ta namen, da
se obresti uporabljajo za priboljšek takim lju¬
dem, ki imajo rdeče lase kakor on. Po vsem,
kolikor sem čul, je plača naravnost sijajna,
opravilo pa jako majhno . 1

,Na svetu je vendar , 1  sem dejal, ,na milijone
rdečelasih ljudi, ki se gotovo oglase . 1

,Ne toliko, kakor si mislite , 1  je odgovoril.
,Kakor vidite, je ustanova omejena na London
in na odraščene. Ta Američan je živel v svojih
mladih letih v Londonu in radi tega se je hotel
na svoja stara leta izkazati hvaležnega temu
mestu. Vrhutega sem slišal, da nima nobenega
pomena, ako se oglasi človek, čigar lasje so
svetlo- ali temnordeči ali kaj podobnega,
marveč žarko-, ognjenordeči morajo biti. Ako
bi se vi, mr. Wilson, hoteli oglasiti, vam je
treba samo za trenutek tja stopiti. Sicer pa
morda v resnici ni vredno tratiti časa, da bi se
morebiti na ta način dobilo nekaj stotakov . 1

Resnica pa je, gospoda, da so moji lasje —
kakor lahko sami vidite — zelo lepo rdeči,
tako da se mi je zdelo, da imam vseeno precej
upanja, ako je v resnici kako tako mesto
prazno. Kar se tiče Vincenca Spauldinga, se
mi je zdelo, da ve toliko o tej stvari, da bi ga
bilo dobro vzeti s seboj; radi tega sem mu na¬
ročil, da naj kar zapre oknice in gre z menoj.
Bil je prav zadovoljen s tem, da bi imel prost

51

dan in tako sva zaprla trgovino ter se skupaj
napotila nai naslov, ki je bil omenjen v oglasu.

Mislim, da ne bom nikoli več kaj takega
videl, mr. Holmes. Z ozirom na ta oglas je
prišel vsak človek iz severa in juga, vzhoda in
zahoda v notranje mesto, ki je imel le količkaj
rdeče lase. Na Fleet Streetu je bilo natlačeno
polno rdečelasih ljudi, Popes Court pa je bil
videti kakor da bi bil posejan s pomarančami.
Ne bi se bil mislil, da je toliko rdečelascev v
deželi, kakor se jih je odzvalo temu oglasu.
Videli ste vsako vrsto rdeče barve — slam¬
nate, citronaste, pomarančaste, ilovnate, jetrne,
opekaste; malo jih je pa bilo, kakor je rekel
Spaulding, ki so imeli pravo ognjenordečo
barvo. Ko sem videl, kolika množina jih je bila,
sem hotel obupan oditi, Spaulding pa ni hotel
ničesar slišati o tem. Kako se mu je posrečilo
priti naprej, v resnici sam ne vem, vendar suval
je in vlekel in se prerival skozi množico, dokler
me ni pripeljal skozi to gnječo in po stopnicah
naravnost do pisarne. Na stopnicah se je pre¬
takal dvojni tok: eni so hodili navzgor v nadi,
drugi pa stopali zopet nizdol odklonjeni. Tudi
midva sva pritiskala dalje, kakor je pač šlo in
sva kmalu bila v pisarni."

„Vaši doživljaji so bili v resnici jako za¬
bavni," je rekel Holmes, ko je njegov klijent
prenehal in z mogočnim ščepcem njuhalnega
tobaka osvežil svoj spomin. „Prosim vas, na¬
daljujte svojo zelo zanimivo poročilo."

4 ’

52

„V uradu ni bilo ničesar drugega, kakor nekaj
lesenih stolov in miza, za katero je sedel nek
majhen človek, ki je imel še malo bolj rdeče
lase kakor so bili moji. Izpregovoril je nekoliko
besed z vsakim kandidatom, ki je prišel do
njega, in vedno našel kako napako, ki ga je dis¬
kvalificirala. Bilo je videti, da ni bilo posebno
lahko dobiti tako izpraznjeno mesto. Ko pa sva
midva prišla na vrsto, je bil ta mali človek na¬
sproti meni bolj prijazen kakor do ostalih : pri
najinem vstopu je zaprl vrata, da bi mogel ne¬
moteno izpregovoriti nekoliko besed z nama.

,Tole je mr. Jabez Wilson/ je dejal moj po¬
močnik, ,ki je pripravljen zavzeti izpraznjeno
mesto v ligi.‘

,In on je naravnost čudovito primeren zanjo/
je odgovoril oni drugi. ,On ustreza vsem za¬
htevam. Ne morem se spominjati, da bi bil
kdaj videl tako krasne lase/ Stopil je korak na
stran, vzdignil svojo glavo pokonci ter si ogle¬
doval moje lase, da me je bilo kar sram. Nato
je naenkrat stopil naprej, me prijel za roko ter
mi presrčno čestital na mojem uspehu.

,Krivico bi vam naredil, ako bi še nadalje
čakal/ je dejal. ,Prepričan pa sem, da mi od¬
pustite, da se malo bolj natančno prepričam o
pristnosti vaših las/ S temi besedami me je z
obema rokama zgrabil za lase ter tako močno
vlekel, da sem kar vpil od prevelikih bolečin.

,Solze so vam prišle v oči/ je rekel, ko me je
izpustil. ,Sedaj sem prepričan, da je vse tako,

53

kakor mora biti. Naravno je, da moramo biti
previdni, kajti dvakrat so nas že prevarili z
lasuljami, enkrat pa z barvanimi lasmi/ Stopil
je k oknu ter na ves glas zavpil skozi okno, da
je izpraznjeno mesto oddano. Glasno razočara¬
no mrmranje nam je zadonelo na ušesa in ljudje
so se kmalu razkropili na vse strani, tako' da ni
bilo nikogar več z rdečimi lasmi kakor jaz in
ravnatelj.

.Moje ime/ je rekel, ,je mr. Duncan Ross in
jaz sam sem eden tistih, ki vlečejo penzijo iz
zaklada, ki ga je zapustil plemeniti dobrotnik.
Ali ste oženjeni, mr. Wilson? Ali imate dru¬
žino?

Odgovoril sem mu, da ne.

Pri teh besedah se mu je obraz omračil.

,Moj Bog!' je rekel resno, ,to pa je v resnici
jako važno. Prav žal mi je, da moram kaj ta¬
kega slišati. Zaklad je namreč namenjen v
svrho razširjanja rdečelascev kakor tudi za
njihove potomce. Velikanska nesreča je, da
ste samec/

„Namrdnil sem se pri teh besedah, mr. Hol¬
mes, kajti že sem mislil, da ne dobim izpraz¬
njenega mesta; po nekolikem pomišljanju pa je
dejal, da je vse v redu."

,V kakem drugem slučaju/ je rekel, ,bi bila
ta ovira usodepolna, toda nasproti možaku s
tako glavo, kakor je vaša, moramo biti malo
prizanesljivi. Kdaj vam pa bo mogoče nastopiti
novo službo?*

54

,Veste, to je malo nerodno, ker že imam svojo
trgovino/ sem rekel.

,Oh, nič zato, mr. Wilson!‘ je rekel Vincenc
Spaulding. ,Za ta čas vas bom lahko jaz nado-
mestoval/

,Ob katerih urah pa bi moral biti tukaj ?‘ sem
vprašal.

,Od desetih do dveh/

„V zastavljalnici, veste, je največ prometa
zvečer, mr. Holmes, posebno ob četrtkih in
petkih zvečer, namreč ravno pred plačilnim
dnevom; radi tega bi bilo prav pripravno zame,
ako bi si tudi dopoldne kaj prislužil. Poleg tega
sem vedel, da je bil moj pomočnik dober človek
in da bo gledal na to, da bo vse v redu.“

,To bi mi bilo prav pripravno/ sem rekel.
,Im plačilo?'

,Znaša štiri funte na teden/

,In delo?'

,Je čisto imensko/

,Kaj pa imenujete čisto imensko? 1

,No, vaša dolžnost je, da ste ves čas v uradu
ali vsaj v hiši. Ako odidete, za vedno izgubite
svoje mesto. Oporoka je v tem pogledu jako
natančna. Danih pogojev ne izpolnite, ako se
v tem času ganete iz pisarne/

,Samo štiri ure na dan so, radi tega ne bom
mislil na odhod/ sem odgovoril.

.Nobeno opravičenje ne bo veljalo/ je rekel
mr. Duncan Ross, ,niti bolezen, niti kupčija niti
kaj drugega. Ostati morate tamkaj, ali pa iz¬
gubite svoje mesto/

55

,In delo?'

,Delo obstoja v tem, da izpisujete iz velikega
dela „Encyclopaedia Britannica". Sedaj se
ravno tiska prvi zvezek. Preskrbeti se morate
s črnilom, peresi, pivnikom, mi vam pa damo
na razpolago tole mizo in ta stol. Ali boste
že jutri pripravljeni?'

,Gotovo', sem odgovoril.

,Potem pa z Bogom, mr. Jabez Wilson, in
dovolite mi, da vam še enkrat čestitam, da ste
bili tako srečni in dobili to važno mesto.' Od¬
pustil me je, jaz pa sem odšel s svojim pomoč¬
nikom domov tako srečen in zadovoljen, da
skoro nisem vedel, kaj naj storim ali rečem."

„No, doma sem ves dan premišljal o tej
zadevi in zvečer sem bil zopet slabe volje; pri¬
šel sem namreč do prepričanja, da mora biti vsa
zadeva ali kakšna velika šala ali pa zločin, ako-
ravno si nisem mogel misliti, kaj je utegnil biti
njen namen. Meni na noben način ni hotelo iti
v glavo, da bi bil mogel kak človek tako opo¬
roko zapustiti ali da bi kdo plačeval toliko
vsoto samo za prepisovanje dela ,Encyclopae-
dia Britannica'. Vincenc Spaulding se je sicer
na vso moč trudil, da bi me obdržal pri dobri
volji, ko pa je prišel čas, da bi šel k počitku, sem
si vso zadevo izbil iz glave. Naslednjega jutra
sem pa sklenil, da si vseeno ogledam vso stvar;
kupil sem si črnila, gosje pero in sedem pol
papirja ter odšel proti Popes Courtu.

56

No, v moje veliko presenečenje in veselje je
bilo pa tamkaj vse v redu. Miza je že bila pri¬
pravljena zame in tudi mr. Duncan Ross je bil
tamkaj, da bi bil priča mojega začetka. Naročil
mi je, da naj začnem kar s črko a, nato pa je
odšel. Vendar je večkrat prišel pogledat, ali je
vse v redu. Ob dveh me je odslovil, mi čestital
na mojem delu, nato pa zaklenil vrata pisarne
za menoj.

Tako je šlo dan za dnevom, mr. Holmes, v
soboto pa je prišel vodja ter mi dal štiri zlate
sovereigne za moje delo. Isto se je zgodilo na¬
slednji teden in prav tako teden pozneje. Pri¬
hajal sem vsako jutro ob desetih in odhajal
popoldne ob dveh. Sčasoma je prihajal mr.
Duncan Ross samo enkrat dopoldne, čez neko¬
liko časa pa se sploh ni prikazal. Navzlic temu
pa se nisem upal niti za trenutek zapustiti pi¬
sarne, kajti nikoli nisem mogel biti varen pred
njegovim prihodom; na drugi strani pa je bil
ta zaslužek dober in se mi je tako dobro pri¬
legal, da nisem hotel riskirati, da bi ga izgubil.

Tako je minulo osem tednov in marljivo sem
prepisaval črko a in upal, da kmalu dospem
do črke b. Precej sem bil že izdal za papir in
s pisanjem pokril vso polico. Kar naenkrat pa
je bilo konec vse stvari."

,, Konec?"

„Da, gospod. In sicer ravno danes zjutraj.
Prišel sem na delo ob desetih kakor po navadi,
toda vrata so bila zaprta in zaklenjena, na sredi

57

vrat pa je bil pribit štirioglat kos papirja. Tu-
kajle ga imam, da ga lahko sami prečitate.“

In pokazal je kos belega papirja v velikosti
navadnega pisemskega papirja. Na njem pa je
bilo citati:

Liga rdečelascev se je razšla.

Dne 9. oktobra 1890.

Holmes in jaz sva nekoliko časa gledala to
kratko oznanilo in žalostni obraz za njim, nato
pa je naju smešnost vse zadeve tako popolnoma
premagala, da sva se začela na ves glas smejati.

„Jaz ne vidim, da bi bilo na vsi stvari kaj
tako zelo smešnega," je zaklical naš klijent in
zardel notri do svojih ognjenordečih las. „Ako
ne znate ničesar drugega kakor meni se sme¬
jati, grem raje drugam."

„Ne, ne,“ je vzkliknil Holmes ter ga povabil,
da naj se zopet usede na svoj stol, s katerega je
že napol vstal. ,,Za ves svet ne bi hotel izgubiti
tega slučaja. Nad vse nenavaden je. Oprostite
mi pa, ako rečem, da je na vsi stvari v resnici
nekaj smešnega. Povejte mi, prosim, kakšne
korake ste storili potem, ko ste našli to ozna¬
nilo na vratih."

„Bil sem osupnjen, gospod. Sam nisem vedel,
kaj mi je storiti. Nato sem povprašal po sosed¬
nih pisarnah, toda nikdo ni vedel ničesar o
tem. Končno sem se podal k hišnemu gospodar¬
ju, ki je knjigovodja in stanuje v prvem nad¬
stropju, ter ga vprašal, ali bi nič ne mogel po-

58

vedati, kaj da se je zgodilo z ligo rdečelascev.
Ta mi je pa odgovoril, da ni še nikoli slišal o
takem društvu. Nato sem ga vprašal, kdo da
je mr. Duncan Ross. Odgovoril mi je, da mu je
to ime čisto novo.“

,No,‘ sem dejal, pni gospod na štev. 4/

,Kako, oni z rdečimi lasmi?'

,Da.‘

,Oh,‘ je rekel, ,temu je ime William Morris.
Pravni zastopnik je ter je uporabljal mojo sobo
samo za toliko časa, dokler ne bi bila njegova
nova pisarna urejena. Včeraj se je izselil/

,Kje bi ga pa mogel najti?'

,Oh, v njegovem novem uradu. Tudi naslov
mi je povedal. Da, štev. 17 King Edvvard Street,
blizu katedrale sv. Pavla.’"

„Odšel sem, mr. Holmes, ko pa sem dospel
do označenega naslova, sem spoznal, da se je
na oni številki nahajala neka tovarna in da
tamkaj nikdo ni nikoli slišal niti o Williamu
Morrisu niti o mr. Duncanu Rossu."

„In kaj ste potem ukrenili?" je vprašal
Holmes.

„ 5 el sem domov na Saxe Coburg Square ter
prosil svojega pomočnika, da naj mi svetuje,
kaj mi je storiti. On mi pa ni mogel v nobenem
oziru pomagati. Rekel mi je samo, da me že
po pošti obvestijo, ako je kaj resnice na tem.
To pa seveda meni ni bilo dovolj, mr. Holmes.
Brez boja se nisem hotel odpovedati taki službi

59

in ker sem slišal, da ste vi tako dobri ter dajete
svet tudi revežem, ki so ga potrebni, sem prišel
naravnost k vam.“

„In prav modro ste storili, da ste prišli," je
rekel Holmes. „Vaš slučaj je izredno znamenit
in jaz si ga bom z veseljem ogledal. Z ozirom
na to, kar ste mi povedali, je moje mnenje, da
se razvijejo iz tega bolj resne stvari, kakor bi
si človek na prvi pogled domneval."

,,V resnici so resne," je rekel mr. Jabez Wil-
son. „Vsaj sem že izgubil svoje štiri funte na
teden!“

,,Kolikor gre pri tej stvari za vašo osebo,"
je rekel Holmes, „ne uvidim, da bi se morali
srditi na to izredno ligo. Ravno nasprotno, vi
ste pri tem celo obogateli za svojih trideset
funtov, da ne omenim natančnega znanja, ki ste
si ga pridobili o vsaki stvari, ki spada pod
črko a. Vi nimate nobene izgube pri vsem tem."

;,Ne, gospod. Toda jaz hočem dognati, kdo
da so ti ljudje in kakšen namen so imeli pri
tem, da so me tako za nos vodili. To je bila
zanje prav draga šala, kajti velja jih dvaintri¬
deset funtov."

„Mi se že potrudimo, da te okoliščine za vas
razjasnimo. Pred vsem mi pa dovolite eno ali
dve vprašanji, mr. Wilson. Tale vaš pomočnik,
ki je naj prvo obrnil vašo pozornost na oglas
— koliko časa pa je že pri vas?"

„Kake tri mesece."

„Kako pa je prišel k vam?"

60

„Odzval se je oglasu.*''

„Ali je bil on edini, ki se je oglasil?"

„Ne, bilo jih je ves tucat."

„Zakaj pa ste ravno njega izbrali?"

„Ker j e bil zelo spreten videti in je bil pri¬
pravljen za manjšo plačo delati."

„Kaj ne da, za pol plače je hotel delati?"
„Da.“

„Kakšen pa je ta Vincenc Spaulding"?"

„Majhen, čvrst, jako uren, brez brk in brade,
akoravno ima že kakih trideset let. Na čelu
pa ima belo lepotilo."

Holmes se je jako razburjen vzravnal v svo¬
jem stolu. „Sem si mislil," je rekel. „Ali ste
kdaj opazili, da ima v ušesih luknjice za
uhane ?“

„Da, gospod. Dejal mi je, da mu jih je neka
ciganka prebodla, ko je bil še majhen deček."

„Hm !“ je rekel Holmes in se globoko za¬
mislil. ,,Ali je še vedno pri vas?"

,,0, da, gospod. Ravnokar sem ga pustil
doma."

„In ali vas je on nadomeščal v trgovini, ko
ste bil z doma?"

„Glede tega se ne morem pritoževati, go¬
spod. Dopoldne ni nikoli mnogo opravila."

„To bo zadostovalo, mr. Wilson. Zelo me
bo veselilo, da vam bom tekom enega ali dveh
dni podal svoje mnenje o tej zadevi. Danes je
sobota; nadejam se, da bo v ponedeljek stvar
v redu."

61

„No, Watson,“ je rekel Holmes, ko je obisko¬
valec odšel, „kaj pa ti praviš k temu?“

„Tega si ne znam razlagati," sem odgovoril
odkritosrčno. „Stvar je zelo skrivnostna."

„Navadno pa se izkaže," je rekel Holmes,
„da je stvar toliko manj skrivnostna, čim bolj
je čudovita. Ravno tisti vsakdanji zločini,
ki nimajo nobene značilne poteze, so .v resnici
zagonetni, ravno tako kakor je jako težko spo¬
znati vsakdanji obraz. Toda jaz se moram
točno lotiti te zadeve."

„Kaj pa nameravaš storiti?" sem vprašal.

,,Kaditi," je odgovoril. ,,Tole je problem za
cele tri pipe in jaz te prosim, da ne bi petdeset
minut izpregovoril besedice." In usedel se je
sključeno na svoj stol, tako da so mu njegova
drobna kolena segala skoro do brade, njegova
črna lončena pipa pa mu je štrlela iz ust kakor
kljun kake čudne ptice. Prišel sem do zaključ¬
ka, da je zaspal; v resnici pa sem jaz sam ki¬
mal, ko je naenkrat skočil kakor človek, ki si
je ustvaril svojo sodbo, ter je položil svojo pipo
na kaminov okrajec.

„Danes popoldne igra Sarasate v St. James’s
Hall," je dejal. „Kaj praviš, Watson? Ali bi te
tvoji bolniki mogli nekoliko ur pogrešati?"

„Danes nimam nič več opraviti. Moja praksa
mi nikoli ne jemlje posebno veliko časa."

„Potem pa klobuk na glavo in hodi. Najprej
pojdeva skoz City in med potjo lahko kje obe¬
dujeva. Zdi se mi, da je precej nemške godbe

62

na programu, ki je bolj po mojem okusu kakor
italijanska ali francoska. Pojdi torej!“

S podulično železnico sva se peljala do
Aldersgata in po kratkem izprehodu sva prišla
do Saxe Coburg Squara, do prizorišča čudne
zgodbe, ki sva jo zjutraj slišala. Bil je to maj¬
hen, ozek, umazano-fin trg, na katerem so bile
štiri vrste umazanih dvonadstropnih hiš, obr¬
njene na majhen ograjen prostor, na katerem
je rastla trava polna plevela in nekoliko grmi¬
čev ovenele lovorike, ki so se naporno borili
z dima polnim in neprijaznim ozračjem. Tri
pozlačene krogle in rjava tabla z belim na¬
pisom „Jabez Wilson“ na neki hiši na vogalu
so oznanjali mesto, kjer je imel naš rdeče¬
lasi znanec svojo trgovino. Sherlock Holmes
se je ustavil pred njo ter si jo natanko ogledal.
Nato je šel počasi po cesti naprej in potem
zopet nazaj do vogala in še vedno pozorno
motril hiše. Naposled se je vrnil do hiše, v ka¬
teri se je nahajala zastavljalnica, udaril dva-,
trikrat s palico močno po tlaku, stopil k vratam
ter potrkal. Odprl jih je vesel in obrit mlad
človek, ki ga je povabil, da naj vstopi.

„Hvala vam", je rekel Holmes, „hotel sem
vas samo vprašati, kako bi najhitreje prišel do
Stranda."

„Tretja na desni, in četrta na levi strani," je
odgovoril pomočnik in zopet zaprl vrata.

„Imeniten dečko tole," je rekel Holmes, ko
sva odšla dalje. „Po moji sodbi je on četrti naj-

63

bolj pretkani človek v Londonu in kar se tiče
drznosti, ne vem, ako nima pravice zahtevati,
da je tretji. Marsikaj mi je že znanega o njem."

„Jasno je,“ sem dejal, „da je mr. Wilsonov
pomočnik precej udeležen pri tej skrivnostni
ligi rdečelascev. Prepričan sem, da si vprašal
po poti samo radi tega, da bi ga videl."

„Ne njega."

„Kaj pa potem?"

„Kolena njegovih hlač."

„No, in kaj si videl?"

„Kar sem se nadejal."

„Zakaj pa si udaril po tlaku?"

„Moj dragi doktor, sedaj je čas za opazovanje
in ne za govorjenje. Midva sva ogleduha v so¬
vražnikovi deželi. Sedaj že nekoliko poznava ta
Saxe Coburg Square. Poglejva še, kaj leži
zadaj."

Ulica, v katero sva prišla, ko sva zavila okoli
vogala, je tvorila ravno tako nasprotje s Saxe
Coburg Sqarom kakor prednja stran slike z
ozadjem. Bila je ena glavnih žil, ki izprevajajo
promet notranjega mesta proti severu in za-
padu. Po cesti se je pretakal neizmeren tok
trgovine v dvojnem pritoku in odtoku, v mesto
in iz njega, na hodnikih pa je bilo vse črno peš¬
cev. Naravnost težko je bilo vpričo pogleda na
krasne prodajalne in velike trgovine predstav¬
ljati si, da se zadaj za njimi nahaja umazani
in tihi trg, ki sva ga ravnokar zapustila.

64

„Čakaj, da vidim/ 1  je rekel Holmes, se usta¬
vil na vogalu ter si ogledoval dolgo vrsto hiš,
„jaz bi samo rad videl, v kaki vrsti stoje hiše
tukaj. Vedno si prizadevam, da bi natanko po¬
znal London. Tukaj je tobakarna Mortinor,
majhna prodajalnica časnikov, koburška fili-
jalka od City in Suburbon Bank, vegetarijski
restavrant in M c Farlanova delavnica in zaloga
voz. Od tod pa prideva že do drugega oddela
hiš. Sedaj, doktor, je najino delo končano in
radi tega že tudi čas, da se malo pokrepčava.
Malo obloženega kruha in čaša kave ne bo ško¬
dilo, potem pa dalje v deželo godbe, kjer vlada
sama nežnost, sladkost in harmonija in kjer ni
rdečelasih klijentov, ki bi naju mučili s svo¬
jimi izmišljotinami."

Moj prijatelj je bil navdušen godbenik; ni
znal samo zelo' dobro igrati na razna godbena
orodja, marveč je bil tudi nenavadno zmožen
skladatelj. Ves popoldan je sedel prav srečen
v svojem parketnem sedežu, premikal svoje
dolge, drobne prste v taktu z godbo, medtem
ko so bile njegov prijazno se smejoči obraz in
njegove sanjarske oči povsem nepodobne onim
neutrudnega, bistroumnega in urnega zasledo¬
valca zločinov. V njegovem posebnem značaju
se je dvojna narava druga za drugo pojavljala
in njegova velikanska točnost in ostroumnost
je predstavljala, kakor sem si pogostoma mislil,
reakcijo proti poetičnemu in zamišljenemu raz¬
položenju, ki je včasih prevladovalo v njem.

65

Njegov naravni nagon ga je ponesel od skrajne
utrujenosti do vnete energije; in on ni bil
nikoli bolj strašan kakor takrat, ko je presedel
vse dneve v svojem stolu sredi svojih fantazij
in svojih starogotskih knjig. In tedaj se je zgo¬
dilo, da se ga je naenkrat polastilo veselje do
lova in da so se njegove zmožnosti sklepanja
povzdignile tako visoko, da so ga ljudje, ki ga
niso poznali, začudeni gledali, kakor človeka,
j:igar znanje je drugačno od drugih umrjočih.
Ko sem ga tisto popoldne videl tako zatoplje¬
nega v godbo, sem vedel, da pridejo slabi časi
za ljudi, ki jih je šel lovit.

„Ti bi šel že rad domov, kaj ne da, doktor?"
je rekel, ko sva prišla zopet na prosto.

„Da, prav dobro bi bilo."

„Jaz pa imam še nekaj opravila, ki mi bo
vzelo nekoliko ur časa. Tale stvar tam na Co-
burg Squaru je resna."

„Zakaj pa resna?"

„Velik zločin nameravajo izvršiti. Vendar
imam vse vzroke misliti, da ga še pravočasno
preprečimo. Ker pa je danes sobota, je stvar
še bolj zamotana. Danes zvečer bi rad imel
tvojo pomoč."

„Ob kateri uri?"

„Ob desetih bo dovolj zgodaj."

„Torej bom točno ob desetih v Baker
Streetu."

„Jako dobro. In veš kaj, doktor, ker utegne
biti nekoliko malo nevarnosti, bodi tako pri-

Sherlock, I. 5

66

jazen ter vtakni svoj revolver v žep.'“ Na¬
mignil mi je z roko, se obrnil in izginil med
množico kakor bi trenil.

Prepričan sem, da nisem bolj nespameten
nego moji bližnji, vendar pa me je vedno
težilo neko čustvo abotnosti v občevanju s
Sherlock Holmesom. Tukaj sem bil slišal, kar
je on slišal, videl, kar je on videl in vendar je
bilo iz njegovih besed očitno, da je videl ne
samo to, kar se je bilo zgodilo, temveč tudi
to, kar se je imelo zgoditi, meni pa se je vsa
stvar še vedno zdela zmedena in čudovita. Ko
sem se vozil preiti svojemu domu v Kensing-
tonu, sem razmišljal o vsej zadevi, počenši od
izredne zgodbe rdečelasega prepisovalca enci¬
klopedije pa do obiska na Saxe Coburg
Squaru in do pomenljivih besed, s katerimi se
je pri meni poslovil. Kakšen je bil ta njegov
nočni pohod in zakaj naj bi jaz prišel ob¬
orožen? Kam pojdemo in kaj bomo morali sto¬
riti? Holmes mi je namignil, da je ta golobradi
pomočnik zastavničarjev strahovit človek —
človek, ki morda igra nevarno igro. Skušal sem
jo razrešiti, vendar sem naposled obupal ter od¬
ložil vso zadevo, dokler ne bi noč prinesla raz¬
jasnitve.

Četrt na deset je bila ura, ko sem odšel z
doma ter šel skoz Park in odtod zkoz Oxford
Street do P>aker Streeta. Pred vrati sta stali
dve kočiji, in ko sem stopil v vežo, sem slišal
zgoraj razne glasove. Vstopivši v sobo sem

67

našel Holmesa v živahnem razgovoru z dvema
možakoma, izmed katerih sem v enem spoznal
Petra Jonesa, agenta uradne policije; drugi pa
je bil velik, tenak človek otožnega obraza z
zelo svetlim klobukom in jako dostojno
suknjo.

„Ha, naša družba je popolna," je rekel Hol¬
mes, zapel svoj jopič ter vzel svojo težko palico
s stojala. „Watson, mislim, da poznaš mr. Jo¬
nesa iz Scotland Jarda, ali ne? Dovoli, da te
predstavim mr. Merryweathru, ki bo naš to¬
variš pri našem današnjem pohodu."

..Kakor vidite, doktor, gremo zopet po dva in
dva na lov," je rekel Jones po svoji bahaški
navadi. ,,Ta naš prijatelj je krasen človek za
tak lov. Pri tem pa potrebuje samo kakega sta¬
rega psa za pomoč."

,,Nadejam se, da na koncu lova ne ujamemo
kake divje gosi," je dejal mr. Merryweather.

„Na mr. Holmesa se smete precej zanesti,
gospod," je dejal policijski agent ošabno. ,,On
ima svoje majhne metode, ki so, akoravno tega
noče povedati, malo preveč teoretične in fanta¬
stične, vseeno pa ima glavo za detektiva. Ni
preveč, ako rečem, da je imel enkrat ali dva¬
krat, kakor n. pr. v oni zadevi Sholtovega
umora in Agraškega zaklada, skoro bolj prav
kakor uradna policija."

„Ako vi to rečete, mr. Jones, potem bo že
res!" je rekel tujec spoštljivo. „Vseeno pa pri-

.A

5 ’

68

znam, da še vedno pogrešam svoj whist. Danes
je tekom sedemindvajset let prva sobotna noč,
ko nisem igral svojega whista.“

„Po mojih mislih boste spoznali", je rekel
Sherlock Holmes, „da boste danes igrali za
večjo vlogo nego kdaj poprej in da bo igra
mnogo bolj vznemirljiva. Za vas, mr. Merry-
weather, bo znašala vloga kakih tridesettisoč
funtov, za vas, Jones, pa bo to človek, ki bi
ga že dolgo radi dobili v svoje roke.“

„To je John Clay, morilec, tat, izdajalec po¬
narejenega denarja in ponarejevalec. Mlad je
še, mr. Merryweather, navzlic temu pa je prvi
izmed onih svojega poklica in jaz bi mu raje
nataknil lisice na roke, kakor kateremukoli zlo¬
čincu v Londonu. Znamenit človek je to, tale
John Clay. Njegov stari oče je bil nek kraljevi
vojvoda in on sam je bil vzgojen v Etonu in
Oxfordu. Njegova glava je tako zvita kakor
so spretni njegovi prsti, in akoravno smo po¬
vsod našli sledove o njem, vseeno nismo nikoli
mogli njega samega najti. En dan bo izvršil
kako tatvino na Škotskem, drugi dan pa nabiral
denar za zidanje sirotišnice v Cornwallu.
Dolga leta sem mu že za petami, vendar ga
še nikoli nisem dobil pred oči.“

„Nadejam se, da mi ga vam bo mogoče danes
predstaviti. Tudi jaz sem imel enega ali dva
majhna opravka z mr. Johnom Clayom in se
skladam z vami, da je prvi v svojem poklicu.

69

Sedaj pa je že deset proč in zadnji čas, da od¬
rinemo. Vidva vzameta prvo kočijo, Watson
in jaz pa drugo.“

Sherlock Holmes ni dosti govoril tekom
dolge vožnje, pač pa je slonel na svojem sedežu
in tiho žvižgal melodije, ki jih je čul popoldne.
Vozili smo se po brezkončnem labirintu s pli¬
nom razsvetljenih ulic, dokler nismo dospeli
do Farringdon Streeta.

„Sedaj smo že čisto blizu," je dejal moj pri¬
jatelj. ,,Ta človek Merryweather je bančni rav¬
natelj in osebno interesiran pri vsi zadevi. Tudi
Jonesa se mi je zdelo primerno s seboj vzeti.
Ni ravno napačen človek, akoravno je v svojem
poklicu popoln bebec. Eno dobro lastnost pa
ima. Pogumen je kakor kak buldog in vztrajen
kakor jastog, kadar položi svoje kremplje na
kakega zločinca. Tukaj smo in onadva naju že
čakata."

Dospeli smo do one živahne ceste, kjer sva
bila že dopoldne. Odpustili smo vozove ter sto¬
pali pod vodstvom mr. Merryweatherja po
ozkem hodniku in skozi neka stranska vrata,
ki nam jih je odprl. Zadaj za njimi se je na¬
hajal majhen mostovž, ki se je končeval pri
zelo močnih železnih vratih. Odprl je tudi te in
nas peljal po vijugastih kamenitih stopnicah
navzdol, ki so se zopet končevale pri drugih
mogočnih vratih. Mr. Merryweather se je usta¬
vil in prižgal svetiljko, nato pa nas je peljal po
temnem, po zemlji vonjajočem hodniku dalje

70

do tretjih vrat in skozi te v velik obokan pro¬
stor ali klet, v kateri je bilo nakopičeno zabojev
in masivnih skrinj.

„Od zgoraj vam ni mogoče priti do živega,“
je rekel Holmes, ko je vzdignil svojo svetiljko
ter gledal okoli sebe.

,„In od spodaj tudi ne,“' je rekel mr. Merry-
weather ter udaril s svojo palico po kamenitih
pločah, ki so pokrivale tla. ,,0, moj Bog, tu pa
zveni votlo!“ je pripomnil ter se osupel ozrl
kvišku.

„Nujno vas moram prositi, da bi bili malo
bolj tihi,“ je rekel Holmes resno. ,,Pripravili
ste že v nevarnost ves uspeh našega današnjega
pohoda. Ali vas smem prositi, da bi bili tako
dobri ter sedli na eno teh skrinj in se ne vme¬
šavali ?“

Svečani mr. Merryweather se je precej raz¬
žaljen usedel na enega izmed zabojev, Holmes
pa je pokleknil in začel s svojim povečevalnim
steklom pregledovati razpoke med kamenitimi
pločami. Čez nekoliko sekund je zadovoljen
skočil zopet pokonci ter spravil svoje steklo.

„Naijmanj eno uro časa imamo še,“ je dejal,
,,kajti onadva ne moreta ničesar ukreniti, pre¬
den dobri zastavničar ne zaspi. Zatem pa ne
bosta izgubljala niti minute, kajti čim prej
dovršita svoje delo, tem več časa imata za beg.
Sedaj se nahajamo, doktor — kakor ste gotovo
že uganili — v kleti filijalke ene glavnih lon¬
donskih bank. Mr. Merryweather je predsednik

71

ravnateljstva in on ti pojasni, zakaj se ti drzni
zločinci taiko zelo zanimajo za to klet.“

„To je naše francosko zlato,“ je zašepetal
ravnatelj. „Opozorili so nas že, da ga poizkusi
kdo ukrasti."

„Vaše francosko zlato?"

„Da. Pred nekoliko meseci smo imeli priliko,
pomnožiti naša sredstva in v ta namen smo si
izposodili pri francoski banki trideset tisoč
funtov. Izvedelo pa se je v javnosti, da nismo
imeli prilike, da bi izložili ta denar in da še
vedno leži v naši kleti. Zaboj, na katerim
sedim, obsega dva tisoč napoleondorov, ki so
zloženi med svinčenimi pločami. Naša rezerva
nekovanega zlata je sedaj mnogo večja kakor
jo navadno ima ena sama podružnica, in rav¬
natelje je radi tega že močno skrbelo."

„Kar je zelo opravičeno," je dejal Holmes.
„Sedaj pa je čas, da uredimo svoj načrt. Po
mojih mislih se stvar začne čez eno uro. Med
tem pa moramo zaklopiti svetiljko."

„In sedeti v temi?"

,,Bojim se, da. Prinesel sem sicer s seboj
karte, ker sem mislil, da bi morda vseeno ho¬
teli igrati svoj whist, ko smo ravno štirje. Sedaj
pa vidim, da so nasprotnikove priprave tako
napredovale, da se ne smemo drzniti imeti luč.
Pred vsem si moramo sedaj izbrati svoje po¬
zicije. Tadva človeka sta drzovita in akoravno
je nas več, nam utegneta vseeno kaj žalega
storiti, ako ne bomo oprezni in previdni. Jaz

72

bom stal za tem zabojem, vi pa se poskrite za
onimi. In kadar ju iznenada razsvetlim, padite
hitro po njih. Ako bi streljala, Watson, streljaj
tudi ti brezobzirno.' 1

Položil sem svoj napeti revolver na leseni
zaboj, za katerim sem čepel, Holmes pa je zaprl
svetilnično zaklopnico, tako da nas je naenkrat
obdala črna tema — taka popolna tema, kakor
je doslej še nisem doživel. Duh razgrete kovine
nam je pričal, da v svetilnici še gori luč, ki je
pripravljena, da se posveti, kakor hitro bi bilo
treba. Ker so bili moji živci vsled pozornega
pričakovanja močno napeti, sta ta nenadna
tema in hladni, vlažni zrak kleti učinkovala
name precej deprimujoče.

„Samo po eni poti se lahko umakneta," je
dejal Holmes. „In to je nazaj skozi hišo na
Saxe Coburg Square. Nadejam se, da ste iz¬
vršili, kar sem vas zaprosil, Jones?"

„Spredaj pri vratih stoje en nadzornik in
dva stražnika."

„Potem smo zamašili vse luknje. Sedaj pa
moramo biti tihi in čakati."

Kako dolg se mi je zdel ta čas! Pozneje
smo dognali, da je čakanje trajalo samo eno uro
in eno četrtinko, meni pa se je zdelo, kakor da
mora biti že konec noči in da se mora že daniti.
Moji udje so bili utrujeni in trdi, kajti bal sem
se izpremeniti svojo pozicijo, toda moji živci
so bili kar najbolj mogoče napeti in moj posluh

73

je bil tako oster, da nisem samo čul tihega
dihanja svojih tovarišev, marveč sem tudi mo¬
gel razločevati globlje in močnejše vdihavanje
močnega Jonesa od tankega vzdihujočega glasu
bančnega ravnatelja. S svojega stališča sem
mogel videti preko zaboja proti tlom. Naenkrat
so moje oči ugledale svit neke luči.

Izpočetka je bila samo nekaka pol svetla
iskra na kamenitem tlaku. Nato se je podalj¬
šala v rumeno črto, zatem pa se je zdelo, kakor
da se je brez vsakega glasu odprla nekaka od¬
prtina, iz katere se je prikazala neka roka, bela,
skoro ženska roka, ki je sredi majhnega raz¬
svetljenega prostora tipala okoli. Eno celo
'minuto ali še dalj je molela ta roka izpod tal.
Nato pa je naenkrat tako hitro izginila kakor
se je prikazala in zopet je bilo vse temno, samo
ono na pol svetlo iskro je bilo videti, ki je zna-
čila razpoko med kameni.

Izginila pa je samo za kratek čas. Hreščeče
se je vzdignila ena kamenitih plošč in prikazala
se je široka, štirioglata odprtina, skozi katero
se je razvalila svetloba neke svetiljke. Izza roba
pa se je prikazal gladko obrit, dečaški obraz,
ki se je pozorno oziral naokoli; nato se je tat
uprl z rokami ob rob ter lezel počasi kvišku,
dokler ni eno koleno počivalo na robu. V na¬
slednjem trenutku pa je že stal pokonci in vle¬
kel za seboj tovariša, ki je bil ravno tako
majhne in gibčne postave kakor prvi ter imel
bled obraz in močno rdeče lase.

74

„Pot je prosta," je zašepetal. „Ali imaš dleto
in vrečo?" Za Boga, skoči, Archil, skoči, jaz
bom visel radi tega!“

Sherlock Holmes je skočil izza svojega skri¬
vališča ter zgrabil vlomilca za ovratnik. Drugi
je zopet izginil v luknjo in slišal sem glas trga¬
joče se obleke, ko ga je Jones držal zanjo.
Luč je posvetila na revolver, toda Holmesova
palica je zadela možaka na roko, da je zletel
revolver po kamenitih tleh.

„Nobenega pomena nima, John Clay,‘‘ je
rekel Holmes prijazno, ,,prav nobenega upanja
nimate."

,,To vidim," je odgovoril ta hladnokrvno.
„Nadejam pa se, da je moj tovariš na varnem,
akoravno vidim, da ste dobili njegov ovratnik."

„Trije možje ga čakajo zunaj pred vrati,"
je rekel Holmes.

„0, ali res. Zdi se, da Ste temeljito izvršili
svojo nalogo. Čestitati vam moram."

,,Jaz pa vam," je odgovoril Holmes. ,,Vaša
rdečelasa ideja je bila čisto nova in učinko¬
vita."

„Takoj zopet vidite svojega tovariša," je
rekel Jones. ,,On zna hitreje plezati po luknjah
doli kakor jaz. Iztegnite svoje roke, da vam
nataknem lisice."

,,Prosim, da se me ne dotikate s svojimi uma¬
zanimi rokami," je dejal naš ujetnik, ko so mu
lisice rožljale na členkih. ,,Morda vam ni znano,
da se pretaka kraljevska kri po mojih žilah.

Bodite tudi tako dobri, da vedno rabite ,gospod'
in ,prosim', kadar govorite z menoj."

„Že dobro," je rekel Jones, ga začudeno po¬
gledal in se nasmejal. „No, gospod, bodite tako
prijazni ter pojdite z nami po stopnicah na¬
vzgor, kjer moremo dobiti kočijo, da popeljemo
vašo visokost na policijsko postajo."

,,To je že bolje," je rekel John Clay dostojan¬
stveno, Priklonil se je nam trem in mirno odšel
pod detektivovim varstvom.

,,V resnici, mr. Holmes," je rekel mr. Merry-
vveather, ko smo šli za njima iz kleti, „ne vem,
kako vas more banka primerno zahvaliti ali
poplačati. Nobenega dvoma ni, da ste na kar
najbolj dovršen način odkrili in preprečili enega
najbolj drznih poizkusov bančnega ropa, kar jih
jaz poznam."

„Moral sem tudi za svojo osebo ob¬
računati z mr. Johnom Clayom,“ je rekel Hol¬
mes. „Z ozirom na to zadevo sem imel nekaj
majhnih stroškov, o katerih se nadejam, da mi
jih banka povrne, drugače sem pa obilno po¬
plačan s tem, ker sem si zadobil izkušnjo, ki je
v mnogih ozirih edina svoje vrste in ker sem
čul jako znamenito povest o ligi rdečelascev."

„Veš, Watson,“ je dejal naslednjega jutra,
ko sva sedela v Baker Streetu pri kozarcu
whiskyja s sodovico, „že takoj izpočetka je
bilo jasno, da mora biti edini mogoči namen
te precej fantastične zadeve z ligičnim oglasom
in prepisovanjem enciklopedije ta, da se spravi

76

ta ne posebno bistroumni zastavničar za nekaj
ur na dan iz pota. To sta dosegla na čuden
način, toda bilo bi v resnici težko nasveto¬
vati kaj boljšega. To metodo si je brez dvoma
izmislila iznajdljiva Clayeva glava z ozirom na
barvo las svojega tovariša. Štiri funti na teden,
to je bila vada, ki je morala vleči, in kaj je bila
ta vsota njima, ki sta igrala za tisoče? Objavita
oglas; en lopov najame začasno pisarno, drugi
pa izpodbudi tega človeka, da naprosi za mesto
in skupno se jima posreči zagotoviti si njegovo
odsotnost za nekaj tednov. Kakor hitro sem
slišal, da je novi pomočnik stopil za polovično
plačo v službo, mi je bilo jasno, da je imel za
to poseben vzrok.“

„Kako pa si mogel uganiti, kakšen je bil ta
vzrok ?“

„Ako bi bile ženske v hiši, bi si mislil, da
gre samo za kako navadno intrigo. Toda za to
ni šlo. Trgovina tega človeka je bila majhna
in v njegovi hiši ni bilo ničesar, kar bi opravi¬
čevalo tako skrbne priprave in tolike izdatke.
Torej je moralo biti nekaj izven hiše. Kaj pa
je to moglo biti? Spomnil sem se navdušenja
pomočnikovega za fotografijo in njegovi zvi¬
jači, da je izginil v klet. Klet! Tukaj je bil
konec tega zamotanega sledu. Nato sem po¬
izvedoval o osebi tega misterijoznega pomoč¬
nika in dognal sem, da sem imel opraviti z enim
najbolj hladnokrvnih in najbolj drzovitih zlo¬
čincev v Londonu. Delal je nekaj v kleti —

77

nekaj, za kar je porabil več mesecev po neko¬
liko ur na dan. Kaj je moglo to biti? Drugega
si nisem mogel misliti, kakor da dela predor
do kakega drugega poslopja.

Do tukaj sem prišel, ko sva šla obiskat pri¬
zorišče dejanja. Iznenadil sem te, ko sem
udaril s palico ob tlak. Tedaj sem se hotel pre¬
pričati, ali se razprostira klet pred ali za hišo.
Pred njo se ni. Nato sem pozvonil in pomočnik
se je odzval, prav kakor sem pričakoval. Imela
sva že nekoliko prask med seboj, toda še nikoli
nisva videla drug drugega. V obraz ga skoro
nisem pogledal. Njegova kolena sem hotel vi¬
deti. Ti sam si moral opaziti, kako obrabljena,
nagubana in zamazana so bila. Pričala so, da
je v teh urah kopal. Edino, kar je preostalo
dognati, je bilo to, čemu in v katero smer kop¬
ljeta. Šel sem okoli vogala, videl, da je City in
Suburbon Banka mejila na hišo našega prija¬
telja in tedaj sem vedel, da sem problem raz¬
rešil. Ko si se po koncertu odpeljal domov,
sem se jaz oglasil na Scotland Yardu in pri
predsedniku ravnateljstva, uspeh vsega tega si
pa videl."

„Kako pa si mogel uganiti, da bosta ravno v
tej noči poizkusila vlomiti?" sem vprašal.

„No, ko sta zaprla pisarno svoje lige, je bilo
to znamenje, da jima navzočnost mr. Jabeza
Wilsona ni več na potu, ali z drugimi besedami,
da sta dovršila svoj predor. Neobhodno po¬
trebno pa je bilo, da se ga prav kmalu poslu-

78

žita, ker bi se kaj lahko prigodilo, da bi ga
kdo našel ali da bi nekovano zlato drugam
prenesli. Sobota jima je bila bolj pripravna
nego katerikoli drugi dan. ker bi imela dva dni
časa za^svoj beg. Z ozirom na vse te vzroke
sem pričakoval, da prideta v današnji noči."

',,Krasno si vse dognal," sem vzkliknil z od¬
kritosrčnim občudovanjem. „Vsa veriga dogod¬
kov je tako dolga in vendar je vsak člen pravi."

,,S tem sem se rešil dolgočasja," je odgovoril
in zazeval. ,,Oh, sedaj čutim, da se me že zopet
loteva. Vse moje življenje je samo en dolgo¬
trajen poizkus ubežati vsakdanjostim življenja.
In ti mali problemi so mi pri tem v pomoč."

„In ti • si dobrotnik človeškega rodu," sem
rekel.

On pa je zmajal z ramami. „No, morda na¬
vsezadnje v resnici malo koristi," je dejal.
,„L’homme, c’est rien — 1’ oeuvre, c’est tout’
(Človek ni nič, delo je vse), tako je Gustave
Flaubert pisal Georgesu Sand."


SLUČAJ ISTOVETNOSTI.

„Moj dragi", je rekel Sherlock Holmes, ko
sva sedela nekoč ob kaminu na njegovem
stanovanju v Baker Streetu, ,,življenje je ne¬
skončno bolj čudno nego vse, karkoli iznajde
človeški duh. Ako bi mogla z roko v roki po¬
leteti skozi onole okno, plavati nad tem veli¬
kim mestom, počasi odstraniti strehe ter gle¬
dati čudovite stvari, ki se gode, čudna na¬
ključja, načrte in protinačrte, čudovite vrste
dogodkov, ki se vrše tekom vseh rodov ter vo¬
dijo do najbolj čudnih koncev, bi se nam zdeli
vsi romani in vse povesti s svojimi navadami
in že naprej določljivimi zaključki nad vse ne¬
potrebni in prazni".

„In vendar nisem prepričan o tem,“ sem
odgovoril. „Ti slučaji, ki pridejo potem čas¬
nikov na dan, so redno zelo borni in prostaški.
V poročilih naše policije se nahaja do skraj¬
nosti tiran realizem in vendar se mora priznati,
da ni uspeh niti zanimiv niti umetniški."

„Pri doseganju realističnega pota se mora
uporabljati neka gotova diskrecija in izbera,"
je pripomnil Holmes. „Tega pa ni najti v po-

80

licijskih poročilih, kjer se morda polaga več
važnosti na razne opazke, ki so brez vsakega
pomena, nego na podrobnosti, ki nudijo pazlji¬
vemu opazovalcu bistvo vse zadeve. Bodi pre¬
pričan, da ni nič tako nenaravnega kakor
vsakdanjost."

'Nasmejal sem se in zmajal z glavo. „Prav
dobro te razumem, ako tako misliš," sem rekel.
„Seveda v tvojem položaju kot neuradni sveto¬
valec in pomočnik vseh, ki se na treh konti¬
nentih nahajajo v zadregi, prideš v dotiko z
vsem, kr je čudno in bizarno. Tukaj pa," —
in vzel sem jutranji list v roke — „dajva vso
stvar praktično preizkusiti. Tukajle se naha¬
jajo prve naslovne vrstice notice: .Sopro¬
gova okrutnost proti svoji ženi.‘ Kar pol
stolpca je tiska, toda jaz vem, da mi je vse
popolnoma znano, ne da bi to prečital. Tu
imamo seveda neko drugo žensko, pijačo, pre¬
pire, udarce, praske in sočutno sestro ali hišno
gospodinjo. Najbolj nezreli izmed vseh pisa¬
teljev bi si ne mogel kaj bolj neprebavljivega
izmisliti."

„Veš kaj, tvoja primera je za tvoj dokaz kaj
nesrečno izbrana," je rekel Holmes, vzel časnik
v roke ter pogledal vanj. „Tukaj gre za
ločitev zakona Dundasov in naključje je na¬
neslo, da sem bil pri tem udeležen ter pojasnil
nekoliko majhnih okoliščin, ki so bile v zvezi
s tem. Mož je bil popoln abstinent, nobene
druge ženske ni bilo poleg in krivda je obsto-

81

jala v tem, da je soprog vsako jed dokončal
s tem, da si je vzel umetne zobe iz ust ter
jih zagnal za svojo ženo; priznati moraš, da
je to dejanje, kakršno povprečnemu pripovedo¬
valcu povesti ne pride tako kmalu na misel.
Vzemi ščepec njuhalnega tobaka, doktor, ter
priznaj, da sem te s tvojo lastno primero pre¬
magal."

Podal mi je svojo tobačnico iz starega zlata
in z velikim ametistom sredi pokrova. Ta blesk
je bil v tolikem nasprotju z njegovimi prepro¬
stimi navadami, da si nisem mogel kaj, da je
ne bi vzel v misel.

„Oh,“ je dejal, „pozabil sem skoraj, da te že
nekaj tednov nisem videl. To je majhen spo¬
min od češkega kralja v zahvalo za mojo po¬
moč v slučaju pisem Irene Adlerjeve."

„In prstan?" sem vprašal ter pogledal zna¬
meniti briljant, ki se mu je svetil na prstu.

„Tega pa imam od vladarske rodovine ho¬
landske; ali zadeva, v kateri sem ji bil na
uslugo, je tako delikatna, da je ne morem niti
tebi zaupati, ki si bil tako dober, da si objavil
nekatere moje manjše probleme."

„Ali se baviš sedajle zopet s kakim slu¬
čajem?" sem ga vprašal z zanimanjem.

„S kakimi desetimi ali dvanajstimi, vendar z
nobenim, ki bi bil količkaj zanimiv. Važni so, o
tem bodi prepričan, a niso nič kaj zanimivi.
Prišel sem do spoznanja, da nudijo navadno
ravno nevažni slučaji širno polje za opazovanje

Sherlock, I. 6

82

in za hitro analizo vzroka in učinka, ki dela pre¬
iskavo mikavno. Večji zločini so navadno tudi
bolj enostavni, kajti čim večji je zločin, toliko
bolj očitni so navadno tudi nagibi. V teh slu¬
čajih se ne nahaja ničesar, kar bi nudilo kake
zanimive poteze, izvzamem samo ono precej
zapleteno zadevo, ki sem ti jo poročal iz Mar¬
seilla. Mogoče pa je, da bom imel kaj bolj¬
šega predno preteče nekoliko minut, kajti ako
se ne motim, je tole eden mojih klijentov.

Vstal je s svojega stola, stopil k zastoru, ga
odgrnil in pogledal dol v dolgočasno brez¬
barvno londonsko ulico. Ko sem mu pogledal
črez ramo, sem opazil, da je na nasprotnem
hodniku stala velika ženska s težko kožuho-
vinasto boo okoli vratu in z velikim zakriv¬
ljenim rdečim peresom na klobuku s širokimi
okraji, ki ga je imela koketno potisnjenega
preko svojih ušes. Izpod te velike zgradbe je
zrla nervozno in neodločno proti našim oknom,
zibala svoje telo naprej in nazaj in se nekam
razvneto igrala z rokavičnimi gumbi. Naen¬
krat pa je skokoma, slično plavaču, ko zapusti
breg, pohitela preko ulice in takoj zatem se je
začulo glasno zvonjenje našega zvonca.

,,Take pojave sem že videl,“ je rekel Holmes
in vrgel svojo cigareto v ogenj. ,,Zibanje na
tlaku vedno pomenja neko affaire de coeur.
Rada bi imela moj svet, vendar ni gotova, ali
ni zadeva vseeno preveč kočljiva, da bi jo
komu zaupala. In vendar moremo tudi tukaj

83

narediti razloček. Zakonski mož, ki je storil
svoji ženi resno krivico, se ne ziblje več, in
običajni pojav je potem pretrgana vrvica za
zvonec. V tem slučaju smemo biti prepričani,
da gre za ljubezensko zadevo, da pa ta devica
ni tako razjarjena, marveč preplašena in zme¬
šana ali pa žalostna. Sicer pa prihaja tukaj
sama, da nama prežene dvorne."

Pri teh besedah se je začulo trkanje na  vra¬
tih in vstopil je naš dečko ter oznanil rniss
Marv Sutherland, dama sama pa se je vzdigo¬
vala nad njegovo majhno temno postavo kakor
kupčijska ladja z razvitimi jadri zadaj za
majhnim pilotskim čolnom. Holmes jo je po¬
zdravil z ono neprisiljeno priljudnostjo, radi
katere je slovel, nato pa je zaprl vrata, ji na¬
mignil, da sede v naslanjač, ter jo ogledoval
po oni pozorni in vendar razmišljeni navadi, ki
mu je bila lastna.

,,Ali ne uvidite," je rekel, „da je spričo
vaše kratkovidnosti nekoliko težavno toliko
pisati na pisalnem stroju?"

„Izpočetka je bilo v resnici," je odgovorila,
,,sedaj pa vem, kje se nahajajo črke, ne da
bi pogledala tja." — Nato pa je nenadoma spo¬
znala popolni pomen njegovih besedi, se močno
zganila ter se z začudenjem in s strahom ozrla
nanj. „Gotovo ste že čuli o meni, mr. Holmes,"
je zavpila, „drugače bi ne mogli vsega tega
vedeti."

6

84

„Nič za to,“ je rekel Holmes in se nasmejal,
,,moje opravilo je, da vem razne stvari. Morda
sem z vajo dosegel, da vidim marsikaj, kar
drugi ljudje prezro. Ako ne, čemu pa me potem
prihajate vprašat za svet?“

„Prišla sem k vam, gospod, ker mi je o vas
pravila mrs, Etheregova, ki ste ji tako lahko
našli njenega moža, dasiravno so že policija
in vsi drugi obupali, češ da je mrtev. Oh,
mr. Holmes, rada bi, da bi tudi zame toliko
storili. Nisem bogata, vseeno pa imam sto
funtov na leto, s katerimi lahko prosto razpola¬
gam, poleg onega malega, kar si prislužim s
strojem, in jaz bi dala vse, samo da bi iz¬
vedela, kaj se je zgodilo z mr. Hosmerjem
Angelom."

„Zakaj ste v toliki naglici prišli semkaj po
svet?" je vprašal Holmes, sklenil svoje prste
ter gledal proti strppu.

Zopet se je prikazalo iznenadenje na ne¬
koliko neizrazitem obrazu miss Mary Suther-
landove. „Da, v resnici sem v naglici odhitela
z doma," je dejala, „kajti razkačilo me je, ko
sem videla, kako malo se je za vso stvar za¬
vzel mr. Windibank — moj oče. Ni hotel na
policijo, ni hotel k vam, in radi tega, ker se
sploh nikamor ni hotel ganiti in ker je veno¬
mer trdil, da se ni zgodila nobena škoda, me
je tako razkačilo, da sem se hitro opravila ter
prišla naravnost k vam."

85

„Vaš oče?“ je rekel Holmes, „gotovo vaš
očim, ker je ime različno."

„Da, moj očim. Imenujem ga očeta, akoravno
se smešno sliši, ker je samo pet let in dva
meseca starši od mene."

„In vaša mati še živi?"

„0 da, mati je še živa in zdrava. Ni mi
ravno posebno ugajalo, mr. Holmes, ko se je
tako kmalu po očetovi smrti drugič poročila
in to z možem, ki je bil skoraj celih petnajst
let mlajši od nje. Oče je bil napeljevalec pli-
novih in vodovodnih cevi na Tottenham Court
Roadu in je zapustil čedno obrt, ki jo je moja
mati s pomočjo prvega pomočnika mr. Hardyja
po njegovi smrti dalje vodila; ko pa se je pri¬
kazal mr. Windibank, jo je pregovoril, da je
svojo obrt prodala, kajti njegov poklic je bil
mnogo boljši; bil je namreč vinski potnik.
Dobila sta štiri tisoč sedemsto funtov zanjo,
niti polovica tega, kar bi dobil oče, ako bi
bil še živel."

Pričakoval sem, da postane Sherlock Hol¬
mes vsled tega obširnega in nekonsekventnega
pripovedovanja nepotrpežljiv, opazil pa sem
ravno nasprotno, da jo je poslušal z najpozor-
nejšim zanimanjem.

„In vaši majhni dohodki", je dejal, priha¬
jajo odtod, ali ne?"

„Oh ne, gospod. To je popolnoma drug
denar, ki mi ga je zapustil moj stric Ned v
Aucklandu. Naložen je v novozelandskih akci-

86

j ah po 4Y2  odstotka. Vsa vsota znaša dva
tisoč petsto funtov, vendar se smem samo
obresti dotakniti.“

„Vi me močno zanimate," je rekel Holmes.
„In ker imate celih sto funtov na leto poleg
tega, kar zaslužite, ne dvomim, da malo po¬
tujete in si marsikaj privoščite. Po mojih
mislih more samska ženska s kakimi šestdeset
funti prav lepo izhajati."

„Izhajala bi še z mnogo manjšo vsoto, mr.
Holmes, vendar vedite, da jim nočem biti doma
v nadlogo, dokler živim pri njih, in radi tega
smejo razpolagati z mojim denarjem, dokler
sem pri njih. Seveda je to samo začasno.
Mr. Windibank dvigne vsako četrtletje moje
obresti ter jih plača materi, jaz sama pa prav
dobro izhajam z onim, kar si zaslužim s pisal¬
nim strojem. Za vsako polo dobim dva penvja
in pogosto napišem petnajst do dvajset pol na
dan."

,,Prav fladrobno ste mi razložili svoje raz¬
mere," je dejal mr. Holmes. „Ta gospod je
moj prijatelj dr.Watson, ki morete vpričo njega
ravno tako prosto govoriti kakor pred menoj
samim. Sedaj pa bodite tako prijazni ter nam
povejte vse, kar se tiče vašega razmerja do
mr. Hosmerja Angela."

Rahla rdečica se je prikazala na obrazu rniss
Sutherlandove, ki je začela nervozno pukati
rese svojega jopiča. ,,Seznanila sem se ž njim
na plesu napeljevalcev plinovih cevi," je de-

87

jala. „Ko je bil še oče živ, so nam pošiljali
vstopnice, po njegovi smrti so se nas pa zopet
spomnili ter jih poslali moji materi. Mr. Win-
dibank ni želel, da bi šle na ta ples. Nikdar
ni rad videl, da bi šle kamorkoli. Močno se je
razsrdil, ako sem se hotela udeležiti samo za¬
bave v nedeljski šoli. Toda to pot sem sklenila,
da grem; na vsak način sem hotela iti na
ples, kajti kakšno pravico je imel zabraniti
zabavo? Ko sem mu dejala, da pridejo vsi
prijatelji mojega očeta tja, je rekel, da ti
ljudje niso vredni, da bi jih mi poznali. Dalje
je trdil, da nimam primerne obleke za ples in
vendar sem imela svojo rdečo plišasto obleko,
ki je skoraj še iz omare nisem vzela. In konč¬
no, ko vse to ni nič pomagalo, je odpotoval
po opravkih svoje tvrdke na Francosko, mati
in jaz sva pa šle z mr. Hardyjem, ki je bil
naš prvi pomočnik, na ples in tamkaj sem se
seznanila z mr. Hosmerjem Angelom."

„Mislim“, je rekel Holmes, „da je bil mr.
Windibank zelo nejevoljen, ker ste šli na ples,
ko se je povrnil s Francoskega."

„0, zelo dober je bil glede tega. Spominjam
se, da se je tsmejal in zmajeval z ramami, češ
da nima nobenega pomena odrekati ženski
kako stvar, kajti ona hoče vedno imeti, da
obvelja njena."

„Razumem. Torej na onem plesu ste se, kaj¬
neda, seznanili z nekim gospodom po imenu
mr. Hosmer Angel."

88

„Da, gospod. V oni noči sem se seznanila ž
njim in naslednjega dne se je oglasil pri nas
z vprašanjem, ako smo srečno domov prišli; in
pozneje smo se sešli z njim •— to se pravi,
mr. Holmes, — jaz sem se sešla ž njim dva¬
krat za kratek izprehod, zatem pa se je po¬
vrnil oče in mr. Hosmer Angel ni mogel več
v hišo."

„Ne?“

„No, veste, očetu kaj takega nikakor ni bilo
prav. Ni rad videval obiskovalcev v hiši in je
vedno trdil, da mora biti ženska samo v svojem
domačem krogu srečna."

„Kaj pa mr. Hosmer Angel ? Ali se vam
nikoli ni skušal približati?"

„No, oče je nameraval čez teden dni zopet
odpotovati na Francosko in Hosmer mi je pisal,
da bi bilo najvarnejše in najboljše, ako se sni¬
deva šele po njegovem odhodu. Med tem časom
si lahko dopisujeva in on mi je v resnici vsaki
dan pisal. Ker sem zjutraj jaz prejemala pisma,
se ni moglo zgoditi, da bi oče zanje izvedel."

„Ali ste bili v tem času že zaročeni s tem
gospodom ?“

„0 da, mr. Holmes. Zaročila sva se po prvem
izprehodu. Hosmer — mr. Angel — je bil bla¬
gajnik v nekem uradu v Leadenhall Streetu

a

— m —

„Kakšnem uradu?"

„Najhujše na vsej stvari je, mr. Holmes, da
tega ne vem."

89

„Kje pa je stanoval?"

„Imel je meblirano sobo najeto."

„Ali ne veste njegovega naslova?"

„Ne — samo toliko, da je stanoval na Lea-
denhall Streetu."

„Na kateri naslov ste mu pa pošiljali svoja
pisma?"

„Na pošto v Leadenhall Streetu, poste re-
stante. Dejal mi je, da bi se ostali uradniki
norčevali iz njega, ako bi pošiljala pisma v
urad; ponudila sem se, da mu pišem pisma s
pisalnim strojem, kakor je on svoja; tega pa
ni hotel imeti; dejal je, da se mu je zdelo,
kakor da prihajajo pisma v resnici od mene,
ako sem mu jih pisala lastnoročno, ako pa sem
jih pisala s pomočjo pisalnega stroja, je vedno
čutil, kakor da je stopil stroj med naju. To
naj vam služi v dokaz, mr. Holmes, kako rad
da me je imej in na kako malenkostne stvari
je mislil."

„To je bilo jako duhovito," je rekel Holmes.
„Že dolgo imam tudi jaz načelo, da so majhne
stvari neskončno bolj važne. Ali se morete
spomniti še drugih malenkosti glede mr. Hos-
merja Angela?"

„Bil je zelo boječ človek, mr. Holmes. Z
menoj je hodil raje zvečer nego podnevi; dejal
je namreč, da nima rad, ako bi ga vsi ljudje
videli. Bil je tudi zelo skromen, boječ in olikan.
Celo njegov glas je bil mil. Povedal mi je, da
je imel bezgavke, ko je bil še mlad, in da ima

90

vsled tega slabo grlo in počasen, šepetajoč
način govorjenja. Bil je vedno dobro, jako
čedno in preprosto oblečen, toda oči je imel
slabe kakor jaz in radi tega je nosil barvaste
naočnike, da se mu ne bi preveč bleščalo."

„No, in kaj se je zgodilo, ko se je vaš očim
mr. Windibank zopet povrnil s Francoskega?"

„Mr. Hosmer Angel je prišel še enkrat v
hišo ter mi nasvetoval, da bi se poročila,
predno pride oče nazaj. Bil je strašansko resen
ter me je pregovoril, da sem mu z roko na
svetem pismu prisegla, da mu ostanem vedno
zvestai, in naj se zgodi karkoli hoče. Mati je
dejala, da ima popolnoma prav, da me pri¬
mora do take prisege, in' da je to znamenje
velike ljubezni. Mati mu je bila prav od
prvega početka zelo naklonjena in celo bolj
nego jaz. In ko sta začela nato govoriti, da bi
se tekom enega tedna poročila, sem začela po¬
vpraševati, kaj poreče oče k temu. Obadva sta
mi odgovorila, da se na očeta ni treba ozirati,
marveč da se mu pozneje vse pove; mati je
dejala, da bo že ona vso zadevo z njim urav¬
nala. To mi ni bilo popolnoma všeč, mr. Hol¬
mes. Zdelo se mi je smešno, da bi ga prosila
dovoljenja, ker je bil samo nekoliko let starši
od mene. Jaz pa nisem hotela ničesar na skriv¬
nem storiti in tako sem pisala očetu v Bor-
deaux, kjer ima tvrdka svoje francoske pisarne,
toda moje pismo je prišlo ravno v jutro poroč¬
nega dne nazaj."

91

,,Torej mu ni prišlo v roke?“

,,Ne, gospod, kajti odpotoval je nazaj na
Angleško, ravno ko je pismo dospelo tja.“

„Ha! To je bila nesreča. Svojo poroko ste
torej določili za petek. Ali se je imela vršiti
v cerkvi?"

„Da, gospod, toda brez vsakega šuma. Vršiti
se je imela v cerkvi sv. Odrešenika blizu King’s
crossa, po poroki pa se je imel vršiti zajtrk
v hotelu St. Pankras. Hosmer je prišel po naju
v kočiji; ker pa sva bili dve, je svojo prepustil
nama, sam pa je stopil v neko drugo kočijo,
ki je bila slučajno edina druga kočija na ulici.
Medve sva prvi prišli do cerkve in ko se
je ona druga kočija pripeljala za nama, smo
zaman čakali, da stopi iz nje; ko je kočijaž
stopil dol in pogledal v voz, ni bilo nikogar
v njem! Kočijaž je rekel, da si nikakor ne more
misliti, kaj da se je zgodilo z njim, zakaj videl
ga je na svoje oči, da je vstopil. To se je
zgodilo minuli petek, mr. Holmes, od tedaj pa
nisem niti videla niti cula ničesar o njem, kar
bi mi moglo pojasniti, kaj se je zgodilo z njim."

,,Zdi se mi, da je z vami sramotno ravnal,"
je rekel Holmes.

„Oh ne, gospod! Bil je predober in prepri-
jazen, da bi me na tak način pustil. Saj mi
je vse jutro govoril, da mu moram biti zvesta,
naj se zgodi, karkoli hoče, in ako bi se kaj po¬
polnoma nepričakovanega zgodilo, kar bi naju
ločilo, naj se vedno spominjam, da sem mu pri-

92

segla ostati zvesta in da bo prej ali slej za¬
hteval od mene, da mu izpolnim dano obljubo.
Čudno je bilo to govorjenje za jutro pred po¬
roko, toda te njegove besede zadobe svoj po¬
men šele po tem, kar se je od tedaj zgodilo."

„Najbrže. Vaše mnenje je torej, da se mu
je pripetila kaka nepričakovana nesreča, ali
ne?“

„Da, gospod. Moje mnenje je, da je slutil
kako nevarnost, kajti sicer ne bi na tak način
govoril. In potem, mislim, se je v resnici zgo¬
dilo, kar je slutil."

„Ali ničesar ne slutite, kaj bi se mu pripe¬
tilo?"

„Nikakor.“

„3e eno vprašanje. Kako se je radi tega
vedla vaša mati?"

„Močno se je jezila ter mi rekla, da ji ne
smem nikoli več omeniti te zadeve."

„In vaš oče? Ali ste mu to povedali?"

„Da, in zdelo se je, da je istih misli kakor
jaz, da se je nekaj prigodilo in da bom gotovo
zopet videla Hosmerja. Kakšno korist, je rekel,
more imeti človek od tega, da me pripelje do
cerkvenih vrat, potem pa me zapusti? Ako bi
si izposodil od mene denarja ali ako bi se po¬
ročil z menoj ter bi mu izročila svoj denar,
potem bi bila stvar bolj umljiva; toda Hosmer
je bil v denarnem oziru zelo neodvisen in ni
nikoli hotel niti pogledati nobenega mojega
šilinga. In vendar, kaj se je moglo prigoditi?

93

Zakaj ni ničesar pisal? Oh, kar v glavi se mi
začenja mešati, kadar se spomnim na to! In
ponoči ne morem niti za trenutek zaspati!“
Vzela je iz svojega mufa robec in začela močno
ihteti.

„Si bom že ogledal vaš slučaj", je rekel
Holmes in vstal, „in ne dvomim, da dosežemo
določen uspeh. Dovolite, da bo odslej vsa teža
te zadeve slonela na mojih ramah in ne pri¬
pustite, da bi se vaš duh še nadalje pečal ž
njo. Pred vsem pa poizkusite pregnati mr.
Hosmerja Angela iz svojega spomina, ravno
tako kakor je izginil iz vašega življenja."

„Torej mislite, da ga ne vidim več?"

„Bojim se, da ne.“

„Kaj se mu je pa zgodilo?"

..Prepustite to vprašanje meni. Rad bi, da
bi mi podali natančen popis njegove osebe in
mi dali vsa ona pisma, ki jih morete pogrešati."

„Iskala sem ga potem časnika in dala minulo
soboto oglas v Chronicle," je rekla. „Tukaj je
dotični izrezek in štiri njegova pisma."

„Hvala vam. In vaš naslov?"

„Št. 31 Lyon-place, Camberwell.“

,,Naslova mr. Angela niste, kajneda, nikoli
imeli. Kje pa se nahaja tvrdka vašega očeta?"

„On potuje za veliko tvrdko Westhouse in
Marbank, ki uvaža rdeča vina in ima svoje
prostore v Fenchchurch Streetu."

„Hvala vam. Vaše poročilo je jako natančno.
Pustite pisma tukaj in spominjajte se nasveta,

94

ki sem vam ga dal. Delajte na to, da ostane
ves dogodek zapečatena knjiga in ne pripustite,
da bi vplival na vaše življenje."

„Zelo prijazni ste, mr. Holmes, vendar tega
ne morem storiti. Jaz ostanem Hosmerju
zvesta. On me najde vedno pripravljeno iz¬
polniti dano obljubo, kadarkoli se povrne."

Navzlic njenemu neizrazitemu obrazu in ne¬
rodnemu klobuku je bilo vseeno nekaj pleme¬
nitega v preprosti zvestobi naše obiskovalke,
da sva jo morala spoštovati. Položila je majhen
zavitek pisem na mizo ter odšla z obljubo, da
se takoj oglasi, kakor hitro bi jo morda po¬
klical.

Sherlock Holmes je molče sedel nekoliko
minut na svojem stolu; še vedno je imel konce
svojih prstov skupaj stisnjene, noge iztegne j ene
pred se, svoj pogled pa uprt v strop. Nato je
vzel s police svojo staro, oljnato lončeno pipo,
ki mu je bila nekaka svetovalka; prižgal jo je,
se naslonil nazaj na svoj stol in začel spuščati
modre kolobarje dima v zrak.

»Jako zanimiva študija, to dekle," je dejal.
„Zdi se mi bolj zanimiva nego njen mali pro¬
blem, ki je — mimogrede povedano — čisto
vsakdanji. Ako pogledaš v moj zapisnik, naj¬
deš podobne slučaje v Andoverju že leta 1877,
in ravno tako se je zgodilo lani v Haagu nekaj
podobnega. Akoravno je ideja že stara, so mi
bile tukaj nekatere podrobnosti popolnoma
nove. Toda dekle samo je bilo zelo poučno."

95

„Zdi se, da si čital mnogo na njej, kar je
bilo meni nevidno," sem dejal.

„Ne nevidno, marveč neopaženo, Watson. Ti
nisi vedel, kam je treba pogledati in tako ti
je ušlo vse, kar je bilo važnega. Nikoli te ne
morem pripraviti do tega, da bi spoznal važ¬
nost rokavov, pomenljivost nohtov na palcu ali
pa velike posledice, ki utegnejo biti odvisne
od vrvice na črevlju. Kaj pa si ti spoznal iz
zunanjosti te ženske?"

„No, imela je klobuk skriljaste barve in s
širokimi okraji, na njem pa opekastordeče pero.
Njen jopič je bil črn z belimi pikami in majhni¬
mi črnimi resami. Njena obleka je bila rjava,
nekoliko bolj temne barve kakor kavine, ob
vratu in na rokavih pa je imela majhen rdeč
pliš. Njene rokavice so bile sivkaste in na des¬
nem kazalcu odrgnjene. Dalje je imela majhne,
okrogle, viseče uhane, in je sploh naredila vtis,
da se nahaja v dobrih razmerah."

Sherlock Holmes je rahlo tlesknil z rokami
in se hehetal.

„Na mojo besedo, Watson, ti čudovito na¬
preduješ. Prav dobro si povedal. Sicer si zgre¬
šil vse, kar je važnega, toda metodo si že uganil
in vrhutega imaš zelo bistro oko za barve.
Povem ti pa, dečko, nikar ne zaupaj splošnemu
vtisu, marveč osredotoči svojo pozornost na
podrobnosti. Moj prvi pogled velja vedno žen¬
skemu rokavu. Pri moškemu je morda bolje
ogledati si najprej kolena njegovih hlač. Kakor

96

si opazil, je imela ta ženska na rokavih pliš,
na katerem se razni sledovi prav hitro poznajo.
Ona dvojna proga malo nad členki, kjer se
strojepiska dotakne mize, je bila lepo videti.
Šivalni stroj povzroča enaka znamenja, toda
samo na levi roki in na strani, ki je obrnjena
od palca, in se ne nahaja ravno preko naj¬
širšega dela, kakor tukaj. Nato sem si ogledal
njen obraz ter opazil vtisk naočnikov na vsaki
strani njenega nosu; z ozirom na to sem se
drznil izreči opazko o kratkovidnosti in pisal¬
nem stroju, kar jo je očividno osupnilo."

„Tudi mene je iznenadilo."

„Toda stvar je bila jako jasna. Močno sem
se potem začudil, ko sem pogledal njene črevlje
ter opazil, da črevlja sicer nista bila nepodob¬
na, da pa vseeno nista spadala k istemu paru,
ker je eden imel preprosto kapico, drugi pa
nobene. Na enem sta bila zapeta samo dva
dolenja gumba izmed petih, na drugem pa prvi,
tretji in peti. Ako pa ti vidiš, da je šla mlada
dama, ki je sicer čedno oblečena, od doma v
neenakih črevljih, ki so bili le deloma zapeti,
potem sklep ni bogvekako velik, ako se reče,
da je v veliki naglici odšla z doma."

„5e kaj drugega?" sem vprašal z velikim za¬
nimanjem.

„Mimogrede sem opazil, da je pred odhodom'
z doma napisala pismo, toda šele potem, ko
je že bila popolnoma oblečena. Opazil si, da je
bila njena desna rokavica na kazalcu raztrgana,

97

očividno pa nisi opazil, da sta bila rokavica in
prst zamazana z modrim črnilom. Pisala je v
naglici in pregloboko pomočila svoje pero. To
se je moralo zgoditi danes zjutraj, sicer bi se
madež na prstu ne mogel tako močno videti.
Vse to je jako zabavno, akoprav precej ele¬
mentarno, toda vrniti se moram k stvari, Wat-
son. Ali mi hočeš prečitati popis mr. Hosmerja
Angela, kakor se nahaja v oglasu?"

Obrnil sem mali izrezek proti luči. „Pogreša
se“ — tako se glasi oglas — „od dne 14. t. m.
dopoldne neki gospod po imenu Hosmer Angel.
Velikost kakih pet črevljev sedem palcev,
močne postave, blede barve, črnih las, malo
plešast sredi glave; ima gosto, črno stransko
brado in brke, barvaste naočnike in govori ne¬
koliko slabotno. Ko so ga zadnjič videli, je
nosil črno s svilo obrobljeno suknjo, črn telov¬
nik, zlato verižico znamke ,Albert', sive
hlače in rjave gamaše nad črevlji z elastičnimi
stranmi. Znano je, da je bil uslužben v nekem
uradu v Leadenhall Streetu. Kdor bi kaj vedel"
itd. itd.

„To bo zadostovalo," je rekel Holmes. ,,Kar
se tiče pisem," je nadaljeval ter si jih ogledal,
„so čisto navadna. V njih ni prav nikake t opore
glede mr. Angela, razen da enkrat navaja
Balzaca. Neko znamenito lastnost pa imajo,
ki si jo brez dvoma opazil."

„Pisana so s pisalnim -strojem," sem dejal.

Sherlock, I. 7

98

„Ne samo to, marveč tudi podpis je pisan s
pisalnim strojem. Poglej, kako lepo se bere
,Hosmer Angel' tam spodaj. Kakor vidiš, je
pač tam datum, pa nobenega naslova razen
Leadenhall Street, ki pa je precej negotov. Ta
okoliščina glede podpisa je jako pomenljiva —
■da, lahko rečemo, da je odločilna."

„Glede česa?"

„Moj dragi človek, ali je mogoče, da ne uvi¬
diš, kako velikega pomena je to?"

„Ne morem reči, da uvidim, razen ako je
mogoče skušal zatajiti svoj podpis, ako bi
prišlo do kake tožbe zaradi neizpolnitve za¬
roke."

„Ne, za to ni šlo. Vseeno pa napišem dve
pismi, ki doženeta vso zadevo. Enega pošljem
neki tvrdki v mestu, drugega pa mr. Windi-
banku, očimu mlade dame, v katerem ga pro¬
sim, da naju obišče tukaj jutri zvečer ob šestih,
ako mu je mogoče. Povsem umestno je, da sto¬
pimo z moškimi sorodniki v zvezo. Sedaj,
doktor, pa ne moreva ukreniti ničesar, dokler
ne pride odgovor na te dve pismi; radi tega
lahko spravimo ta naš mali problem za ta čas
na polico."

Imel sem toliko vzrokov zanesti se na iz¬
redne zmožnosti svojega prijatelja in izvan-
redno eneržijo v dejanju, da sem čutil, da
mora imeti kako bolj gotovo podlago za svoje
sigurno in neprisiljeno vedenje, s katerim je
obravnaval to čudno skrivnostno zadevo, ki

99

mu je bila predložena v razrešitev. Samo en¬
krat vem, da ni imel uspeha, in 1  sicer v slučaju
Irene Adlerjeve; ko pa sem se ozrl nazaj na
čudovito zadevo v „Znamenju Štirih" in na
izvanredne okoliščine, ki so bile v zvezi s „Štu-
dijo v škrlatu", sem spoznal, da bi morala biti
v resnici močno zamotana ona stvar, ki bi je
ne mogel razvozljati.

Zapustil sem ga torej pri njegovi lončeni pipi
v prepričanju, da bo imel naslednjega večera,
ko se zopet oglasim, v svojih rokah vse po-
močke, s katerimi pojasni istovetnost izginu¬
lega ženina miss Mary Sutherlandove.

Tisti čas je neki zelo resni slučaj bolezni za¬
hteval vso mojo pozornost in ves naslednji dan
sem imel dela ob postelji svojega bolnika. Šele
tik pred šesto uro sem bil zopet prost in mogel
skočiti v kočijo ter se odpeljati v Baker Street;
bal sem se že skoraj, da pridem prepozno k raz¬
rešitvi te male skrivnosti. Našel sem pa Sher¬
locka Holmesa samega; kakor zvit je ležal na
svojem prostornem naslanjaču in skoraj spal.
Mogočna vrsta steklenic in poizkusnih cevi ter
ostri duh hidrokloridske kisline so mi pričali,
da se je ves dan pečal s kemičnimi preiskavami,
ki so mu bile tolikanj drage.

,,No, ali si jo že razrešil?" sem vprašal, ko
sem vstopil.

,,Da. Bil je baritov bisulfat."

,,Ne, ne, ono skrivnostno zadevo!" sem za¬
klical.

7 '

100

„0, to! Mislil sem, da sol, ki sem jo ravno¬
kar preiskoval. Na tej zadevi ni bilo nič skriv¬
nostnega, akoravno so nekatere okolnosti zani¬
mive, kakor sem že včeraj rekel. Edina škoda
je ta, da ni nobenega zakona, po katerem bi se
lopov mogel kaznovati.“

„Kdo pa je ta in kakšen namen je imel pri
tem, da je zapustil miss Mary Sutherlandovo?“

Komaj sem izgovoril to vprašanje in predno
je Holmes mogel odgovoriti, sva začula glas
težkih korakov na hodniku in takoj zatem tr¬
kanje na vratih.

„To je dekletov očim mr. James Windibank,“
je rekel Holmes. „Odpisal mi je, da bo ob šestih
tukaj. Naprej!“

Mož, ki je stopil v sobo, je bil krepak člo¬
vek srednje postave, kakih trideset let star,
gladko obrit in bledega obraza, prijetnega in
prikupljivega vedenja in čudovito bistrih ter
prodirljivih oči. Vprašajoče je naju pogledal,
položil svoj svetli klobuk na stransko mizo, se
nekoliko priklonil ter sedel na najbližji stol.

„Dober večer, mr. James Windibank,“ je
rekel Holmes. „Kaj ne, tole s pisalnim strojem
pisano pismo, v katerem obljubljate priti ob
šestih, je vaše.“

,,Da, gospod. Bojim se, da sem se malo za-
kesnil, ali jaz nisem popolnoma sam svoj
gospodar, saj veste. Žal mi je, da vas je miss

101

Mary Sutherlandova nadlegovala s svojo ma¬
lenkostno zadevo, kajti moje mnenje je, da se
takega umazanega perila ne pere javno. Zgo¬
dilo se je popolnoma proti moji volji, da je
prišla semkaj, toda ona je jako razburljivo in
strastno dekle, kakor ste morda sami opazili,
in se ne da tako lahko voditi, ako se je odločila
za kako stvar. Seveda me radi vas ni toliko
skrbelo, ker niste v nikaki zvezi z uradno poli¬
cijo, toda vseeno ni prijetno, ako se raznašajo
podobne družinske nezgode okoli. Vrhutega
so to nepotrebni stroški, kajti kako bi bilo
mogoče, da najdete tega Hosmerja Angela?"

„Ravno nasprotno," je rekel Holmes mirno,
„jaz imam vse vzroke misliti, da se mi posreči
najti mr. Hosmerja Angela."

Mr. Windibank se je močno zganil, tako da
so mu rokavice padle na tla. „Zelo me veseli,
da to slišim," je rekel.

„Cudno je", je pripomnil Holmes, „da ima
pisalni stroj v resnici ravno toliko individual¬
nosti kakor pisava kakega človeka. Ako niso
popolnoma novi, ne pišeta niti dva enako. Ne¬
katere črke se bolj obrabijo nego druge, in
nekatere se obrabijo zopet samo na eni strani.
Opazili boste, mr. Windibank, da so v tem
vašem pismu črke e nekoliko zamazane zgo¬
raj v zanki in da je rep črke r nekoliko po¬
kvarjen. Dalje se nahaja še štirinajst podob¬
nih znakov, toda navedeni so najbolj jasni."

102

,,V našem uradu izvršujemo vse svoje do¬
pisovanje s pomočjo tega stroja in črke so v
resnici nekoliko obrabljene," je odgovoril naš
obiskovalec ter pozorno pogledal Holmesa.

„Sedaj vam pa pokažem neko v resnici za¬
nimivo študijo, mr. Windibank,“ je nadaljeval
Holmes. „V mislih imam namreč neko drugo
s pisalnim strojem pisano pisanje in njegovo
zvezo z zločinom. To je predmet, s katerim
sem se že nekoliko pečal. Tu imam štiri pisma,
ki prihajajo baje od pogrešanega. Vsa so pi¬
sana s pomočjo pisalnega stroja. V vseh ni
samo črka e zamazana in črka r brez repa,
marveč boste tudi opazili, ako vam je drago
poslužiti se mojega povečalnega stekla, da
se nahaja v njih tudi onih drugih štirinajst
znakov, ki sem jih omenil v vašem pismu."

Mr. Windibank je skočil pokonci ter zagra¬
bil svoj klobuk. „Veste, za tako fantastično go¬
vorjenje imam premalo časa, mr. Holmes," je
rekel. „Ako morete tega človeka prijeti, ga
primite, in kadar se to zgodi, me pa o tem ob¬
vestite."

„Gotovo,“ je rekel Holmes, stopil k vratam
in jih zaklenil. ,,Jaz vam torej povem, da sem
ga že ujel!“

»Kaj! Kje pa?“ je zavpil mr. Windibank,
ki je prebledel kakor zid ter se oziral okoli
sebe kakor miš v pasti.

„0, tako pa ne pojde — v resnici ne pojde,"
je rekel Holmes prijazno. „Tukaj mi ne morete

103

*

uiti, mr. Windibank. Stvar je preveč jasna in
v resnici slab poklon ste mi naredili, ko ste se
izrazili, da mi ne bo mogoče razrešiti tako eno¬
stavnega vprašanja. Tako je prav! Le sedite,
da se pogovorimo o vsej stvari."

Naš obiskovalec se je zgrudil na stol; bil
je bled kakor smrt, na čelu pa se mu je svetil
pot. „To ■— to ni kaznivo," je zajecljal.

,,Prav zelo se bojim, da v resnici ni. Toda
med nami rečeno, mr. Windibank, ta vaša zvi¬
jača je bila tako okrutna, sebična, brezčutna in
malenkostna, kakor je še nisem doživel. Sedaj
mi pa dovolite, da hitro preletim vso vrsto do¬
godkov; kjer se bom zmotil, mi pa povejte."

Naš obiskovalec je sedel sključen na svojem
stolu in glava se mu je povesila na prsi, kakor
človeku, ki je popolnoma uničen. Holmes je
uprl svoje noge v kaminov rob, vtaknil roke
v žep, se naslonil nazaj in začel govoriti, kakor
se nam je zdelo, bolj sam s seboj kakor pa z
nami.

„Ta človek se je poročil z žensko, ki je
bila mnogo starejša od njega, in sicer radi nje¬
nega denarja," je dejal, „in vrhutega je upo¬
rabljal hčerin denar toliko' časa, dokler je ona
živela pri njih. Vsota je bila za ljudi njegove
vrste precej velika, ako bi pa ta denar izgubil,
bi bil razloček precej občuten. Radi tega je bilo
vredno potruditi se, da si ga ohrani. Hči je bila
dobrega, ljubeznivega značaja, toda dobro-
voljna in nežnočutna, tako da je bilo očito,

104

da z ozirom na njeno lepo zunanjost in majhne
dohodke ne bo dolgo sama ostala. Njena omo-
žitev bi seve pomenila izgubo sto funtov na
leto; kaj je storil radi tega očim, da bi preprečil
kaj takega? Najprej jo je skušal obdržati doma
in ji prepovedal iskati si enako stare družbe.
Kmalu je pa spoznal, da to ne bo vedno držalo.
Ona je postala uporna, je obstojala pri svojih
pravicah in končno odločno izjavila, da pojde
na vsak način na neki ples. In kaj stori zatem
njen bistroumni očim? Izmisli si idejo, ki je
bolj vredna njegove glave nego njegovega srca.
Sporazumno in s pomočjo svoje žene si je iz-
premenil svojo zunanjost, pokril te bistre oči
z barvastimi očali, si nataknil na obraz umetne
brke in gosto obstransko brado, izpremenil ta
jasni glas v prijazno šepetanje, in tako se varen
vsled kratkovidnosti dekleta prikaže kot mr.
Hosmer Angel ter odvrača druge ljubimce s
tem, da se sam zanjo poganja."

„V početku je bila to zgolj šala," je stokal
naš obiskovalec. „Niti na misel nam ni prišlo,
da bi jo to tako zelo prevzelo."

„Verujem. Bodi temu kakor hoče, čisto
gotovo je, da je to mlado damo močno pre¬
vzelo in ker je bila popolnoma prepričana, da
se nahaja njen očim na Francoskem, ji nikoli
niti za trenutek ni prišlo na misel, da bi kaj
sumila. Pozornosti tega gospoda so ji dobro
dele in učinek vsega tega je povečavalo glasno
občudovanje njene matere. Nato je začel mr.

105

Angel zahajati v hišo, kajti jasno je bilo, da
se je treba požuriti, ako so hoteli doseči kak
uspeh. Temu so sledili sestanki in zaroka, ki
je imela končno preprečiti, da bi se dekletova
ljubezen ne obrnila do koga drugega. Toda ta
prevara se ni dala vedno vzdržati. Ta izmi¬
šljena potovanja na Francosko so bila nekoliko
nerodna. Jasno je torej bilo, da je bilo treba
vso zadevo na tak dramatičen način zaključiti,
da bi naredil trajen vtis na dekletovo dušo ter
na ta način za dogleden čas onemogočil, da
bi se ozrla po kakem drugem snubcu. Odtod
te obljube in prisega zvestobe na sveto pismo
in odtod-vsa namigavanja, da bi se moglo še v
jutro pred poroko kaj prigoditi. James Windi-
bank je želel, da bi bila miss Sutherlandova na¬
vezana na Hosmerja Angela in da bi bila tako
zelo na nejasnem glede njegove usode, da bi
na vsak način najmanj deset let ne poslušala
nobenega drugega moškega. Pripeljal jo je
prav do cerkvenih vrat, in ker ni mogel še
dalje iti, je lepo izginil in se pri tem poslužil
stare zvijače, da je stopil pri enih vratih v
kočijo, pri drugih pa iz nje. Tako, mislim, se
je vršila vsa zadeva, mr. Windibank!“

Naš obiskovalec je postal med Holmesovim
govorjenjem nekoliko bolj pogumen; vstal je
s svojega stola, na njegovem obrazu pa se mu
je prikazal hladnokrven posmeh.

„Morda je tako, morda pa tudi ne, mr. Hol¬
mes", je rekel, „ako ste pa v resnici tako bistro-

106

umni, bi morali tudi toliko vedeti, da ste vi
tisti, ki je ravno sedaj prelomil postavo in
ne jaz. Prav od prvega početka nisem storil
nič kaznivega; toda dokler imate vi svoja
vrata zaklenjena, zaslužite da vas tožim radi
•dejanskega razžaljen ja in omejitve osebne
svobode."

„Postava vam ne more ničesar storiti, ka¬
kor pravite", je rekel Holmes, odklenil in od¬
prl vrata na stežaj, ,,toda nikoli ni bilo člo¬
veka, ki bi bolj zaslužil kazni. Ako ima ta
mlada dama kakega brata ali pa prijatelja, bi
vas moral z bičem ošvrkati po hrbtu. Pri
Bogu!" je nadaljeval ter spričo zaničljivega
nasmeha na njegovem obrazu zardel, ,,to sicer
ni moja dolžnost napram moji klijentinji, toda
tukaj imam ravno svojo palico pri roki in mi¬
slim, da se je smem prav lahko poslužiti —“
Urno je stopil po svojo palico, ali predno jo
je mogel prijeti, se je začul na stopnicah glasen
ropot, težka vežna vrata so zaloputnila in
skozi okno smo videli mr. Jamesa Windibanka,
kako je tekel po ulici, kolikor je le mogel.

..Hladnokrven lopov to," je rekel Holmes
in se nasmejal, ko se je zopet vrgel na svoj
stol. „Ta človek bo stopal od zločina do zlo¬
čina, dokler ne bo storil kaj posebno hudega
ter končal na vislicah. Ta slučaj ni bil brez
vsake zanimivosti v gotovih ozirih."

,,Jaz pa še vedno ne morem videti vseh sto¬
pinj tvojega sklepanja," sem dejal.

107

„No, že takoj izpočetka je bilo jasno, da je
moral ta mr. Hosmer Angel imeti s svojim ob¬
našanjem poseben namen, in ravno tako očito
je bilo, da je bil edini človek, ki je mogel imeti
korist od tega dogodka, samo ta očim. Dalje
je dalo misliti dejstvo, da ta dva človeka nik¬
dar nista bila skupaj, marveč da se je eden
vedno prikazal, kadar drugega ni bilo doma.
Ravno tako so bila pomenljiva barvasta očala
in čudni glas; iz tega se je dalo sklepati na
izpremembo zunanjosti, ravno tako kakor iz
goste obstranske brade. Vse moje sumnje pa
so dobile trdno oporo v tem, ker je tudi svoj
podpis napravil s pisalnim strojem; iz tega se
je naravno lahko sklepalo, da je bila njegova
pisava njej tako zelo znana, da bi jo celo pri
najmanjšem vzorcu lahko spoznala. Kakor
vidiš, so kazala vsa ta posamezna dejstva
skupno z mnogimi drugimi v eno in isto
smer."

„In kako si dognal, da je vse to resnica?“

„Potem ko sem dognal, kdo' je krivec, mi
je bilo lahko potrditi svoje domneve. Tvrdka,
za katero je bil ta človek delal, mi je bila
znana. Ko sem prečital tiskani popis, sem iz¬
ločil iz njega vse, karkoli je mogla biti posle¬
dica izpremembe — obstransko brado, očala,
glas, ter sem ga poslal oni tvrdki s prošnjo,
da naj me obvesti, ako odgovarja ta popis
kateremukoli njenih potnikov. Obenem sem že
opazil posebnosti pisalnega stroja in sem pisal

108

temu človeku samemu ter ga prosil, da naj me
obišče tukaj. Njegov odgovor je bil pisan s
pisalnim strojem, kakor sem pričakoval, ter mi
je pokazal iste malenkostne, toda značilne hibe.
Z isto pošto sem prejel tudi pismo od tvrdke
•Westhouse in Marbank iz Fenchurch Streeta
s sporočilom, da se oni popis v vsakem oziru
ujema z zunanjostjo njihovega uslužbenca Ja¬
mesa Windibanka. Voila tout!"

„In miss Sutherlandova ?“

„Ako ji povem resnico, mi ne bo hotela ver¬
jeti. Gotovo se spominjaš starega perzijskega
pregovora, ki pravi: ,V nevarnost se podaja
oni, ki vzame tigru mladiča, in ravno tako se
podaja v nevarnost človek, ki vzame ženski
domišljijo.' V Hafizu se nahaja ravno toliko
zmisli kakor v Horacu in ravno toliko po¬
znavanja sveta."

0

SKRIVNOSTNI DOGODEK V BOSCOMBE

VALLEY.

Nekega jutra sem sedel s svojo ženo pri za-
jutreku, ko mi je strežnica prinesla brzojavko.
Bila je od Sherlocka Holmesa in se je glasila
takole:

„Ali imaš nekoliko dni časa? Pravkar so
brzojavili po mene iz zapadne Angleške radi
neke žaloigre v Boscombe Valley. Zelo bi me
veselilo, ako bi šel z menoj. Zrak in scenerija
krasna. Odhajam s postaje Paddington ob
n - 15.“

„Kaj praviš k temu, dragi?" je rekla moja
žena ter se ozrla proti meni. „Ali poj deš ?“

„V resnici ne vem, kaj bi dejal. Sedaj imam
ravno precej bolnikov."

,,Oh, Anstruther rad opravi tvoje delo. V
zadnjem času si nekam bled. Mislim, da ti bo
izprememba dobro dela in vrhutega se že od
nekdaj tako močno zanimaš za slučaje mr.
Sherlocka Holmesa."

„Nehvaležno bi bilo od mene, ako bi se ne,
ko vidim, kaj sem pridobil z enim izmed njih,"
sem odgovoril. „Ako pa grem, se moram takoj
pripraviti, kajti samo pol ure imam še časa."

110

Moje življenje po afganistanskih taboriščih
je imelo vsaj ta uspeh, da je naredilo iz mene
točnega in vedno pripravljenega popotnika.
Moje potrebe so bile maloštevilne in preproste
in tako še ni preteklo pol ure, ko sem sedel
s svojim kovčegom v kočiji ter drdral proti
postaji Paddington. Sherlock Holmes je hodil
po peronu gori in doli; njegov dolgi sivi po¬
potni plašč in tesno se prilegajoča čepica sta
delala njegovo visoko, suho postavo celo še
večjo in bolj suho.

„V resnici je jako lepo od tebe, da greš z
menoj, Watson,“ je rekel. „Zame je velikega
pomena, da imam poleg sebe človeka, na ka¬
terega se morem popolnoma zanesti. Krajevna
pomoč je-vedno ali brez vrednosti ali pa pri¬
stranska. Ako pa zavzameš ona dva sedeža v
kotu, kupim med tem vozne listke.

V kupeju sva bila čisto sama; razen naju
se je nahajal v njem samo še velikansk kup
časnikov, ki jih je Holmes prinesel s seboj.
Med temi je brskal, jih čital, si tupatam kaj
zapisal in premišljal, dokler nismo imeli Rea-
dinga za seboj. Nato je iz vseh skupaj naredil
orjaško kroglo ter jo vrgel na polico.

„Ali si že kaj čul o tem slučaju?" je vprašal.

„Niti besedice. Že nekaj dni nisem videl
časnika."

„V londonskih časnikih ni posebno natanč¬
nih poročil. Ravnokar sem pregledal vse naj¬
novejše liste, da bi izvedel podrobnosti. Iz

tega, kar povzemam iz njih, se mi vidi, da je
to eden onih preprostih slučajev, ki so tako ne¬
znansko težavni.

„To se nekam čudno sliši."

„Vendar je popolnoma resnično. Posebnost
je skoro v vsakem slučaju neko oporišče. Tem
manj izrazovit in bolj navaden je zločin, toliko
težje ga je razjasniti. V tem slučaju pa gre za
jako resno obtožbo proti sinu umorjenega."

„Torej imamo umor pred seboj, kaj ne?"

„No, sodi se, da je nekaj takega. Ne smatram
ničesar za gotovo, dokler nimam prilike, da si
osebno ogledam celo zadevo. Sedaj ti pa hočem
na kratko povedati, kaj se je zgodilo, kolikor
sem mogel posneti iz časnikov.

Boscombe Valley je selska pokrajina ne
daleč od Rossa v Herefordshiru. Največji zem¬
ljiščih posestnik v onem kraju je neki mr. John
Turner, ki si je v Avstraliji pridobil denarja in
se pred nekoliko leti povrnil v svojo staro
domovino. Eno njegovih farm, in sicer ono po
imenu Hatherley, je imel v najemu mr. Charles
Mc Carthy, ki je bil tudi nekdaj v Avstraliji.
Ta dva sta se že od tam poznala in radi tega
ni bilo nič nenaravnega, da sta skušala ostati
kolikor mogoče blizu skupaj, ko sta se prišla
semkaj naselit. Turner je bil očividno boga¬
tejši, in tako je postal Mc Carthv njegov na¬
jemnik ; zdi se pa, da sta se smatrala popolnoma
enaka drug drugemu, ker sta pogosto skupaj
občevala. Mc Carthy je imel enega sina, fanta

112

kakih osemnajstih let, Turner je imel edino hči
iste starosti, nobeden obeh pa ni imel več žene.
Videti je, da sta se izogibala družbe sosednih
angleških družin in živela bolj sama zase, ako-
ravno sta bila oba M c Carthyja zelo vneta za
šport in so ju pogosto videvali pri dirkah v so¬
seščini. Mc Carthv je imel dvoje poslov —
enega hlapca in eno deklo. Turner pa je imel
večjo družino, najmanj pol tucata glav. Toliko
sem mogel izvedeti o teh dveh družinah. Sedaj
pa k stvari.

„Dne 3. junija, to je minuli ponedeljek, je
Mc Carthy odšel okoli treh popoldne s svo¬
jega doma Hatherley ter se podal v smeri proti
Boskombskemu ribnjaku ; to je majhno jezerce,
ki ga je naredila razširjajoča se reka, ki teče
po Boscombe Valley. Zjutraj je bil s svojim
hlapcem v Rossu, in temu je povedal, da se
mora požuriti proti domu, ker ima ob treh
važen sestanek. S tega sestanka pa se ni več
povrnil.

„Qd farme Hatherley do Boscombskega rib-
njaka j e. kake četrt milje daleč in- na potu do
tja sta ga videla dva človeka. Prva je bila
neka stara ženska, koje ime ni navedeno, drugi
pa William Crovvder, logar v službi mr. Tur¬
nerja. Obedve te priči sta izjavili, da je bil
Mc Carthy sam. Logar pa je dalje izpovedal,
da je nekoliko minut potem, ko je srečal Mc
c.arthyja, videl tudi njegovega sina mr. Jamesa
Mc Carthyja, ki je šel s puško pod ramo v isti

113

smeri. Po njegovi najboljši sodbi je bilo tedaj
še mogoče očeta videti, in sin je šel gotovo za
njim. Vse to mu ni prišlo več na misel, dokler
ni zvečer čul o žaloigri, ki se je prigodila.

Obadva Mc Carthyja so videli tudi še po¬
tem, ko jih je logar William Crowder izgubil
izpred oči. Boscombski ribnik je okoli in okoli
gosto obraščen, samo ob robu raste nekoliko |
trave in dračja. Neko štirinajstletno dekle Pa-
tience Moran, hči oskrbnika posestva Bo-
scombe Valley, je bila tačas v gozdu in trgala
cvetlice. Ona izjavlja, da je videla, ko je bila
tamkaj, na robu gozda in blizu jezerca mr.

Mc Carthyja in njegovega sina in da je bilo
videti, da sta se razvneto prepirala. Slišala je
mr. Mc Carthyja staršega, kako je srdito vpil
nad svojim sinom in videla, da je poslednji
vzdignil svojo roko, kakor da bi hotel svojega
očeta udariti. Deklica se je vsled njunega pre¬
pira tako prestrašila, da je zbežala in ko je
prišla domov, je povedala svoji materi, da je
videla blizu Boscombskega ribnika oba Mc
Carthyja, ki sta se med seboj srdito prepirala
in da se je bala, da se ne bi stepla. Komaj je
deklica izpregovorila te besede, je pritekel k
oskrbnikovim mladi Mc Carthy ter povedal,
da je našel v gozdu svojega očeta mrtvega, ter
prosil oskrbnika pomoči. Bil je jako razburjen,
brez klobuka in puške in na njegovi desni roki
in rokavu so videli sveže krvave sledove. Ko
so šli z njim, so našli mrtvo truplo njegovega

Sherlock, I. • 8

114

očeta ležati v travi poleg ribnika. Glavo so mu
bili razbili ponovni udarci z nekim težkim,
topim orodjem. Njegove poškodbe so bile take,
da jih je prav lahko prizadejalo kopito sinove
puške, ki so jo našli v travi nekoliko korakov
daleč od trupla. Z ozirom na te okoliščine so
mladeniča takoj aretirali; sodna preiskava, ki
se je vršila v torek, je izrekla, da se je izvršil
,premišljen umor', v sredo so ga pa izročili
sodišču v Rossu, ki je odkazalo njegov slučaj
prihodnjemu porotnemu zasedanju. Taka so
glavna dejstva, kakor so jih dognali pred koro-
nerjem in policijskim sodiščem."

„Bolj hudobnega zločina bi si skoraj ne mogel
misliti," sem pripomnil. „Ako je kdaj dokazo¬
vanje po indici j ah kazalo na pravega zločinca,
se zgodi v tem slučaju."

„Dokazovanje po indicijah je jako prevar-
ljiva stvar," je odgovoril Holmes zamišljeno.
„Navidezno utegne kazati naravnost proti eni
stvari, ako pa svoje stališče samo malo izpre-
meniš, lahko spoznaš, da kaže enako neizprosno
do popolnoma različne stvari. Priznati se pa
mora, da pričajo vse okoliščine jako resno proti
mladeniču in zelo mogoče je, da je v resnici on
pravi krivec. V soseščini pa se nahaja nekaj
ljudi, med njimi tudi miss Turnerjeva, sose¬
dova hči, ki mislijo, da je nedolžen, in ti so
najeli Lestrada, ki se ga gotovo še spominjaš iz
„Študije v škrlatu", da preiskuje yso zadevo v
njegovo korist. Lestrade pa je prišel nekako v

115

zadrego in je slučaj poveril meni, in to je
vzrok, da hitita sedaj dva srednjestara gospoda
s hitrostjo petdeset milj na uro proti zapadu,
namesto da bi doma mirno prebavljala svoj
zajutrek."

,,Bojim se,“ sem rekel, ,,da so dejstva tako
jasna, da prideš do spoznanja, da v tem slu¬
čaju ni mogoče dosti doseči.“

„Nič ni bolj prevarljivega kakor jasno dej-
stvo,“ je odgovoril in se nasmejal. „Morda se
pa nam posreči, da zadenemo na kako drugo
jasno dejstvo, ki morda mr. Lestradu ni bilo
jasno. Predobro me poznaš, da bi si mislil, da
se baham, ko pravim, da bom ali potrdil ali pa
razdrl njegovo teorijo, in sicer s sredstvi, Iti
jih on nikakor ne more uporabljati ali celo raz¬
umeti. Da vzamem prvo primero, ki mi pride
pod roko: jaz vem prav dobro, da se nahaja
v tvoji spalnici okno na desni strani, in vendar
je vprašanje, ako bi mr. Lestrade tako očito
stvar opazil."

„Kako vendar — —!“

,,Moj dragi, dobro te poznam. Dobro poznam
tvojo snažnost. Briješ se vsako jutro in v tem
letnem času se briješ pri solnčni luči; ker pa
je tvoje britje vedno manj popolno, kolikor
dalje gremo proti levi strani, tako da postane
naravnost površno, ko dospemo okoli čeljusti,
je brez dvoma zelo jasno, da je ona stran manj
razsvetljena nego druga. Ne morem si misliti

8 *

116

človeka s tvojimi navadami, ki bi se pri enako¬
merni svetlobi ogledal v zrcalil in bi bil s takim
uspehom zadovoljen. To navajam samo kot
malenkostno primero opazovanja in sklepanja.
V tem je moj metier in prav mogoče je, da mi
kaj pomaga pri preiskavi, ki naju čaka. Dalje
se nahajajo pri tem slučaju še dve, tri okol-
nosti, ki so jih dognali pri sodni preiskavi in
ki zaslužijo, da jih vpoštevamo."

„In kakšne so te okolnosti?“

„Zdi se, da se aretacija ni izvršila takoj,
marveč šele po njegovem povratku na farmo
Hatherley. Ko mu je stražni nadzornik ozna¬
nil. da je ujetnik, je dejal, da se temu ne čudi
in da to ni več nego zasluži. Te njegove besede
so naravno pregnale vsak dvom, ki ga je morda
še gojila ogledna komisija/'

„To je bilo priznanje," sem vzkliknil.

„Ne, kajti tem besedam je sledilo odločno
zatrjevanje nedolžnosti."

,,Ker je bila ta opazka izrečena koncem cele
vrste tako brezbožnih dogodkov, je bila naj¬
manj jako sumljiva."

„Ravno nasprotno," je rekel Holmes. „To
je najsvetlejša razpoka v oblakih, ki jo morem
doslej videti. Akoravno bi bil še tako nedol¬
žen, tako popolnoma trapast vseeno ni mogel
biti, da ne bi spoznal, da pričajo vse okoliščine
proti njemu. Ako bi se bil čudil svoji aretaciji
ali ako bi se delal vznevoljenega in razžalje¬
nega radi tega, bi se mi zdelo jako sumljivo,

1,17

kajti taka osuplost ali nevolja ne bi bila v
danih okoliščinah naravna, in vendar bi se ute¬
gnila spletkarskemu človeku zdeti najboljša
politika. Ker je tako odkrito sprejel vso situa¬
cijo, spričuje, da je ali nedolžen ali pa sicer
človek močnega značaja, ki ima precej oblasti
nad samim seboj. Kar se tiče njegovih besedi,
da zasluži vse to, tudi niso bile tako nenaravne,
ako vpoštevaš, da je stal poleg mrtvega trupla
svojega očeta, in da ni nobenega dvoma glede
tega, da je ravno tistega dne tako zelo pozabil
na svoje sinovske dolžnosti, da se je sprl ž njim
in da je po izjavi one deklice, koje izpoved je
tako važna, celo vzdignil svojo roko, kakor da
bi ga hotel udariti. Skesanost in graja samega
sebe, ki se kaže v teh njegovih besedah, se mi
zdi prej znamenje zdravega duha in ne kri¬
vega."

Zmajal sem z glavo. „Mnogo je že bilo obe¬
šenih, ko je mnogo manj dokazov govorilo
proti njim," sem dejal.

„Res je to. In mnogo jih je bilo po nedolž¬
nem obešenih."

„Kako pa mladenič sam popisuje vso za¬
devo ?“

,,Bojim se, da ne dajo mnogo vzpodbude svo¬
jim zaščitnikom, akoravno se nahaja v njegovi
izpovedi nekaj okoliščin, ki so zelo pomenljive.
Tamle se nahaja in lahko jo kar sam prebereš."

Poiskal je nek herefordshirski časnik, ga raz- '
grnil ter mi pokazal ono poročilo, ki je ob-

118

segalo izpoved nesrečnega mladeniča o vsem
dogodku. Uravnal sem se v svojem kotu in
zelo skrbno prečital poročilo. Glasilo se je pa
takole:

„Nato so poklicali mr. Jamesa Mc Carthyja,
edinega sina rajnkega, ki je izpovedal sledeče:
-— .Bil sem tri dni od doma, in sicer v Bristolu
in sem se šele v jutro minulega ponedeljka,
to je 3. t. m., povrnil. Ob času mojega prihoda
očeta ni bilo doma in dekla mi je povedala, da
je šel s hlapcem Johnom Cobbom v Ross.
Kmalu po mojem prihodu sem začul kolesa
njegovega voza na dvorišču in ko sem pogledal
skozi svoje okno, sem ga videl stopiti z voza
in hitro oditi iz dvorišča, akoravno nisem videl,
v katero smer je potem odšel. Nato sem vzel
svojo puško ter se podal proti Boscombskemu
ribniku z namenom, da obiščem ograjeni pro¬
stor za kunce, ki se nahaja na drugi strani.
Medpotoma sem videl logarja Williama Crow-
derja, kakor pravi v svoji izpovedi; vendar se
moti, ako misli, da sem jaz šel za svojim oče¬
tom. Niti pojma nisem imel, da je bil on pred
menoj. Ko sem se nahajal kakih sto korakov
od ribnika, sem naenkrat začul klic: „Ku-i!“
To pa je bilo običajno znamenje med mojim
očetom in menoj. Odhitel sem dalje in ga našel
poleg ribnika. Zdelo se je, da je zelo iznenaden,
da me vidi, in osorno me je vprašal, kaj da
delam tamkaj. Razvil se je pogovor, ki je pri¬
vedel do prepira in skoraj do udarcev, kajti moj

/

119

oče je bil zelo nagle jeze/ Ker sem spoznal, da
ga je strast popolnoma prevzela, sem ga po¬
pustil ter se povrnil proti farmi Hatherley.
Nisem pa še prišel dalje nego stoinpetdes^t
korakov, ko sem začul za seboj strašen krik,
ki je povzročil, da sem stekel nazaj. Našel sem
svojega očeta umirajočega na tleh, glava pa
mu je bila strašno razbita. Odložil sermpuško,
ter ga držal v svojih rokah in on je skoraj
takoj za tem izdahnil. Nekoliko minut sem
klečal poleg njega, nato sem se pa podal k
mr. Turnerjevemu oskrbniku po pomoč, ker je
bila njegova hiša najbližja. Ko sem se vrnil,
nisem videl nikogar poleg očeta in niti naj¬
manj si ne morem misliti, kako je zadobil
svoje rane. Pri ljudeh ni bil priljubljen, ker
je bil nekoliko hladnega in zoprnega obna¬
šanja, vendar ni imel sovražnikov, kolikor je
meni znano. Drugega ne vem povedati."

Koroner: „Ali je kaj izpregovoril, predno je
umrl ?“

Priča: ,,Mrmral je neke besede, vendar ni¬
sem razumel drugega kakor da je izrekel nekaj,
kar se je končevalo na rat.“

Koroner: „Kaj ste si pod tem mislili?"

Priča: „V meni ni to vzbujalo nobenega po¬
mena. Mislil sem, da se mu blodi."

Koroner: „Glede česa pa sta se vi in vaš oče
pričkala?"

Priča: „Na to ne morem odgovoriti."

Koroner: ,,Bojim se, da vas moram siliti k
temu."

120

Priča: „V resnici mi je nemogoče, da bi vam
to povedal. Zagotavljam vas pa, da ni v nobeni
zvezi z žalostnim dogodkom, ki je sledil."

Koroner: „Naloga sodišča je, da to razsodi.
Mislim pa, da mi ni ravno treba povdarjati,
da vam utegne dejstvo, da se branite odgovar¬
jati, močno škodovati pri vsaki poznejši raz¬
pravi, ki se utegne vršiti."

Priča: „Navzlic temu mi ni mogoče odgovo¬
riti vam."

Koroner: „Kakor čujem, je bil klic ,Ku-i'
navadno klicalno znamenje med vami in vašim
očetom, ali ne?"

Priča: „Tako je."

Koroner: „Kako pa je to, da je izustil ta
klic, predno je vas videl in celo predno je sploh
vedel, da ste se vrnili iz Bristola?"

Priča (močno zmeden) : ,,Tega ne vem."

Prisednik sodišča: „Ali niste ničesar opazili,
kar bi utegnilo vzbuditi vašo sumnjo, ko ste se
po onem klicu vrnili in našli svojega očeta
smrtno ranjenega?"

Priča: „Nič gotovega."

Koroner: „Kaj hočete s tem reči?"

Priča: „Bil sem tako razburjen in vznemir¬
jen, ko sem planil v jaso, da nisem mogel na
nič drugega misliti, kakor na svojega očeta.
Vseeno se pa nejasno spominjam, da je ležalo
na levi strani nekaj na tleh, ko sem tekel dalje.
Zdelo se mi je nekaj sivega, nekak plašč ali
morda odeja. Ko sem potem pri svojem očetu

121

vstal, sem se zopet ozrl po tisti stvari, vendar
je ni bilo več.“

„Ali hočete reči, da je izginila, predno ste
se podali iskat pomoči?"

„Da, izginila je.“

„Ali ne morete reči, kaj da bi to bilo?"

„Ne, čutil sem samo, da je nekaj tamkaj."

„Kako daleč od trupla?"

„Kakih dvanajst korakov."

„In kako daleč od gozdnega roba?"

„Nekako ravno toliko."

„Ako je torej izginila, se je to zgodilo v
oddalji kakih deset korakov od vas, ali ne?"

„Da, toda bil sem s hrbtom obrnjen proti
oni strani."

S tem je bilo izpraševanje te priče zaklju¬
čeno.

„Jaz vidim", sem rekel, ko sem pregledaval
poročilo, „da je bil koroner v svojih zaključnih
besedah precej strog nasproti mlademu Mc Car-
thyju. Popolnoma po pravici obrača pozornost
na protislovje, da mu je njegov oče dal zna¬
menje, predno ga je videl, in dalje na okoli¬
ščino, da se brani povedati podrobnosti svo¬
jega razgovora z očetom, in na njegovo čudno
poročilo o besedah umirajočega očeta. Vse to
govori prav močno proti sinu, kakor se je iz¬
razil."

Holmes se je nasmejal tiho sam pri sebi ter
se iztegnil v svojem blazinastem sedežu. „Ti
in koroner sta se potrudila", je rekel, „da sta

122

izločila najmočnejše okoliščine v korist mla¬
deniča. Ali ne uvidita, da enkrat trdita, da ima
preveč domišljije, drugič pa premalo? Pre¬
malo, ko si ni mogel izmisliti vzroka za pre¬
pir, ki bi mu naklonil milost sodišča; preveč
•pa, ko si je v svoji glavi izmislil nekaj tako
čudnega kakor besede umirajočega in dalje do¬
godek z izginulim sivim suknom. Ne, gospo-
dine, jaz se bom približal temu slučaju s sta¬
lišča, da je vse resnica, kar ta mladenič trdi,
in potem bomo videli, kam nas popelje ta hipo¬
teza. Tukaj v svojem žepu imam Petrarko;
sedaj pa nobene besede več o tem slučaju, do¬
kler ne prideva do prizorišča. V Swindonu bova
obedovala in kakor vidim, bova že v dvajsetih
minutah tamkaj."

Skoraj štiri je bila ura, ko smo po vožnji skozi
krasno Stroud Valley in preko široke svetle
reke Severn dospeli do ličnega mesteca Ross.
Neki suh, podlasici podoben, skriven in lokav
človek je naju čakal na peronu. Navzlic svetlo-
rjavemu plašču in usnjatim gamašam, ki jih
je nosil z ozirom na selsko okolico, sem brez
vsake težave spoznal v njem Lestrada iz Scot-
land Yarda. 2 njim smo se peljali do gostilne
„Pri herefordshirskem grbu", kjer je že najel
sobo za naju.

„Najel sem voz," je dejal Lestrade, ko smo
sedeli pri čaši čaja. ,,Poznam vašo energično
naravo in sem vedel, da ne boste prej srečni,
predno ne vidite prizorišča zločina."

123

..Jako lepo in pohvalno je od vas,“ je od¬
govoril Holmes. „A to je povsem vprašanje
barometrovega tlaka."

Lestrade se je osupel ozrl. „Ne razumem vas
docela," je rekel.

„Kako kaže tlakomer? Devetindvajset, ka¬
kor vidim. Nobenega vetra in nobenega oblaka
na nebu. Tukaj imam polno škatlo cigaret, ki
se morajo pokaditi, in divan je mnogo boljši
od navadnih pošasti, ki se nahajajo po hotelih
na deželi. Mislim, da ni verjetno, da bi že
danes rabil voz.“

Lestrade se je nekoliko nasmejal. „Brez dvo¬
ma ste si že na podlagi časniških poročil ustva¬
rili svojo sodbo," je rekel. ,,Slučaj je jasen,
kakor beli dan in čim bolj se človek vanj uglab-
lja, tem jasnejši postaja. Vseeno seveda človek
ne mcfre odreči ženske prošnje, posebno še tako
izrecne. Slišala je, da pridete, in bi jako rada
slišala vaše mnenje, akoravno sem ji ponovno
povedal, da ne morete vi ničesar storiti, česar
bi že jaz ne bil storil. Moj Bog, njen voz je
pred vrati!“

Komaj je izpregovoril te besede, ko je pla¬
nila v sobo ena najbolj ljubeznivih mladih
žensk, kar sem jih videl v svojem življenju.
Lepe vijoličaste oči so se ji svetile, usta so
bila malo odprta in na licih se je prikazala
rahla rdečica; vso njeno naravno rezervira¬
nost pa je premagala razburjenost in skrb.

124

„Oh, mr. Sherlock Holmes!*' je zaklicala,
se ozirala od enega do drugega izmed nas in
končno s pomočjo svoje hitre ženske bistro¬
umnosti obstala pri mojem tovarišu, „tako sem
vesela, da ste prišli. Pripeljala sem se doli,
da vam to povem. Jaz vem, da James ni storil
tega. Dobro vem in bi rada, da bi tudi vi to
doznali. Nikar ne dvomite o tem. Midva se po¬
znava še izza otročjih let in jaz poznam nje¬
gove napake kakor malokdo; premehko srce
ima, da bi sami muhi kaj žalega storil. Taka
obdolžitev se zdi vsakomur nespametna in ne¬
mogoča, kdor ga v resnici pozna."

„Nadejam se, da ga bomo mogli osvoboditi,
miss Turner," je rekel Holmes. „Zanesite se,
da bom storil vse, kar je le v moji moči."

„Gotovo ste že čitali razpravo. Ali ste si že
ustvarili kako sodbo? Ali ne vidite mord^ kake
vrzeli, kakega izgovora? Ali ne mislite tudi vi
sami, da je nedolžen?"

„Mislim, da je to zelo verjetno."

„Ali slišite!" je zavpila, vzravnala svojo
glavo pokonci in se kljubovalno ozrla na Le-
strada. „Ali čujete! Upanje mi daje."

Lestrade je zmajal z ramami. „Bojim se, da
je bil moj kolega nekoliko prenagel, ko si je
ustvaril svojo sodbo," je rekel.

„Ima pa prav. Oh! Vem, da ima prav. James
ni nikoli storil tega. In kar se tega prepira z
očetom tiče, sem prepričana, da zbok tega ni

125

hotel o tem govoriti pred koronerjem, ker je
šlo za mojo osebo."

„Na kak način?" je vprašal Holmes.

„Ni čas zato, da bi vam prikrivala. Med
Jamesom in njegovim očetom je vladalo veliko
nesoglasje radi mene. Mr. Mc Carthy bi zelo
rad videl, da bi se midva vzela. James in jaz
sva se vedno ljubila kot brat in sestra, toda,
seveda, on je še mlad in še ni izkusil mnogo
življenja, in — in -— da, on naravno še ni
hotel ničesar sličnega storiti. Radi tega so na¬
stali prepiri in ta je bil eden izmed njih, o tem
sem prepričana."

„In vaš oče?" je vprašal Holmes. ,,Ali je bil
naklonjen tej zvezi?"

„Ne, tudi on je bil proti njej. Samo mr.
Mc Carthy je bil zanjo." Rahla rdečica ji je
zalila sveži, mladi obraz, ko jo je Holmes
ostro "in vprašajoče pogledal.

„Hvala vam za to informacijo," je rekel. „Ali
bi mogel govoriti z vašim očetom, ako ga jutri
obiščem ?“

„Bojim se, da doktor ne dovoli."

„Doktor?“

„Da, ali še niste slišali ? Moj ubogi oče se
že več let sem ne počuti posebno dobro, to
ga je pa popolnoma potrlo. Moral je v po¬
steljo in dr. Willows pravi, da je njegovo živ¬
čevje pretreseno, da nikoli več ne ozdravi.
Mr. Mc Carthv je bil edini človek, ki je poznal
očeta tam v Viktoriji."

126

„Ha, v Viktoriji! To je važno!*'

„Da, v rudokopih.**

„Tako je, v zlatih rudnikih, kjer si je mr.
Turner naredil svoj denar, kakor sem slišal."

„Da, res je tako.“

„Hvala vam, miss Turnerjeva. Prav uspešno
ste mi pomagali/*

„Gotovo mi boste povedali, ako kaj novega
doženete. Brez dvoma pojdete v ječo obiskat
Jamesa. Oh, mr. Holmes, ako pojdete tja, po¬
vejte mu, da sem jaz prepričana, da je ne¬
dolžen.“

„Bom povedal, miss Turnerjeva.“

„Sedaj pa moram proti domu, kajti oče se
zelo slabo počuti in pogreša me, ako ga za¬
pustim. Z Bogom! Bog vam pomagaj pri vaši
nalogi!“ In odhitela je tako živo iz sobe kakor
je vstopila, takoj zatem pa smo slišali njen voz,
ki je oddrdral po ulici.

„Sram vas bodi, Holmes,“ je rekel po krat¬
kem molku Lestrade dostojanstveno. ,,Zakaj
vzbujate nade, ki jih morate razočarati? Ni¬
mam ravno preveč mehkega srca, toliko pa
rečem, da je to okrutno.**

„Zdi se mi, da že vidim način, kako rešiti
Jamesa McCarthyja,“ je rekel Holmes. „Ali
imate dovoljenje obiskati ga v zaporu."

„Da, pa samo za vas in za se.“

„Tedaj bom ta svoj sklep še enkrat pre¬
udaril. Ali imamo še dovolj časa, da se od¬
peljemo še danes po železnici v Hereford?**

127

„Dovolj.“

„Potem pa dalje. Watson, bojim se, da se
boš moral dolgočasiti, sicer pa izostanem samo
nekoliko ur.“

Spremil sem ju doli na postajo, nato pa
hodil po ulicah malega mesteca, dokler se ni¬
sem naposled vrnil nazaj v hotel, kjer sem se
vlegel na divan ter skušal citati neko rumeno
vezano povest. Malenkostni zapletek te po¬
vesti je bil tako prozoren, ako se ga primerja
z globoko skrivnostno zadevo, s katero smo se
pečali, in moja pozornost je tako neprestano
uhajala od povesti do resnice, da sem jo končno
zalučal po sobi ter se popolnoma vdal razmi¬
šljanju o dogodkih tega dneva. Ako se vzame,
da je povest tega nesrečnega mladeniča popol¬
noma resnična, kakšna peklenska stvar, kakšna
popolnoma nepredvidena in izredna nezgoda se
je mogla prigoditi med onim časom, ko je od¬
šel od svojega očeta, in trenutkom, ko je z
ozirom na njegove krike prihitel nazaj v jaso?
Nekaj strašnega in smrtnega je bilo. Kaj je
moglo to biti? Ali mi ne bi mogla kakovost
ran kaj pojasniti? Pozvonil sem ter si naročil
tednik, ki je izhajal v onih krajih in ki je ob¬
javil doslovno poročilo o sodni preiskavi. V
zdravniški izjavi je bilo povedano, da je zadnjo
tretjino oglavnega ozadja in levo polovico te¬
menice razbil močan udarec z nekim topim
orodjem. Določil sem to mesto na svoji glavi.
Tak udarec je moral očividno biti prizadejan

128

od zadaj. To je bilo do gotove meje ugodno
za obtoženca, kajti tedaj, ko so ga videli pre¬
pirati se z očetom, sta stala drug drugemu z
obrazom nasproti. Vendar to ni bilo posebnega
pomena, kajti starec se je bil lahko obrnil,
predno ga je oni udaril. Vseeno pa je bila ta
okolnost vredna, da opozorim Holmesa nanjo.
Dalje so bile tukaj čudne besede umirajočega.
Kaj je moglo to pomeniti? V deliriju se to ni
moglo zgoditi. Človek, ki umira vsled nenad¬
nega udarca, navadno ne postane deliričen.
Ne, bolj verjetno je bilo, da je to nekak po¬
izkus, da bi povedal, kako ga je doletela nje¬
gova usoda. Na kaj pa se je moglo to nanašati?
Napenjal sem svoje možgane, da bi našel kako
mogočo razlago. Zatem pa ta dogodek s sivim
suknom, ki ga je videl mladi Mc Carthy. Ako
je to res, potem je moral morilec del svoje
obleke, najbrže svoj površnik na begu izgubiti
in je moral biti tako drzovit, da se je povrnil
in ga odnesel v onem času, ko je klečal sin
ubitega s proč obrnjenim hrbtom komaj kakih
deset korakov daleč. Koliko skrivnosti in ne¬
verjetnosti je bilo v tej zadevi! Nisem se čudil
Lestradovemu mnenju in vendar sem zopet
imel toliko zaupanja v Holmesovo bistroum¬
nost, da mi ni upadlo upanje, dokler je bilo
videti, da vsako novo dejstvo podkrepljuje
njegovo prepričanje o nedolžnosti mladega
Mc Carthyja.

129

Pozno je že bilo, ko se je Sherlock Holmes
povrnil. Prišel pa je nazaj sam, kajti Lestrade
je ostal v mestu.

„Tlakomer stoji še vedno visoko," je dejal,
ko se je usedel. „Važno je, da ne bi deževalo,
predno si ne ogledamo prizorišča zločina. Na
drugi strani pa mora biti človek kar najbolj
svež in čil za tako delo in ker sem bil utrujen
od vožnje, dozdaj tega še nisem hotel storiti.
Obiskal sem mladega Mc Carthyja.“

„In kaj si izvedel od njega?"

„Ničesar.“

„Ali ni mogel dati nobenega pojasnila?"

„Niti najmanj. Nekoliko časa sem že skoraj
mislil, da ve, kdo da je storil dejanje in da
samo varuje njega ali njo, sedaj sem pa pre¬
pričan, da ravnotako malo ve kakor vsakdo
drugi.'Mladenič ni ravno posebno bistroumen,
akoravno je čedne zunanjosti in zdravega srca,
kakor mislim."

„Njegovega okusa ne morem občudovati,"
sem dejal, „ako je resnica, da se je upiral ože¬
niti tako očarujočo mladenko kakor je ta miss
Turnerjeva."

„Oh, povest o tej stvari je precej m čna.
Ta mladič je naravnost blazno vanjo zaljub¬
ljen, toda nekako pred dvemi leti, ko je bil še
cel dečak in predno jo je v resnici poznal —
nje namreč celih pet let ni bilo doma, ker se
je vzgajala v nekem zavodu — ali ne pade ta

Sherlock, I. g

130

trap v kremplje neke natakarice v Bristolu in
se ž njo poroči? Nikdo ne ve niti besedice o
tem, lahko si pa misliš, kako ga mora delati
blaznega, da ga graja oče radi tega, kar bi nad
vse rad storil, česar pa naravno sedaj ne more.
V’ tej blazni bolesti je vzdignil svojo roko, ko
ga je oče priganjal, da naj snubi miss Turner¬
jevo. Na drugi strani pa nima nobenih sred¬
stev, da bi mogel samega sebe vzdrževati, in
njegov oče, ki je bil zelo trd človek, bi ga brez¬
obzirno zavrgel, ako bi vedel, da je že poročen.
Zadnje tri dni je prebil pri svoji ženi v Bristolu
in očetu ni bilo znano, kje da je bil. Zapomni
si to. Zelo važno je. To zlo pa se je obrnilo na
dobro, kajti natakarica je iz časnikov izvedela,
da se nahaja v resni nepriliki in da pride lahko
na vislice; radi tega ga je zavrgla ter mu pi¬
sala, da ima že drugega moža v bermudski
ladjestaji, tako da ni nobene vezi med njima.
Mislim, da bo ta novica mladega Mc Carthvja
za vse odškodovala, kar je pretrpel.“

„Ako je on nedolžen, kdo pa je potem izvršil
zločin ?“

„Ah! Kdo? Dovoli, da obrnem tvojo pozor¬
nost na dve okoliščini. Ena je ta, da je imel
umorjeni pri ribniku dogovorjen sestanek z
nekom in da ta nekdo ni mogel biti njegov sin,
kajti ta je odšel z doma in ni bilo gotovo, kdaj
da se povrne. Druga pa je ta, da je umorjeni
klical: ,Ku-i!‘ predno je vedel, da se je njegov
sin povrnil. To so odločilne okoliščine, od ka-

131

terih od visi ves slučaj. Sedaj pa se razgovar-
jajva o Georgu Meredithu, ako ti drago, vse
manj važne stvari pa odložimo do jutri."

Dežja v resnici ni bilo, kakor je Holmes rekel,
in jutro je bilo jasno in brez oblakov. Ob
devetih se je oglasil Lestrade z vozom in od¬
peljali smo se proti farmi Hatherley in Bo-
scombskemu ribniku.

,,Resne novice sem dobil to jutro," je dejal
Lestrade. „Govori se, da je mr. Turner tako
slab, da so obupali nad njegovim življenjem."

,,Star je že, ali ne?“ je vprašal Holmes.

,,Kakih šestdeset let, toda njegovo življenje
v tujini mu je izpodkopalo zdravje; že dalj
časa sem boleha. Ta zadeva je zelo slabo nanj
vplivala. Bil je star Mc Carthvjev prijatelj in
lahko rečem, tudi njegov dobrotnik, kajti iz¬
vedel sem, da mu je dal farmo Hatherley brez¬
plačno v najem."

..Ali res. To je zanimivo," je rekel Holmes.

„Da, da. Poleg tega mu je pomagal v stotero
drugih ozirih. Vsi ljudje tam okoli govore,
kako zelo mu je bil dober."

„Ali res? Ali se vam ne zdi malo čudno, da
je ta Mc Carthy, ki se zdi, da je imel le malo
svojega in bil toliko hvale dolžan Turnerju,
navzlic vsemu temu govoril o tem, da bi nje¬
gov sin vzel Turnerjevo hči, ki bo brez dvoma
celo posestvo podedovala, in to tako gotovo,
kakor da bi bila to čisto navadna snubitev?
In to je toliko bolj čudno, ker nam je znano,

9 '


132

da je bil Turner nasproten tej nameri. Sama
hči nam je to povedala. Ali ne sklepate iz tega
nekaj ?“

„Mi že imamo svoje sklepe in sklepanja / 1
je rekel Lestrade ter mi pomežikal. ,,Meni se
zdi že itak težko lotiti se dejstev, Holmes, ne
da bi še letal za teorijami in domišljijami . 11

„Prav imate , 11  je rekel Holmes, „vam se zdi
težavno lotiti se dejstev . 11

„Na vsak način sem razumel eno dejstvo,
ki se zdi, da ga malo težko pojmite , 11  je rekel
Lestrade precej razvneto.

„In to je?“

,,Da je bil Mc Carthy starši ubit od Mc Car-
thyja mlajšega in da so vse nasprotne teorije
sama mesečina . 11

„No, mesečina je vsekako bolj svetla nego
megla , 11  je rekel Holmes in se nasmejal. „Ako
se pa ne motim, je tole na desni farma Hather-
ley.“

„Da, to je . 11  Bilo je obsežno, prijetno po¬
slopje v dve nadstropji, s škrilnato streho in
velikimi rumenimi lisami mahu na sivem zi¬
dovju. Doli potegnjena zastirala in brezdimni
dimniki pa so mu dajali nekako otožno lice,
kakor da bi ga še vedno težila ta grozota.
Oglasili smo se v hiši ; tu nam je dekla na
Holmesovo prošnjo pokazala škornje, ki jih
je nosil njen gospodar ob času svoje smrti in
tudi sinove, akoravno niso bili oni, ki jih je

133

nosil tedaj. Holmes jih je zelo skrbno pre¬
meril na sedmih ali osmih različnih mestih, nato
pa prosil, da ga popeljejo na dvorišče, odkjer
smo se vsi skupaj napotili po zaviti stezi proti
Boscombskemu ribniku.

Kadar se je Sherlock Holmes nahajal na
takem sledu, kakor je bil ta, je bil ves pre¬
drugačen. Ljudje, ki so ga poznali samo kot
mirnega misleca in logika iz Baker Streeta, bi
ga ne mogli spoznati. Obraz mu je bil zardel
in mračen. Njegovo čelo je bilo nagubano v
dveh strogih, črnih gubah, izpod njega so se
mu pa bliskale oči. Obraz mu je bil obrnjen
nizdoli, rame sključene, ustnice stisnjene in
žile na dolgem, mišičnatem vratu so bile na¬
pete. Videti je bilo, kakor da se mu nosnice
širijo od samega živalskega poželjenja po lovu,
in njegov duh je bil tako zelo ves osredotočen
na pred njim ležečo stvar, da se ni zmenil za
nobeno vprašanje, za nobeno opazko, samo ne¬
potrpežljivo je včasih zagodrnjal v odgovor.

Naglo in molče je stopal po stezi, ki se je
vila med travniki in skozi gozd do Boscomb-
skega ribnika. Zemlja je bila vlažna in močvir¬
nata, kakor povsodi v onih krajih, in videti je
bilo sledove mnogoštevilnih stopinj bodisi na
stezi bodisi po nizki travi, ki jo je obdajala na
obeh straneh. Včasih je Holmes hitel dalje,
včasih pa nepremično obstal, enkrat pa je celo
naredil majhen ovinek na travnik. Lestrade in
jaz.sva stopala za njim, detektiv malomarno in

134

prezirljivo, jaz pa sem opazoval svojega pri¬
jatelja z zanimanjem, ki je izhajalo iz prepri¬
čanja, da je vsako njegovo dejanje merilo proti
nekemu gotovemu cilju.

Boscombski ribnik je majhna 1 , z dračjem ob¬
robljena, kakih petdeset jardov široka voda in
leži na meji med farmo Hatherley in zasebnim
parkom premožnega mr. Turnerja. Nad hosto,
ki ga je obdajala na drugi strani, smo videli
rdeče stolpičke, ki so oznanjali lego bivališča
bogatega posestnika. Na hatherleyski strani
ribnika je bila hosta zelo gosta in tamkaj se je
nahajal med gozdnim robom in dračjem, ki je
obdajalo jezero, ozek pas premočene trave.
Holmes je videl na razhojeni travi še mnogo
drugih stvari, kakor sem mogel opaziti po
njegovem razvnetem obrazu in njegovih po¬
zornih očeh. Hitel je naokoli kakor pes za svo¬
jim sledom, nato pa se je obrnil k mojemu
tovarišu.

„Cemu pa ste šli tja v ribnik?“ je vprašal.

,,Z grabljami sem grabil po njem. Mislil sem
si, da najdem v njem kako orožje ali kaj dru¬
gega. Kako pa vendar-“

„0, le tiho, le tiho. Nimam časa! Ta vaša
na znotraj zavita leva noga se nahaja po celem
prostoru. Celo krt bi jo lahko sledil; in napo¬
sled izgine med dračjem. Oj, kako enostavno
bi bilo vse, ako bi bil tukaj, predno so prišli
ljudje liki čreda bivolov in vse razhodili.
Tukajle so prišli ljudje z oskrbnikom in po-

135

hodili vse sledove kakih pet ali šest črevljev
daleč okoli trupla. Tukajle se pa nahajajo tri
posebne stopinje iste noge.“ In vzel je iz žepa
povečevalno steklo, se vlegel na svoj nepre-
močni plašč, da bi bolje videl, in ves čas sam
s seboj govoril. „To je noga mladega Mc Car-
thyja. Dvakrat je hodil tukaj, enkrat pa naglo
tekel, tako da je dobro videti podplate, peta pa
skoraj nič. To potrjuje njegove besede. Tekel
je, ko je videl očeta na tleh ležati. Tole tukaj
so stopinje njegovega očeta, ko je hodil gorin-
dol. Kaj pa potem tole? To je puškino kopito,
ko je sin stal pred njim ter ga poslušal. In tole?
Ha, ha! Kaj pa je tole? Konci prstov noge!
Konci prstov! Štirioglati in povsem nenavadni
škornji! Prihajajo in odhajajo, prihajajo zopet
— seveda po plašč. Sedaj pa poglejmo, odkod
prihajajo?" Tekal je semintja, včasih izgubil
in včasih zopet našel sled, dokler nismo na- .
posled dospeli v gozd in do neke velike bukve,
ki je bila največje drevo tam naokoli. Holmes
je šel še dalje in se z zadovoljnjim vzklikom
še enkrat vlegel na zemljo. Dolgo časa je ležal
tamkaj, preobračal listje in suhe vejice, nabiral
prah v zavitek ter ogledoval s svojim poveče¬
valnim steklom ne samo zemljo, marveč tudi
skorjo drevesa, kolikor daleč je le mogel do¬
seči. Robat kamen je ležal med mahom in tudi
tega si je skrbno ogledal ter vtaknil v žep. Nato
je šel po stezi dalje skozi gozd, dokler ni prišel
do velike ceste, kjer so se vsi sledovi poizgubili.

136

,,Precej zanimiv slučaj je to," je rekel ter
navzel zopet svoje navadno obnašanje. „Zdi
se mi, da mora biti ona siva hiša tam na desni
oskrbnikovo stanovanje. Mislim, da pojdem
tja, da se malo pogovorim z Moranom in
morda napišem malo pisemce. Zatem se pa
lahko vrnemo h kosilu. Vi pojdite kar tja k
vozu, pridem kmalu za vami.“

Cez kakih deset minut smo dospeli do svo¬
jega voza ter se odpeljali nazaj v Ross. Holmes
je še vedno nosil s seboj kamen, ki ga je pobral
v gozdu.

,,Tole vas utegne morda zanimati, Lestrade,"
je dejal ter mu ga pokazal. „Umor je bil ž njim
storjen."

„Nobenih znakov ne vidim na njem."

„Res ne, nobenih ni.“

„Kako pa potem to veste ?“

,.Trava je rastla pod njim. Samo nekoliko dni
je ležal tamkaj. In nobenega kraja ni, kjer bi
ga bil pobral. Dalje se ujema z ranami. O
drugem orožju ni nikjer nobenega sledu."

„In morilec?"

,,Je velik človek, ki je levičnik, šepa na desno
nogo, nosi lovske škornje z debelimi podplati
in siv plašč, kadi indijske smodke, se poslužuje
držala za smodke in nosi skrhan nožič v svojem
žepu. Dalje je še nekaj drugih znakov, toda ti
bodo morda zadostovali, da nam pomagajo pri
iskanju."

137

Lestrade se je nasmejal. „Bojim se, da mo¬
ram biti še vedno skeptičen," je dejal. „Teorije
so vse jako lepe, toda mi imamo opraviti s
trdoglavo angleško poroto.

„Nous verrons," je odgovoril Holmes mirno.
„Vi delajte po svoji metodi, jaz bom pa po
svoji. Danes popoldne bom marljivo delal,
zvečer se pa najbrže povrnem v London."

„In pustite svoj slučaj nedovršen?"

„Ne, dovršen."

„Kaj pa skrivnostni dogodek?"

„Je že razrešen."

„Kdo pa je potem zločinec?"

„Tisti človek, kakor sem vam ga popisal."

„In kdo je to?"

„Gotovo ga ne bo težko najti! V teh krajih
ne prebiva posebno mnogo ljudi."

Lestrade je zmajal z ramami. „Praktičen
človek sem," je rekel, „toda v resnici se ne
morem drzniti, da bi hodil po deželi okoli ter
iskal človeka, ki je levičnik in šepa na desno
nogo. V Scotland Yardu bi se mi vedno sme¬
jali."

„2e dobro," je rekel Holmes mirno. „Dal sem
vam priliko. Tukaj pa je vaše stanovanje. Z
Bogom! Pred odhodom vam že pošljem neko¬
liko vrstic."

Zapustila sva Lestrada in se odpeljala v naš
hotel, kjer je naju že čakalo kosilo. Holmes je
bil tih in zatopljen v svoje misli, na njegovem

138

obrazu pa je bilo opaziti mučne poteze, kakor
pri človeku, ki se nahaja v veliki zmešnjavi.

„Ti, Watson,“ je rekel, ko so odvzeli na¬
mizni prt,“ sedi na tale stol in mi dovoli, da se
malo pomenim s teboj. Ne vem še pravzaprav,
kaj mi je storiti in vpošteval bom tvoj nasvet.
Prižgi si smodko in dovoli, da začnem."

„Prosim, kar naprej."

„Pri presojanju tega slučaja se nahajata v
pripovesti mladega Mc Carthyja dve okoliščini,
ki sta v trenutku vzbudili najino začudenje,
akoravno sta name naredili zanj ugoden, nate
pa zanj neugoden vtisk. Ena izmed teh je
dejstvo, da je njegov oče klical: ,Ku-i!‘ predno
ga je videl. Druga okoliščina pa je njegovo
čudno izgovarjanje besede rat.. Mrmral je
več besed, kakor veš, toda sinova ušesa so
ujela samo to besedo. Naša preiskava se
mora pričeti pri teh dveh okoliščinah in midva
bova začela s tem, da smatrava vše, kar pravi
mladenič, kot čisto resnico."

„Kaj je sedaj s tem Ku-i?“

„No, jasno je, da ta klic ni veljal njego¬
vemu sinu. Kolikor mu je bilo znano, se je sin
nahajal v Bristolu. Golo naključje je bilo, da
se je nahajal v slišni daljavi. S klicem ,Ku-i'
je nameraval vzbuditi pozornost onega člo¬
veka, s katerim je imel sestanek dogovorjen.
1 a klic ,ku-i‘ pa je popolnoma avstralski, tak
klic, kakor ga Avstralci rabijo. Radi tega se
sme skoraj reči, da je bil človek, s katerim se

139

je Mc Carthy nameraval sestati pri Boscomb-
skem ribniku nekdo, ki je bil že v Avstraliji."

„Kaj je pa potem s to besedo rat?“

Sherlock Holmes je vzel zložen papir iz svo¬
jega žepa ter ga razgrnil po mizi. „To-le je
zemljevid naselbine Viktorija/' je rekel. „Snoči
sem brzojavil ponj v Bristol." Nato je položil
svojo roko čez del zemljevida ter vprašal: „Kaj
čitaš tukaj-le?“

„Arat“ sem čital.

„In sedaj?" In vzdignil je roko.

„Ballarat.“

,,Tako je. To je tista beseda, ki jo je umi¬
rajoči izgovoril in od katere je njegov sin samo
zadnji zlog slišal. Skušal je izpregovoriti ime
svojega morilca. Ta in ta iz Ballarata."

„Čudovito je to!" sem vzkliknil.

„Toda čisto jasno. Sedaj sem, kakor vidiš,
precej zožil naše polje. Da je nosil ta človek
siv plašč, je tretja okoliščina in ta je z ozirom
na sinovo izpoved tudi resnična. Iz negotovega
domnevanja smo sedaj dospeli do čiste goto¬
vosti, da je bil to nek Avstralec iz Ballarata
s sivim plaščem."

,, Gotovo."

„In ki je bival v onem kraju, kajti do rib¬
nika je mogoče priti samo od farme ali pa od
onega drugega posestva, ker tujci pač ne mo¬
rejo hoditi todi."

„Res je tako."

*

140

„Še dalje imamo tukaj naš današnji pohod.
S preiskavo zemlje sem dognal nekoliko malen¬
kostnih podrobnosti, ki sem jih povedal temu
trapastemu Lestradu, da bi iz njih spoznal
osebnost zločinca/'

„Na kak način pa si jih dognal?"

„Moja metoda ti je znana. Naslanja se na
opazovanje malenkosti."

„To vem, da si utegnil njegovo velikost
sklepati iz dolgosti njegovega koraka. Ravno
tako se morejo spoznati škornji iz njihovih od-
tiskov."

„Da, bili so prav posebni škornji/'

„Toda njegovo šepanje, kaj pa s tem?"

„Vtišk njegove desne noge je bil vedno
manj razločen nego njegove leve. Manj teže
je pač polagal nanjo. In zakaj ? Ker je šepal
— bil je šepav."

„In dejstvo, da je bil levičnik?"

„Na tebe samega je naredila vtis narava za¬
danih ran, kakor jo je popisal zdravnik pri
sodni preiskavi. Udarec je bil zadan iz nepo¬
sredne bližine in vendar se je rana nahajala
na levi strani glave. Kako se more to zgoditi
drugače, ako ni zločinec levičnik? Med raz¬
govorom očeta in sina je stal za onim dre¬
vesom. Celo kadil je tamkaj. Našel sem pepel
smodke in z ozirom na svoje posebno pozna¬
vanje tobakovega pepela sem mogel izjaviti,
da je kadil indijsko smodko. Kakor ti je znano,
sem se pečal nekoliko s to stvarjo ter napisal

141

kratko razpravo o pepelu 140 različnih vrst
tobaka za pipe, smodke in cigarete. Potem ko
sem našel pepel, sem se oziral naokoli in kmalu
tudi našel ostanek smodke med mahovjem, ka¬
mor ga je bil vrgel. Bila je v resnici indijska
smodka, in sicer one vrste, kakor jih izdelujejo
v Rotterdamu."

,,In držalo za smodke?"

,,Opazil sem, da konec smodke ni bil v nje¬
govih ustih. Z ozirom na to je brez dvoma rabil
držalo. Smodkina špica je bila odrezana, ne od¬
griznjena, prerez pa ni bil gladek, in iz tega
sem sklepal, da mora imeti top, skrhan nož.

„Holmes“, sem rekel, „ti si razprostrl mrežo
okoli tega človeka, iz katere ne more uteči, in
rešil nedolžno človeško življenje, in sicer tako
gotovo kakor si prerezal vrvico, ki so mu jo
že dali okoli vrata. Dobro vidim, kam vse to
meri. Krivec je -- “

,,Mr. John Turner," je zaklical hotelski sluga,
odprl vrata naše sobe ter pripustil vanjo ne¬
kega obiskovalca.

Možak, ki je vstopil, je bil čudne postave,
ki je morala narediti na vsakogar vtis. Njegova
počasna, šepava hoja in sključene rame so ga
delale starega, in vendar so njegove stroge,
globoko začrtane, nagubane poteze pričale, da
sta bila telo kakor značaj nenavadno krepka.
Njegova razkuštrana brada, osiveli lasje in na¬
prej štrleče obrvi so delale njegovo zunanjost
častitljivo in mogočno, ustnice pa in robovi

142

nosnic so bili modrikasti. Na prvi pogled mi
je bilo jasno, da se je nahajal v objemu smrtne
in kronične bolezni.

„Prosim-, sedite na divan,“ je rekel Holmes
prijazno. „Ali ste prejeli moje pismo?"

„Da, oskrbnik mi ga je bil prinesel. Pisali
ste mi, da bi me radi tukaj videli, da bi pre¬
prečili vsak škandal."

„Mislil sem si, da bi ljudje govorili o tem,
ako bi jaz prišel k vam na dom."

„In> zakaj me želite videti?" Z obupom v
svojih utrujenih očeh je pogledal mojega to¬
variša, kakor da bi že bil zadobil odgovor na
svoje vprašanje.

,,Da,“ je rekel Holmes ter bolj odgovarjal
pogledu nego besedam. „Tako je. Meni je vse
znano o Mc Carthyju.“

Starec si je zakril obraz z rokami. ,,Bog po¬
magaj !“ je vzkliknil. ,,Vendar ne bi bil pri¬
pustil,- da bi se mladeniču kaj žalega zgodilo.
Dam vam svojo besedo, da bi bil izpregovoril.
ako bi mu pred porotniki slaba šla."

„Veseli me, da vas slišim tako govoriti," je
rekel Holmes resno.

„Jaz bi se bil že oglasil, ako se ne bi oziral
na svojo drago mi dekle. Srce bi ji počilo —
srce ji poči, ko izve, da so mene prijeli."

„Morda ne pride do tega," je rekel Holmes.
„Kaj ?!“

„Veste, nisem uradni policijski agent. Kolikor
vem, je bila ravno vaša hči, ki je želela, da bi

143

jaz prišel semkaj in jaz delujem v njenem
interesu. Na vsak način pa je treba mladega
Mc Carthyja razbremeniti."

„Ure mojega življenja so štete," je rekel stari
Turner. „Že več let imam diabetes. Moj zdrav¬
nik pravi, da je veliko vprašanje, ako bom sploh
še en mesec dni živel. Vseeno pa bi raje umrl
pod svojo lastno streho nego v ječi."

Holmes je vstal, stopil k mizi, se usedel s
peresom v roki in s papirjem pred seboj. „Po-
vejte nam golo resnico," je rekel. ,,Jaz pa za¬
pišem dejstva. Vi podpišete, Watson bo pa
priča. In potem lahko pokažem v največji sili
vaše priznanje, da rešim mladega Mc Carthyja.
Obljubljam vam pa, da ga ne bom rabil dru¬
gače kakor le v največji potrebi."

„Naj boj" je rekel starec. ,,Vprašanje je,
ako bom sploh živel do prihodnjega porotni-
škega zasedanja; radi tega mi je malo na tem
ležeče, vseeno pa bi rad Aliči prihranil ta uda¬
rec. Sedaj vam pa hočem celo zadevo pojasniti ;
za dejanje sem potreboval mnogo časa, za pri¬
povedovanje ga pa ne bom mnogo porabil.

„Vi niste poznali tega rajnkega Mc Carthyja.
Bil je zlodej v človeški podobi. To vam po¬
vem. Bog naj vas varuje krempljev takega
človeka kakor je bil on. Dvajset let me je
držal v svojih krempljih in on je uničil moje
življenje. Najprej vam pa povem, kako sem
prišel v njegovo oblast.

144

„Bilo je v prvih šestdesetih letih v zlatih po¬
ljanah. Takrat sem bil mlad fant, vročekrven
in brezskrben, pripravljen vsake stvari se lo¬
titi. Zašel sem v slabo tovarišijo, začel pijan-
čevati; ker s svojim claimom (zemljišče, kjer
more naseljenec slediti rudo) nisem imel sreče,
sem se podal v bush (divja goščava) ter postal
z eno besedo to, kar bi tukaj imenovali raz¬
bojnik. Šest nas je bilo in obiskali smo včasih
kako postajo, včasih pa ustavljali vozove, ki
so bili na potu v zlate poljane. Mene se je pri¬
jelo ime Black Jack of Ballarat (Črni Jaka iz
Balarata) in naše čete se tam v naselbinah še
vedno spominjajo pod imenom ballaratska
tolpa.

,,Nekega dne so peljali zlato iz Ballarata v
Melbourne; prežali smo na voz in ga napadli.
Spremljalo ga je šest vojakov, in ker je tudi
nas bilo šest, je bila stvar negotova, toda že
pri prvi salvi smo jih vrgli štiri iz sedel. Vse¬
eno po so bili tudi trije izmed nas ubiti, pre-
dno smo se polastili plena. Jaz sem že nastavil
svoj samokres vozniku na čelo, ki ni bil nikdo
drugi kot ravno ta Mc Carthy. Kolikokrat sem
že obžaloval, da ga nisem bil ustrelil; prizane¬
sel sem mu, akoravno sem videl njegove majhne
zlobne oči, ki so bile uprte vame, tako da se
še vedno spominjam vsake poteze njegovega
obraza. Posrečilo se nam je spraviti zlato na
varno: postali smo premožni ljudje in dospeli
na Angleško, ne da bi kdo kaj sumil. Tukaj

145

sem se ločil od svojih starih tovarišev ter skle¬
nil začeti mirno in pošteno življenje. Kupil sem
tole posestvo, ki je bilo slučajno ravno napro¬
daj, sklenil s svojim življenjem delati dobro in
popraviti način, ki sem si ž njim pridobil svoje
premoženje. Oženil sem se in akoravno mi je
žena že v mladih letih umrla, mi je vseeno
zapustila mojo drugo malo Alico. Se ko je bila
majhen otrok, se je zdelo, kakor da me njena
mičkena ročica vodi na pravo pot, kakor, me
dotlej še nič ni vodilo. Z eno besedo postal
sem čisto drug človek in sem po svojih naj¬
boljših močeh skušal popraviti preteklost. Vse
je šlo dobro, kar je naenkrat Mc Carthy po¬
ložil svojo roko name.

„5el sem nekoč v mesto radi neke investicije;
tamkaj sem ga srečal v Regent Streetu; na sebi
skoraj ni imel suknje, niti črevljev na nogah.

,Tukaj smo sedaj, Jack', pravi ter se me do¬
takne z roko, .ravno tako dobra bova s teboj,
kakor da bi bila tvoja. Veš, dva sva, jaz in moj
sin in ti naju lahko vzameš k sebi. Ako ne —■
ti povem, da je Angleška krasna, postavam po¬
korna dežela, v kateri se vedno nahaja policaj
tako blizu, da ga je mogoče takoj priklicati.'

„No, prišla sta dol k nam, vendar se jih nikoli
nisem mogel odkrižati, in živela sta brez vsake
najemščine na mojem najboljšem zemljišču.
Jaz nisem imel niti miru niti pokoja niti po¬
zabljenja; kamorkoli sem se obrnil, povsodi je
bil njegov pretkani, režeči se obraz za menoj.

Sherlock. T. io

146

Stvar je postala še hujša, ko je Aliče dorastla,
kajti kmalu je spoznal, da sem se jaz bolj bal,
da ne bi ona izvedela moje preteklosti, kakor
da je ne bi policija. Karkoli je hotel, je moral
imeti in najsi je bila zemlja ali denar, vse sem
mu dal brez vprašanja, dokler ni naposled za¬
hteval nekaj, česar mu nisem mogel dati. Za¬
hteval je Alico.

„Njegov sin je bil dorastel in ravno tako je
dorastla moje dekle, in ker je bilo znano, da
je bilo moje zdravje slabo, se mu je zdelo nekaj
imenitnega, da bi njegov sin podedoval celo
premoženje. Toda v tem oziru sem ostal trden.
Jaz nisem hotel, da bi se njegov prokleti rod
pomešal z mojim; s tem nečem reči, da sem
bil fantu nasproten, toda njegova kri se je pre¬
takala po njegovih žilah in to je bilo dovolj.
Ostal sem trden. Mc Carthy je grozil. Pozval
sem ga, da naj stori vse najhujše, kar le more.
Dogovorila sva se, da se snideva pri ribniku
ravno na sredi med najinima hišama, da se po¬
govoriva o vsej zadevi.

„Ko sem dospel dol, sem ga našel v pogovoru
z njegovim sinom; radi tega sem si prižgal
smodko in čakal za nekim drevesom, da bom
sam. Ko pa sem poslušal to njegovo govorjenje,
se me je lotila neznanska jeza. Silil je svojega
sina, da naj vzame mojo hči, in to s tako
majhnim spoštovanjem, kakor da bi bila kaka
vlačuga iz ulice. Blaznost se me je lotevala,
ako sem pomislil, da moram biti jaz in ono,

147

kar mi je bilo naj dražje na svetu, v oblasti
takega človeka. Ali ne bi mogel zdrobiti teh
okov? Moje ure so bile že štete in bil sem
radi tega obupen človek. Akoravno mi je bil
duh bister in telo precej čvrsto, sem vseeno
vedel, da je moja usoda zapečatena. Toda moj
spomin in moje dekle! Oboje bi lahko rešil,
samo ako bi mu mogel zapreti njegova hu¬
dobna usta. In to sem tudi storil, mr. Holmes.
In jaz bi še vdrugič to storil. Akoravno sem
močno grešil, je bilo moje življenje mučeniško
in pokoril sem se za svoje grehe. Toda da bi
bilo tudi moje dekle zapleteno v tiste mreže,
ki so mene držale ujetega, to pa je bilo več
nego sem mogel prenašati. Pobil sem ga na
tla brez najmanjšega kesanja, kakor da bi bil
nevarna, strupena žival. Njegov krik je pri¬
klical njegovega sina nazaj, vendar se mi je
že posrečilo dospeti do gozda, akoravno sem
bil primoran iti nazaj po plašč, ki sem ga na
begu izgubil. Tak je pravi popis vsega, kar se
je zgodilo, gospodje."

,,Veste, meni ne pristoja, da bi vas sodil," je
rekel Holmes, ko je starec podpisal napisano
priznanje. ,,Dal Bog, da ne bi bili nikoli iz¬
postavljeni taki izkušnjavi."

„Vendar to ne velja o meni, gospod. Kaj pa
nameravate storiti?"

,,Z ozirom na vaše zdravje ničesar. Vi ste
sami prepričani, da se boste morali kmalu za¬
govarjati pred višjim sodnikom nego je po-

148

rota. Vaše priznanje si bom shranil in ako bi
bil mladi Mc Carthy obsojen, potem šele bom
primoran poslužiti se ga. Ako pa ne bo, potem
ga živa duša ne bo nikoli videla in vaša skriv-
.nost bo pri nas popolnoma na varnem, pa bo¬
dite vi živi ali mrtvi.“

„Torej z Bogom!" je rekel starec svečano.
„In kadar boste vi ležali na smrtni postelji,
vam bo lažje pri srcu spričo zavesti, da ste dali
meni toliko potrebnega miru.“

Opotekajoč in trepetajoč po vsem svojem or¬
jaškem telesu je počasi odšel iz naše sobe.

„Bog nam daj svojo pomoč!" je rekel Hol¬
mes po dolgem molku. „Zakaj se igra usoda
tako neusmiljeno z ubogimi, slabimi črvi?"

James Mc Carthy je bil pred porotniki opro¬
ščen, in sicer na podlagi celega števila ugo¬
vorov, ki jih je sestavil Holmes in predložil
zagovorniku. Stari Turner je živel še sedem
mesecev po našem razgovoru; sedaj je že
mrtev; nadejati se pa smemo, da bosta sin
in hči srečno skupaj živela, ne da bi poznala
črni oblak, ki leži nad njuno preteklostjo.

SSSD

PETERO POMARANČNIH PEČEK.

Kadar se ozrem na svoje zapiske o Sherlock
Holmesovih slučajih med 1882. in 1890. letom,
jih najdem jako mnogo, ki so čudni in zani¬
mivi, tako da ni lahko določiti, katere bi izbral
in katere izpustil. Nekaj izmed njih je že po¬
tem časnikov prišlo v javnost, drugi pa zopet
niso nudili priložnosti za one posebne zmož¬
nosti, ki jih je moj prijatelj imel v tako veliki
meri in ki je naloga teh črtic, da jih opišejo.
Dalje so se tudi nekateri ustavljali njegovim
analitičnim zmožnostim ter bi bili kot povesti
zgolj začetki brez konca, drugi pa so bili
samo deloma razjasnjeni in njihovo pojašnje-
nje je temeljilo bolj na domnevah in dozde¬
vali nego na onih popolnoma logičnih dokazih,
ki so mu bili tolikanj ljubi. Med temi posled¬
njimi pa se nahaja slučaj, ki je bil v svojih
podrobnostih tako znamenit in v svojem koncu
tako presenetljiv, da me mika opisati ga na¬
vzlic temu, da so ž njim v zvezi okolnosti,
ki do sedaj še niso bile popolnoma pojašnjene
in najbrže tudi nikoli ne bodo.

150

Leto 1887. nam je prineslo dolgo vrsto bolj
ali manj zanimivih slučajev, ki sem si jih za¬
pisal. Med zaglavji teh dvanajstih mesecev
nahajam poročilo o paradolskem dogodku, o
amohrski družbi beračev, ki je imela razkošen
klub v spodnjem hramu neke trgovine s po¬
hištvom, o dejstvih, ki so bili v zvezi z izgubo
angleške ladje Sofija Anderson, o čudnih do¬
življajih Griče Patersonov na otoku Ufifa in
končno slučaj zastrupljenja v Camberwellu.
Gotovo je že znano, da je bilo v tem posled¬
njem Sherlocku Holmesu mogoče z navijanjem
umorjenčeve ure dokazati, da je bila ura šele
pred dvema urama navita in da je torej šel
umorjeni v tem času k počitku — sklepanje,
ki je bilo pri pojašnjevanju tega slučaja naj-
večje važnosti. Vse te si prihranim za po¬
znejšo dobo, vendar ne nudi nobeden izmed
njih tako čudovitih značilnih znakov kakor
čudna vrsta okoliščin, ki jih nameravam v
sledečem opisati.

Bilo je koncem meseca septembra in ekvinok¬
cijalni viharji so se pričeli z nenavadno silo.
Ves dan je tulil veter in dež je udarjal ob okna.
tako da smo bili celo v osrčju tega velikan¬
skega, od človeške roke ustvarjenega Lon¬
dona primorani povzdigniti svoj duh iznad
vsakdanjega teka življenja ter pripoznati, da
obstojajo one velike elementarne sile, ki tu¬
lijo proti človeštvu skozi omrežje civilizacije
podobno kakor divje zverine v kletkah. Proti

151

večeru je postal vihar silnejši in glasnejši in
veter je tulil in cvilil po dimniku kakor kak
otrok. Sherlock Holmes je sedel slabe volje
na eni strani kamina ter pregledoval svoje za¬
piske o zločinih, jaz pa sem se na drugi vglobil
v eno krasnih Clark Rusellovih pomorskih po¬
vesti, tako da se mi je naposled zdelo, da se
je tuljenje viharja zunaj združilo s povestjo
in da se je prasketanje dežja podaljšalo v za¬
tegnjeno šumenje morskih valov. Moja žena je
šla k svoji teti na obisk in tako sem za ne¬
koliko dni zopet stanoval v svojem starem
bivališču v Baker Streetu.

„Veš kaj", sem rekel ter pogledal svojega
tovariša, ,,tole pa je bil gotovo zvonec. Kdo
bi mogel danes zvečer priti semkaj ? Morda
kak tvoj prijatelj, ali ne?"

,,Razen tebe nimam nikogar," je odgovoril.
»Obiskovalcev pa nimam navade vzpodbujati."

»Torej kak klijent, kali?"

»V tem slučaju je stvar resna. Kaj drugega
ne bi moglo izvabiti človeka z doma ob takem
vremenu in ob taki uri. Zdi se mi pa, da je kaka
znanka naše gospodinje."

Vendar Sherlock Holmes ni imel prav, kajti
kmalu nato je bilo čuti na hodniku korake in
trkanje na vratih. Iztegnil je svojo dolgo roko,
da bi odmaknil svetiljko od sebe in proti praz¬
nemu stolu, ki ga je bil namenil za novo-
došleca. »Naprej!“ je rekel.

152

Človek, ki je vstopil, je bil mlad, po zunanjo¬
sti bi mu prisodil kakih dvaindvajset let, čedne
postave in obleke, v njegovem obnašanju pa je
bilo opaziti neko finost in delikatnost. Dežnik,
ki ga je držal v roki in s katerega je vse teklo,
in njegov dolgi svetli nepremočni plašč sta
pričala o slabem vremenu, ki je vladalo zunaj.
Plašno se je oziral okoli sebe in pri svitu sve-
tiljke sem opazil, da je bil njegov obraz bled <
in njegove oči prestrašene kakor pri človeku,
ki ga teže velike skrbi.

„Prositi vas moram oproščenja," je rekel in
nataknil svoj nanosnik. „Upam, da ne boste
rekli, da sem se vsilil. Bojim se pa, da sem
prinesel nekoliko sledov viharja in dežja v
vašo snažno sobo."

,,Dajte mi svoj plašč in dežnik,“ je rekel
Holmes. „Obesim jih na kljuko sem-le in
kmalu bosta zopet suha. Kakor vidim, pri¬
hajate iz jugozapada.“

„Da, iz Horshama."

„Ona mešanica ilovice in krede, ki jo vidim
na kapicah vaših črevljev, je povsem značilna.“

„Prišel sem vas za svet vprašat."

„Tega je lahko dobiti."

„In iskat pomoči."

„To pa ni vedno tako lahko."

„Slišal sem o vas, mr. Holmes. Slišal sem
od majorja Prendergasta, ki ste ga rešili v
škandalu tankervilskega kluba."

153

„Da, se spominjam. Obdolžili so ga po kri¬
vem, da je pri kvartah goljufal."

„Dejal mi je, da znate vi vsako stvar raz¬
rešiti."

„Nekoliko preveč je trdil."

„Da niste nikoli premagani."

»Štirikrat sem bil premagan — trikrat od
moških in enkrat od ženske."

»Toda kaj pa je to v primeri s številom
vaših uspehov?"

»Resnica je, da sem vobče imel uspeh."

»Morda ga boste tudi z menoj imeli."

»Prosim vas, da primaknete svoj stol bliže
k ognju ter mi izkažete prijaznost, da mi po¬
veste nekoliko podrobnosti svojega slučaja."

»Moj slučaj ni tako navaden."

»Nobeden izmed vseh onih slučajev, ki jih
ljudje predlože meni, ni navaden. Jaz sem
vedno zadnje prizivno sodišče."

»In vendar vas vprašam, gospod, ali ste
tekom vsega svojega življenja čuli o bolj skriv¬
nostni in nerazložni vrsti dogodkov nego so
oni, ki so se prigodili v moji rodbini."

»Navdajate me z zanimanjem," je rekel Hol¬
mes. »Prosim vas, povejte nam vsa bistvena
dejstva od početka; nato vas bom pa še jaz
izpraševal o onih podrobnostih, ki se mi zde
najbolj važne."

Mladenič je primaknil svoj stol bliže h ka¬
minu ter iztegnil svoje mokre noge proti ognju.

154

„Moje ime", je začel, ,,je John Openshavv,
vendar imajo moje razmere le malo opraviti
s to strašno stvarjo, kolikor jo morem jaz raz¬
umeti. Neka dedna zadeva je, radi tega moram
seči nekoliko dalje nazaj, da vam podam pri¬
merno sliko vseh okoliščin.

„Vedeti morate, da je imel moj stari oče dva
sina ■— mojega strica Elijo in mojega očeta
Jožefa. Moj oče je imel majhno tovarno v Co-
ventryju, ki jo je za časa iznajdbe bicikljev
še povečal. Bil je lastnik patenta Openshawo-
vih nezlomljivih obročev in kupčija mu je šla
tako dobro, da je mogel tovarno prodati ter
si ustanoviti lepo življenje.

„Moj stric Elija se je še v mladih letih izselil
v Ameriko ter postal naseljenec v Floridi, kjer
mu je prav dobro šlo, kakor se je poročalo.
Ob času državljanske vojske se^je bojeval v
Jacksonovi armadi, pozneje pod Hoodom, pod
katerim se je povzdignil do polkovnika. Ko je
Lee- odložili svoje orožje, se je stric vrnil na
svojo naselbino, kjer je ostal kake tri ali štiri
leta. Leta 1869 ali 1870 pa se je vrnil nazaj
v Evropo ter kupil majhno posestvo v Sussexu
blizu Horshama. Tam v Združenih državah
si je pridobil precejšnjo premoženje, vzrok
njegove vrnitve pa je bil ta, ker je bil nasprot¬
nik črncev in republikanske politike, ki jim je
dala svobodo. Čuden človek je bil, silovit in
nagle jeze; ostudno je proklinjal, kadar je bil
jezen, sicer pa je bil vedno sam zase. Dvomim,

155

ako je tekom vseh let, ko je živel v Horshamu,
kdaj stopil v mesto. Imel je vrt in nekoliko
polja okoli svoje hiše in tamkaj je vedno živel,
akoravno včasih vse tedne dolgo ni zapustil
svoje sobe. Pil je mnogo brandyja in močno
kadil, vendar ni maral nobene družbe in nobe¬
nega prijatelja, niti svojega lastnega brata.

„Izpočetka se ni zmenil zame, ko pa sem
postal kakih dvanajst let star, je postal zelo
pozoren name. To je bilo leta 1878., potem ko
je bival že kakih osem ali devet let na An¬
gleškem. Zaprosil je mojega očeta, da bi do¬
volil, da bi jaz pri njem prebival, in bil je
vedno jako prijazen z menoj. Kadar je bil
trezen, je igral z menoj damo in druge igre
ter me naredil svojim zastopnikom napram
poslom kakor tudi napram trgovcem, tako da
sem bil v starosti šestnajstih let popolnoma
gospodar v hiši. Imel sem vse ključe, sem lahko
šel, kamor se mi je ljubilo, delal, kar sem
hotel, samo da ga nisem motil v njegovi sa¬
moti. Le eno izjemo je naredil: v podstrešju je
imel neko sobo, nekako shrambo, ki je bila
vedno zaklenjena in v katero ni dovolil stopiti
niti meni niti komu drugemu. V svoji deški
radovednosti sem večkrat kukal skoz ključav¬
nico, vendar nisem mogel videti drugega, ka¬
kor nekaj kovčegov in zvežnjev, kakor se jih
sploh spravlja na take prostore.

„Nekega dne — bilo je v marcu 1 . 1883. -—
je ležalo na mizi pred polkovnikovim krožni-

156

kom pismo z inozemsko znamko. Ni bila na¬
vada, da bi prejemal pisma, kajti svoje račune
je plačeval z gotovim denarjem, prijateljev pa
tudi ni imel. ,Iz Indije!' je rekel, ko ga je vzel
v roke, ,poštni pečat iz Pondicherryja! Kaj
more to biti?' Hitro ga je odprl, iz pisma pa
je padlo petero majhnih sesušenih pomaranč¬
nih peček, ki so se strkljale na krožnik. Jaz sem
se začel smejati; ko pa sem njega pogledal,
mi je prešel vsak smeh. Ustnice so se mu po¬
vesile, oči so bile izbuljene, obraz smrtno bled;
srepo in nemo je zrl na pismo pred seboj.
,K. K. K.‘, je zakričal, zatem pa: ,Moj Bog,
moji grehi so me prehiteli!'

„Kaj pa je, stric?' sem zavpil.

„Smrt,‘ je rekel; nato je vstal ter odšel v
svojo sobo, jaz pa sem trepetal od groze po
celem telesu. Vzel sem zavitek in opazil, da
je bila na, notranji strani ravno nad gumastim
robom z rdečim črnilom napisana črka K tri¬
krat zaporedoma. Razen onih petero peček ni
bilo nič drugega v njem. Kaj je mogel biti
vzrok tega njegovega nepopisnega strahu?
Odšel sem od mize in ko sem šel po stopnicah
navzgor, mi je prišel naproti z nekim zarjave¬
lim ključem v eni roki, ki je moral biti ključ
do one podstrešne sobe, v drugi pa majhno bro¬
nasto skrinjico, podobno skrinjici za denar.

„Store naj, karkoli se jim ljubi; jaz jim že
pokažem,‘j e rekel ter zaklel. , Pove j Mary, da

157

zakuri danes v moji sobi, obenem pa pošlji po
Fordhama, Horshamskega odvetnika/

„Storil sem, kakor mi je bilo naročeno in ko
je odvetnik prišel, so me pozvali, da naj stopim
gori v sobo. Ogenj je svetlo gorel, v omrežju
pa se je nahajala cela množina črnega, puha¬
stega pepela podobnega pepelu sežganega pa¬
pirja, bronasta skrinjica pa je stala poleg ka¬
mina odprta in prazna. Ko sem se ozrl na
skrinjico, sem opazil, da so bile tudi na po¬
krovu napisane tri črke K, kakor sem jih videl
zjutraj na pisemskem ovitku.

„Moja želja je, John/ je rekel moj stric, ,da
si priča moje oporoke. Jaz zapuščam svoje
posestvo svojemu bratu, tvojemu očetu, po
katerem ga brez dvoma nekdaj ti podeduješ.
Ako ga moreš uživati v miru, dobro ! Ako pa
spoznaš, da ne moreš, potem se ravnaj po
mojem nasvetu, fant moj, tel ga zapusti svo r
jemu največjemu sovražniku. Zelo mi je žal,
da ti dam tako dvorezno stvar, vendar ne
morem reči, kako se stvari zasučejo. Bodi tako
prijazen ter podpiši listino, kjer ti pokaže mr.
Fordham/

„Podpisal sem listino, kakor mi je bilo po¬
vedano in odvetnik jo je zatem vzel s seboj.
Lahko si mislite, da je naredil ta čudni do¬
godek najglobokejši vtisk name; preudarjal
m razmišljal sem o njem na vse strani, ne da
bi si ga mogel raztolmačiti. Navzlic vsemu pa

158

se nisem mogel otresti nekega nejasnega ču¬
stva groze, ki ga je zapustil v meni, akoravno
se je moje vznemirjenje poleglo, ko je zopet
minulo več tednov in se ni ničesar zgodilo, kar
bi motilo naše navadno življenje. Vseeno pa
'sem opazil pri svojem stricu neko izpremembo.
Pil je več kakor ponavadi in je še manj maral
za kakršnokoli družbo. Večino časa je prebil
v svoji sobi, ki jo je zaklenil od znotraj, včasih
pa je kakor blazen od pijače planil iz hiše, tekal
po vrtu z revolverjem v roki in vpil, da se ne
boji nobenega človeka in da se ne da niti od
hudiča niti od biriča zapreti kakor ovca v stajo.
Ko pa so taki napadi minuli, je hrupno planil
zopet v hišo, zaklenil in zapahnil vrata za seboj
kakor človek, ki se ne more več ustavljati
grozi, ki tare njegovo dušo. Opazil sem, da
se mu je v takih tudi mrzlih dnevih obraz
svetil od potu, kakor da bi ga bil ravnokar
vzel iz vode.

„No, da stvar končam, mr. Holmes, in ne zlo¬
rabljam vaše potrpežljivosti, prišla je noč, ko
je naredil v svoji pijanosti zopet podoben iz¬
pad iz hiše, s katerega se ni več vrnil. Ko smo
ga šli iskat, smo ga našli z navzdol obrnjenim
obrazom v mali zelenkasti luži, ki se je na¬
hajala ob vznožju vrta. Na njem ni bilo no¬
benega znaka kakega nasilja in ker je bila
voda samo dva črevlja globoka, je sodnijska
komisija z ozirom na njegovo ekscentrično
vedenja izjavila, da je samega sebe usmrtil.

159

Jaz pa, ki sem vedel, kako zelo se je že same
misli na smrt bal, sem se dal le s težavo pre^
pričati, da se mu je zmešalo. Vsa stvar pa je
bila seveda kmalu pozabljena, in moj oče je
podedoval posestva in kakih štirinajsttisoč
funtov, ki jih je imel naloženih v banki."

„En trenutek," mu je segel Holmes v besedo.
„Vaša povest je, to vidim že naprej, ena naj¬
bolj zanimih, kar sem jih kdaj slišal. Povejte
mi, kdaj je dobil vaš stric ono pismo in kdaj
je izvršil dozdevni samomor?"

„Pismo je prišlo dne io. marca 1. 1883. Nje¬
gova smrt pa se je zgodila sedem tednov po¬
zneje v noči drugega maja."

,,Hvala vam. Prosim, nadaljujte."

„Ko je moj oče prevzel posestvo, je dal na
mojo prošnjo natančno preiskati podstrešno
sobo, ki je bila vedno zaprta. Našli smo sicer
bronasto skrinjico, a bila je prazna. Na notranji
strani pokrova je bil prilepljen listek, ki so
na njem bile napisane tri črke: K. K. K., pod
njimi pa: ,Pisma, zapiski, pobotnice in zapis¬
nik/ Taka je bila po naši sodbi bržkone vse¬
bina papirjev, ki jih je polkovnik Openshaw
uničil. Sicer pa ni bilo nič važnega v tej pod¬
strešni sobi, le množina raztresenih papirjev
in zapisnikov, ki so se nanašali na življenje
niojega strica v Ameriki. Nekateri so se nana¬
šali na vojskini čas ter pričali, da se je vrlo
obnašal in si pridobil glas hrabrega vojaka.

160

Drugi so se nanašali na čas rekonstrukcije
južnih držav, in sicer večinoma na politiko; iz
njih se spozna, da se je močno zavzemal za
opozicijo proti tistim političnim pustolovcem,
ki jih je pošiljal sever v južne kraje.

„Veste, bilo je v začetku leta 1884, ko je
prišel moj oče dol na posestvo v Horshamu in
tja do leta 1885 je šlo vse dobro. Ko sva sedela
z očetom četrtega dne po novem letu pri zaj¬
trku, sem ga naenkrat slišal glasno vzklikniti.
Ozrši se sem opazil, da je držal v eni roki
pravkar odprt pisemski zavitek, na dlani druge
pa petero sesušenih pomarančnih peček. Doslej
se je vedno smejal mojim bajkam o polkov¬
niku, kakor je nazival vse, kar sem mu bil po¬
vedal, sedaj pa je bil ves osupnjen in pre¬
strašen, ko se je isto njemu samemu prigodilo.

„Kaj vendar to pomeni, John?' je zajecljal.

„Meni je kar srce zastajalo. ,Notri so gotovo
tri črke K. K. K.,‘ sem rekel.

„Pogledal je v zavitek. ,Tako je,‘ je zavpil.
,Prav te črke so tukaj. Kaj pa je napisano nad
njimi ?'

„Denite pisma na solnčno uro,' sem čital
preko njegove rame.

„Kakšna pisma? Kakšno solnčno uro?' je
vprašal.

„Na solnčno uro na vrtu. Druge ni,' sem
rekel. ,Pisma pa morajo biti tista, ki jih je bil
stric uničil.'

161

„Pah!‘ je rekel ter se malo ojunačil. ,Tukaj
živimo v civilizirani deželi in nimamo časa za
take neumnosti. Odkod pa prihaja ta stvar?*

„Iz Dundee-ja,‘ sem odgovoril ter pogledal
na poštni pečat.

,,To mora biti nekaka neslana šala,* je rekel.
,Kaj imam jaz opraviti s solnčnimi urami in pa¬
pirji? Na take bedastoče se ne morem ozirati.*

„Jaz bi pa-, celo stvar policiji naznanil,* sem
rekel.

,,Da se ti bodo smejali zbok tvoje bojazlji¬
vosti. Ne, kaj takega prav gotovo ne storim.*

„Potem pa meni dovoli.*

„Ne, prepovedujem ti, kajti jaz nočem, da
bi se sploh kaj govorilo o taki bedastoči.*

„Zaman sem se prerekal ž njim, kajti bil je
silno trdoglav človek. Moje srce je bilo polno
raznih slutenj.

„Tretji dan po prihodu tega pisma se je
podal oče k staremu svojemu prijatelju majorju
Freebodyju na obisk, ki je poveljnik ene izmed
trdnjavic na Portsdown Hillu. Bil sem prav
vesel, da je šel tja, kajti zdelo se mi je, da je v
manjši nevarnosti, če ga ni bilo doma. V tem
oziru sem se pa hudo motil. Drugi dan po nje¬
govem odhodu sem prejel od majorja brzo¬
javko, v kateri me prosi, da bi nemudoma prišel
k njemu. Moj oče je padel v eno izmed mnogo¬
številnih tam okoli se nahajajočih globokih

Sherlock, T. n

162

jam, kjer kopljejo kredo, in si tako močno po¬
škodoval glavo, da leži v nezavesti. Pohitel
sem tja, a umrl je, ne da bi se zopet zavedel.
Izvedel sem, da se je vračal iz Farehama v
mraku in ker ni poznal okolice in jama ni bila
ograjena, je sodna preiskava razsodila, da se je
po naključju ponesrečil. Daši sem skrbno pre¬
iskal vsako dejstvo, ki je bilo v zvezi z njegovo
smrtjo, se mi vseeno ni posrečilo, odkriti ni¬
česar, kar bi kazalo na umor. Nobenega znaka
kakega nasilstva ni bilo videti, nobenih stopinj,
nobenega ropa, in nikdo ni videl kakega tujega
človeka. In vendar mi ni treba praviti, da se
navzlic temu nisem pomiril in da sem bil do¬
cela prepričan, da je postal žrtev neke zlobne
zarote.

„Na ta čudni način sem prišel do svoje ded-
ščine. Vprašali me bodete, zakaj je nisem pro¬
dal? Odgovarjam vam, da sem bil dodobra pre¬
pričan, da so vse te neprilike izvirale od nekega
dogodka v življenju mojega strica in da bi bila
nevarnost povsod enako velika.

„Bilo je X v X januarju 1 . 1885., ko je moj
ubogi oče našel svojo smrt, in od tedaj sta
minuli dve leti in osem mesecev. Ves ta Čas
sem srečno živel v Horshamu in že me je za¬
čela navdajati nada, da se je to prekletstvo
odvrnilo od družine in se končalo s posled¬
njim rodom. Pa prekmalu sem se začel veseliti;
včeraj zjutraj me je namreč zadel udarec na
prav isti način kakor mojega očeta.“

163

Mladenič je vzel iz telovnika zmečkan pi¬
semski zavoj, se obrnil proti mizi in stresel iz
njega petero majhnih usušenih pomarančnih
peček.

,,Tole je tisti zavoj," je nadaljeval. „Poštni
pečat je London, vzhodni del. V zavoju je na¬
pisano ravno tisto kakor v pismu, ki ga je
prejel moj oče, dalje tri črke K. K. K. in na¬
ročilo: ,Položite papirje na solnčno uro/ “

„In kaj ste vi storili nato?" je vprašal Hol¬
mes.

„Ničesar.“

»Ničesar ?“

,,Da vam povem resnico", in zakril si je
obraz s svojimi belimi, drobnimi rokami, „bil
sem popolnoma obupan. Bilo mi je kakor
ubogim kuncem, kadar se kača plazi proti
njim. Meni se dozdeva, da sem v oblasti ne¬
kega nepremagljivega, neizprosnega zla, ki
proti njemu ne pomaga nobena previdnost in
nobena varnostna odredba."

„Le tiho, tiho!" je zaklical Sherlock Hol¬
mes, „ravnati morate, sicer ste izgubljeni.
Samo eneržija vas more rešiti. Sedaj ni čas
obupavati."

„Bil sem tudi na policiji."

„No?“

„Pa so se smejali moji povesti. Prepričan
sem, da je nadzornik mnenja, da so ta pisma
le šala, da je bila smrt mojih sorodnikov zgolj

164

naključje, prav kot je dognala sodna preiskava,
in da je ne gre spravljati v zvezo s temi sva¬
rilnimi pozivi.“

Holmes je vzdignil roke kvišku. ,,Neverjetna
trapavost!“ je zavpil.

„Navzlic temu pa so mi dovolili enega straž¬
nika, da ostane pri meni v hiši."

„Ali je prišel sedajle z vami?“

„Ne. Njegova naloga je, ostati doma v hiši."

Zopet je Holmes vrgel svoje roke kvišku.

„Zakaj pa ste prišli k meni?" je rekel. „In
pred vsem, zakaj pa niste takoj prišli k meni ?"

,,Nisem vedel za vas. Sele danes sem govoril
z majorjem Prendergastom o svoji nesreči in
ta mi je nasvetoval obrniti se do vas."

„Sedaj je pravzaprav že dva dni, odkar ste
prejeli pismo. Drugih dokazov nimate, kajne¬
da, kakor samo te, ki ste jih položili pred nas
— nobene podrobnosti, ki bi nam mogla po¬
magati?"

„Eno stvar imam pač še tukaj," je rekel John
Openshaw. Segel je v žep svoje suknje in pri¬
nesel iz njega kos obledelega modrega papirja,
ki ga je položil na mizo. „Spominjam se ne¬
koliko", je rekel, „da sem videl tisti dan, ko je
stric sežgal papirje, da so bili majhni, nezgoreli
robovi teh papirjev, ki so ostali med pepelom,
vsi docela take barve. Samo tale edini papir
sem našel v njegovi sobi na tleh, in meni se
zdi, da mu je ta papir iz roke padel in tako
utekel ognju. Razen omenjanja pomarančnih

165

peček ne vem, da bi nam mogel dosti pomagati.
Po mojih mislih je to stran iz nekega zaseb¬
nega dnevnika. Pisava pa je stričeva."

Holmes je primaknil svetilnico in ogledala
sva si papir, ki mu je bilo po strganem robu
poznati, da je bil iztrgan iz neke knjige. Zgoraj
je bilo napisano: Marec 1869., spodaj pa so bile
naslednje zagonetne opazke:

„4. Hudson prišel. Isti stari program.

„7. Poslal pečke Mc Canleyju, Paramore, in
Johnu Swainu iz St. Augustine.

„9. Mc Canley odšel.

„10. John Swain odšel.

„12. Obiskali Paramore. Vse v redu."

„Hvala vam!“ je rekel Holmes, zganil papir
ter ga podal našemu obiskovalcu nazaj. ,,Sedaj
pa ne smete na noben način izgubiti niti tre¬
nutka več. Niti toliko časa ne moremo porabiti,
<la bi se pomenili o vsem tem, kar ste nam
povedali. Nemudoma morate domov in delati."

„Kaj pa naj storim?"

„Samo eno je, kar se da storiti. In to se mora
nemudoma zgoditi. Položiti morate ta kos pa¬
pirja, ki ste ga nam pokazali, v tisto bronasto
skrinjico, o kateri ste nam pravili. Dalje morate
vanjo položiti tudi pismo, ki v njem poveste,
da je vse ostale papirje stric sežgal, in da je
ta edini, ki ga še imate. Zagotoviti pa jih mo¬
rate s takimi besedami, da bodo o tem pre¬
pričani. Zatem pa položite skrinjico na solnčno
ur o, kakor je označeno. Ali me razumete?"

166

„Popolnoma.“

„Za sedaj ne mislite na maščevanje ali kaj
podobnega. Po moji sodbi utegnemo morda
to doseči s pomočjo postave. A mi moramo
.svoje mreže šele splesti, medtem ko jih imajo
oni že gotove. Pred vsem je treba odstraniti
nevarnost, ki vam preti. Potem pa je treba
celo skrivnost razkriti in kaznovati krivce."

„Hvala vam," je rekel mladenič, vstal in si
oblekel površnik. „Z novim življenjem in upa¬
njem ste me navdali. Storim vse natanko tako,
kakor ste mi nasvetovali."

„Niti trenutka ne izgubljajte. Pred vsem pa
pazite med tem na samega sebe, kajti po mojih
mislih ni nobenega dvoma, da vam preti prav
resnična nevarnost. Kako se vračate domov?"

„Z vlakom iz postaje Waterloo.“

„Devet še ni. Ulice bodo še živahne, radi
tega se nadejam, da boste varni. Navzlic temu
pa se ne morete dovolj varovati."

„Oborožen sem."

„To je dobro. Jutri pa se podam na delo za
vaš slučaj."

„Ali pridete v Horsham?"

»Ne, vaša skrivnost se nahaja v Londonu.
Tukaj jo poiščem."

„Potem se čez eden ali dva dni oglasim pri
vas ter vam prinesem sporočilo glede skrinjice
in papirjev. V vsem se bom ravnal po vašem
nasvetu."

167

Podal je nama roko ter se poslovil. Še vedno
je zunaj tulil vihar in dež je prasketal in udar¬
jal ob okna. Vsa ta čudna, divja zgodba se mi
je zdela, kakor da prihaja iz osrčja blazno-
divjih elementov — vržena med nas kakor po¬
morske alge v viharju — da jo sedaj zopet še
enkrat objamejo.

Sherlock Holmes je sedel nekoliko časa molče
na svojem mestu; glavo je imel povešeno, oči
pa je upiral v rdeči žar ognja. Nato si je pri¬
žgal pipo, naslonil na stolu nazaj ter motril
modre kolobarje dima, ki so lovili drug dru¬
gega proti stropu.

„Veš, Watson“, je izpregovoril naposled,
med vsemi našimi slučaji ni bilo niti enega,
ki bi bil bolj fantastičen nego je ta.“

,,Izvzemši morda tistega v Znamenju Štirih."

»No, da. Izvzemši morda tega. In vendar se
mi dozdeva, da se giblje ta John Openshaw
med večjimi nevarnostmi nego se je Sholto."

»Ali si si že ustvaril kakor sodbo," sem ga
vprašal; „kakšne bi utegnile biti te nevar¬
nosti ?“

»Nobenega dvoma ni glede njihove narave,"
je odgovoril.

»No, in kakšne so? Kdo je to: K. K. K., in
zakaj zasledujejo to nesrečno rodbino?"

Sherlock Holmes je zaprl oči, položil ko¬
molce na stolovo naslanjalo ter sklenil konce
svojih prstov. „Idealni mislec", je rekel, „bi

168

potem, ko so mu pokazali en sam slučaj v vseh
ozirih, sklepal iz njega ne samo celo vrsto do¬
godkov, ki so ga povzročili, marveč tudi vse
posledice, ki bi utegnile slediti iz njega. Kakor
je mogel Cuvier pravilno popisati celo žival po
opazovanju ene same kosti, prav tako more
tudi opazovalec, ki je popolnoma spoznal en
člen v kaki vrsti dogodkov, natanko popisati
vse ostale, prejšnje in poznejše dogodke. Mi še
nismo doumeli posledic, ki jih more samo raz¬
um dognati. Doma v sobi je mogoče razrešiti
probleme, ki so se doslej ustavljali vsem, ki
so jih hoteli razrešiti s pomočjo svojih čutov.
Da se pa more doseči naj višja stopinja te umet¬
nosti, je potrebno, da more mislec uporabiti
vsa dejstva, ki so prišla do njegove vednosti;
v ta namen pa je treba, kakor moraš sam
vedeti, znanja, ki ga je celo v naših dnevih
proste vzgoje in enciklopedij redko najti. Ni
pa nemogoče, da ne bi kak človek imel vsega
tistega znanja, ki ga utegne potrebovati za
svoje delo, in to sem skušal zadobiti pri samem
sebi. Če se prav spominjam, si v prvih dneh
najinega prijateljstva pri neki priložnosti zelo
natančno definiral moje zmožnosti.

„Da,“ sem mu odgovoril in se nasmejal.
„Čudna Mstina je bila to. Modroslovje, zvezdo-
znanstvo in politika, vse to je bilo označeno z
ničlo. Rastlinstvo izpremenljivo.zemljeznanstvo
temeljito, kar se tiče blata iz kateregakoli kraja
petdeset milj daleč od Londona, kemija pre-

169

napeta, anatomija nesistematična, senzacio¬
nalna književnost in kriminalistika nedosežna,
ravnotako kot igralec na gosli, borilec, sabljač,
odvetnik in zastrupljevalec samega sebe s ko¬
kainom in tobakom. To so bile, mislim, glavne
točke moje analize.“

Holmes se je pri zadnji postavki nasmejal.
„Veš“, je rekel, „jaz trdim sedaj kakor sem
trdil že tedaj, da si mora človek založiti svoje
majhne možganske prostore z vsem onim, kar
utegne potrebovati, vse ostalo pa: naj vtakne
v shrambo svoje knjižnjice, kjer lahko dobi vse,
kar potrebuje. Za tak slučaj, kakor je današnji,
moramo na vsak način pregledati vse svoje
pripomočke. Bodi tako prijazen ter mi podaj
zvezek ameriške enciklopedije s črko K, ki je
na polici poleg tebe. Hvala! Sedaj si pa oglejmo
celo situacijo ter poglejmo, kaj moremo skle¬
pati iz nje. Pred vsem smemo začeti s prav
gotovim dejstvom, da je imel polkovnik Open-
shaw gotovo prav tehtne vzroke, da je zapustil
Ameriko. Možje njegove starosti ne izpremene
vseh svojih navad ter ne zamenjajo prosto¬
voljno krasnega floridskega podnebja s samot¬
nim življenjem v kakem angleškem mestu na
deželi. Njegova neznanska ljubezen do samote
na Angleškem vzbuja misel, da se je bal ne¬
koga ali nečesa, tako da si smemo misliti, da
ga je strah pred nekom ali neko stvarjo pre¬
gnal iz Amerike. O tem, česa se je bal, moremo
samo sklepati z vpoštevanjem teh strašnih

pisem, ki jih je prejel on in njegovi nasledniki.
Ali si si zapomnil poštne pečate teh pisem?"

„Prvo je bilo iz Pondicherryja, drugo iz
Dundeeja in tretje iz Londona."

•„Iz vzhodnega Londona. In kaj sklepaš iz
tega ?“

,,To so sami obmorski kraji. Pisec je oči-
vidno moral bivati na ladji."

„Izvrstno. Eno oporišče že imamo. Nobenega
dvoma ni, da je verjetno — in sicer prav močno
verjetno in mogoče — da je pisec bival na neki
ladji. Sedaj si pa oglejmo neko drugo točko.
V slučaju pisma iz Pondicherryja' je preteklo
sedem tednov med grožnjo in njeno izvršitvijo,
v onem iz Dundeeja pa samo trije ali štirje
dnevi. Ali vzbuja to kako misel?"

„Večja razdalja je."

„Pa tudi pismo je moralo prepotovati večjo
razdaljo."

„Drugega ne povzamem iz tega."

„Sklepati se mora, da je ladja, ki se na nji
vozi ta človek ali vozijo ti ljudje, jadrnica. Ka¬
kor vse kaže, so vedno poslali svoj čudni opo¬
min naprej, predno so oni odrinili dalje. Gotovo
spoznaš, kako hitro je dejanje sledilo pismu,
ki je prišlo iz Dundeeja. Ako bi bili dospeli
iz Pondicherryja s parnikom, bi bili dospeli
skoro enako hitro kakor njihovo pismo. Mi¬
nulo pa je sedem tednov. Po mojih mislih znači

171

doba teh sedmero tednov razliko med hitro¬
stjo poštnega parnika, ki ga je pripeljal, in
hitrostjo jadrnice, ki se je ž njo pripeljal
pisec.

»Mogoče je."

„3e več kot mogoče. Verjetno je. Sedaj go¬
tovo spoznaš velikansko nujnost tega novega
slučaja in zakaj da sem tako nujno pozival
mladega Openshawa, naj se čuva. Udarec je
vedno padel koncem tistega časa, ki je bil po¬
treben za pot preko razdalje. To pismo pa pri¬
haja iz Londona, in zbok tega ne smemo ra¬
čunati z daljšim odlašanjem."

,,Dobri Bog!" sem vzkliknil. „Kaj more ven¬
dar to neusmiljeno zasledovanje pomeniti?"

»Papirji, ki jih je imel Openshaw, so oči-
vidno velike važnosti za to osebo ali te osebe
z jadrnice. Po mojih mislih se samoposebi raz¬
ume, da jih mora biti več nego eden. En sam
človek ne bi mogel izvršiti dveh umorov na
tak način, da bi celo koronerjevo preiskavo
prekanil. Ti ljudje hočejo imeti svoje papirje,
pa naj jih ima kdorkoli hoče. Na ta način, vidiš,
te tri črke K. K. K. niso več začetne črke enega
samega človeka, marveč znak cele družbe."

„Pa kakšne družbe?"

„Ali nisi nikoli slišal" — je rekel Sherlock
Holmes, se sklonil naprej in ponižal svoj glas
— „o Ku Klux Klanih?"

172

„Nikoli.“

Holmes je začel prelistovati knjigo. „Evo
ga,“ je rekel kmalu zatem. ,Ku Klux Klan/
Ime, ki izvira od fantastične podobnosti glasu,
kakor ga povzroči napenjanje petelina pri
puški. To strahovito skrivno družbo so ustano¬
vili v južnih državah bivši konfederatski vo¬
jaki po državljanski vojski, in kmalu so se
ustanovile podružnice po vseh krajih zlasti pa
v državah: Tennessee, Louisiana, obe Karolini,
Georgia in Florida. Svojo moč je uporabljala
v politične namene, posebno za teroriziranje
zamorskih volivcev in morjenje ali izganjanje
tistih, ki so bili nasprotniki njenih nazorov.
Predno so zločin izvršili, so poslali zaznamo-
vancu opomin v kaki fantastični, vendar splo¬
šno spoznavam obliki — n. pr. v nekaterih kra¬
jih v obliki hrastovega lista, v drugih zopet
pečke melon ali pomaranč. Po prejemu tega
svarila se je žrtev ali s prisego odrekla svojim
prejšnjim načelom, ali pa je .morala iz dežele
pobegniti. Ako je hotela pogumno vztrajati na
svojem mestu, jo je zadela gotova smrt, in sicer
navadno v kaki čudni, ne predvideni obliki. Or¬
ganizacija te družbe je bila tako popolna in
njeno delovanje tako sistematično, da skoraj
niti eden slučaj ni znan, kjer bi žrtev nekazno¬
vana vztrajala na svojem mestu, ali kjer bi
mogli najti prave zločince. Ta družba je vzlic
vsem naporom vlade Združenih držav in bolj¬
ših slojev južnih krajev več let prav močno

m

procvitala. Naposled pa je leta 1869. kar naen¬
krat popolnoma propadla, dasi se je od tedaj
včasih sporadično zopet prikazala.“

„Opazil boš,“ je dejal Holmes in odložil
knjigo, „da se je nenadni razpad te družbe
zgodil ravno takrat, ko je ta Openshaw s svo¬
jimi papirji izginil iz Amerike. Ta okolnost je
bila morda celo vzrok njenega razpada. Zbok
tega se ne moremo čuditi, da zasleduje to dru¬
žino nekoliko neizprosnih duhov. Zelo mogoče
je, da se tiče ta' zapisnik in dnevnik prvih mož
na Jugu in da jih je mnogo, ki toliko časa ne
morejo mirno zaspati, dokler jih ne dobe na¬
zaj."

„Torej je list, ki smo ga videli —“

,,Tak, kakor se sploh moremo nadejati od
njega. Ako se prav spominjam, se je pisanje
glasilo nekako takole: .poslali pečke do A. B
in C,’ — to se pravi, poslali so jim družbin
opomin. Dalje je napisano, da sta A in B odšla
ali zapustila deželo in končno, da so obiskali C
z. neugodnim uspehom zanj, kakor je bojim.
Mislim, doktor, da se nam morda posreči malo
bolj razjasniti to temno zadevo in da je mla¬
demu Openshawu edino na ta način mogoče se
rešiti, ako stori to, kar sem mu naročil. Nocoj
ne moreva nič druzega ukreniti v tej zadevi:
bodi tedaj tako prijazen pa mi podaj mojo vijo-
lino, da poskusimo za kake pol ure pozabiti na
to ničvredno vreme in še bolj ničvredna pota
svojih bližnjih.

174

Drugo jutro sem malo zaspal in solnce je že
sijalo skozi megleni zastor, ki je visel nad ve¬
likim mestom. Holmes je bil že pri zajtrku, ko
sem prišel dol.

, „Oprosti mi, ker nisem čakal nate,“ je rekel;
„čutim, da me čaka v zadevi mladega Open-
shawa mnogo dela.“

„Kakšne korake pa storiš ?“ sem vprašal.

„To bo pred vsem odvisno od uspeha mojih
prvih poizvedovanj. Nemara bom moral celo
tja v Horsham."

„Ali. ne pojdeš najprvo tja?"

„Ne, začnem v mestu. Prosim, kar pozvoni,
dal ti hišina tvojo kavo prinese."

Ko sem čakal na kavo, sem vzel neodprti
časnik z mize ter ga pogledal. Oko pa mi je
obstalo na nekem zaglavju, da me je kar mrzlo
izpreletelo po celem životu.

„Holmes,“ sem zavpil, „prepozno prideš!"

„Ah!“ je rekel in položil svojo čašo na mizo.
„Bal sem se tega. Kako se je zgodilo?" Govoril
je mirno, vendar sem opazil, da je bil močno
ganjen.

„Moje oko je ugledalo ime Openshaw in za-
glavje: ,2aloigra blizu mostu Waterloo.‘ Evo
poročila: Snoči med deveto in deseto uro je
slišal stražnik Cook od oddelka H, ki je stal
blizu mosta Waterloo v službi, nekega človeka
na pomoč klicati in takoj zatem pljuskanje
vode. Ker je bila noč nenavadno temna in vi¬
harna, je bilo vzlic pomoči nekaterih mimo-

175

idočih nemogoče rešiti ga. Poklicali so vseeno
pomoč in s podporo povodne policije se je kon¬
čno posrečilo dobiti truplo. Izkazalo se je, da
je bilo truplo nekega mladega gospoda z ime¬
nom John Openshaw, kakor so doznali iz pi¬
semskega zavoja, ki so ga našli v njegovem
žepu, in da biva nekje blizu Horshama. Sodi se,
da je hitel, da bi še pravočasno ujel poslednji
vlak na postaji W,aterloo, pri tem pa je v svoji
naglici in velikanski temi zgrešil pot ter zašel
na enega malih izkrcevalnih pomolov za rečne
parnike. Na truplu ni bilo opaziti nobenega
znaka kakega nasilja in nobenega dvoma ni, da
je postal rajnki žrtev nesrečnega naključja, ki
mora obrniti pozornost gosposke na razmere,
ki vladajo na teh izkrcevališčih ob reki‘.‘‘

Molče sva sedela nekoliko minut; Holmes
je bil tako potrt in ganjen, kakor ga še nikoli
nisem videl.

„To žali moj ponos, Watson,“ je rekel na¬
posled. »Malenkostno čustvo je sicer, toda naj
rečem še enkrat, da to žali moj ponos. Cela
stvar je postala s tem moja osebna zadeva in
ako mi Bog da zdravje, bom na vsak način ujel
to tolpo. Da bi prišel k meni po pomoč in da

bi ga jaz poslal v smrt- \“  Planil je s stola

in hodil strašno razburjen po sobi gori in doli
ter sklepal in odpiral svoje dolge, drobne roke.

»Prekanjeni zlodeji morajo to biti,“ je vzklik¬
nil navsezadneje. »Kako so ga vendar mogli
zvabiti tja dol? Nabrežje vendar ne leži ob

176

poti na postajo. Na mostu je bilo brez dvoma
celo v taki noči preveč živahno za njihov
namen. No, Watson, videti hočemo, kdo bo
naposled zmagal. Sedaj pa odhajam.“

. „Na policijo?"

„Ne, jaz bom sam zase policija. Ko razpre¬
dem mreže, potem lahko pridejo po svoje muhe,
poprej pa ne."

Imel sem cel dan opravila s svojimi bolniki
in šele pozno zvečer sem se vrnil zopet domu
v Baker Street. Sherlock Holmes se še ni po¬
vrnil. Skoraj deset je že bila ura, ko je stopil
ves bled in izmučen v sobo. Stopil je k stranski
mizi,  odtrgal od hlebca kos kruha ter ga
hlastno pojedel, nato pa izpil dolg požirek
vode.

,,Lačen si," sem dejal.

„Sestradan. Nisem se zmislil na to. Izza zaj¬
trka nisem imel grižljaja v ustih."

„Ničesar?“

„Niti grižljaja. Nisem imel časa, da bi na to
mislil."

„In kako se ti je godilo?"

„Dobro."

,,Imaš kako sled?"

„V dlani svoje roke jih imam. Mladi Open-
shaw ne bo dolgo nemaščevan. Veš, Watson,
njihovo lastno varstveno znamko jim pošljem.
Izvrstna misel to!"

„Kaj hočeš s tem reči?"

177

Vzel je s police pomarančo, jo razdelil na
krhlje ter iztisnil pečke na mizo. Nato jih je
vzel petero ter jih vrgel v pisemski zavoj. Na
notranji strani zaklopnega konca pa je napisal:
,S. H. za J. O/ Zatem je pismo zapečatil, nanj
pa napisal naslov: ,Kapitan James Calhoun,
barka Lone Star, Savannah, Georgia'.“

„To pismo ga bo že čakalo, ko dospe tja,“ je
rekel. „Tisto noč gotovo ne bo spal. Pismo mu
bo tako gotovo oznanjalo njegovo usodo kakor
Openshawu.“

„Kdo pa je kapitan Calhoun?"

„Glavar te tolpe. Tudi ostale dobim, a on
je prvi.“

„Kako pa si jih našel?"

Holmes je vzel iz žepa velik kos papirja, ki
je bil ves popisan s številkami in imeni.

„Ves dan sem prebil," je rekel, „nad Lloydo-
vimi poročili in starimi papirji, ter zasledoval
pot vsake ladje, ki se je meseca januarja in
februarja leta 1883. ustavila v Pondicherryju.
Vsega skupaj je bilo šestintrideset ladij. Ena
izmed teh, Lone Star (Samotna zvezda) po
imenu, je takoj vzbudila mojo pozornost. Daši
je bilo označeno, da je dospela iz Londona, je
njeno ime tako, kakor so ga nadeli eni izmed
unijskih držav."

„Državi Texas, mislim."

„Jaz nisem za gotovo vedel, kateri, in tudi
se sedaj ne vem; toliko sem pa vedel, da mora
biti ta ladja ameriška."

Sherjock, I. 12

178

„In potem ?“

..Pregledoval sem poročila iz Dundeeja in ko
sem našel, da je bila tudi barka Lone Star tam¬
kaj meseca januarja leta 1885., so se moje
sumnje uresničile. Zatem sem šel poizvedovat
o ladjah, ki leže sedaj v londonskem prista¬
nišču."

„No?“

„Lone Star je dospela semkaj minuli teden.
Podal sem se dol v Albertov Dok in tamkaj
sem izvedel, da je ž jutranjim pritokom odja¬
drala domov proti Savanni. Brzojavil sem v
Gravesend in izvedel, da je že pred nekaj ča¬
som plula mimo, da vleče vzhodnik in da ima
sedaj brez dvoma že Goodarinske peščenine za
seboj in ne more biti daleč od otoka Wight.“

,,In kaj storiš sedaj ?“

,, 0 , jih že imam v svoji pesti. Kapitan in dva
krmarja sta edina rojena Amerikanca na ladji,
kolikor sem dognal. Ostali so Finci in Nemci.
Dalje mi je tudi znano, da snoči teh treh ni
bilo na ladji. To sem izvedel od nakladalca
blaga, ki jim je pomagal nalagati tovore. Ko
dospe ta jadrnica v Savanno, bo' to pismo tudi
že tamkaj in vrhutega obvestim potem kablja
tamošnjo policijo, da silno potrebujemo te tri
gospode tukaj, ker so obdolženi umora."

Ali človek obrača, Bog pa obrne, in moril¬
cem Johna Openshawa ni bilo sojeno, da bi
prejeli one pomarančne pečke, ki bi jim pričale,

179

da jim je za petami enako premeten in ne¬
umoren človek, kakor so bili oni. Tisto leto so
bili ekvinokcijski viharji jako dolgi in hudi.
Dolgo- časa smo čakali novic o ladji Lone Star
iz Savanne, pa zaman. Naposled smo culi, da so
videli na valovih Atlantskega oceana razbit
zadnji del neke ladje, ki sta bili na njem vrezani
črki „L. S.“; to je vse, kar smo kdaj izvedeii
o usodi ladje Lone Star.

SSSD

13 '

MOŽ Z ZAVITO USTNICO.

Isa Whitney, brat pokojnega Elije With-
neya, doktor bogoslovja, predstojnik angli¬
kanskega bogoslovskega zavoda pri sv. Juriju,
je bil močno vdan opiju. Tej strasti se je vdal,
kakor sem izvedel, zbok neke prav abotne
ideje, ko je bil še v zavodu; nekoč je čital
De Quincyjev popis njegovih sanj in občutkov
in da bi tudi on dosegel tak učinek, je namočil
svoj tobak v opij. Podobno mnogim drugim
ju tudi on prišel do spoznanja, da se je opiju
lažje privaditi nego odvaditi; in tako se je
zgodilo, da je bil še dolgo vrsto let suženj tega
strupa ter predmet groze in usmiljenja pri
prijateljih in sorodnikih. Se sedaj vidim njegov
rumeni obraz, povešene očesne vejice in drobni
pogled, kako je ves sključen sedel na svojem
stolu, prava razvalina plemenitega človeka.

V neki noči — bilo je v juniju leta 1889. —
se je oglasil moj zvonec ob času, ko začenja
človek zevati ter pogleduje na uro. Vzravnal
sem se v stolu, moja žena pa je nevoljna od¬
ložila svoje ročno delo v naročje.

,,Bolnik \“  je dejala. „Z doma boš moral.‘‘

181

Vzdihnil sem, kajti prišel sem šele pred
kratkim utrujen domov.

Slišala sva, kako so se odprla vrata, nekoliko
naglih besedi, zatem pa brze stopinje po lino¬
leju. Vrata naše sobe so se odprla in v sobo je
stopila črno oblečena dama s črnim pajčo¬
lanom.

„Oprostite mi, ker prihajam tako pozno,“
je začela; naenkrat pa je izgubila oblast nad
samo seboj, planila naprej, se vrgla moji ženi
okoli vratu ter začela ihteti. „Oj, tako nesrečna
sem!“ je zavpila, „in tako zelo potrebujem
malo pomoči!“

„0,“ je zaklicala moja žena ter ji odgrnila
pajčolan, „Kate Whitney je. Kako si me iz-
nenadila! Nisem te spoznala, ko si stopila v
sobo."

„Ker sama nisem vedela, kaj mi je storiti,
sem prišla naravnost k tebi."

Tako je bilo vedno. Ljudje, ki so imeli skrbi
in težave, so prihajali k moji ženi kakor v za¬
vetišče.

„Prav prijazno je od tebe, da si prišla. Vzemi
malo vina z vodo, sedi semkaj in nam povej
vse. Ali naj morda raje pošljem Jamesa k
počitku ?“

„0, ne, ne. Doktorjevega sveta in pomoči
potrebujem. Stvar se tiče Ise. 2e dva dni ga
ni doma. V takem strahu sem radi njega!"

Ni bilo prvikrat, 'da nam je pripovedovala
o sitnostih, ki jih je imela s svojim možem,

182

meni kot zdravniku, moji ženi pa kot stari pri¬
jateljici in sošolki. Midva sva jo mirila in 1  tola¬
žila s takimi besedami, ki sva jih pač mogla
najti. Ali je vedela, kje je njen mož? Ali
je .bilo mogoče, da ji ga zopet nazaj pri¬
peljemo?

Videti je bilo, da je mogoče. Izvedela je iz
najbolj zanesljivih virov, da je začel zadnje
čase zahajati v neko opijsko beznico v odda¬
ljenem vzhodnem delu Londona. Doslej so
trajale njegove orgije samo en dan, zvečer
pa se je tresoč zopet vračal domov. Sedaj pa
ga je imel strup že oseminštirideset ur v svoji
oblasti in brez dvoma je ležal tam v bližini
dokov ter vdihaval strup ali pa prespaval nje¬
gove učinke. Tam pri „Zlati bari“ v Upper
Swandam Lane ga je bilo najti. Pa kaj je bilo
njej storiti? Kako bi se mogla ona, mlada in
boječa ženska, drzniti iti na tak kraj ter opro¬
stiti svojega moža iz srede lopovov, ki so ga
obdajali?

Taka je torej bila ta stvar, ki je bil iz nje
samo en izhod. Ali ne bi kazaio, da bi jo jaz
tja spremil? Ali čemu bi ona sploh šla tjakaj 5
Jaz sem bil Isin zdravnik in kot tak sem imel
precej vpliva nanj. Ako bi bil sam, bi več do¬
segel. Zastavil sem ji svojo besedo', da ga
tekom dveh ur pošljem domov, ako je v resnici
na tistem kraju, ki mi ga je označila. In tako
sem čez deset minut zapustil svoj stol in svojo
prijazno sobo ter hitel s kočijo proti vzhodu po

183

čudnem poslu, kakor se mi je tedaj zdelo, dasi
je samo prihodnjost mogla pokazati, kako
čudna je imela biti ta naloga.

Izpočetka stvar ni bila posebno težavna.
Upper Swandam Lane je zakotna ulica, ki se
vleče za ladjedelnicami ob severni strani reke
vzhodno od' Londonskega mosta. Sredi med
neko prodajalno cene obleke in neko žganjarno
so vodile stopnice navzdol do črne odprtine,
podobne vhodu v podzemsko jamo; to je bila
beznica, ki sem jo iskal. Naročil sem vozniku,
da počaka, se podal po stopnicah, ki so bile
vsled neprestane hoje pijancev že močno iz¬
dolbene na sredi, in pri luči brleče oljnate sve¬
til j ke nad vrati sem našel kljuko vrat, skozi
katera sem stopil v dolgo, nizko sobo ; zaduhlo
in zakajeno od rjavega opijevega dima je bilo
tu notri, ob straneh pa so stale postelje kakor
v ladji za izseljence.

Skozi dim je mogel človek uzreti telesa, ki
so ležala v fantastičnih'pozah, s sključenimi
hrbti, skrčenimi koleni, z glavo nazaj in brado
kvišku, le tuintam se je kako motno temno oko
ozrlo na novodošleca. Izza temne sence so žareli
majhni rdečkasti svetlobni kolobarji, sedaj sla-
beje, sedaj zopet močneje, kakor je pač goreči
strup v kovinskih pipah vzgoreval ali ugaše-
val. Večjidel so bili tihi, nekateri so zopet mr¬
mrali sami zase, drugi pa se pogovarjali z ne¬
kim čudnim, zamolklim, monotonim glasom;
razgovor med njimi se je vršil izbruhoma in

184

se naenkrat končal z molkom; vsakdo je iz-
momljaval svoje lastne misli ter se malo zme¬
nil za besede svojega soseda. Na drugem koncu
je stala majhna ogljenka z gorečim ogljem,
poleg katere je na trinožnem lesenem stolu
sedel velik, suh starec, ki si je podpiral z ro¬
kami glavo, upiral komolce na kolena ter zrl v
ogenj.

Ko sem vstopil, je prihitel k meni rumeno-
polten malajsk služabnik, prinesel pipo s stru¬
pom ter mi pokazal na neko prazno posteljo.

„Hvala vam, ne ostanem tukaj,“ sem rekel.
„Moj prijatelj mr. Isa Whitney je tu in ž njim
bi rad govoril."

Na svoji desnici sem začul neko gibanje in
zamolkel vzklik, in ko sem pozorno pogledal
skozi dim, sem ogledal Whitneja, ko je ves
bled, upadlega lica in nepočesan zrl v mene.

„Moj Bog! Watson je," je rekel. Bil je v
žalostnem položaju reakcije in vsi živci so se
mu tresli.

„Watson, koliko pa je že ura?"

„Enajst bo kmalu."

„Katerega dne pa?"

„Petek imamo, 19. junija."

„Sveta nebesa! Mislil sem, da je sreda. Da,
sreda je. Čemu človeka strašiti?" In zakril si
je obraz z rokami ter začel z visokim glasom
ihiteti.

,,Rečem ti, da je v resnici petek. Tvoja žena
te že dva dni zaman čaka. Sram te bodi!“

185

„Saj me je. Ti si pa hud postal, Watson;
tukaj sem samo nekoliko ur ter pokadil tri ali
štiri pipe — pozabil sem že, koliko jih je prav¬
zaprav bilo. Sicer pa grem s teboj domov. Ne
bi rad povzročal Kati skrbi — ubogi, mali
Kati. Daj mi svojo roko! Ali imaš voz?"

„Da, zunaj čaka."

„Potem grem s teboj. A nekaj moram biti
dolžan tukaj. Vprašaj, koliko sem dolžan,
Watson. Prav brez moči sem. Sam po sebi
ne morem ničesar storiti."

Odšel sem med dvojno vrsto spečih, zadrže¬
val sapo, da ne bi vdihaval ostudnega, opoj¬
nega dima ter se oziral po plačilnem natakarju.
Ko sem šel mimo velikega človeka, ki je sedel
poleg ogljenke, sem zdajci začutil, da me je
nekdo pocukal za suknjo in nek zamolkel glas
je zašepetal: „Pojdi mimo mene, potem pa se
ozri po meni nazaj." Prav razločno sem čul
te besede. Ozrl sem se nizdoli. Prihajati so
mogle samo od onega starca poleg mene, dasi
je sedel sedaj tako zamaknjeno in nepremično
kakor poprej; bil je zelo suh, nagubane kože
in sključen vsled starosti, med koleni pa mu
je visela nizdoli opijska pipa, kakor da bi mu
bila od same utrujenosti padla iz rok. Stopil
sem dva koraka naprej in se ozrl. Vse samo¬
zavesti je bilo treba, da nisem začudenja za¬
vpil. Kazal mi je hrbet, tako da ga razen mene
nikdo drugi ni mogel videti. Postava se je iz¬
ravnala, gube so izginile, motne oči so se mu

186

zopet zasvetile in tam pri ognju je v veliko
moje presenečenje sedel: nikdo drugi kakor
Sherlock Holmes. Previdno mi je namignil,
naj pridem bliže, ko pa se je nato obrnil zopet
proti ostalim navzočnim, je sedel zopet tisti
tresoči se, utrujeni starec pred menoj.

»Holmes!‘ sem zašepetal, »kaj pa vendar
delaš v tem brlogu?"

»Govori kolikor tiho moreš," je odgovoril,
»imam izvrstna ušesa. Ako bi bil tako prijazen
ter se iznebil tistega svojega pijanega prijatelja,
bi me neizrečeno veselilo, če bi mogel nekaj
malega s teboj govoriti."

»Zunaj imam voz."

»Potem te prosim, pošlji ga ž njim domov.

Smeš se zanesti nanj; zdi se mi preslab, da
bi mogel zabresti v kako nepriliko. Priporočal
bi ti tudi, da pošlješ po vozniku do svoje žene
pismo, ki jo v njem obveščaš, da si šel z
menoj. Ako me zunaj počakaš, pridem v petih
minutah."

Težko je bilo odreči Sherlocku Holmesu
kakršnokoli prošnjo, bile so vse tako neizre¬
čeno določne in izražene tako prepričevalno.
Spoznal sem, da je moja naloga pravzaprav
pri kraju, kakor hitro bi bil Whitney v vozu;
v ostalem pa si nisem mogel nič boljšega že¬
leti, kakor sodelovati s svojim prijateljem pri
enem onih čudnih dogodkov, ki so navadno
izpolnjevali njegovo življenje. V malo minutah
sem napisal pismo, plačal Whitnejev račun, ga

187

popeljal do izvoščeka ter počakal, da se je od¬
peljal v temo. Kmalu zatem se je splazila neka
pohabljena postava iz opijske beznice in jaz
sem stopal v Sherlock Holmesovi družbi po
cesti dalje. Dve ulici je hodil s sključenim
hrbtom in negotovim korakom. Nato pa se je
ozrl okoli sebe, se vzravnal in se glasno za¬
smejal.

„Dozdeva se mi, Watson,“ je rekel, ,,da si
domišljaš, da sem pridodejal kadenje opija k
svojim injekcijam kokajina in vsem ostalim
malim slabostim, glede katerih si me počašče-
val s svojo zdravniško sodbo."

„V resnici sem se začudil, da te najdem
tukaj."

„Vendar ne bolj nego jaz, da sem tebe našel
tukaj."

„Prišel sem po svojega prijatelja."

„Jaz pa, da najdem svojega sovražnika."
..Sovražnika?"

„Da, enega svojih naravnih sovražnikov, ali
bolje rečeno, svoj naravni plen. Da povem na
kratko, Watson: bivam sredi zelo znamenite
preiskave in nadejal sem se, da najdem v ne-
zvezanem brbljanju teh pijancev kako sled,
kakor sem- jo že večkrat. Ako bi me v tej
beznici spoznali, bi ne bilo moje življenje po¬
čenega groša vredno, kajti že nekaterikrat sem
se je poslužil v svoje namene in lopovski
Lascar, njen lastnik, mi je prisegel mašče-

188

vanje. Zadaj v tej hiši se nahajajo zaloputna
vrata, ki bi mogla marsikaj razodeti, kaj je v
temnih nočeh šlo skozi nje."

„Kaj! S tem vendar nočeš reči mrtva
trupla, kaj ?“

„Da, trupla, Watson. Bogata bi bila midva,
da bi imela tisoč funtov za vsakega reveža,
ki so ga umorili v tem brlogu. To je največja
razbojniška jama ob celem nabrežju, in bojim
se, da je Neville St. Clair zašel vanjo, ne da
bi prišel zopet iz nje. Pa tukaj v bližini mora
biti moj voz." Vtaknil je svoja kazalca med
zobe in glasno zažvižgal; temu znamenju je
odgovorilo podobno žvižganje iz daljave, takoj
zatem pa je bilo čuti drdranje koles in peke-
tanje konjskih kopit.

„No, Watson,“ je rekel Holmes, ko se je
pripeljala iz teme kočija, „ali greš z menoj ?“

„Ako ti morem kaj pomagati."

„0, zanesljiv tovariš vedno pomaga. Se bolj
pa tak kronist. V moji sobi v hiši The Cedars
se nahajata dve postelji."

„The Cedars?"

„Da, to je mr. St. Clairova hiša. Za časa pre¬
iskave bivam tamkaj."

,,In kje je ta hiša?"

„Blizu Leea v Kentu. Sedem milj dolgo pot
imava pred seboj."

„Vzlic temu sem še popolnoma na nejas¬
nem."

189

„Naravno. Ali takoj izveš vse. Le hitro
noter! 2e dobro, John, za danes te več ne po¬
trebujemo. Tu imaš pol krone (angl.). Jutri
okoli enajstih me pa zopet pričakuj. Kar po¬
ženimo. Z Bogom torej!“

Udaril je z bičem in zdirjali smo dalje;,
prazne in zapuščene ulice so se vrstile v ne¬
skončni vrsti druga za drugo, dokler nismo
naposled dospeli do širokega mosta, pod kate¬
rim je počasi tekla črna voda. Na drugi strani
se je pa zopet razprostirala širna puščava
opeke in ometa; nočno tišino so motili le težki,,
redoviti koraki stražnika ali petje in vpitje
poznih veseljakov. Temni oblaki so počasi pla¬
vali po nebu in tupatam se je zvezda prikazala
med razpoklinami v njih. Holmes je molčal
celo pot in glava mu je visela na prsih, kakor
pri globoko zamišljenem človeku; jaz pa sem
sedel poleg njega radoveden, kaj utegne biti ta
njegova nova naloga, ki je napenjala vse nje¬
gove moči; vzlic temu pa se nisem upal motiti
njegovih misli. Nekaj milj sva že prevozila in
dospela do pasu predmestnih vil, ko se je na¬
enkrat zganil, zmajal s svojimi ramami ter si
prižgal pipo z obrazom človeka, ki je prepri¬
čan, da dela kakor najboljše more.

„Velikansko nadarjenost za molčanje imaš,
Watson,“ je rekel. „Kot tovariša te dela ta
lastnost naravnost neprecenljivega. Na mojo
besedo, prav dobro mi dene, da imam človeka,
ki morem ž njim govoriti, kajti moje misli niso

190

ravno posebno prijetne. Ugibal sem, kaj naj
porečem tej mali ženski, ki me čaka pri hišnih
vratih."

,,Pozabil si, da ne vem prav ničesar o celi
stvari."

„Ravno dovolj' časa bo še, da ti povem vsa
dejstva tega slučaja, predno prideva do Leea,
Neznansko preprost je videti in vendar ne
morem nikamor ž njim. Vse polno nitij je, to
je res, toda nikjer ne morem najti konca. Po¬
vedati ti hočem vse jasno in točno, Watson,
morda vidiš ti kako iskrico, kjer je meni vse
temno."

„Kar dalje."

„Pred nekaj leti — da povem natančneje,
meseca maja leta 1884. •— je prišel v Lee nek
gentleman z imenom Neville St. Clair, ki je bil
videti jako bogat. Kupil si je veliko vilo, na¬
redil lep vrt in sploh živel jako dobro. Pola¬
goma si je v soseščini pridobil prijateljev in
leta 1887. se je oženil s hčerjo nekega ondot-
nega pivovarnarja, s katero je imel dvoje otrok.
Pravega poklica ni imel, pač pa je bil udeležen
pri več družbah in je skoraj redno hodil zjutraj
v mesto ter se vračal ob 5,14 zvečer od po¬
staje Canon Street z vlakom. Mr. St. Clair
šteje sedaj 37 let, je zmeren človek, dober so¬
prog, jako ljubezniv oče, sploh človek, ki je
priljubljen pri vseh, ki ga poznajo. Dostavim
naj še, da znašajo vsi njegovi dolgovi, kolikor
smo mogli dosedaj dognati, 88 funtov 10 šilin-

191

gov, na drugi strani pa ima 220 funtov samo
v glavni mestni banki. Zbok tega ni mogoče,
da bi denarne zadeve mogle nanj neugodno
vplivati.

„Minuli ponedeljek se je podal mr. Neville
St. Clair nekoliko bolj zarana v mesto kakor
po navadi in je pred odhodom povedal, da ima
dvoje zelo važnih opravil in da prinese svoje¬
mu malemu sinčku škatlo otročje opeke za
igranje. Cisto po naključju pa je prejela nje¬
gova žena prav tisti ponedeljek kmalu po nje¬
govem odhodu brzojavko, da ima v uradu
Aberdeenske parobrodne družbe majhno po-
šiljatev precejšnje vrednosti. No, ako ti je
London znan, boš vedel, da se nahaja urad te
družbe v Fresno Streetu, podružnica pa v
Upper Swandam Lane, kjer si me danes našel.
Mrs. St. Clairova je odšla po drugem zajtrku
v mesto, kjer je najprej nakupila nekaj stvari,
nato pa se je podala v družbin urad, prejela po-
šiljatev ter šla ravno ob 4,35 po Svvandam
Lane, da se vrne nazaj na postajo. Ali si mi
sledil semkaj?"

„Stvar je čisto jasna."

„Ako se spominjaš, je bil poslednji pone¬
deljek nenavadno vroč dan; mrs. Clairova je
hodila počasi in se ozirala naokoli v nadi, da
ugleda kakega izvoščeka, ker ji ni dopadala
okolica, ki se je v nji gibala. Ko je tako sto¬
pala po Swandam Lane, je naenkrat začula
nekak vzklik ali krik in mrzlo jo je izpreletelo,

192

ko je ozrla svojega moža, ki je gledal nanjo iz
nekega okna v drugem nadstropju. Okno je
bilo odprto in ona je natanko videla njegov
obraz, o katerem pravi, da je bil strašno raz¬
burjen. Divje je mahal z rokami proti njej,
nato pa je tako iznenada izginil od okna, da
se ji je zdelo, kakor da ga je neka nepremag¬
ljiva sila nazaj potegnila. Njene bistre ženske
oči pa so opazile še eno čudno okolnošt, namreč
da ni imel na sebi niti ovratnika niti ovrat¬
nice, dasi je nosil nekako temno suknjo, prav
tako, v kakršni je bil odšel od doma.

»Prepričana, da ni vse v redu ž njim, je po¬
hitela po stopnicah navzdol — dotična hiša je
bila namreč ravno ta opijska beznica, v kateri
si me danes našel — in skušala priti preko
prednje sobe do stopnic, ki so vodile v prvo
nadstropje. Ob vznožju stopnic pa ji je prišel
ta lopovski Lascar naproti, o katerem sem že
govoril, in ta jo je zavrnil ter jo s pomočjo
Danca, ki je njegov pomočnik, potisnil na
ulico. Vsa prestrašena je hitela po ulici dalje
in je v Fresno Streetu na srečo naletela na
več stražnikov in enega nadzornika, ki so bili
na potu na svoje prostore. Nadzornik je šel v
spremstvu dveh stražnikov ž njo nazaj ter
dospel navzlic uporu hišnega lastnika do tiste
sobe, v kateri so zadnjikrat videli mr.St. Claira.
Nobenega sledu ni bilo o njem. Sploh ni bilo
v celem prvem nadstropju žive duše izvzemši
nekega pohabljenca strašne zunanjosti, ki si je

193

očividno ustanovil tamkaj svoj dom. On in
Lascar sta trdovratno prisegala, da popoldne
ni bilo nobenega drugega človeka v sprednji
sobi. Njuno zatrjevanje je bilo tako odločno,
da je začel nadzornik omahovati in je že skoraj
mislil, da se je mrs. St. Clairova motila, kar je
ona naenkrat vzkliknila, planila proti neki mali
škatli, ki je ležala na mizi ter odstranila po¬
krov. Iz nje so se vsule otročje opeke. Bila je
igrača, ki jo je bil obljubil prinesti domov.

„Ta najdba in pa vidna zmedenost pohab¬
ljenca je nadzornika prepričala, da je stvar
resna. Skrbno so preiskali sobe in vse okol-
nosti so kazale na grd zločin. Prednja soba je
bila preprosto opravljena kot družabna soba,
iz nje pa se je prišlo v majhno spalnico, iz
katere se je videlo na ozadje neke ladjedelnice.
Med ladjedelnico in oknom spalnice leži ozek
kos zemlje, ki je pri odtoku suh, pri pritoku
pa ga krije najmanj štiriinpol čevlja globoka
voda. Spalnično okno je bilo široko in se je
odpiralo od spodaj. Pri preiskavi so našli sle¬
dove krvi na oknu, na lesenih tleh spalnice pa
je bilo videti nekoliko raztresenih kapljic. Za
nekim zastorom v sprednji sobi je ležala obleka
mr. Nevilla St. Claira vsa razmetana, samo
suknje je manjkalo. Crevlji, nogavice, klobuk
in ura — vse je bilo tamkaj. Na teh kosih nje¬
gove oprave ni bilo videti niti najmanjšega
znaka nasilja, nikjer pa tudi ni bilo niti naj¬
manjšega sledu o mr. Nevillu St. Clairu. Oči-

Sherlock, I. j _

194

vidno je moral oditi skozi okno, pa pomenljivi
madeži od krvi na okenskem naslonu niso
vzbujali posebne nade, da bi se bil mogel s
plavanjem rešiti, kajti pritok je ob času žalo-
igre dosegel naj višjo točko.

„Sedaj pa, kar se tiče lopovov, ki so bili ne¬
posredno zapleteni v celo zadevo, kakor vse
kaže. Lascar je znan kot človek, kojega prej¬
šnje življenje je na jako slabem glasu; ker se
je pa po pripovedovanju mrs. St. Clairove na¬
hajal ob vznožju stopnic, ko se je njen soprog
prikazal pri oknu, pač ni mogel biti pri zločinu
drugega nego sokrivec. Zagovarjal se je s po¬
polno nevednostjo ter izjavil, da niti najmanj
ne ve, kaj dela njegov najemnik Hugh Boone
in da si na noben način ne zna razlagati, kako
pride obleka pogrešanega gospoda tja gor.

„Toliko o hišnem gospodarju Lascarju. Se¬
daj se pa obrnimo k čudnemu pohabljencu, ki
stanuje v drugem nadstropju te opijske bez¬
nice in 1  ki je bil gotovo poslednje človeško
bitje, kojega oči so gledale Nevilla St. Claira.
Ime mu je Hugh Boone in njegov strašni
obraz je poznan vsakomur, ki zahaja mnogo
v notranje mesto. Po poklicu je berač, dasi z
ozirom na policijske predpise navidezno pro¬
daja vžigalice. Na Thread-needle Streetu se
nahaja na levi strani majhen kot v zidovju,
kakor si morda že opazil. Na tem kraju sedi
ta človek s prekrižanimi nogami in drži v na¬
ročju svojo neznatno zalogo vžigalic; in ker

195

je pogled nanj strašen, se vsiplje majhen dež
usmiljenja v mastno usnjato čepico, ki leži
pred njim na tlaku. Več nego enkrat sem že
opazoval tega človeka, predno sem sploh mislil,
da se bom na tak način seznanil ž njim, in
čudil sem se, koliko darov je dobil v kratkem
času. Njegova zunanjost je taka, kakor vidiš,
da ne more nikdo mimo njega, ne da bi ga
opazil. Sop pomarančastih las, bled obraz, ki
ga pači grozna brazgotina, ki je pri svojem
skrčenju zunanji rob njegove gornje ustnice
navzgor obrnila, čeljust kakor kakega buldoga
in dvoje silno predirljivih temnih oči, ki so v
jako čudnem nasprotju z barvo njegovih las,
vse to ga odlikuje izmed množice navadnih
beračev; vrhutega pa še njegova dovtipnost;
vedno ima dober odgovor na vsako opazko
mimoidočih. Tak je torej ta človek, o katerem
sedaj doznamo, da stanuje v tej opijski beznici
in da je poslednji, ki je videl gospoda, ki ga
iščemo."

„On je vendar pohabljen!" sem dejal. „Kaj
premore tak človek proti možaku v najboljših
letih ?“

,,Pohabljenec je v tem smislu, da pri hoji
šepa, sicer pa je videti prav krepak in dobro
rejen človek. Po svojih zdravniških izkušnjah
ti bo gotovo znano, Watson, da nadomešča
slabost enega uda izredna moč v ostalih."

„Prosim, nadaljuj s svojo pripovestjo."

x 3*

196

„Ko je mrs. St. Clairova ugledala kri na
oknu, se je onesvestila, in ker njena navzoč¬
nost policiji pri preiskavi ni mogla biti v po¬
sebno korist, so jo odpeljali domov. Nadzornik
Barton, ki je vodil preiskavo tega slučaja, je
vse prostore kaj natanko preiskal, vendar ni
našel ničesar, kar bi moglo le količkaj, pojas¬
niti celo zadevo. Pri tem pa so naredili napako,
da niso takoj na licu mesta aretirali Boona; s
tem so mu dali nekoliko minut časa, da se je
lahko pogovoril s svojim prijateljem Lascar-
jem; ta pogrešek pa so kmalu popravili; pri¬
jeli so ga ter preiskali, vendar niso našli ni¬
česar, kar bi ga obteževalo. Na desnem rokavu
njegove srajce je bilo sicer nekoliko krvavih
madežev; a pokazal je svoj prstanec, ki se je
bil vanj urezal blizu nohta ter tako pojasnil
vzrok krvavenja; dalje je povedal, da je bil
malo prej pri oknu, in da prihajajo tudi dotični
krvavi madeži, ki so jih opazili, brez dvoma
iz istega vira. Odločno je tajil, da bi bil kdaj
videl mr. Nevilla St. Claira in prisegal, da je
njemu prav tako nerazumljivo, kako pride
tista obleka v njegovo sobo, kakor policiji.
Z ozirom na izjavo mrs. St. Clairove, da je v
resnici videla svojega soproga pri oknu, je pa
izjavil, da mora biti ali blazna ali se ji je
sanjalo. Navzlic njegovim glasnim ugovorom
so ga odpeljali na policijsko postajo, nadzornik
pa je ostal na licu mesta v nadi, da morda od¬
tok vode kaj novega razkrije.

197

„In to se je tudi zgodilo, akoravno v blatu
niso našli tega, kar so se bali, da najdejo. Našli
so namreč po odtoku pač suknjo od Neville
St. Claira, njega samega pa ne. In kaj misliš,
da so našli v žepih njegove suknje?"

„Tega si ne morem misliti."

„Ne, ne verujem, da bi mogel ugeniti. Vsi
žepi so bili nabasano polni samih penijev in
polpenijev — vsega skupaj štiristoenaindvajset
penijev in dvestosedemdeset polpenijev. Ni
čuda, da odtok ni suknje s seboj odnesel. S
človeškim truplom je pa nekaj drugega. Med
ladjedelnico in hišo je močan vrtinec, in zelo
verjetno se je zdelo, da je vrtinec odplavil
truplo v reko, težka suknja pa je ostala."

„Slišali smo pa, da so našli vso ostalo nje¬
govo obleko gori v sobi. Ali naj je bilo truplo
v samo suknjo oblečeno?"

„Ne, moj dragi, a ta okolnost se da kaj lahko
raztolmačiti. Recimo, da je ta Boone vrgel
Nevilla St. Claira skozi okno, kjer bi ga živa
duša ne mogla videti. Kaj je bil potem storil?
Samoposebi se umeje, da bi takoj uvidel, da
se mora iznebiti izdajske obleke. Pograbil bi
suknjo z namenom, da jo vrže skozi okno, kar
bi mu prišlo na misel, da bi nemara suknja
plavala po vrhu in se ne bi potopila. Časa ima
malo, kajti čul je že spodaj hrup, ko je ona
ženska hotela prodreti skozi vrata. Morda pa
je tudi od svojega zaveznika Lascarja že slišal,
da se policija bliža. Niti trenutka ne kaže iz-

198

gubljati. Urno plane k skrivni zalogi, v kateri
je hranil dobiček svojega beračenja, pa nabaše
žepe z vsem denarjem, ki mu pride ravno pod
roko, samo da bi se suknja bolj gotovo po¬
topila 1 . Nato jo vrže skozi okno; isto bi bil
storil tudi z vsakim drugim kosom obleke, da
ne bi bil cul korakov spodaj; imel je ravno še
dovolj časa, da je zaprl okno, ko je prišla po¬
licija."

„To je kaj mogoče."

„No, ker za sedaj nimamo boljše hipoteze,
vzamemo to kot oporo. Kakor sem že povedal,
so Boona prijeli in odpeljali na policijsko po¬
stajo, vendar mu niso 1  mogli dokazati, da bi
bilo kdaj količkaj govorilo proti njemu. Že leta
ga poznajo' kot berača po poklicu, pa je bil
sicer videti kaj miren in neškodljiv. Tako stoje
sedaj stvari. In vprašanje, ki ga je treba raz¬
rešiti, je, kaj je Neville St. Clair delal v tisti
opijski beznici, kaj se mu je tamkaj pripetilo,
kje je sedaj in v kakšni zvezi je Hugh Boone
z njegovim izginotjem. Priznati moram, da se
ne morem spominjati nobenega slučaja v svoji
praksi, ki bi bil na prvi pogled tako preprost
videti, ki bi bil pa vzlic temu tako težaven."

Medtem ko je Sherlock Holmes nadrobno
našteval to čudno vrsto dogodkov, smo hiteli
mimo zadnjih hiš velikega mesta dalje, dokler
nismo tudi teh za seboj pustili in se vozili po
cesti, ki je bila na obeh straneh ograjena s
plotovi. Proti koncu njegove pripovedi smo se

199

peljali skozi dve raztreseni vasi, kjer se je še
vedno svetilo nekoliko oken.

,,Sedaj smo pri prvih hišah v Lee,“ mi je
rekel tovariš. „Na naši kratki vožnji smo se
dotaknili treh grofij: začeli smo v Middlesexu,
vozili preko nekega kota v Surrejm ter dospeli
do Kenta. Ali vidiš tisto luč med drevjem? To
je hiša The Cedars in poleg luči sedi ženska,
ki je s svojimi skrbnimi ušesi brez dvoma že
začula peket konjskih kopit."

„Zakaj pa ne vodiš tega slučaja z Baker
Streeta?" sem vprašal.

,,Ker je treba več poizvedb tukaj dognati.
Mrs. St. Clairova mi je dala v svoji prijaznosti
dve sobi na razpolago; bodi prepričan, da ji
bo prijatelj in tovariš ravno tako dobrodošel
kakor jaz. Nerad se snidem ž njo, Watson,
ker ji ne prinašam nikakršnih novic o soprogu.
Tukaj smo !“

Ustavili smo se pred veliko vilo, ki je bila
nekoliko odmaknjena od ceste. Iz hleva je pri¬
hitel hlapec in prijel konja, midva s Holmesom
'pa sva skočila iz voza ter zavila po ozki viju¬
gasti poti, ki je držala do hiše. Ko sva prišla
bliže, so se odprla vrata in pred naima je stala
'majhna, svetlolasa ženska, oblečena v svetlo
mušelinasto obleko in s kosmato, bledordečo
ovratnico okoli vratu. Eno roko je držala ob
vratih, drugo pai je imela pričakujoče napol
povzdignjeno; telo ji je bilo malo naprej nag-

200

njeno, glava in obraz iztegnjena, oči hrepeneče
in ustnice nekoliko odprte — živo vprašanje.

„No?“ je zaklicala, „no?“ Ko pa je opazila,
da sva dva, je polna upanja veselo vzkliknila;
ta vzklik pa se je izpremenil v stokanje, ko je
opazila, da je moj tovariš zmajal z glavo in
zmignil z ramami.

»Nobenih dobrih novic?"

„Nobenih.“

„In slabih?"

„Tudi ne."

„Hvala Bogu. Pa stopite v hišo. Zelo utru¬
jeni morate biti, kajti imeli ste kaj naporen
dan."

„To je moj prijatelj, dr. Watson. Pri več
mojih slučajih mi je veliko pomagal in srečno
naključje mi je omogočilo, da ga sem s seboj
pripeljal, da mi pomaga tudi pri tej preiskavi."

„Zelo me veseli, da vas vidim," je rekla ter
mi prisrčno stisnila roko.

»Prepričana sem, da mi oprostite, ako vam
bo kaj manjkalo tukaj, posebno ako vpoštevate
udarec, ki nas je tako nenadoma zadel."

»Cenjena gospa," sem rekel, »star vojak
sem; pa tudi ako bi ne bil, prav dobro uvide-
vam, da opravičevanja ni potrebno. Zelo srečen
bom, ako bom mogel pomagati bodisi vam,
bodisi mojemu prijatelju tukaj."

»Mr. Sherlock Holmes," je rekla gospa, ko
sva stopili v lepo razsvetljeno obednico, kjer

201

je na mizi čakala mrzla večerja, „rada bi vas
vprašala dve, tri stvari in vas prosila, da bi
mi jih odkrito odgovorili."

„Gotovo, gospa."

„Mojih čustev ni treba vpoštevati. Histe¬
rična nisem in tudi te lastnosti nimam, da bi
v omedlico padla. Jaz bi samo rada izvedela
vašo pravo, osebno mnenje."

,,Glede česa?"

,,Ali ste v svojem srcu mnenja, da Neville
živi ?“

Sherlock Holmes je bil spričo tega vpra¬
šanja nekoliko v zadregi. ,,Odkrito, prosim,"
je ponavljala stoječ na preprogi in pozorno zrla
vanj, ko se je na svojem pletenem stolu nazaj
naslonil. „Ali mislite, da je mrtev?"

„Da.“

„Umorjen?“

„Tega ne morem reči. Morda.."

„In katerega dne ga je dohitela smrt?"

,,V ponedeljek."

„Potem boste morda tako dobri, mr. Holmes,
ter mi povedali, kako je to, da sem danes pre¬
jela tole pismo od njega."

Sherlock Holmes je skočil pokonci kakor
elektriziran.

„Kaj ?“ je zavpil.

„Da danes*" Nasmejala se je ter mu poka¬
zala majhen kos papirja.

„Ali ga smem videti?"

,,Gotovo."

202

Željno ga ji je vzel iz roke, ga poravnal na
mizi, pristavil svetiljko bliže in ga pozorno
ogledoval. Jaz sem vstal s svojega stola in
ogledoval pismo preko njegove rame. Zavoj je
bil iz zelo slabega papirja s poštnim pečatom
iz Gravesenda in datumom ravno istega dne,
ali bolje prejšnjega dne, ker je bil oddan malo
po polnoči.

„Slaba pisava!" je zamrmral Holmes. „To
gotovo ni pisava vašega soproga, gospa?"

„Ne, ali zavoj je."

„Po mojem mnenju je moral človek, ki je
napisal naslov na zavoj, poprej naslov poiz¬
vedeti."

„Kako morete to reči?"

„Ime samo je pisano, kakor vidite, s popol¬
noma črnim črnilom, ki se je posušilo. Ostalo
pa je sivkaste barve, kar spričuje, da se je v
ta namen uporabil pivnik. Ako bi bilo vse
obenem pisano in potem s pivnikom posušeno,
bi ne bila pisava nikjer temno črna. Pisec je
najprvo napisal ime, med tem in med napi-
sanjem naslova pa je bil precejšen presledek,
ki kaže, da ni vedel naslova,. To je kajpada
samo malenkost, pa nič ni tako važnega kot so
malenkosti. Oglejmo si sedaj pismo! Ha! Ne¬
kaj je bilo priloženo!"

„Da, prstan. Njegov pečatni prstan."

„Ali ste prepričani, da je to pisava vašega
soproga?"

„Ena njegovih pisav."

203

,,Ena?“

»Njegova pisava, kadar je hitro pisal. Ta je
kaj malo podobna njegovi navadni pisavi, vse¬
eno pa jo dobro poznam."

,„Draga moja, bodi brez strahu. Vse bo zopet
dobro. Prigodila se je velika pomota, ki bo
zanjo treba nekoliko časa, da se jo popravi.
Čakaj potrpežljivo. — Neville. 1  Pisano je s
svinčnikom na praznem listu iz neke knjige,
ki je imela obliko osmerke. Hm! Oddano je
bilo na pošti v Gravesendu po človeku, ki je
imel umazan palec. Ha! Gumasti rob pa je
omočil človek, ki je žvečil tobak, ako se ne
motim. Ali v resnici ne dvomite, da je to pi¬
sava vašega soproga?"

»Niti najmanj. Sam Neville je napisal te
besede."

»In v Gravesendu je bilo dano na pošto. No,
mrs. St. Clairova, nebo se jasni., vendar še ne
morem reči, da je nevarnost že minula."

»On mora biti pri življenju, mr. Holmes."

»Razen ako tole ni ponarejeno, da bi nas
speljali na napačno sled. Prstan navsezadnje
ničesar ne dokazuje. Lahko so mu ga bili vzeli."

»Ne, ne; to je, to je v resnici prav njegova
lastnoročna pisava."

»Pa dobro. Mogoče pa je, da je bilo že v
ponedeljek pisano, a šele danes na pošto dano."

»Kaj mogoče."

»Ako je temu tako, se je pa med tem marsi¬
kaj lahko prigodilo."

204

„0, nikar mi ne jemljite poguma, mr. Hol¬
mes. Vem, da se mu dobro godi. Med nama
vlada tako velika simpatija, da bi takoj slutila,
ako bi se mu kaj žalega prigodilo. Prav tisti
dan, ko sem ga poslednjikrat videla, se je
urezal v spalnici; jaz pa sem v istem trenutku
pohitela iz obednice gor v spalnico, prepričana,
da se mu je nekaj zgodilo. Ali mislite, da bi se
bila odzvala taki malenkosti, a ne bi občutila
njegove smrti?"

„V svojem življenju sem preveč izkusil, da
ne bi vedel, da utegne biti vtis kake ženske
dostikrat večje vrednosti nego izvajanje ka¬
kega analitičnega misleca. In v tem pismu
imate v resnici zelo krepak dokaz za svoje
mnenje. Ako pa je vaš soprog živ in ako more
pisati pisma, zakaj se pa potem ne vrne
domov ?“

„Tega ne morem razumeti. Nepojmljivo

je"

„Ali ni v ponedeljek pred odhodom ničesar
omenil ?“

„Ničesar.“

„Ali ste se vi začudili, ko ste ga ugledali v
Swandam Lane?"

„Silno.“

„Ali je bilo okno odprto?"

»Da.“

„Potem bi vas bil lahko poklical, ali ne?"

„Lahko.“

205

„On pa je, kaj ne da, samo nerazumljivo
zavpil?"

„Da.“

„Ali ste bili mnenja, da je na pomoč klical?"

„Da. Z rokami je mahal."

»Mogoče pa je tudi, ta je bil to klic iznena-
denja. Morda je začudenje, da vas je tako
nepričakovano zagledal tamkaj, povzročilo, da
je dvignil svoje roke."

„Mogoče je."

„Vi pa ste mislili, da so ga nazaj potegnili."

,,Tako nenadoma je izginil."

„Morda pa je samo odskočil. Ali niste niko¬
gar drugega videli v sobi?"

„Ne, ali ta strašni človek je priznal, da je
bil tam, Lascar pa je stal ob vznožju stopnic."

,,Tako je. Ali je imel vaš mož svojo navadno
obleko na sebi?"

„Da, a brez ovratnika in ovratnice. Prav
razločno sem videla njegov goli vrat."

„Ali je kdaj govoril z vami o Swandam
Lane ?“

»Nikoli."

„Ali je bilo kdaj opaziti znamenja, da bi bil
opij užival?"

»Nikoli."

»Hvala vam, mrs. St. Clairova. To so bile
poglavitne točke, glede katerih sem hotel biti
popolnoma na jasnem. Sedaj bova midva malo
večerjala, nato pa se podala k počitku, kajti
jutri naju prejkone čaka mnogo dela."

206

Velika in udobna soba z dvema posteljama
je bila dana nama na razpolago in jaz sem
kmalu zlezel pod odejo, kajti bil sem močno
utrujen. Sherlock Holmes pa je bil drugačen
človek; ako je imel nerazrešen problem pred
seboj, je bil cele dneve, da, celo teden dni po¬
konci, ga razmišljal, zopet in zopet urejal dej¬
stva, jih razmotrival z vsakega stališča, dokler
jih ni ali dognal, ali pa se prepričal, da so ne¬
zadostna. Kmalu mi je bilo jasno, da je bil
zopet pripravljen celo noč presedeti. Odložil
je suknjo in telovnik, si oblekel veliko modro
ponočno suknjo, hodil po sobi ter jemal bla¬
zine s postelje, divana in naslanjačev. 2 njimi
je naredil nekak orientalski divan, na katerega
se je usedel s prekrižanimi nogami, položivši
predse nekoliko tobaka in škatlico vžigalic.
Pri medli luči svetiljnice sem ga videl tamkaj
tiho in mirno sedeti, v ustih je držal staro
pipo, oči so mu bile zamišljeno uprte v en kot
stropa, iznad njega pa se je vzdigoval modri
dim proti stropu. Tako je sedel, ko sem zaspal
in tako je sedel, ko me je nenaden vzklik pre¬
budil in sem opazil, da je poletno solnce že
sijalo v sobo. Pipa je bila še vedno v njegovih
ustih, soba je bila polna gostega tobakovega
dima, le kup tobaka je bil izginil, ki sem ga
prejšnji večer videl pred njim.

„Ali si zbujen, Watson?“ je vprašal.

„Da,“

207

„Pripravljen za jutranji izprehod?“

„Gotovo.“

„Potem se obleci. Živa duša se še ne gane;
ker pa vem, kje spi hlapec, bo voz kmalu pri¬
pravljen.“ Ko je govoril, se je hehetal sam pri
sebi, pomežikoval z očmi in je bil sploh videti
docela drugačen človek kakor prejšnji večer.

Ko sem se napravil, sem pogledal na uro.
Ni čuda, da še žive duše ni bilo pokonci. Bilo
je petindvajset minut čez štiri. Kakor hitro sem
bil gotov, je prišel Holmes s sporočilom, da
hlapeč že vprega.

„Rad bi malo preizkusil neko mojo teorijo/'
je rekel in se obul. ,,Moje mnenje je, Watson,
da stojiš pravkar pred enim največjih bedakov
v Evropi. Jaz zaslužim, da bi me kdo tako
sunil z nogo, da bi zletel od tukaj prav do
Charing Crossa. Ali sedaj imam, kakor sodim,
ključ do cele zadeve."

„In kje je ta?" sem vprašal in se nasmejal.

„V kopalni sobi," je odgovoril. „0 da, ne
šalim se," je nadaljeval, ko je opazil moj ne¬
verni pogled. ,,Ravnokar sem bil tam; vzel
sem ga s seboj in ga imam tukajle v torbi. Le
naprej, moj dragi, da vidimo, ako gre v ono
ključavnico."

Odšla sva kar najbolj tiho po stopnicah na¬
vzdol in iz hiše na svetlo jutranje solnce. Na
cesti je stal vpreženi voz, napol oblečeni hlapec
pa ga je čuval. Skočila sva nanj in oddrdrala

208

po londonski cesti. Tupatam je bilo videti
kmečki voz, ki je peljal zelenjavo v mesto na
trg, vile na obeh straneh ceste so bile tako tihe
in brez življenja kakor kako mesto v sanjah.
■ „V nekaterih ozirih je ta slučaj čuden," je
rekel Holmes in udaril z bičem po konju, da
se je spustil v dir. „Priznati pa moram, da sem
bil slep kot krt; vseeno pa je bolje pozno se
naučiti modrosti kot nikoli."

V mestu so začeli prvi vstaj alci ravno za¬
spano pogledovati skozi okna, ko sva drdrala
po ulicah na surreyski strani. Koncem Water-
loo Bridge Roada sva prekoračila Temzo, za¬
vila na Wellington Streetu na desno in se
znašla na Bow Streetu. Sherlock Holmes je bil
dobro znan na policiji in stražnika pri vratih
sta mu salutirala. Eden je prijel konja za uzdo,
drugi pa je naju peljal v hišo.

„Kdo ima službo?" je vprašal Holmes.

„Nadzornik Bradstreet, gospod."

„0, Bradstreet, kako se imate?" Velik, kre¬
pak uradnik s špičasto čepico in z vrvicami
prepreženo suknjo je prišel po kamenitih stop¬
nicah doli. „Rad bi govoril z vami, Bradstreet."

„Gotovo, mr. Holmes. Stopite semkaj v mojo
sobo."

Bila je majhna uradna soba z orjaško glavno
knjigo na mizi in telefonom na steni. Nadzor¬
nik je sedel k svoji mizi.

„Kaj morem za vas storiti, mr. Holmes?"

209

„Oglasil sem se radi tistega berača Boona
— tistega, ki je obdolžen, da je v zvezi z iz¬
ginotjem mr. Nevilla St. Claira iz Leea."

„Da, pripeljali so ga semkaj in obdržali v
preiskovalnem zaporu v svrho nadaljnjih pre¬
iskav."

„Slišal sem o tem. Ali ga imate tukaj ?“

„V celicah."

„Ali je miren?"

„0, nobenih sitnosti ne dela. Sila umazan
lopov je to."

„Umazan ?“

„Da, pred vsem bi ga bilo treba pripraviti
do tega, da bi si umil roke; in njegov obraz je
črn kakor piskrovezov. No, ko bo njegov slu¬
čaj v redu, pojde takoj v kopelj. Ako bi ga
videli, mislim, da bi mi pritrdili, da jo silno
potrebuje."

„Jako rad bi ga videl."

„Ali res? To se lahko zgodi. Pojdite z me¬
noj. Svojo torbo pa lahko tukaj pustite."

„Ne, vzamem jo s seboj."

„Pa dobro. Pojdite semkaj, ako vam drago,"
je rekel. Odpeljal nas je po hodniku, odprl
neka vrata, šel po vijugastih stopnicah navzdol
ter nas naposled privedel na belo pobeljen hod¬
nik s celo vrsto vrat na vsaki strani.

„Tretja vrata na desni so njegova," je dejal
nadzornik. „Tukajle je!" Mirno je odmaknil
deščico na zgornjem delu vrat in pogledal skozi
okence.

Sherlock, I. 14

210

„Spi,“ je rekel. „Prav dobro ga morete vi¬
deti."

Obadva sva pogledala skozi mrežo. Ujetnik
je ležal v trdem spanju s proti nam obrnjenim
obrazom, dihajoč počasi in težko. Bil je človek
srednje postave, preprosto oblečen, kakor je pri¬
stajalo njegovemu poklicu, v barvasto srajco,
ki je bila vidna skozi razpor v razcapani
suknji. Bil je neznansko umazan, prav kakor
je rekel nadzornik, toda blato, ki ga je imel
na obrazu, ni moglo zakriti njegove grdosti.
Široka brazgotina neke stare rane mu je segala
od oči do čeljusti in je pri svojem skrčenju za¬
vila del gornje ustnice navzgor, tako da je
bilo tri zobe videti. Šop zelo svetlordečih las
mu je rastel globoko dol na oči in čelo.

„Saima lepota ga je, ali ne?“ je dejal nad¬
zornik.

„Prav gotovo je, da potrebuje vode," je dejal
Holmes. „Sem si mislil, da bi bilo dobro, ako
bi se umil; zbok tega sem bil tako prost, da
sem prinesel s seboj potrebne stvari." Pri teh
besedah je odprl svojo torbo in vzel iz nje
veliko kopalno gobo.

,,He! He! Kak šaljivec ste! se je hehetal
nadzornik.

,,Ako bi bili tako dobri in prav na tihem
odprli vrata, ga bomo pripravili, da naredi
svojo zunanjost mnogo bolj dostojno."

211

„No, ne vem, zakaj ne bi,“ je dejal nadzor¬
nik. „Ali ne dela časti celicam v Bow Streetu,
kaj?“ Vtaknil je svoj ključ v ključavnico in
stopili smo tiho v celico. Speči se je malo
obrnil in zopet trdo zaspal. Holmes se je sklo¬
nil k vodnemu vrču, namočil svojo gobo, nato
pa je nekolikokrat močno podrgnil ž njo po
ujetnikovem obrazu.

„Dovolite mi,“ je zaklical, „da vam pred¬
stavim mr. Nevilla St. Claira iz Leea v Kentu."

Nikoli v celem svojem življenju nisem videl
takega prizora. Koža obraza se mu je pod
vplivom gobe odluščila kakor skorja od dre¬
vesa. Grda rjava barva je izginila! Izginila je
tudi strašna brazgotina in zavita ustnica, ki
mu je delala obraz odurno porogljiv! En po-
tegljaj je odstranil zmršene rdeče lase in tam
na postelji je sedel elegantno izgledajoč človek
bledega žalostnega obraza, črnih las in gladko
obrit, si mel oči in se zaspano začudeno oziral
okoli sebe. Nato je naenkrat spoznal svoj po¬
ložaj, in se z glasnim krikom vrgel z obrazom
na blazino.

„Sveta nebesa!" je zavpil nadzornik," to je
v resnici pogrešani. Poznam ga po sliki."

Ujetnik se je obrnil malomarno liki človek,
ki se je vdal v svojo usodo. „Naj bo," je rekel.
„Sedaj pa prosim, česa sem obdolžen ?“

„Da ste v zvezi z izginotjem mr. Nevilla
St.-. Oh, pojte, pojte, tega vas ni mogoče

14 '

212

obdolžiti, razen ako narede iz tega slučaj po-
izkušenega samomora," je rekel nadzornik in
se zarežal. „Veste, sedemindvajset let že slu¬
žim, kaj takega se mi pa dozdaj še ni pri-
godilo."

„Ako sem jaz mr. Neville St. Clair, potem je
jasno, da se noben zločin ni izvršil in da me
imate zbok tega protipostavno v zaporu."

„Ne zločin, marveč zelo velika pomota se
je zgodila," je rekel Holmes. „Bolje bi bili
storili, ako bi se zanesli na svojo ženo."

„Ne radi žene, marveč radi otrok se je zgo¬
dilo," je stokal ujetnik. „Bog mi pomagaj,
nisem mogel pripustiti, da bi se sramovali svo¬
jega očeta. Moj Bog! Kakšna sramota! Kaj
mi je storiti?"

Sherlock Holmes se je usedel poleg njega
na posteljo ter ga prijazno potrkal na ramo.

„Ako pustite, da sodišče celo stvar pojasni",
je rekel, „skoraj ne morete preprečiti, da ne
pride cela stvar v javnost. Ako pa na drugi
strani prepričate policijske oblasti, da proti
vam ni mogoče dvigniti nobene obtožbe, ne
vem, da bi bil kak vzrok, čemu dai bi prišle
podrobnosti v časnike. Prepričan sem, da si
nadzornik Bradstreet rad zapiše vse, kar nam
utegnete povedati, ter predloži vse skupaj pri¬
stojni oblasti. Cel slučaj potem sploh ne pride
pred sodišče."

„Bog vas blagoslovi!" je vzkliknil ujetnik
strastno. „Raje bi pretrpel ječo, da, smrt, ka-

213

kor da bi pripustil, da bi ta sramota prešla
na moje otroke.

„Prvi ste, ki slišite mojo zgodbo. Moj oče je
bil učitelj v Chestirfieldu, kjer sem zadobil iz¬
vrstno vzgojo. V svojih mladih letih sem po¬
potoval, šel h gledišču in sem naposled postal
poročevalec nekega večernega lista v Londonu.
Nekega dne me je lastnik mojega lista zaprosil,
da bi mu napisal nekoliko člankov o beračenju
v našem glavnem mestu; rade volje sem mu
obljubil, da jih napišem. To je bil začetek vseh
mojih doživljajev. Samo na ta način, da po¬
stanem amaterski berač, sem mogel udobiti
dejstva, na katera bi mogel opreti svoje članke.
Kot glediščni igralec sem bil kajpada vešč
vseh skrivnosti našemljenja in sem med igralci
slovel radi svoje spretnosti. In sedaj sem se
okoristil s svojim znanjem. Pobarval sem si
obraz in da bi se naredil kar najbolj usmiljenja
vrednega, sem naredil lepo brazgotino in s
pomočjo majhnega kosa kožnobarvastega obli¬
ža sem si zavil gornjo ustnico navzgor. Nato
sem dal na glavo lasulja z rdečimi lasmi, se
primerno oblekel ter si izbral svoje mesto v
najbolj živahnem delu notranjega mesta na¬
videzno kot prodajalec vžigalic, v resnici pa
kot berač. Sedem ur sem izvrševal svoj poklic
in ko sem se zvečer vrnil domov, sem v svoje
začudenje našel, da nisem dobil nič manj nego
šestindvajset šilingov in štiri pence.

214

»Napisal sem svoje članke in pozabil na vse
skupaj, dokler nisem bil nekoliko pozneje ne¬
kemu prijatelju porok za petindvajset funtov
ter moral naenkrat zanj plačati. Bil sem že
pri kraju s svojo pametjo, kje dobiti potrebni
denar, ko mi je naenkrat šinila neka misel v
glavo. Prosil sem od upnika štirinajst dni od¬
loga, svoje gospodarje pa dopusta. Ves ta čas
sem beračil preoblečen po notranjem mestu.
Tekom desetih dni sem imel svoj denar in pla¬
čal svoj dolg.

„No, lahko si mislite, kako težavno mi je
bilo lotiti se zopet težkega dela, ki sem zanj
prejel dva funta na teden, ko mi je bilo znano,
da mi je bilo mogoče ravno toliko na dan
zaslužiti, samo ako bi si malo pobarval obraz,
položil svojo čepico na tla in mirno sedel. Dolg
je bil boj med ponosom in denarjem, a dolarji
so naposled zmagali; opustil sem poročeval-
stvo in dan' za dnevom sedel na mestu, ki sem
si ga prvikrat izbral, navdajal ljudi s pomočjo
svojega obraza z usmiljenjem in polnil svoje
žepe z bakrenim denarjem. Samo en človek
je poznal mojo skrivnost. Bil je lastnik neke
beznice v Swandam Lane, pri katerem sem
navadno stanoval; tukaj sem mogel vsako jutro
kot umazan berač iti iz hiše, zvečer se pa iz-
premeniti v elegantno oblečenega gospoda, ki
se giblje v najlepši družbi. Tega človeka, ne¬
kega Lascarja, sem za svojo sobo dobro pla¬
čeval, tako da sem vedel, da je bila. moja skriv¬
nost varna pri njem.

215

,,No, kmalu sem prišel do spoznanja, da sem
si prihranil precejšnjo vsoto denarja. Ne veru¬
jem, da bi si mogel katerikoli berač z london¬
skih ulic pridobiti na leto sedemsto funtov —
to je manj nego znašajo moji navadni po¬
prečni prejemki — pa znal sem se dobro na¬
slikati, sem bil spreten v hitrih in dovtipnih
odgovorih, tako da sem sčasoma postal v no¬
tranjem mestu dobro znan. Cel teden se mi je
vsipal v čepico tok penijev, pomešan včasih s
srebrom, in jako slab dan je bil, kadar nisem
dobil dveh funtov.

„Cim sem postal bogatejši, je rastlo tudi moje
častihlepje; najel sem si hišo na deželi in se
celo oženil, ne da bi živa duša sumila o mojem
pravem opravilu. Moja draga žena je vedela
le toliko, da imam v mestu kupčijo. Ni pa
vedela kakšno.

„Minuli ponedeljek sem končal za tisti dan
in se v svoji sobi nad opijsko beznico pre¬
oblačil, ko sem se ozrl skozi okno in videl v
svojo grozo in začudenje svojo ženo stati na
ulici ter zreti proti meni. Začudenja sem za¬
vpil in vrgel svoje roke v zrak, da si zakrijem
obraz; nato pa sem planil k Lascarju in ga
lepo prosil, da naj nikomur ne dovoli priti do
mene. Na stopnicah sem slišal njen glas, ven¬
dar sem vedel, da ne more gor do mene. Hitro
sem si slekel navadno obleko, oblekel tisto
beraško ter si nadel lasuljo in barvo. Celo oči
moje lastne žene niso mogle prodreti skozi to

216

izpremeno. Nato pa mi je prišlo na misel, da
bi utegnili preiskati sobo in da bi me obleka
lahko izdala. Odprl sem okno, pri tem sem si
pa zopet odprl majhno rano, ki sem jo tisto
jutro dobil doma v spalnici, ko sem se urezal.
Pograbil sem suknjo, ki je bila obtežena z
bakrenim denarjem, ki sem ga ravnokar pre¬
nesel iz usnjene torbe, v kateri sem nosil svoje
dohodke. Vrgel sem jo skozi okno' in izginila
je v Temzi. Ostala obleka bi bila tudi šla za
njo, pa v tem trenutku sem začul na stopnicah
korake stražnikov in nekoliko minut pozneje
sem se prepričal — priznati moram, da v svojo
tolažbo — da v meni niso spoznali mr. Nevilla
St. Claira, marveč da so me prijeli kot njego¬
vega morilca.

„Ne vem, da bi vam imel še kaj drugega
pojasniti. Sklenil sem kar najdalje mogoče ob¬
držati svojo izpremeno; odtod posebna lju¬
bezen do umazanega obraza. Ker sem vedel,
da bo mojo ženo silno skrbelo, sem snel s
prsta svoj prstan in ga izročil Lascarju, ko
me ravno stražnik ni opazoval, obenem pa še
nekaj v naglici napisanih vrstic, v katerih ji
sporočam, da nima nobenega vzroka biti v
strahu zaradi mene.“

„To pismo je šele včeraj prejela," je rekel
Holmes.

„Dobri Bog! Kako strašen teden je morala
preživeti."

„Policija je tega Lascarja opazovala", je
rekel nadzornik Bradstreet, „in jaz prav rad
verujem, da mu je bilo težko neopaženo od¬
dati pismo na pošto. Morda ga je tudi izročil
kakemu mornarju, svojemu gostu, ki pa je nanj
pozabil."

„Tako je", je rekel Holmes in pritrjevalno
prikimal, „niti najmanj ne dvomim o tem. Ali
pa vas niso nikoli prijeli radi beračenja?"

„Mnogokrat; pa kaj je bila meni denarna
kazen ?“

„Sedaj pa mora biti konec tega," je rekel
Bradstreet. „Ako naj policija celo zadevo po¬
tlači, potem mora Hugh Boone izginiti iz
sveta."

»Prisegam z najsvetejšo prisego, ki jo more
človek izreči."

„V tem slučaju je mogoče, da ne storimo na¬
daljnjih korakov. Ako vas pa še enkrat zalotijo,
mora vse na dan priti. Mr. Holmes, zelo smo
vam hvaležni, da ste nam celo stvar razjasnili.
Rad bi pa vedel, kako ste to dognali."

„Ta slučaj sem dognal s tem", je rekel moj
prijatelj, „da sem sedel na petero blazinah in
pokadil cel kup tobaka. Moje mnenje je, Wat-
son, da prideva ravno še pravočasno do zaju-
treka, ako se popeljeva v Baker Street."


.

Vsebina.

Stran

Škandal na Češkem. 3

Liga rdečelascev  41

Slučaj istovetnosti. 79

Skrivnostni dogodek v Boscombe Valley . .109

Petero pomarančnih peček. 149

Mož z zavito ustnico.180

- - ■

' 4

' ■

HER1PCK =

HOLMESovi

DOŽIVLJAJ] ll- PCI

Spisal

Sir Arthur Conan Doyle.

Iz angleščine prevel J. M.

V Ljubljani 1912.

Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.


©



MODRI KARFUNKELJ.

Drugo jutro po božičnem dnevu sem obiskal
svojega prijatelja Sherlocka Holmesa z na¬
menom, da mu voščim vesele praznike. Brez
posla je ležal na divanu v svoji škrlatasto-
rdeči ponočni obleki; na desni je ležala v do¬
sežni daljavi pipa z vsem potrebnim in kup
zmečkanih jutranjih časnikov, ki jih je bil
ravnokar pregledal, blizu pri roki. Poleg divana
je stal lesen stol, na stolovem hrbtišču pa je
visel močno obnošen in umazan trd klobuk,
ki ni bil več za rabo in je bil na več krajih
razpokan. Povečevalno steklo in klešče, ki so
ležale na stolovem sedežu, so pričale, da ga je
radi preiskovanja na ta način tam obesil.

„Delo imaš“, sem rekel, „morda te motim.“

„Nikakor ne. Celo vesel sem, da imam pri¬
jatelja tukaj, ki morem ž njim govoriti o svo¬
jih uspehih. Stvar je povsem malenkostna'* (in
pokazal je s palcem na klobuk), ,,vendar so
ž njim v zvezi okoliščine, ki niso docela brez
zanimivosti in tudi ne nepoučne."


4

Sedel sem na njegov stol in si grel roke pred
prasketajočim ognjem; bilo je namreč precej
mrzlo in okna so bila na debelo pokrita z le¬
denimi kristali. „Dozdeva se mi“, sem rekel,
•„da je kaka krvava zgodba v zvezi s tole
stvarjo, akoravno je videti tako domača — da
je to sled, ki te popelje do razrešitve nekega
problema in do kaznovanja nekega zločina."

„Ne, ne. Nikakega zločina," je dejal Sherlock
Holmes in se nasmejal. „Samo eden tistih čud¬
nih majhnih dogodkov je, ki se zgode, abo
žive in vrve štirje milijoni ljudi na majhnem
prostoru nekoliko štiri jaških milj. Sredi akcij
in reakcij tako gostega roja ljudi se more člo¬
vek nadejati, da se prigodi vsaka možna kom¬
binacija dogodkov in se mu ponudi marsikak
majhen problem, ki utegne biti zanimiv in
bizaren, ne da bi bil zločinsk. Takih slučajev
sva že nekaj imela."

„Da, in sicer v toliki meri", sem pripomnil,
„da so bili izmed zadnjih šestih slučajev, ki
sem jih pridejal svoji zbirki, trije, ki so bili
popolnoma brez vsake postavne krivde."

„Res je tako. V mislih imaš seveda moj po¬
izkus, da bi dobil nazaj listine Irene Adlerjeve,
dalje posebni slučaj miss Mary Sutherlandove
in doživljaj človeka z zavito ustnico. No, niti
najmanj ne dvomim, da spada ta malenkostna
zadeva v isto kategorijo. Gotovo poznaš ko¬
misarja Petersona?"

„Poznam ga." .

5

„Ta trofeja je njegova last.“

„Ali je njegov klobuk?"

,,Ne, ne, našel ga je. Lastnik pa je neznan.
Prosim te, da si ga nekoliko ogledaš, in sicer
ne tako kakor da bi imel pred seboj zmečkan
klobuk, marveč intelektualen problem. Pred
vsem pa ti moram povedati, kako je prišel
semkaj. Dospel je namreč božičnega dne zju¬
traj, in sicer v spremstvu lepe, debele gosi, ki
.se brez dvoma peče v tem trenutku pri Peter-
sonu. Stvar pa je takale. Božičnega dne okoli
štirih z-jutraj se je Peterson, ki je, kakor veš,
velik poštenjak, vračal od neke male zabave
ter jo mahal po Tottenham Court Roadu proti
domu. Pri luči plinove svetiljke je ugledal pred
seboj nekega bolj velikega človeka, ki se je
nekoliko opotekal ter nosil belo gos na hrbtu.
Ko je dospel do vogala Goodge Streeta, je na¬
stal med tem neznancem in majhno tolpo
sirovežev prepir. Eden izmed poslednjih mu
je izbil klobuk z glave; oni pa je nato vzdignil
svojo palico, da bi se branil, jo vihtel nad
glavo, pri tem pa je razbil prodajalnično okno
za seboj. Peterson je pohitel naprej, da varuje
neznanca pred njegovimi napadovalci; ta člo¬
vek se je pa silno prestrašil, ker je razbil okno
in ker je naenkrat videl prihajati uradno osebo
v uniformi proti sebi; vrgel je gos proč in se
podal v beg ter izginil v labirintu onih malih
ulic, ki leže zadaj za Tottenh&m Court Roadom.
Pri Petersonovem prihodu so pa tudi oni lo-

6

povi zbežali, in tako je končno Peterson ostal
sam na bojišču, ž njim pa kajpada tudi plen
v podobi tega strganega blobuka in krasne
božične gosi."

„Ki jo je seveda povrnil pravemu lastniku,
kajneda?"

„Moj dragi, v tem ravno tiči ta problem.
Res je sicer, da je bilo na majhnem listku, ki je
bil pritrjen gosi na nogi, napisano: ,Za mrs.
Henry Bakerjevo', in res je dalje tudi, da je
na podlagi tega klobuka čitati začetne črke
,H. B.‘; ker pa se nahaja v našem mestu več
tisoč Bakerjev in več sto Henry Bakerjev, ni
tako lahko vrniti izgubljeno last pravemu iz¬
med njih."

„Kaj pa je Peterson potem ukrenil?"

„Božično jutro je prišel k meni s klobukom
in gosjo, ker mu je znano, da se zanimam tudi
za najmanjše probleme. Obdržala sva gos tja
do današnjega jutra, tu pa so se vzlic majh¬
nemu mrazu pojavila znamenja, da bi bilo naj¬
bolje, ako bi jo brez nepotrebnega odlašanja
oojedli. Najditelj jo je radi tega vzel s seboi.
da izpolni poslednji namen vsake gosi, jaz pa
sem si obdržal klobuk onega neznanega go¬
spoda, ki je izgubil svojo božično pečenko."

„Ali ni dal oglasov v časnike?"

„Ne.“

„Na kaj pa se moreš opirati glede njegove
identitete ?“

„Samo na to, kar moremo sklepati."

7

„Iz tega klobuka?"

„Tako je.“

„Ti se šališ. Kaj pa moreš sklepati iz tega
starega, strganega klobuka?"

„Tukajle je moje povečevalno steklo. Moje
metode poznaš. Kaj pa moreš ti sklepati glede
osebnosti človeka, ki je nosil ta klobuk?"

Vzel sem v roke to raztrgano stvar in jo
precej klavrno obračal. Bil je čisto preprost
črn klobuk običajne okrogle oblike, trd in zelo
ponošen. Podloga je bila iz rdeče svile, vendar
je že precej izgubila svojo barvo. Izdelova-
teljevega imena ni bilo videti, pač pa sta bili
na eni strani napisani začetni črki „H. B.“,
kakor je bil Holmes omenil. Na okrajcih se je
nahajala luknjica za varnostno vrvico, a ela¬
stične vrvice ni bilo. Sicer pa je bil klobuk
preluknjan, močno zaprašen in na več krajih
umazan, dasi je bilo opaziti, da je lastnik po¬
skusil zakriti umazane lise s pomočjo črnila.

„Jaz ne morem ničesar videti," sem rekel ter
ga vrnil prijatelju.

„Ravno nasprotno, Watson, vse lahko vidiš.
Samo sklepati ne znaš iz tega, kar. vidiš. Pre¬
boj eč si pri izvajanju svojih sklepov."

„Potem mi pa povej, prosim te, kaj moreš,
ti sklepati iz tega klobuka."

Vzel ga je v roke in ga po svoji pozorni
navadi natanko ogledoval. „Morda se da iz
njega manj sklepati, kakor bi se lahko," je
dejal, „in vendar je nekaj sklepov, ki so kaj

8

jasni, in nekaj drugih, ki so močno verjetni.
Očito je seveda, da ima človek precej duha
in ravno tako, da je bil pred tremi leti v precej
dobrih odnošajih, da so pa sedaj prišli slabi
časi zanj. Bil je skrben, pa sedaj je manj nego
prejšnje čase; to spričuje o nekem moralnem
nazadovanju, in ako pogledamo še propadanje
njegovega prospevanja, se zdi, da deluje nanj
kak slab vpliv, morda pijača. Iz tega se tudi
lahko tolmači očividno dejstvo, da ga je nje-,
gova žena prenehala ljubiti."

„Moj dragi Holmes!“

„Vzlic temu pa mu je ostalo še nekoliko
spoštovanja do samega sebe," je nadaljeval,
ne da bi se zmenil za moje ugovarjanje. „On
je človek, ki precej sedi v svojem življenju,
hodi le malo na izprehod, je v srednjih letih,
ima osivele lase, ki si jih je dal pred nekaj
dnevi ostriči in ki si jih maže z nekim ma¬
zilom. To so bolj očitna dejstva, ki se dajo
sklepati iz njegovega klobuka. Mimogrede še
lahko omenim, da je skrajno neverjetno, da bi
imel v svoji hiši plin napeljan."

„Holmes, gotovo se šališ!“

„Niti najmanj. Ali je mogoče, da ne moreš
niti sedaj, ko ti podajam te rezultate, uvideti,
kako sem prišel do njih?"

„Prav nič ne dvomim, da sem želo aboten;
priznati pa moram, da ti ne morem slediti.
Kako si na primer prišel do zaključka, da ima
ta človek precej duha?"

9

V odgovor si je Holmes potlačil klobuk na
glavo. Pogreznil se mu je preko čela in obstal
na nosnem hrbtu. „To je vprašanje kubične
obsežnosti," je rekel; „človek s tako veliko
glavo mora nekaj v njej imeti."

„Kako pa propadanje njegovih razmer?"

„Le-ta klobuk je tri leta star. Ti ravni, na
robu zakrivljeni okrajci so tisti čas prišli v
modo. Klobuk je najboljše kakovosti. Poglej
trak iz svile in izvrstno podlogo. Ako si je ta
človek mogel pred tremi leti kupiti tako drag
klobuk, in si od tedaj ni kupil novega, potem
je na vsak način obubožal."

„No, gotovo, to je precej jasno. Kako pa je
z njegovo skrbnostjo in nazadovanjem v mo¬
ralnem oziru?"

Holmes se je nasmejal. „Evo njegove skrb¬
nosti," je rekel in položil prst na gumb in
zanko varnostne vrvice. ,,Takih vrvic na klo¬
buku ne prodajajo. Ako pa si jo je človek na¬
bavil, dokazuje, da je bil do neke gotove mere
skrben, ker se je posebno potrudil, da se na
ta način zavaruje proti vetru. Ker pa sedaj
vidimo, da je elastična vrvica odtrgana in da
se ni potrudil nadomestiti je z novo, je jasno,
da je zdaj manj skrben kot je bil prejšnje čase;
in to je jasemdokaz, da je njegova narava osla¬
bela. Na drugi strani pa je izkušal skriti nekaj
teh madežev na klobučevini s tem, da jih je
namazal s črnilom; to je zopet znamenje, da
še ni popolnoma izgubil svojega samospošto¬
vanja."

10

,,Tvoje sklepanje je v resnici prav verjetno."

„Nadaljnje okolnosti, da je v srednjih letih, -
da so njegovi lasje osiveli, da si jih je dal pred
kratkim striči in jih maže z nekim mazilom, se
•dajo izvajati, ako se natančno pregleda spodnji
del podloge. Skozi povečevalno steklo je vi¬
deti precejšnje število koncev las, ki so jih
odstrigle brivčeve škarje. Zelo sprijemljivi so;
in dalje se prav razločno spozna vonj lasnega
mazila. In ta prah ni peščeni, sivi prah iz ulice,
marveč puhasti, rjavi prah iz hiše; dokaz, da
je večinoma visel v hiši; vlažni znaki na no¬
tranji strani pa jasno spričujejo, da se je nje¬
gov lastnik precej potil.“

„Ali njegova žena — dejal si, da ga je nehala
ljubiti."

„Ta klobuk že več tednov ni bil okrtačen.
Ako bi videl tebe, moj dragi Watson, s klobu¬
kom na glavi, na katerem je prah celega tedna,
in ako ti tvoja žena dovoli v takem stanju iz
hiše iti, potem se bom bal, da si bil tako ne¬
srečen, da si izgubil njeno ljubezen."

„Pa utegne biti samec."

„Ne, nesel je vendar s seboj gos kot spravno
darilo za svojo ženo. Spomni se lista na ptičevi
nogi."

„Na vse imaš odgovor. Iz česa pa vendar
sklepaš, da v hiši ni plin napeljan?"

„En lojev madež ali dva človek lahko slu¬
čajno dobi; ako pa jih vidim nič manj nego
pet, potem ni po mojih mislih prav nobenega

11

dvoma, da mora ta človek prav pogosto priti
v dotiko z gorečim lojem — da hodi ponoči po
stopnicah s klobukom v eni roki in s kaplja¬
jočo svečo v drugi. Toliko je gotovo, da od
plinove cevi še nikoli ni zadobil lojevih ma¬
dežev. Ali si sedaj zadovoljen?"

„Veš, to je vse kaj duhovito," sem rekel in
se nasmejal, „ker se pa — kakor si ravnokar
dejal — nikakršen zločin ni izvršil in nobena
druga škoda ni zgodila, kakor da se je ta gos
izgubila!, potem se mi vse to vidi samo tro¬
šenje eneržije."

Sherlock Holmes je že odprl usta, da bi mi
odgovoril, kar so se odprla vrata in v sobo je
prihitel komisar Peterson rdečih lic in z obra¬
zom človeka, ki ga je prevzelo začudenje.

„Gos, mr. Holmes! Gos, gospod!" je za¬
klical.

„E? Kaj pa je ž njo? Ali je zopet oživela in
odletela skozi kuhinjsko okno?" Holmes se je
na divanu nekoliko obrnil, da bi mogel bolje
videti vznemirjeni obraz.

,,'Poglejte, gospod! Poglejte, kaj je našla
moja žena v njeni golši!" Iztegnil je roko, kjer
- se je sredi dlani sijajno lesketal moder kamen,
ki je bil sicer po velikosti nekoliko manjši od
fižola, vendar tako čist in blesteč, da se mu je
v temni globini dlani lesketal kakor električna
špica.

Sherlock Holmes je zažvižgal in se usedel.
»Pri Bogu, Peterson!" je vzkliknil, »tole je pa

12

zares pravi zaklad! Nadejam se, da vam je
znano, kaj ste našli?"

„Dijamant, gospod! Dragocen kamen! Reže
steklo, kakor da bi bilo lepivo."

„To je več nego dragocen kamen. Neki go¬
tovi dragoceni kamen je.“

„Pa vendar ne modri karfunkelj grofice
Morcarjeve!“ sem vzkliknil.

„Prav tako je. Bom vendar poznal njegovo
veličino in obliko, ko sem zadnje čase vsak
dan čital v listu ,The Times' oglas, ki se tiče
njega. Edini svoje vrste je in njegova vrednost
se da samo ceniti, a razpisana nagrada tisoč
funtov ni niti dvajseti del prodajne cene.“

„Tisoč funtov! Usmiljeni Bog!“ Komisar se
je zgrudil na stol in pogledoval zdaj enega,
zdaj drugega izmed naju.

„Toliko znaša nagrada, in jaz imam vzrok
vedeti, da so v ozadju sentimentalni oziri, ki
bi napotili grofico, da bi dala polovico vsega
svojega premoženja, samo da bi mogla dobiti
ta dragulj nazaj."

„Ako se prav spominjam, ga je izgubila v
Hotelu Cosmopolitan", sem dejal.

„Tako je, in sicer dvaindvajsetega decembra,
torej ravno pred petero dnevi. Napeljevalec
plinovih cevi John Horner je bil obtožen, da
ga je izmaknil iz grofičine skrinjice za dra¬
gulje. Dokazi proti njemu so bili tako močni,
da so ga izročili porotnemu sodišču. Mislim,
da imam nekoliko zapiskov o celi zadevi.'


13

Brskal je med časniki, si ogledoval njihove
datume, dokler ni končno izvlekel enega, ga
razgrnil in prečital sledeče poročilo:

„T a t v i n a draguljev v Hotelu
Cosmopolitan.  Policija je prijela šestin¬
dvajsetletnega napeljevalca plinovih in vodo¬
vodnih cevi Johna Homerja, ker je obdolžen,
da je dne 22. t. m. izmaknil grofici Morcarjevi
iz skrinjice za dragulje dragoceni dragulj, znan
pod imenom modri karfunkelj. James Ryder,
nadzornik služabnikov v hotelu, je izjavil, da
je peljal na dan tatvine Homerja v toaletno
sobo grofice Morcarjeve, da bi zvaril drugi
drog kaminovega omrežja, ki se je bil odločil.
Nekaj časa je ostal pri Homerju, potem pa so
ga poklicali proč. Ko se je povrnil, je spoznal,
da Homerja ni bilo več, da je bil predalnik
šiloma odprt in da je majhna skrinjica iz ma¬
roškega usnja, v kateri je navadno imela gro¬
fica dragulj — kakor se je pozneje izvedelo —
ležala prazna na toaletni mizici. Ryder je ne¬
mudoma poklical ljudi in Homerja so še isti
večer prijeli. Dragulja pa niso mogli najti niti
pri njem niti na njegovem stanovanju. Katarina
Cussack, grofičina hišina, je izpovedala, da je
slišala prestrašeno Ryderjevo vpitje, ko je od¬
kril tatvino, in da je planila v sobo, kjer je našla
vse prav tako, kakor je izpovedala zadnja
priča. Nadzornik Bradstreet od oddelka B. je
izpovedal glede aretacije Homerja, da se je
branil kakor blazen, in v najkrepkejših izrazih

14

zatrjeval svojo nedolžnost. Ker se je pokazalo,
da je bil ujetnik radi tatvine že predkaznovan,
se policijski sodnik ni hotel sumarično pečati
z njegovo krivdo, marveč ga je izročil porot¬
nemu sodišču. Spričo te izjave se je Horner,
ki je ves čas kazal znake neznanskega raz¬
burjenja, onesvestil, tako da so ga morali iz¬
pred sodnika odnesti."

„Hm! Toliko o policijskem sodišču," je dejal
Holmes zamišljeno ter vrgel časnik v stran.
„ Vprašan je, ki ga moramo sedaj razrešiti, je
ona vrsta dogodkov, ki vodijo na eni strani od
oropane skrinjice za dragulje tja do golše neke
gosi v Tottenham Court Roadu na drugi strani.
Sedaj vidiš, Watson, da so postala naša ma¬
lenkostna izvajanja naenkrat mnogo bolj važna
in manj nedolžna. Tukaj imamo kamen; kamen
prihaja iz gosi, gos pa od mr. Henryja Bakerja,
človeka s ponošenim klobukom in vsemi osta¬
limi Znaki, s katerimi sem te dolgočasil. Zbok
tega se moramo z vso resnobo lotiti naloge,
da najdemo tega človeka ter doženemo, kakšno
ulogo je igral v tej mali skrivnostni zadevi.
V ta namen se moramo najprej poslužiti naj¬
bolj preprostega sredstva in to je brez dvoma
oglas v vseh večernih listih. Ako ne bo uspeha,
se zatečemo k drugim sredstvom."

„Ka;j hočeš s tem reči?"

„Daj mi svinčnik in oni kos papirja. Torej
takole: ,N a š 1 i so na vogalu Goodge Streeta
gos in črn klobuk. Mr. Henry Baker ju lahko

15

dobi, ako se oglasi drevi ob 6,30 na 221 B.,
Baker Street/ To je jasno in jedrnato/ 1

„Precej. Toda ali dobi oni to pred oči? 11

„No, brez dvoma bo pazil na časnike, ker
je bila izguba zanj velika, ko je reven človek.
Vsled nesreče, ki jo je imel pri tem, da je
razbil okno, in vsled Petersonovega prihoda je
bil očividno tako zmeden, da ni mislil na nič
drugega kot na beg. Vendar je pozneje gotovo
bridko obžaloval, da je gos izpustil. Ker pri¬
občimo njegovo ime, gotovo izve za poziv,
kajti vsak znanec bo obrnil nanj njegovo po¬
zornost. Prosim, Peterson, pohitite dol na
agencijo za' oglase in oddajte tole za večerne
liste. 11

„Za katere pa? 11 '

„Oh, dajte v Globe, Star, Pall Mali, St. Ja--
mes’s Gazette, Evening News, Standard, Echo,
sploh v vsakega, ki vam pride na misel/ 1

„Jako dobro, gospod. In ta kamen? 11

„Oh da, kamen obdržim jaz. Hvala vam. Na
povratku pa kupite gos, ki jo prinesite semkaj;
gos namreč moramo imeti, da jo damo temu
gospodu namesto tiste, ki jo sedaj zauživa vaša
družina. 11

Po komisarjevem odhodu je Holmes vzel
kamen ter ga držal proti luči. „Krasna stvar, 11
je rekel. „Le poglej, kako se sveti in iskri. Se¬
veda je tudi začetek in središče zločinov. Vsak
dragocen kamen je nekaj tacega. To je naj¬
ljubša vragova vada. Pri večjih in starejših

16

draguljih pomeni pogostokrat vsaka ploskev
krvavo dejanje. Ta kamen še ni dvajset let
star. Našli so ga v plitvinah reke Amoy na
južnem Kitajskem, in znamenit je radi tega,
.ker ima vse značilne lastnosti karfunkljev,
samo da je moder namesto rubina sto rdeč. Na¬
vzlic mladosti pa že ima svojo strašno zgodo¬
vino. Radi teh štirideset gramov težkega kosa
kristaliziranega lesnega oglja sta se dogodila
dva umora, en napad s petrolejem, en samomor
in več ropov. Kdo bi si mislil, da vodi taka
lepa igrača ljudi do ječe in vislic? Sedaj ga pa
zaklenem v svojo železno skrinjico ter hitro
napišem grofici nekoliko vrstic, da ji sporočim,
da smo ga našli."

„Ali meniš, da je ta Horner nedolžen?“

„Tega ti še ne morem povedati."

„No, ali nemara misliš, da je ta drugi človek,
ta Henry Baker v zvezi s to zadevo?"

,,Po mojih mislih je mnogo bolj verjetno,
da je Henry Baker popolnoma nedolžen, in da
ni imel niti najmanjše slutnje, da je bila gos, ki
jo je nesel, mnogo več vredna, kakor če bi bila
iz čistega zlata. To pa doženem s pomočjo
prav enostavne preizkušnje, ako dobimo od¬
govor na oglas."

„In dotlej ne moreš ničesar storiti?"

»Ničesar."

„V tem slučaju naredim svoje zdravniške
obiske. Zvečer bom pa ob označeni uri zopet
tukaj, kajti prav rad bi videl razrešitev tako
zamotane zadeve."


17

„Zelo me bo veselilo, da te zopet vidim. Ob
sedmih bo večerja. Mislim, da bo gozdni klju¬
nač. Veš kaj, z ozirom na poslednje dogodke
bi bilo menda res dobro, da zaprosim mrs. Hud-
sonovo, da preišče njegovo golšo; ali ne?“

Pri nekem bolniku sem se malo zakesnil in
bilo je že nekoliko po polsedmih, ko sem se
vrnil v Baker Street. Ko sem se bližal hiši,
sem ugledal pred seboj pri svitu svetlobe, ki
je prihajala skozi pahljačasto okno nad hišnimi
vrati, velikega človeka s škotskim klobukom
in plaščem, ki je bil tja do brade zapet. Ravno
pri mojem prihodu so se odprla vrata in oba-
dva sva stopila v Holmesovo sobo.

„Mr. Henry Baker, kajneda?" je dejal Hol¬
mes, vstal z naslanjača ter pozdravil svojega
obiskovalca z ono neprisiljeno prijaznostjo, ki
jo je tako lahko navzel. „Prosim vas, sedite na
oni stol tam pri kaminu, mr. Baker. Mrzla noč
je in jaz vidim, da ima vaša kri rajši poletje
nego zimo. Ah, Watson, ravno o pravem času
si prišel. Ali je tole vaš klobuk, mr. Baker?"

,,Da, gospod, moj klobuk je brez najmanj¬
šega dvoma."

„Bil je velik človek z nekoliko sključenim
hrbtom, masivno glavo in širokim inteligent¬
nim obrazom, ki se je končeval v špičasto siv-
kastorjavo brado. Rahla rdečica na nosu in
licih mi je poklicala v spomin Holmesovo do¬
mnevanje glede njegovih navad. Njegov ob¬
nošeni črni plašč je bil spredaj zapet, ovratnik

Sherlock, II. 2

18

navzgor zavihan, suhe roke pa so molele iz
rokavov, ne da bi bilo videti manšete ali srajco.'
Govoril je tiho in na kratko, skrbno izbiral
besede ter je sploh naredil vtis človeka, ki je
bil zelo izobražen, ki mu pa sreča ni bila mila.

„Te stvari smo ohranili za vas,“ je rekel
Holmes, „ker smo se nadejali, da ugledamo
vaš oglas v listih, ki bi nam podal vaš naslov.
Ni mi znano, čemu se niste oglasili."

Naš obiskovalec se je nekoliko sramežljivo
nasmejal. „Nimam toliko šilingov kot sem jih
nekdaj imel," je rekel. „Mislil sem, da so lo¬
povi, ki so me napadli, odnesli tudi klobuk in
gos. Zbok tega nisem hotel trositi denarja za
brezupen poizkus."

„To je prav naravno. Sicer pa vam moram
povedati, da smo bili primorani gos pojesti.”

„Pojesti!“ Naš obiskovalec se je tako raz¬
buril, da je napol vstal s stola.

„Da, ako bi tega ne bili storili, bi ne mogla
nikomur koristiti. Nadejam pa se, da bo tistale
gos tam na drugi mizi, ki je približno enako
težka in popolnoma sveža, enako zadostovala
vašim namenom, ali ne?"

„0  gotovo, gotovo!" je odgovoril mr. Baker
ter olajšano vzdihnil.

„Seveda, perje, noge, golšo in ostale take
dele vaše gosi imamo še, in ako želite —"

Možak se je začel presrčno smejati. „Kot
spomin na moj doživljaj mi utegnejo pač slu¬
žiti," je rekel, „sicer pa v resnici ne morem

19

uvideti, čemu mi bodo disjecta membra tega
mojega znanja. Ne, gospod, mislim, da je naj¬
bolje, ako obrnem z vašim dovoljenjem svojo
pozornost na krasno gos, ki jo vidim tam na
stranski mizi.“

Sherlock Holmes je pozorno pogledal mene
ter rahlo zmignil z rameni.

„Tukaj imate rorej svoj klobuk in svojo
gos,“ je rekel. „Veste pa kaj, ali nam ne bi
mogli povedati, kje ste dobili tisto drugo gos?
Jaz se precej zanimam za perutnino in sem
redkokdaj videl lepšo gos.“

„Gotovo, gospod," je rekel mr. Baker, ki je
vstal ter vzel svojo novo dobljeno lastnino pod
pazduho. »Nekateri izmed nas zahajamo v
krčmo Alfa blizu muzeja — tekom dneva pa nas
je najti v muzeju, veste. Letos je naš dobri krč¬
mar, Windigate po imenu, ustanovil gosji klub,
v katerem dobi vsakdo izmed nas o Božiču po
eno gos, ako vplača vsak teden nekoliko vinar¬
jev v blagajno. Jaz sem vplačal vse, ostalo
vam je pa itak znano. Zelo sem vam hvaležen,
kajti škotski klobuk ne prija niti'mojim uše¬
som niti mojemu dostojanstvu." S komično
šopirljivostjo se je slovesno poklonil ter odšel
svojo pot.

„Mr. Henryja Bakerja smo sedaj videli," je
rekel Holmes, ko je zaprl vrata za njim. „Po-
polrtoma gotovo je, da prav ničesar ne ve o
celi stvari. Ali si lačen, Watson?“

„Ne posebno."

2 *

20

„Potem bi nasvetoval, da izpremeniva najino
kosilo v večerjo ter greva za tem sledom, do¬
kler je še gorak.“

„Na vsak način. 1 '

Noč je bila mrzla in radi tega sva vzela
zimske suknje ter si ovila ovratnice okoli vratu.
Zvezde so sijale na brezoblačnem nebu in sapa
mimoidočih je bila podobna dimu mnogobroj-
nih strelov iz samokresov. Glasno in ostro so
odmevali najini koraki,, ko sva korakala po
zdravniškem delu mesta, po Wimpole Streetu,
Harley Streetu in skozi Wigmore Street v Ox-
ford Street. Tekom četrt ure sva dospela v
Bloomsbury do krčme Alfa; to je majhna
krčma na vogalu ene tistih ulic, ki drže proti
Hilburnu. Holmes je vstopil ter naročil pri
rdečeličnem, z belim predpasnikom prepasanem
krčmarju dva kozarca piva.

j; Vaše pivo bo izvrstno, ako je tako dobro
kakor so vaše gosi," je dejal.

„Moje gosi!" Krčmar je bil videti začuden.

„Da. Pred pičle pol ure sem govoril z mr.
Henryjem Bakerjem, ki je član vašega gosjega
kluba."

„Oh da, se že spominjam! Vendar veste,
gospod, gosi niso naše."

„Ali res! Čigave pa?"

„Veste, tista dva tucata sem kupil pri nekem
perutninarju v Covent Gardenu."

„Ali res! Nekaj jih poznam. Kateri izmed
njih pa je bil to?"

„Breckinridge mu je ime."

21

„Oh, tega pa ne poznam. No, na vaše
zdravje, krčmar, in da bi vam dobro šlo!
Lahko noč!“

,-,Sedaj pa k' Breckinridgu," je nadaljeval ter
si zapel suknjo, ko sva stopila na mrzli zrak.
„Pomni pa, Watson, akoravno se nahaja na
eni strani vseh teh dogodkov tako všečna stvar
kakor je gos, da imamo na drugi strani človeka,
ki prav gotovo dobi svojih sedem let ječe, ako
se nam ne posreči dokazati 'njegove nedolž¬
nosti. Mogoče je, da naše poizvedovanje samo
potrdi njegovo krivdo; v vsakem slučaju pa
se giblje naša preiskava v smeri, ki jo je po¬
licija zgrešila in ki nam jo je le čudno na¬
ključje dalo v roke. Pojdiva torej v tej smeri
prav do konca. Obrniva se torej proti jugu,
pa hitro dalje!“

Preko Hilburn Streeta sva zavila v Endell
Street in tako dalje skozi celo vrsto stranskih
ulic do Covent Garden Marketa. Nad eno naj¬
večjih tržnih prodajalnic se je nahajalo ime
Breckinridge in njen lastnik, možak strogega
obraza in imenitnih brk, je pomagal vajencu
nastaviti oboknice.

,,Dober večer. Mrzlo noč imamo,“ je rekel
Holmes.

I rgovec je prikimal in vprašajoče pogledal
mojega tovariša.

,,Vse gosi razprodane, kakor vidim,“ je na¬
daljeval Holmes ter pokazal na prazne mar¬
mornate ploče.

.22

,Jutri zjutraj jih dobite petsto.“

„To je brez pomena zame.“

„Veste, danes jih še nekaj dobite v oni lopi,
kjer gori plinova luč.“

„Pa meni so ravno vas priporočili."

„Kdo pa?" •

„Krčmar od Alfe."

„Oh, da; poslal sem mu jih dvoje tucatov."

„Krasne gosi so bile to. Kje pa ste jih vi
dobili?"

V moje veliko začudenje je to vprašanje
trgovca silno razjezilo.

„Veste kaj, gospod", je rekel, vzravnal glavo
pokonci in uprl svoje roke ob ledja, „kaj pa
pravzaprav želite? Kar naravnost povejte!"

„To je vendar dovolj naravnost povedano.
Rad bi vedel, kdo vam je prodal te gosi, ki ste
jih poslali v Alfo."

„No, potem vam tega ne povem. Zdaj veste!"

„0, to nima nobenega pomena. Vseeno pa
ne razumem, čemu bi se razvnemali radi take
malenkosti."

„Razvnemal! Menda bi se vi enako raz¬
vnemali, ako bi vas tako nadlegovali kakor
mene. Ako plačam lepe gotove denarce za
dobro blago, potem naj bo konec kupčije. Tako
pa se venomer čuje: ,Odkod imate gosi?' i 11
,Komu ste prodali te gosi?‘ in ,Koliko dobite
za gosi?* Ce sliši človek toliko govorjenja radi
njih, potem bi skoraj mislil, da so to edine gosi
na celem svetu."

23

„Veste, nisem v nobeni zvezi z drugimi
ljudmi, ki so vas izpraševali," je dejal Holmes
malomarno. „Ako nam nočete povedati, je pač
moja stava izgubljena, to je vse. Imam namreč
vedno navado, da podkrepim svoje trditve v
zadevah kuretnine s stavo, in tako sem stavil
pet funtov, da je bila gos, ki sem jo jaz jedel,
na deželi zrejena."

„No, potem ste svojih pet funtov izgubili,
kajti gos je zrejena v mestu," je odgovoril
trgovec.

„Ne more biti."

„Povem vam, da je.“

„Ne verujem."

»Mar mislite, da več veste o kuretini kakor
jaz, ki sem imel od nekdaj opravila ž njo?
Se enkrat vam povem, vse gosi, ki sem jih po¬
slal dol v Alfo, so zrejene v mestu."

»Nikoli mi ne dopoveste, da bi vam to
verjel."

„Stavite ?“

„Jemal bi vam samo denar, kajti dobro vem,
da imam prav. Vseeno pa stavim en zlat, samo
da vas naučim, da ni dobro, če je človek preveč
trdovraten."

Trgovec se je pikro nasmejal. „Prinesi mi
knjige, Bill," je rekel.

Vali deček je prinesel eno majhno, drobno
knjižico in eno veliko z umazanim hrbtom,
ter obedve položil na mizo pod visečo svetiljko.

24

„Tako-le, gospod Trdovernež,“ je dejal
trgovec. „Mislil sem, da so mi gosi že pošle,
predno pa končam, boste spoznali, da je še
ena v moji prodajalni. Ali vidite tole majhno
knjižico ?“

„No ?“

„To je zapisnik tistih ljudi, ki pri njih ku¬
pujem. Razumete? No, in tukaj na tej strani
so ljudje z dežele, številke za njihovimi imeni
pa značijo, kje se nahajajo njihovi računi v
onile veliki knjigi. Sedaj pa dalje! Ali vidite
drugo stran, popisano z rdečim črnilom? No,
to je pa zaznamek mojih prodajalcev iz mesta.
No, in sedaj poglejte tretje ime. Le prečitajte
mi ga.“

„Mrs. Oakshottova, št. 117, Brhcton Road —
249,“ je čital Holmes.

„Tako je. Sedaj pa poiščite dotično stran v
veliki knjigi."

Holmes je poiskal označeno stran. „Tukaj
je: ,Mrs. Oakshottova, št. 117, Brhcton Road,
prodaja jajec in kuretnine‘.“

„No, in kaj je najnazadnje vpisano?"

„Dne 22. decembra. Štiriindvajset gosi p°
7 šilingov 6 penc.“

„Tako je. Tukaj imate sedaj. In spodaj?

„Prodal mr. "VVindigatu, krčmarju pri Alfi;
po 12 šilingov."

„Kaj pa sedaj pravite k temu?"

Sherlock Holmes je bil videti močno vzne-
voljen. Vzel je zlat iz svojega žepa, ga vrgel

25

na mizo ter se obrnil proč kakor človek, ki ne
more najti primernih besedi, da bi dal duška
svoji jezi. Nekoliko korakov dalje pa se je
ustavil pod ulično svetil j ko, ter se po njemu
lastni navadi presrčno in tiho nasmejal.

„Kadar vidiš pred seboj človeka z boki take
vrste in ki mu moli iz žepa tak rdeč robec,
ga s stavo vedno lahko izvabiš, da ti pove,
česar bi ti drugače ne hotel povedati," je rekel.
,,Lahko rečem, ako bi mu bil pokazal bankovec
za sto funtov, bi mi ne dal tako popolnega
pojasnila, kakor mi ga je dal, ko je menil, da
me pri stavi premaga. No, Watson, jaz mislim,
da se bližamo koncu svojega preiskovanja; od¬
ločiti se je nama edino za to, ali naj greva še
danes k tej mrs. Oakshottovi, ali pa odloživa
pot do jutri. Iz besedi tega zadirljivega člo¬
veka se da jasno povzeti, da se še drugi ljudje
zanimajo za to zadevo, in jaz bi- “

Naenkrat mu je glasno vpitje prekinilo be¬
sedo, ki se je začulo od lope, ki sva jo prav¬
kar zapustila. Obrnivši se, sva uzrla majhnega
človeka stati sredi kroga rumene svetlobe, ki
jo je dajala zibajoča se svetiljka; trgovec
Breckinridge pa je stal med vrati svoje lope
ter srdito stresal svojo pest proti sključeni
postavi.

,,Sedaj pa imam že dosti vas in vaših gosi,"
je kričal. „2elim, da bi šli vsi skupaj k zlo¬
deju! Ako me pridete še enkrat nadlegovat s
svojim abotnim govorjenjem, spustim psa na

26

vas. Pripeljite mrs. Oakshottovo semkaj in njej
bom dal odgovor; ali kaj pa imate vi pri tem
opraviti? Mar sem pri vas kupil gosi?“

, „Ne, ena izmed njih je bila vzlic temu moja,“
je stokal mali človek.

„No, potem se pa oglasite pri mrs. Oakshot-
tovi radi nje.“

„Ona mi je rekla, da naj se obrnem do vas.“

„Obrnite se makari do pruskega kralja, ako
vam drago. Dovolj imam vsega tega. Proč od¬
tod!" Srdito je planil naprej in poizvedovalec
je izginil v temo.

„Ha, to-le nam pa utegne prihraniti pot na
Brbcton Road," je zašepetal Holmes. „Pojdi z
menoj, da vidimo, kaj se da doseči pri tem
človeku." Hiteč skozi raztresene gruče ljudi,
ki so postajali okoli razsvetljenih lop, je moj
tovariš kmalu dohitel malega človeka ter se ga
dotaknil za ramo. Ta se je naglo obrnil in pri
plinovi svetiljki sem opazil, da mu je vsa barva
izginila iz obraza.

„Kdo pa ste vi? Kaj pa želite?" je vprašal s
tresočim glasom.

„Ime mi je Sherlock Holmes. In moja naloga
je vedeti to, česar drugi ljudje ne vedo."

„Vendar vi ne veste ničesar o tem, ali ne?"

„Oprostite, jaz vem vse. Vi skušate slediti
gosem, ki jih je mrs. Oakshottova z Brixton
Roada prodala nekemu trgovcu z imenom
Breckinridge, in ki jih je ta zopet prodal mr.

27

Windigatu, krčmarju pri Alfi in ta zopet svo¬
jemu klubu, kojega član je tudi mr. Henry
Baker."

„Oh, gospod, vi ste prav oni človek, ki sem
si ga tako želel najti," je vzkliknil mali človek
ter razprostrl svoje tresoče roke. „Ne morem
vam skoraj povedati, kako zelo sem intereso-
van v tej zadevi."

Sherlock Holmes je poklical kočijo, ki je
ravno mimo vozila. „V tem slučaju je bolje,
ako se pogovorimo o tej stvari v prijetni sobi
kakor pa tukaj na vetrovnem trgu," je rekel.
„Predno pa gremo dalje, vas prosim, da bi mi
povedali, komu imam čast biti na pomoč."

Mož se je za trenutek obotavljal.

„Moje ime je John Robinson," je rekel po-
gledavši po strani.

»Ne, ne; pravo ime," je rekel Holmes pri¬
jazno. „Vedno je nekam nerodno ako ima člo¬
vek opravila z vulgo-imeni."

Rdečica se je prikazala na neznančevih ble¬
dih licih. „No“, je dejal, „moje pravo ime je
James Ryder.“

„Tako je. Prvi uslužbenec v hotelu Cosmo-
politan. Stopite, prosim, v voz in potem mi
bo kmalu mogoče povedati vse, kar želite iz¬
vedeti."

Mali človek se je napol prestrašen, napol
upapoln oziral od enega do drugega izmed
naju, podobno človeku, ki ni gotov, ali se na¬
haja pred nenadno srečo ali nesrečo. Nato je

28

stopil v voz in čez pol ure smo bili že v naši
sobi v Baker Streetu. Nikdo ni med vožnjo
izpregovoril besedice, glasno in hitro dihanje
našega novega tovariša in sklepanje ter od¬
piranje njegovih rok je pričalo o njegoverh
nervoznem vznemirjenju.

„Tukaj smo!“ je rekel Holmes, ko smo sto¬
pili v sobo. „Kaj prijeten je videti ogenj pri
tem vremenu. Zdi se, da vas zebe, mr. Ryder.
Prosim, sedite v oni pleteni stol. Nataknem si
samo še copate na noge, predno uredimo vašo
malo zadevo. Tako torej! Vi torej želite iz¬
vedeti, kaj se je zgodilo z onimi gosmi, kaj¬
neda?"

„Da, gospod!“

„Ali pravzaprav, kakor se mi dozdeva, z ono
gosjo. Ena sama gos je bila, kajne, ki vas tako
zanima — bela s črno progo preko repa."

Ryder se je tresel od vznemirjenja. „Oh,
gospod", je zaklical, „ali mi morete povedati,
kam je prešla?"

„Semkaj je prišla."

„Semkaj ?“

,,Da, in pokazalo se je, da je to nad vse zna¬
menita gos. Ne čudim se, da se tako zelo za¬
nimate zanjo. Po svoji smrti je izlegla jajce
—■ najkrasnejše, najsijajnejše majhno modro
jajce, kar so jih kdaj videli na svetu. Imam
ga pa tukaj v svojem muzeju."

Naš obiskovalec je vstal s stola ter se opri¬
jemal z desnico kaminovega okrajka. Holmes

29

je odklenil svojo varnostno skrinjico ter vzel
iz nje modri karfunkelj ki se je svetil kakor
zvezda. Ryder ga je debelo gledal, negotov
ali naj ga zahteva kot svojo lastnino ali zataji.

„Z vašo igro je pri kraju, Ryder,“ je rekel
Holmes mirno. „Držite se, človek, sicer padete
v ogenj. Podaj mu roko, Watson, da more zo¬
pet sesti na svoj stol. Nima dovolj krvi, da bi
ostal nekaznovan radi velikega zločina. Daj
mu požirek brandyja. Tako! Sedaj je videti
malce bolj podoben človeku. Kakšno človeče
je vendar!“

Ryder je za trenutek omahoval in bi se bil
skoraj zgrudil, toda brandy je kmalu privabil
rahlo rdečico na njegova lica; usedel se je
zopet in prestrašeno gledal svojega obtožnika.

„V svojih rokah imam skoraj vse člene in
vse dokaze, ki jih potrebujem; radi tega je le
malo, kar mi morate povedati. Vseeno pa naj
se pojasni še to malo, da bo slučaj bolj po¬
poln. Ryder, kaj ne, vi ste že prej slišali o tem
modrem kamenu grofice Morcarjeve?"

„Katarina Cussackova mi je o njem pri¬
povedovala," je dejal s hreščečim glasom.

„Tako. Grofičina hišina. Veste, izkušnjava,
da bi si tako' lahko in hitro pridobili premo¬
ženje, vas je premagala kakor je pred vami že
boljše ljudi; ali v izbiranju uporabljenih sred¬
stev niste bili posebno izbirčni. Zdi se mi,
Ryder, da se v vas poraja prav imeniten lopov.

30

Znano vam je bilo, da je bil ta Horner že po¬
prej zapleten v podobne stvari in da se bo siim-
nja zbok tega toliko bolj obrnila proti njemu.
In kaj ste vi storili? Dali ste si opravila v gro¬
fičini sobi, — vi in vaša zaveznica Cussackova
— in nato dosegli, da so poslali ravno po njega.
Po njegovem odhodu pa ste oropali skrinjico
za dragulje, začeli kričati in dosegli, da so
tega nesrečneža prijeli. Nato ste —“

Ryder se je naenkrat vrgel na tla ter začel
objemati kolena mojega tovariša. „Za Božjo
voljo, imejte usmiljenje!" je vpil. „Pomislite
na mojega očeta! Na mojo mater! Srce jima
poči! Nikdar še nisem nič hudega storil! In
nikoli več ne bom. To vam prisegam. Pri živem
Bogu vam prisegam. Oh, nikari me ne pripra¬
vite pred sodišče! Za Kristusovo voljo, ni¬
kari !“

„Sedite zopet na stol!" je rekel Holmes
resno. „Sedaj se kaj lahko zvijate in javkate,
poprej pa se niste kar nič zmenili za tega re¬
veža Horner ja, ki so ga prijeli radi zločina,
pri katerem je nedolžen."

„Pobegniti hočem, mr. Holmes. Zapustiti
deželo, gospod. Potem obtožba proti njemu ne
obvelja."

„Hm! O tem bomo že še govorili. Sedaj nam
pa popolnoma po resnici pojasnite, kako je
prišel kamen v gos in kako je prišla gos na
trg. Povejte nam golo resnico, kajti samo v
tem slučaju se morete nadejati rešitve."

31

Ryder si je obliznil sesušene ustnice. „Vse
vam povem, prav kakor se je zgodilo, gospod,"
je rekel. „Ko so prijeli Homerja, se mi je zdelo,
da bi bilo zame najbolje, ako bi takoj pobegnil
s kamenom ; nisem namreč vedel, kdaj se ute¬
gne policija zmisliti, da bi preiskala mene in
mojo sobo. V vsem hotelu ni bilo prostora,
kjer bi bil varen. Odšel sem z doma kakor po
opravkih ter se napotil k svoji sestri. Omožena
je z nekim človekom z imenom Oakshott in
živi na Brixton Roadu, kjer redi gosi za trg.
Na celi poti do tja se mi je vsak človek, ki sem
ga srečal, zdel policaj ali detektiv, in dasiravno
je bila noč mrzla, mi je pot kar tekel po obra¬
zu, ko sem dospel do Brixton Roada. Sestra me
je vprašala, kaj se je zgodilo in zakaj sem tako
bled; jaz pa sem ji odgovoril, da sem vsled
tatvine v hotelu ves izven sebe. Odšel sem
nato na dvorišče za hišo, kadil pipo in ugibal,
kaj bi bilo najbolje storiti.

„Imel sem nekdaj prijatelja po imenu Maud-
sley, ki pa je zašel na slaba pota in je ravno
doslužil svojo kazen v Pentonvillu. Nekoč me
je bil srečal ter mi začel pripovedovati o-tato¬
vih, njihovih navadah in kako se lahko iznebe
ukradenega blaga. Vedel sem, da bo odkrito¬
srčen napram meni, kajti marsikaj mi je bilo
znanega o njem; radi tega sem sklenil napotiti
se naravnost do Hilburna, kjer je živel, ter mu
celo stvar zaupati. Pa kako priti varno do
njega? Spomnil sem se velikega strahu, ki sem

32

ga preživel pri odhodu iz hotela. Vsak tre¬
nutek bi me lahko prijeli in preiskali in tam v
telovnikovem žepu je bil oni dragi kamen. Ves
čas sem slonel ob zidu ter gledal gosi, ki so
mi kobacale okoli nog; kar naenkrat mi je
šinila v glavo misel, ki mi je pokazala, kako
bi mogel ukaniti najboljšega detektiva, kar jih
je kdaj živelo.

„Sestra mi je pred nekaj tedni rekla, da si
lahko izberem izmed gosi eno za Božič, in
znano mi je bilo, da je vedno držala svojo be¬
sedo. In sedaj sem si hotel vzeti gos in v njej
nesti svoj kamen v Hilburn. Na dvorišču se je
nahajala majhna koča in za njo sem segnal
eno izmed gosi, ki je bila lepa in velika, bele
barve s progastim repom. Ujel sem jo, odprl
kljun ter ji porinil kamen v goltanec, kolikor
daleč sem mogel seči s prstom. Gos se je malo
davila in čutil sem, kako ji je kamen lezel po
goltancu navzdol in v golšo. Žival pa se je
borila in tako silno frfotala, da je prišla moja
sestra iz hiše gledat, kaj da je. In ko sem se
obrnil, da bi ji odgovoril, mi je žival ušla ter
sfrfotala med ostale gosi.

,„Kaj si pa delal ž njo, Jem?‘ je vprašala.

,„Kakor veš/ sem rekel, „si mi obljubila eno
za Božič; otipaval sem jih, da bi videl, katera
je najbolj debela/

,„Oh/ je odgovorila, ,tvoja smo ti že izbrali.
Jemova gos ji pravimo. Ona velika bela taffll e

33

je. Vsega skupaj jih imamo šestindvajset, eno
zate, eno za nas, dva tucata pa za trg.‘

,„Hvala ti, Maggie,' pravim jaz, ,ako ti je
vseeno, bi raje imel ono, ki sem jo ravnokar
imel v rokah.'

,„Tista druga je tri funte težja,' je odvrnila
ona, ,prav zate smo jo posebej redili.'

,„Nič zato. Najraje bi vseeno imel ono
drugo; vzamem jo kar s seboj,' sem rekel.

»,0, prav, kakor ti je drago,' je rekla malo
nejevoljna. .Katera pa je tista, ki bi jo rad
imel?'

,„Ona bela s progastim repom, ki se nahaja
ravno sredi jate.'

,„0, pa dobro. Zakolji jo in vzemi s seboj.'

»Storil sem, kakor je rekla, mr. Holmes, in
nesel sem jo celo pot do Hilburna. Povedal
sem svojemu tovarišu, kaj sem storil — bil je
namreč človek, ki sem mu kaj takega lahko
zaupal. Grohotal se je, da se je kar davil; nato
pa sva'vzela nož ter razparala gos. Srce mi je
zastalo, kajti o kamenu ni bilo niti najmanj¬
šega sledu; prepričan sem bil, da se je morala
zgoditi strašna pomota. Pustil sem gos, od¬
hitel nazaj k sestri ter planil na dvorišče. Ali
tam ni bilo niti ene gosi več.

„,Kje pa so vse gosi, Maggie?' sem zaklical.

,„Pri trgovcu."

».Katerem trgovcu?'

».Pri Breckinridgu v Covent Gardenu.'

Sherlock, II. ,

34

,„Ali je bila med njimi še ena s progastim
repom?' sem vprašal, ,ravno taka kakor tista,
ki sem jo bil vzel s seboj ?‘

,„Da, Jem, dve taki s progastim repom smo
imeli; nikoli ji nisem mogla razločevati drugo
od druge. Zdaj mi je bilo seveda vse jasno;
odhitel sem k temu Breckinridgu kakor hitro
so me le mogle nesti noge. Ta pa je celo število
prodal skupaj, ni pa mi hotel povedati, kam
jih je oddal. Sami ste to slišali danes zvečer.
Venomer mi je dajal take odgovore. Moja
sestra misli, da zblaznim. Včasih že kar sam
mislim, da sem zblaznel. Sedaj sem tat, ne da
bi se količkaj dotaknil bogastva, za katerega
sem dal svoje poštenje. Bog mi pomagaj! Bog
mi pomagaj!“ In zakril si je obraz z rokami
ter začel krčevito ihteti.

Sledila je dolga tišina, ki jo je pretrgavalo
samo njegovo težko dihanje in umirjeno tr¬
kanje Sherlock Holmesovih prstov po miznem
robu. Nato je moj prijatelj vstal ter odprl
vrata.

„Odidite!“ je rekel.

„Kaj, gospod! Nebo naj vas blagoslovi!"

„Nobene besede več! Odidite!"

In nobene besedice ni bilo več treba. Slišati
je bilo še ropotanje po stopnicah, zaloputanje
vrat in glasne glasove hitečih korakov iz ulice.

„Naposled, Watson, je rekel Holmes in iz¬
tegnil svojo roko po lončeni pipi, „ni moja
dolžnost, da bi popravljal pogreške policije.

35

Ako bi bil Horner v nevarnosti, bi bila stvar
seveda drugačna; ker pa ta človek ne nastopi
proti njemu, je cela obtožba brez podlage. Zdi
se mi sicer, da dajem s tem potuho velikemu
zločinu, prav tako pa je tudi mogoče, da rešim
njegovo dušo. Preveč je prestrašen. Pošlji ga
sedaj v ječo, pa narediš iz njega človeka, ki
bo vedno posedal po ječah! Vrhutega je sedaj
čas odpuščanja. Naključje nam je dalo v roke
nad vse čuden slučaj in ugodna razrešitev nam
je v nagrado. Ako si tako prijazen, doktor, po¬
zvoni, da začneva drugo preiskavo, v kateri igra
zopet ptica glavno ulogo.“

-/30

GRAHASTI TRAK.

Ko pregledujem svoje zapiske o sedemdese-
tero znamenitih slučajih, pri katerih sem tekom
poslednjih osmih let proučeval metode svojega
prijatelja Sherlocka Holmesa, najdem med
njimi mnogo tragičnih, nekaj komičnih in ve¬
liko število takih, ki so samo čudni, a nobenega,
ki bi bil vsakdanji. Ker je namreč delal bolj iz
ljubezni do svoje umetnosti nego iz dobička-
željnosti, ga ni bila volja lotiti se preiskave,
ki ni imela nič nenavadnega ali celo fantastič¬
nega na sebi. Med vsemi temi mnogovrstnimi
slučaji pa ne morem najti niti enega, ki bi nudil
bolj posebne znake kakor oni, ki se tiče dobro
znane surreyske rodovine Roylottov iz Stoke
Morana. Tozadevni dogodki so se prigodili v
prvih časih mojega združenja s Holmesom, ko
sva ki sot samca začela deliti stanovanje v
Baker Streetu. Mogoče je, da bi jih bil že prej
objavil; a tisti čas sem obljubil molčati o celi
stvari; in te obljube sem bil oproščen šele te¬
kom minulega meseca, ko je nenadoma umrla
ona gospa, ki sem ji dal svojo obljubo. More¬
biti je ravno prav, da pride resnica sedaj n a

37

dan; doznal sem namreč, da se širijo glede
smrti dr. Grimesbya Roylotta govorice, ki de¬
lajo vso zadevo celo bolj strašno kot je v res¬
nici bila.

Bilo je prve dni meseca aprila leta 1883^, ko
sem se neko jutro zbudil pa našel Sherlocka
Holmesa že popolnoma oblečenega stati poleg
moje postelje. Sicer je navadno bolj pozno
vstajal; ker pa mi je ura na kaminu kazala, da
je bilo šele četrt na osem, sem ga nekoliko
začudeno in morda nekoliko nejevoljno pogle¬
dal, kajti bil sem reden in točen v svojih na¬
vadah.

„Kaj žal me je, da te zbudim, Watson,“ je
rekel, „ali taka je danes zarana usoda nas vseh.
Mrs. Hudsonovo so zbudili ljudje, ona mene,
jaz pa tebe.“

„Kaj pa je? Ogenj ?“

„Ne, klijent. Zdi se, da je pravkar dospela
neka mlada ženska, ki je silno razburjena in
hoče na vsak način z menoj govoriti. Sedaj
čaka v vzprejemni sobi.. Ako pa hodijo mlade
ženske ob tej rani uri po Londonu ter tirajo
zaspane ljudi iz postelj, je moje mnenje, da je
nekaj zelo nujnega, kar imajo povedati. Ako
se pokaže, da je slučaj zanimiv, sem prepričan,
da bi ga tudi ti prav izpočetka rad zasledoval.
Zbok tega sem si mislil, da te moram na vsak
način poklicati ter ti dati priložnost."

„Dragi moj, za nič na svetu bi je ne hotel
zamuditi."

38

Nisem poznal večjega veselja kot slediti Hol¬
mesu pri njegovih profesijonalnih preiskavah
ter občudovati naglo sklepanje, ki je bilo hitro
kakor spoznanje in vendar vsekdar utemeljeno
na logični podstavi in ki je ž njim razmotaval
predložene mu probleme. Urno sem se opravil
in v nekaj minutah sem bil pripravljen' sprem¬
ljati prijatelja v vzprejemno sobo. Ko sva vsto¬
pila, je vstala neka črno .oblečena in močno s
pajčolani zavita dama, ki je sedela pri oknu.

,,Dobro jutro, madam,“ je rekel Holmes ve¬
selo. „Moje ime je Sherlock Holmes. Ta go¬
spod tukaj je moj posebni prijatelj in sodrug,
dr. Watson, ki morete spričo njega prav tako
odkrito govoriti kakor pred menoj. Ha, veseli
me, da je mrs. Hudsonova imela srečno misel,
da je zanetila ogenj. Prosim, primaknite se
bliže, jaz pa naročim čašo kave, kajti vidim,
da vas mraz trese.“

„Ni mraz, ki me trese,“ je rekla ženska s
tihim glasom ter zamenjala sedež, kakor je bila
naprošena.

„Kaj pa potem?"

„Strah, mr. Holmes. Groza." Pri teh besedah
je odgrnila pajčolan in opazila sva, da je bila
v resnici v usmiljenja vrednemu stanju raz¬
burjenosti; obraz ji j e bil izmučen in bled, oci
pa nemirne in prestrašene, kakor oči zasledo¬
vane živali. Njen obraz in postava sta bila ka¬
kor pri tridesetletni ženski, a lasje so bili p re ",
pleteni s prezgodaj osivelimi, obraz pa je bil

39

izmučen in upadel. Sherlock Holmes jo je ošinil
z enim svojih bistrih, vseobsežnih pogledov.

„ Noben e ga strahu," je rekel tolažilno, se
sklonil naprej ter jo potrkal po roki. „Prav nič
ne dvomim, da kmalu vse uravnamo. Prišli ste
danes zjutraj z vlakom, kajneda?"

„Me-li poznate?"

„Ne, pač pa vidim drugo polovico povrat¬
nega voznega lista v dlani vaše leve rokavice.
Zgodaj ste se morali podati na pot, in vendar
ste se že precej dolgo vozili z dvokolesnim lov¬
skim vozom po slabih cestah, predno ste do¬
speli do postaje."

Dama se je močno zganila in se silno začu¬
dena ozrla na mojega tovariša.

„V tem ni nobene skrivnosti, cenjena," je
rekel ter se nasmejal. ,,Levi rokav vašega jo¬
piča je na nič manj nego sedmih mestih oškrop¬
ljen z blatom. In znaki so docela sveži. In med
vsemi vozovi meče edinole dvokolesni lovski
voz na ta način blato kvišku in to samo tedaj,
ako sedite na levi strani voznika."

,.Vedite karkoli vam drago, vsekakor imate
popolnoma prav," je rekla. „Od doma sem
odšla še pred šesto uro, dospela do postaje
Leatherhead dvajset minut po šestih ter prišla
s prvim vlakom do postaje Waterloo. Ni mi
mogoče še dalje prenašati te muke, zblaznim,
ako bi še nadalje trpele. Nimam človeka, ki bi
se mogla nanj obrniti — prav nikogar izvzemši
enega, ki skrbi zame, ki mi pa more, ubožec,

,40

kaj malo pomagati. Slišala sem o vas, mr. Hol¬
mes; slišala sem o vas od mrs. Farintoshove, ki
ste ji ob uri velike potrebe pomagali,- Pri njej
sem dobila tudi vaš naslov. Oh gospod, ali ne
menite, da bi tudi meni lahko pomagali in vsaj
nekoliko razsvetili veliko temo, ki me obdaja?
Za sedaj ni v mojih močeh, da bi vas poplačala
za vaše usluge, čez en mesec ali dva se pa omo¬
žim, bom mogla razpolagati s svojimi dohodki,
in vsaj potem boste spoznali, da nisem nehva¬
ležna/'

Holmes se je obrnil k svoji delavni mizi, jo
odprl ter vzel iz nje majhno knjižico, ki jo je
začel pregledovati.

„Farintosh,“ je rekel. „Oh, da, se že spo¬
minjam tega slučaja. Šlo se je za nekako tiaro
z opali. Mislim, da se je zgodilo še pred tvojim
prihodom, Watson. Samo toliko vam morem
reči, madam, da bom srečen, ako se bom mogel
enako skrbno pečati z vašim slučajem, kakor z
onim vaše prijateljice. Kar se nagrade tiče, vam
povem, da mi je moj poklic nagrada. Vseeno
vam je pa na prosto dano, da poravnate vse
stroške, ki bi jih morebiti imel, in sicer ob
takem času, ki vam bo najbolj priličen. Sedaj
vas pa prosim, da nam poveste vse, kar nam
utegne služiti, da si ustvarimo pravo sodbo o
celi zadevi."

„Oh!“ je odvrnila naša obiskovalka. „Gro-
zota mojega položaja obstoji pravzaprav v dej¬
stvu, da so moje bojazni tako negotove in da

41

moje sumnje odvise tako popolnoma od majh¬
nih okoliščin, ki se utegnejo zdeti drugim ma¬
lenkostne, da je eelo oni človek, ki imam do
njega pred vsemi drugimi pravico obrniti se za
pomoč in svet, po vsem tem, kar sem mu pove¬
dala, mnenja, da je vse skupaj zgolj domišljija
nervozne ženske. Tega mi sicer ne pove narav¬
nost, pač pa lahko sklepam iz njegovih tola¬
žilnih odgovorov in proč obrnjenih oči. Slišala
pa sem, da imate vi, mr. Holmes, globok vpo¬
gled v mnogotero zlobnost človeškega srca.
Vi mi lakho svetujete, kako naj se gibljem
sredi nevarnosti, ki me obdajajo."

„Pozorno poslušam, madam.“

„Ime mi je Helena Stoner in živim pri svo¬
jem očimu, ki je poslednji preživeli ene najstar-
ših saksonskih rodovin na Angleškem, namreč
rodovine Roylott iz Stoke Morana na zapadni
meji Surreya.“

Holmes je prikimal z glavo. ,,Ime mi je po¬
znano," je rekel.

„Ta rodovina je bila svoje dni ena najboga¬
tejših na Angleškem in posestvo se je raz¬
prostiralo na severu preko meje v Berkshire,
na zapadu pa v Hampshire. V poslednjem sto¬
letju pa so bili štirje dediči zapored nekaj raz¬
uzdanega in razsipnega značaja in v dnevih
negentstva je eden izmed njih s kvartanjem
docela upropastil rodovino. Ostalo ni drugega
kakor nekoliko oralov zemlje in dvesto let stara
hiša, ki se sama kar šibi pod velikimi dolgovi.

42

Poslednji potomec je životaril na tem posestvu
ter živel strašno življenje plemenitaškega re¬
veža; ko pa je edini njegov sin, moj očim, spo¬
znal, da se je treba prilagoditi novim razme¬
ram, si je izposodil od nekega sorodnika nekaj
denarja, da je dokončal zdravniške študije;
nato pa je odšel'v Kalakuto, kjer si je s svojim
znanjem in svojim krepkim značajem ustanovil
veliko prakso. Nekoč pa je v veliki jezi, ki jo
je povzročila cela vrsta tatvin v njegovi hiši,
udaril svojega kletarja, domačina, s tako silo,
da je umrl, njemu pa se je le s težavo posre¬
čilo uteči smrtni kazni. Vseeno pa je prebil
dolgo vrsto let v ječi, pozneje se pa je kot raz¬
očaran in čmerikav človek vrnil zopet nazaj
na Angleško.

„Za časa svojega bivanja v Indiji se je
dr. Roylott poročil z mojo materjo mrs. Stoner-
jevo, mlado vdovo generalmajorja Stonerja od
bengalskega topništva. Moja sestra Julija in
jaz sva bili dvojčici in komaj dve leti stari, ko
se je mati vnovič omožila. Imela je precej de¬
narja, nič manj kot tisoč funtov na leto; in ves
ta denar je izročila dr. Roylottu z določbo, da
se nama izplača neka gotova letna vsota v slu¬
čaju, da se ena izmed naju omoži. Kmalu po
našem povratku na Angleško pa nam je mati
umrla — našla je smrt pred osmimi leti pri
neki železniški nesreči blizu mesta Crewe. Dr.
Roylott je nato opustil Svoje poizkuse, da bi se
ustanovil v Londonu ter je vzel naji s seboj

43

na svoje staro podedovano posestvo v Stoke
Moranu. Denar, ki ga nam je zapustila mati,
je zadostoval za vse potrebe in vse je kazalo,
da bo naša sreča nekaljena.

„Toda v tem času se je zgodila z najinim
očinom strašna izprememba. Namesto da bi si
poiskal prijateljev ter obiskoval sosede pa spre¬
jemal njihove obiske — vsi so bili izpočetka sil¬
no veseli, da so videli enega Roylattov iz Stoke
Morana zopet na svojem starem rodbinskem
posestvu — se je pa zaprl v svojo hišo in je le
redkokdaj prišel na dan; kadar pa je prišel, se
je začel na vso moč prepirati z vsakim člove¬
kom, ki mu je prišel na pot. Nasilna narav, ki
je segala vprav do blaznosti, je bila nekaj po¬
dedovanega pri moških članih njegove rodo¬
vine in v slučaju mojega očima je ta nasilnost
— po mojih mislih vsled njegovega dolgega
bivanja v tropičnih krajih — še narastla. Pri-
godila se je cela vrsta sramotnih prepirov, iz¬
med katerih sta se dva končala pred policij¬
skim sodiščem, dokler ni očim končno postal
strah cele vasi in so ljudje bežali pred njim,
kadar se je prikazal; on je namreč neznansko
močan človek in se v svoji togoti ne zna brz¬
dati.

„Minuli teden je vrgel vaškega kovača preko
ograje v reko in le s tem, da sem mu plačala
ves den^r, ki sem ga mogla spraviti skupaj,
mi je bilo mogoče preprečiti nov škandal. Ra¬
zen potujočih ciganov ni imel prijatelja in tem

44

potepuhom je dajal dovoljenje, da so smeli
šatoriti na njegovem z robidovjem pokritem
zemljišču ; v zahvalo pa je užival gostoljubnost
njihovih šatorov in potoval včasih cele tedne
ž njimi po svetu. Ljubil je tudi indijske živali,
ki mu jih je pošiljal nek dopisovalec; sedaj
ima enega ,čito (neke vrste leopard) in enega
pavijana, ki se prosto gibljeta po posestvu in
ki se ju sosedje skoraj enako boje kakor nji¬
hovega gospodarja.

„Iz tega, kar sem vam povedala, lahko spo¬
znate, da nisva imeli s sestro Julijo nič kaj pri¬
jetnega življenja. Pri nas ni hotel ostati noben
hlapec, nobena dekla, in dolgo časa sva sami
opravljali vsa dela v hiši. Ko je umrla, je imela
šele trideset let in vendar so ji že lasje siveli
kakor meni.“

„Torej vam je sestra že umrla?“

„Umrla je pred dvemi leti in ravno o njeni
smrti bi rada govorila z vami. Lahko si mislite,
da nama je bilo spričo življenja, kakor sva ga
midve živeli, kaj malo mogoče videti človeka
najine starosti in stanu. Imeli pa sva neko teto,
neomoženo sestro moje matere, miss Honorijo
Westphailovo, ki živi blizu Harrowa, in sem-
intja je bila nama dovoljeno obiskati jo za malo
časa. Julija je bila tamkaj o Božiču pred dvemi
leti, in tam se je seznanila z nekim začasno
vpokojenim majorjem pomorskih čet, § katerim
se je zaročila. Ko se je sestra povrnila domov,
je oče izvedel o tej zaroki, vendar ni ugovarjal

45

ženitvi. Štirinajst dni pred dnevom, določenim
za poroko, pa se je zgodil oni strašni dogodek,
ki mi je vzel mojo edino tovarišico."

Sherlock Holmes je doslej zaprtih oči slonel
na svojem stolu in imel glavo zakopano v bla¬
zini, sedaj pa je odpel oči ter se ozrl na obisko¬
valko.

„Prosim vas, bodite natančni glede podrob¬
nosti," je rekel.

„To mi je kaj lahko storiti, kajti vsak do¬
godek onega strašnega časa se mi je vtisnil
globoko v spomin. Kakor sem že povedala, je
gradič precej star in sedaj stanujemo samo na
enem krilu. Spalne sobe na tem krilu so v pri¬
tličju, družabne sobe pa v sredini poslopja.
Izmed spalnic je prva dr. Rojdottova, druga
moje sestre, tretja pa moja. Med seboj-sicer
niso v zvezi, pač pa vse drže na en hodnik. Ali
vam govorim dovolj jasno?"

„Docela.“

,,Okna teh treh sob drže na trato. V oni
usodepolni noči se je dr. Roylott zgodaj podal
v svojo sobo, dasi sva vedeli, da se ni podal k
počitku; mojo sestro je namreč nadlegoval duh
močnih indijskih smotk, ki jih je imel navado
kaditi. Zbok tega je zapustila svojo sobo ter
prišla k meni, kjer je sedela nekaj časa ter go¬
vorila o svoji bližnji poroki. Ob enajstih je
vstala, da bi odšla, pri vratih pa je obstala in
se ozrla.

46

,„Povej mi, Helena/ je rekla, ,Ali si ponoči
že kdaj cula kak žvižg?'

„,Nikoli/ sem dejala.

,„Kajne, v spanju bi ti ne mogla žvižgati?'

,„Gotovo ne. Čemu pa vprašaš?'

,„Ker sem tekom zadnjih noči okoli treh
zjutraj razločno slišala zamolkel žvižg. Spim
rahlo in žvižg me je zbudil. Ne morem po¬
vedati, odkod je prišel — morda iz sosednje
sobe, morda pa tudi iz trate. Dejala sem, da te
vprašam, ako bi tudi ti slišala žvižg/

„,Ne, nisem. Tisti ničvredni cigani morajo
biti.'

,„Prav mogoče. Ako pa bi prihajal iz trate,
se čudim, da ga tudi ti nisi slišala/

,„Jaz spim pač bolj trdno od tebe.'

,„No, to ni bogvekako velikega pomena/ se
mi je nasmejala, zaprla vrata in nekoliko tre¬
nutkov pozneje sem slišala, kako je zavrtela
ključ v ključavnici svojih vrat'."

„Ali ste imeli vedno navado zaklepati se po¬
noči?" je rekel Holmes.

„Vedno.“

„Zakaj pa?"

„Menim, da sem vam že povedala, da je
imel doktor enega čito in enega pavijana. Nisva
se čutili varni, dokler nisva zaklenili svojih
vrat."

„Dobro. Nadaljujte s svojim poročilom."

„V oni noči nisem mogla spati. Neko nejasno
čustvo preteče nesreče me je tesnilo. Pomnite,

47

da sva bili s sestro dvojčici in znano vam je,
kako nežne so vezi, ki vežejo dve tako tesno
združeni duši. Divja noč je bila. Zunaj je tulil
silen veter in dež je udarjal in prasketal ob
okna. Naenkrat se je sredi vsega divjanja vihar¬
ja začul glasen krik prestrašene ženske. Planila
sem s postelje, se ovila s šalom ter planila na
hodnik. Ko sem odprla vrata, se mi je zazdelo,
da sem šlišala tiho žvižganje, prav kakor mi ga
je popisala sestra, nekoliko trenutkov pozneje
pa zveneč glas, kakor da bi padlo nekaj kovin¬
skega. Ko sem hitela po hodniku, so se odprla
vrata sestrine sobe in se počasi sukale na svo¬
jih tečajih. Prestrašena sem zrla vanje ne ve¬
doč, kaj se prikaže -izza njih. Pri luči hodni-
kove svetiljke sem naposled videla priti svojo
sestro: obraz ji je bil bled kakor smrt od groze,
roke so tipale okoli iskajoč pomoči in cela
njena postava se je opotekala semintja kakor
da bi bila pijana. Pohitela sem k njej ter jo ob¬
jela,’/ tem trenutku se mi je pa zazdelo, da so
Ji kolena odpovedala in zgrudila se je na tla.
Zvijala se je kakor človek, ki trpi strašne bole¬
čine; njeni udje so bili grozno krčevito skrčeni.
Izpočetka sem mislila, da me ni spoznala, ko
pa sem se sklonila čez njo, je naenkrat zavpila
z  glasom, ki ga nikdar ne pozabim: ,Moj Bog!
Helena! Trak (angl. band 1 ) ! Grahasti trak!'

1  Angl. besedo navajamo v bolje razumevanje, kar
pomeni trak, pa tudi tolpo, četo.

48

Se nekaj drugega bi mi rada povedala in ka¬
zala je s prsti po zraku v smeri proti doktorjevi
sobi, toda napadel jo je nov krč ter naredil
konec njenim besedam. Planila sem na hodnik,
glasno klicala očima in ga srečala, ko je v po¬
nočni obleki prihitel iz svoje sobe. Ko je dospel
do moje sestre, je bila že brez zavesti, in ako-
ravno ji je vlival brandyja v usta ter poslal v
vas po zdravnika, je bil ves trud zaman; umrla
je, ne da bi se bila zopet zavedla. Taka je bila
strašna smrt moje ljubljene sestre."

„En trenutek, prosim," je rekel Holmes. „Ali
ste prepričani o tem žvižgu in kovinskem glasu?
Ali lahko prisežete na to?"

„Tudi koroner me je vprašal tako pri pre¬
iskavi. Prepričana sem, da sem čula to, vendar
pa je mogoče, da sem se sredi tuljenja viharja
in škripanja starega poslopja tudi motila."

,,Ali je bila vaša sestra oblečena?"

„Ne, imela je ponočno obleko na sebi. V
njeni desnici so našli poogljeni ostanek vžiga¬
lice, v levici pa škatlo vžigalic."

„Kar spričuje, da je prižgala luč in se ozirala
okoli sebe, ko je začula šum. To je važno. In
do kakega zaključka je prišel koroner?"

„Z veliko natančnostjo je preiskaval cel slu¬
čaj, kajti dr. Roylottovo obnašanje je bilo že
davno znano po vsej okolici, a vendar ni mogel
najti nobenega povoljnega vzroka smrti. Moje
pričanje je dokazalo, da so bila vrata od 'zno¬
traj zaklenjena, okna pa zaprta s staromodnimi

49

oknicami s širokimi železnimi drogovi, ki
smo jih vsako noč pritrdili. Skrbno je pre¬
iskal stene, in pokazalo se je, da so vse¬
povsod popolnoma masivne, in z istim uspehom
so tudi natančno preiskali tla. Dimnik je širok,
pa zaprt s štirimi velikimi zapornicami. Z ozi¬
rom na vse to je jasno,, da je bila sestra čisto
sama, ko jo je smrt dohitela. Poleg tega ni
bilo opaziti nobenega znaka kake nasilnosti na

n jej.“

„Kaj pa strup?"

„Zdravniki so jo preiskali tudi v tem oziru,
pa brez uspeha."

„Kaj pa je bil potem po vaših mislih vzrok
smrti te nesrečnice ?“

»Moje mnenje je, da je umrla od samega
strahu in nenadnega velikega razburjenja, dasi
si ne morem misliti, kaj da jo je tako strašno
prestrašilo."

»Ali so bili v onem času cigani v bližini?'

»Da, nekaj jih je bilo skoraj vedno tamkaj."

»Res; kaj pa posnemate iz njenih besedi o
nekem traku — o grahastem traku?"

»Včasih sem mnenja, da je govorila te be¬
sede v deliriju, včasih pa zopet, da se nanašajo
na kake ljudi, nemara prav na te cigane. Ni mi
Pa seveda znano, ali so ji progasti robci, ki jih
mnogi izmed njih nosijo okolo glave, nareko¬
vali oni čudni pridevnik, ki ga je rabila."

Holmes je zmajal z glavo podobno človeku,
ki ni malo ni zadovoljen.

Sherlock, II. 4

50

„Te vode so zelo globoke,", je rekel; „prosiin
nadaljujte s svojo povestjo."

„Od tistega časa sta minuli dve leti in moje
življenje je bilo tja do zadnjih časov bolj sa¬
motno kakor kdaj poprej. Pred mesecem dni
pa mi je neki ljubi prijatelj, ki ga že mnogo let
poznam, izkazal čast, da me je prosil za mojo
roko. Ime mu je Armitage —• Percy Armitage
— drugi sin mr. Armitaga iz Crane Waterja
blizu Readinga. Očim ni ugovarjal tej zvezi in
spomladi se nameravava poročiti. Pred dvema
dnema so začeli delati neke poprave na zapah¬
nem krilu naše hiše; podrli so steno v moji
spalnici, tako da sem se morala preseliti v sobo,
v kateri je umrla moja sestra, in spati prav v
oni postelji, v kateri je ona spala. Mislite si pa
mojo grozo, ko sem snoči, ko sem ležala zbu¬
jena ter premišljevala o njeni grozni usodi,
naenkrat zaslišala v nočni tišini tisti zamolkli
žvižg, ki je oznanjal njeno smrt. Skočila sem
pokonci in prižgala svetiljko; a ničesar ni bilo
videti v sobi. Bila sem preveč prestrašena, da
bi se vrnila v posteljo; oblekla sem se, se spla¬
zila iz hiše, kakor hitro se je zdanilo, najela v
gostilni pri ,Kroni', ki se nahaja ravno na¬
sproti, dvokolesni lovski voz ter se odpeljala
v Leatherhead, odkjer sem prišla naravnost
semkaj z namenom, da bi govorila z vami ter
vas prosila za svet."

„Modro ste storili," je dejal moj prijatelj.
„Ali ste mi pa vse povedali?"

51

„Da, vse."

„Miss Roylott, tega niste storili. Svojemu
očimu prizanašate."

„Kaj pa hočete s tem reči?“

„V odgovor je Holmes odgrnil črne čipke, ki
so ji obdajale roko, ki je počivala na kolenih
naše obiskovalke. Na belih členkih je bilo vtis¬
njenih petero majhnih modrikastosivih lis,
znaki štirih prstov in palca.

„Okrutno se je ravnalo z varni," je rekel
Holmes.

Dama je močno zardela ter zopet zakrila
svojo ranjeno roko. „Krut človek je," je dejala,
»in nemara niti ne pozna svoje moči."

Nastala je dolga tišina; Holmes si je z ro¬
kami podpiral glavo in nepremično zrl v
prasketajoči ogenj.

„Stvar je zelo globoka," je dejal naposled.
»Na stotine je podrobnosti, ki bi jih rad vedel,
predno določim smer našega delovanja. Vendar
ne smemo niti trenutka izgubljati. Ako bi mi¬
dva še danes prišla v Stokes Moran, ali bi si
niogla ogledati te sobe brez vednosti vašega
očima ?“

»Slučaj je nanesel, da je povedal, da pojde
danes v važnih zadevah v mesto. Verjetno je,
da izostane cel dan, in tako ne boste imeli ni¬
kakršnih ovir. Imamo sicer hišno oskrbnico,
vendar je stara in slaboumna, tako da jo za ta
čas prav lahko odstranim."

52

„Izvrstno. Gotovo nisi proti temu izletu,
Watson, kaj ?

„Nikakor.“

v Potem pojdeva obadva. Kaj pa vi?“

„Ker sem že v mestu, bi naredila rada še
eno, dve poti. Vrnem se pa z vlakom ob dva¬
najstih, tako da bom za vaš prihod pravočasno
doma."

„Pričakujte nas zgodaj popoldne. Tudi jaz
imam še nekaj malega opraviti. Ali nočete
počakati in zajtrkovati?"

„Ne, moram iti. Lažje mi je pri srcu, ko sem
vam zaupala svojo nadlogo. Popoldne vas torej
pričakujem doma." Zagrnila si je obraz z go¬
stim črnim pajčolanom ter odšla iz sobe.

,,Kaj pa ti praviš k vsemu temu, Watson?”
je vprašal Sherlock Holmes in se naslonil nazaj
na svoj stol.

„Cela zadeva se mi zdi nad vse temna in
čudna."

„Da, zelo temna in čudna."

„Ako pa ima dama prav, ko pravi, da so
zidovje in tla cela in trdna, in da skozi vrata,
okno in dimnik ni mogoče priti v sobo, potem
je morala biti njena sestra brez dvoma sama.
ko je tako skrivnostno umrla."

„Kaj pa potem s tem nočnim žvižganjem m
z jako čudnimi besedami umirajoče ženske?”

„Tega si ne morem tolmačiti."

„Ako združiš to ponočno žvižganje, nav¬
zočnost ciganov, ki so v prijateljskih odno-

53

šajih s tem starim doktorjem, dalje dejstvo, da
imamo vse vzroke misliti, da ima doktor nekak
vzrok, da prepreči poroko svoje pastorke, še
dalje besede umirajoče o nekem traku ali tolpi,
(angl. oboje: band), in končno dejstvo, da je
miss Helena Stonerjeva slišala nek kovinsk
glas, ki ga je utegnil povzročiti eden onih ko¬
vinskih drogov, s katerimi so oknice pritrjene
in ki je padel zopet nazaj na svoje mesto,
potem mislim, da imamo dovolj vzroka misliti,
da se da cela ta skrivnostna zadeva pojasniti
v teh mejah."

„Kaj pa so cigani zakrivili?"

„Tega si ne morem misliti."

„Jaz vidim mnogo pomislekov proti taki
teoriji."

„Jaz tudi. In prav iz tega vzroka se podava
še danes v Stokes Moran. Rad bi videl, ali so
pomisleki odločilni ali pa se dajo razjasniti. Za
zlodeja, kaj pa je to?"

Te besede je prijatelju izvabilo dejstvo, da
so se vrata naenkrat odprla, v odprtini pa se je
prikazala postava orjaškega moža. Njegova
obleka je bila neka čudna mešanica gosposke
in kmečke oprave; nosil je črn visok klobuk,
dolgo suknjo s škrici, visoke gamaše, v roki pa
lovsko palico. Bil je tako velik, da se je v res¬
nici dotikal povprečnega trama vrat in jih v
svojo širjavo zavzemal od ene strani do druge.
Njegov veliki obraz, ki je bil začrtan s tisočero
gubami, ogorel od solnca ter nosil znake vseh

54

slabih strasti, se je obračal od enega do dru¬
gega naju dveh, globoko udrte oči in visoki,
drobni, brezmesni nos pa ga je delal nekako
podobnega silni stari ptici roparici.

„Kdo izmed vaju pa je Holmes?" je vprašala
ta prikazen.

„Meni je tako ime; sedaj me poznate, jaz
pa vas še ne," je dejal moj tovariš mirno.

„Jaz sem dr. Grimesby Roylott iz Stoke
Morana. “

„Ali res, doktor," je rekel Holmes pri¬
jazno. ,,Prosim vas, sedite."

„Ne. Moja pastorka je bila tukaj. Sledil
sem ji do sem. Kaj pa vam je povedala?"

,,Nekoliko mraz je za ta čas v letu," je rekel
Holmes.

„Kaj vam je povedala?" je zavpil starec
divje.

„Slišal sem pa, da pomladanski žafran prav
dobro obeta," je nadaljeval tovariš nemoteno.

„Ha! Odslavljate me, ali ne?" je dejal naš
novi obiskovalec, stopil korak naprej ter je
vihtel svojo palico. „Dobro vas poznam, vi
lopov! Slišal sem že o vas. Tisti usiljivi Hol¬
mes ste, ki se nepoklican vmešava v tuje za¬
deve."

Moj prijatelj se je nasmejal.

„Vi, Holmes nadležnež!"

Holmes se je še bolj smejal.

„Holmes, ki je v službi Scotland Jarda'

55

Holmes se je presrčno hehetal. „Vaše go¬
vorjenje je kaj zabavno," je rekel. „Kadar pa
pojdete ven, zaprite vrata, kajti prepih je v
resnici močan."

„Pojdem, kadar vam povem vse, kar vam
imam povedati. Nikar se ne vmešavajte v moje
zadeve. Dobro vem, da je bila miss Stonerjeva
tukaj — šel sem za njo! Nevaren človek sem!
Poglejte!" Stopil je hitro naprej, pograbil ogre¬
balo ter ga zvil s svojimi velikimi rjavimi ro¬
kami.

„Glejte, da mi ne pridete v roke," je zarenčal,
vrgel zvito ogrebalo v kamin ter odšel iz sobe.

„Prav prijazen človek je videti," je dejal
Holmes in se nasmejal. „Jaz sicer nisem tako
ogromen, toda ako bi bil še malo časa ostal
tukaj, bi mu bil pokazal, da moja pest ni dosti
slabša od njegove." S temi besedami je vzel
jekleno ogrebalo in ga z nenadnim naporom
zopet zravnal.

„Pomisli si nesramnost, da me je zamenjaval
z uradnimi detektivi! Ta mali dogodek dela
naše preiskovanje še bolj zanimivo, nadejam
se samo, da naša prijateljica ne bo trpela zbok
svoje neprevidnost, ker je prepustila, da je
šel ta divjak za njo. Sedaj, Watson, si naročiva
zajtrk, pozneje pa stopim dol v zdravniško
zbornico, kjer se nadejam dobiti nekaj podat¬
kov, ki nam utegnejo pomagati v naši zadevi."

Bilo je že skoraj ena ura, ko se je Sherlock
Holmes povrnil s svojega pota. V roki je držal

56

polo modrega papirja, ki je bila vsa popisana z
opazkami in s številkami.

„Videl sem oporoko njegove rajnke žene,“
je rekel. „Da določim njeno pravo vrednost,
sem moral izračunati sedanjo vrednost inve¬
sticij, ki pridejo v poštev. Vsi dohodki, ki so
znašali ob času ženine smrti nekoliko manj
nego enajststo funtov šterlingov, ne znašajo
sedaj vsled padanja cen poljedelskih pridelkov
več nego sedemstopetdeset funtov. V slučaju
možitve more vsaka izmed hčera zahtevati
dvestopetdeset funtov na leto. Jasno je, da bi
bil v slučaju možitve obeh deklet doktorjev
delež precej majhen, da, celo ena sama bi mu
zelo znatno zmanjšala dohodke. Moj dopoldan¬
ski trud ni bil zaman, ker se je izkazalo, da
ima tehtne vzroke upirati se vsaki taki zadevi.
Watson, stvar je preresna, da bi tratili čas, po¬
sebno ker starec ve, da se mi zanimamo za
njegove razmere; ako si torej pripravljen, vza¬
meva voz ter se odpeljeva na postajo Waterloo.
Zelo hvaležen ti bom, ako vtakneš svoj revolver
v žep. Revolver z znamko Elley’s štev. 2 je iz¬
vrstna stvar za take gospode, ki morejo zvijati
jeklena ogrebala. Ta in pa krtačica za zobe bo
morda vse, kar potrebujeva."

Na postaji Waterloo sva srečno dobila vlak
za Leatherhead, kjer sva v kolodvorski krčmi
najela voz, ki je naju peljal kake štiri ali pet
milj daleč po prijaznih surreyskih potih. Dan
je bil krasen, solnce je svetlo sijalo in na nebu

57

je bilo le nekoliko oblačkov. Drevje in plotovi
so pravkar poganjali svoje prvo zelenje in zrak
je bil poln> prijetnega vonja vlažne zemlje.
Čudno se mi je zdelo nasprotje med prijaznimi
©znanjevavci spomladi in čudno nalogo, ki sva
se je lotila. Moj tovariš je sedel na sprednjem
delu voza; roke je imel sklenjene, klobuk po¬
tisnjen globoko preko oči, glava mu je počivala
na prsih, in zatopljen je bil v globoke misli.
Naenkrat pa se je zganil, me potrkal na ramo
ter pokazal na travnike.

„Tja poglej!“ je rekel.

Močno zarastel park se je razprostiral po
zložnem obronku, ki se je na najvišjem mestu
zgoščeval v majhen gozdič. Izmed drevja je
bilo videti sivo pročelje in visoko sleme zelo
starega gradiča.

„Stoke Moran?" je vprašal.

..Da, gospod, to je hiša dr. Grimesbyja Roy-
lotta,“ je pripomnil voznik.

,.Nekaj zidajo tam," je rekel Holmes, „in tja
sva namenjena."

„Tamle pa je vas," je rekel voznik ter po¬
kazal na gručo streh v nekoliki daljavi na levi;
..ako želite iti do te hiše, je mnogo krajši, ako
porabite ta prehod črez ograjo in potem po
bližnjicah preko polja. Tamle je, kjer se izpre-
baja ona dama."

•Jn ta dama je, kakor mislim, miss Stoner-
l ev a,“ je dejal Holmes ter si senčil oči. „Da,

58

mislim, da je najbolje, ako se ravnava po
vašem nasvetu."

Izstopila sva, plačala voznino in voz je od-
drdral zopet nazaj proti Leatherheadu.

„Zdelo se mi je potrebno," je rekel Holmes,
ko sva prestopila ograjo, „vzbuditi v tem člo¬
veku misel, da sva prišla semkaj kot stav¬
benika ali po kakem gotovem opravku. Tako
morda ne bo govoril dalje. ,Dober dan, miss
Stonerjeva, kakor vidite, sva držala dano be¬
sedo'.“

Naša jutranja klijentinja je prihitela naproti
z obrazom, na katerem je bilo videti veliko ve¬
selje. „Željno sem vas že pričakovala," je rekla
ter nama presrčno stresla roko. ,,Vse gre dobro.
Dr. Roylott je odšel v mesto in ni verjetno, da
bi se vrnil pred večerom."

„Imela sva čast seznaniti se z doktorjem,"
je rekel Holmes ter v kratkih besedah povedal,
kaj se je pripetilo. Miss Stonerjeva je preble¬
dela kakor zid.

„Sveta nebesa!" je vzkliknila, „torej je šel
za menoj!“

„Tako je videti."

„Tako pretkan je, da nikoli ne vem, kdaj setn
varna pred njim. Kaj pa poreče, ko se vrne?"

„Cuvati se mora, kajti priti zna do spozna¬
nja, da sledi njegovim stopinjam nekdo, ki je
še bolj zvit. Drevi se morate kar zapreti pred
njim. Ako' pa bo nasilen, vas popeljemo k teti v
Harrow. Sedaj pa moramo kar najbolje upora-

59

biti čas; popeljite naju torej v tiste sobe, da si
jih malo ogledava."

Poslopje je bilo zidano iz sivega, z lišajem
porastlega kamna; imelo je visok osrednji del
in dvoje zaokroženih kril na vsaki strani. Pri
enem teh kril so bila okna pobita in zabita z
deskami, streha pa je bila deloma udrta —
prava slika razvaline. Osrednji del je bil v malo
boljšem stanju, desno krilo pa je bilo primero¬
ma novo in zastori na oknih in modri dim, ki
se je vil iznad dimnikov, so pričali da biva rod-
binca v tem krilu. Koncem zidovja je bil zgra¬
jen nekak oder in zid je bil podrt, vendar ni
bilo ob času našega obiska nikjer videti de¬
lavcev. Holmes je hodil po slabo gojeni trati
počasi gorindol in z veliko pozornostjo ogledo¬
val zunanjost oken.

»To-le okno pripada oni sobi, v kateri ste
vi navadno spali, srednje sobi od sestre, ono
Pa, ki je osrednjemu delu najbližje, sobi dok¬
torja Roylotta; ali ni tako?"

„Prav tako je. Sedaj pa spim v srednji sobi."

»Z ozirom na prezidavanje, kajne. Pa veste
kaj, kakor vse kaže, popravila na onem kraju
nikakor niso tako nujno potrebna."

»Sploh niso bila. Po mojih mislih je bil to le
nekak izgovor, da me iztira iz moje sobe."

»Tako; to da misliti. Kajneda, na drugi strani
te ga ozkega krila je hodnik, iz katerega se
Pride v te tri sobe. Hodnik ima seveda okna,
ali ne ?“

60

„Da, pa zelo majhna. Preozka, da bi se mogel
kdo preriniti skozi."

„Ker ste s sestro ponoči vrata zaklepali, od
te strani torej ni bilo mogoče dospeti v vajine
sobe. Sedaj po bodite tako prijazni ter pojdite
v svojo sobo pa zaprite oknice."

Miss Stonerjeva je storila kakor naročeno in
Holmes je skušal po skrbnem preiskanju na
vse mogoče načine šiloma odpreti oknice; toda
brez uspeha. Nikjer ni bilo razpokline, v katero
bi se moglo vtakniti nož, da bi ž njim dvignil
drog. Nato je pregledoval s povečevalnim ste¬
klom tečaje; bili so iz masivnega železa in
trdno vzidani v močno zidovje. „Hm!“ je rekel
in se v zadregi popraskal po bradi, „moja teorija
ima v resnici kaj težkoč. Nikdo ni mogel skozi
te oknice, ako so bile zapahnjene. No, videti
hočemo, ako nam notranjost kaj bolj pojasni
celo stvar."

Majhna stranska vrata so držala v pobeljeni
hodnik, iz katerega se je prišlo v one tri sobe.
Tretje sobe Plolmes ni hotel videti; radi tega
smo se podali naravnost v drugo, to je ono, v
kateri je sedaj spala miss Stonerjeva in v ka¬
teri je umrla njena sestra. Bila je prijazna,
majhna soba z nizkim stropom in širokim ka¬
minom, kakor se nahajajo v starih hišah na
deželi. V enem kotu je stala rjava omara s pre¬
dali, v drugem z belo odejo pokrita postelja,
na levi strani okna pa toaletna mizica. To in
pa dva majhna pletena stola je bilo vse po-

61

hištvo v sobi, ki jo je posredi pokrivala štiri¬
oglata wiltonska preproga. Leseni oboj ob
stenah je bil iz rjave, od črvov razjedene hra-
stovine in tako star in brezbarven 1 , da je bil
gotovo še izza prvotne gradnje cele hiše. Hol¬
mes je potisnil enega stolov v kot, sedel molče
nekoliko časa, oči pa so se mu ozirale okoliin-
okoli, gorindol ter si pazljivo ogledovale vsako
malenkost v sobi.

„Kam pa drži tisti zvonec?" je vprašal na¬
posled ter pokazal na debelo vrvico za hišni
zvonec, ki je visela ob postelji in koje čop je
ležal že na blazini.

„V sobo hišne oskrbnice."

„Videti je novejši kot druge stvari."

„Da, šele pred nekaj leti smo to napravili."

„Vaša sestra ga je hotela imeti, ali ne?"

„Ne, nikoli nisem slišala, da bi ga kdaj ra¬
bila. Kar sva potrebovali, sva imeli vedno na¬
vado, da sva si sami preskrbeli."

„Da, nepotrebno se zdi namestiti tako lično
vrvico za zvonec na tistem kraju. Sedaj me
pa oprostite za nekoliko minut, da si ogledam
tla." S svojim povečevalnim steklom v roki se
je vrgel na tla, se plazil hitro semintja ter na¬
tančno pregledoval razpoke med deskami. Za¬
tem je storil istotako z lesovjem, s katerim je
bila soba obita. Naposled je stopil k postelji,
zrl nekaj časa nanjo in si ogledoval zid nad njo.
Navsezadnje je prijel za vrvico zvonca in
krepko potegnil.

62

„Slišite, to pa je le navidezen zvonec.“

„Ali ne zvoni?"

„Ne, vsaj ni z nobeno žico v zvezi. Kaj za¬
nimivo. Sedaj lahko vidite, da je pritrjena za
kavelj ravno nad onim mestom, kjer se nahaja
majhna ventilator jeva odprtina."

„Kako bedasto! Nikoli nisem tega opazila."

„Jako čudno!" je zamrmral Holmes in vlekel
za vrvico. „V tej sobi je nekaj zelo čudnih po¬
sebnosti. Kakšen bedak je na primer moral biti
stavbenik, ki je napeljal ventilator v drugo
sobo, med tem ko bi ga bil z istim trudom
lahko napeljal na prosti zrak!"

„In tudi povsem nov je," je rekla dama.

„Ali je bil narejen nekako v istem času kakor
vrvica za zvonec?" je vprašal Holmes.

„Da, nekako v istem času se je izvršilo več
majhnih izprememb."

„Zdi se, da so bile te izpremembe zelo zani¬
mive — navidezne vrvice za zvonec in venti¬
latorji, ki ne dovajajo svežega zraka. Z vašim
dovoljenjem, miss Stonerjeva, si hočemo sedaj
ogledati prvo sobo."

Soba dr. Grimesbyja Roylotta je bila večja
kot soba njegove pastorke, pa ravno tako pre¬
prosto opravljena. Vojaška postelja, majhna
lesena polica polna knjig, večinoma tehniškega
značaja, poleg postelje naslanjač, ob zidu pre¬
prost lesen stol, okrogla miza in velika železna
skrinja, to so bile glavne stvari, ki jih je ugle-

63

dalo oko. Holmes je počasi stopal naokoli in z
največjem zanimanjem pregledoval vse.

„Kaj pa je tukaj notri?" je vprašal ter po¬
trkal po skrinji.

,,Kupčijske listine mojega očima."

„0, torej ste že videli njeno notranjost?"

„Samo enkrat pred leti. Spominjam se, da je
bila polna raznih papirjev."

„Mačke pa ni v njej, na primer, kaj ?“

„Ne. Kako čudna misel!“

,,Slišite, poglejte no tole!" In vzel je v roke
majhno čašo mleka, ki je stala na njej.

„Ne, mačke nimamo. Imamo pa čito in pa¬
vijana."

„Oh, da, seveda. No, čita, je pravzaprav ve¬
lika mačka, toda s čašo mleka se ne zadosti
posebno njenim potrebam. Še eno je, kar bi
rad dognal." Počenil je poleg stola in z naj-
večjo pozornostjo preiskoval sedalo.

„Hvala vam. Stvar je sedaj popolnoma v
redu," je rekel, vstal ter vtaknil povečevalno
steklo v žep. „Halo! Še nekaj zanimivega je
tukaj!“

Stvar, ki jo je našlo njegovo bistro oko, je
bil majhen pasji bič, ki je visel na enem robu
postelje. Vrvica je bila zvita in zvezana, da je
tvorila nekako zanko.

„Kaj pa praviš k temu, Watson?“

„To je čisto navaden bič. Samo ne vem.
čemu bi bila vrvica Zvezana."

64

„To pa ni tako navadno, kajneda? Moj Bog!
Svet je zloben in kadar začne razumen človek
rabiti svoje možgane v zločinske namene, je
stvar posebno huda. Mislim, da sem sedaj vse
videl, miss Stonerjeva, in z vašim dovoljenjem
odidemo še na trato."

Nikdar nisem bil priča, da bi bil obraz mo¬
jega prijatelja' tako razkačen in njegovo čelo
tako mračno, kakor tedaj, ko smo se podali s
prizorišča tega preiskovanja. Nekolikokrat smo
že šli po trati gorindol in niti miss Stonerjeva
niti jaz ga nisva hotela motiti v njegovih
mislih; navsezadnje pa se je sam zbudil iz svoje
zamišljenosti.

„Nujno potrebno je, miss Stonerjeva," je
rekel, „da se v vsakem oziru popolnoma rav¬
nate po mojem nasvetu."

„Storila bom tako."

„Stvar je preresna za vsako obotavljanje.
Vaše življenje je lahko odvisno od vaše usluž-
Ijivosti."

„Zagotavljam vas, da sem popolnoma v va¬
ših rokah."

„Pred vsem morava jaz in moj prijatelj ostati
to noč v vaši sobi."

Obadva, miss Stonerjeva in jaz, sva začu
dena pogledala.

„Da, mora biti tako. Dovolite, da vam stvar
pojasnim. Kajne, tamkaj se nahaja vaška
krčma?"

„Da, krčma pri ,Kroni'.“

65

»Jako dobro. Ali je mogoče odtod videti vaša
okna?“

„Gotovo.“

„Ko se vaš očim vrne, morate ostati v svoji
sobi, češ, da vas boli glava. Ko boste slišali,
da se je vaš očim podal k počitku, odprite
oknice svoje sobe, izpostavite svetiljko kot zna¬
menje za naju, potem pa morete oditi z vsem,
kar utegnete potrebovati, v sobo, v kateri ste
poprej navadno bivali. Nadejam se, da vam bo
navzlic popravilom mogoče prebiti eno noč
v njej.“

„0, da, zelo lahko."

»Ostalo pa prepustite nama.“

„Kaj pa boste storili?"

„Cez noč ostaneva v vaši sobi ter bova za¬
sledovala vzrok onega šuma, ki vas je tako
vznemiril."

»Mislim, da ste si že ustvarili sodbo, mr.
Holmes," je rekla miss Stonerjeva ter položila
roko na rokav mojega tovariša.

»Morda."

»Potem mi za Božjo voljo povejte, kaj je bil
vzrok smrti moje sestre."

»Rad bi imel jasnejših dokazov, predno od¬
govorim na to."

»Vendar mi saj toliko lahko poveste, ako
imam jaz prav in ako je morda umrla vsled
nenadnega strahu."

»Ne, mislim, da ne. Po mojih mislih je vzrok
bolj očiten. Sedaj vas pa morava zapustiti,

Sherlock, II.

5

66

miss Stonerjeva, kajti ako bi se dr. Roylott
iznenada povrnil in naju tukaj našel, bi bila
naša pot zaman. Z Bogom; bodite pogumni,
kajti, ako storite tako, kakor sem vam naročil,
se lahko zanesete, da kmalu preženem nevar¬
nosti, ki vam prete.“

Brez težav sva najela spalno in družabno
sobo v krčmi pri „Kroni“. Nahajali sta se v
gorenjem nadstropju in iz našega okna sva
lahko videla grajska vrata in ono krilo gradiča,
v katerem so stanovali. V mraku sva videla
dr.Grimesbyja Royolotta, ko se je peljal mimo;
njegova orjaška postava se je vzdigovala vi¬
soko nad malo postavo fanta, ki ga je vozil.
Dečko ni mogel hitro odpreti težkih železnih
vrat ih takoj zatem sva slišala sirovi doktorjev
glas in videla, s kako srditostjo je vihtel svoje
stisnjene pesti proti njemu. Voz se je odpeljal
dalje in nekoliko minut pozneje sva videla,
kako se je med drevjem naenkrat zasvetilo, ko
je prižgal Svetiljko v eni družabnih sob.

„Veš, Watson,“ je rekel Holmes, ko sva se¬
dela v naraščajoči temi, ,,vest me peče v resnici,
da sem te vzel danes s seboj. V prav očito ne¬
varnost se padajava tukaj."

,,Ali ti morem biti v pomoč?"

„Tvoja navzočnost utegne biti neprecen¬
ljiva."

„Potem grem na vsak način s teboj."

„Zelo prijazno od tebe."

f

67

,,Govoril si o nevarnosti. Očiviclno si v teh
sobah več videl nego jaz.“

„Ne, mislim pa, da sem nekoliko več sklepal.
Po mojih mislih si videl vse ono, kakor jaz, ali
ne ?“

.,Razen one vrvice za zvonec nisem videl
ničesar pomembnega, v kakšen namen pa je
utegnila služiti, to presega mojo domišljijo."

..Ventilator si tudi videl, kajne?"

„Da, vendar ni po mojih mislih nič posebno
nenavadnega, ako se nahaja majhna odprtina
med dvema sobama. Tako majhna je, da bi
še podgana komaj mogla skozi."

„Prepričan sem bil, da najdeva ventilator, še
predno sva prišla v Stoke Moran."

,,Moj dragi Holmes!“

..O, da, v resnici sem bil prepričan. Gotovo
se še spominjaš, da nam je miss Stonerjeva v
svojem poročilu povedala, da je njena sestra
duhala dr. Roylottove smodke. To spričuje, da
je morala biti neka zveza med obema sobama.
Ta zveza pa je mogla biti samo majhna, sicer
hi jo bili pri koronerjevi preiskavi opazili. In
jaz sem sklepal, da mora biti nekak ventilator."

„Kaj pa more biti hudega pri tem ?“

„No, na vsak način imamo tukaj celo vrsto
zelo čudnih stvari in dogodkov. Naredijo ven¬
tilator, obesijo vrvico za zvonec in neka dama,
ki spi v postelji, umrje. Ali se ti ne zdi vse to
malo čudno?"

5 '

68

„Nobene zveze ne morem videti pri vsem
tem."

„Ali si ti opazil kaj posebno čudnega glede
one postelje?"

»Ne.“

,,Prikovana je k tlom. Ali si že kdaj videl
tako pritrjeno posteljo?"

„Ne morem reči, da sem jo."

„Dama ni mogla premakniti svoje postelje.
Morala je biti vedno v isti legi proti ventila¬
torju in vrvi — vsaj tako jo lahko imenujemo,
ker je jasno, da ni nikoli imela namena kot
vrvica za zvonec."

„PIolmes!“ sem zaklical, „zdi se mi, da vidim,
na kaj namigavaš. Potemtakem sva prišla rav¬
no o pravem času, da preprečiva strašen in
zloben zločin."

„Jako zloben in jako strašen. Ako kak doktor
zaide na slaba pota, je prvi med zločinci. On
ima moč in pogum in ima znanje. Palmer in
Pritchard sta bila med prvimi svojega poklica.
Ta človek gre celo še dalje, vendar mislim,
Watson, da bo nama mogoče, še dalje iti. Sicer
pa naju čaka še dovolj groze, predno mine noč;
zapaliva si raje mirno pipo in obrniva za ne¬
koliko ur svojo pozornost do bolj veselih
stvari."

Okolo devetih je luč med drevjem ugasnila
in v smeri proti gradiču je bilo vse temno.
Dve uri ste počasi pretekli, nato pa se je na-

69

enkrat, ravno ko je ura bila enajst, prav pred
nami zasvetila svetla luč.

,,Evo naše znamenje," je rekel Holmes in
skočil pokonci; „od srednjega okna prihaja."

Pri odhodu je izpregovoril par besedi s krč¬
marjem ter mu povedal, da greva k nekemu
znancu na obisk in da je mogoče, da ostaneva
čez noč pri njem. Trenutek pozneje sva bila
zunaj na temni cesti; oster veter nama je bril
v obraz, pred nama pa je svetila iz teme ena
sama rumena luč, vodnica na temni poti.

Izlahka sva dospela na grajsko ozemlje, kajti
v starem zidovju od parka so zijale široke, ne¬
popravljene vrzeli. Skozi drevje sva kmalu do¬
spela do trate in preko nje; ravno sva namera¬
vala zlesti skozi okno v hišo, ko je izza lovoro¬
vih grmov skočila neka postava, podobna odur¬
nemu pohabljenemu otroku, ki je skočila v
travo in hitro zbežala preko trate v temo.

„Moj Bog!" sem zašepetal, „ali si videl?"

Holmes je bil za trenutek enako osupel kot
jaz. V vznemirjenosti se je njegova roka ovila
kakor vijak okoli mojih členkov. Potem pa se
je zamolklo zasmejal ter mi položil svoja usta
na uho.

„Lepo gospodarstvo to!" je zamrmral. „Pa-
vijan je bil."

Pozabil sem bil na čudne doktorjeve ljub¬
ljence. Imel je tudi nekega čito. Vsak trenutek
se morda znajde na najinih hrbtih. Priznati
moram, da sem se precej pomiril, ko sem si po

70

Holmesovem zgledu sezul čevlje in se kmalu
znašel v spalnici. Moj tovariš je brez šuma za¬
prl oknice, položil svetil j ko na mizo ter se
oziral po sobi. Vse je bilo prav tako, kakor
smcf našli popoldne. Nato se je splazil k meni,
naredil z roko nekak rog ter mi zašepetal na
uho tako tiho, da sem mogel razločevati samo
besede:

,„Najmanjši glas utegne biti usodepoln naji¬
nim načrtom."

Prikimal sem mu v znamenje, da sem ga
razumel.

,,Sedeti morava brez luči. Svetloba bi se
mogla videti skozi ventilator."

Zopet sem prikimal.

„Glej, da ne zaspiš; tvoje življenje je lahko
odvisno od tega. Pripravljen pa imej svoj re¬
volver za slučaj, da ga potrebujemo. Jaz bom
sedel na stolu poleg postelje, ti pa na onem
drugem."

Vzel sem revolver iz žepa ter ga položil na
vogal od mize.

Holmes je prinesel seboj dolgo tanko palico,
ki jo je položil na posteljo poleg sebe. Poleg
nje je položil še škatlico vžigalic in kos sveče.
Nato je ugasnil svetiljko in zagrnila naju je
črna tema.

Kako naj kdaj pozabim ono strašno bdenje?
Nobenega glasu nisem mogel slišati, niti di¬
hanja, in vendar sem vedel, da je moj tovariš
sedel z odprtimi očmi komaj nekaj čevljev

71

daleč od mene in v isti nervozni napetosti ka¬
kor jaz. Oknice so zapirale pot najmanjšemu
žarku svetlobe in tako sva čakala v popolni
temi. Od zunaj je semintja prihajal glas nočne
ptice in enkrat se je prav pri oknu zaslišalo
dolgo zategnjeno mačje javkanje, ki je pričalo,
da je bila tudi čita zunaj. Iz daljave so se čuli
zamolkli glasovi farne ure, ki je udarjala vsako
četrt ure. Kako dolge so bile te četrti! Dvanajst
je bila ura, ena, dve, tri, pa midva sva še vedno
molče čakala, karkoli bi utegnilo priti.

Naenkrat se je v smeri proti ventilatorju za
trenutek posvetila neka luč, ki je takoj zopet
ugasnila; sledil pa ji je močan duh po gorečem
olju in razgreti kovini. Nekdo je v sosedni sobi
prižgal temno svetiljko. Slišal sem rahli glas
gibanja, potem pa je zopet vse utihnilo, dasi je
duh postal močnejši. Kake pol ure sem z na¬
petimi ušesi sedel na svojem mestu. Kar se je
iznenada začul nek drug glas — zelo tih, sika^
joč glas, podoben onemu, ki ga povzroča maj¬
hen curek pare, ki neprestano uhaja iz kotla.
V trenutku, ko se je začul ta glas, je Holmes
odskočil od postelje, vžgal vžigalico in divje
udarjal s svojo palico proti vrvici za zvonec.

„Ali jo vidiš, Watson?“ ju vpil. „Ali jo
vidiš?“

Jaz pa nisem videl ničesar. V trenutku, ko
je Holmes prižgal luč, sem slišal tih, razločen
žvižg, a vsled nenadnega svita, ki mi je šinil
v oči, mi ni bilo mogoče reči, kaj je bilo ono.

72

proti čemur je moj prijatelj tako divji udarjal.
Videl sem pa toliko, da je bil njegov obraz
smrtno bled in navdan z grozo in gnjevom.

Prenehal je s svojimi udarci ter gledal gor
proti ventilatorju, ko je nočno tišino naenkrat
pretrgal tako grozen krik, kakor ga še nikoli
nisem slišal. Naraščal je vedno glasneje in
glasneje in v svoji grozi izražal bol, grozo in
srd. Doli v vasi in celo v bolj oddaljenem žup¬
nišču, pravijo, da je ta krik zbudil ljudi iz
spanja. Zona je naju obhajala; debelo sem
gledal Holmesa, on pa mene, dokler niso po¬
slednji glasovi utihnili v tišini, iz katere so se
pojavili.

„Kaj pa more to pomeniti?" sem izprego-
voril.

„To pomeni, da je vse končano!" je od¬
govoril Holmes. „In navsezadnje je morda
tako najbolje. Vzemi svoj revolver, kajti sedaj
greva v Roylottovo sobo."

Resnega obraza je užgal svetiljko in stopil
v hodnik naprej. Dvakrat je udaril po sobnih
vratih, ne da bi dobil od znotraj odgovor. Nato
je pritisnil na kljuko in vstopil, jaz pa z na¬
petim revolverjem v roki tik za njim.

Čuden prizor se je nudil najinim očem. Na
mizi je stala temna svetiljka z napol odprtimi
oknicami ter razlivala svetlo svetlobo preko
železne skrinje, koje vrata so bila na stežaj
odprta. Zraven te mize je na lesenem stolu
sedel dr. Grimesby Roylott v dolgi ponočni

73

obleki, izpod katere so štrleli goli gležnji, med¬
tem ko so mu noge tičale v rdečih brezpetnih
turških copatah. V naročju mu je ležala kratka
palica z dolgo vrvico, ki smo jo videli popol¬
dne. Njegova brada je bila obrnjena kvišku,
oči pa so bile strašno nepremično in srepo uprte
v strop v kotu. Okoli čela se mu je ovijal ču¬
den rumen trak z rjavkastimi pikami, ki je bil
videti trdno privezan okoli glave. Ko sva vsto¬
pila, se ni doktor niti zganil niti oglasil.

„Trak! Grahasti trak!" je zašepetal Holmes.

Stopil sem korak naprej. Kakor bi trenil, se
je začel ta čudni oglavni okrasek premikati in
izmed njegovih las se je vzdignila ploščata
glava in napihnjeni vrat ostudne kače.

„Močvirski gad!“ je vzkliknil Holmes, „naj-
bolj smrtonosna kača v Indiji. V desetih sekun¬
dah po piku je umrl. Nasilje se zares maščuje
nad nasilnežem in kovar pade v jamo, ki jo
koplje drugim. Vrzimo to žival zopet v njen
brlog, potem pa popeljeva miss Stonerjevo na
drug bolj varen kraj ter obvestiva policijo o
vsem, kar se je pripetilo."

Pri teh besedah je hitro zgrabil pasji bič na
mrtvečevem naročju, vrgel kači zanko okoli
vratu, jo potegnil z njenega strašnega ležišča,
nesel z iztegnjeno roko do železne skrinje, jo
vrgel vanjo ter zaprl pokrov.

Taka je resnica o smrti dr. Grimesbyja Roy-
lotta iz Stoke Morana. Ni treba, da bi podaljšal
to zgodbo, ki je itak že preveč narastla, s tem

74

da bi pripovedoval, kako sva sporočila prestra¬
šeni gospici žalostno novico, kako sva jo peljala
z jutranjim vlakom k njeni dobri teti v Harrovr
in kako je počasna uradna preiskava prišla do
zaključka, da je doktor umrl vsled tega, ker se
je premalo oprezno igral z nevarno živaljo.
Ono malo, kar mi je bilo o celi zadevi še ne¬
znanega, mi je povedal Sherlock Holmes, ko
sva se naslednjega dne vozila domov.

„Prišel sem,“ je rekel, „do popolnoma napač¬
nega zaključka, ki spričuje, moj dragi Watson.
kako nevarno je vedno, sklepati iz nezadostnih
podatkov. Navzočnost ciganov, beseda [nam¬
reč: „band“, ki pomeni v angl. trak, pa tudi
tolpo, četo], ki jo je rabilo nesrečno dekle, da
popiše ono, kar je uzrla pri nenadnem svitu
vžigalice, vse to je bilo dovolj, da me je speljalo
na docela napačen sled. Toliko si pa štejefn
v zaslugo, da sem v trenutku takoj zopet izpre-
gledal cel svoj položaj, kakor hitro mi je po¬
stalo jasno, da nevarnost, ki je grozila stano¬
valcu one sobe, ni mogla prihajati niti od okna
niti od vrat. Moja pozornost se je kmalu obr¬
nila, kakor sem ti že povedal, k tem ventila¬
torju in vrvici za zvonec, ki je visela ob postelji.
Odkritje, da je bilo vse le navidezno in da je
bila postelja prikovana k tlom, je kakor bi trenil
vzbudilo v meni sum, da je služila vrvica tam¬
kaj kot nekak most za neko stvar, ki pride
skozi luknjo in dol na posteljo. Takoj mi je
prišla na misel kača, in ko sem to misel združil

75

z vednostjo, da ima doktor več živali iz Indije,
sem začutil, da sem najbrže na pravem sledu.
Misel, uporabiti obliko strupa, ki bi ga nobena
kemična preiskava ne mogla odkriti, je bila
pač taka, kakor more priti razumnemu in krvo¬
ločnemu človeku v glavo, ki je dolgo časa na
Jutrovem živel. Naglica, s katero bi učinkoval
tak strup, bi bila z njegovega stališča nekaka
ugodnost. Ostre oči bi moral imeti tisti koroner,
ki bi mogel razločiti oni dve tnali temni pičici,
ki bi pričali, kje da sta strupena zobova izvršila
svoje delo. Nato mi je prišel na misel žvižg.
Naravno je moral kačo zopet nazaj poklicati,
da ji ne bi jutranji svit razkril njegovi žrtvi.
Vadil jo je morda s pomočjo mleka, ki smo ga
našli, da se je vračala k njemu nazaj, kadar jo
je poklical. Ob uri, ki se mu je zdela najbolj
primerna, jo je najbrže vtaknil v ventilator v
nadi, da spleza po vrvici navzdol ter pride tako
na posteljo. Morda bi vgriznila stanovalko ali
pa tudi ne, morebiti bi utegnila cel teden vsako
noč uteči nevarnosti, toda prej ali slej je morala
postati žrtev.

„Do teh zaključkov sem prišel, predno sem
sploh stopil v njegovo sobo. Preiskanje njego¬
vega stola mi je pokazalo, da je imel navado
stati na njem; to je bilo seveda potrebno, da
seže do ventilatorja. Pogled na skrinjo, čašico
mleka, zanko bičeve vrvice, vse to je zadosto¬
valo, da je pregnalo vse dvome, ki so utegnili
še ostati. Kovinski žvenk, ki ga je slišala miss

76

Stonerjeva, je očividno povzročil očim, ko je v
naglici zaprl vrata svoje skrinje za njenim
strašnim Stanovnikom. In ko sem si naposled
ustvaril sodbo, sem storil znane ti korake, da
dobim dokazov. Slišal sem sikati žival, in brez
dvoma si jo ti ravno tako, in tedaj sem nemu¬
doma prižgal luč ter jo napadel."

„Z uspehom, da si jo pognal skozi ventilator
nazaj."

„In tudi s tem uspehom, da sem povzročil,
da se je na drugi strani zidu lotila svojega go¬
spodarja. Nekaj mojih udarcev jo je zadelo in
razdražilo njeno kačjo naravo tako, da je sko¬
čila na prvo osebo, ki jo je ugledala. Tako sem
brez dvoma neposredno odgovoren za smrt
dr. Grimesbyja Rovlotta, vendar ne morem
reči, da bi mi bogvekako težila vest."


INŽENIRJEV PALEC.

Med vsemi problemi, ki so bili tekom dolgih
let najinega prijateljstva predloženi mojemu
prijatelju mr. Sherlocku Holmesu v razrešitev,
sta bila samo dva, ki je z mojim posredovanjem
izvedel zanje, in sicer oni o mr. Hatherleyevem
palcu in o blaznosti polkovnika Warburtona.
Izmed teh dveh bi morda poslednji nudil hva¬
ležnejše polje bistremu in pravemu opazovalcu,
toda prvi je bil v svojem početku tako čuden in
v svojih podrobnostih tako dramatičen, da je
morda vrednejši, da se objavi, najsi je tudi
nudil mojemu prijatelju manj priložnosti za one
deduktivne metode, s katerimi je dosegel tako
znamenite uspehe. Cela zgodba je bila, kakor
mislim, že več kot enkrat popisana v časnikih ;
kakor pri vseh podobnih pripovedih pa je uči¬
nek dosti manjši, ako se nahaja en bloc v enim
samem polovičnem stolpcu časnikovem, kakor
pa, ako se nam dejstva počasi razvijajo pred
očmi in se skrivnostna zadeva postopno raz¬
kriva, ko tvori vsako novo odkritje korak, ki
vodi proti popolni resnici. Ko se je ta dogodek
pripetil, so naredile okolnosti globok učinek
name in čas dveh let, ki je od tedaj pretekel,
skoraj ni zmanjšal tega učinka.

«

78

Bilo je poleti leta 1889., ne dolgo po moji po¬
roki, ko so se prigodili dogodki, ki jih hočem v
sledečem na kratko opisati. Povrnil sem se k
civilni praksi in naposled zapustil Holmesa v
njegovem stanovanju v Baker Streetu, ako-
ravno sem ga pogosto obiskoval ter ga včasih
celo pregovoril, da se je vsaj v toliko odpove¬
dal svojim ciganskim navadam, da me je prišel
včasih obiskat. Praksa mi je vedno bolj na¬
raščala in ker slučajno nisem stanoval posebno
daleč od postaje Paddington, sem dobil neko¬
liko pacijentov med železniškimi uslužbenci.
Eden teh, ki sem ga ozdravil bolestne in dolge
bolezni, ni nikdar nehal hvaliti mojih čednosti
in mi je vedno poslal vsacega bolnika, nad ka¬
terim je imel le količkaj vpliva.

Neko jutro malo pred sedmo uro me je zbu¬
dila hišna, ki je potrkala na vrata ter sporočila,
da sta prišla dva moža s postaje Paddington in
da me čakata v konzultacijski sobi. Hitro sem
se oblekel, kajti vedel sem, da so železniški slu¬
čaji redkokdaj malenkostni, ter pohitel dol. Do-
spevši tja, je moj stari znanec iz postaje stopil
iz sobe in zaprl vrata za seboj.

„Tukaj-le ga imam," je zašepetal in pomignil
s palcem preko svoje rame; „dobro se počuti. 1 '

„Kaj pa je?“ sem vprašal, kajti njegovo ob¬
našanje je pričalo, da mora biti neko čudno
bitje, ki ga je zaprl v mojo sobo.

„Nov pacijent," je zašepetal; „dejal sem si,
da bi bilo najbolje, ako ga sam pripeljem sem-

79

kaj; tako se vsaj ni mogel izmuzniti. In sedaj
je v sobi. Oditi moram, doktor, imam svoje
dolžnosti, prav tako kakor vi.“ In odšel je ta
zvesti dovajalec bolnikov, ne da bi mi bil pustil
vsaj toliko časa, da bi ga zahvalil.

Stopil sem v svojo konzultacij sko sobo in
našel pri mizi sedeti nekega; človeka. Bil je pre¬
prosto oblečen, nosil mehko čepico, ki jo je
položil na moje knjige. Okoli ene svojih rok je
imel ovit žepni robec, ki je bil ves krvav.
Bil je mlad, ne več kakor petindvajset let star,
bi dejal, ter imel izrazovit, možat obraz; bil je
pa zelo bled in je naredil name vtis človeka, ki
veliko trpi vsled močnega vznemirjenja, ki je
zahtevalo vse njegove duševne sile, da ga ob¬
vlada.

..Žal mi je, da sem vas tako zarana pregnal
iz postelje, doktor," je rekel. „A ponoči se mi
je prigodila zelo resna nesreča. Davi sem do¬
spel semkaj z vlakom in ko sem na postaji Pad-
dington vprašal, kje da bi dobil dobrega zdrav¬
nika, me je nek prijazen človek popeljal do
sem. Hišni sem bil oddal svojo vizitko, vendar
vidim, da jo je pustila na stranski mizi."

Vzel sem jo ter jo pogledal. „Mr. Viktor
Hatherley, hidravliški inženir, 16 A Victoria
Street (3. nadstropje)."

Tako se je glasilo ime, poklic in bivališče
mojega jutranjega obiskovalca.

„2al mi je, da sem vas pustil tako dolgo ča¬
kati," sem dejal ter sedel na svoj stol. ,,Kakor

80

vidim, prihajate ravno z nočnega potovanja, ki
je samoposebi kaj monotono opravilo."

„0, moje noči ni mogoče imenovati mono¬
tone," je rekel in se nasmejal. Zelo presrčno
se je nasmejal in se naslonil nazaj na svoj stol.
Vsi moji zdravniški nagibi so se vzdignili proti
temu smehu.

„Nehajte!“ sem zaklical. ,,Premagajte se!“ in
polil sem ga z vodo iz bližnje čaše.

A bilo je vse zaman. Imel je enega onih hi-
steriških napadov, ki napadejo krepke narave,
kadar so prestale veliko krizo. Kmalu pa se je
zopet pomiril; bil je zelo utrujen in se močno
sramoval.

„Iz samega sebe sem se norčeval," je rekel.

„Nikakor ne. Izpijte to-le !“ Vlil sem nekoliko
brandyja v vodo in kmalu se mu je začela pri¬
kazovati barva na bledih licih.

„To je bolje!" je rekel. „Sedaj, doktor, pa
bodite tako dobri ter poskrbite za moj palec ali
pravzaprav ono mesto, kjer je bil."

Odvil je robec ter iztegnil svojo roko. Po¬
gled nanjo je pretresel celo moje utrjene živce.
Videl sem štiri prste in strašno rdečo gobasto
mesto, kjer bi se moral nahajati palec. Bil je
odsekan ali iztrgan prav iz korenine.

„Sveta nebesa!" sem zaklical, „strašna rana
je to. Silno je morala krvaveti!"

„Da, zelo je krvavela. Onesvestil sem se, ko
se je zgodilo, in mislim, 'da sem moral biti dolgo
časa brez zavesti. Ko sem se zopet zavedel, sem

81

spoznal, da je še vedno krvavela; radi tega sem
privezal konec svojega robca zelo močno okoli
členkov ter ga s pomočjo vejice tesneje privil.''

»Izvrstno! Ranocelnik bi bili morali po¬
stati !“

„Veste, to je hidravliško vprašanje in spada
torej v mojo stroko."

„To rano je prizadejalo," sem rekel, ko sem
jo preiskal, „zelo težko in ostro orodje."

„Nekaj tacega kakor sekalo." 1

„Nezgoda, kajneda?"

„Nikakor.“

„Kaj, morilni napad!"

»Zelo morilni, v resnici."

„Vi me strašite."

Izmil sem mu rano, jo osnažil in obvezal z
bombaževino in karbolizovanimi ovoji. On pa
je ležal vznak, ne da bi se se bil zganil, čeravno
se je od časa do časa ugriznil v ustnice.

»Kako se počutite?" sem ga vprašal, ko sem
bil končal.

»Izvrstno! S pomočjo vašega brandyja in
med vašimi ovoji se čutim povsem novega člo¬
veka. Bil sem zelo slab, a moral sem veliko
prestati."

»Morda bi bilo boljše, ako ne bi govorili o tej
zadevi. Očividno vpliva na vaše živce."

»O, ne, sedaj ne. Naznaniti bom moral celo
zadevo policiji; toda med nama rečeno, ako ne
bi bilo prepričevalnega dokaza, namreč te-le
moje rane, bi se čudil, ako bi verjeli mojemu

Sherlock, II.

6

82

poročilu; stvar je namreč zelo izvanredna, jaz
pa nimam drugega dokaza, s katerim bi jo pod¬
prl. In tudi ako bi mi verjeli, so vseeno podatki,
ki jih morem podati, tako nejasni, da je veliko
vprašanje, ako se pravica vmeša v celo zadevo."

„Ha!“ sem vzkliknil, „ako je to problem, ki
ga želite imeti razrešenega, bi vam prav toplo
priporočal, da bi stopili k mojemu prijatelju
mr. Sherlocku Holmesu, predno se podaste na
policijo."

„0, čul sem že o tem možu," je odgovoril
moj obiskovalec, „in mene bi silno veselilo, ako
bi hotel vzeti celo zadevo v roke, dasi se moram
seveda poslužiti tudi uradne policije. Ali bi
mi hoteli dati majhno priporočilo do njega?"

„5e več storim. Sam vas popeljem do njega."

,,Neskončno vam bom hvaležen."

„Vzela si bova voz ter se skupaj podala k
njemu. Prišla bova tja ravno o pravem času,
da zajtrkujeva ž njim. Ali se počutite dovolj
močnega ?“

„Da; ali miren ne bom, dokler mu ne povem
svoje zgodbe."

„Moj služabnik pokliče voz, jaz pa bom ne¬
mudoma zopet pri vas." Pohitel sem navzgor,
razložil na kratko celo zadevo svoji ženi in
tekom petero minut sem sedel v kočiji ter se
peljal s svojim novim znancem proti Baker
Streetu.

Sherlock Holmes je sedel, kakor sem pri¬
čakoval, v nočni obleki v svoji sobi, čital „od-

83

delek vzdihov" v „The Times" (kjer se naha¬
jajo oznanila, dopisi itd. o izgubah, ljubezen¬
skih zadevah itd.) ter kadil svojo prvo pipo, ki
jo je nabasal z vsemi odrezki in ostanki prej¬
šnjega dne, ki jih je bil skrbno zbral in po¬
sušil na kaminovem okrajcu. Sprejel je naju
mirno in prijazno, naročil novih narezkov sla¬
nine in jajec, ter delil z nama svoj zajutrek.
Ko smo končali, je posadil našega novega
znanca na divan, mu položil pod glavo blazino
ter postavil kozarec brandyja in vode poleg
njega, tako da ga je lahko dosegel.

„Ni težko spoznati, da vaša izkušnja ni bila
navadna, mr. Hatherley,“ je rekel. „Prosim,
lezite in se naredite popolnoma, kakor da bi
bili doma. Povejte nama vse, kar morete, ven¬
dar prenehajte, ako boste utrujeni ter se po¬
krepčajte z malim požirkom."

„Hvala vam", je rekel moj bolnik, „povsem
drugače se počutim, odkar me je zdravnik ob¬
vezal; vaš zajutrek pa je ozdravljenje dovršil.
Porabiti hočem kolikor mogoče malo vašega
časa, in tako začenjam takoj s svojimi čudnimi
doživljaji.

Holmes je sedel v svoj veliki naslanjač z
utrujenim izrazom, ki pa je le zakrival njegovo
vneto naravo; jaz sem se usedel njemu nasproti
in obadva sva molče poslušala čudno zgodbo,
ki nama jo je pripovedoval naš obiskovalec.

,,Vedeti morate", je začel, „da sem sirota in
samec ter stanujem v najetem stanovanju s

6 *

84

pohištvom v Londonu. Po poklicu sem hidrav-
liški inženir, tekom sedmero let, ko sem se
učil pri znani tvrdki Venner in Matheson v
Greenwichu, sem si nabral precej izkušnje. Ko
sem pred dvemi leti doslužil svoj čas in prišel
po smrti svojega ubogega očeta do precejšnje
vsote denarja, sem sklenil začeti na svojo roko
in najel .sem si stanovanje v Victoria Streetu.

„Zdi se mi, da pride vsakdo, ki začne na
svojo roko, do spoznanja, da je začetek zelo
težak. Pri meni pa je bil še posebno težak.
Tekom dveh let sem imel samo tri konzul¬
tacije in eno majhno delo; to je prav vse,
kar mi je prinesel moj poklic. Vsi moji dohodki
znašajo sedemindvajset funtov deset šilingov.
Vsak dan sem čakal od devetih zjutraj do štirih
popoldne v svoji majhni luknji, dokler mi ni na¬
vsezadnje začelo upadati srce in sem začel mi¬
sliti, da sploh nikoli ne bom imel nobene prakse.

„Ko sem pa včeraj ravno hotel oditi iz pi¬
sarne, je stopil k meni v sobo moj pisar s spo¬
ročilom, da čaka zunaj neki gospod, ki želi z
menoj govoriti o kupčijskih zadevah. Prinesel
mi je tudi vizitko, na kateri je bilo natisnjeno
ime: ,Polkovnik Lysander Stark'. Takoj za
njim pa je vstopil polkovnik sam; bil je večji
od srednje rasti, a nenavadno suh. Obraz mu je
kar prehajal v nos in brado in koža na njegovih
licih je bila kar napeta preko vidnih kosti.
Zdelo se je pa, da je ta njegova suhost na¬
ravna in ne morda posledica kake bolezni,

L

85

kajti njegovo oko je bilo bistro, hoja živahna
in kretanje gotovo. Opravljen je bil preprosto
a čudno, kar se pa tiče njegove starosti, bi
dejal, da je imel prej štirideset nego trideset let.

„,Mr. Hatherly?‘ je rekel z nekakim nemškim
naglasom. .Priporočili so mi vas, mr. Hather-
ley, kot možaka, ki ni samo izreden v svoji
stroki, marveč je tudi diskreten in zmožen ob¬
držati kako skrivnost sam zase . 1

„Priklonil sem se in se čutil počaščenega, ka¬
kor bi se vsak drug mlad človek, ako bi ga kdo
na ta način nagovoril. ,Ali vas smem vprašati,
kdo me je tako dobro priporočil ? 1  sem vprašal.

„,Morda je bolje, ako vam tega za sedaj' še
ne povem. Iz istega vira tudi vem, da ste sirota
in samec in da stanujete v Londonu . 1

„,Resnica , 1  sem odgovoril, vendar, opro¬
stite mi, ako rečem, da ne uvidim, v kaki zvezi
je vse to z mojimi strokovnjaškimi zmožnostmi.
Cul sem, da želite govoriti z menoj o kupčijskih
zadevah, ali ne ? 1

,,,Brez dvoma. Spoznali pa boste, da spada
vse to v resnici k stvari. Imam za vas stro¬
kovno delo, za katero pa je pred vsem treba
molčečnosti — popolne molčečnosti, razumete?
In tega se moremo kakopa prej nadejati pri
možu, ki je samec, kakor pa pri človeku, ki
živi v krogu svoje družine . 1

„,Ako vam obljubim, da obdržim skrivnost
sam zase 1 , sem dejal, ,se smete popolnoma za¬
nesti, da se to zgodi . 1

%

86

„Pri teh besedah me je zelo ostro pogledal
in dozdevalo se mi je, da nisem še nikoli videi
tako nezaupnega in vprašajočega pogleda.
Torej mi obljubite?' je dejal naposled.

„,Da, obljubljam vam/

Absolutno in popolno molčečnost prej, za
ta čas in pozneje. Nobenega namigavanja na
celo zadevo niti z besedo niti s pisanjem/

,,,Svojo besedo sem vam že zastavil/

„,Jako dobro/ Naenkrat je planil pokonci,
skočil preko sobe kakor blisk ter odprl vrata
na stežaj. Zunaj na hodniku ni bilo nikogar.

„,Tako je prav/ je rekel, ko se je povrnil.
,Znano mi je, da so pisarji včasih radovedni
glede zadev svojih gospodarjev. Sedaj lahko
čisto varno govoriva/ Primaknil je stol prav
blizu k mojemu ter me začel zopet gledati z
onim vprašajočim in zamišljenim pogledom.

„Spričo čudnih norčij tega brezmesnega
človeka se me je začelo lotevati neko čustvo
gnjeva in nekaj kakor strah. Celo moja bojazen,
da ne bi izgubil klijenta, me ni mogla odvrniti,
da ne bi pokazal svoje nepotrpežljivosti.

„,Prosim vas, da bi povedali, za kaj se gre,
gospod', sem rekel, ,moj čas je drag/ Nebo mi
odpusti poslednji stavek, besede so mi nehote
prišle iz ustnice.

,,,Kako bi vam prijalo petdeset funtov za
delo ene noči?' je vprašal.

„,Naravnost imenitno/

87

„ Rekel sem, delo ene noči, vendar bi bilo
ene ure bolj pravilno. Samo vaše mnenje o
nekem hidravliškem stiskalnem stroju bi rad
izvedel, ki se je pokvaril. Ako nam poveste,
kaj se je pokvarilo, zadostuje, popravili ga
bomo že sami. Kaj pravite k takemu delu ka¬
kor je to ?'

„,Videti je, da je delo lahko, plača pa velika/

„,Res je tako. In želel bi, da bi šli še danes
s poslednjim vlakom z menoj/

„,Kam pa?‘

„,V Eyford v Berkshiru. To je majhen kraj
blizu meje Oxfordshira in kakih sedem milj
daleč od Readinga. Iz postaje Paddington gre
vlak, ki vas pripelje tja okoli enajstih pet¬
najst/

„,Jako dobro/

Čakal vas bom z vozom na postaji/

Torej se je treba še z vozom peljati?'

,,,Da. Naš mali kraj se nahaja popolnoma
zunaj na deželi. Leži skoraj sedem dobrih
milj od postaje Eyford/

Tedaj pridem komaj pred polnočjo tja. Ka¬
kor vse kaže, ne ujamem potem nobenega vlaka
več za povratek in primoran bom čez noč tam
ostati/

„,Da, sicer pa prav lahko pri nas dobite po¬
steljo/

„,To mi je zelo nerodno. Ali ne morem priti
tja ob primernejšem času?'

88

„,Po našem mnenju je najbolje, ako pridete
kesno. S tem, da plačamo vam, mlademu in ne¬
znanemu človeku vsoto, ki bi zanjo dobili
mnenje prvakov vaše stroke, vas hočemo ravno
oškodovati za vsakojako neprijetnost. Seveda,
ako želite odstopiti, imate še vedno dovolj
časa.'

,,Spomnil sem se petdesetero funtov šterlin-
gov in kako koristni da bi mi bili. ,Nikakor',
sem dejal, ,zelo me bo veselilo, ako bi mogel
ustreči vašim željam. Vseeno pa bi rad izvedel
nekoliko več, kaj želite od mene, da vam
storim.'

„,Prav imate. Povsem naravno je, da je ob¬
ljuba molčečnosti, ki smo jo zahtevali od vas,
vzbudila vašo radovednost. Nikakor ni moj
namen vzprejeti vašo uslužnost, ne da bi vam
pojasnil celo zadevo. Mislim pa, da smo popol¬
noma varni pred vsakimi prisluškovalci, ali ne P'

„,Docela.'

„,Stavr je torej taka. Znano vam je morda,
da je suknarsko ilo dragocena stvar in da se
nahaja samo na enem ali dveh krajih na An¬
gleškem.'

Cul sem tako.'

„,Nedavno sem kupil majhno zemljišče —
zelo majhno zemljišče —• kakih deset milj daleč
od Readinga. In tukaj sem bil tako srečen, da
sem našel, da se nahaja v enem mojih polj suk¬
narsko ilo. Ko sem pa stvar natančneje pre¬
iskal, sem spoznal, da je sklad primeroma

89

majhen in da je tvoril zgolj zvezo med dvema
mnogo večjima skladoma na levi in desni, ki
sta se pa nahajala na zemljiščih naših sosedov.
Ti dobri ljudje niso niti najmanj vedeli, da je
v njihovi zemlji stvar, ki je prav tako drago¬
cena kot zlato. Kaj koristno bi bilo seveda, da
bi kupil to zemljo, predno bi oni spoznali njeno
pravo vrednost. Na nesrečo pa nisem imel de¬
narja v ta namen. Zaupal sem celo skrivnost
nekaterim svojim prijateljem in ti so mi na¬
svetovali, da naj najprej čisto mirno in skrivaj
kopljem v našem majhnem skladu ter si na ta
način pridobim denar, s katerim bi potem po¬
kupili sosedna zemljišča. Nekaj časa smo sedaj
na ta način delali in v ta namen postavili hi-
dravliško stiskalnico. In ta stiskalnica se je
sedaj nekaj pokvarila, kakor sem vam že po¬
vedal, in mi bi radi čuli vaš nasvet v tej zadevi.
Svojo skrivnost zelo skrbno čuvamo in ako bi
se izvedelo, da prihajajo hidravliški inženirji v
našo majhno hišo, bi ljudje kmalu začeli po¬
vpraševati ; in ako bi potem dognali resnico, bi
seveda mi izgubili vsako upanje, da bi mogli
nakupiti ono zemljo ter uresničiti svoje na¬
črte. To je vzrok, da sem zahteval od vas ob¬
ljubo, da ne poveste niti živi duši, da pojdete
drevi.v Eyford. Nadejam se, da sem vam sedaj
vse pojasnil, ali ne?‘

Dobro sem vas razumel/ sem rekel. ,Edino,
kar mi ni popolnoma jasno, je to, čemu rabite
hidravliško stiskalnico za kopanje suknarskega

90

ila, ki se koplje, kolikor je meni znano, ka¬
kor gramoz v jami/

,, ,Ah!‘ je rekel malomarno, ,mi delamo po
svojem lastnem procesu. Zemljo stiskamo v
opeke, pa jo odpeljemo, ne da bi pokazali, kaj
da je. Pa to je zgolj podrobnost. Zaupal sem
vam torej vse, mr. Hatherley, in vam tudi po¬
kazal, kako zelo vam zaupam/ Pri teh besedah
je vstal. ,Pričakujem vas torej v Eyfordu ob
enajstih petnajst/

„,Pridem, gotovo/

„,In živi duši nobene besede/ Še enkrat me
je vprašujoče in dolgo pogledal, nato pa mi je
hladno stisnil roko in odhitel iz sobe.

„No, ko sem začel sedaj bolj hladnokrvno
premišljati o celi stvari, sem se močno začudil
— kakor si lahko mislite — temu nenadnemu
delu, ki mi je bilo poverjeno. Na eni strani sem
bil seveda vesel, kajti plačilo je bilo najmanj
desetkrat toliko veliko, kakor bi ga bil jaz sam
zahteval, in mogoče je bilo tudi, da slede temu
delu še druga. Na drugi strani pa je naredil
obraz in vedenje tega človeka zelo neprijeten
vtis name, in nikakor mi ni hotelo iti v glavo,
da njegovo pojasnjevanje glede suknarskega ila
dovoljno opravičuje potrebo, da moram priti o
polnoči, pa njegovo veliko bojazen, da ne bi
komu povedal o svojem potu. Vendar se nisem
zmenil za vse svoje bojazni; naročil sem si
dobro večerjo, pa se odpeljal na postajo Pad-

91

dington in odtod v Eyford, dobesedno izpol¬
ni vši obljubo svoje molčečnosti.

„V Readingu sem moral spremeniti voz in
postajo. Vseeno pa sem prišel pravočasno za
zadnji vlak v Eyford, kamor sem dospel po
enajstih. Bil sem edini potnik, ki je izstopil
tamkaj in na peronu ni bilo žive duše razen
enega zaspanega železničarja' s svetiljko v roki.
Ko sem stopil skozi vrata, sem našel zunaj
svojega znanca od zjutraj, ki je čakal v senci.
Brez najmanjše besedice me je prijel za roko
ter potisnil v voz, kojega vrata so bila odprta.
Potegnil je okna na obeh straneh kvišku, po¬
trkal na lesovje in odpeljali smo se tako hitro,
kolikor je konj le mogel teči."

,,En konj ?“ je vprašal Holmes.

„Da, samo eden.“

„Ali ste videli njegovo barvo?“

,,Da, videl, ko sem stopil v voz. Bil je kosta¬
njaste barve."

„Ali je bil videti utrujen ali čil?"

„0, čil in svež."

,,Hvala vam. Žal mi je, da sem vas prekinil.
Prosim, nadaljujte s svojo kaj zanimivo po¬
vestjo."

,,Odpeljala sva se torej in vozila najmanj eno
uro. Polkovnik Lysander Stark je rekel, da je
bilo samo sedem milj daleč, toda soditi po hi¬
trosti, s katero smo se vozili in po času, ki
smo ga rabili, bi dejal, da jih je bilo gotovo
dvanajst. Polkovnik je ves čas molče sedel

92

poleg mene in vselej, kadar sem se ozrl proti
njemu, sem opazil, da me je z veliko pozor¬
nostjo opazoval. Zdi se, da ceste v onih krajih
niso posebno dobre, kajti strašno smo se zibali
in tresli. Poskusil sem pogledati skozi okno, da
bi vsaj nekoliko videl, kje da smo, pa okna so
bila iz motnega stekla, tako da sem samo vča¬
sih videl sij mimoleteče luči. Semintja sem iz-
pregovoril kako opazko, da bi prekinil dolgo¬
časno vožnjo, polkovnik pa je odgovoril tako
nakratko, da je pogovor takoj zastal. Naposled
je utihnilo drdranje in ropotanje voza in po
kratki vožnji po gladki peščeni poti se je voz
ustavil. Polkovnik Lysander Stark je skočil iz
voza in ko sem skočil takoj za njim, me je hitro
potisnil v vežo, ki je bila odprta pred nami. Iz
voza sva stopila naravnost v vežo, tako da
nisem imel prav nobenega časa, da bi si ogledal
hišno pročelje. Kakor hitro sem prestopil prag,
so se vrata glasno zaloputnila za nama, zunaj
pa sem začul slabotni ropot koles, ko se je voz
zopet odpeljal.

„V hiši je bilo popolnoma temno in polkov¬
nik je tipal po žepih, iskal vžigalic pa na tihem
preklinjal. Naenkrat so se na drugem koncu
veže odprla neka vrata in dolg, svetel žarek
svetlobe je zasvetil proti nama. Luč je postajala
vedno svetlejša in prikazala se je neka ženska s
svetiljnico v roki, ki jo je držala visoko nad
svojo glavo, ter se ozirala po nas. Videl sem,
da je bila lepa in po svetlikanju njenega obla-

93

čila sem spoznal, da je iz dragocenega blaga.
Izpregovorila je nekaj besedi v neznanem tujem
jeziku, kakor da bi kaj vprašala, moj spremlje¬
valec pa je odgovoril tako nakratko in osorno,
da se je tako zelo zdrznila, da bi ji skoraj sve¬
til jka padla iz roke. Polkovnik Stark je stopil
k njej, ji zašepetal nekaj na uho ter jo potisnil
v sobo, iz katere je prišla; nato pa se je s sve-
tiljko v roki vrnil zopet k meni nazaj.

„,Bodite tako prijazni ter počakajte nekaj
minut -v tej sobi/ je rekel ter odprl neka druga
vrata. Bila je majhna, preprosto opravljena
soba z okroglo mizo na sredi, na kateri je ležalo
nekaj nemških knjig. Polkovnik Stark je po¬
stavil svetiljko na harmonij pri vratih. ,Ne bom
vas pustil dolgo čakati/ je rekel in izginil v
temo.

„Pogledal sem knjige na mizi in navzlic svo¬
jemu nepoznanju nemščine sem mogel spoznati,
sta bili dve knjigi znanstveni, ostale pa so ob¬
segale pesmi. Nato sem stopil k oknu v nadi, da
bi videl na prosto; a bilo je zaprto s težkimi
hrastovimi oknicami, ki so bile močno zapah¬
njene. Čudovito tiha hiša je bila to. Nekje v
hodniku je tikala stara ura, sicer pa je povsod
vladala smrtna tišina. Neko nejasno nemirno
čustvo me je začelo obhajati. Kdo so bili ti
Nemci in kaj so delali, ko so živeli na tem
tujem, oddaljenem kraju? In kje se je nahajal
ta kraj ? Bil sem kakih deset milj daleč od
Eyforda, to je bilo vse, kar sem vedel, sicer

94

nisem imel niti najmanjšega pojma, ali proti
jugu ali severu, ali vzhodu ali zahodu. Vse¬
kakor pa so bili Reading in druga mesta v tem
obsežju in tako ta kraj navsezadnje vseeno ni
bil tako samoten. Toda popolna tihota je pri¬
čala, da smo bili zunaj na deželi. Hodil sem po
sobi gorindol, žvižgal sam pri sebi neko pesmi¬
co, da bi si ohranil korajžo, in gojil prepričanje,
da popolnoma zaslužim svoje plačilo petdesetih
funtov.

„Iznenada pa so se brez vsakega poprej¬
šnjega glasu v največji tišini počasi odprla vrata
moje sobe. Ona ženska se je prikazala med
vrati in svetloba moje svetiljke se je razlivala
po njenem razvnetem in lepem obrazu. Takoj
na prvi pogled sem spoznal, da ji je bilo skoraj
slabo od strahu; mrzlo me je pretresel ta prizor.
Vzdignila je tresočo roko, da me opozori, da
naj bom tiho, nato pa mi je zašepetala v slabi
angleščini nekoliko besedi ter se boječe ozirala
v temo za seboj.

„,Pojdite odtod/ je rekla ter šiloma poskušala
govoriti mirno, kakor se mi je dozdevalo. ,Poj¬
dite odtod. Ne ostanite tukaj. Nič dobrega vas
ne čaka.'

„,Ali madam', sem odgovoril, ,jaz še nisem
dovršil tistega, radi česar sem prišel semkaj.
Nemogoče mi je oditi, dokler nisem videl
stroja.'

„,Ni vredno, da čakate,' je nadaljevala. ,Prav
lahko odidete skozi vrata. Nikdo vas ne bo

05

oviral.' In potem, ko je videla, da sem se na¬
smejal ter zmajal z glavo, je naenkrat odvrgla
svoje rezervirano vedenje, stopila korak na¬
prej in vila svoje roke. ,Za Božjo voljo!' je za¬
šepetala, ,bežite odtod, dokler ni prepozno!'

,,Jaz sem pa že po naravi nekoliko svojeglav
in ako se pojavijo zapreke pri kaki zadevi,
me je toliko bolj volja lotiti se je. Spomnil sem
se petdesetero funtov, svoje utrudljive poti in
neprijetne noči, ki me je čakala. In vse to naj
bo zaman? Čemu bi se splazil proč, ne da bi
izvršil naročilo, pa brez plačila, ki mi je šlo?
la ženska je imela morda kako fiksno idejo.
Akoravno me je njeno obnašanje bolj pretreslo,
kakor sem si hotel priznati, sem trdovratno
zmajal z glavo ter izjavil, da imam namen
ostati, kjer sem bil. Hotela je ponoviti svoje
prošnje, kar so se zgoraj zaprla neka vrata, na
stopnicah pa sva začula glasove korakov. Za
trenutek je poslušala, nato pa z obupno gesto
iztegnila svoji roki in izginila ravno tako ne¬
nadno in tiho, kakor je prišla.

,,Novodošleca sta bila polkovnik Lysander
Stark in majhen debeluhast človek s kratko
rdečkasto brado, ki mu je rastla izza gub dvoj-
natega podbradka; predstavil mi ga je kot mr.
Fergusona.

„,To je moj tajnik in ravnatelj,' je dejal pol¬
kovnik. ,Pa se mi zdi, da sem pustil ta vrata za¬
prta za seboj. Bojim se, da ste bili na prepihu.'

96

Ravno nasprotno/ sem odgovoril, ,sam sem
odprl vrata, ker se mi je zdelo nekam zaduhlo
v sobi/

„Sumljivo me je pogledal. ,Morda je naj¬
bolje, ako se podamo na delo/ je rekel. ,Mr.
Ferguson in jaz vas vzameva s seboj, da si
ogledate stroj/

„,Mislim, da bi bilo dobro, ako bi dal klobuk
na glavo/

„,0, ni treba, ker ostanemo v hiši/

„,Kaj, v hiši kopljete suknarsko ilo?‘

„,Ne, ne. V hiši ga samo stiskamo. Pa nič
zato! Vse, kar bi radi od vas, je to, da pregle¬
date stroj ter nam poveste, kaj se je pri njem
pokvarilo/

„Odšli smo po stopnicah navzgor ; polkovnik
je šel prvi, debeli ravnatelj in jaz pa za njim.
To staro poslopje je bilo cel labirint, polno
hodnikov, mostovžev, ozkih vijugastih stopnic
in majhnih nizkih vrat s starimi izdolbenimi
pragi. Nikjer ni bilo nobene preproge, nikjer
nobenega sledu o pohištvu; omet se je krušil
po zidovju in vlaga je prodirala v zelenih, ne¬
zdravih lisah skozi zid. Skušal sem biti kolikor
mogoče ravnodušen, a nisem pozabil svarila
tiste ženske, akoravno se nisem oziral nanj in
sem pozorno pazil na svoja dva spremljevalca.
Ferguson se mi je zdel čmerikav, molčeč člo¬
vek, vendar sem spoznal iz onih maloštevilnih
besedi, ki jih je bil izpregovoril, da je vsaj moj
rojak.

97

„Polkovnik Lysander Stark se je naposled
ustavil pred nizkimi vrati, ki jih je odprl. Pred
nami se je nahajala majhna štirioglata soba, v
katero smo vsi trije iztežka mogli ob enem.
Ferguson je ostal zunaj, polkovnik pa je peljal
mene noter.

„,Sedaj/ je rekel, ,sva pravzaprav notri v
hidravliški stiskalnici in kaj neprijetno bi bilo
za naju, ako bi jo pustil kdo delovati. Strop te
majhne sobice je pravzaprav dolnji del nižajo¬
čega se bata, ki prihaja s silo mnogih ton dol
na ta kovinska tla. Zunaj so majhni stranski
vodni stebri, ki vzprejemajo moč ter jo odda¬
jajo in pomnožujejo na vam znani način. Stroj
se precej gladko giblje, vseeno pa deluje nekam
trdo in je izgubil tudi nekoliko svoje moči.
Morda boste vi tako dobri, da ga pregledate,
potem pa i  nam poveste, kako bi se dal po¬
praviti/

„Vzel sem mu svetiljko in zelo natančno pre¬
gledal stroj. Bil je v resnici orjašk stroj, ki je
mogel izvajati ogromen pritisk. Ko pa sem se
podal venkaj ter pritisnil navor dol, ki ga je
vladal, sem po sikajočem glasu takoj spoznal,
da nekje pušča, tako da teče voda skozi enega
stranskih valjev nazaj. Natančnejša preiskava
je pokazala, da se je skrčil eden gumastih
obročev, ki se je nahajal okoli glave gonilnega
droga, tako da ni popolnoma izpolnil cevi, po
kateri se je gibal. To je očividno povzročilo
'zgubo moči, in jaz sem pojasnil celo stvar

Sherlock, II.

7

98

svojima spremljevalcema; obadva sta z veliko
skrbnostjo sledila mojim opazkam ter stavila
več praktiških vprašanj glede tega, kako bi
stroj zopet popravila. Ko sem jima vse razložil,
sem se vrnil v glavno celico stroja ter si jo na¬
tanko ogledoval, da zadostim svoji radovednosti.

Tukaj na prvi pogled je bilo jasno, da je bila
zgodba o suknjarskem ilu gola izmišljotina,
kajti naravnost trapasto bi bilo misliti, da bi
imel tako mogočen stroj tako neprimerno na¬
logo. Stene so bile lesene, tla pa so tvorila ne¬
kako veliko železno kopanjo, in ko sem si jo
natančneje ogledal, sem opazil, da je čezinčez
pokrita z neko kovinsko usedlino. Sklonil sem
se in grabil po njej, da bi se prepričal, kaj da
je to, ko sem naenkrat začul krik v nemškem
jeziku in sem opazil bledi polkovnikov obraz,
ki je bil obrnjen proti meni.

„,Kaj pa delate tukaj?' je vprašal.

„Jezilo me je, ker me je nalagal s tako iz¬
mišljeno zgodbo, kakor mi jo je bil natvezil.
,Občudoval sem vaše suknjarsko ilo/ sem dejal;

,mislim, da bi vam mogel bolje svetovati glede
vašega stroja, da bi bil poznal pravi namen nje¬
gove uporabe.

„Ali komaj sem pregovoril te besede, sem že
obžaloval svojo prenagljenost. Njegov obraz je
postal strog in oči so se mu zlonosno zaiskrile.

,,,Pa dobro,' je rekel, ,izvedeli boste prav vse
glede stroja.' Stopil je korak nazaj, zaloputnil
mala vrata ter zavrtel ključ v ključavnici. Pia-

99

nil sem proti vratam, vlekel za kljuko, a se niso
dala premakniti in se niso niti najmanje udala
mojim udarcem in sunkom. ,Halo!‘ sem vpil.
,Halo ! Polkovnik! Izpustite me!‘

,,Nato sem pa sredi tišine naenkrat začul
glas, da mi je srce zastajalo. To je bilo rožljanje
navorov in sikanje puščajočega valja. Pognal
je bil stroj. Svetiljka je stala še vedno na tleh
kamor sem jo bil postavil, ko sem preiskoval
kopanjo. In pri njeni svetlobi sem videl, da se
je črni strop nižal dol na mene počasi, sunkoma
toda — česar nikdo ni bolje vedel nego jaz —
z močjo, ki me je morala tekom ene dobre mi¬
nute streti v nerazločno maso. Zavpil sem in se
vrgel proti vratom ter z nohti vlekel za klju¬
čavnico. Prosil sem polkovnika, da bi me iz¬
pustil, toda neusmiljeno rožljanje navorov je
udušilo moje krike. Strop je bil komaj še eden,
dva čevlja nad mojo glavo in ko sem vzdignil
svojo roko, sem čutil njegovo trdo, hrapavo po¬
vršino. Kar mi je naenkrat šinilo v glavo, da
bi bila bolečina moje smrti odvisna od lege, v
kateri bi me doletela. Ako bi ležal na obrazu,
bi cela teža prišla dol na mojo hrbtenico, in
mraz me je pretresel, ko sem pomislil na strašni
pritisk. Morda bi bilo na drugi način boljše in
vendar, ali sem imel pogum vleči se in zreti v
ono smrtonosno črno senco, ki se je pogrezala
mzdoli? Že nisem mogel več stati pokonci, ko
je moje oko ugledalo nekaj, kar mi je navdalo
srce z nekoliko nado.

7

100

,,Dejal sem že, da so bile stene lesene, ako-
ravno so bila tla in strop iz železa. Ko sem
se še enkrat v naglici ozrl okoli sebe, sem uzrl
med dvema deskama svetlo progo, ki je po¬
stajala vedno širja in širja, ko sem mali oboj
nazaj potiskal. Za trenutek si skoro nisem
mogel misliti, da bi bila tam vrata, ki vodijo
od smrti proč. V naslednjem trenutku pa sem
se stisnil skozi ter obležal napol nezavesten na
drugi strani. Oboj se je za menoj zopet zaprl,
a pokanje svetiljke in nekoliko trenutkov po¬
zneje zvenenje obeh kovinskih plošč mi je pri¬
čalo, da sem se rešil v poslednjem trenutku.

„Silno vlečenje za členke me je privedlo zo¬
pet k zavesti in spoznal sem, da sem ležal na
kamenitih tleh ozkega hodnika, čez mene pa
se je sklanjala neka ženska ter me z vso silo
vlekla z levico, med tem ko je v desnici držala
svečo. Bila je zopet tista dobra prijateljica, ki
sem bil njeno svarilo tako nespametno zavrgel.

„,Hitite! Bežite!' je zavpila brez sape. ,Ta¬
koj bosta tukaj. 'Opazila bosta, da vas ni tam
notri. Oj, ne tratite tako dragocenega časa,
marveč bežite!'

„To pot nisem zametaval njenega sveta.
Vstal sem in tekel ž njo po hodniku in vijuga¬
stih stopnicah navzdol. Te so držale v drug’
širok hodnik, in ravno ko sva dospela tja, sva
začula glasove hitrih korakov in klicanje dveh
glasov — drug je odgovarjal drugemu — iz
nadstropja, na katerem sva bila, in iz spod-*

101

njega. Moja vodnica je obstala ter se ozirala
okoli sebe, kakor da ne bi vedela, kaj ji je
storiti. Zatem je hitro odprla neka vrata, ki
so držala v spalnico, v kateri je svetlo svetil
mesec skozi okno.

,,,To je edina vaša rešitev/ je rekla. ,Visoko
je sicer, morda pa vseeno srečno dol skočite/

„Pri teh besedah se je na daljnem koncu hod¬
nika zasvetila luč in uzrl sem suho postavo
polkovnika Lysandra, ki je hitel naprej v eni
roki svetiljko, v drugi pa neko orožje, podobno
mesarski sekiri. Planil sem preko spalnice, od¬
prl okno ter pogledal venkaj. Kako miren in
prijazen je bil videti vrt v mesečini; več nego
trideset čevljev ni moglo biti globoko. Zlezel
sem na okenski naslon, vendar nisem hotel sko¬
čiti prej, dokler ne bi videl, kaj se zgodi med
mojo rešiteljico in lopovom, ki me je zasledo¬
val. Ako bi ji pretila nevarnost, sem bil na
vsak način odločen priti ji na pomoč. Nisem še
pomislil vse to, ko je pritekel do vrat ter planil
mimo nje proti meni : a ona mu je vrgla svoje
roke okoli pasu ter ga skušala zadržati.

,,,Fric! Fric!' je zavpila angleško, ,spomni
se svoje poslednje obljube. Dejal si, da se ni¬
koli več ne zgodi kaj takega. Saj bo molčal!
Oh, saj bo molčal!‘

„,Blazna si, Eliza!‘ je.kričal ter se ji skušal
izviti iz rok. ,Uničila nas boš. Preveč je videl.
Pusti me dalje, pravim!' Pahnil jo je v stran,
skočil proti oknu ter udaril s svojim težkim

102

orožjem proti meni. Jaz sem se bil spustil niz-
dol in visel z rokami ob oknu, ko je udaril.
Začutil sem neko bolečino, moj prijemijaj je
popustil in padel sem na spodaj ležeči vrt.

',,Pri padcu sem se nekoliko pretresel, a se
nisem ranil; radi tega sem se pobral ter tekel
med grmovjem dalje, kolikor so me le mogle
nesti noge; dobro sem vedel, da še daleko ni¬
sem bil izven vse nevarnosti. Na begu pa :  se me
je naenkrat polotila smrtna omptica in slabost.
Pogledal sem na svojo roko, ki mi je bolestno
utripala, in tedaj sem prvič opazil, da mi je bil
palec odsekan in da mi je kri tekla iz rane.
Skušal sem jo obvezati z robcem, toda naen¬
krat mi je začelo šumeti v ušesih in v nasled¬
njem trenutku sem se nezavesten zgrudil med
rožne grme.

„Kako dolgo sem ležal nezavesten, ne morem
reči. Vendar je moralo biti precej dolgo, kajti
ko sem se zavedel, je mesec zašel in napočilo
je svetlo jutro. Moja obleka je bila vsa mokra
od rose in moj rokav ves krvav od krvi mojega
ranjenega palca. Silne bolečine so mi v tre¬
nutku poklicale v spomin vse podrobnosti mo¬
jega nočnega dogodka in skočil sem na noge
v prepričanju, da še vedno nisem varen pred
svojimi zasledovalci. Ko pa sem se začel ozirati
okoli sebe, nisem v svoje veliko začudenje videl
niti hiše niti vrta. Ležal sem bil za plotom blizu
velike ceste, in nekoliko nižje ob cesti je stalo
neko dolgo poslopje; ko sem se mu približal,

103

se je pokazalo, da je to prav ona postaja, kjer
sem prejšnjo noč izstopil. Ako bi ne bilo strašne
rane, bi se mi vse, kar se je zgodilo tekom teh
strašnih ur, zdelo kakor hude sanje.

„Ves zmeden sem se podal na postajo ter po¬
vprašal po jutranjem vlaku. Povedali so mi,
da odide prvi prej kakor v eni uri. Službo je
imel isti železničar, kakor ob mojem prihodu.
Vprašal sem ga, ako je kdaj slišal o nekem
polkovniku Lvsandru Starku. Ime mu je bilo
popolnoma neznano. Vprašal sem ga dalje, ali
je videl ponoči voz, ki je čakal name. Ne, ni
ga videl. In dalje, ali se nahaja kje v bližini
kaka policijska postaja. Rekel je, da kake tri
milje daleč.

„Ker sem bil ves slab in bolan, mi je bilo to
predaleč. Radi tega sem sklenil, da počakam
toliko časa, da se vrnem nazaj v mesto in po¬
vem tam na policiji svojo zgodbo. Bilo je šele
nekaj čez šesto uro, ko sem dospel tja; zbok
tega sem se najprej podal k zdravniku, da mi
oskrbi rano in zdravnik je bil tako prijazen,
da me je pripeljal semkaj. V vaše roke polagam
svoj slučaj in storil bom vse, kar in kakor mi
boste naročili."

Ko sva s Holmesom čula to izvanredno zgod¬
bo, sva obadva nekaj časa molče sedela. Nato
je vzel Sherlock Holmes s police eno onih tež¬
kih knjig, v katere je dajal svoje izrezke iz
časnikov.

104

,.Tukaj imam oglas, ki vas bo gotovo zani¬
mal," je rekel. ,,Pred letom dni je izšel v vseh
časnikih. Poslušajte: ,Izgubil se je dne 9. t. m.
mr. Jeremija Hayling, 26 let star, hidravliški
inženir. Ob desetih zvečer je zapustil svoje
stanovanje in od tedaj ga niso več videli. Ob¬
lečen je bil/ itd. itd. Ha! To znači poslednji
čas, ko je polkovnik potreboval pomoči za svoj
stroj."

„Sveta nebesa!" je vzkliknil moj bolnik. „Po-
temtakem to pojasnjuje besede one ženske."

,,Brez dvoma. Popolnoma jasno je, da je bil
polkovnik hladnokrven in obupen človek ki je
bil docela odločen, da ne sme njegova igra imeti
nobene zapreke : prav kakor oni morski raz¬
bojniki, ki ne puste na zajeti ladji žive duše
pri življenju. Vsak trenutek je dragocen; ako
se torej čutite dovolj močnega, se zdajci poda¬
mo dol na Scotland Yard, odtod pa v Eyford."

Čez kake tri ure smo bili v vlaku, ki je vozil
od Readinga proti mali berkshirski vasi. V
družbi so bili: Sherlock Holmes, hidravliški
inženir, nadzornik Bradstreet iz Scotland Yarda
z enim detektivom in jaz. Bradstreet je razgrnil
velik zemljevid one okolice po sedežu ter je
črtal s svojim šestilom krog okoli Eyforda kot
središča.

„Tukaj-le je!“ je rekel. „Ta krog je načrtan
s polumerom desetih milj od vasi. In kraj, ki
ga hočemo najti, mora ležati nekje v bližini te
črte. Deset milj ste rekli, kajneda, gospod?"

105

,,Dobro uro dolga in hitra vožnja je bila.“

,.In mislite, da so vas celo to razdaljo nazaj
nesli, ko ste ležali v nezavesti ?“

„Morali so to storiti. Nekam nejasno se tudi
spominjam, kakor da me je nekdo vzdignil in
nekam nesel."

„Kar ne morem razumeti," sem dejal jaz, „je
to, čemu bi vam prizanašali, ko so vas nezavest¬
nega našli na vrtu. Morda pa se je dal lopov
omečiti po prošnjah od ženske."

„To se mi zdi kaj malo verjetno. Nikoli v
celem svojem življenju nisem videl bolj neiz¬
prosnega obraza."

„0, vse to kmalu doženemo," je rekel Brad-
street. „No, načrtal sem krog, in sedaj bi samo
še rad vedel, na kateri točki je najti ljudi, ki
jih iščemo."

„Jaz mislim, da bi lahko svoj prst položil
nanjo," je rekel Holmes mirno.

Ali res!" je vzkliknil nadzornik, ,,ustvarili
ste si torej že svojo sodbo! Poglejmo, da vi¬
dimo, kdo se ž njo sklada. Jaz rečem, da leži
na jugu, kajti pokrajina je tam bolj zapuščena."

, Jaz pa pravim vzhodno," je rekel moj bolnik.

»Jaz sem za zahod," je dejal detektiv. „Tam
se nahaja več tihih vasi."

,Jaz sem pa za sever," sem rekel jaz; „ker
tamkaj ni nobenih gričev in ker naš prijatelj
pravi, da ni opazil, da bi se bil vozil navkreber
ali navzdol."

106

,,Pojdite, pojdite!" je vzkliknil nadzornik in
se nasmejal. „Naša mnenja so kaj lepo različna.
Kompas smo si kar podajali med seboj. Komu
pa vi daste svoj gdas?“

„Nobeden nima prav.“

„Ali vsi vendar ne moremo biti na napačni
poti.“

„Oh, da, lahko ste. Moja točka je tale," je
rekel Holmes in položil svoj prst ravno na sredo
kroga. „Tukaj jih najdemo."

„Kaj pa dvanajst milj dolga vožnja?" je za¬
sopel Hatherlev.

„5est tja, šest nazaj. Nič ni bolj enostavnega.
Sami ste dejali, da je bil konj čisto čil in svež,
ko ste stopili v voz. Kako bi bilo to mogoče,
ako bi bil vozil po slabih cestah?"

„Da, to je zelo verjetna zvijača," je pripomnil
Bradstreet zamišljeno. „Nobenega dvoma se¬
veda ne more biti, kakšnega značaja da je ta
tolpa."

■0  „Prav nobenega," je dejal Holmes. „Ponare-
jalci denarja so v velikem obsegu, in posluže¬
vali so se stroja za narejanje zlitine, ki je imela
nadomeščati srebro."

,,Nekaj časa že vemo, da je neka zvita in
pretkana tolpa na delu," je dejal nadzornik.
»Izdelovali so polkrone kar na tisoče. Sledili
smo jim celo tja do Readinga, dalje pa nismo
mogli; zakrili so namreč svoje sledove na tak
način, ki je jasno pričal, da so ti lopovi zelo
stari in izkušeni. Sedaj pa mislim, da smo jih

107

po tem srečnem naključju vendar enkrat za¬
lotili."

Pa nadzornik se je motil, kajti tem zločincem
ni bilo usojeno, da nam pridejo v roke. Ko smo
se vozili v postajo Eyford, smo ugledali orjašk
steber dima, ki se je vzdigoval izza majhne
gruče dreves v bližini ter visel kakor velikan¬
sko nojevo pero nad pokrajino.

„Ali gori?" je vprašal Bradstreet, ko je vlak
odšel svojo pot dalje.

„Da, gospod," je dejal postajenačelnik.

„Kdaj pa je začelo goreti?"

„Slišal sem, da že ponoči, gospod, polagoma
pa se je ogenj razširil in sedaj je celo poslopje
v ognju."

„Cegava hiša pa je to?"

„Dr. Becherjeva."

„Povejte mi," mu je segel inženir v besedo,
».ali je dr. Becher Nemec, zelo suh, z dolgim
ostrim nosom ?“

Načelnik se je glasno zasmejal. „Ne, gospod,
dr. Becher je Anglež, in v celi fari ni človeka,
ki bi imel lepši telovnik od njega. Slišal sem pa,
da ima pri sebi nekega gospoda, bolnika se mi
zdi, ki je tujec in da je videti tak, kakor da bi
rnu malo dobrega berkshirskega mesa ne moglo
škodovati."

Postajenačelnik še ni dokončal svojega go¬
vora, ko smo že vsi hiteli proti ognju. Cesta je
držala preko nizkega griča in tamkaj pred
Hami se je nahajalo veliko, prostrano, belo po-

108

beljeno poslopje, iz katerega je skozi vsako raz¬
poko in vsako okno švigal plamen, v vrtu pred
njim pa so se trije gasilni stroji zaman trudili,
da bi ukrotili ogenj.

„To-le je!“ je zavpil Hatherley v veliki raz¬
burjenosti. „Tamle je s peskom posuta pot,
tamkaj pa rožni grmi, kjer sem ležal. Ono
drugo okno je pa tisto, s katerega sem skočil.“

„Sedaj imate," je rekel Holmes, „zadoščenje,
da jih je doletelo maščevanje. Nobenega dvoma
ni, da je vaša svetiljka zanetila lesene stene,
potem ko jo je strla stiskalnica, in da sta bila
onadva preveč razburjena, ko sta vas zasledo¬
vala, da bi pravočasno opazila ogenj. Sedaj pa
imejte svoje oči odprte ter iščite med množico
svoje prijatelje, akoravno se le preveč bojim,
da so sedaj že dobrih sto milj daleč odtod."

In Holmesova bojazen se je uresničila, kajti
od onega dne pa do danes ni nikdo ničesar sli¬
šal o lepi ženski, čudnem Nemcu in čmerikavem
Angležu. Tisto jutro je nek kmet zarana srečal
voz, na katerem se je peljalo nekoliko oseb in
nekaj zelo velikih kovčegov in ki je zelo naglo
vozil v smeri proti Readingu. Tam pa so iz¬
ginili vsi sledovi in celo Holmesovi iznajdlji¬
vosti se ni posrečilo najti niti najmanjšega
sledu, kam da so se obrnili.

Ognjegasci so se zelo čudili, ko so našli
znotraj čudne priprave, še bolj pa, ko so na
nekem oknu drugega nadstropja našli pred
kratkim odsekan človešk palec. Proti solčnemu

/

109

zahodu se jim je naposled posrečilo pogasiti
ogenj, pa šele potem, ko se je udrla streha in
je bilo celo poslopje tako popolnoma upepe¬
ljeno, da ni razen nekoliko zvitih valjev in
železnih cevi ostalo nobenega sledu o stroju, ki
je tako drago stal našega novega znanca. V
enem zunanjih poslopij so našli velike množine
nikla in kositra, a nič denarja; to dejstvo pa se
da pojasniti z onimi velikimi kovčegi, ki smo
jih že omenili.

Kako je prišel hidravliški inženir od vrta do
onega kraja, kjer se je zopet zavedel, bi ostalo
za vedno neznano, ako ne bi bila zemlja mehka
in nam na ta način jasno oznanjala celo zgodbo.
Očito je bilo, da sta ga nesli dve osebi, izmed
katerih je imela ena zelo majhne noge, druga
pa jako velike. Sploh je najbolj verjetno, da je
tihi Anglež, ki je bil manj drzovit ali manj
krvoločen kot njegov tovariš, pomagal ženski
nesti nezavestnega moža iz nevarnosti.

„Veste,“ je dejal naš inženir klavrno, ko smo
zopet sedli v vlak, da se vrnemo v London,
»lepo delo je bilo to zame! Izgubil sem svoj
palec, izgubil plačo petdesetero funtov, in kaj
sem pridobil?"

»Izkušnjo," je dejal Holmes in se nasmejal.
»Veste, neposredno pa vam utegne koristiti;
treba vam jo je samo izraziti v besedah in za-
dobili boste sloves, da ste izvrsten trgovski
družabnik."


PLEMENITI SAMEC.

Poroka lorda St. Simona in njen čudni konec
že dolgo ni več predmet zanimanja v onih vi¬
sokih krogih, v katerih se giblje nesrečni ženin.
Prekosili so jo novi škandali, ki so s svojimi
bolj pikantnimi podrobnostmi odvrnili splošno
govorico od te že štiri leta stare žaloigre. Ker
pa imam vzroke misliti, da doslej vsa dejstva
še niso bila objavljena širši javnosti, in ker
ima moj prijatelj Sherlock Holmes precejšnje
zasluge, da se je cela zadeva pojasnila, čutim,
da njegovi spomini brez kratkega orisa te zna¬
menite epizode ne bi bili popolni.

Bilo je nekaj tednov pred mojo poroko, ko
sem še vedno delil s Holmesom stanovanje v
Baker Streetu, ko je prišel z nekega popoldan¬
skega izprehoda domov ter našel na mizi
pismo. Bil sem ves dan doma, kajti vreme
se je nenadoma izpreobrnilo; deževalo je in
močan jesenski veter je vlekel; krogla, ki sem
jo bil prinesel domov v enem svojih udov kot
spomin na afgansko vojsko, mi je z neprijetno
vztrajnostjo povzročala bolečine. Sedel sem
na en stol, vrgel noge na drugega ter se obdal

111

s celo množino časopisov, pa končno sem jih,
nasičen vseh dnevnih novic, porinil v stran ter
' opazoval veliko krono in monogram na pismu,
ki je ležalo na mizi ter malomarno ugibal, kdo
vendar utegne biti ta plemeniti dopisnik mo¬
jega prijatelja.

„Pra,v elegantno pismo te čaka tukaj," sem
rekel, ko je vstopil. „Ako se dobro spominjam,
si dobil zjutraj pisma od nekega trgovca z
ribami in nekega colninskega uradnika."

„Da, moja korespondenca ima to mikavnost,
da je zelo raznovrstna," je odgovoril ter se
nasmejal, „in iz čim nižjih slojev je, tem bolj
je zanimiva. Tole tukaj pa je podobno enemu
onih nedobrodošlih pozivov iz družbe, ki za¬
htevajo od človeka, da naj laže, ali pa se da
varati."

Odprl je pismo ter pregledoval vsebino.

„0, veš kaj, nemara pa bo stvar naposled
vseeno zanimiva."

„Torej ni družabno?"

„Ne, popolnoma strokovnjaško."

,,In od plemenitega klijenta?"

„Od ene najvišjih oseb na Angleškem."

„Moj dragi, čestitam ti!“

..Zagotavljam te, Watson, odkrito, da je za¬
me stan mojega klijenta manj pomembna stvar
kot zanimivost njegovega slučaja. Vsekakor
pa je mogoče, da ta slučaj ni nezanimiv. Ali
si zadnje čase marljivo čital časopise?"

112

„Po vsej priliki, da,“ sem . dejal otožno ter
pokazal na veliko skladanico časnikov v kotu.
„Drugega opravila nisem imel.“

„To je dobro, kajti potem ti bo bržkone
mogoče povedati mi celo stvar. Jaz ne čitam
drugega kakor kriminalne novice in tisti od¬
delek vzdihov. Ta poslednji je vedno poučen.
Ako pa si v resnici tako pozorno zasledoval
na j novejše dogodke, si moral gotovo tudi či-
tati o lordu St. Simonu in njegovi poroki."

„0, da, z naj večjim zanimanjem."

„Dobro. Pismo, ki ga imam v roki, prihaja
od lorda St. Simona. Prečitati ti ga hočem, ti
mi pa moraš v zahvalo pregledati vse te čas¬
nike ter mi podati vse, kar se nanaša na to
zadevo. Piše pa tole:

„,Dragi moj mr. Sherlock Holmes! Lord
Backwater mi priporoča, da se smem popol¬
noma zanesti na Vašo razsodnost in diskrecijo.
Zbok tega sem sklenil oglasiti se pri Vas ter
Vas vprašati za svet glede kaj mučnega do¬
godka, ki se je pripetil v zvezi z mojo ženitvijo.
Mr. Lestrade iz Scotland Yarda že deluje v
tej zadevi, zagotavlja me pa, da nima ničesar
proti Vašemu sodelovanju, in je celo mnenja,
da nam zna biti celo v pomoč. Oglasim se ob
štirih popoldne; ako pa bi imeli ob tej uri kako
drugo opravilo, se nadejam, da ga preložite,
kajti zadeva je največje važnosti. — Z odlič¬
nim spoštovanjem Vaš vdani Robert St. Simon.‘

113

„Datirano je v grossvenorskih palačah, pi¬
sano z gosjim peresom in plemeniti lord je bil
tako nesrečen, da si je zunanjo stran svojega
desnega mezinca zamazal s črnilom," je pri¬
pomnil Holmes, ko je zopet zložil pismo.

„Ob štirih pravi. Sedaj je tri. Čez eno uro
bo tukaj."

».Potemtakem imam ravno dovolj časa, da s
tvojo pomočjo izvem, kaj se je zgodilo. Preglej
hitro one časnike ter uredi izrezke v časovnem
redu, med tem pa pogledam, kdo je naš kli-
jent." In vzel je rdeče vezano knjigo izmed
raznih knjig poleg kaminovega okrajka. „Tu-
kajle je," je rekel, sedel ter izravnal knjigo
na kolenih. „,Robert Walsingham de Vere
St. Simon, drugi sin vojvode Balmoralskega. —
Hm! Grb: sinje polje, tri zvezde z ostrim špi¬
cami nad vodoravno ležečo sabljo. Rojen leta
1846/ Enainštiridest let ima, torej je zrel za
ženitev. Bil je podtajnik za kolonije v enem
zadnjih ministrstev. Njegov oče vojvoda, je bil
svoje čase minister zunanjih zadev. Po očetu
podedujejo kri Plantagenetov, po materi pa
Tudorjev. Ha! No, v vsem tem pa ne najdem
ničesar posebno poučnega. Mislim, da se mo¬
ram na vsak način do tebe obrniti, Watson, da
izvem kaj bolj zanimivega."

„Prav lahko sem našel, kar potrebujem,"
sem dejal, „kajti cela zadeva je še popolnoma
sveža in se mi je zdela nekaj posebnega. Bal
pa sem se ti jo omeniti, ker sem vedel, da

Sherlock, II.

8

114

vodiš neko preiskavo in da ti vsiljevanje dru¬
gih zadev ne bi bilo všeč.“

„Oh, ti imaš v mislih oni mali problem glede
voza za pohištvo z Grossvenor Squara. Stvar
je sedaj že pojasnjena — akoravno je bila se¬
veda takoj iz prvega početka jasna. Prosim te,
podaj mi rezultat svoje časniške izbirke."

„Evo prvega poročila, ki ga morem najti.
Nahaja se med osebnimi vestmi v The Morning
Post, in datira, kakor vidiš, že nekaj tednov
nazaj. ,V kratkem/ se glasi, ,se vrši, ako imajo
govorice prav, poroka med lordom Robertom
St. Simonom, drugim sinom vojvode Balmoral-
skega, in med miss Hatty Doranovo, edino
hčerjo Alojzija Dorana, Esq., iz San Frančiška,
Cah, U. S. A.‘ To je vse.“

„Kratko in jedrnato," je dejal Holmes ter
iztegnil svoje dolge noge proti ognju.

„Isti teden se je nahajalo v nekem družab¬
nem listu poročilo, ki pove celo stvar natanč¬
nejše. Ah, tukaj je. ,Na ženitnem trgu se bo
kmalu začul klic po varstvu, dozdeva se nam¬
reč, da sedanji nazori o prosti trgovini zelo ško¬
dujejo našim domačim pridelkom. Drugo za
drugim prehaja vodstvo plemenitih hiš iz Ve¬
like Britanije v roke naših lepih sestričen od
onstran Atlantika. Minuli teden se je zopet
povečala vrsta nagrad, ki so jih odnesle te oča-
rufoče napadovalke. Lord St. Simon, ki se je
več kot dvajset let uspešno branil proti pušči¬
cam malega boga, je sedaj definitivno oznanil

115

svojo bližnjo poroko z miss Hatty Doranovo,
krasno hčerko nekega kalifornijskega milijo¬
narja. Miss Doranova, ki je vzbujala pri slo¬
vesnostih v Westbury House s svojo ljubko
postavo in zalim obrazom splošno pozornost,
je edini otrok, in poroča se tudi, da bo njena
dota precej presegala vrsto šestero številk, pri-
hodnjost pa tudi še nekaj prinese. Ker je javna
tajnost, da je bil vojvoda Balmoralski zadnje
leta primoram prodati svoje slike in ker lord
St. Simon nima svojega lastnega premoženja
izvzemši malo posestvo v Birchmooru, je jasno,
da kalifornijska dedinja ni edina, ki pridobi s
to zvezo, ki ji omogoči, da naredi lahki in že
navadni prehod od republikanske lady do bri¬
tanskega naslova'. “

„Še kaj drugega?" je vprašal Holmes in za¬
zeval.

,,0, da, vse polno. Dalje se nahaja v The
Morning Post vest, da se vrši poroka popol¬
noma na tihem, da se vrši v cerkvi sv. Jurija,
Hanover Square, da bo povabljenih samo ka¬
kega pol tucata najožjih prijateljev, in da se
novoporočenca vrneta v tisto hišo pri Lanca-
ster Gate, ki jo je mr. Alojzij Doran vzel v
najem. Dva dni pozneje — to je minulo sredo
•— se nahaja kratka vest, da se je poroka vršila
in da bosta novoporočenca prebila svoje me¬
dene tedne na posestvu lorda Backwaterja
blizu Petersfielda. To so vse vesti, ki so bile
objavljene pred izginotjem neveste."

8 *

116

„Pred čem?" je vprašal Holmes in se zganil.

„Pred izginotjem one dame.“

„Kdaj pa je izginila?"

„Pri svatbenem zajutreku."

„Ali res! Stvar je bolj zanimiva, kakor je
izpočetka obetala biti. Da, docela dramatična."

„Da; zdelo se mi je, da je nekaj bolj ne¬
navadnega."

„Poročeni večkrat izginejo med obedom,
včasih tudi tekom medenih tednov, a ne spo¬
minjam se pa ničesar tako nepričakovanega.
Prosim te, povej mi podrobnosti."

„Opozarjam te, da so zelo nepopolne."

„Morda naredimo mi, da ne bodo tako zelo
nepopolne."

„Take kakor so, so objavljene v enem sa¬
mem poročilu nekega včerajšnjega jutranjega
časnika, ki ti ga hočem prečitati. Naslovljen
je: ,,Čuden dogodek pri neki odlični poroki.'
Glasi pa se:

„,Rodbino lorda Roberta St. Simona je za¬
dela velika žalost vsled čudnih in mučnih do¬
godkov, ki so se zgodili v zvezi z njegovo
poroko. Kakor so včerajšnji listi že na kratko
poročali, se je poroka vršila prejšnje dopoldne,
vendar je bilo stoprv sedaj mogoče potrditi
čudne govorice, ki so se tako trdovratno vzdr¬
ževale. Vzlic vsem poizkusom prijateljev, da bi
celo zadevo potlačili, je vzbudila toliko javne
pozornosti, da nima nobenega pomena, da bi

117

se navidezno ne ozirali na to, kar se splošno
govori.

Poroka, ki se je vršila v cerkvi sv. Jurija
na Hanover Squaru, je bila kaj tiha; navzočni
so bili samo nevestin oče mr. Alojzij Doran,
vojvodinja Balmoralska, lord Backwater, lord
Eustace in lady Clara St. Simonova, mlajši
brat in sestra ženinova, in lady Alicia Whit-
tingtonova. Cela družba se je podala po po¬
roki v hišo mr. Alojzija Dorana pri Lancaster
Gate, kjer jih je čakal ženitovanjski zajutrek.
Kakor vse kaže, je neka ženska povzročila
majhno nepriliko; njenega imena niso mogli
še dognati; šiloma je poizkusila takoj za svati
vdreti v hišo, češ, da ima gotove pravice do
lorda St. Simona. Šele po dolgem in mučnem
prizoru sta jo vrgla kletar in nek služabnik
iz hiše. Nevesta, ki je na srečo stopila v hišo
pred tem neprijetnim dogodkom, je sedla z
ostalimi k zajutreku; tukaj pa je začela naen¬
krat tožiti, da se ne počuti dobro, ter je odšla
v svoje sobe. Ker je njena dolga odsotnost
vzbudila razne opazke, jo je šel oče iskat; od
njene hišne pa je izvedel, da je prišla samo za
en trenutek v svojo sobo, vzela plašč in klobuk
ter odhitela po hodniku. Eden služabnikov je
povedal, da je videl neko tako opravljeno žen¬
sko oditi iz hiše ; ker pa je mislil, da je njegova
nova gospa pri ostali družbi, ni hotel verjeti,
da bi bila ona. Ko se je mr. Alojzij Doran pre¬
pričal, da mu je hči v- resnici izginila, se je v

118

zvezi z ženinom nemudoma obrnil do policije,
ki je ukrenila zelo energične korake, ki bodo
najbrže prav kmalu razjasnili to čudno zadevo.
Prav do pozne ure včerajšnje noči pa niso
mogli ničesar dognati glede bivališča pogre¬
šane dame. Razne govorice se širijo o tem in
pripoveduje se, da je policija odredila aretacijo
ženske, ki je povzročila prvi izgred, in to v
prepričanju, da je dotičnica bodisi v ljubosum¬
nosti, bodisi iz kakega drugega nagiba v zvezi
s čudnim izginotjem nevestinim.

„Ali je to vse?“

„V nekem drugem jutranjem časniku je še
ena sicer majhna vest, pa pomenljiva."

„In ta se glasi?"

„Da so v resnici prijeli miss Floro Millar-
jevo, to je ono žensko, ki je povzročila izgred.
Videti je, da je bila poprej plesalka pri Allegru
in da je že več let poznala ženina. Drugih po¬
drobnosti ni in ves slučaj je sedaj v tvojih
rokah — toliko namreč, kolikor se je razprav¬
ljalo o njem po časnikih."

„Kakor kažejo vs£ znamenja, je taj slučaj
jako zanimiv. Za cel svet ga ne bi rad zamudil.
Sicer pa se glasi zvonec, Watson, in ker kaže
ura nekoliko minut čez štiri, ne dvomim, da
je to naš plemeniti klijent. Nikar ne misli, da
poj deš iz sobe, Watson; prav rad imam pričo
pri sebi, ako že iz drugega vzroka ne, vsaj
radi tega, da bi bil v pomoč mojemu spominu.”

119

„Lord Robert St. Simon,“ je oznanil naš de¬
ček ter odprl vrata. Vstopil je gospod prijaz¬
nega, negovanega obraza, z visokim nosom in
bledimi lici; okrog ust je bilo videti nekaj ka¬
kor prešernost, njegovo strogo Pko pa je pri¬
čalo, da je od nekdaj vajen zapovedovati in
biti ubogan. Njegovo kretanje je bilo živahno,
vseeno pa je bil videti nekaj starejši, kajti
sklonjen je bil nekoliko naprej in pri hoji so
se mu nekoliko kolena šibila. Ko je vzel klo¬
buk z zavihanimi okraji z glave, so se pri¬
kazali lasje, ki so bili ob robu prepleteni s
sivimi, na temenu pa bolj redki. Kar se tiče
njegove obleke, moram reči, da je bila skrbna
in izbrana vprav do gizdalinstva; nosil je visok
ovratnik, črn frak, bel telovnik, rumene roka¬
vice, čevlje iz patentiranega usnja in svetle
gamaše. Stopil je počasi v sobo, obračal svojo
glavo na levo in desno, v desnici pa je nihal
vrvico, na kateri so visela njegova zlata očala.

„Dober dan, lord St. Simon," je rekel Hol¬
mes, ko je vstal in se priklonil. „Prosim vas,
sedite na oni pleteni stol. To je moj prijatelj
in tovariš, dr. Watson. Sedite bliže k ognju in
potem se pogovorimo o vaši zadevi."

,,Ki je zelo mučna zame, mr. Holmes, kakor
si lahko mislite. V dno duše sem užaljen. Sli¬
šal sem, gospod, da ste se že večkrat pečali
s podobnimi delikatnimi zadevami, akoravno
sodim, da bi težko bile iz tako visokih krogov."

„Ne, jaz nazadujem."

120

„Prosim?“

„Moj poslednji klijent te vrste je bil kralj."

„0, ali res! Tega pa nisem vedel. Kateri
kralj pa?"

„Kralj skandinavski."

„Kaj! Ali je izgubil svojo ženo?"

„Vedite,“ je rekel Holmes prijazno, „da po¬
stopam v zadevah svojih ostalih klijentov z
isto molčečnostjo, kakor jo obljubljam vam
za vašo."

„Kakopak! Čisto prav! Čisto prav! Prepri¬
čan sem in prosim odpuščanja. Kar se tiče mo¬
jega lastnega slučaja, sem pripravljen podati
vam vsako informacijo, ki vam utegne poma¬
gati, da si ustvarite sodbo."

,,Hvala vam. Znano mi je vse, kar je bilo
objavljeno v časnikih, ali nič več. Nadejam se,
da smem smatrati n. pr. tole vest glede iz¬
ginotja vaše neveste docela verodostojnim."

Lord St. Simon jo je hitro pregledal. „Da,
verodostojna je v vsem, kar pove."

„Vendar jo je treba še precej izpopolniti,
predno morem izreči svoje mnenje. Mislim, da
izvem vse potrebno najhitreje na ta način, da
vam stavim vprašanja."

„Prosim, storite."

,„Kdaj ste se seznanili z miss Hatty Dora-
novo ?“

„V San Franciscu, pred enim letom."

„Ali ste potovali po Zedinjenih državah?"

„Da.“

121

„Ali ste se že takrat zaročili?"

„Ne.“

„Pa ste bili v prijateljskem razmerju, ali
ne ?“

„Njena družba me je zabavala in ona je
kmalu opazila, da me razveseljuje."

„Ali je njen oče zelo bogat?"

»Pravijo, da je najbogatejši človek ob bre¬
govih Tihega morja."

»Kako pa si je pridobil denar?"

»V rudniku. Pred nekaj leti še ni imel ni¬
česar. Nato je našel zlato, ga investiral in kar
naenkrat obogatel."

»Kakšen vtis je naredil na vas značaj te
mlade dame — vaše žene?"

Plemič je še hitreje nihal s svojimi očali ter
zrl dol v ogenj. »Vidite, mr. Holmes," je rekel, ,
»moja žena je imela že dvajset let, predno je
oce obogatel. Tiste čase se je prosto gibala po
rudarski naselbini, hodila po gozdovih in go¬
rah, tako da je dobila svojo vzgojo od narave
in ne od šole. Ona je taka, kakor bi ji na
Angleškem rekli razposajena; ima krepko na¬
ravo, je divja in svobodna, nebrzdana po tra¬
dicijah. Vihrava je — skoraj bi dejal kakor
kak ognjenik. Hitro si ustvari svojo sodbo in
neustrašeno izvrši svoje sklepe. Vendar bi ji
ne dal imena, ki ga imam čast nositi," in ime¬
nitno je zakašljal, „ako ne bi imel zavesti, da
je vzlic vsem tem lastnostim plemenitega
srca. Prepričan sem, da je zmožna herojiškega

122

samožrtvovanja in da se ji studi vse, kar je
nečastnega."

„Ali imate njeno sliko?"

»Tole sem prinesel s seboj." Odprl je nekak
medaljon ter nama pokazal obraz zelo ljubke
ženske. Ni bila sicer fotografija, pač pa majhna
na slonovo kost naslikana slika, v kateri je
umetnik izrazil ves učinek njenih svetlih črnih
las, velikih temnih oči in finih ust. Holmes jo
je dolgo in resno gledal. Nato je zaprl me¬
daljon ter ga dal lordu St. Simonu nazaj.

»Torej je prišla ta mlada dama v London
in tukaj obnovila vaše znanje, ali ne?"

„Da, njen oče jo je pripeljal semkaj za po¬
slednjo londonsko sezijo. Večkrat sem bil v
njeni družbi, se nato zaročil ž njo, sedaj pa
poročil."

„Slišal sem, da vam je prinesla precejšnjo
doto ?“

»Lepo doto. A ne več, kakor je v moji ro¬
dovini navadno."

„Dota ostane seveda vam, kajti poroka je
sedaj fait accompli, ali ne?"

„Glede tega v resnici še nisem poizvedoval."

„To je čisto umevno. Ali ste obiskali miss
Doranovo dan pred poroko?"

„Da.“

„Ali je bila dobre volje?"

»Nikoli boljše. Govorila je o tem, kaj bova
delala v prihodnjem življenju."

123

„Ali res! Zelo zanimivo! In zjutraj pred
poroko?"

„Bila je kar le mogoče vesela — vsaj prav
do konca obreda."

„Ali ste tedaj opazili kako izpremembo na
njej ?"

„Veste, da povem resnico, takrat sem prvi¬
krat opazil, da je njena narav malo silovita.
Dogodek pa je bil premalenkosten, da bi ga
pripovedoval in ni morda v nobeni zvezi s
tem slučajem."

,,Prosim, povejte mi vzlic temu, kaj je bilo."

„0, nekaj otročjega. Ko smo šli proti ža-
gradu, je izpustila svoj cvetlični šopek. Sto¬
pala je ravno mimo prve klopi in šopek je pa¬
del vanjo. To je povzročilo trenutno zakas¬
nitev, pa gospod v klopi ji je zopet izročil
šopek, ki je bil videti nepoškodovan. Ko pa
sem govoril ž njo o tem dogodku, mi je od¬
govorila kar na kratko in na poti domov je
bila videti vsled tega malenkostnega naključja
nenavadno vznemirjena."

,,Ali res! Pravite, da je bil neki gospod'v
klopi. Torej je bilo tudi splošno občinstvo na¬
vzoče ?“

„Oh, da. Če je cerkev odprta, jim je ne¬
mogoče ubraniti dostop."

„Ali je bil ta gospod eden prijateljev vaše
žene?"

„Ne, ne; le iz vljudnosti ga imenujem go¬
spoda, kajti bil je popolnoma preprost človek.

124

Njegove zunanjosti skoraj nisem opazil. A do¬
zdeva se mi, da smo se preveč oddaljili od
pravega predmeta."

„Lady St. Simonova se je torej vrnila od
poroke manj vesela kot je šla k njej. Kaj pa
je storila, ko je zopet stopila v hišo svojega
očeta?"

„Videl sem jo razgovarjati se ž njeno hišno."

„Kdo pa je njena hišna?"

„Alice ji je ime. Američanka je in je ž njo
prišla iz Kalifornije."

„Zaupna služabnica?"

„Celo malo preveč. Zdelo se mi je, da ji je
gospodinja preveč prostosti dovoljevala. Sicer
pa so seveda te stvari v Ameriki drugačne kot
pri nas."

,;Kako dolgo je govorila s to Alico?"

„Oh, nekoliko minut. Moral sem na druge
stvari misliti."

„Ali niste morda slučajno slišali, kaj sta go¬
vorili?"

„Lady St. Simonova je rekla nekaj kakor
,zahtevati pravico'. Bila je vajena govoriti bolj
po domače. Vendar ne vem, kaj je mislila s
tem reči."

„Navadna ameriška govorica je včasih zelo
izrazovita. Kaj pa je vaša žena storila potem,
ko se je nehala razgovarjati s hišno?"

„Odšla je v zajutrkovalno sobo."

„Ob vaši roki?"

125

„Ne, sama. V takih zadevah je bila zelo ne¬
odvisna. In potem, ko smo sedeli kakih deset
minut, je naenkrat vstala, zamrmrala nekaj
besedi v oproščenje ter odšla iz sobe. In ni je
bilo več nazaj."

„Ta hišna Aliče pa je izpovedala, kakor sem
slišal, da je odšla v svojo sobo, ogrnila plašč
preko poročne obleke in dela klobuk na glavo
ter odšla iz hiše."

„Tako je. In pozneje so jo videli izprehajati
se po Hyde Parku s Floro Millarjevo, to je
ono žensko, ki je sedaj že na varnem in ki je
že povzročila tisto jutro majhen izgred pri
mr. Doranovi hiši."

„Oh, ali res! Rad bi slišal nekoliko podrob¬
nosti o tej mladi ženski in v kakšnem razmerju
ste bili do nje."

Lord St. Simon je zmajal z ramo in povzdig¬
nil svoje obrvi. „Nekaj let sva živela v pri¬
jateljskih odnošajih — lahko rečem zelo pri¬
jateljskih odnošajih. Nastopala je v Allegru.
Nisem ravnal ž njo nevelikodušno in ona nima
nobenega opravičenega vzroka pritoževati se
proti meni; sicer pa itak veste, kaj so ženske,
mr. Holmes. Flora je bila majhno ljubko dekle,
pa nenavadno vročeglava in zelo vdana meni.
Ko je čula, da se nameravam poročiti, mi je
pisarila grozna pisma in, da vam povem res¬
nico, pravi vzrok, da sem praznoval svojo po¬
roko tako na tihem, je bil ta, ker sem se bal,
da ne bi naredila v cerkvi kakega škandala.

126

Takoj po našem povratku iz cerkve je prišla
pred mr. Doranovo hišo, skušala vdreti vanjo,
rabila zelo ostudne izraze proti moji ženi ter
ji celo grozila; ker sem pa nekaj podobnega
pričakoval, sem dal služabnikom potrebna na¬
vodila in potisnili so jo zopet iz hiše. Ko je
spoznala, da nima njeno razgrajanje nobenega
pomena, se je zopet pomirila."

„Ali je vaša žena vse to slišala?"

„Ne, hvala Bogu, ne."

„In pozneje so jo videli izprehajati se z
ravno to žensko ?“

„Da. To je ravno, kar se zdi mr. Lestradu
iz Scotland Yarda tako resno. Sodi se, da je
ta Flora izvabila mojo ženo ter ji nastavila
kako strašno past."

„No, ta domneva je mogoča."

„Ali ste tudi vi teh misli?"

„Nisem dejal, da je verjetna. Ali se pa tudi
vam zdi mogoča?"

„Po mojih mislih bi Flora niti muhi nič ža¬
lega ne storila."

„Veste, ljubosumnost čudno preobrazuje
značaje. Prosim, kakšna je vaša teorija glede
tega, kar se je zgodilo?"

„No, da, prišel sem semkaj iskat teorije in
predlagati. Podal sem vam vsa dejstva. Ker
me pa vprašate, naj povem, da se mi vidi čisto
mogoče, da je vznemirjenje te zadeve, zavest,
da je naredila tako velikansk korak v družbi,

127

tako zelo učinkovala na mojo ženo, da je pri¬
pravila njene živce v nekak majhen nered."

„Na kratko rečeno, da se ji je naenkrat malo
zmešalo v glavi."

„Veste, ako vpoštevam, da je obrnila hrbet
— nočem reči, meni, pač pa tolikim ugod¬
nostim, po katerih jih je mnogo brez uspeha
hrepenelo — si tega njenega koraka drugače
skoraj ne morem tolmačiti."

„No, tudi to je prav možna hipoteza," je
rekel Holmes in se nasmejal. „Sedaj, lord
St. Simon, se mi zdi, da imam skoraj že vse
potrebne podatke. Ali vas smem vprašati, ali
ste sedeli pri zajutrkovalni mizi tako, da ste
mogli videti skozi okno?"

»Da, lahko smo videli na drugo stran ceste
in na Park."

»Dobro. Potem se mi zdi, da mi ni treba vas
še dalje zadrževati. O priliki vam že pišem."

»Kadar boste tako srečni, da boste ta pro¬
blem razrešili," je dejal naš klijent in vstal s
stola.

»Sem ga že razrešil."

»E? Kaj ste rekli?"

»Pravim, da sem ga že razrešil."

»Kje je torej moja žena?"

»To je malenkost, ki jo prav kmalu do-
ženem."

Lord St. Simon je zmajal z glavo. »Bojim
se, da bo treba za to modrejših glav kot je

128

vaša ali moja," je dejal, se na dostojanstveni,
staromodni način priklonil ter odšel.

„To je pa jako dobro od lorda St. Simona,
da počasti mojo glavo s tem, da jo jednači
svoji," je dejal Sherlock Holmes in se nasme¬
jal. „Mislim, da bi malo whiskyja s sodovodo
in smodka po vsem tem izpraševanju ne bila
ravno napačna. Ustvaril sem si sodbo o celem
slučaju, predno je naš klijent sploh stopil k
nam v sobo."

„Moj dragi Holmes!“

„Imam zapiske o več podobnih slučajih, dasi
o nobenem, ki bi se vršil popolnoma tako
naglo. Vse moje izpraševanje je služilo v ta
namen, da izpremeni moje domneve v goto¬
vost. Podrobni dokazi so včasih zelo prepriče¬
valni, prav tako kakor če najdeš postrv v
mleku, da navajam Thoreaujevo primero."

„Jaz sem vendar čul prav tisto, kar si ti
slišal."

„Ali brez poznanja že dogodivših se sluča¬
jev, ki mi tako dobro služijo. Enak slučaj se je
prigodil pred nekaj leti v Aberdeenu in precej
močno podoben v Monakovem v letu po fran-
cosko-pruski vojski. To je eden tistih slučajev
— ali halo, Lestrade je že tukaj! Poseben ko¬
zarček najdete na stranski mizi, tukaj v škatli
pa so smodke."

E T radni detektiv je nosil suknjen jopič s ši¬
rokim ovratnikom, tako da je bil močno po¬
doben  mornarju, v roki pa je nosil črno torbo

129

iz jadrovine. Po kratkem pozdravu se je usedel
ter si prižgal smodko, ki mu jo je ponudil.

„No, kako pa je?“ je vprašal Holmes in po¬
mežiknil. „Nekam nezadovoljni ste videti."

„In v resnici sem nezadovoljen. Ta peklenski
slučaj glede St. Simonove poroke. V resnici ne
vem kaj početi ž njim."

„Ali res! Iznenadjate me!"

„Ali ste že kdaj čuli o tako zamotani aferi?
Vsaka sled se mi takorekoč izmuzne skozi
prste. Cel dan sem delal zanj."

»In videti je, da vas je precej zmočil," je
rekel Holmes ter se dotaknil rokava njegovega
jopiča.

„Da, preiskaval sem ribnjak Serpentine."

„Za božjo voljo, čemu pa?"

„Iskal sem trupla lady St. Simonove."

Sherlock Holmes se je naslonil nazaj na
stol in se presrčno nasmejal.

»Ali ste preiskali tudi korito vodometa na
Trafalgar Squaru?“ je vprašal.

»Cernu? Kaj hočete s tem reči?"

»Ker imate ravno toliko upanja, da najdete
v njem to damo, kakor v tistem ribnjaku."

Lestrade je srdito pogledal mojega tovariša.
»Zdi se mi, da je vam že vse znano," je za¬
godrnjal.

»Veste, stoprv sem izvedel, kaj se je zgo¬
dilo, a moja sodba je že gotova."

»O, ali res! Potem menite, da Serpentine ne
'gra nobene uloge v tej zadevi?"

Sherlock, II.

9

130

„Meni se vidi kaj neverjetno."

„Potem pa bodite tako prijazni ter mi raz¬
ložite, kako je mogoče, da smo tole našli v
njem." Pri teh besedah je odprl svojo torbo
in vrgel na tla svilnato poročno obleko, dvoje
belih satinastih čevljev, nevestin venec ter
pajčolan, vse premočeno in pokvarjeno od
vode. „EvO' ga," je rekel ter položil na vrh
celega kupa nov poročni prstan. ,,Tukaj vas
čaka sedaj majhen oreh, da ga Starete, gospod
Holmes."

„0, ali res," je rekel moj prijatelj ter puhal
modre kolobarje dima v zrak. „Vse to ste iz¬
vlekli iz Serpentina?"

„Ne. Neki stražnik od parka je našel vse to,
ko je plavalo na površini blizu brega. Dognano
je, da je to njena obleka; meni pa se je do¬
zdevalo, da tudi truplo ne bo daleč, kjer je
bila obleka."

„S pomočjo tega sijajnega sklepa je mogoče
najti telo vsakega človeka v bližini njegove
garderobe. Prosim vas, kaj pa ste se nadejali
s tem doseči?"

„Dokaz, da je Flora Millarjeva zapletena v
to zadevo."

„Bojim se, da boste težko našli kaj podob¬
nega."

„Ali res?" je vzkliknil Lestrade nekoliko
pikro. Bojim se, Holmes, da niste posebno
praktični pri svojih sklepih in izvajanjih. Na¬
redili ste dve veliki napaki v ravno toliko mi-

131

nutah. To oblačilo v resnici zapleta miss Floro
Millarjevo v to zadevo."

„Kako pa?“

„V obleki je žep. V žepu je torbica za vizitke.
V tej torbici pa je pisemce. In to pisemce imam
tukaj." In položil ga je predse na mizo ter
udaril z dlanjo po njem. ,,Poslušajte. ,Videla
me boš, ko bo vse pripravljeno. Pridi takoj.
F. H. M.‘ Moja teorija je ves čas bila, da je
Flora Millarjeva izvabila lady St. Simonovo od
doma in da je ona s svojimi zavezniki seveda
odgovorna za njen odhod. Tukaj je prav ono
pismo, podpisano z začetnimi črkami njenega
imena, ki ga ji je brez dvoma nekdo skrivaj
stisnil v roke pri vratih in ki je potem njo pri¬
peljalo do njih."

„Jako dobro, Lestrade," je dejal Holmes in
se nasmejal. ,,Zares, jako vrl človek ste. Dajte,
da ga vidim." Tiho je vzel pisemce v roke, a
njegova pozornost je postala naenkrat še večja
in zadovoljno je vzkliknil. „Tole pa je v res¬
nici važno," je rekel.

„Ha, ali se tudi vam tako vidi?"

„V veliki meri. Prav presrčno vam čestitam."

Lestrade je zmagoslavno vstal ter sklonil
glavo, da pogleda na pismo. „Veste kaj," je za¬
vpil, „na napačno stran gledate."

»Nasprotno, to je prava stran."

»Prava stran? Blazni ste! Tukaj je pismo,
pisano s svinčnikom."

9 *

132

„Tukaj pa je nekaj, kar se mi vidi nekak
odlomek hotelskega računa, ki me silno za¬
nima."

„Na tem ni ničesar. Tudi jaz sem si že ogle¬
dal to stvar," je rekel Lestrade. „,4. okt., sobe
8 s., zajutrek 2 s. 6 d., cocktail (iz raznih
vrst žganja mešana pijača) 1 s., lunč (drugi
zajutrek) 2 s. 6 d., čaša sherrvja 8 d.‘ Na tem
ne vidim nič posebnega."

„Verujem, da ne. Navzlic temu pa je zelo
važno. Kar se tiče pisma, je seveda tudi važno,
ali vsaj začetne črke so, in zbok tega vam še
enkrat čestitam."

„Dovolj časa sem že potratil," je rekel Le¬
strade in vstal. „Jaz verujem v trdo delo in ne
v posedanje pri ognju in kovanje lepih teorij.
Z bogom, mr. Holmes, videli bomo, kdo prvi
dožene to zadevo." Pobral je oblačilo, ga vrgel
v torbo ter se obrnil proti vratom.

„Samo en namigljaj, Lestrade." je rekel Hol¬
mes počasi, predno je tekmec odšel. „Prava
razrešitev cele zadeve je tale. Lady St. Simo¬
nova je bajka. Take osebe ni in je tudi nikoli
ni bilo."

„Lestrade je žalostno pogledal mojega tova¬
riša. Nato pa se je obrnil proti meni, se tri¬
krat potrkal na čelo, svečano zmajal z glavo
ter odhitel iz sobe.

Kakor hitro so se zaprla vrata za njim, je
Holmes vstal in si oblekel površnik. „Nekaj
resnice je na tem, kar pravi ta človek o delu

133

na prostem," je rekel; ,,raditega mislim, Wat-
son, da te moram za nekaj časa prepustiti tvo¬
jim časnikom."

Peta ura je že minula, ko me je Sherlock
Holmes pustil samega, vendar nisem imel časa
samotariti, kajti tekom ene ure je prišel sluga
neke delikatesne trgovine z zelo veliko plo¬
ščato škatlo. To škatlo je odprl s pomočjo deč¬
ka, ki ga je pripeljal s seboj, in začel v veliko
moje začudenje izlagati naravnost epikurejsko
mrzlo večerjo na našo skromno mizo. Tu sem
videl nekoliko parov mrzlih gozdnih kljunačev,
enega fazana, kolač pate de foie gras in celo
vrsto starih, pajčevinastih steklenic. Ko sta
moja dva obiskovalca vse to izložila, sta iz¬
ginila brez vsakega pojasnila kakor dva duhova
v Tisoč in eni noči; povedala sta samo, da
je že vse plačano in da jima je bilo naročeno
prinesti na ta naslov.

Ravno pred deveto uro je stopil Sherlock
Holmes hitro v sobo. Obraz mu je bil resen,
toda v očeh mu je sijal nek ogenj, ki mi je
vzbujal misel, da se ni moti v svojih sklepih.

„Torej sta prinesla večerjo," je rekel ter si
mel roke.

„Kakor vse kaže, pričakuješ družbo. Za pet
°seb sta pripravila."

»Da, nadejam se, da dobimo družbo," je
rekel. „Cudim se, da lorda St. Simona še ni.
Ha! Zdi se mi, da slišim njegove korake na

stopnicah."

134

Bil je v resnici naš jutranji obiskovalec, ki
je stopil hitrih korakov v sobo in bolj živahno
nihal s svojimi očali kakor kdaj poprej; njegov
aristokratiški obraz pa je bil ves prepaden.

„Torej vas je moj sel našel ?“ je vprašat
Holmes.

„Da, in priznati moram, da me je vsebina
. .vašega sporočila nad vse presenetila. Ali imate
dplprih dokazov za svoje besede?"

»Najboljše, ki so mogoči."

Lord St. Simon se je zgrudil na stol ter se
prijel za čelo.

„Kaj poreče vojvoda," je zamrmral, „ko izve,
da je bil eden njegove rodovine tako ponižan?"

„To je golo naključje. Ne morem priznati,
da bi bilo v tem kako ponižanje."

„Oh, vi seveda sodite take stvari z drugega
stališča."

»Ne morem uvideti, kako bi mogel komu
pripisovati krivdo. Ne morem tudi uvideti, kako
bi mogla ona drugače ravnati, akoravno se
mora njen prenagljeni način ravnanja brez
dvoma obžalovati. Ker nima matere, ni imela
nikogar, ki bi ji v tako kritičnem položaju prav
svetoval."

»Grdo ravnanje je bilo to, gospod, javno pre¬
ziranje," je rekel St. Simon in bobnal s prsti
po mizi.

»Ozirati se morate na to ubogo dekle, ki se
je kar naenkrat znašla v takem nenavadnem
položaju."

135

»Jaz ji ne bom prizanašal. Ves iz sebe sem,
kajti ravnala je z menoj naravnost sramotno."

„Zdi se mi, da čujem zvonec," je rekel Hol¬
mes. „Da, korake slišim na stopnicah. Ako vas
ne morem pregovoriti, da bi celo zadevo milejše
sodili, lord St. Simon, sem pripeljal s seboj pri-
prošnjika, ki bo imel morda več uspeha." Od¬
prl je vrata ter pripeljal neko damo in nekega
gospoda v sobo. „Lord St. Simon," je rekel,
..dovolite mi, da vam predstavim mr. Francisa
Haya Moultona in njegovo soprogo. Gospo,
mislim, že poznate."

Pri pogledu na novodošlece je planil naš
klijent s stola in stal tamkaj pokonci, s po¬
vešenimi očmi in z desnico v oprsju svojega
fraka — prava podoba razžaljenega dostojan¬
stva. Dama je stopila hitro naprej ter iztegnila
svojo roko proti njemu; on pa še vedno ni po¬
vzdignil svojih oči. In morda je bilo to dobro
za njegov sklep, kajti njen proseči obraz je bil
tak, da se mu človek ni mogel ustavljati.

»Jezen si, Robert," je rekla. „Veš, kakor jaz
mislim, popolnoma po pravici."

»Prosim, nobenega opravičevanja," je rekel
lord St. Simon neprijazno.

»Oh, da, dobro vem, da sem v resnici grdo
ravnala s teboj in da bi ti morala vse povedati,
predno sem šla v cerkev; pa bila sem nepre¬
mišljena in od onega trenutka, ko sem ugledala
Franka zopet tukaj, nisem več vedela, kaj sem
delala ali govorila. Čudim se samo, da se nisem

136

zgrudila in kar tam pred oltarjem padla v ne¬
zavest."

„Morda želite, mrs. Moultonova, da bi jaz
in moj prijatelj odšla iz sobe, medtem ko po¬
jasnite celo zadevo."

„Ako smem izraziti svoje mnenje," se je
oglasil tuji gospod, ,,moram reči, da je bilo
pri celi stvari že itak malo preveč tajnosti. Kar
se mene tiče, bi želel, da izve cela Evropa in
Amerika resnico." Bil je majhen, krepak, za¬
gorel človek strogega obraza in živahnega
vedenja.

,,Potem vam hočem kar naravnost povedati
našo zgodbo," je rekla dama. Tale Frank in
jaz sva se seznanila leta 1881 v naselbini Mc
Quire’s blizu Skalnatih gora, kjer je oče delal
v jami. Zaročila sva se, Frank in jaz; nekega
dne pa je oče zadel na bogato žilo ter si nare¬
dil premoženje, ubogi Frank tukaj pa je imel
zemljo, kjer ni našel ničesar. Cim bogatejši je
oče postajal, tem revnejši je bil Frank, tako
da oče ni hotel nič več slišati o najini zaroki
in me je odpeljal v Frisco. Navzlic temu pa
Frank ni obupal; šel je za menoj in me več¬
krat obiskal, ne da bi oče vedel za to. Ker bi
bil kar zblaznel, ako bi kaj vedel, sva sama
uredila celo zadevo. Frank je dejal, da pojde
zopet v tujino, da si pridobi premoženje in da
ne pride prej vprašat po meni, dokler ne bo
imel ravno toliko kakor oče. Jaz pa sem mu
obljubila, da ga čakam do smrti ter se zavezala,

137

da se ne poročim z nikomer, dokler bo on živel.
,Cernu pa bi se midva kar takoj ne poročila/
je rekel, ,potem bom vsaj gotov glede tebe; in
ne bom si lastil pravice biti tvoj mož, dokler
se ne povrnem/ No, dogovorila sva se in vse
tako lepo uredila — duhovnik je čakal — da
sva se na mestu poročila. Zatem se je Frank
podal v svet iskat sreče, jaz pa sem se vrnila
nazaj k očetu.

,,Ko sem zatem prvikrat zopet slišala o
Franku, sem cula, da je bil v Montani, da je
šel potem pogledat v Arizono in nato sem
slišala o njem iz New Mexice. Nato sem brala
neko dolgo časniško poročilo, kako so Indi¬
janci iz rodu Apachov napadli neko rudarsko
taborišče in med ubitimi se je nahajalo tudi
ime mojega Franka. Onesvestila sem se in bo¬
lehala več mesecev. Oče je mislil, da imam
sušico, in me je peljal k zdravnikom v Frisco.
Več kakor eno leto nisem čula niti besedice o
Franku, tako da sem bila prepričana, da je bil
v resnici mrtev. Tisti čas je prišel lord St. Si¬
mon v Frisco in vsi skupaj smo odšli v Lon¬
don ; tukaj smo praznovali poroko in moj oče
je bil zelo vesel; jaz pa sem ves čas čutila, da
ne more noben drug moški na svetu zavzeti
v  mojem srcu onega mesta, ki sem ga bila od¬
stopila ubogemu Franku.

„Ako sem se poročila z lordom St. Simonom,
bi seveda izpolnjevala svoje dolžnosti pri njem.
Svoji ljubezni sicer ne moremo zapovedovati,

138

pač pa svojim dejanjem. Sla sem ž njim k
oltarju z namenom, da mu bom prav tako
dobra žena, kakor bi le mogla biti. Mislite pa
si, kaj sem začutila, ko sem se, dospevši do
oltarja, ozrla in ugledala pred seboj Franka,
ki je iz prve klopi zrl name. Izpočetka sem
mislila, da je njegov duh; ko sem se še enkrat
ozrla tjakaj, je stal še vedno tam, iz oči pa
sem mu brala nekako vprašanje, kakor da bi
me hotel vprašati, ali sem vesela ali žalostna,
da ga vidim. Čudim se, da se nisem zgrudila.
Vem le toliko, da se mi je kar vrtelo v glavi
in da so mi šumele duhovnikove besede v uše¬
sih kakor čebelno brnenje. Sama nisem vedela,
kaj mi je storiti. Ali naj bi ustavila cerkveni
obred in povzročila škandal tam v cerkvi? Zo¬
pet sem se ozrla proti njemu in zdelo se mi je,
da je uganil moje misli, kajti položil je prst
na ustnice v znamenje, da naj molčim. Potem
sem ga videla pisati na neki papir in vedela sem,
da ga je meni napisal. Ko sem pri odhodu šla
mimo njegove klopi, sem izpustila šopek, tako
da je padel proti njemu, in ko mi je vrnil cvet¬
lice, mi je obenem stisnil tudi oni list v roko.
Na njem je bila samo ena vrstica, v kateri
me prosi, da naj pridem k njemu, kadar mi da
znamenje. Naravno nisem niti za trenutek
dvomila, da me veže moja dolžnost na njega
in z ozirom na to sem sklenila, da storim vse,
karkoli poreče.

139

„Ko sem prišla domov, sem povedala celo
stvar svoji hišini, ki ga je poznala še iz Kali¬
fornije in ki mu je bila vedno naklonjena. Na¬
ročila sem ji, da ne sme nikomur ničesar ziniti,
da pa hitro pripravi nekaj stvari in moj plašč.
Vem, da bi bila morala prej govorili z lordom
St. Simonom, a to mi je bilo vpričo njegove
matere in vseh onih velikašev neizrečeno težko.
Sklenila sem, da kar zbežim in pozneje po¬
jasnim vso zadevo. Nisem še sedela deset minut
za mizo, ko sem ugledala skozi okno Franka
stati na drugi strani ceste. Pomignil mi je,
nato pa je odšel proti Parku. Izmuznila sem se
iz sobe, oblekla svoje stvari ter šla za njim.
Na potu se mi je približala neka ženska, ki mi
je začela nekaj praviti o lordu St. Simonu —
iz onega malega, kar sem slišala sem spoznala,
da je tudi on imel neko majhno skrivnost pred
poroko — vendar se mi je posrečilo, da sem
se je iznebila; nato sem pa kmalu dohitela
Franka. Stopila sva v voz ter se odpeljala k
njemu na stanovanje, ki ga je najel na Gordon
Squaru, in to je bila moja prava poroka po
tolikih letih čakanja. Franka so Apachi ujeli,
°n pa jim je ušel, prišel v Friso, izvedel, da
sem ga že štela med mrtve ter odšla na An¬
gleško, se podal za menoj ter me našel na¬
posled ravno zjutraj pred mojo drugo poroko.

»Čital sem v nekem časniku," je dejal
Amerikanec. „Oznanjal je pač ime in cerkev,
njenega bivališča pa ne.“

140

„Nato sva se posvetovala, kaj nama je
sedaj storiti; Frank je bil za odkritosrčnost,
mene je pa bilo tako zelo sram pred vsemi, da
sem mislila, da je najbolje, ako kar izginem
in nikogar nikdar več ne vidim; samo očetu'
sem hotela nakratko pisati, da bi ga obvestila,
da sem še pri življenju. Kar groza me je ob¬
hajala, ko sem se spomnila na vse te lorde in
gospe, ki so sedeli okoli zajutrkovalne mize in
čakali, da se vrnem. Z ozirom na to je Frank
vzel mojo poročno obleko in druge stvari, jih
zvezal v culo, da bi mi nikdo ne mogel slediti
ter jih vrgel proč na nekem kraju, kjer bi jih
nikdo ne mogel najti. Najbrže bi se bila že
jutri odpeljala v Pariz, ako bi tega dobrega
gospoda mr. Holmesa danes zvečer ne bilo k
nama — akoravno si ne morem misliti, kako
je naju našel — in on je nama jasno in pri¬
jazno razložil, da nisem prav ravnala, da je
imel Frank prav in da ne bi postopala pravilno,
če bi se še dalje tako skrivala. Nato se je po¬
nudil, da nama da priložnost govoriti z lordom
St. Simonom samim in tako sva prišla narav¬
nost sem na njegovo stanovanje. Sedaj si sli¬
šal vse, Robert, in meni je zelo žal, ako sem ti
povzročila bolečine, nadejam se pa, da ne bos
kaj slabega mislil o meni.“

Lord St. Simon se ni ganil, vseeno pa je z
nagubančenim čelom in stisnjenimi ustnicami
poslušal to dolgo pripovest.

141

..Oprostite, prosim," je rekel, „vendar ni
moja navada, da bi na tak javen način raz¬
pravljal o najintimnejših osebnih zadevah."

„Torej mi nočeš odpustiti? Ali mi nočeš po¬
dati roke, predno grem?“

„Oh, gotovo, ako ti naredim s tem veselje."
Iztegnil je svojo roko in hladno prijel ono, ki
mu jo je ona ponudila.

»Nadejam se," je pripomnil Holmes, „da se
udeležite z nami vred prijateljske večerje."

»Mislim, da nekoliko preveč zahtevate," je
odgovorilo njegovo lordstvo. »Morda bom pri¬
moran vdati se v ta najnovejši razvoj, da bi
se pa veselil nad njim, tega pa pač ne morete
pričakovati od mene. Sedaj pa voščim vsem
zelo lahko noč." Globoko se nam je priklonil
in odšel iz sobe.

»Potem se nadejam, da me vsaj vidva po¬
častita s svojo družbo," je rekel Sherlock Hol¬
mes. »Vedno me veseli, kadar se snidem z
Amerikancem, mr. Moulton, kajti eden onih
sem, ki verujejo, da bedarije vladarjev in na¬
pake ministrov ne bodo preprečile, da ne bi
naši otroci nekoč postali državljani iste pro¬
strane dežele pod zastavo, ki bo združevala
angleško narodno zastavo in zvezdnato.

»Cel slučaj je bil prav zanimiv," je dejal
Holmes, ko so naši obiskovalci odšli, »ker nam
z elo jasno kaže, kako preprosta utegne biti po¬
jasnitev zadeve, ki je na prvi pogled videti sko-
ra j nerazrešljiva. Nič ni moglo biti bolj ne-

142

jasno in nič ni moglo biti bolj naravno nego
vrsta dogodkov, ki jih je naštevala ta ženska,
in na drugi strani ničesar bolj čudnega nego
konec, kakor si ga je n. pr. mislil mr. Lestrade
iz Scotland Yarda.“

„Torej se nisi motil?"

„2e takoj iz početka mi je bilo jasno dvoje;
prvič, da je bila ta dama popolnoma voljna
udeležiti se poroke, drugič pa, da se je takoj
skesala, kakor hitro se je vrnila domov. Jasno
je, da se je moralo med tem časom nekaj pri-
goditi, kar je povzročilo, da se je tako izpre-
menila. Kaj pa je to moglo iti }  Med potjo ni
mogla z nikomer govoriti, kajti bila je v sprem¬
stvu svojega ženina. Ali je morda koga videla?
Ako ga je videla, potem je moral biti ta člo¬
vek iz Amerike; tukaj na Angleškem je bila
namreč šele tako malo časa, da pač ni bilo
mogoče, da bi bil kdo zadobil tako mogočno
moč nad njo, da bi sam pogled nanj tako silno
vplival nanjo, da bi mogla tako korenito izpre-
meniti svoje namene. Iz tega spoznaš, da smo
s tem popolnoma pravilno dospeli do sklepa,
da je videla nekega Amerikanca. Kdo pa je
mogel biti ta Amerikanec in zakaj bi imel to¬
liko moč nad njo? Morda je bil njen ljubimec,
morda pa tudi njen mož. Kakor je znano, je
preživela svoja dekliška leta v divjih razmerah
in v čudnih okoliščinah. Do semkaj sem pri¬
šel, predno sem slišal povest lorda St. Simona.
Ko pa mi je povedal o nekem človeku v klopi,

143

o izpremembi nevestinega obnašanja, o tako
očitem pripomočku zadobiti pisemce, kakor je
izpustitev šopka, o njenem občevanju z njeno
zaupno hišno in o njenih besedah do te, mi
je postal ves položaj naenkrat čisto jasen. Po¬
begnila je z nekim človekom in ta človek je
bil ali njen ljubimec ali pa prejšnji mož.“

„Kako si ga pa potem našel?"

„Stvar bi bila sicer težavna, a prijatelj Le-
strade je imel v svojih rokah dokaze, kojih
vrednost ni poznal. Začetne črke so bile seveda
največje važnosti, še večje vrednosti pa je bilo
to, da sem iz lista izvedel, da je ta človek pla¬
čal tekom poslednjega tedna svoj račun v enem
prvih londonskih hotelov.

Jz  česa pa sklepaš, da v enem prvih ho¬
telov ?“

„Po cenah. Osem šilingov za sobo in osem
pens za čašo sherryja, to je kazalo na naj dražje
hotele. Ni jih mnogo v Londonu, ki računajo
take cene. V drugem hotelu, ki sem ga obiskal,
na Northumberland Avenue, sem pri pregle¬
dovanju knjige dognal, da je neki Amerikanec
Francis H. Moulton ravno prejšnji dan za¬
pustil hotel; in ko sem pregledoval njegov
račun, sem našel prav one postavke, kakor sem
jih videl na prepisu od računa. Ker je bil na¬
ročil, da naj se mu pisma pošiljajo na št. 226
Lordon Square, sem se podal tja in bil tako
srečen, da sem dobil dvojico doma; drznil sem
se  jima dati nekoliko očetovskih nasvetov ter

144

dokazal, da bi bilo v vsakem oziru bolje zanju,
ako bi celo stvar pojasnila napram javnosti,
posebno pa še napram lordu St. Simonu. Po¬
vabil sem ju, da prideta semkaj, kjer se lahko
snideta ž njim, in kakor vidiš, sta svojo besedo
držala."

„A ne s posebno dobrim uspehom," sem pri¬
pomnil. „Njegovo obnašanje ni bilo nič kaj
prizanesljivo in odpustljivo."

„Oh, Watson," je dejal Holmes in se nasme¬
jal, „morda bi tudi ti ne bil posebno prijazen,
če bi po vsej snubitvi in ženitvi naenkrat iz¬
gubil ženo in premoženje. Moje mnenje je, da
moramo lorda St. Simona prav milostno soditi,
pa zahvaliti naše zvezde, ker ni mogoče, da bi
se midva kdaj znašla v enakem položaju. Po¬
rini svoj stol malo bližje ter mi podaj gosli,
kajti edini problem, ki še čaka razrešitve, je
ta, kako prebiti te žalostne jesenske večere."

-/ 3 £>

KRONA Z BERILI.

„Holmes,“ se m rekel, ko sem neko jutro stal
na našem balkonu ter gledal dol po ulici, „tu
prihaja blazen človek. Žalostno je, da ga' puste
sorodniki samega na ulico."

Prijatelj je počasi vstal s svojega naslonjača,
roke v žepu svojega ponočnega plašča, ter mi
pogledal preko rame. Bilo je jasno, mrzlo fe-
bruvarsko jutro in sneg prejšnjega dne je še
vedno ležal na ulici ter se lesketal v zimskem
solncu. Po sredi Baker Streeta ga je promet
zoral v rujavo, sipko maso, na obeh straneh
in ob hodnikih pa je bil še vedno tako bel
kakor takrat, ko je zapadel. Sivi hodnik so
očistili in postrgali; vzlic temu pa je bilo še
nevarno gladko, tako da je bilo na ulici mnogo
nianj ljudi kot po navadi. In v smeri od po¬
staje Metropolitan je prihajal samo ta človek,
ki je s svojim ekscentričnim vedenjem vzbudil
mojo pozornost.

Imel je kakih petdeset let, visok, postaven,
imponujoč človek, polnega, močno izrazitega
obraza in zapovedujoče postave. Oblečen je
bil preprosto pa bogato; nosil je črn frak, sve¬
tel klobuk, lične rujave gamaše in sive hlače.

Sherlock, II. io

146

Toda njegovo obnašanje je bilo v kaj čudnem
nasprotju z njegovo dostojanstveno obleko in
obrazom; naglo je namreč hitel, semintja malo
poskočil, podobno človeku, ki ni posebno va¬
jen napenjati svoje noge. Medpotoma je mahal
z roko gorindol, zmajeval z glavo in na vse
mogoče načine pačil svoj obraz.

„Kaj vendar more ž njim biti?" sem vpra¬
šal. „Po hišnih številkah se ozira."

„Mislim, da prihaja k nam,“ je dejal Holmes
in si mel roke.

„K nama?"

,,Da; kakor vse kaže, me prihaja vprašat za
svet. Mislim, da poznam take znake. Ha! Ali
ti nisem povedal?" Pri teh besedah je oni
človek sopihajoč in hropeč planil proti vežnim
vratom in s tako silo potegnil za naš zvonec,
da je odmevalo po celi hiši.

Čez nekoliko trenutkov je bil v naši sobi;
še vedno je sopihal, še vedno gestikuliral, toda
v očeh mu je bilo videti toliko skrb in obup¬
nost, da se je najino smehljanje na mah spre¬
menilo v grozo in sočutje. Nekoliko časa ni
mogel izpregovoriti besedice, marveč je zibal
svoje telo ter se vlekel za lase kakor človek,
ki so ga tirali skoraj do blaznosti. Nato je na¬
enkrat planil pokonci in se s tako silo zaletel
z glavo v zid, da sva obadva skočila k njemu
ter ga spravila na sredo sobe. Sherlock Hol¬
mes ga je potisnil ha stol, se vsedel poleg
njega, mu gladil roko ter ga nagovoril z onimi

147

prijaznimi, tolažilnimi glasovi, ki jih je znal
tako izborno uporabljati.

„Prišli ste k meni, da mi poveste svojo
zgodbo, kaj ne da?“ je rekel. „Naglica vas je
utrudila. Počakajte, prosim, da se malo od¬
dahnete, potem me pa bo zelo veselilo, ako
si bom mogel ogledati vsak problem, ki mi ga
predložite."

Prišlec je sedel skoraj več nego eno minuto,
ne da bi bil izpregovoril; prsi so se mu močno
dvigale in videti je bilo, kako je skušal pre¬
magati svojo razburjenost. Nato si je z robcem
obrisal čelo, nategnil svoje ustnice ter se ozrl
proti nama.

»Gotovo mislite, da sem blazen," je rekel.

„Jaz le vidim, da ste imeli velike neprilike,"
je odvrnil Holmes.

»Bog ve, da sem — tako nepriliko, da bi me
lahko pripravila ob pamet, tako nenadna in
strašna je. Javno sramoto bi že pretrpel, dasi
sem možak, ki na njegovem značaju nikoli ni
bilo niti najmanjšega madeža. Zasebna nesreča
je tudi usoda vsakega človeka; toda to dvoje
je prišlo obenem in v tako strašni obliki, da me
je pretreslo v dno duše. Vrhu tega nisem sam
prizadet. Naj večja oseba v deželi utegne trpeti,
ako ne najdem izhoda iz te grozne zadeve."

»Prosim, pomirite se, gospod," je rekel Hol¬
mes, „in mi natanko povejte, kdo da ste in kaj
se vam je tako strašnega prigodilo."

IO*

148

„Moje ime,“ je odgovoril naš obiskovalec,
„vam je najbrže znano. Jaz sem Aleksander
Holder, družabnik bančne tvrdke Holder in
$tevenson iz Threadneedle Streeta."

Ime je bilo nama v resnici dobro znano kot
ime starejšega družabnika druge največje za¬
sebne banke v Londonu.

Kaj se je moglo zgoditi, da je prišel eden
prvih londonskih meščanov v tako usmiljenja
vredno stanje? Radovedno sva čakala, dokler
ni navsezadnje premagal svoje razburjenosti in
začel pripovedovati svojo zgodbo.

„Čutim, da je čas dragocen," je rekel, „in iz
tega vzroka sem hitel semkaj, ko mi je policij¬
ski nadzornik nasvetoval, da naj si zagotovim
vašo pomoč. Do Baker Streeta sem prišel s
podulično' železnico, odtod pa sem hitel peš,
kajti vozovi vozijo le počasi po takem snegu.
Iz tega vzroka sem bil tako brez sape; zelo
malo namreč peš hodim. Sedaj se pa že bolje
počutim in opisati vam hočem cel dogodek
tako na kratko' in vendar tako jasno, kolikor
mi je le mogoče.

„Znano vam je kakopak, da odvisi vspeh
bančnega podjetja v precejšnji meri od tega,
da smo zmožni najti ugodne investicije za svoj
kapital, kakor tudi od tega, da razširimo nase
zveze in pomnožimo število naših vložnikov.
Eden najugodnejših načinov nalaganja denarja
je nalaganje v obliki posojil, kjer je varnost
brez dvoma. V tej smeri smo tekom zadnjih

149

malo let mnogo dosegli in mnogo plemenitih
rodovin je, katerim smo posodili velike vsote
denarja na njihove slike, knjižnice ali srebr¬
nino.

„Včeraj dopoludne sem sedel v svojem uradu
v banki, ko mi eden uradnikov prinese vizitko.
Zganil sem se, ko sem ugledal ime, kajti bilo
je ime nikogar drugega kakor-, no, mis¬

lim, da je bolje, da niti vam ne povem več
nego to, da je bilo ime, ki se vsak dan sliši po
celi zemlji — eno najvišjih, najplemenitejših in
najbolj vzvišenih imen na Angleškem. Ta čast
je naredila name presilen vtisk in skušal sem
izraziti to čustvo, ko je dotičnik vstopil; on
pa je takoj prešel k stvari kakor človek, ki želi
kar najhitreje dovršiti neprijetno nalogo.

„,Mr. Holder/ je rekel, ,izvedel sem, da
imate navado posojati denar/

„,Tvrdka posluj e‘tako, ako je varnost dobra/
sem odgovoril.

„,Neobhodno potrebno zame je/ je rekel,
,da imam takoj petdeset tisoč funtov na raz¬
polago. Tako majhno vsoto bi si seveda lahko
desetkrat izposodil pri svojih prijateljih, jaz
pa raje nastopim kupčijsko pot in sam uredim
celo zadevo. Saj veste, da v mojem položaju
ni modro vzprejemati obveznosti/

;»,Ako smem vprašati, za koliko časa želite
to vsoto?' sem vprašal.

»,.Prihodnji ponedeljek prejmem večjo svoto
denarja in tedaj vam popolnoma gotovo vrnem

150

posojilo in plačam obenem obresti, ki se vam
jih bo vredno zdelo zaračunati. Zame pa' je ne-
obhodno potrebno, da dobim denar takoj/

. „,V veliko čast bi si štel, da bi vam mogel
podati to vsoto brez vsakega pogajanja iz svo¬
jega lastnega žepa/ sem rekel, ,ako ne bi bila
nekoliko prevelika za moje moči. Ce pa storim
to imenom tvrdke, potem moram z ozirom na
svojega družabnika' zahtevati celo v vašem
slučaju vso potrebno varnost/

„,Tudi meni je tako najljubše/ je rekel ter
vzel v roke štirioglato, črno maroško skrinjico,
ki jo je položil na bližnji stol. ,Gotovo ste že
čuli o kroni z berili?*

„,Ena največjih državnih dragocenosti je/
sem dejal.

„,Tako je/ Odprl je skrinjico in tam na
mehkem poltnobarvastem žametu je ležalo
krasno draguljarsko delo, ki ga je bil omenil.

,Tukaj je devetintrideset velikih berilov/ j e
rekel, ,in vrednost njihovega zlatega okvira J e
neprecenljiva. Po najnižji cenitvi bi znašala
vrednost te krone najmanj dvakrat toliko
vsoto, kakor sem jo navedel. In pripravljen
sem prepustiti jo vam kot varščino/

„Vzel sem dragoceno skrinjico in nekoliko
v zadregi gledal svojega presvitlega klijenta.
„,Ali dvomite o njeni vrednosti?*

„,Niti najmanj. Dvomim samo —*

„,Ako imam jaz pravico, da jo vam pre¬
pustim, kajneda. V tem oziru smete biti popol-

151

noma pomirjeni. Niti v sanjah ne bi storil kaj
takega, če ne bi bilo popolnoma gotovo, da mi
bo v štirih dneh mogoče priti zopet ponjo.
Zgolj formalnost je to. Ali je varščina za¬
dostna ?‘

Obilna.'

„,Iz tega izprevidite, Mr. Holder, da stavim
v vas veliko zaupanje, ki se opira na to, kar
sem čul o vas. Raditega se zanašam na vas,
da ne boste samo diskretni in molčali o celi
zadevi, ampak tudi, da boste z največjo skrbjo
pazili na to krono; ni mi pač treba reči, da bi
nastal velik javen škandal, ako bi se ji kaj pri¬
petilo. Vsako poškodovanje bi bilo skoraj ravno
tako resno kakor izguba, kajti na celem svetu
ni berilov, ki bi bili tem enaki, in nemogoče bi
jih bilo nadomestiti. Navzlic temu pa jo z
vsem zaupanjem puščam pri vas, v ponedeljek
dopoludne pa pridem osebno zopet ponjo.'

„Ker sem uvidel, da je bil moj klijent resno
pripravljen pustiti krono pri meni, nisem no¬
bene besede več izpregovoril, pač pa sem po¬
klical svojega blagajnika ter mu naročil, da iz¬
plača petdeset tisoč funtov šterlingov v ban¬
kovcih. Ko pa sem bil zopet sam in je drago¬
cena skrinjica ležala tam na mizi pred menoj,
se me je vseeno polastila nekaka bojazen radi
neizmerne odgovornosti, ki sem si jo nakopal.
Ker je bila krona državna lastnina, ni bilo no¬
benega dvoma, da bi nastal strašen škandal,
če bi se ji kaj pripetilo. Žal mi je že bilo, ker

»-'V a* - _

'sem sploh privolil v to, da sem jo vzel v svoje
varstvo. Ker pa je bilo sedaj že prepozno, da
bi na tem kaj izpremenil, sem jo zaklenil v
svojo zasebno blagajno, nato pa sem se lotil
zopet svojega dela.

„Ko se je znočilo, sem spoznal, da bi bilo
neprevidno, ako bi pustil tako dragoceno stvar
v uradu. Kolikokrat so že vlomili v blagajne
bankirjev, in zakaj ne bi sedaj tudi v mojo?
Če bi se pa kaj takega prigodilo, v kako strašen
položaj bi prišel! Raditega sem se odločil, da
jo bom tekom teh malo dni nosil vedno seboj
domov in zjutraj zopet z doma, tako da bo
vedno v moji bližini. S tem namenom sem po¬
klical izvoščeka ter se odpeljal s krono vred
proti svoji hiši v Streathamu. Sele ko sem jo po¬
nesel gor v hišo in jo zaklenil v svojo pisalno
mizo v napravljalni sobi, sem se nekoliko od¬
dahnil.

„Sedaj pa še nekaj besedi o mojem hišnem
gospodarstvu, mr. Holmes, kajti želim, da na¬
tančno ‘pregledate celo situvacijo. Moj hlapec
in služabnik spita izven hiše, tako da se jih
lahko pusti popolnoma na strani. Dalje imam
tri hišine, ki služijo pri meni že celo vrsto let
in kojih zanesljivost je vzvišena nad vsak
dvom. Samo ena, in sicer druga hišina Lucija
Parr, je šele samo nekaj mesecev v moji službi.
Vendar je prišla z izvrstnim spričevalom in jaz
sem bil do sedaj ž njo vedno popolnoma za¬
dovoljen. Zelo lepo dekle je in s svojo lepoto


153

je že privabila marsikoga občudovalca, ki se je
včasih potikal okoli hiše. To je edina njena
slaba stran, vendar pa mislimo, da je v vsa¬
kem oziru popolnoma dobro dekle.

„Toliko o mojih poslih. Moja družina je
tako majhna, da ne bom potreboval mnogo
časa, da jo' opišem. Vdovec sem in imam samo
enega sina, Arturja. Ta mi je povzročil raz¬
očaranje, mr. Holmes, — hudo razočaranje.
Seveda, dobro se zavedam, da imam vso krivdo
le samemu sebi pripisovati. Ljudje pravijo, da
sem ga jaz pokvaril. Morda sem ga res. Ko
mi je umrla moja ljubljena žena, sem spoznal,
da je bil on vse, kar sem mogel ljubiti. Nisem
mogel prenašati, da bi mu tudi samo za en
trenutek izginil smehljaj iz obraza. Nobene
želje mu nisem odrekel. Morda bi bilo za naju
obadva bolje, da bi bil malo bolj strog, imel
sem pa kakopak najboljše namene.

„Imel sem naravno željo, da bi postal moj
naslednik v trgovini, a ni bil za kupčijo. Bil je
divji, trmast, in — da povem resnico — večje
vsote denarja mu nisem mogel zaupati. Ko. je
bil še mlad, je postal član nekega aristokrat¬
skega kluba in ker je bil zelo prijetnega ve¬
denja, je postal tamkaj kmalu ožji prijatelj
celega števila ljudij, ki so imeli debele moš¬
njičke in potratne navade. Naučil se je kvar-
tati za velike vsote in zapravljati denar na
turfu, tako da se je moral večkrat obrniti do
mene s prošnjo, da bi mu dal predujma na

154

njegov denar, da poplača svoje častne dolgove.
Več nego enkrat je skušal zapustiti to nevarno
družbo, ki ga je imela v svoji oblasti, pa vedno
ga je njegov prijatelj sir George Burnwell pre¬
govoril, da je ostal. .

„Nisem se čudil, da je zadobil človek, kakor
je sir George Burnwell, tak vpliv čezenj, saj ga
je pogosto pripeljal v mojo hišo in jaz sam sem
spoznal, da se nisem mogel ustavljati njego¬
vemu očarujočemu vedenju. Starejši je od Ar¬
turja, svetovno olikan človek od nog do glave,
človek, ki je bil povsodi in je videl vse, izvrsten
družabnik in velike osebne lepote. Kadar pa
razmišljam o njem hladnokrvno in daleč od
njegove mameče zunanjosti, sem z ozirom na
njegovo cinično govorjenje in pogled, ki sem
ga opazil v njegovih očeh, prepričan, da je to
človek, ki se mu nikakor ne more zaupati. Tako
mislim jaz in takih misli je tudi moja mala
Mary, ki ima to žensko lastnost, da kmalu
spozna značaje.

„Sedaj preostaja samo še ona, da jo popišem.
Ona je moja nečakinja. Ko mi je pred petimi
leti brat umrl in jo pustil samo na svetu, sem
jo vzel za svojo in vedno skrbel zanjo, kakor
da bi bila moja lastna hči. Ona je solnčni žarek
v moji hiši — nežna, ljubka, lepa, čudovita
gospodinja, in vendar tako nežna, mirna in
mila, kakor le more biti ženska. Ona je moja
desna roka. Sam ne vem, kaj bi brez nje začel.
Samo enkrat je ravnala proti mojim željam.

155

Moj fant jo je dvakrat zaprosil za njeno roko,
kajti ljubi jo udano; pa vsakokrat ga je za¬
vrnila. Moje mnenje je, da bi bila ona edina
oseba, ki bi ga mogla pripeljati na pravo pot
in da bi njegova ženitev utegnila izpremeniti
celo njegovo življenje; a sedaj je, žal, prepozno
— za vedno prepozno!

„Sedaj, mr. Holmes, poznate vse ljudi pod
mojo streho in tako lahko nadaljujem svojo
nesrečno zgodbo.

„Ko smo tisti večer pili po večerji kavo v
naši družabni sobi, sem povedal Arturju in
Mary o svojem doživljaju in o dragocenem
zakladu, ki ga imamo pod streho; zamolčal
sem kakopak samo ime svojega klijenta. Lu¬
cija Parr, ki je prinesla kavo na mizo, je odšla
iz sobe; dobro vem to; ne morem pa priseči,
da so bila vrata zaprta. Artur in Mary sta se
močno zanimala za celo stvar in želela videti
slovito krono, meni pa se je zdelo najbolje, da
jo pustim pri miru.

,,,Kam pa ste jo dali?' je vprašal Artur.

,i,V pisalno mizo.'

>,,No, nadejam se, da ne vlomijo v hišo ta¬
tovi ponoči/ je rekel.

Zaklenil sem jo/ sem odgovoril.

»,V tisto staro pisalno mizo gre vsak star
ključ. Ko sem bil še mlad fantič, sem jo več¬
krat odprl s ključem omare za jedilno posodo,
ki je v prednji sobi.'

156

„Ker je imel navado malo bolj nebrzdano
govoriti, sem se malo' zmenil za njegove be¬
sede. Tisto noč pa je prišel zelo resnega obraza
za menoj v mojo sobo.

Slišite, oče/ je rekel s povešenimi očmi,
,ali mi morete dati dvesto funtov?'

„,Ne, ne morem/ sem odgovoril strogo. „V
denarnih zadevah sem bil itak že preveč rado¬
daren s teboj.'

„,V resnici ste mi bili zelo dobri/ je rekel,
,vendar moram dobiti ta denar, sicer se ne
morem več prikazati v klubu/

„,To bi bilo prav dobro!' sem vzkliknil.

„,Da, ali vi ne bi hoteli, da bi bil brezčasten
človek/ je rekel. ,Take sramote ne bi mogel
prenašati. To vsoto moram dobiti in ako mi
je vi ne daste, moram pač druga sredstva po¬
izkusiti/

„Bil sem zelo razljučen, kajti to je bila že
tretja prošnja tekom meseca. ,Od mene ne
dobiš niti beliča več/ sem zavpil; on pa se je
priklonil in brez vsake nadaljne besede odšel
iz sobe.

,,Po njegovem odhodu sem odprl pisalno
mizo, se prepričal, da je bil moj zaklad tamkaj
ter jo zopet zaklenil. Nato sem odšel po hiši,
da se prepričam, je li vse v redu — to delo
navadno prepuščam svoji Mary, tisto noč pa se
mi je zdelo najbolje, da sam vse storim. Prišedši
dol po stopnicah, sem opazil pri stranskem

157

vežnem oknu Mary samo; ko sem prišel bliže,
ga je pravkar zaprla in zapahnila.

Povejte mi, oče/ je rekla nekoliko zme¬
dena, kakor se mi je dozdevalo, ,ali ste vi dali
Luciji dovoljenje, da sme danes zvečer iz
doma?'

„.Jaz že ne/

„,Ravnokar je prišla skozi zadnja vrata do¬
mov. Sicer se mi zdi, da ni bila dalj kot pri
stranskih vratih, da se je sešla z nekom; mislim
pa, da to ni nič kaj varno in je treba narediti
konec temu/

„ Jutri zjutraj govori ž njo, ali pa storim jaz,
če ti je ljubše. Ali si prepričana, da je vse
zaklenjeno?'

Popolnoma, oče/

„,Potem pa lahko noč/ Poljubil sem jo ter
odšel zopet v svojo spalnico, kjer sem kmalu
zaspal.

..Potrudim se sicer, mr. Holmes, da vam po¬
vem prav vse, karkoli se utegne nanašati na
ta slučaj, vseeno vas pa prosim, da me vprašate
o vsaki stvari, ki vam je ne povem dovolj
jasno."

..Ravno nasprotno, vaše poročilo je nena¬
vadno jasno."

..Sedaj pa prihajam k one^nu delu svoje
zgodbe, ki bi o njem želel, da vam ga prav
posebno natančno opišem. Ne spim posebno
trdo, velika skrbnost pa je ono noč brez dvoma
povzročila, da sem še manj trdno spal kot po

158

navadi. Okolo dveh ponoči me je zbudil nek
glas v hiši. Utihnil je, predno sem se popol¬
noma prebudil, naredil pa je name nekak utis,
kakor da bi bil nekdo narahlo zaprl neko okno.
Mirno sem ležal in napeto poslušal. Naenkrat
sem v svojo grozo začul razločen glas stopinj,
ki so se tiho premikale v sosednji sobi. Tresoč
se po celem telesu, sem se splazil iz postelje
ter pokukal izza vrat svoje opravljalne sobe.

„,Artur!' sem zavpil, ,ti lopov! Ti tat! Kako
se drzneš dotakniti krone !‘

„Plin je bil na pol privit, prav kakor sem
ga bil pustil, in moj nesrečni sin je v samih
hlačah in srajci stal zraven luči in držal krono
v svojih rokah. Videti je bilo, kakor da jo z
vso svojo močjo zvija ali krivi. Vzpričo mojega
krika jo je izpustil iz rok in prebledel kakor
smrt. Jaz pa sem pobral krono in si jo ogledal.
Eden zlatih rogljev s tremi berili je manjkal.

„,Ti lopov!' sem zavpil od jeze ves iz sebe.
,Ti si jo razdejal! Za vedno si me onečastil!
Kje so dragulji, ki si jih ukradel?'

„,Ukradel!' je vzkliknil.

„,Da, ukradel, ti tat!‘ sem kričal ter ga stre¬
sel za ramo.

„,Nobenega ne manjka. Nobenega ne more
manjkati/ je rekel.

„,Trije manjkajo. In ti veš, kje da so. Ah
naj te ne imenujem samo tatu, marveč tudi se
lažnika? Mar nisem videl, kako si skušal še en
rogelj odlomiti?'

159

Sedaj pa ste mi že dovolj priimkov dali/
je odgovoril, ,tega ne morem dalje prenašati.
O tej zadevi ne zinem nobene besedice, dokler
me ne prenehate žaliti. Zjutraj pa zapustim
vašo hišo in upam, da se že sam prerinem po
svetu/

„,Zapustil jo boš v rokah policije!‘ sem za¬
vpil skoraj na pol blazen od skrbi in jeze. ,To
stvar hočem dognati do dna/

„,Od mene ne izveste ničesar/ je rekel tako
strastno, kakor si nisem mogel misliti o njem.
,Ako pa pokličete policijo, naj še policija do-
žene, kar more/

„Sedaj je bila že cela hiša pokonci, kajti v
svoji jezi sem vpil na vse grlo. Mary je naj-
prvo prihitela v mojo sobo, in ko je zagledala
krono in Arturjev obraz, je hipoma spoznala,
kaj se je zgodilo, zavpila in se nezavestna zgru¬
dila na tla. Poslal sem hišino po policijo in ji
takoj poveril celo preiskavo. Ko sta nadzornik
in en stražnik stopila v hišo, me je vprašal
Artur, ki je fetal s prekrižanimi rokami in
mračnega čela tamkaj, ali nameravam njega
obdolžiti tatvine. Odgovoril sem mu, ker je
razdejana krona narodna last, cela zadeva ni
več zasebna, marveč je postala javna. Bil sem
odločen pustiti postavi prosto pot v vsakem
oziru.

»,Vi me/ je dejal, ,vendar ne boste dali kar
ta koj aretovati. V vašo kakor tudi v mojo ko-

160

rist bi bilo, ako mi dovolite, da za pet minut
zapustim hišo/

„,Da bi pobegnil ali pa morda skril, kar si
ukradel/ sem rekel. In ko sem spoznal strašni
položaj, ki sem vanj zašel, sem ga lepo prosil,
da naj se spomni, da se ne gre samo za mojo
čast, marveč tudi za čast osebe, ki je mnogo
višja od mene, da more povzročiti s tem škan¬
dal, ki bi pretresal celo državo. On ga pa lahko
odvrne, samo da pove, kaj je storil z onimi
manjkajočimi tremi kameni.

„,Ti seveda lahko kljubuješ celi stvari/ sem
dejal, ,toda zaloten si bil pri dejanju samem in
nobeno priznanje bi ne moglo narediti tvoje
krivde manj ostudne. Ako pa stvar vsaj toliko
popraviš, kolikor je v tvoji moči, ter nam po¬
veš, kje so berili, bo vse odpuščeno in pozab¬
ljeno/

„,Ohranite si svoje odpuščanje za one, ki vas
zanj prosijo/ je odgovoril ter se porogljivo obr¬
nil od mene. Spoznal sem, da je bil preveč za¬
krknjen, da bi mogle moje besede le količkaj
nanj vplivati. Tako mi je preostajalo samo eno.
Poklical sem nadzornika ter mu ga izročil v
varstvo. Preiskali so ne samo njegovo osebo,
temveč tudi njegovo sobo in vsak del hiše, ka¬
mor bi bil mogel skriti dragulje. A nobenega
sledu ni bilo mogoče najti, in ravno tako ne¬
srečni fant vzlic vsem prošnjam in grožnjam
ni hotel odpreti svojih ust. Davi so ga od¬
peljali v zapor, jaz pa sem najprej izpolnil vse

161

policijske formalnosti, nato pa odhitel narav¬
nost k vam, da vas lepo poprosim, da bi po¬
svetili svoje zmožnosti razkritju cele zadeve.
Policija je odkrito priznala, da za sedaj ne
more ničesar ukreniti. Naredite lahko vse
stroške, ki se vam zde potrebni. Jaz sam sem
že razpisal nagrado tisoč funtov. Moj Bog, kaj
mi je storiti! V eni noči sem izgubil svojo čast,
svoje dragulje in svojega sina! Oh, kaj mi je
storiti!“

Prijel se je za glavo, zibal semintja ter jokal
kakor otrok, ki mu presega žalost vse besede.

Sherlock Holmes je sedel nekoliko minut
molče na svojem stolu; čelo mu je bilo na-
gubančeno, oči uprte v ogenj.

»Ali vzprejemate mnogo družbe ?“ je vprašal.

»Nikogar razun svojega družabnika in nje¬
gove rodbine in včasih kakega Arturjevega
prijatelja. Sir George Burnwell je bil zadnje
čase nekaterikrat pri nas. Sicer pa, mislim,
nikdo drugi."

»Ali mnogo zahajate v družbo?"

»Artur pač. Mary in jaz sva pa navadno
doma. Nobeden naju ne mara posebno zanjo."

»Za mlado dekle je to nenavadno."

»Ona je zelo mirne narave. Poleg tega ni
več posebno mlada. Ima že štirindvajset let."

Ivakor povzamem iz vaših besedi, je ta za¬
deva tudi njo močno pretresla."

»Strašno! Še mnogo bolj kot mene."

Sherlock, II. u

162

„Torej niti vi niti ona ne dvomita o krivdi
vašega sina?"

„Kako pa naj dvomimo, ako sem na svoje
lastne oči videl krono v njegovih rokah."

„Po mojem mnenju ta dokaz nič kaj ne drži.
Ali je bila krona poškodovana?"

„Da, zvita je bila."

„Ali se vam potem ne zdi mogoče, da jo je
morda skušal zopet zravnati?"

„Bog vas blagoslovi! Začeli ste delovati v
moje in njegovo dobro, kolikor je v vaši moči.
Vendar je ta naloga preveč težavna. Kaj pa je
sploh imel tam opraviti? Ako je bil njegov
namen nedolžen, zakaj mi pa tega ni povedal ?“

„Res je tako. Ako pa je kriv, zakaj pa si ni
izmislil kako laž? Meni se zdi, da se da iz nje¬
gove molčečnosti oboje razlagati. Nekaj čudnih
okoliščin je pri tem slučaju. Kaj pa pravi po¬
licija o šumu, ki vas je zbudil iz spanja?"

„Dejali so, da ga je morda povzročil Artur,
ko je zaprl vrata svoje spalnice."

„Prav verjetno! Kakor da bi človek, ki hoče
izvršiti velik zločin, loputal z vrati, da bi spra¬
vil celo hišo pokonci. Kaj pa pravijo tam o iz¬
ginotju teh draguljev?"

„Še vedno preiskujejo oboje in pohištvo, v
nadi, da jih najdejo."

„Ali jim je prišlo na misel, da bi tudi okoh
hiše pogledali?"

163

„Da, izredno eneržijo so pokazali. Cel vrt
so že natančno preiskali."

„Moj dragi," je rekel Holmes, „ali vam ni
sedaj očito, da sega ta zadeva mnogo dalje nego
se je prav izpočetka dozdevalo vam in policiji?
Vam se zdi cel slučaj čisto enostaven. Meni
pa se zdi zelo zamotan. Pomislite, kaj vse sledi
iz vaše teorije. Vaše mnenje je, da je vaš sin
prišel z veliko nevarnostjo iz svoje spalnice v
vašo opravljalno sobo, odprl vašo pisalno mizo,
vzel krono, odlomil z veliko silo in močjo en
kos, se podal na nek drug prostor, skril tri
bisere izmed devetintridesetih tako spretno, da
jih nikdo ne more najti, nato pa se je zopet
vrnil z ostalimi šestintridesetimi nazaj v sobo,
kjer se je izpostavil največji nevarnosti, da ga
kdo opazi. Sedaj vas pa vprašam, ali drži ta

teorija?"

„Kaj mi pa preostaja drugega?" je zavpil
bankir z obupno gesto. „Ako so njegovi na¬
gibi nedolžni, zakaj pa jih ne pojasni?"

„Vaša naloga je, da to doženete," je odvrnil
Holmes; ,,radi tega se bomo, mr. Holder, sku¬
paj podali v Streatham ter si nekoliko natanč¬
neje ogledali vse podrobnosti."

Moj prijatelj je izrazil željo, da jih še jaz
spremljam na njuni poti; tej želji sem prav
rad ustregel, kajti zgodba, ki sem jo pravkar
slišal, je mogočno vzbudila mojo radovednost
In  moje sočutje. Priznati moram, da se mi je
zdela krivda bankirjevega sina prav tako očita

ii*

164

kot njegovemu nesrečnemu očetu; vseeno^ pa
sem v toliki meri zaupal Holmesovi sodbi, da
sem čutil, da moramo toliko časa upati, dokler
je on nezadovoljen s tem tolmačenjem. Na celi
poti proti južnemu predmestju skoraj ni izpre-
govoril besedice, pač pa je bil globoko zamiš¬
ljen. Videti je bilo, da je novo upanje navdalo
našega klijenta in . začel se je razgovarjati z
menoj o svojih kupčijskih zadevah. Po kratki
vožnji po železnici in kratki hoji smo dospeli
do Fairbanka, do skromnega bivališča velikega
bankirja v Streathamu.

Fairbank je bila precej velika hiša iz belega
kamenja, ki je stala od ceste nekoliko korakov
nazaj odmaknjena. Dve poti za kočije in s
snegom pokrita trata so se razprostirali od hiše
dol do dveh velikih železnih vrat. Na desni
strani je bila majhna goščava, iz katere se je
prišlo do ozke steze med dvema živima plo-
toma, ki je držala od ceste do kuhinjskih vrat
in služila raznim trgovcem kot vhod. Na levi
strani pa je držala kratka pot do hlevov; ta
pot ni ležala na hišnem ozemlju, ker je bila
javen, četudi malo rabljen prehod. Holmes je
pustil naju pri vratih, sam pa je šel preko trate,
hodil po stezi okoli vrta zadaj tja do pota v
hlev. Tako dolgo se je zadržal, da sva z mr.
Holderjem odšla v jedilnico in pri ognju ča¬
kala, da se vrne. Molče sva sedela, ko so se
odprla vrata in je neka mlada dama stopila v
sobo. Bila je nekoliko večja od srednje postave,

165

drobna, temnih las in oči, ki so bili v primeri
s popolnoma bledo barvo njenega obraza še
bolj črni videti. Ne vem se spominjati, da bi
bil kdaj videl ženski obraz, ki bi bil tako
smrtnobled kot je bil njen. Celo ustnice so bile
brez barve, oči pa rdeče od joka. Ko je molče
stopila v sobo, je naredila name še bolj žalo¬
sten utis kakor bankir zjutraj, in to je bilo
toliko značilnejše za njo, ker je bila očividno
ženska krepkega značaja, ki ima samo sebe
popolnoma v oblasti. Ne oziraje se na mojo
navzočnost, je stopila naravnost k svojemu
stricu ter ga nežno pobožala po čelu.

„Ali ste že zaukazali, da naj Arturja iz¬
puste ?“  je vprašala.

„Ne, ne, dekle moje, ta stvar se mora teme¬
ljito dognati."

„Jaz pa sem prepričana da je nedolžen. Dobro
veste, da ženske prav sodijo. Dobro vem, da
ni nič hudega storil in da vam bo žal, da ste
tako strogo postopali ž njim."

„Zakaj pa potem molči, ako je nedolžen C

„Kdo ve? Morda radi tega, ker je bil tako
razkačen, ker ste njega sumničili."

„Kako naj bi ga ne sumničil, ko sem ga na
svoje lastne oči videl s krono v rokah?"

»,Oh, samo pobral jo je, da bi si jo ogledal.
Oh, dajte, zanesite se na mojo besedo, da je
nedolžen. Pustite stvar pri miru in ne recite
ničesar več. Tako grozno je misliti, da je naš
ljubi Artur v ječi!“

166

„Stvari ne pustim pri miru, dokler ne naj¬
demo draguljev — nikoli, Mary! Tvoja lju¬
bezen do Arturja te tako zelo slepi, da ne
vidiš, kakšne strašne posledice ima ta zadeva
zame. Na noben način je ne potlačim in zato
sem pripeljal iz Londona nekega gospoda, ki
si bo celo stvar natančnejše ogledal."

„Tega-le gospoda?" je vprašala ter se ozrla
proti meni.

„Ne, njegovega prijatelja. Želel je, da bi ga
pustila nekaj časa samega. Sedaj je doli na
poti, ki vodi do hleva."

„Na poti, ki drži k hlevu?" In povzdignila
je svoje temne obrvi. „Kaj pa se nadeja najti
tamkaj? Ah, kajne, ta-le je. Nadejam se, go¬
spod, da se vam posreči dokazati, da je moj
bratranec Artur v resnici nedolžen pri tem
zločinu."

„Docela se strinjam z vašim mnenjem in se
z vami vred nadejam, da nam bo mogoče to
dokazati," je odvrnil Holmes ter stopil do ro¬
goznice, da si otrka sneg s čevljev. „Zdi se mi,
da imam čast govoriti z miss Mary Holderjevo.
Ali vam smem staviti eno ali dve vprašanji ?“

„Prosim, gospod, samo ako kaj pomaga v
razjasnjenje te strašne zadeve."

,,Ali niste vi sami snoči ničesar slišali?"

„Ničesar, dokler ni začel stric tako na glas
govoriti. Njega sem čula in prišla dol."

„Zvečer ste vi zaprli okna in vrata. Ali ste
pa zapahnili vsa okna?"

167

„Sem.“

»Ali so bila tudi davi zapahnjena?"

„Bila so.“

„Imate hišino, ki ima ljubimca, ali ne? Zdi
se mi, da ste snoei svojemu stricu dejali, da je
odšla z doma, da se snide ž njim, kajneda?"

„Da, in to je bila ono dekle, ki je streglo v
sobi in ki je morda slišalo stričeve besede o
kroni."

„Že razumem. Vi sklepate, da je ona potem
odšla k svojemu dragemu in da sta onadva
sklenila izvršiti to tatvino."

„Kaj pa koristijo vse te negotove teorije,"
je 'bankir nepotrpežljivo vzkliknil, „ko sem
vam že povedal, da sem sam videl Arturja s
krono v rokah?"

»Počakajte malo, mr. Holder. K temu se že
se povrnemo. Ostanimo pri tem dekletu, miss
Holderjeva. Kaj ne, vi ste jo videli, kako se je
vrnila skozi kuhinjska vrata?"

»Da, Ko sem prišla pogledat, ako so vrata
zapahnjena, sem jo srečala, ko se je splazila
noter. V temi sem tudi opazila onega človeka."

»Ali ga poznate?"

»O, kakopak, trgovec z zelenjavo je, ki nam
Jo vsak dan pripelje. Francis Prosper mu je
ime."

»Stal je," je rekel Holmes, „na levi strani
vrat — to se pravi, bolj gor po stezi, kakor
je treba, da se pride do vrat, ali ne?"

»Da, tako je."

168

„Ali nima lesene noge?“

Nekaka bojazen se je pojavila v izrazovitih
črnih očeh mlade dame. ,,Slišite, vi ste pa
kakor čarovnik/' je dejala. „Kako veste to?"
Nasmejala' se je, a na drobnem, strogem Hol-
mesovem obrazu ni bilo videti nobenega od¬
govarjajočega nasmehljaja.

„Zelo bi me veselilo, ako bi mogel še malo
gor stopiti," je rekel. „Mogoče se me loti tudi
želja, da še enkrat pogledam okrog hiše. Predno
pa grem gor, bi bilo morda dobro, ako bi si
ogledal spodnja okna."

Naglo je stopal od enega do drugega in se
ustavil samo pri velikem oknu, ki je držalo
iz veže na pot proti hlevu. Odprl ga je in s
svojim povečevalnim steklom natančno pre¬
iskal okenski naslon. „Sedaj pa pojdimo- gor,"
je rekel naposled.

Bankirjeva napravljalna soba je preprosto
opravljena majhna soba s sivo preprogo, ve¬
liko pisalno mizo in podolgastim zrcalom. Hol¬
mes je stopil najprej k pisalni mizi in si dobro
ogledal ključavnico.

„S katerim ključem jo navadno odpirate?"
je vprašal.

,,Z onim, kakor ga je omenil moj sin — s
ključem od omare za posodo."

„Ali ga imate pri sebi?"

»Tam na toaletni mizi je."

Sherlock Holmes ga je vzel v roke in odprl
pisalno- mizo-.

169

„Zapira se čisto tiho," je rekel. »Ni čuda,
da se niste zbudili. V tej skrinjici pa je krona,
kaj ne?“ Odprl je skrinjico, vzel iz nje krono
ter jo položil na mizo. Bila je krasno draguljar-
sko delo in kameni so bili najlepši, kar sem
jih kdaj videl. Na eni strani krone je bil rob
upognjen, počen in tam je bil odtrgan en rog¬
ljič s tremi dragulji.

„Mr. Holder,“ je rekel Holmes, „tukaj na tej
strani je rogljič, ki je ravno tak kakor oni, ki
se je izgubil. Dovolite mi, da vas prosim, da
bi ga odlomili."

Bankir se je kar stresel od groze. „Niti v
sanjah ne bi poizkusil," je rekel.

„Bom pa jaz." Holmes je napenjal vse svoje
moči, pa brez uspeha. „Čutim sicer, da se malo
udaja," je rekel, „vendar bi zelo dolgo časa
trajalo, da bi ga odlomil, akoravno sem ne¬
navadno močan v prstih. Navaden človek bi
tega ne mogel storiti. In kaj mislite, da bi se
zgodilo, ako bi ga odlomil, mr. Holder? Po¬
čilo bi kakor bi kdo s samokresom ustrelil. In
vi mi hočete dopovedati, da se je vse to zgo¬
dilo komaj nekaj korakov daleč od vaše po¬
stelje in da niste ničesar slišali?"

„Sam ne vem, kaj naj bi si mislil. Vse mi je
popolnoma nejasno."

»Morda vam postane kmalu jasneje. Kaj pa
vi pravite, miss Holderjeva?"

»Priznati moram, da sem ravno tako zme¬
dena kot stric."

170

,,Ali je imel vaš sin čevlje ali copate na
nogah, ko ste ga videli?"

„Na sebi ni imel drugega, kakor hlače in
srajco."

„Hvala vam. Tekom tega poizvedovanja in
preiskovanja nam je bila sreča nenavadno mila,
in ako se nam sedaj ne posreči stvari razjas¬
niti, bo vseskozi naša krivda. Sedaj bom pa z
vašim dovoljenjem nadaljeval svoje preisko¬
vanje zunaj hiše, mr. Haider."

Na svojo izrecno prošnjo je odšel sam; iz¬
javil je namreč, da bi mu vse nepotrebne sto¬
pinje nalogo samo še bolj oteževale. Po dobro
uro trajajočem delu se je naposled zopet vrnil;
na čevljih je imel množino snega, obraz pa je
bil nedoumen kakor vedno.

„Mislim, da sem sedaj videl vse, kar je mo¬
goče videti, mr. Holder," je rekel; „in najbolje
vam morem biti na uslugo, če se povrnem do¬
mov."

„Kaj pa dragulji, mr. Holmes. Kje pa so?"

,,Tega pa vam ne morem povedati."

Bankir je začel sklepati roke. „Nikoli več
jih ne vidim!" je zavpil. „In moj sin? Ali mi
ne daste nobenega upanja?"

„Moje mnenje se ni prav nič predrugačilo."

„Kaj se je pa za božjo voljo potem vendar
godilo snoči v moji hiši?"

„Ako me morete obiskati jutri zjutraj med
deveto in deseto uro v mojem stanovanju v
Baker Streetu, me bo zelo veselilo, ako vam

i

171

bom mogel stvar pojasniti. Kakor sem raz¬
umel, mi daste pri svojem delu za vas carte
blanche, seveda samo v tem slučaju, da dobim
dragulje, in ne stavite nobene meje vsoti, ki
jo utegnem zahtevati."

„Celo svoje premoženje bi dal, da bi jih do¬
bil zopet nazaj."

„Jako dobro. Do označene ure si bom stvar
pobližje ogledal. Z Bogom! Vendar pa se
kaj lahko zgodi, da pridem pred večerom še
enkrat semkaj."

Meni je bilo jasno, da si je moj tovariš že
ustvaril svojo sodbo glede tega slučaja, čeprav
si nisem mogel niti najmanj misliti, kakšni so
bili njegovi sklepi. Med potjo proti domu sem
ga skušal nekolikokrat izpraševati o celi za¬
devi, on pa je spretno zasukal pogovor na
drug predmet, tako da sem končno ves ob¬
upan vse poizkuse opustil. Ura še ni bila tri,
ko sva bila zopet doma. Odhitel je v svojo
sobo in se čez nekoliko časa zopet vrnil pre¬
oblečen kot navaden postopač. S svojim na¬
vzgor zavihanim ovratnikom, s svojo svetlo,
oguljeno obleko, rdečo ovratnico in ponoše¬
nimi čevlji je bil v resnici cel postopač.

„Menim, da bo to zadostovalo," je rekel ter
se pogledal v zrcalo nad kaminom. ,,Prav rad
ki, da bi šel tudi ti z menoj, Watson, a se
bojim, da to ne gre. Morda sem na pravem
sledu, morda se pa tudi motim; na vsak način
Pa bom do večera vse vedel. Nadejam se, da

172

bom čez nekoliko ur zopet tukaj.“ Odrezal si
je kos mesa od krače na stranski mizi, ga po¬
ložil med dva odrezka kruha, vteknil to pre¬
prosto večerjo v žep ter se podal na svojo pot.

Ravno sem bil izpil svoj čaj, ko se je pd*
vrnil; očividno je bil zelo dobre volje ter zibal
star čevelj z elastičnimi stranmi v svoji roki.
Vrgel ga je v kot ter si nalil čašo čaja.

„Oglasil sem se samo mimogrede," je rekel.
„Grem pa takoj zopet naprej."

„Kam pa?"

„Oh, na drugo stran Westenda. Morda pre¬
teče nekaj časa, predno se vrnem. V slučaju,
da se zakasnim, ne čakaj name.“

„Kako pa kaj napreduješ?"

„Oh, tako, tako. Ni, da bi se pritoževal. Izza
svojega odhoda sem bil že v Streathamu, a
se nisem oglasil v bankirjevi hiši. Prav lep
majhen problem je to, in prav nerad bi ga
pogrešal. Vendar ne smem tjavendan brbljati
tukaj; sleči moram to zloglasno obleko ter
postati to kar sem.

Iz njegovega obnašanja sem spoznal, da je
imel več vzroka biti zadovoljen, nego bi mogel
človek samo sklepati iz njegovih besedi. Oci
so se mu iskrile in celo rahla rdečica se mu je
prikazala na bledem obrazu. Pohitel je na¬
vzgor, nekoliko minut pozneje sem ga pa sli¬
šal zaloputniti vežna vrata; vedel sem, da se
je nanovo podal na svojo prijetno pot.

173

Čakal sem tja do polnoči; ker pa se še vedno
ni povrnil, sem odšel v svojo sobo. Nič ne¬
navadnega ni bilo, ako je izostal kar cele
dneve in noči, kadar je uspešno zasledoval
sled; zbok tega se nisem čudil, da ga še ni
bilo. Ne vem, ob kateri uri se je povrnil, ko
pa sem naslednje jutro prišel dol k zajutreku,
je bil že tamkaj s čašo čaja v eni in s častiikom
v drugi roki tako svež in čil, kakor le mogoče.

„Oprosti mi, ker sem brez tebe začel, Wat-
son," je rekel; „toda spomni se, da bo naš kli-
jent kmalu tukaj.“

„Devet je že proč," sem odgovoril. „Prav
nič se ne bi čudil, ako bi bil to on. Zdi se mi,
da sem slišal zvonec."

In v resnici je bil naš prijatelj bankir. Iz-
prememba pa, ki se je zgodila na njem, me je
pretresla, kajti njegov široki in polni obraz je
bil sedaj suh in upadel, lasje so pa bili še bolj
sivi videti. Vstopil je tako utrujen in izmučen,
da je bil njegov nastop še bolj mučen kakor
pa njegova silovitost prejšnjega dne, in ko sem
niu ponudil stol, se je kar zgrudil nanj.

„Sam ne vem, kaj sem storil, da sem tako
strašno izkušan," je rekel. „Še pred dvema
dnevoma sem bil srečen človek brez najmanjše
skrbi na svetu. Sedaj me pa čaka samotna in
sramotna starost. Ena žalost sledi drugi. Moja
nečakinja Mary me je zapustila."

»Zapustila?"

174

„Da. Njena postelja je bila davi nedotak¬
njena, njena soba prazna, na mizi v veži pa
je ležalo pismo. Snoči sem ji v svoji žalosti,
ne v jezi, rekel, da bi bilo vse dobro, ako bi
se bila poročila z mojim sinom. Morda je bilo
nepremišljeno od mene, da sem kaj takega
bleknil. In v svojem pismu se ozira na to mojo
opazkb. ,Dragi moj stric! Čutim, da sem vam
nakopala neprilike in da se ta strašna nesreča
ne bi zgodila, ako bi drugače ravnala. S to
mislijo v glavi ne morem nikoli več biti srečna
pod vašo streho in čutim, da vas moram za
vedno zapustiti. Nikarte skrbeti za mojo pri-
hodnjost, kajti zanjo je že poskrbljeno. Pred
vsem pa me ne iščite, kajti to delo bi bilo brez¬
uspešno in neugodno zame. Živa ali mrtva,
vedno ostajam Vaša ljubeča Vas Mary.‘ —
Kaj hoče reči s tem pismom, mr. Plolmes? Ali
mislite, da kaže na samomor?"

„Ne, ne, ničesar takega. To je morda naj¬
boljša rešitev, ki je mogoča. Nadejam se, mr.
Holder, da 1  se bližate koncu svojih neprilik.”

„Ha! Ali res! Nekaj ste čuli, mr. Plolmes.
Nekaj ste izvedeli! Kje so dragulji?"

„Tisoč funtov za vsakega se vam ne bi zdelo
preveč, kaj?"

„Deset bi jih plačal."

„Toliko ne bi bilo potrebno. Tri tisoč za¬
dostuje. Dalje ste razpisali tudi majhno na¬
grado, kajneda? Ali imate svojo čekovno knji-

175

žico pri sebi? Tukaj je pero. Najbolje je, ako
napišete ček za štiri tisoč funtov."

Ves začuden je bankir napisal zaželjeni ček.
Holmes je stopil k svoji pisalni mizi, vzel iz
nje majhen trioglat kos zlata s tremi vdelanimi
dragulji, ter ga vrgel na mizo.

Z glasnim in veselim krikom je naš klijent
segel po njem.

„Vi ga imate!" je zastokal. ..Rešen sem!
Rešen sem!“

Veselje je enako silno vplivalo nanj kakor
žalost, in vteknil je dragulje v nedrije.

„Sedaj pa ste mi še nekaj drugega dolžni,
mr. Holder," je rekel Sherlock Holmes precej
resno.

„Dolžan!“ In prijel je za pero. ,,Povejte mi
vsoto in plačam vam jo."

„Ne, meni niste ničesar dolžni. Pač pa ste
dolžni prositi odpuščanja onega plemenitega
fanta, vašega sina, ki se je v tej zadev 1 , ob¬
našal, da bi bil jaz ponosen, ako bi se moj
lastni sin tako vedel, ako bi ga morda kdaj
imel."

»Potemtakem jih torej Artur ni vzel?"

»2e včeraj sem vam rekel, da ne, in danes
še enkrat ponavljam."

»Ali ste prepričani o tem? Pohitimo torej
na  mestu k njemu, da ga obvestimo, da je res¬
nica prišla na dan."

»Njemu je že znana. Ko sem vse dognal,
sem imel ž njim pogovor; in ko sem izpre-

176

videl, da mi on noče povedati svoje zgodbe,
sem pa jo jaz njemu povedal in-tako mu ni pre
ostalo drugega, kakor priznati, da imam prav
ter pristaviti še tiste male podrobnosti, ki mi
niso bile popolnoma jasne. Vaša današnja no¬
vica mu pa nemara odpre ustnice/'

„Povejte mi za Božjo voljo vendar, kakšna
je ta skrivnostna zadeva?"

„Storiti hočem tako in vam tudi pokazati
pot, po kateri sem jo razrešil. Pred vsem mi
pa dovolite, da vam povem ono, kar je meni
najtežje povedati, vam pa najtežje slišati. Sir
George Burnwell in vaša nečakinja M ar v sta
bila med seboj dogovorjena. Sedaj sta tudi
skupno zbežala."

„Moja Mary? Nemogoče!"

„Na nesrečo je žal še več kakor mogoče, go¬
tovo je. Niti vi, niti vaš sin nista poznala pra¬
vega značaja tega človeka, ko' ste mu dovolili
vstop v vašo družino. On je eden najbolj ne¬
varnih ljudi na Angleškem — uničen igralec,
popolnoma obupan lopov, človek brez srca in
vesti. Vaša nečakinja ni ničesar vedela o takih
ljudeh. Ko ji je govoril o svoji ljubezni do
nje, kakor je storil že stotero drugim pred njo,
si je ona laskala, da je premagala njegovo
srce. Vrag sam najbolje ve, kaj ji je govoril,
a naposled je postala njegovo orodje in je
imela navado vsak večer se shajati ž njim.“
„Tega ne morem in nočem verjeti!" je
vzkliknil bankir bled kot stena.

177

„Potem vam povem, kaj se je v včerajšnji
noči v vaši hiši zgodilo. Ko je vaša nečakinja
mislila, da ste se podali v svojo sobo, se je
splazila dol in se razgovarjala s svojim lju¬
bimcem skozi okno, ki drži na pot do hleva.
Njegove stopinje so popolnoma pomandrane
v snegu, tako dolgo je stal tam. Pripovedovala
mu je tudi o kroni. Njegovo zlobno poželjenje
po zlatu se je vzpričo te novice mogočno raz¬
vnelo in naredil jo je pokorno svoji volji. Ni¬
kakor ne dvomim, da je tudi vas ljubila, ven¬
dar so ženske, v katerih zamori ljubezen lju¬
bimca vse druge ljubezni, in po mojih mislih
je tudi ona bila taka. Poslušala je njegova na¬
vodila, ko je naenkrat zagledala vas prihajati
po stopnicah; radi tega je hitro zaprla okno,
vam pa povedala, da je ena služkinj odšla iz
hiše k ljubimcu z leseno nogo, kar je bilo seve
vse gola resnica.

„Vaš sin Artur se je po pogovoru z vami
podal k počitku; ker so ga pa skrbeli dolgovi
v klubu, je spal slabo. Sredi noči je slišal
mehke korake mimo svojih vrat; radi tega je
vstal in ko je pogledal skozi vrata, se ni malo
začudil, ko je videl svojo sestrično plaziti se
tiho po hodniku, dokler ni izginila v vašo na-
pravljalno sobo. Ves začuden in prepadel je
hitro vrgel nekoliko obleke nase in čakal v
temi, da vidi, kako se ta čudna zadeva konča.
Kmalu nato je prišla zopet iz one sobe in pri
svitu svetilke, ki je gorela na hodniku, je opa-

Sherlock II. 12

178

zil, da je nesla dragoceno krono v svojih rokah.
Šla je po stopnicah navzdol, on pa je trepe¬
tajoč od groze planil dalje ter se splazil za
zaveso blizu vaših vrat, od kjer je mogel vi¬
deti, kaj se je godilo spodaj v veži. Videl je,
kako je skrivaj odprla okno, podala krono ne¬
komu zunaj v temi, zatem pa okno zopet za¬
prla ter pohitela mimo njega nazaj v svojo
sobo.

,,Dokler je bila ona na prizorišču, ni mogel
storiti nobenega koraka, da ne bi na strašen
način izpostavil ženske, ki jo je ljubil. Kakor
hitro pa je izginila v svojo sobo, je spoznal,
kako uničujoča nesreča bi vas zadela in kako
zelo da je potrebno, da se cela stvar popravi.
Planil je dol golonog kakor je bil, odprl okno,
skočil v sneg ter tekel po poti, kjer je v me¬
sečini ugledal neko temno postavo. Sir George
Burnwell je skušal uteči, Artur ga je pa do¬
hitel in med njima je nastal boj, v katerem je
vaš sin vlekel za en konec krone, njegov na¬
sprotnik pa za drugega. V tem boju je vaš sin
udaril sir Georga ter ga ranil nad očesom. Te¬
daj je naenkrat nekaj poknilo in ko je vaš sin
spoznal, da ima krono v svoji roki, je pohitel
nazaj, zaprl okno, se podal v vašo sobo in je
pravkar opazil, da je bila krona v boju zvita,
in jo poskušal zopet zravnati, ko ste vi na¬
stopili/'

„Ali je to mogoče?“ je zastokal bankir.

179

„Ker ste mu dajali razne priimke v trenotku,
ko je čutil, da zasluži najtoplejšo zahvalo, ste
vzbudili njegovo jezo. Kaj se je zgodilo ni
mogel povedati, ne da bi pri tem izdal njo,
ki je pravzaprav zaslužila kaj malo obzirnosti
od njega. Zavzel je bolj viteško stališče, pa
ohranil njeno skrivnost zase.“

,,Zaradi tega je torej zavpila in se onesvestila,
ko je ugledala krono," je vzkliknil mr. Holder.
„Oh, moj Bog, kakšen slepec in bedak sem
bil! In njegova prošnja, da bi mu dovolil za
pet minut iz hiše! Ta dragi mi človek je hotel
pogledati, ako so pogrešani dragulji morda na
prizorišču boja. Kako okrutno sem ga obsojal!“
„Ko sem dospel do vaše hiše," je nadaljeval
Holmes, „sem se takoj podal oprezno okoli
n je, da bi se prepričal, ali je kaj sledov v
snegu, ki bi mi mogli pomagati. Vedel sem,
da izza prejšnjega večera ni nanovo snežilo in
da je po noči pomrznilo, tako da so utisi ostali
neizpremenjeni. Sel sem po potu za trgovce,
pa sem jo našel vso razhojeno in nerazločljivo.
Joda na drugi od kuhinje oddaljeni strani je
stala neka ženska ter se razgovarjala z nekim
človekom, kojega odtisek na eni strani je pri¬
čal, da je imel leseno nogo. Mogoče mi je celo
bilo dognati, da jih je nekdo motil, kajti ženska
J e  stekla hitro nazaj k vratom — o tem spri-
čujejo globoki odtiski prstov in plitvi odtiski
pet -— mož z leseno nogo pa je še nekaj časa
čakal, nato pa odšel. Ze takrat sem si mislil,

180

da je to morda hišna in njen ljubimec, o ka¬
terem ste mi že povedali, in poizvedovanje je
potrdilo, da sem imel prav. Nato sem šel okoli
vrta, vendar nisem opazil ničesar drugega kot
raztresene stopinje, o katerih sem sodil, da so
jih naredili policaji; ko pa sem zavil na pot
od hleva, je ležala dolga in popolna zgodba
napisana pred menoj v snegu.

„Tu je bila dvojna vrsta stopinj nekega obu¬
tega človeka in še ena dvojna vrsta stopinj,
ki jih je pustil za seboj bosonog človek, kakor
sem z veseljem opazil. Iz tega, kar ste mi
pripovedovali, sem naenkrat spoznal, da je bil
ta poslednji vaš sin. Prvi je hodil zložno sem-
intja, drugi pa je hitro tekel, in ker so bile sto¬
pinje ponekod nad utiski čevljev, je bilo jasno,
da je hitel za prvim. Sel sem za prvimi ter
dognal, da so vodile do okna od veže, kjer je
obuti ves sneg razhodil, ko je čakal. Nato sem
se podal na drugi konec sledov, ki so se na¬
hajali kakih sto korakov daleč dol po potu.
Videl sem, kje se je obuti obrnil, da je bil sneg
ves pomandran, kakor da bi se bjl tamkaj vršil
boj in končno sem videl tudi nekoliko krvavih
kapljic, ki so mi pričale, da se nisem motil.
Obuti je tekel na to dalje po poti in še ena
krvava lisa mi je pričala, da je bil on tisti, ki
je bil ranjen. Ko sem dospel do velike ceste,
sem našel, da so tlak počedili, in da je bilo
konec vseh sledov.

181

„Ko sem se vrnil v hišo, sem s svojim po¬
večevalnim steklom preiskal naslon vežnega
okna, in tukaj sem namah opazil, da je nekdo
odšel iz hiše. Dalje sem mogel razločevati orise
stopinje, kamor je stopila mokra noga pri po¬
vratku. Sele tedaj mi je bilo mogoče ustvariti
si nekako sodbo glede tega, kar se je zgodilo.
Neki človek je čakal zunaj pred oknom, in
nekdo mu je prinesel dragulje; vaš sin je slu¬
čajno videl vse to, zasledoval tatu in se boril
ž njim; pri tem sta obadva vlekla za krono in
njuna združena moč je povzročila poškodbe,
kakor bi jih nobeden njiju ne bil mogel sam
izvršiti. Vrnil se je s plenom domov, toda v
rokah svojega nasprotnika je pustil en kos
krone. Do semkaj mi je bilo vse jasno. Vpra¬
šanje pa je bilo sedaj: kdo je bil oni človek
in kdo mu je prinesel krono?

„Od nekdaj že imam načelo, da mora biti
po izključitvi nemogočega tisto resnično, kar
ostane, najsi je še tako neverjetno. Sedaj pa
mi je bilo znano, da krone niste vi prinesli dol;
potemtakem mi je preostala samo še vaša ne¬
čakinja in služkinje. Ako bi služkinje to sto¬
rile, čemu bi se dal vaš sin zanje obtožiti? No¬
benega pametnega vzroka ni bilo za to. Ker pa
je ljubil svojo sestrično, je bilo takoj jasno,
za kaj je njeno skrivnost obdržal zase — in to
tem bolj, ker je bila ta skrivnost sramotna.
No pa sem se spomnil, da ste jo videli pri
onem oknu in kako se je onesvestila, ko je

182

zopet ugledala krono, se je moje domnevanje
izpremenilo v gotovost.

„Kdo pa je mogel biti njen zaveznik? Oči-
vidno ljubimec, kajti kdo drugi bi mogel pre¬
magati ljubezen in hvaležnost, ki jo je morala
do vas občutiti? Znano mi je bilo, da ste malo¬
kdaj šli iz doma in da je bil krog vaših pri¬
jateljev # zelo omejen. A med njimi je bil sir
George Burmvell. Že prej sem slišal o njem,
da je pri ženskah na slabem glasu. On je moral
biti tisti človek, ki je bil obut ter obdržal po¬
grešane dragulje. In akoravno se je zavedal,
da ga je Artur razkrinkal, se je morda vse¬
eno še smatral varnega, kajti oni dečko ni
mogel ziniti niti ene besedice, ne da bi kom-
promitoval svoje rodbine.

„No, vaš zdravi razum vam pove sam, kakšne
korake sem zatem storil. V obliki postopača
sem se podal do hiše sir Georga, se seznanil z
njegovim strežajem, izvedel, da se je njegov
gospod v prejšnji noči na glavi ranil, in končno
sem kupil za šest šilingov njegove stare čevlje
in s tem dognal vse. S temi čevlji sem se po¬
dal dol v Streatham in tam sem spoznal, da so
bili ravno tako veliki kakor odtiski stopinj.'*

„Snoči sem zares videl nekega slabo oble¬
čenega postopača na oni poti,“ je rekel mr.
Holder.

„Tako je. To sem bil jaz. Prišel sem do spo¬
znanja, da sem našel pravega človeka, in tako
sem se podal domov ter se zopet preoblekel.

183

Moja nadaljna naloga je bila zelo kočljiva;
spoznal sem namreč, da se moramo izogniti
javnemu zasledovanju, da preprečimo javen
škandal, in svest sem si bil, da bo tako pre¬
meten lopov gledal na to, da nam zveže roke
v tej zadevi. Šel sem k njemu. Izpočetka je
seveda vse tajil. Ko pa sem mu naštel vse po¬
drobnosti, ki so se prigodile, se je razvnel in
vzel s stene ubijačo. Jaz pa take tičke dobro
poznam in pritisnil sem mu revolver na čelo,
predno je mogel udariti. Zatem je postal malo
bolj razumen. Povedal sem mu, da mu damo
nekako odkupnino za dragulje, ki jih je imel
— tisoč funtov za vsakega. Te besede so iz¬
vabile iz njega prva znamenja obžalovanja.

,Veste kaj, imejte jih vse !‘ je rekel. ,Dam vam
jih po šeststo za vsakega!' Skoro se mi je po¬
srečilo izvedeti naslov skrivalca, ki jih je imel,
seveda proti obljubi, da ga nikdo ne bo za¬
sledoval. Nato sem se podal k temu in po dol¬
gem barantanju sem dobil dragulje po tisoč
funtov za vsakega nazaj. Zatem sem obiskal
vašega sina, mu povedal, da je vse v redu,
nato pa sem se po, skoraj bi dejal napornem
delu ob dveh podal k počitku/'

„Po napornem delu, ki je obvarovalo An¬
gleško velikega javnega škandala, je rekel
bankir in vstal. „Gospod, nimam besedi, da bi
vas dostojno zahvalil, spoznali pa boste, da
vam za vaše delo ne bom nehvaležen. \ aše
zmožnosti v resnici prekašajo vse, kar sem kdaj

184

slišal o vas. Sedaj pa moram pohiteti k svo¬
jemu dragemu fantu, da ga prosim odpuščanja
za krivico, ki sem mu jo prizadejal. Kar pa ste
mi povedali o Mary, me gane v dno srca. Ali
mi' niti vaše znanje ne more povedati, kje da
je sedaj?"

„Mislim, da smemo čisto lahko reči," je od¬
vrnil Holmes, „da se nahaja tam, kjer je tudi
sir George Burmvell. Enako gotovo pa je tudi,
da bodo njeni grehi, najsi bodo kakoršnikoli.
kmalu več nego zadostno kaznovani."


THE COPPER BEECHES.

(Rdeče bukve.)

„Človek, ki ljubi umetnost radi nje same,“
je dejal Sherlock Holmes in odložil oglasni del
lista „The Daily Telegraph", „najde pogosto
v njenih najmanj važnih in najneznatnejših po¬
javih največje veselje. Z veseljem opažam,
AVatson, da si v toliko spoznal to resnico, da
v onih svojih malih zbirkah naših slučajev, ki
si jih bil tako prijazen zapisati in, reči moram,
včasih tudi olepšati, nisi dajal tako zelo pred¬
nost mnogoštevilnim causes celebres in sen¬
zacionalnim sodnim razpravam, pri katerih sem
bil udeležen, marveč tistim manjšim dogodkom,
ki so morda sami po sebi malenkostni, ki so mi
pa dali priliko razvijati one zmožnosti skle¬
panja in logične sinteze, ki tvorijo moje špe-
cijelno polje."

„In vendar," sem dejal ter se nasmejal, ,,se
ne morem smatrati popolnoma prostega oči¬
tanja senzacijonalnosti, ki so ga dvignili proti
mojim zbirkam."

„Morda si se zmotil," je odvrnil, vzel s kle¬
ščami žarečo žrjavico iz kamina ter si prižgal
dolgo pipo iz črešnjevega lesa, ki je ž njo na¬
domeščal lončeno pipo, kadar se je hotel raje
izgovarjati nego razmišljati — „nemara si se

186

zmotil v tem, ko si skušal vliti v svoje črtice
barve in življenje, mesto da bi se omejil le na
to, da bi zabeležil ono strogo sklepanje iz
vzroka na učinek, kar je v resnici edino zna¬
menito na celi stvari."

„Zdi se mi, da sem se ti izkazal v tem oziru
docela pravičnega," sem dejal nekoliko hladno,
kajti ni mi ugajal egoizem, o katerem sem več¬
krat opazil, da je velik činitelj v čudnem zna¬
čaju mojega prijatelja.

„Ne, to ni sebičnost ali domišljavost," je od¬
govoril bolj na moje misli nego na moje besede,
kakor je bila njegova navada. „Ako zahtevam
pravico za svojo umetnost, se zgodi radi tega,
ker je nekaj neosebnega — neka stvar, ki pre¬
sega moje moči. Zločin je navaden. Logika je
redka. Radi tega se raje pečajmo z logiko kot
z zločinom. Ponižal si tisto, kar bi moralo biti
cela vrsta razprav, v zbirko povesti."

Bilo je mrzlo jutro v rani spomladi in sedela
sva po zajutreku okolo veselega ognja na svo¬
jem starem stanovanju v Baker Streetu. Gosta
megla se je valila med orisi temnobarvastih
hiš in nasproti ležeča okna so bila videti skozi
gosto rumeno meglo kakor temne lise brez
vsake oblike. V sobi je gorel plin ter razsvit-
ljeval beli prt in porcelanasto ter kovinsko na¬
mizno posodo, kajti miza še ni bila posprav¬
ljena. Sherlock Holmes je molčal celo jutro, se
neprestano v*tapljal v oglasne dele cele vrste
časnikov, dokler ni naposled prenehal s svojim

v

iskanjem ter se ne posebno dobre volje zopet
prikazal, da bi mi delal pridige o mojih knji¬
ževnih pomanjkljivostih.

„Istočasno pa,“' je rekel po kratkem odmoru,
ko je mirno sedel na svojem stolu, puhal oblake
dima v zrak in zrl v ogenj, „se ti senzaciona¬
lizma pač ne more očitati, kajti velik del tistih
slučajev, za katere si se sam zanimal, se sploh
ne peča z zločini v postavnem pomenu besede.
Ona malenkostna zadeva, ki sem v nji skušal
pomagati češkemu kralju, čudna izkušnja miss
Mary Sutherlandove, problem, ki se je tikal
človeka z zavito ustnico, in dogodek plemeni¬
tega samca, vse to so sami slučaji, ki niso v
nobenem stiku s postavo. Ako pa bi se v res¬
nici izogibal senzacionalnostim, se bojim, da
bi zašel v trivijalnosti.“

„Cilj je bil nemara pač takšen," sem odgovo¬
ril, „a metode so bile po moji sodbi nove in
zanimive."

„Pojdi, pojdi, moj dragi, kaj se briga ob¬
činstvo, širše neopazujoče občinstvo, ki bi
moglo komaj spoznati tkalca po njegovih zobeh
ali stavca po njegovem palcu, za finejše nijanse
analize in dedukcije! Ako pa si trivijalen, ne
morem pripisovati krivde tebi, kajti dnevi ve¬
likih slučajev so minuli. Človek, ali vsaj zlo¬
činec, je izgubil vso podjetnost in originalnost.
Kar se tiče moje male prakse, se dozdeva, da
Propada in da se je izpremenila v agencijo za

f

188

»

iskanje izgubljenih svinčnikov in podajanje na¬
svetov mladim gospicam iz ljudskih šol. Mi¬
slim, da sem naposled vseeno prišel do konca.
Tole pismo, ki sem ga prejel danes zjutraj,
znači mojo najnižjo točko, kakor vse kaže.
Citaj ga!“ In zalučal mi je neko zmečkano
pismo preko mize.

Datovano je bilo z Montague Plača od prej¬
šnjega večera in se je glasilo:

„Cenjeni mr. Holmes! Zelo rada bi vas vpra¬
šala za svet, ali naj sprejmem neko mesto, ki
mi je bilo ponujeno kot guvernanta ali ne. Ogla¬
sim se pri vas jutri dopoludne ob polenajstih,
ako vam ne bo neprilično. Z odličnim spošto¬
vanjem udana . „

Violet Hunterjeva.

„Ali poznaš to mlado damo ?" sem ga vprašal.

»Ne."

,,Sedaj je ravno polenajstih."

„Da, in prepričan sem, da je pravkar ona
zvonila."

,,Morda se pokaže, da je stvar bolj zanimiva
kakor si misliš. Gotovo se še spominjaš, da
se je afera z modnim korbunkljem razvila v
kaj resno preiskavo, akoravno je bila izpočetka
videti tako malenkostna. Morda je s tem slu¬
čajem ravno taka."

,,No, upajmo! Pa naših dvomov bo kmalu
konec, kajti tukaj prihaja ona sama, ako se ne
motim."

189

Pri teh besedah so se odprla vrata in v sobo
je stopila neka mlada dama. Oblečena je bila
preprosto, a lično, obraz ji je bil jasen, živahen,
pa pegast kakor deževnikovo jajce, njeno ob¬
našanje pa je bilo samozavestno kakor vedenje
ženske, ki se sama preživlja na s.vetu.

„Prepričana sem, da mi oprostite, ker vas
nadlegujem," je rekla, ko je moj tovariš vstal,
da jo pozdravi. „Ali meni se je nekaj zelo čud¬
nega pripetilo, in ker nimam niti starišev niti
sorodnikov, ki bi se mogla do njih obrniti za
svet, sem si mislila, da boste morda vi tako pri¬
jazni ter mi povedali, kaj mi je storiti."

„Prosim, sedite, miss Hunterjeva. Srečen
bom, ako vam morem biti na uslugo."

Spoznal sem, da je obnašanje in govorjenje
te nove klijentinje naredilo ugoden vtis na Hol¬
mesa. Pogledal jo je po svoji pozorni navadi
od nog do glave, nato pa se je usedel, povesil
svoje očesne vejice in sklenil svoje prste, da’
posluša njeno zgodbo.

„Pet let sem bila guvernanta," je rekla, „v
družini polkovnika Spenca Munroa, pred dvema
mesecema pa je bil polkovnik premeščen v
mesto Halifax, v Novi Škotski; ker je vzel
otroke seboj, sem ostala brez službe. Dajala
sem v časnike oglase, odgovarjala na nje, pa
brez uspeha. Konečno mi je začel pohajati
denar, ki sem si ga prihranila, tako da sama
nisem vedela, kaj mi je početi.

190

„Na Westendu se nahaja dobro znana posre¬
dovalnica služb za guvernante po imenu Westa-
ways, in tam sem se nekako enkrat na teden
oglasila, da izvem, da-li se je naključilo kako
primerno mesto zame. Westaway je bilo ime
ustanovnika te tvrdke, sedaj jo vodi pravzaprav
miss Stoperjeva. Ta sedi v svoji majhni pisarni,
gospice, ki iščejo službe, pa v predsobi; in ka¬
dar pogleda v svoje knjige, da vidi, ali ima kako
primerno mesto zanje, jih pokliče po vrsti k
sebi.

„No, ko sem se poslednji teden oglasila pri
njej, so me poklicali v malo pisarno; pri vstopu
sem pa spoznala, da miss Stoperjeva ni bila
sama. Nek zelo čvrst človek s prijazno se
smejočim obrazom in veliko, težko brado, ki
se mu je kar v gubah valila na prsi, je sedel
poleg nje in skozi očala zelo resnobno ogledo¬
val gospice, ki so prihajale v sobo. Ko sem
jaz vstopila, je kar poskočil in se hitro obrnil
do miss Stoperjeve.

„,Ta bo zadostovala', je rekel; .boljšega ne
morem zahtevati od vas. Izvrstno! Izvrstno!‘
Bil je videti jako vzradoščen in si je veselo mel
roki. Bil je videti tako prijeten človek, da ga
je bilo naravnost veselje gledati.

„,Vi torej iščete službe, miss, ali ne?‘ je
vprašal.

„,Da, gospod.'

„,Kot guvernanta?'

191

„,Da, gospod/

„,In koliko plače zahtevate?'

„,Na poslednjem mestu pri polkovniku
Spencu Munrou sem imela štiri funte na
mesec/

„,0, joj, o, joj! Beraška plača — čisto be¬
raško plačilo!' je zavpil in razprostrl svoji roki
kakor razi j učen človek. ,Kako more človek po¬
nuditi tako borno vsoto ženski take zunanjosti
in s tolikim znanjem?'

„,Moje znanje je morda manjše kot si mis¬
lite, gospod/ sem rekla. ,Malo francoščine, malo
nemščine, godba, risanje-‘

„,0, le tiho o tem!' je vzkliknil. ,Po tem niti
ne vprašam. Poglavitna stvar pa je, ali imate
zunanjost pa obnašanje kake ladv. To je na-
kratko povedano vse. Ako tega nimate, potem
niste primerni za vzgojo otroka, ki utegne ne¬
koč igrati precejšnjo vlogo v zgodovini naše
dežele. Ce pa imate te lastnosti, potem ne
morem umeti, kako je mogel kak gentleman
zahtevati od vas, da se tolikanj ponižate, da
sprejmete plačo, koje vsota je manjša od treli
številk? Pri meni dobite za začetek sto funtov
plače na leto/

„Lahko si mislite, mr. Holmes, da se mi je
zdela ta ponudba v moji zapuščenosti preveč
dobra, da bi bila resnična. Oni gospod pa je
najbrže spoznal, da se mi je zdela cela stvar
neverjetna, je vzel iz žepa listnico, iz nje pa
bankovec.

192

„,Imam tudi navado/ je nadaljeval in se prav
prijazno smejal, ,da dam mladim gospicam po¬
lovico njihove plače naprej, tako da poravnajo
vse stroške glede pota in garderobe/

• „Zdelo se mi je, da še nikoli nisem videla
tako krasnega in tako skrbnega človeka. Ker
sem bila pri raznih trgovcih že nekaj dolžna,
mi je ta predujem prav dobro došel; vseeno pa
je bilo na celi stvari nekaj nenaravnega, tako,
da sem želela kaj več izvedeti, predno bi vzpre-
jela ponujeno mesto.

„,Ali vas smem vprašati, kje živite, gospod?'
sem vprašala.

„,Hampshire. Krasen kraj na deželi. The
Copper Beeches, pet milj od Winchestra. Nad
vse prijazna pokrajina, moja draga, mlada go-
spica, in nad vse prijetna sta-ra hiša/

„,In moje dolžnosti, gospod? Zelo bi me ve¬
selilo, .ako bi jih poznala/

„,En sam otrok -— samo enega malega raz-
posajenca šestih let boste imeli. Oj, ako bi ga
videli, kako zna pobijati ščurke s copato! Čof!
Čof! Čof! Treh ni več kot bi trenil!' Naslonil
se je zopet nazaj v svoj stol in se zopet na¬
smejal.

„Osupnila sem sicer glede načina otrokove
zabave, a z ozirom na očetovo smejanje sem
mislila, da se morda le šali.

„,Edina moja dolžnost/ sem vprašala, ,je
torej, da skrbim za enega samega otroka, ali
ne?'

193

„,Ne, ne, ne edina, ne edina, draga moja
mlada gospica , 1  je vzkliknil. ,Vaša dolžnost bi
tudi bila, kar vam že sam razum pove, da ste
poslušni vsakemu malemu povelju, ki vam ga
morda da moja žena; kakopak samo taka po¬
velja, ki jim je taka dama lahko poslušna. V
tem ne vidite nobene težkoče, kali ? 1

„,Srečna bom, da se vam izkažem koristno . 1

„,Tako je prav. N. pr. glede obleke! Pusti
ljudje smo, veste, pusti ljudje, ali dobrega srca.
Ako bi od vas zahtevali, da bi n. pr. nosili
obleko, ki vam bi jo dali, potem bi gotovo ne
imeli ničesar proti tej naši majhni muhavosti.
E ? 1

„,Ne/ sem dejala precej začudena vzpričo
njegovih besedi.

„,Ali n. pr., da bi sedeli tu ali tam, to bi ne
bilo nič žaljivega za vas, kajne da ? 1

„,Oj,ne!‘

,Ali da bi si na kratko ostrigli lase, predno
pridete k nam ? 1

„Svojim lastnim ušesom nisem mogla ver¬
jeti. Kakor morda vidite, mr. Holmes, so moji
lasje precej bujni in neke posebne vrste ko¬
stanjaste barve. Lahko se jih smatra umet¬
niškim. Niti v sanjah mi ni prišlo na misel, da
bi jih kar tako meni nič tebi nič žrtvovala.

,,,Bojim se, da je to popolnoma nemogoče,
sem rekla. Pozorno me je pogledal s svojimi
drobnimi očmi in opazila sem, da se mu je
Pri mojih besedah obraz namrdnil.

Sherlock, II. 13

194

„,Jaz se pa bojim, da je to bistveno po¬
trebno/ je rekel. ,To je neka majhna trma
moje žene, in trmam žensk se mora ustreči,
saj veste, madam. Torej vas ni volja, da bi si
dali ostriči svoje lase?'

„,Ne, gospod, v resnici ne morem/ sem od¬
govorila trdno.

„,Oj, pa dobro; potem je stvar v redu. Prav
žal mi je, kajti v drugih ozirih bi bili v resnici
prav izvrstni. V takih okolščinah je najbolje,
miss Stoperjeva, ako si ogledam še nekaj vaših
mladih gospic/

„Voditeljica je imela ves čas opravila s svo¬
jimi papirji in ni izpregovorila niti besedice
proti nikomur; sedaj me je pa tako nejevoljno
pogledala, da sem si morala misliti, da je z
mojo zavrnitvijo izgubila prav lepo provizijo.

„,Ali želite, da obdržim vaše ime še nadalje
v knjigah?' je vprašala.

„,Ako vam drago, miss Stoperjeva/

„,Veste, zdi se mi, da je to precej nepo¬
trebno, ker na tak način zavračate tako sijajno
ponudbo/ je rekla osorno. ,Mislim, da sploh ne
morete pričakovati od nas, da se vam potru¬
dimo najti še kako drugo tako ugodno mesto.
Z Bogom, miss Hunterjeva/ Pozvonila je in
služabnica me je odpeljala iz sobe.

,, Veste, mr. Holmes, ko sem prišla zopet
domov in našla na polici nekaj malega za usta,
na mizi pa dva, tri račune, sem se začela po¬
vpraševati, ali nisem v resnici nespametno rav¬
nala. Akoravno so ti ljudje imeli svoje muhe

195

in pričakovali pokorščine v kaj izvanrednih
stvareh, so bili pa vsaj pripravljeni plačati za
svojo ekscentričnost. Prav malo guvernant je
na Angleškem, ki imajo sto funtov na leto.
Vrhu tega kaj pa so mi lasje koristili? Mnogi
ljudje so lepši videti, ako jih nosijo kratke, in
nemara bo z menoj enako. Naslednji dan sem
že skoraj mislila, da sem v resnici naredila po¬
grešek, dan pozneje pa sem bila docela prepri¬
čana o tem. Premagala sem skoraj že svoj ponos,
da bi se vrnila v posredovalnico ter vprašala, ali
je dotično mesto morda še prazno, ko sem pre¬
jela od onega gospoda samega tole pismo. Pri¬
nesla sem ga seboj, da vam ga preberem. Glasi
se pa:

„,The Copper Beeches, pri Winchestru.‘
Cenjena miss Hunterjeva! — Miss Sto-
perjeva je bila tako prijazna, da mi je dala
vaš naslov, in jaz vas od tukaj še enkrat vpra¬
šam, ako obstajate pri svojem sklepu. Moja
žena bi zelo rada imela, da bi vi prišli semkaj;
vsled mojega popisa vaše osebe se silno zanima
za vas. Pripravljeni smo vam dati trideset
funtov za četrt leta ali 120 funtov na leto, da
vas odškodujemo za vse majhne neprilič-
nosti, ki vam bi jih utegnile povzročiti naše
muhe. Te zahteve navsezadnje niso tako
velike. Moja žena ljubi neko posebno nijanso
Gektrično-modre barve in bi rada videla, če
bi vi vsako jutro nosili doma tako obleko.
Stroškov si vam ni treba delati, ker že imamo
tako obleko tukaj; last je moje ljube hčerke

> 3 *

196

Aliče — ki biva sedaj v Filadelfiji — in po
mojih mislih bi vam prav dobro pristojala. Kar
se tiče posedanja tu ali tam ali označene za¬
bave, ni treba da bi si radi tega belili glavo.
Kar se tiče vaših las, je brez dvoma velika
škoda zanje, ker sem tekom kratkega jutra¬
njega razgovora nehote opazil njihovo krasoto;
a bojim se, da moram trdovratno obstojati na
tej zahtevi; nadejam se samo, da vas povišana
plača odškoduje za to izgubo. Vaše dolžnosti
so zelo lahke, kolikor se tičejo otroka. Po¬
skusite toraj priti; pridem po vas z vozom v
Winchester. Sporočite mi vlak.

Spoštovanjem udani

Jephro Rucastle.“

„Tako se glasi pismo, ki sem ga prejela,
mr. Holmes, in odločila sem se, da ponudbo
vzprejmem. Predno pa storim konečni korak,
se mi je vseeno zdelo umestno predložiti celo
zadevo vam v uvaževanje.“

,,Slišite, miss Hunterjeva, ako ste se odločili
za to, je stvar rešena," je odgovoril Holmes in
se nasmejal.

„Ali bi mi pa vi ne odsvetovali tega koraka?' 1

,,Odkrito priznam, da ne bi rad videl, da bi
se moja sestra zavzemala za tako službo."

„Kaj vendar vse to pomeni, mr. Holmes:'

„Ker nimam nobenih podatkov, vam tega ne
morem povedati. Ali ste si morda sami ustva¬
rili kako sodbo ?“

197

„Meni se zdi, da je samo ena rešitev mogoča.
Mr. Rucastle je bil videti zelo prijazen in dobro¬
dušen človek. Ali morda ni mogoče, da mu je
žena blazna, da želi celo stvar potlačiti iz
strahu, da je ne bi odpeljali v blaznico, in da
ji vsled tega izpolni vse, kar si izmisli, samo da
prepreči izbruh blaznosti?"

„Tako tolmačenje je prav mogoče — da, celo
najbolj verjetno, kakor stvari stoje. V nobenem
slučaju pa se mi ta hiša ne zdi primerna za
mlado gospico."

»Ali denar, mr. Holmes, denar!“

„No, da, plača je v resnici dobra — predobra.
A to je ravno, kar me vznemirja. Čemu bi vam
dajali 120 funtov na leto, ko dobe lahko dobro
guvernanto za štirideset funtov? Za tem mora
tičati kak poseben vzrok."

„Mislila sem si, da bi bilo v slučaju, ako bi
potrebovala vašo pomoč, dobro, ako bi vam
razmere že preje popisala, da bi jih tako že na¬
prej poznali. Mnogo bolj pogumna bi bila, če
bi vedela, da stojite vi za menoj."

»Oh, to čustvo smete čisto lahko vzeti seboj.
Zagotavljam vas, dai obeta vaš mali problem
biti eden najzanimivejših, kar sem jih doživel
že nekaj mesecev sem. Nekatere okoliščine so
nekam docela nove. Ako bi bili morda v dvomu
a h nevarnosti-“

»Nevarnosti? Kakšno nevarnost pa slutite?"
Holmes je resno zmajal z glavo. „Ako bi jo
niogli natančneje označiti, potem bi ne bila več
nevarnost," je rekel. „Pridem vam na pomoč

198

ob vsakem času, podnevi ali ponoči, samo da
mi brzojavite."

„To mi zadostuje." Živahno je vstala s stola
in ves strah ji je izginil z obraza. „Sedaj poj¬
dem popolnoma mirna; dol v Hampshire. Takoj
odpišem mr. Rucastlu, da pridem; zvečer si
dam odstriči svoje uboge lase, jutri pa se od¬
peljem v Winchester.“ Zahvalila se je na
kratko, voščila lahko noč in odhitela svojo
pot.

„Zdi se mi," sem rekel, ko sva cula njene
hitre, odločne korake odhajati po stopnicah na¬
vzdol, ,,da je to mlada ženska, ki zna prav
dobro skrbeti zase." ,

„In to ji bo tudi treba," je rekel Holmes
resno. „Močno se motim, ako ne čujeva o njej,
predno preteče mnogo dni."

In v resnici ni trajalo dolgo, ko so se pre¬
roške besede mojega prijatelja uresničile. Pre¬
teklo je štirinajst dni; pogosto sem med tem
mislil na njo in se čudil, na kako čudna pota
je usoda privedla to samo žensko. Nenavadno
visoko plačilo, čudni pogoji, lahke dolžnosti,
vse to je kazalo na nekaj nenavadnega, dasi nn
ni bilo mogoče dognati, ali so bile to samo muhe
ali pa zloben naklep, ali je bil ta človek člo¬
vekoljub ali lopov. Kar se tiče Holmesa, sem
opazil, da je večkrat cele pol ure ves zamišljen
sedel na stolu, ko pa sem omenil to zadevo,
je zamahnil z roko in ni hotel o tem govoriti.
,,Podatke ! Podatke ! Podatke !“ je nepotrpež¬
ljivo vzkliknil. „Brez ilovice ne morem delati

199

opeke!" In vendar je pogostokrat vzdihnil ter
zamrmral, da ne bi nikoli dovolil, da bi mu
sestra vzprejela tako službo.

Brzojavka, ki sva jo kmalu za tem prejela,
je prišla pozno v neki noči, ravno ko sem se
hotel podati k počitku, ko se je Holmes pri¬
pravil za eno onih celonočnih preiskav, ki se
jim je pogostoma udajal, ko sem ga zvečer
pustil pri retortah in cevkah ter ga našel ravno
tamkaj, ko sem prišel naslednje jutro k za-
jutreku. Odprl je rumeni zavitek, prečital brzo¬
javko ter jo podal meni.

,,Poglej v Bradshaw, kdaj odhajajo vlaki,"
je rekel ter se povrnil k svojim kemičnim
študijam.

Poročilo je bilo kratko in nujno.

,,Prosim vas, bodite jutri opoludne v hotelu
pri ,Črnem labudu' v Winchestru,“ se je gla¬
sila brzojavka. „Prosim, pridite gotovo. Pri
koncu sem s svojim razumom.

Hunterjeva."

„Ali pojdeš z menoj?" je vprašal Holmes
ter se ozrl kvišku.

„Rad bi šel."

,,Torej poglej v vozni red."

„Eden vlak odhaja ob poludesetih/ sem re¬
kel ter pogledal v svoj Bradshaw. „V Win-
chester pride ob n uri 30 min."

„Ta je pravi. Potemtakem bi bilo najbolje,
ako odložim svojo analizo acetonov, ker bova
morala biti jutri najbrže popolnoma sveža.

200

Naslednji dan ob enajsti uri sva bila na poti
proti stari angleški prestolnici. Holmes je bil
celo pot zakopan v jutranjih časnikih, ko smo
pa prekoračili hampshirsko mejo, jih je odložil
in začel občudovati pokrajino. Bil je krasen
pomladanski dan in nebo sinjemodro; samo
tupatam je bilo opaziti majhne pernate bele
oblačke, ki so plavali od zapada proti vzhodu.
Solnce je zelo svitlo sijalo, v ozračju pa je bilo
nekaj poživljajočega, kar je krepčalo človeško
eneržijo. Po celi pokrajini'tja do valujočih gri¬
čev okoli Aldershota so gledale male rdeče in
sive strehe kmetijskih hiš izmed svitlega ze¬
lenja novega listja.

„Ali ni to sveže in krasno?" sem vzkliknil z
vsem navdušenjem človeka, ki je pravkar prišel
iz megle v Baker Streetu.

Holmes pa je resno zmajal z glavo.

,,Znano ti je, Watson,“ je rekel, ,,da je eno
izmed prekletstev takega duha, kakor je moj,
da moram vsako stvar motriti s svojega poseb¬
nega stališča. Ti ogleduješ te raztresene kme¬
tije naokrog in si navdušen vzpričo njihove
lepote. Tudi jaz si jih ogledujem, a edina
misel, ki me navdaja, je čustvo, kako osam¬
ljene da so in kako nekaznovano se morejo todi
vršiti zločini."

,,Moj Bog!" sem vzkliknil. ,,Ivdo bi pri po¬
gledu na ta prijazna stara sela mislil na zlo¬
čine ?“

„Mene vedno navdajajo z neko grozo. Moje
prepričanje je, Watson, in to prepričanje te-

201

melji na mojih izkušnjah, da po najzakotnejših
in najbolj zloglasnih londonskih ulicah ni najti
strašnejših zločinov, kot v smejoči se, krasni
pokrajini na deželi.“

»Navdajaš me s strahom!“

»Vendar je vzrok čisto jasen. Pritisk jav¬
nega mnenja more v mestu storiti, kar postava
ne more doseči. Nobena zagata ni tako zlobna,
da ne bi vpitje trpinčenega otroka ali glasovi
pijančevih udarcev vzbudile pri sosedih sočutja
ali nevolje, in cel ustroj policije je vedno tako
blizu, da ga more samo ena beseda pritožbe
pognati v tek, in od zločina do zatožne klopi
je potem samo en korak. Sedaj pa poglej te
samotne hiše, ki se nahajajo sredi svojega polja
in ki biva v njih večjidel revno nevedno ljud¬
stvo, ki ve le malo o postavah. Pomisli, kako
lahko se vrše tukaj dejanja peklenske okrut¬
nosti, pomisli na skrite grehote, ki se morejo
vršiti na takih krajih, ne da bi kdo zanje vedel.
Ako bi bila šla ta mlada gospica, ki nas prosi
pomoči, v Winchester, bi me ne bilo strah za¬
njo. Ker pa biva pet milj daleč zunaj na dežel;,
v tem ravno obstoji nevarnost. Vseeno je pa
jasno, da ji osebno ne preti nobena nevarnost
»Ne. Ako ji je mogoče priti v Winchester
na sestanek z nami, potem gre lahko od hiše.
»Tako je. Svobodno se lahko giblje.

»A kaj more vendar biti ? Ali ne moreš na¬
vesti nobene razlage?"

»Ustvaril sem si sedem različnih razlag, ki
bi vsaka obsegala vsa dejstva, kolikor so nama

202

znana. Katera pa je prava, to se more dognati
šele na podlagi novih podatkov, ki jih brez
dvoma dobimo v Winchestru. No, tamle je
stolp od katedrale; kmalu izvemo vse, kar nam
inla miss Hunterjeva povedati."

,,Crni labud" je dobroznana gostilna v High
Streetu, nedaleč od postaje, in tam je najti
mlada gospica že čakala. Najela je družabno
sobo in na mizi nas je že čakal drugi zajutrek.

„Neznansko me veseli, da ste prišli," je rekla
resnobno. ,,Tako prijazno je od vas; ali v res¬
nici ne vem, kaj mi je storiti. Vaš svet mi bo
naravnost neprecenljiv."

„Prosim, povejte nama, kaj se vam je pri¬
petilo."

„Prav rada, in tudi hiteti moram, kajti ob¬
ljubila sem mr. Rucastlu, da se vrnem do treh.
Dovolil mi je priti danes dopoludne v mesto,
akoravno seveda niti najmanj ne sluti, v kak
namen.

„Pred vsem smem reči, da mr. in mrs. Ru-
castlova vobče ne ravnata slabo z menoj. To
vam moram priznati. Vendar jih ne morem
razumeti in radi tega ne morem najti miru
radi njih."

„Kaj ne morete razumeti?"

„Vzrokov njihovega obnašanja. Sicer vam pa
povem vse prav tako, kakor se je zgodilo. Ko
sem prišla semkaj, me je čakal mr. Rucastle
z vozom ter me peljal v The Copper Beeches.
To poslopje ima kaj lepo lego, kakor je pri¬
povedoval, samoposebi pa ni lepo, kajti hiša

203

je velika, štirioglata in belo pobeljena, a od
vlage in slabega vremena vsa umazana. Na¬
okrog se razprostira zemljišče, in sicer na treh
straneh gozdič, na četrti pa polje,ki se polagoma
znižuje proti southamptonski veliki cesti, ki
dela kakih sto korakov od prednjih vrat ovinek.
Zemljišče spredaj spada k hiši, gozd naokoli
pa tvori del lord Suthernovega lovišča. Sku¬
pina bakrenordečih bukev tik pred vežnimi
vrati je dala hiši ime.

„Moj novi gospodar, ki je bil prijazen kakor
vedno, me je pripeljal semkaj in me je še isti
večer predstavil ženi in otroku. Tista domneva,
ki se nam je zdela verjetna t am v Baker
Streetu, mr. Holmes, ne drži. Mrs. Rucastlova
ni blazna. Tiha, bledolična ženska je, mnogo
mlajša od moža, ne več nego’ trideset let stara,
bi rekla, med tem ko jih ima on težko da manj
nego petinštirideset. Iz njunega razgovora sem
spoznala, da sta se poročila pred kakimi sed¬
mimi leti, da je bil on vdovec, in da je bila edin
njegov otrok od prve žene hčerka, ki je bila
odpotovala v Filadelfijo'. Mr. Rucastle mi je
med štirimi očmi povedal, da je šla od doma
radi tega, ker ni mogla videti svoje mačehe.
Ker hči gotovo ni imela manj nego dvajset let,
si prav lahko mislim, da je moral biti njen po¬
ložaj pri mladi ženi svojega očeta kaj nepri¬
jeten.

Mrs. Rucastlova pa se mi je zdela tudi po
duhu prav tako brez barve kakor po obrazu.
Name ni naredila niti prijetnega niti nepri-

204

jetnega vtisa. Bila je, kakor da bi je ne bilo.
Lahko je bilo videti, da je bila močno udana
svojemu možu in otroku. Svitlosive oči so se ji
neprestano premikale od enega do drugega,
opazile vsako malo željo ter jo prehitele, ako
je bilo le mogoče. Tudi on je bil po svoji dobro¬
dušni, glasni navadi prijazen do nje; sploh je
bilo videti, da sta srečna in zadovoljna. In
vendar je to žensko trla neka skrivna žalost.
Pogostoma se je globoko zamislila in obraz ji
je postal silno žalosten. Več kot enkrat sem jo
iznenadila, ko je jokala. Včasih sem si mislila,
da ji je značaj njenega otroka težil dušo, kajti
še 'nikoli nisem videla tako razposajenega in
tako hudobnega otroka. Za svoja leta je bil maj¬
hen in glava mu je bila povsem neprimerno
velika. Celo svoje življenje, se zdi, da ni delal
drugega kakor kaj divjega, razposajenega, ali
pa se je kujal v kotu. Edina zabava mu je bila,
da je mučil vsako bitje, ki je bilo šibkejše od
njega; ima naravnost znamenito nadarjenost
pri načrtih za lovenje miši, majhnih ptičev in
žuželk. Toda bolje je, da ne govorim o tem
človeku, mr. Holmes, posebno ker ni v nobeni
posebni zvezi z mojo povestjo/'

..Mene veseli vsaka malenkost," je opomnil
prijatelj, „naj se vam zdi važna ali ne."

„Poskusiti hočem, da ne izpustim ničesar
važnega. Kar sem takoj izpočetka opazila ne¬
prijetnega pri hiši, to je bila zunanjost in ob¬
našanje služabništva. Samo dva sta pri hiši,
en moški pa njegova žena. Toller — tako mu

205

je namreč ime — je surov, neotesan človek z
osivelimi lasmi in stransko brado, in diši ne¬
prestano po pijači. Kar sem sedaj tukaj, je bil
že dvakrat popolnoma pijan in vendar se mi je
zdelo, da mrs. Rucastlova tega niti opazila ni.
Njegova žena je zelo velika in močna ženska,
neprijetnega obraza, prav tako molčeča kakor
mrs. Rucastlova, ali mnogo manj prijazna. Kaj
neprijetna dvojica je to, vendar sem na srečo
ves čas prebila v svoji sobi in sobi za otroke,
ki sta druga poleg druge na enem koncu po¬
slopja.

„Dva dni po mojem prihodu v The Copper
Beeches je bilo moje življenje kaj mirno; tretji
dan pa je mrs. Rucastlova takoj po zajutreku
prišla dol in zašepetala svojemu možu nekaj
na ušesa.

„,Oh, da/ je rekel ter se obrnil k meni, ,kaj
hvaležni smo vam, miss Hunterjeva, ker ste se
uklonili našim muham ter ste si dali ostriči lase.
Zagotavljam vas, da vaša zunanjost pri tem ni
niti najmanj na škodi. Sedaj po hočemo videti,
kako vam bo pristojala električno-modna ob¬
leka. Najdete jo na postelji v svoji sobi, in ako
hi bili tako prijazni, da bi si jo oblekli, vatu
bova obadva neizmerno hvaležna.

,,Obleka, ki me je čakala v sobi, je bila neke
posebne modre barve. Bila je iz finega blaga,
vendar je bilo jasno videti, da je bila že no¬
šena. Ako bi bila umerjena zame. bi mi ne
mogla bolje pristajati. Mr. in mrs. Rucastlova
sta izražala neizrečeno veselje, ko sta me videla,

206

vendar se mi je vse to dozdevalo precej pre¬
tirano. Čakala sta me v družabni sobi; to je
zelo velika soba, ki se razprostira preko celega
hišnega ospredja in ima tri okna, ki segajo
prav do tal. Blizu osrednjega okna so postavili
stol tako, da je bil s svojim ozadjem obrnjen
proti njemu. Veleli so mi sesti na ta stol, nato
pa je začel mr. Rucastle hoditi po drugi strani
sobe gorindol ter pripovedovati celo vrsto tako
smešnih zgodb, kakor jih še nikoli nisem sli¬
šala. Ne morete si misliti, kako komičen je bil
in smejala sem se, da sem bila vsa trudna. Mrs.
Rucastlova pa, ki očividno nima nobenega
zmisla za humor, se ni niti nasmehnila; sedela
je na svojem stolu, držala roke v naročju, obraz
pa ji je bil žalosten in skrben. Nekako čez eno
uro je mr. Rucastle naenkrat izjavil, da je čas
pričeti z dnevnimi dolžnostmi, da se sedaj zopet
lahko preoblečem ter se podam k Edvardu v
otročjo sobo.

„Čez dva dni se je vršila čisto podobna pred¬
stava pod popolnoma sličnimi okoliščinami.
Zopet sem se preoblekla, zopet sedela pri oknu
in zopet sem se presrčno smejala smešnim
zgodbam, ki jih je imel moj gospodar neiz¬
črpno zalogo in ki jih je znal neposnemno pri¬
povedovati. Nato mi je dal rumenovezan roman
v roke, premaknil moj stol malo v stran, tako,
da ne bi senca padala na knjigo ter me prosil,
da bi mu glasno čitala iz knjige. Začela sem kar
sredi poglavja in brala kakih deset minut; po-

207

tem pa mi je zopet kar iznenada sredi stavka
velel prenehati in se zopet preobleči.

„Lahko si mislite, mr. Holmes, kako rado¬
vedna sem postala, kaj neki utegne ta izredna
predstava pomeniti. Opazila sem, da so vedno
skrbno gledali na to, da sem imela obraz obr¬
njen od okna, tako da se me je lotevalo veliko
hrepenenje videti, kaj se godi za mojim hrbtom.
Izpočetka se mi je kaj takega zdelo nemogoče,
kmalu pa sem si izmislila zvijačo. Moje ročno
zrcalo se je razbilo in prišla mi je v glavo srečna
misel, da sem skrila kos tega zrcala v robec. Pri
prvi priložnosti sem med smehom položila robec
na oči in po kratkem obračanju mi je bilo mogoče
videti vse, kar se je godilo za menoj. Priznati
moram, da sem bila razočarana. Ničesar ni bilo
tam.

„Vsaj tak je bil prvi vtisek, ki sem ga za-
dobila. Pri drugem pogledu sem pa opazila, da
je na southamptonski cesti stal nek človek,
majhen, bradat človek v sivi obleki, ki je oči-
vidno gledal v smeri proti meni. Cesta je važna
velika cesta, na kateri so navadno vedno ljudje.
Ta človek pa je slonel ob ograji, ki je mejila
naša polja, in resno gledal. Povesila sem robec
ter pogledala mrs. Rucastlovo in opazila sem.
da me je jako pozorno gledala. Rekla ni sicer
ničesar, vendar sem prepričana, da je uganila,
da sem imela zrcalo v roki, in da sem videla,
kaj se je godilo za menoj. Nato je naenkrat

vstala.

A

208

„,Jephro,‘ je rekla, ,tam na cesti stoji ne¬
sramen človek, ki zija proti miss Hunterjevi/

„,Ali ni morda kak prijatelj od vas, miss H mi¬
ter jeva?' je vprašal.

’„,Ne, v teh krajih ne poznam žive duše. - '

„,Moj Bog! Kako nesramno! Bodite tako pri¬
jazni, pa se obrnite ter mu zamahnite, da naj
se odstrani/

„Storila sem, kakor mi je naročil, v istem
trenutku pa je mrs. Rucastlova potegnila zastor
dol. To se je zgodilo pred enim tednom in od
tistega časa nisem več sedela pri oknu, nisem
več nosila one modre obleke in tudi nisem več
videla tistega človeka na cesti.“

„Prosim, nadaljujte," je rekel Holmes. „Vaša
povest obeta biti kaj zanimiva."

„Bojim se, da se vam bo dozdevala brez vsa¬
kega reda in morda se naposled pokaže, da ni
nobene zveze med raznimi dogodki, o katerih
govorim. Takoj prvi dan, ko sem prišla v Cop-
per Beeches, me je mr. Rucastle peljal do
majhne hišice, ki stoji blizu vrat od kuhinje.
Ko sva prišla bližje, sem začula glasno rož¬
ljanje verige in glas neke velike živali, ki se je
premikala v njej.

Poglejte no semkaj!' je rekel mr. Rucastle
ter mi pokazal razpoko med dvema deskama.
,Ali ni lep ?‘

„Pogledala sem in videla dvoje svitlih očes
in neko nejasno postavo, ki je ležala v temi-

„,Le brez strahu/ je rekel gospodar ter se
mi smejal, ker sem se tako močno zganila. ,Moj

209

pes Karlo je. Pravim, da je moj, pravzaprav
pa je moj hlapec stari Toller edini človek, ki
more ž njim kaj opraviti. Enkrat na dan ga
krmimo in še takrat ne preveč, tako da je vedno
hud. Toller ga vsako noč izpusti in Bog po¬
magaj grešniku, ki položi svojo roko nanj. Za
Božjo voljo nikarte pod nobenim pogojeni pre¬
stopiti praga po noči, kajti lahko vam rečeni,
da bi bilo vaše življenje v nevarnosti.'

„Svarilo ni bilo prazno, kajti dve noči po¬
zneje sem okoli dveh zjutraj slučajno pogledala
skozi okno svoje spalnice. Bila je krasna me¬
sečna noč in trata pred hišo se je svetila kakor
srebro in je bila skoraj tako svitla kot pri be¬
lem dnevu. Zavzeta sem zrla mirobno krasoto,
ko sem naenkrat opazila, da se v senci rdečih
bukev nekaj premika. Ko je stvar prišla na
svetlo, sem videla, kaj je bilo. Bil je orjaški
pes, velik kakor tele, rujavkastorumene barve,
z velikim visečim črnim gobcem in ogromnimi
naprej štrlečimi kostmi. Počasi je šel preko
trate ter izginil na drugi strani v senci. 1 a
strašni, tihi stražnik me je bolj prestrašil kot
ki ugledala tata ali roparja.

„Sedaj vam pa moram omeniti še en čuden
dogodek. Kakor vam je znano, sem si dala še
v  Londonu ostriči lase, odrezano kito pa sem
položila na dno svojega kovčka. Ko je neki
večer otrok šel že spat, sem se jela zabavati
s tem, da sem pregledovala pohištvo po svoji
sobi in urejevala svoje malenkosti. V sobi se
je nahajala stara omara s predali; gorenja dva
Predala sta bila odprta in prazna, spodnji pa

Sherlock, II. 14

210

zaklenjen. Prva dva sem napolnila s perilom
in ker sem imela še mnogo stvari izložiti, sem
bila naravno zelo nejevoljna, ker se nisem
mogla poslužiti tudi tretjega predala. Prišlo
mi je na misel, da je morda samo pomotoma
zaklenjen, zbok tega sem vzela ključe in ga
skušala odpreti. In res je že prvi ključ pomagal
in odprla sem ga. Samo ena stvar je bila v njem,
in prepričana sem, da nikoli ne uganete, kaj
da je bilo. Bila je kita mojih las.

„Vzela sem jo v roke in jo ogledovala. Bila
je prav tiste barve in enako debela. Ali nehote
se mi je usiljevala misel, da to ni mogoče.
Kako bi mogla priti moja kita tja v zaklenjeni
predal? S tresočimi rokami sem odprla svoj
kovček, vzela vse stvari iz njega, na dnu pa
sem dobila svoje lase. Položila sem kiti druga
poleg druge, in zagotavljam vas, da ste si bili
popolnoma podobni. Ali ni to nekaj nena¬
vadnega? Daši sem ugibala to in ono, na noben
način nisem mogla uganiti, kaj neki to po¬
meni. Položila sem čudne lase nazaj v predal,
Rucastlovim pa seve nisem ničesar omenila
o tem, ker sem čutila, da nisem prav storila,
ker sem odprla predal, ki je bil zaklenjen.

„2e po naravi sem pozorna in pazljiva, kakor
ste nemara že opazili, mr. Holmes, in kmalu
sem imela načrt cele hiše v svoji glavi. Bilo
pa je eno krilo hiše, v katerem je vse kazalo,
da nikdo ne stanuje. Nasproti vratom Toller-
jevega stanovanja so bila druga vrata, ki so
bila vedno zaklenjena. Ko sem nekega dne
prišla ravno po stopnicah dol, sem srečala

211

nir. Rucastla, ki je prišel skozi ta vrata; ključe
je držal v roki, obraz pa mu je bil tak, da je
bil ves drugačen od onega prijaznega obraza,
ki sem ga navadno videla. Lica so mu bila
rdeča, čelo nagubančeno od jeze in na sencih
mu je bilo poznati žile. Zaklenil je vrata ter
odhitel mimo mene, ne da bi izpregovoril be¬
sedice.

,, I o je vzbudilo mojo radovednost; in ko
sem se podala s svojim gojencem na izprehod,
sem šla okoli hiše proti strani, od kjer sem
mogla videti okna tega dela hiše. Bila so štiri
v eni vrsti, tri so bila kaj pomazana, četrto pa
je bilo zaprto z oknicami. Vse je kazalo, kakor
da bi bilo vse prazno. Ko pa sem hodila gor-
padol ter se tupatam ozirala proti njim, se mi
je približal mr. Rucastle vesel in prijazen kakor
vedno.

„,Oj V  je rekel, ,ne smete misliti, da sem
surov, če sem brez vsake besede šel mimo vas,
moja draga mlada gospica. Preveč sem moral
misliti na kupčijske pošle/

,,Odgovorila sem mu, da nisem užaljena.
>Ali veste kaj/ sem rekla, ,kakor je videti imate
tukaj celo vrsto praznih sob, in eno okno je
celo z oknicami zaprto/

„Ves osupel me je debelo pogledal in se
vzpričo mojih besedi malo zganil, kakor se mi
je zdelo.

»>,Pečam se namreč s fotografijo, je rekel.

■ In tam gori imam svojo temno izbo. Ali, moj
Pog! Kako pozorno mlado gospico imamo! Kdo
bi si kaj takega mislil! Kdo bi si-kdaj kaj

14 *

212

takega mislil!' Govoril je sicer šaljivo, a v
njegovih očeh ni bilo niti najmanjše šaljivosti.
Opazila sem v njih sumnjo in nevoljo, šale
pa ne.

„In veste, mr. Holmes, od onega trenutka,
ko sem doznala, da je v tistih sobah nekaj, kar
mi ni bilo dano poznati, sem kar gorela, da bi
odkrila skrivnost. A to ni bila sama radoved¬
nost, akoravno sem seveda tudi nekoliko rado¬
vedna. Bilo je neko čustvo dolžnosti — neko
nejasno čustvo, da bi izvršila dobro delo, ako
bi prodrla do tega prostora. Ljudje govore o
ženskem instinktu; morda je bil nek tak in¬
stinkt, ki me je navdajal z onim čustvom. Na
vsak način pa me je v resnici navdajalo tako
čustvo in pozorno sem pazila, da se mi po¬
nudi prilika prestopiti prepovedana vrata.

,,In prav včeraj se mi je ponudila. Povem naj
še, da imata poleg mr. Rucastla tudi Toller in
njegova žena nekaj opraviti v teh zapuščenih
sobah; enkrat sem tega zadnjega celo videla,
ko je nesel veliko črno platneno vrečo skozi
ta vrata. Zadnje čase je močno pil in snoči je
bil silno pijan; ravno ko sem prišla gor v hišo,
sem uzrla ključ v onih vratih. Niti najmanj
nisem dvomila, da ga je bil pozabil. Mr. in
mrs. Rucastlova sta bila obadva spodaj in tudi
otrok je bil pri njih; priložnost je bila tedaj
čudovita. Narahlo sem zavrtela ključ v klju¬
čavnici, odprla vrata in se splazila skozi.

„Pred menoj je bil majhen hodnik brez tapet
in brez preprog, ki je tvoril na nasprotnem
koncu pravokoten ovinek. Za tem vogalom so

213

bila tri vrata zapored in prva ter tretja so bila
odprta. Skozi ta odprta vrata se je prišlo v
dve zaprašeni in neprijazni sobi, eno z dvema
oknoma, drugo pa z enim; bila pa so tako za¬
mazana, da je večerna svetloba le slabo pre¬
hajala skozi šipe. Srednja vrata pa so bila za¬
prta; na zunanji strani je bil preko njih na¬
meščen širok drog od železne postelje, ki je bil
na enem koncu vtaknjen v nekak obroč v zidu,
na drugem pa privezan z močno vrvjo. Vrata
sama so bila seveda zaklenjena, a ključa ni bilo
videti. Ta zabarikadirana vrata so očividno
pripadala k onemu oknu, ki je bilo zaprto z
oknicami, vzlic temu sem pa mogla po svetlobi
pod vrati videti, da soba ni bila čisto temna
Očividno je bilo v stropu nekako okno, ki je
dajalo svetlobo. Ko sem stala tam v hodniku,
zrla proti tem čudnim vratom in ugibala,
kakšno skrivnost pač morejo zakrivati, sem
naenkrat začula v sobi glas stopinj, na medli
svetlobi pa, ki je prihajala izpod vrat, sem
opazila, da je neka senca hodila mimo njih.
Neka divja, nerazumljiva groza me je obšla,
mr. Holmes. Moji prenapeti živci so me pustili
naenkrat na cedilu, obrnila sem se in tekla
proč — tekla, kakor da bi se za menoj iztego¬
vala neka strašna roka ter me hotela ^zgrabiti
za krilo. Tekla sem po hodniku, skozi vrata in
naravnost mr. Rucastlu v roke, ki je stal zunaj.

„,Tako torej,’ je rekel, ,vi ste bili. Zdelo se
mi je, da bo tako, ko sem videl vrata odprta/

„,Oh, tako sem se prestrašila!' sem sopihala.

,,,Draga moja mlada gospica! Draga moja
mlada gospica!' — ne morete si misliti, kako

214

prijazno in pomirljivo je bilo njegovo vedenje
— ,kaj pa vas je tako zelo prestrašilo, moja
draga mlada gospica?'

„Pa glas mu je bil vseeno nekoliko preveč
hinavski. Malo preveč je pretiraval. Zaradi tega
sem bila zelo oprezna.

,,,Bila sem tako nespametna, da sem se podala »
v ta prazni del hiše/ sem odgovorila. ,Ali pri
tej medli svetlobi je tako samotno in prazno,
da me je obšla groza in odhitela sem zopet
ven na prosto. Oj, tako strašno tiho je tam
notri!'

„,Samo to?‘ je rekel ter me pozorno po¬
gledal.

,,,Kaj pa mislite?' sem vprašala.

„,Čemu pa menite, da zaklepam ta vrata?'

Prepričana sem, da tega ne vem.'

„,Radi tega, da ne pridejo tja ljudje, ki ni¬
majo nič opraviti. Razumete?' A še vedno se
■mi je kar najbolj prijazno smehljal.

,,,Prepričana sem, ako bi to vedela —'

„,No, veste pa sedaj. Ako pa še enkrat pre¬
stopite ta prag —‘ in pri teh besedah se mu
je smehljanje izpremenilo v strašno jezo, in
gledal me je kakor zlobni duh, ,vas vržem psu.'

„Bila sem tako prestrašena, da sama ne vem,
kaj serri* storila. Mislim, da sem odhitela mimo
njega naravnost v svojo sobo. Nič drugega se
ne spominjam, kakor da sem se znašla na po¬
stelji in se tresla po celem telesu. Tedaj pa sem
se spomnila na vas, mr. Holmes. Brez vašega
sveta mi ni bilo več mogoče tam živeti. Imela
sem strah pred hišo, pred gospodarjem, pred

215

gospodinjo, pred posli in celo pred otrokom.
Strašno me je bilo strah pred vsemi. Samo ako
bi vas mogla preprositi, da bi vi prišli semkaj,
potem bi bilo morda zopet vse dobro. Lahko
bi seveda zbežala odtod, ali moja radovednost
je bila skoraj prav tako velika kakor moja bo¬
jazen. Sklep je bil kmalu storjen. Namenila
sem se vam brzojaviti. Dala sem klobuk na
glavo, si ogrnila plašč ter odšla na pošto, ki se
nahaja kake pol milje daleč; nato pa sem se
precej pomirjena vrnila domov. Strašna bo¬
jazen se me je lotila, ko sem se bližala vratom,
da ne bi bil morda pes izpuščen; spomnila sem
se pa, da je.bil Toller popolnoma pijan in da
je on edini v celi hiši, ki je imel nekak vpliv
do živali, tako da ga nikdo drugi ni mogel iz¬
pustiti. Srečno sem dospela v sobo in skoraj
pol noči prečula od veselja, da vas kmalu vidim.
Ni mi bilo težko dobiti dovoljenje, da smem
danes v Winchester; vendar moram biti do
treh zopet doma, ker gresta mr. in mrs. Ru-
castlova nekam na obisk, kjer ostaneta cel
večer, tako da moram biti doma pri otroku.
Sedaj sem vam povedala vse svoje doživljaje,
mr. Holmes, in zelo bi me veselilo, ako bi mi
mogli povedati, kaj neki vse to pomeni, pred
vsem pa, kaj mi je storiti/'

S Holmesom sva kakor očarana poslušala to
izvanredno zgodbo. Sedaj pa je moj prijatelj
vstal in začel hoditi po sobi gorindol; roke je
držal v žepu, na obrazu pa mu je bil videti izraz
največje resnobe.

„Ali je Toller še vedno pijan?" je vprašal.

216

„Da. Slišala sem, kako je njegova žena pri¬
povedovala mrs. Rucastlovi, da ni mogoče ž
njim ničesar začeti.“

„To je dobro. In Rucastlova gresta drevi z
doma, kajneda?*'

»Da.“

„Ali je morda v hiši kaka klet, ki se dobro
in močno zapira ?“

,,Da, vinska klet.'*

„Vse kaže, da ste se vseskozi obnašali kot
vrlo in razumno dekle, miss Hunterjeva. Ali
menite, da bi vam bilo mogoče še nekaj sto¬
riti? Ne bi vas prosil tega, ako ne bi bil pre¬
pričan, da ste povsem izjemna ženska.“

,,Bom poskusila. In kaj je to?"

„S prijateljem tule prideva v The Copper
Beeches ob sedmih. Rucastlovih ob tem času
že ne bo več doma, Toller pa ne bo za nobeno
rabo. Preostaja nam samo še mrs. Tollerjeva,
ki bi morda začela ljudi klicati. Ako jo morete
poslati v klet po kako stvar in jo potem tam
zapreti, bi nam neizmerno olajšali nalogo."

,,Bom storila tako."

,,Izvrstno! Potem si temeljito ogledamo celo.
zadevo. Seveda je v tem slučaju samo ena raz¬
laga mogoča. Vas so vzeli v hišo, da nekoga
predstavljate, prava oseba pa je ujeta v oni
sobi. To je čisto jasno. Glede te ujetnice nimam
niti najmanjšega dvoma, da je to miss Aliče
Rucastlova, o kateri so raznesli govorico, da
je odšla v Ameriko, ako se prav spominjam.
Vas pa so izbrali radi tega, ker ste ji vi po¬
dobni po velikosti, postavi in barvi njenih las.

217

Lase so ji odstrig-li, morda v kaki bolezni, in
radi tega ste morali seveda tudi vi dati svoje.
Po čudnem naključju ste prišli do njene kite.
Tisti človek na ulici je bil brez dvoma njen pri¬
jatelj — morda njen zaročenec — in ker ste
nosili dekličino obleko in ji bili tako močno
podobni, je bil po vašem smehu, kadar vas je
videl, in pozneje po vaših kretnjah prepričan,
da živi miss Rucastlova popolnoma srečna in
da si ne želi njegovih pozornosti. Psa izpuste
ponoči, da bi onemogočili vsak sestanek med
njima. Toliko je čisto jasno. Najvažnejše pri
celi stvari pa je navada otrokova.“

,,Kaj za Boga pa ima to opraviti pri celi
stvari ?“ sem vzkliknil.

„Moj dragi Watson, ti kot zdravnik vedno
spoznavaš otrokovo naravo, ako proučuješ nje¬
gove stariše. Ali se ti ne zdi, da je obratno prav
tako resnično? Jaz sam sem pogostoma zadobil
prvi pravi vpogled v značaj starišev s prouče¬
vanjem njihovih otrok. Narava tega otroka je
abnormalno okrutna, in sicer samo radi okrut¬
nosti; najsi pa je podedoval to od svojega sme¬
jočega se očeta, kakor jaz sumim, ali pa od
svoje matere, na vsak način ne pomeni to nič
dobrega za ubogo dekle, ki je v njihovi oblasti."

„Prepričana sem, da imate prav, mr. Hol¬
mes,“ je vzkliknila naša klijentinja. „Na tisoč
raznih malenkostij se spominjam, ki me po¬
trjujejo v prepričanju, da ste pravo zadeli. Oh,
ne izgubljajmo niti trenutka in ponesimo hitro
pomoč temu ubogemu bitju.“

„Oprezni moramo biti, kajti opraviti imamo
z zelo navihanim človekom. Do sedmih ne mo-

218

remo ničesar ukreniti. Ob tej uri pa prideva
k vam in potem ne bo trajalo dolgo, da raz¬
rešimo to skrivnostno zadevo/'

Dobro sva držala besedo, kajti ura je bila
ravno sedem, ko sva dospela do The Copper
Beeches. Skupina dreves, kojih temno listje se
je v svitu zahajajočega solnca svetilo kakor
zlikana kovina, je dovolj označevala hišo, tudi
ako ne bi miss Hunterjeva smeje stala na
pragu.

„Ali se vam je posrečilo?" je vprašal Hol¬
mes.

Glasen hrušč je bilo slišati nekje spodaj v
hiši. ,,To je mrs. Tollerjeva v kleti," je rekla.
„Njen mož leži na odeji v kuhinji in smrči.
Tukaj so njegovi ključi, ki so duplikati Ru-
castlovih."

,,Prav izvrstno ste vse izvršili," je vzkliknil
Holmes navdušen. ,,Sedaj nam pokažite pot,
da vidimo, kaj pomeni ta temna zadeva."

Sli smo po stopnicah navzgor, odklenili vrata,
stopali po hodniku in kmalu dospeli do zabari¬
kadiranih vrat, kakor jih je popisala miss Hun¬
terjeva. Holmes je prerezal vrv in odstranil
železni drog. Nato je poskusil razne ključe,
toda nobeden ni bil pravi. Od znotraj ni bilo
slišati nobenega glasu in vpričo te tišine se
je Holmesu omračil obraz.

,,Nadejam se, da nismo prišli prepozno," je
rekel. „Meni se zdi, miss Hunterjeva, da je
bolje, ako stopiva v sobo midva sama brez vas.
Watson, upri se s svojimi ramami, bomo videli,
ako ne pridemo na ta način dalje.'*

219

Vrata so bila stara in slaba, radi tega so se ta¬
koj udala pred našimi združenimi močmi. Planila
sva v sobo. Bila je prazna. V njej ni bilo dru¬
gega pohištva, kakor majhna slamnata postelja,
majhna miza in jerbas perila. Okno v stropu
je bilo odprto, ujetnice pa nikjer.

„Tukaj se je zgodilo neko lopovstvo," je
rekel Holmes, ,,ta zlodejec je uganil, kaj na¬
merava miss Hunterjeva in je odpeljal svojo
žrtev drugam."

,,Ivako pa?"

„Skozi okno. v stropu. Kmalu vidimo, kako
se mu je to posrečilo. „Pri teh besedah se je
dvignil gor na streho. ,,Oh, da," je zavpil, »tu¬
kaj ob žlebu sloni konec dolge in lahke lestve.
Na ta način je svoj namen izvršil."

,,To je nemogoče," je rekla miss Hunterjeva,
»kajti te lestvice pri odhodu Rucastlovih ni
bilo tam."

„Prišel je nazaj in izvršil svoje dejanje. Po¬
vem vam, ta človek je lokav in nevaren. Kar
nič se ne bi čudil, ako bi bile njegove stopinje,
ki jih slišim na stopnicah. Watson, po mojih
mislih bi bilo dobro, ako pripraviš svoj re¬
volver."

Komaj je izpregovoril te besede, se je pri¬
kazal med sobnimi vrati zelo debel in okoren
človek s težko palico v roki. Ko ga je miss
Hunterjeva zagledala, je zavpila in se pritis¬
nila k zidu, Sherlock Holmes pa mu je skočil
nasproti.

»Vi, lopov!" je zavpil, »kje je vaša hči?"

Debeluh se je ozrl, potem pa proti odprtemu
oknu v stropu.

220

„Jaz sam vas to vprašam," je zavpil, „vi
tatovi! Ogleduhi, tatovi! Ali vas imam, kaj ?

V mojih rokah ste. Jaz vam že pomagam!"
Obrnil se je in odhitel po stopnicah navzdol, ,
kakčr je le mogel.

„Po psa gre!" je vzkliknila miss Hunterjeva.

„Moj revolver je že pripravljen," sem rekel.

,,Bolje je, ako zapremo sprednja vrata," je
zaklical Holmes in vsi trije smo pohiteli na¬
vzdol. Komaj pa smo dospeli do veže, smo za-
čuli glasno pasje lajanje, nato pa strahovito
vpitje in kričanje, ki ga je bilo grozno slišati.

Iz nekih stranskih vrat se je opotekaje pri¬
kazal nek postaren človek rdečega obraza in
tresočih se udov.

„Moj Bog!" je zavpil. ,,Nekdo je izpustil
psa! 2e dva dni ni dobil hrane. Hitro, hitro,
sicer bo prepozno!“

Planila sva s Holmesom na prosto, Toller
pa je hitel za nama. Velika sestradana žival je
stala tam na dvorišču in zagrebala svoj veliki
črni gobec v Rucastlov vrat, Rucastle pa se
je zvijal in kričal na tleh. Skočil sem k živali
ter jo ustrelil, da se je kar zvrnila po tleh. Na¬
vzlic temu pa je imela svoje zobe še vedno
zakopane v debelem Rucastlovem vratu. Z ve¬
likim trudom smo jih ločili ter odnesli gospo¬
darja - močno ranjenega v hišo. Položili smo ga
na divan v družabni sobi, in potem ko smo
poslali iztreznjenega Tollerja obvestit o ne¬
sreči njegovo ženo, sem storil jaz vse, kar je
bilo v moji moči, da mu olajšam bolečine. Bili

221

smo zbrani okolo njega, ko so se odprla vrata
in je v sobo stopila velika, močna ženska.

„Mrs. Tollerjeva!“ je zavpila miss Hunter-
o jeva. ,

„Da, miss. Mr. Rucastle me je izpustil, ko
se je povrnil, predno je odšel gor proti vam.
Oh, miss, kako škoda je, da mi niste povedali,
kaj nameravate, kajti lahko bi vam bila po¬
vedala, da je ves vaš trud zaman.“

,,Ha!“ je rekel Holmes ter jo pozorno gledal.
.Jasno je, da je mrs. Tollerjevi več znano o
celi zadevi nego vsem drugim."

„Da, gospod, v. resnici mi je znano in sem
tudi pripravljena povedati."

„Potem sedite, prosim, ter nam povejte vse,
kar veste, kajti v tej zadevi se nahaja še nekaj
okoliščin, glede katerih moram priznati, da so
mi še vedno nejasne."

„Rada vam pojasnim vse,“ je odgovorila:
,,storila bi bila že poprej, da bi mogla iz kleti.
Ako ima policija tukaj opravila, potem vedite,
da sem bila jaz edina, ki sem stala vaši pri¬
jateljici ob strani in da sem bila tudi pri¬
jateljica miss Aliče.

„Doma ni bila srečna, ta miss Aliče, odkar
se je njen oče drugič oženil. Slabo so ravnali
z njo in v nobeni stvari se ni smela oglasiti.
Vendar se ji pravzaprav v resnici ni godilo
slabo, dokler se ni v neki znani hiši seznanila
2 mr. Fowlerjem. Kolikor sem mogla izvedeti,
je imela miss Aliče po oporoki svoje lastno
premoženje; bila pa je tako mirna in potrpež¬
ljiva, da ga ni nikoli vzela v misel in je vse

222

pustila v mr. Rucastlovih rokah. Ta je vedel,
da je varen glede nje, ko pa se je pojavil bo¬
doči soprog, ki bi gotovo zahteval vse, kar
mu gre po postavi, tedaj se je njenemu očetu
zdelo, da je čas, narediti temu konec. Zahteval
je od nje, da mu podpiše izjavo, v kateri iz¬
javlja, da sme on prosto razpolagati z njenim
denarjem, ako se ona poroči ali ne. Ker pa tega
ni hotela storiti, jo je neprestano mučil, tako
da je dobila možganjsko mrzlico in je bila celih
šest tednov na smrt bolna. Naposled je okre¬
vala, toda bila je kakor senca in svojih krasnih
las ni imela več; v bolezni so jih odstrigli. Vse
to pa ni povzročilo nobene izpremembe v nje¬
nem mladem prijatelju, ki ji je ostal zvest, ka¬
kor le more biti človek."

„Oh,“ je rekel Holmes, „vaše pojasnilo nam
popolnoma pojasnuje celo stvar, kar še pre¬
ostaja, pa menim, da lahko jaz sklepam. Kaj¬
neda, mr. Rucastle se je nato zatekel k temu
zaporu ?“ •

„Da, gospod."

„In je pripeljal miss Hunterjevo iz Londona,
da se iznebi neprijetne vztrajnosti mr. Fow-
lerja."

„Tako je, gospod."

„Pa mr. Fowler je bil vztrajen človek, kakor
mora biti vsak mornar; oblegal je hišo, se se¬
znanil z vami in vas s pomočjo gotovih do¬
kazov, kovinskih ali pa tudi drugih, prepričal,
da so njegove koristi iste kot vaše."

„Mr. Fowler je bil kaj prijazen in radodaren
gentleman," je rekla mrs. Tollerjeva svečano.

223

„In na ta način se mu je posrečilo doseči, da
vašemu možu ni manjkalo pijače in da ga je
čakala lestvica, kadar bi vaš gospodar odšel z
doma."

,,Prav ste povedali, gospod, ravno tako se
je zgodilo."

,,Zavedam se, da vas moramo prositi od¬
puščanja, mrs. Tollerjeva," je rekel Holmes,
„ka j ti vi ste nam pojasnili vse, karkoli nam je
bilo še nejasnega. Tukaj pa prihajata zdravnik
in mrs. Rucastlova, in radi tega, Watson, se
mi zdi najboljše, da popeljeva miss Hunterjevo
nazaj v Winchester, kajti naš locus standi se
mi vidi sedaj nekoliko negotov."

Tako se je razrešila skrivnostna zadeva 1  čudne
hiše z rdečimi bukvami spredaj. Mr. Rucastle
je ostal pri življenju, a ostal je vedno potrt in
je živel samo za svojo ljubljeno ženo. Se sedaj
živi v tistem kraju, ž njim pa tudi njegova
stara služabnika, ki jima je najbrže toliko zna¬
nega iz prejšnjega Rucastlovega življenja, da
mu je bilo težko ločiti se od njiju. Mr. Fowler
in miss Rucastlova sta se dan po njunem begu
v Southamptonu poročila in on je sedaj v
državni službi na otoku Mavricij. Kar se tiče
miss Violet Hunterjeve, se moj prijatelj v ve¬
liko moje razočaranje ni več zanimal zanjo, od¬
kar je prenehala biti središče enega njegovih
problemov, in ona je sedaj voditeljica neke za¬
sebne šole v Walsallu, kjer je dosegla — kakor
mislim — precejšne uspehe.

GSv

Vsebina.

Stran

Modri karfunkelj . 3

Grahasti trak.36

Inženirjev palec.77

Plemeniti samec.110

Krona z berili.145

The Copper Beeches (Rdeče bukve).185

*

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000510715