Književnost.
415
hotel podati le priročno, dejal bi,  žepno knjižico, ki naj bi bila v prijetno  in poučljivo  zabavo  zlasti mnogim  letovičarjem,  ki leto za  letom   številneje obiskujejo   to   mesto   in  okolico.   Zato  se  ozira v tem   opisu   nekoliko   tudi   na   okolico   ter   navaja med drugim dve pesmi kamniškega pesnika Antona Medveda, (ponatisek iz „Dom in Svet"-a), tičoči se kamniškega bajeslovja.    S tega stališča  torej  oce-njamo to delo.   —   O Kamniku se je že   marsikaj pisalo, zato se  ta knjiga  ozira na vse   dosedanje spise o  tej  stvari.  Pisatelj  je razvrstil  vso tvarino v šest poglavij, v katerih opisuje: zemljepisni obraz, zgodovino mesta, zgodovino župnije in cerkva, zgodovino   šole,  pravljice in pripovedke ter naposled znamenite Kamničane.  Prvo poglavje je ponatisnil z malimi premembami iz „Dom in Svet"-a (1. 1 892. stran 517,   544)-   Druga poglavja so razdeljena v več pododdelkov. Semtertje pisatelj prehitro našteva razne zgodovinske  podatke po  vrsti;   zato je  spis na nekaterih straneh (n. pr. str. 22. 23. 36. 37. itd.) skoro utrudljiv in  suhoparen.   V čisto   znanstveni knjigi   se   to   opraviči   lože,  a   v   zabavno-poučni, kakoršna je ta, bilo bi najbrže bolje, da bi se opustila ta ali ona stvarca, ki posebno ne zanima preprostega čitatelja. Jako dobro in zanimivo je opisan mestni zbor in  mestno  sodišče;  zgodovina šole pa je v primeri z drugo tvarino skoro preobširna. — Le še par stvarnih popravkov in potrebnih dostavkov! Med kamniškimi župniki na strani  83. je izpuščen Ivan de Bausendis, kateri pa se na str. 70. vendar-le omenja; bil je župnik 1. 1327.— 1341-  L. 1321. je bil v Kamniku   vikarij   Friderik   (Mittheilungen f. Kr. 1863. 34). Vrsta vikarijev in kapelanov kamniških je dokaj nedostatna; jednako tudi vrsta gvar-dijanov frančiškanskega samostana.  Na str. 92. je menda tiskovna pomota Celestin   „Norad", ker ta mož se je pisal  „Novak". Tudi mekinske opatinje niso vse naštete. »Zgodovinski Zbornik" je prinesel njih   imena   po  vrsti,  kakor  so  zapisane na steni v stranski   kapeli   svet. Kolomana v Mekinah.   Na strani   102.  se   omenja   župnik   Friderik   Skerpin 1. 1 7 10., a tedaj je vodil to župnijo slavni doktor Maks Leop. baron Rasp.  Na isti strani se omenja kovaška in kleparska bratovščina svetega Alojzija. A to je bila bratovščina sv.  Aloja  (ne Alojzija!) ali Eligija, ki je patron kovačev,  zlatarjev in  kleparjev, kateremu je posvečena   srednja kapela  na Malem  Gradu.  Stari Kamničani še prav  dobro poznajo  tega  svetnika,  ker  njih   predniki   so ga za sv. Primožem   in   Felicijanom   pa   za  sv. Marjeto, mestno zavetnico, častili še prav posebno.  Pri usta-novnikih štipendij bi se poleg drugih lahko omenjal tudi   Adam   Frančišek   Žagar,  ki   je   ustanovil   tri štipendije, ter oba Slakarja: kanonik Janez in dekan Jožef.   Jožef Slakar je mestnim   dijakom   naklonil več precej   velikih   štipendij.   —   Pisatelj je dobro pogodil, da je popisal življenje slavnega skladatelja prve slovenske  opere Jakoba Frančiška Zupana,
ki je umrl v Kamniku 11. mal. travna 1. 181 o., star 77 let; le-tu je služboval celih 48 let kot učitelj in pevovodja. Doslej se o tem znamenitem možu ni veliko vedelo. — Med znamenitimi Kamničani bi se dalo navesti še marsikako ime. Omenjamo le: Franc. Mihael Paglovec, župnik-pisatelj, ustanovnik prve hranilnice na Kranjskem (1679 do 1759); „Paulus von Oberstein" (s Starega grada) je bil prost pri sv. Štefanu na Dunaju in kancelar dunajskemu vseučilišču začetkom 16. stoletja, v onih letih, ko je drugi Kranjec, Jurij Slatkonja bil dunajski nadškof. L. 1 5 19. je imel isti Pavel Staro-grajski hud boj s tedanjim rektorjem na vseučilišču zaradi prednosti v dostojanstvu. — Pater Matija Boštijančič, jezuit, je bil okoli 1. 1630. dekan modroslovne fakultete na dunajskem vseučilišču; bil je tudi znamenit latinski pesnik. Med drugim je proslavljal zmago pri Sisku. (Letopis, 1878. str. 32; Valvasor XV. 534.) — 26. sušca 1. 1792. je umrl v Freiburgu profesor medicine na ondotnem vseučilišču, dr. Jurij Karol Starovašnik (Altdorfer), rodom Kamničan. — 26. prosinca 1755. je umrl v Ljubljani Kamničan P. Sigismund Skerpin, pro-vincijal frančiškanske provincije sv. Križa, generalni definitor celega reda (1738— 1750), generalni vizitator šestih redovnih provincij; 1. 1730. ga je cesar imenoval cesarskim teologom. Doživel je 67 let, od teh 51 v redu. — Frančišek Pire, (1785 do 1880), apostolski misijonar med Indijani v Severni Ameriki in slovenski pisatelj. — Tudi sedanji starosta domoljubov Luka Svetec je rojak kamniški rojen 8. vinotoka 1. 1826. v Podgorju tik Kamnika.
Knjigo krase nekatere slike, povzete iz knjige „Im Gebiete der Steiner Bahn". Le žal, da prave slike tega mesta vendar ni nobene; kolikor jih je, te so večinoma iz okolice. Jezik je v splošnem jako lep in čist, le semtertje se jedna in ista beseda preveč ponavlja, (n. pr. str. 32 Kamnik). Nekatere malenkostne hibe gredo menda na rovaš stavcu, n. pr. str. 27. „Kako je ugajal ta kraj tedanjim/ plemičem"; str. 57. „Frančišeka", prav „Frančiška", in  druge.
Knjigo toplo priporočamo občinstvu. Čita jo z zanimanjem i zgodovine nevešč čitatelj. Hvala gospodu pisatelju, ki je veliko žrtvoval, da je dal delcu tudi tako lično zunanjo obliko! Da bi se tudi o drugih mestih izdala taka dela! Knjigo prodaje pisatelj g. Ljudevit Stiasny, učitelj v Kamniku, po   1 "25   gld.  s poštnino vred.               j. Benko.
Nemške književne zanimivosti.
Die  Basko- Slavische   Spracheinheit   von
Johann Topolovšek. L Band. Einleitung. Verglei-chende Lautlehre. Itn Anhang: Iro-Slavisches. Wien. Commissions- Verlag Gerold's Sohn. 1884. Knjiga je  posvečena grofu Janezu Harrachu.
Na obeh straneh zahodnih Pirenej prebivajoči Baski  so  nam   znani   večinoma   le   iz   zemljepisja.
4i 6
Razne stvari.
Mal je ta narod, toda zanimiv v mnogih ozirih. Najbolj pa vse zanima jezik, ki je vsem jezikoslovcem prava uganka. Marsikak Slovenec je morda menil, da bi se dal primerjati s slovenščino; a če je čital p. Louis-a Colome povesti in cul nekoliko stavkov tega čudovitega jezika, izginile so mu vse nade, da bi se našla sorodnost med tem jezikom in drugimi evropskimi jeziki. In vendar uči to  J. Topolovšek  v  zgoraj  omenjeni  knjigi.
Na str. XXV navaja, kako dele učenjaki sredozemske narode v štiri debla, namreč v baško, kav-kaško, hamitosemitsko in indoevropsko. Soli imeli ti narodi kdaj skupen jezik? Fr. Muller odgovarja, da so vsi ti rodovi istega izvira, toda jeziki si niso sorodni. Torej so se Šele razvili, ko so se ločili rodovi.
Napredujoče jezikoslovje pa kruši to podmeno od dne do dne bolj. Kar so drugi dokazali o sorodnosti Hamitov in Semitov, Semitov in Indo-evropcev, to izkuša dokazati J. Topolovšek v tej knjigi  o  Indoevropcih in  Baskih.
Baski so sorodni Ibercem, kar je dokazal Viljem Humboldt. Za Humboldtom so se bavili še drugi, Nemci, Španci in Francozi s tem predmetom, toda prišli so do sklepa, da se ne da dokazati nikaka sorodnost s kakim drugim jezikom. Topolovšek pa trdi: Najimenitnejši in pravi vir baškega jezika je slovenski narodni govor (str. XXXI). Ta sklad v vseh bistvenih potezah lahko  zasledujemo do posa-
Naše slike.
O Rudolfu IV. pripoveduje naša povest „Gospa s pristave". Ni nam treba poudarjati Še posebej, da je kot „gospod Kranjski" jako važen tudi za našo slovensko, oziroma kranjsko zgodovino. Stalen spomenik si je postavil na Kranjskem s tem, da je kraj ob Krki, ki se je imenoval nekdaj „ Gradec" ali nemško „Markstatt", povzdignil dne 7. malega travna 1. 1365. v mesto, podelil mu mestne pravice in nekatera posestva, ter mu dal tudi ime (za nemško govorico): Rudolfsvvert. Tedaj je prav za prav začelo živeti Novo mesto, „novo" imenovano. zato, ker je bilo tedaj med mesti novo. Vse to razlaga natančno g. Vrhovec v „Zgodovini Novega mesta". Tam tudi razlaga, zakaj je ustanovil Rudolf Novo mesto: „Novo mesto je imelo nalogo polagoma vso slovensko krajino privesti pod avstrijsko oblast. Postalo naj bi središče avstrijskih posestev na Dolenjskem.   To   je   bil  vzrok, da   je  Rudolf IV.
meznostij: nahaja se isto besedotvorje s priponkami, nahajajo se jednaka nazivala za božanstvo, za dan in noč in za mnogo drugih naravnih pri-kaznij, za društveno življenje itd. Potem našteva sorodne besede: abado-ta si. obad; bagan = bog, deatulu = dealutu = dleto; kobla = kobila, po-istarica = pastarica, zoritu = zoreti. Toda ne samo besede so podobne, ampak vsa jezikova gradnja. Primernik in presežnik se nahajata, kakor v slovenščini. Nedoločnik se končuje v baškem jeziku na — tu, v slovenščini na ti. Glavni števniki se dado primerjati slovenskim. Narodne pesmi so si podobne po vsebini.
Na str. XLI. razlaga, zakaj se je jezik tako iz-premenil, na str. XLIL, da so Iberci sorodni Slovanom, da se v španščini in portugalščini nahajajo besede, ki jih ni moči razložiti drugače kakor slovenski. Nato sledi na 256. straneh baško glaso-slovje.
Drugi del bo obsegal: 1. Uvod (zgodovino, etimologijo imen; Iberci in Baski, njih šege, pismene spomenike). 2. Besedne razpole. 3. Nekoliko skladnje. 4. Razlago baških jezikovnih spomenikov (novi zakon,  pregovori in  narodne pesmi).
Kdor prelista prvi del, ne bo se čudil, da je to trud desetih let; rad pa prizna, da se je učenjaku posrečilo zavrniti nasprotnike, ki trde, da so  Baski popolnoma osamljen  narodič.        V. S.
povečal stari in mali kraj „Markstatt" ter ga povzdignil v vrsto mest." (Str. 10, 11.) Ta nenavadno delavni in odlični vladar iz Habsburške hiše je umrl star šele 26 let v Milanu dne 27. malega srpana 1. 1465. Omenjamo tudi, da je Rudolf začel zidati cerkev sv. Štefana in ustanovil vseučilišče na Dunaju. — „Marijino obiskovanje" (str. 592). Ta slika je izmed novejših slik Jurija Šubica. Slikal jo je 1. 1888. v Parizu. 0 tej sliki gre sploh glas, da je v tehniki in v barvah dovršena, da je pa glede na vzvišeni verski predmet realistična in moderna. Zdi se mi, da se v tej sliki kaže najjasneje slikarski značaj pokojnega Jurija. Čitatelji imajo lepo priliko vprašati se, ali si mislijo tudi sami Marijo tako v onem trenutku, ko je po angelovem oznanjenju šla v judovske gore in pozdravila teto Elizabeto. — V naše poročilo o slikah na str. 384 se je vrinila pomota o poštnem vozu, češ, da je vozil med Ljubljano in Litijo. Naj se čita: „med Ljubljano  in Novim  mestom".
Razne  stvari.